r UČITELJSKI TOVARIŠ. List za šolo in dom. -—K^r-1- Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani. Štev. 7. \r Ljubljani, 1. aprila 1886. 1. XXVI. leto. Dejansko obrazovanje razuma. Nravstveni čut človeški je v svoji nepokvarjenosti zelo občutljiv. Vsak še tako rahel spodtikljej ga razburi in vzbudi v človeku preziranje onega, ki se predrzne s podlostimi oskruniti nežno-čutno svojstvo njegovo. Tak človek lažje spregleda umstvene nego nravstvene pogreške, in ne čudi se toliko duševnemu, kolikor bolj nravstveno-nizkemu uboštvu človeštva. Take pojave presoja v prvi vrsti s pomočjo svojega prirojenega čuta, ker ta v svoji prvotnosti pač ne more biti pokvarjen. Pri tem se vprašuje: je li dejanje dovoljeno ali nedovoljeno, se li sme izustilo človeške notranjosti prijavljati v prikupljivi ali odurni obliki? Posledica zaključku takega soda ustreza vedno zdravim nravstvenim zakonom. Pri tem sodi nravstveni čut še vedno z zgolj osobnega stališča, le z obzirom na večjo ali manjšo nravstveno vrednost kacega dejanja. Navadno se pridruži nravstvenemu čutu tudi razum, in tedaj je možno, da ali oba presojata z istega stališča, ali pa, da se nagiba razum bolj na praktično oceno izvršu-jočega dejanja. V pravem pomenu besede bi moral tudi razum presojati izraževanje notranjih nagibov z nravstvenega stališča, kajti le tedaj se more govoriti o vzajemnem teženji naših sil po dobrem, pravem in lepem. Da je temu tako, vidimo pri izobraženih, pri katerih so se umstvene sile harmonično razvile in ki obsojajo vse, kar razžali naše nravstveno čuvstvo. Ni ga razboritega človeka, ki bi najdel kako blagougodje nad surovostimi in nedostojnostimi podle duše. Takov človek smatra vsako pregreho za praktično budalost, nedoslednost; in taka nedoslednost se da za vsak posamezen slučaj strogo razobložiti, kajti protivi se nravstvenemu čutu. Nasprotno tem nedostatkom človeške duše je krepost človeške modrosti. Ta modrost se opira v tem pomenu na subjektivno potrebo, izhajajočo iz sklopljenja vseh naših individualnih odnošajev. Med temi odnošaji so nekateri, ki so vkupni vsem ljudem, drugi pa se spreminjajo z razliko starosti, stanu, spola, društvenega stanja itd. V teh žive le pojedinci. Zato razločujemo krepost, ki je bistvo vseh bitij našega rodu, in zopet drugo, ki je lastna le pojedincem; iz tega razloga imamo posebno modrost za vsako starost, za vsak spol, vsak stan, za vsako posamezno razmero. Po tej razliki presojamo razboritost in nravstveno silo posameznikov in celih rodov; označujemo pa tndi stopinjo omike, na katero so se povzdignili posamezniki in ž njimi rodovi. Odnošaji človeškega življenja so mogočen činitelj umstvene in nravstvene omike; zato velja v prvi vrsti, te odnošaje tako uporabljati, da služijo napredku v omiki. Kdor se tako izobraži, da more pregledati vse svoje odnošaje, t. j. vse okolnosti svojega živ- Ijenskfga kroga, in kdor stori to s tako razbornostjo, da noben teh odnošajev nima umetne in strastne pretegp, temveč da se v njem izjednači protislovje raznoličnih zahtev, ta ne more drugače, nego da sledi poslednjici vseh teh posameznih meri vkupno; tedaj deluje v svojem smislu nravstveno in modro. Kjer pa podeli vzgoja, vzgled ali strast jedni izmed teh meri preveliko moč, ondu najdemo jednostranost, sanjarstvo, pregreho, budalost. Poleg teh more obstajati jednostranska ali pa tudi površna mnogostranska izobraženost ravno tako dobro, kot ona nizka razumnost, ki teži z najhladnejšim, naj-umetnejšim preračunanjem po jednostranski svrhi. V tacih slučajih človek žrtvuje tej svrhi vse druge plemenitejše; zato pa se najde pri dosegi te svrhe vedno le označevalna neumnost, s katero se zgreši glavna svrha. Posledek temu je, da praktični nespametnik tudi pri najostroumnejšem preračunanji ne najde ni miru, ni jednote, ni doslednosti značaja. Na tej napačni poti življenja se nahaja premnogo ljudi, a svojega krivega pota si sami niso popolnem v svesti. In kako neki? Dejansko življenje s svojimi mnogoterostimi se vrti pred njih očmi kot v kalejdoskopu; vsa njih vzgoja je naperjena v prvi vrsti na to, da se jim obteži razum z mnogoznanstvom, k večjemu, da se skuša tudi na njih srce vplivati, a to s sredstvi, ki so dostikrat protivni pravi praktični uporabi. Ako hočemo uže otroka dovesti do nekakega razpoznavanja dejanskih razmer življenja, ne smemo zamuditi, da mu kolikor moči jasno predočimo vse odnošaje, v katerih živi, da odstranimo vse, kar bi mu utegnilo prouzročiti napačno cenitev teh odnošajev. Osnovati moramo v njem nekako taktnost, ki mu omogoči, razmere hitro in pravo pregledati, prevare in protislovja z jasno razbornostjo izločiti, pravo, stalno, bistveno zjediniti v živo čuvstvo. Ako gojenca tako vzgojujemo, tedaj smo ga praktično vzgojili, izbistrili smo mu praktični razum. Kot takov bode moral vse svoje dušno razpoloženje brzdati in pravi svrhi prilagati, vedel bode dobro in koristno ločiti od nepravega, škodljivega. S tem si bode pridobil ono značajnost, ki je bistveni del nravstvenega, stanovitnega, samega s sabo zadovoljnega človeka. Živel bode sicer v raznovrstnih odnošajih, ki so največkrat protivni njegovemu duševnemu razvijanju, a znal bode razbrati vse jednomerne okolnosti ter jih v svoj prid obrniti, druge pa ublažiti, ali se jim izogniti. S tako vzgojo smo za praktično obrazovanje razuma in tedaj za uporabnost človeka največ storili. Fr. Gabršelc. „Prvo berilo in slovnica za slovenske ljudske šole". (Dalje in konec.) Gospod M — a piše: „Jezik je v berilu priprost (z nekaterimi izjemami), domač, otroku lehko umljiv. Stavki so večinoma prosti, kolikor mogoče kratki, ter odgovarjajo tako nalogi knjige kot svojstvu našega jezika, ki ne ljubi dolgih in zapletenih stavkov". Na drugem mestu pa se glasi: „......Pisava v berilu ne odgovarja govoru našega naroda, v katerem se tedaj ne bere „po domače". Iz tega je razvidno, da si jegosp. ocenjevatelj sam sebi v protislovji, rekši, „jezik je domač" — a nasprotno: „se ne bere po domače". Res se nahajajo slovniške hibe (v naših šolskih knjigah jih v mnogo večjem številu nahajamo), kakor jih je gosp. ocenjevatelj označil z besedami „(z nekaterimi izjemami)". Teh izjem pa nikakor ne najdeva v najinem berilu v tolikem številu, kakor jih gosp. M — a navaja. Izdaja te knjige, katero imajo otroci v roki, bila je dotiskana sredi meseca oktobra 1885. leta. Ako primerjava to knjigo z oceno, je gosp. M—a večinoma vstre- ženo, kajti pogreškov kakor: „uredjeno — ganjeni — potuhnjena — vsede se — zmr-znena — spomladansk — uspešno — šli bodemo — bodeino ustavili — zapeli bodemo — bodeva poiskala — ni in nij — nočeš in neče — jih in je — župan — žrebe — cvete — drva —život in život—" ni v berilu. Glagol zadeti (jemanbent etne 2aft aufijelfen) *), katerega rabiva v berilu, hoče gosp. M — a zameniti z glagolom „z a te t i", katere pisave ne najdeva nikjer. Izraz „najbolj zdrava" je ravno tako pravilen, kakor „najzdravejša". „Molitev voditi" zdi se nama bolj slovensko, kakor „naprej moliti (borbeteit)". Gosp. M — a se spodtika nad besedo „vodstvo" (mimogrede omeniva, da se le v predgovoru nahaja, kateri ni otrokom pisan) in hoče imeti „voditelj, voditeljstvo". V naših šolskih postavah se nahaja „vodnik, vodja in voditelj" vse za „Seiter"; za „®t= rector" pa „direktor". Sploh pri nas najbolj rabimo za „Seiter" „vodja", za „®irector" pa „ravnatelj", kar je pravilno po etimologiji: voditi = ducere, ravnati — dirigere. „Vodstvo" je po Jancžiči in Šketu ravno tako pravilno, kakor voditeljstvo. Gospod ocenjevatelj je knjigo res natančno pregledal, za kar sva mu v istini jako hvaležna. Najmanjšega tiskovnega pogreška ni prezrl n. pr.: „češenj — plame — les-kače — rezgače". Omeniva naj tu, da v nekaterih naših šolskih knjigah kar mrgoli napak. Tako najdemo v „Drugem berilu in slovnici" 1. 1883. izimši slovniške hibe nič manj nego 104 tiskovnih napak. Gospod ocenjevatelj je našel samo štiri, a tu mu oporekava, da je „plame" (mesto plamen) tiskovna pomota. (Glej Šket str. 16, isto tako Janežič [paradigma] str. 42 in Šuman.) — „Leskače — rezgače" pa rabi jezikoslovec Fr. Levstik, na katerega naju gosp. M—a opozarja; kajti tvrdka M—1. je Levstik. Tudi glede besednega reda ne najdeva v knjigi vsega, kar nama gosp. M—a očita. Kar se naglasa tiče, se z gospodom ocenjevateljem toliko vjemava, da nam jezikoslovci do sedaj še niso podali veljavnih pravil — češ: ber Stccent ift ber ©pradjenber-berber im