Inserati se sprejemajo in velji Pristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat
IX 16
n it u II
Pri večkratnem tiskanji se eena primerno imaujša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravniitvo administracija) in ekspedicija ra Starem trga h. št, 16

Političen list za slorasii iiarofl.
Dežman.
Ni dolgo tega, kar je nek dopisnik našega lista iz Dolenjskega izrekel svoje začudenje nad tem, da Dežman, glasoviti ropotač našega deželnega zbora, na Dunaji tako trdovratuo molči, da je, kakor bi ga ne bilo v zbornici. Med vsemi nemčurskimi poslanci s Kranjskega se je oglašal tu pa tam uajmlajši — dr. Sehaffer, čegar besedikanje pa je sam minister prav dobro imenoval „geschwätz." V kak glas so prišli njegovi tovariši po njem, si vsak lahko misli.
Kako li, da je Dežman, ki je v kranjskem deželnem zboru vedno na škripceh, na Dunaji tako stanovitno molčal? Je li „neustraš-ljivega" kolovodja nemčurjev pred ministri strah? Ali se mu jezik razveže le takrat, kedar je prilika udrihati po narodnjakih? Dobi njegova beseda le takrat razjedalno lastnost, kedar je namenjena proti njegovim nekdanjim — bratom, Slovencem? Kaj tacega si mora človek misliti, če bere ali sliši druge govore iz ust tega moža, ki so prazui kakor napihnjeni mehur, suhi kakor listje.
Posebna lastnost odpaduikov vsake vrste je ta, da tega, kar so bili, ne morejo popolnoma zatajiti. Naj se naroden renegat še tako prizadeva, zatreti v sebi prvotno naravo, spo-minj do matere svoje, — pridejo vendar trenutki, ko si vse to prodere pot skoz vsiljeno tujo odejo, kakor mokrota skoz zid, če ga še tako lepo in debelo pobeliš in pobarvaš.
To se je pokazalo tudi pri Dežmanu , ki je 14. t. m. vendar spregovoril. Govor njegov v obče nima nikake pomenljivosti , vse so le pene. Vendar je tudi v teh penah neko jedro, ki se da prijeti, ker kaže, da je ta kolovodja nemčurjev poln načel sebi si nasprotnih, ali
pa, da mu je morda proti njegovi volji ušlo nekaj , kar je vsaj v deželnem zboru našem, pri shodih „konštitucijskega društva", v svojem „Tagblattu" itd. do zdaj skrbno skrival iu zatajeval, namreč, da je tudi on Slovenec. „Mi smo in hočemo biti Slovenci" — je rekel 14. t. m. v državnem zboru — „le Hrvatje nočemo postati — čeravno je tudi ta narod vse časti vreden."
Da se važnost te izpovedi popolnem razumi, treba opomniti, da je Dežman govoril v imenu svojih tovarišev v državnem zboru, t. j. dr. Schafferja, dr. Suppana, Hočevarja in drugih. Tedaj so in hočejo biti Slovenci vsi Dež-manovi pajdaši, ki so ga gotovo pooblastili, da to izreče na javnem mestu, v zboru, ki po večiui Slovanom nikakor ni prijazen. Rep tega stavka je pa vendar nekako čuduo zavit in kaže, da Dežmanova glava ni vselej jasna, ker se mu po možganih spreletavajo po odpadstvu naselivše se muhe. „Čeravno so Hrvatje časti vreden narod, vendar mi (to je dr. Sehaffer, dr. Suppan, Hočevar in zastopnika velikega posestva) nočemo postati Hrvatje." Da se te besede le tako, nikakor drugače, smejo razumeti, sledi iz tega, ker Dežman, kakor smo že dokazali, kar je jasno ko beli dan, v državnem zboru ne zastopa svojih dolenjskih volilcev, tedaj tudi ne sme in ne more govoriti v njihovem imenu. Kar govori, govori le v imenu svojem ali svojih tovarišev poslancev, ali k večemu v imenu svojih ljubljanskih somišljencev.
Če je pa taka, od kod ta nagli prekuc vseh njihovih dosedanjih principov? V deželnem zboru kranjskem smo Dežmana večkrat slišali udrihati po Slovencih, kterih načela so mu bila le abotue domišljije. Njegovi prijatelji, med njimi tudi dr. Suppan in vit. Langer,
so mu takrat prikimovali. Kako li, da zdaj na Dunaji trdi to, česar se je v Ljubljani tako ua vso moč branil, da si privzame priimek, kteri mu je bil prej javno razžaljenje? Mislimo, da gosp. Dežman to, kar govori, vsaj sam verjame , in če se proglaša za Slovenca, s tem ne misli komu kaj natveziti.
Slovenec je tedaj gosp. Dežman z drugovi vred, le Hrvat noče postati. Zakaj se brani Hrvatov? Saj brž pristavi, da so časti vreden narod. Kdo tedaj more to naravo polno nasprotje spregledati?
Pa še nekaj je razvidno iz teh besedi, da Dežman namreč še zdaj ne ve, pri čem da je, da mu možgani menda še niso prav čisti, kajti sicer bi ne bil z onim stavkom prekucnil vsega s tolikim trudom sozidanega poslopja , ki se imenuje „nemčurstvo," ne bi bil, prisvojivši si priimek „Slovenec", svojih načel tako nagloma v vodo vrgel, ne svojih prijateljev kompromitiral s tem, da jih stavi na sum, da so vendar le Slovenci. Kako hvalo mu bodo zato zapeli, ne vemo, nas tudi ne briga, zadosti nam je to, da je v državnem zboru za-donela iz ust nemčurskega prvaka beseda, da so Kranjci Slovenci in da celo on ne more nič druzega biti. Zapomni naj si kdo izmed naših poslancev ta stavek, da bo ob priliki v deželnem zboru ž njim pod nos dregnil.
Okrajni glavar Vestenek pred državnim zborom.
Kakor smo že unidan povedali, je pri obravnavi državnega proračuna 9. t. m. govoril slovenski poslanec dr. Vošnjak o vplivanji vradnih organov pri volitvah ter pri tej priliki kritikoval zlasti obnašanje litijskega okrajnega glavarja Vesteneka, zarad kterega so bili
Omnibus.
(Spisal Obadovič I.)
(Konec.)
Bil sem sedmošolec in inštruktor v neki krčmi. Ravno sem pravila ubijal učencu v glavo, kar zaslišim vpitje. Ozrem se, in kaj vidim? Krčmarica je dekli pripeljala zaušnico, tako pravilno, da sam jaz ne bi bil mogel storiti bolje. Ostrmel sem I — To je prva izjema, ki sem jo videl.
Eden listov je oni dan prinesel za me strašno vest. Od nekod ima dopis, ki pravi, da je zakonska polovica z litrom razbila nos nekemu učitelju in vodji dotičnih nemčurskih profesorjev. Volksbildner z razbitim in zli-manim nosom je moral doma ostati, in v šoli so ga namestovali gosp. vikar. — Druga izjema! Nos razbiti z litrom I K temu je potreba: dobro meriti, roko pošteno v po-lokrogu zasukati in krepko udariti. Ženska, pa razbije nos! Kdo se ne bi čudil? Ali je bila
s tako sposobnostjo ustvarjena, ali si jo je pa pridobila s pogosto vajo. Kdo ve?
Možje, v nevarnosti so naši nosovi 1 Že zdaj se nam nosovi radi pačijo; mnogi izmed nas imajo vsled nosljanja kopitaste in capa-taste nosove, mnogo imajo vsled „kaplje" sredi obraza kufer ali gobasto bunko. Zdaj nam naj pa še nežni spol z litrom masti in mlinči nosove, ki lepo stojč na naših obrazih kakor milo jagenče na brdul Znano vam je, kako poželjive in volčje so ženske za posnemanje. Če danes ena pet kil arovce naloži na glavo, črez pet dni že hodijo po ulicah žene, ki imajo na glavah gore Libanonske, da se plašijo konji. Kaj bode z nami, ko nam bodo ženske, obsedene od neusmiljenega duha, razbijale nosove! To sicer še ne bi bilo najhujše — poslovenjeni Dezember bi nam lahko povedal še kaj hujšega, kdor ve, ta ume! — pa bi vendar bilo že dosti hudo, da bi „močni spol" za nekoliko let prišel ob lepe nosove. Kdo ve, ali se mej ženskami ni splela pošastna zarota, izmaličiti nam obraze! Precej se lotimo
premišljevanja, da že v začetku pridemo v okom groznim nameram; sicer bode prekasno.
Zvrhoma sem natlačil lulo, zažgal sem dražestno zel, in po sobi stopaje sem delal dim in tuhtal, kaj je nam storiti. Naš položaj je eminentno kritičen, nevarnost očividna. Oj ubogi nosovi! Tipal sem in tipal, da sem do-tipal žilico, ki vede do našega otenja. Iz najdene žilice privreta dva predloga:
Prvi predlog je : Kdor se ženi, naj preišče, ali ima njegova bodoča moško sposobnost, dajati pravilne zaušnice. Kdor kaj takega zapazi, na svoji nevesti , naj se jej odreče, naj se jej odreče, da mu kasneje ne bode nosu razdrobila z litrom.
Drug predlog je ta: Za tiste, ki so že vpreženi v sladko jarmo , naj se ustanovi zavarovalnica nosov. Taki soprogi naj bi imeli železne oklepe za nosove. Ni hent, da bi liter prebil železo ! — Če bi pa vendar žeua zasačila kedaj moža brez oklepa, in mu z urno roko razbila nos, naj bi se poškodovanemu dal polovnjak dobre kaplje, da si s tem nekoliko
Po pošti prejeman velja:
Za ceio leto . . 10 gl. — kr. sa pol leta . , 6 .. _ „
ca četrt leta	U . 50 ..
n n ;
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. ta pol leta .	4 ,, 20 „
sa četrt leta .	2 „ 10 ,,
V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na Bregu hišna
štev. 190.
izhaja po trikrat ua teden in sicer v torek. četrtek in Koboto.
slovenski listi že večkrat zapečateni. Opiraje se na govor goriškega poslanca, grofa Coro-^jiinija, je dr. Vošnjak govoril: f- „Kar je spoštovani gospod poslanec grof Coro n in i tako izvrstno in resnično povedal o vplivanji vlade, ki se niti nepostavno st i ne boji, na volitve in o tistem vsiljevanji dejanskih vradnikov v za-zaupna nameščenja pri ljudstvu, mi daje povod, da uavedem dotičen slučaj tej slavnej zbornici, in sicer s Kranjskega, iz dežele, kjer je slovenski narod, ki je sicer z davki jako dobro obla g udar jen, a tem bolj v političnih in n a r o d n i h p r a v i c a h p r i k r a j š a n Po glasovitih volitvah za kranjsko trgovinsko zbornico, o katerih ne postavnosti se je že v tej zbornici govorilo, bil je mladi tajnik ijubljanske deželne vlade, menda v zahvalo za njegove velike zasluge pri teh volitvah, imenovan za ces. kr. okrajnega glavarja. Lavorike, ktere si je pridobil na polji volilne agitacije, mu tudi na njegovem novem mestu ni.-o dale spati. Lani se je res po skupini ve-licih posestnikov vrinil za poslanca v kranjski deželni zbor. Letos si je v glavo ubil, da se če izvoliti dati v cestni odbor svojega upravnega okraja litijskega, da postane potem njegov načelnik. Volitev se je zgodila; volilci, večidel župani — bili so pa tako trdovratni, da silnega okrajnega glavarja niso hoteli voliti. Kaj se zgodi? Akoravno se je popolnem zakonito volilo, je vendar dež. vlada volitve za neveljavne izpoznala in nove razpisala. (Klici na desnej: čujte !j
Pri drugej voiitvi se je posrečilo vztrajnim agitacijam in celemu vradnemu pritisku, kakor ga vporabljajo o takih prilikah politični organi, okrajnemu glavarju vsaj toliko, da da je bil v odbor voljen.
A ko se je odbor zbral, vendar ni hotel tega strastnega mladega moža za načelnika voliti. Kaj se pa zgodi? Zaradi te upornosti se je odbor, dasi je bila volitev popolnem zakonita, zopet razpustil in v tretje se je volitev razpisala. (Veselost. — Klici: čujte!) Okrajni glavar si je dal največji trud, da bi vsaj pri tej tretjej voiitvi tako vdane elemente dobil v odbor, da bi on zmagal. Uporabil si je znani agitatijski aparat vlade, obljubovalo se je, strašilo, žugalo županom, ki so volilci v cestni odbor. Posebno litijskega župana, splošno čislanega gostilničarja, ki že 16 let brezplačno županuje v splošno zadovoljnost, je okrajni glavar preganjal s srdom, ki ni čisto nič viteškega imel v sebi.
Končno je tako daleč šel, da je svojim podložnim vradnikomodločno prepovedal z okrožnico, da ne smejo hoditi v to gostilni co (čutje') Vendar ni dosegel, česar se je nadejal. Odborniki so bili s tem še bolj razdraženi, in ko se je končno volilo, je okrajui glavar res propadel, in 25. novembra t. 1. so bili voljeni zares neodvisni možje. Res bi rad vedel, kaj bo vendar deželna vlada kranjska zdaj počela , in bo li tudi to tretjo volitev ovrgla.
Tako ravnanje, gospoda moja, ki v političnih v radi h ne kaže administrativnih organov, ampak le politične agitatorje, tako ravnanje pač vladne avtoritete v deželi ne more poviševati. (Dobro! na desnej.)
Stanje opozicijonalnega časnikarstva na Kranjskem je še veliko bolj brezvarstveno in nezakonito kakor na Tirolskem ali Češkem, a pridržujem si, o tem predmetu govoriti pri debati o budgetu ministerstva prava.
Mi Slovenci smo sicer že vsega vajeni in bomo —ako Bog da, tudi tla-čenje sedanje vlade prenesli.
Nazadnje se bode tudi ta vlada k mrtvim vlegla, iu potlej — tega naj si bodo ekscelencije na vladnej klopi v svesti — se ne bodo mučeni in tlačeni ljudje od žalosti jokali, k večjemu od veselja se bodo. Dobro! na desnej.)"
Tem dr. Vošnjakovim pritožbam oporeka Dežman, ki sicer vedno molči, in le tedaj skoči po konci, kadar čuje o tožbah naših, da bi jih zavračal. Dežman pravi, da ni res, kar je dr. Vošnjak govoril in da je le hvaležen, če se politične, oblasti vtikajo v občine s podporo.
Dr. Vošnjak na to odgovarja: „Gospod poslanec za Kočevje je v svojej znamj sofi-stičnej navadi pozornost visoke zbornice odtegnil od reči, ktero sem jaz v svojem govoru naglašal in je druga vprašanja privlačeval , ki niti ne spadajo k tej stvari. On ni poskušal ovreči niti dvakratnega nepravičnega raz-puščenja uiti imenovanega cestnega odbora, niti vplivanja ua volitve popolitičnej oblasti poskušanega, ker tega pač ni mogel. Jaz torej ne morem pritrditi misli nj. eksce-lence gospoda ministra notranjih zadev, da so z odgovorom g. poslanca Dežmana moje pritožbe odpravljene."
poplahne žalost in spominj na nesrečo ne koliko osladka. Pravila za takošno zavarovalnico bi bilo gotovo potrjena v občni blagor nosooklepnikov.
To sta moja dva predloga, ki ju občinstvu izročim v premislik. Če ve kdo svetovati kaj boljega, stopi naj na dan! Vsakako bi bilo najboljše, naj se v raznih krajih osnujejo odbori, ki bodo prerešetavali to nujno vprašanje. V Ljubljani naj se napravi centralni odbor, ki bode vodil vso stvar. Če bo pa moj nasvet ostal v samoti, obžalovali bodemo črez nekoliko let našo zanikarnost, ko se bodemo imenovali „breznosi" spol.
Zares, veliko slovenske filosofijc tiči kratkem stavku: „ženska je hudir"; ali vendar ni šment, da ue bi moški mogli vsaj enkrat priti ženskam na konec. Živeli oklepi I Živela nosna zovarovalnlca I Ne udajmo sel — Cete-rum vero censeo, nasos non esse delendos.
Politični pregled.
V Ljubljani, 21. decembra. Avstrijske dežele. Cesar so se 17. t. m. iz Budapešte vrnili na Dunaj, kjer so 18. t. m. sprejeli več odličnih oseb, med kojimi je bil tudi tirolski namestnik grof Taaffe in iški grof Jožef Auersperg. Znano je, da grof Taaffe velja za moža, ki bode sostavil novo ministerstvo, če sedanji ministri odstopijo, kar se sedaj zopet jako govori.
Pred državnem zborom se je imel 17. t. m. zagovarjati minister kmetijstva Dzvonkovski priporoča, da naj se dovoli, kolikor je nasvetovala vlada. Ilarant graja določbo, da morajo otroci po osem let v šolo hoditi, ko jih vendar kmetje potrebujejo za delo. Tudi govori o slabih nasledkih odrtije, o razkosanju zemljišč in o prepičlem številu kmetijskih poslancev v deželnih in državnem zboru, ter izreka nado, da bode minister kmalo vstanovil kmetijske zbornice. Po predlogu Wedla se sklene konec razprave. Kot glavna govornika se volita D obl h off in Cz er
kavski. Prvi se v imenu grofa Coronin ij a ministru zahvali za njegovo skrb za Gorico. Glede razkosanja zemljiš pravi, da to je pri zadolženih posestnikih edini pripomoček znebiti se dolgov. Od kmetijskih zbornic ne pričakuje nobenega vspeha. Czerkavski hvali naravno bogastvo Galicije. Dežela si prizadeva po moči za napredek, pa brez zaželjenega vspeha. Krakovo je jako pripravno za rudarsko akademijo, ktere obrtnijska šola ne nadomestuje, zato priporoča ministru to vzeti v pretres. Minister M a n n s f e I d ugovarja, da vlada glavno skrb obrača na gozde. Konjereja sicer hira, pa ni tako slaba, kakor se je govorilo. Ila-rantu odgovarja, da bi za ljudstvo ne bilo dobro, če bi se čas obiskovanja šol skrajšal; po njegovem mnenju bi se še lahko podaljšal!! Kmetijske zbornice, se ne morejo lahko osnovati; v postavodajalnih zborih pa je kmečki stan najbolje zastopan!! Rudarska šola se v Krakovem ne more vstanoviti, je pa tudi ni treba. Za višje izobraženje zadostujete šoli v Przibramu in Ljubnem, za nižjo rudarsko šolo pa je pripravljen od državnega zbora zahtevati potrebnih denarjev. — Nasvetovani zneski se sprejmo.
18. t. m. se je obravnaval proračun pravnega ministerstva, ki zahteva 21,314.650 gld. Lienbacher se pritožuje, da je sodništvo jako pomanjkljivo, zlasti se pogrešajo sodnije, pri kterih se zamorejo vložiti pritožbe. Najvišja sodnija ima preveč opraviti z malenko-stimi in ima vsled tega dela čez glavo. Državnim pravdništvom se mora pridati tudi policija , da bodo svoj posel dobro izvrševala. Sploh je policija čudno vredjena. Društveno postavo ona nadzoruje, na deželi pa, kjer ni policije, jo nadomestuje občinski predstojnik. Tudi sodniki niso, kakor bi morali biti, ter se prehitro zamenjujejo. Ostali naj hi na enem mestu, kar bi najdalje mogli, a v plači naj bi napredovali. O državnih pravdništvih trdi, da so preveč odvisna od ministra. Če minister hoče, se opusti preganjanje najhujšega zločinstva, ali pa se najdejo hudodelstva, kjer jih ni. To se godi zlasti pri tiskovinah, ktere na povelje ministrovo državni pravdnik mora konfiscirati, ne da bi bila to določila sodnija. Tudi neodvisnost sodnikov je bosa, dokler veljajo glasovite prestave. Dalje povdarja, da je uova kazenska postava za ljudi slabeja od prejšne, ko je državni pravdnik moral tožiti prestopnike. Pravijo sicer, da ima vsaki sam to pravico, a kako omejena je ta pravica. Lansko leto, pravi govornik, je dve interpelaciji stavil o škodi, ki jdi železnice prizadevajo posestnikom. A do zdaj nanji še ni dobil odgovora. In vendar bi morale pri tej reči sodnije posredovati. — Predsednik ugovarja govorniku, da ni on kriv, če odgovora ni dobil, ker se reč še obravnava. Prombeer graja preobilno število postav. Tudi pripoveduje, da je neka gosposka neko tožbo razsodila po postavi, ki velja samo za Ogersko. Konečno omenja, da se ljudje tudi pritožujejo o posil-nem poverilu podpisov na pismih, in da vlada nič ni storila, dasi ji je zbornica za letos priporočila osnovati postavo, po kterej bi se to poverilo odpravilo. Minister Glaser se skoraj dve uri opravičuje proti napadom prejšnjih govornikov in pravi, da preobilnih postav so krivi poslanci, ki jih zahtevajo. Dr. Vošnjak graja zlasti pogoste konfiskacije, zarad kterih sedanje ministerstvo zasluži ime konfiskacijsko ministerstvo. (Veselost.) L. 1876, pravi, so se razni listi konfisciraii okoli 800 krat! Dr. Meznik priporoča, da naj se v Pragi vsta-novi rudarski senat in rudarska knjiga. Po
govoru poročevalca Pergerja se sprejmo nasve-tovani zneski. S tem je bila obravnava državnega proračuna končana.
Ogerski zbornici so ministri naznanili, da hočejo med počitnicami vse dozdaj še ne rešene zadeve z vlado dunajsko dognati in jej po praznikih v tej reči poročati. Zbornica se neki snide okoli 10. januarija.
Vnanje države.
Carigrajska konferencija ima še vedno samo privatne pogovore. Rusija, piše neki list, kaže se jako zmerno in spravljivo, ter ne zahteva, da bi njena vojna zasedla vstaj-niške dežele, ali da bi se Turkom prepovedalo orožje nositi. „Politiki" pa se iz Dunaja telegrafuje", da je vkljub vsem lepim besedam razpor med Rusijo in Turčijo dognan. — Turki trosijo po vseh deželah, kjer njihovi soverniki prebivajo, tiskane oklice , v kterih jih kličejo na boj zoper nejevernike (kristjane).
Srbski bivši minister Marino vi č, ki je bil šel na Rusko denarjev na posodo iskat, menda ni nič opravil. Rusi bodo sami potrebovali denarje, če se prične vojska. — Višji poveljništvo ruskih prostovoljcev prevzame neki general Nikitin, ki je te dni došel v Beligrad.
V Itiiiiu je 17. t. m. umrl starosta kardinalov in generalvikar sv. Očeta, kardinal Patrizzi. Rojen 1. 1798 v Sieni, bil je leta 1836 imenovan za kardinala. Bil je jako milosrčen proti revnim, kterim je razdelil vse svoje dohodke, tako da mu je proti koncu meseca denar navadno pošel. — Papež so imeli 18. t. m konzistorij, v kterem so kardinalu Si-meonitu odprli usta in imenovali tudi 14 novih škofov.
Izvirni dopisi.
Ijr Goriškega, 16. dec. (Straža pri Soči in , spomini" na Italijo.) članek „straža pri Soči" v št. 143. „SI." je nam vsim prav živo na srce in iz srca govoril, ker že davno čutimo vsi primorsko-slovenski domoljubi živo potrebo nepremagljivega branika, ki bi ošabnim Italijanom za vselej pot do Soče in čez Sočo zaprl. Kakor je vedel svoje dni mali Pijemont ter delal javno in na skrivnem na to, da se bode Italija, ki je bila v več državic razkosana, po oslabljenju Avstrije, — ko bo jabelko dozorelo, — narodno zedinila, predtvezaje že pred mnogo let potrebo (?) takega zedinjenja po mnogih časnikih in raznih brošuricah; ravno tako naj bi tudi mi vsi, ne le primorski ampak tudi ostali domoljubi, po vsej Sloveniji delali na to, da bi tudi italjanska vlada zvedela naše občno mnenje, da nismo Italijani in da po nobeni ceni nočemo ž njo zedinjeni biti, tudi v najhujšem slučaju ne, to je, ko bi — kar pa Bog varuj, — Avstrija razpadla. Mi imamo namreč v takem slučaju druge nam sorodne brate na našej jugovshodnej meji, kteri bi nam bolj ugajali, kakor pa narod, čigar sinovi so leta 1848—49 toliko naših rojakov vojakov skrivši in mnogokrat jih pred trpinčivši iz zakotja neusmiljeno usmrtili. Saj je menda vsim iz zgodovine lombardo - beneškega punta in vojske s Kari - Albertom (1848—49) znano, kako so italijanski „patrijotje" posebno po odhodu slavnega Radeckega iz Milana 23. marca 1848 ravnali z vjetimi in tistimi ranjenci, ktere je moral slavni vojskovodja njih osodi v bolnišnicah pustiti, ker jih niso mogli vzeti Beboj zarad hudih ran, ktere so prejeli v 5 dnevnem srditem uličnem boju od 18.—23. marca 1848. Ježijo se človeku lasje, ko se bere, kako so se Brešjani še po zgubljeni na-
varski bitvi (23. marca 1849) in laški revolucionarji (v grozovitnem pomenu besede) ustavljali vhodu generala Haynaua v Brešijo z orožjem v roki. General Haynau, kteremu se menda po krivem preveč grozovitnosti pripisuje, je moral uporno mesto z naskokom vzeti, kterega se je neki vdeležil tudi bivši kraujski polk „knez Hohenlohe". Obupano se so se borili ti čudni laški „patriotje"; vse vjete so poklali, kakor Čerkezi, in vse ranjence, kteri so jim v roke prišli, so v boju kar neusmiljeno posekali, zato jim pa tudi naši vojaki niso več prizanašali in so po znani prislovici: „glavo za glavo" usmrtili vse, ki so se borili z orožjem v roki. Haynau ni menil imeti več razloga z njimi prizanesljivo ravnati in tudi vojaki zvedši, da puntarji pokoljejo vse vjete, bi se bili težko zdrževali, da bi ne bili nemilega z nedragim vračevati. Premagana in z naskokom vzeta Brešija (Bre-scia) se je imela le vojaškemu redu, ki je tedaj vladal v avstrijski armadi, zahvaliti, da je niso oropali in požgali. Tako govore celo nemški nepristranski zgodovinarji.
Pa to je le en izgled laške krutosti 1. 1848 proti nedolžnim vojakom. Še clo v poslednji vojni 1866 so vganjali v bitvi okoli Custozze neznanske grozovitosti nad vjetimi, kakor se bere v sporočilu nadvojvoda Albrechta, ki je moral z repressalijami žugati, da so tolike grozovitosti opustili. In mi naj bi prišli v jarm te cerkve ropajoče mavtarske vlade! Bog in Avstrija nas tega varuj za vselej! Pa tudi mi naj storimo, kar nam dolžnost in rodoljubje veleva, naj bi nas to tudi kako žrtev v prid domovine stalo. V javnih shodih naj bi se glede na te morda prav bližnje nevarnosti pred vsim svetom izustili, da mi hočemo ostati verni Slovenci in zvesti Avstrijanci, akoravno naša Avstrija glede ravnopravnosti z nami še vedno kot mačeha ravna. Z Italijo pa se nočemo po nikakem združiti, saj so zedinjene Italije že mnogi Italijani in posebno slovenski Benečani siti do grla. Saj imajo tam tako čuden in nižje ljudstvo pogubljiv davek od melje žita, da mora ubožček od kaznanka sleherne žitne melje plačati po 12 do 16 krajcarjev, sol je po 14 kr., tudi tobak je slabši in dražje kot naš. Ako bi nas Ita lija anektirala, potem bi morali pač žalostno izdihniti: „finit Sloveniae", kakor je nekdaj slavni poljski vojskovodja Tadej Koščiusko raz konja padši zaklical: „Finis Poloniae! Da se kaj tacega ne zgodi, našemu polit, društvu „Slogi" zakličem: „Vigilantibus jura", zaspancem pa žuleči jarem!
Ifc Ptuja, 19. decembra. Ptujčani so dobili novega župan, odvetnika dr. Breznika. Ne bode menda veliko boljši, kot je bil poprejšnji; vendar se je po mestu slišala splošna „hvala Bogu", da so temu dr. Štrafeli posvetili domov, ker sam ni imel toliko volje, da bi bil še o pravem času odstopil.
Dne 13. t. m. se je namesto izstopivšega viteza Offeuheima volil v okrajni ptujski zastop ZDani slovenski pisatelj in rodoljub g. župnik Božidar Raič. Tudi drugi izvoljenec je poštenjak. Ako bi bili slovenski narodnjaki ob pravem času na noge stopili, zelo lehko bi bili imeli večino v tem zastopu. Tako pa tudi tukaj gospoduje dr. Strafela in njegova svojat!
I h Vrtojbe, 18. decembra.'] — Nemci iz Hamburga, iz Berolina, iz Brauuschweiga nam pošiljajo lože in v naših nadpisih ko so imena večinoma tako pravilno pisana, bi izletela iz bele Ljubljane a ne od nemčurske strani, timveč iz čisto narodnih krogov. Da skoraj smem reči, ko bi pač nektere urad-
nije bodisi političnega, bodisi sodnijskega vira posnemale te nemške dobičkoiskalce, tako na Goriškem, kakor v izviru Slovenije na Kranjskem, in pisale pravilno vsako ime. Pri vsem temu je pomena vredno, da nam Nemci privoščijo, kar je našega, naši nemškutarji pa nam ne privoščijo, kar je našega. Naši itali-jančiči in nemškutarji spreminjajo, spreobra-čajo in krete imena, kot frankobrodski mesar, kteri kolje nemške, hrovaške, madjarske pre-šiče in iz vse te mesi naredi le okusne tako-zvane „frankfurtervvürst." Temu ni zameriti, kajti on je špekulant za kupčijo, a skoraj sem pozabil, da so slednji tudi špekulanti, pa to je njihova redkost, ti so le barantači, kadar jim gre za kožo, in to je pri bodisi kterih volitvah ; takrat le ti kupujejo, a ne blaga, ampak le iščejo, kodi bi kakega Iškarjota zala-zili in pribarantali, in takrat bi ga tudi drago plačali.
Pa predaleč sem zašel, kajti moj namen ni bil danes vte reči se vtakniti, ampak hotel sem le pojasniti, kako so nam naši Nemci iz Hamburga, 'iz Berolina, iz Braunschvveiga prijazni, da nas hote po vsej sili obogatiti, česar nam še naši Dunajčani ne privoščijo, dasi so nam veliko bližej, kakor uni. Pri vsem tem je le edino to smešno, da še ni bilo brati ali slišati, da bi kak Slovenec na kakšen loz iz Hamburga, iz Berolina ali Braunschvveiga bodisi veliko ali tudi le malo srečko dobil. Ko bi se posrečilo, da bi bil kak Slovenec pri tem vže obogatil, potem bi bila tem bankirjem nada za lov iz Slovenije novce pobirati; ker pa do sedej tega ni bilo čuti, pošiljajo Slovenci od teh poslane nadepolne liste nazaj svesti si, da bankir ne bode mej te strahovite ljudi pošiljal mesa, marveč njim še kosti lastnega prešiča ne pridejo. Toraj Slovenci, ne dajte se pehariti.
Radoslav.
Iz Relgrada, 10. decembra. Sneg je skopnil in imamo prav gorko vreme, samo dež nas vedno nadleguje. Ljudstva je zdaj v Belgradu mnogo in po kavarnah ali hotelih (ker gostilnic tukaj ni in se vse v kavarnah dobi) je vse polno vojakov, zlasti] ruskih, ki mnogo denarja potrosijo za pijačo, posebno za rakijo. Radi so veseli in z vsakim človekom so zelo prijazni; če se ž njim v pogovor podaš, je najprvo, da te poljubi; s tem pokaže, kar povedati ne more, da vsakeg« Slovana iz-kreno ljubi, in vedno ima na jeziku: „živelo Slovanstvo", le nad Srbi se jezi, ker se niso junaško obnašali. Srbi niso tako prijazni ljudje in se malo brigajo za druge Slovana, Srb pozna le Srbe; ako rečem, da sem Slovenec, me izprašuje, če se pri nas švabsko govori ali talijansko, ker poznajo le Srba in Rusa, kar je pa iz Avstrije, to je vse švaba. Naj hujše pa sovražijo tukaj Madjara; od tega naroda še slišati nočejo.
Znanca ali prijatelja nisem tukaj našel nobenega, da bi se nekoliko ž njim kratkočasil, vedno le sam hodim po ulicah; kadar pride parobrod; hodim gledat tujce, pa do zdaj še nisem videl znanega obraza, največ pa sedim v kavarni in berem nemške novine, ki pa dohajajo tudi do štiri dni pozneje. Slovenskih novin tukaj ni, ker nihče ne zna brati latinskih črk, tedaj tudi hrvatskega „Obzora"-tukaj ni.
Domače novice.
V Ljubljani, 21. deccmbra.
(Božičnih drevesec) je na Marijnem trgu videti cele gozde na prodaj. Naš namen ni-

Razne reči.
—	O spreobernjenju cara Aleksandra I. piše se „Germanii" od prav zanesljive strani: „Ko sem v „Germanii" bral spise o smrti cara Aleksandra I. (ki smo jih 16. t. m. priobčili tudi v Slovencu), mislil sem, da ne smem nič več prikrivati nekega naznanila, ki potrjuje tudi besede zveličane Taigi. L. 1844 sem več dni bival pri zadnem ministru Karla X., knezu Juliju Polignacu, ki je živel na svoji grajščini pri Straubingu na Bavarskem. Pripovedoval mi je, da je v arhivu vnanjega ministerstva v Parizu našel obširno poročilo o smrti cara Aleksandra, ktero je francoski vladi poslal njen poslanec v Petrogradu, ki natančno pripoveduje, da se je car na smrtni postelji vpričo katoliškega duhovnika odpovedal razkolništvu in da je potem od njega prejel sv. zakramente."
—	Vabilo nanaročbo. S pričujočo Številko dovršuje ,,Učit. Tov." svoj XVI. tečaj in vabi stare znance pa tudi nove prijatelje na naročbo za XVII. tečaj. Čas naglo teče, pravijo, pa nič ne reče, toda — veliko povč. Koliko smo povčdali v dosedanjih in posebej v letošnjem tečaju, kaj in kolike vrednosti je, o tem naj sodijo marljivi bralci. Da se po „Uč. Tov." bolj pogosto poprašuje, to nam je v tolažbo in v spodbodo, delati še v prihodnje
modro napredovaje po staroslavnem geslu: Vse za vero, dom in cesarja! Ker smo katoliški Slovenci, je in ostane nam vera luč, slovenska materna beseda pa ključ do prave omike. Vzor nam je krščanska ljudska šola. List naš ni versko-političen, torej tacih vprašanj ne bomo pretresovali naravnost; ker je pa pedagogika v tesni zvezi s krščanstvom in z narodnostjo, se pa dotičnih stvari nikakor ne bomo ogibali. V neplodno polemiko se ne bodemo spuščali, in nalašč nikogar ne žalili.
Kar smo dobrega storili in spravili na dan, zasluga je največ stanovitnih naših podpornikov pisateljev, kteri so nam pomoč obljubili tudi za vprihodnje. Pričakujemo pa tudi, da nam zvesti ostauejo naši dosedanji naročniki, da se oglasijo kteri novi pisatelji, da „Tovariša" naročijo ter po moči razširjujejo tudi blagi dobrotniki na korist slovenski šolski stvari. Tako le nam bode mogoče z združenimi močmi nadvladati razne opovire in težave, ki se nam delajo, ter pospeševati mlado slovensko vedo.
In kaj bode prinašal „Učit. Tovariš" prihodnje leto? Razun navadnih in torej stanovitnih obravnav, ki jih ima naš list, hoče prof. J. Marn, kteri je po „Tovarišu" letos pokazal, kaj sta bila P. Marko Pohlin pa Valentin Vodnik Slovencem v resnici, kazati v prihodnjem tečaju, kaj je bil poleg Kr. Čbeličarjev v slovenskem slovstvu dr. Jakob Zupan in kolike pomembe nam je ranjki Matej Ravnikar Poženčan, kar utegne k naročevanju nagibati vse, kterim je mar domača književnost. Tako smo si svesti, da bode vrli Ljudomil tudi še nadalje razkladal, kako se podučuje v nadaljevalni šoli. Pripravljavno pot v zemljepisje in zgodovino bomo skušali to leto zvesteje obdelovati. Sicer bodemo prinašali sestavke, ki segajo v poduk in odgojo, ozirali se na zgodovino šolstva v sedajnosti in preteklosti itd Založnik bode tudi rad sprejemal muzikalije; prav hvaležni smo za poslaue kompozicije, in vljudno se priporočamo za nove; naš muzikalni sodelavec hoče ob svojem času na svetlo dati, kar bode primerno za javnost.
Da pa bode mogel „Uč. Tov." prinašati res vse to, bistvena reč k temu je naročnina Vljudno torej vabimo vse šolske prijatelje pisatelje in slovenske rodoljube, da obilno naročite, berž ko berž; zaostalo naročnino skoro dopošljite založniku našega lista, kteri mu je poglaviten steber in hoče biti tudi v prihodnje zavetnik, česar pa v svojo preveliko škodo vendar le ne more. Izhaja „Tovariš" 1. in 15 vsacega meseca na celi poli. Spise in dopise prejema vredništvo (Matej Močnik, učitelj na
1.	mestni šoli, pred škofijo št. 304 po starem a 13 po novem), naročnino in oznanila prejema in list razpošilja založnik R. Milic na starem tergu h. št. 33 po starem, a 19 po novem Nekaj letnikov od 1. 1874, 1875 in 1876 ima mo še na razpolaganje. — Bog z nami!
Vredništvo in založništvo.
—	Razpis uč. služb: Na Kranj skem. Na 2razredni ljudski šoli v Šmarij poleg Ljubljane na novo ustanovljena služba
2.	učitelja, 1. p. 500 gld. Prošnje v 6 tednih (20. januarja 1. 1877) krajnemu šl. svetu v Šmariji.
Na Goriškem. Služba učitelja eno razrednice v Lokavci s 500 gld. letne plače povikšavne s petletninami in prosto stanovanje prošnje z dokazi najdalje do 31. decembra 1.1 pri dotičnem krajnem šolskem svetu.
—	Č. g. Matija Kulavic, fajmošter Šentvidu pri Zatični, je nevarno zbolel in je bil 19. t. m. previden s sv. zakramenti. Iskreno goreč za šolstvo imel je v zadnjem času ravno
gledč šolskih zadev trpeti silno veliko britkosti, ki bi bile potrle še krepkejšega moža ka-£or vedno bolehavega g. župnika. Pa upajmo, da mu bode dobrotljivi Bog kmalo zopet podelil ljubo zdravje v čast svojo in v blagor are šentviške in zlasti tamošnje šolske mladeži.
—	Lastnemu detetu zaudal je nek kmet pri sv. Križu nad Litijo. Sodnijska preiskava je dokazala, da je nečloveški oče 6 tednov staremu detetu med tem, ko je šla mati po vodo, dal mišice, da je potem umrlo. Zakaj je to storil, ni znano, ker je bil sicer neki priden človek, a žene ni mogel trpeti in jej je celo žugal, da jo bo ustrelil, vsled česar je zadnje dni z doma pobegnila. Sodnija ga je neki že prijela.
—	Iz Logatca se poroča, da so po noči 29. nov. v tamošnji ječi zarad tatvine zaprta jetnika Miha Zrimšek iz Topolj in Martin Simonič iz Žirov, pa postopač Franc Hribar iz Kamnika prebili steno in pobegnili. Hribarja so v Idriji kmalo zopet prijeli. Prva dva pa sta se kakor on pravi, pogovorila pridobiti si potrebnih reči in pobegniti na Hrvatsko. Precej drugo noč sta pri Janezu Ve-harju iz Sernjaka ukradla nekaj živeža in obleke, in sta skušala vlomiti tudi pri krčmarju Boštjanu Pivku v Goveku pri Žireh, pa sta vsled vpitja nekega otroka pobegnila popustivši koc, ki sta ga odnesla iz ječe. Tudi v Hud-jovcu sta iz kleti Lorenca Kogovšeka ukradla več bokalov slivovke in druzih reči.
—	Samomor. Desetletni (!) šolarček v Gradcu je iz šole domu grede svojim tovar-šem pravi), da si hoče vzeti življenje. Otroci so mislili, da se norčuje; kar začne ua vso moč teči; otroci dero za njim, in ko pride do vode, vrže bukve proč in s klicem: ,, Bog vas obvaruj" skoči v vodo ter utone. Tudi ta spridena zrelost pri otrocih je žalosten sad malopridnega liberalizma.
—	f Franc Zig frid grof Lichtenberg, posesuik prapreške grajščine v fari Šma-rijski, je 17. t. m. umrl.
—	„Pučke Novine", časopis za gospodarstvo, obrt in narod, imenuje se list, ki bode po novem letu v Zagrebu vsako soboto izhajal po obliki in v obsegu čisto podobnem našim „Novicam". Vredoval ga bode Ljudovit Tomšič.
Umrli s«:
Od 18. do 19. decembra: Valentin Tanko, kajžar, 33 1., v bolnišnici za mrtudom. Frančiška Tertnik, rova, 84 1., vsled starosti. Janez Močil-nikar, postr. sin, 19 1., v boln. za vnetjem trebušne mrene. Francetu Habiču mežnarju novo rojeno dete vsled slabosti.
TeleKratičue denarne ccne 18. decembra. Papirna renta 60.26 — Srebrna renta 66.40 — 18601etno državno posojilo 109 76 — BankUi« akoije825 — Kreditne akcije 135.10 — London 125.76 — Srebro 113 30 — Ces. kr. cekini 5-95 20frankov 10 5
Služba orglarja
v Doberniču na Dolenjskem bo o sv. Jurju izpraznjena. Kdor jo želi dobiti, naj prošnjo s potrebnimi spričali pošlje g. župniku Antonu Zorcu.	(21—2)
kakor ni otročičem zavidati nedolžnega veselja; le dve reči hočemo opomniti: 1. „Tagblatt, ki se navadno huduje, kadar se za kako cerkveno slovesnost odseka kakšna veja, pri tej priliki jako previdno molči, dasi je vničenje toliko lepih in mladih smrečic za gozdarstvo veliko bolj škodljivo, kakor če se od odraslih dreves odseka nekaj vej. 2. Navadno je velik del božičnih drevesec tatvinsko posekan na leskem svetu. Zagrebško županstvo vsled tega vsako leto okliče ukaz, da v Zagrebu nihče ne sme prodajati takih drevesec, kdor s pismom občinskega predstojništva ne skaže, da so vsekana v lastnem gozdu. Bi li ne bilo prav, da bi se to tudi pri nas v Ljubljani oklicalo?
(Slovensko gledališče.) V petek 22. t. m. bode zadnja predstava v letu 1876 z igro ,,Zblaznela je."
Vabilo k naročevanju
„SLOVENCA".
„Slovenec" velja kakor dozdaj: Za Ljubljano: Na dom pošiljan za celo leto 9 gl. — kr.; „ „ „ „ pol leta 4 „ 50 „ „ „ „ „ četrt leta 2 „ 30 „ „ „ „ „ en mesec 80 „
V administraciji sprejeman:
Za celo leto.....8 gl. 40 kr.;
„ pol leta.....4 „ 20 „
„ četrt leta.....2 „ 10 „
„ en mesec.....— „ 70 „
posamezne številke ... — „ 7 „
Po pošti:
Za celo leto.....10 gl. — kr.;
„ pol leta.....5 „	— „
„ četrt leta.....2 „	50 „
„ en mesec.....— „	90 „
posamezne številke ...	— „ 8 „
Za bogoslovce, dijake in učitelje:
Za celo leto.....6 gl. — kr.;
„ pol leta..... 3 „ — „
„ četrt leta .... 1 „ 50 ,,
Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postanweisungen)
opravništvu,
Stari trg, hiš. štev. 16
Kapljice (duh)
za gožo (krof)
izvrsten pripomoček za gožo (krof) pošilja po 1 gold.
V. Franz
v lloloubkau (CcbUo).
Pri njem se dobivajo tudi kapljice (duh), za pntko (zoper putko in trganje po udih) 1 gold. 20 kr.	(33-24)