Vlado Jagodic
Filozofska fakulteta Ljubljana
ARABSKE BESEDE V SLOVENŠČINI NAŠIH IZSELJENCEV V EGIPTU
o prvih »Egipčanih« iz naših krajev imamo le malo podatkov. Sele za prvo polovico 18, stoletja je v dokumentih ohranjeno ime frančiškanskega patra Sieg-frieda pl. Kapusa iz Krope. Ta je prišel v Egipt 1728. leta in je ostal v Kairu do leta 1750. Tudi naslednji naši »Egipčani« so bili frančiškani: tako je bil leta 1753 v Kairu pater Jožef Ljubljančan, od leta 1754 do 1774 p. Peter Kramer, od 1774 do 1776 p. Apolinar Hočevar, leta 1763 pa frater Gregor Bizjak.
V Aleksandriji najdemo prva imena Slovencev v arhivu župnije pri sv. Katarini dobrih sto let kasneje. Močnejši val izseljevanja v Egipt se je začel za vladanja hediva Ismaila v sredini 19. stoletja. Zlasti ob gradnji Sueškega prekopa (1859—1869) so prišli sem na delo mnogi Slovenci. Po dovršitvi prekopa jih je precej ostalo, posebno tisti, ki so bili zaposleni pri Kanalski družbi.
V 60-ih letih prejšnjega stoletja se je začelo tudi izseljevanje Slovenk v Egipt, predvsem v Aleksandrijo in manj v Kairo in druga mesta. Vzroki preseljevanja so bili gospodarski. Leta 1882 je bilo v Egiptu že okoli 3200 Slovenk. V tem prvem obdobju so Slovenke večinoma ostale v Egiptu le 2 do 3 leta, ker jim je ta doba že zadoščala, da so lahko s prihranki pomagale svojcem ali pa sebi omogočile lepšo bodočnost. V glavnem so bile služkinje, kuharice in vzgojiteljice.
Po letu 1882 se je položaj precej poslabšal. Zaradi nemirov v Aleksandriji ob nastopu Arabi paše in med angleško zasedbo Egipta se je večina Slovenk vrnila domov. Čeprav so se kmalu začele spet vračati in jih je bilo 1. 1884 že kakih 2000, se je njihov položaj zelo spremenil. Težko je bilo dobiti službo in tudi plače niso bile več tako dobre kot poprej.
Polagoma pa so se začele razmere v Egiptu popravljati. Leta 1897 je bilo v Egiptu med 8000 podaniki nekdanje avstro-ogrske monarhije čez 5300 Slovencev in Slovenk in okoli 300 Hrvatov in Srbov. Tudi število moških izseljencev se je v tem času malo povečalo, vendar so ženske ostale še vedno v precejšnji večini.
253
Prva svetovna vojna je doseljevanje v Egipt zaustavila. Po njej so zopet pričeli prihajati novi izseljenci zlasti iz Primorske, ki je bila pod Italijo. Po drugi svetovni vojni pa se je dotok izseljencev v Egipt po letu 1952 docela ustavil in se je začel obratni proces: izseljenci so se začeli vračati v rodne kraje, nekaj pa jih je odšlo v Italijo, Kanado, Avstralijo ali drugam. Le malo jih je še ostalo v Egiptu; predvsem starejši, ki bi težko prenesli spremembo iz blagega egiptovskega podnebja v ostrejše evropsko.
Glede na to, da je bila večina izseljencev iz Primorske, je bil njihov govorni jezik v glavnem primorsko narečje njihovega domačega kraja. Značilna za skoraj vse izseljence je dvojezičnost ali celo mnogojezičnost. Večina je poleg slovenščine znala govoriti tudi po italijansko in francosko ali arabsko (pogovorno egiptovsko arabščino), le manjši del pa je znal angleško, nekateri tudi grško. Nemščina pa po koncu prve svetovne vojne ni imela med izseljenci v Egiptu skoraj nobene vloge več.
Razumljivo je, da je bivanje in delo v tujejezični sredini vplivalo tudi na jezik izseljencev, predvsem v besedišču. Vendar pa se je pokazala govorna slovenščina izseljencev kot zelo odporna nasproti vplivu evropskih jezikov, saj si je pri njih izposodila le malo besed. Čeprav je francoščina imela med izseljenci največji ugled in so jo zaradi vsakdanje potrebe tudi večinoma dobro znali, je bil njen vpliv na govorno slovenščino vendarle neznaten. Najbolj pogosto uporabljana izposojenka iz francoščine je madam »gospa«. V glavnem jo uporabljajo pred imeni oseb, ki niso Slovenke, pred imeni Slovenk pa v splošnem le tedaj, če je ta bila na družbeni lestvici malo višje: npr. madam Judita, madam Elvira. Beseda mesje »gospod« pa se uporablja le za neslovence, npr. mesje Jean, ni pa mogoče reči mesje Janez. Tudi besedo madmuazel »gospodična« običajno uporabljajo le pri tujkah. V splošni rabi tudi pri tistih, ki ne znajo francosko, pa je mersi »hvala« in garaž. — Italijanskih besed je v govorni slovenščini precej več, vendar so to v glavnem tiste, ki so jih prinesli s seboj, s svojo primorščino, kot npr. bira »pivo« ali boče »balinanje'. Novih italijanskih sposojenk skoraj ni. — Precej manjši je delež angleščine. Tu so se uveljavile predvsem iste besede kot tudi v knjižni slovenščini, npr. gol, viski itd. — Tudi grščina ni prispevala veliko besed. Najbolj znana je bortoqana »pomaranča« nastala iz to portokällion. Seveda pa so jo prevzeli preko arabščine in jo zato izgovarjajo običajno z nezvenečim grlnim zapornikom. Pri starejšem rodu se je še precej uporabljala beseda efendim »moj gospod« (v pomenu »prosim«), nastala iz authentes in sposojena preko turščine in arabščine; vendar je danes že skoraj izginila. Vsak dan pa še uporabljajo izpeljanko jusfefendi »mandarina«.
Sorazmerno manj je bil govorni jezik izseljencev odporen proti vdiranju-besed, ki so prišle iz govorne arabščine. Tu ločimo sposojanje celih stavkov in posameznih besed.
Še do danes je ohranjen običaj pripovedovanja določenih šal in anekdot v arabščini tudi v docela slovenski družbi.^ Ed dinja bard »Hladno je« — Enta (enti) fen? »Kje si?« — Lisa badri. »Zgodaj je še« — Md liš »Ni« — Md leš »Nič hudega zato« — Ezzajjak?« Kako se imaš?« —• Al hamdu lilläh »Slava Alahu«
1 v naslednjih primerih sem zapisal sposojenke iz arabščine poenostavljeno, zlasti še zato, ker jih večina izseljencev tako tudi izgovarja: npr. arabski emfatični soglasniki t, d, s, in z so v izgovoru običajno postali navadni slovenski t, d, s, in z. Isto velja tudi za grlni nezveneči pripornik h, za globoko zadnje nebni nezveneči pripornik h in za globoko zadnjenebni zveneči pripornik g. Iz tehničnih razlogov zaznamuje ostrivec nad samoglasnikom dolgost.
254
(kar lahko pomeni »dobro« ali »slabo«) — Baldš »Zastonj« — '^ala tül »Naravnost naprej«. V to skupino spada tudi psovka Jebreb betak.
Posamezne izposojenke, pretežno so samostalniki, lahko razdelimo na več skupin:
1. lastna in zemljepisna imena kot Fatima, Kajira, Masr Gedida »Helio-polis«;
2. imena poklicev in funkcij: iarraš »sobar«, bauwäb »vratar«, kumsäii »sprevodnik«, šajjal »nosač«, mudir »ravnatelj«, mustišdr »svetnik«, šeh itd.;
3. nagovori: hadretak »tvoja milost«, haväga »gospod« (beseda je perzijskega izvora), habibi ali jä habibi »Moj dragi!«, Abüna »naš oče« (običajen nagovor za duhovnika);
4. imena sadja, rastlin, dreves in kuhinjskih predmetov: mišmiš »marelica«, manga »mango«, batih »lubenica«, fül »bob«, fasulja »fižol« (iz latinskega phase-olus), '^ads »leča«, bangar »pesa«, helba »Trigonella foenun graecum«, Selfel »poper«, sukkai »sladkor«, salsa »omaka«, tahina (vrsta omake iz sezama), zibib (vrsta žganja), šorba »juha«, zei »olje«, sikkina »nož«, kibrit »vžigalice« itd.);
5. imena živali: kelb »pes« (samo pri zmerjanju), humär »osel«, gamüsa »bivolica«, gazäl »gazela«, namüsa »komar«;
6. imena stanovanjskih predmetov in obleke: lurša »krtača«, fustän »krilo«, masla »filter« itd.;
7. drugi samostalniki: halla »svečanost, banket«, girš »piaster«, šara'^ »ulica«, nukta »šala«, haššiš, filüs »denar«, bahšiš »bakšiš« (beseda je perzijskega izvora).
Pri glagolih so sposojene skoraj samo oblike v velelniku; emši »hodi«, estanna »počakaj«, šuf »poglej«, mh »pojdi» itd.
Med deležniki se najbolj uporabljajo: mazbut »točen«, mašgul »zaposlen, zaseden«, mawgüd »prisoten« (zadnja dva najbolj pri telefonskih pogovorih).
Pridevniki: rahis, »poceni«, gdli »drag«, za'^län »jezen«, šdfer »spreten. — Predlogi: ii »v«, vendar samo v pomenu »je« (srbohrvatsko »ima«). — Prislovi: ketii »mnogo«, giddan »zelo«, kitdja »zadosti«, suwajje »malo«, bukra »jutri«. — Medmeti: jd »o«, jd saldm (vzklik začudenja), jd let »o da bi«, inšd 'lldh »če Bog hoče«, tajjib »dobro«, kuwajjis »lepo, dobro«, hallds »dovolj tega«, jalla »pojdi«.
Teh nekaj podatkov naj bo dovolj za skromen spominski kamen egiptovski slovenščini. Bilo pa bi zelo zanimivo, če bi se kdo lotil opisa govorne slovenščine pri drugih naših izseljencih širom sveta.