Año (Leto) XVII (12) No. (Štev.) 13 mm “E8LOVEIIA E LB RE ” ¿L. * BUENOS AIRES, , 31. marca (marzo) I960 Neprijeten položaj Vsi se še spominjamo, kako so listi do lani skoro vsak dan pisali o treh skupinah držav v svetu: zahodni demokratski vzhodni komunistični in nevtralni, katere glasnik je bil indijski Nehru. V blok takozvanih nevtralnih držav se je prišteval tudi Tito, ko ga je Stalin zaradi neposlušnosti napodil iz družine komunističnih dežel. V svojem častihlepju in megalomaniji je Tito šel potem celo tako daleč, da je mislil, da je pozvan, da prevzame vodstvo pravega komunizma v svetu, zlasti, ker je bil prvi komunistični veljak, ki se je upal postaviti po robu vsemogočnemu Stalinu. Zato je smatraj, da je samo po sebi umljivo, da postane on tudi vodi vodnik vseh nevtralnih držav. Da bi se v tem še bolj utrdil in v svetu še povečal svoj vpliv, je odhajal na razkošna potovanja zlasti v razne afriške in azijske države. Povsod je zagovarjal skupno nastopanje nevtralcev ter zahteval zanje mesto pri razpravljanju o svetovnih vprašanjih med predstavniki vzhodnega in zahodnega bloka. Vedno je tudi zatrjeval možnost mirnega sožitja med zahodnim demokratskim in vzhodnim komunističnim diktatorskim sistemom. Čeprav so bili nevtralci nevtralni samo napram demokratskemu :zahodu, na strani komunističnega bloka držav pa vedno v odločilnih trenutkih, se te države nikdar niso branile pomoči zahodnih držav. V tem pogledu je zopet prednjačil Tito. Za pomoč je prosil povsod kjer je bilo le kaj izgledov, da jo bo dobil. In tako je nastopila zlata doba za jugoslovanske komuniste: iz vseh zahodnih držav so kar redno prihajali tokovi dolarskih kreditov. V milijarde 'in milijarde so šli. In čim bolj napeta je bila mrzla vojna med zahodom in komunisti, tem večji so bili krediti in pomoči za Tita. Kajti zahodnim državam je šlo- v politični račun, da imajo kupljenega komunističnega, heretika, s katerim so lahko dražili moskovskega .mogotca. Mecenska zahodna pomoč komunistič-' ni Jugoslaviji je bila Titu tako potrebna, kakor zdravila bolniku. Kajti samo z njo se je sploh mogel obdržati na oblasti. Brez nje bi bil s svojim zavoženim gospodarstvom in nerentabilno industrijo zgrmel v gospodarski kaos, kajti izkazalo se je, da so izdelki njegove industrije slabi ter s proizvodi velikih industrij na svetovnem trgu ne morejo nikjer konkurirati. Zato so morali jugoslovanski komunisti prodajati in to delajo še danes, kakor nam to potrjuje Ljubo Sire v svojem članku “Ko nmnistična zunanjepolitična zunanjetrgovinska politika Jugoslavije” v nemški reviji Monatsblaetter, ki smo ga ponatisnili v Sv. Sloveniji, izdelke svoje industrije v državah, v katere se jim je posrečilo priti, pod lastno proizvajalno ceno. Ogromne izgube, ki so tako nastajale, so jugoslovanski komunisti krili z dolarsko pomočjo zahoda. Pa še za nekaj so komunisti znali dobro izkoristiti zahodno dolarsko pomoč: za svojo propagando v svetu. Do lanskega leta skoro ni bilo dneva, da ne bi v raznih listih brali kaj o Jugoslaviji. Ali so imeli kake notranje slavnosti, odpirali kako novo cesto, postavili nov industrijski obrat, ali pa imeli v gosteh kake odlične osebnosti. In koga le niso vabili na obiske! Saj so številni gostje morali lepo o njih govoriti, ko so jih pa kraljevsko gostili po vseh mestih države, jih vozili okoli z letali, avtomobili in ladjami po morju, jim kazali, kar so napravili in dopovedovali, da je bilo pred njimi vse zaostalo in neurejeno. Z norodom ti uradni obiskovalci jugoslovanskega komunističnega režima niso prišli v stike in od njega niso mogli zvedeti za resnico. Tako so komunisti doma z vsemi sredstvi poskrbeli, da je svet o njih govoril v glavnem samo to, kar so oni sami želeli. Lani pa se je zgodilo to, česar so se jugoslovanski komunisti najbolj bali: prišlo je do zbližanja med zahodom in vzhodom in ublažitve mrzle vojne. Zgodilo se je to, kar je prej izgledalo nemogoče: Eisenhower je povabil Hru-ščeva na obisk v Washington in Eisenhower bo šel letos v Moskvo. Listi so zapisali, da se začenja nova doba v svetovnem dogajanju. Kakor hitro pa je prišlo do tega, da sta se začela poga- v Franciji Hruščev Hruščev je po> prestani gripi preteklo sredo po štiriurnem poletu iz Moskve prispel na enajstdnevni obisk v Francijo. Pristal je na pariškem letališču, kjer ga je pričakal De Gaulle in ostali člani francoske vlade. Pariz in vsa Francija je bil očiščen “nevarnih” protikomunističnih beguncev, ki so jih odposlali na plačane počitnice na sredozemski otok Korziko, za ves čas bivanja Hruščeva v Franciji. Daši Hruščev v Franciji ni doživel šfe daleč ne tako velikega sprejema kakor ga je ob vsakem svojem obisku Eisenhower, je vendar rdečega diktatorja na letališču dočakala velika množica francoskih komunistov in sopotnikov. Od 5 milijonov francoskih komunistov, ki redno glasujejo za partijo, je po vsej Franciji prihitelo bučno pozdravljat Hruščeva na njegovem potovanju okoli 200.000 partijcev. Ostali niso mogli zapustiti svojih služb ali pa so se bali izgredov protikomunistov, do kakršnih je prišlo en dan pred prihodom Hruščeva v Marseillu. Hruščev je takoj po prihodu dema-goško opozarjal Francijo, naj “pazi na Zahodno Nemčijo.” Priklical je v spomin drugo svetovno vojno, širokoustil pa se je, da “se mi ne bojimo Nemčije, pač pa je nevarna, ker lahko začne tretjo svetovno vojno.” Tako je posredno priznal, da se ZSSR kljub vsemu svojemu orožju boji poraza v novi vojni. Žeiia Hruščeva je doživela rahel čustveni pretres, ko ji je neka madžarska begunka prihitela naproti in jo prosila, naj doseže, da bi megla dobiti svojo 6 letno hčerko iz Madžarske, ker je ob revoluciji ni mogla vzeti na begu s seboj. Nina Hruščeva je sama zase, toda tako, da so jo okoli stoječi slišoli, razburjeno zašepetala “grozno, grozno!”, glasno pa je dejala: “Seveda, prav gotovo!” Nato ji je poleg stoječi francoski policist še izročil pismeno prošnjo omenjene begunke-matere.. De Gaullu je Hruščev grozil, da bo moral Zahod pristati na podpis mirovne pogodbe z dvema Nemčijama, sicer bo to storila ZSSR sama z Vzhodno Nemčijo. Prav tako je zahteval, naj Zahod razpusti NATO in Zahodno evropsko zvezo. jati osebno Eisenhower in Hruščev, je postalo namah malo zanimivo vse, kar je izven zahodnega ali vzhodnega bloka. To je najbolj bridko občutil Tito. Kar na lepem se je znašel sam in za nikogar ni bil več zanimiv. Za zahod je svojo nalogo opravil in bil za usluge tudi mecensko plačan, na vzhodu mu pa tudi niso naklonjeni. Iz Moskve nič več ne prihajajo- prošnje, naj .bi se vrnil kot enakopraven član komunistične družine na svetu v skupni komunistični tabor, sedaj dobi le od časa do časa kako izjavo, da se lahko vrne, toda samo kot komunistični spokornik, ki mora priznati, da doslej ni pravilno ravnal, ko je hodil svojo pot in ni poslušal navodil iz Moskve. Da bi pa narodom doma pokazal, da je v svetu še vedno vplivna in upoštevana osebnost, je Tito letos napravil nov poizkus, da hi dobil povabilo za obisk iz Severne Amerike. Kakor hitro so pa v Severni Ameriki zvedeli, da ga namerava vlada povabiti za letošnje ve-likonočne počitnice na obisk, - je povsod završalo, kakor pred leti. Iz Severne Amerike nam poročajo, da je newyorski župan Wagner odkrito povedal, da je Tito v New Yorku nezaželen gost in da ga mestna občina ne bo sprejela; poslanci so zagrozili, da bodo bojkotirali sejo pos'anske zbornice, na kateri naj bi govoril Tito, načelnik proračunskega oddelka je celo zagrozil, da parlament ne bo odobril nobenega kredita za Titov sprejem, predsednik poslanske zbornice je pa šel še dalje in je napovedal, da bo podaljšal parlamentarne počitnice še čez velikonočne praznike, samo, da bi preprečil sejo, na kateri naj bi Tito govoril. Spričo spontanega nerazpoîo-ženja v Severni Ameriki proti Titovemu obisku, je po istih poročilih ameriška vlada Titu predlagala, naj bi prišel na obisk samo za tri dni ter naj bi bilo njegovo bivanje omejeno samo na mesto Washington. Pozneje je Hruščev pobijal samega sebe, ko je De Gaullu predlagal, naj bi NATO in Varšavske države podpisale nenapadalno pogodbo, da morata Francija in ZSSR skupno delati za o-hranitev miru, da ZSSR noče razdora med Francijo in njenimi zavezniki, da pa zgodovina dokazuje, da je napad na ZSSR vedno prišel z ene in iste strani, t. j. iz Nemčije. De Gaulle in on da sta v mnogih problemih na nasprotnih si polih in da bosta na teh polih ostala še naprej. Francijo bi morali sprejeti v tkzv. Atomski klub, “čeprav takih klubov v ZSSR nimamo”. ZSSR je pripravljena nuditi pomoč zaostalim deželam, toda ne vsem. Bo pa to mogla storiti šele potem, če se bo dosegla razorožitev sveta. Hruščev je imel prve dni več tajnih razgovorov z De Gaullom, s katerih ni bilo izdano nobeno uradno poročilo. Iz Pariza se je nato podal na potovanje po Franciji ter se je n. pr. v Nimesu širokoustil, da gradijo v ZSSR večje jezove, kakor v Franciji, obenem pa predlagal, naj bi ZSSR in Francija izmenjavali inženirje. Nimeški župan je pri tem opozoril Hruščeva, da se izmenjava že izvaja. En dan pred prihodom Hruščeva v Marseille je tam prišlo do težkih spopadov med komunisti in protikomunisti. Ubit je bil en izgrednik. Policija še ni ugotovila, kateri skupini je mrtvec pripadal. Marseille je znano- komunistično torišče, zlasti pristaniški del mesta. Zato je Hruščev doslej v Marseillu doživel najbučnejši sprejem francoskih partijcev. Hruščev je po 64 letih prvi mogotec, ki je prišel iz Rusije v Franeijo. Pred njim je bil od tam zadnji ruski car Nikolaj II., ki je prišel v Pariz s carico Aleksandro in svojo najmlajšo hčerko Olgo, 6. oktobra 1896. t-v- Car se je pripeljal z jahto Severna zvezda, in nato odpotoval s potniškim vlakom v Pariz. Hruščev je priletel v reakcijskem letalu Iljušin — 18 iz Moskve v Pariz v štirih urah. Carja je pričakal med drugimi dostojanstveniki tudi pariški nadškof. Sedanji pariški nadškof kardinal Maurice Feltin se sprejema Hruščeva ni udeležil. Iz vsega tega je, Tito mogel uvideti, da ga v Severni Ameriki ne marajo. Ker pa tako omejenega obiska brez pompoznih slavnostnih sprejemov ter govorov domh ne bi mogel izkoriščati za propagando svoje osebnosti in svojega režima, je izjavil, da ga v Severno Ameriko ne bo. V Washingtonu zaradi tega niso bili nič žalostni, še oddahnili so se, ker zaradi njega ne bodo imeli težav s poslanci, senatorji ter narodom, ki ni pripravljen sprejemati in pozdravljati komunističnega nasilnika. Kako na zahodu dobro poznajo razmere doma in na kako slabem glasu je sedanji komunistični režim, nam je potrdila prav te dni tudi vplivna osebnost v nekem Velikem buenosaireškem podjetju. Ta funkcionar je odšel na počitnice v Evropo. Ker pa je v njegovem podjetju zaposlenih več Slovencev, so mu svetovali, naj bi stopil tudi v Slovenijo ter si tam ogledal njene znamenitosti in naravne lepote. Obljubil je in je v Buenos Airesu že določil tudi vsa mesta v Sloveniji ki jih bo obiskal s svojo družino z avtomobilom. Ko je bil v Evropi, je slovenskim rojakom poslal tople pozdrave, toda ne iz Slovenije, ampak iz Pariza. Ko se je vrnil v Bs. Aires, je povedal, da v Jugoslaviji ni> bil. Tega pa ni storil zaradi tega, ker so mu v zahodni Evropi resno odsvetovali, naj ne hodi v Jugoslavijo ker je to čisto komunistična država in bi mu vizum te države v njegovem ameriškem potnem listu lahko pozneje delal še velike težave, ker bi povsod nanj pazili. Iz povedanega je razvidno, v kako nezavidnem položaju je Tito. Če pa k temu dodamo še vedno neurejen gospodarski in politični položaj doma, Tito vo bolezen, in borbo za njegovo nasledstvo med komunističnimi veljaki, vedno večje nezadovljstvo med narodi, nam bo jasno, da za jugoslovanske komuniste nastopajo težki dnevi. Katoliška Cerkev v Franciji se je popolnoma odtegnila kakršnemu koli stiku s Hruščevom . Hruščev, ki je bil pred mnogimi leti rudarski delavec, se je nastanil v kra- V Južnoafriški Uniji je prišlo pretekli ponedeljek do silovitih izgredov čm-icev proti belcem. Južnoafriška vlada je namreč pred kratkim izdala ukrep, da bodo odslej naprej vsi črnci morali stalno nositi pri sebi nekakšne ’osebne izkaznice, ki jih bodo označevale kot pripadnike črne rase. Vlada, ki je orodje rasistične stranke Apartheid, katera zagovarja načelo, da je bela rasa vzvišena nad črno in je upeljala V Južnoafriški Uniji poniževalne ukrepe proti črncem (ti se moraju umikati belcem s pločnikov, ne smejo v iste gostilne kakor belci, itd.) je proti črnim izgrednikom, ki se jih je v mestu Vereenigingu pri Shar-pevillu zbralo nad 50.000, ukazala policiji streljati, pri čemer je bilo ubitih nad 90 Črncev, nad 200 pa ranjenih. Ulice mesta so bile pravo bojno pozorišče. V bližnjem Langu je bilo mrtvih nadalj-nih 6 črncev, nad 30 pa ranjenih, prav tako zaradi brutalnega nastopa policije. Naslednji dan so izbruhnili nemiri tudi v Capetownu ter so črnci zažgali mnogo poslopij in celo nekatere cerkve. V severni provinci Nyasalandiji so policijske čete uporabile proti izgrednikom solzilne pline. Izgredi in krvava zadušitev nemirov so močno odjeknili po vsem svetu. Prva se je v zaščito črncev oglasila severnoameriška vlada, ki je izdala spomenico, v kateri “obžaluje policijska nasilja proti črncem. Ameriška vlada dalje priznava, da je vsa stvar notranja zadeva tuje države, česar USA navadno ne komentira, vendar se ne more izogniti obžalovanju tragične izgube življenj zaradi ukrepov oblasti. Upa, da bo južnoafriško prebivalstvo lahko prišlo do svojih pravic brez nasilnih postopkov.” Južnoafriška vlada je na to severnoameriško spomenico poklicala na posvet severnoameriškega veleposlanika in izdala svojo izjavo, v kateri protestira proti “vmešavanju ameriške vlade v razmere, katerih ne pozna.” Poleg USA so se oglasile proti takemu postopanju s črnci v Južni Afriki še Indija, za njo Anglija (čeprav je bila prav ona, ki je prva uvedla koncentracijska taborišča v Južni Afriki), potem ZSSR (ki tudi vzdržuje na desetine koncentracijskih taborišč in pobija nasprotnike) in druge azijske, evropske in ameriške države. Medtem je južnoafriška vlada pripra- ljevsko opremljenih sobanah 'francoskega zunanjega ministrstva. Ruski car Nikolaj je odklonil nastanitev v palači ter je med svojim bivanjem v Parizu stanoval na takratni ruski ambasadi. vila ukaz o prepovedi vseh javnih zborovanj in o prepovedi kakršnega koli nastopanja dveh črnskih organizacij, bolj zmernega Afriškega narodnega kongresa (African National Congress) in bojevitega Panafriškega kongresa (Panafričan'Congress), ki sta o-ba oklicala za ta ponedeljek proslavo dneva mrtvih in pozvala črnsko prebivalstvo, naj ta dan ostane doma. Afro-azijska skupina držav v OZN, ki šteje 29 članov (med njimi je tudi Južnoafriška Unija), je predložila Varnostnemu svetu v razpravo razmere v južni Afriki, južnoafriška vlada pa je razdelila med belo prebivalstvo orožje za obrambo pred morebitnimi napadi črncev. , , Poboje črncev je obsodil tudi vatikanski “Osservatore Romano”,, ki je zapisal, da “je to ena najtežjih rasnih preganjanj v zadnjih letih”. OBSODBA CASTROVE KUBE V Managui v Guatemali so na protikomunističnem kongresu sprejeli na predlog gvatemalskega delegata resolucijo, v kateri zastopniki centralnih a-meriških držav izjavljajo, da je Castrova vlada “madež Amerike in nevarnost za suverenost Centralne Amerike. V resoluciji udeleženci protikomunističnega zborovanja zatrjujejo, da je treba Castrov režim na Kubi obsoditi kot komunističnega, ne samo zaradi prijateljstva z Rusijo, ampak zato, ker je na Kubi vzpostavil moskovski sistem, uvedel sistem množičnih pokoljev, ljudskih sodišč, koncentracijskih taborišč, ropanja in zaradi stalnih napadov na demokratske vlade v ameriških državah ter zaradi aretacij znanih protikomunističnih borcev Ernesta de la Fe in Salvadorja Diaza. NOVA ITALIJANSKA VLADA Novo italijansko vlado — 20 po padcu fašizma — je sestavil Femando Tambroni, minister za drž. proračun v prejšnji Segnijevi vladi. Iz prejšnje vlade je obdržal v kabinetu 14 ministrov .Zun. minister v njegovi vladi je prejšnji predsednik Segni. Tudi Tam-bronijeva vlada je sestavljena iz samih demokristjanov ter ji zato ne pripisujejo dolgega življenja. Vlada sama bi rada spravila pod streho samo drž. proračun za leto 1960/61. Sovjetske mahinacije na razor »žit veni konferenci vil, da je malo verjetno, da bi prihodnja Na razorožitveni konferenci v Ženevi so zahodne velesile najresneje opozorile ZSSR, da bodo obdržale svoje obrambne baze vse dotlej, dokler ne bo prišlo do popolne razorožitve in kontrole razo-roženih držav. Sovjetski delegat Zorin je namreč pozval Zahodnjake, naj odpravijo svoja oporišča okoli sovjetskega bloka. Zatem je Zorin predložil nov sovjetski načrt o prenehanju atomskih poskusov, po katerem naj bi se velesile obvezale, da ne bodo več izvajale atomskih poskusov, ki jih je lahko ugotoviti in kontrolirati (poskusi v zraku, na tleh in v morju) in da ne bodo več nadaljevale s podzemskimi atomskimi poskusi, ki jih je težko, če ne nemogoče ugotavljati z. današnjimi sredstvi, vse dotlej, dokler takih sredstev strokovnjaki «e bi našli. Ni pa treba za tak dogovor podpisati nobene pogodbe, pač pa samo verjeti v iskrenost posameznih držav. Ker je načrt zelo podoben predlogom, ki jih je lansko leto Washington postavil sovjetom, ki pa so jih takrat odklonili — razlika je le ta, da je USA zahtevala tudi za podzemske poskuse podpisano pogodbo in ne ustni dogovor — je britanski predsednik Macmillan smatral za potrebno, da odleti v Washington na razgovor z Eisenhower jem in ga pridobi za to, da bi sovjetski predlog vsaj v grobi obliki sprejel za podlago za nadaljne razprave. Še pred prihodom Macmillana v USA, kamor je prišel minuli ponedeljek, je ameriški zunanji minister Herter izja- vrhovna konferenca maja meseca prišla do praktičnih zaključkov in da je prav za prav samo neke vrste tvegana igra. Zahod mora še naprej ostati buden na straži proti komunizmu, ker bodo prihodnji meseci kritične važnosti v pogajanjih s sovjeti. V nadaljnib razpravah na razorožitveni konferenci je francoski delegat Moch opozoril Zahod, da je samo dve tretjini razorožitvenih postopkov takih, ki bi jih bilo mogoče na kakšne načine 1 kontrolirati. Ostalo tretjino pa je praktično nemogoče kontrolirati in je zato skoro nemogoče, da bi sploh kdaj prišlo do resne razorožitve sveta. Zorin je ob tej priliki predlagal tudi zmanjšanje oboroženih sil kot prvo stopnjo, ne da ZSSR dovolila kontrolirat!,, koliko oboroženih sil bi imela v trenutku, ko bi se zmanjševanje začelo. Zato USA takega predloga ne more resno jemati v poštev. Ameriški delegat je končno pozval sovjete, naj začno na konferenci resno razpravljati o točki za točko tega problema in naj prenehajo z govorjenjem o splošnostih. Macmillan ,se je medtem sestal z Ei-senhowerjem v Camp Davidu, na posestvu, kjer sta pred meseci imela konferenco Eisenhower in Hruščev. Na Ei-senhowerja je pritisnil z vsemi silami, naj sprejme sovjetski predlog o začasnem prenehanju z atomskimi poskusi pod zemljo, da bi tako ta konferenca, pokazala vsaj malenkosten napredek. Preganjanje entrer v Južni Afriki "Nevredni sluge v talarjih" Pod gornjim naslovom je goriški Katoliški glas z dne 7. jan. t. 1. objavil Vivodnik, ki pojasnjuje sedanje verske razmere v Jugoslaviji. Da bodo bralci Svobodne Slovenije o\ njih pravilno poučeni, ga ponatiskujemo v celoti: Dne 18 dec. 1959 je jugoslovanska u-radna agencija Tanjug objavila nasled-, nje poročilo: “Predsednik republike Josip Broz Tito je sprejel danes (18. dec.) v Belem dvoru delegacijo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov s predsednikom Matijo Medveščekom in podpredsednikom dekanom teološke fakultete dr. Stankom Cajnkarjem na čelu”. K temu uradnemu poročilu čutimo dolžnost, da dodamo nekaj pojasnil, ki jih nista dodala ne Primorski ne Novi list. Čakali smo z njimi zato, da vidimo, kako bodo potekli božični prazniki ob toliko opevani “verski svobodi” v FLRJ. 1. Zastopstvo slov. duhovnikov je vodil dr. Stanko Cajnkar. Kdo je ta mož? Zbornik V nove zarje pove, da je to mariborski duhovnik, ki je že leta 1930 kot prefekt v mariborskem bogoslovju bil naročen na marksistično literaturo, podpiral in zagovarjal marksistično navdahnjene bogoslovce ter skrival njih marksistično delovanje pred policijo. Pozneje je leta 1943 šel v gozd k partizanom in vedno ter povsod zagovarjal neko sožitje mpd marksizmom in katolicizmom v očitnem nasprotju z naukom vseh papežev, od Leona XIII. do Janeza XXIII. 2. Poročilo pravi, da so težave, nastale med katoliško Cerkvijo in komunističnim režimom v povojni Jugoslaviji, zahtevale “duhovno preusmeritev v vrstah duhovnikov”. Kakšna je bila ta “duhovna preusmeritev”? Zopet nam povedo Nove zarje: Sprejem socialističnih načel, kakor jih je učil Karel Marx in kakor jih izvaja sedanji režim v Beogradu. 3. “Dr. Cajnkar se je zahvalil predsedniku republike za pomoč, ki jo ljudska oblast nudi Društvu duhovnikov in katoliški cerkvi”, pravi nadalje poročilo agencije Tanjug. Dr. Cajnkar se je lahko z mirno vestjo zahvalil za pomoč, ki jo ljudska oblast nudi društvu duhovnikov, ker je obče znano, da njego-govi člani uživajo poleg partijcev največ privilegijev med jugoslovanskimi državljani. Toda kdo je dr. Cajnkarja pooblastil, da se zahvaljuje v imenu katoliške Cerkve? In za kakšno pomoč katoliški Cerkvi? Kolikor je nam znano, smejo v imenu katoliške Cerkve govoriti papež in • škofje. Dr. Cajnkar je pa le “toleriran” dekan teološke fakultete v Ljubljani in nikakor ne škof. In poleg tega kakšno pomoč nudi ljudska oblast katol. Cerkvi? Mar je to pomoč, da se režimu ni še posrečilo uničiti Cerkve, kakor je v njegovih načrtih? Ali morda to, da je še vedno toliko duhovnikov zaprtih? 4. V odgovoru je predsednik Tito poudaril, da odnosi med katol. Cerkvijo in ljudsko oblastjo niso še normalni in da je to “v glavnem odvisno od katol. cerkve”. Z ozirom na to se vprašajmo: Kdo je prekinil diplomatske odnošaje z Vatikanom, Beograd ali Vatikan? Odgovor: Beograd. Zato, kdor je zvezo z Vatikanom prekinil, je dolžan prvi to zvezo znova iskati, če mu je v resnici kaj za spravo s katol. Cerkvijo. Mora se pa obrniti na prava vrata, to je na Vatikan ali vsaj na škofe in ne na bolj ali manj marksistično navdahnjene duhovnike. —Petem kdo je, ki krši versko svobodo in drži v internaciji prima-sa Jugoslavije kardinala Stepinca? (ki je med tem že umrl. op. ur.) Kdor hoče spravo, se mora najprej odpovedati nasilju. 5. Maršal Tito je pohvalil društvo CMD za njegovo delo. Znamenje te pohvale so odlikovanja, ki so jih zadnji čas dobili tudi nekateri primorski duhovniki, vodilni in zaslužni član CMD: dekan Breitenberger iz Vipave, bivši dekan Gabrijel Piščanc, župnik Lucijan Krajnik iz Breginja in župni upravitelj Slavko Rejec iz Šmarij na Vipavskem. — Za režim manj zaslužni duhovniki so pa v zaporu: g. Ivan Hlad in g. Ivan Kobal že 10 let, g. Albert Metlikovec dva meseca. Tako plačuje režim. 6. “Dulce in fundo”, pravijo latinci. Tako je tudi maršal Tito prihranil najbolj mastne ocvirke za na konec, ko je dejal: “Nimamo nobeiph pomislekov proti temu, da tisti, ki verujejo, hodijo v cerkev, in vam v tem pogledu, kot doslej, ne bomo delali nikakršnih težav.” Ta trditev je pa ena najdebelejših laži, kar jih je Tito izrekel v svojem življenju, in zasmeh v obraz vsej jugoslovanski verski stvarnosti. So jo pa tovariši duhovniki pri delegaciji brez ugovorov požrli. Resnica, ki so jo božični prazniki znova izpričali, je pa naslednja: Jugoslov. ustava v enem svojih členov res garantira svobodo izvrševanja verskih obredov, toda do danes je že vsakomur znano, da tudi ta skromna svoboda pozna vrsto bistvenih izjem: a) Partijci se pod kaznijo ne smejo udeleževati verskih obredov, tudi ko bi to hoteli. In partijcev je v državi okrog 800.000. b) Vsem kulturnim delavcem je prav tako prepovedano na kakršen koli način pokazati, da so verni. Torej vsi učitelji, profesorji in drugi prosvetni delavci ne uživajo ustavne pravice o svobodnem izvrševanju verskih obredov. In takih oseb je zopet na stotisoče. c) Vsi člani jugoslovanskih oboroženih sil vseh vrst prav tako ne smejo na zunaj pokazati svoje vernosti. Tukaj gre za nove stotisoče oseb ali celo za milijone, ker ista prepoved velja za člane njihovih družin. d) Tem milijonom moramo pridružiti še vse one, ki žive v šolskih internatih, bolnišnicah, zaporih in ki smejo, v cerkev le bolj ali manj skrivaj ali celo prav nič ne. Poleg teh so še oni stotisoči in milijoni, ki se v človeški slabosti boje lastne sence in si iz strahu zaradi posledic ne upajo v cerkev. Torej držav- ljanov, ki ne, uživajo niti svobode izvrševanja verskih obredov, je na milijone. Poleg tega moramo dodati še to, da je mladina v šolah stalno izročena moralnemu pritisku brezbožnih vzgojiteljev, ki zasmehujejo njeno vero in moralo. Če_ v luči navedenih stvarnosti, ki so danes vsem znane, motrimo trditve maršala Tita, moramo reči, da je tako očitno potvarjanje dejstev nedopustno pri odgovornem voditelju jugoslovanske države. Dokler je take laži sejala OF med revolucijo, je bilo razumljivo, jih je pač rabila za izvedbo revolucije, toda da se takih sredstev poslužuje danes poglavar jugoslov. države, ni častno in ni dopustno. Pij XII. 'in Janez XXIII. Koroški Slovenci nimajo prijateljev v nobeni avstrijski stranki. To se je pokazalo znova pri zadnjih deželnozbor-skih volitvah na Koroškem, ki so bile 6. marca, a o njih, žal, še nimamo rezultatov. Zanje so postavile kandidatne liste naslednje stranke. Socialistična stranka (SPCe) je kandidirala zopet 'Wedeniga za deželnega glavarja. Stranka si je močno prizadevala za o-hranitev posestnega stanja v deželi, ker je imela s pomočjo edinega komunističnega poslanca na Koroškem absolutno večino. Avstrijska ljudska stranka (CeVP) je ' skušala povečati število svojih 12 poslancev vsaj še za enega, da bi tako prišla še do enega položaja v deželni vladi. Tretjo listo so predložili “svobodneži” (FPCe), to so skrajni nacionalisti. Komunisti so tudi postavili svojo listo, prav tako pa tudi neki Marks Erlacher ter ji dal naslov “Nacionalno socialno demokratska stranka”. Ker je letos na Koroškem, se pravi v Avstriji, “jubilejno: leto” zaradi dobljenega plebiscita na Koroškem, v katerem naj bi se v vrsti prireditev manifestirala enotnost koroške dežele pod geslom “V dveh jezikih en duh”, je bilo med strankami ¿ogovorjeno, da mora volilna propaganda biti vedno na dostojni višini in da ne sme nikdar pasti na nižino prostaškega udrihanja ter osebnih napadov. Pa je ostalo vse le na papirju, kajti že ob začetku volilne kampanja 6. februarja, so skrajni nacionali-sti-nacisti — zagrozili obema večinskima strankama — socialistom in ljudski stranki, da ju bodo smatrali za izdajalki nemštva, če se bosta pri volitvah potegovali za slovenske glasove. Izgle-da, da je grožnja uspela, kajti obe stranki sta se na zunaj le bolj potegovali za nacistične glasove, poudarjali, pa, da pri volitvah pravzaprav ne gre za Slovence ali Nemce, ampak samo za Korošce; tajno so seveda snubili Slovence eni, kakor drugi, javno so se pa za slovenske glasove potegovali komunisti. Nacisti so povsod nastopali proti Slovencem z grožnjami. Pri enih prejšnjih volitvah so skrajni nacionalisti po Celovcu nalepili polno lepakov z napisi “Celovec — nie”, sedaj so po skrbeli znova za presenečenje, ko so sta ponovno potrdila, da je za mednarodni mir pogoj resnica, pa tudi za mir v državi je pogoj resnica, ko naj besede pomenijo to, kar na splošno z njimi označujemo brez miselnih pridržkov. Predsednik Tito se pa tega ni držal In je trdil, kar očitno ni res. Delegacija duhovnikov verski položaj v državi pozna še bolj kot mi, a je kljub temu molčala. Preprosti ljudje so pa ob branju Tanjugovega poročila rekli: “Bi nam ti duhovniki vsaj to dosegli pri maršalu, da bi smeli obhajati Božič!” Ta preprosta modrost ljudstva razpiha na štiri vetrove vso besedno lažnjivost jugoslovanskega režima in njegovih nevrednih slug v talarjih, da vlada verska svoboda v Jugoslaviji. objavili plakate v slovenskih belo — modro — rdečih barvah. • Volilna kampanja se je proti koncu že tako razvnela, da je bilo na sodišču polno tožba zaradi osebnih žalitev. Spričo deželnozborskih, volitev so se dne 24. februarja sestali v Celovcu zaupniki Narodnega sveta koroških Slovencev. Zastopani so bili kraji iz Roža, Podjune in Zilje. Predsednik Narodnega sveta dr. Valentin Inzko je orisal narodno politični položaj koroških Slovencev. V svojem govoru je poudarjal, da avstrijska vlada še ni izpolnila svojih obvez, ki jih je prevzela do slovenske narodne manjšine na svojem ozemlju. Ugotavlja, da bi nevtralna Avstrija mogla v središču Evrope vršiti veliko poslanstvo kot posredovalka med Slovani in Germani, vendar te vloge ne more vršiti, če je sprta z narodnostnimi manjšinami v lastni državi in s sosednjimi narodi. Dalje ugotavlja, da kot ni mogoče misliti na zadovoljivo rešitev južnotirolskega vprašanja bez upoštevanja mnenja predstavnikov južnotirol-ske manjšine, tako ni in tudi ne more biti rešitve kateregakoli, slovenskega manjšinskega vprašanja brez koroških Slovencev in preko njih. Končno zatrjuje, da koroški Slovenci ne bodo nehali opozarjati na nerešeno svoje vprašanje tudi pred mednarodnimi forumi, zaključil pa je svoja izvajanja z ugotovitvijo: “S slovenskim narodom, ki živi v sosednji Jugoslaviji nas vežejo skupni jezik in kultura ter več kot tisočletna skupna zgodovinska usoda. Zato smo za dobre odnose med Koroško in Slovenijo. Prepričani smo, da moremo kot slovenska narodna manjšina dejansko tvoriti most med narodoma-sosedoma in obema državama”. O poročilu se je razvila živahna debata, v kateri so zbrani zaupniki poudarili naslednjo ugotovitev; da morajo “tako kot Slovenci in kot kristjani z obžalovanjem ugotoviti, da ni v deželi nobene politične stranke, ki bi z dejanji kazala razumevanje za naše v čl. 7 državne pogodbe zajamčene pravice ter za naše kulturne in gospodarske potrebe”. NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO Vse avstrijske stranke proti Slovencem LJUBO ŠIRC Komunistična zunanjetrgovinska politika Jugoslavije Še naprej pa je živela iluzija, da bo dograditev “ključnih objektov” v težki industriji rešila vse probleme zun. trgovine. Nasprotno pa je bila zunanjetrgovinska bilanca vedno bolj neugodna. Ker ni uspelo prodati jug. strojnih produktov pri nekdanjih jug. partnerjih v Zahodni Evropi, so poskusili s prodajo na Bližnjem in Daljnem vzhodu in tudi v državah Južne Amerike,, čeprav pogosto pod produkcijsko ceno. Žal pa iz ravnotežja spravljenega gospodarstva niso mogli prepustiti samega sebi, da-si so se po letu 1952 jug. kom. voditelji zaklinjali na “automatizem”. V obliki tako imenovanih koeficientov, pod katerimi so razumeli carino na uvoz in nagrade za uvoz ter prav tako za izvoz, bo našli novo idejo “intervencijskih u-krepov”. Spočetka je uvozna carinska tarifa znašala do 700% uvozne cene, kasneje pa je bila omejena na 200%. Izvozni koeficient se je gibal med —50% do + 100%. Spočetka so tudi te koeficiente obračunavali po prostem deviznem kurzu. Izvoznikom so namreč prepustili 40—70% deviz v prosto prodajo pri tkzv. obračunskih uradih. In kmalu je prosti dolar veljal 3450 dinarjev in še več. Zatem so uvedli postopno rastoči davek na dobiček pri prodaji deviz. In! to je nekaj časa trajalo. “Automatizem” so pa počasi vedno bolj o-mejevali. In istočasno, ko so svetu do- povedovali, da so devize v prosti prodaji, je “Jugoslovanski Pregled” novembra 1957 zapisal, da se izvoznikom dopušča samo še 1% zasluženih deviz. Ostanek je moral izvoznik prodati Narodni banki, ki je potem del dražbeno prodala podjetjem znotraj istega gospodarskega sektorja, v kolikor se ta podjetja niso mogla že v naprej sporazumeti glede razdelitve. Tudi potem, ko so od države zasegla podjetja prešla v “last družbe”, zun. trg. promet ni funkcioniral baš odlično. Ponovno so segli po izvozu polje>-delskih in tekstilnih produktov, vendar ga od Časa do časa podvrgli ponovnim restrikcijam, ker so pač ti produkti v Jugoslaviji zmanjkovali. Med uvoznimi predmeti so se pa pojavila n. pr. tudi umetna gnojila, kajti čeprav so kom. gospodarstveniki vedno mislili samo na traktorje, so počasti tudi uvideli, da je treba misliti na gnojila, ako hočeš povečati poljedelsko produkcijo. Trgovina je spet stala v službi politike, kajti “propaganda vedar sledi trgovini”. Mnogo produktov so prodali celo pod tisto ceno, za katero so v tujini morali kupiti surovine ali pa posamezne dele. Vse to pa zgolj zato, da bi napravili dober vtis in s tem propagando za komunizem, pa čeprav tudi samo za jugoslovansko verzijo komunizma. In pri zadnjem potovanju, je Tito ponudil Egip- tu in Abesiniji gospodarsko in tehnično pomoč, čeprav je je Jugoslavija sama najbolj potrebna. Marksizem in zun. trgovina se ne bosta nikoli ujemala Pred vojno je jug. trgovinska bilanca izkazovala 12,8 milijonov predvojnih dolarjev (okrog 25,6 mil. povojnih dolarjev) dobička; povojne bilance pa izkazujejo vedno bolj rastoče deficite, ki v letu 1952 dosežejo kar zavidljivo višino 209,3 milijonov dolarjev deficita. Leta 1954 je defieit, znašal 98 mil. dolarjev in v letih 1957 in 1958 veliko več kot 100 mil. dolarjev. Primanjkljaj leta 1958 je znašal spet 160 mil. dolarjev. Pri vsem tem pa je povojni izvoz komaj dosegel predvojnega,in to kljub pogostemu povečanju neto produkcije. Leta 1958 je izvoz obsegal 28% poljedelskih produktov in 56% surovin. V letu 1959 so upali pošebej na izvoz hranilnih, tekstilnih in tobačnih produktov, se pravi produktov manjvredne lahke industrije. Izvoznikom pa dopovedujejo, da morajo paziti na to, da bo “produkcija v pogledu cen in kvalitete konkurenčna” in da je treba izvažati tjakaj, kjer “imajo trg. posli gospodarsko utemeljenost”. V letu 1959 je jug. zun. trgovina pred novimi težavami. Vedno bolj napredujoča gospodarska povezanost tako zahodne kakor vzhodne Evrope povzroča jug, komunistom velike gospodarske in politične skrbi. Podpredsednik Kardelj je v nekem interviewu sprejel načelo in-| tegracije, vendar je pripomnil, da bi se I morala izvršiti, ako hoče uspeti, pod vodstvom delavskega gibanja in v znamenju socializma, zajeti pa pri tem ves svet in hkrati zavarovati “suvereno e-nakopravnost” posameznih držav. Po podpisu pogodbe o skupnem trgu se je jug. vlada na vsem lepem začela zanimati tako za GATT (Mednarodni dogovor o carini op. ured.) kakor za OEEC (Evropsko organizacijo ekonomske skupnosti). Celo nov carinski zakon so izdelali. Odpravili so koeficiente, ker le škodujejo rentabilnosti. Varstvo domače produkcije bo prevzel poseben carinski trošarinski predpisnik. Zelo verjetno bodo vpeljali tudi enotno zamenjavo, kar se pravi, razvrednotili uradni menjalni kurz. Tako se bodo na nek način približali liberalizmu v zun. trgovini. Izvoz pa še vedno zaostaja za predvidenimi cilji, kar je menda krivda dosedanjih napak svojevrstne gospodarske politike jug. komunistov. Julija 1959 so iz tega razloga bili prisiljeni poostriti uradne ukrepe. Na eni strani so uvedli izvozno prepoved in kontingente, na drugi pa pri uvozu produkcijskega materiala in opreme zahtevali prehodno dovoljenje; na ta način so hoteli izvoz povečati tako, da. so posameznim podjetjem- naložili izvozne obveznosti. Zelo zelo pa je problematično, ali bo jug. zunanja trgovina mogla spet najti ravnotežje ,dokler ne bodo marksistični predsodki tako v zunanji trgovini kakor na notranjem trgu popolnoma odpravljeni. Doslej pa je marksistična politika samo krepko zavirala razvoj zunanje trgovine. (Konec) ARGENTINA V Argentini so bile v nedeljo 27. marca dopolnilne volitve 102 poslancev za zvezni parlament — 75 za večinsko in 27 za manjšinsko stranko, z mandatom do leta 1964, dalje 436 poslancev in senatorjev za provincijske parlamente in senate, v prov. Misiones guvernerja in viceguvernerja, poslance v ustavodajno skupščino v prov. Corrientes in Santiago del Estero, v prov. Mendozi pa so imeli še plebiscit o vprašanju ali naj spremene provincijsko ustavo ali ne. Volili so tudi 6987 občinskih svetovalcev. V provincah Jujuy, La Pampa, Rio Negro in San Juan niso imeli volitev. Za volitve je bila republika razdeljena v 19 volilnih okrožij s 41304 volišči. V republiki je postavilo kandidate 41 političnih skupin. V vseh 19 volilnih okrožjih so imele kandidatne liste samo tri stranke: vladna intransigentna radikalna ter opozicionalna ljudska radikalna in krščansko-demokratska stranka; v 16 vol. okrožjih so imele kandidate demokratska, konservativna in liberalna stranka, ki so združene v Državni federaciji sredinskih strank; argent, soc. stranka je imela kandidate v 13 vol. okrožjih, demokratsko socialistična v 10, demokratska progresistična v 9, la-boristi v 7, republikanska zveza v 5, ljudsko - demokratska - konservativna stranka, ki ni v zvezi sredinskih strank, v 4, delavska stranka ter federalna zveza v 3, ostale polit, skupine pa v dveh ali enem okrožju. V volilne imenike je bilo vpisanih 10,113.903 volilcev. Volilna kampanja je bila izredno živa. Vlada je vsem strankam za volitve dala posebne ugodnosti na pošti za pošiljanje volilnega materiala in brzojavov, prav tako pa tudi brezplačno uporabo radijskih ter televizijskih postaj za volilno kampanjo. Stranke so dobile tudi večje število brezplačnih vozovnic za železnice. V noči od petka na soboto je bila točno opolnoči volilna kampanja zaključena. V soboto je govoril po radiu notr. minister dr. Vitolo. Naglasil je, da je vlada v polni meri poskrbela, da bodo volitve povsem svobodne ter da se vlada v volilno kampanjo sploh ni spuščala. Ugotovil je tudi, da so vsake volitve brez ozira na njihov rezultat zmaga ljudstva . Volitve so potekale v popolnem miru in svobodi v nedeljo od 7. ure zjutraj do šeste ure zvečer. To je splošna ugotovitev. Za popolno nepristranost oblasti ter za popolno svobodo so poskrbeli vojska, mornarica in letalstvo.. Rezultati volitev so pokazali, da so opozicionalni ljudski radikali zmagali v prestolnici Buenos Aires, ter v provincah: Buenos Aires, Catamarca, Cordoba, Chaco in Entre Rios; vladna intransigentna stranka je dobila večino v naslednjih provincah: Chubut, Formosa, La Rioja, Misiones, Neuquen, Salta, San Luis, Santa Cruz, Santa Fe, Santiago del Estero, Tucumân in Corrientes. V provinci Mendoza so dobili volitve demokrati. Stranka pripada Državni zvezi sredinskih strank. V zveznem parlamentu so imeli pred volitvami vladni intransigentni radikali Î26 poslancev, po volitvah se je vladna večina zmanjšala za 20 glasov ter vlada sedaj razpolaga s 106 svojimi poslanci; opozicionalni radikali so imeli pred volitvami v poslanski zbornici 49 poslancev. Pri volitvah so sposamezne stranke dobile naslednje število glasov: Opozicionalni ljudski radikali 2,056.851, vladni intransigentni radikali 1,782.887, Državna zveza sredinskih strank 751.805, argent, soc. stranka 342.559, krščanski demokrati 336.496, demokratski socialisti 309.496, praznih glasovnic je pa bilo 2,069.892. Volitve so tudi pokazale, da peronisti s komunisti v državi niso odločilna sila, kajti glasovi, ki so jih volilci oddali za demokratske stranke, jih po številu daleč prekašajo. Za vlado so pa bile v najbolj neugodnem času, ko so dosedanji vladni ukrepi za ozdravitev in normalizacijo gospodarstva začeli šele kazati prve znake za zboljšanje ter je opozicija, zlasti pa demagoške skupine, imela široko polje za nastope proti vladi. Po izjavi, ki jo je vlada dala pred volitvami, po volitvah pa tudi gospodarski minister ing. Alsogaray, volilni rezultat ne bo prav nič vplival na nadalj-rio izvedbo vladnega gospodarskega načrta. Državno' tajništvo za vojsko je objavilo, da je iz dosedanjega nastopanja vojske proti teroristom razvidno, da je bil glavni namen peronističnih teroristov preprečenje nedeljskih volitev, zatem pa povzročitev zmede in splošnega nereda. Dne 28. marca se je v Argentini na vseh šolah začelo šolsko leto 1960. SVOBODNA SLOVENIJA Zakon o. ekonomski najemnini Koncem leta 1959 je izšel zakon, na podlagi katerega se določa in plačuje mesečna najemnina. Ta zakon velja za vse stavbe, ki se oddajajo v najem, najsi bodo privatna ali javna lastnina, in najsi leže v mestih in trgih ali pa na vaseh. — Pač pa ta zakon ne zadeva zgradb po vaseh, ki jih uporabljajo lastniki sami. — Vsako stanovanje se točkuje z ozirom na število prostorov, lego, kakovost itd. Stanarina se bo uradno določala z ozirom na število točk in bo določena v podeželju povprečno od 4 do 6 tisoč dinarjev, v Ljubljani pa tudi od 6 do 10 tisoč din. Od določene stanarine se steka pri stavbah privatnikov: 50 % na hranilno knjižico, glasečo se na ime lastnika; s to vsoto mora lastnik vzdrževati stanovanje v porabnem stanju. Ostalih 50 % dobiva lastnik na roke v svojo uporabo, — Najemnina nacionaliziranih zgradb in javnih zgradb sploh pa se steka do 50 % na amortizacijski sklad, s katerim razpolaga oblast; drugih 50 % pa se nalaga v sklad za vzdrževanje stanovanj; s tem skladom raz- Z polaga takozvani Hišni svet. — Občinski ljudski odbor pa ima pravico, da te odstotke predrugači in z ozirom na -razmere in potrebe določi več v eno ali v drugo stran. Občina Ljubljana-Rudnik je sklenila obnoviti dom na Kureščku. Po zaslugi partizanov je bil tudi ta požgan med zadnjo vojno. V Ljubljani je imelo občni zbor Društvo pravnikov Slovenije. Vodil ga je predsednik dr. Teodor Tominšek. Iz poročila, ki je bilo predloženo občnemu zboru, je razvidno, da je društvo redno izdajalo glasilo “Pravnik” ter da je izdelalo 35 referatov za II. kongres pravnikov Jugoslavije v Zagrebu. Občni zbor je sklenil, naj društvo posveča večjo pozornost izpopolnjevanju mladih pravnikov tako za znanstveno, kot za praktično delo. Pri volitvah novega odbora je bil zopet izvoljen za predsednika dosed. predsednik dr. Tominšek. HLADILNIK BLED JE NAJFINEJŠI IN NAJCENEJŠI. Ako ga še nimaš, si ga nabavi sedaj z malim predplačilom pri Cerrito 2245, Lomas del Mirador Poleg vseh hišnih potrebščin, nudim prvovrtna kolesa za odrasle in otroke, primerna za darila. Po naročilu tudi motorna kolesa. “Opolnomočstvo Centralnega komiteja Zveze komunistov za Jugoslovansko narodno armado“ je ustanova, ki je bila doslej skoro povsem neznana. O-menjena je bila meseca januarja, ko je bila letna konferenca Zveze komunistov v Vojni akademiji ter so listi zapisali, da so s konference poslali pozdrave “Zvezi komunistov, tovarišu Titu ter Opolnomočstvu Centralnega komiteja Zveze komunistov za JNA”. Vsekakor ustanova, ki bdi, da se v vojski ne bi kaj dogajalo proti partiji. V Jugoslaviji so imeli v soboto 12. marca hud potres. Središče potresnih sunkov je bilo mesto Tetovo v Makedoniji. Potres je več hiš porušil. V Ljubljani je 16. februarja umrl u-gledni slovenski akad. slikar in kipar France Kralj, brat prav tako akad. slikarja in kiparja Toneta Kralja. Dočakal je starost 64 let. Umrli so. V Ljubljani: Ferdinand Ši-mec, Marija Kljun, rej. Ovčjak, Joco Lipovž, Mara Petrovčič, Antonija Zameč-nik, roj. Hodnik, Ana Šinkovec, roj. Bokan, upok. Andrej Mohorčič, poštni zvaničnik v p., Pavla Mietič, roj. čebu- SLOVENCI V BUENOS AIRES PRIREDITVE APRIL Sobota, 2. Nadaljevanje šahovskega turnirja v San Martinu ob 19. uri. Nedelja, 3. Občni zbor zadruge Naš dom v San Justu ob 10. uri dop. v društvenih prostorih Hipólito Irigoyen 2750. Namizni tenis v Mladinskem domu v Don Boscu ob 9.30 uri. Sestanek SDO po mladinski maši v Slov. hiši. Matferinska proslava za okolico San Fernando ob 16.30 uri v zavodu Cayetano. Sobota, 9. Namizni tenis na pristavi v Moronu. Začetek ob 16. uri. Nedelja, 10. Odbojka v Našem domu v San Justu. Začetek ob 10. uri. Nedelja, 24. Slovenski dan na slovenski pristavi v Moronu. Voščilo slovenskim materam Odbor Bojevnika društva protikomunističnih borcev je sklenil, da bo za letošnji materinski dan 25. marca njegova delegacija obiskala slovensko mater, go. Marijo Bajželj, ki je v času revolucije izgubila moža in štiri sinove, ter preko nje vsem slovenskim materam izrekla čestitke za ta dan in zahvalo za vse do-prinešene žrtve. V soboto 26. marca je delegacija, ki so jo sestavljali starešina Društva Bojevnik Bogo Pregelj, njegov strokovni načelnik Radivoj Rigler in tiskovni referent Pavle Rant, obiskala go. Bajžlje-vo na njenem domu v kraju Los Polvorines na področju Velikega Buenos Airesa. Starešina Pregelj je po uvodnih besedah načelnika Riglerja izrekel imenovani gospej čestitke, zatem pa poudaril dejstvo, da z obiskom pri gospej Bažljevi, ki je izgubila največ svojcev, kolikor je Društvu znano, slovenski protikomunistični borci hočejo izraziti hvaležnost njej in vsem drugim materam za vsa trpljenja in žrtve, doprinešene v času revolucije. Izročil ji je lep narodni šopek in jo obenem naprosil, naj bi navzočim podala popis dogodkov, ob kate- lar, Jože Jamnik, upok., Olga Škulj, defektologinja v p., Zofka Zajec, Valentin Jeršin, skladiščnik, Alojzija Pfeifer, Ivan Hiter, načelnik Mestne hranilnice ljubljanske v p., Angela Golob, roj. Kovač, dr. Josip Hubad, biv. načelnik u-pravnega oddelka banske uprave, Marija Marc, roj. Pilon, Jože Pirc, kovinostrugar in Amalija Černe, roj. Škarja iz Tomaja, Franc Mirtič iz Novega mesta, Ivan Schieffer, šef kalkulacijskega oddelka tovarne gumijastih izdelkov v Kranju, Terezija, Marojevič v Rogaški Slatini, Anton Mandelc iz Dobrave pri Črnučah, Angela Miklavčič, roj. Ravnikar v Zagorju, Franc Dekleva iz Zajels, Ivan Gorjanc v’ Trbovljah, Frančiška Repič v Koroški Beli, Marjana Podakar v Naklem, Filip šibic v Slov. Javorniku, Tone Ramovš, posestnik v Stožicah, Franc Vister v Kidričevem, Anton in Alojzij Volj v Kočevju,, Leopold Gorše v Kočevju, Marija Vrabl v Celju, Frančiška Juvan, roj. Mušič v Domžalah, Marjeta Suša, roj. Smer, v Trbovljah, Milan Medja na Jesenicah, Milena Prah, roj. Crobath v Kranju, Rudolf Anderlič, pes. v Platu pri Rogaški Slatini, Alojzij Stopar, obratovodja v Litiji, Marija Prepadnik, roj. Dežman v Lučah ob Savinji, Dinko Paternoster, namestnik direktorja v industriji obutve Planika v Kranju in Antonija Kovačič, roj. Molk v Hotedrščici. ARGENTINI rih so posamezni člani njene družine izgubljali svoja življenja. Ga. Bajžljeva je zatem navedla podrobnosti, ki so vodile tako v smrti moža Franceta 21.10.1943, kakor tudi dveh sinov, Francija in Marijana, ki sta izginila na Turjaku, ter Jurčeta in Bojana, ki sta bila vrnjena iz Vetrinja. Gospa Bajžljeva je obljubila, da bo zbrala čim več točnih podatkov in jih predložila tako odboru za zbiranje gradiva kakor uredništvu Vestnika, glasila slov. protikomunističnih borcev. Tem se je tudi zahvalila za izkazano pozornost ob materinskem dnevu. Solze v Očeh so pričale, da je v teh dneh še bolj mislila na svoje, vsem navzočim pa je za vedno ostala v spominu nje pojava, ko kljub tako težkim udarcem junaško prenaša svojo usodo, vedno navezana na preteklost in na sedanjost, ko se ji drobna vnukinja smuče okrog kolen. OSEBNE NOVICE j- Ga Albina Homan, roj. Kumer. Smrt je znova posegla v vrste slovenske skupnosti v Argentini. Dne 23. marca 1960 jo je zapustila po krajši bolezni plemenita slovenska žena in mati, ga Albina Homan, roj. Kumer. Na mrtvaški oder so jo položili na njenem domu v ul. White 5141 v mestu Carapachay na področju Vel. Buenos Airesa, kamor so jo prihajali kropit in molit za pokoj njene duše številni rojaki vse do naslednjega do četrtka 24. t. m. do pogreba, ki je bil ob desetih dopoldne na pokopališče v mestu Olivos. Pogrbene molitve in obrede je opravil č. g. duh. svetnik Alojzij Košmerlj ob asistenci č. g. Matka Borštnarja. Na zadnji poti je rajno go. Albino Homan spremljalo veliko rojakov, pred odprtim grobom se je pa od nje poslovil v ginljivim nagovorom č. g. duh. svetnik Al. Košmerlj. Rajna ga Albina Homan je bila po rojstvu Idrijčanka. Po poroki je živela s svojim možem Pavlom Homanom na Vrhniki. V srečnem zakonu se jima je rodilo 9 otrok. Vojna leta so njenemu Stran 3. srcu zadala premnogi udarec. Tako so ji leta 1943 ruski partizani ubili sina Slavka v Kijevu, na Vidov dan leta 1944 so slovenski partizani umorili njenega moža v Štari Loki, leta 1945 so pa Angleži vrnili s Koroške slovenskim komunistom sina Janeza bogoslovca in Toneta. Oba so komunisti ubili. Begunska leta je z ostalimi otroci preživela v avstrijskih taboriščih Vetrinje, Lienz in Spittab odkoder je leta 1948 prišla v Argentino. Naselila se je najprej v Mun-ru, v zadnjem času pa živela na svojem prijaznem domu v ul. 'White 5141 v Ca-rapachayu. Na tem domu jo je tudi zatekla smrt v starosti 73 let. V Argentini žalujejo zanjo sin Pavle ter hčere Viktorja, Bernarda, Marija, por. Pleško in Ivanka, por. Praprotnik, zeta Janez Pleško in Rudolf Praportnik ter vnuka Jani in Toni in vnukinji Ana Marija ter Metka, v Ljubljani pa brat Jože Kumer in sestra Viktorija Kumer. Naj počiva v miru, vsem preostalim naše iskreno sožalje in sočutje. LANUS Občni zbor Društva Slovenska vas V nedeljo 27. marca je bil v Slovenskem domu v Lanusu občni zbor Društva Slovenska vas. Ob udeležbi dveh tretjin članov ga je vodil društveni predsednik Jože Rome. Z občnega zbora so bili poslani pozdravi Društvu Slovencev, zadrugi Naš dom, upravi slovenske pristave in pri-pravljanima odboroma za postavitev slovenskih domov v San Martinu in Ramos Mejii. Predsedujoči se je spomnil umrlega častnega člana društva ljubljanskega škofa dr. Rožmana in rednega člana Jakoba Berčiča s toplimi besedami, navzoči so pa za pokoj njunih duš izmolili očenaš. Poročila odbornikov o delu v pretekli poslovni dobi so bila natisnjena v krajevnem listu Slovenska vas, zato jih na občnem zboru niso brali. Krajevni Fantovski odsek ter Dekliški krožek sta občnemu zboru predložila skupno poročilo SLOVENCI KANADA Januarska številka verskega mesečnika Božje beseda je posvečena spominu pok. ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Glavne prispevke imata župnik dr. Jakob Kolarič in kaplan Janez Kopač, oba lazarista. Objavljeni so tudi najvažnejši odstavki iz važnih škofovih govorov in izjav v času pred smrtjo. Prav tako je objavljene sožalna izjava torontskega nadškofa kardinala Jamesa Mcguigana, ob novici o smrti škofa dr. Rožmana, ki jo je zvedel med svojim bivanjem v Rimu. V njej med drugim pravi: “Rad bi izrazil vsem slovenskim katoličanom, posebno onim iz ljubljanske škofije, iskreno sožalje. Naj bi spomin na pokojnega škofa Rožmana v Vaših srcih nikdar ne zamrl, ampak živel naprej in Vam dajal poguma in moči, da bi sledili njegov vzgled in posnemali njegove kreposti, posebno njegovo resnično ponožnost, duha molitve, predanost božji volji in njegovo nesebično gorečnost za božjo Slavo in rešenje duš.” V župnijski dvorani pri slovenski fari v Toronto so imeli v zadnjem času naslednje gledališke predstave: Finž-garjevo Našo kri, Goslarico naše ljube Gospe in Savinškove Grče v priredbi Zdravka Novaka. Poročili so se naslednji pari: Vladimir Stanko in Veronika Novak; Roman Vsak teden ena DOMA Vida Jerajeva Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije, na okenca zagrnjena večerno sonce sije. Rdeča ruta, bel ošpet, dekle razposajeno, širok klobuk, oj fant vesel, ki si prepeva eno. Ti nageljni, ta rožmarin, ti kmetje v luči sonca, ej, takih nima celi svet, pa pojdi tja do konca. ° upravljanju športnega prostora. Navzoči člani so ga z odobravanjem vzeli na znanje ter omenjenima društvoma dali najširša pooblastila za nadalnje u-pravljanje. Pri volitvah je bil soglasno izvoljen naslednji odbor: Predsednik Jože Rome, podpredsednik Jože Čampa, tajnik Ludvik Šmalc, blagajnik Jože Černak, gospodar Slavko .Reven, kulturni referent Ludvik Štancer, knjižničar Anton Gorše. Odborniki: Stane Mehle, Jakob Sušnik, Anton Zajc in Janez Lužovec. V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Lovre Jan, Jernej Kalan in Franc Vilfan, v razsodišče pa: Valantin Barle, Jože Virant in Franc Gerkman st. Odbor je bil tudi letos izvoljen na osnovi delovnega načrta, ki je bil predložen članstvu skupno z listo novega odbora. Na občnem zboru so ugotovili, da je bil delovni načrt prejšnjega odoba izveden nad 80%. Končno so na občnem zboru " člani sklenili, da društvo Slovenska vas pristopi Slovenski izseljenski zvezi. Sprejet je bil tudi sklep, naj bi odbor pripravil za dekleta kuharski tečaj. P O SVETU Trglavčnik in Marija Lesar ter Ludvik Kreslin in Marija Cigan. Družinska sreča. V zadnjem času so se rodili naslednji slovenski otroci: Ma-ry Ann Louise Prosen, hčerka Vladimirja in Midred J., roj. Kebe; Franček Branko Brinovec, sin Mihaela in Fride Bogomire, roj. Gomboc; Leopold Albert Srebrnjak, sin Leopolda in Alde Marije, roj. Kirn; Aleksander Jože Zalar, sin Jakoba in Antonije, roj. Čarman; Zvonimir Anton Pavčnik, sin Konrada in Anice, roj. Gabrič; Joan Elisabeth Tomazin, hčerka Stanka in Marije, roj. Levstek; Liliana Mary Udovec, hčerka Janeza in Ivanke, roj. Božič, Barbara Marjeta Tekavčič, hčerka Valentina in Marjete, roj. Medved; Katarina Antonija Mauser, hčerka Otmarja in Ane, roj. Grilc; Edvard Vladimir Berlot, sin Vladimirja in Marije, roj. Kramar ter Emil Janez Lainšček, sin Zoltana in Marjete, roj. Špik. V Slovensko faro v Toronto so se v zadnjem času vpisali: Franc Krese z ženo Marijo, roj. čemšenik in hčerko Marijo; Anton Štembergar z ženo Cvetko, roj. Boštjančič ter sinovi Slavkom, Brankom in Valterjem; Seljak Jože z ženo Frančiško, roj. Trček in hčerkama Bernardo in Zvezdano; Stanko šajnovič z ženo Jožico ter Franc Frelih in Zvonko Breznikar. ŠTEFAN TONKLI DANTE ALIGHIERI: BOŽANSKA KOMEDIJA: PEKEL Slovenska kulturna akcija v Buenos Aireu je kot svoje 5. izdanje v letu 1959 izdala prvi del Dantejeve Božanske komedije — Pekel v prevodu Tineta Debeljaka in v opremi Bare Remec. Knjiga je posvečena spominu drja Jožeta Debevca, prvega prevajalca celotne Božanske komedije v slovenščino. Slovenci in Italijani smo si sosedje že 1500 let in si bomo še naprej. Pogled v preteklost te soseščine ni posebno razveseljiv in še posebno zadnja desetletja so polna nepotrebnih krivic z zahodne strani. Zaradi takega stanja tudi kulturno nismo prišli do primernega ravnovesja, ker ga je onemogočala prenapetost zgrešenih političnih sistemov. Dobra volja nekaterih duhov mi dosegla veliko. Zato ni čudno, da smo Slovenci segali po kulturne dobrine daleč proč — celo na Kitajsko (Gradnik: Kitajska lirika), raje kot v neprijetno bližnjo soseščino. Vendar je bilo prevedenih nekaj italijanskih del, a le malo, če pomislimo na ogromno število imen v italijanskem slovstvu. Ni tu prostora za pregled slovenskih prevodov iz italijanščine, omenim, le, da smo dobili Manzonijeva Zaročenca v lepem Budalovem prevodu. Brez potrebe tudi Macehiavellijevega Vladarja in Boccaccijevo Desetodnevje. Lo-renzinijev Storžek v Lovrenčičevi priredbi se je najbrže priljubil, brali smo lahko Pellicove Ječe, Grossovega Marca Viscontija, roman o Vincencu Belli- niju (Nestanovitno srce), Fogazzarovo Pesnikovo skrivnost, prevedena je bila celo Okrutna šala Šema Bevellija, razni odlomki iz Daledde in iz Varga, Leonardovi soneti itd. Če kdo želi, naj spiše razpravo o slovenskih prevodih iz italijanščine, saj zdaj je manj gren-kosti v srcu, ko so menda izginili z naših mej sicilijanski in kalabreški kve-sturini in kvestorji. Kaj je pomagalo, da je v največjem viharju prevedel Alojzij Res Rožice sv. Frančiška v Kraljevi opremi! Italija je morala biti po-mandrana, da se je zavedala, če se je, da je njeno poslanstvo v kulturi, ne v vojaških pohodih in policijskem nasilju. Visoko nad vse prevode iz italijanščine se dviga prevajanje Božanske komedije. Božanska komedija je iz naj-visj'h vrhov svetovnega slovstva, zato ni čudno, da je bil ta vrh že davno viden. Prešeren pravi v Glosi: Nam spričuje Alighieri, kako sreča pevca vdarja. Vraz ga je začel prevajati, leta 1877/78, torej že pred 80 leti,, je izdal celoten Pekel — le žal — da v svojem jeziku — Jovan Koseski. Skoraj v najbolj kritični dobi slovensko-italijanske-ga sosedstva od 1910 do 1925 pa je prevajal in tudi prevedel celotno Komedijo dr. Jože Debevec. To je bila doba prve svetovne vojne, doba delne zasedbe slovenskih dežel po Italijanih, doba fašizma, ki je hotel izbrisati slovenstvo iz Primorja, doba deportacij in šikan, uničenja slovenskih šol. in ti- ska, ki— je 5 let po prevodu zadnjih verzov iz Komedije, postrelila Bazoviške žrtve. Se mi zdi, da so vse te razmere hromile pero in gi*enile dušo drja Jožeta Debecva, ko je koval verze. In vendar je v tej dobi odgrnil Dante Slovencem po peresih dr. Debevca svoj celotni obraz in v tej dobi (1921) je izšel v Gorici lep Dantejev zbornik z razpravami slovenskih in italijanskih dantologev. Ker je izhajala Božanska komedija dolga leta v Domu in svetu, je S tem trpel pogled na celotno delo, po drugi strani je pa Dante postal vsaj delno znan mnogim rodovom slovenskih študentov, ki so vneto prelistavali Dom in svet in se je skoraj zdelo, da ni Doma in sveta brez Komedije, in ime Dante nam je postalo že kar domače kot Finžgar, Pregelj in Cankar. Kako zgrešena je bila torej italijanska politika do Slovencev, ki si jih je z nasiljem za vedno odbila. In vendar smo si še sosedje, d