70. številka.
Ljubljana, sredo 28. marca.
X. leto, 1877.
SLOV
lahni", vaak dan, izvzemši ponedeljku .t. dneve po praznici h, ter velja po poiti prejeman za a v I tr o-oger sk e dežele za celo leto 16 gld., za pol leta * jjld., za četrt leta 4 gld.  —  Za L j obijano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za. četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko već, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za ćetrt leta V gld. 50 kr., po posti prejetnan za četrt leta 3 gld. — Za ozuanila se plačuje od četihstopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole trankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kol mano vej hiši št. 3 „gledališka stolha". Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t j. administrativne reći, je v „Narodni tiskarni" v Kolumnovej hiši.
V IJiil»IJiiitl 27. marca.
Stari renegat Dežman se je vrnil iz Dunaja k mestnim volitvam in uže včerajšnjemu „Laib. Tagblatu" se pozna, da je njegov oče tu, oni zagrizeni izdajnik slovenske svoje narodnosti. Iz njegovega peresa prinaša glasilo naših nemškutarjev tri večje in dva manjša članku o volitvah v Ljubljani.
V prvem članku je Dežman melanholičen in obupno prorokuje: „Aprčs nous le deluge! — za nami pride potop." Znano je, da se ta izrek pripisuje franeoskej madami P o m p a-do ur, ki je bila tak značaj mej dekleti, kakoršen je Dežman mej politiki. „Ljubljana bode postala v prihodnjosti kmetsko mesto (Bauernstadt)", toži renegat. Kdo se ne domisli, da tudi naš slovanski jezik privandrovci in odpadniki psu-jejo „Bauernsprache", torej znamo, kaj tudi za onim psovanjem leži. Potem pa skuša strašiti, da bi bilo slabo in gorje, ako bi narodnjaki večino dobili in kaže, kako je tačas bilo, ko so jo imeli, da si ne more nič slabega povedati. Nič ne skrbite! Boljše gospodarstvo bode v ljubljanskem mestu gotovo, kadar pride narodna stranka na krmilo, nego je bilo zadnja leta rastočih deticitov in nem-Škutarskih demonstracij. „Za nami potop," tako vpijejo od nekdaj vsi zanikerneži ali svet jih pozna in jim ne veruje.
V tretjem članku skuša „Tagbl.fl ljubljanske trgovce s tem za sebe pridobiti, da laže, ka narodna stranka prezira in ignorira trgovski stan, in sicer ker baje „selbst die nationalen Mitglieder dieses Standes den Ordres eines Horak, Jurčič, Regali nicht blind parireu vvollen". Da li nemškutarski pisec pač v resnici! misli, da bi s to neumnostjo pridobil bil le jed-1
nega zares narodnega trgovca? „Ordresu (ukazi) se dajejo le pri nam protivniškej stranki, ki bode tist hip postala ničeva nula, kakor brž se na D u n a j i stvari le nekaj iz-premene. Pri nas narodnjacih si ne ukazujemo, pri nas dela samo ideja, samo domoljubje in rodoljubje in baš oni zgoraj od „Tag-blatta" proskribirani trije si ne bodo nikdar več vplivanja prilastovali, nego kot prosti d e-1 a v c i za sveto našo stvar. Sploh je pa Dežman menda dovolj star in izkušen v borbi proti Slovenstvu, proti svojej lastnej krvi, da more uže vedeti, kako osobe nijso mnogo, a naša stvar je nepremagljiva in dvakrat pobita, trikrat zmagovalna vstane.
Če gospod renegat Dežman osobno napada narodne kandidate (gg. Peterco, Strzelbo, Itegalija in dr.), to je njegova stara šega. Ali prorokujemo mu, da prodno umrje, bode videl, da kljubu njegovemu črnemu izdajstvu narodne stvari, bode videl še njen triumf v Ljubljani ter bodo gnjeva poln še vse drugače pisano gledal, nego je pri zadnjej volitvi v tretjem razredu, kjer je' uže precej osamljen in resiguiran stal na rotovškem hodniku.
Ako Dežman v „Tgbl." celo neko znano tukajšnjo bivšo banko v izgled slabega gospodarstva stavlja in zarad tega svari pred narodnimi kandidati, prosimo ga, naj pregleda predlanski in lanski volilni zapisnik. Našel bode, da je već bivših nemškutarskih občinskih odbornikov in agitatorjev iz njega izginilo, ker so tudi „slabo gospodarili," še več. Mi hočemo bolj obziru: biti in niti imen ne imenujemo. Ali stari pregovor bi bil stari izdajnik Dežman lehko pred ornu imel: im Hause des Gehiingten soli man nicht vom Striek reden."
Ix liliji je 23. marca. [Izv. dop.j
Dozdaj novejša zgodovina vzhodnjega vprašanja glede ruske politike šteje tri prevažne trenotko, rekel bi za Turčijo in turko-ljubivo politiko evropskega zapada osodopolne tre-notke: ruski ultimatum z mobilizacijo nekoliko naše vojske, odhod evropskih zastopnikov v Konstantinopolji po brezplodnej, glasovitej konferenciji in nota Gorčakova 19. jan. št. k evropskim dvorom s potovanjem našega generala Ignatjeva, vršečim so v sedanjih dneh, istim dvorom. Čitatelji „Slovenskega Naroda" pomnijo gotovo vse podrobnosti, katere so okrožale prva dva osodepolna postopka Rusije glede' Turčije. Ravno tako nij teško umeti in ločiti 19. okt. st. št. od poslednjih dveh mer naše vlade, kar pa je nekoliko teško glede položajev, v katerih je bilo vzhodno vprašauje posle Konstantinopoljske konferencije in v katerem je ono sedaj.
nDes Pudels Kern," kakor nemški klasik pravi, bil je kakor neposredno po konferenci) tako i sedaj v pariškem traktatu 1856 I., katerega je evropski zapad o blagost in spas svoje ljube — Turčije, vrgel Rusiji na vrat, kakor se meče torba psu, katerega se boji vsa okolica, dražeča ga do besnega gnjeva. Ta prokleta past za nas se je „in abstracto" razbila na male kosce po konferenciji, ko so evropske države — posrednice mej Rusijo in Turčijo dobile od poslednje dolgi nos in ko je na ta način Turčija sijajno izjavila, ka jej nij treba ni pariškega traktata sploh ni VIII. gl. v posebnosti istega traktata — da bi klala, to se ve, svoje s 1 o-vanske in pravoslavne kristijanke podložnike.   No „in concreto" v smislu papir-
Prižigalec.
(Roman, v angleškem spisala Miss Bi. CumminB poslovenil J.)
Šestindvajseto poglavje.
(Dalje.)
Jerica je radostna privolila za malo časa obiskati jo, ter je zadevo s tem poravnala, da je nemudoma šla z gospo Jeremijevo. Iu le njeni materni postrežbi in doktorjevi skrb-ljivosti in stanovitnosti se je Jerica imela zahvaliti, da je odšla bolezni, ki jej je hudo protila.
Gospod V— in njegova gospa sta Jerico jako milovala, zvedevši njene hude izkušnje v minuli zimi, ter sta jo silila, naj bi se preselila k njima in tu ostala, dokler se gospod Graham in Emilija ne vrneta. Ko pa jima je povedala, da nij nikakor določeno, kedaj se
vrneta in da najbrže tudi v bodoče ne bode pri Grahamovih stanovala, zadovolila sta se, reči da previdno in pametno ravna, ker uže naprej skrbi za svojo samostalnost.
Gospod Arnold in njegova gospa, ki sta se oba neprestano zanimala za gospo Sulliva novo in Jerico, ter sta razen zdravnika edina lehko prihajala k bolnici, sta mislila, da imata posebno pravico varovati in skrb;>ti za dvakrat zapuščeno siroto. Pozvala sta jo večkrat, naj bi prišla v nji j no rodbino ter se podala pod njijno varstvo; ali pa sta jo vabila rodbina V—, naj bi vsaj za toliko časa prišla k njima, dokler se Emilija ne povrne iz južnih krajev. Ker je gospod Arnoldova rodbina bila velika, njegovo stanovališče in njegovi dohodki pa razmerno le majheni, izvirala je ona ponudba iz gole milosrčnosti. Ko je Jerica skrbni in previdni gospodinji povedala, koliko si zasluži z lastno pridnostjo in da je sklenila najeti si posebno stanovališče, odobravala sta oba njen namen iz celega srca; in gospa Arnoldova jo
je pri vsakej priliki močno podpirala z dobrim svetom in dejanjem.
Gospa Arnoldova je imela sestro vdovo, ki bi bila rada pomnožila svoje male prihodke, ter je kot rejenke v rodbine jemala mlade deklice, ki so zarad odgoje prihajale v mesto. Jerica te gospe nij osobno poznala, a slišala je, ko so jo večkrat močno hvalili; in nadejala se je, da bode po svojej prijateljici, gospe duhovnikovej, pri njej dobila prijetno in ne predrago bivališče. Nij se motila. Gospa Varenova je k sreči ravno prazno imela veliko in prijazno sobo spredaj; in ker je bila gospa Arnoldova Jerico toplo priporočila, pogodili ste se hitro s primernimi pogoji in Jerici je bila soba precej izročena. Gospa Sul-livanova je bila Jerici zapustila vso pohišno opravo, ki je bila po nekoliko novo kupljena in po želji Viljemovi izvrstna, naj se je gledalo po tvarino ali pa na delo. Gospa Arnoldova in njeni najstarejši hčeri so zahtevali, naj Jerica z ozirom na svoje trpljenje v
Wt*<-9»htMfr, predsednik poslanske zbornice j« baje ? shodu nstavovercev rekel: .gospodska zbornica je sestav lieua večji-del iz zastarelih uradnik.»v in vojakov." Neki udje gospodske zbornice so bik tako ra/ku-čeni, ko so to slišali, da so hoteli interpe*ir«Jti. kak« naj se satkrfakcija išče. Itecbfeaoer je one besede demontiral, ali mnogo še hrupa delajo.
Volitve na Ttfttlskent ki so izpale konservativno, kljubu temu, da je bil tirolski zbor zavoljo protivladne demonstracije razpu-ščen, zde se češkim listom opomin, vstrajati v pasivnej politiki.
V ii wn Je drc^ve.
Mej ftittflitskiin glavarjem Prem-kotn in Črnogoro je baje naredila se zveza." Miri<litje bodo, kadar Črnogorci zopet vojno začno tudi udarili s 30.000 možmi.
V €?tarijjMfiu je prišlo 20. t. m. okolo 3000 oboroženih ulemov, hodžev in soft pred sultanovo palačo, kjer so se v redu postavili. Sultanov adjutant pride in jih vpraša, kaj zahtevajo. Njih voditelj Šukri-bej odgovori: Da je ljudstvo z vlado nezadovoljno, da se ima Mithad-paša nazaj pozvati, da se ima Damat-paša, neodgovorni intrigant v palači odstraniti, dalje da 86 mora vojni minister zapoditi, ker vojakov ne plačuje, ako-ravno vsak otoman zadnjo paro za nje da. Druhal je žugala, da ne bodo ulemi več za sultana molili, in da bodo vse mošeje zaprli, ako se jim ne izpolni zahtevanje. Adjutant gre v palačo, črez nekaj časa pa se vrne in pravi, da bo sultan pritožbe preiskal. — Vlada je vse Mithad-paševe pripadnike iz Carigrada odpravila. Policijskega ministra pa so po tem hrupu odstavili.   Zdaj pa še bolj vse vre.
Iz Londona se piše, da so frči zopet ob prazniku sv. Patrika imeli tabore in shode, v katerih so naglašali, kako strašno jih Angleži zatirajo in kako je treba boriti so zoper njih. Anglija vlada še vedno z ječo in vešali v Irlandiji. Nij čudo potem, da so vladni Angleži za Turka in proti tlačenim Slovanom.
Dopisi.
I k Idrije 21. marca [Izv. dop.] Ne le enkrat sem uže pisal o slabih razmerah naših rudarjev ter tožil, kako malo je na srcu nekim našim gospodom blagor podložnega delavca! — Namesto, da bi se z vso močjo trudili zlajšati nemilo osodo proletarijatu, si še prizadevajo, da ohranijo ubogo ljudstvo v revščini in to svoje nečloveško po-čenjanje hočejo (opravičiti s tem, da pravijo: „Ljudstvo naj izpozna, da je njegova osoda v naših rokah, da brez nas mu nij mogoče živeti. Mi smo tu gospoda r j i, našim poveljem se mora vsak hote nehote podvreči.
Kdor ne gre z nami „durch dick und dflim," ta je naš sovražnik, sovražniku pa napovemo vojsko s kuterisi si koli bodi orožjem." Da je to istina, nas učijo vsakdanji dogodki. < iorjo km, za kated« se zapode tukajšnje tu rije! A tu nastane vpraša«je, koliko časa naj Se traja to netatopljivn preganja«j«? — Je-Ji res ni| mogočnejše roke nad vseragočno „ idr i j-sko roko"? — Jc-Ii res Idrija izbrana bitj pozorišče dogodkom, zoper katere ima pravic« drugje radikalna zdravila?--— Ne govorimo dalje, pero zastaje, ako pomislimo, kaj bi morali pisati, ko bi ne visel Damoklov meč nad naše tiskovno svobodo. Dovoljeno nam pak mora biti samo konstatirati, da „čisti" roki, »čistemu" značaju, „čistim" ljudem se še marsikaj spregleda, kar vzbudi sicer opravičeno jezo in pogostoma odločno zahtevanje, da se odpravi. Kam pnk se pride, ako zadobi ljudstvo prepričanje, da na gotovih mestih rtfl vse, kakor bi moralo biti, nko si ljudstvo šepeta o kažnjivih prestopkih — na to vprašanje prepuščamo odgovor onim, kateri menijo, da imajo za zmirom privilegijum, ljudstvo tlačiti kakor mora, ne da bi pomislili, da isto ljudstvo izgublja dan za dnem bolj vse zaupanje v osobe, kateri meni nič tebi nič puste, da se o njih govori po mestn o raznih tisučih, o darilih m o drugih skrivnostih, katere ne morejo, ter ne Bmejo ostati nepoplačane. Čestiti bralci naj razločijo sami, kako se more soditi o človeku, katerega dolSi drugi, da se je pregrešil zoper to in to, ako ta Človek odstopi samovoljno od tožbe zoper onega, kateri mu je podtikal kažnjiv čin. — Tako je in nič drugače; disciplinarna preiskava zoper nagega ljubljenca g. dr. Jenka spravila je marsi-kako misterijoznost na dan in mi gojimo trdno prepričanje, da se bode prišlo nedvomno resnici do živega, kajti s tem nij še stvar dognana, ako je sedaj po dokončani disciplinarni preiskavi obče znano, da je g. dr. Jenko čist — pravica zahteva, da se tudi drugi ljudje opravičijo, kateri so dr. Jenku jamo kopali.
Ko bi se pak vendar-le primerilo, da hi se dobila v višjih krogih osobo, katera bi hotela pokriti s plaščem pozabljivosti tako dejanje, Idrijčani še vse jedno ne obupajo, ker so preverjeni, da živi v Idriji mož, kateri hoče dognati veliko delo, kojega se je lotil sebi v čast, a Idrijskemu ljudstvu za odrešenje. Rudarjem našim pak resno pokladamo na srce,
nega, dokumenta ta sdgovor še nij zginol h konferencijo; ker v protokolu nij brlo odkrito povedano, ka pariškega dogovora ne priznavajo več zapadno-evropski dvori. Da bi zapadne- evropske države potrdile c lastnoročnim podpisom neveljavnost pariškega traktata, kateri ve že Kutiji roke, dane more brez skrbi zdrobiti svojega vraga, odpravil se je te-nijalni general Ignatijev na evropski zapad, kateri na noto GorČakovega nij hotel odgovoriti tako dolgo, da še zdaj nij odgovoril nič pozitivnega, če se general tgnatijevn ne uda, prisiliti jih na pozitivni odgovor.
Če sedanje potovanje generala Ignatijeva nema tega smisla, potem nikdo ne bi mogel tega postopka našega dvora, razen istih, kateri znajo vse, kar se godi za diploraatičnimi: kulisami, kateri vidijo nekoliko daljše, čem more videti navadni smrtni človek — če ima sploh kak smisel.
Če se tukajšnja žurnalistika slovanska in Ej njo mi ne motimo, Rusija pokazala je b tem zopet prejasno, kake težave ima ona z evropskim državnim „koncertom" in kako previdno ona stopa korak za korakom naprej v svojih iskrenih težnjah svoje slovanske politike. Poslala je generala Ignatijeva, katerega bode zgodovina volens-nolens morala nazvati enega iz največihdiplomatov, ne samo XIX. veka, no sploh političnega razvoja evropskih narodov. Ta mož razume delo, katero mu je poročila slovanska mati Rusija, da bi delal v prid in slavo nje a v spas od dolgo večnega iga na ptnjem jej sinov in bratov. Meni se vidi, ka se uspeh te misije uže javlja. Kje in kako, sami uganete. — —T.
Politični razgled.
Nrttrtnnje deiele.
V Ljubljani 27. marca. Iz Miti tur j *t se poroča, da bode naš cesar deues sprejel generala Ignatieva V posebnoj avdijenci pri sebi. Potem bode ruski general s svojo ženo pri cesarskem dvoru obedoval, in kasneje bode odšel črez Berlin t Peterburg. Včeraj je večerjal s svojo ženo pri grofu Andrassvju. Ker ga vsi tako izredno čast«; in slave, upati je, da se na Dunaji ne kuje kakova neslovanska nesrečna protiruska politika, temuč koristna zveza z veliko Rusijo.
zadnjem Času samo opravlja svoje ure v Šoli, njem pa naj prepusti, da jej bodo sobo oskrbele za ono pohišno opravo, katero bi rada imela v njej, in da jej bodo popravljanje vsega drugega pohištva nadzorovale; ker Jerica nij hotela, da bi bili kaj prodali. Močno jo je tolažilo, da jej je tako bila prihranjena krvava skušnja, da nij videla hiše gole in prazne, katere se je ranjka nje prijateljica tako močno radovala in na katero je bila zelo ponosna. Ko je prišla v svojo sobo pri gospe Varenovej in zagledala znano jej pohišno opravo, obšla je globoko žalost njeno srce; a zapazivši, kako nežno, skrbno in okusno je bilo vse pripravljeno za njo, mislila je ne-hotoma, da bi bilo pregrešno, ko bi tožila ter se nesrečno in zapuščeno na svetu čutila, ker je vendar našla tako sočutna srca in tako poslužite roke, kot so bile te, ki so zanjo vse to napravile.
Ko je prvi večer v bivališči pri gospe Varenovi stopila v obednico, mislila je, da
bode same tujke dobila pri mizi. A prijetno je bila iznenađena, ko je zagledala Franeiko Rrusovo; ta je bila namreč ostala v Rostonu ter je uže več tednov bivala pri gospo Varenovej, ko sta mati in brat črez zimo potovala. Francika je imela dvanajst ali trinajst let ter je hodila v šolo; ker je bila nekaj poletij Jeričina soseda, videla je to v Grahaino-vej hiši po •gostem, prosila jo je časih za cvetlice, izposojevala si je knjige od nje ter je često prosila pomoči pri svojih ženskih delih. Izvenredno je uže od prvega časa občudovala Jerico. Nada, da se bode ž njo dobro seznanila, jo je močno razveselila. Ko so njone oči srečale velike temne oči Jeričine ter je opazila, da so se veseli smehljaji igrali krog njenih usten, ker je zagledala znano jej lice, o.srčila se je toliko, da je stopila pred njo, podala jej roko ter prosila gospico Flintovo, naj se pri mizi vsede poleg nje.
Francika Brusova je bila deklica dobrih zmožnosti in toplega srca, a zanemarjena je
bila od svoje matere, ki je bila le ponosna na sina, onega Rena, o katerem smo uže govorili. Večkrat je bivala uže v gojivnici, ko sta nje zabavoljubna mati in leni brat potovala; a vselej nij bila tako dobro preskrbljena, kakor sedaj. Čutila se je zapuščeno in videla je, da se nikdo ne zanima za njo in za njeni razvitek, kar je ubogemu otroku vzročevalo mnogo neprijetnosti; tlačila jo je mučna zavest, da se nikdo posebno ne zanima niti za njeno zboljševanje, niti za njeno srečo. Jerica še nij bila dolgo pri Varenovih, ko je zapazila, da je bila Francika popolnem osamljena v rodbini. Rila je nekaj let mlajši od svojih tovarišic, treh prelično oblečenih de-vojk, ki je nikakor nijso hotele v svojo družbo ; gospa Varenova pa je imela neprestano toliko opraviti z gospodinjstvom, da se je ž njo mogla le malo pečati. Očitna ta osamelost je nehotoma izbudila sočutje de-vojki, ki je sama Še trpela močne britkosfci ter se tudi čutila osamljeno.  Res je bil mir
naj ee postavno potegujejo aa svoje »pravice, i naj se ogibajo vsakega sredstva, katero ne more koristiti, ampak škoditi. Take krivice, kakor se v Idriji gode, se ne dajo na mah odpraviti; zavoljo tega pak se ne sme obupati, nego ipogumno in vztrajno je treba delati, ter nikdar .pohabiti, da pravica nij nikoli tako zelo teptana, da pride nazadnje po velikih bojih vendar le na dan. Dokler se borimo za pošteno, sveto stvar rudarji I — s poštenimi, dovoljenimi pripomočki se nam nij nikogar bati.
f^omafte stvari.
— (Volitev v I. razredu) nij izpahi lotos še v našo korist, kakor niti pričakovali nijsmo. Oddanih je bilo 20G glasov. Dr. Schnf-fer jih ima 118. torej je narodnih le 88. Nem-skutarji so na vso moči delali, naše je trla negotovost zmage. Žalibog, da zopet mnogo naših nij imelo poguma volit iti. Borba v manjšini in opoziciji je teška pri nas.
— (Za Idrijo.) Dr. Jenko, c. kr. rudarski zdravnik v Idriji, g. L i p o 1 d u, višjemu ces. kr. rudarskemu svetovalcu, ki je mislil dr. Jenka in se 8 druge gospode tožiti zarad žaljenja časti, pa je tožbo zopet vstavil, ne da bi bil razodel uzroke, v JL. Tagbl." štev. €7 naznanja, da je reč, ki je imela biti povod omenjeni pravdi 18. t. m., izročil ces. kr. državnemu pravdništvu za uradno porabo. Dr. Jenko je obdolžil Lipolda, da se je dal uradno podkupiti, Lipold pa si ne upa tožiti! liže ve zakaj ne! Lepe reči pridejo o Lipoldu na dan. Čas je !
— (Šolstvo.) Denes po polu dne sklenejo se srednje učilnice ter imajo počitnice do prihodnje srede, kedar se do polu dne zopet prifino, da si ob sredah po polu dne praznujejo.
— (S klobaso se zadavil.) Na Savi pri Litiji je te dni umrl nek star kmet prav originalne smrti. Jedel je meseno klobaso, pa mu je menda preveč dišala in pogoltnil je tako debel kos, da bo je zadavil preduo je zdravnik prišel, da bi mu jo bil iz goltanca odpravil.
— (Star.) V Trstu živi mož, Anton Mi-klavčič, ki je uže 113 let star, pa še vodno okolo hodi.
— (Hude žen s ke.) V Trstu ste se pretočeni teden dve ženski zaradi ljubosumnosti
in pokoj v lastni sobi Jerici o onem času jako prijeten, vendar se jej je Francika toliko smilila, da jo je večkrat povabila k sebi; često je pozabila lastne britkosti toliko, da Be je trudila, kako bi kratkočasila mlado obiskovalko, ta pa je bila od svoje strani zelo ponosna, da se je smela z osamelo Jerico družiti, čitati njene knjigo ter se ponašati z njenim prijateljstvom. Meseca sušen, nenavadno viharnega, je preživela Francika skoro vse večere pri Jerici; ta je sprva res čutila da žrtvuje nekaj svojih prijetnosti in ugodnosti, ker je drugoj privolila, da je neprestano zahajala k njej; nazadnje pa jo videla vivs-ničeno stri je Truetuanove besede, da bode nazadnje osrečila samo sebe, kader bode skrbela za srečo tujih ljudi. Fnmcikiua živahnost in veselost ste odtegovali Jerico njenemu žalostnemu premišljevanju o hudih izkušnjah in sočutje in ljubezen, kateri je kazala, ste jej odstranjevali britko zavest o njenej osamel osti.
Približal se je april in še vedno nij bilo
začele celo z noži klati. Fma je drugo trikrat sunila z nožem, da so jo morali nesti v bolnišnico. Drugod se ženske k večjemu polivajo, Tržačanke pa imajo hujšo kri.
— (Cvet nemške kulture.) Nekdo iz Celja na slov. Štajerskem piše: „Geerhte llerr Ih luibe gehert das Sie die Bokerei ferbahteu AVolIhen So Mebte ih Pitten \Venn Sie Mehten Sogutt Sein un.l mir gleh Reant-\\ertin Opvvan* ist oder niht uud das VVeiteri verhalten dan Mehte ih in die feiertage hin-nunter kommen Wie Sili das gescheft mahe.i lest umi \vivil das zuzallen ist Ahtunks Wohllu.
— (Občni zbor Ij u b 1 j a n k k ega zavoda za umestovanje vojakov.) Včeraj ob 11. uri se je zbralo blizu 40 udov tega društva, hišnih posestnikov ljubljanskih, v mestnej dvorani. Vodja društva, g. Jan. Nep. Ilorak, prične zbor s sledečim govorom: Slavni zbor! Ko vse pričujoče prijazno pozdravljam, začenjam denašnji, t. j. 15. občni zbor soposestnikov meščanskega zavoda za umestovanje vojakov. Zbrali smo se, da bi videli, kaj in kako se je pretečeno leto društveno premoženje prejemalo in izdajalo. Vodstvo tega zavoda po svoji dolžnosti vsako leto očitno kaže račun o društvenem gospodarstvu, in odbor za pregledovanje društvenih računov bode poročal o tem, kar je opazil pri društve-n m gospodarstvu. Naš vojaški branjevec se uže davno pritožuje, da se naša vojašnica, posebno o času zbiranja vojakov, ne napol-nuje, in da bi od dobička, ki mu ga daje hranjurija, ne mogel živeti, ako bi ne imel dragega prislužka; na vse to pa bi sedaj moral še zato izkupilni davdk plačevati. Znano vam je, da se je vodstvo do slavne delegacije v Pest obrnilo, da bi se prenočniua iu stanovnina od vojaka povikšala, ker se dan-denes vojaka za 7/io kr. vendar ne more imeti v stanovanji, posebno tudi zato teško, ker vojaki v višji službi večkrat zahtevajo tudi svojo sobo; toda na prošnjo našo odgovorilo se nam je, da naj čakamo tako dolgo, da pride na svitlo nova postava o umestovanji vojakov. Te obetane postave čakamo uže dve leti, toda kdo ve, kedaj bode prišla in hišnim gospodarjem prinesla polajšanje. Vodstvo je dobilo dopis mestnega magistrata v Ljubljani dne 20. jan. t. 1. s prošnjo, da bi vodstvo iz reklo se, ali bi moglo, ako bi bilo treba, 21 sob za častnike pripraviti, in kaj se je o tem
novih poročil od Emilije. Jeričino srce je brez vspeha hrepenelo, da bi svoje britkosti zopet enkrat razložilo v srci predrage prijateljice ter pri njej našlo tolažbe, srčnosti in pomoči. Prerada jej bi bila povedala, kolikokrat je minolo zimo zdihovala po milej njeni roki, ki jo je tako ljubeznjivo pokladala jej na glavo ; povedala bi jej rada bila, kolikokrat je zdihovala po sladkem njenem glasu, katerega samo zvonenje jo je uze vpokojevalo. Nekaj časa jej je Jerica dopisovala redoma; zadnji čas pa nij vedela, kam bi pošiljala svoje liste in od smrti gospe Sullivanove je bila prenehala vsa zveza med njo in putovnici. Neki večer je sedela pri oknu ter je mislila na prijatelje, katere je kot hči iu sestra ljubila in od katerih je bila ločena po oddaljenosti ali pa po smrti, kar so jo poklicali doli k gospodu Arnoldu in njtgsvi hčeri Anici.
Ko so se po navadi uljudno pozdravili, vprašala jo je gospica Arnoldova rekoč:
„Se ve da, Jeiica, vi ste uže slišali no vico ?tt
poskrbelo. Vodstvo bode magistratu svojo misel odkrilo potem, ko bode poprej v denaa-njem zboru o tem izvedelo mnenje hišnikov. To stvar bodem tedaj denes dal v obravnavo, in vas prosim, da bi pri tem imeli pred očmi razmere denašnjega Časa. Po §. 14. društvenih pravil so zarad dolgega službovanja ti-le gospodje odločeni, da stopijo iz vodstva: J. N. H o rak, Avgust Marša le k, Miha Pa kič in Matevž Srajnnr. Vsi ti eospodje pa se morejo zopet voliti. Gospod Špoljaric izpove v imenu pregledovalnega odbora, da so se pri pregledovanji društvenih knjig prihodki in izdatki za leto 1870 po §. 18 društvenih pravil natanko pregledali in se je videlo, da je vse prav in gotovo. Sklep računa kaže, da je imelo društvo 1301) gld. 70 kr. prihodkov in 809 gld. izdatkov, kar kaže, da je vodstvo jako štedljivo gospodarilo, ker se je lansko leto prihranilo nad 500 gld. Društveno premoženje iznaša rnzven izvrstno urejene hiše v Trnovem še nad 2000 gld. gotovine. Zbor izreka vodstvu, posebno pa g. H o r a k u za izvrstno delovanje zahvalo. Na dopis mestnega magistrata se sklene, da se zahtevane sobe častnikov urede takoj, ko bode potreba in se zaradi tega skliče izvenredni občni zbor. G. vodja Ilorak pove, da je mnogo hišnih posestnikov ljubljanskih, ki žele sprejeti biti v društvo, kar pa nij mogoče. Uzrok temu je, da g. VVithalm zdaj užo zahteva po 8 gld. za enega vojaka, kar pri hišnih gospodarjih, ki morajo po pet in več vojakov imeti, mnogo znaša. G. Ilorak obeta, da bode ustanovil odbor, ki bode hišne gospodarje vabil pristopiti, in ako se jih najde zadosti, zidal bi se nov zavod za umestovanje vojakov, tik sedanjega. Plačali bi gospodarji svoj delež v troh obrokih. Koristno bi bilo to podvzetje tem bolj zdaj, ker bi se naklonilo obrtnikom delo. V odbor se volijo z veliko večino glasov gg.: Ilorak, Pakič, Maršalek in Regali. V pregle« dovalni odbor gg. Geba in Špoljarič.
Razne vesti.
* (Ustreljen.) V arsenalu na Dunaji so te dni delavci pokušali puške. Puškar Paulmajer jo po neprevidnosti prišel v strelno črto, in krogla ga je tako nesrečno v prsi zadela, da se je takoj mrtev zgrudil na tla.
* (Nesrečo.) Nek deček v Strevicih na Češkem, 14 let star, se je igral z dvo-cevko svojega očeta, in poleg njega ste bili dve njegovi ndajši sestri.   Sproži puško, pa
„No," odvrnila je Jerica, „ničesnr nijsera slišala."
pKaj ?" vskliknil je gospod Arnold, „vi še nijste ničesar slišali o ženitvi gospoda (J rabama."
Jerica se je močno začudila. „Ali je to resnica, gospod Arnold V Gospod Graha m oženjen? Od kedaj V S kom V"
„Z vdovo llollbrookovo, svakinjo gospoda Klintona. V družbi je bila prišla v Ilavano ter je tam naletela na Grahamove."
„Jerica 1" vprašala je gospica Arnoldova, „kako pa je to, da še nijste ničesar o tem slišali? Saj stoji v vseh listih: „J. II. Granam, K.sq. iz Bostona in gospa llollbrookova, [»oročenu o Novem Orleans'U."
„Uže pat < i 11 i j nijsem čitala nobenega časnika," odvrnila je Jerica.
„lu gospica Grahamova vam ne more pisati zarad slepoto," rekla je Anica. „A mis-slila bi bila, da vam je gospod Graham poslal naznanilo o svojej poroki."
(Ualji« prih.)
eno sestrico zadene v nogo, drugo v rame Rane so precej nevarne. — V Toplicah pa je deček posestnika Mana zadavil se pri jedi, ker mu je peška čespljeva prišla v dušnik.
' (Iz ljubezni.) Nek mlad godec v Pra^i se je zaljubil v mlado šiviljo; a njegovi starši o tem nijso hoteli nič vedeti, in so rekli, da ^a ne hote ver videti, ako ljubice ne pusti. Fant pa najame stanovanje v nekej krčmi in povabi šiviljo k sebi; tam pa se pogodita, da se bosta oba ustrelila, češ, ker ne moreta drug brez drugega živeti. Zjutraj zgodaj vstaneta, pa gresta iz mesta v gozdiček. Tam pa se dolgo pogovarjata, kdo se bo prvi ustrelil. Slišal ja je nek policaj, ki je tam zraven skrit bil. 1'rno skoči in zgrabi fanta, da so geniti nij mogel. Oba je peljal na policijo in tam so jima vzeli samokrese in nekaj zaljubljenih pisem.
* (VeM k požar.) 21. t. m. je v vasi Koštici na Češkem nastal na dveh krajih naenkrat velikansk ogenj. V enoj uri je zgorelo 42 kmetskih hiš do tal, ker je hud veter vlekel. S hišami so pogorela tudi vsa druga poslopja. Vsi vaščani so bili po konci, a večjide! so letali na pol oblečeni okolo, vsi obupani, ne da bi si mogli pomoči. Vihar je strehe trgal, da je vse hrustalo, in strah in groza je bila zaradi tega Se večja. Škoda je velika, ker je tudi živina veejidel zgorela. Več ljudij se je obžgalo, ker nijso mogli dosta hitro ubežati. Eden se je sežgal. Bolj pogumni so z zaničevanjem smrti gasili, in posrečilo se jim je črez nekaj časa, ko se je vihar polegel, ogenj ustaviti. Pravijo, da je nek hudodelnik navlašč zažgal, a dobili ga nijso.
* (Roparji) v Siciliji so zastopljeni, kakor laški časniki pišejo, z več graščaki in velikoposestniki in vlada je užo več teh zaprla v posilne delavnice. Drugi pa se izseljujejo, da bi ne mislili kaj tacega od njih.
* (Zasuti.) Na švicarskem jemala gorska vas, ki se zove Ploncu, z enajstem hišami. 16. t. m. šlo je šest mož v les v grapo, ki je v znožji gore. Vrh gore je vlekel strašen vihar, zdolej pa so možje dobre volje sekali drva. Opoludne gredo vsi pod neko napuščeno skalo, da bi jedli, kar so soboj prinesli. Naenkrat so čuje grmenje in eden gre gledat ven, ^aJ ie> Pa vitli, da se vali strašen plaz. Hoče ubežati, a puh ga vrže na tla in snog ga za vselej podspo. Ko zaupije, hote drugi gledat iti, kaj je, a naenkrat jih zasuje sneg od vseh stranij. Ropotanje valu se je daleč slišalo, in takoj se je zbralo iz več vasi okolo dvesto mož, ki so šli zasute odkopavat. Vso klicanje je bilo zastonj, snega pa toliko, da nijso vedeli, kje bi začeli sekati. K sreči so nekateri dobro vedeli, kje so oni možje sekali. Začeli so odkopavati in čez nekaj ur so res prišli do ob-Butih mož. Bili so vsi živi, seveda na pol mrtvi od mraza. Kako hitro je plaz prišel, vidi se iz tega, da jo eden še držal v leve j koB kruha, vy desnej pa nož, kakor je pri obedu sedel. Šestega podsutega nij bilo moč najti.
26. marca i
Pri Slonu    H.dek iz Trbovlja. — Singer iz
Gradca. — Ilorak iz Dunaja. — grof Schullenburg iz Peterburga. — Srazin iz Celovca.
Pri Ji»ll#l: Petru«i iz Dunaja. — HUbler iz Gradca. — Herbst iz Koievja. — Stehle iz Solno-grada. — Baner iz Gradca. — Osterman iz Kočevja. — Beher iz Dunaja. — Krister h Trata.
Pi i /umor«! t Miiler iz Bleda.
Dunajska borza 27. marca.
{Izvirno telegrafično poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih      63 gld. 40 kr.
■notni drž. dolg v srebru 67   „   60 „
Zlata renta.......77   „   30 „
1H60 dri. posojilo 109   „ 60
Akcije narodne banke 814   „   — „
Kredime akcije 15"   „   40 „
London ..... 123   „   75 „
Napol. 9   „ 86
C. ^c. cekini                      . 5    „   82 „
Srebro 10    „26 „
Državne marko     .... 60     „70 -
Vabilo na narocbo.
S koncem tega meseca poteče naročnina na prvo četrtletje. Prosimo gg. naročnike, da jo o pravem času ponove.
mHIOT« KurofL" velja: Za ljubljanske naročnike brez pošiljanja na dom:
Za pol leta.....<» gld. .*><» kr.
Za četrt leta .... .'I n „ Za en mesec      ....     H IO
Za pošiljanje na dom se računa 10 kraje, na mesec, 30 kr. za četrt leta. S pošiljanjem po pošti velja: Za pol leta   .....    H gld.  — kr. Za četrt leta     ...        -4   „    — „
Za en mesec..... I       -40 „
Za gospode iii*lt4kIJ«» na ljudskih šolah in za <aijutlk4» velja zni-žiiiiu cena in sicer:
Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr. Po pošti sprejeman   „    „   3   „  — „ .Milutinistš-ncija „&l<>v. AVtfo
Umeteljiii
zobje in zobovja
z zračnim tiskom ali brez njega, lepi, naravni, namenu odgovomi, so po najnovejši metodi delajo in ne da bi so korenine izruvale, postavljajo.
V«p nnpr'ifiip• P|onibiri|nJu » zlatom
¥ a\j UJICICIIjIJIj* a|j drugimi sposobnimi polnili, piljenje, čistenjo in drenje zob, so, kakor se je izkusilo, brez hudih bolečin izvršuje pri
(37o-i9) Paichelu,
zdravniku za zobe, pri Ilradeckega mostu, v Malvevej hiši I. nadstropje,
Ravnokar je v „Nurodnej tiskarni" v Ljubljani izšlo in se dobiva:
Vin. zvezek „Listki":
Pomladanski valovi.
Roman, spisal I. Turgenjov,  posloveni, dr. M. Samec. 8° 17 pol. Cena 60 kr.
Potem
Trije javni govori.
Govorili prof. Fr. S u kije,  Iv. Tavčar in prof. Fr. "VViosthaler v Ljubljanski čitalnici. 8" 9 pol. Cena ilO kr.
Graške špiritne drože
dobivajo se vsak dan sveie (friine) v prodajalnioi steklenega blaga gosp. Frunca Kolinuua na glavnom trga št. 236 iz prijaznosti do
(878—31}) A. Schneiderja.
■i Meiij ko pol kiJMtframa (1  funt) se nn prodaje.
(jostilnica
z lepim, velikim zeliščnim vrtom,
v farnem okraji Šmartin pri Litiji, so pod ugodnimi pogoji na tri, pa tudi na več let daje v najem.
Izkušeni kuhinjski in cvetlični vrtnarji Imajo prednost. Ponudbo prejema F. Mtlllerjev Annoncen-Bureau v Ljubljani. (70—1)
V rfliui merations-Ein jad u i\g
aufdasmit 1. April 1877 begiunende II. Quartal des politisehen Tagblattes
,vl "vranici* lfrt*sse64.
Unser Rlatt, welcb.es in redactioneller Re-ziehung nicht nur mit den reiehst ausgestatte-ten Provinzbljittern, sondern auch mit haupt-stiidtisehen Organen konkurriren kann, ist das einzige v o 11 s tli udi g unabhiingige in deutscher Sprache erseheinende Tagblatt in Kroatien.
Schon nach 1U jahrigem Bestande hat sich dio „Agramer Presse" eino angesehene Stellung unter den politisehen Journalen er-rungen und ist heute bereits das pelesenste-und vcrl»rcltc»t«tc» Hlad in Kroatien..
\Ver sich Uber die Verhiiltnisse des drei-einigen Konigreiches in vvahrheitsgemasser "NVeise unterrichten will, flir den ist die „Agramer Presse" ein uneutbehrlicher Behelf.
Die politisehen Nachrichten vverden von unserem Rlatte eben so schnell als von den grossen Journalen gebracht, da wir nicht nur in den llnuptstudten der Mouarchio sondern auch in Belgrad, Petersburg etc. etc. \vohl-unterrichtete Correspondenten besitzen, welche uns ilire Mittheilungen theils brietiich, theils im telegratischen \Vege zukommen lassen.
Dem ilandelstheile wird in dem nachsten Quartal eine erbobte BerUcksicbtigung zu Theil werden.
Ganz besonders eignet sich die „Agramer Presse11 Ilir Inserate aller Art, da sie nicht nur nach allen Theilen Kroatiens und Slavo-niens, Dalmatiens und der Miliargritnze dringt, sondern auch in SUdungarn, in Serbien und Karaten, Krain, Steierinark, Triest und in den slavisehen Provinzen der Monarchie tlberhaupt grosse Verbreitung getunden hat.
Der Abonnenientspreis der „Agramer Presse" betriigt mit Postversendung, ganz-jiihrig fl. IG; halbjiihrig fl. 8; vierte\jahrig fl. 4; monatlich fl. 1.34.
VVir ersuchen unsero geehrten P. T. Abon-nenten, deren Pranumeration mit 31. Marz ablauft, dieselbe rechtzeitig erneuern zu wollen, (eine Adressschleife vvolle geilill. der Postun-vveisung beigefiigt werden) damit einer gere-gelten und ununterbrochenen Expedition ent-sproehen vverden kiume.
Priinumeration und Insertionsauftrttge sind zu richton an die
Aduiinistration der „Agramer Presse".
•a o. o*
3. W o,
& B *—• S-51 =• s - o
$     § i 2
-t
s —
I s.
j. 5*
.t! a SI
O g
S*. 5"
-3 2.
•s ©
&^a a5.
S«
w2.i>r-
P5
C/3 CD P
csa
O -P s.
♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
Jedatelj in urednik Josip Jurčič.
Albin C. Achtschin,
stavbeni ključaničar,
V Ljubljani, na ogli kroja&ke ulice št. S nova.
"V<3lilc» zaloga
vsakojakih „šparherdov"
po najnižji ceni.
Ilustrirani cenilniki na zahtevanje zastonj.
Tam se dobosti tudi dve gonilni kolesi, 7 in 10 čolnih centov težki, sč- stojalom vred, prav po ceni. (76—1)
Lastnina in tisk .Narodne tiskarne".