P«H Inina p'a!ana v gotovini LUSTRIRANI LIST ZA MESTO IN OEŽEtO Cena 2 din DRUŽINSKI TEDNIK Kar škoduie roiu, tudi čebeli ne more biti v korist. MARK AVRELIJ, rimski cesar in modrijan (121—180) Leto X. V Ljubljani, 23. decembra 1938. štev. 51. »DRUŽINSKI TEDNIK« Utia|a »sak četrtek. Uredništvo In uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. Telelon 1« leta 20 din. »/; leta 40 din, Bil sem lačen in mi nisi dal jesti, bil sem žejen in mi nisi dal piti, strgan sem bil in mo nisi oblekel...« Siromak mnogo globlje doživlja dobroto kakor bogatin. Temu je dar zgolj formalnost, da se a njo odkupi, ne gre pa dalje do srca. Zato tudi bogatin nikoli ne bo občutil tiste čiste, velike radosti, kakor jo občuti siromak, ki si je mesece in mesece pritrgoval od ust, da je mogel s prihranjenim denarjem kupiti dar, majhen po zunanjosti, neskončno velik po žrtvi. Da, tudi med siromaki so duševne lepote in Bog in ve, zakaj se je ravno med njimi rodil! s Gorenjka. /I Naše božično darilo litateU&n tfimKmskzfra tednika" Vi vsi, ki naš list berete teden za tednom, leto za letam, ste lahko opazili, da si je uredništvo »Družinskega tednika« zmerom prizadevalo, da vam vsak teden postreže s čim bolj izbrano in zanimivo vsebino. Pri tem delu so nam bila najlepše plačilo mnogoštevilna priznan,ja iz vaših vrst, saj so nam dala zmerom novih spodbud. Nikdar se nismo bali ne gmotnih izdatkov ne truda, da list čim bolj izpopolnimo. Tudi današnja številka to dokazuje, saj je največja in naj-zanimivejša, kar smo jih doslej izdali. Toda ne prikrivamo si: tudi če ste bili vi zadovoljni z listom — mi nismo bili. Želeli smo ustvariti list, ki bo v zanimivi obliki zabeležil VSE, kar se dogaja pri nas in drugod. Na VSEH j:oljih človeškega udejstvovanja. AH za tnkšen list nam je bilo 8 strani premalo. Za večje načrte je bilo torej treba tudi več strani. v letu 1939. — 12 strani Kljub večjim stroškom in podražitvi papirja smo sklenili tvegati velike gmotne žrtve: v novem letu bo »Družinski tednik« izhajal vsak teden redno na 12 straneh, to se pravi, imel bo PRI ISTI CENI za 50V« večji obseg kakor doslej. Za prerojeni »Družinski tednik« smo pripravili celo kopito novo;ti. Dosedanjo vsebino lista, ki se je tako prikupila vsem slojem prebivalstva, bomo še razširili in izpopolnili. Poleg ljubezenskega romana bomo v letu 1939. stalno prinašali tudi dober kriminalni ali pa pustolovski roman. Vse naše dosedanje rubrike ostanejo tudi v bodoče, pridružili se jim bodo na še kotiček za šah in rubrike o filmu, športu in gospodarstvu. Redno vsak teden bomo prinašali tudi križanke in druge uganke. Zensko stran bomo znatno razširili in zboljšali, tako vsebinsko kakor slikovno. Prav tako bo »Družinski tednik« tudi v bodoče poivečal vso pozornost velikim dogodkom, ki gibljejo dan-šnji svet. Skratka, dali bomo za 50’/» več papirja, toda dosedanje delo našega uredništva je porok, da bo tudi vsebina lista za najmanj 50’/« bogatejša in boljša. Naš čili: vsak teden boljši list! »Družinski tednik« je neodvisen in nepolitičen list. Kar je do«o»el. sta do«''"''i n.egovo uredništvo in uprava, brez kakršne koli tuje podpore. Edini vir naših dohodkov so poleg oglasov vaša naročnina in vaši dvodinarci, ki jih vsak teden odrinete za naš list. Prosimo vas, da nam tudi v bodoče osti nete naklonjeni, kakor ste nam bili doslej. In še to vas prosimo: če ste z listom zadovoljni, povejte to tii-tim, ki »Družinskega tednika« še ne kupujejo. Tako boste od tedna do tedna, od leta do letu pomagali soustvarjati boljši in popolnejši list — list, ki ba>te ob njem vsak teden doživeli nekaj neskrbnih uric razvedrila in zabave. ti »DRUŽINSKI TEDNIK« \-rs Božična legenda Ha^Uscd UchU ftacdeau*, član Francoske akademi/e K AKŠNO DIVJAČINO zasleduje Peter v božični noči? Brez psa je in samo svojo dolgo puško nosi s seboj.« — »Volneno jopico ima, usnjen površnik in dobro podložen plašč. Najbrž bo čakal na preži.« — »Zeblo ga ne bo.« Tako govore kmetjo med potjo k polnočnici. V rokah nosijo leščerbe, ki pa nisb prižgane. Zdaj je še mesečina. Ko se bodo vračali, jo ne bo več. Videli so, kako je Peter odšel iz svoje hiše, ki stoji nekoliko stran od vasi, pa je najlepša med vsemi. Puško si je obesil čez hrbet. Da je bil najbogatejši v vasi, se mu je videlo. Saj je imel trojno obleko; volneno, usnjeno in še podloženo sukno. Tako se je obvaroval pred^ hudim mrazom. Roke je imel v palčnikih. Tu je cerkev. Mesečina jo je čisto pobelila. Skozi odprta vrata sili luč. Okna so svetli četverokotniki. Peter je pozabljen. Tu pojejo vsi: jPo belih poljanah že angeli hite...*. Ničesar ni, kar bi bolj ogrelo kakor petje. Ko pa je človek v cerkvi, je vendar bolje zapreti vrata. Mraz je, da poka kamenje. Ali se je še kdo zamudil? Zunaj ni nikogar več! Pač, Peter še čaka ob živi meji. Pa od daleč se vidijo goreče leščerbe! Čemu je treba tratiti sveče, če sije mesečina zastonj? Potočnikovi so 5e daleč zadaj. Sre- čali so staro žensko, ki ni namenjena k polnočnici. »Kam pa gre stara čarovnica?« »črnuhova mati je. Njena vnukinja je bolna.« »Zakaj pa ne bedi pri njej?« »Kaj vemol Ali ste videli, kako nevoščljivo je gledala naše sveče?« »Morda ona nima nobene?« Vse je zdaj velika praznina. Samo v cerkvi pojejo, molijo. Pokrajina leži v mesečini mrtva. Negibna, od sreža otrpla. Niti vetra ni, nič se ne premika. Zvezde se komaj vidijo in mesec je tak, kakor bi ga bili tam gori trdno pribili. Peter se je v snegu potuhnil za štor. Mlad je še, njegova kri je vroča in še z dobrim požirkom se je podkrepil. Pod trojno obleko se dobro počuti in lahko mirno oprezuje svojo divjačino. Toda kakšno? Zajci so se skrili v svojih zavetjih: samo kakšen prav prebrisan človek bi jih lahko tam izsledil brez psa. Ptice so stisnile svoja krila. Za kakšnim plenom gleda Peter v tej božični noči? Ob živi meji, ki oklepa njegovo lepo posestvo, se plazi temna senca. Časih se skloni, da bi nekaj pobrala. Toda ker je že tako dovolj sklonjena, se ji nič ni treba dosti več pripogibati. Stara ženica je, ki nabira drva. Nedvomno I Peter, bogati kmet, ki se je zavil v volno, usnje in podloženo suknjo, preži na človeško divjačino. J Boj; v nebesih, ste tatica 1* RNUHOVA MATI, ujel sem vas!« »Moj bog, moj bog!« Železna roka pade na njeno ramo. Velikega, močnega moža, ki je iznenada prišel izza drevesa, se jo tako ustrašila, da je izpustila rob krila in drva so padla po tleh. V snegu leže. Dovolj jih je bila nabrala, da bi bila lahko kurila ves dan in še več. »Ves hrastov in bukov les mi boste pokradli, črnuhova mati!« »Samo suhe veje sem pobirala!« »Suhe ali ne, les je moj.« »Hladno je, gospod Peter! Tako bi rada, da bi se moja bolna vnukinja pogrela.« »Žalostno, a les je moj! Obžalujem, a kaznovani boste!« »Nima plašča, nima odeje!« »Kaznovani boste!« »Ničesar nimava za božič!« »Sodišče vas bo kaznovalo, Črnuhova mati!« »Vi ste se trikrat zavarovali pred mrazom in imate več denarja, kakor ga potrebujete!« »Sodnik vas bo kaznoval. Kajti — kakor je Bog v nebesih, tatica ste!« »Ne govorite o Bogu! Nimate pravico!« »Imam pravico, črnuhova mati! Vso pravico, ker sem lastniki če je MATI se je vrgla na kolena, v sneg, in v njenih kolenih je m kaj počilo, ker se niso več dala tako lahko ukriviti. In kmet misli, da si hoče ona s tem izprositi njegovo usmiljenje, njegovo odpuščanje. »Napravi Bog,« prosi črnuhova mati, »da bo ta mož spoznal, kaj je mraz, saj ga ne more poznati.« »...Peter, ali je zaradi mesečine vaš obraz tako prebledel? Zakaj tako premikate čeljusti? Saj ste vendar dobro jedli, preden ste šli od doma, in ko se boste vrnili, se boste speii najedli! Ali vam zobje tako sklepe-! tajo? Zakaj tako mendrate z rokami? Zakaj tako nesmiselno mahate z njimi? Res, tresete se! Vaše telo se je , navžilo dobrega vina in dobrih jedj. Najbolj rdeča kri teče skozi vaše žile, kri tridesetletnika. Razen tega imate tri obleke: volneno, usnjeno in podloženo suknjo. Ni mogoče tega razumeti, toda Človek bi rekel, Peter, da zmrzujete.« Peter stoji čisto sam pred svojo živo mejo. Pustil je črnuhovo mater, da je vsa objokana odšla. Samo nekaj solza je potočila. Stare ženske jokajo na drugačen način kakor mlade. Zlasti še ta starka! Posušila se je kakor suho dračje, ki ga je nabirala. Njena suhljad je obležala v snegu in njena vnukinja bo v tej sveti noči zmrzovala. Toda najbrž manj kakor Peter, ki stoji drhteč pred svojo živo mejo, na kraju, kjer je črnuhova mati pokleknila. "iNA, oštir!« »Tu, tu! Gospod Peter!« »Ne tega! Močnejšega! Vina, ki prinese človeku veselje v telo!« »Tu, tu je najboljše!« »Ha, kakor led teče v želodec! Oštir, žganja na mizol Tistega, ki gori kakor ogenj!« »Tu! Tu! šestdeset odstotkov ima!c »Premalo je!« Peter se je vrnil domov in kliče svojemu hlapcu: »Zakuri! Bolj! Vse bolj!« »Peč je polna!« »Še bolj! Ne čutim vročine!* »In vendar izba kar žari!« »Ničesar ne čutim! Dračja in debelih klad nameči na ogenj!« »Vroče je, da me duši!« »Ničesar ne čutim, ničesar ne čutim!« »Kaj mislite, gospod? Kaj vam pa je?« »To mi je, da me nič ne ogreje, tepec!« Peter je legel. Pod tremi odejami leži. Še eno zahteva in še eno. »Vse mi prinesite, kar jih imate.« »Saj jih je pet, šest, in še pernica!« »Pernica, pravite?« »Z najtoplejšim puhom napolnje« na!« »Tvoje pernice ne čutim.« Peter je vstal. Dve topli srajci si je oblekel, čez nje še pleteno, potem lovski jopič, usnjeni površnik, suknjič in nazadnje tri plašče. Toliko je nametal nase, da se mu vsi ljudje smejejo. »Kako pa si se našemil? Ali se hočeš bahati s svojim denarjem? Kar imaš obleke, vse si nametal nase!« »In še zmrzujem, pod vso obleko me še zebe.« »V tej obleki zmrzuješ? Saj je sonce. Zimsko sonce sicer, ki pa vendar dobro misli. Kako moreš pod vso to obleko zmrzovati?« Roke se mu tresejo, zobje mu šklepetajo. Peter zdaj ve, kaj je mraz. A LI se gre tu k čmuhovi materi?« »Da, na koncu steze stanuje.« »V tej razpadli koči?« Ženska, ki vodi Petra, si na tihem misli: prebivališča siromakov ne pozna. Na glas pa reče: »Kaj vam je,, gospod Peter?« »Nič. Kaj naj mi bo?« »Tako ste oblečeni, pa še zmrzujete.« «Da, pod to obleko zmrzujem. Še zmerom zmrzujem!« Dvakrat je udaril na vrata; — potrkalo pa je trikrat. Tretjič njegove drgetajoče roke same od sebe. »Odprite mi, črnuhova mati!« Odprla je vrata in Peter je stopil v kočo. Oba drgetata: on od mraza, ona od strahu. Dekletce v postelji s® trese od strahu in mraza. Nadaljevanje na 7. struni Sapvoa, ati me sUšiš? Zraven mene stoji na pisalni mizi telefon. Če ga ne bi imel, bi ga prav ffoto-vo pogrešal. Njemu se imam zahvaliti, da se lahko pogovorim z znanci in prijatelji, samo njemu sc imam zahvaliti, da sem tako blizu ljudem, ki jim imam kaj povedati. Telefon mi vsak dan prinese dobrih in slabih novic. Od vseh dogodkov, ki sem jih doživel ob telefonu, je nedvomno naj-Ijubkejši tisti, ki se mi je pripetil pred neknj dnevi. Zabrnelo je. Dvignil, sem slušalko {n zaslišal z drugega konca žice otroški glas: »Papači...« »Halo, kdo je?...% »Papači, ali me slišiš?...« »Pridi domo v, pisala bova božičku.« Nato nič več. Napačna zveza, prav gotovo samo zveza s otrokom, ki niti •ne ve, katero številko ima njegov Oče; bogve kolikokrat je doma obračal telefonske, številke, dokler tli priklical ravno mene. — — ■— Ta telefonski razgovor je najljnh-kejši in najintimnejši, kar sem jih Ikdaj doživel. H. K. Božič v predmestju Beograda Lini, ki že i M (tiki iiikijo poletja Velika revSSIna v družini brezposelnih artistov Politični deJen NOVA VLADA Predsednik vlado dr. Milan Stojadi-novifi je včeraj po običajni praksi, ki je v veljavi po volitvah, podal Nj. Vi«, knezu namestniku Pavlu ostavko svoje Vlade. Kraljevi namestniki so ostavko sprejeli in so v novo vlado imenovali: za predsednika vlade in zunanjega ministra dr. Milana Stoja d i novica. Prometni minister je dr. Mehmed Spaho, pravosodni Milan Simonovič, kmetijski Svetozar Stankovič, prosvetni Bogoljub Kujundžič, minister za socialno politiko in narodno zdravje DragiSa Cvetkovič, minister za gozdove in rudnike Dobrivoj Stošovič, finančni dr. Dušan Letica, gradbeni dr. Miha Krek, ministra brez listnice Vojislav Djordje-vič in dr. Djafera Kulenovič, minister vojske in mornarice armijski general Miljutin Nedič, minister za trgovino in industrijo inž. Nikola Kabalin, minister za telesno vzgojo naroda Ante Maštrovie. minister pošte, telegrafa in telefona Pante Jovanovič, notranji minister Milan Ačimovič, upravnik me^ta Beograda, in minister brez listnice Franc Snoj, ravnatelj kmetijske posojilnice v Gornji Radgoni. * *• -:t Romunsko poslaništvo v Beogradu ec z romunskim poslaništvom v Turčiji in Grčiji spremeni v veleposlaništvo. Na zadnjem zasedanju stalnega sveta Balkanske zveze so sklenili, da bodo vse njene članice pretvorile svoja poslaništva v državah Balkanske zveze v veleposlaništva. Na seji čsl. parlamenta in senata je predsednik vlade Berau podal deklaracijo vlade in govoril o čsl. notranji in zunanji politiki. Obe izjavi sta napravili v Nemčiji prijeten vtis. — Italijanski zunanji minister grof Ciano je odpotoval v Varšavo, na poli domov še je pa oglasil tudi v Budimpešti, kjer je imel razgovore z novim madžarskim zunanjim ministrom grofom Czakyjem. — Po novi trgovinski pogodbi med Romunijo in Nemčijo bo Romunijir v prihodnjem letu izvažala v Nemčijo 40% vsega svojega izvoznega blaga. — Demonstracije zaradi italijanskih zahtev se še neprestano vrše v Franciji, Italijani prav tako odgovarjajo z demonstracijami. Ko se bo razburjenje poleglo, bo bajo italijanska vlada predložila svoje zahtevi1 Franciji glede severne in vzhodne Afrike. — Na banketu zvfeze tujih časnikarjev je angleški ministrski predsednik Chamberlain govoril o od-nošajih Velike Britanije do Francije, Nemčije in USA in o njeni vojni pripravljenosti. Povedal ji; tudi, da nameravata z zunanjim ministrom Tlali-faxom odpotovali prihodnji mesec v Rim na pogajanja. Nemški časnikarji zaradi nekaterih izjav niso bili zastopani, italijanski časnikarji so se pa kljub temu udeležili banketa. — Be-ranova vlada v ČSlt je dobila polnomočje za dvn leti z glasovanjem v parlamentu, ki je pri njem Beran dobil večino s 118 glasovi proti 10. S temi polnomočji ima vlada svobodne roke za izvedbo socialnih in gospodarskih načrtov. — Madžarski zuua nji minister grof Czaky bo v kratkem odpotoval s predsednikom vlade Imre-dyem v Berlin, kjer bo imel razgovore s kanclerjem Hitlerjem. — Belgijski kralj Leopold bo baje na koncu meseca januarja prihodnjega leta oficiel-uo obiskal Pariz. — Guverner nemške ilržavne banke dr. Schacht je bil te dni v Londonu, kjer je razpravljal z Beograd, decembra. Tam nekje na dušanovački poljani je nekega septembrskega večera, bila je nedelja, cirkuški klovn snel svojo koničasto pokrivalo, se globoko priklonil gledalcem Iz predmestja in dejal: Finita la commedia! Drugi dan, zgodaj zjutraj, so suhi konji odpeljali neznanokam majhen cirkus z ženo atletko, ki je pričakovala otroka in s človekom, ki je požiral žive kače. Na poljani v predmestju je ostal le Se reven Šotor in v njem glavna točka cirkuškega programa: akrobat z ženo in Štirimi majhnimi otroki ...in zadnjih pet in dvajset dinarjev v pločevinasti Škatli... Komedija je bila v resnici končana za Franca Vena, umetnika, neustrašenega mojstra na trapecu, ki se je ma-jal na tenki vrvi čez vso cirkuško kupolo, ki je bila upognjena od neprestanega potovanja. Končana je bila pa tudi za njegovo družino. Ta veder je Franc Ven prešel iz cirkuške arene v areno življenja, kjer ljudje ne ploskajo. Se včeraj je v pozno decembrsko jutro s prvim snegom plapolalo v vetru sivo platno prav tistega majhnega šotora, ki je bila njegova streha pokrita s strešno lepenko. Pred vhodom v šotor je bil pribit lesen napušč. V šotoru so stanovali isti stanovalci: Franc Ven, njegova žena in štirje malčki. Reven šotor je še zmerom stal tam, kakor tistega septembrskega večera — ob zadnji predstavi. Tresel se je v snežnem viharju na isti poljani, od koder se je poleti razlegal smeh predmestnih ljudi. Cirkus je odšel na svojo večno pot in zdi se tudi, da je zavil v svojo umazano, zašito plahto tudi hrupni svet zmerom odobravajoče publike in ga odnesel s seboj... A tam pod šotorom je pustil samo en nasmešek... Nasmešek matere nad zibelko najmlajšega otroka. Drugi trije so že veliki, čeprav so še majhni. Tretji sin je že shodil. Pod šotorom smo našli včeraj zbrano vso družino. Samo Franca Vena ni bilo. Zgodaj zjutraj je odšel v trg kupit za zadnje dinarje kakšen meter strešne lepenke, ker je začel šotor pro-puščati mokroto. Streha iz lepenke, a vseeno, streha je le... Vseemo, ker Je pod njo našlo zavetje šest človeških bitij... Zraven pravkar zakurjene trinožne pečice je cepetala vsa akrobatova družina. Najmlajši je kukal iz volnenih cunj v otroškem vozičku in s svojimi ročicami objemal steklenico z gumijastim cucljem. V njej je bil nekakšen čaj, namesto mleka, ki mu ga mati ni mogla dati. Dve posteljici, pokriti s cunjami, kovčeg, mizica, ki je na njej ležalo pol hlebca kruha iz črne moke in petrolejka. Napeljana vrv e raz-obešenim perilom in na platneni steni dve družinski sliki. Med njima visi Se ena — slika glavne junakinje iz francoskega »Grand jeu« lilma. To filmsko sliko spremlja čudna usoda, da propada prav tam, kjer vrti življenje prav takšen film, iz kakršnega je slika posneta. Vse to je pohištvo sivega platnenega šotora, ki še sonce ne more prodreti skozenj. Zena Franca Vena, mati štirih zlatih malčkov s plavimi laski in svetlimi očki je bila v zadregi. Kaj pomaga njena gostoljubnost, ko smo se morali razgovarjati stoje. Ni imela stolov, da bi nam jih ponudila. Zadnji je, kakor se je zdelo, izginil v trinožni pečici. Tako sodim, ker sem videl del naslonjala pod pečjo. Od gospe Venove, ki je tudi akro-batka, pomočnica ali partnerka svojega moža, smo zvedeli stvari, ki so se nam zdela tam, pod šotorom več kakor fantastične. Pred nekaj leti je pisalo pod programom velikega piestol niškega vari-jeteja, ki se je na njem v kozarcu šampanjca ogledovala lepa žena. »Izredna velemestna atrakcija zračnih akrobatov, ki kljubujeta smrti — dvojica Ven.« Ta dvojica Ven sta bila Franc Ven in njegova žena. Prej sta bila dva, zdaj jih je šest. Po pravici bi rekli tudi danes izredna, mestna atrakcija, ker če ne kljubujeta smrti na majavih trapečih, kljubujeta ledeni košavi in snegu, darilu, ki ga je njunim sirotam prinesel sveti Miklavž... Nekoč sta razkazovala svojo spretnost v dvoranah, ki Jih je polnila ele-ganta publika. Zaslužila sta po tri sto dinarjev na večer. Ali takrat še niso gledali sveta ne mali Adolf, ne Joško, ne Peterček, niti Lojzek... Potlej, ko so se rodili otroci, je elegantne varije-tejske dvorane zamenjal cirkus. Najprej velik, a potlej zmerom manjši. Danes, pravi trgovec na oglu, da Kupuje Ven za pol dinarja petroleja. Gospa Venova nam kaže slike iz tistih let. Na njih Je lep mož, močnih mišic v akrobatski obleki, a zraven njega na trapecu žena s prekrasnim telesom. To je gospa Venova. A to so samo slike. Spomin. V resnici je čisto drugače. Mogoče je opazila, kako smo se zdrznili, ko nam je povedala, da je stara Sele pet in dvajset let. Slike je spustila v kovčeg. Ko jih je spravljala, je dejala: »K varijeteju se ne moremo vrniti... nimamo sredstev... Tam je treba blestečih toalet... A zraven tega sem žena in mati... In kdo bi mi Se verjel, da sem še mlada... tako izčrpana... A tam bi morala biti privlačna... Morala bi pozabiti na vse... Zato sem dala rajši prednost šotoru in črnemu kruhu.« Mali Peterček me je prav v tem trenutku pogledal s svojimi sinjimi očki. Našobil je usteča in me po otročje vprašal: »Stric, kaj nam bo prinesel Jezuščck? Jaz bi rad veliko rožičev, fig in Jili-hip'!« »Jaz tudi!« sta se oglasila Se najmanjša dva Mati je žalostno gledala v mrzlo peč. V duhu se je tudi ona spraševala, kaj jim bo prinesel božič... V njeni skriti solzi smo razbrali najdragocenejše darilo zanjo: delo! Kakršno koli. Njen mož je Se mlad. Star je komaj pet in trideset let. Delo, ki bi jih privedlo pod pravi, resnični krov, med prave zidove, skozi katere ne more veter. Zlasti zdaj, ko so otroci še tako majhni... In vsaj do poletja, ko bosta Franc Ven in njegova žena spet lahko nastopala kot »Dvojica Ven« v nekem majhnem cirkusu, podobnem tistemu, ki je septembrskega jutra izginil s poljane v Dušanovem.. Potlej bodo spet lahko živeli. In njuni malčki se ne bodo več čudili, da ni več tistega smešnega strica s koničastim klobukom in napudranim licem, v širokih hlačah, ki so mu zmerom ušli — (ko sta mama in ata nastopala v cirkuški areni), ki bi s svojimi velikimi ustmi oponašal kikirikanje petelina. V majhnem šotoru iz sivega platna že željno pričakujejo poletja. Žel A zunaj je pusto poljano šele pokril prvi sneg... Po »Politiki« JULIJ KLEIN LJUBLJANA, Woltova ut. 4 SPECIALNI ATELJE za okviren je slik in gobelinov odgovornimi angleškimi politiki o izselitvi Židov, o prenosu njihovega denarja in o izpopolnitvi trgovinskih od-liošajev med Nemčijo iu Anglijo. — Novi švicarski zvezni predsednik je postal dr. Filip Etter. Izvolila ga je švicarska zvezna skupščina s 150 glasovi. — Zedinjene države so sc začele oboroževati na veliko. Prihodnje leto mislijo baje zgraditi 22 bojnih ladij, ki bodo po velikosti večje od vseh dosedanjih. Povečali bodo pa tudi gradnjo bojnih letal. — Nemška zmaga pri volitvah v klajpedski [»krajinski parlamo-nt jo (»polna. Nemci eo dobili 87 odstotkov. Vodja klajpedskih Nemcev dr. Neumann je odredil novim nemškim poslancem, naj ne prisežejo zvestobo Litvi. O tem je že tudi obvestil državne oblasti. — Francoski zunanji minister Bonnet je podat pred parlamentarnim odborom za zunanje zadeve porofcilo o francoski zunanji politiki in izjavil, da bo Francija branila vsako ped svoje zemlje, pa naj bo to v Evropi, Afriki ah kje drugje. Glede ukrajinskega vprašanja je izjavil, da to vprašanje še ni tako nujno, da l)i bilo treba francoski vladi zavzeti posebno stališče. Francoski parlament je sklepal o proračunu in je določil izredni proračun za oboroževanje, ki znaša 35 milijard dinarjev. — Italijanski ministrski svet je odobril za oboroževanje 20 milijard dinarjev, to je dve in pol milijardi več kakor doslej. — Nemčija ho rešila tudi cigansko vprašanje. Vsi cigani, ki žive v Nemčiji, bodo morali vložiti rodbinsko podatke, da se ugotovi čistost krvi. Ne bodo jih podili iz mest, ki imajo več kakor 500.000 prebivalcev, da ne bodo preveč obremenili kmečkega prebivalstva. — Romuuija je dobila samo eno stranko, ki se imenuje afronta narodnega prebujenja*: in ki bo imela edina pravico vlagati kandidatne liste za parlamentarne volitve. Vsako politično delo izven »fronte« bo nezakonito. Na čelu »fronte« je ministrski predsednik jmlriarh Miron Cliri-stea, s čimer je zagotovljena enotnost med stranko iu vlado. Fronta je popolnoma fašističnega značaja in je ustanovljena na pobudo kralja Karola. — Japonski poslanik v Parizu Sugi-muru je zapustil ta mesec Pariz in se Božična dadta A E SKABERNfi LJUBLJ \NA je vrnil v Tokio, od koder ee ne bo več vrnil. Vzrok temu je ta, da Francija ni odgovorila na japonske proteste, ker Francozi skozi lndokino uvažajo generalu Čankajšku živila in orožje. Londonski vladni krogi so pa prepričani, da je to dogovorjeno delo osi Rim-Berlin-Tokio. Japonska bo tudi protestirala pri \vasbingtonski vladi, ker je dala generalu Čankajšku posojilo 25 milijonov dolarjev, ki jih bodo Kitajci porabili za svojo obrambo proti Japoncem. — Anglija je Češkoslovaški odklonila posojilo HO milijonov funtov, ki ji ga je obljubila že septembra, češ da ga ne zasluži. Čsl. zastopstvo, ki je v ta namen odpoto-valo v London, se je že vrnilo iz Anglije. — Vlada generala Franca je na svoji seji razveljavila sklep republikanske vlade, da se zapleni bivšemu kralju Alfonzu vse premoženje. Francova vlada mu je vse premoženje vrnila, poleg tega je pa odšk> k sinu bivšega kralja Alfonza donu Juanu odposlanstvo, ki mu je ponudilo španski prestol. Kralj Alfonz sam je izjavil, da bi se vrnil v Španijo le v primeru, da bi ga želel nazaj ves španski na- rod. — Veliki knez Vladimir, polomec ruske carske rodbine Romanov, se bo za božič podal v Berlin. Temu obisku so nekateri pripisovali politični značaj, kar je pa knez sam odločno demantiral. Rekel je, da je njegov obisk popolnoma zasebnega značaja. Demantiral je tudi vest, da hoče zasesti ukrajinski prestol. Izjavil je, da Ukrajina ni bila nikoli ločena od Rusije, zato tudi nikoli ne bo zasedel samo ukrajinskega prestola. — Italijanski ministrski predsednik Mussolini je obiskal Sardinijo, kjer je imel velik govor. Pričakovali so, da bo podal svojo izjavo glede italijansko-francoskega sjhi-ra, a ministrski predsednik spora ni niti omenil. — Francoski bivši bojevniki eo dali pobudo za sklenitev božičnega premirja za dobo enega meseca med obema španskima taboroma. V tem ča6u naj bi se prebivalstvu obeh taborov uvažala živila in obleka, ker strahovito trpi pomanjkanje. Pri obeh španskih vladah naj bi posredovali francoska in angleška vlada, ki sla načelno že pristali na to. Francova vlada pa ima pomisleke, češ da l>i republikanci utegnili dobiti z božičnimi darili tudi topove. — Kancler Hitler baje namerava za novo leto predlagali sklenitev pakta mod štirimi velesilami, Francijo, Anglijo, Nemčijo in Italijo, za omejitev oboroževanja v vaeh področjih. — Pri volitvah v avtonomni slovaški parlament je dobila Tisova vlada ogromno večino. Volilo je skoraj 08 odstotkov prebivalcev. TI VAR obleke, zimske suknje so darila trajnega veselja in hvaležnega spomina — Glavna zaloga: Anion Hrumet. Prešernova ul. 54, nasproti glavne poSte Batis, ker zapornice baje niso bile spuščene. Batisa jo vrglo vstran in je obležal na mestu mrtev, šofer pa strahovito ranjen leži v ljubljanski bolnišnici. V domovino je prišla umret j* Amerike mlada Slovenka gospa Pavla Bernikova iz fekofje Loke. Že dalj časa je bolehala in se je odločila, gro v domovino iskat leka, ker j« ime.la neomajno zaupanje v naše zdravnike. A vsi napori, da bi jo ozdravili, so hib zaman. Izdihnila je v rojštn* hiši, v Ameriki pa jočejo za njo lju*>' Ijeni mož in dva otročička. Z motiko je napadel neki .posestni*' poljskega delavca 81letnega Karla Kolarja iz škofje vasi pri Celju. V Pre" piru je zgrabil za motiko in nekajkrat Kolarja mahnil po glavi. Hudo ranjenega eo prepeljali v celjsko bolnišnico. Tragika sezonskih delavcev. Pretekli teden ee je vrnilo skozi Maribor V 24 URAH barva, plisira In kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlohko srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši. monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub tovarna JOS. REICH LJUBLJANA v domovino viak sezonskih delavcev. Med njimi sta biki tudi Leopold Kerč-man in njegova žena s šo ne mesefl dni starim otrokom. Na postaji j® otrok na lepem izdihnil v materinem naročju. Zdravnik je ugotovil, da j0 vzrok smrti splošna oslabelost in prehlad. Prostovoljno je šel v smrt 181etni delavec Ludvik Pliberšek iz Slovenske Bistrice. Vso noč je popival po gostilnah, okrog 5 ure zjutraj so jfl pa obesil na neko hruško. Vzrok nesrečne mladeničeve smrti ni znan. Osebne vesti Prihodnja številka „Vcuiti(tsUe£a tecUuUa" izide dne 29. decembra in bo poslednja številka v letošnjem letu. Podpredsednik francoske radikalne stranke g. Jacques Kayser se je te dni na povratku s svojega potovanja po srednji Evropi in Balkanu ustavil tudi v Ljubljani. Njemu na čast je francoski konzul g. Remerand priredil v prostorih ljubljanskega konzulata čajanko, ki so ji razen nekaterih članov Francoskega krožka prisostvovali uredniki 'Slovenca , ..Jutra", agencije Avale in ' Družinskega tednika . Železniška nesreča se je primerila v Ljub'jani na Glinški cest; v Rožni djlini. Lokomotiva vlaka je /. vso silo butnila na prelazu v mali poštni avto, ki sta v njem sedela šofer A rt ton Majer in poštni uslužbenec 401elni Rudolf Srečne in vesele božične praznike želita vsem svojim čitateljem, naročnikom, imerentom in prodajalcem Uredništvo in uprava »Družinskega tednika« Poročili so sc: V Kranju: g. Franci Hvala, zlatarski mojster iz Kranja, in gdč. Magda Kebrova, učiteljica iz Ljubljane. V Dev. Mar. v Polju: g. Marjan Simčič, dipl. iur. z Laverce pri LjubMani, in gdč. Sonja Jenkova iz Dev. Mar. v Polju. V L i u b 1 i a * n i : g. Tone Pirjevec, tehnični uradnik tov. Bata v Borovem, in gdč. Nuša Dermastia, lastnica modnega 6alona. — Čestitamo! Umrli so: V Ljubljani: Ivan Schrott, .poslov, drž. žel. v (Mik.; 90!etna Rozalija Golobova: Franc Majcen, urad. drž. žel. v pok.; Albert Halin, rač. re-vident v pok.; Marjeta Rozmanova, žena drž. urad. v pok.; Gregor Erjavec, uslužbenec ženske bolnišnice v Ljubljani; Franc Jereb, šolski upravitelj v pok. V Mariboru: 47letni Budimir Bradic, poslovodja in pos.; TOletni posestnik Anton Majhenič, v Cel ju : Frančiška 1’otova, žena kurjača iz Dobrne; 751etni čevl jarski mojster Josip Potnik; 451etna posestnikova žena Marija Iler-cogova iz Jurki ost ra: 691etna Marija Kolmanova i/. Trnovelj pri Celju. V Ormožu: 821etna Franja Jarčeva, nadučitcljeva vdova. V Planini pri Rakeku: Marija Hofmanova, pošta-rica v i>ok. V S e I c a ti nad Škofjo Loko: Slletna Marija Megušareva. V Dolu pri Ljubljani: Marija V rančičeva. V D e v. M a r. v Po i j u : 681etna Jožefa Jerihova. V M a 1 i h Laščah: Francka Mramorjeva, roj. Peterlinova, gostilničarka. Na OpČi* n a h pri Trstu: 831etna Tereza Logarjeva, roj. ltustia. — Naše iskreno sožalje! Poceni naprodaj! 30 prvovrstnih, skoral popolnoma novih šivalnih stroiev, več otročkih vozičkov, koles, triciklov, pletilni'i stroiev, tehtnic, hlada n, smučk, sank, peči, štedilnikov. porcelanastih predmetov, radio-aparatov, gramofonov. violin, harmonik itd., igrač za otroke, kompletnih kopalnic, pohištva pri Promet** Ljubljana nasproti Križanske cerkve Prav tam se sprejemalo vsi navedeni in Se razni drugi predmeti pod zelo ugodnimi pogoj' v prodajo «* , Pod se je udrl pod nogami viničarjevi zoni iz Pivol pri 1 fofali. Vinifor? jeva družina je stanovala v stari enonadstropni vinirariji. last Vetrinjskega dvora, ki je bila že vsa trhla. V nedeljo je vsa družina odšla z doiiia. Ko so se vrnili domov, je žena prva stopila v sobo v prvem nadstropju, a ji je na lepem zmanjkalo tal, da je padla v pritličje. Obležala je nezavestna in 1 zlomljenimi udi Prepeljali so jo v mariborsko bolnišnico. V krop je padla dveletna Rozalija Šibila iz Apač pri Ptuju. Mati jo je vso poparjeno potegnila iz vrele vode. Prepeljali eo jo v bolnišnico, a je le tnalo upanja, da bi okrevala. Pes je razlrgtl lice posestnikovemu sinu Francu Oseujaku iz Pražene pri Ptuju. Doma imajo zelo hudega:, paa, 'ki še domačih ne pozna, žato je napadel domačega sina in mu z ugrizom raztrgal lice. K pokvarjeno moko se je zastrupila družina kmeta Murata Mariča, jz vasi Huma Lisa ni pri Mostarju. Vsi Mani nesrečne družine so zblazneli in v napadu blaznosti je inati.liotela zaklati svoje tri starejše otroke, dojenčka je pa hotela vreči v ogenj. Sosedje so jih zaprli v hišo. Brat je pa opazil,-da blaznost včasih popusti, kakor hitro pa zavžiiejo nekaj kruha, se pojavi še hujša blaznost Pobral je vse koščke 'kruha in jih zakopal. Ko je prišla v v’as komisija Doma narodnega zdravja, da bi pregledala higieno revne vasi, oo kmetje povedali, kaj se godi v nesrečni družini. Oče in mati in starejši Otroci eo bili od divjanja že čisto onemogli. Ostanke kruha so odkopali in so pri analizi dognali, tla se je bil v moki razvil strup, ki deluje kakor atropin in se nahaja v plevelu. Zastrupljeno družino so prepeljali v mostarsko bolnišnico. V vsaki knjigarni Vam nudijo zanimivo knjigo »Roli Gozdovnik izpod peresa znanega ameriškega pri rodoslovca in pisatelja K. T. Setona, ki je knjigo tudi sam opremil z bogatimi ilustracijami. : Rolf Gozdovnik" in njegov indijanski tovariš Kvonab Vas povedeta globoko v pragozdove, da se seznanile z gozdnimi prebivalci in njihovim življenjem. Krasno in živo opisovanje narave in njenih zakonov Vas bo očaralo. Ne pomišljajte in kupite 6vojeem za Božič in Novo leto knjigo SRolf Gozdovnik:. Fotografski muzej bodo uredili v Zagrebu ob priliki stoletnice fotografije. Pridružil so bo muzeju za umetnost in umetno obrt. Muzej bo uredil Zagrebški Fotoklub. Statistika mesta Zagreba od 1. 1918. dalje nam odkriva zanimiv napredek Zagreba, L. 1918. jo bilo v Zagrebu iBb važnih društev, danes jili je 820, 73Ta?BTfTSoV. danes jih je okrog 400, 33 (lekarn, danes jih je pa 01. Avtomobilista je okradel t!21etni Lojze S. iz Ljubljane. Na poti proti Kočevju je prosil nekega avtomobilista, fese mu lahko pridruži. Ta mu je dovolil, a Lojze je nekje sredi poti izstopil. Šele pozneje je avtomobilist ugotovil, da je z njim izginilo okrog 1.600 dinarjev. V Ljubljani so tatu prijeli. Brez oklevanja je tatvino priznal, denarja pa ni imel več, ker si je. kupil obleko, drugo je pa zapravil po gostilnah. Dve nesreči, bllelni kontrolor v ekspozituri ,-OLIZI) Franc Cegnar iz Celja se je s kolesom zaletel v drugega kolesarja ;n se močno pobil po. glavi in hrbtu. — 37 let ni delavec Franc Habjan z Ostrožnega prt.Celju, ki je zaposlen v cinkarni, je razstavljal stroje, a je stroj padel nanj in mu zmečkal nogo. Oba ponesrečenca se zdravita v celjski bolnišnici. Neznan napadalec je napadel I7iet-nega pekovskega vajenca Ivana Krambergerja, ki se uči pri pekovskem mojstru Antonu Filipiču pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah. V temi so planili nanj napadalci in ga podrli na tla. Ko je že ležal na tleli, mu je stopil nekdo na trebuh in udrihal po njem e kolom, rta se je onesvestil. Prepeljali so ga v bolnišnico in je njegovo stanje zelo resno. •V avtobusu se je stepla družba veselili ljudi, ki je stopila na avtobus, ki vozi lia progi Svečina—Maribor. Zdelo se je, da so bili še pod vtisom neke rabuke v gostilni in kar na lepem so začele leteti bunke na vse strani. Najbolj jo je skupil nedolžni šofer, ki pri vsej zadevi ni bolel drugega, kakor prenapeteže pomiriti. Drevo jc ubilo llletnega Toma Vukoviča iz Križevcev. Z očetom je šel v gozd, ko so podirali bukve. Ko je oče posekal veliko bukev, se deček ni o pravem času umaknil in bukev ga je podrla Bil je na mestu mrtev. llelni otrok se jc po nesreči ustrelil v hiši železniškega uradnika Petroviča v Subotici. Otrok, Tibor Barvan, je bil pri Petrovičevih na obisku in je začel stikati po predalih nočne omarice. Našel je samokres, ki se je |w> nesreči sprožil in zadel malčka do smrti. Avtomobilist jc podrl llletnega posestnikovega sina Konrada Vogrinca iz Zg. Porčiča. Ko se je zvečer peljal domov, ga je na cesti prehitel avtomobil in treščil vanj. Ne da bi ee zmenil za nesrečo je dirjal naprej. Fant je obležal nezavesten s prebito lobanjo in drugimi odrgninami. Vlom v stanovanje banskega inšpektorja Dragotina Trstenjaka v Langusovi ulici v Ljubljani je izvršil neznan tat. Prebrskal je vse stanovanje in je odnesel dve damski zapestni uri, damsko zlato verižico z medaljonom, zlat poročni prstan in nekaj gotovine. Vlomilca še niso prijeli. V dimu sta se zadušila otroka, dietna hčerka Jožica in 2 in pol letni sinček Franček zakoncev Alojzija in Frančiške Felser iz Zg. Kungote. Oče in mati sla hodila vsak dan na dnino, otroke sta pa puščala doma. Ko se je pred nekaj dnevi žena vrnila opoldne domov, da bi skuhala kosilo, jc našla stanovanje v gostem dimu. Vnele so se krpe v nekem kovčegu blizu štedilnika. Ko je pogledala za otrokoma, ju je našla ležeča na postelji mrtva. Zadušila sta se s plinom. Sleparskemu ponarejevalcu denarja je nasedel kmet Valentin Troha iz vasi Drage pri Ložu. Pred nekaj dnevi je prišel k njemu neki možak in ga prosil za prenočišče. V zaupnem pogovoru je kmeta nagovoril, da je nakupil kemikalije za ponarejanje denarja, poleg tega mu je pa dal še za vzorec bankovec za 1(XX), 500 in sto dinarjev. Kmeta je celo nagovoril, da je šel z njim v Logatec, češ da ima tam spravljen film. Kmet je res šel, tam se mu je pa slepar na lepem Zmuznil iz rok Ni ga več našel. Sleparijo je prijavil orožnikom. V Savo jc skočil gostilničar Ivan Bahč i/. Brežic. Zjutraj se je zgoda j za silo oblekel, sedel na kolo in se odpeljal od doma kljub prigovarjanju žene. Ko je prišel do Save, je kolo prislonil na neko ograjo, si slekel suknjič in ee pognal z mosta v najglobljo ni go. Na listič, ki so ga našli v njegovem suknjiču, je napisal, da gre v smrt zaradi živčne razdraženosti iti slabih gospodarskih razmer. Nov most iu novo osnovno šolo so dobili v Kranju. Nov most rez Kokro je 90 m dolg in je nad strugo zgrajen v višini 30 m. Most je iz smrekovega lesu in je stal okrog 350.000 dinarjev. Zanj so porabili 3(>0 m* lesa. Bola je pa slnla 0,000.000 dinarjev jn je zgrajena in opremljena kar najbolj moderno in higienično. Telovadnica je zelo moderno opremljena, poleg nje so pa tudi kopalnice. Poslopje sestoji iz dveh traktov: v enem bo deška, v drugem pa dekliška šola. Avto je do smrti povozil neznanega človeka v Brodu pod Šmarno goro. Neka ljubljanska družina se je z avtomobilom peljala na izlet. Za krmilom je sedel gospodar sam in ie zelo pre- Dr. Schacht, predsednik nemške narodne banke, je bil te dni v Londonu in se je tam sestal z guvernerjem angleške narodne banke M. Normanom in drugimi zastopniki britanskih gospodarskih krogov. vidno vozil. V Brodu je pa na lepem prišel pod kolesa neznan starejši moški. Avto ga je podrl in mu zdrobil lobanjo. Neznanec je dobil tudi druge notranje jsoškodbe. Kljub naglemu prevozu v bolnišnico je nesrečnež izdihnil. Veliko neurje je divjalo pretekli teden v severni Dalmaciji. Večina ladij je imela zamude. Komaj so rešili smrti 30 ribičev, ki jih je vihar zajel na odprtem morju blizu otoka Žirja. Best ribiških ladij iz vasi Ka-prija je treščilo na peščene nasipe. Bile so v veliki nevarnosti, da se ]>o-tope. Na pomoč je pa požrtvovalno prišla iz Kaprija motorna ladja »Sv. Peterc in je 30 ribičev rešila smrti. UUiftlu Chamberlain govori na jubilejnem banketu poročevalcev tujih listov v Lon* donu, Nemci so udeležbo na tem banketu demonstrativno odpovedali. Nerazumljeno svarilo Preden je Neville Chamberlain stopil 29. septembra zjutraj v letalo, da se odpelje v Monakovo, je z nekaj besedami ogovoril zbrano množico. Med drugim je citiral tudi tele Sha-kespearjeve besede: Out of that netile, Danger, ive phiek this flower, Safetg, Po naše: Is te koprive, ki ne imenuje Nevarnost, bomo utrgali cvetko, ki ji je ime Varnost. Nobena stvar Angleža tako ne elektrizira kakor reminiscenca na Shakespearja v zvezi z aktualnim dogodkom. Zato ni čudno, da se je pozdravljanje občinstva spremenilo v navdušene ovacije. Nekateri radovedneži so pa hoteli natančneje vedeti, kaj se bere v 3. prizoru II. dejanja »Henrika IV.«- In so odkrili, da slede stavku, ki ga je citiral ministrski predsednik, brez prehoda tele besede: The purpose you underlakc is dan-geroiis, the friends you Im v e nained uncertain, the time iiself unsorted; and yoii;r plot too light for the coun-terpoise of so great an opposition. V slovenščini: Stvar, ki jo pripravljate, je nevarna; prijatelji, ki ste jih imenovali, so negotovi; tudi čas sam je slabo izbran; skratka, vsa vaia zasnova je prešibka, da bi bila kos talco mogočni protisili. Možno je samo eno: g. Chamberlain je očitno prosil katerega prijatelja, naj mu poišče primeren stavek iz Shakespearja za to priložnost, Ali njegov prijatelj sam ni bral dalje? Ali je pa hotel ne brez zlobnosti podtakniti Chamberlainu diskretno’ svarilo? Toda g. Chamberlain se ni potrudil, da bi še sam pogledal v svojega Shakespearja. Zato tudi svarila ni razumel, škoda! (»Europe Nouvelle«) Reminiscenca »Kateri narod je prvi klecnil v svetovni vojni? Ne male države kakor n. pr. Srbija in Belgija, ki sta vztrajali do konca, temveč Rusija s svojimi 160 milijoni ljudi in neomejenimi možnostmi. Rusija in njena vladavina sta bili prvi na kolenih, ker je velik del naroda mrzil svojo samo-silniško vlado.« (Iz nedavnega predavanja odsto-pivšega angleškega mornariškega ministra Duffa Coopra v Parizu.) Italija v Tunisu? Rimska »Tribuna« se pri najnovejših italijanskih zahtevah sklicuje na zgodovino: »Kadar koli je Italija kaj zahtevala, vselej je dobila odgovor: Nikoli! In vendar je naposled dosegla, kar je želela.« List prinaša nato pregled glavnih italijanskih teženj v zadnjih 75 letih: 1860: Italija v Neaplju? Nikoli! 1870: Italija v Rimu? Nikoli! 1911: Italija v Tripolisu? Nikoli! 1918: Italija na Reki? Nikoli! j 1935: Italija v Addis-Abebi? Nikoli! škrlat l V pariškem »Oeuvru« beremo tale kratki, a zato tem značilnejši dvogovor: »Nekdo je včeraj prosil Bonneta, naj Francija vendar ne pusti, da bi barcelonski otroci pomrli od lakote.« »To je bil gotovo kakšen ,rdečkar‘?« »Da: neki kardinal.« Začarani krog Pariški »Matin« je prejšnji teden zapisal: »Neprenehoma moramo na-glašati, da je za Francijo najboljše, da se kar najmanj vtika v srednjeevropske zadeve. Nikoli in nikjer nismo videli bolj spremenljivih narodov. Države, ki so še včeraj druga drugi grozile s pestjo, se danes objemajo. Ne vemo več, s kom naj sodelujemo in kakšne cilje naj zasledujemo. Za Francijo bi bilo usodno, če bi se vtikala v ta smodniški sod. Pre-štejmo samo milijarde, ki smo jih v 20 letih vrgli za utrditev neke danes propadle države (Avstrije) in za prijateljstvo druge, ki je danes v nasprotnem taboru (ČSR)! Koliko dobička bi imeli, če bi bili te milijarde vtaknili v svoje afriške kolonije!« Da, da, koliko dobička! Toda častitljivi pariški list — mimo grede: »Matin« je glasilo francoske vojne industrije, in ta industrija se ne BONBONI more ravno pritoževati, da je imela škodo pri »srednjeevropskih zadevah«, saj je svoje topove in utrdbe prodajala za suho zlato — pozablja, da je ta dobiček zapravil na podlagi nekako istega modrovanja baš njegov veliki prijatelj Bonnet! A če pojde tako dalje, kakor se je septembra ih oktobra začelo, Francozom tudi v kolonije ne bo treba več dolgo vtikati denar — ker bodo počasi druga zu drugo skopnele. Kar se pa tiče domotožne pripombe pariškega »patriotskega« lista o spremenljivosti srednjeevropskih narodov, se človeku skoraj pero zatakne ob tolikšni naivnosti: torej še ni dovolj, da so Čehi — zaradi vere v francosko zvestobo skoraj ob državo prišli? Ali naj se mar puste od Nemcev po-mandrati, namesto da bi z njimi v prijateljstvu živeli — samo zato, da bo dični »Matin« z njimi zadovoljen, tisti »Matin«, ki že svojih petnajst let najglasneje med vsemi francoskimi listi pridiga politiko »sacra ego-isma«? Dr. Beneš Več uglednih osebnosti angleškega javnega življenja je te dni poslalo bivšemu čsl. prezidentu zelo laskavo pismo. V njem Izrekajo svoje simpatije dr. Benešu in češkemu in slovaškemu narodu ter se spominjajo vloge, ki jo je Masarykov naslednik igral v Versaillesu, ko se je v imenu češke delegacije zavzemal za spremenitev predlaganih meji, češ da bo sicer preveč Nemcev v novi čsl. državi. Potem podpisniki poveličujejo Beneševo delo za svobodo in napredek Evrope: »Bili ste zmerom in predvsem dober Evropejec. Usoda države, ki ste ji imeli čast predsedovati, se je odločila, ne da bi bili vi mogli reči le besedico na tajnih sejah, ki so krojile novo obliko vaše domovine... Vaš poraz ni dokončen.« Pismo so med drugimi podpisali Norman Angeli, lord Cecil, Gilbert Murray, Harold Nicolson, Philip Noel-Baker, Archibald Sinclair, Virginia Wolffova, H. G. Wells, Heury W. Ne-vlnson, Paulina Smithova i. dr. ALI STE SE RODIL1 1859-1930? Oitatelje tega Časopisa, ki so so rodili v letih 1859—1930, prosimo, naj napiSejo svojo ime in točen datum rojstva. Imeniten astrolog, čigar rnanstve-ne napovedi 60 žele obča priznanja in obsežna obravnavanja v vseh časopisih, se je odločil, da bo bralcem tega lista postregel s senzacionalnimi prerokbami, ki bodo na njih podlagi lahko generacije, rojene med 1859. in 1930. letom popravile svojo življenjsko pot In dosegle srečo v vsakem pogledu. Ta objava Je največje važnosti in nudi bralcem edinstveno priložnost, da dosežejo svojo življenjsko srečo. No-zmotljiva jasnovidnost grafologijc iu astrologije Vam bo tole objasnila: 1. Va5 značaj, njegove prednosti, njegove pomanjkljivosti, 2. Va3e fianse v ljubezni. 3. VaSe fianse v Spekulacijah la trgovini. 4 VnSe fianse glede na dedovanje. 5. Dolgost Vašega življenja. 6. Vaše prijatelje in VaSe dobrotnike. 7. Vaše sovražnike in krive obtožbe. 8. Potovanja In 6premembe ▼ bivanju 9. Družinske razmere. 10. Vse, kar želite vedeti o uspehih v loteriji. Ta Imenitni astrolog, znameniti dobrotnik človeštva, dobiva za svoje delo vsak dan neštete priznanj. SPODNJE NI TISTO, KAR TRDIMO Ml, AMPAK NASPROTNO TISTO, KAR TRDIJO ONI, KI SO MERODAJNI: »Naredili ste ml veliko uslugo. Zahvaljujem se Vam za horoskop...s izkaaalt ste ml veliko uslugo.• MadAme B. 8. »Vse se Je zgodilo tako, kakor ate mi bili povedali.« G. D. »Očarana sem ob resničnosti Vafiib besedi.c Gospodična L »Moje najgloblje priznanje za Val modri nasvet...« Madame Anne B. »Zdi se ml, da se mi Je danes vrnila sreča...« Gospodična J 8 »Uspelo mi Je, da sem rešil kapital, k| sem zanj mislil, da je ie is-gubljen...« J. M. »Moj horoskop mi Je najdragoce-ncJSi vodič...« Gospodična R. V. »Vse spremembe so se zgodile, kakor ste mi Jih razložili...« 1. It. IZVLEČKI IZ DRUOIH PISEM: »...to Je zares odlično delo...« M. M. »...dokaz VaScga daru pogoditve...« K. »...Neomejene usluge...« A. N. »...Nobenega vzroka nimam več, da bi dvomil v astrologijo...« H. V. »...Žal ml Je, da Vas nisem prej poznal...« I. G. »...vse, kar ste m| pisali, Je res...« C. A. »...spet sem dobi) dobitek...« »...mogel sem nastopiti službo po VaSih nasvetih...« O. H. »...Vse Je res...« D. P. Gospod Janko Popovič, industrijce iz Beograda, se zahvaljuje njogovtnr.u Izvrstnemu nasvetu In ga Je bogato nagradil, ker Je po njegovem nasvetu zadel v loteriji 100.000 dinarjev. Izpolnite tudi VI le danes, brez odlafianja spodnjo naročilnico ta pofiljite za strofike za Izdelavo In ekspedicijo Vafiega življenjskega horoskopn snrao din 50’— na pofitnl Čekovni račun fitev. 14.099. Hkrati naj opomnim, da nimam v službi nikakfinih zastopnikov ali agentov In da Je to mo) edini in točni naslov FRANC TERŽAN, CELJE, pofitnl predal 75 »...moj horoskop Je čudovito rea-nlčcn...« P. P. »...mislim, da Je nemogoče napraviti bolje...« A. G. »...blagoslavljam dan, ko sem Vam pisal...« P. 8. ^ »...V korist Vašega podjetja...« »Ugotavljam, da Je Vaša metoda dobra tn da vsi tisti, ki kupujejo samo na slepo srečo, ničesar ne vedo Mednje sem spadal tudi Jaz, dokler nisem spoznal Vas.« NAROČILNIC A ki z njo naročam posebni življenjski horoskop, samo za din 50*—, ki Jih pofiiljara po čekovni položnici fitev. 14.990 hkrati « to naročilnico. Dan vplačila Ime ln priimek Poklic ................... Dan, meieo la leto rojstva Barva od ______ Našlo., ki telita, da Vam nanj polijemo diskretno Val poiebnl Il.ljenjskl horoskop na&£& dni Za vsak prispeven v tej rubriki plačamo 20 din Predrzno beračenje | Pred dnevi sem bil v Ljubljani nat glavni železniški postaji. Grem ki blagajni in si kupim vozno karto.i Kar pristopi k meni priletna ženica Z in me prosi za tri dinarje in pravi,-tla ji prav toliko manjka, da bi se peljala domov v Maribor. Dam ji. Dozdeva pa se mi nekam sumljivo, ker si ne kupi vozne karte. Ker imam še dvajset minut časa do odhoda vlaka, jo še nekoliko opazujem. In spet vidim, kako nadleguje nekega gospoda, češ, da se pelje v Kranj. Tudi tisti gospod ji je dal nekaj drobiža. Tretjič vidim, kako spet nadleguje neko damo, in sicer» samo za en dinar, da Se bo peljala 1 na Lavrico. Tudi ta dama ji ga Ne vem koliko časa je še nadalje- * rala svoje beračenje, ker sem odšel J Pesu, za arabskim delom mesta, pri na vlak. 5 tretjem polku tujske legije. Bila je so- Treba bi bilo, da bi varstveni or- {parna noč, jugovina. Peščeni viharji. gani strožje pazili na tako predrzno iTežke sanje mučijo speče! Dan pa pri Čudna zgodba o strahovih v Sahari »Eno najzanimivejših skrivnosti iz tujske legije« ime najejo v Parizu zgodbo o pošastnem fantomu, ki je ponoči strašil po vojašnicah in moril Začelo se je lani prvega avgusta: v [naša, zlasti pri tistih, ki niso vajeni [podnebja, solnčarico in napade besno-[sti. da o malariji nič ne govorimo! V vojašnici so se nenadno začull I revolverski streli. Stražnik je odgovoril in odšla dalje. Kaj sodite k temu? Dijak 2. mešč. »Novitas« beračenje. , J* H. Brezplačno kajenje Ko sem se neki dan sprehajal po-ljubljanski promenadi, sem videl tole: ?nanie- Njemu so bili namenjeni. Iz Prišla je elegantno oblečena »da- ♦ stražarske sobe plane oddelek vojakov, ma«. Na tleh je ležal ogorek ciga-*da w P£®ls!cal °k°lic°. Neki legionar rete. Vrgla je na tla rokavico in z J reče: »Videl sem človeka, ki je stre-rokavico vred pobrala ogorek. Varno |Ual. Bil je razoglav. Imel je belo sraj-je spravila cigareto v ročno torbicolco s kratkimi rokavi, rjavkaste hlače J -- - - • • ■■ t in sandale. [ Toda zločinca niso našli. [ Tri dni nato je spet pokalo, to pot tpri osmem polku spahi jev, in sicer v > spalnici vojašnice.' V dremavici so mož-i je slišali plazeče se korake, zagledali V začetku lanskega leta sem v|so senco, ki se je prikazala in izginila, dveh večjih slovenskih dnevnikih ci~XNeki podčastnik je bil ubit, njegov to-tala objavo nagradne uganke neke ♦ variš nevarno ranjen. Za moriloem ni zagrebške tvrdke. Pozanimala sem sef bilo sledu. Kakor bi ga bile stene poza stvar in poslala tvrdki pravilno jžrle. Legionar ji so neznancu nadeli ime rešitev, na kar me je tvrdka obve- f »Fantom«, ko po nekem filmu ln po stila, da sem nalogo pravilno rešila j nc-«cem krvavem romanu. Ta Fantom in da sem uvrščena v popis, ki se bo|nl gamo streljal, ampak je tudi kradel, po njem vršilo žrebanje glavnih do-|ne ^ bi ga mogli ujeti. Ali pa je kra- bitkov. Obenem mi je sporočila, daj^el kdo drugi ki je porabil Fantoma mi je v slučaju, če mi žreb ne določi j ^ pretvezo. kakšne glavne, namenjena tolažilna* iznenada je ta Fantom po vsej tuj-nagrada, za kar naj pošljem 3-50 din J sm legiji. Tu In tam, v vojašnicah, ki v znamkah, kar sem tudi storila. V i so bile na stotine miij vsaksebi, se je istem dopisu mi obenem s tolažilno? pokazala pešasfc. O njej so vedeli le nagrado ponujajo umetniško sliko zajto, da mora biti človek, lz mesa in izredno znižano ceno 59 dinarjev, kij krvi; pristne prikazni rožljajo samo z pa nanjo nisem reflektirala. Dopis še| verigami, škripljejo z zobmi, pa ne kra-hianim. _ | dejo in ne streljajo. Potem sem dobila 11. maja 1937.$ ko se je pošastni Fantom spet po-pismo, ki mi tvrdka v njem sporoča, J kazal, ni bil bitje v beli srajci ia rjav-Kaj praviš k temu?« saj ste si gotovo vsi edini v tem,* Najprej sem bil silno osupel, potlej kakšno ime zasluži. Tvrdka ima Xsem pa sestavek s tako značilnim na-naziv: »Novitas«, otpremna kuca,|6lovom prebral. Bil je en sam ogor-Strossmaverov trg 7, Zagreb, če jeijeni krik proti sistematičnemu izko-imel še kdo drug takšno smolo, da jilriščanju zakonikih žena po njihovih ■C a n i aa Ia IM f t i:! 1« Al a tv« n I n I I lin. Imel čarobno preprogo? Potem pošast Iznenada spet ni bila več plešasta, ampak je imela čudne, živordeče lase. Toda odtlej Fantom ni več streljal. Prikazal se je £e tu in tam, potem pa je Izginil; častniki so bili že prepričani, da je zrasla vsa zgodba o prikazni v razgreti domišljiji vojakov. Legionarji so praznoverni. Puščava s svojim čarom, s svojimi prividi in duhovi, s svo-zo mrzlico je temu kriva. Iznenada pa je telefoniral oštir v neki kantini orožnikom: »Pri meni v lokalu sedi neki legionar brez dovoljenja za dopust in bi se rad predal vojaškim oblastvom,« To se pogosto dogaja. Kar tako ga je začel orožniški stotnik izpraševati. In potem ni mogel verjeti svojim ušesom. Ali je prav slišal? Legionar je dejal: »Stotnik, poslušajte me! Fantom sem jaz!« »Ne, ne,« se je posmejal stotnik »Saj Fantoma ni, Vi prav zanesljivo niste.« Legionar je povedal, da je po rodu Anglež, Reggie Percy Thurston, ki se je vpisal v francosko legijo. Priznal je vse in še več, kakor so hoteli od njega vedeti. Obtožil se je umora in tatvine, grmadil je na svojo glavo zločine. Dodelili so mu odvetnika. Njegovo preiskovanje pa je ugotovilo, da je bilo vse, kar je trdil Thurston, izmišljeno. Thurston niti ni poznal krajev, kjer je Fantom opravljal svoje zločine. Tudi ubijati ne bi bil mogel. Nikoli ni imel orožja v rokah in s pištolo niti streljati ni znal. Vzlic temu ga je vojno sodišče v Fesu obsodilo na dosmrtno prisilno delo, ker je vse priznal. Zdaj bo konec zmešnjav. Toda tedaj je postal nanj pozoren angleški konzul, v Rabatu. Samo angleško zunanje ministrstvo se je zganilo. Tudi angleški tisk. Tedaj se je menda Reggie iznenada zbudil iz svoje tropske besnosti. Iz celice kjer je čakal, da ga odvedejo, jc kričal: »Nedolžen sem!« Tropska blaznost se ga je bila polotila. Čudna zadeva. Lažnega Fantoma so odvedli v bolnišnico, da bi tam preiskali njegovo zdravje. Zdravniki so ugotovih, da je trpel Thurston na tropski blaznosti, ki mu je vsiljevala najbolj divje privide, vročične prikazni, ki so bile tako močne, da jim je še sam verjel. Bila je bolestna megalo* manija, želja, da bi ljudje govorili o njem, da bi bil videti nevaren. Od septembra 1937. se nahaja nesrečni bolnik še zmerom v bolnišnici. Procesa niso obnovili, ampak so obsodbo založili in Fantoma pustili. Med oprostitvijo in dosmrtno ječo je majhna razlika. In zdaj se vsi izprašujejo: kdo je ta Thurston, da so se Angleži in Francozi začeli tako zanj zanimati? Morda kakšen vohun? Pred francoskimi časnikarji se je pariško angleško poslaništvo zavilo v molk. Predsednik francoske republike je pravkar odločil, da bodo Fantoma izpustili iz tujske legije. V seznamih francoskega sodstva, tako pravijo, je ta odločitev edinstvena. Ali so afero »potlačil'« samo zaradi tega, da ne bi zapravili z malenkostjo naklonjenosti prij-leljev onstran kanala, ko so za Francijo časi tako težavni? Predsednik republike je že moral imeti svoje vzroke, tako sodijo v Parizu. Reggie torej ni bil Fantom v puščati. Ce pa on ni bil, kdo je bil potem? Vse je še bolj skrivnostno, kakor je bilo doslej. Morda pfikazen še zmerom čepi na kakšnem podstrešju, v kleti, jami ali cisterni, in bo začela iznenada spet krasti legionarjem, streljati lia straže, ubijati podčastnike... iZakonske počitnice jc nasedel, naj se le še javi! Mali kavalir Po cesti je šla kmečka mamica, pa ci ni vedela na križišču med tram- tiranih, socialna obtožba proti njihovim krušnim gospodarjem. Zakon, tuko je bilo zapisano, ni v resnici nič drugega, kakor pakt, ki ga skleneta dva človeka različnega spola za boljše iz-,,,,,, koriščanje danih možnosti priti do 6re- vajskimi vozovi in drvečimi avtomo-J kjer pa možu pripada položaj šefa, bili, ki jih očitno ni bila vajena, po-f medtem ko ima ženo zgolj za delo-mugati. Pa je pristopil k njej fant vi jemalko v zakonu. Če imajo pa ze preprosti tenki suknjiči, ponudil ji! vse vrste delojemalcev svoje «™alne je roko in jo varno prepeljal če*iP™vice, je pokUcno stališče »konske cesto. Prosim, to ni bil otrok iz tako f zone še srednjeveško. Zakonske žene imenovanih boljših slojev in vendar! opravil« o = jc bil — mali kavalir. A. M. Izložba med izložbami V nekem javnem lokalu nudijo! glavnemu občinstvu tele dobrote: Kavo, mleko, kakav, tolčeno sme-3 tano, kranjske klobase itd. Imajo pa še posebne specijalitete,, kakor n. pr.: Čakalado, brinjavac, pristi... Mislim, da bi se v času zunanje odgovarjajočega počitka, da, celo samo po sebi razumljiva pravica do odgovarjajočega dopusta, daleč od š°!a in daleč od zakonskega življenja, se doslej ni še nikoli uresničila. Zmajal sem z glavo. In moja žena je menila: »Kaj praviS k temu?« »Za zdnj še nič,« eein ji odgovoril precej začuden. »Olio!« je vzkliknila. 'Dalje se ne boš izmikal temu življenjsko važnemu vprašanju. Ne bom radikalno pošto- oblike in reklame pač ne smelo videti* za^<> so casi preslabi. Tudi za vež kaj takšnega, ko si trgovec zal naprej prače. A pravice no on- malenkosten denar lahko priskrbi| govnrjajoeih zakonskih pofilmc mi okusne in dostojne napise za svoje!menda ne Ik>h odrekal. < Izložbe. * * |*0 tem bova šp govorilu.« 6em se L. V. J hotel ogniti pogovoru. Napisa! Wilhem Lichtenberg »O, tisto pa ne! Že zdaj zahtevam odgovor.« »Oprosti! A nesporazumi med delodajalci in delojemalci se vendar ne rešujejo lia tako lahek način.« »Nikar se ne šali!« se je razhudila. »Vedeti hočem, kaj misliš o mojih zakonskih počitnicah! Ro česar ima pravico knjigovodja, menda ne boš odrekal njegovi ženi.« »Oprosti! Knjigovodja mora neprestano imeti v redu svoje knjige...* »Jaz pn tvoje duševno ravnotežje,« je odrezavo odgovorila. Proti tej izjavi sem bil brez moči, zato sem se spustil v pogovor. »Kako si torej predstavljaš svoje počitnice?« Zdelo se je, da je bila pripravljena na to vprašanje in je takoj odgovorila: »Pred vsem mi boš izplačal za dopust moj denar.« »Po kakšni tarifi?« »Moj Bog, saj sva vendar že petnajst let poročena. V petnajstih letih napravi nameščenec kakšnega podjetja že lepo kariero. Posebno če se je izkazal. Ali pa boš morebiti trdil, da si me petnajst let gledal le iz golega usmiljenja?« »Ne, tega ne morem trditi. Narobe. Tako odlično si se izkazala, da uajino |>odjetje vodiš že popolnoma samostojno.« »Ali hočeš s lem reči, da sem ne-brzdanka?« »Ne, lega nočem reči. Samo zgubil sem, kakor vsi stari šefi, že nekaj svoje odločnosti. Kratko in malo, ti zahtevaš precej veliko plačo za dopust?« »Kajpak! Po petnajstletnem službovanju! Po zakonu nameščenec prvo leto še nima pravice zahtevati do-pmita. Drugo lelo mu ga pripada osem dni, tretje leto štiriuajst dni. naprej pa štirje tedni.« Prikimal sem. »Lepo. Potlej ti moram dati štiri tedne zakonskih počitnic. To me strahovito prizadene. Zdaj sredi zakonske sezone.« »Kako lo?< je vprašala presenečeno. »No, dovoli! Pozimi je vendar pri vsakem gospodinjstvo več dela. Če bi hotela svoj dopust vzeti poleti, na primer v času, ko imam tudi jaz svoj dopust...« »Zakaj? Ali hočeš igrati slamnatega vdovca?« »To ne. Ampak, če je človek sam na dopustu, ne občuti tako zelo odsotnosti 6voje glavne delovne moči.« »Saj dopust lahko deliva.« »Ze prav. A kolikor jaz vem, ta delitev zavisi popolnoma od delodajalca.« Moja žena se je nekoliko zamislila — očitno je socialni problem zakonskih počitnic spoznala od čisto druge strani — in je molčala. To priložnost sem izrabil za tele pripombe: »Čim bolj premišljujem o tistem časopisnem članku, tem zabavnej&i se mi zde nazori pisateljice. Samo o delodajalcih in delojemalcih ne bi prav rad govoril. Recimo bolje: o »zakonodajalcih« in »*akenojemalcih«. Jaz sem torej zakonodajalec. In jaz kot moderen človek ne bom kršil svojih socialnih dolžnosti, ki jih moram izpolnjevati nasproti svojemu zakonojemalcu.« Pogledala me jc. »Kako? Kako praviš?« »Prosim! Pripravljen sem dosedanje plačilo v naturalijali, hrano in stanovanje, zamenjati 8 pošteno plačo.« »Seveda zanikrno plačo?« »Ker za zakon še ni nobenih določenih tarif, se bom ravnal kaji>ak po svojih dohodkih. Čeprav moram priznati, da si neizrekljivo sposobna zakonska žena in čeprav vem, da mi bo tvoj odhod silno mučen, se moram vendarle ravnati po svojih materialnih razmerah. Seveda so zakonodajalci, ki bi za tvojo sposobnost dali veliko vež...« »Miriti!« je rekbi tako odločno, kakor more biti nameščenec odločen le po petnajstih letih. A jaz sem nadaljeval, ne da bi se pustil le količkaj oplašiti (to sem dolžan svojemu položaju zakonodajalca): »Pripravljen sem kajpak tudi, da tvoj delovni čas uredim po določenih pravilih. Več kakor osem ur ti ni treba biti nežna, vdana in prikupna. Med opoldanskim počitkom ne smem zahtevati od tebe niti euega poljuba...« »Molči!« je vzkliknila zdaj že jezna. Jaz sem pa svoje misli nemoteno razvijal dalje: »Govoriva ob tej priliki tudi o pokoju.« »Kaj?« se je razburila. »Seveda! Tudi pokoj spada sem zraven. Rabila si zgled knjigovodje. Pa naj bo. Če torej ta knjigovodja doseže določeno starostno mejo, mora iti v pokoj. Kajti nihče nima rad v svojem podjetju ostarelih nameščencev...« Zdaj je jokala. Sklonil sem ec k njej- »No, kdaj hočeš oditi na dopust?« Dolgo ni odgovorila. Potlej je ihte vprašala: »Kateri čas bi ti bil najbolj po volji?« »Moj Bog,« sem meni!, »Se prav premislim — moram odločitev prepustiti tebi. Jaz si bom moral tako in take vzeti namestnico—« »Kaj?« je na lepem poskočila. »No da! Cisto brez vsakega nameščenca vendar ne morem voditi svojega zakonskega podjetja. Saj veš, koko te bom pogrešal. .« Takrat je s strahovito jezo strgala izrezani sestavek, ln vprašala je zdaj že smehljaje se: »Ti, povej no — ali knjigovodja lahko pusti svoj dojnist neizrubljcn?« »Seveda to lahko stori.« »Pod katerimi popoii?« »Proti odgovarjajoči odškodnini.« Poskočila je. »Ti! To bovn storila!« In odštel sem — poleg vseh eorial-nih bremen, ki jih nosi dnndanes zakonsko podjetje— še to odškodnino za dopust... Zgodbica za naše malčke KOKOS IN PAPIGA Nekoč je živela kokoš. Vsak dan je znesla jajce in polem veselo zaklicala: »Ko-ko-ko-kokodak!« Kmetica ie vedela, kai to pomeni. Vsak dan je našla jajce, ki ga je bila kokoš znesla. Jajce je pobrala in ga nesla v ku-Itinio. Ko se je kokoš vrnila z izprehoda in je presenečena videla, da ni ničesar več v njenem gnezdu je rekla: »Le čakaj, nesrečna kmetica! Mene ne boš ugnala!« Hitro jc znesla drugo jajce in zarenčala: »Ko-ko-ko-kokodak!« Kmetica pa je jajca zmerom odnašala. Ko pn je kokoš začela posedevati v gnezdu in se ni marala več izpre-hajati, si je kmetica mislila: »Glej, glej, valila bo.« Pustila ji ie jajca in je dala poleg njih še gosja, račja, puranova, kakršno perutnino je pač potrebovala. Tako se le kokoš kmalu odvadila čuditi se, ko je videia, da nekateri njeni mladiči plavajo po vodi, da drugi rasejo, da tretii gagajo. • Nekoč ie dala kmetica kokoški v gnezdo eno samo jajce, ki ni bilo niti preveč lepo na oko! Pa je bilo vendar jajce! Izbrala je pravi trenutek. Kokoš je valila. Zelo dolgo je sedela na jajcih, nič ni kokodakala, nič ni pila in jedla, nič ni spala. Niti zganila se ni. Sedela je na lem iaicu, ki ji očitno ni bilo prav všeč. liilo ie belkasto, nekoliko mehko, in nobenega znamenja življenja ni opazila v njem. 1 e* — - i" - 1 '-1- - 1 Ni se razumela na take reči. Samo vznemirjena je bila in se je izpraševala: »Nesrečna kmetica, kaj mi jc pa spet prinesla v gnezdo?« Preračunavala je dneve. »Seveda lajce ni moje! Ce bi bilo moje, bi se bilo zvalilo že predvčerajšnjim.« S kljunom je potrkala nanj in zaklicala: »Hej, ali boš kmalu?« Zdelo se n jc, da čuti nekakšno premikamo. Se močneie je udarila po jajcu in vzkliknila: »Hej, ali boš kmalu?« Prav razločno ji je odgovoril trd, rezek glas, ki je zvenel, kakor bi bil prihaja! od nekod daleč: »Mir!« Kokoš jc bila nekoliko presenečena, pa nc preveč. S kmetico je imela že čudne izkušnje in je morala biti pripravljena na vse. Še dvakrat ali trikrat jc udarila po jajcu. Glas je dejal: »Pusti me vendar v miru!« Kokoš jc spoznala ta glas. I I I I I | | - I II »Nesrečna kmelica! Papigino jajce mi je podložila!« Jezna je vstala. »Na tebi ne bom sedela.« Glas ji je odgovoril: »V miru me pusti! Pa pokril me! Zebe me!« • Kokoš je jajce tako dolgo valila, da je bila čepenja sita. Stresla se je, se naščeperila, legla nazaj in se začela izpraševati: »Papigino jajce? Kako dolgo ga Je treba valiti?« In vestno ga je valila. Se nikoli ni ostala tako dolgo na gnezdu. »Nesrečna kmetica! Kaj mi bo dala prihodnjič? Raco, gos purana, vse to sem že imela. Prašiča? Zajca? Psa? Mačko? Kravo? Konja?« Mislila je, da se rode vse te živali iz jajca, kakor kokoši, race, papige. * Tiho in skrbno je valila do dne, ko jc mala papiga zakričala iz jajca: »Odpnl« Spretno ic razbila lupino. Mala papiga jc prilezla na dan in takoj rekla: »Dobro julro, gospa. Pa hvala lepa!« Kokoš, ki je bila od čepenja že vsa hroma, je zagodrnjala: »Ko-ko-ko-kokodak!« Takoj nato se je oprostila: »Oprostite! Nisem mislila reči tega.« Mala papiga pa je že ponavljala: »Ko-ko-ko-kokodak!« Ni imela pravice tega reči. Beseda »ko-ko-ko-kokodak« pomeni: »Znesla sem jajce;« Papiga pa ni ničesar znesla. Samo ta pcsmica ji je bila všeč. Neprestano je ponavljala: »Ko-ko-ko-kokodakl« Kokoš je mislila: »Saj to ni resl< Papigin glas pa se ji jc zdel zelo prikupen. * Papiga je rasla, ponavljala vse, kar /e slišala, toliko reči, da je kokoš ni več razumela Mislila si jc: »Kako je pametna«! Ko je postala velika papiga, jo je dala kmetica na okno, kjer je nekoč vreščala njena stara papiga, ki jo je bil maček požrl. Mlada papiga je zviška gledala na kokoš. Ni se več menila zanjo. Bila je že prevelika. Kokoš pa je vsako jutro klicala: »Ko-ko-ko-kokodak!« Znesla je jaice Vsak dan novo jajce. In vsak dan ji ga je kmetica pobrala. 1 Kako prideš do denarial To Je bilo v vseh časih in je tudi zlasti danes veliko in važno vprašanje. Denarja potrebuje človek prav zdaj, za vsakdanje potrebe, potrebuje pa ga tudi v bodočnosti. Svojo bodočnost si zavaruješ, a ko zanjo pametno skrbiš že v sedanjosti. Ljudski pregovor pravi: Ako si varčen z denarjem, si najboljše zavaruješ bodočnost in starejša leta. Toda veliko jih je, ki bodo takole dejali: kako pa naj si človek ob tem majhnem zaslužku, ob tej borni plači kaj prihrani? Saj človek s to plačo komaj krije najnujnejše vsakdanje potrebe, poleg tega pa mora imeti človek tudi kaj od vesele plati življenja. človeku resnično velikokrat prav nič ne preostane od plače in zaslužka in ko trkata na vrata njegove domače hiše bolezen ali smrt, ni kje vzeti denarja. Ni denarja za dopust, za daljše potovanje. za osvežujoče bivanje ob morju ali na planinah, ni denarja za čas brezposelnosti in končno, kar je najstrašnejše, ni denarja za starost. Vse te stiske in vprašanja je čisto preprosto, računsko enostavno rešila J ugoslavenska banka d. d., podružnica v Ljubljani s tem, da je vpeljala takozvano HRANILNO KOLO. Pomen tega kola tiči v tem, da tedensko prihraniš malenkostno vsoto, ki jo lahko pogrešiš (n. pr. din 10’—, 20'—, 25—, 50 — ali več) in jo nato vložiš na posebno hranilno knjižico. Po 4 letih rednega varčevanja in vplačevanja se ti kar na tihem nabere lepa in razmeroma velika vsota, ki jo lahko za marsikaj uporabiš: za bolezen, dopust ali za starost. Vrhu tega prejme vsak hranilec še znaten presežek v obliki 5% obresti. Na priliko pri vlogi tedensko din 10'— narastejo hranilcu po 4 letih vplačani obroki že na din 2.080'—, katerim je treba prišteti še obresti din 220'—, tako da je skupaj izplačanih din 2.300’—. Jugoslaven-ska banka d. d., podr. Ljubljana, je v preteklem kolu hranilcem že izplačala znatne zneske, ki so jih igraje in z lahkoto prihranili. Mnogi uradniki uradnice, učiteljice, orožniki, delavci, služkinje, šivilje in drugi nameščenci, vsi so bili nad vse srečni, ker jim je banka izplačala kar naenkrat veliko denarja. Marsikateri so izjavljali, da še nikoli v življenju niso držali toliko denarja v svojih rokah. Poglejte in poglobite se samo v spodnjo razvidnico in prepričali se boste, koliko si hranilec prihrani z majhnimi, tedenskimi vlogami. Hranilno kolo je Jugoslavenska banka d. d., podr. v Ljubljani vpeljala prvič 1. 1931., konec 1. 1935., t. j. po 4 letih je to prvo tedensko hranjenje uspešno zaključila in vsem vlagateljem Izplačala vse Tedenski vložki din 10*— din 15 — din 20"— din 50*— din 100*— Vplačani znesek po 4 letih 2.080*— 3.120*— 4.160*— 10.400*— 20.800*— Izplačani znesek 2.300-— 3.450*— 4.600"— 11500*— 23.000*— Dobiček v obrestih 220*— 330"— 440-— 1.100*— 2.200*— vloge hkrati z obrestmi. Zaradi te-< ga je že naslednjega leta 1936. ob-j javila otvoritev drugega Hranil-; nega kola, ki je vanj v začetku; in v teku hranjenja vstopilo to-j likšno število članov, da se je od-; ločila otvoriti 1. 1937. tretje Hra-; nllno kolo, ki mu je 1. 1938. sle-; dilo četrto. O uspešnosti otvoritve; tretjega in četrtega Hranilnega; kola priča odločitev banke, otvoriti; 6. februarja 1939. PETO HRANILNO KOLO, v katero lahko vstopi vsakdo, ki: se obveže, da bo na teden prihra-' nil in vložil vsaj din 10'—. Naravno in priporočljivo je, da se vlaga tudi večje zneske. Višina prvotno določenega tedenskega obro-ka se v teku hranjenja ne more menjati. Hranilci izven Ljubljane bodo gotovo v skrbeh, ker ne bodo mogli tedenskih obrokov osebno vlagati pri banki. Vsem tem bodočim hranilcem izven Ljubljane in na deželi bo banka brezplačno poslala poštne položnice, po katerih bodo potem pošiljali denar. Kdor bo hotel, bo lahko nakazoval mesečno t. j. za več tednov skupaj. Hranilec naj po preteku gotove dobe pošlje hranilno knjižico banki, ki mu bo vse nakazane obroke naknadno vpisala v knjižico. Prosimo, da pazljivo prečitate pravila, ki so na drugi strani pristopnice, izpolnite nato pristopnico ter jo v pisemski kuverti pošljete na naslov: Jugoslavenska banka d. d., podružnica, Ljubljana, Ga-jeva ul. 3, poleg nebotičnika. Kdor pa ne bi našel v »Družinskem tedniku« priložene pristopnice, naj jo zahteva od omenjene banke. Nosref« Janez si je kupil avlo. Majhen avto. Zaiinjič je z njim nekom povoziL Prestrašen je planil Iz voza, da bi ponesrečencu pomagal. ~//.A božjo voljo,t je vzkliknil, »ali se je kaj zgodilo?« >Ne.< je dejal povoženi niož in zlezel izpod avto. »Samo zadnja os se je malo okrivila.« Prifa Irec je stal pred sodnikom. »Ali lahko koga imenujete, ki bi za vas jamčil, da 6te dober človek?« je vprašal sodnik. >0, da, policijski predsednik.« Zaslišali so policijskega predsednika, ta pa je dejal, da moža sploh ue pozna. »Vidite,« je vzkliknil Irec,« že dvajset let stanujem v njegovem okrožju, pa me ne pozna. Kaj hočete še vej?« Sreča v nesreči Na stopnicah, ki drže proti kuhinji, se zasliši oglušujoč hrup. Gospodinja odpre vrata. Sredi veže zagleda kup razbite posode, med njo pa deklo, ki se zmagoslavno smeje. »Kaj pa vendar mislite?« se zadere gospodinja. Vso posodo uii razbijete, {Ja še 6e smejete I« »Imenitno se mi zdi, da nisem prej posode pomila.« Goid Mnoge ženske so bile ponosne, da so poznale velikega filmskega zvezdnika. >Midva sva bila velika prijatelja,« je pripovedovala nekega dne Edita. >Pred petimi leti sem se z ujim seznanila v Lugauu in povabil me je v svojo prelepo vito. Vsak dan sva bila skupaj. Ko sein se odpeljala, sva oba jokala, in on mi je prisegel večno ljubezen. V spomin na tislo uro sva zasadila na širni zeleni trati pred njegovo hišo drobno drevesce. Zdaj mora biti že zelo veliko. Ali si ga videla, ko 6i bila letos v Luganu?« Prijateljica je prikiinila: »Pa ne vem. katero drevo Je bilo tvoje, Kdita. Pred njegovo hišo je zdaj že cel gozd.« 1 Pijte samo zdravi/ni PLANINKA ČAJ Apoteka Mr. BAHOVEC,Ljubljana &. M. 2007-5J škotska »Slišal sem, da 60 se vsi S kol je, ki žive v Ameriki, taro tudi rodili!« »Kes je, prihraniti so si hoteli denar za vožnjo čez morje.« Dvojčki »Poznam žensko pet in sedemdesetih let, ki jo dobila dvojčke.« »To je vendar nemogoče!« »Zakaj? Pred pet in štiridesetimi leti.« Pretirano Američan reče Ircu: »V Ameriki je v rekah toliko rib, da je treba vzeti samo vedro in jih potegniti iz vode.« »To ni nič,« odvrne Irec. »Pri nas na Irskem jih je toliko, da morajo ljudje, ki hočejo zajeti vodo, najprej odstraniti ribe, preden sploh morejo vedro spustiti v vodo. « Opremost Kadar koli smo prišli v glasbeno sobo zdravilišča, je vselej sedel isti mladi moi pri klavirju, pa se ga niti dotaknil ni. »Zakaj nikoli ne igrate?« ga je naposled vprašal neki gost. Ha mor »Ker ne znam!« je odvrnil nervozni mladenič. »Zakaj pa potem sedite pri klavirju?« »Da i\p bi mogel kdo drug k njemu sesli In igrati,« jo hitro odvrnil mladenič. Zdravnik ▼ hiši V bližini letovišča je gostilna, ki si je nadela visoko ime »Sanatorij«. Na reklamnem prospektu je celo napisano: »Zdravnik v hiši«. Nekoč sem vprašal oštirja: »Kako morete napisali, da stanuje pri vas zdravnik?« Oštir se je namuznil: »Saj ne stanuje, toda vsak dan sedi od pelih do sedmih pri meni in igra tarok.« Kdo je krivec Bila je zelo zapletena zgodba. Nikjer ni bilo nobene priče. Obtoženec je svojo krivdo trdovratno zanikavaL Napueled se je sodnik še enkrat obr- nil k tožitelju: »Ali ste res trdno prepričani, da vatu je obtoženec tisto noč dal obe klofuti?« »Priseči ne morem, ali je bil on,« je počasi odvrnil tožitelj, potem pa je hitro dodal: »Da sem bil pa jai tisti, ki je kloluti dobil, vem zanesljivo!« Znanec V trafiko je prišel nekega lepega jutra človek, ki ni ničesar kupil. Samo cigareto, ki jo je že s Boboj prinesel, je prižgal na svetilki in brez bečed šeL To se je ponavljalo tako dolgo, da se lastnik trafike nazadnje ni mogel več premagovati. Prijel je čudnega gosta: »Clospod, kaj pa mislite? Kaj si dovolite? Saj vas niti ne poznamI« »Ne poznate me?« je začudeno odvrnil možak. »Jaz sem vendar tisti človek, ki si vsako jutro pri vas prižge cigareto.« Obzirni najemnik »Prav rad bi vzel vašo sobot Klavirja ne igram, radija nimam, peti ne znam, če l>om grgral, vam pa obljubim, da bom zlezel v omaro in vrata zaprl.« iftaftašeiniugu Živi ljudje se porooe z mrtvimi V mnogih krajih ob črnem Timoku se je obranil še iz časov poganstva zanimiv običaj. Ako umre mladenič alt dekle, priskrbijo starši, predvsem pa bratje in sestre, svojemu neoženjene-mu pokojniku ali neocenjeni pokojnici kakšno dekle ali mladeniča, da se »daruje za njegovo dušo«. To daritev živih ljudi za duAo pokojnega imajo za neko vrsto možitve, oziroma ženitve. Obred se vrši na skrivaj, da ue bi tistim, k! se darujejo, škodovalo to prt kasnejši priliki možitve ali ženitve. Zato je kaj težko najti mladeniča ali dekleta, ki bi pristala na to, da se darujeta za dušo pokojnika. Najdejo jih navadno med reveži za denar ali pa za pokojnikovo obleko. To daritev opravljajo najbiižji pokojnikovi sorodniki na kakšnem skritem kraju. Tisti, ki se daruje za pokojnikovo dušo, pride na določeno mesto v praznični obleki in leže na razgrnjeno tkanino, ali na travo. Mati ali sestra umrlega natrese v glinasto svetilko kadila in ga trikrat pokadi. Po kajenju izgovarja, medtem ko se doti-ka ležečega darovalca z obema rokama, ; tele besede: »To naj bo za dušo mojega Mitre (ali moje Danice).« S tem ; je obred končan. Darovalec mora še ; določen čas ležati, ker ljudje verujejo, ;da mora na videz umreti, kajti samo : tako lahko pride k tistemu, ki mu J® ; namenjen. Obred se zaključi s češče-:njem mladeniča ali dekleta, ki se da-;ruje za dušo. Kljub temu, da se daritev živih ljudi ; za duše pokojnih opravlja zelo previd-;no, včasih ljudje le zvedo, kdo se jo ; daroval in potlej ga vsa vas zasmehuje ; in prezira. : * Zenske ločijo po znakih Prav posebno navado imajo v teslič-kem okraju, kjer lahko ne samo po noši, temveč tudi po simboličnih znakih, ki jih nosijo ženske na glavi, ločiš dekle od mlade neveste, ali starejšo ženo. Po noši se sicer manj razlikujejo, ker so oblečene vse v dolge bele obleke iz domačega platna. Po vrhu pa nosijo do kolen segajoče črne suknjiče brez rokavov. Njihov ovratni okras je ovratnica iz zlatnikov. Po znakih na glavi, spoznamo deklice do petnajstih let po čepici temno rdeče barve, z belim križcem. Lase imajo spletene v kito, spuščeno po hrbtu. Ko je dekle godna za možitev, mora to pokazati na zunaj. Lase si spleta v več kit, ki sl jih zvije nad desnim ušesom, od čela preko glave in pleč sl pa pripne ruto, ki jo na čelu krasi rdeča svilena cvetlica — znak nedolžnosti?!.,. Da je dekle nevesta, spoznnmo spet iz njene pričeske in pokrivala. Po sredi glave ima prečo, okrog glave sl pa splete kite, ki jih pokriva bela ruta s uvezenimi venčki — znak zvestobe. Starejša žena pa nosi navadno belo ruto, ki si Jo zaveže na tilniku. Tl značilni znaki prav gotovo ugajajo mladeničem, ker Jim dokaj olajšajo izbiro družic® Kaj je za vas božič? Kako ga doživljate? Kuho ga pcaznu/ele? Božična anketa »»Družinskega tednika" BOŽIC je praznik ljudi, ki verujejo v Kristusovo rojstvo. Praznik revnih in bogatih. Vsi ga praznujemo v veselju kot največji praznik v letu. Ne praznujemo ga pa vsi enako. V severnih deželah ga praznujejo drugače kakor v južnih, revni drugače kakor bogati. Vsi ga pa praznujemo v veselju, kot praznik miru in dobre Volje. Pri nas vseh je globoko zasidran v naših dušah, še iz otroških let. In ko pride mesec december, sv. Miklavž, sneg, takrat mi vsi, ne glede na naše gmotne razmere, pomislimo na rojstvo božjega deteta, ki ga je njegova božja mati rodila v preprostem hlevčku. Mislimo na božiče, ki smo Jih z brati in sestrami preživljali ob jaslicah in božičnem drevescu, v toplem domu staršev, ob petju božičnih pesmi. A vsak človek doživlja božič drugače. Zato naj na tem mestu spregovori nekaj ljudi, različnih po letih in po socialnem položaju. Spregovore naj o tem, kaj ta praznik zanje pomeni, kako ga doživljajo in preživljajo. žičnem drevescu. Vsi lepo zapojemo svete pesmi. To traja dolgo v noč. Toda božič kmalu .mine. S težkim srcem podiramo jaslice in božično drevesce. Zakaj? Saj je bilo tako lepo gledati božje dete v hlevcu. Kmalu pa pozabimo na ta dogodek, v trdnem prepričanju, da bo prihodnje leto morda še mnogokrat lepše kakor to leto. DANES JI JE 23 let. Ze pet let je pa zasebna uradnica. Vsako njeno leto bi morala dvojno šteti, kajti pretrpela je vzlic svojim mladim letom že mnogo gorja. Zdaj, mislim, je srečna in bolj veselo gleda v bodočnost. Rada se nasmeje, toda če jo neopazno pogledate, boste videli na njenem obrazu neko senco. O njenem značaju sodite sami: Kakor so ljudje različni, tako tudi različno občutijo božič, a vsekako na ta dan prav gotovo vsakega, bolj ali manj, priklene čustvo tihe sreče na dom. Tudi tisti nesrečni in ubogi ljudje, ki ne bodo mogli praznovati božiča kot drugi, tudi tisti, vem, bodo občutili blaženost božiča v spominih na prejšnje lepše, svetlejše. V triindvajsetih letih svojega življenja sem okusila že mnogo grenkobe. Vsak dan vidim toliko gorja hi slišim toliko nesrečnih tožb, da sem potem še sama tako nesrečna in ne morem praznovati božiča s tisto radostjo, kakor prejšnje čase. O. kje ste lepi časi, ko sl mi ti, ljuba mati, pripravila toliko veselja na \a dan, ko so me osrečila tvoja skromna, a meni nadvse draga darila, ko -ne je tvoj topli pogled božal in mi Je tvoj ljubeči glas pravil toliko lepih pravljic o sveti božični noči? Vse pogrešam, zdaj tembolj, ko tisti prvi božič, ko smo ga obhajali brez tebe. Svetonočni zvon me iztrga iz misli. Njegov svečano doneči glas oznanja ljudem, da bo kmalu rojen Zveličar. Jaz pa stojim pred jaslicami in molim. Molim za svoje drage in za vse tiste, ki bodo danes tako sami. O da bi bila moja molitev uslišana in da bi se v njihova srca naselil mir, vsaj za ta dan, potem bo tudi moj božič svetlejši. LANI je končala gimnazijo. Zdaj je v službi. Marljiva, vestna in natančna je. In resna. Po pravici vam povem, da o njej ne vem veliko povedati. Vem, da je dobrega srca in lepega značaja. Ko se bo poročila, bo vzorna žena in mati. Samo to bi vam lahko o njej povedal. Mislim, da je tudi to dovolj. O božiču je dejala: Zmerom mi je bil praznik Kristusovega rojstva najbolj pri srcu. Ko sem bila še majhna, sem se veselila božičnega drevesca in jaslic. Danes pa... Ze dolgo poprej se ga veselim. Pri vsaki priložnosti premišljujem, kaj bi napravila svojim najdražjim, kaj bi jim podarila za božič, da bi jih razveselila. Komaj čakam svetega večera. Takrat se zberemo sestre in mama ob božičnem drevescu, ki kar žari v lučkah. Zapojemo »Sveto noč, blaženo noč...« Mama zažge kadilo in pokadi vse prostore. Tako prijeten je enkrat v letu doma vonj po kadilu. Tako praznično je. Sedemo k topli peči in se pomenkujemo. Vselej pridejo mami solze v oči, ko nas vidi tako srečne, zbrane okrog sebe. Vsi se pa z žalostjo in hvaležnostjo spominjamo svetih večerov, ki smo jih preživeli s prezgodaj umrlim očetom... Takšen je moj božič. Nimamo prepolne mize in razkošja, a tako srečna sem, sama ne vem prav, zakaj. Pri srcu mi je tako toplo, domače bi najrajši vse objela. Vselej si pa mislim, bogve, ali bomo drugo leto še tako skupaj zbrani in zadovoljni. In vsako leto se znova veselim, ko se zberemo zdravi... Na božični večer pozabimo vse nadloge in težave. Veselimo se drug drugega in smo zadovoljni. Vem samo to, da nisem nikoli bolj srečna kakor to sveto noč, blaženo noč... OTEJ DOBRI 2ENI in zlati duši, ki ima šest otrok, bi lahko napisal cel roman. Njen mož je delavec, ona pa pere perilo boljšim družinam, sicer pa zagrabi za vsako delo, ki se ji ponudi. Vsi stanujejo daleč izven Ljubljane v majhni sobici in se sončijo pod prekrasnim Koncert, ki mu je ime — dobrota. Velikokrat sem z njo govoril in velikokrat sem občudoval njen značaj. Tudi ona mi je napisala svoj prispevek. Trdno sem prepričan, da ga je njena žuljava roka pisala par večerov pozno v noč, pri petrolejki, ko so njeni otroci in njen mož že trdno spali. Ta prispevek je prišel iz zelo revne delavske sobice in zato mi je posebno drag. Tiho, kakor sladke sanje je stopil Božiček med nas. Jasno je zažarela njegova zvezda skozi temno zimsko noč, prodrla do naših src in pregnala iz njih sive mrakove. Svetla jasnina je sprostila naše misli, da so splavale skozi davnine, na betlehemske poljarie v siromašni hlevček. Tam so kakor nekoč revni pastirčki, tudi one našle sorodna bitja. Pozdravili so v bližini jaslic stoječega, zaskrbljenega očaka Jožefa. Kakor v čudežnem zrcalu se je razdelila njegova podoba v nešteto' slikah, v katerih si uzrl obraze naših revnih, a skrbnih delavnih očetov. Od njih nam je splaval pogled na ljubečo Mater, sklanjajočo se čez novorojeno dete. Tiho veselje ji je razlito čez obraz. V svoji radosti ne misli na skrbi in bolesti, ki jo še čakajo. Njene blage roke so pripravljene, da bi samo blagoslavljale. In glej! K svoji najvišji predstavnici prihaja nešteto ubogih mater, ki ji vse tako sličijo v ljubezni in trpljenju. Vse pozabljajo na-e v skrbi za svoje najdražje. Njihove oči ne vidijo revščine, bornega hlevčka, ne vidijo ubogih jaslic s prgiščem slame, ki na njej leži božje Dete. Saj je začudo vse tako podobno njihovim ubožnim stanovanjem, in ob pogledu na jaslice pozabljajo, da niso v svojih domovih. V božjem Detetu, ki hrepeneče steza k materam svoje ročice, gledamo svoje ljubljene otroke. Za kratek hip uspavane skrbi se zbude in zabrišejo v našem življenju neštetokrat obnovljeno sliko božje delavske družine ter povedejo naše misli v žalostno resničnost. Na uborni mizi leži s trudom prislu-žena skorjica kruha, ki jo je stokrat premalo, da bi nasitila vso družino. Kdor zna gledati tudi s sredm, vidi na njej ko bisere In rubine žareče potne srage in krvave žulje v težkem delu otrdelih rok. Koliko grenkobe, prezira, zaničevanja se drži te dvakrat zaslužene skorjice kruha! Koiiko prečutih noči, koliko težkih dni je bilo treba prestati, koliko od ust pri-trganih grižljajev je bilo treba darovati, da se je vsakdanja skorjica spremenila v božični kruh. Zelje in hrepenenje ljubljene dece, ki komaj sluti vse to naše trpljenje, so nas priga- njale in bodrile, da nismo omagali sredi dela. S prihodom Božička pa so se razpršile vse skrbi. V svitu božične zvezde so zažarela srca naših najmlajših, ker je zablestela skromna a neskaljena božična slika. Prisluhnila so naša srca slavospevu nevidnih krilateev, in dobra volja je našla pot v naša skromna domovanja. PRED KRATKIM sem bil na obisku pri prijatelju. Tam imajo inajhno, ljubko hčerkico, čeprav je stara komaj štiri leta, je tako pametna, da je kar prijetno biti v njeni družbi in poslušati njeno krami ianje. Bila je pri mamici v kuhinji in ji je »pomagala« pri peki božičnih sladkosti. »Ali veste, kaj bom dobila za božič?« me vpraša mala. »No, kaj?« »Kako pa, da si upaš tako samozavestno govoriti o tem, kaj boš dobila?« ji seže v besedo njena mamica »Saj ne veš, če boš kaj dobila.« »Saj sem pisala Jezuščku!« »To že, ali si pa bila tudi vse leto pridna?« jo vpraša mamica. »Kar povej gospodu!« Mala je nekoliko v zadregi, a zna si pomagati. »Zdaj sem že ves čas pridna, ko ti pomagam. Flokija tudi nič več ne vlečem za rep.« »Kaj si pa želiš za božič?« jo vprašam. »Želim si... punčko, ki pravi jnama‘, žogo, bonbone, živega majhnega papagajčka, kakršnega ima tetka, potlej pa še veliko drugih stvari. Slikovnico, pa kocke, pa čokolado, pa pohištvo za punčko in še druge lepe reči.« Njena mamica mi je pa povedala, da se je res nekoliko poboljšala, le vsak dan jo neštetokrat nadleguje, naj pripiše v pismo za Jezuščka še to in ono. Potlej sedeta in pišeta. To pa ni lahka stvar, ker mala zagrabi za pero in vleče ta čečka. To so čustva mlade matere, ki jih doživlja ob peki kolačev, pri nakupovanju daril in pri pisanju Jezuščku. In še okrasitev drevesca. Za mlado mater je njen božič božič njenega najmlajšega. Za malo je pa božič dvoje: darila in drevesce! * Vsak nima toliko denurja da more potovati v kopališče Toda vsakdo bi moral dati za zdravje letno 100 — 150 dinarjev in piti mesec dni mesto druge vode samo našo znamenito: Radenski zdravilni vrelec onega z rdečimi srci iz Radenskega zdravilnega kopališča Slatina Radenci (pri Mariboru) Zahtevajte (tratiš prospekfel nekoga razveseliš z darilom. Naše veselje o božiču je zdaj božično drevesce naših staršev, ko gremo za božič zbrani otroci z očetom in materjo v cerkev k polnočnici in pojemo božične • pesmi kakor nekoč. Ne hrepenim za darili, želim si samo božiča, ko bom poročen, ko bom v lastnem, toplem gnezdecu obhajal božiče z ljubljeno ženo, kakor sem jih nekoč s sestro in brati pri starših. Skratka, božič je zame praznik miru in sreče V toplem družinskem krogu.« SREČAL SEM GA te dni v mestu. Mlad doktor je, star okrog trideset let, pred kakšnimi petimi leti je končal svoje študije. Mlad je in poln poleta. Edina njegova želja je, da bi se srečno poročil in si ustvaril lasten dom. Spremljal me je nekaj časa ln ob tej priloži: osti mi je povedal, kako doživlja svoj Božič. »Zame,« je dejal, »je božič praznik miru. Moj poklic je kaj naporen, tako da se o božiču lahko dobro spočijem v toplem domu svojih staršev. Ze od malega me spremljajo spomini na moje prve božiče: na lepo okrašeno drevesce, polno svečk in okraskov in na darove, ki smo jih bratje in sestra vsako leto našli pod božičnim drevescem in ki smo se jih tako veselili. Veselje nad darovi je pa vsako leto manjše in manjše. Postali smo starejši in zrelejši in smo začeli spoznavati, da veselje ni v tem, da nekaj dobiš, temveč da je veselje veliko večje, če sam MALA GOSPODIČNA hodi v četrti razred ljudske šole. Midva sva velika prijatelja. Včasih se srečava opoldne na cesti in takrat greva skupaj domov. Oba namreč stanujeva blizu skupaj. Prijatelja sva, sem dejal, to se pravi, da imava isto pot, da se rada pogovarjava o šoli in njenih prijateljicah, o »Malem lordu« in »Karlu Mayu«, ker pa ima vedno polno in težko aktovko, ji rad pomagam nositi njene težke knjige. Božičku ni nič pisala. Pravi, da je obema božičkoma kar ustilo povedala svoje želje. Dobila bo nove knjige, To je njena naj več ja želja. Koliko jih dobi, še ne ve, kajti odvisno je od tega, koliko denarja bosta imela njena »božička«. O tem kaj misli o božiču, mi je lepo s črnilom napisala. A ne da bi prišlo v časopis, ampak samo zame. Obljubo sem prelomil in zdaj se nekoliko bojim najinega prvega srečanja. Napisala je pa tole: Božič Komaj je minil Miklavž, že je 'tu novo, večje veselje — božič. Božiča še vesele vsi ljudje, zlasti pa mi otroci. Najbolj se veselimo postavljanja jaslic, božičnega drevesca in darov. Mamice imajo pred prazniki veliko dela, ker hočejo, da bi bili tudi naši želodčki zadovoljni. Toda navzlic vsem dobrotam, moramo misliti, koliko je revežev, ki tudi ta dan tavaio lačni in brez strehe po cestah. Tudi teh ubožcev se. moramo spominjati in jih po možnosti z darovi razveseliti. No, recite, ali ni lepo napisala moja mala prijateljica? IME MU JE Cvetko. Zdaj hodi v drugi razred meščanske šole. Ima samozavesten nastop, odkrit značaj ta videti je bistroglav. Zadnjič, ko je prinesel v naše uredništvo neki prispevek, se je takoj odzval našemu povabilu, da bi kaj napisal o božiču. Nič ni bil v zadregi. Bedel je za mizo ln začel pisati. To kar je napisal, prinašamo tako rekoč brez popravkov. To so misli, želje, — da, pravcat mali svet trinajstletnega Cvetka, otroka našega okolja. Človeka, ki si že v tako zgodnjih letih hoče kaj zaslužiti in sl pomagati. Eden najlepših in mojih najljubših praznikov je božič. Posebno mi otroci se veselimo božiča. Ko zapade sneg, se hodimo smučat, drsat ali pa sankat. Ce nam sreča ne nakloni snegu, sedimo doma za pečjo in pripovedujemo svojim mlajšim bratcem ali pa sestricam razne pravljice. Nekoliko dni pred božičem začnemo postavljati Jaslice. Mlajši bratje se vrte okrog mene. Ko so jaslice postavljene, pride na vrsto božično drevesce. Za jaslice se pribije drevesce. 2e prejšnje dneve smo nakupili razne okraske. Ko je vse gotovo, gledamo z velikim ponosom naše delo. O božiču gremo s starši zgodaj k sv. maši. Po končani službi božji gremo spet domov. Ta dan nobeden noče iti od doma, vsak najrajši sedi doma. Zvečer se prižgejo svečke na bo- SVETA NOČ, BLAŽENA NOČ... Božična legenda Nadaljevanje s 1. strani »Kaj hočete od mene? Vašili drv nisem vzela s seboj. Kakor sami vidite, tu ne kurimo. Samo uboga, stara ženska in njena vnukinja sta v koci.« »Ne bojte se, čmuhova mati! Prišel sem k vam, da vas prosim odpuščanja.« »Odpuščanja? Bogatini siromakov nikoli ne prosijo ‘odpuščanja.« »Dobra ženska ste, črnuhova mati. Strašne skrivnosti poznate. Rotim vas, odpustite mi! Glejte, zobje mi šklepetajo, roke se mi tresejo. Mraz trpim, in to je hudo. Nisem ga tako vajen kakor vi.« »Vsega trpljenja se človek ne more Jiavaditi.c »Vsega se navadi; samo jaz mraza nisem vajen.« »Se ga boste že navadili!« »Ne recite tega, črnuhova mati! Ne najdem pravih besed, da bi z vami govoril. Bogatini poznajo samo besede, ki niso besede siromakov. Bodite usmiljeni z menoj!« »Ali ste bili vi z mojim otrokom?« »Ne mislim na vašega otroka. Nase mislim, na mraz, ki me stresa.« »Saj imate drva, gospod Peter, d<> bra hrastova in bukova drva, da bi se ogreli!« »Ves les me ne ogreje.« _ _ »Saj imate vina v svoji kleti in žganja v omari!« »Vino in žganje me ne ogrejeta.« »Da, kako naj vas pa potem jaz ogrejem!« »Začarali ste me, čmuhova mati, začarali ste me, ko ste pokleknili pred mano v sneg. Vzemite čar z mene in dal vam bom srebrnik.« »Nisem vas začarala.« »Zlatnik vam dam, celo dva.« »Bog je v nebesih in jaz nisem tatica.« »Vzemite čar z mene, pa vam bom dal tri zlatnike in še srebrnik za vnukinjo.« »Prosite boga, gospod Peter, jaz sem samo uboga ženska!« »Kje ga bom dobil, črnuhova mati? Povejte mi, kje ga lahko srečam.« »Pojdite do žive meje, kjer ste me v zadnji noči, v božični noči, ujeli. Morda je Bog še tam, saj je povsod.« »Tja pojdem, čmuhova mati, takoj pojdem!« šel je k živi meji, kjer so ležale razmetane po snegu veje, ki jih je bila črnuhova mati izpustila. »Boga ni tu. Tu ni Boga.« Toda pokleknil je lej da bi zbral drva v naročje, svoja drva. »Vsaj svoja drva bom s seboj vzel.« Nesel jih je domov in vrgel v ogenj. Drva se stokala, zvijala so se in počrnela. Toda goreti niso marala. »Ta drva so slaba. Podaril jih botn črnuhovi materi. Da bo vzela čar z mene.« Nesel ji je svoja drva. Kakor hlapec, na hrbtu »Tu so vaša drva! Podarim vam jih, če vzamete čar z mene.« »Podarim vam jih, črnuhova mati. Ne gore.« »Če hoče človek kaj podariti, izbere najboljše, kar ima.« Jz suhih drv je zagorel plamen, svetel in jasen, živ. »Pri vas gore, pri meni pa ne. Tega ne razumem. Ne vem, zakaj.« Otrok v postelji je gledal svetle plamene in se smejal. Tudi starka. »Kaj vam je, Črnuhova mati? Kaj ti jo, otročiček? Moj Bog, obe se smejeta.« »Toplota ognja nama dobro de.« »Kaj vama dobro de? črnuhova j mati, poglejte me, z obema očesoma.« »Zakaj naj bi vas pogledala?« »lloke mi ne drhte več, zobje mi ne šklepetajo več. Toplo mi je — toplo! Oh, kako toplota dobro de: kakor luč v rokah, v nogah, v vsem telesu, v očeh in v srcu. čmuhova mati, vam se moram za lo zahvalili! Zakaj vaša drva tako dobro grejejo?« »Saj niso moja.« »Podaril sem vam jih.« »Potem grejejo i.ato, ker ste mi jih podarili.« »O, črnuhova mati, to pot sem vas razumel. Razumel sem mraz in toploto, in da tisti nimajo ledenega, otrplega življenja, ki dajejo od svojega premoženja, da ustvarjajo srečo.« »Samo od svojega premoženja dajati, to ni dovolj.« »Kako? To ni dovolj? Razumem, Čmuhova mati. Dajati je treba srce. Če človek podari srce, ima vse.« Peter sleče svoje tri plašče, drugega za drugim, položi jih na po- >Ti s: vse zapustila, tik tak, ti si kriva. Zdaj boš mogla priti sem le »če hoče človek kaj darovati, ne 1 steljo bolnega otročiča namesto odeje sme pri tem ničesar zahtevati.« in vesel odide. Kako je Nikica praznovala svoj sveti večer na skrivaj, če se te bo dekla usnn-; lila; le nekaj minut boš smola biti tu,; tik tak, tik tak! Le glej, kako spi tvoj; otrok. Kako bled je! Oslabel je. Niti; v posteljo niso znali prav položiti drob-; ne Nikice. Toda kaj to tebe briga?! Tik tak, tik tak...« _ _ ; Kako ura ropoče! Nikica jo v tre-; nutku zasovraži. Samo njo sliši. Samo; s težavo ugane, kaj mrmra mama sa-: ma pri sebi: /Strašno je, strašno...«; Kaj ie strašno! Da je svoj dom zapustila, ali to, da se je morala vrniti vanj kot tujka? Da je čutila, kako manjka ubogemu otroku sto reči, ker je mati daleč stran? Če je oče še tako dober, nikoli ne l>o mislil na vse. Plašno vpraša mama: »Ali govori kdaj o meni?« Sočutno se je dekla umaknila; ob postelji sedi samo še sklonjena senca. Roka drsi po odeji, odrine koder s potnega čela. Dolgo ga žgo vroče ustnice. Če bi mogla Nikica večno tako lepo spati! »Zdaj pa morate iti, gospa. Dovolj dolgo ste bili tu. Oospod se utegnej zdaj zdaj vrniti." Nekdanja gospa Korenova vstane. Ni še dolgo, kar je tu lahko ukazovala. Danes mora ubogati. Nikica bi jo pada zadržal«. »Ostani pri meni! Ostani pri meni k Toda zastonj poskuša reči te besede. Nočejo se ji odtrgati z ustnic... «s | Mož, ki išče betlehemsko zvezdo Nerodno položi gospod Koren svojo hčerko v otroško posteljo, jo poljubi in reče: »Hitro zaspi!« »Da, očka,« odvrne Nikica. Dobro ve, da začenja hoditi Božiček po hiši šele takrat, ko otroci že zapro oči. Njej je sicer precej vseeno, ali pride Božiček ali ne, toda človek ne srne misliti samo nase; koliko je otrok, ki čakajo z veselo nestrpnostjo na majhno železnico ali novo lutko! Nikica nima takšnih želja in dovolj vzrokov ima. Čeprav je majhna, je vendar uganila, da je njen oče nesrečen, kar ju je zapustila mati. Toda Čerini jo je potem odgnal? Odrasti delajo |iOl'0.'to reti, ki jih otrok ne more ■razumeti. Saj bi rada potolažila očeta, toda kako. naj začne? Iznenada začuti, kako išče oče njeno roko. >Zaspi!« Zapre oči in poskuša zadremati. To la spanec ne pride na ukaz. Matere ved'> to. Matere pripovedujejo svojim otrokom s tihim glasom lepe pravljice, ali pa jih zibljejo, dokler so še majhni. Oče tega ne ve. To je prvi božič, ki ga bosta prebila sama... Oče se je ves večer zastonj trudil, da bi bil vesel. Nikakor ni šlo. Njegov glas je zvenel rezko in utrujeno, njegov smeh je bil boleč. Nikica se ni tako dobro počutila kakor druge dni. Zastonj ji je služkinja pripovedovala zmerom nove, lepe podrobnosti iz pravljice o Pepelki in Udeči kapici. Komaj začuti otrok drobec veeelja, že tu- mu spet stisne srce, ko se spomni: Mame ni! Ve. da bo spet večerjala sama z očetom, kakor druge dni. OCe jo 1)0 vprašal: »Kakšen red si dobila pri zadnjem narekovanju? Ali si bila vprašana še v kakšnem drugem predmetu?« Toda že takrat, ko mu bo še odgovarjala, jo bo pozabil. Pogosto se zastrmi v daljo, dvigne kozarec, pa ga ne ponese k ustom. Kakor bi gledal daieč, onstran stene v jedilnici, stvari, ki jih tudi najpridnejši otrok ne more videti. sAli spiš?« Z zaprtimi očmi se trdno oklepa roke svojega očeta. Nikogar razčn njega nima in tako žalostno je, če mora ostati človek sam. Tišina, ki leži o praznikih čez vso hišo, je kakor leden plašč. Koliko ljudi je bilo lani za božič pri njih na obisku in kako veselo je bilo! Lani... Lani je imela mama svojo Ie[>o obleko iz čipk, z golimi rokami, tako vesela in zadovoljna je bila. Stric Tone in teta Ana sta prišla z igračami, Zu|>anovi in tudi njihov prijatelj Pavel Kosec. Tega jo Nikica podzavestno sovražila, čeprav je bil lep, z žametnimi črnimi očmi. Mama je rekla: ::Sla- Kdo se hoče priglasiti velikim nagradnim tekmam? Plača samo 1 din na mesec. 570 krasnih in dragocenih nagrad. ven iznajditelj je. Zelo je priljubljen. Brala sem v listih.« >Do3ti ni prida!« je odvrnil gospod Koren in skomignil z rameni. Po tem uvodu sta se začela prepirati. Prizor za prizorom. Kakor udarci so padali njuni kriki na otroka, ki se je skrival za omaro. Izprva je stara mama vlekla s svojim zetom. Zdaj je tudi med njima vsega konec. Če pred njo očeta kdo omeni, se takoj ujezi. Ne more mu odpustiti, da ji »vzlic vsemu« ni pustil otroka. Oče je bil precej hud, ko je to eli-»aL »Ali sem bil morda j»r. krivec?« je zakričal. »Ne. Zato bo otrok prt ] meni. Dobro, da ima že sedem let...« | Dobro? Saj je lepo, če mislijo o njej,1 da je že razumna, toda to je položaj i otežilo. Če bi bila samo leto dni mlaj- 1 ša, bi jo bili »vzlic vsemu« izročili \ materi. Kadar govori služkinja o ma-teri, pravi, da je očeta varala. Nikica si je lo besedo, ki se ji zdi »kriv-noetna, a vendar čudno velika, dobro zapomnila. Nina, njena prijateljica iz šole, ima rahitično sestro. Ona, Nikica, ima mamo, ki je očeta varala. Najne-prijetnejše je to, da matere odslej ni liiKoli več videla. Menda je takoj po ločitvi odpotovala. Dvakrat na mesec jo oče odvede k stari materi. Tndi tam ni več tako lepo, kakor je bilo prej. i Pes Perun jo je že skoraj pozabil iu se noče več z njo igrati. Kakšne hude posledice imajo te družinske zadeve! »Ali spiš?« No odgovori mu. Sarnn ne ve, ali šo bedi. Vse so meša v njenih mislih, čudni glas Pavla Kosca, vožnja s čolnom, soba, kjer sta se njen oče in nudi pred davnim časom smehljala, i Prijetno je imeti starše, ki se med, seboj dobro razumejo. Nežen vonj veje: okoli mame. Poseben parrem je imela, tako da je Nikica vselej takoj vedela: -Mama je bila tuk Tako je bilo lepo, ko je pritisnila svoje lice k njenemu i in sedela v njenem naročju. Njena koža je mehka, mehka, tako mehka... Oče pride, ju obe poljubi in ponavlja njuni imeni: »Tinka... Nikica... Tinka... | Nikica...« Potem se vsi trije smejejo. S svojim lepim, toplim glasom jima reče: »Ljuba moja otroka!" To dobro de. »Veš,« pojasnjuje mami, »morda mi l.odo povišali plačo. Potem ti bom lahko kupil, kar boš hotela.« Oo3pa Korenova skoči svojemu možu okoli vratu, on pa prime obe za roko in pleše z njuna po sobi. »Hop! Hop!... Zdaj pa še na drugo stran!«.« Kaj pa je? Skoraj nič: oče je iztegnil svo;o roko iz niene. S tihimi koraki se splazi k vratom in potem izgine. Moški je pač kajne? Namestil da bi ostal tu iu se grizel v mrtvih spominih, rnjši odide, da se razveseli... kakor koli že pač. Saj otrok vendar spi! »Zakaj sle ga pa zapustili, če sle ga imeli tako radi?« resuo odvrne dekla. Sice male Nikice bije hitro, tako hitro. da jo skoraj boli. Takoj bo vse zvedela, vse razumela. Ali je mati res ne mara? Če bi zdaj odprla oči, ji padla okoli vratu iu jo trdno, trdno pritisnila k sebi. Toda kakor ohromela je, kakor bi jo bile sanje privezale k postelji. Drugo jutro, ko se zbudi, ne ve, ali morda vse skupaj niso bile samo sanje. Toda dekla je nekam plašna, oče je slabe volje in čudi se: »Saj nisi nič pogledala, kaj ti je prinesel Božiček!; Bosa poskakuje po tleli. Tako slabotna je v svoji dolgi nočni srajčki! Veliki zavitki so razloženi po mizi. Otrok jih počasi odpira. Iz papirjev se izvije škatla pisanih biserov, lutka, slikanica. »Zadovoljna ?c Nikica odgovori: O, da, oče! In nič ne laže. Ali je zadovoljna? Da je, toda ne zaradi igrač Prihodnje žrebanje 20. januarja 1939. Pišite po pojasnilo na društvo »NAROD SEBI«, Ljubljana, Krekov trg št. 10, II. nadstropje.\ otl jkn na sveti večer?« mmm i 0 čudnem praznovanju božiča Ko gore na božični večer povsod za okni božična drevesca in se čuje tiha glasba na ceste, čutijo samotni ljudje svojo osamelost z dvojno težo. Da bi vsaj zaslutili čar najlep&ega praznika v letu, hodijo včasih po čudnih poteh in praznujejo na čuden način svoj božični večer. V deželi mogočega in nemogočega, v Angliji, so nenavadna praznovanja osamelih ljudi zlasti pogosta, in vsako leto lahko odkrijemo nove načine, za katerimi se jx>gosto skriva globok smisel. Tako so v angleSki prestolnici gledali dolga leta na cestah starega moža z daljnogledom, ki je pozorno strmel v nebo, dokler se ni začelo sl-viti nebo. Gledal je za novo zvezdo, podobno tisti, ki je svetim trem kraljem pokazala pot v Betlehem. Verjel Je v prihod novega oznanjenja in se Je hotel prvi odpraviti na pot, da bi počastil novorojeno dete. Neka stara dama je obiskovala na sveti večer veliko londonsko pokopališče tn je tam položila na vsak grob, kjer ni bilo cvetja, vejico omele. Poslednja Je zapustila globoko zagrnjena božjo njivo, ko so zapirali vrata pokopališča, V nekem drugem angleškem kraju je hodil vsako leto na sveti večer star mož s svetilko skozi vas, potrkal na vsaka vrata in vprašal: »Kako praznujete pri vas?« Ce je dobil vesel odgovor, se je globoko priklonil ln spustil nekaj srebrnikov na hišni prag. Ce pa so mu kje vrata pred nosom zaloputnili ali ga pa celo surovo nagnali, Je v skrbeh zmajal z glavo in šel dalje. V nekem brlghtonskem hotelu se je ! pokazal vsako leto na sveti večer sta-; rej Si gospod, prosil, da so mu dali ; vode in kruha, in ostal v svoji sobi do 1 konca drugega praznika. Prepovedal I je, da bi ga motili, in ko ga je nekoč zadovoljna*lastrik hotela vprašal, kaj to njegovo Najlepše^a, j skrivnostno vedenje pomeni, je odgo-kar ji je Božiček prinesel, ni na mizi.jvortl zagonetno: »Samo eden sem Se Najdragocenejše, kar ji ie dal, je spo-jmed mnogimi.« min na navzočnost ljubljene matere,* »zveza sedmih pobožnih mož« je na vroč j oljub; skrivnost, ki je še ne*imela navado, da je vsako sveto noč razume čisto, ki pa jo bo ohranila ♦ prebedela v hlevu. Tam so se zaklenili zase za zmerom. J in peli božične pesmi. Hoteli so pre- ♦biti sveto noč v kraju, ki je bil po-J doben pozorišču Kristovega rojstva. • Bogat londonski samec izgine vselej • na sveti večer od doma in se vrne šele • pod večer drugega praznika. Ugotovili • so, da prebije ves ta čas kot potepuh * na ceriti, ln ko so sa vprašali, čemu to »dela, je dejal: »Da se spomiim te ♦ druge strani življenja!« $ Neki londonski policijski nadzornik {poroča, kako naleti vsako leto za sve-{to noč v svojem okrožju na moža, ki 1 zagreši nekaj malenkostnega, da bi ga J moral zapisali. * Možak pa se vselej brani povedati ♦ svoje ime in zahteva, da ga zapro. V •celici prebije noč, zjutraj pa rad pove J to, kar od njega žele in ga morajo iz-j pustiti. Med nočnim zaporom tudi ne J mara ne jesti ne piti. Očitno je to člo-t vek, ki si je naložil prostovoljno knzen, J da bo vsako sveto noč prebil med po-; stom v zaporu. Ali epi? Prav razločno sliši poleg svoje postelje dva glasova. Najprej strogi, godrnjavi glas dekle. In potem, da, nedvomno, — od solza zadušen, tako lih mamin glas! »Samo trenutek, samo trenutek!« »Tega ne smete od mene zahtevati, gospa. L'a bi gospoda izdajala.-« »Saj ;e šel od doma ln ne bo ničesar izvedel... Kako se more mati odreči tenu, dn bi videla svojega spečega VESELA BOŽIČNA IZLOZBAl Neki knjigarnar Je prišel na tole idejo, da je v svojo izložbo postavil božično drevesce ln • knlisaml uredil tako, da se /de otroci In starši Uk pred njim, v resnici jih pa loči od njega — steklo! »Ne mučite me! Kako pogosto sem se že snma to vprašala!... Človek misli, da more bit* žeivki mož vse, potem pa spozna, da n« more nobena reč na svetu nadomestiti obraza majhne hčerke— Sram me h, verjemite mi, hudo sram me je. Mislila sem, da morda trpi, da me bo pozneje ol>sojala. In la misel je bila nocoj močnejša od mene. Morala sem jo videli. Prvi božič po ločitvi...« Dolgo je vse tihot Samo časih se sliJl pridušeno ihteAije. Kanarček, ki ga je zbudila luč, se pritožuje s tihim žvrgolenjem. Mirno smrči Muki, sivi maček. Nova stenska ura, J;i je mama še ne pozna — Nikini jo je dobila za rojstni dan — meri neizprosno čas. i Božič : v izemljepisu Š Razen nekaterih krajevnih imen »imamo tudi tri otoke, ki so krščeni po t božičnem dnevu. Vsi so angleški. Naj- ♦ manjSl in najmanj znani je »Božični ♦ otok« v Novi Škotski, ki leži v bližini | Bretonskega rtiča. VažnejSi je drugi, ♦ ki pa tudi nima več kakor sedem sto ♦ prebivalcev. Nahaja se v Indijskem ♦ morju, nekaj sto kilometrov južno od | Jave. Dviga se iz morja, ki je tam glo- ♦ boko okoli dva tisoč metrov, in seže «tri sto petdeset metrov nad njegovo ♦ gladino. Porasel Je s pragozdom Na ♦ njem je dosti fosforjevega apna in fosforjeve ilovke, ki ju Angleži uporabljajo za gnojilo. Največji in najbolj znani »Božični otok« je sredi Tihega morja, kakšni dve stopinji severno od polutnika. Prištevajo ga k Fannlngovim otokom. Ta zamočvirjeni otok meri 807 kvadratnih kilometrov. Odkril ga je na božični dan 1777. leta slavni raziskovalec Cook. Na njem prebiva zelo malo ljudi, čeprav ima dobro pristanišče in čeprav ga že dolgo poznajo. Zemlja je nerodovitna, obala raztrgana, morje v okolici zelo globoko, in zato je videti otok zelo negostoljuben. Leta 1888. so ga Angleži proglasili za svojo last in pustili na njem nekaj ljudi. Ptice, ki so na tem otoku prebivale, so bile tako domače, da niso odletele, če se jim je kdo približal. Golobi so se dali ujeti z roko. j ge en otok poznamo, ki je dobil svoje I ime po božičnem prazniku, oziroma po ______________________ ? jedi, ki jo Angleži uživajo na božični „ T, v. ;„Jdan. To je otok Phimpudding ob juž. I OVejte Vašim znancem M* noafriški obali. Dali so mu pa to ime nriiateliem. da bo Z novim* zaradi tega, ker najdemo na njem K I.; fcudne ***** * štirioglatimi priraslimi letom »Družinski tednih.«' Mamili, se od daleč vidijo kakor izhajal na 12 straneh! j rozino’v pudingu. Ali 6e ji je sanjalo? Dekla hoče od- ■ preti okno, toda Nikica jo zadrži: ; iNe... danes neU No mara, da bi mrzli zrak pregnal nočno ozračje, ki se je že tako skoraj razgubilo... Nikica je prepričana, da je v sobi še zmerom, sicer nedoločno, j>a vendar zanesljivo vonj, ki ga iz starih časov tako dobro )H>zna... božičnih sladkosti , Af ZA NAŠA DEKLETA... Lepa popoldanska svilena obleka (LclCO1]/OLtoSfOt Najlepša darila so vselej — nepričakovana darila Včasih ljudje za Božič niso darovali. Naš praznik darovanja in z njim združenega veselja je bil že od nekdaj god sv. Miklavža. To je tudi še danes, zlasti za otroke. Vse bolj in bolj pa je prišlo v navado božično darovanje. Na kmetih te navade nimajo in to je najboljši dokaz, da je božično darovanje nekaj novega. To je bolj navada mestnih ljudi. Ves december je tako prazničen, komaj mine Miklavž, že se ljudje pripravljajo na praznik Kristusovega rojstva. Prve so kajpak trgovine; tako lepo okrase svoje izložbe, še vse. lepše in nežnejše kakor za Miklavža. Rhzsia-vijo vse najlepše, kar premorejo njihove zaloge. Ni potlej čvdiio, da so ljudje začeli te lepe reči kupovati in jih darovati svojim najdražjim, da bi jim za praznik veselja zares pripravili veselje. Kdo še ni občutil veselja darovanja^ A tudi darova)!je je svoje vrste umetnost! So ljudje, ki kratko in malo ne darujejo. Ne žanjejo ne ljubezni in sovraštva. Manjka jim nekaj bistvenega — prav luko, kakor tistemu, ki ne razloči barv, ki slabo sliši, ali ki nima čuta za okus. So pa tudi ljudje, ki imajo talent daro va t i napačno! Kdo nima v svojem sorodstvu ali med prijatelji takšnega primera! Svojim obdarovancem ne prinesejo nič razveseljivega. Imajo sicer dobro voljo, a■ slab okus. Ali pa gledajo darilo kot dajatev in čim večje- je, tern čistejšo vest imajo. In naposled so — na srečo — ljudje, ki darovanje ljubijo in ga razumejo! So predmeti, ki v izložbi privlačijo z magično močjo in zbudijo misel na določeno osebo. Na ta način se rode najlepša darila — zaradi impulzivne želje, nekoga razveseliti, ker smo videli nekaj lepega in ki se nam zdi, da, bi se ujemalo z njegovim bitjem, njegovimi željami in nagnjenji. To so darila brez dolžnosti, brez smotra: jaz tebi, ti meni... Ženske so posebno srečne, če jih obdarimo na takšen način. .1 tako malokaterikrat dožive. kuj takšnega! Večina moških nima časa, da bi llllilllltlllllllllllllllllllk i Šivalni stroji) S najnovejši letošnji modeli H ~ v naivečji izbiri naprodaj po z ■E neverietno nizkih cenah. 5 | NOVA TRGOVINA | = TVUEVA (DUNAJSKA) (ESTA 3S = S ■ nasproti Goapodarekc /vu/.c S ^■llllllllllllllilil IIIIIlllllllllllllllir Za kolosa samo > I) o r I i n -I n k < I stali pred očarljivimi izložbami in čakali navdahnenja. Tisti pa, ki imajo čas — navadno nimajo denarja! Za darovanje pa ni treba veliko denarja. Še tako razvajeni ženski utegnemo z malenkostnim darilom napraviti veliko veselje. Seveda, nobena pa nima nič proti temu, če dobi smaragdni prstan, torbico iz krokodilove kože ali želvovinasto garnituro. Njeno veselje pa ne bo prav nič manjše, če ji kdo podari ljubko dozo m puder. Ženske so ganljivo skromne — a značilno je, da moški pogosto tega nočejo verjeti! Majhna darila ohranijo prijateljstvo, a tudi ljubezni ne škodijo. Majhna deklica vpraša obiskovalca: »Ali si mi kaj prinesel?« Pozneje, ko je velika, tega nič več ne reče, zato si pa misli! »V pravem moškem je skrit otrok, ki se hoče igrati.« V ženski je tudi skrit otrok — ki hoče biti obdarovan! Obdarovali moške je nekoliko težje. Posebno v primeru, če »ont ne kadi, ne pije in ne kvarta. Pri takšnih vzornih eksemplurjih si je v resnici treba beliti glavo, če jim hočemo napraviti veselje. Vendar pa je neskončno veliko ljubkih stvari, ki bi sc jih vsak moški razveselil. Posebno, če na primer ne podcenjujemo njegove ničemrnosti! Odkar sta stanovanjska in jedilna kultura na tako visoki stopnji, kakor še nista, bili nikoli, so nastale nove priložnosti. In šport in izleti — same priložnosti za majhno pozornost. Včasih darila niso smela biti praktična, /.'< r so veljala za neokusna. Zdaj pa darujemo skoraj same praktične stvari. Važna stvar pred darovanjem je pa, da pet minut premislite. Mislite si sebe na mestu obdarovanca in premišljujte, kaj bi vam bilo všeč. Če je dama: ali je gospodinja, mlado dekle in kaj bi si ta ali ona morebiti želela. Če je gospod: ali ljubi poln kozarček, ali jr navdušen filatelist, lovec. Za vsakega boste našli ■majhno, ljubko in praktično darilo. Nakupe moramo pa opraviti o pravem času. Vsaj morali bi... kajti pogosto se bridko maščuje, če človek zadnji čas leta po trgovinah. Najlepša darila so vselej — nepričakovana darila. Večen čar imajo skrivnostno zaviti zavojčki. A tudi najlepše darilo zgubi na vrednosti, če ni lipo zavito. Najnutnjša pentlja lepše učinkuje in izdaja večjo pozornost. Današnja industrija nas je v tem pogledu rešila skrbi. Poskrbela nam je okusne srebrne in zlate trakove in ovojni pajnr, lepo okrašen s smrekovimi vejicami in drugimi okraski. Za nuil denar si ga nabavite v papirnici, a darilo bo tako zavito vse lepše učinkovalo. Zdaj pa poskrbite tudi m, da bo veselje vaših, obdarovanje v Hm večje! Anita A_________ ■■ ■ v ■ v . .za božic Ta teden naš list ni priobčil jedil- nika. Dobro vemo, da ga naše čitate-ljice-gospodinje ne bodo dosti pogrešale. V dnevih pred prazniki imajo toliko drugega dela, da se mora družina zadovoljiti s skromnimi kosili in večerjami. Za praznike si bo pa vsaka naredila jedilnik sama. Pripravila ga bo tako, da bo v skladu z njenimi razmerami. Na to je prav zanesljivo že vsaka mislila. Za najlepši praznik v letu mora biti tudi miza lepo pogrnjena in jedi kolikor toliko izbrane. Za sveti dan in druge praznike, zlasti pa za sveti večer in za Silvestrovo bi vam priporočala, da svoje družine razveselite s slavnostno okrašeno mizo. Lepo jo pogrnite z belim prtom in postavite nanjo nekaj košaric cvetja. Na trgu že dobite smrečje in druge lepe vejice. Na podstavkih naj bo nekaj sadja, potic in drugih slaščic. Miza bo prav lepo učinkovala, če boste po belem prtu tu in tam med krožniki, podstavki, vazami in kozarci položile majhne zelene smrekove vejice. Vsaka bo po svojih močeh dodala še druge okraske, lepe papirnate prtiče, na krožnike bo pritrdila ljubke steklene ptičke, kakršne uporabljamo za božično drevesce. Vsaka izmed vas je gotovo tako iznajdljiva, da bo znala čim lepše pripraviti veselje družini. Ni pa vse, če je vse lepo okrašeno, če je na mizi vse polno dobrot, a ni j najvažnejšega, kar napravi božič naj- | lepši praznik v letu. To je zadovoljstvo in praznično razpoloženje vse družine. Tudi ta skrb leži na ramah gospodinje. Vsakdo ve, koliko ima gospodinja opravka za praznike, čiščenje, pospravljanje, peka in še vsakdanji opravki. Toliko je skrbi, da utegne gospodinja marsikaj pozabiti. Ze kar nejevoljna je, ko dela in dela, a jo neprestano čakajo še novi opravki. Kljub J temu naj pa zbere vso svojo dobro voljo in ne kaže nejevolje, da ne bo nezadovoljstva v hiši. Božič je praznik miru in sreče, zato glej tudi ti, da boš vsejala za te božične praznike mir in srečo v svojo družino. Kako lepo je, če je za sveti večer vsa družina zbrana, vse lepo urejeno, božično drevesce prižgano, če se pri jaslicah sveti lučka, okrog mize je pa zbrana družina z materjo gospodinjo v sredi. Vsi občudujejo, kako lepo je znala vse pripraviti, okrasiti drevesce, hiša je kakor umita, otroci snažno oblečeni, lepo počesani, gospodinja sama se je po trdem delu praznično oblekla. Če je gospodinja vesela in zadovoljna, potlej bo prav zanesljivo zadovoljna tudi vsa družina. In to tudi mora biti. Zato naj skrbi gospodinja sama. Saj mislim, da zanjo ni večjega zadovoljstva, kakor če vidi, kako je njena družina vesela in praznične volje in to po njeni zaslugi. To je pa zanjo tudi največje plačilo. Skrbite torej, drage gospodinje, da bo v vaših družinah praznik božjega rojstva praznik sreče in zadovoljstva. Vera ČE TI TEČE KRI IZ NOSA Danes že dobite povsod lepe, dobre in poceni zimske suknje in oblkee. Dobite na tudi še boljše. Toda oblačila „TIVAR“, presegajo danes vse v kvaliteti, Izdelavi in nizki ceni. Glavna zaloga: Anton Brumec, Ljubljana nasproti glavne pošte TIVAR obleke za vsakega ob vsafci priliki Otroci tulijo, ženske padejo v nezavest, možje izgube glavo, če začne komu iznenada teči kri iz nosa. Kako pride to, kaj utegne pomeniti, kako je najbolje pomagati? Nos je tako rekoč posrednik med zunanjim zrakom in pljuči. Zrak, ki ga vdihnemo, ogreje in mu doda nekaj vlage, preden pride do občutljivih pljuč. Zato je treba dihati skozi nos, ne pa skozi usta, kajti drugače se večno ne bomo otresli prehladov. Dihanje skozi nos je torej prirodna in prava pot do pljuč. Tisti, ki dihajo skozi u.sla, zlasli otroci, imajo najbrž pot za dihanje skozi nos zaprto ali pa stisnjeno. Otroci imajo navadno v teh primerih povečane bezgavke. S posebnimi celicami, ki se nahajajo v zgornjem koncu nosa, v bližini oči, ugotavljamo neprijetne in nevarne pline, pa tudi vonjave, časih kot svarilo pred zastrupljenim zrakom, časih kot prijeten dražljaj, kakor pri cvetlicah in jedeh. Notranjost nosa je preoblečena z nežno kožico, ki je dosti občutljivejša kakor naša zunanja koža, pa tudi bolje preskrbljena z žilicami. Zato hitreje krvavi, če je ranjena, pa tudi pri kašljanju, smrkanju in čiščenju nosu. Ko pri usekovanju trobentamo z nosom, odstranimo' i/. nosa prevelike količine nosnega sluza. Ta sluz izločujejo posebne celice, ki jim pravimo sluznice. Te sluznice prestrezajo prah in drugo nečistost v zraku, pa tudi bacile. Zlasti v časih, ko divjajo nalezljive bolezni. Čezmerno izločanje sluza nam prinese nahod. Kako je nos zgrajen V nosu najprej opazimo na sredini steno, ki poteka navpično od zgoraj navzdol in tvori dve ločeni nosnici. Vsaka nosnica ima spet tri vodoravne, od spredaj nazaj segajoče nosne Školjke. Skozi te Školjke gre zrak, ki ga vdihavamo, in tu se prestrezajo tudi vse .njegove Škodljive primesi. Ko pride zrak do pljuč, je prečiščen in pogret. Enkratno krvavenje iz nosa Tako krvavenje ni nič posebnega in si ga razložimo s tein, da leži občutljiva, dobro prekrvavljena sluznica brez varujoče podlage na trdem, tako da se pri udarcu ob njo raztrgajo žilice. Ker so te žilice majhne, je tudi krvavenje navadno neznatnejše, kakor se nam zdi, in zato ni prav nič nevarno. To povejmo vsem tistim v tolažbo, ki se krvavenja iz nosa tako boje. Isto velja tudi za neznatno krvavenje, ki ga časili opazimo, ko smo nahodili. Saj je razumljivo, da bo začela vneta nosna sluznica prej krvaveti kakor zdrava. Lahko pa tudi močno smrkanje ali čiščenje nosa pretrga zdravo sluznico, ker je združeno z večjim pritiskom. Večkratno krvavenje iz nosa Takšno krvavenje je pa že nevarnejše in zahteva zdravniškega posveta, da spoznamo njegov vzrok. Pogosto je znak resnih oljolenj srca, jeter in ledvic, poapnenja žil z visokim krvnim pritiskom, slabokrvnosti in zlasti znanega krvotoka, ki se ga je treba tako bati. Motnje v dobah rasli in. mene povzroče pogosto pritisk v glavo in vzrok je potem krvavenje iz nosa. Takšno krvavenje lahko povzroči tudi trdovratna zaprtost brez kakšnih glob- ljih vzrokov, dalje pa tudi čezmerno razumsko in ročno delo v neugodnem položaju, ki ovira obtok krvi v glavi. Morda je tudi samo majhno razširjenj« žilic v nosu. Pravi vzrok more ugotoviti samo strokovnjak, torej zdravnik, in zato je treba iti v takem primeru brez pomišljanja čim prej k njemu. Kako ustavim kri Najprej mir in nič razburjenja! Vrat mora biti prost, da se prepreči nabiranje krvi v glavi. Najbolje je, da sedemo, ker v tej legi kri najhitreje odteče iz okolice glave. Vzeti- moramo kos vale, ga vtakniti v krvavečo nosnico in z enim prstom trdo pritiskati ob nosno steno. Na tilnik si damo vrečico ledu ali pa velik, mrzel obkladek, ker se na la način zmanjša dotok krvi v glavo. Ostati moramo dalje časa mirni, da ee e strnjeno krvjo zalepi krvaveča rana. Naša kri ima posebne snovi, ki jo ustavljajo, in te snovi so same dovolj, da ustavijo tudi večje krvavenje, op poskrbimo za zadosten mir v okolici rane. Za vse ljudi ob vsakem {asu MOTOHOVA KAVA. Vodnikov fig 5, telefon 25-77, Krekov trg 11, telefon y3-48 Pri tistih, ki trpe na krvotoku in ki lahko na najmanjši ranici izkrvave, manjkajo te snovi za ustavljanje krvi. K sreči je la huda bolezen zelo redka. Je pa podedljiva. Znano je, da so jo imele nekatere bivše vladarske rodbine v Evropi, kakor n. pr bivša ruska carska družina in španska kraljevska. Bolezen se podeduje in jo prenašajo ženske na svoje potomce pri njih samih pa se ne pokaže. Dobro je, če imamo pri roki posebno vato, ki ustavlja kri. Če bi jo morali pa šele poiskati v lekarni, vzemimo rajši navadno, sterilno vato, ki pa jo moramo najpozneje v 24 urah odstraniti. Če nas krvavenje iz nosa preseneti doma, se damo polivati z mrzlo vodo po obeh rokah, od rame do prstov, likratu pa si namočimo noge v topli, skoraj vroči vodi. Oboje zmanjšuje naval krvi v glavo. Pomaga ludi nekaj kapljic kisa na vati. In da okrepimo .želodec, priporočajo zdravniki sol v kozarcu mrzle vode. Če pa krvavenje iz nosa vzlic vsem tem pripomočkom noče prenehati, moramo poklicati zdravnika na pomoč. To bo le malokdaj potrebno, zlasti če ima bolnik dovolj miru in se ne boii za nekaj kapljic krvi. Te kapljice ne pomenijo prav nič, če se krvavenje iz nosa ne ponavlja redno. Datnaci parfemu dolgo čist, je kopel pred uporabo. Pogosto pomaga tudi, če omočimo jamice pod pazduho z mešanico oljčnega olja in kolinske vode. Razen tega so še posebni preparati. Pri neprijetnem vonju nog priporočamo kopeli v kuhani hrastovi skorji, čevlje pa je treba desni ficirati s formalinom in jih obleči čez teden dni. Kdor je predebel če hočemo odstraniti nezaželeno mast, moramo prisiliti organizem, da jo raztopi. To se zgodi na ta način, da jemljemo neke hormone v obliki tablet in ti hormoni pospeše presnavljanje v telesu. To pa je nevarno zlasti za ljudi, ki imajo slabo srce. Drug način je v tem, da dovajamo organizmu tako malo jedi, da mora potem načeti svojo lastno zalogo masti. To je torej post, zaradi katerega se je že marsikatera žena kesala. Tretjič pa lahko preslepimo organizem na ta način, da mu sicer dajemo isto količino jedi kakor navadno, da mu jo pa potem hitro vzamemo s kakšnim odvajalnim sredstvom. Tudi tu mora potem organizem načeti svojo mast. Vsi . : ^-V: Praznična božična miza, kakršno si zamišlja sodobni arhitekt rV; ‘: •••. : . lllill 2SHRJ Takšenle večerni plašč iz hermelina si lahko mislite samo v sanjah H&/awva da&a za tnaške Štirideseto leto pomeni v življenju moškega važen preobrat. Ko pride do tega preobrata, — tako so ugotovili že mnogi zdravniki, — začenja slabeti. Nad štiridesetimi leti je dosti več jetičnih moških kakor žensk in moški umirajo v tej dobi dosti bolj kakor ženske. Zakaj? Vsiljuje se nam odgovor, da moramo iskati vzrok v različnem načinu življenja. Ugotovljeno je, da je po štiridesetih letih organizem moškega dosti bolj občutljiv za bolezni kakor organizem ženske. Skupina uglednih zdravnikov je po preiskovanju vseh pojavov moške oslabelosti predpisala zanje devet točk za idealen način življenja, ki jim bo omogočil, da bodo ostali mladi tudi še po štiridesetem letu. Teh devet zapovedi za moške se glasi takole: 1. Vsak dan se jezi eno uro manj in se smej eno uro več! 2. Delaj vsak teden en dan manj in porabi ta dan samo za to, da se boš živčno odpočil! 3. Vsak dan se pogovarjaj z enim prijateljem manj in namesto tega prespi doma eno uro več! 4. En dan na teden opusti svojo družbo, namesto tega pa beri ta dan doma zabavne knjige! 5. Skrajšaj vsaj en stalim prijateljski večer, da boš tisti večer že pred polnočjo zaspal! 6. Sedi dnevno po eno uro manj pri elektriki in po eno uro več na soncu! 7. Vozi se po eno uro manj v vlaku ali tramvaju, in hodi rajši po eno uro več peš! 8. Glej, da izgubiš vsaj pol kilograma masti in da dobiš namesto nje pol kilograma mišic. 9. Jej mani mesa, zato pa več sočivja in sveže solate! Tako se glasi devet zapovedi, ki so rešile žc dosti moških, da niso prezgodaj ostareli in oboleli. ti načini pa niso prav nedolžni in pravi je prav za prav samo tisti, ki; ga nam predpiše zdravnik in ga po- j tem tudi nadzoruje. Medla koža na obrazu Medla koža na obrazu naredi člove-| ka starega. Zato moramo paziti, da jo preprečimo, če hočemo ohraniti vi-1 dez mladosti. Pravilo za negovanje obraza mora biti vsakdanja masaža, toda skrbna in nežna, da ne dosežemo z njo prav nasprotno kakor želimo. Da postane koža napeta, uporabljajmo obrazne vode, sestavljene iz snovi, ki kožo stiskajo. Te vode se dobe v drogerijah, v najrazličnejših izvedben in vonjih. Treba jih je samo tako dolgo preizkušati, da najdemo pravo, ki ustreza naši koži. Zelo pogosto napravimo to napako, da kožo preveč namastimo. S tem postane počasi še bolj uvela. Noga in čevelj Da so nizki čevlji že skoraj čisto izpodrinili visoke, ni samo zasluga mode, ampak tudi zasluga higiene. Nizek čevelj je sprostil velik del kit in mišic naših nog in s tem preprečil marsikatero pokvaro. Noga hodi v nizkem čevlju dosti prirodneje. Razen tega pa lahko v nizkem čevlju noga diha, ostane suha in ni v nekakšni parni kopeli svoje lastne vlage. Zlasti moramo gledati na peto. Mnogim težavam, ki jih imamo z nogami, so vzrok nepravilne pete. Pogosto se bo izkazalo, da moramo nositi višje pete, kakor pa nam jih ja napravil čevljar, v drugih primerih pa 'narobe. Jabolčni čaj Mnogo ljudi ne ve, katera pijača" je najprimernejša za njihove živce. Med toplimi pijačami, je. največ takšnih, ki • vsebujejo kakšen -strup .in samo dražijo živce. Kameličnega ali metinega čaja tudi vsakdo ne more piti. Zakaj pa ljudje ne preizkusijo jabolčnega čaja? Napravimo ga ali iz posušenih jabolčnih olupkov ali pa iz celih jabolk. Jabolka razrežemo neolupljena na drobne kose, jih polijemo z vročo vodo in pustimo prav dolgo na toplem ognjišču. Za pol litra čaja potrebujemo eno jabolko ali dve. Caj je zlasti primeren za pomirjenje želodca in črevesja, ugodno pa učinkuje tudi na živce. MODNA TRGOVINA T. E6ER LJUBLJANA SV. PETRA CESTA 2 e priporoča ceni. damam !n gospodom krasne, ravno DOSPELE NOVOSTI modnih predmetov v veliki izbiri po zelo 11 Si o d n i h cenah! OGLEJTE Sl NAŠE IZlOfOE! Pismo iz Čila Lov na činčile v Andi Najdražje krzno na svetu Santiago de čile, novembra. Zdaj vlada tukaj Se vročina in žeja, božič bo pa bel, pa ne od snega, kakor v Evropi, temveč od prahu. Vsi se oblačijo Se v lahke obleke, vendar pa Evropejke v zimskem času, bolj ko vse drugo v Čile, zanima lov na činčile. Zato sem se razgovarjal z enim tistih ameriških pustolovcev, ki niso samo lovci činčil, ampak tudi vsakovrstne sreče in bohemstva, pa naj bo kakršno koli že. PEŠ ČEZ KORDILJERE »Ravnatelj naravoslovnega muzeja v Mendozi,! mi je pripovedoval ameriški lovec, »nam je zmerom dejal, da v današnjih časih ne bomo mogli ujeti ene same činčile, pa naj jo iščemo v Argentiniji, Čilu ali kje drugje na vsej ameriški celini. Izdali so odredbo, ki prepoveduje za dobo šestih lel lov na te živali, kajti preti jim nevarnost, da popolnoma izumro. Prav tako bi zadela najstrožja kazen tistega, ki bi kupčeval s krznom činčil. Kljub temu smo odšli v Čile. Ker smo imeli malo denarja, nismo mogli kupiti voznih kart, zato smo morali peš čez Kordiljere. Šli smo po železniški progi, tako kakor potuje na tisoče ljudi vsako leto. Postaje, same postaje, še imen nimajo, temveč so zaznamovane kar z zaporednimi številkami. Gozd izginja, velikanski kaktusi so čedalje redkejši. V višini dva tisoč metrov raste samo še ostra in trda trava. Vrste se globoki prepadi in hudourniki, zmerom je več kamenja. Kamenje se zaradi naglih sprememb v temperaturi kruši, lomi in poka in železniška proga je več kilometrov daleč zavarovana s streho. Železniški mostovi so dolgi po osemdeset, sto in tudi dvesto metrov. Ni šala priti čeznje. Tračnice so položene na gole tramove. Zato velja skakati s trama na tram in lahko si mislite posledice samo enega zgrešenega skoka. A vso pot niti kaplje vode. Voda je doli, globoko v dolini, a stene so strme in pogosto čisto navpične, gladke, kakor odsekane. Trpeli smo prave Tantalove muke. Proga se vzpenja po ozki dolini, kjer ni sledu o življenju in naposled pripelje do zadnje argentinske postaje Las Cuevas. Višina il.lOO metrov. Malo vlakov pride do te postaje, ki je že skoraj v nebesih. Vsak dan dva tovorna vlaka in vsak teden dva potniška. To je ves promet na lej črti, ki veže Atlantski ocean s Tihim oceanom. Dolina še enkrat zavije na levo, potlej pa seže pogled vse do soteske v Andih. Soteska je dolga skoraj štirideset kilometrov. V njej izvirajo vroči vrelci, na čilski strani je pa vsa v snegu, čim bolj se dvigamo, tem globlji postaja sneg. Težki sneženi oblaki se ne morejo dvigniti. Pri Hunkalu smo našli veliko jezero, ki ga obdaja sneg. Kraj je nepopisno lep. Izginile so puste stene in mrtvo kamenje. V Los Andesu smo zvedeli, da bi pod določenimi pogoji utegnili dobili dovoljenje za lov nekaj činčil. Torej z brzovlakotn v Santiago! Tukaj smo hodili od ministrstva do ministrstva, od ene pisarne do druge. PTICA, KI LAJA Naposled smo dobili dovoljenje za lov nekaj činčil in prišli v kraj, kjer naj bi bile činčile. To je Los Tricahue«. Tako se imenuje tudi največji čilski paga-gaj. Z brodom smo se prepeljali čez reko Perauilauken in smo bili nad vse hvaležni gozdovom, ki so nas varovali sonca in žeje. Zjutraj so nas zbudili čakahanasi, majhni papagaji, ki je boljše jesti pečene, kakor pa gledati jih, ko frfotajo po zraku. Migel, gonjač naših mul, jih jo nalovil na tucate med potjo. Pot se je vila čez prijazne bregove, polne cvetlic in so vzpenjala oh gorskih potokih. Pokrajina je podobna evropskim, prav nič ni eksotična. A kmalu smo spoznali tudi »eksotiko«, v obliki pume, »srebrnega levac Razločno smo videli njegove sledove. Dva dni so nas spremljali, a puma je zver zvitega mačjega plemena. Ujeli smo pa patopera, ptico, ki laja kakor pes. Ujeli smo tudi pato-kortakoriertesa, ki z neverjetno hitrostjo preplava tudi najhitrejše brzice. To je bil ves naš plen. Pagagaji, povsod sami pagagaji. Nikjer pa ni bilo sledu o čiučili, mali zveri, ki njeno krzno plačujejo s suhim zlatom. In tako nam na koncu januarja ni preostalo drugega, ko da smo odšli v Valjenar po poti, ki je menda najbolj neprijetna na vsem svetu. Peklenska žeja, povsod gol kamen, nikjer življenja, ker je življenje tukaj nemogoče. Potlej smo nadaljevali pol v Puevlo Hundido, ki leži ob vznožju Sera Asula. Spremljali so nas lovci in domačini 6 kinkezami, neko vrsto kune, ki izsledi činčile. LOV NA PUMO , Spet smo našli sledove pume. Domačini so rekli, da je to slabo znamenje. To, so rekli, pomeni nesrečo. V našem primeru se je njihova napoved uresničila. Videli smo pa vsaj, kako domačini love ameriške leve-pume. Pume napode na drevo, potlej se pa sami spretno in pogumno spno nanj. Zver po bliskovo zgrabijo za zadnji nogi, hkrati ji pa krog vratu vržejo zanko. Ni krvnika, ki bi bil spretnejši v tem poslu. V trenutku je zver zadavljena Res je, puma ni pravi lev, brez težav pa podre na tla osla ali govedo. Ta zver je zelo nevarna. Na veji leži v zasedi in pade kot strela z jasnega na žrtev, ki gre nič hudega ne sluteča pod drevesom. Ljudje ne gredo na pume s puškami, da ne bi pokvarili njenega krzna. Davijo jih z zanko, kakor sem povedal. Odsekajo jim glave, potlej jih pa neso farmarjem, ki plačujejo zanje nagrade, kajti ta krvoločna mačka napravi veliko škode v njihovih stajah. Tako smo se nekaj dni vzpenjali okrog Col liinona, velike gore, polne izdajalskih prepadov. Tu smo naleteli na gunakose, ki so silno boječe: a nikjer ni bilo činčil! Ne v najbolj skritih globelih, ne v temnih soseskah, ne na snežnih poljanah in ne na goljavi pod oblaki v višini 4.500 metrov. Vzpenjanje je težko in utrudljivo. Redek zrak vzame telesu zadnjo moč — duši pa jemlje voljo in potrpežljivost... NAPOSLED — ČINČILA Cele tri mesece smo preživeli v ne-prilikah na lovu za činčilami. A da bi odkrili vsaj najmanjšo sled za njo! Človek je uničil ta živalski rod z najdragocenejšim krznom. Krzneni činči-lini plašči 6e danes prodajajo za suho zlato. Vsega skupaj je na svetu okrog sto plaščev iz pristne činčile, a eden stane več milijonov dinarjev; sešiti so ali iz kož tistih činčil, ki so jih ujeli že davno ali pa iz kož tistih živali, ki so jih umetno vzgojili. Drugi kožuhi niso iz prave činčile, temveč iz kože samcev ali pa potvorjenih činčil in niso tako dragi. Zdaj pa poslušajte! Naposled se nam je vendar posrečilo dobiti nekaj živih činčil. Kaj mislite, kje smo jih našli? Tam, kjer smo začeli svojo pot, polno trpljenja in — neuspešen lov, v Puevlu Hundidu! Prodal nam jih je neki kmet, ki jih je imel doma že več ko leto dni. Morali smo mu priseči, da ga ne bomo izdali in šele potlej je pristal na to, da nam jih proda. Vedite, da so kazni za divje lovce činčil kar najstrožje. Kako smo bili veseli, si lahko sami mislite. Saj smo dneve in mesece v pusti in neprijazni naravi hrepeneli za činčilami in ne čudite se, če vam povem, da nam je srce drhtelo in so se nam roke tresle, ko smo jih dobili pri kmetu. Pazili smo nanje kakor na punčico svojega očesa. EPILOG Naposled je ladja odplula iz Val-paraisa po mirnem morju. Vožnja lepa, naše drage živali zdrave in kar najbolje razpoložene. Antofagasta, Iquique, Callao, pristanišče Lime v Peruju. Naposled smo pristali v Gua-qaquilu v Ecvadoru. Tukaj sta se vkrcala dva potnika in z njima — kolera. Oba potnika sla umrla za kolero in naše činčile prav tako... Vrgli so v morje oba človeka in činčile. Krzno je bilo okuženo. A činčile naj bi nam bile prvi vir neusahljive zlate reke. Vse naše upanje se je potopilo z njimi vred v temne globine Oceana...« Duh kraljice Astride joka Kjobenhavn, decembra. Neki švedski svečenik trdi, da je na spiritistični seji govoril z duhom kraljice Astride. Na Danskem in na švedskem je zbudila veliko pozornost knjiga švedskega svečenika Martina Lille-blada, ki trdi, da se je na neki spiritistični seji pogovarjal z belgijsko kraljico Astrido, ki je bila švedska princesa. Svečenik Lllleblad je star gospod, ki se že več let bavi s spiritizmom. Neprestano prireja spiritističr.e seje z raznimi mediji v Helsingborgu, kjer je njegova župnija. Da bi svoje farar.e prepričal o resničnosti spiritizma, je svečenik izdal knjigo, kjer opisuje svoje seje. Ta knjiga ima na naslovni strani sliko svečenika, zraven njega pa stoji duh pokojnega svečenika Kristensena. Svečenik Kristensen, ki ga Lllleblad imenuje »voditelja duhov«, se je prikazal 20. maja t. 1. na spiritistični Dve povabili Filip II. je žtvel v svoji palači Esco-rialu zelo skromno in je bil tako skromno oblečen, da ga ljudje pogosto niso spoznali. Preprost mož iz Aville je prišel nekoč v kraljevsko palačo, hodil po ga-gerlji slik in tam poprosil nekega gospoda, ki je prav tedaj stopal po dvorani, naj mu razloži nekaj umetnin. Gospod je storil vse, kar je mogel. Španec ga je pridno poslušal In nazadnje je rekel: »Hvala vam za prijaznosti Jaz sem Pedro Garcia iz Madrida, in če pridete kdaj v moje mesto, me ne pozabite obiskati. Postregel vam bom z dobrim vinom.« Tedaj je odgovoril gospod: »Imenitno! Jaz sem pa Filip JI., španski kralj, In če pridete kdaj v Madrid, me vse-kako obiščite. Postregel vam bom s še boljšim vinom!« Potem je hitro pozdravil in izginil. RAZLIKA PA TAKA!! SIERA TON! TO JE NARAVNI TON, KI VSAKOGAR RAZVESELI! * 7 GLAVNIH SIERA PREDNOSTI: 1. Prvovrstna kvaliteta glasu I 2. Enostavno upravljanje! 3. Velika selektivnost In občutljivosti 4. Razločna imenska skalal 5. Solidna strokovna izdelaval 6. Okusna zunanjosti 7. Ugodna cenal Bruno KLEMENČIČ Ljubljana, Miklošičeva 30 ZASTOPSTVA V VSEH KRAJIH JUGOSLAVIJE SliRA- RADIO z zlato črto Glavno zastopstvo za dravsko banovino: seji in sam zahteval, naj ga slikajo z Lillebladom, Slikali so ga pri magnezijevi svetlobi.in posnetek je prav dobro izpadel. Na sliki je duh svečenika Kristensena ograjen v velik, bel plašč. Lilleblad misli, da bo ta slika dokazala resničnost spiritizma tudi največjim dvomljivcem. V tej knjigi razpravlja Lllleblad tudi o tako imenovanem spiritističnem poljubu. Pred nekaj leti je svečenik na neki seji spoznal petnajstletno Rit-to, pokojno hčerko nekega ribiča. Poljubila ga je, kadar koli se je prikazala na seji. Zaradi teh poljubov se je švedski tisk nekaj časa svečeniku posmehoval. V knjigi piše Lilleblad tudi o svojem razgovoru z duhom kraljice Astride. Duh se je pojavil letos meseca maja. Med drugim je kraljica povedala, da je v nebesih prav prijetno in da so vsi prijatelji. Nazadnje je prosila navzoče, naj zapojejo švedsko himno: »Na švedskem sem rojen, na švedskem želim umreti.« Duh kraljice Astride je milo zajokal. Končno je prosil svečenika, naj zanj moli. Svečenik Lilleblad je zelo razumen človek, ki je že napisal nekaj prav dobrih filozofskih in teoloških del, ki jih ceni tudi znanstveni svet. Lilleblad je zelo dober in pobožen človek. Zdi se pa, da je v starosti, ko se je čisto vdal spiritizmu, padel v roke' plačanih goljufov, ki zdaj izkoriščajo njegovo naivnost. Stavil je, da 60 dni ne bo jedel ne spal Newyork, decembra. Na zelo premeten način je zaslužil pol milijona dinarjev bivši natakar Frank Beyt, ki je stavil, da šestdeset dni ne bo ničesar jedel in šestdeset noči ne zatisnil očesa niti za trenutek. V nekem newyorškem baru se je razgovarjala bogata družba. Skromno se je vmešal tudi natakar Frank Beyt in trdil, da pozna človeka, ki bi stradal 8 tednov. Ko so ga vprašali kdo je ta človek, je odgovoril: »Jaz sam! šestdeset dni lahko živim brez hrane, a šestdeset noči brez spanja.« Stavili so za pol milijona proti tisoč dinarjem. Napravili so tudi pismeno pogodbo. Frank Beyt se je zavezal, da v navzočnosti treh zdravnikov šestdeset noči ne bo zatisnil očesa. Najeli so zdravnike in bolničarke in še isti večer je Beyt začel gladovati in čuti. Frank Beyt je sedel v naslanjač, pogledal na uro in mirno ugotovil, da je ura 10. zvečer, kar pomeni, da ni dan. Vzel je iz zavitka živež in začel mirno jesti rekoč: »Zavezal sem se, da ne bom jedel šestdeset dni, zato bom pa jedel ponoči. Zavezal sem se, da ne bom spal šestdeset noči. Storil bom pa to čez dan. Tisti, ki so z njim stavili, so priznali, da so stavo zgubili in mu izplačali celo vsoto — pol milijona dinarjev. Usoda nesrečnega diamanta Newyork, decembra. Med svojo vožnjo v Evropo je prekooceanski parnik »Bodhory« izgubil potnika po imenu Stephana Balogha, ki je izginil v valovih z diamantom Hope-jem vred. Ta diamant je bil eden najlepših, kar so jih poznali doslej; bil je sinje barve in je tehtal 112 karatov. Vsakemu svojemu lastniku pa je prinesel nesrečo. Leta 1681. si ga je v Parizu pridobil lord Hope, ki mu je dal ime. Potlej je bil nekaj časa last Eveline Mac Cleanove, ki ga je dobila od svojega zaročenca. Hotela se ga je pa iznebiti, ker je čutila, da njena ljubezen do zaročenca pojema od dne, ko je dobila v dar diamant. Ponudila je dragoceni kamen kot darilo katedrali v Washingtonu, a škof ga je odklonil. Z veliko težavo so našli kupca v romunskem zlatarju Baloghu, ki ga je hotel podariti svoji nevesti. A tudi ta ni hotela sprejeti nesrečnega kamna.'Zdaj ga je pa njegov zadnji lastnik vzel s seboj v mokri grob. Ženi je odrezal jezik Alžir, decembra. Alžirsko sodišče je obsodilo 751etnega Bababoncha na 10.000 frankov denarne kazni, ker je svoji 201ebni ženi odrezal jezik. Svoje dejanje je izvršil v trenutni pobesnelosti, ker ga je žena obrekovala in so ga zato povsod zasmehovali. Nesrečnica je več tednov visela med življenjem in smrtjo. W~ P M ..k v, v « Božic DARUJTE KVALITETNO BLAGO! Bogata specialnih živilskih potrebščin Kava-Čaj Čokolada Likerji — Žganje pri tudi poslopje, ki bo obsegalo razne arhive za Rooseveltovo korespondenco. — V Parizu imajo zadnje čase veliko senzacijo. Pariško sodišče se bavi z ugrabiteljsko afero belogardnega ruskega generala Millerja, ki sta vanjo zapletena tudi general Skoblin in njegova žena Plevickaja. — Norveški kralj Gustav V. je pretekli teden sam izročil Nobelovo nagrado za književnost nagrajenki Pearl Buckovi. — Polkovnik Lindbergh in njegova žena sta te dni za nekaj časa z letalom priletela v Pariz. — Na pot okoli sveta se namerava podati slepec 231etni John Jarvis. O svojih doživljajih bo baje napisal celo knjigo. Dovršil je oxfordsko univerzo in obvlada pet jezikov. Dosegel je najvišjo stopnjo znanosti, kar je je kdaj dosegel kakšen slepec do svojega 23. leta. — V petih tednih se je naučil kitajščine mladi 241etni inženir Raoul Depinete iz Pariza. — Čreda medvedov je napadla voz s štirimi kmeti v Kavkazu in je najprej raztrgala konje, potlej pa še kmete. — Letalski rekord za polet v višino je dosegel italijanski podpolkovnik Peccio, ki je dosegel višino 17.083 m. — Finske lokomotive bodo začeli kuriti z lesom, čeprav je to dražje kakor s premogom, a ravnateljstvo finskih državnih železnic hoče piemog varovati zaradi splošnih narodno gospodarskih razlogov. — Nov rekord jadralnega letalstva sta dosegla jadralna letalca Bodecker in Zander iz letalske šole Rossiten v Nemčiji. V zraku sta vztrajala 50 ur in 15 minut. Širom po svitu v 51 vrsticah Nenavadna letalska nesreča se je pred kratkim primerila na washing-tonski ulici. Letalo je namreč treščilo na eno najprometnejših ulic mesta. Pri tem sta se oba pilota ubila, potnikom se pa ni zgodilo nič hudega. — Predsednik Združenih držav Roosevelt je daroval vladi vso svojo korespondenco in razne listine, da bi mogli mladi ljudje, ki študirajo zgodovino, spoznati potek in pomen njegovega političnega delovanja, V ta namen bodo zgradili 1ilalivna pecesa najceneje in v največji izbiri Ludv. Baraga UUBLIAHA nebotičnik Svetilniški čuvaji MOSCOW s S IA | BERLIN U KR AIN £ / Proti zaprtju 11 Tudi iz&icčrU okus Novi vzorci lahko zadovolji velika izbira naših nove barve, novih vzorcev damskega in moškega ugodne cene! blaga za zimo JI. HUldauc - „fid SUofu" Llngarjeva ulica • Pred Škofijo Trgovina, k|»r •• kupuj* z zaupanjem. Uatanovllarta l.iaee. LiuMiana HOLL VVVOODSKA ULMSKA ZVEZDA GRACE MOORE nastopa v pariški Komični operi In žanje velike uspehe. Te dni je igrala ▼ Chorpentierjevi operi »Louise*. Na sliki: ravnatelj gledališča Itouehe čestita, umetnici po končani predstavi. K ITALIJANSKIM ZAHTEVAM V TUNISU Francija ima v Bteerti (Tunis) velevažno letalsko pomorsko oporišče. Bizert-«ko vojno pristanišče je tolikšno, da bi v njem imelo prostora vse današnje vojno brodovje vseh evropskih držav. Na sliki: skupina vodnih letal, letečih nad vojnimi ladjami, zasidranimi pred luko. Živlienie o/se romane srajco s klobukom na glavi. Njegove koščene roke so držale krmilo. Eden izmed mladeničev se je onesvestil, drugi je obstal ko odrevenel, tretji je pa zakričal od groze. 2e v naslednjem trenutku Je stal pred njimi lastnik avtomobila in jih oklofutal, še preden so se mogli otresti strahu. Okostnjak je oblekel in posadil v avto neki zdravnik, ki je prinesel skelet iz svoje delavnice, da bi dobil v roke poškodo-valce avtomobilov. Odtlej so njegovemu avtomobilu prizanašali. Skrivnostni streli Budimpešta, decembra. Pri belem dnevu je padel kot žrtev zločina, ki je v svoji podrobnosti še nepojasnjen, ladjedelec Milhaly Ba-kos. S svojim prijateljem Stephanom Magyjem je šel Bakos čez cestno križišče. Na lepem Je začel omahovati in se v trenutku zgrudil brez glasu. Ker je pricurljala skozi njegovo obleko kri, so takoj poklicali reševalce ki so nezavestnega Bakosa spravili v najbližjo bolnišnico. Ugotovili so, da je dobil Bakos strel v pljuča. Se preden so ga mogli operirati, je mož izdihnil. Najbolj skrivnostno v tem primeru je pa dejstvo, da ni ne njegov prijatelj Ma~ gy, ne kdo mimoidočih ali pa prometni stražnik slišal strela, ali kaj takšnega, kar bi zbudilo pozornost. Policija domneva, da je bil strel oddan iz samokresa, ki ne povzroči poka. Dokazov na odkritje skrivnostnega strelca še nimajo. Opojna smrt Novada, decembra. Nov način človeške usmrtitve so preizkusili v državni ječi v Novadi. El-merja Millerja so obsodili na smrt, ker je umoril svojo mlado ženo. Za to svoje delo pa ni dobil plačila na električnem stolu, temveč, kakor pravijo uradna poročila, sredi nežnega vonja mandljevih cvetov. Pod jetnikov stol so t celici ječe Carson City postavili vrč s tvepleno kislino. Ko je prišel trenutek usmrti- Tragičen konec čudakinje skrivališča farmarju pred puško. A zgodilo se je ravno narobe. Ko so bili psi prišli v levovo bližino, je ta skočil izza grmovja in se hotel vreči na farmarja. Hitro se je farmar odločil, pomeril in sprožil, a puška je odpovedala. Tedaj se je težko ranjena zver vrgla na lovca im ga podrla na tla. Strašne bolečine so zmanjšale levovo moč, tako da se je razvil dvoboj med človekom in živaljo. Ta je pa trajal le nekaj sekund. Zvesti psi so navalili na leva in ga močno ogrizli. Kmalu je popustil svojo žrtev in odbijal pse s šapami. Farmar se je medtem osvobodil. V smrtnem strahu je potegnil k sebi puško in strel je počil. Drget je stresel levovo truplo — strel je pogodil, puška ni odpovedala, še enkrat se je pretegnil kralj živali, potlej je pa negiben obležal na tleh. Farmar se je rešil. Za svoje življenje se ima zahvaliti le svojim zvestim psom, ki so ga rešili gotove smrti. Nevesta, ki |e 50 krat stopila pred oltar in 60 krat rekla: .Ne" Nica, decembra. * Francoska Riviera in zlasti okolica igralnice pogosto doživita kakšno tragedijo. i Pozna jesen je. Teman, neprijazen večer leži nad drevesi in sinja obala } je črna. Leskečoča se luč sili skozi steklena okna igralnice. V najelegantnejšem okraju Nice stoji stara vila, ki njen vit dokazuje, da ima njen lastnik precej staromoden okus. Po gredah so sem in tja razpostavljeni rožni grmiči in škratje iz mavca. Na lepem so se ljudje na ulici ustavili in pridržali dih. To je bil strel! Nekaj ljudi se je zbralo. Brž so telefonirali. Nekaj minut na to, je pridirjal policijski avto. Vdrli so v staro vilo. Bila je last osemdesetletne gospodične Hyslopove, ki so vedeli o njej svoje čase v okolici veliko pripovedovati zaradi njenih ljubezenskih zgodb. Zadnja leta se je pa malo slišalo govoriti o njej. Staro damo se našli v njenem salonu, oblečeno v najboljšo obleko. Ustre- moža iz Nice. V svojem dvajsetem letu se je zaročila. Mladenič pa ni bil primeren za njeno družino, kar je bilo takrat še odločilne važnosti. Bil , je dosti manj bogat od nje. A njena ljubezen je bila močnejša od vceh družabnih dolžnosti. Prelomila je z vsemi, ki so njenega zaročenca gledali jM strani, njena ljubezen je zgradila mostove med zaročencem in njenimi starši. Prišel je dan poroke. Od povabljenih gostov se jih je odzvala le petina. Nič ne de! Na predvečer poroke je pa zaročenec izginil. Pismo z nekaj vrsticami ji je pojasnilo, da se ne bo nikoli več vrnil... Leta je žalovala zapuščena nevesta zaradi tega udarca. Zaman so jo starši poskušali razvedriti. Naposled so jo prisilili, da se je znova zaročila. Dekle je ubogalo in pripravilo novo balo. Prišel je dan poroke. 250 gostov je napolnilo cerkev. Pred oltarjem je Najlepše ljubezensko pismo je napisala kmetica Pariz, decembra. Pred kratkim so razpisali v Franciji veliko tekmovanje za najlepše, najgan-ljivejše in najprisrčnejše ljubezensko pismo. Tekmovanje so uredili tako, da se ga niso mogli udeležiti ne pisatelji, ne novinarji, temveč samo tisti, ki pisanja niso vajeni. Prvo nagrado je dobila neka mlada kmetica iz južne Francije, ki je poslala razsodišču tako preprosto ljubezensko pismo, a hkrati tako nežno in prisrčno, da so člani razsodišča sprva mislili, da gre za prevaro. pa gospodična Hyslopova glasno in razločno rekla: »Ne!« Nenavadno maščevanje Po smrti staršev se je začela strahovita igra znova, zdaj še krutejša kakor poprej. Njena lepota, njeno ime in njeno bogastvo so bile privlačna sila za mnogoštevilne snubce. Do poroke je šlo vse po sreči. Vselej je pa snubec slišal pred oltarjem isti kruti, neizprosni »Ne!« Za vsako poroko si je nesrečna nevesta nabavila novo obleko in novo balo. In drugo za drugim je nosila na podstrešje... Dokler jih ni prinesla petdeset v svoje sobe in jih razpostavila. Tako je samo sebe oropala življenjske sreče in živela le svojemu sovraštvu... Tragedija ima pa takšen konec, kakor roman. Njenega prvega zaročenca je njen oče pregovoril, da ji je odrekel osrečiti jo. Odšel je v Ameriko. Tam je izginil za vselej. Drugo nagrado je dobil neki Parižan, a tretjo neznani mladenič, ki se je podpisal z imenom Pierre, namenjeno je bilo pa neki Yvonni. Po tekmovanju so vsa nagrajena pisma priobčili v sedmih francoskih listih in vsi so mislili, da je tekmovanje s tem končano. Medtem se je zgodilo nekaj, česar nihče ni pričakoval. Razsodišče je namreč prejelo pismo od tiste Yvonne, ki ji je bilo namenjeno Pierrovo pismo. Prosila je razsodišče, naj jo na kakršen koli način zveže s Pierrom, ki o njem že več let ni ničesar slišala. Pierre je bil ves vzradoščen, ko je zvedel, da Yvonna še živi in te dni sta se srečna človeka poročila. tve, so spustili v vrč nekaj kroglic s ciannatrijevo kislino. V petnajstih sekundah se je štiri kvadratne metre velik prostor napolnil s sladko dišečim opojnim plinom. Jetnik je takoj izgubil zavest. 24 oseb je opazovalo usmrtitev skozi debelo, stekleno okno. Miller ni nič kričal. Bil je mrtev v štirinajstih minutah. Psi, rešitelji življenja Neki farmar iz Pietersburga v Južni Afriki je odšel s svojimi tremi psi na levji lov. Iznenada se je prikazal krasen samec. Farmar je sprožil. Strel je pa leva samo težko ranil; zbežal je v nekaj skokih za grmovje, kjer si je poiskal zavetja. Medtem so se psi trudili, da bi izsledili žival in jo pregnali iz njenega UKRAJINA NAJ POSTANE SAMOSTOJNA? Ukrajinci prebivajo na ozemlju, ki ga na zemljevidu omejuje pikčasta črta. Ozemlje obsega del sovjetske Rusije, del Poljske in Romunije in Podkarpatsko Rusijo. Počrnjena ploskev označuje ozemlje na Poljskem, kjer zahtevajo Ukrajinci samoupravo. RUSKI VELIKI KNEZ VLADIMIK, potomec ruske dinastije Romanovih, bi rad postal car vse Rusije. Za zdaj bi bil na dnevnem redu sicer samo prestol Ukrajine, a še tega bi bilo treba poprej osvojiti. Zato se je 221etni veliki knez odpeljal v Nemčijo, da pripravi tla za takšen »podvig«, lila se je s svojim starim samokresom. Ozek curek krvi je curljal po njenem sencu. Bila je mrtva. Skrivnostna okolica Policija iz Nice je marsičesa navajena. še nikoli pa ni doživela takšnega samomora. V salonu, in v sosednjih sobah so stale same lutke, petdeset jih je bilo, vse v poročnih oblekah. Bile so obleke iz svile, brokata, iz bar-žuna in dragega blaga. Za vsako lutko Je ležala vsa nevestina bala. Lutke so nosile celo dragoceno perilo, nogavice, čevlje — skratka, niti najmanjše malenkosti ni manjkalo. Očitno je bilo, da si je pokojnica vse to nabavila ■ato, da je v tej okolici umrla. Polagoma se je zadeva pojasnila. Za-piski so izdali skrivnost. Gospodična Hyslopova je bila edina hči bogatega Nekateri so celo menili, da bi tako prisrčno in nežno pismo lahko napisal samo veliki francoski romanopisec Jean Giono. Kmalu se je pa pokazalo, da nagrajeno pismo ni nikakšna prevara, temveč iskren izliv čustev mlade kmetice. Mož, ki je bil 16 dni ženska Prijedor, decembra. 761etni Husaga Karahodžič se je dvakrat oženil. S prvo ženo se ni razumel, ker se je vtikala v njegove posle. Vsak poskus, da bi jo tega odvadil, je bil brez uspeha. Zato se je od nje ločil in se kmalu poročil z drugo. A tudi ta ni bila boljša od prve. Hotela je imeti pri vsaki stvari prvo besedo, zato je prišlo med njima do hudih prepirov. Husaga je bil v veliki zadregi in ni vedel, kaj naj stori. Sram ga je bik), da bi se spet ločil ln še celo od žene, ki jo je ljubil. Zato se je odločil, da bo z zvijačo poskusil svojo srečo. Namreč, da bo zamenjal vloge: sam bo prevzel ženine posle, njej bo pa prepusta svoje delo. Nekega dne je žena osupnila od začudenja, ko jo je Husaga, oblečen v njeno obleko, zbudil s tem, da jo je vlekel za prst na nogi. Preden jo je zbudil, je Husaga opravil vsa njena dela In ji skuhal tudi kavo. Zena je mislila, da se njen mož samo norčuje, a naslednje dni se je prepričala, da se je mož »zvezal s hudičem«, ker je še zmerom nosil njeno obleko in opravljal njena dela. Posvetovala se je s sosedami in je na vse načine poskušala hudiča izgnati iz svojega moža, a vse zaman. Petnajsti dan je Husaga sklenil odnehati, a šestnajsti dan ga je žena prosila za odpuščanje, ker se je vtikala v njegove zadeve ln mu obljubila, da tega ne bo nikoli več storila. Okostnjak v avtomobilu Kapsko mesto, decembra. Trije mladi ljudje iz Kapskega mesta so zmerom brili norce tako, da so ponoči prerezovali plašče stoječih avtomobilov, prevračali sedeže in delali še drug nered. Neki večer so pa doživeli velik strah. Ko so odprli vrata nekega zaklenjenega avtomobila, je sedel za krmilom okostnjak, oblečen v belo oo tihi junaki morja, ki jim nihče ne spleta lovorjevih vencev. Od njihove vestne službe je odvisno življenje tisočev in tisočev ljudi, posebno v megli ln viharju. In vendar pridejo le malokateremu izmed njih na um junaški morski puščavniki, ki kažejo ladjam pot v vami pristan, Svet se jih spomni gele tedaj, kadar so nesebični reševalci sami v življenjski nevarnosti... Trije svetilniški čuvaji v Eddystonu, 14 milj Južnozahodno od Plymoutha (v zahodnem delu Rokavskega preliva) so leto in dan jetniki razjarjenega morjš,. Ondan je eden izmed njih iznenada nevarno obolel, toda zaradi razburkanih valov mu niso mogli prihiteti na pomoč, ker se nobena ladja ni upala zasidrati ob svetilniku. Nekemu čolnu se je sicer po več dneh jalovega prizadevanja posrečilo (kakor kaže naša slika), privezati se okoli mož j a svetilnika, ali valovi so vrv razcefrali in rešitev se je izjalovila. Drugi dan je priplul neki parnik; oba zdrava čuvaja sta vrgla vrv s svetilnika in sta se po njej spustila na ladjo, a bolnika po tej poti niso mogli rešiti. Takšna je usoda svetilniških čuvajev, in nihče jim ne spleta lovorik... • Ob sklepu redakcije beremo v listih, da se jo po lOdnevnem obupnem prizadevanju le posrečilo rešiti bolnega čuvaja in ga prepeljati v bolnišnico. * li'Hilli Lv "i I Zgre šena resnica V 6rcu Brazilije leži Matto Grosso, divjina Južne Amerike. Tu je le malo Človeških naselbin in še te 6amo ob obalah velikih rek. Okoli njih počiva strahotna ravnina: ogromna pokrajina travnatih step in gozdov, kjer rasejo lapachi, quebrachi, paraiei, vrbe in zlasti pahljačaste palme. Močvirja leže vmes. Tam preže kače in zveri, tam brenči na milijarde moskitov, komarjev. Tam ee skrivajo strupeni pajki. Beg v pragozd V to samotno deželo je našel pot mlad, precej pomehkužen mož iz velikega mesta Sao Paula. Zdelo se mu je, da je z ljudmi doživel že dovolj hudega. Čutiti je moral ponižanje in razočaranje, in oboje se mu je zdelo neznosno. Izgubil je veselje do življenja in do boja. Zato se je potem odločil, da bo pobegnil v divjino in živel tam kot puščavnik, daleč od ljudi. Kupil si je puško, naboje in potrebni živež, ker je hotel skrbeti 6am zase. Pretrgati je mislil vsako zvezo e svetom. Na obeh straneh je raslo ob 6tezi zeleno grmovje, trnjevo grmovje, pokrito z žareče rdečim in belim cvetjem. S svojimi trdimi bodicami je grozilo vsiljivcem. Med grmovjem je rasla visoka močvirska trava. Časih je pre-asla tudi stezo. Takrat so noge le s težavo prebredle njene debele šope. Z vej so visele tanke ovijalke s pisanim cvetjem. Grmovje je bilo tako gosto in zaraslo, da se je videlo le nekaj korakov daleč. Pragozd je bil kakor zid. Kriki od nikoder Iz divjine so se začuli časih izgubljeni kriki, plašni, zmagoslavni in prešerni. Bile so ptice ali pa majhne živali, ki 60 se tam igrale, zasledovale, ljubile. Videti jih ni bilo mogoče. Gozd je bil neprodiren. Časih je zeleni zid glasove zadušil. Potem so zveneli pridušeno in votlo — ti kriki od nikoder. Bili so kakor klicanje mrtvih. Pozno popoldne je bilo. Solnce se e pripravljalo k počitku in skozi go-ščavo so le še z veliko težavo silili njegovi žarki. V pragozdu je zmerom mračno, in če je zunaj mrak, je tu že skoraj noč. Mladi mož je stopal po tej mračni tišini in bi se bil moral pač bati tega tujega, zlovestnega sveta. Toda njegovo srce in njegovi čuti so bili ohromeli. Spomini in dogodki so se podili v njih. Za okolico, za resničnost se je premalo menil, da bi ju bil razumel. Kakor mesečnik se je potikal po pragozdu. Okoli polnoči je prišel do razpadle koče, ki so jo bili stanovalci zapustili. Bil je močno utrujen in spomnil se je, da bi tu lahko prenočil. Vsi ljudje hodijo spat, zakaj ne bi šel tudi on? Tako je menil. Saj je bil naposled tudi človek. Postavil je puško v kot, svojo torl>o pa na tla. Nanjo je položil glavo, slekel suknjič in se pokril z njim. Ta noč je bila brez sanj in težka. Njegovi čuti so bili mrtvi. Ležal je nezavestno kakor mrtev hlod. Živci so mu bili otrpli. Zjutraj so začeli siliti sončni žarki skozi tisoč razpok v koči. Tedaj je opazil, da je pred kočo majhen ribnik, ves zarasel z bičjem in vodnimi rastlinami. Na površini so plavali svetli lokvanji. Nad njimi so se igrale mušice in pisani orjaški metulji. Rana na čelu Roke je imel vse posute z drobnimi rdečimi pikami. Tudi obraz ga je pekel. Ponoči so ga napadli roji moskitov, toda spal je tako globoko, da ga njihovi morilski piki niso mogli zbuditi. Čutil pa je čudno utrujenost po vseh udih. Nekaj ga je pritiskalo na čelo. Ko se je čela dotaknil, je na prstih opazil kri. Vzel je ogledalo iz žepa. Tedaj je opazil, da je imel na čelu drobno rano, odkoder je curljala kri. Robovi so bili zalepljeni 6 6trjeno krvjo. Čudno, ta nenavadna rana je zbudila njegove čute. Začel je napenjati misli, kako je pač mogla nastati. Moskiti to niso bili. Ne, ne žuželke. Kaj pa potem? Roparice? Ptice? Premišljanje o tem ga je osvežilo in dalo njegovim medlim prividom novo smer. Zdaj je spet živel v sedanjosti. Tedaj je opazil na steni čudno žival. Bil je velik netopir. Zavil se je v dolge, umazane peroti in se obesil na zid. Dotaknil se ga je s palico, pa se niti premaknil ni. Bil je debel in len. Spal je po obilnem kosilu. Zdaj je mož tudi vedel, kdo ga je to noč napadel. Bil je vampir, orjaški netopir. Čez dan spi in šele ob sončnem zahodu ee zbudi k življenju. Spravi 6e na speče živali ali ljudi in jim pije kri. Majhne živali in otroke lahko ubije, velike živali in odrasle pa vsaj oslabi. Izguba krvi je delovala na moža čudno blagodejno. Bila je kakor puščanje iz žile, ki ga predpiše zdravnik. Srce se mu je pomirilo. Oblekel se je in se umil v ribniku. Potem je legel na sonce, pokadil kopico cigaret, da bi pregnal roje moskitov, in si hladil žareče telo zmerom iznova s hladno vodo. Popoldne si je obesil puško na ramo in šel nag ekozi gozd. V njegovi duši je vse zmagoslavno kričalo. Tu je bil mir, svoboda, počitek, rešitev pred človeštvom. In ko se je počasi vrnil domov, je opazil v koči na tleh nekaj svetlega. Bila je velika, zeleno rumena kača, dolga najmanj tri metre. Zvila se je v klobčič, in ko se ji je približal, je 1 f ...in na njegovem ležišču se zvija ogromna kača dvignila trioglato glavo na ozkem vratu. Oči so 6e ji iskrile. Tanek, preklan jezik ji je siknil iz gobca. Glava ji je drhtela, se zibala 6em in tja, kakor bi bila plesala. Oči so ga priklepale nase, da je bil ves zmeden. Čutil je, kako izgublja moč. Tedaj se je zgodil čudež. Tisoč žilic je zagorelo v njegovem telesu. Kri mu je udarila v glavo in 6e združila v eno samo nepremagljivo voljo: »Streljaj! Bojuj se! Ubijaj!« Se nikoli ni čutil tako močnega, življenjskega nagona. Zdelo se mu je, da ee trgajo verige v njem. V trenutku je pograbil za puško in oprl kopito ob golo ramo. Dvignil je cev, nameril na glavo kače in sprožil. Zamolkel pok je odmeval po molčečem gozdu. Nekaj listov je padlo skozi veje. Ptice so zavreščale in se pognale skozi goščavo. V temi se je slišalo prestrašeno beganje bežečih živali. Strel je zadel kačo v glavo in jo zdrobil na tisoč koscev. V teh delcih zdrobljenega kačjega trupa pa je še zmerom utripalo žilavo življenje. Pravijo, da celo zdrobljena kača ne pogine prej, dokler ne zaide sonce. Poskakovati je začel okoli razbitega trupa, vihteti puško v roki in kričati. Okrutni nagoni prastarega sveta 60 se zbudili v njem. Res: divjina je raj, toda raj z bojem in smrtno nevarnostjo. In vendar je tudi trda in zdrava šola. Poplaiana požrtvovalnost Velikokrat je pogumen rešitelj življenja žrtev svoje nesebičnosti. Tom Coburn, rudar v Durhamu, se ima pa, narobe, zahvaliti tovariškemu čutu, ki ga je napotil, da je posvaril šest tovarišev pred življenjsko nevarnostjo. Tom Coburn se je peljal s svojim vozičkom, naloženim s premogom skozi rov, ko je zaslišal v oporah sumljivo pokanje. Takoj mu je bilo jasno, da se bo vdrl rov. Preostalo mu ni drugega, kakor da se reši z begom. Njegov tovariški čut se je pa vendar upiral temu, da bi pustil svoje prijatelje na cedilu. Tekel je hitro nazaj, da bi jih posvaril. Ni še prišel do mesta, kjer so delali, ko je glasen ropot naznanil, da se oder na nekaterih mestih podira in da premog in kamenje zasiplje rov. Sedem tovarišev je bilo zdaj v prostoru, ki je bil okrog dvajset metrov dolg, en meter visok in dva metra širok, odrezanih od zunanjega sveta. Reševalno moštvo rudnika, med njimi 64-letni oče Toma Coburna, si je mrzlično prizadevalo, da bi rešilo jetnike. Morali so narediti prehod skozi rov, ki je bil razdrt v dolžini 25 metrov. Ze čez tri ure so se lahko s trkanjem sporazumeli z zasutimi, vendar je preteklo še šest ur, preden so jih dosegli. Nobeden Izmed rudarjev ni bil ranjen. če ne bi imel Tom Coburn toliko tovariškega čuta in ne bi tekel nazaj, bi nedvomno našel v rovu smrt.' Hrvatska pravljica Pred mnogimi leti je zbolela cesarjeva hči iti umetnost zdravnikov vsega sveta je bila zastonj. Tedaj je slišal cesar o lažnem preroku, ki je goljufal ljudi. Dal ga je poklicati k sebi, ker je slučajno ozdravil nekaj ljudi, pri katerih zdravniška modrost ni več pomagala. Ko je prerok prišel, je ukazal cesar svojim služabnikom, naj ujamejo lisjaka, ki ga je imel na vrtu. Žival je dal zvezati, jo spraviti v vrečo in prinesti k preroku. »Zdaj pokaži svoje znanje,« mu je rekel, »in povej, kaj je v tej vreči!« Možak je nekaj časa premišljal, kako bi se izmazal, potem pa, je zastokal sam pri sebi: »Zmerom si bil prebrisan lisjak, zdaj pa je prišla tudi tvoja ura/« Bil je namreč prepričan, da bo izgubil glavo. Cesar pa, se je veselil, da je prerok uganil, kaj je v vreči. »Vidim, da si pravi prerok,« mu je rekel, s-Zdaj pa še ugani, kaj je moji hčeri?« »To ni tako lahko,« je odvrnil prerok. »Pustite me, da se najprej pogovorim z njo.« Cesar je to dovolil in prerolca so odvedli k princesi. »Jaz sem svetnik,« ji je rekel, ko je stopil pred njo, »in dobro vem, kaj vas boli. Če pa hočete, da vam bom, pomagal, mi morale najprej sami vse priznati.« »Poslušaj me, svetnik! Nič drugega me ne boli kakor srce. Tri leta že' ljubim pisarja svojega očeta, toda moj oče tega ne ve, in če bi vedel, ne bi nikoli dovolil, da bi pisar postal moj mož. če si ti pravi svetnik, pregovori očeta, da mi bo dal pisarja za moža.« Ko je prerok to slišal, se je razveselil, da se je tako poceni izmazal. Šel je k cesarju in mu rekel: »Resnično vam povem, vaša hči ima samo bolno srce. Svojega pisarja ji dajte in takoj bo ozdravela.« Tedaj se je cesar strašno ujezil. Mislil je pač, da prerok bolezni ni uganil in da ga ima samo za norca. Velel ga je obesiti. »Prav ničesar ne zna ta slepar,« je vzkliknil, »in niti dobro lagati 86 ni naučil/« _________ Vsi potrebujemo razvedrila, posebno v današnjih dneh, lco zahtevajo razmere, da smo celi ljudje. Po napornem dnevnem delu vam nudi prijetno razvedrilo »Družinski tednik«. če ga še niste čitali in ga torej ne poznate, nam pišite, da vam pošljemo popolnoma zastonj eno številko na ogled! >Družinslei tednik« naj postane tudi vaš tedniki Tednik, ki vaa bo zabaval, razvedril in spravil v dobro voljo! Izpolnjevanlta MSP.TE Izpolni polja, označena s piko s črnim mehkim svinčnikom in zagledal boš sliko, ki je danes dokaj nenavadna. Orehi za božič ZLOGOVNICA Iz zlogov bi, bi, bo, ca, ca, ca, ci, če, či, _ či, de, dec, di, dor, dre, e, e, en, ha, i, t, in, iz, ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, ka, klo, ko, kre, lek, li, li, li, li, lo, ma, ma, me, na, na, na, nem, ni, pe, ra, ra, rav, ri, rt, se, se, sem, si, ta, ta, tar, te, ti, to, tri, u, va, ven, vi, vro, zi, ža, že, žec, žu sestavi 23 besed, ki pomenijo naslednje: 1. nekdanji majhen denar; 2. pokrajina brez gričev; 3. siromak; 4. pohlep po pijači; 5. moško ime; 6. namen; 7. del Azije; 8. struga ali krmigče; 9. evropska država; 10. športnik; 11. leksikon; 12. zaspanost; 13. evropska država; 14. premičnine; 15. evropski otok; 16. kraj na Štajerskem; 17. prirodna sila; 18. cvetica; 19. v trgovini mora biti velika; 20. bolezen; 21. kraj na Primorskem; 22. prerok, ki se je v nebesa peljal; 23. pisana mati. Če sto našli prave besede, bodo dale vse njihove prve in tretje črke brane od zgoraj navzdol našo iskreno željo. , 1. , 2. 8. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 1 2 3 4 6 6 7 8 9 DEMANT A A A A B C C C : E E E E : L M M N lOFRRRR RRR3I U V V V D I K 0 0 0 Črke uredi tako, da dobiš v vodoravnih vrstah: 1. soglasnik; 2. goro v Srbiji; 3. mesto v Srbiji; 4. mesto v Sloveniji; 5. gorovje v Aziji; 6. staro ime za Koroško; 7. pristaniško mesto v Angliji; 8. kraj v Južni Srbiji; 9. soglasnik. Srednja navpičnica da kraj na Koroškem. Rešitve bomo p-rinesli v pryi Ste-vilki prihodnjega letnika (5. jan.). POSETNICA OPEKE ESL I aho|enp! r |0GU PET mne| h AT | R I P | S T R AJAj N. MOŠKO Semič Kaj je ta gospod po poklicu? Na vsaki teh opek so napisane tri črke. Z vseh opek se mora razbrati znan pregovor. Zidarji so opeke po nerodnosti zamenjali. Uredite jih vi tako, da boste dobili pregovor,- ČRKOVNICA ejtrtpdszrp JS SUEAOAKNA EEEEKHSDILA AHNLVAATKNE Črke je treba brati v pravem redu, da ti dajo pregovor. KRIŽANKA Vodoravno: 1 del voza; severnoameriška država; 2. japonski denar; egiptovsko-iudska vodna roža; 3. arabski naslov za kneza; industrijska rastlina; 4. hrib pri Ljubljani; rimsko število 50; 5. osebni zaimek; iinendan; osebni zaimek, 6. kemijski znak za dušik; umetna smola; 7. triglavska dolina; žensko ime; 8. notri imajo zaprte žene inoliamedanci; izdelek iz konoplje; 9. mnogo; kratica za našo časopisno agencijo. Navpično: 1. država v USA; kratica za konjsko silo; 2. moško ime; veznik; 3. roka v Afriki; vrhovi; 4. soglasnik; trg na Štajerskem; 5. kemijski znak za aluminij; domača žival; osebni zaimek; 6. pratika; kemijski znak za jod; 7. oče (srbohrvatsko); lev (srbohrvatsko); 8. zvok; ribja roparica; 9. igralna kvarta; reka v Litvi. 123456789 jf Kanadske peterke -sleparija? Newyork, decembra. J List »Spectator« je priobčil članek,} izpod peresa kanadskega novinarja j Ph. L. Bieadleya. članek govori o sen-J zacijonalnih trditvah, ki se tičejo sve-J tovno znanih kanadskih petork. J V njem Breadley ne zatrjuje nič dru- j gega kakor to, da je vsa zgodba z Di-j onnovimi petoikami izmišljena in daj gre za čisto navaden, ameriški reklam- \ ni trik za povzdigo kanadskega tuj-« skega prometa. < V Kanadi se menda sploh niso ro- < dile petorke. Neki zdravnik je zasledil « Pet, skoraj ob istem času rojenih de- « klic in jih izdal za petorke, da bi« na ta način zagotovil sebi in svoji vasi« velike dohodke. j Vso zadevo .ie vzeti kot premeten J reklamni trik za povzdigo kanadskega J tujskega prometa. Na koncu svojega j članka piše Breadley, da zapušča Ka-J nado, ker je zaradi svojih trditev v j življenjski nevarnosti. < Novo zdravilo proti revma-t tizmu Tri leta sem trpel revmatične bolečine, ki so se mi stalno ponavljale v sklepu desnega kolena v zvezi z otekanjem ter revmatične bolečine v desni rami in gornjem delu roke. Bolezen je radi tega tako močno napredovala, ker ji v začetnem štadijil nisem posvečal nikake pažnje. Bolečine so v začetku bolezni trajale navadno samo nekaj dni, pa so nato prenehale, tako da sem mislil, da je že vsaka nevarnost minila. Toda to je bila samo prevara. Bolezen se je po gotovem času zopet ponovila in se potem vse pogosteje pojavljala, trajala vedno dalje časa, dokler ni končno postala stalna in se razširila na vse dele telesa. Dolgo sem trpel na tej bolezni, poskušal vsa mogoča sredstva, toda brez uspeha, dokler nisem zvedel za novo zdravilo pod imenom »Nibol« tablete. Te tablete proizvaja lekarna Mr. Bahovca v Ljubljani, ki tudi vsled svojih ostalih proizvodov uživa najboljši glas v tu- in inozemstvu. Kupil sem v lekarni za 20 din malo stekleničico z 20 »Nibol« tabletami in jemal trikrat dnevno po dve »Nibol« tableti, pa so bolečine takoj prenehale. Z masiranjem z »Nibol« mastjo in ovijanjem obolelih kolen je izginila po nadaljnjih šestih dnevih tudi oteklina. Danes sem popolnoma ozdravljen, ali kakor hitro čutim kak prehlad ali tr-gaDja, kar se navadno zgodi spomladi ali jeseni, vzamem takoj dve »Nibol« tableti, da tako preprečim ponovno obolenje. Sedaj imam »Nibol* tablete vedno doma, da z njimi preprečim ponovno obolenje, in sicer veliko stekleničico s 40 tabletami za 34 din. Z uspehom jih uporabljam tudi pri hripi, glavo- in zobobolu ter jih vsakomur radi njihovega zdravilnega delovanja najtopleje priporočam. Franc Kralj. V novem letu - nov roman! HLnehd.dc V prvi januarski številki začne »Družinski tednik« priobčevati poleg ljubezenske povesti »Gospodična tajnica« še en roman. Ustregli bomo željam mnogih naših bralcev, ki nas že dolgo priganjajo, naj vendar vsaj od časa do časa odpremo naše stolpce tudi kriminalni literaturi. Sklicujejo se pri tem na to, da se celo veliki duhovi radi odpočijejo pri dobri detektivski povesti. Dobrih — in zraven napetih! — detektivskih povesti je žal le malo na izbiro. Zato smo morali tudi mi dolgo iskati, da iztaknemo kaj primernega. Toda kdor išče, ta najde. In našli nismo samo »kaj primernega«, temveč še mnogo več: našli smo roman, ki zavzema eno najčastnejših mest med najboljšimi kriminalnimi romani. yy Preproga groze u je naslov našemu novemu romanu. Napisal ga je Louis Weinert-Wiltofc, eden izmed najznamenitejših sodobnih pisateljev detektivskih povesti. Dober kriminalni roman mora ustrezati vsaj trem glavnim zahtevam: biti mora napet, logično zasnovan in dobro napisan. Tudi ljubezenske zgodbe ne sme manjkati v njem. In še nekaj: goditi se mora po možnosti na Angleškem, v domovini Scotland-Yarda in najboljših detektivov sveta. Naš novi roman ustreza vsem tem zahtevam. Zato smo prepričani, da bc preproga groze (( Uspeh Ko je filavni igralec Oevrient Se ho-!dil z igralsko družbo od kraja do J kraja, je ravnatelj te družbe vsem ► svojim igralcem prepovedal piti pred ‘predelavo ali pa imeti pijačo v garderobi. Nekega dne ee je izkazalo, Ida je Devrient to prepoved prekršil ! in da je imel v garderobi sodček vina. ► Ravnatelj je šel takoj k njemu in ga 'vprašal, kaj naj to pomeni. Devrient je hitro dejal: »Gospod J ravnatelj, vino mi je predpisal zdrav- ♦ nik, da bom bolj močan!« i»Tako?« je menil ravnatelj. »Ali mislite res, da vas bo vino okrepilo? Ali ste že opazili kakšen uspeh?« »Seveda, gospod ravnatelj,« je od-| vrnil Devrient. »Ko sem sodček dobil, | sem ga z obema rokama komaj dvignil | od tal. Tako slaboten sem bil. Zdaj ga pa lahko že z eno samo roko.« itadio Ljublfana od 22. ffo 28. dec. 1938. ČETRTEK 22. DECEMBRA 12.00; To in ono (plošče) ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 18.20: Radi jski orkester ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Plošče ■ 18.40: Slovenščina za Slovence B 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura: Zasluga jug. dobro-voljcev za naše osvobojenje B 19.50: 10 minut zabave B 20.00: Koncert B VSAK TEDEN DRUGA /Y,i že koj v začetku zgrabila vse, kateri cenijo duhovito zasnovane in zapletljajev polne kriminalne povesti — tako zgrabila, da ne bodo mogli pričakati prihodnjega nadaljevanja. preproga groze“ začne izhajati v 1. številki novega letnika »Družinskega tednika«, t. j. dne 5. januarja 1939. .21.3d‘: Plošče ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.13: Kvartet mandolin ■ Konec ob 23. uri. PETEK 23. DECEMBRA 11.00: Šolska ura ■ 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Opoldanski koncert Radijskega orkestra ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Božič v družini ■ 18.20: Plošče B 18.40: Francoščina * 19.00: Napovedi, poročila B 19.30: Nac. ura ® 19.50: Smučanje naš ljudski šport ■ 20.00: O zunanji politiki ■ 20.30: Orgelski koncert ■ 21.15: Koncert Radijskega orkestra ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.30: Plošče B Konec ob 23. uri. SOBOTA 24. DECEMBRA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila B 13.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče BS 14.00: Napovedi ■ 17.00: Otroška ura ■ 17.30: Recitacije s ploščami ■ 17.50: Pregled sporeda B 1S.00: Salonski trio ■ 18.40: Božični običaji naših pomorcev E 19.00: Plošče B 19.30: Beseda k prazniku B 19.50: Sveti večer B 24.00: Preno« polnočnice ia Uuovftke cerkve. NEDELJA 25. DECEMBRA 9.00: Napovedi B 9.05: Orgelski koncert B 9.45: Verski govor B 10.00: Prenos cerkvene glasbe iz stolnice B 11.00: Plošče B 11.30: Koncert B 13.00: Napovedi B 13.05: Tamburaški orkester B 14.00: Plošče B 17.00: Plošče B 17.15: Prenos z razstave kanarčkov B 17.30: Plošče B 18.00: Božični oratorij B 19.00: Prenos iz Vatikana B 19.45: Plošče B 2000: Cvrček za pečjo, božična igra B 21.30: Plošče B 22.00: Napovedi, poročila B 22.15: Citraški trio »Vesna« B Konec ob 23. uri. PONEDELJEK 2fi. DECEMBRA 9.00: Napovedi B 9.05: Plošče ® 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz trnovske cerkve B 9.45: Verski govor i 10.00: Vesel jutranji pozdrav B 11.00: Plošče B 11.30: Koncert plesne glasbe B 18.00: Napovedi, poročila B 13.20: Veeele pesmi ob spremijevanju harmonike B 14.00: Otroška ura B 17.00: Kmet. ura B 17.30: Veselo popoldne ■ 19.00: Napovedi, poročila B 19.30: Nac. ura B 19.50: Citre solo B 20.30: Pisan večer o moderni plesni glas 22.00: Napovedi, poročila B 22.15: Plošče B Konec ob 23. uri. TOREK 27. DECEMBRA 12.00: Plošče B 12.45: Poročila 13.00: Napovedi B 13.20: Radijski š mel B 14.00: Napovedi B 18.00: Plošče B 18.40: Odnos svetega do resnice 19.00: Napovedi, poročila B 19.30: N ura B 19.50: Vesela tedenska kroni B 20.00: Samospevi ■ 20.40: Za p in dobro voljo B 22.00: Napovedi, ] ročila ■ 22.15: Kmečki trio B Koi ob 23. uri. SREDA 28. DECEMBRA 12.00: Plošče B 12.45: Poročila 13.00: Napovedi B 13.20: Plošče 14.00: Napovedi B 18.00: Mladinska ura B 18.40: Socijalno predavanje in vajenci B 19.00: Napovedi, poročila B 19.30: Nac, ura B 19.50: Uvod v pre nos ■ 20.00: Prenos opere iz ljubljan skega gledališča B Konec ob 23. uri. Ali veste, kaj je takt? Plašni učenjak f Učenjak Bentley je bil zelo neroden, ► kadar je šel v družbo. Zato so ga ma- ► lokje vabili. Ko je nekoč prišel na ► obisk k grofici de Ferrčres, je bila tam [že večja družba. To ga je spravilo v ^takšno zadrego, da je kmalu odšel. »Kdo pa je bil ta čudni tujec?« je | nekdo vprašal. »TOen gospod,« je odvrnila grofica. ► »Ve, kako se imenuje stol po hebrejsko in po grško, rte ve pa, kako se na njem sedi!« Molitev človek je družabno bitje, pravi star pregovor. Po pravici. Zato je tudi vštric s svojim razvojem čudovito izpopolnil zakonik »družabnih odnosov«, čigar določila moramo strogo spoštovati, če nočemo veljati za rovtarje. Ta zakonik pa ne pozna samo zapovedi, po katerih se moramo strogo ravnati v razmerju do drugih ljudi, ampak tudi koristne nasvete različnih imen: vljudnost, obzirnost, olikanost. Vse te lastnosti skupaj so tisto, kar razumemo pod besedo ,takt‘. Ta pojem bi si hoteli danes nekoliko natančneje ogledati. Odgovorite pošteno na spodnja vprašanja, in sicer tako, da napišete v predelek na desni poleg vsakega vpra- šanja: 0, 6e je vaš odgovor odločen »ne«; 1 za »mogoče«; 2 za »najbrže«, in S za brezpogojen »da«. Potem vse te številke seštejte. če vam znese vsota od 0 do 10, je slabo: pomeni namreč, da se zelo malo brigate za svoje bližnje, zato utegnete veljati v njihovih očeh za »neotesanca«. Glejte, da se čim prej poboljšate! Med 10 in 30: kaže, da se zavedate, kakšne lastnosti vam manjkajo, vendar še sami niste s seboj prav na čistem. Med 30 in 45: nihče vam ne more odrekati takta; če pa dosežete več ko 40 točk, se lahko zanesete, da boste povsod, kamor boste prišli, uživali zaupanje, naklonjenost in simpatije. , Benjamin Franklin je, kakor vsi pra- • vi Američani bolj varčeval s časom ► kakor pa z denarjem. V hiši njegovega jočeta, ki je izdeloval milo, je bila tolikšna vročina, da so jedli skoraj samo ; nasoljeno meso. Mali Benjamin je mo-►ral pred vsako južino posebej moliti. [Nekega dne je rekel očetu: »Ali ne bi prihranil precej časa, če !bi molil samo vsako jutro pred sodom, [kjer je spravljeno nasoljeno meso?« Košarica VPRAŠANJA SLAVIJA 1 Ali se lahko premagate, da ne govorite o svojih uspehih pred človekom, ki ima smolo? 2 Ce pridete kam na obislc, ali pri priči čutite, če ste v nadlego, in se brez odloga poslovite? 3 Ali v družbi pazite na to, da ne vzamete vsega pogovora »v zakup«? 4 Ce pogovor nanese na moralne, socialne in verske zadeve, ali gledate na to, da ne rečete nobene besede, ki bi utegnila žaliti svetovni nazor drugih? 5 Denimo, da v družbi ta ali oni ne prenese dima, a vam iz vljudnosti vendar dovoli kajenje: ali se znate premaguti in si ne prižgete cigarete, čeprav se vam zdi, da boste brez nje skcprneli? 6 če dobite darilo ki vas ni prav posebno razveselilo, a veste, da je prišlo iz srca: ali pokažete veselje, čeprav ga v resnici ne čutite? 1 Ce ste izvedeli, da tarejo vašega znanca gmotne ali duševne skrbi ali gledate, da mu ne pokažete javno sočutja, ki bi ga žalilo? 8 Ce igrate za denar, ali določite »tarifo« v skladu s sredstvi najmanj premožnega v družbi? 9 Ali se lahko premagate, da ne tarnate javno o stiskah, ki vas tarejo? 10 Ali se smejete pripovedovalčevi duhovitosti, čeprav vam pripoveduje šalo, ki sto je že stokrat slišali? 11 Če vas povabi v restavracijo manj premožen znanec, ali si izberete na jedilniku cenejše jedi, in sicer tako, da gostitelj ne čuti, da mu hočete »prizanašati«? 12 Ce ste povabljeni k ljudem, ki jih dobro ne poznate, ali se poprej informirate, v kakšnih razmerah žive, kakšne šege imajo in navade In kaj počno člani njihove družine, da tako zbudite pri njih vtis, da se živo zanimate zanje? 13 Ali gledate, da ne povabite prijatelja, ko je zraven druga oseba, ki bi jo mogU obenem povabiti, pa je raja ne bi? 14 Ali se vam pogosto zgodi, da pišete ljndem, ki jih že dolgo niste videli, samo zato, da jim pokažete, da žesto mislite nanje? 15 Kadar kupujete kakšno darilo, ali si ga izberete po okusu osebe, ki ste ji dar namenili? Skupaj... jimlmuki zavarovalna banka v Ljubljani lltlllillllllltl TELEFON ŠItV. It-76 Maks Liebermann in znani {berlinski operater Sauerbruch sta bila {velika prijatelja. Ko je Sauerbruch J prišel nekega dne iskat slikarja, da bi { šla skupaj na izprehod, je ta nekaj sU-{kal. Pol ure ga je Sauerbruch čakal, {potem pa je rekel: { »Ali je vredno tako dolgo mazati po {koščku platna, če bi jaz pri svojih { operacijah tako počasi delal, ne bi ni- • kamor prišel.« { »Saj imate prav, doktor,« je men JUebermarn, »toda med najinim de-{lom je le nekakšna razlika, te ga vi {kaj polomite, zakrije vašo pregreho {zelena ruša, moje pregrehe pa obešajo {ljudje na steno!« * { j/ Obli* { Slavnega berlinskega zdravnika pro-Jfesorja Virchowa so nekoč poklicali k {imenitnemu gospodu, ki se je — ureml {v prat. Virchow je bil seveda ves be-% sen, ker so ga klicali žaradi takšne J malenkosti. Hitro je vzel recept in ne-jkaj zapisal nanj: »Zavojček angleške-{ga obiiža!« * Recept je dal slugi in mu rekel: * »Pojdite v prvo lekarno in prinesite to, * kar je napisano. Toda tecite, da ne bc {prepozno!« { Ranjenec se je pri teh besedah tako | prestrašil, da je kar prebledel. Vprašal |je zdravnika: »Ali je tako nujno.« »Da, v poslednjem trenutku ste me poklicali. če ne bo sluga hitel...« »Kaj bo potem?« se je zgrozil bolnik Virehow ga je resno pogledal: »Se bo rana zacelila, še preden sluga prinese naročene obliže.« ► S/ štirje vzroki David Hume je doživel s svojo »Zgodovino Anglije« velike uspehe. Ko je obogatel, se je umaknil na svoje posestvo, Knjigarnarjem, ki so ga hoteli pregovoriti, ds bi napisal še kakšno knjigo, izprva sploh ni odgovarjal. Ko pa so čedalje bolj silili vanj, jim je napisal kratko in jedrnato pismo; »Nobene knjige ne bom več napisal. Vaših predlogov zaradi štirih vzrokov Cavour, mož, ki je združil Italijo, {je bil zagrizen samec. Pri tem pa so {imele ženske v njegovem življenju ve-{liko vlogo. Znan je odgovor, ki ga je {Cavour povedal svojemu kralju, ko mu je ta svetoval, naj se oženi. »Veličanstvo,« tako je takrat rekel Cavour, »jaz sem že oženjen z — Italijo.« Ta odgovor je bil vladarju baje zelo všeč. ♦ V resnici pa bi se bil veliki državnik t rad oženil, toda njegova izvoljenka, ♦ edina ženska, ki jo je resnično ljubil, {grofica Grimaldi del Pogette, kralji-j čina dvorna dama, ga ni marala usli- ♦ Sati, Bila je še mlada vdova po nekem »častniku. Svojega sina je tako ljubila, ♦ da se je hotela posvetiti samo njegovi ♦ vzgoji in da se zaradi tega ni marala liznova omožiti. t Slikar iiiiiiiiiiiitiniiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiini £ VAM PRIPOROČA, DA SE] 0 PRI NJEJ ZAVARUJETE Gospodična tajnica Roman velike ljubezni po znanem pisatelju Alfredu Schirokauerju S. nadaljevanje Ko je Rohn stopil iznova v čakalnico, je bila lepa Rusinja že pozabljena. Prijatelj Oven ga je čakal tam. »Tako!« mu je zaklical z glasnim vzdihom olajšanja, »zdaj te vsaj lahko prav pozdravim, prijatelj!« Pomolil je Erwinu Ovnu roko. Bila sta sorodnika. Oven je podedoval po svojem očetu velike železarne na Westfalskem, in ker mu je Rohn pomagal s svojim nasvetom, kadar je bila potrebna kakšna hitra, a težavna odločitev, je mladi mož čutil do slovečega odvetnika veliko prijateljstvo, ki je bilo že skoraj podobno hvaležnosti. Ko sta se hitro pomenila o najnovejših dogodkih, je dejal Rohn: »Za trenutek mi moraš še oprostiti, potem se bova odpeljala k meni domov, se preoblekla in zdrvela h gospej Gusserovi. Tam imajo nocoj nekakšno domačo zabavo.« Oven se je pomišljal: »Pa me smeš kar tako brez vabila vzeti s seboj?« »Seveda. Gospej sem že telefoniral, da bom privedel s seboj dobrega prijatelja. Dolgo ne bova tam ostala. Ljudi bo toliko, da se bova lahko neopazno izmuznila, ko bova hotela iti. Kako dolgo ostaneš v Berlinu?« »Jutri večer se vrnem domov.« »Dobro! Jaz pojdem pa v Munchen.« Poslal je strojepiske domov, nato pa je stopil k svojemu družabniku dr. Hellebrandtu, da ga vpraša, kaj je novega. »še eno pisarniško moč bomo potrebovali,« je dejal zavaljeni dr. Hellebrandt. »Z drugimi rečmi te ne bom zdaj moril, ker vidim, da se ti mudi.« »Kar sam jo poišči!« je še vzkliknil Rohn in trenutek nato je bil že na stopnicah. Pripeljala sta se do Rohnove vile. Odvetnik je šofiral kar sam. Vila je bila okusno zidana, a po svoji vnanosti preprosta. Okrasil si jo je bil samo z dragocenimi slikami, ki jih je nakupil po vsem svetu. Le malo najboljših modernih slikarjev je bilo, da ne bi vsaj po ena njihova slika visela v Rohnovi vili. Pet minut nato sta odvetnik in njegov prijatelj že pila čaj v prijetni jedilnici. Po dolgem molku je dejal odvetnik: »Utrujen sem, Erwin!« »Neutrudni mož je izmučen?« »Ne telesno, Emin. Duševno. Dela sem čez glavo sit.« »Ti?« Rohn je prikimal in postavil čajno ročko na mizo. »Teh ženskih solza in hudobnosti ne morem več prenašati! Prav tam ne morem pomagati, kjer bi bilo najbolj potrebno. Kjer gre samo za žensko lahkomiselnost, tam se mi z lahkoto posreči dobivati tožbe. Samo umazano berlinsko perilo moram prati. Kjer bi lahko v nesreči pomagal, tam se zakoni upro...« Oven v zadregi ni vedel odgovora. Kaj se je on na te reči razumel! Rohn je to opazil. »No, pustiva to,« je rekel. »Ni vredno besed. Rajši pojdiva zdaj. Pozno je že!« Pred vrati je čakal avto. Zlezla sta vanj. Ko sta drvela po ulicah, je vprašal Rohn: »Zdaj pa z besedo na dan, fant! Kaj te je privedlo v Berlin?« »Ne govoriva zdaj o tem! Saj si mi pravkar rekel, da si izmučen,« se je branil mladi Oven. »Neumnost! Povej!« Skoraj ukazoval mu je. Oven je ubogal. »Predlagali so mi, da bi se združil z Ostertagom,« je povedal. »Ali poznaš to firma? Za mojo je največja na Westfalskem.« Rohn je prikimal. »Zdaj bi pa rad še slišal tvoje mnenje, dragi Rohn.« »Prav.« Oven mu je razložil svoj načrt. Rohn je malo pomislil, potem pa ga je vprašal po nekaterih malenkostih, ki so morale mladega tovarnarja zadeti v živo. Zaradi teh malenkosti mu je združitev odsvetoval in mu svoj nasvet tudi razložil, Erwin ga je molče poslušal. Ko je odvetnik umolknil, se je tovarnar vedro nasmejal. »In še pritožuješ se? Norčuješ se iz svojega po-!klica, ti, ki imaš vse hudobije sveta v mezincu in še paragrafe proti njim!« »Pustiva to,« je mimo dejal Rohn in začel zavirati iavto. »Saj nisem resno mislil.« Avto se je ustavil pred vilo, kamor sta bila name-injena. 4 V vili so bili tisti večer vsi razigrani. Gospodarica je priredila zabavo, kakršne Berlin že dolgo ni videl. Vso boljšo družbo je povabila in najela nekaj umetnikov, da bodo goste zabavali. širni park, ki je obdajal razkošno vilo, je bil bajno razsvetljen. Vse živo ljudi se je zbiralo po njem. Ko je Erwin od daleč to opazil, je dejal Rohnu: »Tamle doli bo nekaj posebnega.« Zavila sta tja. Po neki stranski stezi je stopala neznana dvojica. Rohn je tedaj iznenada začutil vonj, ki mu je bil znan iz pisarne. Hitro se je obrnil. Tedaj je zaslišal znan glas: »Dober večer, gospod doktor! Tudi vi ste tu?« »Seveda, kakor vidite!« Marja Fjodorovna mu je segla v roko. Dr. Rohn ji je desnico poljubil. Tu je bila zanj dama, ne žena, ki je pri njem iskala pomoči v precej dvomljivi zadevi. »Saj se bova še videla? Zdaj moram iti, ker me kavalir čaka,« je potem hitro rekla in šla. Medtem se je približala še gospodarica in pozdravila odvetnika. Dr. Rohn ni niti opazil, da je kavalir mlade -Rusinje izginil in da se je lepa zapeljivka pridružila njegovemu prijatelju Erwinu Ovnu. * Kmalu nato se je začel program. Rohn ga je gledal, občudoval je umetnost slavnih pevcev in plesalk. Ko je po zadnji točki zagorel ognjemet nad ribnikom v parku, je začel Rohn iskati svojega prijatelja. Tedaj je zaklical nekdo za njim: »Dober večer, doktor!« Rohn se je obrnil in pozdravil lastnika velike trgovine. Tedaj se je spomnil dekleta, ki je bilo popoldne pri njem v pisarni. Obljubil ji je kakšno službo. Tu je hotel najprej poizkusiti srečo. Prijel je svojega starega znanca prijateljsko pod roko in ga odvedel iz gneče. »Ali mi morete napraviti majhno uslugo?« »Spet kakšna siromašna, pomoči potrebna ženska?« Rohn je prikimal. »Nikari me ne izprašujte o podrobnostih. Zaupajte mi! Poskusite z njo! Doslej je bila blagajničarka v neki majhni trgovini. Dobro delo, morda doslej svoje najboljše, boste storili.« »Kdo vam more odreči, gospod doktor!« je vzkliknil debeli trgovec in se nasmejal. »H komu pa naj jo pošljem s svojo posetnico?« ga je hitro prijel doktor za besedo. »Kar naravnost k meni, da bo vse v redu.« »Hvala vam. Z mojo posetnico bo prišla.« »Velja!« * Zastonj je Rohn iskal po vrtu. Ovna ni bilo nikjer. Najbrž je že odšel, si je mislil doktor. Pa se je zmotil. Oven se je bil pridružil Marji Fjodorovni. Rusinja je v njem zaslutila lova vreden plen. že med predstavo mu je šepnila: »Pojdiva rajši! Te plese vidi človek tisočkrat. Dolgočasni so. Rajši se bova sama kaj pogovorila.« Ervin je bil ponosen, da ga je takšna lepotica izbrala za nekakšnega svojega zaupnika. Oprezno se je izmuznil z njo. Potem sta se našla v majhni senčnici ob robu vrta... Rohn je še zmerom iskal prijatelja. Povsod po senčnicah, ki so bile posejane po parku, je slišal hihitanje in veselo pogovarjanje. Toda ni ga zanimalo, kdo se tam skriva. Niti sanjalo se mu ni, da bi bil mogel biti tu vmes tudi njegov prijatelj Emin. Posmejal se je, ko se je nečesa spomnil. Bog ve, koliko dela utegne zrast: zanj v teh senčnicah! Ko ga je pot dovedla spet mimo neke senčnice, ga je iz nje nagovoril neznan glas: »Doktor, tu se skrivam kakor razbojnik ob cesti in prežim na plen.« Nasmehnil se je in obstal. »Kaj bi mi pa radi uropali, lepa razbojnica?« »Srce,« je dobi! za odgovor. Hotel je predreti temo z očmi, toda videl je samo svetle obrise ženskega telesa. »Nikoli nisem imel srca,« jo je podražil. »Potem ti bom pa vzela mir,« je prijazno predlagal glas. »Tega mi nihče ne more vzeti,« je odvrnil. »Nihče in nič.« »Nič?« »Nič.« »Potem mi pa pusti, da ti ukradem nekaj poljubov.« »O tem bi se dalo govoidti,« je dobrovoljno rekel, stopil v senčnico, sedel k razbojnici in jo nekajkrat poljubil. čez nekaj časa jo je vprašal: »Odkod me poznaš?« »Moja sladka skrivnost,« je zažvrgolel visok sopran. »Tvojega glasu prav nič ne poznam.« »Saj tudi nikoli govorila nisva. Samo pegasto sem te videla v družbah.« »Toda zdaj te hočem videti,« je odločno rekel in hotel posvetiti z vžigalnikom. Hitro ga je prijela za roko in ga zadržala. »Ne stori tega, doktor. Ali ne poznaš: tiste lepe Mau-passantove zgodbe?« »Katere?« »O možu, ki pride v tuje mesto. Zvečer gre na hotelsko verando. Tam najde v temi lepo ženo, ki se zaljubi vanjo in jo ljubi — potem pa mu ta žena uide. Niti videl je ni v obraz. Drugo jutro mora odpotovati. Potem si ja lahko mislil pri vsaki lepi ženi, ki jo je v življenju srečal: to je bila ona! Ona me je ljubila.« »Zelo lepo!« je vzkliknil. »In to srečno vero mi hočeš vliti?« »Hočem!« »Morda je pa ta vera resnična?« je viteško rekel. »Rajši ne poizkusiva ugotavljati,« se je z nasmeškom ubranila. »Zdaj me še enkrat poljubi, potem pa pojdi.« Uslužno ji je ustregel. Potem so se ga polastile otožne misli in še nekaj časa je blodil po temnem parku, škoda, da je bila vsaka ženska ljubezen zanj samo igrača, bolj popuščanje kakor želja, brez koprnenja, brez strašti, škoda! Ko je prišel do vile, nekoliko začuden, da tam ni dobil Ovna, se je spomnil, da ga Erwin morda že čaka pri avtu. Šel je skozi vežo in potem do svojega avtomobila, šofer mu je zastavil pot. * »Ali ste gospoda Ovna kaj videli?« ga je vprašal Rohn. »Ne, gospod doktor.« Rohn je bil v dvomu, kaj naj stori. Ali naj še čaka? Iznenada se ga je polotila nepremagljiva želja po počitku in samotnosti. Vsa družba se mu je zagnusila in ni se maral več vrniti k njej. »Počakajte tu gospoda Ovna,« je ukazal šoferju. »Recite mu, da sem bil utrujen in da sem se odpeljal domov. Na postaji si bom vzel taksi.« »Da, gospod doktor.« Doktor se je vrnil v vilo, vzel klobuk in plašč ter odšel po cesti. Pri postaji je poklical najbližjega taksija. Toda med potjo se je avto nekaj pokvaril. Rohn je izstopil in plačal. Ni se mu ljubilo čakati, da bo šofer avto popravil. Kratko pot, ki ga je še ločila od doma, je hotel prehoditi peš. Počasi je stopal po ulicah. Ura je bila že skoraj ena zjutraj, okna so strmela vanj, vsa črna in medla. Le malokatero se je svetilo v noč. Ko je Rohn gledal po visokih hišah, se mu je zdelo, kakor bi se zidovi pod njegovim pogledom razklepali, kakor bi se pred njim odpirale stene, kakor bi bil gledal v te speče hiše in v skrivnosti, spletke, nerazumevanje, bolečine, zagrenjenost, bedo njihovih razkošnih stanovanj. Nehote je odtrgal pogled od njih in se zastrmel v tla, In spet se je moral zgroziti nad svojim poklicem. Drugo jutro je začel Rohn diktirati že ob sedmih zjutraj. Zgodaj je vstajal bolj zaradi vaje kakor iz ljubezni do zgodnjega vstajanja. Gospodična Bergwaldova ga je čakala v domači delovni sobi. Soba je bila okusno opremljena in velik del sten so pokrivale slike modernih slikarjev. Narekoval ji je jasno, skoraj brez premišljanja, in tako hitro, da mu je gospodična Bergwaldova komaj sledila, čeprav je bila izurjena v stenografiji, V teh zgodnjih jutrnjih urah so nastajale tožbe in zagovori, ki so bili na dobrem glasu pri njegovih nasprotnikih in na sodišču. Bili so pogosto zasmehljivi, kar ujedljivi in so zmerom znali najti neopazne golote pri nasprotnikih, da so jih potem zagrabili, razkričali in izpodkopali nasprotnikovo stališče. Niso bili pisani v suhem uradnem jeziku. Pri sodnih dvobojih se je malo kdaj zgodilo, da dr. Rohn prav zaradi svojih spretno sestavljenih tožb in zagovorov ne bi bil ostal zmagovalec. četrt ure pred deveto je Rohn končal. Gospodična Bergwaldova, ljubko temnolaso dekle, je olajšano zastokala. »No!« se je nasmehnil Rohn. »Zdaj vzdihujete, kakor bi vas bil vzel iz mučilnice! Ali je bilo tako hitro?« »Precej.« »Zakaj mi pa niste tega povedali?« »Ker ne bi bilo nič pomagalo. Saj se takoj spet zaženete, gospod doktor!« »Da, to je mladost!« je posmehljivo rekel, se poklonil in šel. Ob devetih je imel štiri tožbe pred sodnikom za ločitve. Ko se je v oblačllnici pripravljal za odhod, je prišel Oven v pidžami in domačem plašču po stopnicah navzdol, »Dobro jutro, zaspanec!« ga je pozdravil Rohn. »Oprosti mi, da sem ti snoči pobegnil. Utrujen sem bil. Kako pa je bilo?« »Imenitno!« Ta beseda je zvenela tako zmagoslavno, da je Rohn presenečen pogledal kvišku. »Torej ženska?« je na kratko ugotovil. Oven je prikimal. »Morda tudi v senčnici?« »Kako pa veš?« je presenečen vzkliknil Oven. »Samo mislil sem tako. Zdaj pa moram iti. Sodišče in mudi se že! Opoldne me poišči pri Hillerju. Skupaj bova jedla. Tam mi boš lahko vse povedal in še enkrat se bova pomenila o tvoji fuziji.« Naročajte po poiti na podlagi naših cenikov, ki lih dobite brezplačno! MM Harovi! IHg 170.— 9» Dil UD BilNajnneliiokllki fjl 22 NajmodifaelSa Mia, odllini toki S toHgka. oklikg kgllji, auKiraa, planili feliuteki atole. tena. ■eia.ipndalca, v-altni, 26 M ]P guilo, 24 m BSSŽŠSŽ Din 103'— 8 II ledini talka Mu li flntgi toki iia|a, ■ pulil jinim »m«, ptdlafui t rlpu*. i bralnim og Mri. (na ali njin ISrBsSlgaS-Sr Dla 115'— B 20 »Mrhi talka tlita, toki m pja.nl laa padli- ma 34-B. UfnUKai fantka Mka. UIBltaitlll- nja. (na ali m-lan tadlahaa. i nlfdiian ssasK Dla II' Bil Lapa talka Ma, h pranji nuja. l Dla 27— I. II Poemi tenka tablo. jMsaaralu, tai- ■m- M- ‘nlJ ral, plan. >11 rdatel Din ISO— B. 23 Kodaafi krnska teftica, fino toV>'aiaia. (raa,.tajna ali rdgK, praaetir aa, 24 m S,----------------- ssssa Dla 200' -B 24 Elagaatai (ruska ter- S Mu I finega boks msja. i predalom, kratenim maram, danarniro, (mi, gudra ali rdafa, 25 egi S C^uiner,'Ofifer ■A ~ žirsf-arž- Če blage ne bi oclgovarialoi ga zamenjamo ali vrnemo kupno vsoto I Oven se Je za trenutek pomišljal. Potem Je rekel V zadregi: »Opoldne 3)a ne morem priti. Povabil sem njo na kosilo.« »Tako?« se je nasmehnil Rohn. »Lep razuzdanec postajaš tu v Beilinu) No, saj se ni treba opravičevati. Dobro razumetn. to. Predolgo si živel sam na vasi. Toda potem se ne laova več videla. Zvečer se odpeljem v Mun-chen, — ta)*oj iz pisarne.« »Saj kmalu vrnem,« ga je Oven hitro potolažil. »In f.Azija?« »Odklonil jo bom. Prepričal si me, da je tako bolje.« »KAkor hočeš. Pozdravljam te. Dokler boš tu, se počutiš v moji hiši kakor doma.« . Segla sta si v roko. Pri vratih se je Rohn še ustavil in. mu dejal: »Samo prevelikih neumnosti ne počenjaj. Zdi se mi, , da si se precej hudo zatelebal. Misli na besede svojega pametnega učitelja!« Ce bi bil počakal na odgovor, bi se bil najbrž začudil, kako malo mu mladi prijatelj zaupa, kajti odgovor, ki ga Je Oven poslal za njim, ni bil prav ponižen. Toda odvetnik je bil že v veži in je trenutek nato stopil v avto. Ob desetih je dobil gospodično Genulatovo pred sodno dvorano. Bila je plašna, bleda in vsa je drhtela. Stiskala se Je v kotu in se ogibala strupenim, škodoželjnim pogledom njene prejšnje gospodarice, ki je bila prišla za pričo. »Pogum!« je zaklical Rohn dekletu, ki je že obupavalo. »Vse pojde dobro. Tudi službo sem že dobil za vas. Po razpravi vam bom dal svojo posetnico. Z njo pojdete v trgovino« — povedal ji je naslov — »in se oglasite pri ■ lastniku.« Nekaj časnikarjev je šlo miino. Presenečeni so obstali, ko so spoznali slavnega odvetnika. Stopili so bliže k njemu, ga vljudno pozdravili in ga povprašali, koga bo zagovarjal pred kazenskim sodiščem. 1 Vse jim je povedal in jih prosil, naj zaradi nesrečnega dekleta zadevo v listih zamolče. Obljubili so mu to. Potem je spet stopil h gospodični in ji prigovarjal, naj se nikar ne boji. Nato so dekle poklicali v dvorano. Zgodilo se je tako, kakor je Rohn prerokoval. Gospodična je imela srečo. Starejši, dobrodušen sodnik je vodil razpravo, že pri zasliševanju prič se je Rohn lotil klepetajoče trgovke. Spretno je izpremenil njeno obtožbo proti doslej neoporečni uslužbenki, ki se je v svoji službi bolj žrtvovala, kakor je bila njena dolžnost, proti uslužbenki, . ki je delala pogosto čez svoje ure, v dejanje črne nehvaležnosti. V svojem zagovoru je izluščil s SDretnimi besedami vso tragiko dekletovega dejanja. Pripovedoval je z vso prepričljivostjo, kako je minevalo dekletovo življenje brez ljubezni. »Naposled je našla nekoga, ki jo je čakal. Za njega, za edini solnčni žarek v svojem sivem življenju, je hotela biti lepa. Očarati ga je hotela, pomagati prirodi, kakor so delale vse tiste gospe, ki jim je morala dolga leta v trgovini streči. Kako človeško — prečloveško je to! Ali naj jo zato strogo sodimo in zaničujemo? In njega ni bilo! Kakšna kruta muha življenja! Ali niso bile tiste tri ure: čakanja, ko se je obtoženka morala boriti s svojim značajem, po vsem, kar je morala pretrpeti v strahu in '' duševnih bojih, ko je čakala fanta, — ali ni bilo vse to dovolj velika kazen za njeno slabost? Gospoda, ta primer kriči po tem, da bi ga morali razumeti in da bi morali odouščati. Ne odklonite tej, usmiljenja vredni ženski sočutja! Ne pošljite je v zapor, ker je hotela biti enkrat v življenju mlada, lepa in ljubezni vredna!« Videlo se je, da njegove besede učinkujejo. »Ubogo dekle je enkrat v življenju zašlo na krivo pot. V svoji otročji slabosti se vam mora smiliti. Ne prosim, da bi ji oprostili. Prosim samo odpuščanja za to najbolj žensko dejanje, ki ga more ženska storiti!« Gospodična Genulatova je dobila majhno denarno kazen in še to pogojno. Zmedena je stala na hodniku in ni slišala, kako je sikala trgovka o »nezaslišani krivici«, ni razumela, da je prosta, da je ne bodo odvedli v ječo. Tedaj jo je Rohn prijel pod roko in jo z avtom odpeljal do trgovine, kjer ji je priskrbel službo. Napisal je nekaj besed na posetnico ln gospodični velel, naj gre brez strahu v trgovino. Potem je spet pognal avto in oddrvel na sodišče. 8 Poplava obiskovalk se je ob pravem času razgubila, da je Rohn lahko prišel še dve minuti pred odhodom vlaka na postajo. Zdaj je sedel utrujen na postelji spalnega kupeja, brskal po katalogu razproda j alnic umetnin in užival v zavesti, da se je odtrgal od Berlina in dela. Pogosto je imel navado, da se je tako odpeljal prav na hitro v kakšen kraj, kjer so prodajali slike, zlasti, če je med slikami odkril kakšnega umetnika, ki ga je želel imeti v svoji sobi. Ti pustolovski begi iz Berlina so mu hkrati pomenili oddih in osvežen je živcev. Kadil je cigareto in pihal dim pod strop. Njegove oči so kar božale katalog slik. V njem je odkril, da je na prodaj tudi akvarel slavnega Francoza Daumierja... Isto popoldne je obiskal doktorja Hellebrandta, Roh-novega družabnika, polkovnik pl. Lobach. Krause, stari sluga v predsobju, je gosta takoj odvedel v čakalnico h gospodu. Polkovnik je bil nekoč , v armadi eden naj-spretnejših častnikov. Na Marni sc je odlikoval s svojim polkom, toda bil je preveč samostojen, vase zaverovan, in je pri umiku zakrivil poraz svoje divizije. V drznem napadu je pred svojo prvo četo zavzel višino pri Lorettu. Pri pohodu skozi Romunijo, pri proboju na Amiens je bil s svojim polkom zmerom v bojni črti. Na Poljskem je rešil svoj obkoljeni polk s spretnim umikom. Dobil je najvišje odlikovanje »Za zasluge«, ko mu ga že skoraj niso mogli več odreči. Na brigado je čakal zastonj. Zaradi svojega poguma, pa tudi trme, še bolj pa zaradi svoje osorne kritike in odkritosti je bil pri višjih častnikih nepriljubljen. Zato pa so ga oboževali vojaki. Slovel je po svoji pravičnosti, očetovski skrbnosti in skromnosti. Prevrat ga je vrgel iz nebes. Ni ga mogel razumeti. Le počasi se je vživel v razmere in v zavest, da se je že postaral. Niti pokojnine ni maral sprejeti in nazadnje je zabredel v siromaštvo.— Prijateljsko in spoštljivo hkrati je Hellebrandt pozdravil svojega nekdanjega poveljnika. Ko sta oba sedla in si prižgala smotko, je polkovnik spregovoril: »Dragi moj Hellebrandt, s prošnjo prihajam k vam. Verjemite mi pa, da mi ta pot ni bila lahka.« Vzel je smotko iz ust in se zagledal vanjo. »Toda, dragi gospod polkovnik, mene se vendar ne boste bali!« ga je izpodbujal Hellebrandt in ga gledal skozi debele naočnike. »No, da, saj tudi pomagalo ne bi. Lahko mi verjamete, Hellebrandt, da sem vse poskusil. Zavarovalni zastopnik sem bil, potnik za šampanjec, prodajalec avtomobilov. Saj veste. Sami ste se zavarovali pri meni in kupili dva zaboja šampanjca. Vašemu družabniku sem prodal avto. Vse sem poskusil, pa ni šlo. Sicer pa gre vsem mojim tovarišem slabo. Toda čemu bi se pritoževal? Ne gre več, pa ne gre. Prestar sem že in na posel se tudi ne razumem prav.« Hellebrandt je zagodel nekaj, kar naj bi bilo zvenelo sočutno. Polkovnik je otresel pepel s smotke, jo vtaknil v usta in nekajkrat krepko, jezno potegnil. »S prošnjo torej prihajam k vam. če ne bo mogoče, kar lepo recite: ne. Razumel bom. Bog pač noče in pomagati si bom moral drugače. Torej na kratko: hčer imam, edinko. V dvaindvajsetem letu je. Nikoli se mi ni sanjalo, da se bo morala po službah potikati. Svinjarija!« Divje je spet potegnil iz smotke. »Ce vas prav razumem, gospod polkovnik,« mu je hotel Hellebrandt pomagati, »iščete za svojo hčerko službo.« »Kaj pa drugega?« je zapihal Lobach, kakor bi se bil ujezil nad odvetnikom. »S svojo latinščino sem pri kraju. Kdo bo jemal takšno staro razvalino, kakor sem jaz? Pete sem si izbrusil in nisem maral odnehati. Tovariš, saj se vam niti ne sanja, kaj pomeni to zame! Da moram otroka pognati na cesto...« Tedaj mu je segel Hellebrandt v besedo: »Tako črno pa spet ne smete gledati. Danes dela vendar vsako dekle!« »To je pekel novega časa!« je zarohnel starec in si obrisal brke. »Nič več ni dam, nič več ni prave visoke družbe. Vse mora biti enako.« Jezno je zagnal smotko v pepelnik, da so se iskre razletele. »Novo?« Hellebrandt mu je ponudil zabojček. »Ne, hvala, škoda za dobro zelišče. Saj bi jo od jeze samo razgrizel.« »Le vzemite jo,« se je nasmehnil odvetnik. »To je dober strelovod za jezo.« Polkovnik ga je ubogal. Ko je smotko še prižigal, Je dejal nekoliko prijazneje: »Tega ne morete razumeti, dragi Hellebrandt. Iz drugega kroga ste. Zame je najhujše na svetu, kar sem doživel prevrat, da moram dekle —« Spustil je vžigalico v pepelnik. »Pustiva to!« »Dragi gospod polkovnik, to se je zdaj čisto izpre-menilo. Ce bi jaz imel hčer, bi seveda tudi delala, učila bi se —« »Učenje? Vidite, tovariš, tu tiči zajec! Dekleta, ki so zdaj še otroci, pripravljajo na poklice. Toda kdaj sem si mogel jaz misli tj, da bo morala moja hči delati? česa se je naučila. Ničesar. Klavir igra. Da, .Molitev device* itd. S tem pa si ne bo mogla kupiti niti koščka kruha. Zdaj se je naučila prav na hitro strojepisja in stenografije. Kaj jo s tem čaka? Službica v pisarni ali pa v trgovini.« v ■ »Razumem —« »Ničesar ne razumete,« je zarohnel zagrenjeni starec, »Mojega dekleta ne poznate. Moja žena je bila grofica Engelbergova, in hči je prav takšna. Po wurttemberškem rodu imajo vse — kako bi rekel — pretanko kožo. Preveč občutljive so! Saj se zna vživeti v svet in plašna tudi ni, ne, gromska strela, toda v sedanje surovo življenje ne spada. In tega otroka naj —« Sredi besed je nehal. »Oprostite mi, tovariš. Klepetam, klepetam, tepec stari, in vam kradem dragoceni čas,« »Toda, gospod polkovnik!« Lobach se je zbral. »Prišel sem k vam, dragi Hellebrandt, ker sem mislil, da imate vi kot odvetnik dosti zvez in bi morda lahko priskrbeli moji hčeri —« Polkovnik je iznenada spet obstal in debelo pogledal odvetnika. Njegovo začudenje ni bilo neopravičeno. Mali odvetnik je namreč planil kvišku in položil polkovniku roko na ramo. »2e imam!« je vzkliknil. »Kaj imate?« je začudeno vprašal polkovnik. »Vašo hčer!« »Kaj imate z mojo hčerjo?« »Mislim —« njegove drobne oči so se zaiskrile, »mislim, mislim, da imam službo za vašo hčer!« »človek božji!« je vzkliknil polkovnik. »Tu pri nas. Novo pisarniško moč iščemo.« »Tu v pisarni?« »Da, če vam je prav, gospod polkovnik.« »Prav? Hellebrandt, v vašem varstvu! Pii vas. Tovariš, saj ne veste, kakšen kamen se mi je odvalil od srca Zdaj vsaj lahko govorim in ne boste več mislili, da stoji stara baba pred vami. Dekle sem sam vzgojil. Moja žena je zelo zgodaj umrla. Med vojno sem zaprl stanovanje v Berlinu in sem jo poslal k sestri svoje žene, ki je poročena z knezom Ladeburgom v Hannovru. Da, kaj sem hotel reči? Ves zmeden sem od veselja — da, res, če mora človek nadomeščati takšnemu črvičku mater — časih se zdim samemu sebi kakor kokoš, ki je zvalila račje jajce Veste, človek visi čisto drugače na takšnem otroku. Kar groza me je bilo, če sem pomislil, da bom moral dekle poslati v trgovino ali pisarno, kjer bo na milost in nemilost izročena kakšnemu gospodu Miillerju ali Cohnu. — Saj vem, kaj si takšni gospodje šefi dovoljujejo s svojimi uslužbenkami!« Hellebrandt je zagodel nekaj, kar je lahko potrdilo ali pa odklonilo to splošno obdolžitev vseh šefov. V svoji sproščenosti starec ni mogel nehati. »Dekle je— to že lahko rečem, ne da bi se osmešil — zelo lepo. Engelbergovke so že stoletja znane po svoji lepoti. Vsi veliki slikarji so jih slikali.« Povejte Vašim znancem in prijateljem, da bo z novim letom »Družinski tednik« izhajal na 12 straneh! JlacU pt&Uada zimske sezone prodajamo po znižanih cenah vsakovrsrg 3. Ogl. revi. S. br. 28. 856-37. ALI MOREMO KOŽO POMLADITI! Poskusite vendar iudi hranilno Solea-kremo pa Vas bo elastična mehkola Vaše kože takoj prepričala.