9. štev.
September. — 1885. Letnik VIII.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo sta na mestnem trgu št. 10.
Cerkvena pevska šola.
(Dalje in konec.)
4. Naj nam bodo dovoljene že naslednje opazke o pevski uredbi koralnih šol:
a)	Urejeno koralno petje vzdrževati zahteva veliko manj truda, kakor se navadno misli. Saj se melodije lahko dajo peti in se spominu kmalu vtisnejo; vsako leto se ponavljajo, toraj se tudi leto za letom globje v srce utope. Težaven je le prvi začetek, t. j. koral na novo vpeljati. Koral je dandanes tuj ljudem, pevcem in pevskim vodjem. Najpred je treba zahtevati, da ga razume in ljubi kora voditelj, ki ima druge v koralu podu-čevati. Ako ima on pravo razumnost o bistvu korala, mu tudi ne bode pre-težavno, pri drugih vzbuditi občudovanje in ljubezen do njega. Naj le poskusi, da bode pevce vsaj toliko časa pri dobri volji ohranil, da bodejo vsaj slutili prednosti koralnega petja. Najboljši zagovor za koral je poleg živega cerkvenega priporočanja njegova glasbena lepota, njegova tesna zveza z litur-gijo in njegov značaj molitve.
b)	Velike važnosti je izbiranje pevcev. Ako jih previdno ali srečno izbereš, si svoj trud jako polajšaš, sicer si pa nakoplješ mnogo jalovega dela. Zahteva se pa pri pevcih to - le:
«) dober muz i kalen p-o slu h in čut za glasbo; /?) lepo doneč, gibek glas; /) zdravje brez naklona k bolehnosti. Zdrav otrok si v dobro upravljeni pevski šoli nikakor ne bode na zdravji • škodoval, marveč se bodo njegova pluča ukrepila. S) Glede duševne nadarjenosti treba najbolj gledati na živo domišljijo in razdraženost srca. Mrzli modrijani niso veliko vredni za pevsko šolo. «) Pobožen čut.
Ako le mogoče, sprejemajo naj se v pevsko šolo samo taki otroci, kojih sta-riši se za-njo zanimajo in svoje otroke k pridnosti navajajo; pa tudi taki otroci, o katerih se sme soditi, da bodo za poznejša leta pevskemu zboru zvesti ostali. Se-Ii smejo pevci, kateri so se svoj živ dan z popolnem drugačno vrsto cerkvene glasbe bavili, h koralnemu zboru privzeti, ali pa ne, je zavisno od okoliščin.
c)	Pevovodja naj se nikar ne boji truda, ki ga bode imel s temeljitem podučevanjem v petji; saj nij toliko dolgotrajen, niti tako suhoparen, kakor se često misli. Kadar bodo pevci hasek podučevanja sprevideli, udali se mu bodo gotovo z največo marljivostjo ; kajti čutili bodo, da je poduk več vreden, kakor če samo po posluhu pojo.
d)	Če ima pevski učitelj večji zbor, n. pr. v kakem semenišči, kjer se morajo vsi gojenci petja vcleleževati, mora pevce razdeliti, ako hoče kaj doseči. Izvoli naj nekoliko pevcev dobrega glasu in blage volje v poseben zbor po izgledu nekdanje rimske šole. Te podučevati bode laglje ter učitelju možno, ž njimi nežne modulacije bogatejših melodij prepevati. Dobro je tudi, ako ti bolj nadarjeni in izvežbani pevci druge liturgične pesni versteč se se skupnim pevskim zborom pojo; kajti oni bodo podajali pravi rhythmus, bodo v melodijo vlili pravega duha in tako postali protitežje težki gromadi velicega skupnega zbora, kateri bi brez njih svoje liturgične in glasbene naloge izvršiti ne mogel.
Da se pa pevci takoj v začetku ne ostrašijo in se ljudem petje pretuje ne dozdeva, pevski učitelj lahko s prvega take pesni iz „ordinarium-a" izbere, ki so iz poznejšega časa in so 5. ali 6. tona. Vez med pevskim zborom in ljudstvom naj bi bila ljudska pesen, ki bi tudi melodično na koral pripravljala. Ljudska pesen naj pa tudi ljudska ostane, t. j. naj se ne spreminja v čve-teroglasno umetno petje, češ, daje „tako lepše"; temuč naj se poje enoglasno brez takta in brez modernih diez po stari krepki melodiji, s prostim rhythmusom, enako latinskim himnam. Reči se pa tudi mora, da je za pevski zbor ena najtežjih nalog, pri ljudski pesni priprostim ostati in se ljudskega duha držati.
Ordinarium Missae pa je podlaga, je mirni in stalni temelj koralnega petja. In stoprav ko se je to utrdilo, naj se vadijo posamezni deli „proprium-a", kateri se potem kot bogatejše cvetje v naravnem razvoji z ordinarjem sklepajo.
e)	Pevske vaje za službo božjo samo zahtevajo precej časa. Nikakor še nij zadosti, da znajo pevci melodijo brez napak (glede intervalov) peti; treba jo je tudi peti z razumom, treba toraj študirati. Ako je dovolj časa, priporočamo, včasih vaje tako vravnati, da pevcu razum sam po sebi pride. Učitelj naj ukaže pevcem, da prepojo intervale; in to je vaja za slabše pevce. Boljši pevci spoznajo med tem že melodijo. Potem naj pojo posamezne odstavke s tekstom, ki se bodo kmalu zložili v pravilnejši rhjthmus in v jasnejšo glasbeno obliko. Vsak stavek naj po vrsti pojo vsi posamezni pevci; kar še prvemu nij bilo jasno, je že drugi čutil, ki potem pri ponavljanji napako popravi. Zadnji zapoje učitelj sam; nij mu treba posebno lepega glasu - da ima le dober čut in ve pokazati življenje, katero se v melodiji nahaja. Konečno poje ves zbor skupaj. Posameznemu petju se nikakor ni mogoče ogniti; kajti ono stori pevca samostalnega. Radi potrebnih popravkov je pa navadno najboljše, takoj po storjeni napaki s petjem jenjati, na napako opoziriti in ukazati, da se isto, kar je bilo prej napačno, še enkrat poje. So pa napake, katere se z neposrednjo opazko ne dajo popraviti; to so n. pr. napake, katere izvirajo iz prepičlega čuta. Le-tem se pride v okom po posrednjem potu. Učitelj naj govori o nenavadnem izrazu melodije, ali o njenem tonovem načinu, naj jo drugim melodijam nasproti postavi, opomni na že znane melodije enacega ali sličnega načina. Po takih opazkah se zbor večji del pokaže drugačnega duha, mrzlota je minula in izraz postane razumljiv. Sploh je bolj pedagogično, da se pevci ene melodije temeljito uče, kakor pa mnogih le na pol.
Krajši pot pri pevskem poduku je pa ta, da koj začetkom učitelj melodijo zapoje in ukaže, da jo za njim najpred boljši in potem slabejši pevci pojo. Kadar učitelj z zborom vred poje, da vodi rhythmus melodije, smejo pevci le bolj tiho peti, sicer si učitelj pokvari glas. Pevci delajo večji del dve napaki, katere se povračajo v brezštevilnih različnostih. Ta skuša tekst dobro izgovarjati, a zgodi se to melodiji na kvar, ker se skrči ter svoje lepe elegantne poteze zgubi; druzega pa je lepota melodije vsega zavzela in ne ve, kako bi jo spravil v zvezo s tekstom, manjka mu moči in kreposti v izrazu.
f) Dasi tudi je koralna melodija postavljena brez harmonije in ji je harmonija zelo napoti, vendar brez spremlj e vanj a orgel nij shajati. Koral brez orgel je za marsikoga eksotična rastlina. Res, da melodija ne potrebuje harmonije; a, da se ne kaže pretujo, ne sme zaničevati oblačila harmonije. Bilo bi to enostransko, glasbeno umetnovanje, katero se nič ne briga za potrebe našega časa in službe božje.
Spremljevanje mora se podrediti melodiji, orglavec pa pevcu. Harmonizacija pa ne sme ničesar na sebi imeti, kar bi melodiji nasprotovalo, marveč edino to, kar kot kal v melodiji tiči; harmonizacija mora diatonična biti. Bodi naj priprosta, da more lahko tekoči melodiji slediti; ležečih akordov pa ne sme premnogo biti, ker bi bila taka harmonija presiromašna. Orglavec naj se naslanja na petje, in podloži naj mu, tako rekoč, mehko, mirno preprogo, po katerej more hoditi.
Orgle, kot instrument zamotane mehanike, ne morejo nikakor petja voditi; marveč mora vodstvo izhajati od pevcev.
Pri medigrah sme harmonija nekoliko prostejša biti; vendar pa se ne sme v nasprotje postaviti s koralno harmonijo, marveč naj se koralna harmonija v medigrah če dalje bolj razvija. Pri vvajanji v kako intonacijo mora harmonija primerna biti sledeči ji koralni melodiji.
Pri koralnih pevskih vajah je svetovati, da se poje brez vsakega s p remije vanj a. Res, da se pevcem to začetkom čudno dozdeva; a že čez pol leta se bode korist jasno pokazala.*)
Kako bi se dalo zboljšati cerkveno, zlasti liturgično petje.
(Dalje in konec.)
3. Pevska šola.
Da bo cerkvena glasba dostojna ter bo ugajala cerkvenim določilom, mora si orglavec izgojiti in izvežbati dober pevski kor ali zbor, kakor že zahteva znani knezoškofijski ukaz. K temu ne zadostuje, da pojete le kaki dve pevki, pa orglavec; treba je vsaj kakih 8 ali 12 pevcev in pevk. Ako se morejo dečki za diskant izuriti, je še toliko dostojnejše za cerkev, vsakako pa jih je vsaj treba polovico, da po mutaciji pojejo moške glasove.
V ta namen je treba ustanoviti pri vsaki farni cerkvi pevsko šolo. Z leče naj se ljudstvo poduči o potrebi in dolžnosti zboljšave cerkvenega petja in o dolžnosti, da vsak k temu pripomore, kdor je od Boga prejel potrebne zmožnosti; zarad tega naj stariši pošljejo svoje otroke k poskušnji, ali imajo za to potrebno zmožnost in kteri so za to, naj hodijo redoma k pevskim vajam.
Ker pa morajo za tak poduk stariši in otroci marsikaj žrtvovati, kakor čas, trud, hojo itd., zato pa je jako umestno in pravično, da dobivajo pevci in pevke zraven častne službe (ki je pa mnogokrat z britkostjo združena), tudi kako odliko ali nedolžno veselje in nekoliko denarno darilo. V to vtegnejo služiti sveče (voščeni svitki) o svečnici, kaki izleti, pogostovanja itd. Navadno se jim tudi dajejo kaka negotova in določena darila po dotičnem župniku ali tudi orglavcu. A da se dobri pevci in pevke bolj privabijo in navežejo, treba je gotovih in določenih daril, kakor ima tudi orglavec svoje gotovo plačilo. V ta smoter treba ustanoviti pevske službe, pevske ustanove za slabše pevce po kakih 5 gkl., za bolje po 10-15 gld. na leto, kar bi znašalo za 8 osob n. pr. 80 gld. na leto. Toliko se že sme žrtvovati za dober pevski zbor. Dotična svota bi se utegnila dobiti deloma iz cerkvenega premoženja, deloma iz kakega nalašč zato priredjenega darovanja, deloma morda tudi iz zaslužka pri pogrebih premožnejših oseb, ako bi mu pevci pri hiši ali na grobu zapeli. Ob enem pa naj bi se tudi polagoma zbiral pevski zaklad, n. pr. po priredbi kake slovesnosti, tombole, ali po volilih pevskih prijateljev itd. Vzgled nam je n. pr. veledušno volilo preč. ranj. knezoškofa Vidmar-ja v Kranji. Jz le-tega bi se sčasoma plačevale pevske ustanove ali morda tudi orglarska mezda, ne da bi se ljudstvo in cerkev s taistimi obte-ževala. Vsaj že menda itak pri vseh mestnih cerkvah obstajajo taki pevski zakladi, naj bi se toraj tudi pri vseh farnih cerkvah napravili. Natančneje naj bi preč. knezoškofijstvo o tem določilo in zahtevalo vest o porabi takih ustanov v cerkvenem ali posebnem računu s pobotnicami.
4. Repertoir cerkvenih muzikalij.
Da bodo mogli orglavci in pevski zbor v cerkvenem duhu glasbo izvrševati, treba jim je repertoirja cerkvenih muzikalij.
V ta smoter naj jim cerkveno predstojništvo iz cerkvenega premoženja preskrbi najpotrebnejše cerkvene muzikalije: liturgične knjige, maše, motette, pesmarice, glasbene časopise i. t. d. Ako se vsako leto svota 5 —10 gld. v ta namen obrne, bo s časoma prirastel že lep repertoir. Orglavec si ne more iz svojih pičlih dohodkov še mnogo dragih muzikalij nakupovati, ter zraven truda pri podučevanji in marsikaki pisariji še denarne stroške imeti. Lahko pa bode za vsacega orglavca, tudi za ubozega začetnika, ako nahaja, kamor pride v službo, že bogato ali vsaj zadostno cerkveno - inventarno muzikalno zbirko, zlasti ker bi bile večjidel povsod enake, namreč od sv. zbora za obrede potrjene liturgične knjige in druge dobre bolj lahke ali srednje težke, po cerkveno - muzikalni knezoškofijski komisiji potrjene in priporočane skladbe. — K cerkveno - muzikalnem inventaru treba je prištevati in pridobiti za vsak pevski zbor 1 glasbeni instrument, najbolje kak harmonij, dana njem orglavec petje podučuje, in se tudi sam še bolje uri v orglanji. Ni ravno
treba, da bi moral biti drag z mnogimi registri, saj tudi dobro služi priprost harmonij, daje le iz dobrega blaga in čisto uglasben, stane pa ne ravno veliko; * dobi se že za kakih 60 - 80 gld. Vsak orglavec nima in ne more imeti svojega instrumenta; brez njega petje podučevati pa je pretežavno in nepopolno n. pr. pri spremljevanji enoglasnih skladeb itd.
5. Nadzorstvo cerkvene glasbe.
Vsi doslej navedeni nasveti in pripomočki k reformi cerkvene glasbe pa bi malo izdali, ako nij višjega nadzorstva nad njihovo natančno izvršitvijo. V ta namen zdi se mi neogibljivo potrebna ustanovitev diecezanskega in po številu dekanij dekanijskih glasbenih nadzornikov. — Diece-zanski glasbeni nadzornik naj bi bil odličen glasbeni veščak v Ljubljani, kateremu bi sporočali dekanijski nadzorniki svoje opazke pri vsakem farnem pevskem zboru, kako spolnuje cerkvena določila, kako napreduje v glasbeni umetniji itd. Sem ter tje pa naj bi se tudi sam diecezanski nadzornik kar neprevidoma prepričal, kako se tu ali tam vrši cerkvena glasba. Za popotne stroške naj bi dobival povračilo n. pr. iz doneskov za orglarsko šolo, ki naj bi se zaradi tega malo više nastavili. Sporočila dekanijskih nadzornikov in svoje opazke naj bi naznanil cerkveno - glasbenemu zboru, oziroma preč. knezoškofijstvu, ki naj bi potem dotična cerkv. predstojništva in pevske zbore pohvalilo ali pograjalo po zasluženji; razglasiti bi se vtegnilo tudi po „C. Gl.".
Za dekanijske nadzornike naj bi se nastavili v vsaki dekaniji po jeden v cerkveni glasbi izvežban in za-njo navdušen član cecilijinega društva, duhovni ali svetovni, ki bi o priliki n. pr. 1- ali 2krat v letu v vsako farno cerkev v dekanij o neprevidoma prišel poslušat cerkveno glasbo in k pevskim vajam ter dajal potrebne migljeje. O tej priliki bi tudi vtegnil sprejemati doneske za Cec. društva. O stanji taiste naj bi vsako leto sporočal do gotovega časa diecezanskemu nadzorniku. Povračilo za potne troške naj bi dobival iz cerkvene blagajne. Pozneje bi morda ne bilo treba vsako leto, ampak le na drugo ali tretje leto glasbene inšpekcije.
Da pa je mogoče ves ta načrt cerkvene reforme izvesti, treba je k temu višepastirskeveljave. Le preč. knezoškofijstvo je zmožno se svojo ukazno veljavo tako važne spremembe urediti in ima, če smem reči, po cerkvenih določilih, k temu tudi strogo dolžnost.	Gr. Jakelj.
Spremenljive pevske molitve pri sv. maši
ob nedeljah in zapovedanih praznikih l. 1885. (po direktoriji ljubljanske škofije).
(Dalje.)
6. septembra. Dom. XV. p. Pent. Osmina praznika sv. Angeljev varuhov (Dies oct. Ss. Angelorum Cust.) dup. Vse, kakor v praznik dne 30. avgusta, glej „Cerkv. Gl." 1884. 1., str. 67.
8. septembra. Rojstvo B. D. Marije (Nativitatis B. M. V.) dup. 2. cl. cum Oct, Glej „ Cerkv. Gl." 1884. 1., str. 73.
13. septembra. Bom. XVI. p. Pent. Sv. Ime Marijino (Ss. Nominis Mariae),
dup. 2. cl. Glej „Cerkv. Gl." 1884. L, str. 73.
20. septembra. Dom. XVII. p. Pent. Sedem žalosti B. D. M. (Septem Do-
lor. B. M. V.) dup. maj. Glej „Cerkv. Gl." 1884. 1., str. 74.
27. septembra. Bom. XVIII. p. Pent. Svetih Kozme in Damijana, mučencev (Ss. Cosmae et Bamiani), dup.
Introitus.
Sapihiticim Sanctdrum narrent pdpuli, et laudes eorum nuntiet Ecclesia: nomina autem eorum vivent in sdeculum sdeculi. Ps. Exultdte j usti in Domino: rectos decet collauddtio. V Gloria Patri. Ton I.
Modrost svetili naj pripovedujejo narodi, in srenja naj oznanuje njihovo slavo: njih imena bodo živela na vekov veke. Ps. Ra-dujte se pravični v Gospodu: poštenim se spodobi hvalno petje. t. Čast Očetu. Ton. I.
Graduale.
Pravični so klicali, in Gospod jih je uslišal: in jih je rešil iz vsih njih nadlog.
Blizo je Gospod njim, ki so potrtega srca : in ponižnim v duhu bode pomagal. Alleluja, alleluja. t. To je pravo bratovstvo, ki je premagalo zlobe sveta: posnemalo je Krista, slavno držeč se nebeškega kraljestva. Allel.
Clamaverunt j usti, et Dominus exaudlvit eos: etex omnibus tribulatidnibus eorum libe-ravit eos. V. Juxta est Dominus liis, qui tribuldto sunt corde: et humiles špiritu sal-vdbit. Alleluja, alleluja. Haec est vera fraternitas, quae vicit mundi criminia: Chri-stumsecuta est, inclyta tenensregna coelestia. Alleluja.
Offertorium.
Gloriabuntur in te omnes, qui dUigunt	Ponašali se bodo s teboj vsi, ki ljubijo
nomen tuum: quoniam tu, Domine, benedices tvoje ime; zakaj ti, o Gospod blagoslavljaš justo: Ddmine, ut scuto bonae voluntdtis pravičnega: Gospod! kakor sč ščiton svoje tuae corondsti nos.	dobre volje si nas venčal.
Communio.
Posudrunt mortalia servorum tuorum, Domine, escas volatilibus coeli, carnes sanctdrum tuorun btstiis terrae; secundum magni-tudinem brachii tui posside filios mortepuni-torum.
Pokladali so umrljiva (trupla) služabnikov tvojih, o Gospod, v jed pticam pod nebom, meso tvojih svetih zverinam na zemlji; po velikosti svoje roke vzemi v last sinove se smrtjo kaznovanih.
4. oktobra. Bom. XIX. p. Pent. Sv. rožni venec B. D. M. (Ss. Rosarii
B. M. V.) dup. maj. Glej „Cerkv. Gl." 1884. 1., str. 80.
(Dalje prihodnjič.)
Dopisi.
Iz Ljubljane. Primica na Rožniku. Odkar ta lepa in prijazna cerkvica stoji', ni še bilo primice v njej. Dne 26. julija t. 1. pa je prvikrat obhajal nekrvavo daritev čast. gospod Anton Mali v tej cerkvi. Vse druge slovesnosti opustim, le v ozir petja rečem, da se je vse pod spretnim vodstvom P. Angelika Hribar-ja popolnoma pravilno pelo: Introitus in Communio, koralno; maša v D mol od Schweitzer-ja, Graduale od Hollvarth-a, Offertorium od Moll-a, Te Deum Schopf, Tantum ergo in Genitori od Foer-ster-ja. Veni sante spiritiis od Foerster-ja.
Z Gorenjskega. „C. Gl." ima sicer že svojega lastnega presojevalca novih skladeb, katere se naznanjajo v „Oglasniku"; vendar pa se nadejam, da sledečemu sporočilu si. vredništvo ne bode odreklo prostora. Ako več oči več vidi, tudi več ušes več sliši.
V Rudolf Milic-evi tiskarni izšla je te dni: Missa: „Statuit ei Dominus", zložil Jožef Lavtižar. G. skladatelju, ki deluje že več let med priprostim ljudstvom in je predsednik Cecilijenega društva Kranjske dekanije, je dobro znano, kako daleč da sega cerkveno-glasbena omika pevskih zborov po deželi; zato je izdal delo, katero naj si
po svojem lahkem slogu odpre pot po naših cerkvah. Ta maša, ki je zložena za en glas se spremljevanjem orgelj, ima strogo liturgičen značaj v napevn in v besedi. Delana je na podlagi prvega cerkvenega tona (modus dprius), o katerem pravi Haberl v svojem „Magister choralis": „Die Gesange des ersten Toneš athmen Majestat und dienen zum Ausdruck hdherer Feier, Aviirdiger Freude". Precej začetek v „Kijrie" znači s figuro e-h-c dotični prvi ton. Prošnja do Boga za usmiljenje bi se pač lepše ne mogla izraziti, kakor se tukaj izrazuje. Ta figura se v spremenjeni leži nekaterikrat ponavlja n. pr. pri: „qui tollis — passus ■— adoratur — miserereLepo se podajajo nekatere besede brez orgelj n. pr. „laudamus Te — et ex Patre natum — et resurrexit". Povdarek (akcent) posameznih besedi je popolnoma pravilen. — Velika prednost, katero ima ta skladba, je tudi ta, da postopa glas (cantus) vedno enako z dotičnim glasom na orglah. Manj izurjenim pevcem bode to posebno dobro došlo, ker jih tako rekoč za roko vodi v melodiji. Da vendar petje ne bode dolgočasno, temuč da se bode v njem izraževal duh, katerega hoče zbuditi g. skladatelj, opozorujemo vse gg. pevovodje, naj vestno pazijo na znamenja: forte, piano, crescendo, stringendo, ritardando itd., katerih se v skladbi ne manjka; rekli bi, da je g. skladatelj še preobilno preskrbel tekst z njimi. Dalje naj se gleda na spremen glasov; nekatere oddelke naj pojejo ženski, nekatere možki glasovi, nekatere celi zbor. Skrbi naj se za pravilno spreminjanje registrov itd. Ako se skladba tako izvrši, potem nihče ne bode tožil, da je petje Cecilijansko žalostno, temuč spoznal bode, da je častitljivo in veličastno ter kot tako vredno službe božje. Partitura obsega 1'2 strani ter stane 1 gld. (po pošti 5 kr. več). Razen partiture tiskan je tudi glas posebej, ki se dobiva za 20 kr. Pevcem ali pevovodjem ne bode torej treba not prepisavati, kar jim veliko časa vzame in se vrhu tega vrine lahko mnogo pomot pri prepisovanji Tiskovnih pogreškov nismo nikjer opazili. Tisk je lep in očesu prikupljiv; papir močan, note velike. Vsa čast g. Milicu, ki je dal skladbi tako lično vnanjo podobo. Dobiva se pri g. skladatelju, župniku v Kokri (pošta Tupaliče) in v „Katoliški Bukvami" v Ljubljani. Želimo, da bi se ta maša vdomačila pri naših cerkvenih pevskih zborih, ker veje v njej cerkveni duh in je primerjena našim zmožnostim. Sezimo toraj po njej, da ne bode imel g. skladatelj, ki je mašo sam založil, zraven obilnega truda še denarne zgube.	— o—
Iz Središča, konec julija. Dragi čitatelj! Gotovo si že čul, kako so psi lajali, kadar je v jasni noči polna luna po nebu plavala; nij ga bilo miru, dok nijso brezpametni čuvaji ohripeli: a luna se niti zmenila ni zanje, temuč še danes hodi isto pot, katero jej je stvarnik 4. dan nakazal. In brljave veše, kako plešejo okoli luči ter se zaganjajo va-njo toliko časa, da si perutnice prismode in poginejo. Ta dva izgleda se mi vedno vrivata v možgani, kadar, zlasti zadnji čas, kak čuvaj (magari tudi nastavljen, da bi varoval vinograd Gospodov) laja nad nedolžno latinščino, katero je sv. cerkev zaukazala pri slovesni službi božji; ali kadar se papirnate veše, v podobi sovražnih časnikarskih člankov in opazk zaletavajo v svitlo luč cerkvenih postav. Milujemo jih, ker tudi njim se bode spolnilo, kar o vešah pravi palindrom: In gijrum imus nocte et consumimur igni. Ti gg. pisatelji vedo tako „ginljivo" pisati, kako bi se pobožnost pri službi božji povekšala, kako bi verni Slovenci veliko rajši v cerkev hodili, ako bi se „nerazumljivi" latinski jezik pred cerkveni prag postavil i. t. d. Dasi tudi je „C. Gl." o tej reči že mnogokrat pisal, vendar bi tudi jaz o njej rad še eno povedal. Glasbena stavba, katero cerkveni pevci (toraj tudi Slovenski pevci) skozi leto in dan ob nedeljah in praznikih zidajo, mora najprej imeti dobro podlago, trden temelj! Ta temelj pa je (kdo mi bode oporekal??) namen in volja, Boga v njegovem svetišči častiti! — ali da krajše povem: Petje se mora kot molitev k vladarju nebes in zemlje vzdigovati.
Kako? (poreko naši nasprotniki) kot molitev? Saj besedi, ki jih pojemo, niti ne razumemo, ker latinskega jezika ne znamo! Kako bi „molil", ako ne poznam vsebine pesni? — Na to vam odgovorim: Nem siromak, kateri proseč pred vašimi vratmi stoji, ne kliče-li on, ne da bi kako besedico izpregovoril, tako glasno in razumljivo usmiljenja in pomoči, tako, da mu miloščine nikakor ne morete odreči — k večemu, če trdosrčni možje ? — In dalje: Ako bi vaš vrli, pobožni pevovodja danes zjutraj — ravno praznik sv. Ignacija je, ko to pišem — vam pred peto sv. mašo napovedal: Pevci, vsaki ton naj danes velja sv. Ignaciju ter njegovemu gaslu: O. A. M. D. G. (vse k večji časti božji), in ako ste v smislu tega krasnega gasla po svoji moči latinske pevske molitve prepevali, mar to nij bila molitev? In ko bi vam pevovodja zdaj v kratkem, v praznik Marijinega vnebovzetja, zopet veleval: „Pevci, vsaki ton bodi danes Bogu v čast, kateri je nam Marijo v mater odločil, in jo danes nad angelje povzdignil!" — povejte, mar nij petje, ki je zidano na tako podlago, v resnici v nebo puhteča molitev — vkljub latinščini in grščini? In morda imaš kdaj kako posebno srčno željo, kako skrb, ki te hudo tare, in katero bi rad gospodarju nebes in zemlje v njegovem svetišči in sicer ravno med najsvetejšo daritvijo predlagal? Bi-li v tem slučaji ne bilo najboljše, ako bi nekoliko od druzih pevcev proč v kak kotek na koru pokleknil in se za danes petja ne vdeležil? — A, dragi moj, saj vendar z drugimi pevci in cel6 z mašnikom pred altarjem kličeš: Kyrie eleison! in
tudi dobro razumeš, dasiravno je grško: Gospod usmili se nas nas! Povej, pa prav odkritosrčno, mar nij ta klic na pomoč za vsako nadlogo (zlasti dušno) priličnejši in lepši, kakor si le kak človek more kaj izmisliti ? In kdaj pač gleda Bog le na besede in njih vrsto? Meniš li, da nas ne razume, ako ne izvolimo nežnih in finih izrazov? Ali da ne more vedeti, kaj da prav za prav hočemo, ako mu svojih želj izrečno in z razumljivimi besedami ne razodenemo? Kdo je pač oni Gospod, o kojem se tako nizko misliti predrzneš? Ne ve'm, dragi moj, sili že kdaj videl morje? Prvi pogled vsakaterega osupne in premaga. Nem stoji človek, in gleda in gleda po neizmerni vodni planjavi, ki se mogočno sem ter tje vali. In ako nij popolnem zabit, misli tudi nekoliko na Onega, čigar slavo valovi oznanujejo. Le-ta veliki Bog je pa vse one brezštevilne kapljice, iz katerih je morje sestavljeno, ne le ustvaril se svojo vsegamogočno besedo, ampak jih tudi vse brez izjeme pozna: On pozna kapljice, ki jih je pripeljala Sava, ali Drava ali Soča in še mogočnejše reke sveta v neizmerno morje!
Ako mu je to znano (in še več), kako bi On ne vedel tvojih prošenj do njega, če jih tudi nisi z razumljivimi besedami izrekel; — najpoglavitnejše je pobožni duh, ki se pa ne razodeva v nepokorščini do sv. cerkve v zaničevanji njenih obredov in njenega splošnega jezika. Kdor nij tega menenja, naj pogleda I. Reg. 15, 22. in našel bode, da »pokorščina je boljša, kakor darovi". In ako bi bilo vaše petje ob nedeljah in praznikih s kolikor mogočo skrbjo priučeno in še tako briljantno izpeljano, da je ušesa najhujšega kritika zadovoljilo — uho Gospodovo ga bode le tačas radovoljno poslušalo, ako bode z vašim telesnim glasom tudi oni notranji glas prepeval; ako bode vaše petje v resnici molitev, kar pa nikakor nij, niti ne bode, ako ne pojete tako, kakor nam sveta cerkev ukazuje.
Razne reči.
—	Letošnje (X.) občno zborovanje amerikanskega Cecil. društva je bilo od 30. junija do 2. julija v Chicagi. Vdeležilo se ga je 7 škofov in dva opata; sodelovalo je pri izvršitvi sporeda 10 zborov. Dva škofa sta pridigovala; bile so 4 slovesne maše, ene večernice in poleg tega še dvakratno petje v cerkvi, vsako z 12 točkami. Pele so se dve koralni maši, missa in hon. s. Gaeciliae od Singenberger-ja in Witt-ova missa in hon. s. Luciae. Iz druzega sporeda omenimo še: 6 stavkov iz 150., psalma in 5 glasne litanije od Orlanda Lasso, in A. Willaertov psalm Laetatus sum. Imena novejših skladateljev se (razen maš) še nahajajo: Witt, Haller, Greith, Habert, Schmidt, Stehle, Liszt, Hanisch, Nekes, Thielen.
—	Kako piškav in alioten je izgovor, da narodna (-kmečka,) usta (bodi si slovenska ali nemška) nijso za latinski (cerkveni) jezik, dobro kaže „Kathol. Schulzeitung" iz Donau-woertha, ko piše: Preč. gospod mestni župnik prepeva zdaj koralne večernice se 400 otroci. Dečki na eni strani kora postavljeni, deklice na drugi strani, vrste se s krepkimi glasovi, z najnatančnejše izgovorjenim tekstom in popolnoma pravilnimi psalmo-vimi toni vrsto za vrsto.
—	Učimo se od protestantov! — Cerkveni pevski zbor (luteranski) v Hamburgu, ki ga je pred 3 leti za zboljšanje cerkvenega duha ves vneti Th. Odenwald vstanovil, si je pridobil že toliko prijateljev in podpornikov, daje bilo mogoče ga letos podpirati s 16.200 markami. 20 odrašenih pevcev dobiva po 250 m.; 4 po 500 m.; 50 dečkov po 50 m. in 10 po 80 m.; note in raznoterosti 1400 m.; pevska šola (6 ur na teden) in vodstvo 4.500 mark.
—	Poskušnja za petje pri čč. oo. frančiškanih bode 12. septembra t. 1. ob 10. uri zjutraj. Zahteva se čisti posluh in dober glas.
Opazka k 1. pril. letošnjega „Cerkv. Gl.". Kjer ni dobro izvežbanih sopranov, naj se na str. 2. pri „Tutti" sopran z basom tako spremeni:
d d d d člg f
cres-ce-re in	ple-bem ■
g g fis fis	g — <1
Pristavljamo, da se skladba „Ecce sacerdos" sme peti tudi pri mašah „Confessoris Pontificis" po koralno odpetem ali recitovanem ofertoriji.
Pridana je listu 9. štev. prilog.