141 UDK: 327(497.1)''1961'' Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic in prva konferenca Gibanja neuvrščenih v Beogradu 1961 Establishment of Yugoslav Foreign Policy and the First Conference of the Non-Aligned Movement in Belgrade 1961 Žiga Smolič 142 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic POVZETEK Prispevek bo ob šestdesetletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu predstavil osrednji potek dogodkov, ki so vodili do organiza- cije prvega srečanja gibanja v Jugoslaviji leta 1961. Na tej poti je največji poudarek vezan na evolucijo jugoslovanske zunanje politike in diplomacije v obdobju po prekinitvi z informbirojem leta 1948, pri čemer predstavlja nove politične smeri povezovanja z državami 'globalnega juga', predvsem z Egiptom in Indijo, kot osrednjima partnericama v tem projektu. Ključne besede: Gibanje neuvrščenih, Jugoslavija, zunanja politika, Egipt, Prva konferenca Gibanja neuvrščenih, Beograd. ABSTRACT On the occasion of the 60th anniversary of the first conference of the Non-Aligned Movement in Belgrade, the paper will present the main cou- rse of events that led to the organization of the first meeting of the move- ment in Belgrade in 1961. On this path, the article concerns presentation of the new foreign policy directions of Yugoslavia after the year 1948, which includes integrations with the countries of the 'global south' - in particular Egypt and India, as key partners in this project. Key words: Non-aligned movement, Yugoslavia, Foreign Policy, Egypt, First Conference of the Non-Aligned Movement in Belgrade 1961 Razprave | 143 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic UVODNA MISEL Gibanje neuvrščenih je bilo v ideji vzpostavljeno kot globalna platforma, katere namen je bil, da v svoje vrste vključi čim večje število držav tako oklicanega 'tretjega sveta', ki so bile v kontekstu hladne vojne ozemeljsko, gospodarsko in politično podrejene osrednjim mednarodnim igralcem t. i. vzhodnega in zahodnega bloka. Tovrstna platforma je v namenu služila kot način povezovanja, s katerim so države, ki so tvorile večinsko svetovno populacijo, lahko uskladile svoje politične zahteve in skupaj nastopale v okviru Organizacije združenih narodov. Majhnim, tudi najbolj siromašnim državam, je to gibanje predstavljalo edino sredstvo, da dobijo svoj glas v mednarodni politiki. Tistim, ki so bile gospodarsko in zunanjepolitično bolje situirane, pa je gibanje omogočilo, da so znatno povečale svoj vpliv v med- narodni politiki in tako rekoč začele igrati zunanjepolitično igro, ki je bila v osnovi omogočena zgolj največjim državam. Prav prek tovrstnega pove- zovanja z državami »tretjega sveta« je Jugoslavija kot relativno majhna in nevplivna evropska država zgradila svoj pomemben zunanjepolitični polo- žaj. Platforma se je poleg skupnih globalnih pozivov proti prekinitvi oboro- ževanja in ostalih napetostih hladne vojne – ki so v praksi v največji meri ogrožale prav varnost držav 'tretjega sveta' – vzpostavila tudi kot osrednje mednarodno prizorišče borbe proti kolonializmu, neokolonializmu, rasizmu in imperializmu. Iniciativa, ki je iz jugoslovanske politično-zgodovinopisne perspektive potekala vse od sredine petdesetih let, do realizacije gibanja z prvo kon- ferenco Gibanja neuvrščenih v Beogradu, 1. septembra 1961, je v največji meri temeljila predvsem na interesih jugoslovanske diplomacije. Na poti organizacije, vzpostavitve in delovanja gibanja se je Jugoslavija afirmirala kot globalni akter, kot država, ki se je v kontekstu hladne vojne izkazala ne zgolj kot osrednji pobudnik vzpostavitve omenjenega gibanja, temveč je v njem med celotnim obdobjem hladne vojne – za razliko od ostalih vidnejših članic – permanentno vzdrževala trdno pozicijo. 144 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic MED IDEALIZMOM IN PRAGMATIZMOM – ISKANJE TRDNIH ZUNANJEPOLITIČNIH SMERNIC Zunanja politika Jugoslavije je v prvih letih temeljila na doktrinarnih marksističnih principih. Jugoslovanska diplomacija je bila v obdobju po vojni naravnana k povezovanju s komunisti in levimi skupinami, v tem inte- resu pa so bili diplomati v prenekaterih celo pripravljeni ogroziti odnose z nekaterimi državami, s katerimi je imela Jugoslavija sicer interes po pove- zovanju. V obdobju do sredine petdesetih let je Jugoslavija prioritetno stre- mela k povezovanju z naborom tako oklicanih 'progresivnih držav', ki vse do polovice petdesetih let ni bil obsežen. Kot nazoren primer neskladnosti političnega idealizma in pragmatizma v prvih letih jugoslovanske diplomacije lahko navedemo odnose z Egiptom. Jugoslavija si je dolgo prizadevala vzpostaviti trdne stike z Egiptom, kar je med drugim ovirala tudi kompleksna situacija ostankov političnih vpli- vov jugoslovanske kraljeve emigracije, ki se je tja zatekla ob kapitulacije Kraljevine Jugoslavije leta 1941.1 Največje ovire pri vzpostavljanju trdnih meddržavnih odnosov pa so najverjetneje izhajale iz povezovanj s pro- gresivnimi gibanji v Egiptu. Tudi po ureditvi diplomatskega provizorija se odnosi z Egiptom niso spremenili: januarja 1946 Egipt še vedno ni priznal Jugoslavije. Diplomat Ešref Badnjević, ki je bil naknadno obtožen sodelova- nja s prepovedanimi komunističnimi skupinami v Egiptu in leta 1947 napro- šen, da zapusti državo2, je že po prvem pogovoru z egiptovskim minis- trom za zunanje zadeve prišel do dokončnega zaključka: »/…/ iz vsakega odgovora se vidi, da je to minister neke kolonialne vlade /…/ To se je še posebej videlo v njegovem odgovoru glede do palestinskega vprašanja. Ta odgovor je dal, kot da mu prisluškuje lord Cambell, angleški ambasador.«3 Njegov naslednik Šahinpašić je na lastno roko svetoval egiptovskim komu- nistom. Ob novici priprav antikomunističnih akcij konec leta 1947 je komu- 1 Več glej: Pečar, Zdravko in Zagorac, Vera. Egipt. Dežela ljudstvo in revolucija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1958; Klun, Albert. Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976. 2 Jakovina. Tvrdko. »Aktivna koegzistencija nesvrstane Jugoslavije«. Jugoslavija u istorijskoj perspektivi, ur. Sonja Biserko. Beograd: Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji, 2017, 435. 3 Petrović, Vladimir. Jugoslavija stupa na Bliski istok. Stvaranje jugoslovanske bliskoistočne politike 1946- 1956. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2007, 42. Razprave | 145 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic nistom svetoval umik v ilegalo in v Beograd prenesel prošnjo, da njihove interese podpre jugoslovanski tisk. Njegova kariera se je sicer končala leto dni pozneje, ko je z delom osebja pobegnil v Sovjetsko zvezo.4 Diplomatski lapsusi Jugoslavije v Egiptu so se nadaljevali tudi v leto 1952, ko je na mestu jugoslovanskega predstavnika v Egiptu deloval Nijaz Dizdarević. Med janu- arskimi demonstracijami v Kairu leta 1952 je bil celo aretiran, dva meseca pozneje pa kot drugi jugoslovanski predstavnik odstranjen iz Egipta.5 Ob tem pa lahko navedemo tudi primer Indije in obiska jugoslovan- skih predstavnikov Vladimira Dedijera in Radovana Zogovića na dru- gem kongresu indijske Komunistične partije februarja 1948 v Kalkuti, kjer sta nagovarjala indijske komuniste, da začnejo z uporom proti premieru Jawaharlalu Nehruju6 – državniku, ki je nedolgo po tem postal eden izmed osrednjih partnerjev nove jugoslovanske zunanjepolitične usmeritve. DIPLOMACIJA PO SPORU V INFORMBIROJU Razmere po izključitvi iz Informacijskega biroja komunističnih partij nazorno strne nekdanji jugoslovanski diplomat Leo Mates: »Povsem jasno je, da v tej situaciji ni bilo govora o neuvrščenosti /…/ Jugoslavija je bila v tem zgodovinskem trenutku neuvrščena, ker ni imela nikogar, s komer bi se uvrstila, da pri tem ne bi opustila nekatere principe in življenjske interese.«7 Prekinitev odnosov s Sovjetsko zvezo je usodno vplivala na spremembo ideološko rigidne zunanje politike: po prvotni fazi dezorientacije je bila Jugoslavija z vstopanji v gospodarske, zatem vojne aranžmaje z ZDA, VB in Francijo, primorana v to, da poišče alternativne poti, s katerimi bi legitimi- rala svoj neobičajen položaj socialistične države izven sovjetskega lagerja. Ker se njeni voditelji niso bili pripravljeni odreči aktivni vlogi ideologije v zunanji politiki, so iskali nove rešitve, ki so bile v začetku prav tako rigidne. Ne glede na deklarativno obsojanje imperializma se je Jugoslavija pospe- 4 Prav tam, 43. 5 Prav tam, 54. 6 Pirjevec, Jože. Tito in tovariši. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011, 391; Jakovina, Aktivna koegzistencija. 7 Mates, Leo. Međunarodni odnosi socijalističke Jugoslavije. Beograd: Izdavačko preduzeće Nolit, 1976, 120. 146 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic šeno integrirala v zahodni varnostni sistem z zaključevanjem političnega sporazuma z Grčijo in Turčijo. V tem obdobju se tako postopno osnuje dvojna strategij, ki zaznamuje jugoslovansko zunanjepolitično delovanje skozi celotno nadaljnjo obdobje hladne vojne. V prvi vrsti je normalizacija odnosov s Sovjetsko zvezo zade- vala to, da je Jugoslavija ne glede na približevanje Vzhodu vzdrževala dobre odnose z Zahodom, kar je postopno vodilo v politiko ravnovesja med obema blokoma, ki hitro postane ena izmed osrednjih karakteristik jugoslo- vanske zunanje politike. 8 Druga pa zadeva povezovanje z državami 'tret- jega sveta', blokovsko neopredeljenimi državami in afirmacije Jugoslavije kot vplivne države v mednarodnem prostoru, kar ni bilo enostavno: »Jugoslavija ni bila premožna država. /…/ Pospešena modernizacija in naložbe politike, ki je favorizirala gradnjo velikih sistemov, kot tudi vzposta- vitev velike vojske, so naprezali jugoslovansko gospodarstvo, še neurejeno od uničujoče vojne. Ekonomska pomoč z Zahoda je olajševala situacijo, vendar ni omogočala veliko prostora za zunanjepolitično ekspanzijo.«9 Države, s katerimi se je povezovala Jugoslavija, so v prenekaterih pri- merih šele postajale suverene. Po razglasitvi neodvisnosti Libije in Egipta, leta 1956 sledijo Sudan, Maroko in Tunizija, leta 1957 Gana, 1958 Gvineja, Alžirija leta 1962, le v letu 1960 pa neodvisnost razglasi 15 afriških držav.10 V tem kontekstu je Jugoslavija vse glasneje zagovarjala emancipacijska gibanja ter borbo proti kolonializmu in rasizmu. In tako je, kot to opiše Tvrdko Jakovina, »politika, ki se je delala deloma iz nuje in je vključevala do takrat nezamisljivo oddaljene kraje in povezave z tistimi, katerih imen po vsej verjetnosti niso znali niti izgovoriti, postajala najbolj originalna in najbolj pomembna v jugoslovanski zunanji politiki /…/«11 Tako lahko jugo- slovansko obračanje k državam 'tretjega sveta' postavimo v periodo njiho- vega nastajanja. 8 Petrović, Vladimir. Titova lična diplomatija. Studije I dokumentarni prilozi. Beograd: Institut za savre- menu istoriju, 2010, 121. 9 Prav tam, 122. 10 Bogetić, Nastanak I razvoj Pokreta nesvrstanih, 14. 11 Jakovina. Aktivna koegzistencija, 439. Razprave | 147 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic Nakaz novih smernic, ki jih lahko v danem obdobju tolmačimo kot zametke tega, kar bo v nadaljnjih letih postala jugoslovanska neuvr- ščena zunanja politika, lahko razberemo že v govoru Edvarda Kardelja, takratnega ministra za notranje zadeve na zasedanju Narodne skupščine decembra 1949: Rad bi že v začetku povedal, da nova Jugoslavija nikogar ne ogroža, ne sode- luje v nobenem agresivnem bloku, ali razvija kakršnekoli hegemonistične ten- dence, niti ne namerava ekonomsko eksploatirati katerikoli narod. Glede tega ona (Jugoslavija) ni in ne more biti v kateremkoli imeprialističnem bloku. Po eni strani lahko govorimo o imperialističnem karakterju delovanja Kominforma, ki pod zastavo socializma koristi imperialistična sredstva kot so – hegemonistične aspiracije, vsiljevanje svoje volje drugim narodom, ekonomska eksploatacija drugih narodov itd.12 Obdobje po izhodu iz informbiroja je v petdesetih letih Jugoslavijo vodilo v prenekatere pretrese, novosti in preizkušnje. Ekonomska situacija je v bila v začetku petdesetih let še vedno zelo težavna, leta 1952 pa je državo pret- resla še četrta suša. Tega leta je nacionalni dohodek padel za 440 milijonov dolarjev.13 V tem obdobju je Jugoslavija vstopila v tako imenovani balkanski pakt, ki je poleg vojaško-političnega približevanja obetal tudi določeno razširitev zunanje trgovine z grškim in turškim trgom. Poleg – v skupnem seštevku – približno 100 milijonov dolarjev obsežnih trgovinskih sporazu- mov s Turčijo in Grčijo, je Jugoslavija cilj tovrstnega povezovanja videla predvsem v tem, da bi si v primeru izoliranega napada na Jugoslavijo lahko obetala vojno-strateško podporo atlantskega pakta, pri čemer ne bi prev- zela nikakršnih lastnih obvez do NATA.14 Jugoslavija je med letoma 1948 in 1953 od Zahoda prejela več kot 250 milijonov dolarjev ekonomske pomoči. Le za leto 1954 pa je bilo predvidenih 60 milijonov dolarjev pomoči.15 12 Bogetić, Olivera in Bogetić, Dragan. Nastanak i razvoj pokreta nesvrstanosti. Beograd: Export-press, 1981, 16. 13 Bekić. Darko. Jugoslavija u hladnom ratu. Odnosi s velikim silama 1949–1955. Zagreb: Globus, 1988, 488. 14 Prav tam, 495-497. 15 Prav tam, 597. 148 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic PRVO POTOVANJE 1954 Kot enega izmed nadaljnjih prelomnih dogodkov v vidiku novih zuna- njepolitičnih smernic Jugoslavije lahko izpostavimo Titovo potovanje konec leta 1954 in v začetku leta 1955, ko je z Galebom obiskal Indijo, Burmo in Egipt. Ob vrnitvi z dvomesečnega potovanja 11. februarja 1955 je v svojem pozdravnem govoru pred stotisočglavo množico v Reki povedal sledeče: Moram odkrito povedati, da teh držav nismo poznali tako kot bi jih morali. Nismo zadostno poznali niti njihovega trenutnega razvoja niti naporov, ki jih v tej smeri vlagajo, a tudi v splošno smo jih slabo poznali. Za nas je ta dvomesečni obisk v teh državah predstavljal nekakšno odkritje, saj smo v njih naleteli na popolnoma enako situacijo tej, ki je bila in ki je tudi danes v naši državi. /…/.16 Na poti v Beograd se je Tito ustavil tudi v Karlovcu, kjer je sprejemni govor vseboval že nekoliko bolj romantizirane poglede na vzpostavljanje novih sodelovanj v Aziji, ob tem pa je nanizal tudi pragmatični vidik pomi- slekov, vezanih na neposredno gospodarsko povezovanje z novimi par- tnerskimi državami. Skozi te prijateljske države nismo spoznali le njih, temveč dušo azijskih naro- dov, ki so zelo podobni našim narodom. /…/ Mi nismo prišli kot turisti, ampak z namenom, da opravimo izjemno težavno nalogo in na tej točki lahko povem, da smo se vrnili z neverjetno lepimi rezultati in veliko lekcijo za nas. /…/ Postajamo vse bolj industrijska država in razume se, da nam ni vseeno kako in kam bomo izvažali, s kom lahko vzpostavimo najbolj koristno izmenjavo svojih dobrin. To smo imeli v mislih in v tem smo vztrajali, da spoznamo njihove zmožnosti /…/17 Povezovanje z državami tretjega sveta v smeri gospodarskega sode- lovanja je vsekakor predstavljalo dolgotrajni projekt. Še leta 1959 je sta- tistika jugoslovanske materialne izmenjave s svetom izgledala sledeče: 60 % celotne blagovne izmenjave je Jugoslavija opravila z ZDA, Zahodno Evropo, Kanado in Avstralijo, 27 % z vzhodnoevropskimi državami in Kitajsko, 16 Prav tam, 675. 17 Prav tam, 675. Razprave | 149 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic ter zgolj 13 % z državami 'tretjega sveta'. 18 V navezavi na slabe gospodar- ske pogoje novoosvobojenih držav v kontekstu stabilnega jugoslovanskega gospodarskega povezovanja pa lahko dodamo še cinično opazko britan- skega ambasadorja v Jugoslaviji, ki je enkrat po končani večerji navidezno naključno izprašal Aleša Beblerja: »'Kaj vi izvažate v Burmo, kakšni so tam vaši interesi?' Na kar je Bebler nadobudno odgovoril, da so Jugoslovani zainteresirani za ideološko sodelovanje. 'A tako, vi izvažate ideje!' je komen- tiral ambasador z blago in neprikrito ironijo.«19 Nehru in Tito sta na srečanju govorila o nujnosti miroljubne koeksistence, sodeč po kateri morajo odnosi med državami temeljiti na enakopravnosti, priznavanju notranje suverenosti, neodvisnosti in nenapadanju. V pogovoru sta se zavzemala za aktivno politiko, ki bi si prizadevala za svetovni mir, in že v tem pogovoru zavračala možnost ustvarjanja nevtralnega bloka med Vzhodom in Zahodom.20 Ob tem potovanju je bil Tito prvi evropski voditelj, ki je obiskal Indijo od njene osamosvojitve.21 Rezultat potovanja pa je v prvi vrsti zadeval napredovanje odnosov z Burmo. Burmanski voditelj U Nu ni bil pripravljen sprejemati vojne pomoči od velikih držav, je pa to sprejemal od Jugoslavije in Izraela. U Nu je Jugoslavijo obiskal leta 1955, le nekaj dni pred prvim obiskom indijskega premiera Nehruja.22 V širšem obdobju po vrnitvi s potovanja se v Titovih nastopih drastično zaostri 'neuvrščena retorika'. V govoru v Beogradu po vrnitvi Tito jasno začrta smernice, h katerim bo v naslednjih letih stremela jugoslovanska zunanja politika. Vzpostavlja se terminologija in stavčni nastavki, ki so se v drugi polovici petdesetih let do konference v Beogradu dodobra zakoreni- nili v jugoslovanski politiki. »Prav tisti narodi, ki so prešli tovrstne izkušnje se morajo izkazati kot graditelji miru in mirnega sodelovanja in koeksistence med narodi. Svet je danes razdeljen na dva bloka, vendar je sreča, ker 18 Bogetić, Dragan. Nova strategija spoljne politike Jugoslavije 1956–1961. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2006, 9. 19 Prav tam, 494. 20 Mikuž, Metod. Svet po vojni (1945-1957). Oris časa, v katerem živimo. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1983, 260. 21 Jakovina. Aktivna koegzistencija, 441. 22 Bekić, Jugoslavija u hladnom ratu, 732. 150 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic imamo poleg dveh blokov ogromno število ljudi in držav, ki razumejo, da to ni pravilna politika, /…/.«23 Prve ideje po tovrstnem povezovanju s 'tretjim svetom' pa so že nekaj let starejše. Kot izpostavlja Bogetić, arhivski viri nakazujejo, da idejni arhitekt jugoslovanskega povezovanja – kot jedrne zunanjepolitične usmeritve – ni bil Josip Broz Tito, temveč Josip Đerđa. Ta se je navdušil nad idejo 'aktivne koeksistence'' in osnovanjem tretje sile, ki bi delovala neodvisno od dveh blo- kov. Leta 1951 je ob vrnitvi iz Indije s temi idejami navdušil Edvarda Kardelja, ki se je dogovoril za sestanek z Josipom Brozom – Titom. A Đerđova ideja v začetku petdesetih let, ko je Jugoslavija od zahoda prejemala obsežno eko- nomsko in vojno pomoč, ni naletela na plodna tla v Beogradu.24 Kot zapiše Pirjevec, si je Tito pri tem vprašanju delil mnenje z Kočo Popović in Veljkom Mičunovićem in ni bil navdušen nad predlogom. Še konec leta 1951 je to komentiral: »Tretji tabor kot politična sila je nemogoč. Mogoče je samo, da socialistična dežela, kakršna je naša, sproti izkorišča nasprotja, ki nastajajo v enem in drugem taboru /…/«25 Indikator pozicioniranosti Jugoslavije med državami 'tretjega sveta', kot posledica jugoslovanskega prizadevanja po širitvi vplivne sfere, pa se kaže tudi število tujih študentov po štipendiranem programu, ki je leta 1951 znašal 4, leta 1961 pa že 1067 študentov.26 27 JUGOSLAVIJA IN EGIPT – VRATA V GIBANJE NEUVRŠČENIH Z letom 1953 je Jugoslavija postopno v vse večji meri nastopala kot uvo- znik in kupec egiptovskega bombaža, v drugi smeri pa kot izvoznik indu- strijskih izdelkov in opreme za egiptovsko industrijo in promet. Raven pri- jateljskih odnosov med državama je močno narasla z zaostritvijo odnosov 23 Mates, Leo. Međunarodni odnosi socijalističke Jugoslavije, 129. 24 Bogetić, Dragan. »Jugoslavija i nesvrstanost. Prilog prevazilaženju predrasuda I stereotipa.« Annales : anali za istrske in mediteranske študije, 616. 25 Pirjevec, Tito in tovariši, 392. 26 Subotić, Jelena in Vučetić, Srđan. »Performing solidarity: whiteness and status-seeking«. Journal of International Relations and Development, 22 (2019), 722–743, 730. 27 »Povijest četvrtkom – Pokret nesvrstanih.« https://www.youtube.com/watch?v=dD-NNV6Qfs8 (dostop: avgust 2021). Razprave | 151 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic med Egiptom in Veliko Britanijo, kjer je Jugoslavija poleg izrazite podpore na mednarodnem nivoju, Egiptu – ki se je takrat prav zaradi zaostrenih odnosov z Veliko Britanijo soočal s težavami pri kupovanju orožja – doba- vljala lastno orožje.28 Prav to dejstvo je v največji meri bremenilo Britance. Prvi kontakti o prodaji jugoslovanskega orožja Egiptu so bili vzpostavljeni že maja 1953, egiptovska nabavna komisija pa je v Jugoslavijo prispela januarja 1954 in takrat z Jugoinportom sklenila dogovor v višini 1,1 milijona dolarjev vrednega nakupa orožja.29 Že omenjeno zgroženost Velike Britanije glede Jugoslovanske prodaje orožja Egiptu, med angleškim embargom na prodajo orožja Egiptu, dobro nakaže izjava britanskega ambasadorja Maleta, ki je 24. avgusta na Bledu vztrajal, da Jugoslavija opusti zgoraj izpostavljeni dogovor o prodaji orožja Egiptu: »Če Anglija dostavlja orožje Jugoslaviji, ne bi bilo lepo od Jugoslavije, da presežke orožja podarja državi, da to orožje uporabi proti Veliki Britaniji.«30 Obdobje naglega naraščanja egiptovsko-jugoslovanskih odnosov pred- stavlja tudi obdobje intenzivnega zaostrovanja odnosov med Egiptom ter Anglijo in Francijo. Naser se je postopno približeval Sovjetski zvezi, medtem ko je Zahod postopno že pripravljal načine in načrte intervencij. Najprej je to zadevalo to, da se je s sovjetskim prodorom popolnoma podrla kontro- lirana dobava oziroma uvoz orožja. Na primeru Egipta je Britance skrbelo tudi to, kdaj bo do podobnih ponudb in vzorcev delovanja prišlo v drugih arabskih državah.31 Na tem mestu pa je svojo vlogo odigrala tudi Jugoslavija. Tito je ob Hrušovem obisku leta 1955 zaskrbljeno izpostavljal Naserjevo pomanjkanje zaveznikov. Hruščov je to komentiral: »Mi Naserja ne poznamo dobro /…/ No, on se zdaj drži dovolj dobro v odnosu do kolonizatorjev in ima naše simpatije /…/ pripravljeni smo mu pomagati, vendar mora biti naša pomoč 28 Pečar, Egipt, 430. 29 Petrović, Jugoslavija stupa na Bliski istok, 66 30 Prav tam, 67. 31 Prav tam, 108 – 110. 152 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic previdna, ker tako ko mu bomo začeli pomagati bodo oni skočili nanj.« Tito je dodal: »Mi smo prav tako nastopili previdno.«32 Sovjetsko delegacijo pa je med drugim prepričeval v začetek prodaje orožja Egiptu, da bi Naser tako lahko zaostril svojo protiimperialistično držo.33 Prvotna prizadevanja potrjuje tudi izjava Hruščova: »/..../ kadarkoli sva se s Titom dobila je zvesto branil Naserja in ga koval v zvezde. Vedno je govoril, da moramo pomagati Egiptu in imel je prav. Življenje ga je rodilo. In tudi glede drugih zadev smo poslušali Titove nasvete.«34 Kardelj je med svojim obiskom v Londonu leta 1955 med drugim suge- riral, da lahko Jugoslavija izkoristi svoj vpliv na Egipt, da omehča Naserjeva protizahodna stališča in ga spodbudi k sprejemu pogajanj o rešitvi takra- tnega egiptovsko-izraelskega spora. Titovo posredovanje oziroma sve- tovanje Naserju pa ni izpolnilo angleških pričakovanj – predvsem glede gradnje asuanskega jezu. Ta je predstavljal dolgo prioriteto v Egiptu, saj bi s projektom tako rekoč elektrificirali celotni Egipt. Sodeč po osnovnih dogo- vorih z Zahodom naj bi 200 milijonov dolarjev krila Svetovna banka, večino druge polovice pa bi prejeli v obliki finančne pomoči od ZDA in manjši – deset odstotni delež – od Velike Britanije.35 Tito, ki naj bi med svojim obi- skom Naserja približal Zahodu, je temu svetoval, da naj izkoristi sovjetske ponudbe pri financiranju gradnje Asuanskega jezu z namenom, da bo s tem dobil boljše pogoje do ZDA in Velike Britanije. Pri čemer mu je tudi predlagal, da naj v tej igri ne vzame denarja od Sovjetov, ampak da to možnost koristi zgolj kot manipulacijo pri pogajanjih z Zahodom.36 V tem kontekstu spomnimo na Naserjev intervju za New York Times, v katerem je na vprašanje, kdo je zanj največji državnik na svetu odgovoril: »Josip Broz Tito. On me je naučil, da krotko jagnje dve ovci sesa, on me je naučil, kako za svojo državo izkoristiti nasprotja med velesilama.«37 32 Prav tam, 104. 33 Petrović, Titova lična diplomatija, 126. 34 Petrović, Jugoslavija stupa na Bliski istok, 122. 35 Za več glej: Pečar, Egipt, 246-252. 36 Petrović, Jugoslavija stupa na Bliski istok, 120-122. 37 Pirjevec, Jože. Tito in tovariši. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011, 320. Razprave | 153 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic Tito je ob obisku Naserja v polnosti podprl Naserjevo proti-britansko politiko in spodkopavanje britansko moderiranega bagdadskega pakta. Anthony Eden je jugoslovansko posredništvo dojel kot prevaro, njegov sekretar pa je zabeležil sledeč komentar: »Upam, da niti Roberts in nihče drug ne bo trpel teh stvari od Tita. V vsakem primeru pa je naš novi moto: za njih ni več denarja.«38 Spodleteli poskus posredovanja angleških inte- resov v bližnjevzhodni krizi se v določeni perspektivi ne kaže kot naključje. Nedolgo po Kardeljevem obisku v Veliki Britaniji se je na Brionih z ameriškim državnim sekretarjem Johnom Fosterjem Dalesom srečal Josip Broz – Tito. Med srečanjem so se jasno nakazali razkoraki med ameriško in britan- sko bližnjevzhodno politiko, kar je Jugoslavija neposredno izkoristila z bolj samoglavim delovanjem v odnosu do britanskih pričakovanj posredništva z Egiptom.39 PREDHODNA POVEZOVANJA 'TRETJIH DRŽAV' – VZORNI MODELI GIBANJA NEUVRŠČENIH Kot prvo referenco ali zgled je Gibanje neuvrščenih v svojem nasta- janju črpalo iz podpisa dogovora med indijskim premierjem Nehrujem in kitajskim predstavnikom Ču en-lajem, t. i. Panchashilav s petimi načeli koeksistence.40 Osrednja referenca, ki je neposredno vplivala na naknadno oblikovanje Gibanja neuvrščenih pa predstavlja prva afro-azijska konfe- renca v Bandungu, ki je potekala med 18. in 24. aprilom 1955. Srečanja se je udeležilo 340 delegatov azijskih in afriških držav, ki so takrat predstavljale 55 odstotkov celotne svetovne populacije.41 Osrednji namen bandunške konference je zadeval politično samood- ločbo, medsebojno spoštovanje državne suverenosti, princip o nenapada- nju in nevmešavanju v notranje zadeve, ter enakopravnost. Izpostavljene težave so bile osrednjega pomena za vse udeleženke konference, katerih 38 Petrović, Titova lična diplomatija, 127. 39 Petrović, Jugoslavija stupa na Bliski istok, 130. 40 Jakovina, Treća strana hladnog rata, 36. 41 Mikuž, Metod. Svet po vojni (1945–1957), 267. 154 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic večina je nedavno izšla izpod kolonialne oblasti.42 Kot zapiše Mates, je Jugoslavija zelo pozorno spremljala delo konference v Bandungu in preu- čila njene zaključke.43 Bandung je tako odprl primer izpostavitve vprašanj dekolonizacije in miroljubne koeksistence kot načelo, po katerem naj bi se ravnale države v mednarodnih odnosih.44 Ne glede na pomembnost te konference z vidika vzpostavitve Gibanja neuvrščenih, povezava med Bandungom in Gibanjem neuvrščenih ni tako jasna oziroma samoumevna in se ne bi mogla ustvariti brez zgodovinske oziroma politične konstrukcije.45 NA PRELOMU PETDESETIH LET IN SREČANJE NA BRIONIH Še isto leto po vrnitvi iz 'prvega potovanja', se pravi konec leta 1955, je Tito obiskal Egipt in Etiopijo. Ponovno potovanje je še nekoliko bolj naka- zalo nove smernice jugoslovanske zunanje politike, na kar so se odzvali tudi ameriški diplomati, ki so to komentirali, da »/…/ imajo Jugoslovani težavo z dojetjem lastnih omejitev, razumeti, da niso velika sila. Ameriški konzul v Zagrebu Martindale je govoril, kako neumno je menjati zanesljivega zave- znika kot so ZDA za nezanesljive partnerje v Tretjem svetu.«46 Tega mnenja pa niso bili le ameriški diplomati. Podobni pomisleki so pri- hajali tudi znotraj Jugoslavije, saj številni preprosto niso razumeli pomena povezovanja s tako oddaljenimi in gospodarsko slabo razvitimi državami Afrike in Azije. Nerazumevanja in neodobravanja so prihajala tudi z drugih strani. Kot primer lahko navedemo komentar britanskega ambasadorja iz leta 1953: »Jugoslovanski voditelji še vedno vidijo prednost v vzdrževa- nju svojega antikolonialnega odnosa /…/ Vidijo se kot voditelji in mentorji skupine manjših držav, ki so se skoraj emancipirale ali tistih, ki so se od 42 »Bandung Conference (Asian-African Conference), 1955«. Office of the Historian. https://history.state. gov/milestones/1953-1960/bandung-conf (dostop: avgust 2021) 43 Mates, Leo. Međunarodni odnosi socijalističke Jugoslavije, 131. 44 Appadorai, A. »The Bandung Conference.« V: India Quarterly, 1955, 11(3), 207—235, 219–220. 45 Jakovina, Treća strana hladnog rata, 36. 46 Prav tam. Razprave | 155 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic kolonialnih in polkolonialnih statusov obrnile stran od zahodnega reakcio- narnega kapitalizma in od nove moskovske tiranije.«47 Srečanje t. i. velike trojice (Tita, Nehruja in Naserja) na Brionih 17. julija 1956 je bilo v jugoslovanskem prostoru in zgodovinopisju ničkolikokrat interpretirano kot prvi korak, prelom ali celo začetek Gibanja neuvrščenih, medtem ko mu lahko v svojem bistvu pripišemo zgolj simbolični pomen.48 Kot to komentira Leo Mates, je šlo bolj za naključje, da se je Nehru ob vrnitvi iz Londona v Indijo zadržal v Jugoslaviji, kar se je poklopilo z Naserjevim obiskom.49 Prehajanje ideoloških razlik med državniki, ki so se leta 1956 srečali na Brionih pa je nakazalo nadaljnji model povezovanja držav 'tret- jega sveta' v okviru Gibanja neuvrščenih. V prvi točki lahko na tem primeru izpostavimo nasprotje v notranje in zunanjepolitični drži Josipa Broza Tita. Kot na to opozori Budimir Lončar, je zanimivo, da je notranjepolitično vztra- jal v enopartijskemu sistemu, medtem ko se je zunanjepolitično zavzemal za demokratizacijo mednarodnih odnosov.50 Jugoslavija si je pri tem srečanju prizadevala za čim bolj pompozno ozi- roma odmevno reakcijo sestanka v svetovnih medijih. Kot zapiše Jakovina, je bilo »to srečanje različno interpretirano v vsaki izmed udeleženih držav in tudi vsaka država je vanj pristopila z različnimi idejami in pričakovanji.«51 Nehru je bil očitno nezadovoljen nad veliko tiskovno konferenco, saj je sre- čanje tolmačil bolj kot prijateljski obisk in ne kot politično akcijo.52 Končni dokument pa je vendarle z vidika konkretnih tez zadeval sledeče: razorože- vanje, sprejem Kitajske v ZN, glede vprašanja Palestine so državniki potrdili teze Bandunške konference, izrazitev simpatije do alžirskih prizadevanj po neodvisnosti, ter obsodba kolonializma.53 Deklaracija, ki je bila s strani treh državnikov izdana na Brionih, je bila naknadno podprta tudi s strani 47 Petrović, Jugoslavija stupa na Bliski istok, 64-65. 48 Jakovina, Treća strana hladnog rata, 39. 49 Mates, Međunarodni odnosi socijalističke Jugoslavije, 136. 50 Intervju z Budimirjem Lončarjem, 30. Avgust 2021. Posnetek intervjuja hrani avtor. 51 Jakovina. Aktivna koegzistencija, 445 52 »Povijest četvrtkom – Pokret nesvrstanih (1/3).« https://youtu.be/gHmWL5ZGg8c (dostop: avgust 2021) 53 Petrović, Titova lična diplomatija, 136. 156 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic ganskega predsednika Kvane Nkrumaha in indonezijskega predsednika Ahmeda Sukarna, ki prav tako spadata med ene izmed ključnih oseb pri zagonu Gibanja neuvrščenih.54 Nesoglasja med tremi državniki so potekala tudi na nivoju pravkar ome- njene deklaracije, ki je bila izdana v kontekstu tega srečanja. Tito in Naser sta bila ogorčena na Nehrujevim vztrajanjem po skrajšanju in popravkih teksta skupne izjave in nad njegovim prizadevanjem, da se oblaži vse teze, ki so obsojale politiko velikih sil. Na koncu sestanka je Nehru nasprotoval celo sami ideji izdaje Brionske deklaracije, kar je pojasnil z argumentom, da je svet preplavljen z 'inflacijo' deklaracij.55 Brez dvoma pa je Tita in Nehruja najbolj zmotila Naserjeva nacio- nalizacija Sueškega kanala, neposredno ob njegovi vrnitvi iz Jugoslavije, česar ni omenil tekom srečanja na Brionih.56 O refleksiji tega dogodka piše tudi takratni jugoslovanski veleposlanik v Moskvi Veljko Mičunović, ki je od Beograda dobil informacije, da Tito o nacionalizaciji Sueškega kanala ni vedel ničesar, medtem ko so predstavniki Velike Britanije in Francije v Moskvi na srečanjih nakazovali mnenja, da je bila Jugoslavija predhodno obveščena o tem dogajanju in da je Naserja povrh vsega tudi spodbujala v tej potezi.57 Predhodno izpostavljene različne politične vizije treh državnikov, ki so se leta 1956 srečali na Brionih v kontekstu nadaljnjega razvoja Gibanja neuvr- ščenih ne moremo tolmačiti kot anomalije, temveč kot vzorec, ki je vztrajal skozi celotno delovanje Gibanja neuvrščenih tekom hladne vojne. V pri- meru Jugoslavije lahko v tem oziru trdimo celo to, da je ta temeljne principe neuvrščenosti, kot je 'miroljubna aktivna koeksistenca' zakoreninila tako globoko v lastno politično ideologijo, da so prenekatera ideološka odstopa- nja – z vidika toleriranja notranjih politik držav partneric – ki so bila konec štiridesetih in v začetku petdesetih let relativno ideološko sporna, postala 54 Jakovina, Aktivna koegzistencija, 446. 55 Bogetić, Jugoslavija I nesvrstanost, 617. 56 Prav tam, 618. 57 Mičunović, Veljko. Moskovske godine 1956–1958. Zagreb: Sveučilišna naklada Liber, 1977, 117–119. Razprave | 157 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic normalnost in skladna z ustaljenimi zunanjepolitičnimi nazori Jugoslavije. Nadvse široko zastavljena platforma pa je ustvarila pogoje, da so lahko v istem gibanju sodelovale tudi med seboj skrajno drugačne države, kot so Jugoslavija, Severna Koreja, Ciper, Saudska Arabija, Kuba itd. Kot primer lahko na tej točki navedemo situacijo v Egiptu, le dva dni po koncu prvega srečanja Tita in Naserja. Slednji je namreč pred vojaško sodišče postavil 21 komunistov pod obtožbo vojaške zarote, pri čemer Tito ob sprejemu novice ni nastopil kritično do Naserjeve notranje politike in situacijo komentiral z naslednjimi besedami: »V zunanji politiki ni antikomu- nizma, v notranji pa je to popolnoma upravičeno. Če komunisti ne razu- mejo, kaj je interes nacije, ki se šele vlači iz kolonialnega položaja, potem to niso komunisti, ampak goli agenti nekega političnega šefa.«58 Sredina petdesetih let je postregla še z enim pomembnim razpletom dogodkov, in sicer normalizacijo odnosov s Sovjetsko zvezo, ki je Jugoslavijo ponesla v določene obrate zunanjepolitičnih strategij. Ne glede na to, da je bila še vedno vpeta v ekonomsko pomoč Zahoda in da so ladje s pšenico redno pristajale v reškem pristanišču, je v tem obdobju že mogoče zapaziti večjo kritičnost jugoslovanskih časopisov do ameriške zunanje politike in zaostrovanje jugoslovanske retorike v kontekstu obsodbe imperializmov in pristopanj do kolonialnih vprašanj. Obdobje privede do delne omilitve odnosov z Zahodom, leta 1954 pa se postopno ohlaja tudi umeščenost v že omenjeni Balkanski pakt, ki dokončno razpade na račun turško-grških trenj.59 Ne glede na dobre obeti ob začetku normalizacije odnosov z SSSR je Jugoslavija doživela svojevrsten pretres z dogodki na Madžarskem jeseni leta 1956. Na tem primeru je razumela odvisno razmerje z Moskvo, in sicer da popolna prekinitev odnosov z Moskvo za nobeno državo vzhodnega bloka ni mogoča. S tem je tako rekoč razpadla iluzija predhodnih dogo- varjanj s Hruščovom in Jugoslavija se je dobro zavedala lastnih omejitev v odnosu z Sovjetsko zvezo.60 58 Petrović, Jugoslavija stupa na Bliski istok, 86. 59 Bekić, Jugoslavija u hladnom ratu, 735-741. 60 Jakovina. Aktivna koegzistencija, 448. 158 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic SNOVANJE GIBANJA NEUVRŠČENIH Začetek šestdesetih let je bil v marsičemu prelomen. V kontekstu hla- dne vojne se je situacija drastično zapletla že v prvem letu desetletja z zrušitvijo ameriškega letala U2 v Sovjetskem zračnem prostoru. Incident je izzval prekinitev predvidenega srečanja med ameriškim predsedni- kom Eisenhowerjem in Hruščovom v Parizu. V tem obdobju so poleg tega naraščale tudi tenzije med ZDA in Kubo, vojne pa so potekale v Angoli, Alžiriji in Vietnamu. Tako se je v okviru Združenih narodov zbrala iniciativa petih državnikov (Indonezija, Indija, Egipt, Gana in Jugoslavija) v prosto- rih jugoslovanske misije v Združenih narodih in sestavila poziv Generalni skupščini ZN, v katerem so zahtevali takojšnjo obnovo pogovorov med ZDA in Sovjetsko zvezo.61 Dejstva, da je vpliv omenjene iniciative zgolj simboli- čen, pa so se dodobra zavedali tudi njeni nosilci. Kot to komentira Budimir Lončar, so se te že ob samem začetku zavedali, da njihov poziv ne bo uslišal. Njen namen je bil zgolj to, da se nakaže volja oz. smer povezovanja 'Tretjih držav' znotraj Združenih narodov: da lahko večinska svetovna populacija soodloča pri snovanju globalne politike in da to ni zgolj zadeva velikih sil.62 Končni preboj pri snovanju Gibanja neuvrščenih je nakazalo Titovo 72-dnevno potovanje okrog Afrike leta 1961, ki se je v tajnih dokumentih poimenovalo 'Operacija diamant'.63 Titova pot z Galebom v Gano, Togo, Liberijo, Gvinejo, Mali, Maroko, Tunizijo in ZAR, se je začela 14. februarja v spremstvu 4. vojnih ladij s skupno 1200 mornarji, tremi avioni, in več kot 100 spremljajočimi uradniki.64 »Jutri se bo brazda Galeba zopet zarezala v plave gladine svetovnih morij. Predsednik Tito in njegovi sodelavci bodo znova krenili na dolgo pot, ki jih bo pripeljala v države zahodne in severne Afrike. Krenili bodo na potovanje kot odposlanci vse zmagovitejše ideje miroljubne koeksistence, ideje mednarodnega sodelovanja v cilju ustvar- janja miru /…/« 65 61 Mates, Beogradska konferencija, 8 – 9. 62 Intervju z Budimirjem Lončarje. Posneto 30. Avgusta 2021 v Preko. Intervju hrani avtor. 63 Jakovina, Treća strana hladnog rata, 41. 64 »Pot predsednika Tita.« Delo, 17. februar 1961. 65 »Poslanstvo miru in zbliževanja.« Delo, 13. februar 1961. Razprave | 159 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic Tako je naslovnica časopisa Delo v prvem odstavku naslovila Titovo pot okoli Afrike 13. februarja 1961. Ob tem dodajmo, da je šlo za najdaljše Titovo diplomatsko potovanje v njegovi karieri, sam odhod v Afriko, pa je, kot doda Jakovina, hitro nakazal, da namerava Jugoslavija zgraditi lastno 'afriško politiko', ki je ni bilo mogoče vklopiti v obstoječe kalupe. Pomisleke glede Titovega potovanja so imeli tudi Američani. Četudi je Tito pred odho- dom takratnemu ameriškemu ambasadorju Carlu Rankinu zagotovil, da je namen turneje le zmanjševanje napetosti v svetu, je ta v svojem poročilu za State Department javil sledeče: »Predhodne izkušnje nam dajejo misliti, da bodo njegove izjave in postopki tam motivirani z drugačnimi razlogi, kot s skrbjo za dobrobit Afričanov«66 In v določeni meri se zagotovo ni motil v svoji oceni. Titovo potovanje okoli Afrike se zdi kot del predhodnega načrta, sodeč po katerem je to tvorilo zadnjo veliko promocijo pred jugoslovanskim predlogom za sklic prve konference Gibanja neuvrščenih. Ob snovanju nove jugoslovanske 'afriške politike' lahko dodamo, da je ta v naslednjih letih izrazito napredovala. Dejstvo, da je Jugoslavija s številnimi afriškimi državami vzpostavila močno zaupljive odnose potrjujejo tudi ocene britan- skega Foreign Offica, kjer je pojasnjeno, da je Jugoslavija z razlogom izpu- ščena iz njihovih poročil o 'komunistični aktivnosti v Afriki', saj so Jugoslovani v Afriki »zgradili tako privlačno sliko o sebi, da bi, če bi jih opisovali z isto barvo, kot opisujemo Ruse, Kitajce, Kubance itd., s tem bolj koristili Rusom in kampaniji, kot bi škodili Jugoslovanom. Več afriških vodij, posebej Nyerere ima visoko spoštovanje do Jugoslovanov in jih pogosto razumejo enake Izraelcem: dobronamerne, neuvrščene, proti kolonializmu.«67 Ne glede na pompoznost vesti o Titovem potovanju, si je novica o odhodu delila naslovnice glavnine jugoslovanskih časopisov z novico o umoru Patricka Lumumbe v Kongu. Protesti ob umoru Lumumbe so tako rekoč potekali po celem svetu, vsekakor pa lahko opomnimo, da govorimo o enih največjih protestov v zgodovini Jugoslavije, pri čemer so le demonstracije proti vojni v Vietnamu – nekaj let pozneje – dosegle obseg teh protestov. Velika protestna zborovanja so potekala tudi v Ljubljani, Mariboru, Celju, 66 Jakovina. Aktivna koegzistencija, 451. 67 Jakovina, Treća strana hladnom rata, 48. 160 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic Kranju, Jesenicah, Radovljici, Tržiču, Škofji Loki, Krškem, Ptuju, Novi Gorici, Ajdovščini, Mokronogu, Mirne na Dolenjskem, in še bi lahko naštevali. 68 Nedolgo po Titovem odhodu so telegrafisti, neposredno iz Galeba pos- lali sporočila Nehruju, Nkrumahu in Sukarnu. S predlogom po organizira- nju prve konference voditeljev držav 'tretjega sveta'. S tem se je izrisala tudi jasnejša predstava o namenu – ali vsaj delnem namenu – Titovega 72-dnevnega potovanja. Le Nehru je za potrditev potreboval krajši razmi- slek in dodatna pojasnila. Sprva je v pobudi videl zgolj razširjen sestanek petčlanskega srečanja v New Yorku iz leta 1960, njegovi zadržki pa so v prvi vrsti izhajali iz drugačne politične pozicije Indije v primerjavi z ostalimi državami 'tretjega sveta' – predvsem z vidika, da je šlo za drugo največjo državo na svetu, ki se takrat ni čutila neposredno ogroženo v okvirih hla- dne vojne. Poleg tega je Nehru novoosvobojene države razumel kot poli- tično nestabilne tvorbe, ki zaradi svoje ekonomske zaostalosti niso zmožne ustvariti večjega koraka v organiziranju skupne vplivne sfere v mednarodni skupnosti.69 Tito in Naser z organizacijo prve konference nista čakala na Nehrujevo potrditev in vabila državam pošiljala brez njegove potrditve, četudi sta trdila, da Nehru stoji za odločitvijo.70 Ob Nehrujevem kolebanju je bila potrebna dodatna jugoslovanska intervencija, s katero si je prizadevalo prepričati indijskega premiera v udeležitev konference. Tako je poleti 1961 v New Delhi z ambasadorjem Dušanom Kvedrom odpotoval Aleš Bebler, da bi Nehruja skupaj prepričala v udeležbo konference.71 Z Naserjem je Tito o tem govoril neposredno, neposredno med njunim srečanjem v sklopu potovanja. Kot dodaja Jakovina, se je Tito zavedal, da za prepričanje številnih bližnjevzhodnih, azijskih in afriških držav nujno pot- rebuje predhodno privolitev Naserja in Nehruja. Predvsem brez Indije, ki je bila tako rekoč velika kot vse ostale države članice v gibanju skupaj, ideja o vzpostavitvi Gibanja neuvrščenih, ne bi mogla uspeti.72 68 »Protestiramo, ker smo del vesti svobodoljubnega človeštva.« Delo, 16. februar 1961 69 Bogetić, Jugoslavija I nesvrstanost, 618. 70 »The era of non-alignment.« The Non-Aligned Movement and the Cold War, 26. 71 Za več glej: Bebler, Čez drn in strn, 232-233. 72 Bogetić, Jugoslavija i nesvrstanost, 618. Razprave | 161 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic Zgoraj opisan potek dogodkov, ki jih poleg samega dejstva Titovega obiska osmih afriških držav in telegrama trem državnikom z neposrednim pozivom po organizaciji konference, jasno nakaže težo vloge, ki jo je Jugoslavija odigrala v prvih korakih vzpostavitve Gibanja neuvrščenih. Na koncu so države pobudnice sklenile kompromis, da se v Egiptu izvede pripravljalni sestanek na ministrskem nivoju. Jugoslovansko odposlanstvo v Kairu je vodil Koča Popović, sam sestanek pa je v grobem potekal v sklopu treh komitejev. Prvi, v katerem sta bila Koča Popović in takratni jugoslovan- ski ambasador v Egiptu Ratomir Dugonjić, je usklajeval osrednje cilje prve konference – ideje skupne politične aktivnosti in principe delovanja. Drugi komite se je ukvarjal z določitvijo kriterijev udeležbe, ter katere države naj se na konferenco povabi – jugoslovansko predstavništvo je tukaj pripadlo Dušanu Kvedru. Tretji komite pa imel nalogo, da določi čas in prostor prve konference, kjer je Jugoslavijo zastopal Budimir Lončar.73 Zastopniki dvajsetih držav so na pripravljalnem sestanku določili Jugoslavijo kot gostiteljico konference in tudi datum 1. september, kar je bilo strateško organizirano tik pred zasedanjem Generalne skupščine ZN, da bi se tako okrepilo sporočilo, ki bi izšlo iz konference. Ne glede na pionir- sko vlogo Jugoslavije ni bilo samoumevno, da se prvo srečanje Gibanja Neuvrščenih izvede v Beogradu. Zanimanje za gostitev prve konference sta izrazila tudi Egipt in Kuba – dodajmo, da je bila slednja tudi edina država, ki je strogo nasprotovala temu, da se konferenca izvede v Beogradu. Medtem ko je Egipt, že geografsko gledano, nudil bistveno bolj priročno lokacijo za večino potencialnih udeleženk konference, se pravi, afriških držav. Lončar je med pripravljalnim sestankom ostale udeleženke prepričal za izvedbo v Beogradu z argumentacijo: »Potrebna nam je distanca od blokov. V Evropi se je vse začelo, tako moramo tam, kjer se je začelo rivalstvo in borba, da pokažemo, da mi predstavljamo alternativo.«74 Med pripravljenim sestankom so bili v štirih točkah določeni pogoji za pridružitev posameznih držav na konferenci: politika države mora temeljiti na miroljubni koeksistenci in nevmešavanju, podpirati morajo narodnoo- 73 Intervju z Budimirjem Lončarjem. Intervju hrani avtor. 74 Jakovina, Tvrdko. Budimir Lončar. Od preka do vrha svijeta. Zaprešić: Fraktura, 2020, 144. 162 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic svobodilno gibanje, ne smejo biti članice mednarodnih vojaških zvez, na svojem ozemlju ne smejo gostiti tujih vojaških oporišč. Poleg tega pa je bil sprejet tudi okvirni dnevni red konference.75 Kot pripravljalni sestanek v Kairu komentira Budimir Lončar, so se predstavniki držav hitro zjasnili glede širših principov emancipacije od blokov hladne vojne, medtem ko je bilo definiranje konkretnih ukrepov oziroma akcij za reševanje spornih proble- mov težavnejše.76 PRVA KONFERENCA GIBANJA NEUVRŠČENIH V BEOGRADU V dnevih pred konferenco je prihajajoč dogodek prevzel jugoslovanski medijski prostor. V neposrednem obdobju pred konferenco je jugoslovanski propagandni ustroj poleg posredovanja informacij o nekaterih pozitivnih konferenci naklonjenih pisem in komentarjev tujega tiska vlagal velika pri- zadevanja tudi o informiranju državljanov o državah udeleženkah. S tem namenom je avgusta pred konferenco na primer izšla knjiga, posvečena neblokovskim državam z osnovnimi podatki o političnem, gospodarskem in družbenem življenju v državah udeleženkah.77 Ne glede na to, da je v širšem obdobju – sploh šestdesetih in sedemdesetih let – časopisno poro- čanje o dogajanju iz obsežnega nabora držav 'tretjega sveta' predstavljalo močno vpeljano prakso, se je tovrstna aktivnost v obdobju neposredno pred srečanjem še drastično zaostrila. Konference se je udeležilo 25 držav: Afganistan, Alžirija, Burma, Cejlon (Šri Lanka), Etiopija, Gana, Gvineja, Indija, Indonezija, Irak, Jemen, Jugoslavija, Ciper, Kongo, Kuba, Libanon, Mali, Maroko, Nepal, Saudska Arabija, Sudan, Tunizija, ZAR, ter države opazovalke iz Bolivije, Brazilije in Ekvadorja.78 Operativo priprave konference v Beogradu je vodil Budimir Lončar, ki svojo vlogo opiše sledeče: »Potrebno je bilo preveriti kako druge države razmišljajo in kaj pričakujejo. Drugo, da predlagamo, kako naj bi 75 Mikuž, Svet po vojni (1958-1963), 214-215. 76 Jakovina, Budimir Lončar, 143. 77 »Izšla je knjiga, posvečena izvenblokovskim državam.« Delo, 24. avgust 1961. 78 Mates, Beogradska konferencija, 3. Razprave | 163 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic izgledala konferenca, kaj je realno in kaj ni. Tretje, kakšni so odnosi blokov do konkretnih zadev. Vodil sem diplomatsko operativo – dokumentacijo, prve osnutke, to je šlo vse skozi ministrstvo, kjer sem bil jaz na čelu te eki- pe.«79 Izgled Beograda, ki je bil posebej urejen za namen gostitve konfe- rence nazorno oriše naslednji prispevek: Okrašeno mesto, praznično svečana podoba ulic in trgov priča, da je naše glavno mesto požrtvovalno izpolnilo zaupano mu veliko nalogo. Beograd je bil že sinoči v svetlobi tisočev žarometov. Na Trgu Marxa in Engelsa, za velikim vodometom, ki se preliva v pisanih barvah, je zažarel šestintrideset metrov visok obelisk, sestavljen iz svetlobnih teles, kot nekakšen simboličen svetilnik konfe- rence, na katerega vznožju so reliefi grbov držav, ki se bodo udeležile beograj- ske konference. Na strehi Doma sindikatov, v katerem sta sekretariat konference in center za tisk, pa je zažarelo šest velikih plamenic – simbolov naših šestih republik. Nič manj kako najožje mestno središče pa so razsvetlili tudi ostale dele mesta. Še posebej pa glavne vpadnice v mesto. Zlasti lep je bil sinoči pogled na osvetljeno palačo Zveznega izvršnega sveta pa na prostran park okrog nje.80 Na ravnici Novega Beograda, na sotočju reke Save in Donave, se je za priložnost gostitve konference uredil tudi tako imenovani Park prijateljstva. Načrt parka je predpostavljal 14 hektarov površine, v osrednjem delu parka pa je bil predviden Drevored miru, ki bi ga zasadili voditelji držav: vsak državnik bi zasadil eno drevo, z dodano zastavo in spominsko ploščo z imenom države.81 V kontekstu sprejema in priprav pa lahko izpostavimo še dodatni simbo- lični vidik konference v Beogradu. Številni predstavniki, ki so bili v Beogradu sprejeti s polnimi častmi, so predstavljali države, ki so pravkar razglasile neodvisnost, se prav v tistem trenutku osvobajali kolonialnih grabežev imperialnih sil, ali celo predstavljali osvobodilno gibanje, ki se je še borilo s kolonialnim režimom.82 Beograd v času konference ni postal le središče 79 Intervju z Budimirjem Lončarjem, 30. avgust 2021. Posnetek intervjuja hrani avtor. 80 »Beograd je pripravljen za velike dni.« Delo, 31. avgust 1961, 2. 81 »Park prijateljstva.« Delo, 31. avgust 1961, 2. 82 Mates, Beogradska konferencija, 24. 164 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic velikega dela sveta, kjer se je vodila borba za ukinjanje kolonialnega sis- tema, neodvisnosti in enakopravnosti. V tem kontekstu moramo izpostaviti tudi simbolični tektonski rez v evropskem prostoru, saj je evropska država častno sprejela veliko število temnopoltih voditeljev še nedavno kolonizira- nih držav kot enakopravne državnike. POTEK KONFERENCE Dogajanje na konferenci je v določeni meri zadostilo ameriški nervozi ob njeni napovedi. Tito je namreč v svojem govoru na konferenci opravičil sovjetsko najavo po prekinitvi triletnega moratorija na nuklearne poskuse – sprejetega leta 1958.83 Najhujšo reakcijo je to izzvalo prav od takratnega ameriškega ambasadorja Georgea Kennana, ki ga je izjava povrh vsega še dodatno presenetila, saj je bila naknadno dodana v Titov govor.84 Kot je to komentiral takratni državni sekretar za zunanje zadeve Koča Popović v intervjuju z Aleksandrom Nenadovićem, je govor presenetil tudi njega: »Za odločitev, da se ne obsodi sovjetske eksplozije na dan otvoritve osnovitve- nega srečanja neuvrščenih držav sploh nisem vedel; to je bilo naknadno, brez posvetovanja z Državnim sekretariatom za zunanje zadeve vneseno v Titov govor.«85 Onkraj omenjenega, sicer presenetljivega pristopa do sovjetske preki- nitve moratorija na nuklearne poskuse, so govori Tita in ostalih državnikov napovedovali tako rekoč megalomansko vlogo pravkar nastajajočega gibanja. Predvsem Titov govor – kar lahko sicer sledimo tudi v splošnem medijskem poročanju o tej tematiki – je na pleča gibanja polagal nalogo rešitve sveta. Po slavnostni dobrodošlici vsem udeležencem je sprva spom- nil na iniciativo petih držav na 15. zasedanju Generalne skupščine OZN. »Na tem zasedanju so neangažirane države prvič močno manifestirale svojo pripravljenost, da se odločno zavzamejo za miroljubno in pravilno urejanje 83 Mates, Beogradska konferencija, 9; Za več glej: The Non-Aligned Movement and the Cold War, ur. Nataša MIšković, Harald Fischer-Tine in Nada Boškovska. New York: Routledge, 2017, 98-99. 84 Jakovina. Aktivna koegzistencija, 458. 85 Nenadović, Aleksandar. Razgovori s Kočom. Zagreb: Globus, 1989, 30.; »Koča Popović o obnovitvi eksplozij.« Delo, 1. september 1961, 2. Razprave | 165 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic spornih mednarodnih vprašanj in da se ne sprijaznijo s tem, da bi se kdor- koli neodgovorno igral z usodo človeštva. /…/ Nihče ne more oporekati, da je tudi ta prva skupna akcija neangažiranih držav žela uspeh.«86 Četudi je ta uspeh mišljen bolj na moralni, simbolični ravni kot z vidika konkretnih sprememb, do katerih naj bi pobuda privedla. Ob srečanju 25 neuvrščenih držav pa je vizija zmožnosti, ki jih je pripisal novonastalemu gibanju zgolj narasla. Ko smo zbrani na teh konferenci, se zavedamo, da jemljemo nase veliko odgo- vornost pred miroljubnim svetom, ki po pravici upa, da bomo mi tukaj storili vse, da bi odvrnili nevarnost, ki visi nad človeštvom. Narodi vsega sveta pričakujejo, da bo od tod slišati enodušen in odločen glas proti vsemu, kar onemogoča mirno in ustvarjalno življenje ljudi na zemlji. /…/ sodim, da bomo storili veliko uslugo svetu, če bomo jasno in odločno opozorili na pot, ki vodi k pomirjenju na svetu, k svobodi in enakopravnosti ter miroljubnemu sodelovanju vseh narodov.87 Tako pred konferenco kot tudi med njenim potekom, je pri Jugoslaviji, Indiji in nekaterih drugih bolj sredinsko naravnanih državah vztrajal strah, da bi se konferenca pretirano obrnila v t. i. 'ekstremistično' smer. V tem oziru govorimo predvsem o idejah in retoriki, ki bi se z vidika ciljev nastajajo- čega gibanja preveč obračale v prosovjetsko krilo, ali zgolj prevzele pre- tirano agresivno retoriko v kontekstu postkolonialnih vprašanj. V kontekstu slednjega je med konferenco afganistanski premier Daud prekinil govor in najavil, da bo njegova vlada priznala alžirske revolucionarje, kot legalne predstavnike Alžirije, kar so le nekaj dni pozneje storile tudi Jugoslavija, Gana in Kambodža.88 Ob tem dodajmo, da sta bili med konferenco najbolj napadani predvsem Francija in Portugalska, jugoslovanske simpatije in pomoč alžirskim revolucionarjem pa niso predstavljale nikakršne skrivnosti. Ob tem lahko spomnimo na incident iz januarja 1958, ko sta dve franco- 86 »Pozdravni govor predsednika Tita.« Delo, 2. september 1961. 87 Prav tam. 88 Jakovina. Aktivna koegzistencija, 458. 166 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic ski vojni ladji ustavili jugoslovansko ladjo Slovenijo, pri čemer so francoske oblasti zasegle 150 ton orožja, ki je bilo namenjeno alžirskim upornikom.89 Poleg pozivov k miroljubni globalni politiki, umiritvi napetosti hladne vojne, obsodbe kolonializma ter izražanja podpore novim državam, ki so se osvobajale iz kolonialnega primeža, je velik del konference zadeval tudi vprašanja ekonomske pravičnosti ter kljubovanju ekonomske neenakosti med državami sveta. Velik poudarek tej tematiki je med samo konferenco posvetil predvsem egiptovski predsednik Naser, ki je vztrajal v pozivu, da se morajo manj razvite države povezovati prav na tem področju – tako z vidika neposrednega gospodarskega sodelovanja kot tudi v okviru Združenih narodov.90 V grobem je bila skupna naracija konference bistveno bolj 'prosovjet- ska' kot 'prozahodna', vendar vsekakor ne dovolj po pričakovanjih Moskve. Serija resolucij, ki so bile sprejete v času konference, so bile v marsičem nasprotne pričakovanjem, ki so jih od srečanja gojili Sovjeti. Kot primer lahko navedemo pričakovanje, da bodo države na konferenci izdale poziv za priznanje dveh nemških držav, kar je podprlo le 9 od 25. udeleženih držav.91 Države udeleženke so v sklopu konference izdale 'Deklaracijo vodite- ljev držav in vlad neblokovskih držav'. Deklaracija predstavlja zelo splošno zastavljene sklepe konference, ki v glavnini opozarjajo na nevarnosti hla- dne vojne, na nujne pozive k pogajanjem in njeni prekinitvi, težave koloni- alizma in postkolonializma, ter izpostavitve nujnosti spoštovanja notranje suverenosti vseh držav. Splošno zastavitev tez se v določeni meri opraviči v tretjem delu dokumenta, kjer je zapisano: »Zbrani voditelji držav in vlad neblokovskih držav na ponujajo konkretnih predlogov za reševanje vseh mednarodnih sporov, še posebej ne tistih med dvema blokoma.«92 V grobem pa jo lahko strnimo na tri dele. Prvo poglavje zadeva politične probleme, 89 Mikuž, Svet po vojni (1958-1963), 20. 90 Mates, Beogradska konferencija, 12-13. 91 Jakovina, Aktivna koegzistencija, 458. 92 Blagojević, Momčilo. Nesvrstani od Beograda do Beograda. Beograd: Redakcija informativnih publi- kacija I servisa Tanjuga, 16. Razprave | 167 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic ki ogrožajo svetovni mir – hladna vojna, delitev na bloke in imperialistične težnje, drugo se posveča družbenim problemom kot osrednjih vzvodov konfliktov in dominacije. Tretji del pa opredeljuje vlogo neuvrščenih držav v mednarodnih odnosih glede na specifične probleme. Konferenca je med drugim rezultirala tudi z 'Izjavo o nevarnosti vojne in apel miru'. Dokument je bil z dodanim pismom nato osebno dostavljen Nikiti Hruščov v Moskvo, kamor sta odšla ganski voditelj Kwame Nkrumah in indijski premier Nehru, ter v Washington, kamor sta odpotovala egip- tovski voditelj Naser in malijski Mobido Keita.93 Ob primeru Keite, ki je po konferenci osebno dostavil pismo v Belo hišo, lahko dodamo, da gre za predstavnika države, ki je svojo neodvisnost prejela le dobro leto pred potekom konference v Beogradu. Kar potrjuje določene principe delovanja Gibanja v kontekstu notranjih hierarhij, saj so države, ne glede na raven svoje politične, gospodarske ali ozemeljskega ali populacijskega obsega, lahko v veliki meri pridobile zelo velik vpliv znotraj Gibanja zgolj na račun lastne angažiranosti.94 Bogetić izpostavlja, da v nasprotovanju s prevladujočim mnenjem, beograjske konference ne moremo – v formalnem smislu – razumeti kot osnovalne konference Gibanja neuvrščenih. Številne afro-azijske države so v tistem momentu prejemale veliko ekonomsko, finančno in vojno pomoč, njihovi voditelji pa so izražali strah, da bi v primeru, če bi to gibanje naka- zovalo formiranje tretjega bloka, to vodilo v direktno konfrontacijo z obsto- ječimi bloki. A se je ne glede na to ob intenzivnih procesih dekolonizacije in povečanjem novih držav, ki so se opredeljevale za neuvrščeno politiko to mnenje hitro spreminjalo.95 Tako se dilema o smotrnosti formiranja Gibanja neuvrščenih razreši do druge konference v Kairu leta 1964. Tam pa se sicer pojavi drugačna dilema glede temeljnih vprašanj organizacije tega gibanja, in sicer: med Titovim konceptom univerzalizma in Sukarnovim konceptom regionalizma. Se pravi, ali bi gibanje v svoje vrste vključevalo 93 Blagojević, Nesvrstani od Beograda do Beograda, 14-23. 94 »Povijest četvrtkom – Pokret nesvrstanih (1/3).« 95 Bogetić, Jugoslavija I nesvrstanost, 619. 168 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic neuvrščene države ne glede na njihovo geografsko lokacijo, ali bi gibanje sprejemalo le države iz afro-azijskega prostora.96 GIBANJE V LETIH PO PRVI KONFERENCI Gibanja neuvrščenih ne moremo razumeti kot organizacije v klasičnem pomenu besede, saj bi to predpostavljalo, da ima določen statut, dokumen- tacijo, ki predpisuje specifična pravila delovanja in obveze, ki bi jih države članice morale izpolnjevati v sklopu svojega članstva. Ranko Petrović to opiše kot dinamično platformo polne enakopravnosti neuvrščenih držav, ki vključuje in predpostavlja pravico za obstoj in lastno določene značilnosti v notranjem razvoju in zunanji politiki. Državam članicam tako ni predpos- tavljena uniformirana drža, kar pomeni, da se v osnovi ne povezujejo na podlagi podobnosti v svojih ideoloških, političnih in ekonomskih nazorih.97 Široko začrtana platforma je poleg širokih možnosti vključevanja najra- zličnejših držav predpostavljala tudi številne ovire pri trajnem in nemotenem delovanju. Z drugo konferenco v Kairu leta 1964 so se zaostrile predhodno že obstoječe razlike med t. i. bolj 'radikalnimi državami' (Indonezija, Gana, Gvineja, Mali, Alžirija, Kuba in Kambodža) in 'nevtralnejšimi', kjer lahko kot primer navedemo Jugoslavijo in Indijo. Radikalnejše države so vztrajale na tezi 'ni koeksistence brez eksistence', češ da je najprej potrebno odstraniti kolonializem in neenakosti pred sobivanjem. Kot je to opisal Gvinejski vodi- telj Sekou Toure: obubožanost Azije in Afrike ne more pasivno živeti s tistimi iz bogatih držav. V tem kontekstu pa je bilo tudi Jugoslaviji pogosto očitano, da zaradi lastnega hitrega razvoja nima zadostnega posluha za težave držav v razvoju.98 96 Bogetić, Dragan. »Sukob Titovog koncepta univerzalizma i Sukarnovog koncepta regionalizma na samitu nesvrstanih u Kairu 1964.” https://www.researchgate.net/publication/322346969_Sukob_Titovog_ koncepta_univerzalizma_i_Sukarnovog_koncepta_regionalizma_na_Samitu_nesvrstanih_u_Kairu_1964 (dostop: avgust 2021). 97 Petrović, Ranko. Nesvrstana Jugoslavija i savremeni svijet. Spoljna politika Jugoslavije 1945 – 1985. Zagreb: Školska knjiga, 1985, 50. 98 Jakovina, Treća strana hladnog rata, 52. Razprave | 169 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic V obdobju po drugi konferenci, je sledila serija dogodkov, ki so destabi- lizirali dotedanje politike prenekaterih članic gibanja, kar je samo Gibanje neuvrščenih v drugi polovici šestdesetih let privedlo v določeno krizo. Med nekaterimi državami članicami so se začeli pojavljati pogovori o organi- zaciji drugega srečanja azijskih in afriških držav, tako oklicani Bandung 2. Po drugi strani se je vpeljevala tudi kubanska ideja o organizaciji trikonti- nentalne konference, na kateri bi se srečale izključno države Azije, Afrike in Latinske Amerike. V obeh predlogih organiziranja je prevladovala grožnja po izničenju novonastalega Gibanja neuvrščenih. Poleg tega sta oba pri- mera v izhodiščni ideji izključevala Jugoslavijo, kot evropsko državo, s čimer je Jugoslaviji pretila grožnja po izgubi vplivne in dominantne mednarodne vloge, ki si jo je zgradila v okviru Gibanja neuvrščenih. Poleg pravkar ome- njene grožnje z obuditvijo drugih bolj regionalno zamejenih povezovanj, ali kubanskega predloga povezovanja držav treh kontinentov, je Gibanje v šestdesetih doživelo še vrsto drugih pretresov.99 Številne novonastale države članice so v tem obdobju zapadle v eko- nomske težave. Prenekatere osebnosti, ki so odigrale veliko vlogo pri vzpo- stavitvi gibanja, so v šestdesetih letih umrle, ali pa bile zgolj odstranjene z oblasti. Maja 1964, se pravi še pred konferenco v Kairu, je umrl Javaharlal Nehru, poleg tega pa so iz politične arene izginili še Ben Bella, Sukarno, Nkrumah in Keita.100 Vsi ti pretresi so sicer drastično ogrozili prihodno naravo in sam obstoj gibanja, po drugi strani pa so hkrati še učvrstili in povečali vlogo Jugoslavije znotraj Gibanja. Izpostavljene težave so zaostrovale reto- riko radikalnejših skupin v gibanju in aktualizirale potrebo po prevpraše- vanju same narave gibanja. Ob tem pa lahko izpostavimo tudi določena nesoglasja članic do Jugoslavije. Jugoslovanska 'nevtralistična' pozicija je pogosto privedla do določenih napadov s strani bolj radikalnih članic.101 Dodatni udarec je sledil leta 1967 z arabskim porazom v vojni z Izraelom, s čimer se je zatreslo ravnovesje pozicij nekaterih arabskih članic znotraj gibanja. Arabski poraz leta 1967 je popolnoma zlomil Naserjev duh, ki je 99 Jakovina, Treća strana hladnog rata, 49. 100 Bogetić, Nastanak I razvoj pokreta nesvrstanosti, 42-43. 101 Jakovina, Treća strana hladnog rata, 57. 170 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic za nastalo situacijo – v kateri se je znašel Egipt po šestdnevni vojni – krivil neuvrščeno politiko. Tito se je v kontekstu posledic šestdnevne vojne ude- ležil srečanja držav članic Varšavskega pakta v Moskvi, kjer je govoril o tem, kako bi Jugoslavija lahko koordinirala svojo pomoč Arabcem z drža- vami varšavskega pakta. Poleg jugoslovanskih pobud za mednarodno organizacijo pomoči poraženim arabskim državam in zagotovitve lastne pomoči arabskim državam, je bil v Kairo osebno poslan Koča Popović, kjer mu je Naser obupano zastavil vprašanje: »Ko stvari stojijo tako, ko so tako postrojene svetovne fronte, kakšen smisel ima ali sploh ima politika neuvrščenosti?«102 Posledice izpostavljene šestdnevne vojne leta 1967 in Jomkipurske vojne leta 1973 sta med drugim privedle do enih izmed največjih jugoslovanskih solidarnostnih posredovanj: leta 1973 je bila, kot zapiše Jakovina, verjetno podana največja pomoč, ki jo je Tito, kadarkoli dal. Egiptu je bilo ob proš- nji Sadata iz Jugoslavije poslanih 140 tankov s polno opremo, vključno z naboji.103 V primeru šestdnevne vojne pa je Zvezni izvršni svet 17. junija 1967 sprejel odločitev, da se v Egipt hitro dostavi 30.000 ton koruze, 10.000 ton sladkorja, 1000 ton ribjih konzerv, 200 ton mleka v prahu, 500 ton sira, pol milijona parov obutve, kot tudi pomoč z zdravili in drugimi prehrambnimi proizvodi v manjših količinah. Ladja Zaharia, ki je izplula 30. junija je peljala 1500 ton moke, ladja Aura je 18. julija odpeljala 3.300 ton koruze, dva dni pozneje so ladje Trifon, Jelsa, Crna Gora, Odigitrija in Tamnava odpeljale 8800 ton koruze, 1.500 ton moke, 700 ton fižola, 5 ton sira, 100 ton loja. Sledile pa so še pošiljke 23. in 25. in 28. julija v katerih je bilo v Egipt odpe- ljanih 11200 ton koruze.104 Naveden je zgolj prvi val pomoči Egiptu, medtem ko je – sicer v manjšem obsegu – podobna pomoč poslana tudi Siriji in Jordaniji. 102 Bogetić, Životić, Jugoslavija i arapsko-izraelski rat, 139-141. 103 Jakovina, Aktivna koegzistencija, 478. 104 Bogetić, Životić, Jugoslavija I arapsko-izraelski rat, 182. Razprave | 171 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic MISLITI JUGOSLOVANSKO NEUVRŠČENOST – DOPRINOSI IN PREIZKUŠNJE Medtem ko je s tretjo konferenco v Lusaki Jugoslavija obnovila svojo relevantno vlogo v Gibanju neuvrščenih in pognala gibanje v začrtane smernice, je konec sedemdesetih let obetal nove krize gibanja. Z vidika jugoslovanske – recimo temu – 'nevtralistične' vizije gibanja je leto 1979 s kubanskim predsedovanjem gibanju še dodatno zaostrilo smernice, ter potenciralo predhodno že obstoječa trenja med Kubo in Jugoslavijo v okviru platforme.105 Kubansko predsedovanje je prišlo do izraza tudi v primeru reakcije gibanja glede sovjetske invazije v Afganistanu. Jugoslavija je ob nastalem dogajanju vztrajala, da bi znotraj Gibanja organizirali posebno srečanje na ministrskem nivoju, z namenom, da se pripravi načrt, kako bi ob boku z dogajanjem obsodili Sovjetsko zvezo. Jugoslovanska iniciativa je bila neuspešna. V prvi meri je bilo to bistveno težje zaradi takratnega kubanskega predsedovanja gibanju, prav tako pa pri tem ni prejela niti podporo Indije. 106 Začetek osemdesetih let je Jugoslovansko pozicijo znotraj Gibanja neuvrščenih privedel še v dodatno preizkušnjo. Z začetkom iraško-iranske vojne leta 1980 se je pod preizkušnjo znašlo tako Gibanje neuvrščenih – ker je vojna potekala med dvema članicama – kot Jugoslavija, ki je v tem obdobju z Irakom sklepala širok nabor gospodarskih projektov.107 Z drugimi besedami, Irak je v koncu sedemdesetih let in prvi polovici osemdesetih let, postal največje jugoslovansko gradbišče v tujini.108 Medtem ko je pod rake- tami iraško-iranske vojne delalo več deset tisoč jugoslovanskih delavcev, se Jugoslavija ni bila pripravljena opredeliti in obsoditi iraške agresije. Na pri- meru gradbenih projektov v Iraku oziroma izpostavljene periode pa lahko izpostavimo tudi vse večji problem slabe enotne koordinacije jugoslovan- skih podjetij na tujih trgih in konkurenčnosti med samimi podjetji in repu- blikami. Perioda osemdesetih let seveda odpira tudi probleme vse ostrejše 105 Več glej: Osolnik, Jugoslavija v gibanju neuvrščenih. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo, 1981, 55. 106 Jakovina. Aktivna koegzistencija, 470. 107 Za več glej: Lipušček, Uroš. Iran proti Iranu. Ljubljana: Založba Borec, 1982, 216-226. 108 Volfand, Jože. Iraška srečanja. Ljubljana: Založba Borec, 1985. 172 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic notranje ekonomske krize v Jugoslaviji, ki je svoje posledice odražala tudi v jugoslovanski vlogi znotraj Gibanju neuvrščenih in jugoslovanskih gospo- darskih povezovanj z državami 'tretjega sveta'.109 Ob šestdesetletnici prve konference neuvrščenih v Beogradu je pri- spevek orisal pot in vlogo Jugoslavije v gibanju. Ob tem ne pozabimo, da govorimo o še vedno aktivni platformi, ki je – navkljub velikemu šte- vilu držav članic – ob padcu berlinskega zidu izgubila svojo predhodno relevantnost. V okviru hladne vojne, lahko trdimo, kot to nakaže Bogetić, da je največji poraženec konca hladne vojne prav Jugoslavija, »/…/ tista država, ki se je v največji meri zavzemala za blokovsko osvoboditev in kon- čanjem hladnovojnih tenzij. Gledano v celoti, je Jugoslovanska diplomatska zgodovina delovala kot neprekinjeno zunanjepolitično tavanje in tehtanje med Zahodom in Vzhodom.«110 V dani omejenosti pa je v križišču globalne politične nujnosti, vizij po osnovanju lastne zunanjepolitične arene, kre- pitve gospodarskih sodelovanj in solidarnosti osnovala zunanjepolitični konstrukt, ki Jugoslaviji ni zgolj pomagal preživeti hladne vojne, temveč se je prek njega tudi umestila v vrh svetovne politične arene. Jakovina v tem kontekstu navaja izjavo Zbignewa Brzezinskega, svetovalca predsednika Jimmyja Carterja, ki je dejal, da je »Jugoslavija poleg ZDA in SSSR, edina država, ki se je afirmirala kot faktor na globalnem nivoju.«111 Vendarle pa jugoslovanskega povezovanja z državami 'tretjega sveta' ne moremo razumeti le kot sredstvo, prek katerega je lahko Jugoslavija krepila svoj vpliv v svetovni politiki, ali zgolj kot solidarnostno pomoč drža- vam v razvoju. V prenekaterem primeru se je povezovanje z državami Bližnjega vzhoda, Azije in Afrike, izkazalo kot vstopanje v hitrorastoče trži- šče. Jugoslovanski izdelki in gradbeni projekti so se hitro množili in zasidrali na teh tržiščih. Tako so se gradbeni projekti jugoslovanskih podjetij vrstili v Libiji, Iraku, Gani, Gabonu, Zimbabveju, Zambiji, Indiji, Peruju, Etiopiji, Nigeriji, Gvineji, Maliju itd. Te projekti so vključevali tako gradnje cestne 109 Smolič, Žiga. »Fokus Irak: bratstvo.« https://radiostudent.si/politika/odprti-politi%C4%8Dni-termin/ fokus-irak-bratstvo (dostop: avgust 2021). 110 Bogetić, Dragan. Jugoslavija i nesvrstanost. Prilog prevazilaženju predrasuda i stereotipa, 616. 111 Jakovina, Aktivna koegzistencija, 470. Razprave | 173 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic infrastrukture, vojaških objektov, bolnišnic, vladnih poslopij, hidrocentral, tovarn in trgovskih centrov. Jugoslovanska podjetja so lahko – na račun svojega statusa med državami 'tretjega sveta' – svoje storitve in izdelke pogosto prodala celo po višji ceni od svojih konkurentov, poleg tega pa so jim bile pridobljene še dodatne ugodnosti. Na primeru gradbenih projek- tov v Iraku lahko navedemo, da so v prenekaterem primeru jugoslovanska podjetja poleg celotnega delavnega kadra s seboj pripeljale še dve tretjini celotne opreme in gradbenega materiala.112 Številna gradbena naročila pa niso zadevale zgolj gradnje, temveč tudi tehnično opremljanje objektov, pri čemer so se v jugoslovanska podjetja stekali najvišji dobički.113 Onkraj pragmatične perspektive širitve gospodarskega tržišča jugoslo- vanskih podjetij je potrebno izpostaviti, da je bila solidarnostna drža priso- tna kot poglavitni element jugoslovanske zunanjepolitične širitve v države 'Tretjega sveta'. Jugoslavija se je v svoji solidarnostni drži do afriških in azijskih držav v razvoju naslanjala na podobnosti, vezane na mednarodni status teh držav – iz lastnega izkustva izolacije in gospodarske zaostalosti. A ne glede na to, je ta pristop do postkolonialnih izkušenj oziroma preiz- kušenj Jugoslavijo sicer postavljal v diskurzivno enako, vendar realno gle- dano privilegirano pozicijo. Po drugi strani pa je jugoslovanska solidarnost temeljila tudi na karakternih predpostavkah lastne komunistične revolucije, kar je zelo lepo razvidno v primeru Titovega govora v Indoneziji na Univerzi v Bandungu ob častni podelitvi doktorata decembra 1958.114 Prav v tem spektru so bile razpoznane številne paralele z antikolonialnimi boji. Ali kot to z drugačnimi besedami pove Budimir Lončar: Ta politika je odprla vrata. Mi smo vendarle bili evropska država, razvitejša, medtem ko so nas razumeli kot svoje. Če se ob tem spomnimo na potovanja z ladjo Galeb. Ni Galeb ustvaril neuvrščenosti, temveč je neuvrščenost rodila Galeb. Galeb je pravzaprav simbolično nakazoval, da prihaja neka evropska država, ki nasprotuje kolonizaciji, z dobrimi željami novonastalim državam. Sama manifestacija ladje in Tita kot markantne osebnosti – to je spominjalo na 112 Volfand, Jože, Iraška srečanja. 113 Smolič, »Fokus Irak: bratstvo”. 114 Broz-Tito, Josip. Borba za mir in mednarodno sodelovanje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1965, 32. 174 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic to, da je z ladjami prihajal kolonializem. /…/ Medtem ko je v tem primeru ladja Galeb simbolizirala nasprotno misijo – emancipacije, osvoboditve.115 115 Intervju z Budimirjem Lončarjem, 30. Avgust 2021. Posnetek intervjuja hrani avtor. Razprave | 175 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic VIRI Literatura: Appadorai, A. »The Bandung conference« V: India Quarterly, 11/3 (1955), 207-235. Bebler, Aleš. Čez drn in strn. Ljubljana: Založba Lipa, 1981. Bekić. Darko. Jugoslavija u hladnom ratu. Odnosi s velikim silama 1949-1955. Zagreb: Globus, 1988. Blagojević, Momčilo. Nesvrstani od Beograda do Beograda. Beograd: Redakcija informa- tivnih publikacija I servisa Tanjuga, Bogetić, Dragan. »Jugoslavija i nesvrstanost. Prilog prevazilaženju predrasuda I stereo- tipa.« Annales: anali za istrske in mediteranske študije, 24/4 (2014), 615-624, 616. Bogetić, Dragan. Nova strategija spoljne politike Jugoslavije 1956 – 1961. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2006 Bogetić, Olivera in Bogetić, Dragan. Nastanak i razvoj pokreta nesvrstanosti. Beograd: Export-press, 1981. Bogetić, Dragan in Životić, Aleksandar. Jugoslavija i arapsko-izraelski rat 1967. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2010. Broz-Tito, Josip. Borba za mir in mednarodno sodelovanje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1965. Lipušček, Uroš. Iran proti Iranu. Ljubljana: Založba Borec, 1982. Jakovina, Tvrdko. Budimir Lončar. Od preka do vrha svijeta. Zaprešić: Fraktura, 2020. Jakovina, Tvrdko. Treća strana hladnog rata. Zaprešić: Fraktura, 2011. Jugoslavija u istorijskoj perspektivi, ur. Sonja Biserko. Beograd: Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji, 2017. Klun, Albert. Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976. Mates, Leo. Beogradska konferencija. Beograd: Izdavačko preduzeće ‘Rad’, 1975. Mates, Leo. Međunarodni odnosi socijalističke Jugoslavije. Beograd: Izdavačko preduzeće Nolit, 1976. Mičunović, Veljko. Moskovske godine 1956 – 1958. Zagreb: Sveučilišna naklada Liber, 1977. Mikuž, Metod. Svet po vojni (1945 – 1957). Oris časa v katerem živimo. Cankarjeva založba. Ljubljana: 1983. 176 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic Mikuž, Metod. Svet po vojni (1958-1963). Oris časa, v katerem živimo. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1983. Nenadović, Aleksandar. Razgovori s Kočom. Zagreb: Globus, 1989. Osolnik, Bogdan. Jugoslavija v gibanju neuvrščenih. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šol- stvo, 1981. Petranović, Branko; Zečević, Momčilo. Jugoslavija 1918—1984. Zbirka dokumenata. Izdavačka radna organizacija RAD. Beograd, 1985. Pečar, Zdravko in Zagorac, Vera. Egipt. Dežela ljudstvo in revolucija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1958. Petrović, Vladimir. Jugoslavija stupa na Bliski istok. Stvaranje jugoslovanske bliskoistočne politike 1946-1956. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2007. Petrović, Ranko. Nesvrstana Jugoslavija i savremeni svijet. Spoljna politika Jugoslavije 1945 – 1985. Zagreb: Školska knjiga, 1985. Petrović, Vladimir. Titova lična diplomatija. Studije I dokumentarni prilozi. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2010. Pirjevec, Jože. Tito in tovariši. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011. Subotić, Jelena in Vučetić, Srđan. »Performing solidarity: whiteness and status-seeking.« Journal of International Relations and Development, 22(2019), 722–743. The Non-Aligned Movement and the Cold War, ur. Nataša MIšković, Harald Fischer-Tine in Nada Boškovska. New York: Routledge, 2017. Volfand, Jože. Iraška srečanja. Ljubljana: Založba Borec, 1985. Časopisni prispevki: »Beograd je pripravljen za velike dni.« Delo, 31. avgust 1961. »Demonstracije po vsem svetu se nadaljujejo.« Delo, 16. februar 1961. »Državniki o zločinu nad Lumumbo.« Delo, 16. februar 1961. »Izšla je knjiga, posvečena izvenblokovskim državam.« Delo, 24. avgust 1961. »Koča Popović o obnovitvi eksplozij.« Delo, 1. september 1961. »Park prijateljstva.« Delo, avgust 1961, 2. »Poslanstvo miru in zbliževanja.« Delo, 13. februar 1961. »Pot predsednika Tita.« Delo, 17. februar 1961. Razprave | 177 Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic »Pozdravni govor predsednika Tita.« Delo, 2. september 1961. »Protestiramo, ker smo del vesti svobodoljubnega človeštva.« Delo, 16. februar 1961 »Zgodovinski pomen beograjske konference.« Delo, 27. avgust 1961. Spletni viri: »Bandung Conference (Asian-African Conference), 1955«. Office of the Historian. https:// history.state.gov/milestones/1953-1960/bandung-conf (dostop: avgust 2021). Bogetić, Dragan. »Sukob Titovog koncepta univerzalizma i Sukarnovog koncepta regiona- lizma na samitu nesvrstanih u Kairu 1964.« https://www.researchgate.net/publication/322346969_Sukob_Titovog_koncepta_uni- verzalizma_i_Sukarnovog_koncepta_regionalizma_na_Samitu_nesvrstanih_u_ Kairu_1964 (dostop: avgust 2021). »Povijest četvrtkom – Pokret nesvrstanih (1/3).« https://youtu.be/gHmWL5ZGg8c. (dostop: avgust 2021). »Povijest četvrtkom – Pokret nesvrstanih (2/3).« https://www.youtube.com/watch?v=dD- -NNV6Qfs8 (dostop: avgust 2021). Smolič, Žiga. “Fokus Irak: bratstvo.« https://radiostudent.si/politika/odprti-politi%C4%8Dni- -termin/fokus-irak-bratstvo (dostop: avgust 2021). Drugi viri: Intervju z Budimirjem Lončarjem. Posneto na Ugljanu (Preko), 28. avgust 2021. Posnetek intervjuja hrani avtor. 178 | Razprave Vzpostavljanje jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic POVZETEK Jugoslovansko zunanjepolitično povezovanje v smeri 'Tretjega sveta' predstavlja kompleksen in dolgotrajen proces, ki se v obliki konkretnih pove- zovanj intenzivnejše začne v sredini petdesetih let. Skozi več desetletij lastne politično-zgodovinske afirmacije jugoslovanskih zunanjepolitičnih smernic v luči neuvrščenosti, so prenekatere poteze, dogodki in odločitve pogosto tolmačene kot edina smiselna in dolgotrajno začrtana smer zunanjepoli- tičnega delovanja Jugoslavije. Vendarle pa se ta proces predvsem v letih, ki so sledila izhodu iz Informbiroja ne zdi tako samoumeven in je prežet s številnimi pomisleki, preizkušnjami in neposrednemu prilagajanju politikam velesil. V tem kontekstu prispevek prikazuje razvoj jugoslovanske zunanje politike, postopke ter okvirno kronologijo povezovanj z državami »Tretjega sveta«, ter preizkušnje jugoslovanskega delovanja v tem cilju – predvsem v perspektivi neskladnosti zunanjepolitičnih akcij med političnim idealizmom in pragmatizmom Jugoslavije. To pot prispevek zamejuje v obdobju med letoma 1948 in 1961, do prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu, ko Jugoslavija jasno začrta svojo vlogo med ne-blokovskimi državami.