Lujiza Pesjakova / Urška Perenič Beatin dnevnik: Roman Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika Ljubljana 2019 Book_1ak.indb 1 17.4.2019 8:26:58 Beatin dnevnik: Roman / Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika Avtorica vira: Lujiza Pesjakova, Beatin dnevnik: Roman, Novo mesto: J. Krajec, 1887 Avtorica spremne študije in kritičnih opomb: Urška Perenič Recenzenti: Matija Ogrin, Marijan Dović, Peter Scherber, Miran Hladnik Fotografija na spojnem listu: Iz zasebnega intimnega dnevnika pisateljice. Ms. 488, II.1. Hrani NUK. Prevod povzetka v angleščino: Timothy Pogačar Prelom in oblikovanje: Davorin Mikuž Tehnično urejanje: Jure Preglau To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons Attribu-tion-ShareAlike 4.0 International License. Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori d. o. o. Ljubljana, 2019 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 19,90 € Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. Raziskovalni program (P6-0239) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610601784 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID= 299625984 ISBN 978-961-06-0179-1 E-knjiga COBISS.SI-ID=299622144 ISBN 978-961-06-0178-4 (pdf) Book_1ak.indb 2 17.4.2019 8:26:58 Kazalo Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika ............................... 7 Beatin dnevnik: Roman .......................................................................... 51 Opombe........... ...................................................................................... 215 Povzetek............ .................................................................................... 227 Summary........... ...................................................................................... 228 Imensko kazalo .................................................................................... 231 Book_1ak.indb 3 17.4.2019 8:26:58 Ta izdaja vsebuje faksimile romana Beatin dnevnik Lujize Pesjakove, ki ga je leta 1887 založil tiskar Janez Krajec v Novem mestu. Faksimile je na začetku pospremljen z izčrpno literar-nozgodovinsko študijo in na koncu s kritičnimi opombami Urške Perenič. Luiza Pesjak, avtor: Jožef Zalar, Zbirka upodobitev znanih Slovencev, NUK, dLib. Book_1ak.indb 4 17.4.2019 8:26:58 PRVI SLOVENSKI DRUŽINSKI ROMAN V OBLIKI DNEVNIKA Urška Perenič Moji družini Book_1ak.indb 5 17.4.2019 8:26:58 Book_1ak.indb 6 17.4.2019 8:26:58 1 Roman Beatin dnevnik (Novo mesto: J. Krajec, 1887) Luize Pesjak v pogledu domačih literarnih zgodovinarjev in literarnih zgodovinark V zavesti slovenske literarne zgodovine je globoko zasidrana izjava Franceta Koblarja, ki je v Slovenski biografski leksikon zapisal, da je Beatin dnevnik, to sicer najobsežnejše delo Luize Pesjak, tipičen ženski roman, ki »prinaša tipične konflikte in presenečenja tedanjih sentimentalnih družinskih povesti iz višjih slojev in je vse prepleteno s tujo konverzacijo in duhovičenjem« (1935). Koblarjeva umestitev k žanrskemu vzorcu družinskega romana sploh ni bila napačna, vendar je problematična njegova površna in slabšalna razlaga, ki ni mogla spodbudno vplivati na nadaljnje in resnejše preučevanje te literature. Tudi literarni zgodovinar Anton Slodnjak je romanu Pesjakove na podoben način odrekel umetniško prepričljivost in življenjsko verjetnost (1975: 210–11). Resnejše preučevanje besedil avtoric, med katere sodi dnevniški roman Luize Pesjak, se je v slovenski literarni zgodovini takó pričelo šele v 80. letih prejšnjega stoletja. Od stališč »moško ekskluzivn[e]« in celo »moško šovini-stične« literarne zgodovine se je prvi odmaknil Miran Hladnik (1981; 2005, 2007). V Beatinem dnevniku je prepoznal značilnosti ženskega (ljubezenskega) romana, katerega glavne značilnosti so: umeščenost v mestno-grajski milje, motiv Pepelke in bolezni, ljubezenski trikotnik, kategorični imperativ in srečni konec. Romanu je v nasprotju s svojimi predhodniki priznal inovativnost, saj si je avtorica izbrala žanrski vzorec, ki je bil povezan s tujo literaturo, s tem pa pomagala zapolniti žanrsko vrzel, ki je dotlej zevala v slovenski literaturi. Med njenimi literarnimi zgledi je namignil na angleški in nemški razsvetljenski in sentimentalni roman oz. družinsko povest (npr. Sophie von la Roche).1 Med kvalitetami romana je izpostavil pripovedno dolžino, po kateri je avtorica, ki je na literarno prizorišče sicer stopila kot nemška pesnica, močno prekašala moške sodobnike, avtoričino spretnost v pripovedovanju, spregledal ni niti duhovitih, humorno-ironičnih vložkov v romanu. Pokazal je na njegov pe-riferni pomen v slovenski literarni zgodovini, saj so izobraženi in dvojezični slovenski bralci take zgodbe že pred tem lahko brali v nemščini in jim delo »ni moglo pomeniti kaj bistveno novega« (1981). 1 Nekoliko pozneje je na zgledovanje pri sicer francoskem sentimentalnem romanu namignila Katarina Bogataj Gradišnik (1989). Book_1ak.indb 7 17.4.2019 8:26:58 8 Urška Perenič Čeprav bi bilo umeščanju romana Beatin dnevnik k ženskemu roma- nu – tega Hladnik razume kot tip romana izpod peresa ženske avtorice, z glavnim ženskim likom, za prevladujočo žensko bralko, po žanrskem zgledu nemškega Frauenroman in brez slabšalnega prizvoka – mogoče ugovarjati, je šele s tem prišlo do prve izčrpnejše literarnozgodovinske obravnave romana Luize Pesjak. Pozneje je Katja Mihurko Poniž mesto romanu Pesjakove videla drugje. Ko je leta 2010 analizirala pripovedne strategije in povezave z deli evropskih pisateljic 19. stoletja, je nasprotovala obravnavi Beatinega dnevnika (in nekaterih del Pavline Pajk) kot sentimentalne podvrste trivialne književnosti. Zagovarjala je umeščanje ženskega romana k psihološkemu oz. socialnemu romanu, kakor je to na podlagi motivne analize predlagala Katarina Bogataj Gradišnik (Mihurko Poniž 2010: 50). Mihurko Poniževa je opozorila na povsem spregledane povezave z drugimi književnostmi, kjer je izpostavila roman Jane Eyre (1847) Charlotte Brontë (med podobnostmi je navedla ljubezensko zgodbo med guvernanto in moškim iz višjega sloja, med inovacijami pa podčrtala uporabo motiva incesta, na katerega je v nekoliko drugačnem kontekstu opozoril Hladnik) in dramo Georgea Noela Gordona Byrona Manfred (1817), zraven je pokazala na podobnosti med biografijo francoske pisateljice George Sand (1804–1876) in književnega lika Francozinje Zoë de Latour iz Beatinega dnevnika (prav tam: 52–54). Luiza Pesjak se je po tej poti znašla v galantnejši družbi predstavnic angleškega oz. evropskega psihološkega romana. Urška Perenič je leta 2018 opozorila na nekatere spreglede v obravnavi Beatinega dnevnika in skušala z obravnavo novih vidikov romana dopolniti dotlejšnja spoznanja domače literarne zgodovine. Prvič, izmed vseh stališč se ji je zdelo najbolj problematično tisto o domnevni nerelevantnosti žanrskega tipa, ki si ga je izbrala pisateljica, v razvijajočem se literarnem sistemu nacionalne književnosti. To stališče se namreč skozi literarno kritiko in literarno zgodovino vleče že od Janka Kersnika, ki je v kritiki za Ljubljanski zvon leta 1888 zapisal zgrešeno trditev, da gre pri Beatinem dnevniku za epigonsko delo po zgledu nemške romanopiske E. Marlitt (1825–1887), a dodal, da je z njim »prišlo v slovensko slovstvo nekaj novega, česar sicer do sedaj – nismo pogrešali, a tudi ne posebno iskali.« (379) Očitno se je zavedal inovativne Book_1ak.indb 8 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 9 izbire oblike dnevnika, zaradi česar Beatin dnevnik stoji na začetku slovenske zgodovine dnevniškega romana.2 Drugič, ker je bil Beatin dnevnik obravnavan bodisi kot žanr ženskega romana bodisi kot podvrsta psihološkega oz. socialnega romana, ni bila praktično nikakršne pozornosti deležna njegova oblika dnevnika, ki ima svoje specifične vsebinske, motivno-tematske in izrazne oblikovne možnosti (Perenič 2018b). Taki spregledi seveda kažejo na to, da je imela slovenska literarna zgodovina skozi čas različne predstave o svojem predmetu razisko-vanja ali je to ni zanimalo. Tretjič, dosedanje obravnave so povsem spregledale,3 da ima literarno dogajališče v romanu stvarno geografsko predlogo. Na podlagi novega branja, spodbujenega s prostorskim obratom (ang. spatial turn), namreč postanemo pozorni na razmerja med stvarnimi geoprostori in namišljenimi, v romanu imaginarno oblikovanimi svetovi. Táko novo branje je obenem v nasprotju s spoznanjem o nacionalni neafirmativnosti romana, saj pokaže prav na njegovo narodno razsežnost. Osrednja lokacija dogajanja ni zgolj »neka podeželska graščina« (Hladnik 2007:42), ampak je literarno dogajališče v romanu modelirano po stvarni lokaciji s poudarjeno narodno simboliko (Perenič 2018a: 251–63). Četrtič, izsledki o navezavah Pesjakove na dela avtoric francoske in angleške književnosti so vsekakor vredni pozornosti, vendar ostaja odprto vprašanje, katera izmed teh del je Luiza Pesjak dejansko brala in poznala in koliko so ji »služila« kot zgled. Medtem ko sta Koblar in Hladnik namigovala na zgledovanje pri razsvetljenskem in sentimentalnem romanu, Bogataj Gradišnikova na zgledovanje pri francoskem sentimentalnem romanu in Mihurko Poniževa na zgledovanje pri angleškem in francoskem psihološkem romanu, je ostalo spregledano zgledovanje Pesjakove pri sočasnem severnoevropskem, skan- dinavskem meščanskem družinskem tipu romana, kakršnega je od konca 20. let 19. stoletja pisala njej najljubša pisateljica Fredrika Bremer (1801–1865). 2 Na začetku zgodovine dnevniškemu romanu verjetno najbližjega žanra pisemskega romana pa v slovenski književnosti stoji Zorin (1870) Josipa Stritarja, ki je izhajal v njegovi dunajski reviji Zvon. Zorina za razliko od Beatinega dnevnika in več del slovenskih pisateljic radi postavljamo v imenitnejšo družbo, največkrat ob približno stoletje starejši Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja (1774). 3 Ob tem moramo spomniti na znanstveno-uredniško delo Marje Boršnik, ki se je med slovenskimi literarnimi zgodovinarji še kako zavedala pomembnosti prostora in je popisovala lokacije, ki so bile predloge za literarna dela. Posebej mislimo na njeno uredniško delo za Zbrana dela Ivana Tavčarja (prim. Hladnik 2012). Book_1ak.indb 9 17.4.2019 8:26:59 10 Urška Perenič 2 Roman Luize Pesjak kot dnevniški roman Dnevniški roman temelji na dnevniku kot eni od komunikacijskih oblik rokopisne kulture in načinov zasebne komunikacije, ki se skozi tiskano objavo (v primeru, da je bil pisan s takim namenom) in prek fingiranega prvoosebnega pripovedovalca osvobodi praktičnouporabnega in rokopisnega konteksta (Kel ner 2015: 16–18), se na ta način literarizira in prek svoje forme dnevnika postane podlaga za nastanek literarnega žanra dnevniškega romana (ang. diary novel, nem. Tagebuchroman). Ko Beatin dnevnik obravnavamo z vidika njegove komunikacijske oblike dnevnika, v kateri se roman izraža in posreduje, nas posebej zanima, kako dnevniška oblika vpliva na vsebinsko-tematsko (npr. intimnost komunikacije) in izraznostrukturno raven dela (npr. členitev po dnevih). Rečeno drugače, kako okvirni medij dnevnika sooblikuje tako vsebino in pomen literarnega sporočila kakor tudi vpliva na njegove formalnostrukturne značilnosti (Perenič 2017: 8–10). 2.1 Glavne značilnosti dnevniškega romana V slovenski literarni vedi dnevniški roman za razliko od npr. avtobiografske proze ni bil predmet samostojnega obširnejšega preučevanja.4 Zato se pri obravnavi najprej ponujajo primerjave z nekaterimi drugimi žanri. Če nas zanima oblika romana, je Beatin dnevnik gotovo smiselno postaviti v bliži-no žanra pisemskega romana, saj ta enako sloni na eni od oblik rokopisne komunikacije, tj. pismu, oba žanrska tipa pa s svojo obliko vzbujata vtis faktičnosti oz. avtentičnosti te komunikacije. Razlikovanje med faktično in fiktivno pripovedjo postane v teoriji eden od temeljev za razlikovanje med pismom in pisemskim romanom oz. dnevnikom in dnevniškim romanom (prim. Kellner 2015: 18–20). Zaradi dokumentarnega oz. faktičnega značaja je dnevnik mogoče postaviti v bližino spominov, reportaže, potopisa,5 ki postanejo vrste literarnega pisanja v primeru, ko se faktičnost podredi fiktivnosti, kar pomeni, da je tudi pripovedovalec fiktivni, prav tako pa je pomembno, da so bili pisani z namenom objave. Glede na genezo se ponuja vsaj še primerjava 4 Izpostavimo diplomsko delo Igorja Škamperleta, ki se ukvarja z dnevnikom kot obliko literarnega pisanja (1990). 5 V COBISS-u imamo pri izbirnem iskanju skupni ukaz LC=l1 za spomine in dnevnik (Koda za literarno vrsto). Book_1ak.indb 10 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 11 dnevniškega romana z žanrom feljtonskega romana (prim. Hladnik 2014), le da je ta povezan s tiskanim medijem časopisa oz. z objavami v nadalje- vanjih, v podlistku časopisa. Morda se tu še najbolj pokaže, kako medialni okvir periodične publikacije določa značaj literature, zgradbo, strukturo in navsezadnje idejnost, sporočilnost romana.6 Na pomanjkanje relevantnih raziskav na področju žanra dnevniške- ga romana v številčno večjem nemškem jezikovnem prostoru opozarja raziskovalka Renate Kellner. Med drugim pogreša primernih leksikonskih in enciklopedičnih definicij.7 Plodnejše zaledje ponuja anglosaški prostor, iz katerega črpa tudi sama in kjer se je s to obliko literarnega pisanja izčrpno ukvarjala raziskovalka Lorna Martens. V monografiji The Diary Novel (1985) je prikazala historiat žanra od 18. stoletja do sodobnosti. Obravnavala je primere iz angleške, nemške, francoske književnosti, podala je zglede iz ruske in skandinavskih književnosti. Kellnerjeva nasprotuje umeščanju dnevni- škega romana v kontekst avtobiografskega pisanja, kakor je to predlagala Martensova, saj meni, da se na ta način znajde med t. i. faktičnim pisanjem (Kellner 2015: 3). Vendar istočasno od nje prevzame način razmejevanja med avtobiografijo in avtobiografskim romanom, ki ga je Lorna Martens sicer povzela po Lejeunu (1975).8 Tako razmejevanje se ji zdi smiselno za obravnavo žanrov, razpetih med t. i. faktičnim in fikcijskim pisanjem. Na teh podlagah Kellnerjeva slednjič vpelje razlikovanje med dnevnikom in dnevniškim romanom, ki ga torej jasno oddeli od avtobiografije in postavi bližje avtobiografskemu romanu. Kakor za avtobiografski roman, tako za dnevniški roman velja, da njegov subjekt, ki se konstituira v procesu pisanja in je v vlogi pripovedovalca, iznajdeva fikcijsko zgodbo. Obe vrsti pripovedi, tj. dnevniška in avtobiografska, sta (po G. Genettu) avtodiegetski. To pomeni, da je pripovedovalec protagonist in pripada namišljenemu svetu pripovedi. Vendar s tem, da je razmerje med doživljajočim in pripovedujočim subjektom 6 Na začetku zgodovine feljtonskega/podlistkarskega romana na Slovenskem stoji Josip Jurčič z zgodovinskim romanom Ivan Erazem Tattenbah ( Slovenski narod, 1873), med bolj plodovitimi avtorji žanra je Miroslav Malovrh. Hladnik piše, kako lahko nazorska orientacija periodične publikacije (npr. t. i. konservativne publikacije nasproti naprednim publikacijam) vpliva na sporočilnost objavljenega dela. 7 Gesla Tagebuchroman ni niti v nemški spletni enciklopediji, geslo Tagebuchliteratur je škrbina; naštetih je nekaj dnevniških romanov iz različnih književnosti. Slovensko geslo na Wikipediji, ki je iz leta 2012, je dokaj izčrpno; poleg kratke definicije žanra so nanizane njegove glavne značilnosti, podan je historiat žanra, kjer je omenjena Luiza Pesjak, od drugih jezikov ga pozna samo še švedščina. 8 Philippe Lejeune, Le pacte autobiographique, Pariz, 1975. Book_1ak.indb 11 17.4.2019 8:26:59 12 Urška Perenič v dnevniškem in avtobiografskem romanu različno. Medtem ko v avtobio- grafski pripovedi pripovedovalec običajno »dokumentira« nekaj, kar se je v njegovem življenju že zgodilo, in sta pišoči oz. pripovedujoči in doživljajoči subjekt bolj oddaljena drug od drugega, je za dnevniški roman značilneje, da pripovedujoči in doživljajoči subjekt sovpadata oz. da pride pogosteje do ujemanja med ravnmi doživljanja, spominjanja in pisanja. Primerjava dnevniškega in avtobiografskega romana zajema tudi čas kot narativno kategorijo (po Genettu in Lejeunu). Kellnerjevo zanimajo načini organizacije časa (reda), trajanje in frekvenca, ki pomenijo različne odnose med časom zgodbe in diskurza. Za dnevniški roman je značilno, da praviloma ne vsebuje anahronij (datum je tisti, ki kaže na red, kronologijo dogodkov), saj se pripoved vrti okrog zelo bližnjih dogodkov. V primerjavi z avtobiografskim romanom, ki je sploh bolj nagnjen k časovnim strnitvam, je dnevniški roman dovzetnejši za obširnejše popisovanje dogajanja, opisovanje (čas diskurza je zato daljši od trajanja popisanih dogodkov v zgodbi). Dogodek, ki se je zgodil enkrat, pa se v dnevniškem romanu praviloma poda enkrat (ne izključuje niti več reprezentacij istega dogodka, npr. v funkciji lajtmotiva). Na kratko, čas dogajanja in pripovedovanja sta v dnevniškem romanu malone prekrivna, saj dogajanje v času pisanju še ni zaključeno (Kellner 2015: 10–15). Tako Lorna Martens kot Renate Kellner sta dnevniški roman kot obliko literarnega pisanja opredelili v odnosu do (neliterarnega) dnevnika. Za obe vrsti pisanja je značilno skorajda takojšnje vpisovanje doživetega in izkušenega, kar pomeni, da vpisovalec v dnevnik do teh doživetij in dogodkov nima večje distance (prav tam: 15). Ob upoštevanju spoznanj Petra Boernerja (1969: 11 v Kellner 2015: 15), ki je obravnaval formalne značilnosti dnevniškega pisanja, veljavne tudi za dnevniški roman, Kellnerjeva izpostavi rednost vpisovanja oz. poročanja po dnevnih ter jasno ločitev posameznih vpisov oz. dogodkov. Po Sybille Schönborn (2003: 577 v Kellner 2015: 16–17), ki razlikuje med fikcijskimi in nefikcijskimi dnevniki, pa je poleg glavne formalne značilnosti kronološke navedbe dogodkov, označenih z datumom in na ta način razme-jenih med seboj, povzela, da gre pri dnevniku po vsebinski plati za zasebno pisanje. S. Schönborn opominja na še eno značilnost dnevniškega romana, in sicer da zapisovalec v njem velikokrat »dokumentira« ustvarjalni proces pisanja (metafikcijski značaj pisanja). Rahlo drugače Matias Martinez in Michael Scheffel (92012 in 2003: 89 sl. v Kellner 2015: 268) strukturirano členitev dnevnika po datumih oz. dnevih povezujeta z zavestno namero vzbuditi iluzijo stvarne pripovedi in dati zgodbi navidezno dokumentarni značaj. Na to posebno zgradbo dnevniškega romana je sicer že pred njima Book_1ak.indb 12 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 13 opozorila Lorna Martens; zapisala je, da poročanje, opisovanje po dnevih vzbuja občutek dejanskosti dogajanja (1985: 21). Zraven je izpostavila še eno pomembno značilnost avtodiegetskega pripovedovalca, ki se v dnevniškem romanu ne samo konstituira kot subjekt, ampak je hkrati sam svoj bralec. 2.2 Beatin dnevnik skozi definicijo dnevniškega romana Prvi slovenski dnevniški roman, ki se tako samoopredeljuje v naslovu (in v paratekstu kot roman), se na več mestih celo samorefleksivno loteva zgoraj naštetih značilnosti dnevnika. Zlasti je zanimivo opazovati, kako se v odnosu do svojega okvirnega medija dnevnika konstituira njegova doživljajoča, pišošča in nazadnje tudi beroča pripovedovalka. Pripovedovalka Beata, ki je protagonistka romana, skoraj na samem koncu (vpis v dnevnik z dne 19. julija 1876), in sicer potem ko ji je Rihard razkril svojo ljubezen in jo prišel zasnubit na graščino, samo sebe imenuje lastno bralko. Je tista oseba, ki je v romanu sama sebi govorila o sami sebi in zase. S takimi besedami se za več kot eno leto poslovi od dnevnika:9 Koliko sladkih mislij bodem vtkala v vsako reč in v bodočih časih bodem tudi v nji spominaje se čitala kakor v svojem dnevniku (poudarila U. P.). […] Z Bogom zatorej, ljubi, zvesti prijatelj, prazunj posedaj in počivaj mirno! Jednoč, se vé, kedar bodem srčnejša, prideš zopet na dan, kajti skrivnosti ne sme biti mej možem in ženo, a do tačas zdravstvuj! (Pesjak 1887: 159–60) V romanu zaradi pogostnosti še bolj izstopajo Beatini premisleki svoje vloge kot pripovedovalke in glavnega lika. Na ta način je mogoče brati vsa tista mesta, kjer Beata nagovarja in obenem pooseblja dnevnik kot medij pisanja, s tem pa vseskozi uzavešča obliko umetniškega dela (dnevnik) in permanentno oživlja imaginarno komunikacijsko situacijo, v kateri na način dialoga10 pripoveduje o svojem sedanjem (fiktivnem) življenju na graščini. Pripovedovalka se sedemkrat obrne na dnevnik z besedami »dnevnik moj« ali »dnevnik, stari prijatelj« ter na način navideznega dialoga, ki je dejansko monolog, vzbuja občutek zaupnosti (prijateljskega) pogovora. Bralec že na začetku romana (vpis v dnevnik z dne 20. maja 1875) izve, da Beata, ki je izgubila mater, potrebuje sogovornika; pripovedovalka si predstavlja, da 9 Epilog dnevnika zatem napiše v Rihardovi vili N. 21. avgusta 1877. leta. 10 Janko Kos je Beatin dnevnik skupaj z romani Trpljenje mladega Wertherja, Zorin, S poti in nekaterimi drugimi romani, ki spadajo bodisi v pisemski bodisi dnevniški žanr, opredelil kot dialoški roman (1998: 5). Book_1ak.indb 13 17.4.2019 8:26:59 14 Urška Perenič materi z vpisovanjem v dnevnik pošilja sporočila. Pisanje dnevnika je v socialno-psihološki funkciji, saj dnevniku, svojemu navideznemu sogovorniku, Beata želi zaupati prav vse, kar se godi na graščini, želi se mu izpovedati in »olajšati z besedo«: Dnevnik moj, pomózi mi, anti veš, da žive duše na sveti nimam, kateri bi mogla zaupati, in da se mi čustvo časi mora olajšati z besedo, sicer me zadu- ši. Zvest si mi prijatelj bil, po tebi sem segla, ko je otrpnilo srcé, katero je do poslednjega udarca le záme bílo, kateremu je slednja mojih mislij bila očita. Vpisujé váte vsako čustvo, dozdevalo se mi je, da preljubi mrtvi materi po- šiljam poročila, naj ji torej tudi ta hip povem, da mi je neizrečeno teško pri srci, da zopet prav živo čutim, kakó čisto osamljena sem na širem sveti! Kaj čaka tujke mej tujci? (Pesjak 1887: 3–4)11 Luiza Pesjak je guvernanti Beati v usta položila premislek o svoji drzni izbiri žanra, ki sloni na obliki dnevnika. Preden se Beata z grofico odpelje v Benetke, prispeva naslednji vpis v dnevnik, v katerem izpostavlja zasebnost, intimnost takega poročanja: Ti, dnevnik moj, ostaneš tukaj [na graščini, namreč]. Ne morem ti pomaga- ti. Bolje je, da te ne vidim, dokler nisem zopet prejšnja. Zapaziti bi te tudi utegnil po poti tuj pogled; védi, junaštvo moje je šlo po vodi! Ko je bil bolan, dozdevalo se mi je vse jedno, če bi ves svet zvedel, da – da – ne, nehčem! a sedaj trepečem o misli, da bi se nekomu vsiljevati utegnila le slutnja o – o ljubezni moji! Kakó zoperno je vendar pisati! Kaj je laže govoriti! Kar se glasno po nobeni ceni izreči ne more, to se zašepeče, a tù, tù na listu se ne da prikrivati nijedna besedica (poudarila U. P.). – (Pesjak 1887: 129) Pisateljica je znala zasebno in zaupno naravo dnevnika spretno povezati z nekaterimi motivno-tematskimi plastmi romana. Mislimo zlasti na: motiv in temo incesta med Rihardom in Doro, ki se odzrcali v incestoidnem razmerju iz Byronovega Manfreda,12 skrivnostno in nesrečno razmerje med mlinari- čino hčerko Anico in grofom, o katerem Beata izve šele ob obisku mlina in 11 Po seznanitvi z Rihardom, ki je za oba usodna, saj se zaljubita, pisanje dnevnika postane sploh glavni način, s katerim se skuša izkopati iz stanja duševne otopelosti (npr. Pesjak 1887: 34). 12 Ko zvečer Beata grofici prebira iz Byrona in pride do mesta v knjigi, kjer Manfred roti Astarto, strežaj napove prihod Riharda, ki prebere ta del besedila. Beata med njegovim prebiranjem spozna, da Rihard prav tako trpi kakor Manfred. V sanjah nato sreča noro mlinarico, Riharda in Doro z mirtinim vencem in smrtno bledo (vpisa z dne 25. in 28. junija 1875 v Pesjak 1887: 36–47), kar je svojevrstna prolepsa v dogajanju. Book_1ak.indb 14 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 15 kar drugi prikrivajo,13 Beatino skrbno prikrivano ljubezensko hrepenenje po Rihardu, ki se lahko uresniči šele na koncu romana, in sicer z Dorino smrtjo in Rihardovo čudežno ozdravitvijo. Dnevnik je pravšnji zaupnik za zgodbo o grofu, Dori in Rihardu,14 kakor jo je doživela grofica in je dotlej razen Beati – in njenemu dnevniku – ni razkrila še nikomur (vpis z dne 3. julija 1875 v Pesjak 1887: 47–59). Samo v dnevniku, ki je oblika zasebnega in intimnega pisanja, si guver- nanta Beata lahko privošči norčevanje iz nadute kneginje Pavlovne, posebej tedaj, ko njeni varovanki, dvojčici Roza in Vijola, pred Pavlovno ne pokažeta primernega poznavanja naslikanih slavnih prednikov, razobešenih v veži graščine. Pavlovna se skozi Beatine zapise izkaže za skrajno oholo, prevzetno, nesimpatično aristokratinjo, kar bi lahko brali kot implicitno kritiko socialno-ekonomsko višjega sloja, ki si je guvernanta v tako bogati in pomembni družini razen v dnevniku ne bi mogla privoščiti (vpisa z dne 4. in 24. julija 1875 v Pesjak 1887: 59–70 in 79–82). Dnevnik je obenem pravšnja »vadnica« za Beatin poizkus prevoda odlomka oz. dialoga iz Manfreda v materinščino, kar se ji zdi »predrzno delo«. Mislèč, da si glavo najprej streznim pričenši kako težavno dušno delo, da bode vtisek izgubil nekako svojo moč, ako ga iz možjan prenesem na popir, drznila sem se — Manfredovo zarotbo, to visôko pesem strasti preložiti v materini svoj jezik. Blazno, zlobno početje, s slabim svojim peresom tikati se nesmrtnega dela! Bodisi, ne morem inače! – […] Ti, dnevnik moj, ti, ki si potrpežljivo prenašal uže mnogo, ti, ki me nisi nikoli grajal, ampak mi vse-gdar vračal zaupanje, vzprejmi moje predrzno delo in dàj, da se mi po njem vpokojí razvneta duša! (Pesjak 1887: 44–45) Z vidika organizacije časa roman sledi kronološkemu zaporedju dogodkov, na kar kažejo datumi, pripoved guvernante se nanaša na bližnje dogodke, ki so malo oddaljeni od akta pisanja (zgodili so se denimo sinoči), tako da sta čas pripovedovanja in dogajanja večidel prekrivna. Luiza Pesjak se je odločila, da bo pripoved guvernante Beate časovno umestila v nedavno preteklost, ki je v bližnjem stiku s sedanjostjo in bi bila lahko pisateljičina izkušena preteklost. Velika večina vpisov je namreč iz leta 1875 (od maja do septembra), manjšina 13 Vpis z dne 12. junija 1875 (Pesjak 1887: 24–30). Zblaznela mlinarica, ki se ji je hči utopila, za vse krivi grofa, ki je Anico odpeljal v mesto in jo zavedel. 14 Izvemo, da se je grof Doro odločil poslati h kneginji Pavlovni, saj je ni hotel dati v zakon neplemenitemu Rihardu. Vendar je bil pravi razlog za to njuno incestoidno razmerje, kar je grof pozneje razkril hčerki v zaupnem pogovoru. Book_1ak.indb 15 17.4.2019 8:26:59 16 Urška Perenič iz leta 1876 (od maja do julija), epilog je nastal 21. avgusta 1877. Ker je med fiktivnim dogajalnim časom in dejansko letnico nastanka romana (1882)15 največ sedem let, med letnico izida romana in fiktivnim časom dogajanja pa dobrih deset let, to daje dnevniškoromaneskni pripovedi pridih avtentičnosti (in morda celo avtobiografskosti). Ugotovimo, da je Luiza Pesjak v dnevniškem romanu dobro izrabila in premislila vse glavne izrazne in vsebinske lastnosti dnevnika kot okvirnega medija. Da si je za svoje najobsežnejše delo izbrala ravno obliko dnevnika, morda niti ne bi smelo čuditi, če upoštevamo dejstvo, da je že kot otrok (ti dnevniki se niso ohranili) in dekle, staro skoraj 16 let, nekaj let pisala dnevnik in je to obliko obvladala v praktičnem smislu. V avtoričinem zasebnem (nefiktivnem) dnevniku iz sredine 40. let 19. stoletja mrgoli liriziranih opisov dogajanja, doživetij, razpoloženj, zaradi česar se zdi, da se pripravlja na poznejši večji podvig, dnevniški roman, ki ni samo »skorajda prvi slovenski ženski roman« (Hladnik 2007: 39), ampak v razvijajočem se sistemu slovenske književnosti žanrsko inovativno delo. Beatin dnevnik je prvi primerek slovenskega dnevniškega romana, zaradi česar lahko pritrdimo Kersniku, da je z njim v slovensko književnost res prišlo »nekaj novega«. 3 Literarni dogajalni prostor romana: Katera graščina neki? Roman Beatin dnevnik Luize Pesjak se začne z besedami, ki dogajanje v njem prostorsko in časovno umestijo in gredo takole: »[v] graščini Š. 20. dné maja meseca 1875« (Pesjak 1887: 3). Navidezno povsem brezpomembna navedba nekega fiktivnega »mesta«, ki je po »usodi« določeno mladi guvernanti Beati, naslovni junakinji, in s katerega začnemo kot bralci spremljati njeno zgodbo, bi se utegnila izkazati za precej pomembno. Bolj kot namreč beremo, bolj kot vrtamo v dostopno dokumentarno gradivo, bolj jasno postaja, da to literarno spretno zakodirano osrednje dogajališče romana ne more biti samo »neka podeželska graščina« (Hladnik 2007: 42), ampak da ima brez večjih dvomov svojo avtentično geografsko predlogo. K temu nas napeljuje predvsem avto- ričina oz. pripovedovalkina presenetljiva natančnost v opisovanju literarnega dogajalnega prostora (Je mogoče, da bi bila naključno tako natančna?), kjer na več mestih lahko prepoznamo vzporednice s stvarnimi lokacijami. Zanemariti ni mogoče niti nekaterih biografskih vzporednic. Ugotovimo, da 15 Roman je nastal že leta 1882, vendar ga tedaj urednik celovškega časopisa Kres Jakob Sket ni sprejel za objavo. Book_1ak.indb 16 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 17 je fiktivni prostor romana Beatin dnevnik Luize Pesjak v tesni zvezi s stvarnim geografskim prostorom, da se avtorica v njem nanaša na Loško dolino, na grajsko pristavo Šneperk (nem. Schneeberg) oz. na grad Snežnik z bližnjo okolico (Perenič 2018a). Toda pojdimo po vrsti. Kako to, da je pisateljica tako dobro poznala te skrivne kotičke Notranjske? Jih je kdaj obiskala? Je bila morda tudi na gradu Snežnik? Snežniška graščina z bližnjo okolico, ki bo približno štiri desetletja pozneje postala predloga za osrednje dogajališče romana Beatin dnevnik (1887), je morala biti pisateljici Luizi Pesjak, roj. Crobath, še kako poznana iz mladostnih časov, natančneje, iz sredine 40. let 19. stoletja, ko je na njej še gospodarila grofovska družina Lichtenbergov. Na Snežnik je tedaj zahajala v spremstvu obeh staršev in sorojencev ali samo očeta, dvornega in sodniškega odvetnika Blaža Crobatha (1797–1848). To nam potrjujejo zlasti Luizini zasebni intimni dnevniki,16 v katerih zvesto poroča o vseh svojih popotovanjih, največ po Kranjskem in s svojim »papanom«. Mednje sodi tudi dvoje nekajdnevnih obiskov na gradu Snežnik v letu 1844, ki jima je avtorica v dnevniku namenila obširnejša zapisa. Na prvi pogled se zdi, da nad bivanjem na gradu ni bila pretirano navdušena in ji je bilo v edino zadoščenje, da je lahko za kratek čas ubežala dolgčasu in obrekljivim jezikom v kranjski prestolnici. Vendar vseeno ni mogoče spregledati mladenkinega velikega navdušenja nad lepoto narave in mirom v tem skritem kotičku Loške doline. Pozorno oko bo hitro opazilo, da sta vpis iz pisateljičinega zasebnega (nefiktivnega) dnevnika in vpis guvernante Beate iz dnevniškega romana s konca maja, tega Luizi najlepšega meseca v letu – kakor pove v svojem zasebnem dnevniku. In prav v njem je dne 24. maja 1844 napovedala, da gredo jutri, na bin- koštno nedeljo, ona, mama, brata Ludwig in Eugen ter sestra Marie na grad Snežnik. Proti Notranjski so se Crobathovi iz Ljubljane res odpeljali 25. maja. V dnevniku sledi vpis z dne 31. maja. Luiza najprej poroča, da so se pred-včerajšnjim (tj. 29. maja) z družino vrnili domov, torej so na gradu Snežnik preživeli slabih pet dni, nato pa sledi obširen in mestoma liriziran opis bivanja na gradu in v bližnji okolici. Izvemo, kje vse se je mudila, kaj vse je počela in zraven lahko vpogledamo v njena občutja in razpoloženja. Luiza je prvi dan obiskala Cerknico in se vozila po Cerkniškem jezeru (piše, kako je ob vožnji s čolnom in v naravi doživela stanje globokega miru in občutila Božjo bližino), 16 Na Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice pod signaturo Ms 488 hranijo tri dnevnike iz avtoričine mladosti (iz let 1844, 1846 in 1847). Iz nekoliko poznejšega časa, ko je bila poročena gospa, je ohranjen še en (popotni) dnevnik. Book_1ak.indb 17 17.4.2019 8:26:59 18 Urška Perenič se v redkih trenutkih, ko ni deževalo, poizkusila v jahanju, obiskala Stari trg in Lož ter se povzpela na Kucelj, od koder se ji je odprl krasen pogled na vso Loško dolino. Izstopajoč je avtoričin opis lege, zunanjosti in notranjščine snežniškega gradu, prek katerega nas popelje v čase viteškega srednjega veka. Vsaj tako zanimiva in pronicljiva je predstavitev njegovih prebivalcev. Poleg »dragega« strica oz. ujca Rudolfa,17 ki je bil na gradu v službi grajskega pisarja in se zdi zelo prijazen in zadovoljen, so omenjeni nekateri drugi »samci«, vsi v uradniškem poklicu (Raunach, Perz, Lach, Furlan). Prek njih si Luiza privošči kritiko uradništva in njegovega lagodnega življenjskega sloga. Ker so imele knjige ob gledališču in družabnostih v življenju mlade Luize veliko vlogo, je omemba domačega čtiva skorajda obvezna. Pogostoma in zlasti ob vznemirljivih doživetjih aludira na tiste knjige, ki so jo posebej navdušile, pri čemer skuša vselej poiskati vzporednice med svojimi mislimi in občutji ter doživetji in usodami literarnih oseb, presoja njihova ravnanja, dogajališča v romanih primerja z njej poznanimi, domačimi lokacijami ipd. Med vožnjo po Cerkniškem jezeru ji na misel pride nemški prevod divjezahodne povesti Der Wildtödter, ki jo je napisal ameriški pisatelj James Fenimore Cooper18 in se godi na jezeru v bližini Cooperstowna v državi New York. V drugem, nekoliko poznejšem vpisu v zasebni dnevnik z dne 28. novembra 1844, ko je spet spremljala očeta na obisku na snežniški graščini, omeni roman Falkland (1827) angleškega pisatelja Edwarda Bulwerja-Lyttona; brati je morala nemški prevod iz leta 1835 in v njem kot ničkolikokrat «na[jti] svoje misli in občutja«.19 17 To je bil Rudolf Endlicher (roj. 1823), polbrat Luizine mame Jožefine Brugnak. Po materi je bil poljskega, po očetu moravskega rodu in se je iz Lvova preselil v Ljubljano h Crobathovim; skupaj so živeli v hiši pri Bahabirtu oz. Mahrovi hiši, kjer je danes Krekov trg (Zorec 1964: 6). 18 Naslov angleškega izvirnika je The Deerslayer, of The First War-Path (1841), nemški prevod je iz leta 1842 in izpod peresa Gustava Pfizerja. V slovenskem prevodu Branimirja Kozinca ima povest naslov Divjačinar in je iz leta 1973. V knjižni obliki nismo imeli slovenskega prevoda Cooperja do konca 19. stoletja, ko je pri Janezu Giontiniju v Ljubljani izšla povest Natanael Bumppo (1900–1901). 19 Prvi knjižni prevod Bulwerja v slovenščino je iz leta 1912, čeprav ga časopisje na Slovenskem omenja že prej (npr. Novice leta 1859, kjer gre za prevod spisa Moder zdravnik). V zasebnem dnevniku Luiza ocenjuje ravnanja obeh glavnih junakov iz romana, na katerega se nato še večkrat naveže v poznejšem zasebnem dnevniku iz leta 1846. Bulwerjev roman skuša tam celo na poseben način imitirati, saj sebe postavi v vlogo Emilie oz. Emily, svojo tedanjo ljubezen Louisa Znaimwertha pa preimenuje v Falklanda. Book_1ak.indb 18 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 19 V nadaljevanju predstavljamo oba omenjena dnevniška zapisa, ki ponujata tako vpogled v kulturno zgodovino tega koščka Kranjske in njegove pokra- jinske značilnosti kakor v avtoričino biografijo. *Nemški dnevnik Luize Crobath Pesjak iz leta 1844 je v celoti iz pisane gotice transkribirala Urška Perenič, ki je tudi vse v študiji predstavljene odlomke prevedla v slovenščino. 31. [maja 1844] Predvčerajšnjim smo se vrnili z gradu Snežnik, kjer smo se kljub neugodnim vremenskim razmeram dobro zabavali. V Cerknici smo se zadržali en dan. Odpeljali smo se do čudovitega, svetovno znanega Cerkniškega jezera. Med vožnjo po jezeru sem nehote pomislila na Cooperjevo povest, ki jo ravno prebiram in ima naslov Der Wildtödter in se dogaja na jezeru Glimmergla[s]20 v Ameriki. Jezero ni imelo svojega največjega obsega, obala je bila seveda nepravilne oblike in prekinjena z zalivi. Območje je lepo, gladina jezera je bila tako mirna, tako čista, nič se ni zganilo, le vesla so povzročala droben, enakomeren šum, čoln je tako mirno drsel po jasni vodni gladini, oh, bilo je prelepo. Rada bi ure in ure uživala v tem neobičajnem prizoru. Pečat globokega miru, tišina narave, pogled na predmet, ki je tako pogosto zaposloval moje misli, so me navdajali s čisto radostjo. Celo smrt mora biti ob pogledu na čudovito pokrajino, ob odprti knjigi narave lepša, slajša. V naravi čuti človek bližino najvišjega bitja in ničevost ubogih smrtnikov toliko bolj kakor v temačnih sobanah, svobodna, preprosta narava je resnično najkrasnejši, najbolj srce dvigajoči tempelj, ki ga je zgradil sam Bog za blagor svojih otrok in za svoje poveličevanje. Vselej mi je tako prijetno, ko se lahko gibam na prostem. Nič ne prekaša narave! Na binkoštno nedeljo je na gradu Snežnik skoraj vedno deževalo. Pol ure je vzdržalo, ni deževalo in te trenutke sem porabila, da bi se poizkusila povzpeti na konja. Vendar mi je šlo slabo. Zelo me je bilo strah, da bi padla. Sčasoma se bom naučila jahanja, če bi bila v Angliji, zagotovo, kajti kot sem brala, imajo tam skoraj vse dame jahalne konje, zato da gredo z njimi in v spremstvu dandyjev na dolga jezdenja. Oh, to mora biti lepo! Toda v Ljubljani, kjer prežijo opravljivi jeziki, da bi s svojimi strupenimi bodicami raztrgali še táko malenkost, si verjetno ne bi drznili niti sprehajati hitreje kot običajno in v moški družbi, kaj šele jahati. Zvečer smo se odpeljali v Stari trg, kjer nas je pričakal prigrizek. Potem smo se vrnili na grad. 20 Tu je avtorica naredila stvarno napako. Glimmerglass je nacionalno zgodovinsko okrožje, ki se nahaja v bližini Cooperstowna v okrožju Otsego v državi New York, naša povest se dogaja na jezeru Otsego. Book_1ak.indb 19 17.4.2019 8:26:59 20 Urška Perenič V torek je bilo vreme precej lepo, posebej zgodaj zjutraj. Dopoldan smo se odpeljali proti Staremu trgu in Ložu. Resnično se moram smejati, ko pravim Ložu mesto. To mesto je resnično originalna klasika, ima morda 30 hiš, od tega približno 15 koč, eno cerkev, vendar nobenega duhovnega. Civilnega prebivalstva 2–3. V redu! 21 – Popoldne smo se povzpeli na Mali Kucelj. Uživali smo v lepem razgledu. Videli smo celotno Loško dolino, ki je obdana z obročem gora. Petnajst vasi je zelo slikovito ležalo med cvetočimi drevesi in sadovnjaki, manjkala je le voda, ki bi dopolnila ta lepi prizor. Kajti ta se mi zdi za lepoto območja iz-jemno koristna, če ne nujno potrebna. V sredo navsezgodaj smo zapustili grad Snežnik. Zdaj pa nekaj besed o gradu in njegovih prebivalcih – in o mojem dragem stricu22 Rudolphu, hvalevrednem pisarju. Rudolph, spoštovani 20-letni ujec, je bil zelo zadovoljen, da nas vidi, tudi mi smo bili zadovoljni, saj ga vsi ljubimo iz srca. Doslej ni dokončal jusa, vsak človek se ne čuti poklicanega in marsikdo je malce len. Tudi Rudolph je moral biti len med študijem, zdaj pa si mora pomagati brez jusa, eno leto je na gradu Snežnik in mu je tam zelo dobro. Grad Snežnik ima lepo lego, nahaja se na naj užnejšem koncu Loške doline. Ne vem, zakaj sem si ta grad vedno predstavljala na skali. Motila sem se, saj leži skoraj povsem na ravnem. Stavba je dobro ohranjena, ima precej lepo fasado, dve nadstropji in res lepo urejene, visoke sobe in dvorane. Dva mostova vodita do portala, po prvem pridemo do obodnega zidu z dvema stolpoma in osmimi strelnimi linami, nato pride drugi most in takoj zatem vrata. Prvi most je bil nekdaj dvižni. Na zunanji strani grajske stavbe sta dva vogalna pomola, prav tako s strelnimi linami, v drugem nastropju pa je balkon. Tako starodaven kot se grad od zunaj predstavlja opazovalcu in ga nehote prestavlja v čas vitezov v srednjem veku, tako v kontrastu mora v opazovalčevih očeh izstopiti njegova notranjost, sobe so elegantno in povsem sodobno opremljene in celotna stavba nosi pečat preprostosti. Nobe- nih strašnih, starih slik, ki bi zatemnjevale lepo obarvane sobe, videla sem samo tri slike, dve, starše zdaj živečih grofov von Lichtenbergov, in ena slika je predstavljala morski stolp. Kar zadeva prebivalce, so to tisti iz gradu in sosednje stavbe in sami samci. Če se poroči uradnik, se mora od gospode preseliti v vas. Eden izmed uradnikov, Raunacher, je zelo čeden človek, ko-misar je prijazen in ustrežljiv kot vsi, vendar pravi samec, dacar Perz se zdi pravi paragrafar, Lach in Furlan sta običajna človeka, ki opravljata uradne 21 V izvirniku je tu italijanščina: Va bene! 22 V izvirniku je tu francoščina: cher oncle. Book_1ak.indb 20 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 21 ure, pijeta vino, kadita tobak in sta zadovoljna. Kolikor ljudi, toliko okusov.23 Služabniki so zelo številni, dvorane napolnjene, hrana sijajna, okolica lepa, vino dobro – česa še bi si človek želel na deželi? Najbrž bi si želela še veliko več, najprej čudovito knjižnico, drugič dober klavir in tretjič zelo prijetno družbo. Sicer bi na deželi zlahka shajala s samo eno od teh potreb. S katero, to puščam odprto. Drugega obiska snežniške graščine v novembru 1844 se Luiza, ki se je medtem očitno goreče zaljubila v Aloisa (Louisa) Znaimwertha, sina cesarsko-kraljevega gubernijskega tajnika v Ljubljani Johanna Ritterja Znaimwertha, ni mogla preveč veseliti. Kakor je razvidno iz zasebnega dnevnika, je Louisu 14. novembra napovedala odhod in ga seznanila z na- črtovano osemdnevno odsotnostjo, kar je bilo za oba zaljubljenca naravnost mučno. Louisovo negodovanje je od Luize terjalo veliko samokontrole, saj ni mogla ugovarjati željam očeta. Z njim se je proti Notranjski odpeljala 20. novembra. Vpis v dnevnik je z dne 28. novembra 1844, ko je bila spet doma, v Ljubljani. Čeprav se ji je pisanje sprva upiralo, ni želela, da bi v dnevniku nastala kaka praznina. Poroča o bivanju na gradu Snežnik. 28. [novembra 1844] […] Drugi dan odsotnosti sem preživela v Postojni pri Koschakerjevih.24 V soboto zjutraj pa smo prišli na grad Snežnik in smo tam ostali štiri dni, in sicer do včeraj zjutraj. Vseskozi smo imeli zelo slabo vreme. Ves dan sem bila v naših sobah in sem pletla, brala, ukvarjala sem se s svojimi mislimi in se nisem preveč dolgočasila kljub temu enoličnemu bivanju. Prebirala sem Bulwerjevega Falklanda. Ne znam povedati, kako me je ta roman navdušil. Na nekaterih mestih sem našla svoje misli in občutja. Emilie25 je kot soproga ravnala zelo napak in grešno, ko je ljubila drugega moškega, in tako stra-stno obenem, izključujoč kakršno koli drugo čustvo. In vendar sočustvujem z njo, jo skoraj opravičujem, kajti katera ženska bi se lahko uprla človeku, 23 V izvirniku je tudi na tem mestu francoščina: Chacun selon son goût. 24 V Postojni sta se z očetom en dan mudila pri družini okrožnega glavarja Josepha Koschackerja. Iz Luizinega zasebnega dnevnika izvemo še, da so Crobathovi in Koschackerjevi prijateljevali. Ko so Koschakerjevi, ki so se očitno iz Ljubljane v Postojno preselili zaradi očetove funkcije, prišli v Ljubljano, so prenočevali pri Crobathovih. Crobathovi so k sebi za nekaj časa vzeli njihovega sina Seraphina, ki je bil sošolec Luizinega brata Ludwiga. Luiza v dnevniku Seraphina opiše kot nekoliko medlega, sicer čednega in dostojnega fanta. 25 V nemškem prevodu Emilie, v angleškem izvirniku Emily. Book_1ak.indb 21 17.4.2019 8:26:59 22 Urška Perenič kot je Falkland, katere ne bi ganilo tako rotenje, priseganje, tako govorjenje? Čutim, da bi tako ravnala kot dekle, vendar nikoli kot žena. Vsaj verjamem. Rudolf26 je prav dobro, bil je zelo zadovoljen, da nas vidi. Včeraj smo prišli domov trdi od mraza. Danes sem morala videti Louisa. Najbrž bo prišel? Zanimivo je, da neprijazno vreme, ki je deževno, v romanu na več mes- tih oz. v svojih vpisih v fiktivni dnevnik omeni tudi pripovedovalka Beata. Omembe temnih nevihtnih oblakov (njihovo semantično nasprotje predsta- vljajo srebrni, svetlikajoči se oblaki), grmenja in dežja oz. dežnih kapelj so posejane po romanu in niso samo v vlogi kulise, ki imitira (naravno) dogajališče, ampak imajo vlogo indicev, s pomočjo katerih je mogoče dekodirati Beatino razviharjeno notranjost. V taki, tj. indeksalni vlogi, so temni oblaki npr. v Beatinem vpisu z dne 22. junija 1875, kjer skupaj z več drugimi motivi ponazarjajo njeno duševno otopelo, letargično stanje. Beata svojo brezvoljnost in neaktivnost omeni, piše, kako se ji pero in dnevnik že več dni upirata, tako utrujena in čudna pa se ji zdi tudi priroda z morečo soparo in nizkimi oblaki, ki pritiskajo k tlom in prinašajo prve dežne kaplje. Nepretrpljivo vroče je bilo tudi danes in takó čudno tiho. Nobenega glasù, nobene sapice ni bilo čuti, le časi se je utrujena priroda težko oddahnila in jaz sem vzdihovala ž njo. Temni oblaci so nizko visé zakrivali solnce, goveda so nemirno mukala in ovce tiščale v varno stajo. Debele kaplje so začele pa-dati […] (Pesjak 1887: 34) Zatem popiše, kako je s svojima varovankama, z dvojčicama Rozo in Vijolo, in s pestunjo Ivano pred dežjem z vrta hitela proti graščini, medtem ko je vedno bolj grmelo, začelo je bliskati, [l]epi snežníki so se pokrili z gostimi, sivimi plašči in jek njih duplín je stote-ro odmeval grmenja ropot. Kar oživlja prirodo, skrivalo se je bežèč. Trepeči ptiči so se stiskali pod veje, cvetlice povešale nizdolu glavice (Pesjak 1887: 34–35). Razbesnelo nevihto je opazovala nekoliko skrita in z okna v tinu,27 dokler se ta ni polegla. Umiritev prirode prinese njeno notranjo umiritev, Beata se počuti prerojeno in voljno. Priroda se je nasmihala, prelivajoč od veselja sladke solze, ki so trepetale v čašah dehtečih cvetlíc. Ptiči so si otresali mokre perotnice, poskušaje jih takoj žvrgoleč v naglem letu. Snežniki so se vzdigavali ponosno in s čistim 26 Zdaj že poznani Luizin stric po materi, enkrat zapisano Rudolph, drugič Rudolf. 27 Izzidek oz. vogalni pomol (iz grajskega zidu). Book_1ak.indb 22 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 23 čêlom gledali v azurno planjavo. Vzduh je bil ohlajen, vse je bilo veselo, prerojeno (Pesjak 1887: 35). V romanu so dežne kaplje obenem prispodoba za solze. Ko Beata 23. avgusta 1875 zarana vstane, da bi se nadihala zraka, ki veje s snežnikov, se ji porodijo naslednji verzi, v katerih dežne kaplje takole nagovori: Kaplje, povejte, deževne, Čiste kot svetlo srebró, Ali solzice ste mile, Ki jih pretače nebó? Je li poznano višíni Ono prebridko gorjé, Ktero v solzé se raztaplja, Da nam ne poči srcé?28 (Pesjak 1887: 104) V neposrednem nadaljevanju spet oriše oblake, ki prinašajo dež; dežne kaplje enako pomenijo solze, ki padajo brez prestanka in kar se ujema z Beatinim duševnim stanjem, ki je posledica njenih močnih čustev do Riharda. Obláci so se podili in globoko doli visèč zagrinjali skôraj vse nebó. Siv kakor nebó, bil je svet. Nevidni snežniki — neviden raj: čarobni vrt! Ona néma tožnost je vladala po prirodi, ki razžalosti stvarstvo. Začenjalo je deževati, drobne kaplje so padale in deževalo je v jednomér, kakor ne bi hotelo biti nigdar konca. Kakó se je tó ujemalo z menoj! Tudi v meni ní luči, ní bôje, nijednega prostora v duši, kder bi si moglo izpočiti željno čustvo! Solza za solzo se mi je utrinjala iz očesa in plakati bi bila mogla tudi jaz brez prestanka (Pesjak 1887: 105). V romanu se ti motivi povezujejo z motivom snežnikov, ki so na podoben način v funkciji ponazarjanja nasprotujočih si čustveno-razpoloženjskih stanj protagonistke Beate. Njeno doživljanje je v razponu med čustveno otopelostjo, tesnobo ter optimističnostjo, živostjo, vedrino. V romanu si nasproti stojita motiva sivih, neprijaznih, že mrko oblastnih ter prijaznih, jasnih, živobarvnih snežnikov, kakor jih barvajo žarki zahajajočega sonca in jutranje svetlobe. Guvernanta Beata snežnike omeni večkrat, po romanu je posejanih kar dvajset omemb, zaradi česar postanejo vodilni motiv. 28 Zadnji štirje verzi se na način refrena ponovijo na koncu istega vpisa v dnevnik (Pesjak 1887: 112). Book_1ak.indb 23 17.4.2019 8:26:59 24 Urška Perenič Ob metaforično-simbolnih razsežnostih imajo snežniki vsaj tako pomembno vlogo pri izrisovanju kontur dogajalnega prostora. Čeprav je pri zapisu besede dosledno uporabljena mala začetnica, v kombinaciji z več drugimi motivi ni mogoče zaobiti nekaterih navezav na stvarni geografski prostor. Beata zapi- še, da se snežniki dvigajo »[n]a konci doline« (Pesjak 1887: 90). Snežniška graščina, po kateri je modelirano osrednje dogajališče romana, se res nahaja ob vznožju visoke kraške planote Snežnik z istoimenskim vrhom (1796 m), ki Loško dolino objema na jugu. Guvernanta vrh planote, na katerega se želi povzpeti in ki obenem dobiva (narodno)simbole razsežnosti, omeni že na začetku romana: »Kdo vé, morebiti pridem s časom do snežnika in potem više in više in celó – na svetli vrh! Da bi peroti imela, takoj poletim tja; iz solnčne višine bi htela pozdravljati solnčno življenje! —« (Pesjak 1887: 23). Gorski svet je odprt svet, prostor svobode, nad katerim se v romanu slikovito odpira neskončna nebesna modrina.29 Snežniki so ob sončnem zahodu in večerih »rožnati in žaré v čarovni krasoti« (6), tedaj se radi ogrnejo »z bagrenordečim plaščem« (91). Njihove vrhove ob jutrih krasijo »srebrni oblaci« (20) oz. »tenkí srebroviti ovoji« (133). Vse drugačna je njihova podoba ob nevihtah, saj se takrat oblečejo v sive plašče (34) in od njih vleče mrzel veter (23, 36, 105, 120), »krepka sapa snežníkova« (149). Ko se nevihta umiri in izpere vso prirodo, se snežniki ponosno vzdignejo in »s čistim čêlom gleda[jo] v azurno planjavo« (35). So »velekrasni« in se kot stopnice dvigajo v nebo (90). Podobno ob zvezdnih večerih, ko kipijo do neba »ostrorobato[,] v vsi svoji krasoti« (96–97). Verjetno najbolj veličasten in subtilen je Beatin oris snežnikov, ki so primerjani z ol-tarjem in se lesketajo v večerni zarji. Veličastno se razprostira pred pogledi mojimi tisočletni gozd in snežniki se vzdigujejo za njim, kakor visok oltar, ki seza v oblake, podprt z granitnimi svojimi stebri! Solnce blestí na večnem snegu in ga izpreminja v bôje ognja in mávrice. Mrak se polega krog, gozd se temí, ali gôri je še demantna svet-loba! (Pesjak 1887: 6) Z gradu gre pot na »snežnik« skozi vrt in »tisočletni gozd« oz. »šumo« (Pesjak 1887: 148). Izmed fizičnogeografskih značilnosti območja gotovo 29 Ponujajo se povezave s slovensko planinsko povestjo, ki je kakor dnevniški roman žanr 20. stoletja in je odigrala pomembno vlogo v konstrukciji slovenstva; hribi predstavljajo prostor izgradnje narodne identitete. Iz 19. stoletja ob Moji hoji na Triglav (1897) Janeza Mencingerja omenimo vsaj še Planinsko idilo Pavline Pajk iz leta 1895 (prim. Hladnik 1987). Book_1ak.indb 24 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 25 izstopa motiv košatega in »tisočletnega« gozda oz. tisočletne »šume« (Pesjak 1887: 6, 13, 90, 142). V pismu, ki ga Francozinja Zoë de Latour pošlje Beati na graščino po svoji vrnitvi v Pariz, je dežela snežniških gozdov opisno poi-menovana kot dežela »snegá in medvedov« (Pesjak 1887: 139).30 V isto skupino motivov, s pomočjo katerih je izrisana krajinska kulisa, spada motiv šumečega in naraščajočega potoka. To bi bil lahko vodotok Obrh; v bližini gradu Snežnik izvira Mali Obrh, ki teče skozi Kozarišče in se pri Pudobu združi z Velikim Obrhom (z izvirom v Vrhniki pri Ložu). Dne 12. junija 1875 Beata v dnevniku poroča, kako se je z dvojčicama Rozo in Vijolo ob potoku in po soteski napotila proti mlinu, kjer je živela zblaznela mlinarica, Aničina mati. Kaj se mi je danes pripetilo! Po glavi mi še šumí, ako premišljam! – Po navadi sem šla z dvójkama na izprehod, držèč se danes steze na gozdnem robu proti zahodu. Jako prijazno se mi je zdelo tamkaj in čim dalje smo hodile, tem romantičnejša se je kazala okolica. Dolína se je ožila, prav mej gorami smo hodile, vedno poleg šumečega potoka, ki se tam precèj naraste. Pota bode konec, mislila sem, kakor stena se je hrib hriba tiščal, a stezica se zavije, svet se odpira in druge gore se kopičijo pred nami. Vleklo me je naprej v tó lepo zeleno samoto! »Tukaj nisvi bili nikoli,« pravi Roza, »Ivana ni htela semkaj iti.« – »Izvestno je mislila, da bi vama bilo predaleč. Obrniti se bodemo morale.« – »Ne, ne, nikari še,« sta prosili, »tako lepó je in hladnó, in trudni nisvi.« Storila sem rada dekletcema po volji: potovale smo dalje. Hipno se razširi globél, soteske je konec in kakor vêlik, pisan otok se razprostira širo polje v sredi zelenih hribov. »Oh, koliko cvetlic!« vzklikneti dekletci in stečeti jih trgat. Malo korakov pred manoj je stal zapuščen málin. Kolesa so mu bila strta, žrnovi podrobljeni v tečajih (Pesjak 1887: 24–25). Čeprav je mlin samo omenjen in gre v primerjavi z nekaterimi drugimi motivnimi gradniki krajine za veliko bolj poenostavljeno predstavitev, se ponujajo vzporednice z dejansko obstoječimi prostorskimi objekti. Mlinarstvo in žagarstvo sta imela na tem področju bogato tradicijo. Snežniška gospoda 30 Prostrani gozdovi Notranjske so življenjski prostor rjavega medveda. V veži na vhodu gradu Snežnik obiskovalca še danes pozdravlja več kot sto let star nagačen medved, ki ga je uplenil princ Herman leta 1893 (Bučić 2000: 80). Book_1ak.indb 25 17.4.2019 8:26:59 26 Urška Perenič je imela v lasti mline in žage,31 kar je bila pomembna spodbuda za gozdarstvo in začetke lesne industrije. Na stvarno predlogo romana namiguje omemba gozdarske šole. Grofica pred dr. Koscem pohvali Riharda zaradi ideje »napraviti gozdarsko šolo v naši dolini, ki je stvarjena živ vzórek, naukom in knjigam na pomoč.« »Gozdarska šola na uhodu najlepše, tisočletne šume! « vzklikne vzhičeno (Pesjak 1887: 141–42). Na snežniški graščini je bila med letoma 1867 in 1875, ko se z Beatinim prihodom začne pripoved, res ustanovljena prva gozdarska šola s slovenskim učnim jezikom. Njen pokrovitelj je bil princ Jurij Schönburg-Waldenburg, ki ni samo plačeval učiteljev, ampak je dal za pouk na razpolago grajske prostore in za terensko delo gozdove (Slana 2000: 35).32 Princ, ki je šele ob branju očetove oporoke 1859 izvedel, da je podedoval snežniško graščino, je med drugim zaslužen, da je ta »pod rokami številnih mojstrov, vrtnarjev in umetnikov vse bolj postajala prijetno bivališče« (prav tam: 34). V času zadnjih lastnikov iz saške knežje družine Schönburg-Waldenburg, ki so grad z gozdovi odkupili na dražbi leta 1853, se je začela temeljita prenova grajske okolice. Okrog gradu so začeli urejati angleški park (prav tam: 32, 34). Zanj so značilni dvovrstni drevoredi s sprehajalnimi potmi in za vožnje s kočijo. – V romanu se s kočijo precej prevažajo grofica in guvernanta Beata ter Rihard in Dora. – Princ Jurij, ki je odkupoval bližnje pašnike in ograde, 31 Barbara Scheyer, ki je bila hči Pavla Scheyerja iz viteške rodbine Scheyerjev, je 1589 podedovala snežniško gospoščino, h kateri je spadal mlin v Pudobu (Slana 2000: 28). Mlin Markovec, kjer bi utegnila živeti zblaznela mlinarica in kjer so imeli parno žago, je bil v lasti Snežniških v 19. stoletju, morda bi lahko šlo za mlin v bližnjem Viševku (ob potoku Brežiček, ki se steka v Veliki Obrh), kjer je danes ekološka kmetija Bajer z več kot tristo let staro žago venecijanko. 32 Iz članka Bivša Šneperska gozdarska šola in gozdarstvo na Slovenskem, objavljenega v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah (21. 9. 1881) in ki poudarja prepotrebnost take vrste šole, saj je Kranjska poraščena z gozdovi, izvemo, da je bil princ Jurij, »[b]lagi knez, vnet za povzdigo gozdarstva in kmetijstva po slovenskih deželah« (302–03). Book_1ak.indb 26 17.4.2019 8:26:59 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 27 je dal zasaditi smrekove gozdičke,33 izpeljali so poti in posadili drevorede z lipami in s kostanjem.34 Slika 1: Pogled na grad Snežnik na vhodu v grajski park iz smeri Kozarišče; spre-daj dvovrstni kostanjev drevored (maj, 2018). 33 Izmed drevesnih vrst, ki se pojavljajo v romanu, omenimo še lepe stare javore, ki rastejo na koncu grajskega vrta in se omenjajo v povezavi z Doro. Pod javorje hodi gledat, kdaj bo prišel Rihard, od tam ga opazuje, ko odhaja, in tam hrepeni po njem. 34 V sredini 80. let 19. stoletja so na gradu imeli kobilarno z lipicanci arabskega porekla (Schollmayer-Lichtenberg 1998: 35). – Kakor blisk hitrega in iskrega arabca v romanu jezdi Rihard, ko ga Beata opazuje z vogalnega pomola (Pesjak 1887: 75). – Luiza Pesjak v odlomku iz zasebnega dnevnika leta 1844 poroča, kako se je med obiskom na snežniški graščini in pod vtisom angleških romanov, v katerih imajo vse prave dame svoje jahalne konje, poizkusila v jahanju, čeprav ni bila najbolj spretna. Book_1ak.indb 27 17.4.2019 8:27:00 28 Urška Perenič Slika 2: Dva dvovrstna kostanjeva drevoreda, levi gre v smeri proti Snežniku (Ma- šunu), drevored na desni pelje h gradu. Zadaj in v prečni legi se vidi lipov drevored (maj, 2018). Na stvarno predlogo še bolj namigujejo omembe lipovih drevoredov oz. »lipovega cveta«, ki se povezujejo z omembama graščine [Š.] in zelo bližnjega kraja K. Ko se je Beata vrnila iz Benetk, kjer je bila z grofico, je v dnevnik dne 16. maja 1876 prispevala tale vpis: Prosila sem sinoči Ivane, naj čuva dvójki, v tem ko pojdem na Dorin grob. Privolila je rada preljuba starka. Vstala sem za rana in napotila se, ko je solnce baš vzhajalo. Širilo se mi je srce stopivši iz graščine. Najlepše majnikovo jutro se mi je smijalo naproti. Vsa priroda je čestitala vspomladi. Dehtel je lipov cvet po grmičih, ki obrobljajo pot doli do K. Nebó je bilo čisto, samó krog snežnikov so plavali tenki srebroviti ovoji (Pesjak 1887: 132–33). Poti ob gradu Snežnik obrobljajo lipovi in – kostanjevi – drevoredi, kjer so sprehajalne poti »doli do K.«, ki ne more biti drugega kot bližnja vasica Kozarišče na jugozahodnem delu Loške doline. Beata v neposrednem nadaljevanju popisuje, kako se je odpravila na Dorin grob; iz njenega vpisa v dnevnik Book_1ak.indb 28 17.4.2019 8:27:00 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 29 Slika 3: Lipov drevored, zasajen koncem 19. stoletja, vendar naj bi park s kostanji in lipami zasadili že prej (maj, 2018).35 izvemo, kako je »dolga […] pot do župe, več nego dobre pol ure hodá« (Pesjak 1887: 133), čeprav si ji je obenem zdela kratka, ker so jo zaposlovale misli o tem, kako hitro je minilo leto na graščini. Ob koncu istega vpisa v dnevnik beremo, da je na pokopališču naletela na Riharda, ki jo je pospremil nazaj, do »lipovega grmovja«, od koder se vidi graščina, torej do kraja K[ozarišče]. Takole sta se razgovarjala:35 35 Vse tri fotografije so bile posnete meseca maja 2018: 143 let prej, maja 1875, se začne pripoved guvernante Beate. Beata se je po teh krajih sprehajala z »nad šest let« (Pesjak 1887:18) starima varovankama Rozo in Vijolo, jaz pa z nad štiri leta starim sinom Benjaminom, ki me je tudi spremljal na raziskovalnem pohodu in kuka izza ene od lip. Book_1ak.indb 29 17.4.2019 8:27:00 30 Urška Perenič »Dovolite li, da Vas spremim kos pota?« »Kakor Vam drago, gospod« — in šla sva s pokopališča. Osrčila sem se in mu hrabro odgovarjala na vsa vprašanja o našem bivanji v Benetkah. Njemu je tam znan vsak prostorček in bilo mi je, kakor bi znova pohajala galerije, akademijo, cerkve in palače. Za vsacega Tiziana, za vsacega Tintoretta in Veronesa vé. Tó bi bil voditelj v lepi Veneciji! Kakšno veselje ga slušati! A tudi mene je menda rad slušal, kajti vprašanj ni bilo konca. Mej tacimi razgovori sva šla dalje in dalje in jaz sem želela, da bi pot trajala do, do – sáma ne vem, do kdaj. In res sva dospela do P. in od P. do K. in od todi celó do nizkega drevoreda in lipovega grmovja in tukaj pri pogledi graščine (poudarila U. P.) se je Rihard stoprav spomnil, da me je želel spremiti le kos pota. Ločila sva se kakor stara, dobra znanca (Pesjak 1887: 136). Ker je avtorica dogajalni prostor romana več kot očitno modelirala pod vplivom stvarnega prostora, se vnovič postavlja vprašanje, na katero pokopališče je Beata šla. »[V]eč nego dobre pol ure« hoje od gradu je oddaljeno denimo pokopališče v naselju Podcerkev, lahko bi bile Škrilje pri Danah, ki so od Kozarišča oddaljene tričetrt ure hoda, morda Viševek, do katerega je peš približno pol ure. Četudi ni referirala na nobeno konkretno pokopališče, na povezave s stvarnim prostorom kaže omemba poti med P. in K., ki sta jo Beata in Rihard prehodila skupaj. Če je bilo do Dorinega groba več kot pol ure, bi se krajšava P. utegnila nanašati na Pudob, skozi katerega bi šle lahko na pokopališče vse tri prej omenjene poti; Pudob je na črti med Kozariščem ter Starim trgom, kjer v bližini domuje Rihard, in iz Pudoba je kakšne pol ure hoda do gradu. Rihardova »vil a« se namreč nahaja med St…. trgom in L…, kakor beremo v Beatinem vpisu z dne 14. 6. 1875, kjer poroča, kako sta se sinoči z grofico peljali po dolini: Vedi zatorej, tam na severnem konci doline, mej St…. trgom in L…. (poudarila U. P.) stojí lepa v italijanskem slogu sezidana vil a. Pločata streha, upirajoč se na vitke od vrha do tal z bršlanom obrastene stebre, senči veran-do, od katere držé visôka steklena vrata v lepe, okusno opravljene sobane. Zanimiva zbirka medoreznih podob, dragocene na platno malane slike no- vejših mojstrov in kipi slovečih pesnikov lepšajo zidove salona. Vstopivšemu nasproti v prostorni dolbini se vzdiga marmornasta podoba Shakespeareova v natvorni velikosti. Je li, vreden vladar, kateremu pristoja prvo mesto! La-vorov gozdič se razcvita okoli njega in na mizi v podnožji so nakopičena čudovita njega dela. Na jedni stráni salona sta dve lepi sobani, na drugi ve-lika biblijoteka klasičnih del vseh literatur. Pri oknu pisna miza, pri drugem Book_1ak.indb 30 17.4.2019 8:27:00 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 31 malarski oder. Načrti, gipsasti kipi in minijature ter antike po zidovih. Bö- sendorferjev klavir sredi sobe. Po sprelepih, svetlih prostorih dehtí cvetlična vonjava (Pesjak 1887: 30–31). Krajšavi St…. trgom in L…. in navedba severne lege namigujejo na bližnja kraja Stari trg in Lož, ki sta na severnem delu Loške doline; grad Snežnik se nahaja na njenem koncu, jugozahodno. – Luiza je med bivanjem na graščini leta 1844 obiskala oba bližnja kraja. – Opis notranje opreme Rihardove hiše (Pesjak 1887: 31), v kateri so našli svoj prostor klavir, knjige, kipi in slike, kaže, da je Rihard izobražen in duhovno širok človek. Na podlagi namigov na dejansko obstoječe kraje (St…. trg, L…., P., K.), opisov reliefnih značilnosti območja (izstopajo snežniki) in literarno pre-oblikovanih prostorskih realij (npr. mlin) ugotovimo, da je osrednji dogajalni prostor romana oblikovan ob naslonitvi na osrednjo slovensko zgodovinsko deželo Kranjsko, natančneje, Notranjsko, Loško dolino, na graščino Snežnik z okolico. Avtorica je junakinji svojega dnevniškega romana pravzaprav do-ločila mesto tam, od koder je prihajal že Levstikov Martin Krpan,36 slovenski nacionalni junak. Meje Notranjske je v romanu utrdila v skrajnem severnem delu Loške doline z Ložem in Blokami severovzhodno. Po vrnitvi iz Benetk in izpo- vedi ljubezni Rihardu se je Beata z varovankama in na povabilo kneginje N. z bližnje graščine H. večkrat odpravila na izlet »na goro sv. Križa, k sv. Dúhu, na stari grad, ali v sosednje doline« (Pesjak 1887: 147). S sv. Križem je pisateljica bržčas mislila na poznano romarsko cerkvico na Križni gori v župniji Stari trg, s Sv. Duhom na istoimensko cerkvico v bližnji Novi vasi na Blokah, stari grad bi utegnile biti razvaline gradu Lož (nem. ime Laas in domače ime Pusti grad) nad Ložem, ki so upodobljene v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Beata dodaja, da so prehodili celo »mrzlo jamo« (vnovič zapisano z malo začetnico), kjer gre najverjetneje za Mrzlo jamo na območju obsežnih gozdov Javornikov, ki Loško dolino objemajo na jugu in zahodu in s tem lepo zaokrožujejo fiktivni prostor romana. Prek narativne kategorije literarnega dogajalnega prostora, ki se nanaša na slovensko zgodovinsko deželo Kranjsko oz. Notranjsko kot njen del, roman Beatin dnevnik dobiva narodno razsežnost. Zato pri njem nimamo opraviti samo z inovativno izbiro oblike dnevnika, ampak s primerkom romana, ki mu je avtorica z uporabo strategij, sicer značilnih za tradicionalna žanra 36 Frana Levstika je pisateljica zelo cenila in učil jo je slovenščine. Skozi Loško dolino gre danes del (velike) Krpanove poti. Book_1ak.indb 31 17.4.2019 8:27:00 32 Urška Perenič slovenske kmečke povesti in zgodovinskega romana, vdahnila narodnoidejno sporočilnost. Slika 4: Geografska predloga za literarni dogajalni prostor (Loška dolina; na skrajnem, jugozahodnem koncu gora Snežnik, pod njo grad Snežnik z vasico Kozarišče, vmes kraji Pudob, Stari trg, Lož, na severovzhodu cerkev Sv. Duha na Blokah), nekdanje ozemlje zgodovinske dežele Kranjske z Notranjsko, kjer gre danes Krpa-nova pot. Google zemljevidi. Book_1ak.indb 32 17.4.2019 8:27:00 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 33 4 Roman Beatin dnevnik kot družinski roman: Luiza Pesjak in Fredrika Bremer Bralni seznam mladenke Luize, ki ga lahko rekonstruiramo s pomočjo njenega zasebnega dnevnika, je kar bogat. Na njem izstopajo avtorji žanra pustolovske-ga romana: Joachim Heinrich Campe (1746–1818), James Fenimore Cooper (1789–1851) in Edward Bulwer-Lytton (1803–1873). Nad njimi na seznamu stoji Fredrika Bremer (1801–1865), ki jo Luiza na več mestih imenuje svojo »najljubšo, občudovanja vredno pisateljico« (npr. vpis v zasebni dnevnik z dne 26. julija 1844). Roman Beatin dnevnik že zato ponuja možnosti za iskanje vzporednic z deli te švedske pisateljice, pobudnice švedskega ženskega gibanja in zagovornice pravic žensk, ob katerih je Luiza odraščala in se (samo)izobraževala. Podobno kot avtorica Beatinega dnevnika je tudi Bremerjeva izhajala iz socialno višjega, meščansko-izobraženskega sloja, precej je potovala in bila je zelo vpeta v družabno življenje. Po drugi plati so bili po navedbah literarne zgodovinarke Marion Kremer37 njeni odnosi s starši drugačni od tistih, kakršne si vsaj na podlagi dostopnih virov lahko predstavljamo za Luizo. Kremerjeva omenja Fredrikiniga tiranskega očeta, mater, ki naj bi hčeri vselej dajala vedeti, da ji manjka ženske miline, ljubkosti, in v njej ni znala prepoznati talentov. Dodaja, da mnoge ženske osebnosti v literarnih delih odsevajo pisateljičine trpke osebne izkušnje, ki so povezane z zahtevo po spoštljivi podreditvi ženske v domačem družinskem okolju in širši družbi (motiv nesrečne hčere, poročene ženske). Sčasoma avtorica v romanih svoja stališča še zaostri, saj v njih od žensk zahteva individualnost in samostojnost ter se zavzame za njihove pravice na poklicnem in pravnem področju. To pa nikakor ni v skladu s podobo življenja, kakršnega riše sentimentalna družinska povest oz. idila iz višjih slojev družbe, ki jo je med nemškimi avtoricami pisala npr. Sophie von la Roche. Fredrika Bremer je na literarno prizorišče stopila v letu 1828, ko se je rodila Crobathova najstarejša hči, in sicer s Črticami iz vsakdanjega življenja ( Teckningar utur hvardagslifvet/Skizzen aus dem Al tagsleben), kar je naslov 37 Lahko pritrdimo njenim ugotovitvam, da je težko spoznavati življenje in delo Fredrike Bremer. Kremerjeva med razlogi navaja, da se romani Fredrike Bremer v nemščini ne objavljajo več, pri čemer v slovenščini do danes nimamo nobenega prevoda, da njena biografija ni bila prevedena (niti v nemščino) ter da je starejša (moška) literarna zgodovina sploh ne omenja. Book_1ak.indb 33 17.4.2019 8:27:00 34 Urška Perenič obsežnega romanesknega cikla.38 V njem je izšel roman Presidentens döttrar iz leta 1834, ki se v nemškem prevodu glasi Die Töchter des Präsidenten: Erzählung einer Gouvernante (1838).39 Luiza se je z Bremerjevo seznanila skozi nemški prevod. Če smo natančnejši, jo je z ustvarjalnostjo švedske pisateljice prvi seznanil domači učitelj Peter Petruzzi (1799–1875), gimnazijski profesor in v Ljubljani sošolec njenega očeta Blaža Crobatha. Luiza Crobath v zasebnem dnevniku dne 3. marca 1844 navaja, kako ji je začel Petruzzi na domu nuditi nekakšen dodatni pouk,40 malo pozneje, v vpisu z dne 23. marca, beremo, da jo je Petruzzi preskrbel z deli pisateljice Fredrike Bremer. Luiza v povezavi z romanom Die Töchter des Präsidenten (Predsednikove hčere), ki ima podnaslov »Pripoved guvernante«, in deloma še enim romanom Bremerjeve z naslovom Die Nachbarn (Sosedje) najprej spregovori o svojem idealu ljubezni: 23. [marca 1844]41 Dnevi minevajo enostavno, precej berem. Od Petruzzija dobim dela Fred- rike Bremer, od Brunerja42 Blumenhagna43 in Cooperja. Spisi Bremerjeve so čudoviti, kako očarljivo je v njih prikazano vsakdanje življenje, številne nevšečnosti, ki se jim v naših življenjih ni mogoče izogniti, so v njenih delih, če že ne povzdignjene, pa vsaj ubležene s prijateljstvom in z ljubeznijo. Ljubezen, osrečujoče čustvo! Zakaj ne najdem takšnega človeškega bitja, kot 38 Vanj sodijo romani, ki so skorajda vzporedno izhajali v nemščini in so se v njej ponatiskovali: npr. Familie H (1830–1831), Nina (1835), Die Nachbarn (1837), Das Haus, oder Familiensorgen und Familienfreuden (1839) itd. 39 Kako priljubljen je bil ta roman med bralci oz. bralkami v nemškem jezikovnem prostoru, pričajo njegovi ponatisi, že 1841 je izšla 2., popravljena izdaja, leta 1843 tretja, 1844 četrta, iz leta 1869 je šesta izdaja. 40 Ni povsem jasno, v čem jo je poučeval; France Kidrič v SBL – verjetno po Josipu Cimpermanu, ki je o tem poročal v Ljubljanskem zvonu leta 1881 (letn. 1, št. 6, str. 376) – navaja, da jo je Petruzzi, ki je ravno v šolskem letu 1843/44 v razred dobil Luizinega brata Ludvika, individualno poučeval italijančino in francoščino, morda tudi poetiko. Petruzzi naj bi prvi opazil dekletovo pesniško, literarno nadarjenost. 41 Tudi te odlomke je iz pisane gotice transkribirala in v slovenščino prevedla Urška Perenič. 42 Luiza Brunerja velikokrat omeni v zasebnem dnevniku. Po popisu prebivalstva Ljubljane 1830 gre za Juliusa Brunerja, roj. 1826, njenega vrstnika in prijatelja. Iz dnevnika se da razbrati, da so se pogostoma družili (sprehodi, plesi, družabnosti). Bruner naj bi ji enkrat svojo ljubezen priznal v pismu. 43 Verjetno starejši izmed bratov Blumenhagen, Philipp Georg August Wilhelm Blumenhagen (1781–1839), čeprav Luiza ne navaja, kaj njegovega naj bi brala. Book_1ak.indb 34 17.4.2019 8:27:00 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 35 je npr. Alarich v romanu Des Präsidenten Töchter 44 ali Bruno v romanu Die Nachbarn, takšnega bitja, ki bi se ga mogla oprijeti kakor vitica hrastovega drevesa, za katero bi lahko brez težav umrla, ki bi bilo moje vse, moja vera, moj drugi jaz, toda tudi jaz bi mu morala biti čez vse draga, da, takšnega bitja, katerega duh bi želel držati korak s srcem in z lepoto, takšno bitje bi lahko ljubila z žarom norosti, z vso globino svojega srca. Kaj je Toni nasproti mojemu idealu? Moram se smejati, če se mi zdi privlačen. Lahko bi toliko napisala o tej točki, vendar bi bila s tem praznina v mojem srcu še bolj ob- čutena. Dovolj o tem, skorajda sem omotična od slutene, vendar doslej še nepoznane mi sreče! Premislek o moči brezpogojne ljubezni, kakopak v navezavi na Fredriko Bremer in njen roman Nina (1835), se nadaljuje v naslednjem dnevniškem zapisu z dne 24. maja 1844. 24. [maja 1844] Toda ljubiti, brezpogojno ljubiti, to mora biti grozno, mora biti beda za vse življenje! Fredrika Bremer v svojem delu »Nina« pravilno pravi: »Živeti brez ljubezni, brez človeških prsi, na katerih lahko počijemo, naredi še tako ob-sežen prostor za praznino, svobodo za razkroj, za breme! Celo narava, celo nebesa se nam ne približajo, ne oživijo v nas, razen …...«45 Ko se je Luiza v številčni družbi vrstnikov oz. družabnikov (Pitsch, Rubana, Pelikan, Bruner, Kattauer, Debel ack, Tschirn, Lauritsch), o čemer poroča 14. junija 1844, po sv. maši [vodil jo je frančiškan] 13. junija odpravila proti 44 Točen naslov dela je Die Töchter des Präsidenten. 45 Povzema po romanu Nina: »Ohne Liebe, ohne eine Menschenbrust, an der man ruhen kann, zu leben, macht den umfassendsten Raum zur Leere, die Freiheit zur Auβgelassenheit, zur Last! Auch die Natur, auch der Himmel nähert sich uns nicht, lebt nicht für uns, als durch …...« Dobesedno se navedek v enem od nem- ških prevodov romana glasi: »‘Mehr Raum zum Athemholen!’ rief Nina aus, ‘aber keine Luft, keine Atmosphäre von Milde und Liebe. O Clara! ohne Liebe, ohne eine Menschenbrust, an der man ruhen, in der man leben kann, ist der weiteste Raum nur eine Leere, die Freiheit nur eine Entbehrung, nur eine Bürde. Auch die Natur, auch der Himmel kommen uns nicht nahe, würden uns nicht lebendig, bis durch …’« (Bremer 1841: 25) Book_1ak.indb 35 17.4.2019 8:27:00 36 Urška Perenič rudniku,46 je beseda tekla o knjigah.47 Na vrsto je spet prišla njena »najljubša«, tako »preprosta« in vendar tako »očarljiva« Fredrika Bremer. Med potjo ji je družabnica Emma Pitsch pravila o domačih razmerah Bremerjeve, ki naj bi živela nekoliko odmaknjeno in preprosto življenje, kakor so preprosti, mirni, moralni in resnični njeni spisi. Pogovarjali so se o značajih v romanih Die Nachbarn in Die Töchter des Präsidenten, ko so končno dospeli do cilja. Govorili smo o tako zvesto prikazanih značajih v romanu Die Nachbarn, posebej dragi materi,48 angelu miru, sicer osrečujoči Sereni (prav tam), potem smo prišli do romana Des Präsidenten Töchter,49 bili smo očarani nad lepo, čudovito Adelaido, Edla, s katero smo na začetku sočustvovali, pa je nato izgubila naše sočutje zaradi svoje preveč stroge, neženstvene narave, ravno smo prišli do drobnih detajlov domačega ognjišča k romanu Nina, ko smo prišli do rudnika. Ampak preveč poglobljeni v zanimivo, a nekoliko prena- peto Nino, smo si cilj našega pohoda ogledovali samo od zunaj […] Dober mesec pozneje, 26. julija 1844, Luiza v dnevniku poroča o branju romana Ein Tagebuch (Dnevnik) Fredrike Bremer, ki je leta 1844 izšel v nemščini kot del zbirke Das belletristische Ausland: Kabinetsbibliothek der classischen Romane aller Nationen pri Carlu Spindlerju v Stuttgartu. Vse na svetu napreduje, zagotovo vse. V noveli50 moje najljubše pisateljice, občudovanja vredne Bremer sem prebrala (v Tagebuchu,51 lahko bi rekli), da celo grdota in neumnost vedno bolj izginjata z obličja Zemlje. Če lepota in vzgoja duha tako napredujeta, da sta postali splošni, zakaj ne bi tudi mla-dostna drznost skupaj z duhom časa korakala naprej? Z »mladostno drznostjo« deloma meri na sramežljivost, že pretirano »trez- nost« Louisa Znaimwertha v odnosu do nje. Skupaj z njim je bila Luiza 11. novembra 1844 priča uprizoritvi igre Mutter und Sohn (Mati in sin) nemške 46 Piše, da je rudnik približno tričetrt ure [hoda] oddaljen od Rožnika (nem. Rosenbach). Včasih je bil rudokop na območju Golovca (Luiza omenja vzpetino »Golouc«). Z družbo so se odpravili na jugovzhodni rob Ljubljane. Če bi šlo za predel Rudnika oz. Rudniga, kakor beremo v katastrskem načrtu iz 19. stoletja, bi verjetno podobno kot pri imenu vzpetine uporabila slovensko ime. 47 Zraven so se razgovarjali o Bulwerju, Cooperju, omenjena sta francoski romanopisec Eugène Sue (1804–1857) in avstrijska pisateljica, avtorica zgodovinskega romana, Karoline Pichler (1769–1843). 48 V izvirniku je tu francoščina: chère mère. 49 Tj. Die Töchter des Präsidenten. 50 Literarnovrstno gre za roman oz. fiktivni dnevnik. 51 Nemški naslov romana. Book_1ak.indb 36 17.4.2019 8:27:00 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 37 pisateljice Charlotte Karoline Birch-Pfeiffer (1800–1868),52 ki je dejansko dramatizacija po romanu Fredrike Bremer Die Nachbarn. 12. [novembra 1844] Včeraj sem se udeležila predstave igre Mutter und Sohn Charlotte Birch-Pfeiffer, ki jo je zasnovala na čudovitem romanu Bremerjeve Die Nachbarn. Priznati moram, da je ostala dokaj zvesta zgodbi in da je tudi dobro preučila jezik. Dogajanje je vznemirljivo, predvsem zbudi večje zanimanje v drugem dejanju – ki je vrhunec igre. Res odlična igralka Mad.53 Haller je drago mater 54 upodobila z dostojanstvom in veljavnostjo. To silno in strogo žensko, ki vse žrtvuje časti, celo lastnega, ljubljenega sina, je prikazala resnično in ganljivo. Gospod Engelbrecht kot Bruno je bil odličen, prav tako Dlle55 Hoppe, ki je bila ena sama lahkovernost in prijetnost. – Odigrala je vlogo Franziske. Dlle Holman je z veliko čustvene globine upodobila ljubečo deklico Selmo. Ne vem, zakaj je Ch.Birch-Pfeiffer spremenila lepo ime Serena. Zelo dobro sem se zabavala, saj me je predstava zanimala in tudi Louis je bil v gledališču. Fredrika Bremer je morala na Luizo, pri kateri se že v mladostni dobi nakazuje razvoj v poznejšo pesnico in pisateljico, nedvomno narediti močan vtis. Tako kakor se je Luiza, ki v domačem prostoru še ni mogla imeti pravih pisateljskih zgledov, kaj šele ženske vzornice, ozirala po evropskih in drugih književnostih, tako se je Bremerjeva učila ob tujih literaturah. Mednje sodi pisemski roman Samuela Richardsona, rastla je ob delih Goetheja, nanjo je vplival eden od osrednjih predstavnikov švedske romantike Erik Gustaf Geijer (1783–1847), s katerim je navezala prijateljski stik,56 nanjo je morala 52 Isto predstavo v Carniolii 15. novembra 1844 v rubriki »Vaterländische Schaubühne« samo omeni urednik Leopold Kordesch (letn. 6, št. 92, str. 368), saj se je o prvi uprizoritvi, ki je bila v Ljubljani 8. oktobra, že obširneje razpisal v eni od prejšnjih številk časopisa (letn. 6, št. 82, str. 328). Luiza je morala brati Kordeschevo oceno uprizoritve, saj v zasebnem dnevniku skoraj dobesedno povzema nekatere njegove formulacije (npr. da je drugo dejanje vrh drame, o odličnosti igralske zasedbe, da je igralka Haller svoj lik upodobila z veljavnostjo in dostojanstvom ipd.). Po pre-soji Kordescha je bila kljub nekaterim drobnim pomanjkljivostim to brez večjih dvomov ena najbolj uspelih predstav v Ljubljani. 53 Krajšava za Mademoisel e. 54 V izvirniku je tu francoščina: chère mère. 55 Krajšava za gospodično ( demoiselle). 56 Omeniti gre vsaj še angleškega prijatelja Francesa Lewina, ki jo je seznanil z uti-litarizmom Jeremyja Benthama, kar naj bi vplivalo na njene liberalnejše poglede na položaj ženske v socialnem, pravnem in ekonomskem oziru. Book_1ak.indb 37 17.4.2019 8:27:01 38 Urška Perenič vplivati Anna Maria Lenngren (1754–1817), ki spada med najpomembnej- še švedske ustvarjalce poznega 18. stoletja (citate iz njenih del Bremerjeva uporablja kot motto) (prim. Sverker). Ob različnih avtorjih je pisateljsko pero ostrila Pesjakova; poleg tistih avtorjev, ki jih neposredno in večkrat omenja, je med avtorji Beatinemu dnevniku najbližjega žanra pisemskega romana verjetno poznala angleškega razsvetljenskega pisca Richardsona, čeprav ga ne omenja, podobno lahko predvidevamo za avtorja francoskega sentimentalnega romana v pismih Rousseauja ali za pionirja dnevniškega žanra Daniela Defoeja. Ravno zato ima toliko posebnejše mesto med njenimi zgledi pisateljica Fredrika Bremer, kar kažejo tehtni vpisi v zasebni dnevnik in kar je na zunaj mogoče prepoznati že v izbiri tipa pripovedovalca oz. pripovedovalke (konkretno, guvernante in vzgojiteljice). Vendar se Pesjakova nikakor ni zadovoljila s preprostim posnemanjem. Kot prva na Slovenskem se je pri pisanju pripovedi guvernante preizkusila v novi obliki romana, ki je slovenska književnost dotlej ni poznala. Beatin dnevnik je takó po eni strani vznemirljiva zgodba vzgojiteljice in učiteljice Beate v obliki dnevnika in po drugi strani zgodba neke plemiške družine na graščini Š. Ko govorimo o njenem zgledovanju pri švedski vzornici, mislimo zlasti na tisti roman Fredrike Bremer, ki ima v nemščini naslov Die Töchter des Präsidenten. Avtorica je z njim ustvarila primerek družinskega romana. Na tem ozadju se nam za roman Beatin dnevnik začne ponujati alternativna žanrska oznaka družinskega romana v obliki dnevnika, ki odpira nove mož- nosti za obravnavo. Družinski roman je v slovenščini definiran sorazmerno skopo,57 vendar v dveh smereh: kot tip romana, za katerega je značilna osrednja motivika družine (od tod ime), in v navezavi na zglede iz svetovne književnosti, kjer med imeni izstopajo njegov začetnik v 18. stoletju S. Richardson, v 19. stoletju pa Charles Dickens, William M. Thackeray ali Lev N. Tolstoj. Med pogostima oblikama tega žanrskega tipa sta navedena zakonski in generacijski roman npr. Émila Zolaja, Thomasa Manna, med slovenskimi zgledi je npr. Ivan Tavčar ( Literatura 52007: 78).58 V nemški literarni vedi, ki se je izkazala 57 To nekoliko preseneča, saj je prva slovenska povest Janeza Ciglerja Sreča v nesreči (1836) vzorec družinske pustolovske povesti, sem bi lahko uvrstili Jurčičevega Jurija Kozjaka, slovenskega janičarja, 1864 (prim. Hladnik 1991). 58 Slovensko geslo o romanu na Wikipediji navaja družinski roman, kar je spodbudno, vendar je opredeljen skopo in nekoliko drugače (kot pripoved o družinskih odnosih, pripovedovalec naj bi bil eden izmed družinskih članov, čeprav to ni prepoznavna lastnost tega tipa romana), podanih je nekaj primerov iz 20. stoletja. Book_1ak.indb 38 17.4.2019 8:27:01 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 39 za najbolj izčrpen vir definicij, se žanrska oznaka družinski roman lahko uporablja sinonimno z oznakama generacijski roman ali družinska saga (tudi kronika). Vendar opazimo poskus razlikovanja družinskega romana od podobnih žanrskih tipov. Tako za družinski roman (ob)velja tisti tip romana, ki prikazuje življenje dveh generacij (mater in hčera, očetov in sinov, staršev in otrok).59 Da je nemško jezikovno področje z definicijami najbolj bogato, je verjetno povezano z dejstvom, da ima družinski roman tam enega od svojih izvorov. Definicije navajajo, da gre za tip romana, ki predstavlja odnose v družini znotraj ene, največkrat dveh generacij, pri čemer ostaja konflikt dejansko zelo redko vezan samo na družino. Osredotočenost na družino je prej na-menjena kritični refleksiji o družbeno-zgodovinskih, kulturnih razmerah, romani pogostoma problematizirajo vprašanja zakonske zveze, izobraževanja in vzgoje, lahko celo položaj umetnosti in umetnika itd. Iz teh razlogov je družinske romane mogoče uvrstiti v več drugih kategorij oz. žanrskih tipov romanov (npr. Singh 2007: 229–30). Kot že večkrat se izkaže, da literarna besedila nikoli niso žanrsko »čista«, ampak je obravnava posameznih del z vidika posamezne žanrske kategorije vselej perspektivična in s tem nujno fragmentarna. Nič drugače ni niti v našem primeru. Stališče o žanrski nečistosti, ki se najbolj kaže v sopostavljanju družinskega romana z drugimi žanrskimi tipi romanov (npr. z vzgojnim romanom), je mogoče izluščiti iz opredelitve Gera von Wilperta (2001: 259). Kakor pri večini pregledanih opredelitev velja, da je za družinski roman značilna obravnava medgeneracijskih razmerij oz. konfliktov, problemov zakona, vendar z razši-ritvijo problematike na širše relevantna družbena vprašanja (npr. o položaju ženske v širši družbi). Eno od spodbud za njegov nastanek zato vidi v dobi, za katero je bila značilna podreditev žensk oz. njihova manjša vključenost v javno življenje, mnogokrat izključenost iz njega. Dodaja, da gre za pogosto obliko ženskega pisanja, ki v tem kontekstu nima slabšalnega prizvoka, čeprav avtor v nadaljevanju ta žanrski tip umesti še v območje razvedrilne (trivialne) literature.60 Za razliko od drugih teoretikov je pri Wilpertu bolj izpostavljena dogajalna umestitev družinskega romana v meščansko ali plemiško okolje, bolj je podčrtana pogosta tematika vzgoje (primer Sophie von la Roche). 59 Generacijski (v slov. rodbinski) roman pa potemtakem zajema življenje več, vsaj treh generacij, zgodovino nekega rodu. 60 Bolj odločno je v območje lahkotnejše literature družinski roman umeščen v Dudnovem stvarnem leksikonu literature za šolsko rabo (1989: 147–48), medtem ko je v drugih značilnostih opredeljen podobno kot drugod. Book_1ak.indb 39 17.4.2019 8:27:01 40 Urška Perenič Pri pojasnjevanju razvoja žanra so si avtorji enotni. Družinski roman, razumljen na zgoraj opisani način, je doživel svoj vznik in prvi razcvet v dobi razsvetljenstva s Sophie von la Roche, avtorjem pisemskega romana Pamela (1740) Samuelom Richardsonom in Christianom F. Gellertom. Njegova prepoznavna poteza je tematiziranje usode žensk in odpiranje s tem ozko povezanih vprašanj vzgoje. Drugi razcvet je žanr doživel okrog polovice 19. stoletja. Ena od njegovih prepoznavnih značilnosti je predstavljanje usode družine kot osrednjega motiva, pri čemer postaja družinski roman vse bolj prostor za izražanje kulturne kritike družbe in dobe. Med ilustrativnimi primeri se znajdejo Adalbert Stifter ( Witiko, 1865–67), iz poznega 19. stoletja in nato iz 20. stoletja É. Zola s ciklom Rougon-Macquartovi (1871–93), T. Mann z romanom Buddenbrookovi (1901) ali John Galsworthy z monumentalnim romanom Forsyte Saga (1906–21). Beatin dnevnik Luize Pesjak kaže prek svoje oblike in tematskih značilnosti (tematizacija usode ženskih likov) po eni strani res na zgledovanje pri (starejši) poznorazsvetljenski tradiciji romanov la Rochejeve, Gellerta ali Richardsona, po drugi strani pa na (sočasni) severnoevropski oz. skandinavski meščanski družinski tip romana, kakršnega je od konca 20. let in v 30. letih 19. stoletja (sicer tudi ob zgledih srednjeevropskega razsvetljenskega romana) pisala Fredrika Bremer. V nadaljevanju si bomo Beatin dnevnik pogledali v primerjalni perspektivi z romanom Die Töchter des Präsidenten, tako da bomo pozorni na glavne značilnosti družinskega romana, ki se nam ponuja kot relevantna žanrska oznaka. Treba se je zavedati, da so podobnosti med romani istega tipa lahko posledica ustvarjalčevega upoštevanja zakonitosti žanra, ki si ga je izbral, kar pomeni, da so nekaj običajnega in pričakovanega. Po drugi plati pa je taka primerjava zelo smiselna, saj nas k temu navajajo podatki, pridobljeni iz pisateljičine zapuščine oz. dokumentarnega, arhivskega gradiva, kjer so po-sebnega pomena njeni dnevniki. Izstopa tisti iz leta 1844, ki ima v mnogočem poteze bralnega dnevnika. Vanj si je pisateljica beležila misli ob prebranih knjigah, iz njih je povzemala, dnevnik je uporaben kot bibliografski reper-torij knjig, ki jih je dejansko prebirala. Ob poznavanju teh virov se pokaže, da nekaterih ključnih podobnosti znotraj zgodbe ni mogoče razlagati samo kot posledic konvencij skupnega žanrskega vzorca, ampak da je Pesjakova »jemala« od drugod. Uvod v roman Die Töchter des Präsidenten Fredrike Bremer je položen v usta t. i. predsednika, prek katerega se seznanimo z njegovimi pogledi na vlogo ženske v družini in družbi, spoznamo vse štiri hčere in njihovo guvernanto, ki Book_1ak.indb 40 17.4.2019 8:27:01 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 41 se priseli k družini in bo kmalu prevzela vlogo pripovedovalke. Predsednikov govor (pospremljen z motom iz A. Lenngren), s katerim se obrača na guvernanto, ima v pripovedi vlogo nekakšnega okvirja, je »programski« nagovor, v katerem predsednik sporoča, v kakšne ženske naj pomaga vzgojiti njegovi starejši hčerki, Adelaide in Edlo. Prav tako ji v varstvo in poduk zaupa mlajši hčerki, dvojčici Mino in Nino. Ne želi, da bi iz njih napravila učene ali po-nosne dame, ampak da bi bile dobre hčere, zakonske partnerice, gospodinje in matere (Bremer 1841: 2–4). V njegovem pogledu kot očeta je vse, kar to presega, za žensko in njeno poslanstvo v meščanski družbi lahko škodljivo; predvsem ženskam ni treba preveč brati, kvečjemu toliko, da bi lahko v družbi govorile o običajnih rečeh (prav tam). Beatin dnevnik Luize Pesjak tovrstnega uvoda nima, saj se začne in medias res s prihodom guvernante Beate na [snežniško] graščino, vendar bi predsedniku lahko iskali vzporednico v grofu. Oba z vzgojo, v nadaljevanju tudi iskanjem primernega moža za svojo hčer oz. pastorko zahtevata podreditev ženske v odnosu do moškega. Medtem ko predsednik za svojo pastorko, grofico Augusto, predvidi Alaricha, za svojo ljubljenko Adelaide pa bratranca Otta G., se grof v Beatinem dnevniku odloči, da bo hčer Doro poslal h kneginji Pavlovni, ji našel drugega snubca, barona Fedorja, in s tem preprečil njeno poroko z neplemenitim Rihardom,61 ki podobno kakor Alarich pripada meščanskemu oz. izobraženskemu sloju. Še očitnejše so vzporednice med mlajšimi hčerami; Mina in Nina imata očitni vzporednici v sicer temnolasih »dvojkah«, ki jima je Pesjakova dala cvetlični imeni Roza in Vijola; sta prav tako »[j]ednóliki« in »neizrecno lepi«, podobni »Rafaelovima angeljema« (Pesjak 1887: 7). V strukturah obeh romanesknih pripovedi isto mesto zasedata Adelaide in Dora. Grofica Dora je skozi oči guvernante Beate predstavljena kot lepa, mila, blagega nasmeha, krasna, sladka in nadvse draga (Pesjak 1887: 16–17, 21–22), podobno kakor je z vso simpatijo in skozi oči guvernante Emme predstavljena Adelaide, mlado, lepo žensko bitjece s prav takim nasmehom (Bremer 1841: 3). Njeno pravo nasprotje je sestra Edla, ki je mršava dolginka grdega obraza (prav tam). V romanu Pesjakove ji bomo težko našli vzporedni ženski lik. Medtem ko je Bremerjeva z likom Edle, ki je po izgledu in mišljenju antipod Adelaide, močno zaostrila pogled na vlogo ženske v družini in družbi, se 61 Glavni razlog je njuno incestoidno razmerje. Book_1ak.indb 41 17.4.2019 8:27:01 42 Urška Perenič je Pesjakova temu odpovedala.62 Edlin odnos z očetom in s preostalim so- rodstvom je skrajno problematičen, kar izvira iz dejstva, da so v njej skušali zatreti vsakršno raziskovalno zanimanje. Zato v življenju ne najde pravega smisla. Najprej se ji skuša približati guvernanta, ki prepozna razloge njene zagrenjenosti in temačnosti, Alarich pa jo zasuje s čtivom z najrazličnejših področij vednosti (filozofije, religije, morale, zgodovine, naravoslovja, umetnosti in literature), da bi ji pomagal razviti intelektualne sposobnosti in utreti pot do sreče. Edla se tako povsem preda filozofskim študijam in višjim ciljem in si na ta način izbori svobodo v vsakršnem odnosu. Njen odnos z očetom se sčasoma popravi; nazadnje ga spremlja na poti proti severu, k nekemu rudniku, domov se vrneta skupaj in tik pred Adelaidino poroko. Čeprav se Pesjakova očitno ni odločila, da bi (po vzoru Edle) v zgodbi odmerila mesto nekoliko radikalneje usmerjenemu ženskemu liku, je namenila pozornost zaostritvi odnosa med očetom in hčerko. Gre za odnos med grofom in Doro. Vendar je izid drugačen kakor pri Adelaide ali Edli, saj se izkaže, da Dorina zveza z Rihardom ni mogoča, Dora pa si za razliko od Edle ne postavlja visokih ciljev na področjih znanosti ali umetnosti. Roman Beatin dnevnik zato v sporočil-no-idejnem pogledu ni tako radikalen kakor roman Bremerjeve, ampak skozi zgodbo o Dori, ki v romanu zboli in umre, prej opozarja na pravico ženske do svobodne izbire zakonskega partnerja, pri čemer je uresničitev te osnovne pravice nekoliko odmaknjena v prihodnost, ko Dorino mesto zasede Beata. Če bi v Edli morda lahko videli celo alter ego pisateljice (spomnimo na pisateljičin problematičen odnos z očetom, kakor ga omenja njena biografija), bi ob primeru Beatinega dnevnika stežka govorili o ženski literarni osebi, ki predstavlja avtorico. Avtorski glas se v besedilo kvečjemu vpisuje skozi gledišče o ženski. Pesjakova se za razliko od svoje vzornice ne odpoveduje samo programatičnemu uvodu, ampak tudi zaključku o pomenu družine. Zaradi tega v njenem romanu ideja ni tako eksplicitno in tendenčno izražena, čeprav se zdi sorazmerno jasna zamisel, da ženska sama odloča o svoji usodi. V romanih obeh pisateljic pri malone vseh ženskih likih opazimo zanimanje za lepoto, zlasti besedno in upodabljajočo umetnost. Guvernanta Beata bere dvojčicama, bere grofici (npr. Byrona), o čtivu (npr. o Bretu Hartu, francoski 62 Po razlagi slovenskega etimologa Marka Snoja je skandinavsko žensko osebno ime Edla sinkopirano iz imena Edela, ki je prevzeto iz spodnje nemščine. Nemško osebno ime je skrajšano iz dvodelnih imen, s prvim členom iz staro-visokonemške besede »edel« v pomenu »plemenit«. Tudi ime Adelaide, ki je varianta imena Adelhaid, ima v prvem členu staro-visokonemško besedo »adal« oz. »edel«, tj. plemenit. Sestri se torej enako imenujeta in sta v romanu dva obraza iste osebe. Book_1ak.indb 42 17.4.2019 8:27:01 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 43 književnosti) se pogovarja z Rihardom. Beatino zanimanje za lepo umetnost pride najbolj do izraza na dveh mestih v romanu. V nam že poznanem odlomku, kjer popisuje Rihardovo domovanje med St…. trgom in L…., zlasti notranjo opremo njegove vile, v kateri »se človeški duh umeteljnosti in geniju klanja» (Pesjak 1887: 31). S tem pokaže ne samo na Rihardovo izobraženost, ampak na svojo duhovno širino. Njeno razgledanost po umetnosti ravno tako prepoznamo tam, kjer v dnevniku poroča o bivanju v Benetkah, kamor se je za mesec dni odpra- vila z grofico. Beata nas popelje po središču mesta in nam razkaže glavne znamenitosti:63 Mile južne sapice so dihale neprestano okoli našega stanovanja in solnce sijalo ves dan skozi visoka okna, razgrevajoč in zlatèč prelepe dvorane. Sprva smo stanovali »Riva dei Schiavoni«, blizu stare »palazze dei Dogi«, a hrup in šum sta nas prepodila skôraj tja, kder je grofíca našla, česar je želela: tihôte in míru. Okrepila sem se naglo, na videz bila zopet prejšnja, a sáma sebe vendar nisem našla. Srce je bilo izgubljeno, ostalo je v domovini! Naj sem se čudila omamljivi krasoti čudovitega mesta, naj sem zabrêdla v labirint tesnih ulic in mostíčev in tam malone oglušela od vpitja stanovníkov in mornarjev vseh narodov, naj sem se vtapljala v divni pogled izza »Campanila«, zrla od tam gori na brezkončno morjé, na padovanske gore, na planine, ki v širocem krogu gledajo dôli na lagune, naj sem si naslajala okó in srce z umotvori člo-veškega genija po cerkvah in galerijah, naj me je nosila gondola mej stotino in stotino ladij čez »Canal Grande« pôleg ponosnih palač, katerih vsaka ima svojo zgodovino, naj sem se sprehajala po marmornatih tleh najlepše »piazze« Italije, na óni svetega Marka, naj se mi je kazal vzvišeni prizor gledati o mesečni svetlobi »Prokuracije, cerkev sv. Marka,[«] »Piazzetto« in »Lagune«, naj sem v tihi noči, ko je vse mirovalo, zrla iz našega balkona na bregove morjá, na valove, po katerih so trepetaje plesali srebrni lunini žarki: vendar sem navzlic vsemu videla le jedno sámo podobo, vedno in povsodì me je spremljevala ona (Pesjak 1887: 130–31). Beata, ki je v Benetkah obiskala cerkve, galerije, palače, s slikarskega področja v nadaljevanju omeni Tiziana, Tintoretta in Veroneseja, t. i. »veliko trojico« beneškega slikarstva v obdobju renesanse. Omeni Riharda, ki bi se ji zdel pravšnji voditelj po lepi »Veneciji« in ki s svojim zanimanjem za umetnost in filozofijo v mnogočem spominja na lik Alaricha, izvrstnega 63 Razlog njeni neosredotočenosti je ljubezen do Riharda in strah, da bi onečastila spomin na Doro. Book_1ak.indb 43 17.4.2019 8:27:01 44 Urška Perenič moža, ki živi odmaknjeno življenje in se posveča filozofiji in znanosti.64 Oba sta tako »razsvetljena«, da se ne bojita, da bi se ženska lahko preveč izobrazila (Alarich meni, da ni pri tem posebnih omejitev ne za ženske ne za moške, razen tistih, ki so povezane z intelektualnimi sposobnostmi posameznika). Izmed ženskih likov je pri Pesjakovi z umetnostjo povezan lik Francozinje, mademoisel e Zoë de Latour. Zanimanje za domoljubne francoske pesnike in pisatelje se pri njej močno sprepleta s (francosko) domoljubno idejo.65 Zoë, ki pride na graščino v vlogi spremljevalke kneginje Pavlovne, v romanu deklamira domoljubne verze66 Andréja Chénierja (1762–1794) in izraža francoski ponos. Od Beate v nadaljevanju izvemo, da je Zoë »vneta domorodkinja«. Pri materi se je navdušila za umetnost, posebej poezijo, ter si izvolila […] pôsel bralke in Francijo neprestano molèč sedaj v tujini z Béran-gerom67 in Hugom hrepeni po nji. Prerada tudi vzleta na francoski parnas ter recituje nesmrtne izreke blestečih njegovih zvezd, ali improvizuje z uro-jenim ji humorjem kakovo vrstico, kder se za prozodijo in metriko nikakor ne briga (Pesjak 1887: 73–74). Ko se vrne na Francosko, v Pariz,68 ki ga skupaj s Hugojem imenuje »srce vsega svetá« (prav tam: 139), napiše pismo Beati, kako je srečna doma. Beatino navdušenje nad živahno Francozinjo je podobno navdušenju guvernante Emme nad tujko Angeliko v romanu Fredrike Bremer. Angelika, osemnajstle- tno dekle iz province, jasnih oči, mlečno bele kože,69 slikarsko nadarjena, na enak način zastopa idejo o vzvišenem poslanstvu umetnosti za narod (npr. Bremer 1841: 37 sl.). Umetnost v njenem pogledu ohranja preteklost, je sila sedanjosti in upanje za prihodnje dni. S svojo močjo umetniški duh pevca, ki 64 Svoje poglede na umetnost Alarich na široko razgrne v uvodnih poglavjih romana, kjer so soočeni pogledi Grkov in pogledi na umetnost v razsvetljenskih časih. Za Alaricha je najvišja, nadpovprečna umetnost tista, ki bi lahko združila nebo in zemljo, vzore in resničnost. Nasprotno Rihard svojih pogledov na umetnost ne razlaga, ampak jih lahko odčitamo zlasti s pomočjo guvernantinih opisov njegovega domovanja, ki je prostor za različne umetnosti, in razgovorov z njo, ki se sukajo največ okrog besedne umetnosti. 65 Za več gl. Perenič 2018a: 254. 66 »Sans parents, sans amis et sans concitoyens.« (Pesjak 1887: 69) 67 Pierre Jean de Béranger (1780–1857), ki je pisal tudi slavilne pesmi Napoleonu, je postavljen ob bok Victorju Hugoju (1802–1885). 68 Pri Bremerjevi se Angelika z grofico Natalie odpelje v Rim. 69 Bremerjeva aludira na mit o Galateji in Pigmalionu, zlasti z Angelikino belo kožo pa na kip iz slonove kosti, ki ga je izdelal v umetnost zaljubljeni Pigmalion in mu je nato Afrodita vdihnila življenje. Book_1ak.indb 44 17.4.2019 8:27:01 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 45 je nesmrten, ohranja spomine na narode, njihove boje, zmage in poraze. Ko govori umetniški duh, se narod dviga in svobodneje diha, saj mu njegove lastne besede odmevajo skozi tisočletja, tako da v njih ponovno uzre samega sebe. Zadnji, vendar ne najmanj pomemben, je lik guvernante, Beate in Emme, ki sta v romanih v vlogi pripovedovalk. V zgodbi sta venomer prisotni, tudi takrat, ko nista neposredno udeleženi v dogajanju ali vključeni v pogovore, saj skozi njuni gledišči kot bralci spoznavamo vse ženske (in tudi moške) like iz rodbine. Obe kažeta zanimanje zlasti za besedno umetnost. V obeh romanih npr. naletimo na motiv glasnega branja. S pomočjo knjige navezu- jeta in vzdržujeta stike; Beata prebira grofici in dvojčicama, Emma se skuša s knjigo približati temačni Edli in ji predlaga, da bi ji brala (iz rokopisa, ki ji ga je izročil Alarich).70 Njuni vlogi pripovedovalk znotraj obeh zgodb sta ekvivalentni. Guvernanti, ki sta v romanih v vlogah vzgojiteljice, učiteljice, prijateljice, družabnice, ena od njih pa na koncu tudi zakonske partnerice in matere, sta v obeh zgodbenih strukturah pravzaprav tisto vozlišče, kjer se spletajo odnosi z vsemi nastopa-jočimi liki (v odnose stopata z vsemi, ne samo ženskimi osebami) in stekajo različni miselni tokovi. Zato postaneta nekakšno psihološko in idejno vozlišče romanov. Beata (ime pomeni »blažena«) in Emma (ime pomeni »dodan, prilegajoč se«), ki se k družinama priselita, da bi vzgajali in poučevali dekleta, v romanih vzpostavita in razvijeta mrežo odnosov, med katerimi izstopajo tisti z ženskami. Obe bi z besedami Emme iz romana Fredrike Bremer zlahka uvrstili v kategorijo t. i. nedolžnih, nič hudega slutečih žensk. V odnosu do dvojčic sta guvernanti najprej v vlogah vzgojiteljic in učiteljic in združujeta vzgojni in pedagoški vidik. Njun odnos do starejših, odraslih hčera (Dore oz. Adelaide in Edle) bi v obeh primerih lahko označili kot dru- žabništvo in prijateljstvo, ki se skozi romana razvijata in plemenitita. Tako kakor želi guvernanta Emma pomagati Edli in združiti Adelaide in Alaricha, tako bi guvernanta Beata rada združila Riharda in Doro. Ko se izkaže, da to ni mogoče, se Beata, ki je zaljubljena v Riharda od prvega trenutka, a hkrati ve za nepotešeno ljubezen med njim in Doro in je ne želi na noben način prizadeti, umakne. K Rihardu pristopi šele, ko jo za to prosi umirajoča Dora. Emmi uspe ponovno združiti Alaricha in Adelaide. In čeprav sama na koncu ne najde svojega moškega, bi jo v daljnosežnejši perspektivi lahko videli ob predsedniku. Družabniško-prijateljski odnos se razvije med Beato 70 (Glasno) bereta Alarich in Rihard, med njunim bralnim čtivom se omenjata Shakespeare in Goethe. Book_1ak.indb 45 17.4.2019 8:27:01 46 Urška Perenič in bolehno grofico, prav tako pa smo priča prijateljstvu oz. sestrstvu na rela-ciji med guvernanto in tujo obiskovalko v družini, kjer mislimo na Beato in Latour oz. Emmo in Angeliko. Na podoben način kot vzbudi guvernantino zanimanje de Latourjeva, ko Beati, »plavolasemu slovenskemu dekletu«, ponudi prijateljstvo (Pesjak 1887: 69–70), tako pritegne Emmino pozornost nadvse skrivnostna Angelika. V romanu je podobno kot de Latourjeva nosilka ideje o narodu in umetnosti in zraven je v vlogi prijateljice. O Angeliki še izvemo, da je podobno kot Beata brez matere, v romanu pa ji prijateljstvo in sestrstvo ponudi še nesojena Alarichova nevesta, grofica Natalie. Izmed glavnih vrst odnosov med osebami ni mogoče mimo motiva odnosa med očetom in hčerami (grof-Dora, predsednik-Edla, predsednik-Adelaide), ki je prisoten v obeh delih. Izstopajoč je tudi motiv ženske kot zakonske partnerice in njena vloga matere. V problematičen odnos med hčerami in očetoma v obeh primerih posegata guvernanti. Beata pomaga odnos Dore z očetom zgladiti bolj posredno, saj se njena komunikacija odvija v odnosu z Doro (in ne grofom, ki v romanu umre), medtem ko Emma v odnose očeta s starejšima hčerama aktivno posega. Obema guvernantama slednjič uspe zagovoriti pravico ženske do svobodne izbire zakonskega partnerja, samo da v Beatinem dnevniku na Dorino mesto stopi Beata, oz. pravico ženske do izobrazbe, ki je pri Pesjakovi zgolj nakazana. Je pa zato v Beatinem dnevniku in na samem koncu skupaj z vlogo srečne zakonske partnerice privzdignjena vloga matere, ki se veseli otroka, deklice Dorice, ki se zdi Beati »vsa taka, kakeršna je bila nepozabljiva [ji] Dora« (Pesjak 1887: 163), s čimer se na simbolni ravni potrjujejo prizadevanja pokojne baronice. Z umestitvijo v meščansko-plemiški milje, obravnavo družinskih odnosov, kjer izstopajo odnosi med očeti in hčerami, hčerami in vzgojiteljicami in prijateljsko-družabniški odnosi med ženskami, ter opisi družinskih prizorov roman Beatin dnevnik ponuja vpogled v življenje neke rodbine na graščini Š. Zlasti tam, kjer obravnava medgeneracijske konflikte med očeti in hčerami, prideta na dan problema vzgoje in zakonske zveze, ki ne sloni na svobodni izbiri partnerja, ampak zahteva podreditev hčere volji očeta oz. rodbine v patriarhalno usmerjeni družbi. V tem smislu nimamo opraviti samo z romanom, ki ponuja panoramo zasebnega družinskega življenja, ampak gre zraven za njegovo preseganje in kritično zasnovan premislek o položaju in vlogah ženske v družini in širše družbi. Izbira lika guvernante in odločitev za obliko dnevnika se zdita posrečeni, saj dobra, plemenita in mila Beata, ki je v primerjavi z likom guvernante Emme morda nekoliko suhoparen rezoner (v Beatinem dnevniku ni programatičnih Book_1ak.indb 46 17.4.2019 8:27:01 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 47 izjav o pravicah žensk), v sebi združuje vse glavne in tematizirane vloge matere, družabnice, prijateljice in sestre, vzgojiteljice in ne nazadnje zakonske partnerice. Shema 1: Povezave oz. vzporednice med glavnimi književnimi liki v romanih Beatin dnevnik Luize Pesjak in Die Töchter des Präsidenten Fredrike Bremer. (Urška Perenič) Kako poznano nam morajo skupaj zazveneti sklepne besede v romanu Beatin dnevnik, ko Beata hiti naproti Rihardu, da bi ga objela, in Emmina primerjava Adelaide in Alaricha s hrastom in z vitico v romanu Fredrike Bremer, na katero naletimo v zasebnem dnevniku mlade Luize. Močno zaljubljena v Louisa Znaimwertha, si tudi sama želi, da bi spoznala takega moškega, kakršen je npr. Alarich – in seveda Rihard – in »ki bi se ga mogla oprijeti kot vitica hrastovega drevesa«. Book_1ak.indb 47 17.4.2019 8:27:01 48 Urška Perenič Literatura Katarina Bogataj Gradišnik, 1989: Ženski roman v evropskem sentimentalizmu in v slovenski literaturi 19. stoletja. Primerjalna književnost 12/1. 23–41. Fredrika Bremer, 1841 [1834]: Die Töchter des Präsidenten: Erzählung einer Gouvernante. Leipzig: Brockhaus. Google knjige. Vesna Bučić, 2000: Grad Snežnik po drugi svetovni vojni. Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino 48/1–2. 74–94. Miran Hladnik, 1981: Slovenski ženski roman v 19. stoletju. Slavistična revija 29/3. 259–96. Na spletu. --, 1987: Planinska povest. XXIII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljubljana: FF. 95–102. --, 1991: Povest. Ljubljana: DZS. Na spletu. --, 2005: Malo po nemško, malo po slovensko. Na spletu. --, 2007: Luiza Pesjak. Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ur. A. Šelih. Ljubljana: Tuma, ZRC SAZU. 39–42. --, 2012: Prostor v slovenskih literarnovednih študijah: Kritične izdaje klasikov. Slavistična revija 60/3. 271–82. Na spletu. --, 2014: Začetki slovenskega feljtonskega romana. Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana. Ljubljana: ZIFF. 125–79. Janko Kos, 1998: Novi pogledi na tipologijo pripovedovalca. Primerjalna književnost 21/1. 1–20. Janko Kos idr., 52007: Družinski roman. Leksikon Literatura. Ur. Ž. Vidmar idr. Ljubljana: CZ. 78. Renate Kellner, 2015: Der Tagebuchroman als literarische Gattung: Thematologische, poetologische und narratologische Aspekte. Berlin, Boston: de Gruyter. Janko Kersnik, 1888: Beatin dnevnik, roman, spisala Lujiza Pesjakova. Ljubljanski zvon 8/6. 379–82. France Koblar, 1935: Pesjakova, Luiza. Slovenski biografski leksikon. Na spletu. Marion Kremer, 2019: Fredrika Bremer. FemBio: Frauen.Biographienforschung. http://www.fembio.org/biographie.php/frau/biographie/fredrika-bremer Gerhard Kwiatkowski idr. (ur.), 21989: Familienroman. Schüler Duden: Die Literatur: Ein Sachlexikon für die Schule. Ur. Meyers Lexikonredaktion. Mannheim, Dunaj, Zürich: Dudenverlag. 147–48. Lorna Martens, 1985: The Diary Novel. Cambridge: University Press. Katja Mihurko Poniž, 2010: Prispevki slovenskih pripovednic k žanrski podobi proze 19. stoletja. Jezik in slovstvo 55/1–2. 47–59. Book_1ak.indb 48 17.4.2019 8:27:01 Urška Perenič: Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika 49 Narodna in univerzitetna knjižnica [= NUK]: Ms. 488, II.1.: Dnevniki Luize Crobath Pesjak. Urška Perenič, 2006a: Poetische Versuche 1843–1844 Luize Pesjak – poskus umestitve dela nemške ustvarjalnosti na Slovenskem v okvir slovenske literarne zgodovine. Slavistična revija 54/2. 233–43. Na spletu. --, 2006b: Teoretični nastavki v vključevanju nemškega opusa Luize Pesjak v okvir slovenske literarne vede – und doch geht es uns an. 4 2. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Mesto in meščani v slovenskem jezi-ku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: FF. 244–47. --, 2008: Integracija nemške literarne produkcije na Slovenskem v okvir slovenske literarne vede z vidika sistemskega pristopa. Filologičeskie zametki 6/2. 46–55. Na spletu. --, 2018a: Beatin dnevnik Luize Pesjak: Dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3. 251–63. Na spletu. --, 2018b: Beatin dnevnik Luize Pesjak: Medialni vidiki romana. 37. simpozij Obdobja: Starejši mediji slovenske književnosti: Rokopisi in tiski. Ur. U. Perenič in A. Bjelčevič. Ljubljana: FF. 211–19. Na spletu. --, 2019: Ples, gledališče, knjige in ljubezen: Iz zasebnega intimnega dnevnika: Vpogled v dekliška leta Luize Crobath Pesjak. Delo (Književni listi) 61/11 (15. januar). 13. Na spletu. --, 2019: Luiza Crobath Pesjak: A Lady, Ljubljana Socialite and a Literary Woman Writer. Sinfo (mar.–apr.). 46–49. Na spletu. Lujiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Novo mesto: J. Krajec. dLib. Etbin Heinrich von Schollmayer-Lichtenberg, 1998: Snežnik in schönburški vladarji: Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem. Prev. J. Sterle. Postojna: Gozdno gospodarstvo. Sikander Singh, 32007: Familienroman. Metzler Lexikon Literatur. Ur. D. Burdorf idr. Stuttgart, Weimar: Verlag J. B. Metzler. 229–30. Lidija Slana, 2000: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino 48/1–2. 20–41. Anton Slodnjak, 1975: Obrazi in dela slovenskega slovstva. Ljubljana: MK. Ek. Sverker: Fredrika Bremer. Riksarkivet.se. https://sok.riksarkivet.se/sbl/ Presentation.aspx?id=16936 Gero von Wilpert, 82001: Familienroman. Sachwörterbuch der Literatur. Stuttgart: Alfred Kröner Verlag. 259. Črtomir Zorec, 1964: Po Prešernovih stopinjah v Kranju. Gorenjski glas, št. 47 (28. 11.). 6. Book_1ak.indb 49 17.4.2019 8:27:01 Book_1ak.indb 50 17.4.2019 8:27:01 Book_1ak.indb 1 17.4.2019 8:27:01 Book_1ak.indb 2 17.4.2019 8:27:01 Book_1ak.indb 3 17.4.2019 8:27:01 Book_1ak.indb 4 17.4.2019 8:27:01 Book_1ak.indb 5 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 6 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 7 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 8 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 9 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 10 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 11 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 12 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 13 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 14 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 15 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 16 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 17 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 18 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 19 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 20 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 21 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 22 17.4.2019 8:27:02 Book_1ak.indb 23 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 24 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 25 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 26 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 27 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 28 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 29 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 30 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 31 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 32 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 33 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 34 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 35 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 36 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 37 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 38 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 39 17.4.2019 8:27:03 Book_1ak.indb 40 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 41 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 42 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 43 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 44 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 45 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 46 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 47 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 48 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 49 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 50 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 51 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 52 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 53 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 54 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 55 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 56 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 57 17.4.2019 8:27:04 Book_1ak.indb 58 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 59 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 60 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 61 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 62 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 63 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 64 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 65 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 66 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 67 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 68 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 69 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 70 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 71 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 72 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 73 17.4.2019 8:27:05 Book_1ak.indb 74 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 75 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 76 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 77 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 78 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 79 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 80 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 81 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 82 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 83 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 84 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 85 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 86 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 87 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 88 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 89 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 90 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 91 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 92 17.4.2019 8:27:06 Book_1ak.indb 93 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 94 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 95 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 96 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 97 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 98 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 99 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 100 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 101 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 102 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 103 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 104 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 105 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 106 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 107 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 108 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 109 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 110 17.4.2019 8:27:07 Book_1ak.indb 111 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 112 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 113 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 114 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 115 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 116 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 117 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 118 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 119 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 120 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 121 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 122 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 123 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 124 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 125 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 126 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 127 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 128 17.4.2019 8:27:08 Book_1ak.indb 129 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 130 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 131 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 132 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 133 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 134 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 135 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 136 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 137 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 138 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 139 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 140 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 141 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 142 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 143 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 144 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 145 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 146 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 147 17.4.2019 8:27:09 Book_1ak.indb 148 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 149 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 150 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 151 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 152 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 153 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 154 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 155 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 156 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 157 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 158 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 159 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 160 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 161 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 162 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 163 17.4.2019 8:27:10 Book_1ak.indb 164 17.4.2019 8:27:10 Opombe Na notranji naslovnici izdaje Beatin dnevnik sta navedeni imeni dveh lastnikov knjige. V obeh primerih sta zapisani le začetnici imena (I. oz. I R), priimka pa sta izpisana v celoti in kažeta na provenienco knjige. Endlicher je bil priimek Luizinega strica Rudolfa in tete Ane po materi (ta je stanovala pri Crobathovih). Naš eksemplar knjige je bil očitno družinska last, knjiga je pozneje prešla v roke zgodovinarja in bibliofila Ivana Vrhovnika (1854–1935). Str. 3, V graščini Š. 20. dné maja meseca 1875. Krajšava Š. se nanaša na Šneperk, tj. snežniško graščino oz. grad Snežnik na Notranjskem, pod goro Snežnik (1796 m), po katerem je modelirano osrednje dogajališče romana. Str. 3, Molčèč strežaj me je védel skozi visôko dvorano, […] po zasukanih stópnicah v drugo nadstropje. […] in v sôbi sem, katera je po sedaj moja. […] Majhnega prostora menda ni v vsi graščini; vse je visôko, veliko in zdelano kakor za večnost. […] in stara ura tam na konci sôbe mej tinovima oknoma jednoglasno maha. Opis grajske notranjščine v mnogočem spominja na opis iz pisateljičinega zasebnega intimnega dnevnika z dne 31. maja leta 1844, ko je s staršema in sorojenci obiskala grad Snežnik, kjer je poklic grajskega pisarja oz. zapisnikarja opravljal njen dvajsetletni stric po materi Rudolf Endlicher. V opisu gradu Luiza omeni dva vogalna pomola na stavbi, t. i. izzidka, Beata pa tinovi okni. Luiza v zasebnem dnevniku piše, da ima stavba dve nadstropji, v najvišjem nadstropju tudi balkon, medtem ko se Beata v romanu naseli v drugem nadstropju. Tako Luiza kot pripovedovalka Beata omenjata prostorne, visoke sobe in dvorane ter bogato in elegantno opremo. Str. 5, zlasti tù-le v tinu, ki je malo ne posebna izbica v veliki sôbi, […] tó bode kotiček za naju, tukaj bodeva domá, ti, dnevnik moj in jaz! Beata se je v graščini Š. naselila v tinu, sobi z vogalnim pomolom, kjer piše dnevnik. Str. 5, Širôko, cvetočo dolino vidim. Na tem mestu se pripovedovalka nanaša na Loško dolino, v kateri se nahaja graščina Š. Pisateljica v zasebnem dnevniku pove, da si je grad Snežnik vedno predstavljala na skali, vendar je ugotovila, da leži na ravnini. Book_1ak.indb 215 17.4.2019 8:27:10 216 Urška Perenič Str. 6, Cvetóča podoba je obrobljena z zelenimi lepimi hribi […] še lepša bi bila, ako bi jo oživljala valovita reka ali svetlo jezéro! Loško dolino z vseh strani obdajajo planote, in sicer Bloke, Račna gora, Snežnik, Javorniki. Besede guvernante Beate morajo bralcu, ki pozna vsebino pisateljičinih zasebnih dnevnikov, zazveneti poznano. V vpisu v dnevnik z dne 31. maja 1844 namreč piše, kako so se ob priložnosti obiska na gradu Snežnik povzpeli na bližnji hrib Kucelj, od koder so opazovali Loško dolino, ki je »obdana z obročem gora«. Str. 6, Ubogi potočec, ki od grmovja polu skrit po dolini teče Pripovedovalka omeni potok, ki spada v skupino motivov, s pomočjo katerih je v romanu izrisana krajinska kulisa. Ker je dogajališče romana oblikovano ob stvarni geografski predlogi, bi bil to lahko vodotok Obrh; v neposredni bližini gradu Snežnik ima izvir Mali Obrh. Str. 6, Veličastno se razprostira pred pogledi mojimi tisočletni gozd in snežniki se vzdigujejo za njim Gozd (šuma) spada v skupino motivov, ki pomagajo ustvariti predstavo osrednjega dogajališča. Z graščine pelje pot skozi gozd in na snežnike. Ti so v romanu v funkciji lajtmotiva in se nanašajo na kraško planoto Snežnik z istoimenskim vrhom. V romanu ima motiv snežnikov obenem metaforično-simbolne pomene. Str. 7, Dvojki sta, Roza in Vijola. Dvojčici, ki nosita cvetlični imeni, imata svoji vzporednici v dvojčicah Mini in Nini iz romana Fredrike Bremer Die Töchter des Präsidenten (1834), pri katerem se je zgledovala Luiza Pesjak. Podobni sta (Rafaelovima) angeloma, samo da imata temne kodraste lase, temne obrvi in modre oči. Str. 8, » Beata, kaj je tó […] lepo imé je in pomenja ’preblaga’« Protagonistka Beata ima simbolno pomenljivo ime, ki ga v romanu razloži grofica, mati njenih varovank Roze in Vijole. Kaže na guvernantino plemenitost in dobroto. Str. 13, slovanska zemlja Pojavitev pridevka »slovanski« je v romanu edin-stvena in pomenljiva, saj je v opoziciji s turškim. Pridevek »slovenski« pa se pojavi v francoščini kot »slovène« (str. 70), kjer Francozinja Zoë de Latour nagovarja Beato kot slovensko hčer. Book_1ak.indb 216 17.4.2019 8:27:11 Opombe 217 Str. 13, Iz gradú smo prišle do mosta na škripce. Vzidan je sedaj na obeh stranéh, ali silne verige, ki se zarujavele vijó okoli stebrov, pričajo o nekdanjem namenu. Gre za dvižni most, ki ga pisateljica omeni v zasebnem dnevniku, kjer opisuje lego gradu in izgled stavbe. Str. 13, in kakor ljube stare znance sem pozdravila zeleno dolino, košati gozd in čudovite snežnike. Skupaj se pojavijo motivi doline, gozda in snežnikov, ki pomagajo ustvariti zlasti predstavo fizičnogeografskih značilnosti območja, po katerem je oblikovano dogajališče romana. Str. 14, Vijola je trgala marjetice,* ) Pisateljica je v romanu naredila opombo, da gre za »národno otročj[o] igr[o]«. V slovenski tradiciji je trganje venčnih listkov marjetice, pri katerem se izgovarjajo besede »ljubi, ne ljubi«, priljubljena ljubezenska majska igra, v kateri ima marjetica nekakšno vlogo oraklja. Str. 15–16, Podobe pradedov pokojnega, pred letom umršega grofa visé tam. […] Tik izhoda je zadnja podoba, kažoč tudi poslednjega sina starega slovečega rodú: pokojnega grofa. Gre za podobe slavnih prednikov grofa, Beatinega gos-podarja, pred katerimi se pokloni kneginja oz. »stara teta« Pavlovna ob obisku družine. Gospodarji na gradu Snežnik so se od 13. stoletja zelo menjavali, zaradi česar je težko reči, katere gospodarje bi avtorica lahko imela v mislih. Str. 18, Jedna ura je odločena pletenju Med dejavnosti meščansko-plemiških deklet, žensk in dekletc je poleg branja sodilo tudi pletenje. Mladenka Luiza v zasebnem dnevniku z dne 28. novembra 1844, ko je z očetom obiskala grad Snežnik, poroča, kako je ves dan preživela v svoji sobi in si čas preganjala z branjem in s pletenjem. Str. 23, Zgovorili sve se tudi, da jej bodem vsak dan po jedno uro ali dvé kratila čas, beré katerega klasika, in ko se ponudim, čitati angleške in francoske poete v izvirniku, bila je grofíca presrečna. Za (samo)izobraževanje žensk je bilo pomembno poznavanje tuje, angleške in francoske literature, ki jo je Beata prebirala bolehni grofici. Luiza se je kot dekle učila angleščine, francoščine, italijanščine, prebirala je dela iz svetovne književnosti. Na očetovem domu jo je poleg gimnazijskega učitelja Petra Petruzzija poučeval France Prešeren, ki je bil tedaj pri njih odvetniški pripravnik. Book_1ak.indb 217 17.4.2019 8:27:11 218 Urška Perenič Str. 23, Šle smo v park; čudovito lep in velik je. Raznovrstni poti držé daleč notri v gozd. Nádejam se, uglobiti se vánj. Kdo vé, morebiti pridem s časom do snežnika Beata vnovič omeni gozd, do katerega se pride skozi grajski park in za katerim se vzdiguje [S]nežnik. Ravno tako večkrat omeni park oz. vrt. V času, v katerega je pisateljica dogajalno umestila roman, se je že začela prenova grajske okolice, ki je zajemala ureditev angleškega parka z drevoredi. Str. 24, Po navadi sem šla z dvójkama na izprehod, držèč se danes steze na gozdnem robu proti zahodu. Beata se je z varovankama odpravila k mlinu. V okolici snežniške graščine sta bila razvita mlinarstvo in žagarstvo. Omeniti gre mlin v Pudobu in mlin Markovec. Beata omeni šumeči potok, ki bi bil lahko viševski Brežiček, ob katerem je bil mlin in se izliva v Veliki Obrh. V neposrednem nadaljevanju beremo, da so prišle do zapuščenega mlina. Str. 26, »Cvetlico l….ške doline« so jo nazivali. Zblaznela mlinarica tako poimenuje svojo hčer Anico, nesojeno grofovo nevesto. Krajšava l…. brez večjih dvomov pomeni »loški« in se torej nanaša na Loško dolino. Str. 30, Vedi zatorej, tam na severnem konci doline mej St…. trgom in L…. stojí lepa v italijanskem slogu sezidana vil a. Krajšavi St…. trg in L…. se nanašata na bližnja kraja Stari trg in Lož v Loški dolini, kjer stoji Rihardovo domovanje. V njem je urejen salon, kjer se Beata opaja ob bakrorezih, slikah novejših umetnikov, kipih slavnih pesnikov, omeni marmornato podobo Shakespe-areja, knjižnico s klasičnimi deli raznih literatur ter klavir avstrijskega oz. dunajskega proizvajalca Bösendorferja. Str. 32, Boginja Flora sáma bi se jim morala čudom čuditi. Flora je v rimski mitologiji boginja cvetja in pomladi. Beata aludira nanjo, ko z grofico stopita na Rihardov vrt, ki je prepoln čudovitih rož. Str. 36, »Bodi Lord Byron tretji v najini zavezi. Čitajvi: Manfreda!« […] Stopinjo za stopinjo sve hodili po poti, po katerem si Manfred, drugi Faust, kakor ga imenuje Goethe sam – toda Faust brez Marjetice in brez Mefista – išče rešitve. Grofica si je zaželela, da bi ji Beata glasno brala dramsko pesnitev Georgea Noela Gordona Byrona Manfred (1817). Beata omeni Goethejevega Fausta. Med deloma obstajajo pomembne vzporednice; Byron je dramo zasnoval kot svojevrsten odgovor na Goethejevo dramsko delo. Manfred je nekakšen Book_1ak.indb 218 17.4.2019 8:27:11 Opombe 219 Faust iz Bernskih Alp, ki trpi skrivnostno krivdo, povezano s smrtjo ljubljene Astarte. V neposrednem nadaljevanju mesto v knjigi, kjer Manfred roti Astarto, prebere Rihard, ki trpi zaradi ljubljene Dore. To je tudi tisti odlomek, ki ga skuša v nadaljevanju guvernanta Beata prevesti v materni jezik in ga zaupa samo svojemu dnevniku. Str. 40, »Farewell!« Grofičin vzklik, s katerim prekine Rihardovo branje; je aluzija na besede Astartinega duha, prikazen iz Byronovega dela. Str. 42, 43, »Hear me […] And I would hear yet once before I perish! […] in the still night […] I have wander’d […] Speak to me! […]« Citati iz Rihardove rotitve oz. replike iz Manfreda. Str. 44, »Richard, to-morrow […] Farewell! […]« Citat besed Astartinega duha iz Manfreda. Str. 47, mademoisel e Zoë de Latour Družica in spremljevalka Pavlovne, ki v romanu postane glavna nosilka (francoske) domoljubne ideje. Str. 47, na postajo R. Krajšava bi se utegnila nanašati na Rakek. Str. 52–53, Dora ni imela nikder mirú, iz graščine me je vlekla na vrt, tja na konec, kder stojé lepi stari javori. V romanu motiv javorov dobiva simbolne razsežnosti, saj Dora pod njimi opazuje Riharda in misli nanj. Eden od simbolnih pomenov javora je ravno ljubezen in povezanost. V gozdovih Notranjske sicer najdemo tudi gorski javor. Str. 62, »Eh bien« V romanu kneginja, družica de Latour, grofica in baronica kramljajo v francoščini. Str. 63–64, mademoisel e de Latour, regardez Kneginja Pavlovna po francosko in navdušeno nagovarja svojo spremljevalko de Latour, naj pogleda podobe slavnih prednikov. Po njihovih imenih kneginja v nadaljevanju in v francoščini sprašuje dvojčici. Str. 64, »Je li môči, vzgojevalko imeti in ne poznati svojega pradeda Herbarta? […]« Med gospodarji na gradu Snežnik se res omenja neki Herbord Snež- Book_1ak.indb 219 17.4.2019 8:27:11 220 Urška Perenič niški (Slana 2000: 24), vendar se tedaj še ne bi mogel bojevati s Turki, ki so v slovenske dežele oz. Avstrijsko cesarstvo vdirali v 15., 16. stoletju. Vseeno je omemba Turkov pomenljiva, saj je bila turška tematika ena najpogostejših tematik slovenskega zgodovinskega romana, v katerem Turki predstavljajo narodne sovražnike. Str. 65, »Pozdravljam te, visôki strijc, slavni Maksim […]« V 18. stoletju se kot eden od gospodarjev na gradu Snežnik omenja Maksimiljan, vnuk Volbenka Danijela s Snežnika (Slana 2000: 26–32). O Maksimu Pavlovna na istem mestu pravi, da je bil na Dunaju leta 1810, kar je nekoliko pozneje. Str. 65, » Pulvis es! « Družica de Latour v latinščini in z ironijo zašepeta Beati v uho »Prah si!«. Str. 66, Naj me obseva pri delu duh sloveče Uršule! Ena od znamenitih prednic kneginje Pavlovne. Med gospodarji na snežniškem gradu je omenjena neka Uršula iz časa, ko so bili tu Lambergi. Posest je prevzela po smrti moža Volbenka 1550 (Slana 2000: 26–32). Str. 69–70, »Sans parents […] et me presse la main!« Domoljubni verzi, ki izražajo domotožje in francoski ponos ter jih deklamira de Latour, so iz pesmi Sans parents, sans amis Andréja Cheniérja (1762–1794), francoskega pesnika. Z njimi asociira na francosko revolucijo, saj je bil Cheniér žrtev nasilja po njej. Str. 70, » N’est ce pas bien triste cela? […] Eh bien […]« De Latour se v franco- ščini pogovarja z Beato; sprašuje jo, če je žalostna. Imenuje jo lepo svetlolaso slovensko dekle in ji ponudi prijateljstvo, ki ga Beata rada sprejme. Str. 72, Krasni grški nos, omamljiva usta, snežnobela pòlt, polno nédrije, vse, vse bi bilo vredno Afrodite, valovom izhajajoče. Omemba Afrodite in zlasti snežnobele Dorine polti spominja na roman Fredrike Bremer Die Töchter des Präsidenten. Bremerjeva se namreč v povezavi z belo kožo Angelike navezuje na mit o Galateji in Pigmalionu oz. na kip iz slonove kosti, ki ga je oživila Afrodita. Book_1ak.indb 220 17.4.2019 8:27:11 Opombe 221 Str. 73, Njen ded je bil ubog částnik, ki si je pri Waterloou prislužil réd in » neprecenljivi« pridévek » de« . Sin – gospodični naši oča – posnemal ga je v srčnosti ter poplatil pri Sedanu Družina Francozinje de Latour je bila v plemiški sloj, na kar kaže predlog de v priimku, povzdignjena po zaslugi deda, ki je bil kot častnik udeležen v znameniti bitki pri Waterlooju (1815). Njen oče je bil udeležen v bitki pri Sedanu (1870), kjer je bila francoska vojska poražena. De Latourjeva izraža zadovoljstvo nad tem porazom, pri čemer prideta še bolj do izraza njena ideja o narodovi samostojnosti in republikanska miselnost. Str. 73, » de la comédie française« Mati Zoë de Latour je bila članica francoskega narodnega gledališča. Str. 73, izvolila si je pôsel bralke in Francijo neprestano molèč sedaj v tujini z Bérangerom in Hugom hrepeni po nji. Pierre-Jean de Béranger (1780–1857), priljubljen pesnik, ki so ga postavljali ob bok velikega Victorja Hugoja (1802– 1885). Pisal je slavilne pesmi Napoleonu. Str. 74, » sous« , mademoiselle Zoë de Latour, lectrice de Madame la douairière Princesse Pauline W., » noble« Ko Beata opisuje Francozinjo de Latour, ji Pesjakova v usta na več mestih položi francoske besede, kar kaže na Beatino izobraženost. O de Latourjevi od Beate izvemo, da je dobrosrčna, saj rada deli poslednji denar s siromakom, da se ob Pavlovni dolgočasi ipd. Str. 75, Iz svojega tina sem ga le videla pri odhodi arabca zajezditi. V sredini 80. let 19. stoletja je bila na gradu Snežnik kobilarna z lipicanci arabskega porekla (Schollmayer-Lichtenberg 1998: 35). Str. 77, Okol pasú me je prijela davi Zoë, vprašujé dekletci Primer francoske konverzacije med de Latourjevo, dvojčicama in Beato. Zoë vpraša dvojčici, ali jima je všeč zavezništvo med Francijo in Kranjsko. Str. 78, » Comtesses, je vous fais mon compliment« Zoë de Latour Beati in dvojčicama pove pesem, ki med drugim poje o tem, kako ji je lastovica zašepetala, da je videla dva otroka, ki ljubita svojo vzgojiteljico. Dvojčici si zaželita, da bi lastovica še pela, in de Latourjeva jima ustreže. Book_1ak.indb 221 17.4.2019 8:27:11 222 Urška Perenič Str. 79, Kaj storiti v tacem slučaji brez blagoslova, ki ga slavnoznani Farina delí vsemu omikanemu svetu? Salvatore Farina (1846–1918), italijanski pisatelj, dramatik, ki je v svojih delih tematiziral meščanstvo v Italiji 19. stoletja in je bil znan po samosvojem humorju. Njegova dela so bila priljubljena v nemško govorečem prostoru. Str. 80, » Semkaj, mes petites nièces, « Kneginja Pavlovna v francoščini nagovarja nečakinji. V nadaljevanju po francosko govori z zdravnikom, dr. Koscem. Str. 84, Ponižuje se k igri » piquet« . Igra s kartami, ki je bila razširjena zlasti v Franciji. Str. 84, V bližnjem trgu L. stanuje in graščinska kočija ga privaža in odvaža vsak večer. Bližnji trg, kjer stanuje dr. Kosec, je po vsej verjetnosti Lož (nem. Laas). Str. 84, » Die Fürstin furchtbar prächtig wie blut’ger Nordlichtschein Die Gräfin süss und milde, als blickte Vol mond d’rein. « Balada Des Sängers Fluch nemškega pesnika Ludwiga Uhlanda (1787–1862), ki jo je uglasbil Robert Schumann. V izvirniku namesto »die Fürstin« stoji »der König«, namesto »die Gräfin« pa »die Königin«. Str. 84, Kadar igra teče bavi se od dolzega časa grofíca semtertja s knjigo, v kateri biva duša Dantejeva V romanu je izmed italijanskih pesnikov omenjen Dante Alighieri (1265–1321). Str. 95, Uršule-Minerve Slavna prednica kneginje Pavlovne, babica dvojčic Roze in Vijole na sliki, ki visi v grajski veži, drži sovo. Uršula je v romanu omenjena na več mestih, tu pa je primerjana z rimsko boginjo vojne Minervo, ki je predstavljala umetnost in modrost in katere simbol je sova. Str. 114, Tudi grofica je po prošnji in nasveti drja. Kosca šla za nekaj tednov na sosednjo graščino kneza W. Krajšava W. namiguje na rodbino Windischgrätzov, ki so imeli svoje posesti na Notranjskem. Str. 122, Na večer sem mimo vil e šel od necega bolnika tam gori pri sv. Križi, Namig na Križno goro v župniji Stari trg; v nadaljevanju je omenjena gora sv. Križa. Book_1ak.indb 222 17.4.2019 8:27:11 Opombe 223 Str. 130–131, Sprva smo stanovali » Riva dei Schiavoni« , blizu stare » palazzo dei Dogi« , […] naj sem se vtapljala v divni pogled izza » Campanila« , […] naj me je nosila gondola mej stotino in stotino ladij čez » Canal grande« […] naj sem se sprehajala po marmornatih tleh najlepše » piazze« Italije, na óni svetega Marka, naj se mi je kazal vzvišeni prizor gledati o mesečni svetlobi » Prokuracije« , cerkev sv. Marka, » Piazzetta« in » Lagune« Riva degli Schiavoni, eno od pomembnejših pristanišč v Benetkah, ki se razteza proti vzhodu oz. proti trgu sv. Marka; nedaleč je Doževa palača; Campanile je zvonik cerkve sv. Marka in je simbol mesta; Canal grande je najdaljša vodna ulica, po kateri se je Beata vozila z gondolo; Piazza označuje trg sv. Marka, Piazzetta je trg pred Doževo palačo, Prokuracije oz. Stare prokuracije označujejo stavbo, v kateri so imeli prostore prokuratorji Beneške republike in se nahajajo na notranjem delu trga sv. Marka, Laguna je Beneška laguna in se nahaja vzhodno od mesta Benetke. Str. 132, »Od zore do mraka, od mraka do dné, […] Ji zvesto je bilo ljubeče srcé!« Beata se nanaša na pesem Pevcu Franceta Prešerna. Str. 133, Dehtel je lipov cvet po grmičih, ki obrobljajo pot doli do K. Poti ob gradu Snežnik poleg kostanjevih drevoredov obroblja lipov drevored, kjer so sprehajalne poti, in sicer do K., ki pomeni bližnjo vasico Kozarišče, h kateri spada grad. Str. 136 , Za vsacega Tiziana, za vsacega Tintoretta in Veronesa vé. Tiziano Vecellio (1488/90–1576), Tintoretto (1518–1594), Paolo Veronese (1528–1588), trojica beneškega slikarstva. Str. 136, In res sva dospela do P. in od P. do K. in od todi celó do nizkega drevoreda in lipovega grmovja in tukaj pri pogledi graščine Če je bilo do Dorinega groba, kakor Beata piše pred tem, več kot pol ure, se krajšava P. utegne na-našati na Pudob, ki je na črti med Kozariščem in Starim trgom (iz Pudoba je približno pol ure hoda do gradu). Iz Kozarišča se odpre pogled na graščino. Beata še enkrat omeni lipe. Str. 139, Moja sedanja gospodaríca, ki mi je tudi prijateljica, je ljubezniva, plemenita, elegantna: na pol Poljakinja, na pol Francozinja je. Zoë de Latour se Book_1ak.indb 223 17.4.2019 8:27:11 224 Urška Perenič navdušuje nad zavezništvom med Slovani, konkretno Poljaki, in Francozi, ki predstavljajo alternativo nemštvu. Luiza Pesjak je bila po materi poljskega rodu. Str. 139, Ako se naveličate, Beata, samotne svoje graščine v deželi snegá in medvedov, pridite semkaj. De Latourjeva opisno poimenuje deželo snežniških gozdov. Str. 140, sloveči Plon-Plon De Latourjeva v pismu Beati omeni »Villo Pom-pejano«, ki jo je sezidal Plon-Plon, kar je vzdevek za princa Napoléona Bonaparteja (1853–1891), sina Jérômea Bonaparteja, kralja Vestfalije. Beato ob tej priložnosti povabi v Pariz. Str. 141–142, » Res, « dé grofíca, » prehvaliti ne morem njegove ideje, napraviti gozdarsko šolo v naši dolini, ki je stvarjena živ vzórek, naukom in knjigam na pomoč. Gozdarska šola na uhodu najlepše, tisočletne šume! « Na gradu Snežnik je bila prva gozdarska šola s slovenskim učnim jezikom, ki je delovala med letoma 1867 in 1875, ko se z Beatinim prihodom začne pripoved. Pokrovitelj šole je bil princ Jurij Schönburg-Waldenburg (Slana 2000: 35). Str. 144, »Mnog’tere device, mnog’tere ženice Okó je na skrivnem solzé prelivalo Beati.« Ne, ne, kaj pravim! »Ker Urški srcé se ljubega udalo.« Dr. Kosec deklamira iz Prešernovega Povodnega moža in spravi Beato v zadrego, ko namesto imena Urška uporabi njeno ime, saj ji želi povedati, da je Rihard zaljubljen vanjo. Str. 144, » Brez zamere, gospodična, a » srce moje je posoda tvojega imena« , in česar je polno, tega prekipéva. « Dr. Kosec uporabi Prešernovo Gazelo Pesem moja je posoda tvojega imena. Str. 147, Kneginja N. iz bližnje graščine H. je bila tukaj s svojo obiteljo. […] Vsak dan se je napravila druga veselica, izlet na goro sv. Križa, k sv. Dúhu, na stari grad, ali v sosednje doline. Celó » mrzlo jamo« smo prehodili. Sv. Križ, ki je tu omenjen drugič, se bržčas nanaša na romarsko cerkvico na Križni gori (župnija Stari trg), Sv. Duh je ime cerkvice v bližnji Novi vasi na Blokah, stari Book_1ak.indb 224 17.4.2019 8:27:11 Opombe 225 grad so razvaline gradu Lož (domače ime Pusti grad), mrzla jama (z malo začetnico) se nanaša na Mrzlo jamo na območju Javornikov. Str. 149–150, » Kakovo berilo ste si izbrali nocoj? Ah, Bret-Harta! Ali Vam je ta pisatelj po všeči? « […]»Katera kaliforniških povestij Vam najbolj godi? « » […] Ali bi bilo mogoče izumeti z bojami živejše podobe, nego li jo je narisal Bret-Harte z besedami v svoji povesti » Razbúrjeno valovje« ? « » Nikakor ne, gospodična, in marsikateremu slikarju bi se spodobilo globoko prikloniti se pred tacim pesnikom. » Noč v Wingdamu« , koliko efekta s tako prostimi pomagali in » Miggless« , kaj ne, srca ne bi imel óni, ki ne bi bil ginen pri tem popisu ženske požrtvovalnosti —« » O čudovita sta Miggless in on, ki nam jo je stvaril, a najlepše vsega lepega bi vendar imenovala » idilo v rdečem dolu« , hvalo zánjo bi hotela naročiti šumečim valovom, da bi jo oznanjali pesniku onkraj Oceana. « Bret Harte (1836–1902), ameriški pisatelj. Najdemo ga na bralnem seznamu Luize Pesjak, saj ga omenja v svojem zasebnem dnevniku (1844). Kalifornske povesti je poslovenil Maks Pleteršnik in so izšle kot drugi zvezek leta 1876 v Slovenski knjižnici, ki jo je izdajal Josip Jurčič. V knjigi izmed omenjenih najdemo povesti Miggless in Idila v Rudečem dolu. Iz navedbe slovenskih naslovov je mogoče sklepati, da je Pesjakova imela pri roki slovensko izdajo. Book_1ak.indb 225 17.4.2019 8:27:11 Book_1ak.indb 226 17.4.2019 8:27:11 227 Povzetek Gre za prvo faksimilirano izdajo dnevniškega romana Beatin dnevnik (1887) Luize Pesjak (1828–1898), ene prvih slovenskih pesnic, pisateljic, prevajalk in dramatičark. Izdaja je na začetku pospremljena z izčrpno literarnozgodo-vinsko študijo, ki prinaša nova spoznanja o avtorici in delu, ter na koncu z znanstvenokritičnimi opombami Urške Perenič. Z zgledovanjem pri zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev napoveduje tekstnokritično iz-dajanje drugih avtoričinih del (Urška Perenič za izdajo med drugim pripravlja pisateljičine zasebne nemške dnevnike, ki jih je transkribirala iz rokopisne gotice in deloma že prevedla v slovenščino). Izdaja uresničuje trojni paradigmatski premik v slovenski literarni vedi. Prvič, dvojezična oz. večjezična in večkulturna avtorica Luiza Pesjak, ki je bila iz različnih razlogov potisnjena na obrobje nacionalnega literarnega sistema, stopa s svojo literarno ustvarjalnostjo proti njegovemu središču. Gre za tisto vrsto literarne ustvarjalnosti, v katero prav tako sodijo France Prešeren, ki je začel pisati v nemščini, pesnica Lili Novy ali denimo pisateljica, potopiska Alma Karlin. Za razliko od preteklosti se slovenska kulturna in literarna zgodovina razumeta na način povezovanja z bližnjimi, s sosednjimi oz. z drugimi kulturami in literaturami. Drugič, spremna študija je deloma nastala v okvirih sodobne in prostorsko orientirane literarne vede, za katero je značilen t. i. prostorski obrat (ang. spatial turn). Urška Perenič natančno analizira fiktivni dogajalni prostor romana, in sicer v navezavah na stvarno obstoječe geoprostore. S pogloblje-nim študijem dokumentarnih arhivskih virov je povsem nanovo odkrila, da je pisateljica roman umestila na Kranjsko, natančneje, Notranjsko, v Loško dolino in snežniške gozdove, kar je v popolnem nasprotju z doslej veljavnimi spoznanji. Prav na teh podlagah je romanu Beatin dnevnik Luize Pesjak treba priznati nacionalno relevantnost. Tretjič, spremna študija kritično pretrese dozdajšnje žanrske oznake ro- mana Beatin dnevnik (ženski roman, sentimentalni roman) ter ga predstavi in natančno analizira kot primer dveh doslej povsem spregledanih žanrskih tipov: dnevniškega in družinskega romana. Beatin dnevnik je prvi primerek slovenskega dnevniškega romana sploh. Izvemo, da se je Pesjakova zgledovala pri švedski pisateljici, zagovornici pravic žensk Fredriki Bremer (1801–1865). Spoznanje o njenem zgledovanju pri skandinavskem meščanskem tipu dru- žinskega romana je v slovenskem kontekstu novost. Book_1ak.indb 227 17.4.2019 8:27:11 228 Summary This is the first facsimile edition of Luiza Pesjak’s (1828–1898) novel Beatin dnevnik (1887) [Beata’s Diary]. She was among the first Slovene poets, writers, translators, and playwrights. The text of the novel is preceded by a compre-hensive literary historical study that offers new insights into the author and her works, and it is followed by Urška Perenič’s critical notes. Critical editions of other works by the author are anticipated, modelled on the series Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev [Collected Works of Slovene Poets and Prose Writers]. (Among other materials, Urška Perenič is preparing for publication the writer’s personal diaries in German, which she transcribed from the Gothic manuscripts, translating portions into Slovene.) This publication realizes a triple paradigmatic shift in Slovene literary studies. First, the bilingual—that is, multilingual and multicultural—writer Luiza Pesjak, who for various reasons was relegated to the periphery of the national literary system, embarked on her writing career in opposition to the system’s center. Hers was a form of literary creativity in which France Prešeren, who began writing in German, was engaged, as was the poet Lili Novy, and, for example, the Slovene-Austrian traveler and writer Alma Karlin. Unlike in the past, here Slovene culture and literary history are understood as being bound up with proximate, neighboring, and other cultures and literatures. Second, the volume is a model literary study, having in part arisen in the context of contemporary spatial y oriented literary studies marked by the spatial turn. The author of the forward and commentaries careful y analyzes the novel’s fictional setting with reference to actual geo-physical spaces. With the help of an in-depth study of documentary archival sources, and challenging established views, Urška Perenič has rediscovered how the writer situated the novel in her native region—in Carniola, Notranjsko, the Loška Valley, and the Snežniški Forests. Since these conclusions rely on the study of sources in the writer’s archive, we can be assured that they will be fixed in literary scholarship. Accordingly, the national relevance of Luiza Pesjak’s novel Beatin dnevnik must, on the basis of Urška Perenič’s new findings, be acknowledged. Third, in the foreword Urška Perenič probes the existing genre charac- teristics of the novel (women’s novel, sentimental novel), resituates it, and careful y analyzes it as an example of two heretofore overlooked types, the diary and family novel. Beatin dnevnik is the first example of a Slovene diary novel. Urška Perenič also original y concludes that Pesjak modeled herself on the Swedish writer and women’s rights advocate Fredrika Bremer (1801–1865). Book_1ak.indb 228 17.4.2019 8:27:11 229 Identifying her modeling of the Scandinavian, middle-class type of family novel is new in the Slovene context. Book_1ak.indb 229 17.4.2019 8:27:11 Book_1ak.indb 230 17.4.2019 8:27:11 Imensko kazalo A Alighieri, Dante 222 B Bentham, Jeremy 37 Béranger, Pierre-Jean de 44, 221 Birch-Pfeiffer, Charlotte Karoline 37 Bleiweis, Janez 26 Blumenhagen, Philipp Georg August Wilhelm 34 Boerner, Peter 12 Bogataj Gradišnik, Katarina 7, 8, 9 Boršnik, Marja 9 Bremer, Fredrika 9, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 40, 41, 42, 44, 45, 47, 216, 220 Brontë, Charlotte 8 Brugnak, Jožefina 18 Bruner 35 Bruner, Julius 34 Bučić, Vesna 25 Bulwer-Lytton, Edward 18, 21, 33, 36 Byron, George Noel Gordon 8, 14, 42, 218, 219 C Campe, Joachim Heinrich 33 Chénier, André 44, 220 Cigler, Janez 38 Cimperman, Josip 34 Cooper, James Fenimore 18, 19, 33, 34, 36 Crobath 17, 18, 21 Crobath, Blaž 17, 33, 34 Crobath, Eugen 17 Crobath, Ludwig/Ludvik 17, 21, 34 Crobath, Marie 17 Book_1ak.indb 231 17.4.2019 8:27:11 232 Urška Perenič D Debel ack 35 Debel ack, Toni (Anton) 35 Defoe, Daniel 38 Dickens, Charles 38 E Endlicher, Ana 215 Endlicher, Rudolf/Rudolph 18, 20, 22, 215 F Farina, Salvatore 222 G Galsworthy, John 40 Geijer, Erik Gustaf 37 Gellert, Christian F. 40 Genette, Gerard 11, 12 Giontini, Janez 18 Goethe, Johann Wolfgang von 9, 37, 45, 218 H Harte, Bret 42, 225 Hladnik, Miran 7, 8, 9, 11, 16, 24, 38 Hugo, Victor 44, 221 J Jurčič, Josip 11, 38, 225 K Kattauer 35 Kellner, Renate 10, 11, 12 Kersnik, Janko 8, 16 Kidrič, France 34 Book_1ak.indb 232 17.4.2019 8:27:11 Imensko kazalo 233 Koblar, France 7, 9 Kordesch, Leopold 37 Kos, Janko 13 Koschaker 21 Koschaker, Seraphin 21 Kozinc, Branimir 18 Krajec, Janez 7 Kremer, Marion 33 L Lamberg, Uršula 220, 222 Lauritsch 35 Lejeune, Philippe 11, 12 Lenngren, Anna Maria 38, 41 Levstik, Fran 31 Lewin, Frances 27 Lichtenberg 17, 20 Lichtenberg, Maksimiljan 220 M Malovrh, Miroslav 11 Mann, Thomas 38, 40 Marlitt, E. 8 Martens, Lorna 11, 12, 13 Martinez, Matias 12 Mencinger, Janez 24 Mihurko Poniž, Katja 8, 9 N Napoléon Bonaparte (1769–1821) 44, 221 Napoléon Bonaparte, Jérôme (1784–1860) 224 Napoléon Bonaparte (1853–1891) 224 P Pajk, Pavlina 8, 24 Book_1ak.indb 233 17.4.2019 8:27:11 234 Urška Perenič Pelikan 35 Perenič, Urška 8, 9, 10, 17, 19, 34, 44 Pesjak Crobath, Luiza 7, 8, 9, 10, 11, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 40, 41, 42, 43, 44, 46, 47, 215, 216, 217, 221, 224, 225 Petruzzi, Peter 34, 217 Pfizer, Gustav 18 Pichler, Karoline 36 Pitsch 35 Pitsch, Emma 36 Pleteršnik, Maks 225 Prešeren, France 217, 223, 224 R Richardson, Samuel 37, 38, 40 Roche, Sophie von la 7, 33, 39, 40 Rousseau, Jean-Jacques 38, S Sand, George 8 Scheffel, Michael 12 Scheyer 26 Scheyer, Barbara 26 Scheyer, Pavel 26 Schollmayer-Lichtenberg, Henrik 27, 221 Schönborn Sybille 12 Schönburg-Waldenburg, Jurij 26, 224 Schumann, Robert 222 Shakespeare, William 30, 45, 218 Singh, Sikander 39 Sket, Jakob 16 Slana, Lidija 26, 220, 224 Slodnjak, Anton 7 Snežniški, Herbord 219–20 Snežniški, Volbenk Danijel 220 Snoj, Marko 42 Book_1ak.indb 234 17.4.2019 8:27:11 Imensko kazalo 235 Spindler, Carl 36 Stifter, Adalbert 40 Stritar, Josip 9 Sue, Eugène 36 Sverker, Ek. 38 Š Škamperle, Igor 10 T Tavčar, Ivan 9, 38 Thackeray, William M. 38, Tintoretto, Jacobo Robusti 30, 43, 223 Tolstoj, Lev N. 38 Tschirn 35 U Uhland, Ludwig 222 V Valvasor, Janez Vajkard 31 Vecellio, Tiziano (Tizian) 30, 43, 223 Veronese, Paolo 30, 43, 223 Vrhovnik, Ivan 215 W Wilpert, Gero von 39 Windischgrätz 222 Z Znaimwerth, Johann Ritter 21 Znaimwerth, Louis (Alois) 18, 21, 22, 36, 37, 47 Zola, Émile 38, 40 Zorec, Črtomir 18 Book_1ak.indb 235 17.4.2019 8:27:11 Book_1ak.indb 236 17.4.2019 8:27:11