r** talna plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Catella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
MATAJUR
GLASILO BENEŠKIH S SLOVENCEV
Sped. in at>b. post. II. «ruppo
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru.
Posamezna številka 25 lir
Leto XI. — Štev. 20 (228)
UDINE, 1.-15. DECEMBRA 1960
Izhaja vsakih 15 dni
Oprtnik votov Demokristjanom, ostanek ostalim strankam
Tudi v Furlanski Sloveniji smo mi Sloveni razdeljeni na razne stranke. Največ volijo ob volitvah naši ljudje za demokr-ščarisko stranko, ker jim tako rečejo duhovniki - slovenski in italijanski - po naših duhovnijah. Duhovnikom pa naložijo takšno politično stališče gospodje v videmski nadškofijski kuriji. Zelo malo votov ostane za ostale stranke: nekaj poberejo socialni-demokrati, nekaj dobijo votov celo misini in monarhisti in nekaj korajžnih ljudi glasuje za socialiste in komuniste.
Mi furlanski Slovenci bi morali posnemati tržaške Slovence, ki so v vsakem oziru, kulturno, civilizacijsko in materialno daleč pred nami.
Od dosedanjih volitev nismo imeli nikoli nobene koristi. Vsi tisti, ki so bili izvoljeni, so bili iz takšnih italijanskih strank ki se ne brigajo za interese nas Slo-venjev. Vsaj v provincialnem svetu bi morali imeti mi Slovenji svojega zastopnika. Morali bi ga izvoliti ali mi sami na svoji listi ali pa bi ga morala postaviti kakšna italijanska stranka, ki ni nacionalistična in ki je toliko napredna, da hoče braniti tudi naše slovenske interese in postaviti zato v svojo listo še slovenskega kandidata.
Moralna odgovornost slovenskih duhovnikov
Posebno velika odgovornost pada pri tem na slovenske duhovnika. Oni se učijo dotrino v slovenskem jeziku in uporabljajo tudi v liturgiji vsaj nekoliko slovenski jezik. Propagando in reklamo pa morajo delati za stranko, ki noče ničesar slišati o slovenskem jeziku, ki je slovenščini nasprotna SLOVENSKI DUHOVNIKI V FURLANSKI SLOVENIJI NAJ POMISLIJO, KDAJ SE BODO TUDI ONI
Proslave ob rojstnem dnevu FLR Jugoslavije
Zadnje dni novembra so bile po vsej Jugoslaviji številne proslave 15 letnice proglasitve FLRJ, s katerimi so jugoslovanski narodi obhajali svoj veliki praznik. V mnogih krajih so ob tej priložnosti slovesno izročili v promet nove naprave in tovarne, ki bodo v bodoče prispevale k nadaljnji izgradnji socialističnega gospodarstva in dviganju življenjskega standarda prebivalstva. Kakor običajno je bilo ob državnem prazniku tudi letos po-miloščeno večje število obsojencev, ki so jih ali izpustili na svobodo, ali pa jim znižali kazen odnosno spremenili v milejšo.
Predsednik Jugoslavije maršal Tito je ob prazniku podal posebno izjavo, v kateri je poudaril, da so socialistične sile Jugoslavije odločilni činitelj, ki je omogočil, da je Jugoslavija v relativno kratkem času dosegla izredne uspehe in premagala velike težave. »IV ajzgovorniejše Potrdilo o pravilnosti politike — je poudaril — ki jo vodi Jugoslavija, je dejstvo, da se je vsporedno z dvigom dežele iz zaostalosti in razvojem njenih proizvajalnih sil uresničilo tudi preraščanje oblasti v imenu delovnega ljudstva v oblast delovnega ljudstva.«
V svojem govoru je maršal Tito navedel številne podatke, ki dokazujejo hiter Povojni razvoj Jugoslavije, ki je iz agrarie dežele postala socialistično-industrij-ska država s trdnimi temelji, ki omogočajo nadaljnji razvoj ter ugotovil, da je Ju-Soslavija zgodovinski korak v razvoju socializma. Ob koncu pa je Tito poudaril, d« je Jugoslavija s svojimi napori v petnajstih povojnih letih in z izrednimi rezultati za izgradnjo države, predvsem pa s svojo miroljubno in dosledno zunanjo Politiko pridobila mnoge prijatelje in trdne po.icije v mednarodnih odnosih. Taksno politiko miroljubnega mednarodnega sodelovanja in borbe za zagotovitev miru na svetu bo Jugoslavija dosledno izvajala tudi v bodoče
DVIGNILI TAKO VISOKO KOT SLOVENSKI DUHOVNIKI NA TRŽAŠKEM, da bodo pokazali antislovenski demokr-ščanski stranki hrbet in šli skupaj z vsemi drugimi Slovenci sestavljat takšno kandidatno listo, ki bo ščitila interese rijihovih slovenskih vernikov. Na žalost pa so slovenski duhovniki v Furlanski Sloveniji vsaj pri vseh volitvah nimar na strani nasprotnikov Slovenjev. Vemo, da jim to ni prav, da večina od njih ne dela tega rada, da so prisiljeni podpirati sovražnike Slovencev, da so proti Furlanski Sloveniji. Večina preprostih volivcev, posebno žensk pa ne vedo za to duševno krizo svojih nuncev in volijo napačno, proti sebi, ker jim prisiljeni nunci tako svetujejo. Enkrat bo morala nehati ta moralna duplicità, ta dvojriost.
Slovenci okoli Trsta imajo letos volitve v občine in v provinco kot mi v Furlanski Sloveniji. Tržaški Slovenci imajo Stiri občine, ki so v slovenskih rokah. Največja od teh slovenskih občin je Devin-
Nabrežina, ki leži ob morju od Trsta sko-ro do Monfalcona. V tej občini je živelo že dolgo let tudi nekaj sto Italijanov. Nekoč so bili tu veliki kamnolomi, kave, v katerih je delalo na tisoče ljudi in med njimi tudi Furlani in Italijani. Zdaj delajo te kave manfj in je manj delavcev. Po-tle so železničarji, ferovjeri, ki so skoro sami Italijani. Domačini: kmetje, delavci in nekaj trgovcev in gostilničarjev pa so Slovenci. Demokrščanska vlada je naselila zadnja leta v tej slovenski občini čez tisoč ezulov iz Istre. Zgradila jim je vasi, toda ne takšne navadne kmečke vasi, ki
irr.ajo nimar zraven še gnojno jamo, svinjak, kurnik, borjač, polno šare in polno blaga. Ezulske vasi imajo samo nove fine gosposke hiše in v njih stanujejo ezuli, ki hodijo ali na delo v Trst ali pa prejemajo susidjo. Ti ezuli so bili zato postavljeni na kamniti kras, da bi vzeli Slovencem slovensko občino Devin-Nabrežinb iz rok.
Ena sama kandidatna lista za vse stranke
V devinsko-nabrežinski občini žive Slovenci, ki so raznih političnih prepričanj : eni so komunisti, drugi so neodvisni socialisti, tretji slov. katoliki, četrti slov. narodnjaki, peti slovenski krščanski socialisti in šesti nekateri neodvisni Slovenci.
Kot Italijani se tudi ti Slovenci kregajo za svoja politična načela in programe na sestankih in zborovanjih ter v listih svojih strank. Zdaj pa ko gre zares, so vsi skupaj stopili in sestavili eno samo kandidatno listo, na kateri so zastopniki vseh slovenskih strank. Tržaška demokrščanska stranka se razburja, ker so vsi Slovenci, tudi katoliški, tudi krščansko socialni skupaj na eni sami kandidatni listi s socialisti, komunisti, liberalci in drugimi. Kaj pa naj bi naredili! Ali jim je mar demokrščanska stranka v Trstu kaj dala, ali se je kdaj zavzemala za slovenske pravice ali je sprejela na svoj program vsaj kakšno slovensko zahtevo do manjšinskih pravic? če sami združeni Slovenci ne bodo ničesar dosegli, so izgubljeni, ker jim demokrščanska partija v'Trstu noče prav ničesar dati.
......
'	.	»	=;-	v.'Vvrf. ’	■	’	j	,	J.
» •	■	'	o	~	V>	'-r	-	.*■«	,.
■ àSr .
NASE ŽENE PRI VSAKDANJEM DELU ■iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiini lil 1,1 riTHTliilTMliiu in iiiiirin in i n t u i t i i l i ■ n im min i n i tu ninnili illuminili i.n.lil 111
Lahko in zabavno kulturno delo
iiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiiii'iiiiiiiiiiiiiini'iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiHiMi'iMiu'iM'iiiiiiiiU'i'M'iininnii'Miiii'H'M'n'iiMini1'1'
Noše planine
Od leta do leta ženejo naši ljudje manj živine v planine. Nekatere planine so že opustili in je tam začelo rasti bukovje.
Od slovenskih občin imajo planine še Rezija, Brdo, Tajpana in Podbonesec.
BRDO ima pet planin, ki so privatne. Te planine niso velike, ker vse skupaj obsegajo samo 23 hektarjev. Ne ležijo visoko, samo na višini 800 metrov, kar za planine ni mnogo.
Tajpana ima naslednje planine: občinsko planino Cuntin, občinsko planino Mihelino, občinsko planino Kmahto in privatni pašnik Bonis.
Vse štiri tajpanske planine ležijo zelo visoko: Planina Miheliča s svojimi 10 hektarji pašnika, Kmahta s 30 hektarji, Kuntin z 20 hektarji, Bonis z 12 hektarji ležijo 1.360 metrov.
Podbonesec ima eno samo planino in sicer občinsko planino na Miji, veliko 45 hektarjev v višini 800 metrov. Manjše planine imajo še nekaj malega na Matajurju iz občine Sovodnje.
Na vseh petih planinah občine Brdo so pasli pred leti samo 27 glav živine, na planinah iz občine Tajpana pa so imeli tudi že pred leti komaj 42 glav živine.
Na Miji pa imajo kmetje na paši okoli 20 glav živine.
Letos se je živina na planinah zelo slabo pasla zlasti na visokih planinah, ker je bilo preveč dežja in ni mogla trava rar sti, pa tudi živina se ni mogla pasti in je shujšala.
Bojimo se, da bodo počasi vse planine izginile, ker ni ne živine in ne pastirjev, posebno mladih puobov ni, da bi hoteli pasti živino.
Nesrečna prodaja sena
Letos so prodali manj sena v Furlaniji, ker mnogih senožeti sploh niso posekli, ker ni bilo koscev niti z Unejskega in pa ker je bilo skoro nimar slabo vreme.
Fred osmimi leti so prodali iz naših krajev 40.000 kintalov sena v Furlanijo, toliko glav živine so zato manj redili in imeli toliko manj gnoja za pognojit njive.
Največ prodajo sena v Zahodni Furlan-
ski Sloveniji.
L. 1952 so prodali naslednje količine sena v Furlanijo :	
1. Fojda	10.000 kv.
2. Ah ten	10.000 kv.
3. Sovodnje	4.000 kv.
4. Sv. Lenard	1.500 kv.
5. Srednje	1.000 kv.
6. Špeter	1.000 kv.
7. Montenars	3.000 kv.
8. Tavcrjana	3.450 kv.
9. Gemona	2.500 kv.
10. Neme	2.000 kv.
11. Prapotno	800 kv.
12. Tajpana	8.000 kv.
Skupno torej 47.250 kvintilov v veliki	
večini od slovenskih kmetov, ker Furlani v narodnomešanih krajih nimajo senožeti in ne živijo v hribih.
Pred nami so najmanj trije dobri meseci zime. Polno bo doma emigrantov, ki so prišli na počitek čez zimo. Precej pa je tudi mladih puobov in čeč, ki še ne hodijo v emigracijo, ki pa se nimajo kam dejati.
Pozimi je po naših vaseh strašno dolgčas za naše mlade ljudi, še stari ljudje se nimajo kam dejati.
V oštariji ne moreš ždeti cel dan, ker to košta, in ni dobro ne za zdravje in ne za žep.
Naši bratje Slovenci v drugih krajih imajo svoja prosvetna društva, kjer se mladina uči peti, igrati drame in komedije in poslušati kakšno predavanje in brati časopise in knjige.
Pri nas nismo tega navajeni in pa tudi nimamo pevovodij, dirigentov za petje in ne režiserjev, ki bi znali napraviti in organizirati kakšno filodramatsko grupo.
Pa vseeno bi se dalo v vsaki naši vasi zbrati skupaj mlade ljudi, da bi se kulturno izobraževali in še zraven zabavali. V vsaki vasi se da dobiti kakšna večja soba, nekaj stolic in mizo bi se tudi spravilo skupaj. Vserod po vaseh imamo televizorje in pa radioaparate. Ali »bi kdo posodil za nekaj mesecev čez zimo svoj televizor, spravili bi skupaj nekaj gramofonskih plošč s slovenskimi in italijanskimi pesmimi. Za radioaparat bi tudi ne bilo težko. Pa bi imeli svoj mali kulturni center, kjer bi se našli skupaj, nekaj poslušali in gledali in nekaj sami zapeli in če potreba tudi zaplesali. Za pust smo vsi dobri, da napravimo, kako norčijo, kako komedijo.
Dragi naši mladi bralci, razmislite nekaj, kaj bi se v vaši vasi z malimi stroš-
ki in brez velikega znanja in tudi brez velikih žrtev dalo napraviti.
Poskušajmo, da bi naše vasi ne bile pozimi tako obupne dolgočasne. Najdimo za naše puobe in čeče, za naše emigrante nekak center, kamor bi se čez dan spravili. Naj bodo oštarije v vasi za nekaj ur, ampak naj bo še nekaj drugega bolj visokega, nekaj takega kar vidijo naši emigranta po nemških in švicarskih vaseh. In pa tudi bodimo podobni v kulturi našim drugim Slovencem!
m 1111 uhi n 11 mi n n 111 n i n 11 m n inumi i m m 11 m 11 ni i n m 11 iti i min 11 mi n 111 ih 11 m 1111111 n u
Delajmo, kar se izplača
Bendemnica je za nami, za nami je dolgočasni november, za nami tri meseca dežja in megel. Stari ljudje tožijo, da jih revmatizem zbada, ker so se toliko namočili v dežju.
Letino, ki smo jo spravili, je bila ena od srednjih. Krompirja je bilo še kar precej, samo komaj smo ulovili kakšen dan, da ni deževalo, da smo ga izkopali iz zemlje. Toda precej ga je črnega in gnilega. Kar pa še ni, počasi gnije v kleteh.
Sadja je bilo za srednje leto, posebno hrušk in tudi jabolk. Toda kaj, ko pa ni bilo nobene prave cene na trgu.
Sirk bomo morali celo zimo sušiti, ker ni tako dozorel kot prejšnja leta.
Po dolinah je vsako leto, kakšna nova,-moderna mlekarna, po vaseh po hribih pa nimar m.anj naših malih turnarij. Mleka je tudi nimar manj. ker kdo bo sekal seno! Ali naše gospodinje, ker ni doma takih moških, ki bi bili za trdo kmečko delo.
Se pa še dobijo v naših vaseh možje, ki se še drže svojega posestva in svojega kmečkega dela. Zdaj pozimi imajo ti mo-
žaki čas premisliti in napraviti suplike, da bi dobili iz fonda za melioracijo mon-tanje, precejšnje some denarja za zboljšanje stai, za nove plemenske krave, za izboljšanje travnikov. Tri četrtine plača država in le eno četrtino vsak posamezni kumet. Ni preveč konkurentov in je skoraj gotovo, da vsak, ki napravi kako izboljšavo dobi povrnjeno od države skoraj vse stroške. Tisti redki kmetje, ki ostanejo pri kmečkem delu, so cenjeni in bodo še bolj cenjeni, ker bo nimar manj dobrega mleka, masla in mesa naše domače živine.
Od vse laške gospode po naših dolinah se splača poslušati samo veterinarje, fore-štalne inženirje in takšne kmetijske strokovnjake. Kar ti povedo, drži in jih zato poslušajmo.
Izkoristimo tiste produkte in delajmo tisto, kar se še splača v kmetijstvu: Jajca, 'mleko, kokoši, pa kjer je kakšna moška moč pri hiši, držimo še živino. Izkoristimo vse fonde za vsako melioracijo. Popravimo naše hiše, ki so slabe, ker tudi za to dobimo od države pomoč.
Slovenščina se uveljavila tudi pri tulih narodih
Kot v drugih jugoslovanskih univerzitetnih mestih in seveda tudi v raznih evropskih, srečate tudi v Ljubljani ljudi iz najrazličnejših tujih držav, ne samo Evropejce in ne samo belce, temveč tudi osebe raznih kožnih barvnih odtenkov od bledo-olivne do popolnoma bleščečo-črne barve. Na ljubljanski univerzi študira poleg domačih slovenskih študentov še nad 700 študentov iz drugih jugoslovanskih republik, dalje povprečno okoli 50 študentov, pripadnikov slovenske narodne manjšine v Italiji, in končno razni Arabci, Indijci, Indonezijci, Črnci, skratka, iz najrazličnejših držav, ki so iz kolonij postale po zadnji vojni neodvisne.
Učni jezik je kajpada slovenski, ljubljansko okolje čisto slovensko in vsi ti tuji študenti obiskujejo slovenska predavanja, se gibljejo med slovenskimi ljudmi in govorijo slovenski. Priznati moramo, da je bil prvi vtis, ki sem ga dobil, ko sem slišal iz ust indijskega študenta lepo slovensko pozdravljanje po ljubljanskih ulicah, nevsakdanji, razveseljiv. Saj smo prav mi Slovenci slišali in moramo na naših manjšinskih ozemljih v zamejstvu slišati toliko ugovorov proti učenju slovenskega jezika. Praktično je ta nenaklonjenost naših etičnih sosedov Nemcev in Italijanov pripeljala na Koroškem in Tržaškem do tega, da je bil vsakdo, ki je govoril slovenski, ali še Slovenec ali slovenski odpadnik, ki na svoj materin jezik še ni pozabil. Bele vrane so Nemci in Italijani, ki znajo govoriti slovenski na slovenskem manjšinskem ozemlju v zamejstvu.
V Ljubljani in sploh po Sloveniji ima človek priliko slišati mlade pripadnike tujih velikih narodov, kot so n. pr. Indijci, kako se z veseljem učijo slovenskega jezika. Slovenski študenti pripovedujejo, s kako čudovito naglico se naučijo slovenščine in kako znajo posnemati ne samo naglas ampak tudi dolžino in delno celo tudi barvitost slovenskega pogovornega jezika vsi ti mladi Arabci, Indonezijci. Indijci in drugi. ?a Slovence je pravo zadoščenje slišati slovenski jezik iz tujih ust po tolikih letih prezira do našega jezika s strani sosedov.
Tavorjana
Kar so razdeljeval v našem komunu volilne certifikate, smo mogli zvjedat kul-ko je približno par nas emigrantov. Ta-kuò smo konstantiral, da so poslal 271 certifikatov v estero. Od tjeh jih je šlo 81 v Francijo, 50 v švicero, 48 v Germanio, 40 v Belgijo, 31 v Ingiltero, 8 v Kanado, 3 v Luksemburg, 3 v Avstralijo, 2 v Holandijo, 2 v Avstrijo, 1 v Ghana, 2 v Grčijo in 1 v BrazUijo. Videli smo tud, da je od tjeh emigrantov 185 mož in 86 žensk.
Sevjeda, njeso to vsi, zaki jih je še dosti več po svjetu, za katjere pa komun ne vje indirica (naslova). Ti, katjerim so poslalil volilne certifikate so venčpart sezonski (stagionai) djeluci, ki imajo residenco v komunu. Naj dodamo še tuo, da so ti emigranti venčpart Slovenji iz gorskih vasi, kar se je pokazalo tud pri votazionih, kjer je votalo 57%.
Novi komunski konsèj je forman ta-kuole: Cudicio Vittorio iz Čedada, Ba-lutto Silvio, Benati Delfo, Gantarutti Riccardo, Cudic o Beniamino, Cudicio Gemi-
m
m
n
H
A
i
Iz Rezjanske doline
.i;	■	*	i
'- ■ ■■ . ' r 'i
■	»V”	-:	V	'	Š
niano, Cudicio Luigi, Gottardo Luigi, Laurino Mario, Makorič Orlando, Mako-rič Mirelo, Petri Antonio, Sabbadini Primo, Sicco Pietro, Speccogna Ernesto, Zamparo Ferruccio; teli so konsilirji večinske liste.
Konsilirji manjšinske liste: De Corti Enrico (zaki je optiral Batocleti Giovanni za Čedad), Cormons Angelo, Paluzza-no Giovanni in Tosolini Giordano. Za šindika je bil votan že tretjikrat Cudicio Vittorio, trgovec iz Čedada. Odborniki : Cudicio Beniamin iz Tavorjane, Makorič Mirelo iz Mažerol, Petris Antonio iz Montine in Zamparo Ferruccio iz To-jana. Za suplente so zbral Balutto Silvia* iz Koste in Benati Delfa- iz Preštinta.
Tele bòt te šperanča, ke v našjem komunu ne če jeti reči no mar ljeuše in-davànt kot zadnja ljeta po uèri. Tuo te se pokazalo par zbjeranju našega novega šindika, ki je jeu voto od usjeh konsilir-jev, magiorance anu minorance. To je parvibòt po uèri, ko ve marnò šindika vo-tanega od usjèh.
Novi konsej komunal e zljezu uòn iz treh list: d. c., bonomjanska »coltivatori diretti« anu djelovska lista »lopata anu linkvin«. Demokracija kristjana ne
I
Platišče
V naši vasi smo formali komitat za e-konomsko obnovo Platišč. Ta komitat bo mòu kompit djelati študije an jih pre-žentaiti autoritatam, de bi se zbuojšalo ekonomsko stanje par nas, zaki u taki mizerji ni muoč več živjeti.
Brezje
predstavila bonomjansko listo, za mjet itako še minoranco anu izključiti, kot se ji je tuo posrečilo 1956. ljeta, čampamo opozicion. Za buj sigurno dobit tud minoranco so v to listo postavili najvidnejše elemente: viče šindika anu presidenta od bonomjanske »coltivatori diretti«. A tele bòt »la trappola non è scattata«, opozicion na ma tu komunu suoj stou. Judje so sòusje kontenti, zaki takoviš al-mankuj čemo mjeti finalmente kontrolo tu komunu, ke to je nje blo maj.
Za šindika so konsiljerji zbrali Viktorja Novaka - šinikič iz Tipane, ki e mòu vse vode (14 vode od 15 konsiljerjev). V »giunto« komunal sta paršla Fortunat Tomažin - Bel iz Krnahte anu Vigijo Sedola - Zvanočo iz Platišč; za suplente pa Renato Tomažin - Kolar iz Brezij anu Benjamin Bombardir iz Prosnida.
Vsak tuo lahko vidi, ke tele bòt šindik an giunta so bli zbrani s kriterjem; ra-prezentane so vse vasi od komuna tu aministracioni, zaki krnajski membro od »giunte« o rapreženta še Viskoršo anu Debelež.
Pretekli torak ne paršla v našo vas ena skupina ekonomistov iz Vidma, de so vi-dali u kako težkih ekonomskih kondi-cionah živijo judje tu naši vasi. Ti ekonomisti so obečali, ke no če svoje študije predložiti autoritatam, zaki no se te interesajta za zbuojšanje našega živenja.
Neme
V kratkem bojo popravil anu asfaltirali cjesto, ki vodi iz Cente čez Neme anu Ahten v Fojdo. Ta cjesta ne zlo bizunjo-zna popravila, zak’ to je edina, ke na veže Čedad s Cento anu to je po njej simpri dosti trafika. Posebno v nedeljah ne cjesta pouna raznovrstnih prometnih vozil, zak’ na gre jušto ob vznožju ku-lin, mimo vinjetov anu gozdov. Na prelazu (passo) Montdikrož ne ba pred uèro znana oštarija, kjer so snovali ljeta .930 atentat na Mussolinija, a ne ba med uèro pošodovana. Anjelè, ko bo šla tle skuoz dobra cjesta, jo bojo sigurno obnovili anu itako bo postal tle spet privlačni krèj. Dobrà cjesta bo sigurno pomala k še venčemu razvoju nedejskega turizma v vseh krajih, ke ne leže v tej okuolici.
SOVODNJE
Stara metla na novem nasadu
ll|i|:i!|!|il!|!|ii'l 1'lil'M li| 111111111111111111 m l I M 1 1111 m i l ili I |!|!|l|n|!l1|||l|l|l|||||||||||llltll!lll!l!l!lll!lllllllllllllllllil!lll!l!llllilllllllllllllllllllll
IZ KARNAHTSKE DOLINE
Trapola na nje škatala
Zvjedal smo, ke so prežentali nekatjeri eletorji rikors G.P.A. (Giunta Provinciale Amministrativa)	pruot izvolitvi
dveh konsiljerjev od demokracije kristjane, ke no ne morejo beti izvoljeni (eletti) za konsilirja komunal,	zaki njeso dali
v pravem timpu »dimissioni« od inkari-kov, ke so jih mjeli tu E.C.A. Če na bo leč aplikana, bi muorla priti na njih puošt tu konsèj Sturma Franc - škarban iz Brezej anu Aleks Budulič - Korošec iz Prosnida, ki sta kandidirala na listi »lopata anu linkvin«. Takoviš opozicion na se če rinforčati.
Kar se je zvjedalo, da se bo parvega decembra spet sestal (riuniu) novi konsèj komunal (občinski svet), zaki parvi' krat se je sestal 'dan tjedan prej, a se njeso ložli dakordo za zbrat šindika, so postal ljudje zlo nervozni. Usi so z nestrpnostjo (impazienza) pričakoval izvolitev novega šindika. Bali so sc, da bo ostalo par starem, a telikrat se je nekaj kambjalo, Ceglih je ostala stara metla (demokracija kristjani), je ta ušafala nov nasad, zaki tisti ki je bil do sada osem ljet, dobar bo le še u skrajni sili — kot suplent v komunskem odboru.
Ne vjemò še kakuò bo pometala stara metla na novem nasadu, a ljudje se tro-štajo, da bo gvišno kaj bujše za zapuščene vasi kot Trčmun, Mašera, Matajur in druge. V Sovodnjah an čeplatiščah je bluò v zadnjih ljetih dosti naretega, le v brjeg je bluò buj težkuo iti gledat kaj tam manjka.
škoda, da je tarkaj naših ljudi po svjetu, zaki drugače bi paršlo še do kajsne druge sorpreze (presenečenja). Votalo (volilo) nas je samuò 67,5% in se tud zastopi kaduò so bli votanti (venčpart ženč, starčiči, butigirji in oštirji). Težkuo je bluò tud ušafat dobre in kompetentne kandidate za postavit v liste, zaki tistih dobrih je malo par hiš. Velik trošt pa imamo, da bojo teli novi konsilirji in šindik djelali za dobro naših narbuj zapuščenih vasi.
Novi komunski konsèj je forman ta-kuole: Vogrič Ivan, Pagon Ivan, Blazu-tič Marcelo, Trinko Ciril, Trinko Jožef, Velikac Jožef, Medveš Andrej, Mašera
Ivan, Goles Gino, Azzolini Jožef, Kocea-nič Ivan, Bemjak Peter, Gošnjak Jožef, Kromac Danilo, in Qualizza Clelio.
Za šindika je bil votan pri drugem glasovanju Vogrič Ivan iz Sovodenj, ki je ušafu 8 votov (glasov), odbornika (giunta) pa sta Trinko Ciril in Medveš Andrej; suplenta v odboru (giunta) pa sta Kromac Danilo in Trinko Jožef.
•
Še na nas so se spuomnili tele dni, nardil bojo en del c jeste, ki bo vezala Brdce s cjesto, ki peje v Strmico. Pravijo, da bojo naprej djelal tud cjesto, ki peje iz Dolenje v Gorenje Brdce. Tisto d jelo bo djelu kantir, ki bo imel 25 djelucu.
Črni Vrh
Za nas bi muorle bit votacioni almanj enkrat na ljeto, zaki samuò takuó bi nam nardil cjesto. Kaj ljet se žej objubja in nimar samò pred ivotacjoni kolcnejo kak milijon za cjesto, ki vodi v dolino in ta-kuč se djela s kolcenjem. Pred dvemi lje-ti, kar so ble parlamentarne votacioni, so dali tarkaj, da je bla nareta skuaž do vasi, a v grobem stanju. Potle je djelo zaostalo in sada bo korlo znova jo strojit, zaki se je v dostih krajih udrla in ob krajih zasula. Spet so paršlč votacioni in spet so kolcneli tri milijone za našo cjesto. Ce ta denar ne bo zadost za jo po-strojit, bo korlo čakat spet novih votacio-nov, da bo kaj in med tjem cajtom bo postala cjesta spet nevozna.
Vsi smo pričakovali, da bodo volitve prinesle kaj novega v naš komun. Na žalost je ostalo vse pri starem, župan in odborniki so ostali vedno isti in zato izgleda, da bo šlo naprej vedno po isti poti. Ce bi bili sezonski delavci doma, bi se gotovo zadeva obrnila drugače, kajti ti gledajo z drugačnimi očmi, z bolj razgledanimi, ker so že zdavnaj vrgli proč »paraocchi«. Pri zadnjih volitvah ni volilo 750 delavcev, ker so na delu po svetu. Lahko torej rečemo, da župan in komunski odbor (giunta comunale) niso pravi izraz ljudske volje. Od 1937 vpisanih volilcev je dobila krščanska demokracija samo 897 glasov, kar se pravi le 35%. Torej se nimajo s čim bahati, da je demokracija žela velikanske uspehe, da so bili župan in odborniki že tretjič izvoljeni, s 35% glasovi ne bi imeli pravice biti na tem mestu. O pritisku, o lažnivi propagandi in o podkupčevanju bomo poročali kaj več prihodnjič.
Srednje
II M I I I I I lili Il 111 IM II III I «III 111111111111111 M >l!lil!lllll!l!lllli!lll!lllllllllll!Mllll1llllllll!l!lllllll!lllllllll!llllllllllll|llil!llllllllllM!l<IIMil i)
IZ NADIŠKE DOLINE
SV. PETER SLOVENOV
V nobednem komunu se ni zgodila tajšna čudna manovra kot par nas ob priliki komunskih volitev (votacioni). Posjerode, kjer so socialisti in komunisti količkaj močni, so predstavili svoje listo, za prit vsaj v opozicijo, par nas pa se je o tej listi samo govorilo in parpravljajo, predstavili je pa niso. Takuò smo imjel samo dvje listi: krščanske demokraciji in socialdemokratsko. Vsi vjemò kaj socialistov in komunistov je v našem komunu, jih je tarkaj, da bi čisto lahko imjeli opozicijo v rokah če bi predstavili svojo listo. Ce bi nastopili skupno s socialdemokrati pa bi morebit udobil komun v roke. Naredimo malo računov: za provincialne volitve so imjel socialisti in komunisti 403 glasov (voti), socialdemokrati 259, demokracija kristjana pa jih je imjela, 829. Kakor vidimo, diferenca (razlika) ni tarkaj velika in skupni nar stop bi sigurno zbuojšu pozicije čempar-nih sil, zaki demokracija kristjana je postavila na listo ljudi, ki jih njeso preveč marali domačini, zaki so nimar tisti. Ljudje se sprašujejo kakuò je tuo, da so-cialkomunisti, ki so v našem komunu tajšna močna sila, njeso predstavil listo, kakor so imjel namen. In kakuò je tuo, da so socialdemokratski predstavniki skupno z demokristjanskimi razpjeli mrježo? Vse tuò so nardil sigurno zavoj tega, zaki so tjel impedit (preprečit) na vsako vižo, da bi paršli v komunski konsèj resnični opozicijski možje. Socialdemokracija in demokracija kristjana je tle par nas, kot v dostih drugih krajih, vse eno. Tuole so ljudje telikrat dobro zasto-pil.
Novi konsej komunal je forman takuo-le: Costaperaria Luigi, Koredič Gino, Ju-sič Aldo, Blazutič Marko, Kručil Luigi, Manzini Giorgio, Jusič Karlo, Juša Anton, Škrinjar Mario, Cernoja Alvise, Za-nutto Mario, Strazzolini Luigi, Rakar Ivan, Juša Jožef, Jusič Renzo; teli so konsilirji od večinske liste. Konsilirji manjšinske liste pa so teli: Moreale Walter, Koredič Anton, Venturini Aldo, Batistič Romeo.
*
Zveza industrijalcev iz Vidma je dala ijetos 120 štipendij po 20,000 lir za nar-
buojše študente na profesionalnih šuo-lah v videmski provinci. Na špjetarskem ištitutu so se izkazali narbuojši v šuol-skem ljetu 1959-60 teli iz naših vasi:
Kont Alojz, Makorič Enio, Menič Pio in Orjekuja Renzo vsi iz Podbonesca Ru-kin Jožef, Rukin Izidor in Bukovac Danilo pa iz Sv. Lenarta.
Poleg štipendij so premjani udobil tud diplome.
l;lilii:ii|iiiiililiiiiiii|[||liiil:lililililii!liliiiiil!iiiiiililililiiii!lilililililil!lilil!lililiiraililililii:lilil'liliiiiii!i!lililiin:i:iii!liiii:iii ■ i ■ um lini l ■ ■ iii;i<iiiii:I!|:i lililililllU1
Dobri znaki za delo
V novo komunsko administracijo so bli izvoljeni (votani) teli možje: Predan Evgenij iz Raven, Vogrič Evgenij iz O-blice, Tomazetič Ludvik iz Dug Bukovac Anton iz Podgore, Hvalica Faustin iz Police, Hvalica Andrej, štulin Ivan in Kjabaj Mario vsi iz Gorenjega Trbijà, Bernjak Natale in Tomazetič Jožef iz Gnidovca, Jerončič Modesto iz Prešerja, Bordon Ivan iz Dolenjega Trbijà, Simončič Anton iz Prešerja Bordon Jakob iz Jeline in Durjava Anton iz Dolenjega Trbijà.
Za šindika so zbral Bernjak Natala, za odbornike pa Bordon Ivana, Predan Evgena; za suplente v odboru pa Vogrič Evgena in štulin Ivana.
Kakor se čuje pravit ne gredo preveč dakordo teli novi konsilirji, zaki jih je bluò preveč, ki so tjel postati šindik ali odbornik. Tuo se je vidalo tud kar so votai za šindika in za odbor, šindik ni bil zbran soglasno in tud za odbornike je bla težava, zaki vsi konsilirji so imjel nekaj votov. Marsikajšen se je votov samega sebe. Ce se teli razburjeni komunski duhovi ne bojo pomirili, ne moremo parčakovat od njih, da bi dobro djelal.
Ko se zdaj vračajo naši emigranti domov od vserod iz emigracije, nas kajpada zanima in skrbi, kam bodo na pomlad spet šli in kakšne plače bodo takrat imeli.
Letos kaže, hvala Bogu, boljše kot la-ni, pa čeglih so tu pa tam majhne sence, majhni znaki, da ponekod ne bo vsaj tako dobro, kot je bilo v lanskem letu.
Naj najprej pridemo naprej z raznimi skrbmi. V Angliji so začeli odpuščati delavce po nekaterih tovarnah avtomobilov,
v Franciji imajo težave v veliki avtomobilski tovarni Renault in je precej tisoč
naših emigrantov ne tiče, ker ne hodijo v Anglijo in ker naši ljudje nimajo še tistih kvalifikacij, da bi delali po avtomobilskih tovarnah. Toda če odpuščajo v enih sektorjih, postane slabše v drugih sektorjih, kjer še ne odpuščajo delavcev-Po drugi strani so nas izkušnje naučile, da kadar začne kriza v eni industriji, se rada naleze, kot gripa še v drugi.
Do pomladi je še daleč in zaenkrat kaže industrija v šviceri in Nemčiji prav dobro. In zato nimamo toliko skrbi, kef gredo skoro vsi naši emigranti največ ^ te dve državi.
delavcev ostalo brez dela. To se direktno
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiJiliiiiiiiiinniiiiiniiiiiiiiiii'iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiKiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiuiiiiiiu.iuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii1!111
O KAPIH V NAŠIH VASEH
Beremo žornale iz Italije in žomale iz Jugoslavije in primerjamo, kako eni in kako drugi sodijo ali pišejo o svojih sosedih. Reči moramo, da ni v jugoslovanskih listih nobene stvari, ki bi žalila Italijane, v marsikaterih listih posebno tistih iz Vidma in Benetk pa še zmeraj dostikrat kaj takšnega, kar jih žali. Jugoslovani si tega ne vzamejo k srcu in ne odgovarjajo na te napade in ne polemizirajo s takimi žumalisti, ki so že stari sovražniki Jugoslovanov. Nastal bi samo kreg po časopisih in na to komaj čakajo stari nacionalisti, da bi se ljudje okoli meje kregali med seboj. Ker ne dobijo odgovora na svoje napade, je v laških nacionalističnih žomalih zmeraj manj napadov.
Na žalost pa imamo po naših vaseh 9® zmeraj razne kape:	Ene, ki imajo v
rokah trgovino in oštarijo. Nekateri od teh hočejo komandirati še v komunih-Hočejo imeti vse ljudi v vasi v svojih rokah. Zato jih strašijo. Delajo se velik1 patrioti na staro vižo, da sovražijo drug®' na primer Slovence, na drugi strani m®-je. Tem vaškim kapotom ni prav, če hodijo ljudje z lasciapassare čez mejo. T* kapoti so še zadnji ostanki nekdanjeg9 zgrešenega sovraštva proti drugim Slovencem. Sele zadnje čase zgubljajo na svojem pomenu. Raste prijateljstvo med Rimon1 in Beo e ra dom in zato bo moralo biti P° polno prijateljstvo med vsako našo vasj° na tej in oni strani državne meje.
ZAPADNA BENEŠKA SLOVENIJA: TERSKA DOLINA OB CENTI
FRANCE BEVK:
Kaplan Martin Čedermac
»Motite se, prečastiti. Ljudje razumejo tudi naš jezik.«
»Ekscelenca, govorim o ljudstvu, iz katerega sem izšel in vse življenje prebil v njegovi sredini. Ne razume toliko, da bi s pridom sledilo božji besedi.«
Prefekt je bil neprijetno zadet. »Prečastiti, ne zanikajte pomena naših šol!« je svareče dvignil glas.
»O šolah nisem govoril, ekscelenca.« »Tudi ako je res, kar trdite, vaši razlogi le podpirajo naše odločitve in dokazujejo njihovo neogibno potrebo. Cerkev bi morala podpirati šolsko vzgojo a vi ste le rušili njene uspehe. Poslej se to ne sme več goditi.«
»Cerkev ni osnovna šola.«
»Cerkev ni osnovna šola, pravite? In vendar ste pri verskem pouku učili otroke brati v tujem jeziku. Kako se to ujema?«
Besedni dvoboj je bil od stavka do stavka strastnejši, bolj vroč, neizprosnejši, četudi se je še vedno gibal v mejah vljudnosti. Čedermaca je bilo neznansko utrudilo, misli so se mu zapletle. Obhajali sta ga žalost in jeza, na um so mu prihajale same bridke besede, ki si jih ni upal izreči.
»Priznajmo si,« je rekel slednjič z vzdihom iz polnega srca, »vi hočete iztrebiti naš jezik.«
Prefekt je molčal.
»Vse kaže, da je tako; dovolite, ekscelenca! Cernu bi si tajili? Morda je vaše mnenje, da to zahtevajo koristi države. Toda dovolim si pripomniti, da je učinek prav nasproten.«
Prefekt je naglo dvignil glavo.
»Kako to mislite, prečastiti?«
»Kako naj to izrazim v kratkih besedah? Poznati bi morali našo zgodovino.
ANEKDOTE
Ko je Voltaire spet enkrat likvidiral razmerje z eno svojih številnih prijateljic, ji je zagrozil, da bo objavil njena ljubavna pisma, če mu nemudoma ne vrne njegovih.
»Prosim«, je odgovorila lepa žena, »svojih pisem se mi ni treba sramovati, kvečjemu — naslova, komu sem jih pošiljala.«
Veliki francoski pesnik Rabelais je umiral. Skupina zdravnikov se je zbrala v njegovi sobi in se šepetajoč posvetovala o možnosti rešitve.
Tedaj je umirajoči s težavo dvignil gla-vo, proseče pogledal zdravnike in z bolnim nasmehom dejal:
»Ah gospodje, pustite me vendar naravne smrti umreti !«
K Voltairu je prišel pisatelj, čigar sposobnosti so bile v nasprotju z njegovo domišljijo in samozavestjo. Predložil mu je obsežen rokopis in prosil, naj napiše uvodno besedo.
Voltaire je nezaupno listal po napisanih listih. Da bi pridobil na času, je končno vprašal: »V kakšnem stilu naj bi bila napisana uvodna beseda?«
»Ah, mojster, ne razbijajte si glave. Lahko je kaj čisto navadnega.«
»Kaj čisto navadnega?« je odgovoril Voltaire, »ampak dragi prijatelj, to lahko tudi sami napišete.«
(Nadaljevanje s prejšnjih številk)
Poudarjam le, da smo bili stoletja zvesti podložniki beneške republike, pozneje smo enoglasno glasovali za združeno Italijo, da ne omenjam žrtev v svetovni vojski. Kot državljani se čutimo Italijane, četudi se ne bojimo priznati, da smo Slovenci, Zdaj pa, ko branimo svoj jezik se nam očita, da smo Jugoslovani. Ekscelenca, na svoja ušesa sem to slišal. Našim mislim vsiljujete neko drugo državno pripadnost, o kateri se nam prej še sanjalo ni. V dneh ko se naši ljudje po vaši zaslugi začeli bolj živo zavedati svojega jezika, ne more to ostati brez posledic. In tega ne bomo krivi mi.«
Čedermac je govoril vroče, kakor da bi hotel položiti v te besede vso moč verjetnosti in dokaza. Prefekt je vrtel svinčnik v rokah in gledal v mizo, kakor da mozga neko misel.
»V teoriji bo morda tako,« je slednjič spregovoril. »V teoriji. To so skrajne možnosti, na katere ne moremo računati. Ljudje naglo pozabijo in se vdajo, ako ni podpihovalcev. Vi, prečastiti, pa pozabljate na nekaj drugega. Prej vas je v naših mejah živela le peščica, a zdaj ste dobili močan prirastek z razvito narodno zavestjo. Ne maram pretiravati, vpliv bi bil morda le neznaten, a s časom — kdo more vedeti? Pa to še ni vse. še na nekaj drugega moramo misliti, prečastiti. Danes je onstran meje slovanska narodna država. Ce bi živeli kje v sredini polotoka, bi vam nihče ne kalil miru. Mi smo širokosrčen narod; še urojencem v kolonijah dovoljujemo šole in bogoslužje v njihovem jeziku ter gojitev narodne kulture. Tu pa že zgolj s tem, da ste, spravljate nedotakljivost naših narodnih meja v nevarnost.«
Čedermac je bil prepaden nad odkritostjo, ki ga je do konca razorožila.
»Torej smo neizbežno obsojeni na smrt? je bridko vzkliknil.
Prefekt je umaknil pogled.
»Vem, da je to kruto,« je rekel. »Toda koristi države se ne smejo ozirati na čustva posameznikov ali majhnih skupin. Ta ima pred očmi smotre, katerim se mora ukloniti vse drugo. To pa, kakor sem že poudaril, ne zahteva žrtev samo od posameznikov. V tem pogledu je vsak upor, vsaka beseda zaman.«
Dan ni bil topel, prej hladen, vendar je Čedermacu vroč pot oblival telo. Izčrpal je bil vse ugovore, položil v besede ves napor, zdaj je obsedel brez besed, brez moči ko cunja. Prefektove besede so izzvenele kot zaključek razgovora.
Dvignil se je, prefekt ga je pospremil do vrat. Nenadoma ga je obšla taka žalost, tak obupen pogum, da je izrekel še poslednje, kar mu je bilo na jeziku.
»Ekscelenca, trdno verujem v boga in v njegovo pravico. Tudi narodi bodo klicani pred sodbo. In tolaži me, da moj narod ne bo tisti ki se bo moral zagovarjati pred bogom.«
6700 JEZIKOV
Na svetu poznamo okoli 6700 različnih jezikov. Od teh jih je strokovno proučenih le okoli 2700.
Peter Podreka, naš prvi poet je napisal v goriško »Sočo« štev. 4 4z dne 30. septembra 1885 naslednji dopis:
»Videmski nadškof, gospod Ivan Be-rungo je bil pretekli ponedeljek v Gorici, kamor je prišel s svojega posestva v Ro-žacu (Abbazia di Rosazzo op. ur.). Obiskal je našega milostljivega gospoda kne-zonadškofa. Mož ima 65 let, pa je še trden in krepak, tako da se je po svojem vedenju in govorenju mnogim dopadel.
Videmski duhovniki in verniki pričakujejo mnogo od njega in preverjeni smo, da naš up ne bo prazen. Nadejamo se, da bo novemu videmskemu nadškofu mogoče svoje duhovstvo tako izučiti, da bo umelo jezik onih ovčic, ki mu bodo v varstvo izročene, kar se dosedaj ni moglo povsod goditi, kakor nam pripovedujejo verodostojne priče, tako da se je v rednem dušnem pastirstvu podeljeval zakrament sv. pokore, ne da bi razumel spovedanec svojega spovednika ali spovednik spovedanca. Kako je bilo to mogoče, ne umemo; a da se je v resnici tako godilo, verujemo, kajti to je pripovedoval
2000 LET STARO MESTO
Pariz je star 2000 let. Ime je dobil po galskem plemenu Parziji. Danes imamo v svetu 28 mest z imenom Pariz.
sam dotični duhovnik, ki je prišel v tako žalosten položaj. Ne dvomemo niti za trenutek, da bo višjemu pastirju srce krvavelo, ko to zve, in da v svoji apostolski gorečnosti stori vse, kar je mpgoče, da se bo odpiral tudi njegovim vernikom studenec božje milosti po tisti poti, ki je v katoliški cerkvi sploh narodna in potrebna.«
Peter
Pripomba uredništva »Matajurja«: Ubogi Peter je bil velik optimist, ko je mislil, da bo novi videmski nadškof zlomil par gansko, nekrščansko mentaliteto videmske kurje, ki je zmeraj nekrščansko postopala s slovenskimi verniki v videmski provinci. Petinsedemdeset let je minilo od takrat, ko je Peter Podreka še upal, da se bodo italijanski duhovniki v slovenskih duhovnijah naučili jezik svojih vernikov. Zdaj leta 1960 je še mnogo slabše, zdaj se slovenskega jezika italijanski duhovniki ne samo ne učijo, ampak ga celo zaničujejo. Videmski nadškof pa pri svojih vizitacijah in birmah naravnost ukazuje, da se slovensko petje in molitve ne smejo opravljati, kadar je on navzoč.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiirmiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniimiiimi''
O stepenem zloòeju v Brezjah
V Brezjah v Beneški Sloveniji imajo cerkev sv. Mihaela s hudičem. Brezjane dolžijo, da od njih prihaja toča, ker imajo v oltarju hudiča.
Nekoč je brezjanski cerkovnik Mrazič videl, da se zbirajo hudi oblaki in da preti nevarnost za nevihto in točo Brezjanom in okolici. Brž je stekel s senožeti zvonit, ker sicer gorje njemu. Zvonik je bil nad vhodom v cerkev in je imel zvonove zunaj na odprtem. Zato je Mrazič tudi zunaj zvonil.
Privršala je huda ura in z njo tudi toča, ki ga je po glavi strašno tolkla. Mrazič se je razjezil in stekel v cerkev k oltarju sv. Mihaela, Tu se je lotil hudiča pod nadangelovimi nogami s pestmi, češ, ti si kriv nesreče! Kaj bodo rekli ljudje cerkovniku in gospodu župniku? V sveti jezi je popadel vraga, ga strgal izpod svetnikovih nog, stekel z njim iz cerkve ter ga za cerkvijo treščil v prepad ...
||||||||!|||1IHIIIIIIIIÌI1IIIIIIIIIIIIII1II!IIIIIIIIIII1IHIIIIIIUIIIIIIIIIIII!1IIIIIIII1IIIIIIIII!IIII,U|I1I|III1III|IIIIIHIIIII»Ì"I|,I,|I|I,II,I,|I|I|,|1|I|,|I|"I|I|I|I|I|I1II,|I|II,|I|,|I'I|,|I|I|I|I|I|,|I|
Slovenska dela v srbohrvaščini
Pred kratkim je beograjska »Prosveta« izdala pomembno delo dr. Milka Kosa »Zgodovina Slovencev«, in sicer po drugi dopolnjeni izdaji iz leta 1955. Prevod je oskrbela Dora Pilkovič-Maksimovič. To sintetično delo najvidnejšega slovenskega strokovnjaka za srednjeveško zgodovino bi bilo sčasoma treba dopolniti s podobnim delom o novejši slovenski zgodovini. V pomembni zbirki »Antologija jugoslovanskih književnosti«, ki jo že vrsto let uspešno izdaja beograjska založba »Nolit«, izideta v najkrajšem času dve knjigi pod naslovom »Slovenačka proza«, kot sta jo izbrala Bojan Štih in M. šega. V isti zbirki izide nekaj kasneje tudi antologija slovenskega pesništva, prav tako v dveh zvezkih. Izbor so oskrbeli Cene
Vipotnik, Drago šega in dr. Jože Kastelic. Kasneje prideta na vrsto še dva izbora in sicer slovenske esejistike in slovenske drame, pri katerih je sodeloval Josip Vidmar. V Zbirki »Portreti« pripravlja »Nolit« Slodn jakovega »Prešerna«.
Tudi v Zagrebu bo izšlo nekaj obsežnih slovenskih leposlovnih del: Roman Ignaca Koprivca »Hiša pod vrhoma«, Ingoličev roman »Kje ste, Lamutovi?« in izdaja izbranega dela Juša Kozaka v treh knjigah v prevodu Gustava Krkleca. Te dni gre v tisk Tavčarjeva »Visoška kronika«, ki jo je še pred skoraj desetimi leti prevedel pokojni Hijacint Petris, Matica Hr-vatska pa bo izdala prvi hrvatski prevod Finžgarjevega romana »Pod svobodnim soncem«.
(Beneška pripovedka)
Ljudje so se pritožili, da ni prav, da je napravil tako z vragom. Tudi ključarji so rekli, da ga bodo tožili, če ne poskrbi drugega hudiča. Mrazič je bil prisiljen iti v Tolmin in tam naročiti velikega vraga.
Po nekaj mesecih je dobil obvestilo, da je vrag narejen in naj pridejo ključarji ponj. Ti pa so poslali Mraziča. Mrazič je vzel s seboj vrečo, prevzel v Tolminu lesenega vraga, ga zavezal v vrečo in nesel domov. Spotoma se je užejal in je v Breginju z vragom v vreči stopil v gostilno pri Jurcu.
Tu so postali radovedni, kaj ima v vreči, in mu rekli, naj pokaže. Mrazič je trdil, da ne sm* in ne sme, ker je notri neka sveta cerkvena reč. Gostilničar in ljudje so še bolj silili. Mrazič je dejal, da bi bilo to mogoče le, če prineso dve sveči, jih prižgo in še zvoniti z velikim zvonom bi morali. Menil je, da jih je dovolj nategnil in da do tega ne bo prišlo.
Toda ljudje so stekli po sveči, jih prižgali in tudi zvonit so šli. Zgrnila se je vsa vas, ker je pač vabil veliki zvon. (Pravijo, da je zvon v Breginju ubit od tedaj, ko je zvonil k brezjanskemu zlodeju).
Mrazič je sedaj sevé moral odvezati vrečo in pokazati tisto »sveto cerkveno reč«, ki je bila hudič. Toliko, da ga niso Breginjci ubili. Hotel je pograbiti vrečo s hudičem in zbežati, ali gostilničar ga je zadržal, ker Mrazič še ni plačal, kar je pojedel in popil. Gostilničar mu je pograbil zlodeja v vreči, češ da mu ga ne izroči dokler ne plača, kar je dolžan.
Mrazič pa je bil bolj suh pri denarju, saj na splošno ni plačeval, kar je pil in jedel. Zato je morol brez hudiča domov v hudih skrbeh, kaj bodo rekli cerkveni ključarji.
Ti so ga zares hudo nahrulili, zakaj ni prinesel vraga. Izgovoril se je, da so ga Ereginjci ustavili in mu niso pustili dalje s hudičem v Brezje, ker od tam vedno pri-
haja toča, ki jo pošilja breški hudič v B regin j.
Sedaj so šli ključarji posredovat v Bre-ginj, da bi jim Breginjci izročili hudiča. Star gostilničar Jurec pa je dejal, da je hudič zaaran, ker Mrazič ni plačal, kar je jedel in pil.
Ključarji so morali Jurcu plačati, da so oteli hudiča in ga vlekli domov v Brezje. Doma so prijeli Mraziča in mu ustavili cerkovniško plačo tako dolgo, dokler jim zaarana vsota za hudiča ni bila vrnjena.
še drugo nesrečo so imeli s tem zlodejem. Ko so novega vraga skušali vtakniti in stisniti za tabernakelj pod sv. Mihaela, zlomek ni šel noter, ker je bila mera zgrešena in zlodejeva zadnja plat preve lika. Potem so se Brezjani posvetovali, kaj storiti: ali naj gre Mrazič z njim nazaj v Tolmin ali pa ga sami doma popravijo tako, da mu odžagajo kos zadnjice. In pri zadnjem so ostali.
Ko pa je šlo zato, kdo naj odžaga, se nihče ni maral zameriti zlodeju. Ključarji so naganjali Mraziča, on pa se je ote pai, češ da noče imeti opravka z njim, ker mu je že itak požrl dokaj premože nj. Mrazič je moral namreč sam plačati stroške za novega zlodeja. Tudi, da ni kriv, če imajo novi zlodeji, večjo zadnjico od starih, je trdil.
Iz zadrege jih pa je končno rešil kaplan Valentin, ki se je razjezil. Zagrabil je z levo roko zlomka za roge, ga pritisnil k nekemu čoku in mu pogumno odžagal, kar ni šlo na oltar.
Tako je novi zlodej srečno prišel pod noge sv. Mihaela v beneškem Brezju.
Ko je po nekaj letih nekdo vprašal moža iz Brezij, kaj pa se je zgodilo z ostanki starega polomljenega vraga, je odvrnil, da so ga ljudje, da ne bi delal več škode, pobrali iz prepada, površno popravili in ga potem dali v rejo v Ter, kjer je še danes v cerkvi v Teru (Pradielis).
RIHARD OREL:
Kanalska dolina in njeni slovenski prebivalci
Glavni kraj teh bivališč in naselij ob starodavni rimski konzularni cesti je bil Pontafel. Najstarejša listina, ki omenja ta kraj, sega v leto 1184. Še starejšo letnico beleži ustanovitev bližnje Lipalje vasi, kjer je bila najprej ustanovljena kapelica Sv. Gertrude (Jederti) po bamber-škem škofu Otonu v letih 1106—1190. Prva listina imenuje kraj : in montibus Chanol (Kanal). Bližnja vas so Luž-nice ali po domače Užce, ki jih listine zaradi žveplenih vrelcev omenjajo v 16. stoletju. Malborget se je prej imenoval Buonborghetto, ker je bilo tam živahno in dobro obiskano tržišče. V letu 1354 je bilo naselje vsled požara upepeljeno, ko pa so ga spet pozidali, so ga preimenovali Malborghetto.
Ukve se omenjajo v listinah že leta 1260. Žabnice pa so bile v začetku prva in edina fara v tej dolini s cerkvijo sv. Egidija (Tilna), ki je bila posvečena leta 1106. Trbiž se pojavi v listinah šele leta 1319 z imenom Wasser-Tar-vis. Glede postanka in imena Trbiž oz. Tarvis je iz zgodovinskih zapisov razvidno, da je prejel to oznako po nekem naseljencu iz Treviza pri Benetkah. To potrjuje tudi dejstvo, da so nazivali Trbiž še v 16. in 17. stoletju Klein-Tarvis, da so ga ločili od Trevisa, ki so mu pravili
Gross-Tarvis. Prvotni Trbiž je bil le malo rudarso naselje, pozneje se je vas razcvetela in poživila ter dobila dovoljenja za letni sejem, ki je bil zelo dobro obiskan.
Bamberški škofje so imeli težave z upravo teh krajev ; zaradi velikih izdatkov so bili v težkih denarnih zadregah, pa tudi razne ustavne in politične obveznosti so povzročile, da je oblast škofov, namesto da bi se krepila in utrjevala, pričela slabeti. Avstrijski vojvode so začeli širiti svojo oblast, polastili so se raznih dominij, pa tudi obstoj samostojne kneževine, kakršno so imeli bamberški škofje na Koroškem in v Kanalski dolini, jih je bodel v oči. Tako je prišlo do prvega dogovora leta 1538 za koroške kraje, leta 1675 pa so se morali bamberški škofje odpovedati tudi oblasti nad Kanalsko dolino, ki je bila vključena v avstrijsko vojvodstvo. Bamberšani so dobili denarno odškodnino, gospodar doline pa je postal takratni avstrijski vojvoda in nemški cesar Leopold I. Pozneje, leta 1756, so bamberški škofje prepustili še ostala posestva na Koroškem, in sicer cesarici Mariji Tereziji za 900 tisoč goldinarjev.
Avstrija pa ni mogla upravljati vseh pridobljenih posestev, zato jih je večji del prodala fevdalcem in jih šele ob koncu 19. stoletja spet pridobila zase. Tedaj je nehala vsakršna oblast bamberških škofov nad Kanalsko dolino in tudi oglejski patriarhi so z ukinitvijo patriarhata leta 1751 izgubili vse prejšnje pravice.
Z novo ureditvijo škofovskih območij v dobi cesarja Jožefa TI. (1780—1790) je pripadla Kanalska dolina koroški škofiji v Celovcu. Vendar te spremembe niso mogle prinesti blagostanja niti ne ohraniti tega, kar je bilo prej
narejeno, kajti slabim posledicam sprememb v lastništvu se je pridružil še težki položaj, ki so ga povzročile vojne v tistem razdobju. Cesto, ki vodi iz Trbiža čez Predel v Gorico in po kateri se je usmeril promet že v 16. stoletju, je bilo treba popraviti, ker je bila močno poškodovana vsled nenehnih vojn, v katere je bilo vpleteno avstrijsko cesarstvo. Stroški za vzdrževanje milicije, davki za prevoz domačih pridelkov in prehod raznih rudnikov v državno upravo po letu 1702, vse to je povzročilo upadanje delovnih moči in s tem obubožanje prebivalstva teh krajev, da se ni moglo več dokopati do blagostanja, ki si ga je pridobilo v prvi polovici 16. stoletja.
Nad prebivalstvo so prišle še razne druge bede in nadloge, ki so uničile prejšnjo blagobit. Posebno hudi so bili vpadi Turkov v 15. stoletju, pri katerih je Kanalska dolina največ trpela. Skozj Kanalsko dolino pa je prišlo tudi mnogo drugih vojsk, ki so vedno povzročale škodo. Tako so n. pr. za časa vladanja cesarja Karla V. v 16. stoletju šle skozi Kanalsko dolino močne armade, ki so se na Ogrskem postavile proti Turkom. V naslednjih vojskah med Benečani in cesarskimi vojskami, ki so branile napadeni Pontafel, so pridrla krdela konjenice iz Vidma ter preiskala vso dolino do Trbiža.
Ob koncu 18. stoletja je bila Kanalska dolina prizorišče Napoleonovih vojn proti Avstrijcem, in sicer v letih 1797—1815. Leta 1797 so bili Avstrijci v tej dolini poraženi in šele po premirju, sklenjenem v Campoformidu pri Vidmu, so Francozi zasedeno Kanalsko dolino spet vrnili Avstriji. Po teh dogodkih je — izvzemši ruski pohod v letu 1799 skozi Kanalsko dolino, vsled katerega pa prebi-
z4
Kaj bomo delali tale mesec
Obvarujte žito pred rilčkarji
Rilčkar, kakor tudi njegova ličinka (larva) živita v zrnu in se hranita z njegovo moko. Samica zleže okrog 200 jajčec posamezno v žitna zrna, v katerih se razvijejo ličinke, ki zrno čisto zvotlijo. V shrambah, ki so zmeraj primerno hladne (4 do 5 stopinj C) se žitni rilčkar ne zaredi, šele pri toploti 12 stopinj C morejo samice zleči jajčeca na zrna. Pri toploti 35 do 37 stopinj C pa je razvojna doba hrošča najkrajša.
Žitnega rilčkar j a zatiramo na tri načine.
1. Dizinfekcija shramb. Tla in stene je treba dobro pospraviti, osnažiti in dizin-fetirati z dizinfetanti, ki jih kupimo v drogeriji ali agrariji. Zelo je treba paziti na vreče (Žaklje), v katerih prenašamo žito od drugod in dizinfetiramo te po potrebi v vročini ali v žveploogljiko-vem plinu.
2. Pravilno shranjevanje žita. Nizka
Detelje dobivajo dušik iz zraka s pomočjo bakterij, ki živijo na njihovih koreninah. Zato jim ni treba gnojiti z du-šičnatimi gnojili razen ob setvi, pa še takrat zelo malo. Detelja pa potrebuje dosti iosfornih in kalijevih gnojil.
Detelje ne ljubijo kisle zemlje. Zato je priporočljivo zemljišče, kjer naj bi zasejali deteljo, že ob žetvi prejšnjega pridelka apniti. Ce zemlja ni pravilno apnena, se v posevku razraste plevel.
Kako je torej treba pralino gnojiti deteljam? Priporočljivo je dati 20% dušičnih gnojil največ 100 kg na hektar, 18% fosfornih gnojil 250 - 500 ga na hektar in 40% kalijeve soli 100 - 150 kg na hektar.
Deteljam nevaren sovražnik je prede-nica. Ta se ovija s sovjim nitkastim stebelcem po detelji ali lucerni kakor kakšna rdeča) ali rumenkasta nitka. Listov nima- in zato ne more asimilirati. Na notranji strani svojih nitk ima sesalne bradavice, s katerimi se zarije v rastlino, da ji dovajajo hrane. Seme dozoreva in odpada od junija do konca rastne dobe. Pre-denica razvije do 3000 semen. Na polje se zanese s semenom, zanese jo živina in okuženi gnoj, ker seme, ki ga požre živina, ne zgubi kaljivosti. Njeno seme kali že po nekaj dneh, ko pode na mokro zemljo, lahko pa, obdrži kaljivost tudi 10 let. Značilno je, da napade predenica tudi korenje in krompir.
KAKO SHRANIMO ČEBULO
čez zimo se bo čebula najbolje obdržala, če spravite trde glavice na katerih je mnogo listov. Treba jil je splesti v venec, ki ga obesimo na prepih, kjer ni mraza. čebulo morate večkrat pregledati in rabiti tiste glavice, ki se slabše držijo.
Očiščeno čebulo je treba takoj položiti v hladno vodo, da ne bo tako huda. Vonj po čebuli spravimo z rok, če jih še vlažne natremo s soljo ali s kavino usedlino in jih nato umijemo v mlačni vodi..
Kadar porabite sa,mo eno polovico čebulne glavice, je dobro če namažete drugo polovico z mastjo, da se pred uporabo ne bo pokvarila.
temperatura in suho zrnje zelo zadržujeta razvoj škodljivca. Paziti je torej potrebno, da so shrambe redno zračene in sicer tako, da z odpiranjem oken ne pustimo toplega zraka v shrambo, žita v shrambi ne smemo nasuti preveč na debelo. Z rednim lopatenjem je treba skrbeti, da se zrnje bolje suši. Z lopatenjem se škodljivca tudi prežene.
3.	Direktno uničevanje. S suho vročino od 30 do 50 stopinj C je v suhem žitu mogoče uničiti vse ličinke in hrošče. Seveda je večje kvantitete težko izpostavljati vročini. Prav lahko pa se na ta način di-zinfetirajo vreče, ki so okužene.
Da uničimo predeniee, ne smemo sejati na tistem kraju več let detelje, ker seme predeniee obdrži kaljivost več let. če pa se razširja, vseeno, jo je treba čimprej u-ničiti, predvsem pa takrat, kadar cvete. V ta namen jo poškropimo s 15% raztopino železne galice ali s 5% raztopino modre galice ali z 1% raztopino natrijevega arsenita. škropi se ob suhem vremenu. Deteljo lahko pokosimo in sežgemo, na strnišče pa potresemo apneni cianid in sicer 0,6 kg na 10 kvadratnih metrov.
če pa se je na predenici seme šč razvilo, je zadeva slabša. V tem primeru se mora deteljo pokositi in pomešati s suho slamo, politi z nafto in, sežgati.
MCKRE DEŽNE PLAŠČE obesimo takoj, ko jih slečemo, na obešalnik. Zbrišemo jih s suho cunjo. S tem posrkamo dežne kaplje in obenem zbrišemo blatne madeže, če se je plašč umazal med hojo.
ČEVLJI, TORBICE, PASOVI in drugi predmeti iz laka bodo kot novi, če boste lak namazali s svežim mlekom in potem zdrgnili še z mehko cunjo.
MOLJE PREŽENEMO z omar s terpen-tinovcem. Obleke najprej dobro prezračimo, medtem pa namažimo kote omar s terpentinovcem. Nekaj ur pustimo omaro odprto, da se zrači, potem zložimo vanjo obleke in jo pustimo odprto še dva dni.
ČE JAJCE PRED KUHANJEM SPLAKNEMO s hladno vodo, tedaj pri kuhanju ne poči tako rado.
— če hočete pogreti pečeno meso, ga ne dajajte v pečico (forno), ker bi se tako preveč posušilo. Meso denite v posodo in ga pokrijte, vse skupaj pa postavite na lonec vrele vode. Tako se bo meso pogrelo in ne bo izgubilo sočnosti.
— Kolonsko vodo (acqua di colonia) lahko sami napravimo, če zmešamo nekaj kapljic parfuma s 60% alkoholom.
NA POLJU je treba pričeti z oranjem na praznih njivah, namenjenim za spomladansko setev. To delo naj se opravi predno zemlja zmrzne v zgornji plasti, čim bolj se zemlja obrača, več nam vrača, pravi stari pregovor. Nobeno obračanje zemlje pa toliko ne koristi kakor prav jesensko ali predzimsko. Mraz zorano zemljo pretrese, zdrobi in zrahlja kepe. Kdor zerje svoje njive že v jeseni ali pred zimo, spomladi obdeluje dosti laže kakor tisti, ki pušča njive čez zimo nezorane. S polja poberimo pravočasno zadnjo zelenjavo, da nam ne zmrzne.
NA TRAVNIKIH nadaljujemo z brana-njem in iztrebljanjem mahu. S kamenitih in zaraščenih travnikov in pašnikov pobiramo kamenje in odstranjujemo nepotrebno grmovje. Kjer opazimo na travnikih dosti gladeža, ga zateremo s tem, da stopimo nanj, ga potlačimo in malo posujemo s kalijevo soljo. Danes je seno precej drago, zato moramo skrbeti, da ga pridelamo toliko, kolikor je potrebno za lastno živino. Živinoreja je pri nas bistveni del gospodarstva. Toda kdor nima zadosti sena, bo imel od živinoreje le malo dobička.
V VINOGRADU je glavno opravilo okopavanje in gnojenje vinik. Kot gnojilo uporabljamo domač gnoj, kateremu dodamo nekoliko superfosfata. Že sedaj kopajmo tudi za nove nasade, da bomo spomladi vinike kar zasipali. Količe moramo
— Kadar čistimo obleko z bencinom, pogosto ostanejo okoli očiščenega mesta sledovi. Odstranimo jih z mešanico kuhinjske soli in bencina. Umazani rob zdrgnemo in ko se blago posuši ga skrtačimo.
— Dežne plašče operemo v škafu vode, kateri smo dodali pol kilograma galuna. Plašč nekajkrat pomešamo po vodi in ga nato mokrega obesimo.
— Segreta mast ne bo kipela, če jo bomo malo posolili.
KATRANOVI MADEŽI NA BLAGU
Katranove madeže na blagu sperite najprej z milnico (žajfnico), potem pa z alkoholom ali z oglikovim sulfamidom. Zdrgnete jih lahko tudi z neslanim maslom ter sperete z milnico in še z bencinom.. Zastarele madeže pustite namazane z maslom kak dan, da se katran o-mehča, potem pa sperite. Če je katranov madež na volnenem blagu, ga namažite in zdrgnite z jajčnim rumenjakom ter sperite z mlačno vodo. Z rok si odpravite katran z bencinom, žajfo, rumenjakom in gorko vodo.
na tistem koncu, kjer bodo zataknjeni v zemljo, namazati s karbolinejem ali s katranom.
V KLETI vino prvič pretakamo. Skrbimo, da bo tam primemo toplo. Paziti moramo na barvo vina in napake takoj odpraviti. Kdor si ne zna pomagati, naj vpraša za nasvet strokovnjaka. Ni dobro za vino, če imamo v kleti kislo zelje ali repo ali kaj podobnega.
V SADOVNJAKU škropimo in mažimo drevesa, da zatremo razne škodljivce. Ne pozabimo na gncj, ki ga drevje tako potrebuje. z debel strgamo mah in lišaj ter odstranjujemo goste vrhove.
V HLEVU pazimo na primemo toploto, ki mora znašati povprečno 15 stopinj Celzija. Pod 11 stopinjami je prenizka, nad 18 pa previsoka. Kokcši začno nesti januarja ali februarja meseca. Prašičem dajmo popoln mir, da se hitreje spitajo. S snago preprečujemo, da ne bi živina c'obila slinavke in parkljevke, ki nastopata ta mesec radi.
Rejci kokoši dostikrat najdejo jajca nekje zunaj gnezda. To pomeni, da kokoš ni hotela znesti v običajnem gnezdu. To se dogaja največkrat tam. kjer je dosti kokoši in malo gnezd. Tam je tudi nevarno, da kokoši same pohodijo jajca. V tem primeru moramo pripraviti več gnezd, ki naj bodo taka, da bodo kokcši rade legle v nje.
Umazanih jajc ne smemo nikdar oprati. Jajce lahko operemo samo v primeru, ako ga takoj porabimo. S pranjem namreč odpremo nevidne pore v jajčni lupini in dovolimo tako dostop v notranjost jajca zraku ter raznim škodljivim mikroorganizmom, ki povzročajo pri človeku razna paratifusna obolenja.
Če hočemo, da nam bodo kokoši dobro nesle tudi pozimi, razsvetljujmo z elektriko kokošnjake vsaj proti večeru, ko se že mrači. S takim umetno podaljšanim dnem pripravimo kokoš do večje nesnosti.
Najboljše za domačo uporabo so kokoši, ki se zvalijo marca meseca. Te delajo lepa debela jajca in nesejo vso zimo do pomladi in še naprej. Kokoši, ki se zvalijo avgusta meseca, se ne razvijejo tako kakor pomladanske, nesejo manj in poleg tega še drobnejša jajca kakor marčne.
LJUDSKI PREGOVORI
Če nerado listje odleti, vsak se zime naj boji.
Če hrast še liste obdrži, bo mraz vse dolge zimske dni.
Ko žerjav leti nà tuje, brž se zima približuje.
Če imajo piščanci gliste
Včasih vidimo, da se piščanci V kokošnjakih zelo slabo razvijajo. Rastejo počasi in so slabotni. Tedaj je možno, da so glisatvi. O tem se lahko sami prepričamo. Zakoljimo najbolj slabega in mu odpremo trebuh. Ko smo to napravili, prerežemo črevo v dolžino, da vidimo, če so notri gliste, če smo opazili gliste v črevesju, pomeni, da piščanci zaostajajo v rasti zaradi glistavosti. Tak pregled pi-ščancov bomo napravili, ko so stari 10 do 18 tednov. Takrat ne puščajmo več piščancev na prosto za 10 dni. Primešajmo jim med hrano tobakov prah. Tega naj bo na 100 gramov hrane 1 in pol grama. Tak tobakov prah kupimo v farmaciji ali drogeriji. Razen tega razkužimo pod in stranice kokošnjaka, kjer so gliste, da preprečimo ponovno okužbo. Taka razkuženja (dizinfekcije) bi bilo potrebno večkrat ponoviti, da se ne bi ozdravljene živali ponovno nalezle glist.
Če se okna in vrata težko zapirajo
Nova ali sveže pobarvana okna ali vrata se večkrat težko odpirajo, ker se deli med seboj sprimljejo. Namažimo vse stične dele z milom, pa, bo težav konec. Škripljajoča vrata nas ne bodo več jezila, če bomo nasadila namazali z zmletim grafitom. Uporabni so tudi ostanki, ki jih dobimo pri ostrenju svinčnikov. Namesto grafita lahko uporabljamo tudi strojno olje a,li kolomaz.
Vendar družini, ki hoče imeti domača jajca vse leto, priporočamo, da podloži tudi v začetku avgusta vsaj nekaj jajc. Te kokoši bodo pričele nesti že v marcu in če bodo dobro hranjene, bodo nesle tja do novembra meseca. Torej tudi v času, ko marčne iz prejšnjega leta ne bodo več nesle ali pa jarčke še ne bodo prenesle.
Poškropimo breskve
Listje je odpadlo in zato je treba čimprej poškropiti breskve. Treba je vedeti, da je sedanje škropljenje dosti bolj učinkovito kot predpomladansko. Kdor opusti sedanje škropljenje, ga ne bo mogel nadomestiti pozneje, pa čeprav bo večkrat škropil.
Do sedaj so naši sadjarji škropili največ z bakrenimi škropili, v zadnjih časih pa prevladujejo nebakrena škropila, ki so se izkazala bolj učinkovita kot modra galica in drugi bakreni preparati. Ugotovili so tudi, da bakrena škropila nekoliko zadržujejo rast, nebakrena pa jo pospešujejo.
Za napravo 100 litrov škropila proti kodri ali smoliki raztopimo 600 g Mezene v malo količini vode. potem pa redčimo z vodo do določene količine, škropilo razpršimo z navadnimi škropilnicami.
Dobro bi bilo, če bi sedaj škropili tudi druge koščičarje, kot so češnje, marelice, slive in češplje, zlasti mlada drevesa. Tudi za to drevje veljajo ista pravila kot za breskve.
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
■!iii!iiiiiiiii!i!M minutili miiisiiiiiiitiii ii m ii ii i umu ■ti!iiiiiii:Kil>i im m 11111111 ninnili m jjiiinji.iniiiiniiiiiiii 1111:1 n 11
Dobro in slabo za detelje
h 11 n uri 1 n mn m m 1111 n 1 n 11 m n t ii 11 m 1 n 11111 n 111 n 1 niiiuiiiiu 111 m 111:1 m mu m 1111111.111111111:1:1111:1:1 .im
Nasveti kokošjerejcem
vaici niso imeli posebne škode — za kakih deset let zavladal mir in je bilo mogoče zaceliti rane iz prejšnjih vojn. Toda prišlo je leto 1809 in v teh krajih je vnovič vzplamtela vojna, ki je vse uničila. Francozi so s silo prodirali za umikajočimi se Avstrijci ,ki so branili cesto skozi Kanalsko dolino. Vse ovire niso pomagale nič in tudi junaški odpor stotnika Hensela pri Malborghetu ter stotnika Hermanna na Predelu je bil zaman. Francozi so neovirano prodirali, premagujoč vsako oviro, in na griču v Rutah pri Trbižu je bil zlomljen zadnji odpor Avstrijcev: Francozi so imeli odprto pot proti Dunaju. Usoda Kanalske doline je bila capečatena in po sklenjenem miru v Schoenbrunnu je bila priključena novo ustanovljena pokrajini Iliriji.
Nadaljnji vojni dogodki, za Francoze neuspešni, so le-te prisilili, da so leta 1813 zapustili Kanalsko dolino. Po Dunajskem kongresu leta 1815 je bila Kanalska dolina vrnjena Avstriji, ki jo je priključila vojvodini Koroški. Od tedaj naprej so živeli prebivalci Kanalske doline več ali manj v miru in tudi vojni spopadi v letih 1859 in 1866 jih niso prizadeli. Podobno je bilo med prvo svetovno vojno, ko se je le iz doline Dunjice pri Montažu slišal kak strel italijanske artilerije. Po sklenjenem miru v St. Germainu je bila dolina zaradi zemljepisnih in vojaško političnih razlogov priključena Italiji, kateri je pripadel še zahodni del pri Beli peči, ki je do prve vojne spadal h Kranjski. Mejo so potegnili pred Ratečami, kjer je ostala neizpremenjenia tudi po zadnji vojni.
LJUDSKI OBIČAJI IN IZROČILA
Ker leži Kanalska dolina ob stikališču treh dežel :
Koroške, Kranjske in Furlanije, ki se razlikuje po prebivalstvu in narodnosti, pa tudi po kulturni razmejitvi, ni čuda, da je bogata na lepih in pomembnih narodnih šegah in običajih. V nekaterih vaseh jih čuvajo in izročajo dalje potomcem, drugod pa se je zanimanje za folkloro že precej ohladilo.
Naj navedemo nekatere še ohranjene zanimive običaje po sloveniskih vaseh, kakor so se ohranili v Žabni-cah, Ukvah, Ovčji vasi in Lipalji vasi. V prvih treh navedenih vaseh je slovenski živelj še v večini, dočim je zadnja vas že precej potujčena, vendar se še krepko držijo starih običajev in jih je zato ravno tam še največ ohranjenih.
Izmed folklornih zanimivosti v Žabnicah navajamo najprej običaj, ki ga imajo o priliki njihovega cerkvenega shoda na dan farnega patrona sv. Egidija (1. septembra). Na predvečer postavijo pred cerkvijo visok lepo okrašen mlaj. Drugi dan se k slovesni maši zbere velika množica ljudi, ki se po končanem cerkvenem opravilu zberejo pred cerkvijo. Skupina mladeničev se postavi v krog in vzame v svojo sredo brhko natakarico iz bližnje gostilne, katera prinese na podstavku steklenico vina in več kozarcev. Steklenica je okrašena s šopom nagel jev in z vršičkom rožmarina. Med tem igra godba in čim preneha, eden izmed mladeničev v krogu krepko zauka, na kar zapoje zbor posebno za ta dan zloženo pesem, ki obsega več kitic. Sledijo še druge pesmi, med katerimi tekle pridno naliva vino, ki ga mladeniči po končanem petju izpijejo. Nato se vse zvrsti v sprevod in jo mahnejo z godbo na čelu od prve do zadnje gostilne v vasi., povsod
ponavljajoč isti spored. Temu običaju pravijo domačini »kirhvanje«, kar izhaja iz nemške besede Kirchweihfest — cerkveni shod. i
Drugi običaji, ki so bili v navadi v Žabnicah, so že precej opuščeni. Nekdaj so imeli na predvečer dneva nedolžnih otročičev »tepežni dan«, ki se je po drugih bližnjih vaseh še ohranil. O pustnem času nimajo nič posebnega. Na velikonočno soboto prineso ob treh popoldne blagoslovit velikonočna jedila: razno svinjsko meso, nagačen želodec, »ajca« (to so kuhana jajca, medtem ko pirhev ne poznajo) ter velikonočni kruh ali potico. Na velikonočno nedeljo pa pridejo l judje že ob dveh ponoči v cerkev in prepevajo velikonočne pesmi, molijo rožni venec ter gredo v vrsti okoli glavnega oltarja.V začetku meseca maja postavijo v vasi pred cerkvijo navadno zelo visok mlaj, o sv. Ivanu pa prižigajo kresove.
V bližnjih Ukvah se še bolj krepko drže starih običajev. Tu imajo tako imenovano »šapanje«. Na predvečer dneva nedolžnih otročičev se zbere skupina mladeničev, ki pripravijo večjo smrekovo vejo, na katero pritrdijo rdečo krpo iz sukna ali platna v obliki srca in vanjo vši-jejo pristne srebrne tolarje. Eden izmed fantov stopi v hišo, vihteč vejo, drugi pa mu sledijo. Najprej ogovori gospodarja z besedami, ki se nanašajo na njegovo družinsko stanje ter mu izreče lepa voščila za bodočnost. Ko prejmejo od gospodarja kako darilo, se mladeniči napotijo v sosedno hišo in tako obhodijo vso vas. Fri tern si naberejo lepo vsoto denarja, s katerim si v kaki gostilni privoščijo dobro gostijo, ki jo zaključijo s plesom.
(Nadaljevanje sledi)