1191
German     *  *  * Drobiž
Čez ves vesoljni svet, čez vesoljski mrak in hlad gre zvezda na ogled -pozdravlja tudi nas.
Z visokega neba svetlika se iz mraka in nemo zamiglja skoz okno materi vojaka.
In mati ne zapre oči, na zvezdo pogleduje, že tretjo noč ne spi, z bojaznijo sprašuje:
Si zemljo vso obšla, vsem krajem si svetila, sina mojega morda -vojaka mladega, si opazila?
Si moja sreča, si gorje? Zakaj migljaš molče? Ne molči, zvezda, ne! Ti veš, ti vidiš vse!
Visoko vrh neba skesano sredi mraka srebrna zvezdica miglja nad materjo vojaka...