Poštnina plačana v gotovini Ljubljana, petek 27. maja 1938 Cena Din t*- Leto lil Uredništvo in uprava: Ljubljana, Novi trg št. 4/11 ZBOR Štev. 8 Naročnina: letno Din 24'— polletno „ 12-— četrtletno „ 6’— za inozemstvo letno „ 36 — izhaja vsak drugi četrtek GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR Dimitrije Ljotič: Razmere v Romuniji Razmere v Romuniji zaslužijo, da pišemo o njih. Ne zaradi romunskih razmer samih, marveč da bi se mnoge stvari pri nas bolje razumele. V zadnjh šestih mesecih so se začele v Romuniji stvari zelo hitro razvijati. Tega razvoja dogodkov pa ni mogoče pravilno razumeti, če se ne najde njih pravega smisla in če se opazuje posamezne dogodke vsakega zase, brez zveze z drugimi. V novembru pr. 1. je padel Tatarescu, čim so bile končane volitve, ki so mu vendarle dale znatno relativno večino. Na njegovo mesto je stopil Aktav. Goga, voditelj neke manjše krščanske, protiparlamentar-ne in protisemitske stranke. Dobil je velika pooblastila in je začel korenite reforme, obenem pa je razpisal volitve. Iznenada pa je Goga padel. Ustavile so se vse priprave za razpisane volitve. Sestavi se vlada z mnogimi bivšimi predsedniki vlad in s patriarhom Mironom na čelu. Izda se nova ustava, ki je antipar-lamentarna in korporativna. Komaj pa so ljudje v inozemstvu pomislili, e, dobro, sedaj je Romunija prešla v novo in normalno življenje! —, pa pride naenkrat potres, ki oznanja, da Romunija ni našla svojega pravega izraza. Takoj po spremembi ustave smo brali v »Politiki« neverjetno vest — da je vodja romunske stranke »Vse za domovino« razpustil svojo organizacijo, da je odšel v Italijo, kjer bo prevajal svojo knjigo v tuje jezike ... Takoj mi je bilo jasno, da je ta informacija navadna laž. Če je Codreanu zares tak, Kot ga njegovo dosedanje delo prikazuje, potem ne more biti res, da bi zapustil vsako politično delo in odšel v inozemstvo in tam prevajal knjige. Hitro sem našel potrdilo za to v nekem intervjuju Codreana na naslov nekega velikega francoskega lista. Ta njegova izjava se je glasila približno tako: »Da, razpustil sem svojo organizacijo. Ta organizacija je slonela na zakonu. Ker je zakon sedaj spremenjen in ne dovoli več organizacije, je čisto naravno, da jo je treba razpustiti. Toda svojih gnezd (to so tovariške organizacije od 5 do 10 ljudi) niti ne morem, niti nočem razpustiti, ker je to nekaj spontanega in organskega. Ni zakona, ki bi prepovedal človeku izbirati si tovariše, ali bi mu zapovedoval, da jih ne sme imeti, ali da jih mora zapustiti. Vesti o mojem odhodu iz Romunije morete presojati po tem, da ste me našli tu v polnem delu in odločenega, da iz Romunije ne grem.« Te besede Codreana so dovolj jasne ter jih ni treba še pojasnjevati. Toda že dva meseca prihajajo iz Romunije vesti o vladnih ukrepih; najprej kakor proti nekakemu nevidnemu sovražniku, nato pa vse določneje: proti Codreanovi politični organizaciji. Zadnje dni pa je proces proti Codreanu (zaradi navadne klevete na naslov profesorja in ministra Jorgi) vzbudil ogromno zanimanje. Svetovna javnost (in dobro vemo, kaj to pomeni), je objavila, da je Codreanu ubijalec, podpornik ubijalcev, tujec, da ni Romun, da pred sodiščem ni zapustil junaškega vtisa, da se je težko zagovarjal itd. Po pa človek ito sliši, postane začuden: zakaj pa potem tak krik in vik? Proti ubijalcu, podporniku ubijalcev, poleg tega še tujcu, bi mase — same od sebe — najbrž ne nastopile. Najmanj pa moremo razumeti, kako bi mogli ljudje iti za človekom, ki zaradi male stvari postane strahopetec in se celo težko izraža pred sodiščem! V nekem drugem beograjskem listu pa smo našli čisto slučajno opis sodbe. Ko so ga privedli v sodno dvorano, je vsa publika sama od sebe in brez povelja vstala — tako, da je celo sodnikom bilo težko prikrivati svoje vznemirjenje... Od tega časa pa delajo vedno zopet nova »odkritja« o veliki zaroti »Železne gar- de«. Ko to berem, se moram zares smejati, ker se oblastniki nič ne potrudijo, da bi prikrili stvarne razloge takega delovanja. Kakor navajajo listi po uradnih objavah, so dokazi taki, da bi jih vsakdo mogel najti v kateremkoli članku ali pismu (katerekoli politične organizacije, ki ve, kaj hoče in ki se bori za svoj ideal; ki prepoveduje, kar mora priti neizbežno — kakor, če bi nekdo ob sadnem cvetu napovedoval, da nastanejo iz njega čez kratko dobo zrele češnje ali slive ... Berem te »dokaze«, pa se smejem in moram se smejati, ker bi take dokaze mogli najti tudi v naših spisih; saj, čeprav nismo »teroristi«, vendar realno in stvarno gledamo na življenje naroda ter poudarjamo, da zaradi takih in takih vzrokov mora priti do takih in takih posledic... Vsi ti procesi in »dokazi« pa dokazujejo samo eno: da v Romuniji niso bili rešeni problemi niti s spremembo ministrov niti s spremembo kabineta niti s spremembo ustave. Kajti, če bi bili rešeni, bi Codreanu in njegova tovariška gnezda ne bili nevarni režimu. Tedaj bi ne bilo proces v, niti vsega drugega, kar sedaj iz Romunije objavljajo. In kakor da slišim sledeči dialog iz Romunije, razgovor onih, ki jo upravljajo, to je formalne države — z romunskim narodnim življenjem, to je s stvarno državo: »Kaj se upiraš? Zakaj ne miruješ? Ali še nimaš dosti? Če menjam ministre — ti ni prav. če menjam vlade — ti ni prav. Če menjam ustavo — zopet ti ni prav. Kaj vendar hočeš? Ali to ni dovolj?« Odgovor se glasi: »Ni mi dovolj: ako vse spremeniš — stari duh pa ostane — se ni ničesar spremenilo! Vse vaše spremembe brez spremembe duha pa niso ni-kake spremembe, ker delate te spremembe samo zato — da bi se duh ne spremenil, da bi ostal stari duh! Zato se ne morem pomiriti!« * Toda ta resnica ni čisto romunska Specialiteta. Ta se nanaša na vse države in narode. Kjerkoli ljudje mislijo, da je dovolj menjati osebe in sisteme, ne da bi se duh spremenil — za vsako tako državo velja resnica, ki smo jo povedali. Odtod izvira dejstvo, da romunske razmere z jarko lučjo razsvetljujejo tudi naše prilike. Mnoge stvari pri nas postanejo razumljive šele, če razumemo te romunske dogodke. Zato pa smo tudi napisali ta članek. Sodobna Rusija Dne 16. t. m. smo imeli v ‘Ljubljani v dvorani »Delavskega doma« izredno lepo uspelo predavanje o sodobni Rusiji, kateremu pa »veliki informativni« tisk iz neznanih (?) razlogov ni utegnil posvetiti nibi besedice. Razumemo, da je molčal tisti tisk, ki se že iz čisto trgovskih vzrokov (da o drugih miti ne govorimo) ne sme zameriti komsalonski purgariji. Toda mi imamo v Ljubljani tudi tisk, ki bi si na videz kar razčesnil usta v kričanju proti marksizmu, ki je bil izrecno povabljen in zaprošen, da preko svojih stolpcev povabi tudi svoje »bravce« na predavanje, pa še celo preko osebe, ki se smatra za neko kapaciteto v »socialnih« vprašanjih, in ki je že sama včasih poskušala lotiti se ruskega problema (čeprav z malo sreče), pa vendar — tudi ta tisk molči kot grob ... Predavanje je namreč bilo prirejeno pod okriljem Jugoslovanskega nacionalnega akademskega kluba Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja »Edinstvo« in predaval je g. Rafko Živadinovič, noVinar iz Beograda, ki je sicer član Antimarksistične-ga komiteta v Beogradu, ni pa v svojo nesrečo ali srečo še kakšen drugačen edino-zveličavni član ... Predavatelj nam je uvodoma pokazal predvojno Rusijo, kakršne skozi berlinska in dunajska predvojna židovska očala nismo bili vajeni gledati. Pokazal nam je vso veličino ruskega genija, umetnika in učenjaka in njegove zasluge za napredek svetovne kulture. Tudi gospodarske razmere v carski Rusiji niso bile take, da bi mogle povzročiti revolucijo. Fevdalizma je bilo ob izbruhu ruske revolucije največ v Angliji, v Nemčiji, v Avstriji, v Romuniji in šele na peto mesto je prišla Rusija. Delavstva je bilo za kakršnekoli prevrate premalo, ker je bila industrija šele v povojih (bilo ga je vsega poldrug odstotek celokupnega prebivalstva). Pač pa je bil glavni vzrok revolucije širok prepad med ljudstvom in inteligenco, ki je zapravila tudi zadnje pare, samo, da je mogla v zapadno Evropo. Samo tja jo je vleklo, samo tam se je čutila domačo. Tam je srkala vase »naprednost« in — marksizem, doma pa ji ni bilo »nečevo djelat«. Ta narodno odtujena inteligenca je v svojo lastno nesrečo povzročila revolucijo ter je v pokoro za svoj greh z lastnimi trupli zamašila prepad, ki je zijal med njo in narodom. Ni zaman tako preroško svaril Dostojevski: Na zapad hočete? Delavci bodete po pariških tovarnah in berači po pariških ulicah. V Berlin hočete? Tam bodete delavci in berači... V drugem delu predavanja nam je gospod predavatelj na podlagi izvlečkov iz sovjetskih uradnih podatkov in člankov iz sovjetskega časopisja naslikal žalosten položaj boljševiške 'Rusije. Hoteli so uničiti zasebno lastnino in v zvezi s tem družino, hoteli so uničiti Boga. In kaj so dosegli? Delalo se je brez iniciative, brez duha, samo toliko, da je izgledalo, da se nekaj dela. Ogromne množice bezprizornih otrok, ki se kot ptice selilke brez nadzorstva potepajo po državi in se preživljajo z zločinstvi, so pripravile rdeče oblastnike do tega, da so uvedli smrtne kazni za otroke od 12 let naprej! 3 milijone otrok je bilo na ta način izročenih svinčeni »vzgoji«! Splavi so tabo obupno narastli, da so odrejena že štiri ljudska štetja, a rezultat niti enega ni objavljen, temveč je odrejeno še peto! Boga niso ubili, temveč so vero vrnili v katakombe in duhovništvo v platnena oblačila, da se je ponovno spremenila v živo cerkev iz prvih stoletij po Kristu, ko je bila najučinkovitejša! V koncentracijskih taboriščih umira 6 milijonov političnih jetnikov jn sicer ne »buržujev«, ker so ti že davno iztrebljeni ali pa žive v emigraciji, temveč 6 milijonov ruskih kmetov in delavcev!! Vendar pa se zato prav nič ne zgane evropski »informativni« tisk ali »demokratsko čuteča« inteligenca, ki sicer zažene krik in vik, če je n. pr. kjerkoli drugje aretiran en sam žid! Kajti Stalin kupuje duše, maši usta in ohromi roko s peresom z zlatom nasilno oropanim ruskemu človeku! Lenin sam je dejal, da je kmetstvo kulturna sra- Zopet je utihnil mož, kot so redki med nami. Po težki bolezni je odložil svoje pero pisatelj dr. Sva« Lah Čeprav ni bil naš član, smo vedno visoko cenili njegovo neupogljivo hrbtenico, njegovo v jugoslovansko in slovansko smer neštetokrat zaostreno govorjeno in predvsem pisano besedo, katere niso mogle prisiliti k molku ne avstrijske ječe, ne preganjanje med svetovno vojno, ne pesimizem današnjih dni. Bil je mož finese, jasnega čela, čistih rok, mož resnice. Z odkritim veseljem je spremljal vsako novo živo kretnjo našega gibanja. Umrl je velik mož, velik Slovenec, velik Jugoslovan, velik Slovan. Slava njegovemu spominu! mota, zato ni treba, da se komu oglaša vest, če mora ruski kmet financirati — svetovno revolucijo! Toda reakcija ruskega človeka na ta židovski eksperiment je grozna in strašna. Ruski duh se prebuja! In komunistična dru-hal odstopa pred njim, se umika korak za korakom. Vrnjena je zasebna lastnina kmetu in delavcu, sovjetska birokracija pa ima lahko tudi briljante in diamante kot tako lastnino. Družina je spet zaščitena bolj kot v katerikoli buržuazni državi. Boga se »tolerira«. Prebujajoči se ruski duh pljuje na sovjetske mazaške »umetnike«, komunistična druhal se spet umika in tiska na tisoče in tisoče — Puškina. Ruski duh pljuje na »svetovno revolucijo«, druhal se umika in slavi — rusko domovino!! I oda sabotaža raste, zavzema grozne razmere. 67.000 železniških nesreč v enem samem letu!! Delavec meče pesek v bencin traktorja, kmetica sekiro v snop, da se polomi mlatilnica. Najmodernejše tovarne odpovedo, ker delavci, ne meneč se za smrtne kazni, lomijo stroje. Stalin strelja in kolje kakor vojskovodja poveljnike armade v paničnem begu. Strelja in besni, dokler njega samega ne bodo pomlatili. Nacionalna prava Rusija pa vstaja... Ob koncu je g. predavatelj pozval občinstvo, naj ne naseda komunističnim agitatorjem ter naj ne nudi opore ideji, ki je tako ponižala največji slovanski narod in uničila državo, ki je pohitela v smrt, da resi malo Srbijo in tako pripomore k osvoboditvi Jugoslovanov. Boj proti komunizmu naj bo skromen dokaz naše hvaležnosti za tako žrtev. Občinstvo, ki je napolnilo dvorano do zadnjega kotička, se je predavatelju odzvalo z burnim odobravanjem. Vsa izvajanja so bila podkrepljena s citati :iz sovjetskih časopisov in uradnih ugotovitev, tako da niti redki izmed poslušalcev, ki so se čutili prizadete, niso mogli izjaviti proti predavanju drugega, kot da je »tendencijozno«. »Tendencijozna« so najbrž *Vdi .odkritja Policije na beograjski univerzi, ki jih niti »veliki informativni tisk« ni mogel zamolčati. Ave caesar, morituri tesalutant V kranjski »Soboti« je dne 7. t. m. izšel članek pod naslovom »Najprej kruha živim žrtvam«, v katerem med drugim piše dobesedno tudi tole: »V najbolj katoliških časopisih se zadnje čase mnogo bere o postavitvi spomenika v svetovni vojni padlim Slovencem, ki naj bi stal na Brezjah. Najvažnejše je seveda vprašanje denarja. Načrt predvideva tudi, da se bo vklesalo ime vsakega padlega slovenskega vojaka v nalašč za to postavljena umetna stebrišča in sicer za vsako župnijo posebej po abecednem redu. Da pa se bo moglo to storiti je nujno potrebno, da za vsakega padlega vojaka preostali svojci plačajo po 300 dinarjev, če pa teh ni več ali če so siromašni, potem naj župni uradi preskrbe ta denar in pobirajo prostovoljne prispevke potom cerkvenega darovanja, puščice in podobno. Ker pa imamo Slovenci že od nekdaj Srečo, da imamo dosti narodnih mučenikov, zato smo bili tudi med svetovno vojno med prvimi, ki so sorazmerno žrtvovali največ človeških življenj, tako da bo imela ta idealna akcija pripravljalnega odbora najbrže naravnost presenetljiv uspeh. Kot bivši bojevnik ne bi imel nič proti taki zamisli, če bi videl tiste vojake, ki so prelili svojo kri na bojnih poljanah in pustili tam svoje roke, svoje noge, svoje oči in s\oje zdravje, preskrbljene in rešene tistega keliha trpljenja, ki jih še vsa povojna leta zasleduje. Tudi jaz bi pozdravil z veseljem ta dragoceni spomenik, če bi videl, da so vojnim invalidom, vdovam in sirotam zbrisane solze iz upadlih lic in da imajo človeka dostojno življenje in če ne bi videl, kaka trnjeva pot jih še čaka preden končajo na — Golgoti! Toda vidim jih in drugi jih vidijo, — tudi tisti, ki nočejo! — kako se zgubljeni potikajo po naši mili domovini, ne kot ljudje, katerim je domovina hvaležna, ampak kot izobčenci človeške družbe, ogoljufani za pravice plačane s krvjo. Zdi se mi, da bi tudi mrtvi tovariši — ki so že zdavnaj spili kelih trpljenja do dna — podobno izpovedali, ako bi se le za trenutek vrnili na to žalostno zemljo; prav gotovo bi nam približno tako-le govorili; Za spomenik se nam prav nič ne mudi, saj imamo tukaj mir, za katerega smo preje celo življenje molili, pa ga nam niste dali! Tukaj tudi ni črnožoltih denuncijantov, tukaj ni Suhega bajerja. Zato dajte živim žrtvam vojne to, kar ste na vsa usta obljubovali takrat, ko ste nas izza varnega zapečka pošiljali v ogenj! Ali nam niste rekli, ako se vrnete brez roke ali noge, na rokah Vas bomo nosili? Mrtvi imajo dober spomin, pozabljajo pa živi, najbolj tisti, ki največ obljubljajo: in to vedno isti — včeraj in danes! Da, gospoda, lepo je skrbeti za mrtve, ali še lepša in bolj Bogu dopadljiva je skrb za žive, posebno za tiste, ki so pohabljeni brez svoje krivde.« Tako ugotavlja čisto pravilno »Sobota«. Toda »Sobota« bi se izneverila svoji politični orientaciji, če bi ostala do kraja dosledna, pa ne bi zaključila članka že tam, kjer bi ga morala šele prav začeti. Komu n. pr. piše »Sobota« svoje zaključne besede? Mar »tisti gospodi, ki je obljubovala izza varnega zapečka, ko je pošiljala bojevnike v ogenj? Tistim živim, ki najbolj pozabljajo, ker so največ obljubljali, in ki so vedno isti — včeraj in danes«? Spoznanje, da je moledovanje pri tej gospodi bob ob steno, ni od danes niti od včeraj, temveč je ravno pri nas v Sloveniji staro že pol desetletja. Že pred pol desetletja je dozorelo spoznanje, da ogoljufanim za pravice, s krvjo pridobljene, lahko dajo te pravice izključno le tisti, ki so si jih tudi sami z lastno krvjo zaslužili! Da pa to niso tisti, katerim v Gradcu, na cesarskem Dunaju, v Ženevi, po Nici in Parizu »niso dale miru — male stvarce« (katere pa nikakor niso bile — uši, ki so pri frontnih bojevnikih včasih tudi dobile to ime), je danes vsakemu frontnemu bojevniku že davno jasno kot beli dan. Dr. M. T. Mladi in stari "Domoljubu" v album Nismo tako zagrizeni, da ne bi vzeli včasih tudi »Domoljuba« v roko. Pa smo brali v št. od 25. VIII. pr. 1. legendo »Marija v Leščevju« (napisal Joža Vovk), kjer stoji zapisano med drugim: »Zgodilo se je nekoč, da je Andrejčev Ivan na paši krave zgubil. Več ur je po gozdu jokal in iskal svojo živino. Nazadnje bo pa vendarle moral brez krav domov... Mrak se je že vlegel v dolino in Ivan je šel proti domu. Prav do potoka je prišel in zavil po stezii med robidovjem in leščevjem proti vasi. Nenadoma je obstal in se tako začudil, da bi ga kmalu po tleh vrglo. Ni vedel v prvem hipu, ali je resnica, kar vidi, ali so samo čudne sanje. Vsa njegova živina je klečala na sprednjiih nogah okrog leskovega grma. Ivan je stal, gledal in se čudil. Njegove krave kleče. Vse skupaj, niti z repom ne zamahne nobena, skupaj tišče glave in kleče, krave kleče! Pristopil je bliže. Zdaj je šele videl čudež. Sredi leščevja nekoliko od tal je visela majhna Marijina podobica. Segel je po njej in jo vzel v roke; krave so takoj vstale. Ivan je ogledoval podobico. Bila je stara in komaj se je na njej še razločila Marijina podoba. Marija je sedela na prestolu in držala v rokah Jezusa. Na glavi je imela lepo krono, Jezus pa v roki žezlo. Ivan je podobico spravil v žep in gnal krave domov. Zdaj je bil vesel, da je dobil svojo živinico. A ves čas je mislil tudi na Manijo ...« (podčrtali mi.) Tako »Domoljub«. Kaj naj porečemo k takim nerodnim izlivom napačne gorečnosti? ODOzoriloI Dobivamo poročila, da ponekod plenijo naše od cenzure čisto v redu odobrene brošure, pa celo posamezne številke našega lista. Pozivamo vse tovariše in naročnike, da nam nemudoma sporoče vsak tak protizakonit slučaj, da podvzamemo vse potrebne korake proti temu. * Opozarjamo vse tovariše, da se lahko obavljajo hišne preiskave po zakonu samo v prisotnosti lastnika stanovanja (sobe), 'in da je vsak drugačen postopek protizakonit. V našem veselem, elementarno živahnem in vsled tega nezadržnem razmahu, s katerim je baš letošnjo pomlad začela uži-gati naša misel tudi v najoddaljenejšem in najnepristopnejšem kraju naše ožje domovine, tja gori v gorskih rovtah, — se naravno pojavljajo vsak čas nova vprašanja, novi problemi, ki morajo biti nujno in odločno rešeni, da ne zadržujejo in ne ovirajo razvoja. Je nekaj, kakor pravi božji blagoslov, ki v zadnjem času spremlja naše delo: izdajstvo beograjske trojice ni napravilo škode, temveč je dalo povod, da se je na sijajen način manifestirala z vso spontanostjo zvestoba do predsednika in se utrdila naša neomajnost. Vintgarski dogodek, ki naj bi ubil naše gibanje v Blejskem kotu, kjer nekaternike tako silno moti, je napravil naše gibanje tako splošno znano in popularno, da danes govori vse ljudstvo o Ljotiču, povprašujejo, kdo je ta mož, katerega se treba tako bati, pa zakaj prav njega in samo njega. Občudujejo moža, katerega ime so doslej komaj poznali in se smejejo junaštvu, ki strelja s topovi na muhe. Tako naši nasprotniki sami delajo na tem, da se naše vrste strnejo, da jih ljudstvo gleda s spoštovanjem, da se rodi v njem vedno bolj prepričanje, — da more biti ta mož edino pravi, .ki utegne pomagati iz obupnega položaja. V tem tihem, pogosto trdem, za nas veselem in vedno jasnejše uspešnem boju, se pojavlja nekaj med nami in nad nami, nek tajni eter, po katerem gre zveza med našimi srci in možgani, brez zapreke daljave, kakor, da ima vsak izmed nas v sebi za zvezo z vsemi pravimi, poznanimi in nepoznanimi tovariši radijsko oddajno in sprejemno postajo. Zgodi se pri tem ponovno presenetljiv pojav, nerazložljiv, brez transcendentalnih sil: v stvareh, ki bi v drugih organizacijah povzročile bombastične debate, burne prepire in imele celo za posledice cepljenje in razkole, se sestanemo iz vseh vetrov in brez predhodnih razgovorov in brez navodil in uplivanj poslušamo z veselim začudenjem izjavo za izjavo z ugotovitvijo, da smo prav, vsi prav istih misli! Zato se nam ni bati načetja nobenega vprašanja, nobeno vprašanje za nas ni »kočljivo«, nobeno tako, da bi se mu morali izogibati iz medsebojnega obzira, radi notranje organizacijske taktike. Nasprotno smatramo kot svojo dolžnost, da se vsakega vprašanja brez odloga in z vso odkritostjo in brez vsalke rezerve lotimo, da ga nujno rešimo in da s tem odstranimo vsako nevarnost ovire, zapreke in nadlege pri nadaljnjem delu. Tak problem je tudi n. pr. vprašanje: mladih in starih. Predvsem bi bila povsem napačna in radi tega skrajno škodljiva vsaka rešitev, ki bi generalizirala. Imajo svoje vrline in svoje prednosti eni in drugi in gibanje, ki hoče porabiti in izkoristiti vse dobre, poštene narodne sile, mora zbrati, zaposliti, vzeti v svojo službo vrline in prednosti enih in drugih. Eno dejstvo, ena prednost je predvsem, pred katero si ne sme nikdo zapreti oči: da je mladina še nezagrenjena, da njenega poleta niso oslabila razočaranja, da so njeni jekleni živci neizrabljeni in da je zato naravno pravilno in nepobitno, da spada k volanu ona, da ima ona vlogo motorja. Naša pot je v vojnem avtu, ki ima napraviti težko nevarno vožnjo po viharjih, po raztrgani in razdrapani, vsled zanikrnosti zanemarjeni cesti, ob nevarnih prepadih, gori in doli po strminah, gori do resnične pravice in svobode. Motorji mladine so sijajni, toda gorje, če pri taki vožnji nimamo dobrih zavor: katastrofa je neizogibna in čim močnejši je motor, tem hitrejša, tem sigurnejša je katastrofa. t Sem po letih eden najstarejših zbora-ških delavcev, zato naj mi bo dovoljeno, da opozorim poleg tega še na eno našo prednost. Mi stari smo preživeli čas nacionalnega boja pred in med vojno, ko ni bilo le prilike, temveč so razmere naravnost prisilile vsakega našega človeka, da v vsej svoji goloti, brez olepšanja in krinke pokaže v najtežjih časih svoj značaj. Mladim marsikateremu življenje še ni dalo prilike za tako temeljito preizkušnjo. Zato je sortiranje starih veliko lažje, ker mora vsak izmed njih, ki hoče imeti kot član zaupanje, da je dober Zboraš, dopustiti, da se temeljito preišče, kako se je vsak teh posameznikov ponašal ob onih trdih, a baš zato ne-varljivih preizkušnjah. Tej temeljiti preiska- vi se mi stari ne le ne smemo protiviti, temveč jo moramo naravnost zahtevati kot obligatno, ker naše gibanje ne sme nikdar dopustiti, da bi se utegnilo celo pri nas zgoditi, kakor se danes dogaja marsikje, da se n. pr. stavlja jugoslovanskega dobro-voljca, jugoslovanskega prvega minerja v isto vrsto ali celo daleč izpod tistega, ki je v času, ko je prvi riskiral za svoje idealno mišljenje ne le krogljo, temveč tudi vešala, — bil dobro plačan avstrijski ali madžarski konfident. Mladost je egoistična, toda ne kramarsko, ali pravilneje, le pokvarjena mladost je kramarsko egoistična: zdrava poštena mladina pa je samosvoja v idealističnem oziru: ve, da je bodočnost njena. Zato zahteva, da ima v tej bodočnosti odločilno ali vsaj soodločilno besedo. Zdrava, poštena mladina pa je tudi borbena, požrtvovalna, razpoložena za junaštvo in mučeništvo. Zato je po mojem mnenju prav, da priznamo mladini in upoštevamo upravičenost te njene zahteve v polnem obsegu, z edinim pogojem, da je ta egoizem v popolnem skladu in v popolnem enakem razmerju z omenjeno borbenostjo, požrtvovalnostjo, pripravljenostjo za junaštvo in mučeništvo. Če teh slednjih lastnosti ni in kolikor manj je teh slednjih lastnosti, toliko manj je etične upravičenosti za take zahteve v našem pokretu. Zato: Prednosti mladih in starih, vrline enih in drugih: vse v službi svete zbo-raške stvari, v skupni boj, v skupno delo, za skupen ideal, za skupno zmago. Kakor stan ne sme delati razlike ali celo na-sprotstva med nami, tako to tudi ne sme biti sama razlika v starosti. Upoštevati je to in ono razliko le v toliko, v kolikor je pripadnik tega ali onega stanu, te ali one življenjske dobe prikladnejši za to in drugi za drugo delo. Tako bo razlika v stanu in v letih le element več za uspešnost našega dela, ker bo vir in pogon za plemenito tekmo v trudu za uspeh in zmago. Še nekaj, kar smatram kot nujno spe-cijalno nalogo mladih, pri delu med starostnimi vrstniki. To je izbrisanje stanovske razlike med mladino, iskanje prisrčnega, intimnega stika med akademsko, delavsko, obrtniško in kmečko mladino. Po celem obnašanju morajo ti slednji videti, da smatra akademik mladega poštenega delavca, kmečkega fanta kot sebi povsem enakovrednega, da mu je njegova večja izobrazba dobrina, katera mu ne daje nadutosti in stanovske domišljavosti, temveč dobrina, katero rade volje deli z vrstniki iz drugih stanov. Torej ne ločimo mladih in starih v dve nasprotstvi, ne slabimo organizacije s tako opredelitvijo, temveč skupno ramo ob rami, očetje in sinovi, na nevzdržni pohod do popolne zmage, ki ob taki kvaliteti članstva ne more izostati! Kal Je država Zbora? V tem času velikih potresov in težkih gospodarskih, socialnih in moralnih kriz, so Južni Slovani: Srbi, Hrvati, Slovenci in Bolgari poklicani in prisiljeni, da pogledajo v oči stvarnosti v sebi in okrog sebe. Nobeno zanašanje, varanje ali odlašanje v spoznanju resnice in stvarnosti ne more zatemniti resnice, niti spremeniti stvarnosti. Pred vsem moramo biti na jasnem, da je jugoslovanstvo ne samo politično-histo-rična in kulturno-gospodarska stvarnost, marveč da je edina realna osnova za ohranitev in napredek vseh Južnih Slovanov. Jugoslovanstvo zavaruje vse njihove dobre lastnosti in izpopolnjuje njihove pozitivne vrednosti. Toda, jugoslovanstvo ne sme biti samo politično-nacionalistična formula ali oblika; njegov pomen je v vsebini, ki omogoča napredno delavnost in dogovorno sodelovanje vseh balkanskih Slovanov. Narod je živ organizem, ki se neprestano obnavlja, toda z uspehom samo tedaj, če je to obnavljanje na zdravih temeljih, na pozitivno bioloških vrednostih, na smo-treni družabni ureditvi in na pravilnem izkoriščanju naravnih faktorjev. Ohranitev in izpopolnjevanje bioloških in rasnih lastnosti zajema vse koristne napore, da bi se ustvarili pogoji za boljše življenje. Premišljena in stalna delavnost po sodobnih načelih družabne pravice za zavarovanje in izpopolnitev braka (zakona), materinstva, zdravega naraščaja, kakor tudi za zaščito dela in delavcev vseh vrst in pod vsemi okolnostrni v gospodarskem in higijenskem oziru — vse to je najboljše sredstvo za okrepitev življenjske moči, za dvig splošne morale in blagostanja ljudstva. Narodna prosveta mora odgovarjati našim rasnim sposobnostim in lastnostim, gospodarskim potrebam in načelom sodobne socialne predagogike. Vzgoja mora biti ne samo strokovnjaška, temveč tudi fizična in sociaina — nikakor pa ne sme biti formalistična in podvržena tujim vplivom. Privatno kulturno iniciativo je treba spraviti v sklad s splošnim idealom ljudske prosvete. Znanstveno delo in njegovo izkoriščanje mora služiti socialnemu napredku. V tem smislu je treba zavarovati svobodo za znanstveno raziskovanje. Versko čustvo je treba negovati, toda brez materialne ali politične koristi. Materialistično pojmovanje zgodovine in življenja ter vsi na tem temelju zasnovani sistemi ne zadovoljujejo ideala narodne Zadruge. Oni izhajajo iz istega napačnega socialno-psihološkega kompleksa, v katerem je človek ponižan na nivo stvari, v katerem je družabni organizem pretvorjen v mehanizem, v katerem sta tehnični napredek in materialno blagostanje postala smoter, ne pa sredstvo za izpopolnitev človeškega življenja. Dober je samo tisti socialno gospodarski sistem, ki daje vse pogoje za razvoj in ohranitev vsega plemenitega in pozitivnega v človeški individualnosti, ki pa istočas- no daje možnost, da se take individualne vrednosti najsmotrenejše uporabijo v dobrobit družabne celote. Vsako tako napredno delavnost in dogovorno sodelovanje vseh koristnih članov narodne in ljudske družbe pa ovira takozvana »liberalna« demokracija. Fašizem in drugi podobni sistemi »h metode ne odgovarjajo niti pogojem in potrebam našega življenja, niti duši našega naroda. Kraljevina Jugoslavija mora postati nosilec novega socialnega in kulturnega pojmovanja in ureditve, ki naj pokaže ne samo Slovanom, marveč vsemu svetu načine in pota boljšega ter humanejšega življenja. To pa bo dosegla s stanovsko zadružno urejeno družbo in državo. Zadrugarstvu morata predvsem biti predpogoj zavest in prepričanje, da so solidarnost, socialno sočustvo in humanost bistveni naravni zakoni vsakega ljudskega napredka in stvarnega blagostanja v državi. Tako, v celokupnem družabnem, gospodarskem in kulturnem življenju praktično izvedeno zadružništvo omogoča tak upravni sistem, ki ima stalno oporo v najširših slojih ljudstva in ki služi metodam kvalitativnega izbiranja najboljših vodilnih ljudi. Pri takem sistemu je ves narod v neprestanem kontaktu z vladajočimi in upravnimi faktorji. Pri takem sistemu predstavlja vsaka oblast tudi najvestnejšo in najodgovornejšo službo, kakor tudi največjo požrtvovalnost za družbo in državo. Izvedba vseh družabnih reform — ako naj bo pravilna in uspešna — mora imeti korenine v pravičnosti; jedro te pravičnosti pa je v spoštovanju tujega življenja in vseh njegovih značilnosti in vrednosti, katere mora ohranjevati in ščititi kot svoje lastne. Stanovsko-zadružni sistem onemogo-čuje vsako nasilje, bodisi odzgor ali odzdol ter mora sloneti na resnični avtoriteti, na redu in delu. Pri taki ureditvi država ni prisilna organizacija, marveč prava mati in domovina vseh državljanov, ki sodelujejo in prispevajo svoj delež k družabni skupnosti brez razlike v položaju in poklicu. Življenje posameznika in družabnih vrst je tu v polni harmoniji s splošno dobrobitjo in napredkom vse družbe in narodne skupnosti, kateri se podrejajo vsi posamezni in lokalni interesi. Zadružni sistem omogoča neposredno stvarno sodelovanje najširših slojev naroda in njihovo najboljšo udeležbo pri reševanju vseh gospodarskih, družabnih in kulturnih vprašanj. Nasprotno kapitalizmu in drugim materialističnim sistemom usposoblja zadru-garstvo ali stanovsko zadružni sistem ves narod, vse ljudstvo, vsakega posameznika in vse družabne vrste za velika in pozitivna dela. Značilnosti za ta sistem so: pravično obdavčenje, racionalna zamenjava dobrin, prehod iz razbitega, anarhičnega in nesocialnega gospodarstva v organizirano gospodarstvo po načrtu, socializacija velikih podjetij, ki služijo splošnim potrebam, razbremenitev administracije in uvedba reda v državnih financah, prometna in gradbena politika na temelju utrjenih načel sodobnega gospodarstva in pravilno reševanje vseh družabnih in gospodarskih problemov. Na drugi strani pa ta sistem pobija in preprečuje: vsako obogatitev s posredništvom, z nesolidno trgovino ali z izkoriščanjem položaja nameščencev in služite-ljev, preprečuje oderuštvo, ne dopušča nepoštene konkurence in izmozgavanje ter ne dovoljuje nezdravim in nesposobnim elementom priti na površje pri javnih poslih. Tak sistem in taka družabna ureditev odrejata točne meje osebni, kulturni in gospodarski svobodi. Poštenemu narodnemu človeku se teh meja ni treba bati, ker bo svoboden. Privatni lastnini se mora dejansko zajamčiti minimum, pa tudi dejansko omejiti maksimum. Privatna lastnina ima pravico obstoja, ona pa ima istočasno tudi svoje socialne dolžnosti in funkcije. Svoboda delavnosti in akcije daje vzgona napredku, toda ta svoboda ne sme biti nikdar nasprotna splošnemu napredku. Osebna svoboda mora izvirati iz najglobljega občutka zavestne in resnične odgovornosti. Delo v teh naštetih smereh in po teh načelih (ki še daleč niso izčrpani) pomeni ustvarjanje novega aktivnega socialnega tipa v naši nacionalni skupnosti, ustvarjanje boljšega človeka in boljše družbe — kar pomeni pravi, zgodovinski doprinos Južnih Slovanov k mednarodni skupnosti. V to smer odločno stopa edinole — naš »Zbor«! Gubec. Petrolej in »rožnati« general »Smrdljiv je mastni petrolej — a nosi nam profit bre?. mej ...« (Med-narodna pesem petrolejskih magnatov.) Še do nedavnega je Mehika slovela po svojih revolucijah in kulturnih bojih. Resnici, ki je hčerka božja, na ljubo pa moramo pošteno priznati, da se danes Mehika pod spretnim in odločnim vodstvom svojega sicer dokaj rdeče pobarvanega predsednika Cardenasa presenetljivo osvobaja raznih mednarodnih tolp, ki jim je bilo ogromno ležeče na tem, da se niso skozi dolgo dobo let mogle v Mehiki razmere notranjedržavnega življenja normalizirati in konsolidirati. Čardenas je napravil temu mednarodnemu borzijanskeinu špeku-lantstvu energično konec. Mehika postaja država, s čije sodelovanjem računa danes celo ponosna USA, ki se ji Mehika gospodarsko vedno bolj odtujuje. Mehika se gospodarsko osvobaja, socialno utrjuje, politično samostojno uveljavlja, sledeč (v razliko z drugimi mednarodno socialistično usmerjenimi državami) vedno izraziteje nacionalnemu duhu svojega ljudstva. Znana so ogromna ležišča petroleja oziroma nafte v Mehiki. Na teh ležiščih so zainteresirani i Američani i Angleži, saj so v mehiška petrolejska podjetja vložili ogromno kapitala, seveda že _ tedaj, ko je pri nas slovela Mehika še po svojih revolucijah in nemirih. Danes pa je Cardenas zajezil internacionalno gospodarsko poplavo raznih trustov in kartelov s tem, da je zategnil vajeti državnega voza in do skrajnosti potenciral osvobodilni zalet doslej 'toliko iz-žemanega ljudstva. Mogočni ameriški in angileški kapital je moral klecniti na kolena. Cardenas je zmagal. Podjetniki in petrolejski magnati so pred kratkim s svojim neopravičljivim, a za na- ko. Na prošnjo delavstva je posredovala oblast, ravno tako kot se včasih dogaja pri nas. Podjetniki so pa kljub temu ostali nepopustljivi, ravno tako kot je v navadi tudi pri nas. Sedaj se je pa zgodilo nekaj nepričakovanega. Cardenas je udaril po mizi, kjer so se podjetniki in delavci kregali 'in napisal dekret, s katerim se razla-ščajo petrolejski magnatje, vrelci nafte podržavijo in stavijo neposredno v službo državi in njenemu narodu, oceni vrednost investiranega tujega kapitala v mehiških Amerika je seveda podprla ta obisk z rožljanjem orožja in nezadovoljnim mrmranjem, podobnim »bojnemu hrupu« za kulisami gledališkega odra. Odpovedala je celo nadaljnje stalno odkupovanje mehiškega srebra, do katerega se je še lani pogodbeno obvezala, da podpre gospodarski podvig in gospodarsko »osamosvojitev« Mehike. Cardenas pa se ni uplašil. Dosledno izvaja zamišljeno podržavljenje, oziroma nacionalizacijo državnih nartinih zakladov. Cardenas je postal osrednja osebnost nemirne sodobnosti, njegovo im: gre iz ust v usta, njegova slika v dokaj nesodobni vojaški uniformi pa je natisnjena skoro v vseh večji listih »svetovnega informativnega tiska«... Ali ga res vsi občudujejo? Ali ga ne predstavljajo le zgolj kot nekako moderno strašilo, kot novega ljudskega tirana in krutega diktatorja, oziroma zatiralca človečanskih svoboščin, demokratičnih ve-kovnih pridobitev, tlačitelja ljudske enakosti, omalovaževalca mednarodnega bratstva itd. itd__ Za nas pa je Cardenas v svoji starokopitni generalski uniformi, ki morda niti ni tako hudo rdeča, marveč bolj rožnate barve, s svojim mrkim pogledom, z izrazom trde odločnosti na izžitem obrazu, j predstavnik izžemanega, zanemarjenega, zaostalega ljudstva, ki je zbralo vse svoje moči, da se osvobodi, prerodi in zaživi v novem nacionalne države vrednem življe- i, nju. Mehica docet et monet! Mehika nas uči , . , , .. in opominja. Tako se nam sama od sebe nahajališčih tega tako dragocenega zemelj- . postav,ja prjmerjava Mehike z ,drugimii*t« k«nz«rcij. Predstavnik konzaroije. Ture Sturm, Celovška 28. Odgovorni nrednik Ivan Murjek Zg. Šiška 283 Tiskarna »Slovenija* (predstavnik A Kolman), vsi v l jubljar*