NARODNA BIBLIOTEKA. (5^) Spisi Andrejčkovega Jožeta. VI. Nekaj iz ruske zgodovine. Iz češčine poslovenjena študija Ferdinanda Kopa Tojniška repub.Zaporožkih kozakov. Češki spisal J. Perwolf. Novomesto 1804. Natisnil in založil J. Krajec. Nekaj iz ruske zgodovine. Študija Ferdinanda Ropa. (Iz češoine poslovenil Andrejčkov Jože.) Dne 5. prosinca 1762. leta ob sedmih zjutraj oznanovali so vsi zvonovi Petrogradski smrt ca-rovne Elizabete. V rokah Katarine, sopruge velicega Petra, izdihnila je po dolgi mučili bolezni dušo. V tem trenotku pa, ko je čutila bližati se smrt, prosila je, da bi jej prinesli malega Pavla Petroviča, poljubila ga je ter izročila s -labimi, a še jasuimi besedami Katarini, v nežno varstvo materino podavši jej bledo, z mrtvaškim hladom vže pokrito roko. Na njen migljej pristopili so dvor-niki, ki so bili navzoči pri poslednem boru ca-rovne, bliže k postelji; hotela jih je ogovoriti, pa strašan kašelj jo je napadel in za minuto pozneje ni bilo Elizabete več. Velika kneginja Katarina je bila v veliki stiski. Edina njena prijateljica, ta močna bramba Nar. bibl. 1 proti surovosti Petra, njenega soproga, ni živela več; nihče je ni mogel, slabotne žene, več varovati pred napadi in zalezovanjem vsem strastem vdanega dvora, nikjer ni našla tolažbe, a vedela je dobro, da njen soprog vse ljubljence Eliza-betine, a slednjič tudi teh nekoliko, dvornikov Katarininih, takoj odstrani. Katariuin soprog, veliki knez Peter, je bil mož nenavadne zmožnosti a Jako mirnega in dobrega čuta; ali zgodaj prepuščen kot carevič sam sebi, ni imel prilike izobraziti uma in svojega srca, da bi postal sposoben vladar tako ogromni državi; svoj čas si je kratil v krogu lizunov, a ko se je po nekem potovanji, obiskavši svojuga strica Friderika II., Pruskega kralja, povrnil na dvor Petrogradski. ni sanjal o ničemur, nego o gardi in njeni ustanovi, ter ni nehal prej, da mu je bila dovoljena garda, sestavljena iz sto mož najetih v Holštinu, ki so bili po vzoru pruskih granadirjev oblečeni in oboroženi. Pečaje se ž njihovo uravnavo, vajami in vedno popravo, razun tega vdan pijanstvu in razuzdanosti, da je večkrat ob ves razum prišel, ni mnogo maral za krasno in ljubeznjivo svojo soprogo, ki je v svoji bujazni mladosti izkipevša, po mladostnem ognji in stra- stni ljubezni trpinčena, težko prenašala takovo neobčutljivost hladnega soproga. Povest nam pravi, da je Katarina radi te mlačnosti zelo užaljena, iskala zavetja pri drugem zvestejem ter jej popolnoma vdanem srcu; ta povest, opiraje se na zgodovino, nam dalje pravi, da je Katarina vzplamenela z neutolažjivo strastjo za krasnega, brhkega in pogumnega mladenča; bil je to grof Poniatovvski, poslanec kralja Poljskega Avgusta III. na dvoru Petrogradskem, sin Krakovskega kastelana, ondi ljubljenca Karla XII., Švedskega kralja; oni Poniatowski, ki je bil 27 srpana 1764. leta na enem izmed najviharnejših poljskih zborov za poljskega kralja izvoljen; oni Poniatowski, ki je bil kot poslednji poljski kralj po zanjkah Katarine II., svoje nekdanje ljubimke, s trona pahnjen ter iz Varšave v Petrograd odgnan, kjer je 12. svečana 1798. leta po velikih nadlogah umrl. Velikemu knezu so povedali, da njegova soproga Katarina skrivaj ljubi grofa Poniatow-skega. ki jej njeno ljubezen tudi povrača; ako-ravno pa Peter ni nikdar iskal dokazov ter jih tudi ni nikdar našel, vendar se je tako izpozabil, da je, ko je nekdaj pozno po noči, po mnogih l* razuzdanostih izvedel, da Poniatowski biva pri Katarini, s palico v roci v sobo svoje soproge prilomastil, a čem no jo je samo v postelji našel "brez kakošne sltdi po domišljenem ljubimcu — vendar jo je brez vseh dokazov — vpričo svojih spremljevalcev neusmiljeno s palico natepel. Lehko si misliš, da se je v kneginji vnelo strašno sovraštvo do soproga ter mu je prisegla maščevanje, ktero izvršiti si je postavila za nalogo svojega življenja. Komaj je carovna Elizabeta zatisnila oči, gnjelo se je vse k velikemu knezu, da bi mu skazali čast in spoštovanje. Kakova premena pa se je naglo zgodila s Petrom! Dostojno in s carsko mogočnostjo je sprejel voščilo dvornikov, prisego gard in uradov. Za nekaj ur, spremljan od obilnega dvorstva, prejezdil je ulice glavnega mesta ter metal denar med ne-številno gnječo ljudstva, ki ga je povsod z vriskom pozdravljala. Neizmerno ljubeznjiv in prijazen je bil proti vsem car Peter III., a pustil je v začudenje vseh črtene ljubimce svoje umrle tete v njihovih uradih in častnih službah. Proti svoji soprogi se je vedel prijazno in vljudno. Čestokrat jo je obiskoval, zabaval se ž njo, a mnogokrat jo popraševal za svet v državnih zadevah. Vsi njeni prijatelji so se zelo čudili tej nenadni spremenbi ter se veselili; edino carovna, zvita in previdna gospa, ni se dala premotiti; ona ni odjenjala od svojih sklepov, poznaje dobro Petrove lastnosti, ter bila prepričana, da ni resnična in stanovitna ta prijaznost, ter nima v soprogovi naravi nikakoršne temeljite podlage. Car pa je vzbujal vedno večo nado ; njegova ljudomilost, dobrota in prizadeve, seznaniti se z vsemi napravami v veliki državi, so zbudile navdušenost, bile so pogon nikdar pričakovanega napredka ter vdihnile novo življenje v vsaki oddelek zemske uprave, v vže zarjevela kola vla-čečega se državnega stroja. Tajna kancelija, ustanovljena po Aleksiju Mi-haloviču, očetu Petra velikega, strah in groza vseh ruskih podložnih, inkvizicija, ki je na tihem in brez vse odgovornosti sodila in obsojevala, bila je odpravljena. Car je obiskoval sodnijske dvorane ter bil navzoč pri izreku sodnikov. Vsaki dan ob do- Jočeni uri je smel vsakdo k njemu priti; on sam je preiskaval tožbe in pritožbe ter sam izvrševal pravico v strašilo vsem zanikernim in podkupljenim predstojnikom in sodnikom. Po takovem početji priznali so celo njegovi neprijatelji, da si s takim ravnanjem mora pridobiti ljubezen vsega ljudstva. Pa to se ni zgodilo. Eden stan, takrat in skoraj vedno najveljavniši v ruski zemlji, bil je njegov najpoglavitniši neprijatelj. Peter je bil zelo svobodomiseln. Kot zvesti privrženec Pruskega kralja, dovolil je svoji holštinski gardi a vsem Nemcem, kterih se je mnogo naselilo v Oraniji, svobodno opravljanje evangeliške službe božje; vzdrževal je sam nekaj pridigarjev ter obiskoval njih svetišča, dajaje s tem na znanje očitno zanemarjenost ruske cerkve. S tem je vzbudil sovraštvo patrijarha in nevoljo vseh popov; ko se je konečno, vpelje-vaje novote, češ, da bi s tem dosegel občni prid, popolnoma duhovščine dotaknil, zahrumeli so popje glasno nad njim, a ž njimi vsi prebivalci. Naproti temu pa si je pridobila Katarina s hlinjeno pobožnostjo, podvrgši se z največo resnobo zvunanjim obredom ruske vere, kakor tudi z velikimi darovi, ki jih je prinašala cerkvi in njenim služabnikom, ljubezen duhovščine; to je imelo tudi do prebivalcev velik vpliv. Zvita Katarina je bolje presodila, nego vsi njeni prijatelji, prijatelje in neprijatelje Petrove. Car ni dolgo ostal zvest nalogi, ki jo je tako dobro iztuhtal. Prej nego je preteklo leto, vdal se je še z večo strastjo svojim starim običajem; kakor prej tratil je svoj čas s avojimi ljubljenci v razuzdanosti; pil je in kvartal ter se zabaval sploh z rečmi, ki se ne spodobijo vladarju. Grofinja Voronzova, bivša njegova ljubimka, se je zopet prikazala; sprejel jo je z veliko slovesnostjo ter jo vkljub pravičnemu srdu in str-menju dobro mislečih v carski palači nastanovil. O Petrovej ljubezni trdno prepričana, postala je nesramna v svojih zahtevah, in v svoji ošabnosti se je tako smelo vedla, da nam je zgodovina malo takovih primerljejev zapustila. Bilo je meseca rožnika 1762. leta. Car je napravil v slavo sklenjenega miru s Friderikom II. velike slovesnosti, ki so se imele končati s prelepim umetalnim ognjem, h kteremu so bili pozvani diplomatični zbor in vse osebe iz dvora. Katarina je sedela zraven soproga na vzvišenem mestu, pričakovaje z ostalimi začetek ume-talnega ognja. A čeravno je bilo vže vse pripravljeno, ter so čakali samo na čarov migljej, vendar ta ni hotel dati znamenja; videti je bilo, da še kako znamenito osebo pričakuje. Tu se nakrat prikaže grofinja Voronzova, a stopaje med množico, ki se je spoštljivo umikala na stran, pozdravila je lahno pokimaje z glavo carovno ter sedla na drugo stran poleg Petra, ki je ljubimko z veliko radostjo sprejel, in sedaj še le je dal znamenje zanetiti ogenj. Katarina je jela nevolje in jeze glasno jokati , da so lahko vsi slišali, in zapustivši slovesnost, odšla je naravnost domu. Poslanci in domačini so nevoljno zmajevali z glavami; car pa se ni dal motiti, ne zmeneč se za nikogar; imel je oči in sluh samo za grofinjo, s ktero se je v najbujnejšem razkošji ves čas slovesnosti neprenehoma zabaval. Grofinja pa ni bila s tem ponižanjem carovne zadovoljna. Boje se njenega maščevanja in dobro poznavša Petrovo nestanovitnost, prizadevala si je na vso moč, da bi carovo mlačnost, ktero je svoji soprogi tako nesramno in očitno pokazal, v vedno sovraštvo spremenila in tako dosegla cilj, da bi namreč mogla s Petrom deliti prestol. Ko je bila Katarina še velika kneginja, kazala je veliko nagnjenost k grofu Šoltikovu, ki je bil zarad tega — če prav po krivem obdolžen — od kancelarja Bestuševa v London, pozneje v Hamburk izgnan. Takrat se je mnogo govorilo o tej skrivni ljubezni, in zlomiselci so trdili, da je prišel carevič Pavel Petrovič po nasledku te ljubezni na svet, zato je moral Šoltikov zapustiti dvor. Te nesramne, nepotrjene, da, lažnjive, le v buticah skaženih, škandalov vajenih dvornikov izmišljene povesti poprijela se je sedaj radostno grofinja, da bi na njeni podlagi izvršila peklenski načrt, pogubiti Katarino. Brez vse prizanažbe je pripovedovala nekega dne caru vse, kar je vedela o tej povesti, ne pozabivša naslikati jo z najčrnejšimi barvami, kakor se je ravno njenim nameram prilegalo; dala si je to potrditi po pričah, ktere si je bila vže poprej v ta namen pridobila, in prisilila je razjarjenega cara, da bi skrivaj ukazal poklicati Šoltikova iz Hamburka ter ga z obljubami in grožnjami prisilil, da bi očitno pripoznal to, kar je bila grofinja caru razodela. Pa še tisto uro so pozvedači te namere Katarini razodeli. Takoj pokliče svoje povernike, grofa Pama, stotnika Cirila Razemowskega, kneza Wolkow-skega, nadškofa Novgorodskega in kneginjo Daszkovo. Posvetovanje je dolgo trajalo. Konečno so sklenili, opomniti Šoltikova, da bi se takoj odpravil na Angležko. Še tisto noč je hitel po-vernik v Hamburk, ki je nesel grofu lastnoročni list Katarinin, v kterem mu ona z živimi barvami slika nevarnost, ktero kujejo grofu; in ta je s priporočilnimi listi do najvišjih oseb in dobro z denarjem preskrbljen na mah odpeljal se na Angleško; ko je drugi dan potem prišel kabinetni kurir iz Petrograda v Hamburk, da bi grofa s silo ali z dobrim pripeljal na Rusko, ni ga našel več in moral je s praznimi rokami nazaj. S tem so bile uničene spletke grofinje; ker pa je bila jako drznega duha, ni poznala nika-koršnih težav, da bi dospela k zaželenemu cilju; Katarina se mora, naj velja kar koče, odstraniti; da bi dosegla svoj namen, upotrebovala je najprostejša sredstva. Po tisočerih opravljivcih in neštevilnih izvedačib, ki so vsako gibanje ca-rovino opazovali, posreči si jej izvohati, da se večkrat Katarina, spremljana od kneginje Dasz-kove in svoje zveste strežajke, oblečena v čisto prosto meščansko obleko, v najetem vozu v oddaljeno predmestje glavnega mesta vozi, ondi pri priprosti hiši obstane in vanjo smukne, kjer jo pastarana žena sprejme in jej majhino enoletono dete poda, ktero carovna poljubuje in ljubeznjivo objemlje. Po noči v črni temi so šli po starko. Pripeljali so jo k grofinji Voronzovi, ki jo je začela na drobno izpraševati; starka se je branila kaj priznati; grozili so jej s knuto. Strahu premagana začela je pripovedovati, da jej je stre-žajka carovne, Katinka Ivanova, pred nedavnim dete izročila v odgojo, in da večkrat dve dami k njej pridete, da bi yideli punčiko in jo po-ljubkovali. Razun precejšne plače za hrano, dobila je neki varuhinja vselej znamenito darilo. Potem se je pregledalo otrokovo perilo in po nesrečnem naključji se je pripetilo, da je bila v'neki plenici vsita cesarska krona s pismenkami K. A. (Katarina Aleksievna.) Grofinja je veselja poskakovala. Peter je bil po tem poročilu hudo razjarjen. Hotel je takoj dati Katarino zapreti ter jo postaviti pred sodnjo komisijo; temu se je uprla grofinja. Svetovala je caru, naj bi jo dal brez velicega vrišča na tihem iz Petrograda odstraniti, ter ga opomnila, da bi jo zaprl v Petrov Dvor, kjer se more potem vše čisto na tihem izvršiti. Car je slušal svojo ljubimko, in ta izvršitev je bila odložena na slavnost sv. Petra. Katarina pa je vse v najkrajšem času na-tanjko izvedela. Vedno rastoče sovraštvo proti soprogu goje in krvavega maščevanja proti njemu navdihnjena od one dobe, ko jo je bil pri ume-talnem ognji pred vsem dvorom tako gnjusobno razžalil, začela je snovati načrt sama od sebe, trdno prepričana, da se sme le takrat dobrega vspeha nadjati, ako to prej ko prej izvrši. - Zvedevša, da jo hoče dati car zapreti, koj se je lotila dela. Za osem dni je bila slavnost sv. Petra. Do takrat je moralo biti vse izgo-tovljeno. Dala je poklicati svoje povernike, med kte-rimi sta bila najpoglavitnejša nadškof Novgo-rodski in knez Wolkowski. Celo noč so se posvetovali, izhajajoče solnce je skončalo zbor. Vse je bilo osnovano in pripravljeno. Najpoglavitnejše reči pa je manjkalo — denarja. Vže po smrti Elizabete spravljala je Katarina denar skupaj, ukvarjaje se z velikimi namerami. V ta namen se je obrnila v London k bivšemu angleškemu poslancu na Petrograjskem dvoru o posojilu; pa vkljub njegovim prizadevam ni se hotelo posrečiti; vsak se je branil posoditi carovni sto tisoč rubljev brez moževe vednosti in dovoljenja. Sedaj pa je bil vže poslednji čas, da bi si pridobila garde in podkupila njihove samogoltne poveljnike. Vse je bilo uničeno, če ne pride denar v najkrajšem času. Govori se, da se je obrnila Katarina v svoji zadregi do francoskega poslanca, o kterem je vedela, da mu je dovoljen neomejen kredit pri naj-prvem bankirji v glavnem mestu. Poslanec je slutil, čemu carovna potrebuje denar, bil pa je v največjih zadregah, prevdarjaje, ali bi izpolnil carovnine prošinje ali ne. Konečno sklene. Napiše list, zapečati ga ter odda pover-niku Katarininemu z dodatkom, ako carovna nekoliko teh vrstic v listu načrtanih lastnoročno podpiše ter njemu pošlje, bode jej takoj izročil zahtevani denar. Carovna, odprši list bere: „Ukazala sem oddavatelju teh vrstic, da bi Vam sporočil moj pozdrav ter Vas prosil, da bi mi brž ko brž poslali ono reč, ktero nemudoma potrebujem". Katarina hudo razžaljena, vrgla je list proč, pa poverniki so jej prigovarjali, naj bi oholost in ponos v nemar pustila ter sprejela ponudbo poslančevo, če tudi pod omenjenim pogojem. Pa carovna ni slušala teh svetov, rekoč, da raji vse poskusi, nego da bi bila odvisna od francoskega poslanca. Zapiski o življenji Katarininem, izdani konec minulega stoletja v Parizu, pripovedujejo, da je ta pogumna gospa vendar denarja nabrala, ter dodavajo, da se je pri njej oglasil bankir iz Gdanska, ki jej je dal sto tisoč zlatov. Denar je neki skupaj spravil grof Poniatowski, in prišel je ravno o pravem času. Katarina je izročila bankirju dolžni list, ter ga opomnila, da bi za uro Petrograd zapustil. Grof Orlov, najnovejši in najpriljubnejši povernik carovnin, bil je poslan k francoskemu poslancu, da bi mu sporočil, da carovna njegove podpore več ne potrebuje, poslanec pa je potem Petrograd zapustil ter se odpravil na Dunaj, da ne bi bil priča dogodkov, kteri morajo zdaj zdaj bruhniti na dan. Denarja je bilo dosti, del armade je bil ž njenimi častniki pridobljen carovni, in vsakdo je čakal znamenja — tu se nakrat pripelje car, ustavi se v palači svoje soproge, ter jo prijazno povabi, da bi ga spremila na sprehod. Da ne bi nezaupnosti vzbudila, ni se mogla izogniti temu povabilu, šla je za čarom z malim carevičem na roci — ne daleč pa je stal Štepan, njen strežaj, in pogled na-nj bilo mu je povelje, da ne bi pustil carske kočije iz oči. Komaj je bila carovna v kočiji, šlo je v diru proč. Za navadni sprehod zdela se jej je pot zelo dolga; peljali so se vedno dalje in nihče ni mislil na vrnitev. Konečno je vprašala, kam se peljajo. Car se je nasmejal in rekel: „Praznovali bomo slavnost sv. Petra v Petrovem Dvoru in vi boste po ruskem običaji domača gospa in gostiteljica. Spremim vas tjekaj sam, tla bi vas ondi vpeljal, ter bi imeli dosti časa delati potrebne priprave in vse v red dejati, kedar z gosti pridem". To je bil ves pogovor. Peter ni več odgovoril, čeravno mu je soproga neprenehoma vprašanja stavila. Ta dolgočasna pot je bila slednjič končana. Petrov Dvor. oni prijetni letograd, bil je danes prej podoben ječi nego carskemu gradu, kjer je bilo rajišče neposiljenih plesov in radovanek. Holštinski granadirji so nbstopili vhod, in kamorkoli se je človek ozrl, lesketali so se bo-daki. Nekoliko neznanih gospej, ki so bile izmed spremstva grofinje Voronzove, oglasilo se je k postrežbi; pa videlo se je, da so bile dane ca-rovni bolj zarad pozvedovanja, nego v postrežbo. Z največo vljudnostjo vpeljal je car svojo soprogo v letograd, da bi jej notranjo opravo razkazal, in opomnil jo je, naj bi si sama izbrala sobe, v kterih hoče prebivati. Bistrost Katarinina prozrla je v trenutku soprogov namen in nevarnosti v kterila se je nahajala, ter si izvolila nekaj sob pri tleh, ki niso nikakoršne sumljivosti mogle vzbuditi. Lokavo se posinehovaje, bil je car s to iz-voljbo zadovoljen, poslovil f>e je prav prijazno, ter se odpeljal jako zadovoljen z vspehom svojega namena, — v isti kočiji v Oranijo, glavni sedež svoje razuzdanosti. Kmalo potem je zapazila Katarina dva velikanska granadirja, ki sta pred njenimi okni z orožjem na straži stala, in kakor se je dozdevalo^ jako skrbno na njo pazila. Pa tudi ta bart je bila carovni sreča ugodna. Ko je sobe pregledovala, zapazila je skrivne ta peto ve duri, skozi ktere se je prišlo v majhino čumnato, koje edino okno je odpiralo pogled na vzhodno stran grada; pod oknom je bil pretok združen z Nevo. Na drugi strani pretoka širil se je gozdič. V tej čumnati se je nastanovila Katarina, da bi se mogla prosto svojim mislim vdati. Zgodovina nam ni zapustila natančnih poročil o bivanji Katarininem v tem gradu, o njenih opravilih, kako se je ravnalo ž njo in konečno Nar. bibl. 2 o njenem oproščenji iz zajetja. Zapiski „ Vie de Catharine II". pravijo, da se je 9. malega srpana 1762. leta ob dveh po polnoči posrečilo Katarini ubežati iz zajetja. Drugi spis „Poslednji kralj Poljski" to dogodbo obširneje popisuje. Pripoveduje, da je bil carovni udaui strežaj Štepan, svoji veliteljki pri ubegu pripomočen. Ko je našel okno čumnate ter videl, da ob pretoku ni straže, približal se je v čolnu oknu in dal carovni znamenje o svoji nazočnosti, katero je ta po neki dami, dani jej v postrežbo, ktero je z obljubami in velikimi darovi za svoje namere si vedela pridobiti, vže prej izvedela; carovna z malim ca-rovičem je srečno prišla črez pretok, kjer je nekaj zvestih čakalo jo, ki so naloživši jo na nosila, urnih korakov odpravili se skoz gozd, dokler niso dospeli proti jutru k vozu, v katerega so Katarino posadili ter ž njo v največjem diru proti Petrogradu podili. Med tem, ko se je to godilo, vršile so se — in o tem imamo temeljita poročila — v Petrogradu v krogu vernih ali zarotnikov carov-ninih priprave k njenemu osvobodenju. Najprej so mislili na to — in na to se je tudi vse opiralo — kako bi se dala in mogla pridobiti vojska. Stotnik Razemowski, grof Orlov in Bibikov pokazali so pri tem naj-večo delavnost. Najprej se jim je posrečilo pridobiti popolnoma Ismailovsko gardo. Oborožili so jo, da bi bila gotova, kedar bi bilo treba; Orlov in Razemovvski hitela sta z oddelkom ko-zakov v Petrov Dvor, da bi carovno šiloma osvobodila. Nadškofu se je vse poročilo, in obljubil je tudi najizdatnejšo pomoč. Nekoliko vrst od Petrograda srečal je Orlov carovno, pripeljavšo se, ki je ob sedmih zjutraj dospela v mesto ter se odpravila naravnost v kasarno Ismailovske garde, ki jej je bila popolnoma vdana. Vriskaje so jo sprejeli. Vojaci prineso mizo, postavijo na-njo stol, pogrnejo vse s pregrinjalom ter posade na-nj Katarino. S tega vzvišenega mesta začela je ca-rovna s tresočim glasom in solzami v očeh govoriti : „Vojaci! vam in vaši vernosti se zaupam. Car me je hotel dati z mojim sinom vred, vašim bodočim vladarjem, to noč usmrtiti. Ušla sem njegovi krutosti z begom, da bi k vam prihitela. 2* ©h varujte me, obvarujte svojega bodočega cara, ki si doslš ni svest svojega življenja!"*) Umolkne. Zi trenotek je vladala smrtna tihota. Nakrat pa, kot bi bil najbesnejši vihar pričel svoj vrišč, nastal je hrup in krik: „Naj pogine okrutnež! Živela carovna in naš carovič!" Prinesli so sv. razpelo in pri zvenčanji orožja prisegli so vojaci carovni zvestobo. Tej so sledili vojaci Simonovske in Preoba-ginske garde, po enakem govoru razdraženi zoper Petra. Vojaci so prisilili častnike, da so tudi ti prisegli zvestobo. Samo prapornik Išaplov in poročnik Puška sta prisego odrekla. Bodaki granadirjev so bili namerjeni na prsa nesrečnikov. €arovna pa ju je obvarovala ter naročila, da bi se ta čas zaprla v ječo. Tudi vojaci garde topničarskega polka niso hoteli nasledovati izgleda svojih tovarišev. Grof Orlov jih je skušal pregovoriti. Oni so se trdno protivili, rekoč, da to le takrat store, kedar jim njih poveljnik, general Villebois k temu privoli. *) Njene lastne besede. Orlov se takoj z nekoliko častniki k njemu odpravi. „Carovna vam veli" — ogovori ga, „da bi prišli neutegoma s svojim polkom v kasarno Pre-obaginske garde". „Je mar car mrtev, da mi carovna zapoveduje?" praša general predrzno. Orlov ponavlja glasno še enkrat carovnin ukaz, in njegovi tovariši položijo roke na svoje meče, da bi potrdili njegove besede. Villeoois obljubi, da uboga, prej pa hoče govoriti s carovno. Katarino najde obdano z množino ljudstva in vojaštva, ki so iz vsega grla kričali ter jo za samovladarico vse Rusije oklicevali. „ Zakaj ne pridete na čelu svojega polka, da bi svojo carovno in caroviča, svojega bodočega gospoda, varovali preganjanja okrutnega Petra?" praša ga z ljubeznjivim glasom, ki je bil vselej tako ginljiv ter je vsacega očaroval. Villebois se je izgovarjal, skušaje carovno prepričati, na kako napačna pota je zašla, in kako nepravično ravna, podpiraje samo upor proti lastnemu soprogu in od Boga postavljenemu vladarju. Jezno mu seže v besedo: „Nisem vas dala poklicati, da bi me dolgočasili s svojim svetom, temyeč da bi mi povedali, kaj ste sklenili?" Osupnjen po teh krepkih nepričakovanih besedah, še bolj nemara z ozirom na nebrojne bodake, ki so mu na prvi migljej grozili prebosti ga, odvrne padši na kolena in poljubovaje roko carovni: „Pripravljen sem slušati, Vaša Milost!" „Sedaj vas zopet poznam, hrabri general!" ▼»klikne Katarina laskavo. „A sedaj pripeljite svoj polk, da mi zvestobo priseže. To vse se je zgodilo v dveh urah. In v tem kratkem času stala je Katarina na čelu obilne vojske in neštevilne množice ljudi, ki so jej z vriskanjem sledili. Carovna se je najprvo odpravila v cerkev. Spremljevana od svojih vernih in od dveh stotnij gard, stopala je počasi po ulicah, napolnjenih zvedavega ljudstva, proti cerkvi, kjer jo je sprejel nadškof Novgorodski v praznični obleki, peljal jo k velikemu oltarju, posadil jej cesarsko krono na glavo ter jo med zvonjenjem vseh zvonov in vriskanjem ljudstva kot samostalno vladarico Ruske države z imenom ..Katarina II." blagoslovil, razglasivši obkrati caroviča Pavla. Petroviča za njenega naslednika. Slavni „Te Deum" končal je ta spomina vredni obred. Najvročejša želja Katarinina se je vresničila. Po končani službi božji odpravila se je v palačo-umrle carovne Elizabete, in tu so prisegli naj-viši uradi; med tem je ukazala vojakom svojih gard zasesti mestna vrata, ter ne pustiti nikogar z nikakoršnim izgovorom iz mesta niti v mesto, da bi ta veliki dogodjaj ostal tajen po okolici glavnega mesta. Samo enemu meščanu, bivšemu vlasenkarju (barokarju), rojenemu Francozu, po imenu Bres-san, kterega je vezala hvaležnost do cara Petra, posrečilo se je, preriti se v selski obleki skozi straže ter hiteti k caru, ki se je ravno mudil v Oraniji. Med tem se je posrečilo grofu Orlovu pridobiti Katarini polk ruske pehote, ki je bil ravno* no poti v glavno mesto. Grof izvedevši to, sede na konja ter hiti v družbi samo enega častnika od konjištva polku naproti. Dobro uro za Petro-gradom ga sreča, ko je ravno počival, porabiva« ta čas y pripravo in snaženje obleke in orožja, da bi v redu in dostojno mogel iti v mesto. Poveljnik njegov, polkovnik Alzopkjov, ni ničesar vedel o tem, kar se je zgodilo tačas v mestu. K temu se je dal Orlov privesti in jel mu je na kratko pripovedovati, izgovarjaje pa poslednje dogodjaje Petrogradske, popisoval je surovost in okrutnost carovo, ljubeznjivost in dobroto earovnino, in skončal je svoj govor z zagotavljanjem, da je vže carovna na čelu vojski, ki šteje dvajset tisoč mož. Polkovnik je bil osupnjen in prestrašen. Po kratkem premisleku odvrne, da jo mahne naravnost v Petrograd, in kedar se ondi prepriča o grofovih besedah, da si ne bode niti trenotka pomišljeval, oddati svoj polk carovni. S tem odgovorom zadovoljen, hitel je Orlov zopet nazaj v mesto, da bi sporočil Katarini vspeh svoje ježe, ukazavši prej polkovniku, da bi brez vse pomude s polkom proti mestu se napotil. Katarina, dobro končavša svojo nalogo, delala je sedaj potrebne priprave, da bi sprejela polk. Na čelu generalnega štaba, v naglici sestavljenega, Študija posl. Andrej okov Jože. 27 ozaljšana z velikim redom sy. Andreja, oblečena v uniformo garde, hitela je polku naproti. Carovna je oblekla uniformo, ki jo je imela ravno pri rokah, ne gledč na to, ali je bila z vsemi znaki častnika preskrbljena. To je opazil mlad častnik jezdine garde, ki je carovno spremljala. Smelo stopi iz vrste, približa se carovni in odpenši svoj naramek, poda ga carovni, opomnivši jo, da na njeni uniformi manjka tega častniškega znaka. S prijaznim nasmehljajem sprejme Katarina naramek in da si ga po častniku pripeti. Pri tej priliki pogledala je bliže gibčnega in krasnega častnika. — Bil je to Potemkin, poznejši vladar njenega srca. Car Peter ni imel o teh dogodjajih niti najmanjšega slutja. Zgodaj ravno tistega dnč, ko je bila Katarina za samo vladarico Rusije v Petrogradu razglašena, odpeljal se je Peter z gro-finjo Voronzovo v Petrov Dvor, da bi bil dru-zega dne navzoč pri slavnosti sv. Petra ter h krati obsodil svojo soprogo. Med potjo so se nekoliko ustavili in vsa družba se je odpravila na lov, kjer se je do popoldne zabavala. Po končanem lovu peljali so se veselo v radostni nadi na radovanek, za kteri so se delale v Petrovem Dvoru priprave, naravnost v omenjeni letograd, kar je čarov generalni pobočnik Chudovič, kterega je bil car naprej poslal, da bi njegov prihod naznanil, iz Petrovega Dvora caru naproti pridirjal, ter mu sporočil, da je carovna to noč iz letograda ubežala ter caroviča sabo vzela. Petra je to sporočilo jako osupnilo. Ni hotel verjeti in zmajeval je z glavo; Chudovič je moral svojo vest nekolikokrati ponavljati. — Konečno se je odločil, in dal povelje, naj vozijo dalje. Z neizmerno razsrdenim obrazom zlezel je iz kočije v Petrovem Dvoru, dal zaušnico stotniku, kteremu je bila izročena straža pri carovni, in ki mu je sedaj naznanil njen beg, ukazal ga vreči v ječo ter hitel v sobe carovnine. Tu je sam vse preiskal, pa ničesar ni našel. Osebe, ki so bile dane carovni v postrežbo, je sam izpraševal; vse so enoglasno trdile, da ne morejo ničesar razjasniti; rano ni bilo carovne več ni caroviča; žena, ki mu je bila dana za varuhinjo, bila je zvezana, ter imela usta zama-šena. Ta žena je pravila, da sta jo po polnoči dva moža napadla, ki sta jo zvezala, jej usta zamašila, da ne bi mogla kričati, potem pa caroviča iz postelje vzela ter izginila. Car je bil v obupu. V svoji jezi je zaklical: „Vedel sem, da je ta žena vsega zmožna. V mojo pogubo se je osvobodila". Zastonj so si prizadevali pozvedeti — vsaj stran — kam bi bila zbežala; nihče pa ni slutil, da zapoveduje v tem trenotku v Petogradu dvajset tisoč možem izborne, bojaželjne vojske. Med tem se je približal večer. Tu pride selak, prašen in poten, ter zahteva govoriti s čarom, kateremu mora naznaniti važne reči. Peter ga je sprejel ter spoznal Bressana, ki mu je vse povedoval, kar se je bilo v Petro-gradu zgodilo. Car se je pri tem poročilu jeze tresel, zdaj je obledel, zdaj ga je oblila rdečica. V prvem trenotji ni vedel, kaj hoče početi v tem kritičnem stanu. Tu stopi kancelar Voronzov v sobo. Slišati vse to, reče, da še ni nobene nevarnosti, ako se hitro, resno in odločno ravna. „Pojdi tedaj takoj v Petrograd, in opomni Katarino, naj se povrne k svoji dolžnosti". Kancelar sluša ukaz. Z vso mogočo zgovornostjo skušal je carovni dokazati, da je nepravično ravnala. Ko je svoj govor skončal, nasmijala se je Katarina prijazno, in kazaje na svoje dvornike, ki so z maščevanja sršečim pogledom stali okoli nje, odgovori mu: „Pogledite, gospod kancelar, krog sebe; nikakor jaz, temveč volja naroda vzela je caru krono, in moja lastna, kakor tudi nevarnost mojega sina, me je k takovemu dejanju primorala". „Tedaj naj me blagovoli Vaša Milost tukaj obdržati-1, zakliče kancelar, dobro poznavši jezo in zlost cara, svojega gospoda. „Tudi brez vaše prošnje bi se to zgodilo", odvrne carovna; „kajti z vašo in vaših 'sorodnikov pomočjo se je zgodilo, kar se ne da več premeniti". Zastonj je pričakoval car kanclerja s poročili iz Petrograda. Obdan z bedujočim ženstvom in nesposobnimi dvorniki, sprehajal se je brez sveta in utehe po drevoredu na vrtu, zdaj s temi, zdaj z onimi mislimi se ukvarjaje. Konečno ukaže svojim holštinskim granadirjem, naj brez po-mude iz Oranije na Petrov Dvor prihitč; vedel pa ni, čemu mu bode ta peščica vojakov. V tem trenutku obupa prišel je k caru stari poljni maršalek Minnich. Se le pred kratkim časom se je vrnil iz Sibirije, kamor ga je bila carovna Elizabeta poslala v pregnanstvo; takoj po njegovi vrnitvi dal ga je Peter k sebi pozvati, da bi mu povrnil krivico in trpljenje, ktero mu je ljudska hudobija nakopala, ponudiyši mu poveljstvo nad vso rusko vojsko. „Sem vže prestar, da bi Vaši Milosti mogel izdatno služiti", odgovoril je častitljivi starček. »Dovolite, da poslednje dni svojega življenja po tolikih nadlogah smem prebiti v naročji svoje družine". „Da, to se zgodi, moj dragi učitelj in prijatelj", odvrne Peter ganjen. „Ali s svojim svetom mi moraš priti na pomoč, kedarkoli ga K • bodem potreboval, in zato moraš biti blizo mene". Podaril mu je krasno palačo v Oraniji ter mu določil doslužnino, primerno njegovemu stanu in dostojnosti. Komaj je Minnich izvedel, kaj se je zgodilo, oblekel je uniformo maršalka, postavil se na čelo holštinskih granadirjev, ter hitel ž njimi naravnost v Petrov Dvor. „Gospod!" ogovori Minnich cara, „ stari vojak je poiskal še enkrat svoj meč, da bi poskusil njegovo ostrino na bučah upornikov. Danes pride vojska in jutri jo pomaknemo v Petrograd. Garde so le zvojene; ko zagledajo Vašo Milost, odloži orožje ter nam pomorejo k zmagi nad našimi neprijatelji". Car je bil s tem načrtom zadovoljen. Dal je vse pripraviti za odhod in hotel se je sam postaviti na čelo svoji, ne ravno preštevilni vojski. Ali — edina noč je zadostovala — in njegovo krasno započetje, ki bi mu bilo gotovo k kroni zopet pripomoglo, bilo je uničeno po prigovarjanji žensk in dvornikov. E temu je došla druzega dne rano vest, da je carovna z dvajset tisoč možmi na poti. Ženstvo je javkalo ter se pripravljalo na pot v Oranijo, car je bil podoben trsju, ki ga veter maje, in ni se mogel odločiti za nobeno stvar. Tu stopi še enkrat stari Minnich pred cara. „Niti trenotek se ne sme izgubiti", pravi resno; „plevel se mora popleti, preden se vko-reni. Sedaj se moramo vdariti, ali pa nikoli. Pozneje bo zmaga dvomljiva". Car zmajeva z glavo ter naznani svoj namen, da pojde v Oranijo. „Za Boga! tega ne učinite, Milost!" zakliče Minnich; „ako se nočete bojevati tukaj zoper upornike, ne čakajte jih v Oraniji. Še stoji Krona pod vašim poveljstvom. Tam dobomo obilno posadko in znamenito brodovje. Od tam se vam posreči pokoriti nezvesti Petrograd". Ta svet je sprejel konečno po dolgem pre-vdarjanji omahljivi Peter. Proti volji Minnichovi je podelil generalu Lievre-u poveljstvo v trdnjavi Kroni ter ukazal, naj bi pripravili dve ladiji, na kterih se je hotel odpeljati car s svojim dvorom. Pa Minnichov modri svet prišel je vže prepozno. Caru ni bila sreča mila. General Li6vre je bil tiho in čmrno sprejet. Iskra upora je bila vže vržena med posadk« in prijela se je tudi brodovja. Admiral Galicin, sozarotnik, prišel je v Krono kakor hitro je izvedel o prihodu Lievre-ovem. General ga je prijazno sprejel, zagotovil ga, da pride car v kratkem času v Krono, in konečno mu povedal o uporu, ki se je vnel v Petro-gradu. Galicin se je vedel, kot bi bil neizmerno osupnjen; čeravno je imel carovnin ukazi vendar je zatrjeval generalu, da pride ravno iz svojega letograda, da pa mu veleva dolžnost, nemudoma se odpraviti k svojemu brodovju, da za-brani vsakoršne nezgode. Lievre je pohvalil admirala radi njegovega namena, in po jako iskrenem slovesu, pri kterem mu je prevarjeni general obljubil, da sporoči caru admiralovo vdanost in gorečnost, sta se ločila. Galicin je brž, brž sklical pomorske vojake, naznanil jim odstavljenje cara, razdelil med nje denar in vodko ter jih pregovoril, da bi zajeli novega poveljnika trdnjave. Mornarji, s tem podkupljeni, hodili so po ulicah kriče: „Zivela ca- rovna!" mnogo vojakov posadke po častnikih podučenih se jim je pridružilo, in neprevidni general, ki bi bil moral dati izdajavskega Gali-cina zapreti, bil je sedaj sam zajet in zaprt. Admiral pa se je polastil trdnjave v imena carovne. Nekoliko ur potem so se prikazale carove ladije. Pa Galicin je vže prej preskrbel, da ne bi mogle priti ladije k trdnjavi. Posadka je bila v orožji, topničarji so stali z netilniki pri nabitih topovih. Kakor hitro se je prva ladija na streljaj približala, zaklicala je na-njo straža. „Car!" glasil se je odgovor. „Ni več cara!" odgovori straža. Peter stopi na palubo, spusti s sebe plaščr da bi mogel pokazati straži svoje rede in znake, ter zakliče: „Vojak, ne poznaš svojega cara?" „Ne poznam!" zavpije vojak in za njim so ponavljali vsi na bastijah stoječi vojaci: „Ne poznamo cara, živela carovna Katarina!" Na to pristopi častnik ter pove v imena poveljnika, da bo ladija, ako takoj ne odjadra, brez vsega usmiljenja uničena; prestrašeni car se je hotel umakniti, pa pobočnik Chudovič ga Nar. bibl. 3 zadrži in peljaje ga k obgradi ladije, pravi: „Sire, za Boga vas prosim, idite za menoj, voda je plitva, z golim mečem prebrodiva do brega. Nobeden Rus se ne predrzne, da bi ustrelil po sveti osebi svojega čara". Minnich je pritrdil, izdrl meč in klicaje: „Vojaci poznajo svojega starega poveljnika, oni ne bodo streljali po možu, ki jih je tolikokrat peljal k zmagi", hotel je prvi skočiti v vodo. Car pa nesreče potrt ni privolil. Jokaje gre ▼ kajito. Na njegovo povelje izdrli so in kotve ladije so odplavale. Prekrasna noč je nasledovala tako viharnemu večeru. Car, Minnich in Chudovič gledali so žalostno in molčš zvezdnato nebo. Tu pristopi krmar ter praša, kam naj ladije obrne. Car ne odgovorivši, da mu znamenje, naj odstopi. „Maršalek" — zakliče konečno po dolgem zamišljenji — „čutim, da sem tvoj sovčt, ki je bil vedno meni v pospeh, prepozno ubogal. Govori sedaj, prijatelj, ki si čestokrat tolikere nevarnosti premagal, govori, kaj naj storim". „Samo eno sredstvo še znam, Milost", odvrne Minnih. „Hitimo najprej v Seval, kjer je oddelek vaše vojske. Poveljstvo se izroči vernemu možu. S to vojsko jo vdarimo v Pomorje, kjer je tudi oddelek naše armade. Postavite se, Milost, njej na čelo, sklenite z vsemi državami mir, prosite pomoči Prusko in Švedsko, ki vam pri teb okolnostih gotovo ne bode odrečena, in zastavim svojo sivo glavo, da smo v šestih ali osmih tednih kot zmagovalci v Petrogradu. Car pritrdi, ali čute se utrujenega, odpravi se v svojo kajito, kjer razodene grofinji Voron-zovi, ki ga je povsod spremljevala, vojni načrt maršalkov — in druzega dne rano je ukazal, da bi ladije odplavale v Oranijo. Minnih in Chudovič sta bila s to nestanovitnostjo Petrovo globoko v duši razžaljena. „Vaša milost išče lastne pogube", dejal je Chudovič; „Katarina se ne da preprositi". Nepomenljiv smeh bil je odgovor in opoldne dospele so ladije v Oranijo. S solzami v očeh in z vdanostjo, ki je pri vseh največe začudenje vzbudila, sprejeli so cara njegovi verni Holštinci, ki so se takoj po njegovem odhodu iz Petrovega Dvora vrnili y Oranijo. 3* Ti stari mustačasti granadirji objemali so njegova kolena, poljubovali mu roke ter ga prosili za Boga, da bi jih peljal nad upornike, pri-segaje, da so pripravljeni žrtovati življenje v brambo njegove osebe. Minnich je hotel porabiti ta ganljiv prizor. „Naj bode zmaga ali smrt na čelu teh vernih!" zaklical je. „Peljite jih, Milost, proti upornikom! Jaz popeljem prednjo stražo, in le čez moje truplo dospe sovražnik k vam". „Nočem biti vzrok prelivanja krvi", odvrne lehkomiselni car, in niti prigovori Minnichovi niti prostovoljno žrtovanje Holštincev ga niso mogli pripraviti, da bi kaj odločnega sklenil. Med tem se je pomikala Katarina s deset tisoč možmi pehote in dva tisoč kozaki proti Petrovemu Dvoru. Jako pozorno, prilastovaje caru več poguma, nego ga je v resnici imel, stopala je dalje, in pri majhini vasi Krasnoe-Karpaku se je ustavila ter poslala Orlova s Kozaki, da bi ogledal čarov položaj. Pazno se je Orlov bližal, pa našel je le nekoliko seljakov, oboroženih z okleški, kterim je bila izročena straža letograda. Kozaci so jih prisilili k vpitju: „Živela carovna!" in nastanovili so se v Petrovem Dvoru. Na to se je odpravila Katarina na pot ter se ustavila drugič pri samostanu sv. Jurija, kjer jej je bil izročen čarov lastnoročni list, v kterem se je car izgovarjal, da mu je žal svojega nekdanjega obnašanja proti njej, in konečno se jej je ponudil kot sovladar. S zaničevanjem vrgla je Katarina list stran, ukazala posla zapreti ter se odpravila na pot. Med tem je car še vedno omahoval v svoji nestanovitnosti. Zdaj je dal nasedlati konja ter hotel pobegniti na polsko mejo. Zdaj ga je zopet dal razsedlati ter razrušiti nasipe, ki so jih bili v naglici nasuli, izgovarjaje se, da hoče pokazati svoj miroljubni namen, da ne misli na odpor; zdaj je zopet sedel in jel pisati tarnajoči in tuge-polni list, v kterem je svojo soprogo milosti prosil ter jo nagovarjal, da bi ga pustila v Holštin z letno penzijo. S tem listom je poslal grofa Ismailova k Katarini. Katarina je z onim zaničevanjem zavrgla pismo kot prvo; poslala pa je ta bart posla nazaj s poveljem, da bi car takoj razpustil vso vojsko, in da bi se brez ovire podvrgel. Ismailoy je hitel k caru, ki ni yedel, kaj hoče početi. Dolgo se je mudil z odgovorom. Grof si je prizadeval na vso moč pregovoriti ga, da bi sprejel Katarinino ponudbo, in ko car še ni nič odgovoril, začel je ta nezvesti služabnik svojega gospoda pripovedovati, da ve iz gotovih Tirov, da se da po brezpogojni vdaji cara spor med njim in soprogo k popolni zadovoljnosti obeh poravnati, sicer pa se je bati, da ne bi prišlo po dolgem kljubovanju carovo življenje v nevarnost. To je pomagalo; Peter je ubogal grofov svžt. Erez vse gotovosti za svojo osebo in svoje verne, brez vsega pogoja, nemaraje za ostre opomine maršalka, sedel je v kočijo ter peljal se se svojo ljubimko in Chudovičem, ki ni hotel svojega gospoda zapustiti, naravnost v Petrov Dvor, v roke svojim neprijatlom, domišljevaje si ta ubogi, strahu in plašljivosti omehkuženi vladar, da gane s prostovoljno udajo srce Katarinino. Ali ta je dihtela le po maščevanji. Komaj Je zaslišala, da se car bliža, izposlala je kozake, in ti, obdavši kočijo, spremili so jo v Petrov Dvor, ki je bil napolnjen z vojaki gard. Tu se ustavi kočija. Grofinja Voronzova je stopila prva iz nje. Komaj pa se je njena noga dotaknila tal, zgrabili so jo vojaci ter jo odpeljali v temno ječo. Taka se je tudi zgodila s Chudovičem, ki se je sicer hladnokrvno z mečem v roci surovim be-ričem v bran postavil, pa kmalo je bil premagan. Cara so odpeljali v eno izmed najslabših Bob. Tukaj so mu šiloma pobrali vse znake carske dostojnosti ter ga slekli do srajce. Tako so ga pustili dve uri. Med tem časom je prišel grof Panin. Ukazal je, naj dado caru obleko nazaj, ter ga zagotavljal, da ostane le kratek čas zaprt, potem pa se lehko odpravi po svoji želji v Holštin, ako podpiše list, kterega mu je grof podal. Z grozo, gnjusom in preklinjevanjem svoje omahljivosti in zaupanja v Katarinino velikodušnost čital je list, v kterem je med drugim stalo: ......„V kratki dobi svojega vladanja sem sprevidel, da se moje moči s to težo ne morejo boriti. Država bi bila po zanemarjenosti, ktere je bila kriva moja slabost, v nič prišla — in mene bi bila doletela večna sramota pred sve- tom. — S tem proglasujem tedaj slovesno, brez posiljenja, pred rusko državo in pred vsem svetom, da se odpovem ruskemu tronu, in da se ne bom nikoli z nikakoršnim vzrokom mešal v vladne zadeve te države. Nikdar vež se ne povrnem na Rusko niti sam niti s pomočjo, naj mi jo ponudi kdorkoli hoče. To prisegam slovesno pred živim Bogom in pred vsem svetom, in lastnoročno podpišem to odstopno listino". Jeze ves prevzet vrgel je Peter ta sramo-tivni spis grofu v obraz. „Reci Katarini, da raji umrjem, nego bi podpisal, in da grozoyitejši z mano ravna, nego hiena". Panin odide. Uro pozneje je bil nesrečni car obdan z obilnim oboroženim spremstvom ter odgnan v Robso, carski grad, dvajset vrst od Petrograda oddaljen. Še bi se bil lehko otel. Častnik, ki je vodil spremstvo, obnašal se je proti njemu jako spoštljivo in pozorno. Ko je car tožil, da mu slabo prihaja, velel je pri krčmi postati, poročil Kozakom, da bi konje razsedlali, in še straže ni postavil k izbi, v kteri je počival car. Kacih trideset korakov za krčmo se je širil gozd. Krčmar se je zgrudil caru k nogam ter ga prosil, naj bi mu zaupal, da skliče seljake, dosle njegove verne podložne, ki poskusijo s kosami in vilami oboroženi, na prvi njegov migljej osvoboditi cara, ter ga tudi gotovo osvobodi. Nagel sklep, in Peter bi bil otet, kajti Pe-trograd je bil skoraj brez vse vojske, in v glavnem mestu je imel car še mnogo prijateljev, ki so čakali naglega in pogumnega ravnanja, in Petro-grad bi bil zopet v carovih rokah. Pa osoda je drugače sklenila. Car se ni dal pregovoriti in šel je prostovoljno v ječo. Velikansko delo se je posrečilo. Katarina je bila carovna, njen nasprotnik je bil kot jetnik v njenih rokah. V triumfu, moški oblečena, vrnila se je v glavno mesto na čelu gardinega polka, ki je bil, kot bi se vračal iž boja ter bi bil pridobil veliko zmago, ozalšan z jelovimi vejicami. Ljudstvo je padalo pred Katarino na kolena, razni uradi in duhovstvo bili so pri vhodu njene palače zbrani, da bi jej svoja voščila javno izrekli. Bliskom je skočila s konja, ter prednje in najveljavniše osebe poljubila na levo lice, kar je bilo znamenje največega spoštovanja, ktero se je takrat na Ruskem osebam yisocega stanu skazovalo. Sedaj je začela Katarina razdavati darove svojim vernim. Panin je postal prvi minister. Orlov general, stotnik Razemowski je dobil red Aleksandra Nčvskega, kneginja Daszkova red sv. Ane v brilantih. Tudi privrženci carovi so bili pomiloščeni; samo Chudovič je izgubil svoje rede in častništvo ter bil pregnan v Sibirijo. Grofinja Voronzova jo bila obsojena k smrti gladu, na velike priprosbe dvornikov pa je bila poslana v Tobolsk. Prvi ogenj je minul. Ljudstvo in vojska ste se predramili iz omamljivega navdušenja. Vse je godrnjalo, mornarji so očitali gardam nezvestobo in izdajstvo, da so za denar in žganje prodale cara; te pa so one ravno s tem dražile. Nastali so prepiri in tepeži, in iz njih prelivanje krvi. Tudi iz Moskve so prišle neprijetne novice. Carski namestnik je sklical tamošnje polke in ljudstvo, prečital jim ukaze, vsled kterih je Katarina zasedla tron, ter končal z besedami: „Živela Katarina!" Pa nihče se ni vdeležil tega slavoklica, vse je ostalo v žalostnem, temnem molčanju. Tiho so se vrnili vojaki v kasarne, ljudstvo v svoja stanovališča. Zarotnike je to jako osupnilo. Bilo je ustanovljeno, da se mora vsekako odstraniti možr ki še uživa ljubezen pri ljudstvu in vojski. V Robši, kjer je bil car zaprt in kjer je bila majhina posadka, zdel se je car še nevaren, in zato so ga odpeljali po noči v Chopro, na posestvo stotnika Razemowskega, kjer so ga ko-zaci stražili. Šest dni je bival car v tej samoti, ne vid6 razun svojega strežaja nikogar, nego poveljnika kneza Baratinskega, še mladega moža, ki pa je bil carovni popolnoma vdan. Sedmi dan ob enajstih zjutraj dal se je oglasiti general Orlov se svojim pobočnikom Je-plovem, da bi, kakor je rekel, caru radostno vest sporočil. Car ga je sprejel. Po skazani časti vzel je Orlov listino, ktero mu^je bil prej Panin predložil v podpis, ter prosil Petra, da bi jo podpisal. Pa komaj jo je car zagledal, raztrgal jo je na kose ter jo vrgel generalu pod noge. „Zelo žal mi je tedaj, da mi ni ugodna sreča", — pravi Orlov — „spremiti Vašo Milost do Revala, kjer vas čaka carska ladija in vaših daljnih povelj. Blagovolite pak pomisliti, da njihovo Milost, našo najmilostivišo carovno vaš odpor nemilo užali, in predrznem se, dati Vaši Milosti eno uro premisleka". „Ni treba časa k premišljevanju", odvrne jezno car. „ Katarina se bo še radi tega pokorila, da z menoj, svojim gospodom in soprogom tako nečloveško ravna". „Tedaj recite dovoliti, Milost", pravi hinavsko Orlov, „da bi prej, nego otidem, smel prositi, da bi mi bilo dovoljeno z Vašo Milostjo obedovati, ker me je carovna, trdno prepričana, da Vaša Milost njeno prošnjo izpolni, preskrbela s slaščicami, dobro vedoč, da ne morete tukaj v tej samoti nič dobrega za prigrizlej dobiti". Ubogi car pogrešaje yže davno dobrih jedi in steklenico dobrega vina, ktero je neizrečeno ljubil, sprejel je ponudbo. Po kratkem sprehodu, na kterem je Orlov mnogo novega pripovedoval, sedli so k mizi; k obedu je bil tudi povabljen generalov pobočnik in knez Baratinski. Po ruskem običaji se je pilo pred jedjo mnogo likera, car je pil neprenehoma, in Orlov ni pre-jenjal v svojem zanimivem pripovedovanji, ktero je bilo caru všeč. Brez vse nezaupnosti, nadjaje se kmalo sprave in rešitve iz ječe, bil je car najboljše volje, kteri so zraven sedeči pritrjevali. Nesrečni car ni slutil, da je s poslednjo steklenico vina, ktero je izpraznil na zdravje skorajšnjega miru in sprave, izpil tudi primešanega strupa, ki je začel kmalo svoj učinek kazati. „Ti si me ostrupil, malopridnež!" zarjove Peter; „tu imaš plačilo za svojo nesramnost!" in treščil je va-nj steklenico, ki je ravno napolnjena pred njim stala. „Mleko! mleko! za Boga, mleko!" klical je beže k durim. Zvesti strežaj prihiti. Car se mu zgrudi v naročje, ter kliče, obilne solze pretakaje. „Ni jim bilo to dosti, da so me pripravili ob krono, sedaj mi hočejo tudi življenje vzeti!" Steklenica je le nekoliko zadela Orlovu glavo. Pogumno in naglo poskoči, iztrga cara strežaju iz naročja, kterega pak knez pahne iz sobe, na to vrže pobočnik Jeplov vladarju prtič okoli vratu ter ga jame daviti. Strah pred smrtjo dodal je Petru nadnaravne moči; treščil je Jeplova ob tla ter bežal zopet k durim. Pa Orlov in knez Baratinski sta ga zadržala, krepko ga objemši. Jeplov je potem naredil iz prtiča novo zadrguljo, in kmalo potem je ležal tu nesrečni car, premagan po strupu in lokavem umorstvu, kot mrlič. Ruski car je poginil v rokah knezovskih in vitežkih malopridnežev. Njegovi verni Holštinci so mu kmalo sledili Katarina jim je dala orožje pobrati ter ukazala, da bi bili v Kroni na ladije odpravljeni. Ali barbarski Galicin dal jim je trohnelo ladijo, ki se je takoj potopila, ko je komaj iz pristaje prišla. Le nekteri so se rešili s plavanjem na bližne morske skale; tam pa so poginili; nečloveški Galicin jih je pustil ondi brez vse pomoči. Vojniška republika Zaporožkih kozakov. (Češki spisal J. Pervrolf, poslovenil Andrejčekov Jože.) Kde jste vy panove kožici janaei ? Kosti json v moliyle a šavlenky v bl&tci! (Nadgrobna pesen puškarju.) V južnem delu evropske Rusije, na ravnili krajinah po obeh straneh Dnčpra in njegovih pritokov se razširjajočih, stanuje narod maloruski po številu kacih 10 milijonov duš. Ta narod nam je ne le po svojem krasnem, harmoničnem jeziku in običajih, temveč tudi po tragičnej osodi tako blizo, da zasluži našo posebno pozornost in sočutje. Govorimo li o davni mali Rusiji (to je o krajih, kjer so prebivali Malorusi), moramo narediti velik razloček med temi in severnimi V6-likorusi, ko jih veliko število obstoji iz poslo-vanjenih Čudov in Tatarov. V mali Rusiji je bila za davnih časov „mati ruskih mest" — Kijev, južno središče celega naroda ruskega, ki na vzhodu ni presezal gornega Dona in Moskve; v mali Rusiji je bil položen prvi temelj krist-janstva in literature slovanske. Ruska plemena dalje proti severu bivajoča, kojih središče je bil staroslavni Novgorod, bila so le rastlike glavnega plemena poddnčperskega, imajoča s temi skoraj enaki jezik. Današni Belorusi in Rusi Novogradski so bili po jeziku bliže in so še sedaj svojim južnim bratom, nego vzhodnim. Po napadu Mon-golcev v trinajstem stoletji je prišla Rusija v žalostno stanje, čigar nesrečne nasledke deloma še danes bolestno čuti. Ž njim so bili zadušeni krasni početki domače izobraženosti, ž njim je bila položena na stoletja med zapadno in vzhodno Evropo zagraja, ki deloma še dandanašni traja, on je bil vzrok, da se Rusi še nikakor ne morejo meriti sš zapadom, za kterim še sedaj v mnozih rečeh zastajajo; kar pa je najhuje, ž njim je bil položen temelj gnjusnemu despotismu in rob-stvu, reči tako odpornej slovanstvu. Jedro po-mongolenja, despotične Rusije, bile so krajne prej čudske — Moskva, ki je pogoltnila v toku nekoliko stoletij vse južne in zapadne ruske krajine. — A gledi! v enih žalostnih časih despotizma pokazal se je zopet bujno ravno v prejšini pred- mongolski Rusiji živel narodni, demokratični;. Mislim namreč tu na severu, republiki Novgorod--sko in Pskovsko, na jugu republiko Koraško:. Povsod so vladali knezi odvisni ne le od moskovskega, ampak tudi od litevskega velicega. kneza — samo občani Novgorodski so vladali sami svoje razširjeno, tjakaj za Ural se poteza-jočo, republiko, katera je tudi Vjatski dala začetek, ki je pod svojim presidentom — posad-nikom, ošabno klicala: „Kto proti v Boga i velikago Novagoroda?!" — Šestnajsto stoletje je storilo konec tudi poslednjemu temu ostanku slovanske svobode na severu; Pskov in Novgorod morala sta se vdati zmagovalnemu meču moskovskega cara Ivana, katerega sami Rusi zovejo okrutnega. V tem stoletju pa se nam pokaže na jugu okolo vodopadov (porogov) Dnčprovih druga republika, če tudi vojniška — Kozakov Zaporožkih. Prej sem pravil, da je osoda naroda Malo-ruskega (tu ne mislim samo Zaporožcev, temveč tudi ljud in Kozake Ukrajinske) nekoliko podobna eeskej za časov husitskih vojsk. Proti koncu šestnajstega stoletja začno se strašni boji med Poljaki in Malorusi, ki so se priznavali k pravoslavni veri ter bili siljeni h katoličanstvu; pa Nar. bibl. 4 ti boji niso samo naboženski, temveč tudi narodni proti Ljachom (Poljakom), „katere je hudič po enem kopitu ustvaril" (prislovica maloruska), a končajo se z občnim podjarmljenjem Malorusov; preganjanje in glasovite dragonade Jezuitov so se godile sočasno v Čehah in mali Rusiji, ktere niti strašna ustaja celega naroda pod Bogdanom Chmelnickim (1648—1657) ni mogla oteti žalostne osode. Mala Rusija raztrgana od Ljachov in Mo-skalov je okusila enako osodo z ostalimi krajinami moskovskega carstva. Najdalje se je ustavljala svojim sosedom — aristokratičnej republiki poljskej, samosilnikom ruskim in sultanom turškim — demokratična republika Zaporožcev (enako kakej izgubljeni trumi busitski na vzhodu), katero je sicer pozneje vzdrževala vzajemna sumljivost onih treh držav do leta 1775., ko je bila tudi ta republika konečno spojena z mogočno Rusijo. I. Domovina slavne Zaporožke vojniške republike obsegala je za njenih najcvetejših dob (1600—1770) sedanje ruske gubernije Jekate-rinoslavsko in Chersonsko (mimo treh okrožij med Dnčštrom in Bugom). Obečno moremo zaznamovati njen obvod na severu z rekami Orlom, Tjasminom in Viso (ki so jo delile od ruske in poljske Ukrajine), na zapadu z gornim Bugom in pobužkimi stepanci, (ki so jo ločile od trum nogajskih Tatarov: budžačkih in jedisanskih), na jugu z Dnčprom in Konjskimi vodami, (ki so jo ločile od trum jedičkulskih in dzambulujskih), na vzhodu se je raztezala za reko Kalmius do Donskih Kozakov, prostiraje se nekdaj celo do azovskega morja. Te obširne krajine, imenovane „divje polje", bile so razdeljene v pet, pozneje osem okrožij — poslank: Orelsko, Protovčansko, Samarsko, Kalminško, na levem bregu Dnfcpra, Bogogardovsko, Kodaško, Inhulsko in Progno-jinsko na desnem bregu. Zaporožje je bilo sestavljeno iz vojakov (ne-oženjenih zaporožkih ali nizovih) v razloček od ukrajinskih, in iz naseljenih oženjenih Kozakov. Njih sedišče in središče je bilo Sič (seča), z okopi in koli utrjeno mesto, postavljeno na kakem ostrovu Dnčprovem, navadno ne daleč od ustja reke Konke; Sič se je imenovala tudi Koš (morda zato, ker je bila obgrajena s koli ter bila podobna košu). S predmestja (kramarskega bazara) prišlo se je 4* skozi brano (vrata), ki je bila zavarovana z bastjo in topovi, na ryuk — trg, kjer je bilo osem in trideset lesenih koč — kuženov, stoječih v krogu okoli nasipa, palanka (stanovanje) kozaških načelnikov, kancelija in vojniška kasa, hram matere božje (Pokrov), šola, stanovanje duhovstva in druge. Kurženi so imeli svoja lastna imena bodi si od ukrajinskih mest (Baturgeski, Humauski) ali pa od kozaških načelnikov (Brzuchowiecki). Od leta 1735. bila je tukaj tudi majhna trdnjava z rusko posadko, „novosičskim retranchementom". Zaporožka vojska je bila sestavljena iz sta-rašin in tovarištva, bivajočega po kurženih, sta-novališčih neoženjenih tovarišev, ki so bili prvi gospodovali v deželi; razdelili so se mej nje vsako leto travniki, polja itd.; naseljeni, oženjeni kozaci so bili podložni tovarištvu. Vojniški starešine bili so voljeni na čas (navadno na eno leto; ako so bili priljubljeni, mogli so biti zopet izvoljeni) od tovarišev na občnem vojniškem posvetovanju; obstajali so iz atamana košovega, vojniškega sodnika, pisarja, asaula in iz nekaterih zaslužnih Kozakov, ki so včasih te urade nadomestovali. — Ataman košovi bil je glavni civilni in vojniški načelnik celega Zapo- rožja, imajoč tudi kot sodnik vrhovno oblast, ki pa je bila obmejena z občnim vojniškim posvetovanjem in shodom starašin, katerim je moral prej vsak namen razodeti! „ A šoo bratčyky budem teper robyty?" bil je navadni izraz v začetku vsacega zborovanja. Sodnik je bil president voj-niške sodnije a pri Denazočnosti atamana njegov namestnik in zakladnik. Pisar je bil minister vnanjih zadev in sekretar vse vojske, spisoval je vse listine in pogodbe, ki so se tikale vojske. On edini izmej vsega starašinstva je moral biti literarno izobražen človek, kajti drugi včasih še pisati niso umeli. Asaul je bil generalni adjutant atamanov ter minister policije in prava. V boja sta bila on in obozni (načelnik topničarstva) glavna pomočnika atamanova, ki sta delila ko-zakom plačilo in potrebno hrano. Njegovi pomočniki so bili podasauli, polkovi starašine in dovbyš (bobnar). Vojniški starašine, ki so sploh le ob časa vojske uživali večo važnost, imeli so svoje znake, katere so jim dajali v čast najprvo poljski kralji, potem pak ruski cari. Atamanov znak je bila bulavna — votla srebrna palica na vrhu pozlačena ter okrašena z drazimi kameni ; sodnikov znak: pečat in trst (palčica), asaulov tudi trst, pisarjev črnilnik in pero. Te znake so nosili pri slavnostih, pri katerih so se pokazale tudi ostale vojniške dragocenosti, prapor napravljen od leta 1576 —1654. z belim polskim orlom v rožnobojnem polju, ki pa je bil zamenjen z dvo-glavnim orlom ruskim, bunczuk — žrd z zlatim oblom na vrhu, krog katere je bil pripet pra-porček in konjski rep, pernacz — majhina bulava se šestimi peresi; te dragocenosti so nosili sta-rašine: choružij (praporšček), bunczuczny in per-nacznij. Eazun tega je imela vojska se druge znake, srebrne litavre (tympane), značke — manjše prapore, a male železne pernacze. Poslednja dva sta bila znaka polkovnikov izposlanih (pohodnih) kakor tudi palankovih. Vsakemu polkovniku sta bila v pomoč polkovi asaul in pisar; značek polkovnikov je nosil pred njimi polkov praporšček. Načelnik kurena je bil ataman kureni ne-obmejen vladar v svojem kurenu. To čast so mogli doseči le čislani kozaci, a samo izmej njih izvoljeni vojniški starešine. Ataman kureni ni hodil v boj, imajoč za to zastopnika „nakaznega atamana kurenovega". Njegov znak je bil značek, katerega je nosil pred njim kurenov praporšček. Ostali manjši častniki vojniški so bili: 1. dov-byš, ki je sklicoval z bobnanjem 1. dan prosenca vsako leto vojsko k občnemu posvetovanju; dovbyš je bil tudi policijski uradnik. — 2. vojniški puškar, oskrbnik artilerije. — 3. tolmač, kakovi diplomat v pomoč pisarju pri obravnavah z okolnimi narodi : Polaki, Moldavani, Grki, Tatarji in Turki. — 4. Kautarij (Kautar, tatarski — mera), nadzornik pri meri in vagi vsega trgovanja na predmestji, kjer so morali vsi ptuji kupci plačati mito. — 5. oskrbniki, ki so poberali brodnino pri Dnčprovih prevozih iz Nikytiuskega, Kodaš-kega in Samarskega okrožja. — 6. ataman sičine šole, učitelj v Siči pod nadzorništvom duhovna. Konečno so bili vojniški stadnik, družinski ata-mani — načelniki naselbin oženjenih Kozakov, a v vojaški kanceliji pisarji, podpisarji, kance-laristi, podkancelaristi a mnogo druzih korakov izurjenih v pisavi. — Vsi ti častniki, kakor tudi vojniški tovariši, niso smeli biti oženjeni (obabeni), nobenej ženi ni bilo dovoljeno prebivati v tiči in zimovnicah (stepnih dvorih). Vravnava na Siči je bila popolnoma republikanska. Vsi so si bili tu enaki; noben starašina ni imel ob času miru kakih prednosti] pred tovariši,, kateri -so ga bili zvolili, kateri so mu pa-tudi mogli čast odvzeti, videti njegovo nesposobno«t ali nevrednost. Ta enakost se kaže tudi v vseh listinah, katere so pošiljali ptujim vladarjem, s katerimi niso samo atamani obravnavali, temveč vsi Zaporožci. „N., ataman košovi, sodnik, pisar, asauli in mi atamani vseh kurenov, a vse tovarištvo kurenovo, nizova vojska Zaporožka", bil je navadni izraz v začetku listine. Kurenovi tovariši so jedli skupaj, kakor stari Špartanci, iraa-joči občno posestvo; ataman, pisar, kuhar (kaševar) in zakladnik oskrbovali so v kurenu različna opravila njih se tikajoča. Sič je bila pribežališče vseh upornikov in ubežnikov iz okolnih dežel; tu je bil vsak brez izjeme sprejet mej tovariše ter zapisan v kak buren, ko je sprejel pravoslavno vero, prisegel kralju polskemu (pozneje caru ruskemu) in vojski .Zaporožki, ter se podvrgel dosti težki skušinji, ki bi dokazala njegovo urnost in neustrašenost