DolenjsKi list GLASILO OSVOBODILNE FRONTE DOLENJSKIH OKRAJEV TEDNIK ZA POLITIČNA, GOSPODARSKA IN KULTURNA VPRAŠANJA Leto III. — Stev. 37. NOVO MESTO, 11. SEPTEMBRA 1952 ČETRTLETNA NAROČNINA 100 DIN IZHAJA VSAK PETEK Ob desetletnici slovenskih brigad Po vsej naši domovini, socialistični Titovi Jugoslaviji, slavimo letos ustanovitve številnih partizanskih enot, čet, bataljonov, odredov, brigad in divizij NOV. Te proslave so živ spomin na našo slavno preteklost, vlivajo nove vere v lastne sile in dajejo novega poleta za uspešno izvršitev sedanjih nalog. Spominjamo se nastajanja vojaških enot, ki so bile oborožena pest ljudstva v borbi proti fašističnemu okupatorju in domačim izdajalcem. V spominu spremljamo rast in utrjevanje NOV od prvih začetkov v letu 1041 vse do mogočne armade, ki je, prekaljena v neštetih borbah z močnejšim sovražnikom, dokončno osvobodila jugoslovanske narode izpod okupatorskega jarma, zagotovila zmago nad domačimi izdajalci in izkoriščevalci delovnega ljudstva in s tem preprečila vse umazane namene domačih kakor tujih špekulantov na račun Jugoslavije. Informbiro jevski ponarejevalci zgodovinskih dejstev hočejo izpre-vreči resnico, ki ji je bilo priča šestnajst milijonov jugoslovanskih ljudi. Svoje umazano, protiljudsko delo hočejo vtopiti in prikriti v lažeh in v bajkah, v katerih se prikazujejo kot osvoboditelje. Ko proslavljamo obletnice ustanovitve naših partizanskih enot in obujamo njihovo delovanje, ni težko odgovoriti tem lažem. Težko je bilo včasih med NOB. Mnogo truda in žrtev je bilo potrebno za čim uspešnejšo borbo proti sovraž- Franc Leskošek Lukn, komandnnt Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih cet leta 1941 In 1942 niku, toda pomoči tedaj ni bila od nikoder, z vzhoda pa je ni bilo niti proti koncu vojne. Ker nismo vedeli, kakšno strašno umazano in protiljud sko vlogo ima kasta v Sovjetski zvezi, smo idealizirali stanje in njeno moč ter s tem utrjevali samozavest naših ljudi. Tedaj niti slutiti nismo mogli kravje kupčije, ki je bila pozneje sklenjena glede razdelitve Jugoslavije. Naša vojska je preprečila vsako barantanje, ko je z lastnimi silami pognala okupatorja preko meja naše države. V dolgi verigi nastajanja vojaških enot med NOB, izpolnjujejo prve štiri slovenske brigade važen njen člen. Okupator je bil na Slovenskem zelo občutljiv. Tod so vodile glavne prometne žile na jug. Zaradi stalnih napadov naših odredov je sklenil očistiti Slovenijo partizanov. Ogromna in najskrbneje pripravljena ofenziva v I. 1942 se ni le v celoti izjalovila, ampak je narekovala organiziranje še udarnejših vojaških enot. Tako so nastale iz dosedanjih odredov prve štiri slovenske brigade. Brigade niso bile več vezane na posamezna področja, osvobodile so se mnogih nalog, ki so jih še naprej vršili partizanski odredi, same pa so prešle v stalne napade na najobčutljivejša sovražna mesta. Njihova naloga je bila, postati prava vojaška edinica, ki bo sposobna povsod in vsekdar sprejeti borbo, utrditi znanje in disciplino ter sprejeti v svoje vrste vedno nove borce. Proletarska Tomšičeva, udarna Ser-cerjeva, Cankarjeva, Gubčeva in pozneje še ostale, so te svoje naloge častno izpolnile. Živo so nam še v spominu dogodki v letu 1941 in dalje. Kakor da bi bilo še pred nedavnim, se spominjamo po- Miha Marinko — polttlfnl komisar Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet leta 1941 živa CK KPJ na oborožen upor, pozivov in sklepov ter odlokov IO Slovenije in CK KPS. Pred nami so še zelo jasno prvi Odbori OF in nastajanje prvih partizanskih čet in bataljonov. Sovražnik je bil tedaj zelo močan, zasedel je vsa količkaj važna mesta in kraje. Njegovi prvi ukrepi so bili dokaj prizanesljivi. Zlast» so se z zvijačnostjo odlikovali Italijani v tkzv. Ljubljanski pokrajini. Kljub temu, da jo vsak pošten Slovenec čutil v sebi sovraštvo do okupatorja, je vendarle videl njegovo moč, dočim si je dokaj težko zamišljal oborožitev samega sebe za boj proti takšni sili. Prvi se je zato odločil najnaprednejši del prebivalstva, delavec in napreden izobraženec. Na vasi je bilo teže. Preveč je bilo zaverovanosti samo v svoje lokalne prilike. Komunistična partija je bila na vasi maloštevilna. Odbori OF so morali pripraviti tla za mobilizacijo vasi v vsenaroden upor. Tu so aktivisti OF z gorečo besedo in z dejanji mnogo prispevali k hitrejšemu razplam-tevanju uporne misli v širokih ljudskih množicah. Odločilno mesto pa gre prvim uspehom partizanskih enot doma in v ostalih predelih Jugoslavije. Kakor je danes trdna enotnost jugoslovanskih narodov pogoj za neodvisnost in za lepšo bodočnost, tako se je že tedaj, že v letu 1941 jasno začrtala v miselnosti ljudi usodna povezanost jugoslovanskih narodov v borbi proti istemu notranjemu in zunanjemu sovražniku. Zgodovinska zasluga KPJ je, da je znala to povezanost posredovati vsakodnevno in konkretno* širokim ljudskim množicam. Ta povezanost v NOB je eden od osnovnih pogojev za veličastne uspehe med borbo in najmočnejša osnova za pravilno rešitev nacionalnega vprašanja v mnogonarodni Jugoslaviji. Poleg tega je zavest živ- ljenjske, povezanosti v okviru Jugoslavije omogočala enotnost akcije proti okupatorju in domači reakciji, kljub slabim prometnim sredstvom. Tako so slovenske brigade, zlasti pa prve štiri, sodelovale s hrvaškimi edinicami pri nas in na Hrvatskem, tako se je v krvavi borbi kovalo bratstvo jugoslovanskih narodov. Ko so na praznik vstaje partizanske patrole obiskale partizanske kraje in družine, ki so se posebej odlikovale med borbo, jih je ljudstvo vsepovsod sprejemalo, kakor v času NOB. Marsikatero oko je bilo solzno ob tem srečanju. Bilj so to spomini na sicer težke, toda lepe čase, ko so se ljudje med seboj sila lahko sporazumeli, ko so vsak po svojih najboljših močeh prispevali za dosego skupnega cilja. Ta tesna navezanost ljudstva na partizane je poleg tega skovana s krvjo padlih borcev za svobodo. Se sedaj živi vez, ki se je vzpostavila v dobi borbe med NOV in civilnim prebivalstvom. Se sedaj žive v ljudstvu imena borcev, za katere niso vedeli, odkod so doma, kje so sedaj, živi ali mrtvi. Spoštljivo in z veseljem se spominjajo rranje, ker so jih poznali kot partizane in po njih so izpraševali partizanske patrole ob prazniku vstaje. Brigade niso imele odrejenega svojega teritorija za vojaške operacije. Bilo so povsod, kjer je to zahtevala borba. Toda kjerkoli so bile, povsod so bile najtesneje povezane s tamkajšnjim prebivalstvom. Spomnimo se borb na prostem, ko so dekleta nosila borcem Vrano na položaje, partizanskih mitingov, terenske obveščevalne službe, ko je staro in mlado obveščalo partizane o slehernem gibu sovražnika, prehrane naše vojske, ko je sicer na primer revna Bela krajina prehranjevala vsa štiri leta na tisoče partizanov. Spomnimo se primerov, ko je civilno prebivalstvo zapuščalo svoje vasi in se umikalo pred sovražnikom na področja, ki so jih kontrolirali partizani. Kljub najokrutnejšim represalijam nad nezaščitenim prebivalstvom je bila stalna medsebojna povezanost med vojsko in civilnim prebivalstvom. Ta povezanost, ki je danes še prav tako živa, kakor med NOB, bo napravila naš praznik 14. septembra za veličastno manifestacijo enotnosti volje vsega ljudstva. Narodni izdajalci vseh barv so v NOB hoteli razbijati to enotnost. Hoteli so vzeti partizanu zaledje. Morda so trenutno ponekod uspeli pridobiti posamezne izdajalce, ki so se vdinjali sovražniku. Po njihovi judeževski zaslugi je padlo mnogo žrtev, posebno med civilnim prebivalstvom. Požganih je bilo nešteto slovenskih domačij. Bili so enaki, pa najsi so nosili takšno ali drugačno obleko, križ ali pa kokardo stare jugoslovanske vojske. Vsi so delali za okupatorja in za gospodo domače izdajalce, ki so v Ljubljani skupno z okupatorjem kovali plane bodočnosti slovenskega naroda. Bili so enotni v tem, da ljudske koristi ne morejo biti istočasno tudi njihove. Tudi da- SPORED PROSLAV ob 10. obletnici prvih slovenskih brigad Otvoritev partizanske postojanke Frate pri Ajdovcu dne 13. septembra ob 15. uri: 1. Otvoritev 2. Govor 3. Kulturni spored Odkritje spomenika Tomšičevi brigadi v Starem logu pri Kočevju 13. septembra ob 15.30: 1. Govor tov. Franca Leskoška-Luke 2. Odkritje spomenika 3. Kulturni spored Proslava brigad v Dol. Toplicah na slavnostnem prostoru v Starem parku 14. septembra 1952: 1. Raport brigad 2. Otvoritev proslave 10. obletnice ustanovitve Tomšičeve, Sercerjeve, Cankarjeve in Gubčeve brigade 3. Govor 4. Kulturni spored Pričetek ob 10. uri dopoldne. s- SV** 44*** , r> <-« ^ ^ nes so še ljudje, ki jim ni všeč utrjevanje ljudske oblasti, razširjanje ljudske demokracije, ki jim niso pri srcu gospodarski uspehi. To so ostanki preteklosti, ki spreobračajo vse po svoje, da bi zbegali delovne ljudi, ki bi na ta način laže postali njihov plen. Naj jim bo v resen opomin Viktor AvhclJ — sekretar okrožnega ktimitejn KI'S za novomeško okrožje v letu 1941 in 1942 praznik v Dolenjskih Toplicah, ko slovensko ljudstvo obuja svetle tradicije Narodnoosvobodilne borbe, tradicije, ki nas opozarjajo na prav takšno nujnost dosledne borbe proti tem Škodljivcem, kakor je bilo to med NOB. Praznik ustanovitve slovenskih brigad je praznik vseh slovenskih delovnih ljudi. Na ta dan se bodo srečali borci, ki so se po osvoboditvi redko videvali, srečali se bodo prijatelji iz težkih časov, borci, politični aktivisti in prijatelji, ki so čeprav a svojih domovih doživljali z vojsko vesele in nevesele čase. SlaVnost v Dol. Toplicah naj predstavlja toplo priznanje . in zahvalo vsem, ki so kakorkoli pomagali naši NOV v njeni težki, neenaki, a zmagoviti borbi. Zgodovina brigad je neizčrpno bogata in pestra in hkrati skrajno neizprosna. Kdo bi preštel vse njihove borbe in zmage, kdo bi aaštel vse dragocene žrtve in trpljenje. Brigade so se borile, marširale, se vojaško in politično utrjevale, neizprosna borba na življenje in smrt pa je zahtevala od njih tudi visok krvni davek. Koliko dragocenih borcev, prekaljenih, zavednih in hrabrih je dalo svoja življenja, da so se mogli uresničiti cilji NOB. Vse so dali za srečo svoje domovine. V Toplicah bodo zaživeli z nami. Praznik slovenskih brigad v svobodni socialistični domovini, bo izzvenel v večno slavo tem padlim junakom. Dolenjske Toplice bodo sprejele borce, kakor so jih tolikokrat sprejele med NOB. Vsaka od naših pokrajin j« prispevala svoj delež za osvoboditev. Gostoljubna Bela krajina, Kočevska in Novomeško področje so plačalj ta prispevek na svojstven način. Tedaj, ko je sovražna ofenziva pustošila po Notranjskem, ko se je Primorska prebujala, ko je severno Slovenijo še krepko držal v krempljih nemški okupator, je ta del Slovenije mogočno zaživel. Nikdar več ni uspel okupator obvladovati teh predelov. Tu so se sestajali prvi svobodno izvoljeni ljudski odborniki, tu so imele stalno svoje zatočišče naše brigade. Tu so se uresničevali načrti našega političnega in vojaškega vodstva, ki je živelo v neposrednem stiku z vsem dodajanjem tudi v najtežjih preizkušnjah. Nikdar več ni mogel sovražnik osvojiti teh predelov. Ostali so torišče priprav za dalekosežne naloge v vsej Sloveniji. Od tu so bile poslane vojaške intervencije na Primorsko, Gorenjsko in Štajersko, tu so se vršili znameniti zbori ljudskih odposlancev slovenskega naroda, tu so bile politične in vojaške šole, ki so usposabljale kadre za nadaljnje borbe. Proslavljanje ustanovitve slovenskih brigad pomeni priznanje ljudstvu teh predelov za velike žrtve, ki jih je radovoljno doprinašalo v letih 1941—1943. Dolenjske Toplice bodo na partizansko tovariški in topel način sprejele vse, ki bodo proslavili obletnico nastanka slavnih slovenskih brigati: proletarske Tomšičeve in udarnih Sercerjeve, Cankarjeve in Gubčeve. Viktor Avbelj Tehnična navodila za proslavo brigad NAVODILA ZA ŽELEZNIŠKI PROMET 01»vria direkcija jugoslovanskih železnic | imenom vhodne postajo. Udeleženci naj si ▼ Beogradu je z odlokom štev. 19715 'si te označbe dobro zapomnijo, vodje posamez- odobrila 75% prevozni popust vsem udelt žencem proslave. Popust velja za II. in III. razred, brzin, potniških in posebnih vlakov od vseh postaj jugoslovanskih železnic do postaj Straža Toplice, Novo mesto In UrSna sela in nazaj v času od 10. do vštetega 14. septembra, pri odhodu za povralek pa od 14. do 17. septembra. Za udeležence proslave slovenskih brigad t Dolenjskih Toplicah bo Direkcija za železnic« vpeljala posebne vlake po objavljenem voznem redu. Da bi se prevoz s posobnimi vlaki Iz-vrftil nemoteno, dajemo udeležencem, ki bodo potovali po železnici, slabom in vodjem skupin naslednja navodilu: Zaradi izredno veliki! udeležbo ne bo mogoče vseh udeležencev prepeljati v potniških vagonih, temveč ge bodo morali uporabiti večino zaprti, tovorni vozovi. Opremo teh voz s klopmi, deskami itd., morajo izvršiti organizacije ZB že na izhodnih po-slnjah vlakov, ker to na vmesnih postajah zaradi kratkih postankov ne bo mogoče. Spričo dejstva, da bo pri vlakih le omejeno število ] h. t u i. Kili vagonov, morajo vodje transporta rezervirati mesta v potniških vagonih prvenstveno invalidom, materam z otroki in starejšim udeležencem. Z ozimni Da prijave posameznih okrajev bodo >* prevoz določeno garnituro s potrebnim številom vagonov, pri čemer je računano na vsak vagon najmanj 40, toda največ do 50 potnikov. Zaradi lega naj se vstop posameznih skupin organizira tako, da bo odrejeno število vagonov zadostovalo in da bo prostor zagotovljen za vse udeležence, ki bodo vstopali na vmesnih postajah, flar-niture posebnih vlakov bodo zaradi boljše orientacijo označene na več mestih in na obeh straneh vlaka, s številko vlaka ter z Zdravstvena služba Zdravstveno službo morajo organizirati okraji za potovanja tako, da mobilizirajo bolničarje in bolničarke IMečega križa, ki n.i.i opremljeni s kompletnimi bolničarskimi torbami spremljajo posamezne skupine in jim v primeru potrebe nudijo prvo pomoč. Večje skupino (vlaki, skupine avtomobilov), naj mobilizirajo zdravnika ali vsaj zdravniškega pomočnika (medicinsko sestro), ki bo skrbela za to skupino na potovanju. Po prihodu v Toplice naj se vsi zdravstveni delavci javijo v centrala] ambulanti pri Toplicah, kjer bodo dobili navodila za nadaljnjo delo. V Toplicah ro bo nahajala centralna ambulanta z zdravniško oskrbo in prevoznimi sredstvi ter bo imola tudi organizacijsko sanitetno pisarno. Na terenu bodo manjšo ambulante, ki bodo nudilo prvo kvalificirano pomoč. Te ambulante bodo: ena v Orosuplju, ena v Trebnju, ena v Žužemberku, ena v Straži, ena v i'odhosti, ena v Dolnjem Polju (Bar-bič). ena v Skrilju in ena na prireditvenem prostoru. Terensko službo bodo oprnvljali bolničarji in bolničark* skupin s pomočjo zdravstvenega kadra omenjenih ambulant. Vse zdravstvene ustanove bodo označene z znakom rdečega križa, smer dohoda pa bo označena a puščicami in napisi. Obiskovalci naj. se točno držijo navodil in napisov glede pitne in nepitne vode, odmetavanja smeti in »porabe straniilč. V vseh primerih bolezni in nozgod se obračajte na zdravstvene delavce, ki bodo nosili na levem rokavu znak Rdečega križa. Prodaja knjig in časopisov Za prodajo almanaha, knjig in časopisov ho pripravljenih več paviljonov. To so: v Oolenjskih Toplicah pri dohodu iz Snšice, pri dohodu iz Podturna, pred mostom v Slan park, v Novem meslu pri kolodvoru in poleg mostu preko Krke, v Straži pri mostu, v Monifiki vasi. v Dolenjem Polju, v Dolenjem Gradišču in več paviljonov na slavnostnem prostoru. Prodajalo so bodo naslednje knjige: Almanah: »Tz borb in življenja prvih štirih slovenskih brigad« (200 din), Matevž llaco: »Partizanske slike« s spomini iz Tomšičeve in Sercerjevo brigade« (200 din), vezani letnik »Borca« 1050 z Dakijovimi spomini iz Tomšičeve in Cankarjeve brigado (200 din) in posamezni izvodi (30 din). »Tovariš, i podobami la štirih prvih slovenskih brigad (25 din), »Dolenjski list« posebna slavnostna izdaja v povečani nakladi (10 dinarjev), ostali časopisi se bodo prodajali po dnevni coni. Literaturo bo mogočo nabaviti v gotovini in na* industrijske bone. Na prireditvenem prostoru bodo krožili tudi kolpor-terjl, ki bodo imoli na zalogi literaturo in časopise. Zagotovitev prehrane Odbor za preskrbo je zagotovil potrohno prehrano (jedila in pijačo) za vso obiskovalce po najnižjih conah, ki bodo po dosedanjem proračunu enake oziroma še nižje od cen v gostinstvu. Za prehrano je preskrbljeno v okoliških vasoh okrog Dolenjskih Toplic, predvsem tam, kjer bodo prometni parki, t. j. tam, kjer bodo udeložonci prihajali in odhajali s transportnimi sredstvi, posebno pa na prireditvenem prostoru, kjer bo sama slavnost. Odbor za preskrbo je pripravil na prireditvenem prostoru kuhinje in skupine pa viljonov, kjor bodo na razpolago jedila in pijače. Jedila in pijače so skrbno izbrane m najboljše kakovosti. Bazen teca bodo posnme/.na podjetja in kmetijske zadruge postavila še svoje paviljone, kjer bodo nudile veliko količino brezalkoholnih pijač, mleka, sadja In slaščic posebno v voliki meri tudi mineralno- vodo. Pitna voda in voda za umivanje bo na razpolago pri paviljonih, smatramo pa za potrebno, da opozorimo obiskovalce, da vodo v potokih in strugah ne uporabljajo za pitje iz zdrav stvenih razlogov. V zadostni količini bo na razpolago steklenina (kozarci, steklenice, vrčki), medtem ko bo pribor in posoda naprodaj na samem prireditvenem prostoru Bilo bi prav, da za topla jedila (partizanski Kulaš) prinesejo obiskovalci potrebno posodo in pribor s seboj. iiih vagonov pa si morajo poleg tega zapomniti tudi številko vagona, ker bodo morali vstopati udeleženci pri povratku v isto garnituro in v iste vagone, v katerih so doputovali na proslavo. Povratck v istih Rii ni it urah jo neogibno potreben, ker motajo posamezni okraji dobiti nazaj opremo (klopi, desko itd.), s katero so opremili vagone pri odhodu. Organizacije ZB morajo organizirati za vsak posebni vlak štab, ki ga tvorijo komandant transporta, ki naj ho rezervni ol'ioir, član ZU, in sanitetni referent. Ta Slab skrbi za red in disciplino celega transporta in drži povezavo z železničarjem — rezervnim oficirjem, članom ZB. k! spremlja ta vlak in se nahaja v službenem od delku pri vlakovodji. Organizacija ZB določi sporazumno z zgoraj navedenim štabom ( po onega člana ZB za vsak vagon, ki skrbi I in odgovarja za vse potnike in za ves inventar dodeljenega vagona. Vodja vagona je odgovoren za pravočasno vkrcanje in is-krcanie v izhodni in končni postaji. Dalje je odgovoren za red in varnost udeležencev med vožnjo, zlasti, da udeleženci ne bodo skakali v in iz premikajočega se vlaka. Vodja vagona mora biti na medpostaJRh, kjer bodo imeli vlaki poslanek, v zvezi s štabom I ranspurta, kjer bo dobil podatke 0 trajanju postanka, da bi se udeleženci lahko opremili z vodo in drugo. Za čnsa čakanja garnitur na povratek v Novem mestu lahko vodja vagona svoj vagon zaklene ali pa ostane sam v vagonu, v kolikor štah transporta ne odredi posebnih ljudi za čuvanje prtljage in inventarja. Udeleženci, ki potujejo z vlaki, kateri vozijo po voznem redu samo do Novega mesta, nadaljujejo potovanje do Straže— Vavle vasi in nazaj v Novo mesto v posebnih kamionih, ki jih bodo čnkali v Novem mesto. Vlaki iz Bde krajine vozijo samo do Uršiiih sel, od koder nadaljujejo udeleženci potovanje peš do prireditvenega prostora. Prav tako je vstop teh udeležencev na povratku v Uršnih selih. Potniki naj se pri povratku zberejo pravočasno na določeni vstopni postaji. Po-sehej opozarjnino. da bodo ZHradi zagotovitve rednega prevoza vlaki odhajali v povratku točno po voznem redu. Po prihodu vlakov v domačo postaji naj štabi poskrbijo, da bodo vagone takoj razložili (oprema, klop in drugo), ker bo Vozni red vlakov m S «is o m > "S a x: p Ti "O O TJ £ C a 3 mM £ 2 v> > > o o *y UJ Vi i) a 2 n tj L. o > E o ■o a Vstopanje ln izstopanje bo na postajah: LJubljana Vrhnika Ljubljana Ljutomer Brežice LJubljana Ljubljana LJubljana- Siška Dobova Ljubljana- Rnkovntlc Celje Sežana Kamnik Dravograd 7.14 8.11 9.35 15.41 11.42 12.02 10.30 12.50 12.44 14.14 13.31 10.50 13.08 9.57 11.36 13.02 12.52 0.40 18.15 15.34 14.22 17.06 17.55 18.11 18.20 1B.36 19.34 19.25 Uršna sela povratek po naročilu Straža Novo mesto Straža Uršna sela Novo mesto Straža Straža UrSna sela Soteska Straža Soteska Straža Novo mesto 16 Tržlft 13.15 20.40 Soteska 18 1!» 20 21 2? 23 M Virtem- Krško Kranj Maribor Zagorje LJubljana Brestanica Središče Domžale Kočevje 16.37 16.05 13.50 17.19 18.39 19.15 14.40 18.28 18.00 20.48 21.54 22.02 21.53 23.08 23.16 Straža Soteska Straža Novo mesto Soteska Straža 0.22 Soteska Mur. Sobota 14,40 Sava 18.52 0.30 0.30 0.14 2.03 Straža Novo mesto Straža 27 Tržič 18.00 1.36 Soteska 8| M M 31 M 33 34 39 M .'17 ■Mi 39 4(1 II Beograd Ljubljana Maribor Kranj Ljubljana- Siška Maribor Postojna Trbovlje Jesenice Jesenice Sevnica Metlika Metlika Metlika 14.10 23.00 21.20 22.26 0.01 21.54 22.01 1.25 23.00 0.17 3.17 0.20 3.00 4.48 2.50 2.58 2.44 4.04 4.12 5.18 5.28 5.09 6.32 6.40 6.22 3.01 5.51 6.03 Soteska Straža Novo mesto Soteska Straža Soteska Straža Novo mesto Soteska Straža Novo mesto Uršna sela Uršna sela Uršna sela Soteska 18.05 Novo mesto 16.55 Straža 19.19 Soteska 17.06 Novo mesto 18.26 Straža 16.51 Soteska 19.27 Soteska 18.13 Soteska 0.23 Straža 0.15 Soteska 23.26 Straža 23.01 Novo mesto 20.46 Soteska 21.55 Straža 21.47 Soteska 20.41 Straža 20.3'J Novo mesto 23.14 Straža 1.29 Soteska 1.37 Straža 2.43 Soteska 2.51 Novo mesto 1.42 Straža 3.57 Soteska 4.05 Straža 0.11 Soteska 5.19 Novo mesto 4.10 Strnža 0.25 Soteska 6.33 Straža 7.39 Soteska 7,47 Novo mesto 8.38 Straža 8.53 Straža 9,08 Novo mesto 9.06 Uršna sela 18.40 Uršna sela 20,30 Uršna sela 23.50 Vse postaje od Vrhnike do Ljubljane Ivanjkovci Brežice Divača, Pivka, Postojna Holmec, Jarše, Domžale Vse postaje od Dravograda rio Smartna ob Pakt Vse postaje od Tržiča do Kranja Brestanica, Blanca Skorja Loka * Od Maribora do Crešnjevca Trbovlje, Hrastnik, Zidani most, Radeče Vse postaje od Središča do Pragerskega Trzin, Črnuče vse postaje od Kočevja do Grosuplje Litija, Kresnice, Jevnlca, Laze, Zalog Vse postaje od Tržiča do Kranja Vse postaje od Poljčan do plrnsklh TopUe Medvode Vse postaje od Postojne do Borovnice Vse postaje od Jesenic do Podnarta Vse postaje od Sevnice do Krmelja Vse postaje od Metlike do Rožnega dola ODHOD Vlak številka 1 vozi v petek, 12. septembra. Vlaki številka 32, 35, 37, 38, 39, 40, 41 vozijo na proslavo v nedeljo. Vsi ostali vlaki vozijo v soboto. POVRATEK Vlaki 2, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 39, 40, 41 se vračajo v nedeljo, 14. septembra. Vsi ostali vlaki v ponedeljek. Opozorilo vsem borcem Tomšičeve, šercerjeve, Cankarjeve in Gubčeve brigade 14. septembra ob 8. uri zjutraj se na določenih prostorih v Starem parku pri Dol. Toplicah (na glavnem prireditvenem prostoru) zberejo vsi borci, ki so se borili kdaj koli v teh brigadah. Ko se bodo brigade formirale, bodo na čelo stopili borci, ki so bili prisotni ob ustanovitvi in nato še ostali. Pravočasen zbor brigad je potreben zato, da se bodo brigade lahko zbrale ln uredile, da se bodo ob tej priliki sestavili seznami borcev, razdelile značke in almanah: »Iz življenja in borb prvih štirih slovenskih brigad«, ki ga prejme sleherni borec. Nato bodo brigade odkorakale pred slavnostno tribuno, kjer bo raport, nato slavnostni govor in program. OKRAJNI ODBOR ZVEZE BORCEV NOVO MESTO vabi vse borce NOV, aktiviste in ostalo prebivalstvo na otvoritev partizanske koče na F RAT I ki bo v soboto, 13. septembra 1952 ob 14. uri. Obiščite prvo postojanko naših partizanov v •letih 1941—42, na kateri je bila sklenjena prene-katera politična in vojaška odločitev! SPORED: Himna Govor člana Politbiroja CK KPS tov. Viktorja Avblja-Rudifla, nekdanjega sekretarja Okrož. kom. KPS v Novem mestu Med igranjem žalostinke polaganje vencev na grobove padlih v borcev Nastop črnomcljske kulturne skupine, v kateri sodeluje pionirski pevski zbor. mladinski ženski zbor in moški oktet Zabava ob tabornih ognjih , Ob 19. uri ponese partizanska patrulja iz Frate ogenj na Ostri vrh, kjer bo zažgala glavni kres znak za prižiganje vseh kresov po Dolenjskem! To opozorilo dajemo zato, ker so nekateri borci razumeli, da se zberejo v brigade le borci, ki so bili prisotni v brigadah ob ustanovitvi. Borci vseh drugih partizanskih enot ln brigad se ne zberejo posebej, temveč pridejo na slavnostni prostor nepostro-jcnl, kjer se ob 10. uri dopoldne pridne glavni spored. Poziv podjetjem in ustanovam Pripravljalni odbor za proslavo 10. obletnice ustanovitve slovenskih brigad poziva vsa podjetja, ustanove in šole, da odobrijo dopuste in sploh v vsakem pogledu ustrežejo članom kulturno umetniških skupin, ki so vabljene k sodelovanju v Dol. Toplice 13. in 14. septembra, a v posameznih primerih tudi nekaj dni prej za nastopanje v raznih krajih Slovenije. Prav tako naj podjetja in ustanove ter šole omogočijo obisk proslave vsem, ki se je želijo udeležiti. Pripravljalni odbor za proslavo 10. obletnice železnica te vozove takoj uporabila za promet. Opozarjamo štabe vlakov, vodje posameznih vagonov in potnike, da pazijo med prevozom na osebno varnost, da se ne za-držujejo na stopnicah, v zavornih uticah in nikakor ne na strehah vagonov, da se ne sklanjajo iz voz in sedijo pri vratih z nogami navzven. Prepovedano je vsako metanje predmetov iz vlnka. Da bi železniški uslužbenci mogli opravljati svojo službo nemoteno, naj se udele ženci obračajo za informacijo le na informacijska urade v Ljubljani, Novem mestu in Straži ter pri potniških blagajnah. Iz-ttopne postajo bodo opremljene z zvočniki, po katerih bodo udeleženci dobivali obvestila. Na postajah bodo na vstopnih mestih nameščene deske z napisom o odhodih vlakov in drugimi informacijami. Ce bi se iz prometnili ali drugih ozirov moral vlak ustaviti in se moral zadržati na odprti progi, naj potniki ne izstopajo iz vagonov. Udeleženci, ki potujejo posamezno, kupijo na odhodnih postajah legitimacijo K—14, katero morajo na hrblni strani potrditi organizacije ZB nI i občinski odbori. S tako potrjeno legitimacijo K—14 udeleženci lahko kupijo polovično vozno karto na vstopni postaji do postajo SI raža—Toplice, Novo mesto ali Uršna sela. Ta polovična vozna karta velja za odhodno potovanje in za brezplačen povratek. s pogojem, da še legitimacija K—14 predloži pred povratkom postaji v žigosanje. Ta žigosanje ni potrebni* za udeležence, ki so bodo vračali s posebnimi vlaki, to je z vlaki, ki bodo uvedeni samo za udeležence proslavo iz območja LIIS. Potrditev udeležbe na legitimaciji K—14 po prireditvenem odboru nI potrebna. Pač pa posebej opozarjamo, da mornjo biti legitimacije K—14 pri povratku žigosane od postaje pri vseh potnikih, ki se no bodo vračali s posebnimi vlaki, kar zlasti velja za udeležence iz drugih bratskih republik. Stremeti je za tem, da ne udeleženci odpravijo v čimvočjih skupinah, eventualno v kompletnih vlakih, ki bodo skupno odpravljeni z enim samim prevoznim izkazom za tja in nazaj, na ta način, da prejme vsak udeleženec po eno kontrolno karto, ki mu bo veljala za odhodno in povratno potovanje. Dijaki uživajo 83% popust, če se potovanje organizira v smislu odločb potniško tarifo kot šolski izlet. Prtljaga in kolesa se pri posebnih vlakih ne ho sprejemala za prevoz, niti tja niti nazaj. Pri tem ni mišljena prtljaga, ki jo potniki nosijo s seboj v vagon. Vsa podrobnejša navodila glede prometa posebnih vlakov' in popustov se dobijo pri šefih železniških postaj. V tiskovni sklad »Dolenjskega lista« so prispevali Ljudski odbor mestne občine Novo mesto 25.000 din, Trgovsko podjetje »Rog«, Novo mesto, 16.875 din, Kmetijska zadruga, Straža, 9900 din, Občinski ljudski odbor Dol. Toplice 10.000 din, Zdravilišče Dol. Toplice 4500 din, Občinska podjetja, Dol. Toplice, 3000 din, Kmetijska zadruga, Dol. Toplice, 2000 dinarjev, Obrtno-proizvajalna in predelovalna zadruga čevljarjev, Dolenjske Toplice, 2000 din, Tovarna igrač, Novo mesto, 3000 din, Tovarna »Keramika«, Novo mesto, 3000 din, Zdravilišče Šmarjeta 3000 din, Mestna mesarija ln klavnica, Novo mesto. 100(1 din, Industrija perila MLO, Novo mesto, 1000 din, in Kmetijska zadruga, Žužemberk, 1000 din. Iskrena hvala! Danes prinašamo v našem listu vsa potrebna navodila, nasvete In programe ln skico prireditvenega prostora, kar bo služilo vsem, ki se boste udeležili velikega partizanskega zbora 14. septembra v Dolenjskih Toplicah. Spored prireditev v Novem mestu 11. septembra — ob 20. uri v Domu LP: gledališče SKUD »Dušan Jereb« priredi Potrčevo dramo »Lacko in Krefll«. 12. septembra — ob 11. uri odkritje spominske plošče v gimnaziji. Ob 18. uri otvoritev umetniške razstave partizanske grafike in spominske razstave Mirana Jarca v obnovljeni Križatiji. Otvoritveno besedo spregovori akademski slikar Božidar Jakac. Ob 20. uri: Literarni večer Mirana Jarca in partizanske lirike. Sodelujejo člani društva književnikov Slovenije. O pesniku Miranu Jarcu govori pisatelj Tone Seliškar. 13. septembra — ob 20. uri Koncert Slovenske filharmonije s sodelovanjem zbora Srečka Kosovela, Ivalid-skega pevskega zbora, filharmoniČ-nega moškega pevskega zbora in Akademskega pevskega zbora. Spored: M. Kozina — »Naša zemlja«, F. Bernard — »Bilečanka«, M. Kozina »Ilova gora« in »Bela krajina«, partizanske pesmi za moški zbor in za zbor s spremljavo orkestra. Vsem prebivalcem okraja Kočevje! Pozivamo vas, da se polnoštevilno udeležite velike proslave na čast 10. obletnice ustanovitve prvih slovenskih brigad, ki bo 13. in 14. septembra v Dolenjskih toplicah pri Novem mestu. Pohitite med vaše borce junake, partizane, saj boste s tem dokazali vašo enotnost in neomajnost ter vero. kako visoko cenite svojo domovino! Naj ne bo državljana v našem okraju, ki bi stal ob strani I S tem dnevom ne proslavljamo samo 10. obletnice ustanovitve slovenskih brigad, temveč je to praznik vsega slovenskega ljudstva. Na predvečer velikih proslav v Dolenjskih toplicah bomo imeli 13. IX. 1912 ob 15.30 uri svojo lokalno proslavo v Starem logu, kjer bo odkritje spominske plošče na čast ustanovitve Tomšičeve brigade. Isti dan, 13. IX., se zberite ob 12. uri pred občinskimi odbori, kjer vas bodo čakali kamioni, ki vas popeljejo v Stari log. V Starem logu bo kulturna priredjtev, govorili bodo stari borei, sledilo bo ljudsko veselje. Od tu krenemo še isti večer peš ali s kamioni proti Dolenjskim toplicam. Drugi dan, t. j. 14. sept., je razpored pohoda sledeč: Posehni vlak, ki bo vozil iz Kočevja do Toplic in nazaj, krene ob 3. uri zjutraj in se vrača ob 19. uri zvečer. Cena je 216 din in se od Kočevja proti Gro-suplju znižuje. Vlak bo postajal te na postajah do Grosuplje in nazaj. Avtomobili, avtobusi in vozovi začnejo s prevozom ob 2. uri zjutraj iz oddaljenih krajev in bodo vozili večkrrtt Planirajte čas, javljajte zborna mesta! Prevoz z avtom stane povprečno 120 din. Formirajte brigade, ki naj v obliki partizanskih pohodov krenejo peš do Toplic. Občinski štabi naj določijo vodje sku- Ein in pripravijo vse potrebno, tako da i ne bilo med udeleženci nezadovoljstva. Prvi povratek s kamioni ob 20. uri, drugi ob 22. uril Okrajni pripravljalni odbor za proslavo Kočevje SPORED KULTURNIH PRIREDITEV ob deseti obletnici ustanovitve brigad 11. septembra • V Kočevju ob 20. uri Slovensko narodno gledališče nastopi ■ Borovimi »Paztrganei« Partizansko lutkovno gledališče nastopi dopoldne v Metliki, popoldne in zvečer pa v Črnomlju. Miting Frontnega gledališča VII. korpusa ob 20. uri v Ribnici. 12. septembra: Slavnostna spominska predstava Borovih »Raztrgancov« on 20. uri v Črnomlju. Partizansko lutkovno gledališče nastopi dopoldne v Semiču, popoldne v Crmašnjicah, zvečer v Poljanuh V Črnomlju ob Ifi. uri miting Invalid-skega pevskega zbora in belokrajske kulturniške skupine. V Metliki ob 20 uri miting Invalidskega pevskega zbora in belokranjske kulturniške skupine. V Šmarjeških Toplicah ob 20. uri miting kulturniške skupino IV. operativne cone. Na Dvoru — Jami ob HO. uri miting Frontnega gledališča VII. korpusa. V Gradacu pri Metliki ob 20. uri miting godbo VII. korpusa (hrastniška). IS. septembra: V Starem trgu ob 15.30 odkritje spomenika Tomšičevi brigadi. Sodelujeta Invalidski pevski zbor ln godba Doma JLA iz Ljubljane. Ob 15. uri otvoritev partizanske postojanke Fratc. Sodelujeta belokranjska kulturniška skupina in godba LM iz Ljubljane. Svečana prireditev ob 20. uri v Novem mestu na Glavnem trgu. Nastopita zbor »Srečko Kosovel«, pomnožen z moškim pevskim zborom Slovenske filharmonije In z delom Akademskega pevskega zbora, ter simfonični orkester Slovenske filharmonije s Kozinovo »Našo zemljo«, Bornardovo »m-lečnnko«, s Kozinovo »Ilovo gore« in »Belo krajino« ter s partizanskimi pesmimi za Borcem Tomšičeve brigade! Vsi nekdanji borci Tomšičeve brigade so vabljeni na svečanost odkritja spomenika, na mestu, kjer je bila ustanovljena brigada. Svečanost bo potekala takole: 13. septembra (v soboto) ob 15.30 uri bo odkritje spomenika v Starem logu ln počastitev spomina padlih proletarcev, kjer bo govoril prvi komandant glavnega štaba slovenskih partizanskih čet narodni heroj Franc Leskošek-Luka. Nato bo kratek partizanski kulturni program obnovljenega Invalidskega pevskega zbora in vojaške godbe iz Ljubljane. To programu bo skupen odhod z zastavo Tomšičeve brigade na čelu in z udeleženci okrajnega odbora Zveze borcev Kočevje v Dolenjske Toplice. Tomšičevci, kjer vas je več v okraju, povežite se s tamkajšnjim pripravljalnim odborom zaradi skupnega in pravočasnega odhoda na to svečanost! Prometne zveze: odhod iz Ljubljane v soboto 13. septembra z rednim kočevskim vlakom ob 11.45 uri in z izstopom na postaji Stara cerkev. Tu bodo pripravljeni za udeležence te svečanosti potrebni kamioni, ki bodo vozili na mesto, kjer bo odkrit spomenik. Pripravljalni odbor za proslavo 10-letnice slovenskih brigad moški zbor, oziroma za zbor s spremljavo orkestra. Na bazi 20 ob 20. uri miting ob tabornem ognju. V Toplicah ob 20. uri v gledališču ob Sučiri na slavnostnem prostora v Starem parku predstava Borovih »Raztrganeev. v uprizoritvi SNO Pred predstavo nastop In validskena povskeira zbora. Partizansko lutkovno gledališče nastopi dopoldne v Žužemberku, ob 15. uri pa v Zadružnem domu v Toplicah. V Zndruinetn domu v Toplicah ob 17. url film »Nn svoji zemlji'. V Zadruinem domu v Toplicah ob 20.30 Frontno gledališče VIL korpusa. V Toplicah na trgu ob 20.30 kulturniška skupina IV. operativno eone. V Straži v Zadruinem domu ob 20.80 belokranjska kulturniška skupina. Kulturniška skupina IX. korpusa nastopi oh JLft. url v Soteski, ob 21 uri v Podturnu. Na teh mitingih jn drugod v okolici bodo nastopale tudi godbe. U. septembra dopoldne: Ob 10. uri proslava ustanovitve brigad v Dolenjskih Toplicah, na veliki jasi v Starem parku. Sodelujejo združeni pevski zbori (Invalidski pevski zbor. »Srečko Kosovel«, ninski zbor Slovenske filharmonije, del Akademskega pevskega zbora), združeni mladinske pevski zbori Dolenjske, godba Doma LJubljane, godba LM iz Ljubljane, godbe Glavnega štaba NOV in POS fsedaja delavska godba iz Vevč, godba iz Metlike, (jodba »Svoboda I« iz Zagorja), godba VIL korpusa (zdaj »Svoboda I« Hrastnik), godna Planina—Rnjheuburg—Senovo (sedaj delavska godba Senovo), godba IV. operativne cone (trboveljska). 14. septembra popoldne: Partizansko lutkovno gledališče nastopi oh 14. in 15.30 v Zadruinem domu v Toplicah za združene mladinske pevske zbore. Qh 14. uri na trgu v Toplicah miting belokranjske kulturniške skupine in metliške godbe na pihala. Oh 14. uri v gledališču Pri jasah (blizu slavnostnega prostora) miting kulturniško skupine IV. operativne cone in delavskih godb iz Senovega in Trbovelj. Ob 14. uri v gledališču ob Sušici miting Frontnega gledališča VII. korpusa. Invalidskega pevskega zhora in godbe VII. korpusa. Ob 14. uri v gledališču Pri treh smrekah miting kulturniške skupine TX. korpusa, zbora »Srečko Kosovel« in godbe »Svoboda I« iz Zngorja. Ob 15. uri miting na bazi 20. Ob 16.30 na hotelskem vrtu v Toplicah koncert opernih in instrumentalnih solistov in orkestra Slovenske filharmonije. Ob 18. uri v Zadruinem domu film »Dokumenti časa«. Na poti v Dolenjske Topline bodo godbe in partizanske kulturniške skupine prirejale mitinge tudi v drugih krajih. Morebitne spremembe bodo objavljene pravočasno v »Slovenskem poročevau)ttf, ^Ljubljanskem dnevu.ku> in po radiu. Prav tako tudi dopolnitve glede časa in vsebine prireditev. Nastanek in rnzvof prvih partizanskih Cet v Slovcnlfl Neposredno po kapitulaciji in okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je v Sloveniji edino Komunistična partija Slovenije pričela z resnimi pripravami na oboroženi upor proti okupatorju. Prvi ukrep v tem pravcu je bila analiza in ocena trenutnega polnžaja Slovenije, ki jo je CK KPS podal v prvi številki obnovljenega Slovenskega poročevalca v članku, ki je nosil naslov: »Naša nesreča in naša vera«. Vodstvo Partije je takoj pričelo z najširšimi političnimi pripravami ža ustvarjanje splošne narodne fronte za boj proti okupatorju, kar je dobilo svoje uresničenje 27. aprila 1941 z ustanovitvijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Konec aprila 1941 pa je KPS naslovila na slovenski narod še poseben proglas, v katerem pravi med drugim: »Da bi naša borba bila uspešnejša, se mora ves slovenski narod združiti v enotno narodno fronto proti imperialističnim okupatorjem in tlačiteljem; na to skupno osvobodilno borbo poziva KPS vse primorske in koroške Slovence, ki že 20 let ječijo pod jarmom tujih imperialistov. KPS poziva vse delovno ljudstvo, vse politične skupine in vse rodoljubne posameznike na skupno borbo za naslednje zahteve: Proti razkosanju in zasužnjenju Slovenije, za osvobojenje, neodvisnost in združitev slovenskega naroda.« Cilj je bil postavljen, pot 'začrtana. Izbrana je bila pot boja in žrtev, pot upora in krvi, ki pa edina odpira vrata v svobodo in v lepše zarje novega življenja. Zato pa je bilo mimo politične priprave>in združitve narodnih množic v Osvobodilni fronti, skrbno in podrobno pripravljanje na vojaške akcije. Tu pa je bilo treba začeti z delom prav iz osnove, zakaj po razpadu predaprilske Jugoslavije so se njeni narodi znašli goloroki nasproti takratni najmočnejši In najbolj okrutni vojaški sili našega kontinenta. Bivša jugoslovanska vojska je razpadla, njeno orožje je bilo plen sovražnika in začeti je bilo treba tako rekoč iz nič. \ Vojaško priprave za upor je vodil CK KPS s svojim Vojnim komitejem, ki mu je od maja 1941 načeloval Franc Leskošok, s takratnim ilegalnim imenom Peter Strugar, katerega pa vsi partizani in vsa naša javnost boli pozna z njegovim drugim imenom Luka. Pod njegovim vodstvom so bili pri vseh okrožnih komitejih osnovani posebni okrožni vojni komiteji, ki so imeli za- svojo prvo nalogo zbiranje orožja in municijo, organiziranje sanitetnih in radiotelegrafskih tečajev, formiranje borbenih grup in niih vežbanje ter podrobno izvedbo obveščevalne službe. Delo vojnih komitejev je postalo zlasti intenzivno po junijski partijski konferenci, katere so se udeležili delegati iz vseh slovenskih pokrajin in na kateri je Edvard Kardelj, ki se je vrnil iz zagrebškega posveta CK KPJ, sporočil navodila za pospeševanje priprav za obopženi upor. Člani ljubljanskega Vojnega* komiteja so osebno obšli vse podeželske komiteje, katerih delo postaja odslej vse bolj in bolj intenzivno. Napad Nemčije in njenih zaveznikov na Sovjetsko zvezo pa je bil znak za začetek oboroženih akcij proti okupatorju, znak za upor in boj za osvoboditev. 22. junija 1941 je CK KPS formiral Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Sestavljali so ga: komandant Franc Leskošek, komisar Boris Kidrič, ki ga je kmalu zamenjal Miha Marinko, namestnik komandanta dr. Aleš Bebler. To Glavno poveljstvo je bilo kmalu zatem izpopolnjeno z novimi člani. Tako so takrat postali člani glavnega poveljstva Stane Žagar, Oskar Kovačič, Dušan Podgornik in Marjan Brecelj. Odslej dalje je delovalo Glavno poveljstvo kot operativno — komandno vodstvo oboroženih sil osvobodilnega gibanja v okviru Izvršnega odbora Osvobodilne fronte. ,Po formiranju Glavnega poveljstva se je uporno gibanje močno razvnelo, kar je dobilo vidnega izraza v vedno bolj pogostih protinemških in protiitali-janskih napisnih akcijah in pozivih na upor ter v prvih sovražnih nastopih proti okupatorskim vojakom. Ti nastopi so zavzeli tak obseg, da so Italijani in Nemci za 14, julij 1941. obletnico Velike francoske revolucije, pričakovali kar masovni oboroženi upor in se nanj pripravili s poostreno vojaško službo. Poleg teh znakov vse bolj splošnega sovražnega razmerja našega ljudstva proti fašističnim in nacističnim osvajačem, pa so se v naših gozdovih zbi- rale že tudi prve oborožene skupine. Tvorili so jih partijci — ilegalci, ki so po direktivi partijskih organizacij takoj po 22. juliju odšli v ilegalo. Ta odhod je bil posebno močan iz delavskih in industrijskih centrov naših večjih mest na Gorenjskem in Štajerskem ter iz Ljubljane, odhajali pa so v ilegalo tudi Dolenjci in Belokranjci. Ti ilegalci, v glavnem člani Partije, že proti koncu junija in v začetku julija formirajo prve oborožene skupine, ki so postale jedro kasnejših partizanskih enot. Do polovice julija 1941 so bile razširjene skoraj po vseh pokrajinah Slovenije. Na italijanskem zasedbenem Glavno poveljstvo ' slovenskih partizanskih čet * Ha pololaju, \6. II. 1942. deče skupine: na Jelovici, v gozdovih nad Rašico, Smarnogorska, Nakeljska, Dupeljska, Tržiško-Križka in Kranjska skupina. V Kamniškem okraju so bile Kamniško - Dupeljska, Radomeljska, Mengeška, Domžalska skupina, na območju Jesenic pa skupine na Njivici nud Kropo, na Merci in na Mežaklji. Na Štajerskem pa so se zbirale skupine na Pohorju, pri Celju in v Savinjski dolini, medtem ko sta iz revirjev odšli dve skupini: Trboveljska na Cemše-niško planino, Zagorska pa v gozdove nad Zagorjem. Tem ilegalnim skupinam, ki so spočetka imele predvsem nalogo zbiranja orožja in municije ter ostalega, za borbo in borce potrebnega materiala, so se v vse večjem številu priključevali prvi partizani in Glavno poveljstvo je že lahko začelo s smotrno izvedbo povsem vojaške organizacije. S tem na- K A R E D D A, I. V »vozi 8 situacijo,ki Je nastala po dvoraesečnl italijanski ofenzivi. S?*?*1*!. P°treb» P° reorganizaciji nage partizanske vojske.Dokler -W Imeli oevobojeno ozemlje,je Silo nujno potrebno,dA sao lneil bolj tm- zvajfli ne drobljeno vojsko,da je mogla kontrolirati veliko oBvo^jeno ozeolje. Danes nam Je potrebna veftja koncentracija moči,da b0mo lahko i*v uapeenejse akcij« kot ono Jih dotlej.Potrebne eo nam giUJi-8 enote.ki bodo wann na odrejene kraje, ,u teritoriju bivše V. grupe ae organizirat« £a dve Udarni brijmui tu to Udarna brigada UatiJ« Gubca in Udarna brigada Ivan« Cankarja. Za itab Udarne brigade Matije Gubca odreječe: ket komandanta ■ nameetnlka komandanta * komisarja " »Mestnika komisarja * odgovornega za agitprop * obveščevalca " Intendanta * zdravnika tov. Jureta Novljana Jan*:a Nedelj*« Rudija '(rasta Zorana Smreka J u Velke Koievarja Karka Belina Tineta ŽeleaniVa Marjana Jasenovca ta štab Udarne brigade Ivana Cankarja odrejijnos kot ko.cand.inta * namestniku komandanta * komisarja * namestnika komisarja * odgovornega za agitprep * obveščevalca * Intendanta I ■ edravnlJta tov. Urbana vellkonjo DokiJ a Gregorja Javorja Toneta labrovčana Tineta Dolgana Janeza Podhostolka kiaro Gorenjo Luko Hostnlk V Štabu Udarne brigade -oneta Tomšiča se izvršijo sledeče ep rečemo* in dopolnitve t Komandant tov. Wamot.tri i V kou^.aunla . ■ JUmlsar » Sttaeatnik komisar.1 a ■ Za agitprop a Obvašdevaloo ■ Intendant ■ SdArvnik ■ Člro 2a*avoe Jerln boriš KlJcič Lado Dolenjo oO-jl /u k«rjaaowlS Ivanov i,rai»jL*ir iaii.o araeavao IJI« »tabi brigad t,e mor^o po prejemu te naredbe takoj formirati V Štirih dneh po prejemu te naredbe morajo štabi laM Ori^a Donlati Gi^v-"r^??^ edl0** ZH kouan4*nte'lco;iJ-earJe k> n^estnlke bateljon!Tv Brigada obstoji lz treh bataljonov.Bataljon ima tri čete oo 40 borcev.Celokupna brigada s komandnim sestavom vred ne sme šteti ve5 kakor JdO ter čet, cev. mo£. 1J onit nit lxtg^aaaajkajlaljt>jtxa^hate>|ewaTžBatii|aMvi>,ax^>ABX>, V sestavu Udarce brigade Matije Gubca se pritegnejTTledcčl bata- II. bataljon,katerega komandant Je Štefan III. " ■ • • Lazar IV. • • • V|sja V sestavu Udarne brigade Ivana Cankarja pa pridejo sledeči bataljo-• Belokranjskega odreda • 100 motat. li bataljon Udarne brigade Matije Oubca,katerega komandant Je Pult/ U • Kočevskega odred«,katerega komandant Je Ante Novak a a 120 mofcml • » av7r»a' terltdflju biva« V, grupe e« formirata dva odreda in tican jZap'adno-dolenJskl In Vzhodno-delenJ ekl. Štab Zapadno»dolenjskega odreda tvorljet Komandant tov. Kajflmlr Koralear • Krifavskl Namestnik komisarja ObveflČevaleo Intendant Marko Dolino Karlo JWjBt Štab Vzhodno.dolmnjskega odreda tverljoi Komandant tov; Slobodan Komisar • r4rM Tršaa Namestnik komisarja • j»v*o Gorjano Obveščevalec « Cofcan Intendant • Tone p,* komar^^ °d"1 "°flt' d° -daljnega direktno Smrt fašizmu - evobodo narodul Glavno poveljstvo 2a komandanta: področju so takrat obstojale skupine v okolici Vrhnike, na Molniku pod Ljubljano, v gozdovih nad Ribnico, nad Se-mičem in Črnomljem ter v bližini Novega mesta. Na nemškem zasedbenem področju Gorenjske so bile v sredini julija sle- Koml8art BRANITI IMAMO ČAST IN PONOS NAŠIH NARODOV... ».. .Ni treba, da bi se ukvarjali s prerokbami o tem, kako se bodo v bližnjih letih razvijali mednarodni odnosi. Verujem, da bo človeštvo znalo najti sredstva za ohranitev miru. Toda naj gre razvoj tako ali drugače, mi bomo enotno in odločno branili velike revolucionarne pridobitve tega bogatega desetletja zoper vse napade, odkrite in prikrite, ekonomske, politične ali kakršne koli. In mi imamo kaj braniti. Braniti imamo svobodo slovenskega naroda, svojo republiko ter neodvisnost skupne domovine narodov Jugoslavije. Braniti imamo bratstvo in slogo narodov Jugoslavije in najbolj demokratsko obliko enakopravnega sožitja narodov, kar jih pozna zgodovina. Braniti imamo pridobitve na poti k socializmu, ki so edine sposobne prinesti blagostanje našemu delovnemu ljudstvu. Braniti imamo pridobitve socialistične demokracije, ki odkrivajo novo poglavje v borbi za svobodni razvoj človeka in za njegov polni doprinos k človeški skupnosti. Braniti imamo čast in ponos naših narodov, ki se niso nikdar pokorili osvajalcu ali agresivnemu pritisku. Prav je. da ravno danes, ob desetletnici ustanovitve OF, s katero je slovensko ljudstvo bilo enega najbolj krvavih, najbolj herojskih in najbolj zmagovitih bojev v svoji zgodovini, še prav posebno naglasimo, da bo slovenski narod skupaj z vsemi drugimi narodi Jugoslavije ter Komunistično partijo Jugoslavije in tovarišem Titom na Čelu branil vse te revolucionarne pridobitve z enako vztrajnostjo in odločnostjo, s kakršno se je mnoga stoletja boril za svoj obstanek in za svojo bodočnost.« EDVARD KARDELJ . (»10 let ljudske revolucije«,) menom je Glavno poveljstvo v sredini julija 1941 izdalo izredno zanimiv in važen dokument, ki je bil nekako pred letom dni najden v arhivu CK KP Srbije. Ta dokument nosi naziv »Partizanski zakon«. Ta partizanski zakon ni bil samo pravilnik, ki je določal ustrojstvo in formacijo partizanskih enot, ampak je predpisoval tudi kdo more stopiti v partizane, določal njih dolžnosti in pravice, predpisoval tekst prisege, zastavo, pozdrav, sodni postopek in kazenske sankcije. Partizanski zakon ustanovno pismo slovenskih oboroženih sil, po katerem so partizanske enote oborožena sila narodnoosvobodilnega gibanja, nastajajoča iz prostovoljcev, ki so se odločili, da se z orožjem v roki bore za osvoboditev in združitev slovenskega naroda vse dotlej, dokler ne bodo izvojevani cilji osvobodilnega pokreta. Po teh pripravah se je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet sestalo 16. julija v Ljubljani in izdalo povelje za upor. Člani Glavnega poveljstva, njegovi, inštruktorji in kurirji so raznesli to povelje po vsej Sloveniji in že nekaj dni za tem se začno prve oborožene akcije, ki so 22. julij 1941 zabeležile kot dan upora, ker so se prav okoli tega dne začele prve izolirane partizanske akcije preraščati v splošni narodni upor. Ta upor je dobil posebno jasne oblike, na Gorenjskem, kjer je brutalni in nečloveški nastop Nemcev ter začetno izseljevanje naših ljudi naravnost izzvalo upor širokih množic. Poziv na upor je na Gorenjsko ponesel Stane Žagar in 20. julija je vo- Pozdravleni v partizanski Dolenjski! Ob največjem zgodovinskem dnevu Dolenjske, ob obletnici ustanovitve prvih slovenskih brigad, iskren in borben pozdrav vsem, ki ste prišli iz bližnjih in daljnih krajev naše domovine, da- skupno proslavimo ta veliki dan, ki je dal našemu narodu prve brigade, katerih junaštvo in patriotizem sta vzpodbujala naše delovne ljudi in postavila temelje, na katerih se je razvijala in rasla naša borba ter nam dala tako veličastne sadove! Pozdravljeni borci prvih štirih partizanskih brigad! Dolenjska vas sprejema s toplimi čustvi hvaležnosti! Pozdravljeni vsi borci, svetli vzori največje ljubezni do domovine, do svojega naroda, do vsega delovnega človeštva! Pozdravljeni vsi terenski in politični delavci narodnoosvobodilne borbe! Pozdravljene naše junaške žene in matere, ki se niste strašile vseh grozodejstev okupatorjev in domačih izdajalcev, ampak ste pošiljale v vrste borcev svoje može, sinove in hčere, same stopale med junake, skrbele za partizane ter z bolestjo, a vendar tako ponosno doprirfašale največje žrtve! Pozdravljena naša mladina, ki na svetlih tradicijah NOB gradiš lik novega človeka, borca za lepši jutrišnji dan, za pravico in resnico, za mir, za odstranitev slehernega izkoriščevanja! Pozdravljeni vsi, ki proslavljate naš praznik! Naša proslava je mogočna manifestacija zvestobe tradicijam NOB, našemu vodstvu, naši Partiji, hkrati pa je jasen odgovor vsem tistim, ki hočejo ovirati naš razvoj, ki nas blatijo in klevetajo. Tu smo — pripravljeni na vsako sodelovanje, ki služi miru in napredku, pripravljeni pa tudi do zadnje kaplje krvi braniti našo svobodo in neodvisnost. Iskreno in toplo pozdravljeni v zibelki slovenskega partizanstva, v naši Dolenjski! \ J- sekretar Okrajnega komiteja KPS Novo mesto jaško vodstvo jeseniškega okrožja izdelalo načrt oboroženega upora in odločilo, da se iz dotedanjih partizanskih skupin formirajo vojaške enote, imenovane čete, ki sestavljajo Gorenjski bataljon. Ta bataljon naj preide takoj v vojaške akcije. Istega dne je bil postavljen tudi štab Gorenjskega bataljona. Gorenjski bataljon so sestavljale sledeče čete: Jeseniška, imenovana četa Ivana Cankarja, Jelovška in Tržiško-Kranjska. V Kamniškem okraju je na sestanku 25. julija bilo odločeno, da Kamniška, Dupliška, Radomeljska, Mengeška in Domžalska skupina preidejo v borbo v noči med 27. in 28. julijem, na kar po zaključku akcij skupno formirajo Kamniški bataljon. V Poljanski dolini je bila formirana Poljanska četa. Na Štajerskem so bile sestavljene sledeče čete: Pohorska, Savinjska, Re-virka in Celjska, poleg njih pa sta bili še Mlinsko-šaleška in Ptujska partizanska skupina. V takozvani ljubljanski pokrajini je bila v taborišču na Molniku formirana Molniška četa, na Travni gori Ribniška četa in nad Borovnico Borovniška četa. Konec julija se je pod vodstvom sekretarja novomeškega okrožnega komiteja Vinka Kristana začela formirati Novomeška skupina na Frati, pri Stični Stiska skupina, medtem ko sta v Beli krajini nad Semičem in pri Dra-šiČih bili manjši skupini ilegalcev, katerima so se za posamezne akcije od časa do časa priključevali borci, ki so po akciji običajno zopet odšli na svoje domove. Crnomeljska skupina je odšla v svoje taborišče v Miklarje 12. avgusta 1941. Vse te Dolenjske in Belokranjske skupine naj bi tvorile poseben Dolenjski bataljon. Medtem ko so gorenjske in štajerske čete takoj spočetka prešle v odkriti boj z Nemci, so dolenjske skupine takrat Izvrševale predvsem akcije sabotažnega značaja. ■ V avgustu je Gorenjski bataljon razvil takšno aktivnost, da so že v začetku tega meseca poslali Nemci proti njemu cel policijski bataljon s priključenimi enotami redne vojske in SS oddelkov ter letalstvo. Z enim od teh oddelkov je prišlo na Jelovici do hudih bojev na višini, imenovani Kotlič, ki so jo poslej partizani in ljudje nazivali Partizanski vrh. Na Štajerskem so v avgustu bile najpomembnejše borbe na Pohorju in pri Slivnici. V avgustu in septembru so se zbirale oborožene skupine tudi v Prekmurju in izvrševale predvsem sa-botažne akcije. V avgustu 1941 se v ljubljanski pokrajini iz Molniške čete pod vodstvom Ljuba Sercerja izdvoji posebna četa. ki odide na Mokre, od koder v septem-ru Milan Majcen odide v Mirnsko dolino in osnuje Mokronoško četo. Na vso to partizansko aktivnost so Nemci in Italijani odgovarjali vedno bolj s pogostimi operacijami, pri katerih so uporabljali velike vojaške enote in vso moderno oborožitev s tanki in letali vred. Partizanske čete, ki so tu in tam utrpele večje izgube, pa so se z novim dotokom krepile vedno bolj in bolj ln zaključek prvega obdobja razvoja partizanske vojske, ki ga označujemo v obdobju čet in bataljonov, tvorijo že večje bataljonske akcije, ki so jih izvršili: 7. oktobra 1941 napade prvi Štajerski bataljon pod Stanetovim vodstvom Šoštanj, 19 .oktobra Krimski bataljon posadko v Ložu,'Gorenjski ba-talinn pa proti koncu decembra zasede obširno področje na Jelovici z Draž gošami, kjer je prišlo v januarju 1942 do znane velike bitke z Nemci. Ko so proti koncu oktobra 1941 Nemci začeli z izseljevanjem vsega slovenskega prebivalstva v obsavskem pasu in na Bizeljskem, so prvi Štajerski bataljon in vse dolenjske čete prejeli povelje, da izvršijo kombinirani vdor v ta izselitveni pas. Borci štajerskega bataljona so pod Stanetovim poveljstvom prodirali v vremensko skrajno neugod-dnih prilikah v smeri proti Brežicam, kjer je ta čas nastala Brežiška četa, medtem ko so dolenjski in belokranjski partizani imeli nalogo, da napadejo nemško postojanko na Bučki. Belokranjske partizanske skupine so se na tem pohodu združile na Smuku nad Semičem, kjer je bila formirana Belokranjska četa, ki je potem po globokem snegu prodirala preko Gorjancev proti Krki. Mokronoška četa je prav tiste dni utrpela težko izgubo, ko je na Murncah v celodnevni neenaki borbi padel Milan Majcen. Tako je z dolenjske strani prodirala proti Bučki v celoti le novomeška četa, ki je napad tudi izvedla, medtem ko so se Belokranjci zaradi ne-možnosti prehoda preko Krke izmučeni vračali v svoje taborišče. V Gorenjih Lazah pa bili obkoljeni od večjih italijanskih oddelkov in bili povečini pobiti. Dolenjski bataljon, ki bi naj bil formiran ob napadu na Bučko, je ostal za takrat samo v načrtu. Po zimskem premoru 1941—1942 se okrepljene partizanske enote poženejo v nov val napada. Partizanska vojska dobiva zdaj novo organizacijsko obliko. Po odloku Glavnega poveljstva 30. marca 1942 se posamezni bataljoni in čete združijo v višje vojaške enote, ki nosijo naziv odred, ti pa zopet tvorijo posebne grupe odredov. Ta nova ureditev slovenske partizanske vojske je bila posledica izkustev, pridobljenih v prvem obdobju, glavna značilnost novega obdobja pa je v tem, da se sedaj prenaša težišče bojev iz nemškega zasedenega področja v ljubljansko pokrajino. V tej so italjanske vojaške in politične okupacijske oblasti ta čas doživele veliko presenečenje: spomladanska partizanska ofenziva je ustvarila na področju Dolenjske in Notranjske veliko osvobojeno ozemlje, ki je segalo od Kolpe do Ljubljanskih vrat. To je prisililo Italijane k novi, do tedaj največji italijanski vojaški operaciji proti partizanom, v kateri je sodelovalo 5 popolnih italijanskih divizij s številnimi specialnimi enotami, tankovsk. oddelki in letalstvom. Prav na dan začetka ofenzive, 16. julija 1942, pa je slovenska partizanska vojska dobila prvo brigado, ki je nosila naslov: Prva slovenska pro-letarska udarna brigada Toneta Tomšiča. Sredi najhujšega divjanja italijanske ofenzive je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet in odredov izdalo odlok o osnovanju ostalih mane-verskih enot, ki nosijo naziv-brigade. In tako so v času, ko je bil okupator prepričan, da je zlomil vojaško silo slovenskega upornega gibanja bilo ustanovljenih kar troje slovenskih brigad: 4. septembra je bila na Trebelnem osnovana Gubčeva brigada, nekaj dni za tem brigada Ivana Cankarja, 6. oktobra pa v gozdovih Mokrca brigada Ljuba Sercerja. Slovenska partizanska vojska Je iz tako težkih preizkušenj velike italijanske ofenzive izšla trenotno sicer manjša po številu, zato pa notranje bolj urejena in z novimi brigadami udarnejša ter takoj po končani ofenzivi prešla v protinapad in na svojem pohodu uničila vrsto italijanskih in belogardistič-nih postojank. Nove brigade pa so se posebej proslavile v hojih pri KraŠiču, v Suhi krajini in .z zmago v Jelenovem žlebu. \ Iz poročila narodnega heroja Milovana Šaranoviča FBI I MILOVAN SARANOVIC, črnogorski rojak. Je bil pred vojno aktivni oficir blvSe jususl. vojske. Po razpadu In okupaciji Jugoslavije Je takoj odšel v partizane in zaradi svoje sposobnosti, voja.ške tzvežbanosti in popolne predanosti svojemu ljudstvu kmalu dosegel komandni položaj v Črnogorskih partizanskih enotah. V pozni Jeseni 1942 je po povelju Vrhovnega komandanta Nov in PO Jugoslavije z večjo skupino oficirjev priSel v Slovenijo in postal ob koncu decembra 1342 komandant I. (Dolenjske) operativne cone in vodil operacije prvih slovenskih brigad proti ltalljan-sko-bclogardistirnim postojankam na Dolenjskem. Ob 4. sovražni ofenzivi Je bil komandant slovensko-hrvatskega operativnega štaba ter je Izbojeval veliko zmago v vivodini. Ko se Je Glavno poveljstvo slovenske NOV in PO preimenovalo v Glavni Štab Slovenije, je Milovan Saranovič postal njegov načelnik ter vodil skupne operacije XIV. in XV. divizije pri napadu na Žužemberk. Konec Julija 1943 Je padel hkrati z narodnima herojema Ivanom Kavčičem in Draganom Jevtičem v Selih-Sumberku. V prevodu objavljamo dva odlomka iz njegovega poročila o akcijah prvih brigad od decembra 1942 do aprila 1943. AJDOVEC ...Okrog Ajdovca so bile razporejene večje sovražnikove posadke v oddaljenosti 5 do 15 km: Novo mesto, Straža, Mirna peč, Trebnje in Žužemberk. Belogardistična posadka V Ajdovcu je štela okrog 70 vojakov, oboroženih z lahkim orožjem; nastanjena je bila v Prosvetnem domu in v šoli. Razen tega je bilo nekaj zaščitnih oddelkov tudi v cerkvenem zvoniku in na primernih mestih v bližini vasi. Posadka je s svojim drznim in brezobzirnim vedenjem bila strah za vso okolico. II. SUB »Matije Gubca« skupaj z nekaterimi *oddelki I. SUB »Toneta Tomšiča«, je dobila nalogo, da belo-gardistično posadko v Ajdovcu napade in uniči. II. SUB »Matije Gubca« je bila takrat na položajih okrog Trebel-nega in Rihpovca. Po dobljeni nalogi je odšla v noči od 11. na 12. december 1942 v vas Rdeči kal. Ko je pri Trebnjem prekoračila železniško progo, je progo temeljito razdejala in tako za nekaj dni onemogočila sleherni promet. Proti jutru je brigada prišla v Rdeči kal, kjer je imela enodnevni počitek. Naloga te brigade je bila, da 'z enim delom svojih sil napade sovražnikovo posadko v Ajdovcu, z drugim delom pa zavaruje smer proti Žužemberku. I. SUB »Toneta Tomšiča« ozr. njeni deli, ki so bili že prej v Suhi krajini, so dobili nalogo da zasedejo in zavarujejo smeri Novo mesto, Straža, Soteska in Mirna peč. Premik naših enot s kraja, kjer so se koncentrirale, se je začel 12. decembra 1942 v mraku. Enote so se gibale neopazno in v največji tišini. Deli, določeni za zaščito, so pravočasno odšli na" položaje. Enote, določene za napad, so se neopažene od sovražnika in v njegovi neposredni bližini razporedile za borbo. Ob enajstih ponoči so naše patrulje trčile ob prednje sovražnikove straže, ki so takoj začele streljati. Za napad določeni oddelki so se pomika,i proti sovražniku v največji tišini in so začeli streljati šele tedaj, ko so sovražni stražarski oddelki začeli bežati k svojim posadkam. Hkrati je tudi sovražnik začel streljati iz svojih utrdb; posebno močan je bil ogenj iz cerkvenega zvonika. Toda III. bataljon II. brigade je okrog sovražnika strnil obroč. Pozvali smo belogardiste k predaji in jim zagotovili, da se jim ne bo nič zgodilo. To pozivanje smo ponavljali ves čas borbe, toda brez rezultata, ker belogardisti sploh niso odgovorili. S cerkvenega stolpa je sovražnik močno streljal in onemogočal našim borcem, da bi napadli v smeri Prosvetnega doma. Ker na noben način nismo mogli prisiliti te sovražne skupine k predaji, smo zažgali cerkveni zvonik, zaradi česar je potem zgorela vsa cerkev. Pri našem prodiranju mimo župnišča in šole nas je sovražnik tudi od tukaj tolkel z močnim ognjem, zlasti z bombami. Naši oddelki, ki so bili dobili nalog, da premagajo te sovražne skupine, belogardistov niso mogli zajeti, niti se I jim zaradi hudega streljanja, od kate-I rega je bilo ranjenih nekaj naših tovarišev, niso mogli približati. Nenadoma ! pa so v zaletu vdrli v župnišče in v šolo, ju zažgali in tako sovražnika, ki se doslej na noben način ni hotel vdati, likvidirali. Po likvidaciji teh manjših sovražnih oporišč se je- težišče borbe preneslo na Prosvetni dom. Naši oddelki so držali sovražnika pod stalnim močnim ognjem. Medtem so se naše posamezne udarne skupine približevale samemu poslopju ter z miniranjem in ognjem nekajkrat hotele prisiliti sovražnika k predaji. Sovražnik je nudil ogorčen in divji odpor. Borba je trajala vso noč. Sele ob zori se je posrečilo neki naši skupini, da je zažgala Prosvetni dom. Ker se belogardisti našim pozivom za predajo niso odzvali, smo jim sporočili, da jim pošiljamo župnika Pavlica, ki so ga bili Nemci izgnali iz Štajerske, da se bo z njimi pogajal. Čeprav smo ta čas prenehali z ognjem in zahtevali tudi od belogardistov, da ne streljajo na župnika, so vendar prav takrat spet močno vžgali in župnika ranili. Ko je poslopje že v veliki meri zgorelo, so posamezni belogardisti začeli bežati in streljati, da bi prodrli naše vrste, drugi pa so se umaknili v klet in nadaljevali borbo. Na bežeče zaustaviti niti najhujši sovražni ogenj. Naši borci, nastopajoč že samo z ročnimi bombami, so prodirali stanovitno in nezaustavljivo v same sovražnikove položaje, kjer so naši najhrabrejši tovariši z drznim poslednjim udarcem uničevali zadnje sovražne vojake na položaju in si osvojevali njihova številna avtomatska in težka orožja. Ta primer pogumnosti, poleta in požrtvovalnosti naših borcev v borbi bo ostal kot najsvetlejši v vsem našem Vojskovanju in dotakratnih borbah. V obupnem in brezizhodnem položaju nahajajoči se posamezni sovražnikovi oddelki so z begom hoteli uiti gotovi smrti, toda naši borci so jim to preprečili, tako da niti en sovražni vojak ni mogel s položaja pobegniti. Samo nekaj vojakov, ki so se predali, je ostalo živih, vsi ostali pa so bili uničeni in vse njihovo orožje je zasluženo prišlo v roke naših hrabrih borcev. Zadnji radiogram sovražnika se je glasil: »Naša kolona je obkoljena«. Nekatere naše enote so po končani borbi naglo prodirale, da bi prehitele tiste sovražne oddelke, ki so se jadrno umikali in sploh niso mogli poseči v borbo. Te bežeče oddelke so naše enote še daleč preganjale s svojim ognjem, r Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet Na položaju, 22. maja 1942 St. 24/1 Vsem grupam odredov slovenskih partizanskih čet na položaju Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet daje sledeče DNEVNO POVEUE Izmučen in obsojen na smrt je bil 21. maja v zgodnjih jutranjih urah v Ljubljani ustreljen naš' tovariš Tone Tomšič. Tone Tomšič je že kot dijak postal član Komunistične partije v letu 1928. Kot borca za pravico delovnega ljudstva so ga preganjale vse protiljudske vlade Jugoslavije in je odsedel tri in pol leta robije v Sremski Mitrovici. Po povratku iz Mitrovice je bil izvoljen v Centralni komite Komunistične partije Slovenije, pozneje pa v politbiro CK KP Slovenije, katerega član je bil vse do svoje smrti. Na V. konferenci Komunistične partije Jugoslavije 1940 je bil izvoljen kandidat za člana CK KP Jugoslavije. Tone Tomšič je bil vzor bojnega tovariša, discipline, hrabrosti in nezlomljive brezmejne vdanosti stvari osvoboditve slovenskega naroda in stvari, za katero je žrtvoval svoje dragoceno življenje. Tone Tomšič je bil po aretaciji od okupatorskih rabljev enajstkrat mučen do nezavesti, a pred fašističnimi psi niti za trenutek ni klonil. Tz njegovih ust okupatorski rablji niso mogli izsiliti odgovora niti na eno svojih vprašanj. Svojo smrtno obsodbo je poslušal ponosno z dvignjeno glavo. S povzdignjeno glavo in preziranjem smrti je tudi gledal v morilne cevi svojih morilcev. Tone Tomšič je svetal primer, kako umira junaški borec, ki se nikoli ni bal dati svoje življenje za osvoboditev slovenskega naroda in delovnega ljudstva. Kako se je Tone Tomšič boril za svobodo slovenskega naroda in kako je ob smrtni uri poletela njegova zadnja misel k partizanom, je živ dokaz poslednje njegovo pismo, ki ga je dan pred svojo smrtjo pisal v svojem in v imenu vseh svojih jetniških tovarišev: NAŠIM HRABRIM PARTIZANOM! Tudi do nas, ki sedimo tu za rešetkami okupatorskih ječ, je prispel qlas o vaših veličastnih zmagah. Nezlomljiva vera naših tovarišev in tovarišic v veliko stvar osvoboditve slovenskega naroda se je zaradi teh vesti še bolj okrepila — in naši fantje, katerih življenje hočejo imeti okupatorji — zro z nasmeškom in prezirom smrti v oči — v zavesti, da bodo tudi te njihove žrtve položile temelj svobodni bodočnosti slovenskega naroda in delovnega ljudstva. Tovariši partizani! Ne bomo vam govorili izpodbujajočih besedi! Vemo, hrabrosti vam ne manjka! Le to: tovariši partizani, naš duh vas spremlja vsepovsod, v vseh vaših bojih smo z vami, z vami trpimo, z vami bijemo boj s sovražnikom in še naši grobovi vas bodo podpirali v velikem boju, ki ga bijete in ki se ne more končati drugače, kakor s popolno zmago! Prejmite, tovariši partizani, plamteče pozdrave nas vseh jetnikov za rešetkami okupatorskih ječ!... To pismo je Tone Tomšič napisal 20. maja. Dan kasneje, v zgodnjih jutranjih urah 21. maja, so zazveneli med peščenimi stenami gramozne jame za Sv. Križem njegovi poslednji klici, posvečen svobodi slovenskega naroda in delovnega ljudstva, ter zamrli pod sovražnimi streli fašističnih rabljev. Padel je, kakor pred njim brezštevilni slovenski junaki v boju z okupatorjem, eden največjih in najvdanejših sinov slovenskega naroda. Tonetu Tomšiču in junakom, kakor je bil Tpne Tomšič, se bo slovenski narod moral zahvaliti za svojo svobodo in svojo srečnejšo bodočnost. PARTIZANI! KOMANDIRJI! KOMANDANTI! Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet vas poziva, da 8 še večjo odločnostjo bijete okupatorske pse. Maščujte smrt Toneta Tomšiča, maščujte smrt toliko naših tovarišev,.maščujte prelite solze, požgane vasi, vaše onečaščene žene in sestre, uničujte zverinske tolpe Mussolinija, Robottija in Graziolija. Iztrebite okupatorje iz slovenskih tal. Glavni štab slovenskih partizanskih čet odreja, naj vaša borba in kampanja v prihodnjih tednih proti fašističnim banditom nosi ime Toneta Tomšiča. Naj Tone Tomšič poosebljen v vsakem partizanu, z rokami tisočih partizanov maščuje sebe in svoje mrtve tovariše ter vso prelito slovensko kri! Slava Tonetu Tomšiču! Maščujmo Toneta Tomšiča! ■ t Maščujmo svoje mrtve tovariše! Maščujmo prelito slovensko kri! Smrt fašizmu — svobodo narodu! Za glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet Komandant: Namestnik politkomisarja: Peter Strugar* Lojze Knez , Tomftičeva brigada v začetku april« 194? na Mokrcu, kjer je boreem govoril Franc LeskoSck .Luku belogardiste smo močno streljali, pri čemer so mnogi padli. Z oddelki, ki so še nudili odpor, smo se borili ter jih popolnoma premagali in uničili. V teh borbah je padlo preko 50 belogafldistov. Ostale smo ujeli in po zaslišanju nekatere poslali na njihove domove. Ob tej priliki smo zaplenili okrog 30 pušk, precej municije in druge vojaške opreme, velik del orožja in opreme pa je zgorel. Mi smo v tej borbi imeli dva mrtva in nekaj laže ranjenih. Naši borci, čeprav še neizkušeni, so pokazali veliko hrabrost, požrtvovanje, borbenost in vztrajnost, poveljniki pa svojo sposobnost in spretnost v vodenju svojih enot. Borba je bila končana okrog 7. ure ! zjutraj 13. decembra 1942. Naše enote so bile nato razporejene na odmor in na položaje po vaseh okrog Ajdovca. Med borbo je sovražnik skušal ajdovski posadki priti na pomoč s slabimi silami iz smeri Žužemberka, toda naši zaščitni oddelki so jih razbili in spodili nazaj... JELENOV 2LEB Po predvidenem načrtu sta se morali I. in IV. SNOUB v noči od 25. na 16. marec 1943 premakniti s položaja okrog Podgore in Dana preko Velike gore in Jelenovega žleba na položaje okrog Podpreske. H- >n HI. SUB sta se morali isto noč s položaja okrog Zadolja in Rakitnice premakniti na položaje preko Glažute in okrog Drage. Načrtni marš teh enot se je začel ponoči in se naslednji dan nadaljeval. V smeri od Rakitnice sta po zelo strmi poti, vzpenjajoči se skoraj na najvišje točke, skozi goste smrekove gozdove marširali skupaj IJ. in HI. SUB. Okrog 9. ure tega dne so predhodni oddelki kolone II. In III. SUB bili na vijugastem delu poti v neposredni bližini vzhodne strani Jelenovega žleba. Izza zaklonišča, narejenega zraven poti, je dotlej neznani sovražnik začel streljati na naše predhodne patrulje. Del enot III. SUB se je razvil za boj na strmi in gozdnati rebri z južne in severne strani pota, ki pelje v žago pri Jelenovem žlebu. Razvila se je ostra borba iz neposredne bližine s sovražnimi enotami, ki so nas napadale in se hitro razvijale za borbo s pomočjo zelo hudega ognja, pnsebno iz avtomatskega orožja in težkega minometal-ca. II. bataljon II. SUB je dobil nalogo, da naglo krene po strmini na severni strani pota v Jelenov žleb in da s te strani udari sovražniku za hrbet, deloma pa tudi v levi bok. Naloga je bila opravljena hitro in pravilno in po kratkem času so enote tega bataljona začele neposredno in krvavo borbo s sovražnikom. Del enot III. SUB je stopil v borbo na ta način, da je deloma pomagal v frontalnem pritisku že dotlej bojujočim se enotam, drugi del pa je krenil «in se razvil za borbo južno od pota za žago, hoteč napasti sovražnika od desne strani in mu presekati umik k žagi v Jelenovem žlebu. Vse naše enote so z največjim zaletom, pogumom in požrtvovanjem nezaustavljivo napadale sovražnika, vodeč najbolj krvavo borbo z najkrajših razdaljah od sovražnika Poleta in udarnosti naših borcev ni mogel preprečiti ne jih tolkle po gostih gozdovih okrog Jelenovega žleba in proti Glažuti, jim prizadejale še veliko novih izgub, hkrati pa na teh položajih dobile še nove količine orožja in municije. Enote I. in IV. SUB so na maršu preko Travne gore slišale borbo in naglo hitele na pomoč svojim tovarišem, ko pa so prispele, je dveurna borba s sovražnikom bila že končana. V teh borbah je sovražnik utrpel velikanske izgube ljudi in materiala. Padlo je in bilo uničenih okrog 200 sovražnih vojakov, bilo je pa tudi veliko število ranjencev. Zaplenili smo 2 kompletna težka minometalca z minami, en nepopolni težki minometalec, H težkih mitraljezov, 10 puškomitralje-zov, nad 150 pušk, okrog 30.000 nabojev za puške, veliko bomb, 2 radijski postaji in veliko raznovrstne opreme. Mi smo v teh borbah imeli samo 4 mrtve in nekaj laže ranjenih. Ko je bila borba končana ter smo zbirali in prešteli plen, so vse naše enote odšle preko Jelenovega žleba in mimo'Travnika ter zavečera prišle v Podpresko in Drago, kjer so nekaj dni počivale. ZA NAROD Ilija Badovinac je bil belokranjski kmet, rojen v Rosalnicah 21. avg. 1917. Narodnoosvobodilnemu gibanju se je pridružil že leta 1941. Bil je član terenskega odbora OF v Rosalnicah. V Partijo je bil sprejet 1942 spomladi, zatem je pa odšel v partizane. Kmalu je postal namestnik komisarja II. bataljona Belokranjskega odreda. Udeležil se je napada na italijansko postojanko pod Gorjanci in na postojanko v Rožnem dolu, kjer je jurišal z bombami na bunkerje in ujel več Italijanov. Julija 1942 je postal komandant Gorjanskega bataljona, s katerim je. vodil uspešne akcije pod Gorjanci, v Šentjerneju, Smarjeti, Partizan Ko bom od doma Šel, v culo ne veži mi kruha rženega, ko bom od doma šel, v roko ne stiskaj mi križa lesenega. Ko bom od doma šel, v čašo ne toči mi vina šumečega, ko bom od doma šel, solza ne moči mi nageljna rdečega. Ko bom od doma šel, jasen pogled naj bo, nočem meglenega, ko bom od doma šel, v srce nalij samo srda ledenega. Matej Bor Skocjanu in Mirnski dolini. Bil je junak in neustrašen borec. Zatem je postal komandant III. bataljona Cankarjeve brigade. Njegov bataljon je postal eden najboljših v Cankarjevi brigadi in pod njegovim vodstvom je izvršil najtežje in najuspešnejše akcije, zlasti na močno utrjene fašistične postojanke. Boril se je na Suhorju, v Kaljah, Pleterjih, na Primskovem, v Šentvidu pri Stični itd. Posebno se je odlikoval s svojim bataljonom pri veliki italijanski ofenzivi v februarju 1943 v Zumberku, kjer je sam jurišal na zidanico in pri tem ujel 15 fašistov. Boril se je tudi pri zavzetju utrjenih postojank v Sentpetru, Kočevju, Ribniški dolini in v drugih krajih v Suhi krajini. Ko so Cankarjevci napadali postojanko v Žužemberku, je na čelu bataljona z bombami jurišal na utrjeno cerkev. V velikih spomladanskih operacijah XV. divizije preko nemške meje se je zelo izkazal pri napadih na nemške postojanke, jih uničeval in prispel do Save. Zaradi velike sposobnosti in junaštva je bil imenovan za namestnika komandanta XII. brigade, ki se je odlikovala v borbi z Nemci. Nato je bil komandant bataljona v Šercerjevi brigadi. Sodeloval je v borbah za Kočevje. Potem je vodil svoj bataljon v sestavu XIV. divizije na legendarnem pohodu pretfo Hrvatske na Štajersko. Na tem pohodu je sodeloval pri vsakodnevnih akcijah in borbah. V borbi pri sovražni postojanki nad Rimskim! Toptfeami je razpodil Nemce in nazadnje sam junaško padel januarja 1944. leta. Ilija Badovinac je eden od znanih in vidnih osebnosti v zgodovini partizanstva. Bil je preprost belokranjski kmet, ki si je v času narodnoosvobodilne borbe pridobil s svojim junaštvom in spretnim vodenjem enot neminljivo slavo. Bil je strah in trepet Italijanom in belogardistom. S svojimi junaškimi nastopi je vlival pogum ne samo svo- jim borcem, ampak tudi civilnemu prebivalstvu in s tem krepil odpor proti okupatorju. Ker mu Italijani niso mogli drugače škoditi, so mu požgali domačijo, mater in sestre pa odpeljali v internacijo. V partizanih pa sta bila tudi njegova dva brata in ena sestra. Dolenjska, ki so jo protiljudski režimi vedno zapostavljali in jo izkoriščali za umazane kapitalistične načrte, je živela v preteklosti odmaknjena od življenja v tesnih sponah mistike in gradov, v katerih so tuji graščaki lenuharili na račun ljudskih žuljev. — Ta stoletna mora je dolenjskega človeka silila v molčeč, težko zadržani srd proti izkoriščevalcem. Šele vroč borbeni klic Komunistične partije in naših prvih partizanov je sprožil sile Dolenjca, da je udaril po okupatorju in po domačih izdajalcih. Prav zaradi tega danes Dolenjska ob proslavi desete obletnice ustanovitve brigad z radostnim srcem pozdravlja naše borce in aktiviste! OKRAJNI LJUDSKI ODBOR NOVO MESTO, ki je naštel iz tega novega življenja, ki mu je žuljeva pest kažipot v bodočnost, kliče vsem borcem staro borbeno geslo: Smrt fašizmu — svobodo narodu! in še Vse za naše delovne ljudi! Praznik prvih slovenskih brigad je tudi praznik Narodne zaščite V tednu pred Dnevom slovenskih brigad smo postavili znanemu novomeškemu aktivistu in enemu izmed prvih borcev Dolenjske, tovarišu 2anu Moretu, nekaj vprašanj v zvezi z nastajanjem partizanskih odredov v letu 1941. Takrat je tovariš 2an odgovarjal v novomeškem okrožnem komiteju KPS za organizacijo Narodne zaščite. Vprašanje: Kako je Komunistična partija organizirala partizanske odrede in brigade na Dolenjskem? Odgovor: Okrožni komite Partije v Novem mestu, katerega prvi sekretar je bil do jeseni 1941. leta Dušan Jereb, kasneje pa Viktor A v b e 1 j -Rudi, je organiziral že leta 1941 na vsem terenu Narodno zaščito, iz katere se je kasneje porodila prva partizanska četa, ki se je nahajala na sektorju Brezove rebre — na Frati. Na Brezovi rebri je bilo 7 partizanov. Za akcijo na Krško polje, katere cilj je bil preprečiti izseljevanje Slovencev v Nemčijo in pripraviti upor tudi v tem predelu do- Dnšnn Jereb — prvi sekreinr okrožnega komilejn Parlije v Novem meslu leia 1911 movine, je Partija mobilizirala Narodno zaščito Iz zaščite se je formirala tako imenovana Mokronoška partizanska četa. Del Narodne zaščite je ostal takrat kar v tej četi, ostali pa so odšli spet nazaj na teren. Narodna zaščita je bila organizirana po vseh krajih in je imela svoje okrajne oziroma okrožne štabe. V samem okrožnem komiteju Partije je bil en član komiteja zadolžen izključno samo z organizacijo NZ— v Novem mestu jaz. Naloga NZ v prvih dneh je bila predvsem v zbiranju orožja in vojaškega materiala, v izvrševanju manjših sabo-tažnih in diverzantskih akcij, v vzdrževanju zvez in pripravi terena za oboroženo vstajo. Za akcijo preprečitve izseljevanja na Krškem polju je n. pr. Partija mobilizirala Belokranjsko zaščito. V roku 2 ur se je formirala tako imenovana Belokranjska četa, ki je v novembru 1941 na Lazah skoraj vsa padla zaradi izdajstva. 6. januarja 1942 je bila mobilizacija partizanskih čet izključno iz vrst Narodne zaščite. Tako 1e dala n. pr. novomeška zaščita eno četo, šentjernejska eno četo, topliška eno četo in mokronoška zaščita eno četo. Iz teh čet se je formiral 5. bataljon Slovenskih parti- zanskih čet, ki je kasneje prerastel v Dolenjski odred oz. v III. Grupo odredov. Sedež bataljona je bil na Topli rebri, kjer je bilo šolsko taborišče. Vprašanje: Torej je osnova partizanstva na Dolenjskem Narodna zaščita? Odgovor: Da, kakor se vidi lz pravkar obrazloženega. Iz Narodne zaščite so se formirale prve partizanske čete in odredi, kasneje, v poznem poletju 1942, pa so se iz teh čet in odredov ustanovile prve slovenske partizanske brigade. Iz Krškega odreda in nekaterih drugih enot se je formirala Gubčeva brigada na Trebelnem v prvih dneh septembra 1942, prav tako pa tudi druge brigade. Vprašanje: Kakšno vlogo je igrala Narodna zaščita na osvobojenem ozemlju? Odgovor: Spomladi 1942. leta je narodnoosvobodilna borba zavzela širok obseg, partizanske enote pa so osvobodile prvo večjo svobodno ozemlje. Na Dolenjskem je bilo takrat dejansko osvobojeno vse — razen večjih krajev, kot so Novo mesto, Trebnje, Mokronog, Žužemberk, St. Jernej itd. Tako so bili Italijani večkrat prisiljeni svojim posadkam v Žužemberku in Mokronogu dovaž ti hrano z letali. Partizani so z neprestanimi akcijami in vedno bolj stopnjevanim pritiskom prisilili okupatorja k molku in so se nenehno nahajali v neposredni bližini teh postojank. Prva partizanska straža je bila 200 m od sovražnega bunkerja — primer v Ločni pri Novem mestu. Partizani so imeli torej polne roke dela tik okupatorjevih postojank ln niso mogli biti hkrati tudi na osvobojenem ozemlju. Osvobojeno ozemlje jo varovala Narodna zaščita, ki je bila formirana i bataljonih in je je bilo na Dolenjskem takrat 16 bataljonov. Vsak bataljon je štel približno do 400 mož, torej na Dolenjskem poleg partizanskega odreda, k. je takrat štel skoraj 2000 ljudi, še približno 6400 organizirane Narodne zaščite! Pristavljam, da je bila Narodna zaščita organizirana povsem vojaško, imela je bataljone, čete in vode s svojimi komandanti in komisarji. Vsak član Narodne zaščite je položil tudi prisego. Narodna zaščita je bila podrejena neposredno štabu odreda. Poleg svojih odrejenih stalnih nalog kot so bile skrb za javni red in mir, za varnost državljanov itd., je Narodna zaščita opravljala skupno s partizani akcije proti fašistom. Desetina partizanov je na primer ščitila z orožjem bataljon zaščitnikov, ki so s knampi in z drugim orodjem rušili progo Novo mesto—Trebnje. Saj je bilo znano, da so samo v enem tednu (v tednu Tomšičeve smrti) zaščitniki s partizani sedemkrat razdejali in porušili progo in jo na tem sektorju prevrgli v jarek. Vse to pa je bilo delo manjših enot partizanov in Narodne zaščite. Prav tako je bataljon NZ sodeloval pri napadu partizanskih enot na Mokronog in podobno. Kasneje je ogromni del Narodne zaščite prešel v prve slovenske udarne brigade. Poleg tega je Narodna zaščita v vsej svoji dobi nosila tudi glavno skrb za oskrbovanje partizanskih enot s hrano, Smrt fašizmu in vojnim hujskačem! Brigade so nam skovale neporušljivo enotnost narodov Titove Jugoslavije - za njimi stoji danes vsa domovina kot en sam mož! materialom itd. Na osvobojenem ozemlju je NZ imela vso izvršilno oblast, saj je nadzirala celoten teritorij, izdajala prepustnice in imela- podobne naloge kot jih opravlja danes Ljudske milica. Vprašanje: Morda bi nam, tovariš Zan, povedal še kaj o delu zaščitnikov? Odgovor: Kot sem že dejal, je bila v. vsaki vasi organizacija NZ. Postavljen je bil tako imenovani »vaški zaščitnik«. Ta je vodil vaško zaščito in vzdrževal zveze s partizanskimi enotami. Veliko in pomembno vlogo so ti zaščitniki odigrali predvsem pred osvobojenim in po osvobojenim ozemljem v krajih, kjer se je večkrat menjavala oblast partizanov in okupatorjev. Partizanske enote so se n. pr. umaknile. Narodna zaščita pa je morala ostati doma, na svojem terenu. Predvsem je morala še nadalje organizirati pomoč partizanom, obveščala jih je o okupatorjevih premikih, skrbela je za zvezo s partizani in nadaljevala organizacijo za borbo proti fašistom na zasedenem ozemlju. Zaščitniki so bili najbolj pošteni in dosledni borci, v glavnem člani Partije. Cela vas jih je spoštovala, saj imamo le malo primerov, da bi bili ti ljudje Izdani, posebno v prvih letih borbe, oz. do nastanka belogardizma. Skratka — zaščitnik je nosil dober delež naporov in borb. K njemu so hodili obveščevalni oficirji NOV, intendanti in drugi, mo- | ral je biti vodič, voznik, brodar itd., skrbel je za razpečavanje literature, za hrano itd. Zaščitnik je bil v nevarnosti, kadar je prišel okupator — z eno besedo, zaščitnik je bil nepogrešljiva partizanova desna roka. Zaščita tudi ni popustila v svojih naporih; prav njena vztrajnost je obrodila plemenite sadove: množičen odhod v prve slovenske udarne brigade v letu 1942! Vprašanje: Upravičeno lahko torej trdimo, da je praznik prvih slovenskih brigad hkrati tudi praznik naših zaščitnikov? Odgovor: Seveda! Praznik prvih slovenskih brigad je praznik vsega slovenskega ljudstva, slehernega našega borca, aktivista in — kakor vidimo — tudi zaščitnika, ki je od vsega začetka soustvarjal našo narodnoosvobodilno borbo. Prav s tem vseljudskim, širokim sodelovanjem vsega naroda so bile mogoče velike zmage v naši nedavni preteklosti. Partija je organizirala upor proti okupatorju z načrtnim delom in se le-ta ni pojavil, kakor danes kleveta j o mo- skovski birokrati, kar »sam od sebe« ali zgolj iz ljubezni do Sovjetske zveze, ki je takrat imela podpisano prijateljsko pogodbo s hitlerjevsko Nemčijo. Sama organizacija Narodne zaščite na Dolenjskem, ki jo je od pomladi 1941 dalje načrtno vodil okrožni komite Partije v Novem mestu, nam poleg kopice jasnih dokazov iz naše celotne borbe to več kot le potrjuje, hkrati pa dokazuje vsemu svetu, da nas je vodila v vsem našem narodnoosvobodilnem gibanju predvsem ljubezen do domače zemlje, želja po svobodnem, srečnejšem, neizkorlščevalskem življenju — ne pa morda poslušnost Sovjetski zvezi. Širina naše organizirane borbe in nenehna rast nastajajoče nove ljudske, herojske armade — to nas je vodilo od zmage do zmage! Zato se ob 10. obletnici ustanovitve naših prvih partizanskih brigad toplo in s ponosom v srcih spominjamo tudi vseh nekdanjih zaščitnikov, njihovih žrtev in velikanskega doprinosa, ki so ga imeli v narodnoosvobodilni borbi. Zato se bomo tudi z njimi srečali v nedeljo v Dolenjskih Toplicah! Partizanska Dolenjska - nedeljski zbor bo veličastna in edinstvena manifestacija naše zavesti in moči ljudstva, ki si svobodno gradi lepšo bodočnost! Eno zelo važnih vprašanj ob pri-četku oborožene vstaje v Sloveniji je bilo vprašanje zbiranja orožja za oborožitev naše porajajoče se partizanske borbe. Zato smatram za potrebno, da se ob 11. obletnici vstaje slovenskega naroda in 10. obletnici ustanovitve naših prvih brigad spregovori nekaj besed o tem, kako so se oborožili prvi dolenjski partizani. V težkih dneh kapitulacije jugoslovanske vojske, ob splošnem razsulu in okupaciji naše zemlje po fašistični armadi, ob obstoju prijateljske pogodbe med fašistično Nemčijo in tako imenovano socialistično Sovjetsko zvezo, je bilo jasno naši partijski organizaciji predvsem to, da borba ni končana, ampak da se bo prava borba z okupatorjem šele pričela, in jasno tudi to, da bo vodstvo te nove in hude borbe ležalo na Partiji. Zaradi tega je sklenil okrožni komite KPS za Novo mesto neposredno ob kapitulaciji Jugoslavije, da si je treba prisvojiti čimveč orožja in ga spraviti za novo borbo. Celotna partijska in skojevska organizacija je bila takoj angažirana za zbiranje orožja, ki so ga na vseh straneh odmetavali vojaki bivše jugoslovanske vojske. Tudi ostali pošteni mladinci so se deloma organizirano, deloma samoiniciativno priključili tej akciji. Mnogo je bilo tudi poštenih državljanov, ki so zelo tajno, brez vednosti kogar koli, skrili orožje za dni obračuna, katerega so slutili in bili prepričani, da ni daleč. Čeprav je jugoslovanska vojska že kapitulirala, je bila okupatorjeva armada razmeroma še zelo daleč od Novega mesta in prve izvidnice, ki so prihajale v Novo mesto, so opravile samo to nalogo, da so pobrale orožje postro-jenemu oficirskemu kadru garnizije Novo mesto in šle dalje. Stari občinski odbor je pod vodstvom nekaj nemških agentov, ki so takoj nastopili kot nova oblast, organiziral nekakšno občinsko stražo, da bi obvaroval red do prihoda okupa tor jenih enot. Ta straža je imela tudi dolžnost, da je zbirala razmetano orožje in da ga preda okupatorju. NIKO ŠILIH Komunisti SKOJ-evci in mladinci smo to priliko Izkoristili za to, da smo odnašali v bližnje gozdove orožje in municijo. Posebno interesantno je bilo za nas skladišče municije in orožja v Zabjl vasi, kjer smo se prav tako vključili med stražarje in organizirali odnašanje municije, ročnih granat in eksploziva na ta način, da so stražarji v skladiščih nosili orožje do ograje skladišč, tam pa so ga sprejemali komunisti in nosili ter spravljali v nekaj sto metrov oddaljena skrivališča v gozdu, čeprav Je trajalo to le nekaj dni, nam je vendar uspelo dobiti za naše razmere zelo mnogo orožja. S prihodom italijanskih ln nemških čet je bilo konec občinskih straž ln s tem tudi konec našega načina zbiranja orožja. Tedaj smo spravili iz mesta vse orožje v nekaj dobro pripravljenih skrivališč v gozdovih, ga temeljito očistili in namazali. Čeprav so oficirji bivše jugoslovanske vojske zahtevali pd vojakov, da morajo orožje predajati ali neposredno okupatorju ali na določena zbirna mesta, so ga vendar vojaki — kolikor ga niso odnesli na svoje domove in ga poskrili — raje odmetavali v Krko, kakor da bi ga pustili okupatorju. Za nas je predstavljalo to najvažnejše skladišče. Zbirali smo vse podatke, kdo od bližnjih prebivalcev je videl kako grupo vojakov ali posameznike, ki so metali orožje v vodo in na katerem mestu. Tedaj smo se zbrali skoraj vsi mladinci srednjih šol in univerze in pod krinko kopanja organizirali temeljit pregled dna Krke ob obeh bregovih od novomeškega mostu pa vse do ovinka Krke v Bršljinu. Zbrano orožje smo privezali na vrv ln ga pod vodo odvlekli v bližnji gozd »Portovald«. Kolikor bi Italijani prišli na sled, bi se orožje samo odvezalo in bilo zopet varno pred okupatorjem. V nočeh pa smo to orožje odnašali v daljna skrivališča, podnevi pa smo že organizirali posebne grupe, ki so to orožje pripravljale za vskla-diščenje. Eksploziv, pripravljen za rušenje novomeških mostov, predvsem pa železniškega, so železničarji takoj ob kapitulaciji zmetali iz pripravljenih kaset v Krko. Ko smo ugotovili, da je eksploziv kljub temu uporaben, smo pričeli sistematično zbirati tudi ta eksploziv iz skoraj deset metrov globokega dna Krke. Italijanski stražarji, ki so čuvali most, so nas pri tem ogledovali in je trajalo nekaj dni, preden so ugotovili, da je to eksploziv, kar mladina pod njimi pobira iz vode. Zato so stalno z vrha mostu ooazovali kopalce in čim je videl stražar koga, da drži v roki kocko eksploziva, je začel vpiti in zahtevati, da jo prinese njemu. Seveda je vsak vrgel košček v vodo in kmalu je postalo to posebno za najmlajše priljubljena zabava. Tedaj so Italijani začeli sami zbirati eksploziv. Iz dolgjlh kolov so si napravili nekake škarje, s katerimi so zaman poizkušali iz globokega dna potegniti en sam košček. Množici zbrane mladine je bilo seveda to v* največjo zabavo in ob silnem smehu mladine so se Italijani s svojimi patenti vred odpeljali. Od tedaj naprej so se mladinci prihajali kopat s košarami. Na bregu so dali v košare nekoliko kamenja, privezali vrv tako, da je plavala košara precej globoko pod vodo in Italijani so zaman gledali, kdaj bo kdo prinesel kako kocko iz vode. Plavalci so se potapljali in pod vodo polnili košare. Ko je bila košara polna, je čoln odpeljal in prišel naslednji. Tako smo ob budni Italijanski kontroli izpraznili naše skladišče orožja — temno Krko. Ko so kmalu za tem odhajali prvi partizani v borbo, so bili temeljito oboroženi. Ne samo grupe v okolici Novega mesta, tudi belokranjski partizani so dobili orožje iz naših skladišč. To orožje je zadostovalo za oborožitev vseh edinic od pričetka splošne oborožene vstaje na Dolenjskem spomladi 1942. Dolenjski komunisti in pošteni prebivalci so na tak način nadaljevali borbo od trenutka dalje, ko se je razbila stara redna jugoslovanska vojska. R PJj omantični svet ob nekdanji »Dolini gradov« li ni več stara, zapuščena Dolenjska. Tod žive A Wk delavni ljudje, ki z veseljem gradijo lepši dom sebi in svojim otrokom. Ljudska revolucija je deželico ob Krki in pod Gorjanci izpremenila v borbeno pokrajino partizanskih borb in zavednih borcev za socializem. Čeprav nas je okupator hotel pokoriti z uboji in požigi, čeprav so domači izdajalci obešali v Novem mestu partizane, mesto ni klonilo. Še danes stoji zato sredi obnove in olepševanja rodnega kraja, polno načrtov za današnji in jutrišnji dan. Kakor smo pod vodstvom Partije, združeni v vrstah OF med borbo ustvarjali svobodno domovino, tako gradimo danes socialistično skupnost delovnih ljudi £ Dan slovenskih brigad je zato tudi praznik partizanskega Novega mesta, iz katerega je Partija od leta 1941 dalje vodila narodnoosvobodilno borbo Dolenjske. Živele prve slovenske brigadei LJUDSKI ODBOR MESTNE OBČINE NOVO MESTO • (•»•••tt«**«*»*«»»»M««l •••••»••••••••**•«•••*■• IMWIMMWWII>IIIIIII ^481 869 »Mladi ste šli v boj, ste šli umret, za nas, za svobodo, za boljši svet« (Ob odkritju spominske plošče žrtvam novomeške gimnazije) V petek 12. septembra bn ob 11. uri dopoldne v avli novomeške gimnazije odkrita spominska plošča 55 bivšim dijakom in profesorju Bojanu Krajgerju, žrtvam zadnje vojne,, med kalnimi so tudi trije narodni heroji: .Irrr Slak. Jnnho Sfariha in Vinko Padcri.iv K pomembni spominski slo-vesnotti vabimo Novamcščane in vse sedanje in nekdanje dijake ter vzgojitelje te šole. V dneh, ko vsa Slovenija, prnv posebno pa Dolenjska, praznuje ustanovitev slovenski li udarnih brigad, se spominja naše ljudstvo svojih borcev, organizatorjev, komisarjev, komandirjev in neštetih herojskih vojaških podvigov — skratka vseh Crnih in veselih dni iz bližnje preteklosti, ki so nam prinesli težko pričakovano svobodo. Vsak košček naše zemlje je prepojen s krvjo, a grobovi, razsejani doma in Sirom sveta, so najbolj zgovorni pričevalci grozot pretekle vojne, ki nas obvezujejo, da čuvamo pri-dohilvo NOR ter nadaljujemo začeto horbo. Čeprav jo preteklo več kot 11 let, vendar so še dobro spominjamo dogodkov ter borbe za uveljavljanje naprednih idej ter pravic proti mračnjaštvu ln nasilstvu v stari Jugoslaviji, ki ,1o je vodila mladina /. naprednim delom profesorjev pod vodstvom K P. Beda, zaostalost, težki življenjski pogoji delavca iji kmota, kričeči socialni problemi, izkoriščanje in nasilstva v stari Jugoslaviji so dali povod, da je skupina trikratnih dijakov gimnazije, sicer Se neenotno organiziranih, začela borbo za uveljavljanje naprednih idej, ki jih je črpala iz knjig naprednih piseov in nn.se. takrat Se zelo skromne marksistične literature. Vse nekako do leta 1988 se formira prvo organizirano jedro mladino, poil vodstvom Nikota Sdliha, Ki .je že 1987 navezal stike z .Jožetom Slakom, ki se je vinil iz zaporov iz Sremske M i I rov ie« s ciljem, da dobi marksistično literaturo ter najde stik z vodstvom Partije. Ta skupina je začela s sistematičnim proučevan jem Mnriovega »Kapitala«, Sogalove »Politične ekonomije« ter »Razvoja družbe« od Kngelsa itd. Sestajala se je v takratni Sokolski knjižnici, od koder je uspešno Sirila i napredno knjigo napredno miselnost. Oblike za uveljavljati je teli« naprednih idej pa so bile razne organizacije, kakor: napredno dijaško društvo Prosvota, Jadranska straža, telovadnice Sokola, Kmečki fantje in dekleta in druge. Nadalje je iskala la skupina dij študentov v se j<' Bebler. i lega I u Iz teta ko 11 nastanila v Novem ki je studirala v Za ikov stike z naprednimi gibnnji Ljubljani in Zagrebu. Leta 1989 mestu Vilma rabo in nosila bila za zvezo, na gimnaziji akcija«, s katero so dijaki dosegli dodatek petroleja Vse nekako do konca 1989 to jedro organizira napredno levičarsko mladino, ko dobi dokončni prvi uradni stik s tnpliškim komitejem K P na sestanku na Drski. Po tem sestanka z intenzivnim študijem marksistične literature, ki so jo dobili, ter v zvezi r. dogodki v svetu — nastopanjem fašizma, a doma klerofašizma, jo organizirana mladina pod vodstvom Nikota Siliha. Jožeta 1'ie'eijna in Leona Kosmaču začela mobilizirati vse. nacionalno zavedne in poštene ljudi, za obrambo domovine in za borbo proti kleinlišizmu - skratka uveljavila so ie odprlu i.aeionalna miselnost Isto ieto jo prirtla iz Zagi eha 'Ljudska pravica«, ki so jo študentje ruzutišali nn vos in med de lavoe, nadalje je v tem letu razširjala min ilina letak »Kaj hočemo*, s čemer je uspelo tako na gimnaziji kot v vsej novomeški ttkolici organizirati simpalizerske skupine KP Slrokfl možnost dela je bil takrat Sokol, v katerem je vsa mladina, ne da bi govorili o KP, sprejemala linijo KP. Lokal, v katerem se je .sestajalo takratno vodstvo KP. je bila knjižnica Sokola. Nn gimnaziji se je zaostrila politična borba po vseh dru posebej pa v društvu Prosveta. rnzpusiVno v začetku leta 1940 Navezali so se stiki z naprednimi profesorji, ki so bili: Branko Rudolf, Orbec. Maeek. Merhar. Fahjnn, Krajger, Kovačeva, 'n,- Btaneer in drugi Važno vlogo ima v lem času list PK SKOJ »Slovenska mla dina., ki ie imel že tokrat okrog 100 naročnikov. Ta list so prepovedali leta 1910 zaradi levičnrske usmerjenosti. Izšli sta ludi dve številki »Srednješolca«. Razpečaval ga jo Franci Saje, a prišel je na naslov Nade MidorTer Ta list je bil važen zato, ker jo imel takrat okrog 250 naročnikov, torej je za.iel skoraj voo mladino takrutne gimnazije. Marca 1940 je priScI v Novo mesto Vinko Kristan, ki ga je poslal CK KPS za okrožnega sekretarja K P Novo mesto; prinesel je smernice za delo - začelo se je organi ziranje KP in SKO.I. Na gimnaziji Je odgovnrja! v Šolskem letu 1910-41 za politično delo PK Franci Saje. ki je vodi! SKOJ in z njegovo pomočjo sj.mpatizerske krožke Takratna sko-jevska oreanjeaotja je štela 10 do 15 Članov. Sestanki SKO.I so bili na stanovanju Ho vvai |e pod Kapitljem. kjer so intenzivno nudi ral i marksistično literaturo. ze takrat o si nabavili vso literaturo, ki je do ta krni i/.šla v slovenskih prevodih. - Njihovo delo je imelo predvsem ta ollj, da ustva rijo trdno zvez/t z delavsko in kmečko mla dino, pri čemer so se posluževali raznih izletov in podobno. štvih. rirav je bilo Nadalje so organiziran študentje pod vodstvom KP uspele demonstracije za pomoč Češkoslovaški, a tik pred vojno (27. marca 1941), demonstracije po Novem mestu s parolo »Bolje rat, nego pakt« in končno prostovoljce za obrnmho domovine. Vsi ti dogodki nam kažejo, kako je znala KP s svojim požrtvovalnim neumornim delom vplivati, organizirati in povesti ljudske množice v horbo za svobodo in neodvisnost. Zato ni naključje, da je prav mladina Novega mesta dala tako ogromen doprinos v narodnoosvobodilnem gibanju. Vzporedno z razvojem tega naprednega gibanja pa so se takratni vladajoči krogi s klerom nn čelu trudili, da s pomočjo' oblasti zntrejo vsako napredno miselnost ter Sirijo klernfašizem. Dobro so se zavedali nevarnosti, zaradi česar so pod firmo borbe proti komunizmu in skrbi za mladino, organizirali razne organizacije: Katoliško akcijo, Marijino družbo, Križarje in podobno. Organizirali so ovaduštvo ter pod-vzcmnli nešteto nasilstev, ki je doseglo svoj vrhunec, ko je bil pred vojno nastavljen za direktorja gimnazije Ivan Dolenec, a v easu okupacije, ko je bil nastavljen kaplan \Yol bang. Dobro Imamo Se v spominu takratne profesorje: Keka, Dolenca, Wolbanga, Baju-ka, Ažmaua, Frankiča. Mizerita, Šubica, Uuštinčiča in druge organizatorje borbe proti napredni miselnosti in sovraštva med mladino. So imamo v spominu, kako so organizirali ovaduštvo po razredih ter kako so s pomočjo žandarmerije vodili kontrolo nad inštruktorji dijakov in vsakim zbiranjem mladine, šo se sponi in jamo kontrole nad obiskom cerkva ter ukorov, ki so jih v zvezi s tem delili, kontrole nad vsebino šolskih nalog in v zvezi s tem izključitev iz gimnazije, kontrolo nad športom — skratka nad vsem in nad vsako besedo. Kljub njih prizadevanju ter podpori tedanje oblasti, da bi očistili šolo vsega »plevela«, pri čemer so se posluževali izključevanja iz gimnazije (v letu 1939 izključen Cernič, sedaj zdravnik, zaradi šolske naloge, v kateri je nakazal socialne probleme Bele krajine; v letu 1940 izključena Leo Kosmač in Adi Ostern. a Niko šilih dohil ukor zaradi »nevarnega delovanja« in. drugi primeril, jim ni uspelo zatreti naprednega mladinskega gibanja, temveč so dosegli ravno obratno. * Sam napad na Jugoslavijo je pokazal, da se jo napredna mladina pripravljena boriti zn svobodo in neodvisnost, kar je zasluga KP in SKOJ Po razsulu stare Jugoslavije, ko so Italijani okupirali Dolenjsko metropolo, se je večina poštenih dijakov in profesorjev odzvala klicu OF in sledila vzgledu pnedinih članov K P. Vse akcije, ki so bile tedaj izvršene na gimnaziji, so bile v smislu programa OF. Takratna osnovna naloga je bila mobiliziranje vseh poštenih in zavednih dijakov in profesorjev ter njih organiziranje za borbo proti okupatorju in domačim izdajalcem. • Ko jo Ornzioli v jeseni 1941 začel faši-zirati Ljubljansko pokrajino in uvajati razne fašistično organizacije, mu jo pri tem znatno pomagala kolaborncionistična duhov ščina in z njo goreči klerikalni ljudje. V Novem mestu sta se pri tem odlikovala gimnazijski ravnatelj, klirikalni velJHk Ivan Dolenec, ki je že pred vojno pouk latin ščine izpreminjal v propagandne ure za Mussolinija in njegov rasizem, ter profesor Hugo Bajuk, predsednik KA v Šmibelu pri Novem mestu. Takratni voditelj mladine na gimnaziji, v času od 1941 do marca 1942, je bil -Miloš Hočevar, ki je bil obenem tudi sekretar MK SKO.J za Novo mesto (marca 1942 je bil zaprt). Zasluga KP, SKO.I in OF je, da je večina dijakov in profesorjev bojkotirala razne fašistično uvedbe ter s svojim doslednim ponašanjem kazala ljudem, da nočemo biti 'hlapci, Se imamo v spominu ne šteto listkovnih In napisnih akcij, lepljenje proglasov in parol OF v šolskem poslopju in v samem mestu; Se imamo v spominu ilegalno raznašanje Slovenskega poročevalca, ki ga je dan za dnem prenašala naša mln-dlna; Se imamo v spominu študente, ki so do skrajnosti požrtvovalno opravljali sabo-lažne akcije, zbirali orožje itd. • Ena izmed najbolj veličastnih manife stacij, ki je pokazala enotnost večine dijakov in profosorjev, je bila počastitev praznika prvega decembra »Zcdinjenja jugoslovanskih narodov« »Takrat je OF uspelo organizirati mladino in profesorje kljub ovaduhom, ki so bili postavljeni v vsakem razredu od strani izdajalskega klera in nekaterih profesorjev, da so z aaomtnntalm molkom med poukom v vseh višjih raz redih in deloma tudi v nižjih počastili to praznik. Le malo jo bilo takih, ki so bojkotirali našo akcijo. Sledila so zasliševanja, pretnje in iskanje organizatorjev od strani fašistične šolske uprave. Kljub vsem njihovim prizadevanjem niso mogli odkrili organizatorjev. Tedanje vodstvo šole je v soglasju z visokim komisarjem Ljubljanske pokrajino izdalo odločbo (2.12. 1941). s katero so izključili iz gimnazije in onemogočili nadaljnji Studij 95 učencem in 106 učenkam .skupaj 201. ali 116 izključenih od 152 takrat vpisanih dijakov v viSje razrede gimnazije. Le 25 dijakov je bilo. ki so sprejeli miloščin') okupatorja ter nadaljevali študij, kajti nadaljeval je lahko samo tisti, ki bo je vpisal v faSistično organizacijo UIL. 0 Toda za izključene dijake se šola ni končala. OF je organizirala redni pouk na domovih dijakov. Kolikor bolj se je razvijalo narodnoosvobodilno gibanje in kolikor bolj pogosto so se začeli pojavljali partizani na terenu, toliko ostrejši so' bili ukrepi okupatorja, ki je s pomočjo domačih izdajalcev in denuneiantov začel zapirati nnše ljudi. Zaradi težkih okoliSčin, ki so takrat nastalo, in ker so marca 1942 zaprli prof. Grbca. Merbarja, Fabjana, Mačka in Štancarja, je šola OF kmalu za tem prenehala. Poleti 1941 je Janko Stariha kot prvi odšel v partizane, v začetku 1942 sta odšla s^ prvo skupino gimnazijca Maks Petrič in Savo Grom, njima pa so vse češče sledili ostali Študentje in profesorji. V veliki raciji julija 1942 je zadal okupator težak udarec nn.šemu gibanju. Posrečilo se mu je s pomočjo izdajalcev, predvsem pa s pomočjo VVolb.mgovih in Kekovih organizacij (Katoliška akcija, Marijina družba i. dr.) odvesti v internacijo precejšen del naprednih dijakov in profesorjev. Ob tej priliki jo bilo pel janih v internacijo 59 dijakov višjih razredov gimnazije in 12 profesorjev. Nadaljnje delovanje se je omejilo na ožji krog dijakov, ki so povezani v obliki trojk delovali v sklopu mesta v raznih akcijah vse do kapitulacije Italije septembra 1943. Ob razpadu Italije je vsa zavedna in za borbo sposobna mladina množično vstopila v NOV in se z orožjem v roki borila za dokončno zmago nad okupatorji ln domačimi izdajalci. v Po taki poti je hodila večina naše mladine, ki jo je vzgajala in vodila KP ne-glede na žrtve in napore, da bi doprinesla svoj delež v tej naši veličastni borbi. Po poti izdajstva in bratomorstva pa je Sla zelo majhna peščica od protiljudske duhovščine in ostalih izdajalcev zapeljane mladine. Za nami so ti strašni, a obenem slavni dnevi slovenske zgodovine, polni nepopisnega herojstva In požrtvovalnosti naših borcev in vsega naprednega ljudstva, ki ga je popeljala v borbo KP; vendar za nas ti dnevi niso, ne bodo in ne smejo biti po-zahljeni, kajti oni predstaljajo neizčrpen vir primerov in izkušenj, kako se je treba boriti za svobodo in lepše življenje. Iz strani naše slavne zgodovine, ki so napisane s krvjo najboljših sinov našega naroda, se morajo mlada pokolenja učiti, kako je treba dvigniti pest proti okupatorju, domačim izdajalcem, izkoriščevalcem in vsem tistim sovražnikom delovnega ljudstva, ki bi hoteli, da bi se kolo Zgodovine zasukalo nazaj. Peter Ivanetič, nekdanji dijak novomeške gimnazije PESNIK MIRAN /ARC Med žrtvami ln borci, ki so padli za našo svobodo, so tudi imena slovenskih umetnikov in književnikov. Med njimi najdemo tudi pomembnega predstavnika slovenske kulture med dvema vojnama — Mirana Jarca, pesnika in pisatelja, znanega zlasti iz romana »Novo mesto«, v katerem je opisoval dijaško in malomeščansko življenje dolenjske me-tropole med prvo svetovno vojno. Miran Jarc je bil rojen 5. julija 1900 v Crnom.ju. Študiral jO v Novem mestu in Zagrebu, kasneje pa živel v Ljubljani vee do leta 1942. Bil je šiiroko razgledan kulturni tvorec. Dnsi je bilo njegovo področje predvsem poezija (Jaro spada med značilne zastopnike slovenskega ekspresionizma), Intimni svet osebnega doživljanja lepote in sveta in časa, kakor nam ga je odkril v svojih zbirkah »Človek in noč«, »November-ske pesmi« in »Pesmi«, se je ukvarjal še z noveli-d iko, esejistiko in kritiko, napisal pa je tudi dvoje večjih pripovednih del — že omenjeni roman »Novo mesto« in ljudsko povest »Jalov dom«. Dne 28. junija 1942 so ga v eni svojih zloslavnih racij pobrali Italijani, ga z drugimi osumljenci Se isto noč naložili na vlak in odpeljali v internacijo. Pri Verdu pa so vlak napadli partizani in reSili celotni transport. Jarc je odšel v partizane, toda že čez dva meseca, ko so se partizani na Rogu umikali okupatorjevi obkolitvi, so ga 24. avgusta našli Italijani ln ustrelili. Dasi je bilo Jarčevo bivanje med partizani tako kratko, je vendar poezija tega, dotlej le bolj vase zamaknjenega lirika, že začela dobivati novih pobud, pa tudi novo usmerjenost, kar priča tu objavljena pesem, novela »Čudež nad Bistro« ln ostala zapuščina. Pesnik Miran Jarc, oziroma partizan Janez Suhi. kakor si je dal psevdonim, počiva v neznanem grobu nekje v gozdovih Roga, ki je nekič dajal nezavzetno zavetje tolikim borcem, mnogim pa dal pod krošnjami svojih stoletnih dreves tudi zadnje počivališče. Miran Jarc — Janez Suhi O gozdovi širni.. • O gozdovi širni — naša zatočišča, tu našli spet mirni smo pokoj ognjišča. Globlje kot drvarjem ste se nam razkrili. Tam, kjer pred viharjem najde v zadnji sili mir žival pregnana, ognje smo prižgali. Pesem prej neznana srca nam razpali! O, kresoui novi, puške, bajoneti, naših strel mostovi vsepovsod razpeti! Zarja bo požgala črne jate vranov, ko bo privihrala vojska partizemou. Študijska knjižnica Mirana Jarca Svet za prosveto in kulturo OLO Novo mesto je na svoji seji v avgustu 1952 sprejel pobudo Študijske knjižnice v Novem mestu in sklenil, da predloži prihodnjemu zcfsedanju okrajnega ljudskega odbora v odobritev sledeči sklep: V počastitev spomina pred desetimi leti v relikt italijanski ofenzivi na Rogu padlega slovenskega pesnika — partizana Mirana Jarca, novomeškega rojaka, Okrajni ljudski odbor v Novem mestu sklene, da se okrajna Študijska knjižnica v Novem mestu preimenuje v ŠTUDIJSKO KNJIŽNICO MIRANA JARCA. Pozdravljeni junaki naših brigad - ustvarjalci herojske Jugoslovanske ljudske armade! Obnovljena Križati a - novi kulturni dom v Novem mestu Ob popolnem razumevanju ljudske oblasti za kulturne potrebe Novega mesta In Dolenjske je obnovljeno težko poškodovano poslopje Križati je, ki postane dom Studijske knjižnice in Dolenjskega muzeja. Načrte za obnovo je izdelal novomeški rojak, dekan fakultete za arhitekturo, arch. Marjan Mušič, dela pa izvršuje okrajno gradbeno podjetje Krka. V poslopju je za proslavo desetletnice prvih brigad razstava partizanske grafike in spominska razstava pesnika Mirana Jarca. — Na, sliki perspektivna skica vrtne strani obnovljenega poslopja. France Bevk: BRIGADE Odlomek iz partizanskih spominov »Pot v svobodo* S prvini mrakom boj še ni ponehal Le počasi kot je ugašal dan in se ie gostita tema. so poneha vali tudi streli. Zadnji je padel, ko se je poslednji vrh ogrnil » temo iti so se na nebu zasvetile i prve z?ezde. Nastala je mirna, mehka. | crna noč. Gbre na obzorju so se komajda ločile od neba. medlo so se odra/alf le najbližje skale in tenje prvih dreves. Temo je kdaj pa kdaj pretrgala bela raketa, ki je izza višine, kjer je pravkar prenehal boj, zletela pod nebo, trepetaje žarko razsvetljevala pokrajino, v loku počasi padala in nalo ugasnila. Ali sovražnik zasleduje brigade, ki se tiho umikajo s položajev? Ali se boji kakega presenečenja v tuji. neznani okolici? V našem zavetju se je s temo začelo živahno, mrzlično gibanje. Prihajale so kolone borcev, se na vrhu grebena medlo risale nn nebo in izginjale neknm v nor. 9 pridušenim glasom so vse kri-Uli. povelja. Zbirale so se posamezne skupine, se liho klieale in ponavljale ukaze. Poblisnil se je strel in raztegnil se je pok. nekdo je bolestno za vpil, a je krik v hipu potišal v ječanje Nekemu kurirju je bila zletela i/ rok puška z odprto znklopko in se •prožila Jeklenka je zadela neko tova-rišićo V nogo Pridušeni glas nekoga p strastno ošteval kurirja in mu grozil s kaznijo. Ranjence so v temi naglo prekladali na plahte in nosila. Bila je dolga vrsta borcev, cel bataljon, ki so jih po dva in dva, previdno, da bi jim ne zdrsnila noga, nosili navzdol čez pobočje. Kam? i Kamorkoli, le proč iz neposredne nevarnosti. Srce. kt ga je ves popoldan težila misel nanje, se je oddahnilo. Odhajali smo drug za drugim v vrsti, ki jo je zabrisavnla noč, kot tok skrivnostne reke. Prečili smo strmo senožet, ki se je vlekla do vrha z redkim, posamič stoječim drevjem. Noga je skli- I zala na vlažni zemlji, v temi ni nihče j videl, kam stopa, padali smo ali se v ' teku lovili za debla. Spodaj ie bil kla* uec, na katerem se je komaj za rahlo spoznanje belilo kamenje. Tiho, čim tiše, brez ropotal V trdi temi je bilo težko hoditi brez ropota; zdaj pa zdaj je noga udarila ob kamen, da jj zastala sapa v prsih. Tam, kjer je klanec padel na nedograjeno cesto, ki je tekla do Vogale in okoli brega proti zapadu, je stala samotna hiša Vsa borna, za tretjino pogreznjena v breg. kakor da se je od strahu prihulila k zemlji. Vrata so bila /aprta, temna okna so kot v začudenju in grozi sffmela v nas. Cc bi bila ta * -lika nedelja kot druga leta. bi še :orela luč. za svetlimi šipami bi se premikale sence, Zdaj pa je kaz.alo. da so se domači pritajili v temi in s pridržano sapo prisluškujejo, kaj se godi zunaj. Ali so partizani? Ali so Nemci? Tako je bilo ta dan in ta večer v slednji hiši na tistih pobočjih. Ves dan od jutra sem komaj enkrat utegnil poni isliti na te ljudi. Vsakteri izmed njih je kot kdo izmed nas vsak trenutek visel med življenjem in smrtjo. Krenili smo po cesti. Ne proti Vo-galeem, tam je bil sovražnik; bili smp mu tako blizu, da bi lahko ujel vsako preglasno besedo. Se zmeraj je spuščal rakete, ki so pošastno grozeče trgale temo. Sli smo v nasprotno smer, se čez nekaj minut spustili na široko stezo, ki je bila vsa posuta s kamenjem kot izsušena struga hudournika. Pot je šla navzdol, navzdol, zdaj v ravni črti, zdaj v vijugah skozi gosto grmovje. Veje so nas bičale po obrazih, noga se je zdaj pa zdaj zataknila, da je telo izgubilo ravnotežje in so kol peruti zakrilile roke. •Grmovje se je razredčilo, prehodili smo pas golega sveta in stopili na cesto, ki pelje iz Mrzle rupe na Oblnkov vrh. Kot siv trak se Je odražala od trat in goščav na obeh straneh: ob nji so tu pa tam ležale težke, na pol obdelane skale. Ustavili smo sc. Sedel sem na eno izmed skal, roke so mi# počivale na kolenih. Živčna napetost je poneha vala, a zapuščale so me telesne moči. Na zaplati golega sveta pod cesto so se gibale komaj zaznavne ten je večje skn pine ljudi Nisem ujel kake besede ali glasu, na uho in i je udarjal lc zvenk žlic. ob posode. Zaščitni bataljon si je utegnil skuhati večerjo. On edini. Bri- gade so se v pretrganih kolonah prikazovale iz mraka in se razvrščale za nov pohod. Pogled nanje mi je prebudil v srcu tih občutek spoštovanja in ohčudova nja. Te fante sem že kdaj videl na pohodih in v borbi, a jih nisem nikoli tako do dna spoznal kot tiste dni. Pred menoj je v temi zabrisana stala divizija, ki se je nekaj dni zapored bila na Mali gori. na veliko soboto zadrževala sovražnikov predor na Predmeji. se zvečer zadnja umikala čez Kozje stene in Trnovski gozd. Tista, ki je na Hudem polju z dovtipi in smehom šla mimo nas, kakor da gre na svatovski ples. Ob zori se je res začel krvavi ples. Zdaj so borci lačni, in žejni, do smrti izmučeni, a brez besede godrnanja stali v temnih vrstah. Morda jim ta hip ni bilo več do smeha in šale. a bdi so pripravljeni na novo bitko in tudi na smrt... Ob tej misli sem začutil solze v očeh Bil mi je kot na dlani odgovor na vprašanje, odkod partizanski uspehi Tvegati, kar je na pogled izven človeških moči, in uspeti. V tem je vsa skrivnost ... Kolone na cesti so se zganile in tiho odkorakale v noč. Naša pot — mala skupina z ranjenim podpolkovnikom in nekaterimi starejšimi tovariši in tova-rišicami — je šla drugam. S ceste smo stopili na stezo, ki je tekla zdaj skozi senožeti. a zdaj skozi grmovje mimo samotne hiše s požganimi gospodarskimi poslopji Kdaj pa kdaj smo se ustavili in čakali. Izvidnica, ki je šla pred nami, je previdno tipala v neznano j Tisto pobočje Vojskega sem pogosto [ gledal iz daljave, z brega pod Kobi-I lico. Posejano z redkimi, samotnimi Icmetijami se mi je zdelo od daleč bolj j strmo in manj razsežno. Tu pa so sc odpirale vedno nove senožeti in gmajne I med gozdiči, cela pokrajina v pisani I mnogoličnosti. Pot je le rahlo padala, 1 zdaj po mehki stezi, a zdaj po kamni-j i>innst i in gneva proti okupatorju — na lepe in težke dogodke. I i dogodki so nas jeklenih, prevzgajali pa so nas ljudje — ljudje, ki so bili s svojim pojmovanjem veliko pred nami. Ti so dajali novim množicam preprostih fantov in deklet vpogled na borbo še iz druge pla.fi, da je ta borba nekaj več, kot sama tupa okupatorja. Zato se človek ob brskanju po spominu ustavlja pri tistih tovariših, ki so doumeli, da nas Jože Slak Silvo ni gnal le nacionalni srd v neusmiljeni boj, pač pa obstoječi red. ki je imel korenine drugje. Mnogim so ti ljudje prvič razvozljali vprašanje kje izvira 'usprotje tega. do takrat tako ponižnega dolenjskega življa proti tujčevi armadi, oblasti in redu sploh. 7ato se nujno ostavljamo pri spominih na posamezne ljudi, ki pomenijo tudi pri naši prevzgoji nekaj posebnega. Tak poseben primer tovariša je zame, in verjetno še za marsikoga, moj prvi komisar, tovariš Jože Slak-Silvo Nanj me veže toliko lepih spominov opominov na dobrega tovariša, ki pomeni meni in še mnogih drugim pravi lik tovariša — komunista — heroja. Prvič sem se srečal z njim v julijskih dneh 194?, ko sem prišel v edinico. v kateri je bil Silvo komisar Ze to prvo srečanje je napravilo name neverjetno globok vtis, začutil sem, da mi je blizu kot rodni brat. Kot bi bilo včeraj se spominjam njegovih negovorniško izklesanih, pač na ognjevitih besed Govoril nam je on tabornem ognju in širil obzorje političnega gledanja, katerega nam je vsem tako primanjkovalo. Znal se je vsakemu približati, za vsakega je našel primerno besedo, pri vsakem je znal dvigati duh upornosti in krivic, zoper katere se je odločil boriti. Tako preprosto in dojemljivo nam je razlagal vlogo delavskega razreda v tej veliki borbi in njegove avantgarde Komunistične partije! Vsem se je približal tako. da smo ga spoštovali, še več, vzljubili smo ga kot dobrega tovariša in vzornega starešino. Prvič ga je strgala iz naše srede velika italijanska ofenziva, ki nas je z nenadnimi sunki razbijala in rahljala S Silvom smo se razšli. Kako smo ga pogrešali v teh težkih dneh navala fašističnih borb, ko nam je bil najbolj potreben, in kako smo se zanj tudi bali. Z ostalimi preživelimi tovariši smo se kaj hitro poiskali in formirali po edi-nicah. Le Silva ni bilo najti, vkljuh temu, da smo ravno njega najbolj iskali Lepega jesenskega dne pa se le pri-smeje v taborišče z našo patruljo. Verjetno smo se mu zdeli smešni, ko smo ga obkolili kot majhni otroci mater in ga vsi vprek spraševali ter hoteli zvedeti vsi na mah kje je bil, kako je preživel ofenzive, kje je še ta in oni, ki smo ga pogrešali. Hitro smo se formirali v nove enote in pot upora nas je vodila po vsej domovini. Začeli so se težki dnevi pomanjkanja, velikih pnkretov in pogostih spopadov. V takih dneh želodec najbolj uporno zahteva to kar mu gre. Tu je spet pokazal Silvo, kako je treba deliti s tovariši zadnjo drobtino hrane, zadnji dim tobaka. Kako hitro nam je znal vcepiti zavest kolektivnosti do vsega, kar je kdo imel, in kako je to utrjevalo tovarištvol Z veseljem smo ga posnemali, se od njega učili in naučili marsikaj, kar nam je kasneje zelo koristilo Italijanska ofenziva. Pokreti, pomanjkanje in še vse podobne nevšečnosti pa so bile za Silva preveč naporne Vidno je začel hirati, posledice mučil nic Mitrovice in Glavnjače so se pokazale. Poslan je bil iz enote na teren v okolico Ajdovca, kjer ni bilo preveč varno. Za Silva pa to ni bilo pretežko ni mu bilo težko poiskati varnega zavetja, saj so ga ljudje dobro poznali in cenili kot vzornega tovariša, ki jim hoče le dobro. Silvo ni bil eden tistih, ki bi zanemarjal svoje naloge, zato se ni tiščal v varnih kotičkih, pač pa je hodil v najbolj ogrožene predele in vasi ter povezoval in krepil upornost v naših ljudskih množicah. Vestno je iz polnjeval naloge, ki mu jih je postavila Partija, katere zvesti sin \e bil, dokler ni postal 13. marca 1043 žrtev zavratne italijanske zasede v Dol. Straži. Težko nam je bilo ko smo prejeli vest v Silvovi smrti. Saj je skoro vsa kega starega borca in aktivista Dolenj ske vezalo nanj polno spominov Čeprav je že zgodaj dal življenje, je vendaT silno veliko prispeval za našo borbo in svobodo Nismo se toliko učili iz njegovih besed, pač pa iz njegove osebnosti — osebnosti tovariša, komunista, heroja Rudi Burgar Premeteni kuhar Saj vsi veste, da so se partizani vedno selili. Ce ni bila potreba, so se selili zato. da so prišli na prostor, kjer je bila potreba za selitev in kjer je bila potreba za selitev, pa so se selili zato, da so si izboljšali vojaške položaje. Take selitve so bile včasih nevarne, včasih pa prav prijetne. Selili so se z vsem svojim bogastvom od puške do žlice, od municijskih zabojev pa do kuhinjskih potrebščin. Kuhinjo je navadno selila mula. Tn kakor veste, je mula zelo družna žival, ki vedno išče družbo. Ce ni imela sebi enake družbe, jo je pa iskala s svojim, no pa kaj vam bom pripovedoval — saj sami dobro veste, kako lep in senoren glas ima. Človek, posebno pa še partizan, bi dal tej prečudoviti živalci, ki je marsikatero težko zadevico spravila iz enega konca slovenske domovine do drugega vse, karkoli bi dobil. Pustil bi ji tudi. naj po mili volji prepeva svoje čudovite arije, toda tamo po hosti. Kadar pa gre »tišina« od ust do ušesa in se išče »veza« s tako tišino, da komaj slišiš, potem pa ni nobenega ugovora, pa či je želja po družbi še tako velika. >Naj ti bo zemljica lahka, draga mulica, ampak čez progo mora biti tišina, tišina in molk. molk in tema. Kadar koli smo šli preko proge ali pa mimo okupatorskih bunkerjev, vedno si prepevala arije iz rigoleta. In kaj si dosegla, preljuba mulica, s tem svojim rigoletom? Nič drugega ko hopsa-sa, tralala iz bunkerjev in lukenj po-lentarjev.c Tako se je pogovarjal kuhar s svojo ljubico, ko se je bataljon pripravljal na pohod. S posebno natančnostjo je med pogovorom privezoval polena na »kazane«. Vsi smo ga ogledovali in se mu smejali: »Kaj vraga noriš!? Zakaj pa obremenjuješ mulo še z drvmi? Saj bomo prišli vendar zopet v hosto.< On pa je samo dejal: »Kdor se zadnji smeje, se najbolje smeje,« in vezal drva naprej. Tik pred progo smo se ustavili Kuhar je muli navezoval polena na »rep Mula ga je sicer začudena gledala, ker še ni bila vajena, da bi ji obremenjevali poleg hrbta tudi rep. toda najbrž 6i je mislila, da je pri partizanih vse mogoče in je lepo mirovala. Prišli smo na progo. Vse je šlo v najgloblji tišini in v redu. Le mula je kot po navadi obstala na progi, stegnila vrata, odprla svoj nežni gobec in hotela zapeti svojo arijo »rigoleto« Toda čudo! Mula ni spravila od sebe nikakega glasu. Polena so ji tiščala rep navzdol. Kuhar pa se je debelo smejal: »Ste videli, dobro sem vedel, da mula potrebuje za svoj rigoleto »durhcug«. pa sem ji ga zaprl s temi poleni!« Od tedaj naprej smo kuharju dejali iznaj-ditelj. V VSAKO HIŠO DOLENJSKI LIST! Ivp Snhln: Partizanku artllerlja (oarnitek za lesorez Stare žasre 1941) Jože UdovlČ: BALADA Upoma vrsta, prejšnjo noč zajeta, stoji v svetlobi motnega večera pred ilovnatim grobom, ki odpira ovlaženo čeljust; zelena četa, ki bo morila, se že zbira. Pokopališče plašen ptič preleta. Za staro cerkvijo v temačni hosti pričenja burja črno mašo gosti, na orgle debel piska melodijo. Najmlajšemu med njimi se zazdi, da strelcem je pod plašči videti kosti. Iz cerkve sveč mrliški vonji zadržijo. Vsa duša se mu iz oči zasveti, strmi jim v prsi. vidi v njih krastačo mesto srca potuhnjeno čepeti,, v lobanjah vidi zdeti zvito kdčo. Nebo preplavil vlažen je oblak, razlil po njem povodenj sivih mlak. Tedaj med svečnike in svete slike v zatohli cerkvi, med svetnike, ki se ne menijo za kri in smrt, odjekne grom; ko padajo zadeti, jih plamen pušk ko glorija obsi'eti, grob jih poaottne, lakomno odprt. Živ pade v grob najmlajši med mrliče. Tedaj pa se mu v grozi razodene, da ga življenja glas iz jame kliče. Ko pozno v noči tujec dalje krene in ko odbije ura mrtvih spanje, v odprtem grobu pade rosa nanje, med njimi, ki tekd jim smrtne rane, kakor za znamenje t2bran iz groba vstane. Počasi mesec med oblaki sine, zasuje jamo s cvetjem mesečine, Strmi nad njimi, ki leže objeti, in živemu na gozdni poti sveti. [.akovle V.: Ranjenci BELOKRANJSKA ŽELEZOLIVARNA V ČRNOMLJU izdeluje litoželezne strojne odlitke, trgovske odlitke in kovinske odlitke iz medenine, kroma in aluminija KMETOVALCEM nudi pri nadomestnih delih kmetijskega orodja in strojev 40 do 50% popusta! ZAHTEVAJTE PONUDBE - PREPRIČAJTE SE SAMI O BOGATI IZBIRI NAŠIH PROIZVODOV! Spomini na prve dni živi enia in bo?b br gade „Malua Gubec' (Nadaljevanje t 7. strani) novane vaške straže — belogardistične, pogostokrat napadla vojaške transporte predvsem na progi Ljubljana—Novo mesto, napadla belogardistično postojanko Skocjan na Dolenjskem. Za n'*s takratne borce Gubčeve brigade, so tisti dnevi nepozabni. To je razdobje od začetka septembra 1942. leta. O čem naj govorimo, koga se naj spominjamo v teh vrsticah? O vseh in o vsem ne moremo, a morali bil Govoriti o življenju In borbah Gubčevcev v tistih treh mesecih se pravi vsaj nekaj povedali o strogem takratnem komisarju brigade Rudiju (Avbelju), ki je s svojo doslednostjo in aktivnostjo vzgajal ljudi, borce in funkcionarje, ki je največ doprinesel, da je lik Gubčev-ca ostal vedno svetal vzor borca za boljše dni. In o komandantu brigade Lidu Ambrožiču, ki smo ga vsj spoštovali in visoko cenili! Morda o silnih borcih, kot sta bila mitraljezca Ibar (Jože t-" idunec, padel 1944. leta) in Tone Može (padel 1945 leta) Spomniti se je treba tudi majhnega Jurčka — 15-let-negi dečka, ki so ga belogardisti ranjenoga ujeli in zaklali Bil je res droban deček, a neverjetno hraber pomočnik puško-mitraljezca Felkota (Butalo Milan). Ko sem ga nekoč pokaral, zakaj kadi, ker je še majhen, me je lepo pogledal in mi tiho rekel: k »Veš, saj že lahko puško in municijo nosim, pa ml vendar ne boš kaditi prepovedal?« Tu je bil tudi težko-mitraljezki vod, ki ga je vodil Vid Jerič, sedaj podpolkovnik JLA Ko bi samo vedeli, ka«G smo bili Gubčevci ponosni na svoj »Schvvarzloss«! Kdo od na se ne spominja Morelovega Marjana, brigadnega zdravnika in njegove bolničarke Nade. ali- pa bolničarke Vere, ki je tudi padla? Bila je zelo hrabra ln vsi smo jo imeli radi zaradi njene prijaznosti, odkritosrčnosti in ljubezni do ranjencev. Partizanka Zofka takrat še ni bila stara 16 let, a je vedno bila bombašica in ena najboljših bork. Naši intendantje Ferdo Satrajčič. Frane Potočar - Campa in drugi so bili pravi mojstri svojega poklica. .Kolikokrat smo Gubčevci Imeli kos mesa ali kruha, ali par fižolov za »zlato rezervo« po njihovi zaslugi Dobro so skrbeli za našo prehrano, pa tudi povsod po vaseh so jih ljudje radi imeli, ker niso bili surovi in ker so hrano jemali samo tam, kjer so jo smeli ln mogli, da družini niso enostavno vse vzeli. Kuhar Niko je za sebe vedno skrbel, pa tudi za nas druge prav tako Se celo klobase je enkrat pripravil brigadi za suho hrano. Ko je pozno zvečer končal z delom, kadar smo dalj časa ali več dni taborili na enem mestu, je najraje pomiloval Autaro ali barig-lico, da je revo čimjrreje do dna osušil... Kdo se ne spominja Tinča, ki Je dan pred italijansko kapitulacijo padel? Tudi Rade Borštnarja smo vsi poznali kot dobrega komandirja čete in komandanta bataljona, ki Je pa žal kot komandant divizije padel na Primorskem In dalje: narodni heroj Jeftič Dragan je bil namestnik komandanta brigade Pridel je julija 1943 na Sela Šumberku Bil je dober vojak in tovariš, izredno hraber Dragan je in bo živel med nami čeprav je njegovo telo že davno strohnelo. In naš obveščevalec Coban! Izredno priljubljen zaradi svoje odkritosrčnosti, borbenosti, duhovitosti in naravne bistrosti. Ko sva ga s Stanetom Potočarjem - Lazarjem žgečkala, se je do solz nasmejal ves tretji bataljon brigade. V naši Gubčevi brigadi je bil eden najboljših partizanskih humoristov Saša. ki je padel ob priliki bombardiranja Smarjete 1943 leta Treba bt bilo govoriti o slehernem borcu Gubčeve brigade, pa tudi o takratnem mu-lovodcu Boštarju in njegovi Izredno močni muli. ki je enkrat nesla celo 500 kilogramov krompirja Za enkrat pa o vseh in o vsem ni mogoče govoriti kajti vzelo bi nam danes vse preveč prostora. Stotine naših tovarišev je padlo, drugi pa so se krepkeje oprijeli svojega orožja ln maščevali padle tovariše v dostojnem obračunu z Italijani Nemci, belogardisti, ustaši, domobranci itd. Življenje in odnosi znotraj brigade so bili nepopisno lepi. Kolektivno življenje je bilo zgrajeno v popolnosti. Spričo velikega pomanjkanja vsega materiala in denarja je sleherni pripadnik brigade dajal v kolektiv čete, bataljona aH brigade vsako liro. vsak košček kruha, Hrana je bila za vse enaka Nobenih priboljškov, razen za ranjene ln bolne, ni bilo. Sleherne kršilce kolektiva se je strogo kaznovalo, potem ko smo vsak primer z vso enoto skupno obravnavali in določili kazen. Kritiks in samokritika je bila zelo konstruktivna — dobronamerna. Nikomur nI prav nič prizanašala ne oziraje se na njegov položaj. Imeli smo v ta namen celo tako Imenovane kritične ure Osnovna naloga vseh kadrov je bila vzgoja ljudstva Ta ni bila usmerjena samo v idejno-poljtično smer. pač pa tudi v vojaško teorijo ln predvsem prakso, v splošno izobrazbo itd Zaradi suvanja tn utrjevanja moralnega lika partizana smo izredno ostro kaznovali vsakega, ki se je po tem vprašanju spozabil; celo smrtna kazen je nekoč v enem primer upadla. Enaka strogost je vladala glede sicer zelo redkih tatvin osebnega okoriščanja na račun partizanske vojske, eventualnega nasilstva itd Ob večerih, pa tudi sicer smo mno-£0 prepevali narodne ln partizanske pesmi, se na najrazličnejše načine šalili, prirejali igrice ln druge kulturne prireditve, mitinge in zabave. Dolgočasja ni bilo Ob formiranju je brigada štela 800 ljudi, ob tretji ofenzivi, t. J. septembra 1944 leta, pa je v brigadi bilo od vseh samo še šest tovarišev Vsi niso padli, mnogokateri je šel v drugo edi- nico ali na drugo odgovornejše delo, vendar pa tudi ta številčna primerjava kaže. da je Gubčeva brigada tisoče kilometrov po Dolenjskem, Štajerskem, Hrvaškem neusmeljeno trebila sovražnika, pri tem pa tudi puščala za seboj grobove svojih borcev-zmago-valcev. Njena prva, za ves NOP na Slovenskem pomembna zmaga Je bila likvidacija be-ga postojanke na Ajdovcu v noči od 12. na 13. decembra 1942. Nekaj dni nato je že silovito napadla Žužemberk, 27. decembra pa je že zavzela italijansko fašistično postojanko Dob v Mirni dolini. Do osvoboditve so borci brigade šli skozi več kot 270 večjih in manjših bojev, v katerih so uničili tisoče srvražnih oficirjev ln vojakov, ogromne količine vojnega materiala ln zaplenili mnogo orožja in municije, s kr.tr.im so se vse uspešneje bojevali in dnbojevali svoj boj V vrstah Gubčeve brigade se je borilo največ Dolenjcev, dalje Primorcev. Štajercev Itd. Poleg Slovencev je bilo v brigadi nekoliko Italijanov, Rusov, Nemcev ln drugih. Ko je bila vsa Slovenija ln Jugoslavija osvobojena, pa so Gubčevci pohiteli na nove naloge- graditev nove socialistične Jugoslavije, graditev moderne JLA. Ob 10 obletnici ustanovitve Gubčeve brigade pošiljamo tovarl?ke pozdrave vsem borcem odredov 1n brigad, divi— Bij in korpusov naše NOV, vsem kmetom po Dolenjskem In sosednih pokrajinah, ki so nam kakorkoli pomagali med vojno! Večna slava našim padlim borceml Tri leta Cankarjeve brigade Kdo ne pozna naših Cankarjevcev? Suhor, Sela, Sumberk, Krašiči, Št. Jernej, Pletene, Trebnje, Boštanj, Polšnik, Bosiljevo, Stampetov most, Jelenov žleb in še nešteta dr 11 pa imena vedo mnogo povedati o njih. Vse postojanke vzdolž italijansko-ncmške meje pa vse do nekdanje hrvatske in še preko so s strahom in trepetom spoznavale udarnost naših Cankarjcvcev. Pa tudi po pravici. Ni bilo postojanke, ki bi ne čutila sile njenih bataljonov, ki so vlivali prozo fašističnim krvnikom. V vseh najslavnejših podvigih XV. divizije so sodelovali na najtežjih položajih, a vedno uspešno, izpolnjujoč prisego, ki so jo dali prvi borci te bripade: da ne odložijo oro/.ja f>rej, dokler ne bo pregnan z naše zem-je poslednji fašist, poslednji tiran. V septembru 1942 so se sredi kočevskih gozdov zbrali borci kočevskepa in belokranjskega bataljona, da prično. združeni v močno edinico, še uspešnejši boj proti taši stičnim osvojeval-cem. Bripada si je nadela ime po našem velikem borcu besede Ivanu Cankarju. Prvo srečanje s fašisti so imeli Cankarjeve.! pri Kočarjih. Brezskrbno se je podila tolpa Itali- i'anov na kamionih, o je medn je treščil' prvi rafal Cankarjevih borcev. Preplašeni kriki črno-sra jčnikov so se mešali z enakomerni- , mi heheti strojnice. Po manj ko enourni borbi so se Italijadi udali. Bripada je zajela precej materiala in nekaj orožja, med njim tudi strojnico Fiat. Uspeh tepa napada je pokazal, da bi se borci Cankarjeve bripade ne ustrašili tudi večjih podvipov. Odmor v Kočevskem Ropu .so izrabili v temeljito šolanje novodošlih tovarišev in izvajali manjše akcije. Italijani so vestno pošiljali patrulje sem in tja, da bi izsledili partizanske skupine, ki so se pojavljale izpinjale. Vsem je bilo jasno, da bo zdaj tu zdaj tam in prav tako naglo prej ali slej prišlo do večjega spopada. Fašisti so ojačevali svoje postojanke. Brigada je kaj kmalu uvidela namere Italijanov in udarila tam, kjer so jo najmanj pričakovali. Skupno s X IT I. hrvatsko proletarsko brigado so pripravili napad na postojanko Suhor, ki je takrat veljala za izhodišče najrazličnejših podvigov proti partizanskim enotam na področju Gorjancev. Z nenadnim vdorom v postojanko so tako delno demoralizirali zbrane Italijane in njihove hlapce belogardiste, da nisu mislili na resen odpor. Italijani so se poskrili po hišah in gonili bele hlapce na položaje. Ti so se utrdili v župnišču in šoli in se skušali braniti. Toda, ko sta proti jutru pričeli goreti obe poslopji. «e je ostanek predal. Postojanka je bila uspešno likvidirana, precej sovražnikov je padlo, nekaj pa jih je bilo zajetih. V roke naših borcev je prišel precejšen plen. Glas o padcu Suhorja se je naglo širil od postojanke do postojanke in nad vsemi se je razpredla kakor mora zavest, da bo tudi nje prej ali slej zadela usoda Suhorja. Med najaktivnejšimi postojankam; na hrvatski strani je bilo ustaško gnezdo Krašiči. Iz njega so ustaši in Italijani z neprestanimi izpadi razbili nekaj poizkusov hrvatskih enot. da bi dobili stike s slovenskimi partizani. Cankarjeve! so jim te poizkuse popla GUSTAV GUZEJ janov, katerim je uspelo uiti iz gorečih stavb postojanke. Iz Hrvatske se je vrnila brigada materialno, številčno in moralno okrepljena na Dolenjsko. Treba je bilo izrabiti demoraliziranost italijanskega vojaštva in mu vliti še več strahu. Skupno z Gubčevo brigado je sladila božične dneve posadkama postojank Tržišče in Krrnelj, ki sta bili likvidirani. Italijani SO ukinili nekaj manjših fašističnih gnezd in skoncentrirali svoje sile v večjih krajih, iz katerih pa so si upali le še v večjem številu. Proga Mirna—Trebnje, po kateri so Italijani prevažali svoje čete, je bila nekoliko dni zapored prizorišče obilnega bojnega plena Cankarjevcev in Gubcev. Vlak za vlakom je ostajal t«a železniških nasipih, sleherni dan so se Boril III. bataljona Cankarjeve brijrade na odmoru v Dolenji vasi pri (atežu — fotografirani 12. maja 1343 (Slika last majorja L.M Franca Slmoniča) kopičile razvaline železniških voz in govorile o udarni sili partizanskih enot. Ne samo Italijani, tudi belogardisti so se preplašeni stiskali k svojim gospodarjem, ti pa so jih vse bolj pošiljali kot predstražo na najbolj izpostavljene postojanke. Eno takšnih fašist ično-belo-pardističnih pnezd je bilo Primskovo pri št. Janžu. Tu se je zbralo okrop 100 najbolj zagrizenih belogardistov, ki so se obdali z dobro zgrajenimi bunkerji, pod katerimi so se znašli v prvih dneh leta 1943. najhrabrejši Cankar- tolči še in še, da mora poplačati fašistom in njihovim hlapcem s postoterje-nimi obrestmi vse vločine, ki so jih v svoji brezvestnosti. in jezi nad neuspehi počenjali nad nedolžnim slovenskim ljudstvom. Žrtve otoka Raba so klicale, in ko so se borci ustavili pred gnezdi zločincev, jim je iz dalje klical glas tisočerih: »Maščujte nas, maščujte!« Ko so se ustavljali ob razvalinah in pogoriščih nekdaj mirnih in domačih slovenskih domovanj, so ta zrln nanje in jim naročala, naj bodo brezsrčni in neusmiljeni. Poslednji pogledi umirajočih po neštetih fašističnih mučilnicah, s svincem preluknjane glave, vsi zločini, vsa slovenska zemlja, spremenjena v morišče, je naročala borcem: »Bijte, maščujte, maščujte!« CankarjevOi so se kot sveti maščevalci pojavljali povsod, kjerkoli so vedeli, da bodo lahko zadali sovražniku težke rane. Danes prav pred durmi Ljubljane, jutri že kje med hrvatskimi partizani, z roko v roki in složno bijoč po skupnem sovražniku. Tako so se srečali z močno italijansko skupino pri Prekrižu, katera je hotela razbiti hrvatsko partizansko skupino, ki se je že nekaj časa krčevito borila proti številčno in tehnično močnejšemu sovražniku. Cankarjevci so udarili Lahom v hrbet in jim v ogorčeni borbi pokazali pot proti Apeninskemu polotoku. Vsa sovražna kolona, ki je štela nekaj tisoč vojakov s topovi in tanki, je bila popolnoma razbita. Na bojišču je pustila velike količine orožja in municije ter okrog 500 mrtvih in ranjenih. V jurišu na nož in z bombami so naši hrabri borci tolkli po fašistih, ki so zbegani letali sem in tja. kjer jih je povsod sprejel drug odsek obroča hrvatskih partizanov in jih snet pripo-dil.pred cevi Cankarjcvcev. Pri tem se je prav posebno odlikoval namestnik komandanta brigade tov. Vandek, ki je za zmago partizanskega orožja žrtvoval svoje življenje. Ni se še polegel strah fašistom po tem porazu, že je bila bripada na novem pohodu. Cilj njene nove akcije je bilo Pleterje v Šentjernejski dolini, kjer je sovražnik zbiral večje sile, da bi si spet pridobil nekoliko popuma. Tri dni so se zaganjali borci v postojanko, obdano z žičnimi ovirami, minskimi polji Mitraljesci junaške Cankarjeve brigade s »Sarci«, ki »o jih ▼ neprestanih bojih zaplenili Nemcem ni belogardistom. Defilirajo nn praznik slovenskih, hrvaških in srbskih brigad 9. julija t944 v Metliki, kjer so se ubranili v krvavih borbah od 10. do 16. julija 1944 pred Nemci in ustaši Hoteč izkoristiti ta uspeh, je Cankarjeva brigada udarila po posadki v Dolenji vasi, kjer je uničila sovražnika ter zaplenila veliko živil. Skupno s Sercer-je.vo bripado je vodila hude boje okrog Ribnice. Cankarjevci so v vseh teh bojih podili sovražnika in mu prizadejali velike izpuhe. Sredi bojnepa meteža sta bila vsem svetal zpled borca-junaka komisar III. bataljona tovariš Rado in tovarišica Iva, ki sta bila v vseh juri-ših med prvimi. Tovariš Rado je pri zasledovanju umikajočih se sovražnikov padel junaške smrti na čelu svojega bataljona. Utrujena od neprestanih borb se je pomikala nato brigada proti Notranjski, a je padla v močno italijansko zasedo. V borbi pri Jelenovem žlebu, ki je iz griča neznanega imena zrasel v zgodovinski kraj, v slovenske Termopile, je Cankarjeva brigada popisala eno najslavnejših strani svoje zgodovine. Bripada, «' raj povsem obkoljena in na tretji strani v nevarnosti, da jo Lahi potisnejo proti globokem prepadu, si je z jurišem na življenje in smrt izsilila prehod in se osvobodila sovražnega obroča. Prešla je v najiarl. Presenečeni Italijani, ki so vendar že videli svojo zmago in poraz brigade, so v blaznem strahu pred bombaši in junaškimi bor- Množičrio zborovanje pri Dol. Susicnh v juniju 1944 Cankarjevci v okolici Dolenjskih Toplic v 1944. letu jevi borci. Vnela se je trda borba, ki je trajala vso noč. Šele po drugem jurišu se je posrečilo borcem vdreti v jedro postojanke preko minskih polj, ki pa niso zavrla poleta hrabrih borcev. Mnogo vojnega materiala in živeža je zaplenila brigada, po bunkerjih raztresena trupla ubitih fašističnih hlapcev pa so bila mogočen pečat sile Cankar- čali. V težkem nočnem boju so podili ' jeve bripade, ki je hitela od zmape do pred sabo preostanek ustašev in Itali- zmage. Vsak borec je vedel, da-mora Božidar Jakne: Zaseda Vi. in bunkerji, Več pozivov na predajo so fašisti odklonili. Naši borci so zaseduli stavbo za stavbo in vse bolj ožili obroč okoli postojanke. Ko je v jutru četrtega dne sovražna moč, ki je prihajala s tanki in topništvom iz Novega mesta, prišla v bližino postojanke, je lahko rešila le še nekaj desetin do smrti preplašenih Lahov in hplogardistov, ki so se Še držali sredi na pol porušeni!) stavb. Italijani so se na vseh koncih pripravljali na koncentričen napad proti partizanskim edinkam, ki so postajale vse bolj aktivne. Posadke vseh postojank so bile ojaČene in so čakale samo na ugoden trenutek, kn bodo lahko udarile po premikajočih se partizanskih edinicah. Eden glavnih vozlov sovražne obrambe je bila nedvomno Metlika, v kateri so se stekala pota zločincev vseh vrst Tu so se sestajali laški črnosrajčniki s svojimi belopardističnimi petolizniki ustaški roparji so prihajali sem v poste s svojimi švabskimi gospodarji. Spomladi l. 1943. so iz Metlike pripravljali VeČji napad, večja akcija na partizanske edinice Bele krajine. Tu je zbral sovražnik nad 3000 mož pehote s pripadajočim topništvom in tanki. Da bi preprečil njegov udar, je 3. marca Cnn kaneva brigada, skupno s Tomšičevo in XIII. proletarsko brigado napadla Metliko. Boj je trajal vse do zore. Zaradi velike premoči sovražnih sil pa so se morale partizanske enote umakniti. Ta napad je osupnil nasprotnika toliko da je svoje ofenzivne akcije proti par-rižanskim edinicam, nekoliko zavlekel medtem pa so se že zbrale v Suhi krajini Cankarjeva, Tomšičeva. Giibčeva in Šercerjeva bripada, ki so se pripravljale na odločilne protiudarce. F.išističnn-italijanska puhloglavost je pričela svojo poslednjo fikcijo večjega obsepa ravno tam, kjer so jo pričakovale naše edinice, ki so izvedle medtem nekaj uspešnejših napadov na postojanke v Suhi krajini. Razvnele so se dolgo trajne borbe, v katerih je sodelovalo okrop 20.000 sovražnih vojakov s tanki topništvom in aviaeijo. Cankarjeva bripada se je strateško umaknila v dolino Krke, ko pa je za njo hotela tudi laška kolona, je udarila z bočnih strani po njej. Lahi so se v naglici umaknili, na bojišču pa so pustili velike količine orožja, živil in mrtvecev. ci na nož, poskakali v prepad, nad 200 fašistov pa je obležalo mrtvih. Del sovražnika je hotel utiti, a jih je od zadaj prijel bataljon Gubčeve bripade pod vodstvom svojega komandanta, kasnejšega načelnika štaba XV. udarne divizije tov. podpolkovnika Petra Bra-jevića, ki je uničila še tiste neznatne ostanke, ki so ušli neposrednemu maščevanju borcev Jelenovega žleba. Ta poraz laških tolp pomeni enega najsi-jajnejših podvigov partizanskih enot. Komandant brigade Dragan Jcvtič, narodni heroj, je s svojo hrabrostjo vplival na odločilen preokret borbe pri Jelenovem žlebu. Brigada je dobila velik vojni plen. Ocz trideset strojnic in mnogo raznega drugega orožja je padlo v roke brigade. A presenečenj še ni bilo dovolj. Na potu proti Beli krajini, kamor se je brigada zatem napodila, je pri Čatežu naletela na močno sovražno kolono dvatisočih mož. Razvila se je srdita borba na sedem kilometrov dolgi fronti. Tri dni so borci kljubovali sovražni premoči. Lahi so operirali z letali in topništvom, a kljub temu niso mogli zlomiti odpora hrabrih Cankarjevcev. Na večer tretjega dne pa so se pognali »na juriš«' in bežeči Lahi ter belogardisti se niso ustavili vse do Novega mesta. Ranjenci in mrliči so pokrivali vso sedem kilometrov dolgo fronto. Fašistična sila se je krhala. Strah pred partizanskimi edinkami se je Širil kakor nalezljiva bolezen od postojanke do postojanke. K ličarji novega življenja so se pričeli javljati vsepovsod. Tudi laški črnosrajčniki so se tega zavedali. Samo naši domači izdajalci so bili slepi za to V trikotu. katerega dva kraka tvorita Sava in Krka. so si Švabi uredili dobro skrito letališče, od koder so delali često akcije proti našim edinicam. »Ce padajo utrjene postojanke, pa bi ne bili kos temu aerodromu?« so si mislili naši Cankarjevci, ki so se v pomladni noči pomikali proti letališču. Spretno so obšli minska polja, likvidirali prve bunkerje in nato — juriši Veliki jekleni ptiči so jih vabili. Med jurišači je spet bila med prvimi dese-tarka Iva. Nekje z desne je še sikala sovražna strojnica, a kdo bi se zmenil zanjo. Juriš... juriši Tovariš Miha je s svojo skupino likvidiral dvoje strojniških gnezd, bil pri tem ranjen, a ga rana ni ustavila. Pet letal so uničili takrat, poškodovali naprave letališča ter odpeljali s seboj precej živine za partizanske bolnice na Dolenjskem ter tudi nekaj najbolj nadutih Kočevarjev, ki so sanjali o svojem »Grossdeutschen Reichu«, ki ga bodo ustvarili med Krko, Sa\o in Sotlo. Pri vseh teh akcijah se je pokazala velika potreba po težkem orožju. Z nekoliko topovi bi brigada lahko z mnogo manjšimi žrtvami razbijala postojanke. Tn v Beli krajini, kamor se je brigada pomikala po akciji na letališče v Cerkljah, je dobila dvoje lepih, novih 75 mm topov. »Zdaj bo Šlo!« so zatrjevali borci, ko so slišali prve granate, ki so tipale za primernimi cilji v Žužemberku, ob-danem z bunkerji, žičnimi ovirami in minskimi polji. Z druge strani so odgovarjali Cankarjevim borcem topovi Gubčeve brigade. Žužemberk se je zavijal v oblake dima in prahu, ki so ga dvigale granate ob rušenju stavbenih objektov. A železobetonski bunkerji ter cerkev in šola so se kljub temu neradi vdajali udarcem železnih pesti partizanskih topov. Tri dni in tri noči so trajale hude borbe, v kateri so Italijani nastopili s težkim orožjem in tanki. Ko sta se naša topova obrnila proti njim in enega uničila, so se tudi tanki poskrili. V varstvu tankov si je klavrni ostanek nosilcev rimske lažikulture iskal pot iz obkoljenega Žužemberka. Toda skozi obroč Cankarjevcev se s tanki in topovi ne da priti, složno tvorijo nepremagljivo falango, ki se vse bolj oži. Le cerkev in šola še kljubujeta, toda tudi tistih nekaj desetin laško-belogardističnih trdoglavcev bo prišlo k pameti. Lahi so od vseh strani prihiteli obkoljeni postojanki na pomoč. Z artilerijo so skušaJi izsiliti odločitev sebi v prid, a en bataljon Cankarjevcev jim je te račune temeljito prekrižal. Z nočnim premikom je prišel ernosmjčni-kom za hrbet. Baterije topov so utihnile, namesto sikajočih granat so bili v /raku samo še preplašeni kriki bežečih 1 nhov, ki so si z »mamma mia« skušali ilrijati poguma za uspešnejši beg. Okrog 1000 Lahov se je nastavilo prav pred strojnice naših, ki so posegnle globoko v fašistične vrste. Vse do Radohove vasi so hiteti črnosrajčniki. ne meneč se za ranjene in mrtve ter material, ki so ga puščali na svojem begu To je bil zadnji večji spopad Cankarjevcev z italijanskimi zločinci. V manjših akcijah, ki so jih ponavljali vse do kapitulacije Italije, so pa prav tako še mnogemu fašistu poplačali vse za njegovo bivanje pri nas. Diverzantske akcije so bile na dnevnem redu. Lokomotiva za lokomotivo se je prmadila ob železniških progah, razbiti mostovi in vozovi so pričali, da naši borci z neprestanimi akcijami trgajo oblast iz rok nasilja. (Nadaljevanje na 10. utram) Ko odhajajo Vaši fantje in možje na odsluženje vojaškega mka v JLA ali na orožne vaje, jim nikar ne pozabite naročiti tudi " Dolenjskega lista"! Vsak teden jjja bo prinašal vse dolen.isice novice in zanimivosti - aato jjLm takoj pripravite to veselje! Pozdravljamo 10 obletnico ustanovitve prvih štirih slovenskih brigad — praznik slovenskega ljudstva! — Živele naše brigade, udarna pest narodnoosvobodilne borbe! ZDRAVILIŠKO GOSTINSKO PODJETJE ŠMARJEŠKE TOPLICE Tri leta Cankarjeve brigade (Vadsiljevrinje z 9, strani) Ob kapitulaciji Italije je brigada pričela s širikopoteznimi razoroževalnimi akcijami. Zato so ji bile potrebne nove vrste hrabrih borcev. Brigada se je iz dneva v dan številčno, moralno in materialno krepila, tako da jo je našla nemška ofenziva jeseni 1943. temeljito pripravljeno. Tik pred pričetkom nemške ofenzive so Cankarjeva' likvidirali posadko v gradu Boštanj, kjer so uspešno uporabili novo orožje in svoje topništvo, ki se je v tej bitki odlično obneslo. Po klavrno propadli nemški ofenzivi, iz katere je brigada številčno izšla sicer nekoliko oslabljena, ker so izpadli vsi nezanesljivi, omahljivi elementi, ki so po razpadu Italije vstopili le iz trenutne navdušenosti v partizanske vrste. Od Sv. Križa preko Stične pa do znamenite Ilove gore je brigada vodila \ hude boje proti številčno in tehnično bolje opemljenem sovražniku. A tudi ta ! nemška ofenziva, kakor prej vse italijanske, zdaleka ni dosegla svojega cilja. Brigade so se pomaknile proti Gorjancem in dobivale z uspešnimi protinapadi in napadi na komunikacije za sovražnika- vse večji pomen. Vse bolj načrten je postajal napad partizanskih enot. Tolči švabske pri-tepenee in njih bele hlapce povsod, kjer koli se pojavijo, tolči jih v njihovih gnezdih, rušiti prometne zveze, maščevati se za sleherni zločin, to je bilo geslo partizanskih edinic. Vse večjega pomena je postajala za sovražnika železniška pot Trst—Ljubljana, po kateri je hotel rešiti svoje, v vse prej ko rožnatem stanju se nahajajoče čete na italijanskem bojišču. Naj-ranljivejša točka tega prometnega sektorja je bil Štampctov most, katerega so obdali že prej Italijani z močnimi utrdbami in bunkerji, a so jih Svabi še Eomno/ili. Ldjnice XV. divizije so do-ile nalogo, da uničijo ta prometni vozel. Cankarjeva brigada je bila pri tem določena za direkten napad na bunkerje in na most sam. Nekaj brigad je demonstrativno napadalo okolne postojanke. Artilerijn Vil. korpusa je pripravila teren, nakar so Cankarjevi borci jurišali na bunkerje. Kljub hudemu sovražnikovemu ognju so minerji dobro opravili svojo nalogo. Dva oboka sta zletela v zrak. promet je bil za daljšo dobo prekinjen, pa tudi precej vojnega materiala so zaplenili. Po tej uspešni akciji se je brigada vračala v Belo krajina, da se po zadnjih težkih naporih odpočije. Vse njene akcije so bile na ozemlju, katerega je okupator stalno kontroliral in sleherni premik je pomenil nešteto borb in spopadov. Tako si je Cankarjeva brigada pravzaprav utirila pot skozi sovražnikove vrste. Ena preostalih postojank, iz katere je okupator s svojimi belimi hlapci delal stalne izpade na naše ozemlje, je bila postojanka Trebnje, ki jo, je že zaradi izredno važnega strateškega položaja spremenil v pravcato trdnjavo Ta postojanka je bila naslednji cilj naših Cankarjevcev. Tri dni in tri noči SO se zaganjali v dobro utrjen in z minskimi polji zavarovan obrambni sistem. Artilerijn je tolkla sovražnikove položaje in šele skozi nastale vrzeli je bilo mogoče izvesti dober juriš na utrdbe, ki so trmasto kljubovale. Komandant Jasen je sam z brzostrelko in bombami likvidiral najbolj izpostavljen bunker, iz katerega so razbili že nekaj naših poizkusov, priti v njegovo bližino. Postojanka je bila uničena, obrambni sistem porušen. Po utrjenih objektih so krvave cunje in razmesarjena telesa pričala v udarnosti partizanskega orožja Nekaj mesecev oddiha je brigada izrabila za položajne borbe na sektorju Suhe krajine. Delala je lc patrolne izvide in spopade s sovražnimi izvidnicami, ki so skušale a tihotapiti se globje iz Novega mesta na partizansko osvobojeno ozemlje. Ko se je pomlad prelivala v poletje, so Cankarjevci, polni novega poleta, dobro oboroženi in izvežbani, krenili novim, slavnim pohodom nasproti. Skupno s hrvatskimi edinicami, ki so zavarovale teren, 'so napadli Bosiljevo, močno utrjeno švabsko-ustaško postojanko, iz katere so stalno kontrolirali premike partizanskih enot preko Luzijane, izredno važne prometne žile Karlovac— Sušak. Po tridnevnih srditih bojih so Cankarjevci vkorakali v goreče Bosiljevo. iz katerega so skušali pobegniti nekateri krvniki, a so jih Cankarjeve zasede uničile. Ta uspeh je pomenil eno največjih zmag partizanskega orožja. Nobena postojanka do takrat ni bila tako temeljito likvidirana. Vso noč in naslednji dan so se vračali proti slovenskemu ozemlju težko naloženi vozovi z vojnim plenom iz Bosiljevrga. Sodelovanje hrvatskih in slovenskih edinic je bilo kronano z uspehom, ki je globoko vznemiril švabsko-ustaško drhal. V vsej naglici so zbrali nekaj ustaških, vlasovskih in nemških čCt in pričeli z ofenzivo na osvobojeno ozemlje Bele krajine. Več ko teden dni so v srditih bojih odbijale naše edinice sovražnikove napade. V besnem srdu je ta uničeval in mučil mirno prebivalstvo, požigal hiše in skušal izliti svoj srd na neoborožene ljudi. Vse bolj temeljita je postajala mobilizacija. V partizanske edinice so prihajali iz vseh krajev Slovenije, da s svojo bdrbo doprinesejo čim več za uničenje nemškn-belogardističnpga nasilja. Tudi v Cankarjevo brigado je prišlo precej novincev, ki jih je bilo treba temeljito izvežbati. Tako dobro pripravljeni, so se Cankarjevci v sestavu XV. divizije napotili v poznem poletju 1. 1944 proti Savi. da seznanijo Svabe v postojanki Pnlšnik s temeljitostjo partizanskih udarcev in akcij. 40 nemških orožnikov je našlo smrt v goreči postojanki, brigada pa je zaplenila precej orožja in drugega materiala. Sovražnik je uvidel brezuspešnost načina borb, katerih se je posluževal, zato je pregrupiral svoje sile. Vse svoje sile je zbral okrog prometnih vozlov, iz katerih je neprestano izpadal na osvobojeno ozemlje, hoteč tako vezati naše sile in jim onemogočati akcije drugod. A aktivnost naših edinic ni niti najmanj ponehala. Celo povečala se je. Cankarjevci pa so morali postaviti trden jez tem švabsko-beloganlističnim vpadom. S tem se je pričela dolgotrajna borba, ki je trajala vse do spomladi 1. 1943. Tu ni go\ora o padcu postojank, o likvidaciji sovražnikovih oporišč, a sleherni dan je pomenil borbe velikega stila. Suha krajina, vse do Bele krajine, je velik spomenik vsem tistim neznanim junakom, ki so v mrazu, včasih nekoliko dni brpz grižljaja vztrajali na svo-jih položajih in vodili bitke velikega obsega. Sleherna ped slovenske zemlje Sob.! krajine je prepojena s krvjo junakov, ki so stali na braniku domovine vse do prvega sija zarje svobode. Polni poleta so podili Cankarjevci v sestavu XV. udarne divizije sovražnika z naše zemlje. Spet so se srečali s švab-skn-belogardističnimi zločinci pred Ribnico, Kočevjem, na Gorenjskem. Zbrisali so z naše zemlje poslednje ostanke fašistične soldateske. Požgane vasi, množični grobovi in vse številne nedolžne žrtve stoje kot nemi spomeniki gorja, so pa tudi včasih skoraj do groze,realen dokaz vsemu svetu, kako drago smo plačevali svojo svobodo. Kakor so se v teh letih svojega obstoja izkazovali v vseh borbah, tako stoje danes Cankarjevci kot junaki dela, kot čuvarji naših meja in dokazujpjo vedno in povsod, da so Titovi vojaki. (Po brošuri »Tri let« Cankarjev« brigade« — 194a) Razvoj kuHurno-prosvetnega ž vljen a v Dolenjskih Toplicah Dolenjske Toplice so bile že od nekdaj odločno slovenske, kljub dokaj občni notiiu nemškemu pritisku od strani lastnika zdrH viliščn Auersperga in njegovih uslužbencev. H i le 7,a zavedno slovenske že tedaj, ko se je po mestih Se šopirila nemščina in je bila sramota govoriti v lepem domačem materinem jeziku. To svojo narodno 7avednost io pokazali Topličani tudi tedaj, ko so Novo-meščani gradili ob narodnem prebujenju svoj narodni dom »Narodno čitalnico«. Največ lesa za streho velike stavbe so darovali Topličani, v Toplicah so tesali in vezali les, /-i kar j* poskrbel tesarski mojster Jožef Zupane. Nav7.1lo avojl zavednosti pa niso Imeli organiziranega kulturnega življenja. Imeli so sicer že od nekdaj svoj pevski zbor, ki je nastopal pri raznih prilikah. Da so Topličani dobri pevci je splošno znano, saj pravijo, da že topliški dojenček po notah joka. Pravo kulturno življenje se je pričelo leta 1904, ko so se pripiavljali na ustanovitev bralnega In pevskega društva z moškim In mešanim zborom, ki ga je vodil tedanji nadučitelj Martin Matko, ki ima za napredek Toplic veliko zaslug. Novo društvo je pritegnilo k aebl skoraj vso tedanjo to-pliško mladino, ki je kmnlu spoznala vzgojni vpliv društva, saj se je tu izobraževala, sledila poučnim predavanjem, nastopala na številnih dramskih in pevskih prireditvah. Hogata knjižnica jim je nudila splošno izobrazbo in duševno razvedrilo. Kako veseli in družabni »o bili zlasti dolgi zimski večeri in nedeljski popoldnevi, ko se je v društveni sobi zbirala topliška mladina k zabavi, razvedrilu in . izobrazbi. Vsa prizadevanja nasprotnikov napredka niso odtrgala mladine od prave poti, Toplice so postajale od leta do leta bolj napredne. J5e leta 1906 je društvo razvilo svoj društveni prapor v narodnih barvah In z lepim trakom z napisom »Največ sveta otrokom sliši Slavci« beta 1909 so Topličani ustanovili podružnico družbe sv. Cirila in Metoda, ki je redno vsako leto prirejal dobro pripravljene zabave v korist družbe. Tudi v to družbo ■o vstopili napredni Topličani. Kolikor dalje je obstajalo bralno in pevsko društvo, toliko bolj je prodirala napredna misel med vse topliške sloje. Dokler nI bilo organiziranega kulturnega delovanja jn dokler ni bilo dostopno branje naprednih časopisov, ki so bili na razpolago v čitalnici, je bilo knj mrtvo in nasprotniki vsakega napredka so imeli lahko delo. Ko pa je odrastla mladina, ki se je izobraževal« v društvih, se je to razmerje hitro spremenilo. V stalni borbi za obstoj naprednega društva in v ostrih napadih nasprotnikov je društvo več ali manj živahno delovalo do izbruha prve svetovne vojne, ki je preprečila vsako kulturno prosvetno delovanje. Večina članov je odftla v vojno z občutki, ki so si jih v društvu privzgojili Zavedali so se pomena in pravega vzroka vojne. Zavedali pa so se tudi. da v tedanjih okoliščinah mora propasti Mučiteljica vsega, kar je slovansko. Po razpadli Avstrije in % ustanovitvijo novih slovanskih držav se je življenje in delovanje naprednega društva zelo poživilo V njem je nastalo veselo vrvenje in živahno delovanje, zlasti potem, ko je dobilo za dobo 10 let v najem zidano, prostorno bivšo vojafiko barako, v kateri si je postavilo primerno velik gledališki oder, na katerem »o redno uprizarjali dela domačih in tujih dramatikov. Leta 1920 je bralno in pevsko društvo proslavilo 15-letnico svojega plodnega delovanja Tedaj so ustanovili ludi sokolsko društvo. 1'stniiovitev sokolskega društva na dan l.Vletnice bralnega in pevskega društva je bila najvažnejša točka proslave. Sokolsko društvo je kaj hitro zavzelo velik razmah. V avoje vrste je vključilo skoraj vso topliško mladino in članstvo s krepko vrsto telovadcev. Vsi oddelki so redno telovadili. Dobra vzgoja v vrstah telo-vmlcpv in ostalih članov je vplivala prav na vse, tako da tudi med narodnoosvobodilno borbo ni bilo med njimi izdajalca, temveč bo vsi stali krepko v vrstah Osvobodilne fronte, mnog/l pa so dali tudi življenje za •vobodo domovine. Leta 1931 je potekla pogodba za barako, ki jo je bilo treba podreti, zemljišče pa izročiti lastniku. Ker lastnik zemljišča ni hotel prodati, je društvo ostalo brez telovadnice in brez lokalov, kjer hi nadaljevalo kulturno-prosvetno delo. Iskalo je izhoda in životarilo. Toda kmalu Je z najetjem posojila kupilo zemljišče s staro hišo. v kateri je bila precej velik« soba. Tu bo po8tavili začasni primitivni oder. tu bo v manjšem obsegu gojili telovadbo, ob lepem vremenu pa so telovadili na prostem. Leta 1934 je sokolsko društvo pričelo do-važati apno in drug gradbeni material za novi dom. Spomladi bo že podrli staro hifio in začeli zidati sokolski dom. Olani so mnogo pomagali s prostovoljnim delom. Tudi konji članov bo bili stalno na razpo- Duško Remih je bil rojen 22. februarja 1922 v Kočevju v napredni, toda revni rudarski družini, ki je štela 11 članov. 2e od mladih nog je živel težko življenje v razmerah krivičnega in izkoriščevalskega buržoaznega režima stare Jugoslavije. Bil je zelo bister in nadarjen fant, poln volje do učenja, ter se je že zelo zgodaj vključil v napredno in revolucionarno mladinsko gibanje. S šestnajstimi leti je bil kot mlad proletarski revolucionar sprejet v organizacijo SKOJ. Njegovi domači so bili vsi napredni in so že v predaprilski Jugoslaviji sodelovali v naprednem delavskem gibanju, zlasti pa se je vsa družina izkazala v narodnoosvobodil- nem boju. Vsi so bili v partizanih, očeta Dušana pa so jim Italijani ubili kot talca 1942 v Starem logu pri Kočevju za časa Roške ofenzive. Leži v skupnem grobu, kjer je pokopanih 75 talcev. Velik vpliv na Duška je Imel Jože Seško, sekretar takratnega okrožnega komiteja KPS in eden najzaslužnejših mož v organiziranju vstaje na Kočevskem. Pred odhodom v partizane je bil Duško zaposlen kot ključavničar v kočevskem rudniku, odkoder je maja 1942, ko je bil star 20 let, vstopil v I. zapadni dolenjski bataljon in prijel za puško, ki je ni izpustil iz rok vse do smrti. 2e takoj ob vdoru okupatorja v našo deželo je mladi Duško začel sodelovati z OF. Seveda ga je zato preganjal okupator in domači izdajalci in že 1941 je bil zaradi revolucionarnih akcij večkrat zaprt. Od mladih nog se je vzgajal v politični borbi Partije ln v politični borbi revolucionarnega proletariata kočevskega rudnika, kjer je jeklenelo njegovo srce. 1942 je kot vodnik stopil v novoustanovljeno Tomšičevo brigado in ostal v njej do kapitulacije Italije 1943 kot komandir čete. Nato je šel v Loško brigado, ki se je po napadu 9. decembra lago za prevoz materiala. Pri tem je precej pomagal topiiSki gospodar Gašper Pelko. V jeseni 1935 je bilo prostorno poslopje že pod streho, ncejen je bil oder, tako da je društvo že pozimi lahko začelo z delom v novem domu. Telovadnica je bila vedno polna. Kul-turno-prosvetni razmah je bil prav razveseljiv. V tem je prišlo do druge vojne, H Topli-čane ni našla nepripravljene. Vedeli bo. kaj je njihova naloga in taki bo ostali vso vojno. Med njimi ni bilo izdajalca. Kulturno-prosvetno delo je sicer prenehalo, ker je okupator uničil društveno lastnino, med drugim tudi dragoceno knjižnico toda homenega duha ni uničil. Po kapitulaciji Italije je kulturno življenje spet oživelo. Partizani sami, pa tudi skupno z domačini, so prirejali razne mi-tinire in kulturne prireditve na zasilno popravljenem odru v aokolskem domu. Z osvoboditvijo leta 194S pa «e je društveno in kulturno prosvetno delo zopet veselo razmahnilo. Topličani «o ustanovili Dobi Ijndske prosvete. oskrbeli knjižnico, obnovili pevski zbor in dramatski odsek, ki je uspešno deloval. Ljudska univerza prireja vsako leto od jeseni do spomladi poljudna predavanja, za Bplošno izobrazbo pa skrbi tudi vsakoletni izobraževalni (ečaj. Lani je bil dograjen in Izročen svojemu namenu lep zadružni dom. ki .■• ponoe To-pliČBnov in služi splošnemn kulturnemu napredku. Toplice imajo zdaj vse pogoje za ricmotpn razvoj kulturnega življenja. Dati mu je treba le le več napredne vseh i ne D. G 1943 na Kočevje in po smrti njenega komandanta Mirka Bračiča preimenovala v Bračičevo brigado, in bil kot hraber borec postavljen za komandanta III. "bataljona. Kasneje je s XIV. divi-jzijo odšel na Štajersko in se znova izkazal za izredno hrabrega poveljnika in do skrajnosti zvestega sina svoje domovine. Postal je kapetan in bil najbolj priljubljeni in popularni komandant bataljona v diviziji. Za svoje junaštvo je bil odlikovan tudi s Partizansko zvezdo. Avgusta 1944 se je divizija skoncen-trirala na Pohorju. Tudi Duško je bil tam. Takrat se je o njem veliko govorilo, kajti spet se je izredno odlikoval v zadnjih bojih ih dosegel s svojim bataljonom velike uspehe. Razen Gedža je bil največji junak brigade, v vseh bitkah predrzen borec in zato vsakokrat bolj ali manj ranjen. Zelo se je odlikoval v hudi bitki z Nemci 2. junija 1944, toda to pot ni bil ranjen, pa so se vsi čudili! Bil je zelo duhovit in družaben komandant. Rad je prepeval z borci in se v prostem času zabaval. Neprenehoma je pa mislil tudi na svojo mater, zelo je bil v skrbeh zanjo, rad se je o nji pogovarjal ter. nestrpno pričakoval in se veselil njenih pisem. Tudi v začetku 1944. leta se je s svojim junaštvom večkrat proslavil. Tako je v Fledermausu pri Sevnici zaplenil Nemcem puškomitraljez ln 5 pušk, na cesti Sevnica—Planina je pa uničil dva avtobusa. Uspešno se je prebijal s svojim bataljonom skozi močne sovražnikove zasede v Zavodah pri Sv. Duhu, kjer je v spopadu spet zaplenil lahki mitraljez. Blizu Ljubna je bil hudo ranjen, pa je že po enem mesecu okreval. Vrnil se je v svojo edinico in kmalu nato napadel sovražni vlak v Smart-nem ob Paki; tam je ujel osem Wehr-mannov in enega esesovca ter zaplenil šest pušk in tri pištole. Bil je zlasti priznan strokovnjak za zasede. Pod Sv. Vidom je s svojo zasedo odbil močan napad Nemcev, razbil luksuzni avto in osebno zaplenil dva lahka mitraljeza, štiri puške in eno pištolo, hkrati pa ubil oberlajtnanta. Ob napadu na Velenje je Imel Duško največji uspeh, saj je s svojim bataljonom zaplenil prvi top na Štajerskem, poleg tega pa še dve puški, eno brzostrelko, pištolo in razno strelivo. Borci so Imeli popolno zaupanje vanj, pod njegovim vodstvom so z bombami v rokah drzno napadali na sovražnika in ga neusmiljeno pokonče-vali. Zapovrstjo so likvidirali vse bunkerje in prodrli v Velenjski rudnik, kjer so zaplenili veliko orožja. V teh bojih sta padla njegov najboljši borec Križevnik ln najstarejši kurir Lazar. Pripovedoval je, da je imel najhujšo borbo na Langeswaldu, ko je bila brigada iznenada napadena. Pri Oplotnlcl je s svojim bataljonom In s pomočjo XI. SNOB razbil 400 gorskih lovcev in jim zadal hud udarec v hrbet ter zaplenil veliko opreme. V zasedi pri Dol-žah pri Slovenj Gradcu je z dvema puškarjema in enim mitraljezom popolnoma uničil nemški luksuzni avto, ujel hauptmanna, ubil majorja ln enega podoficirja ter zaplenil dve puški in nekaj pištol. Prišlo je do hude borbe s 600 gorskimi lovci; ti so se bili neopazno približali partizanom ob Klanjč-nikovi vili na razdaljo kratkega puškinega strela. Borci Tomšičeve brigade so pokazali izredno junaštvo in borbenost; ob veliki iznajdljivosti komandantov se jim je posrečilo odbiti nemški napad in ga spremeniti v sovražnikov poraz. Nemci so se trmasto upirali jurišu in partizani so jih pobijali s puškinimi kopiti in bojem na nož, ostale pa nato še dve uri preganjali po Pohorju. V tem jurišu je slavno padel tudi kapetan Duško Remih, veliki junak XIII. SNOB, rudar kočevskega rudnika, ki je kot komunist zvesto služil svoji domovini ln ljudstvu ter dal življenje za njegovo svobodo. Njegovo truplo počiva pod senco smrek blizu Klančnikove vile na Pohorju. Ne bo se udeležil proslave 10. obletnice ustanovitve slovenskih brigad, toda spomin nanj in na mnoge, njemu enake borce je vklesan v čustva našega ljudstva. Velika ideja, za katero je daroval svoje življenje, bo večno živela med nami, kakor bo živel spomin na junaka Duška Remiha. »«M«aHj Pozdravljenu heroji TOMŠIČEVE GUBČEVE, CANKARJEVE IN ŠERCERJEVE UDARNE BRIGADE V PARTIZANSKIH DOLENJSKIH T0PLICAH1 občinski ljudski odbor dolenjske toplice občinska podjetja: trgovina, gostilna, pekarija in mesarija obrtno proizvajalna in predelovalna zadruga Čevljarjev kmetijska zadruga dol. toplice Kako sem prtila h Šercerlcvcem »Osmo leto teče, kar se nisem v Novem mestu srečala ali pogovorila s kakšnim starim Šercerjevcem ...« mi je potožila Kovačičeva Dragica ob najinem srečanju. »Pa povedati se bo dalo vendarle kaj izza tistih dni leta 1942, ko ste se Sercerji zbrali k ustanovitvi brigade, kaj?« sem jo pobaral. »Se da, pa če bi bili dve, bi bilo laže povedati — in veliko več bi se spomnili.« Dragica ima — kakor toliko naših borcev in bork — navzlic 10 letom, ki so bila v vojni polna strahot, naporov in nečloveških bremen za šibko dekletce, kakršna je bila 16-letna ob vstopu v brigado, vendarle izvrsten spomin. Kar pri letu 1941 sva začela, ll»-leina Dragica Kova?!?, ena najmlajših bork Sercerjeve brigade i« Jcta 1942 ko - so začeli prihajati k njim prvi partizani. Kovačičev oče je bil lovec in logar grofa Auersperga. Stanoval je v graščinski hiši — pristavi v Selu pri Vel. Laščah, partizani pa so rekli tam le »v Mačkovcu«. »Tudi k nam so prišli partizani že 1941. Brat Zan je delal z njimi; z bratom Lojzetom — kasneje je imel partizansko ime Sine — sta zbirala orožje, hrano, hodila na sestanke in drugo. Takrat mi je bilo 15 let. Mama je včasih naredila tudi po pet pek kruha na dan za partizane, s sestro Rezko pa eva jim šivali, sušili obleke na peči, jim pral! in skrbeli za razna drobna opravila. Leta 1942 so začeli delati partizani blizu nas barake, še bivši graščinski telefon so potem napeljali iz naše hiše v barake. Seveda so bili naši stalni gostje, ker Italijani niso dosti zahajali k nam zaradi samote, v kateri smo živeli. Potem se je začela prva italijanska ofenziva. Oč- je bil takrat star že 70 let in je šel k par' .inom; vedeli smo, da so ga imeli fašisti zapisanega kot »partizanskega sodnika«, čeprav to nikdar ni bil. Skrili smo vse stvari, literaturo, strelivo, obleke, zaloge hra- ne in drugo v hosto. V juliju 1942 so nas dobili na domu in našli v gozdu nekaj materiala, izkaznice, imena in partizanske slike. Oba brata sta bila takrat že pri partizanih. Italijani so nas zasliševali, kje sta, pa smo se izgovarjali, da sta šla v košnjo. Nekako so verjeli. V kleti pa so našli italijansko bluzo. Začeli so nas dolžiti, da smo me Italijana ubile in da moramo z njimi. Vrgla sem se mami okoli vratu in nisem hotela z njimi. Začeli so naju pehati in groziti, sestro pa so odpeljali v hosto. Komaj so Italijani odšli, sem pohitela k očetu v gozd in mu povedala, kako je z mamo. Takrat so nam tudi zažgali hišo, obe kravi pa sta ostali nepoškodovani, ker je bila hiša zelo močna. Pri očetu sem prespala, zjutraj pa šla pogledat k mami. Italijani so prišli medtem na pogorišče in so pretepali mamo, češ da mora povedati, kje sem jaz. Mama me je zato poslala spet z nekaj hrane k očetu. Drugi dan so požgali barake. Ko je bil mir, sem šla Spet proti domu, ln sem hotela odgnati kravi v hosto, iz hoste pa so v tem že spet prišli Italijani. Zmerjali so me s partizansko banditko, češ zdaj smo jo pa ujeli. Zapletli so se nato v pogovor z mamo, name pa niso toliko pazili. Mama mi je dala povodec z mlajšo kravo, s katero sem se nato počasi oddaljevala proti hosti, kakor da grem na pašo. Objela sem jo okoli vratu, nakar sva hitro šli naprej, kakor bi me bila žival razumela. Potem sva šli k očetu, zvečer pa me je oče poslal s kravo v vas, da bi jo dala znancem v rejo, tam pa so mi že rekli: »Beži, Dragica, ljudje so fašistom že opisali tebe in kravo. Kdor te naznani, bo dobil nagrado, ker mislijo, da si begunka.« Komaj sem kravo oddala, so bili že spet Lahi v vasi. Oče me je nato iz hoste spet poslal po kravo, ker tudi v v i ni bila več varna pred Italijani. Šla sem ponjo, medtem pa izgubila stik z očetom. Ves dan in vso noč sem tavala okoli brez hrane, krava pa ni bila pomolžena že drugi dan. Pol ure od nas je živel v Iški naš znanec. Odšla sem tja, da bi dobila kaj jesti, na ovinku pa sem zagledala vse zeleno Italijanov. Sla sem pa kar naprej. V hiši so tepli fašisti Cimper-mana, gozdnega delavca. Naredila sem se kar domačo, peljala kravo v hlev, kakor da prihajam s paše, nato pa sem kravo pomolzla. Skoraj vse mleko sem razdala med Italijane, nekaj malega pa skuhala v hiši zase. Skozi okno sem zagledala tiste Italijane, ki so prejšnje dni pri nas požigali. K sreči ni bilo nobenega v hišo. medtem pa so dobili vsi povelje za odhod. Spet sem šla s kravo domov, kjer se je mama medtem preselila v sosednjo hišo. Za nekaj dni sem potem odšla k sestram na Not. anjskp, od tam t a naz j s sinčkom ene izmed sester. Rezke ni bilo več doma, očeta tudi ne. »Beži, Italijani!« mi je nekega dneva, zaklicala mama, ko so fašisti spet prišli v vas. Res sem zbežala na bližnji srednji griček nad hišo, fašisti pa so začeli Tooarna igrač V NOVEM MESTU nudi po znižanih cenah: naj razno vrstne j še igrače in druge lesno-galanterijske predmete, n. pr. obešalnike, šahe, valje za testo, razne zložljive stole itd. nositi na kamion naše stvari: kravo, ki me je prej rešila, so tudi rinili na avtomobil. Potem sem šla globlje v gozd, v mraku pa nazaj. Zaman sem klicala mamo. Ni je bilo več. Vse so pobrali, kar pa je ostalo v hiši, je bilo vse razbito. Pritekla je sosedova Franca in povedala, da so mamo vzeli Italijani. Začela sem jokati — bila sem sama. Malo pred tem so — to sem zvedela kasneje — k mami prišli večkrat partizani: brat Zan, Stane in Matiček Kam-nikar, Tončka Sega, Abi, Jože Mirtič-Zidar in drugi. Nekega večera, ko sem bila spet sama, sem zagledala na gričku sence. Hotela sem bežati — pa so bili naši fantje in možje. 24. julija 1942 so mi rekli: »Naj gre še Dragica v partizane!« Potem sem šla z njimi. Sli smo v Iško, kjer smo se malo odpočili ter pojedli neslan in nezabeljen krompir. Od tam smo šli na žago zraven Iške vode, kjer je bila skupina Mirtičevega bataljona, del Notranjskega odreda. Okoli smo hodili po hrano in na manjše akcije. Domačini so zvedeli za nas, pa smo se spet premaknili na Mačkovtc proti Gabrju, kjer so bile Stab 2. bataljona Sercerjeve brigade — fotografiran 29. mata iU"i na Tihabojn. Od leve na desno sede: Mirko — namestnik komandanta bataljona, Jože Mirtič-Zidar, komandant bataljona, Rado* — komisar bataljona. Zvone — namestnik komisarja bataljona. Stoje: borci 2. bataljona »In kaj ti je ostalo iz tistih let najbolj v spominu?« »Borba na Korinju leta 1943, ko smo se v neki temni noči pripravljali na >stre ' ne zmrznili in niso delali. Tudi to smo kmalu preprečili Mitraljeze smo mazali z mešanico olja, petroleja in glicerina in tako je bilo orožje vsak trenutek pripravljeno za borbo Ko smo januarja 1943 v Zumberku na Hrvaškem zaplenili težko »Bredo«, ki so ji manjkale prožilne naprave, sem odšel v Sošice, da mitraljez kompletiram. Ker v tamkajšnji delavnici nisem dobil manjkajočih delov, sem se hitro odločil, da jih izdelam sam. Izdelal sem glavo »Brede«, s prožilnimi napravami z naprimitivnejšim orodjem, brez vsakega stroja. Mitraljez je delal brezhibno. Zaradi potrebe sem ostal še nadalje v delavnici v Sošicah kamor je prišel tudi tovariš Rafo iz Tomšičeve brigade. Imela sva dela čpz glavo.. Marca 1943 je tov. Srečko ponovno pričel organizirati orožarsko delavnico za slovenske edinice. Tudi ta delavnica je bila v Zumberku. Jaz pa sem odšel v Liko na tankovski tečaj. Ker je bila večja potreba po strokovnih delavcih, sem ostal v VRT GS Hrvatske V Slovenijo sem se yrnil po kapitulaciji Italije Med tem časom se je naša orožar-ska delavnica preselila v gozd pri Drganjih selih in nato v Stare žage. napredovanje sovražnikovih motoriziranih kolon precej zadržal. Umaknili smo se v gozdove med Blaževcem in Sečom, kjer smo tudi prestali vso ofenzivo. Ko so Nemci prišli do naše delavnice, so takoj začeli vlačiti iz nje vse, kar mi nismo utegnili puskriti. Pri tem so naleteli na nastavljeno mino, ki je eksplodirala in vsi Nemci, kolikor jih je bilo tedaj v delavnici, so bili pobiti alj ranjeni Od eksplozije se je stavba vžgala. Zaradi vročine &o eksplodirali detonatorji v bunkerju pod stavbo, tako da je bil uničen skoraj ves material, ki je bil v njem. Od strahu, da so tudi ostale stavbe v dolini Starih žag zami-nirane, so Nemci postavili pred pogorišče tablo z napisom: »Aufpassen — Minen!« Ker so se bali min, se Nemci niso upali stopiti v nobeno drugo hišo. Tako je ostalo v hišah, .kjer so bile razne delavnice in druge ustanove, ohranjeno veliko materiala, ki ga naša vojska zaradi naglega vdora Nemcev ni utegnila poskriti. Takoj po umiku Nemcev iz Starih žag smo se s podvojeno si]o vrgli na delo. Ker je bila naša delavnica popolnoma uničena, smo najprej iskali primeren prostor, kjer bi uredili še boljšo delavnico, kot smo jo imeli do ofenzive. Primeren prostor smo našli v zapuščenih kočevskih zidanicah -v Novi gori nad Starimi žagami. Nova gora se razprostira nad Divjim potokom, na katerega smo računali, da nam bo dajal dragoceno električno energijo, brez katere si že nismo več mogli zamisliti delavnice, ki bi zadoščala za potrebe naše vojske Ker je sovražnik delal stalne prodore na osvobojeno ozemlje, je bila naša prva skrb, da mu to preprečimo. Prekopali smo vso cesto v Starih žagah ter ponovno porušili most v Novem taboru, ki so ga Nemci med ofenzivo popravili. Ker nismo imeli potrebnih detonatorjev, sem se s težkim srcem odločil, da za miniranje uporabim ročno bombo našega izdelka, ki sem jo imel še iz Like. Za drugo mino je žrtvoval francosko bombo neki tovariš iz pokretne bolnišnice v Crmošnjicah. Most smo temeljito porušili, cesto prekopali na nekaterih mestih pa minirali. Razen nopra\r*l? orožja smo se predvsem bavili tudi z izdelavo nagaznih min. Za izdelavo teh min smo uporabljali italijanske topovske granate 152 milimetrov ln vžigalnike italijanskih min za bacače. S temi nagaznimi minami smo Nemcem kmalu pregnali veselje prodirati na naše ozemlje. Iz pogorišča stare delavnice smo izvlekli vse stroje in jih popravili, ker so bili precej poškodovani Da nam V primeru nevarnosti ponovnega vdora sovražnika ne bi bilo treba vedno znova razdirati in skrivati težkih strojev, smo zgradili podzemske delavnice —■ bunkerje. Zgradili smo tudi deset bunkerjev za skladišča popravljenega in pokvarjenega orožja, rezervnih delov in drugega materiala, katerega je bilo za več vagonov. Vsi bunkerji so bili urejeni tako. da so se dali v najkrajšem času zakamuflirati in bi jih ne našel nihče, ki zanje n! vedel. Večina bunkerjev in poslopij, v katerih so bile delavnice, je bilo zaminiranih; nepoklicani obiskovalec bi sprožil mino že prej, preden bi našel skrivališče in tako z življenjem plačal svojo radovednost. Vse mine so bile na električni vžig. Za manjša tekoča popravila smo imeli delavnice v stavbah, kamor so imeli pristop vsi partizani. Bunkerji, kjer so bili montirani stroji in skladišča, so bili strogo konspirativni. Za pogon strojev je skrbela prvotna električna centrala, ki smo jo zgradili na pogorišču stare delavnice. Ker nismo imeli primernega dinamo stroja, smo montirali 440-voItnI dinamo, a elektromotorje smo imeli 220 voltne ln zadeva je bila urejena V času poletne suše, ko je potok skoraj popolnoma Kmalu potem ko so se jeseni 1941 pojavile prve stalne partizanske edinice na Dolenjskem, so mi pričeli pošiljati v popravilo razne dele pušk, mitraljezov in pištol. Vse to sem delal doma v delavnici. Čeprav prej še ni- kv - -. '■ ■ ■ ■■■ > Jože Udovič-Topsi koli nisem popravljal orožja, sem se temu delu hitro privadil. Doma sem popravljal orožje vse do svojega odhoda v partizane marca 1942. Ko sem odšel v partizane, sem vzel s seboj nekaj najnujnejšega orodja, tako da odslej ni bilo več treba pošiljati ^v popravilo vsako malenkost v Novo "mesto, ki je bilo v tem času strogo kontrolirano Ko sem prišel na Frato pri Mirni peči, sem našel tam starega znanca Jožeta Slaka-Silva. Takoj me je vprašal, če imam s seboj kaj orodja. Ko sem odgovoril, da ga imam in mu ga tudi pokazal, se je zelo razveselil Tovariši, ki so prišli pred menoj na Frato, so me takoj obkolili in prosili, naj pregledam njihovo orožje. Komisar Silvo jih je komaj odganjal od mene. Ko sem se malo odpočil in razgledal po svojem novem domu, sva s Silvom napravila načrt, kako bi se lotili popravila orožja. S komandirjem Duša-1 nom §1 orom-Duletom sta sklenila, da ostanem na Fratl, ki je bila prehodna točka za tovariše, ki so prihajali v partizane. Poleg komandirja Duleta in komisarja Silva smo bili na Frati še štirje partizani, ki smo tvorili osnovo 3. čete. Ostali tovariši so iz Frate odšli naprej na Toplo reber ter bili razporejeni v prvo in drugo četo Drugi dan je prišla na Frato skupina Sentjernejčanov, ki so imeli s seboj precej pokvarjenega orožja. Delo se je začelo in imel sem vedno pome roke. Četa se Je večala, tako da smo se kmalu preselili na Ostri vrh nad Globodolom. Naše edinice so čedalje bolj rastle in v partizane je prišlo vedno eč orožja, ki je bilo često pokvarjeno. Kmalu nisem sam več zmogel vsega dela. Najprej mi je pri delu pomagal Drago Suhi-Liko, kasneje pa tovariš Maks, ki je bil tudi ključavičar ln se je popravilu orožja hitro privadil. Oba sva imela polne roke dela Popravljala sva kar v gozdu na pogrnjeni šotorki Ko je bila moja č"eta na Blatnem klancu, je patrola prinesla iz Mirenske doline mitraljez tipa »Maksim«. Mitra-v ljez je bil razdrt do poslednjega vijaka. Nihče, kolikor nas je bilo v četi, še nikdar ni imel v rokah take vrste mitraljeza. Z Maksom sva imela veliko opravka, preden sva ga sestavila. Ker je bilo naše taborišče v strogi konspiraciji, mitraljeza nismo mogli preizkusiti. Kar s takim, ne da bi ga preizkusili, smo odšli na akcijo. Določeno je bilo, da napademo vlak, ki bo vozil Iz Ljubljane proti Novemu mestu. Počakali smo ga blizu Ponikev na Dolenjskem. Ko je vlak pripeljal, je mitraljez odpovedal. Tako je naša akcija propadla. Druga skupina je imela nalogo izvršiti demonstrativni napad na postajo Ponikve in svojo nalogo je dobro opravila. Zaradi neuspeha pri napadu na vlak smo se razočarani vrnili v taborišče v Blatni klanec. Takoj zjutraj sva se z Maksom ponovno lotila »Maksima«, toda zopet brez uspeha. Mitraljez, ki je najbrž sodeloval že v prvi svetovni vojni, ni hotel streljati Nekateri deli so bili že zelo obrabljeni. Po večdnevnem trudu smo ugotovili, da v pogojih, v katerih smo trenutno bili, mitraljeza nI mogoče popraviti, zato smo ga ob premiku zakopali Ko smo v maju 1942 osvobodili Suho krajino, je patrulja prinesla mitraljez v Videm pri Dobrem polju, kjer sem ga spet brezuspešno popravljal. Sele v Roških delavnicah se nam je z izmenjavo nekaterih delov, ki smo jih izdelali sami, posrečilo »Maksima« spraviti v red. Četa se je premaknila k Cirniku nad Mirno. Po nekaj dneh je patrulja prinesla v taborišče dva puškomitraljeza »Zbroj«vka«; ki pa sta bila oba pokvarjena. En mitraljez je bil sežgan, drugega pa je uničila eksplozija. Komandir Jože Prijatelj-Slobodan me je poklical in vprašal, če bo mitraljeza mogoče popraviti. Po temeljitem pregledu sem ugotovil, da se bo najbrž iz obeh mitraljezov posrečilo sestaviti enega. Takoj sem se lotil dela. Iz starih kosov sem izdelal potrebne manjkajoče dele, prekalil nekaj peres, poravnal skrivljeno cev — in mitraljez je bil narejen. Prinesel sem ga v taborišče. Moj vodnik Vasja iz Sv. Križa ga je šel takoj preizkusit. Ko je videl, da dobro dela, ga ni hotel več dati iz rok. Tako je mitraljez ostal v tretjem vodu. Drugi dan smo šli z novim mitraljezom v akcijo. Počakali smo italijansko kolono na cesti od Sv. Križa pred Čatežem. Napad je uspel. Mitraljez je odlično delal. Za-' nili smo štiri puške, eno pištolo in nekaj municije. Veseli smo se vrnili v taborišče in razkazovali zaplen' * orožje. V PODSTENICE Junija 1942 je prišel pome v četo namestnik komandanta V. grupe odredov ter mi povedal, da bodo na Pod-stenicah osnovali stalno delavnico za popravilo orožja. DoločrTi so, da grem tja. Odšel sem na Podstenice, kamor je po nekaj dneh prišel tudi Avgust Po-gačnik-Gustl, ki je bil po poklicu puškar. Lotila sva se organizacije delavnice. Sprva smo bili v njej zaposleni samo trije. Delali smo na PogaČnikovi žagi na Podstenicah. Kmalu je prišlo iz raznih edinic še nekaj tovarišev. Iz Novega mesta pa je prišel Preželj Srečko, ki je pripeljal s seboj precej orodja in cel6 stružnico na nožni pogon. Oglasil se je tudi moj stari znanec Silvo, ki je bil imenovan za komisarja delavnic. Ker nam je delavnica na žagi postala premajhna, smo pričeli graditi drugo v gozdu pod Rogom. Baraka je bila kmalu postavljena ter smo se preselili vanjo. V kratkem času je okrog naše zraslo še več barak, v katerih so delali partizani-čevljarji, krojači, mizarji, šivilje itd. Partizanska obrtna dejavnost se je vedno bolj širila. V de-i.'v icah pod Pogom nlsm. več ;nmo popravljali, ai.ipak izde /ali tudi *e nov ! stvari. Čevljarji so a partir .isko vojsko izdelovali Čevlje lz usnja, ki so ga naše edinice zaplenile okupatorju v Mokronogu. Poleg tekočih popravil so na dan izdelali tudi po 30 parov odličnih in trpežnih čevljev V krojaških delavnicah so izdelovali partizanske uniforme iz blaga, ki je bi- Io zaplenjeno okupatorju in njihovim pomagačem ali špekulantom. Tudi šivilje, ki so izdelovale perilo za naše borce in mizarji, zlasti pa tesarji, ki so postavljali barake za delavnice, bolnišnice, za naše vodstvo, skladišča itd., so se dobro izkazali. Ze na Podstenicah smo v orožarski delavnici začeli izdelovati prve bombe. Te so bile sprva zelo primitivne vsled pomanjkanja potrebnega materiala, bile pa so zelo učinkovite Izdelovali smo ofenzivne in defenzivne bombe. Kmalu smo jih izpopolnili ter jih izdelovali v večjih količinah. Po svoji obliki so bile zelo slične nemškim bombam. Prve so bilo namenjene Dakijevemu bataljonu, kamor pa niso prišle. Več sto komadov Jih je bilo že v zabojih pripravljenih za odpošiljatev, ko smo ugotovili tehnično napako ki bi lahko postala nevarna za naše borce. Pri zadnjem preizkušanju je bomba predčasno eksplo- JOZE UDOVIC: dirala, kar pa k sreči ni imelo težjih posledic Partizan Damjan, ki je bombo preizkušal, je bil laže poškodovan v roko in vrat. Vsled tega smo razdrli vse bombe in ugotovili, da je bil vzrok predčasne eksplozije slaba vžigalna vrvica. To pomanjkljivost smo hitro odpravili ter začeli izdelovati bombe v serijah. Delavnica nam je postala kmalu premajhna, zato so nam postavili novo, veliko enonadstropno barako, ki je bila pol ure oddaljena od ostalih delavnic. Število delavcev je stalno naraščalo. Začelo nam je primanjkovati orodja in potrebnega materiala. Nekaj smo ga dobivali iz Novega mesta, toda dobava j> bila vsled italijanske kontrole zelo tvegana in počasna. Da pa delo zaradi tega ne bi trpelo, smo se odločili, da gremo orodje iskat na žago v Sotesko. Povezali smo se s strojnikom, ki nam je pripravil kar smo potrebovali. Neke noči smo odšli na žago, ki je bila oddaljena kakih sto metrov od gradu, v katerem je bila italijanska posadka. Akcija nam je dobro uspela. Dobili smo precej orodja in materiala, vrtalni stroj ter nekaj delov avtogenskega varilnega aparata. Kar nam je pri aparatu manjkalo, smo dobili pri kovaču Sobarju v Dol. '"oplicah. Varilni aparat je bil za nas velikega pomena, saj nam je marsikatero delo poenostavil in pospešil. Kisikove jeklenke smo naročili v Novem mestu pri mojem očetu in mehaniku Ferliču, ki sta jih tudi poslala, vendar do nas niso prišle, kar je preprečila Roška ofenziva. ELEKTRIKA SREDI ROGA... Na Dvoru smo dobili Še eno stružnico, ki je bila precej velika, tako da je ni bilo mogoče preurediti na nožni ali ročni pogon. Pričeli smo misliti na električni pogon. Ker nismo imeli dovolj električne žice, da bi napeljali elektriko iz Toplic, ni bilo druge poti, kakor da postavimo lastno električno centralo. To v tedanjih pogojih ni bila majhna reč. V bližnji in daljni okolici ni bilo nobenega potoka, da bi ga lahko izrabili za pogon dinama, katerega smo tudi dobili v Soteski pri drugem obisku. Kmalu smo našli v zapuščeni žagi v Novern taboru pri Crmošnjicah motor na sesami plin. S tovarišem Srečkom sva motor demontirala ter ga prepeljala v našo delavnico. Ker je bil pokvarjen, je bil potreben' temeljitega popravila, kar smo opravili sami Po kakih 14 dneh, ko smo sami izdelali manjkajoče dele, smo motor montirali ob majhnem studenčku v bližini delavnice. Ko je elektrika prvič posvetila v gozdovih temnega Roga, smo se od veselja objemali. To je bila za nas velika zmaga. Etekrika ni pomenila samo lažjega dela, temveč tudi več popravljenega in novega orožja Ker smo imeli električno razsvetljavo, smo tudi delovni čas lahko podaljšali. Vse stroje smo predelali na električni pogon. Pričeli smo napeljavati elektriko v ostale delavnice, kar pa nam je preprečila ofenziva. S tovarišem Srečkom in Gustlnom smo se pričeli baviti z načrti za prvi partizanski bacač in mine, kakor tudi drugo orožje. Izdelovali smo tudi orodje in stroje za druge delavnice Toda svojih uspehov se nismo dolgo veselili. Pričela se je velika roška ofenziva. Preden smo še umaknili, smo pospravili in zakamuflirali vse strije. orodje In material Vse to. kakor tudi zaloge blaga, usnja in drugega materiala iz ostalih delavnic so Italijani dobili po zaslugi nekaterih partizanov, ki so se jim predali Odvlekli so vse v Novo mesto. Ko sem šel po končani ofenzivi s tovariši Salijem, Štefanom in Viran-tom v patrulji pogledat, kakšna je situacija, smo našli okrog delavnic polno bunkerjev, delavnice pa požgane. Od SPET NA ROGU Ob kapitulaciji Italije je naša vojska, poleg ogromnih količin orožja vseh vrst, zaplenila tudi veliko orodja i. strojev V Starih žagah smo osnovali centralno delavnico za popravilo orožja. Delavnica je bila nameščena v zapuščeni žagi ki nam je služila za pogon lin-imn Imeli smo moderno stružnico, vrtalni stroj skobelni in brusilni stroj. Delali smo s polno paro noč in dan Naša vojska je bila vsak dan večja Italijani so pri svojem umiku onesposobili veliko število orožja, ki ga je bilo treba čimprej popraviti Primanjkovalo je zlasti merilnih naprav za bacače, mitraljeze in topove. Toda to za nas nI bil nepremagljiv problem Začeli smo jih izdelovati sami po lastnih izkušnjah Izdelovali smo tudi kopita za vse vrste pušk, mitraljeze in brzostrelke. Na? delokrog se je Iz dneva v dan širil Sredi pajvečjega dela nas je zalotila nemška ofenziva oktobra 1943. Ker so bih Nemci že v naši neposredni bližini, smo hitre pospravili najnujnejše orodje in stroje, zaminirali delavnico ter porušili most v Novem taboru pri Crmošnjicah. Ta most je Krev7cm orožju pred oddnjo enotam - Stare zage, spomladi 194? (na sliki: Jože Udovie. »rigadni orožai Grozdni k delavec mitraljez, oddelka fulnr) presahnil smo si pomagali z motorjem na sesalni plin, ki smo ga dobili v Črnomlju Ta motor nas je rešil velike zagate Kasneje smo ga poslali na »Bazo 20« kjer je dajal razsvetljavo. T velika. Mina je prebila ( dvakrat na teden v Starih žagah ter ! kamenit zid 85 cm debeline v premeru j no,' kjer so organizirali 'popravlianie opazoval naše poizkuse. Ob neki taki 1 1.20 metra. I okupatorju zaplenjenega orožja, priliki nam je predčasno eksplodirala ' mina in je bil Stanetov šofer, ki je hotel slikati izstrelitev »Partopa«, ranjen v nogo. Sprva so poizkusi zelo počasi napredovali ter dolgo nismo dosegli zaže-ljenih uspehov. GJLavna ovira naših ne- 14. septembra vsi na proslavo Dneva slovenskih brigad v Dolenjske Toplice 1 „Precuden cvet je v grapi črni..." par flje ln podatke naša zgodovina. Tudi ta pisma so — Za slavnostno številko ob Dnevu Je podlegla ranam od mtnometa 17. avgusta slovenskih brigad so nam svojci pa- I 1943 Tudl njo s0 1945 prepeijali na domače dlih partizanov poslali razne fotogra- ... pokopališče in tako obe sestri, ki sta se ! skupaj borili v Cankarjevi brigadi, tudi sedaj skupaj ležita v grobu.« L. Košir, Gornje Laze 1 »Pošiljam vam sliko in kratek življenjepis svojega brata Martina Južna, borca Cankarjeve brigade. Rojen Je bil 9. novembra 1919 v Dragomljl vasi v Beli krajini. 2e kot otrok je bil zelo nadarjen, v osnovno Šolo je šel že s 5 letom. Ker ni mogel naprej študirati, je po šoli ostal 4 leta doma, s sedemnajstim 'letom pa se je šel učit za mehanika. Bil je tako nadarjen za to stroko, da se Je v enem letu že naučil kolikor bi se moral v treh. Po končani učni dobi je šel v Veliko Kikindo služit vojaški rok in ostal tam do razpada stare Jugoslavije. Z velikim trudom Je od tam pobegnil, da ga niso ujeli Nemci. Avgusta 1941 Je začel delati za OP, 16. maja 1942 je pa vstopil v partizane kot borec v Belokranjsko četo. Jeseni Je stopil v novo ustanovljeno Cankarjevo brigado kot komandir čete lil. bataljona. Cez tri mesece je postal namestnik komandanta. Dvakrat je bil težko ranjen, prvič pod Gorjanci, pa se Je pozdravil v bolnici v Kočevskem Roku, drugič pa Je bil smrtno ranjen na Rado-vicl v Bell krajini 27. junija 1943 ln Je čez dva dni umrli v bolnici v Radatovičlh.« Krstinc Marija, Dragomlja vas, 12. p. Suhor. Tončka Sobar, sestra narodnega heroja Milke Sobar »V vašem listu sem brala, da zbirate slike lz brigad, zato vam pošljem fotografijo Tončke Sobar iz Gornlih Laz, komisarke IV. bataljona Cankarjeve brigade. Rodila se Je 2. februarja 1918 leta. Bila Je krepko in postavno dekle,, polna ljubezni do svoje slovenske zemlje. Če si govoril z njo ln JI želel sreče, se je nasmehnila: »Komunistka sem, pripravljena na vse. Saj to nI toliko, če dam življenje za domovino. Vzdržati moramo in pregnati sovražnika, da bodo naši otroci bolje živeli « Ko je med borbo v ribniški dolini obupal mitraljezec, Je Tončna stopila k mitraljezu ln streljala namesto njega. Ze doma Je delala za NOB tn so jo fašisti preganjali. Osmega decembra 1941 Je s sestro Lojzko nesla bombe in naboje partizanom v Semič. Ker zaradi fašistov in domačih izdajalcev ni bila doma več varna, Je 8. septembra 1942 odšla v partizane. Zaradi svoje hrabrosti Je hitro postala politični delegat, potem pa četna komisarka in nazadnje komisarka bataljona. Njen bataljon Je bil na Javorovicl pri Kostanjevici, kjer so Jih IS. marca 1944 nenadoma (zaradi Izdaje) Obkolili Nt-mci in belogardisti. Padel je ves 4. bataljon ln tudi lunaška komisarka Tončka. Pokopana je bila pri SHVPB na Gorjancih, novembra 1945 pa so jo prepeljali na domače pokopališče v Rožnem dolu. Tončka Je imela sestro Milko, rojeno 27. decembra 1922. drobno ln veselo dekle. Po končani osnovni šoli Je hodila v meščansko Bolo v Novem mestu, nato pa v trgovsko akademijo v Karlovcu, kt Je pa ni dokončala zaradi vojne ?.e 1941. leta Je začela delati za NOB. 1942 Je obiskovala sanitetni tečaj v Kotu. 15. maja 1942 Jo j« na vlaku lasačil fašist, ko 1e lz Novega mesta nesla obveze za ranjence. Na vprašanje, kam nese obveze. Je rekla, da domov, saj Je v vasi zmerom kaj treba. Fašist Jo Je na po-■tajl v Rožnem dolu izročil italijanskemu vojaku, ta pa Jo Je pustil domov in je takoj odšla v partizane tn kmalu Je postala ljubljenka Cankarjeve brigade Kdo bi Jo pozabil, če bi videl, kako Je jurišala pri Jelenovem žlebu, ko so naše brigade pognale V prepad »slavno* italijansko divizijo! Njen juriš na vlak na sevnlškl progi, borbe pri Pleterjah ln drugod, kdo bi vse to opisal. Tudi v Dol. Toplicah se j j spominjajo, ko se Je njena četa srečala z Italijani ln Jih kmalu vse pregnala. V borbah okrog Čateža Martin Jažina — borer Cankarjeve brigade t * I »V vašem listu ste tiskali poziv borcem ln oficirjem prvih slovenskih brigad, po mojem pa tudi svojcem padlih borcev, da vam pošljejo slike padlih tovarišev, raznih akcij itd. Zato sem se namenil tudi Ja« ,da vam ob 10-letnlcl slovenskih brigad pošljem sliko svojega brata Stanislava Križana, ki Je padel kot borec I. čete III. bataljona Tomšičeve udarne brigade v Malem Osolnlku, ko so napadali grad Turjak, takrat ko so Italijani kapitulirali. Stanislav Križan Je bil rojen 18. oktobra 1922 v Otoku. st 6, kot sin kmečkih staršev. Odšel Je v partizane 19. februarja 1943 v Tomšičevo brigado ln Je sodeloval v vseh borbah do tistega usodnega dne, ko mu Je pretrgala življenje roka domačega izdajalca. Bil je menda tudi vodnik voda, zelo priljubljen med tovariši, kakor tudi prele med domačimi in vaščanl. Mogoče bo o njegovem življenju v brigadi povedal kaj več kateri Živela CK KPJ in CK KPS - iniciatorja zmagovite narodnoosvobodilne borbe, obnove in socialistične izgradnje naše domovine! Mama, ponosna hodi! Stanko Križan — borec Tomšičeve brigade njegovih tovarišev. To Je edina slika, ki jo imam od brata, zato prosim, da mi Jo vrnete.« Joško Križan, Otok 5, p. Gradac, Bela krajina K ajuh: Materi padlega partizana Takrat, ko je prvič ročice razprl, takrat si d radosti plašno vztrepetala: Samo, da mi ne bi, da ne bi umrl! Takrat, ko na prsih je tDOJih še spal, takrat si mu nežno v solzah šepetala: Glej, kmalu iz tebe cel fant bo postal. Postal je tak fant, da bi gore premikal, nikdar se ni klicu svobode izmikal. Tako si mu segla poslednjič v roko, in v tebi je tlelo:* Da! Vrnil se bo! Zdaj veter raznaša besede njegove, prisluhni natanko, da čuješ glasove: Lepo je, veš mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še [enkrat umreti! Po cesti je prihrumel tank, za njim drugi in tretji, nato avtomobili v dolgi, neskončni vrsti. Ženske na njivah so dvignile glave »Cankarjeva brigada je. Saj so že pravili, da dobi avtomobile in tanke!« je vzkliknilo dekle. Cankarjeva brigada motorizirana! Zajelo jih je veselje, mahale so z rutami in veselo vzklikale. Tedaj se je tank na cesti zasukal, za-drdral i je strojnica in krogle so se vsule po strnišču na njivi. Zene so onemele. »Jezus! Nemci!« so vzkliknile ter se zagnale proti gmajni nad vasjo, medtem ko so tanki zavili na Suhor. Spodaj po cestah je bilo videti že kolone vojakov, ki so prodirale od vseh strani »Ofenziva!« Beseda je padla težko in grozno med ljudi. Pri Suhorju .so zapresketale puške, matere pod drevesi so zatrepetale v mislih na može in sinove, ki so se spoprijeli z Nemci Strahovito streljanje ni prenehalo. Tedaj je .planila Južinova mati. > Ženske, pomagati bo treba! Kaj če bo kdo od naših ranjen? Domov grem po obveze!« »Ne nori Južina! Zdaj, ko so v vasi in krog in krog Nemci. Ubijejo te!« jo je prijel za ramo sosed. »Naj me! Jaz grem«. Pred vasjo se je ustavila. Izpod kozolca je vzela koš in stopala počasi proti hiši. Nemci so jo nezaupno ogledovali, vendar se je ni nihče dotaknil. Doma je vzela obveze in drugo potrebno in odhitela proti Suhorju, od koder se je streljanje oddaljilo' pod goro. »Je kdo ranjen? Ubit? Kaj je z Janezom?« je trepetala, ko je stopala oprezujoč za Nemci po cesti. Iz vasi se je utrgalo dekle. »Južinova mati, na apotekarjevi njivi leži! Kramariča so tudi ubili!« je hlipalo in kazalo z rokami. Mati je stekla proti njivi. Ubit? Moj bog, pozabila je vprašati kdo. Truplo je ležalo z razprostrtimi rokami na obrazu sredi brazd. Tedaj je postal materin korak naenkrat silno težak, kri jl je pritisnila v senca, njive, travniki, gore, tanki in Nemci na cesti, vse se je zavrtelo. »Janez!« Krik je zarezal p?av do vasi. Neka ženska je kriknila: »Beži, da ne ustrele še tebe!« Toda mati ni več jokala, ne klicala. Ko je zatisnila sinu oči in ga je pogladila po bledem čelu, se je zavedla. »Ne bom jokala« je rekla, »samo stran te spravim, da te še mrtvega ne oskrunijo.« Dvignila je truplo v naročje. Šele tedaj je opazila tanke, ki so se bližali po cesti. Spustila je sina na tla in kot ne bi bilo nič, je krenila preko njive, dokler tanki niso odbrneli mimo. Potem je skočila k truplu in ga odnesla. Komaj pa je bila sredi poti, so se med hišami spet oglasili tanki. Spet je položila mati sina na njivo in čakala, kdaj jo pokosi strojnica. Nemci so se ozirali za ženo, ki je tavala sredi njive, vendar se jim ni zdelo vredno, da bi se ustavljali. Ko pa je bila že tik pred vasjo, so pridrli izza hiš nemški vojaki. Z zadnjimi močmi je zbežala s sinom v naročju med hiše in se skrila v prvem kozolcu. Iztrgala je kopo krme ter jo vrgla nase in na sina, da se je zakrila. »Kar bo, bo. Naj me ubijejo pri tebi,« je stiskala k sebi mrtvo glavo, medtem ko so stikali in preklinjali okrog kozolca Nemci. Ko so fašisti odšli in je odhrumel za ovinkom poslednji tank, se je izkopala izpod krme. Dvignila je pest in zažugala za njimi: »Dva sina ste mi ubili, prokleta golazen! Toda ne pridite mi v roke, kadar boste bežali odtod.« Ko so prišli sosedje, da bi jo potolažili, so začudeni videli, da na njenih razoranih licih ni solza. Samo žalostno jih je pogledala in dejala trdo, skoraj ponosno: »Hotela sem pomagati ranjenim partizanom, pa sem našla mrtvega svojega sina. Vedel je, zakaj je padel. Pomagajte, da ga pokopljemo.« * To je povest Južinove matere, ki govori, kako je v veliki nemški ofenzivi izgubila drugega sina. Od tedaj so na domačiji same ženske. Štirje rodovi — prababica, mati, snaha in šestnajst-mesečno dete. Spomladi pa je ozelenela zemlja in njive so klicale k oranju. Takrat je prijela Južiha za plug, snaha je priganjala vola in opravljali sta kmetijo v skrbi od jutra do večera. Starka pa je sedela doma in varovala otroka. Kdaj je bil čas za počitek? Ko je prišla Južina domov, je prijela v roke svinčnik in-zapisovala misli, ki jih bo povedala zvečer na sestanku. Članica krajevnega odbora je. Danes je treba zbrati živež za vojsko, jutri peljati hlode na žago, pojutrišnjem spet drva za bolnico, vsak dan nove naloge je treba izpolniti. V neprestanih skrbeh se je postaral njen obraz. Toda ostala je trda in ponosna. Od prvih dni, ko so se skrivali nad vasjo partizani, je njena misel, kako bi jim čim več pomagala. Njena hiša je bila vedno odprta partizanu, ki gre mimo. Skrivala jih je in se sama skrivala v najtežjih časih pred Italijani in Nemci. Delala je in vzgajala se je s partizani. »Same ženske smo pri hiši, naše delo nas dela enakopravne«, pravi. Na velikem zborovanju žena je bila odlikovana z Redom hrabrosti za uspešno delo, za vse napore, premagovanja in žrtve. In za sina. ki sta padla za svobodo. Ko je prejela odlikovanje, ji je bilo, da bi zajokala. Pa ni. Spomnila se je sinovih besed: »Mama, ponosna bodi!« Tugo. Učila in učne pripomočke za šole vseh vrst in za specialne potrebe, šolsko opremo za laboratorije in predavalnice (po lastnih in predloženih načrtih) ter predmete za široko potrošnjo kot n. pr. avtotri-kolice za.otroke (dvosedežne), vžigalnike itd. izdeluie TOVARNA UČIL V ČRNOMLJU Zahtevajte posebno ponudbo za prvovrstne diaprojektorje Znižane cene! lz dnevnika »Kartuzija Pleterje ln partizani od leta 1941—1945« objavljamo z dovoljenjem pisca dr. Josipa Edgarja Leopolda, priorla ple-terske kartuzije. naslednji odlomek iz poglavja »Bela garda v Pleterjih*. Ko so se leta 1942 belogardlstlčni »Kristusovi vojščaki« nasilno vselili v samostan, so ga kmalu izpremenill v Javno hišo — navzlic vsej svoji »pobožnostl« in zlagani »borbi za vero«. Partizani so komaj odšli in že je naslednji dan, 6. novembra popoldne, prvič prišel v Pleterje s svojim štabom Milan Kranjc, komandant belogardi-stičnega bataljona v Brezovici, drugače mihailovičevec. Najprei je nesramno napadel pleterskega priorja, češ da skriva v samostanu partizane (kakor da je to zločin), in zahteval, naj mu jih takoj izroči* sicer gorje samostanu Prior se je nasmehnil in odločno odgovoril, da partizanov v Pleterjih ni, če ne verjame, lahko znova preišče ves samostan. V srcu je pa prior bil vesel, da so partizani prejšnjo noč odšli. Kranjčevi ljudje so res preiskali samostan in kanale, toda prepozno — partizanov, ki so jih iskali, ni bilo več v Pleterjih. Nato je Kranjc rekel, da se bo v samostan vselila »Legija smrti«, okrog 50 mož, da ne bi samostan čez zimo zasedli partizani (partizani tega niso nameravali). Prior mu je odgovoril, da je to samostan in da niti nimajo prostora za toliko ljudi Kranjc je oblastno dejal: »Prostor mora biti, si ga bomo že .poiskali!« Povrhu je prior ge pripomnil, naj se nikar ne vselijo v samostan, kajti partizani so zapretili, da bodo v takem primeru samostan napadli in požgali, nakar je Kranjc samozavestno rekel: »Tega se ne bojte, ker bomo mi samostan branili.« Zatem je Kranjc napadel priorja, da ima v hiši partizanski radio, popolnoma točno je pa vedel tudi za vse druge stvari, ki so jih bili partizani spravili v samostanu. Prior se je čudil, kako more Kranjc to vedeti. Ko je to omenil prokuratorju, mu je ta odgovoril: »Oni vedo c^l6 več kakor mi.« Torej je moral nekdo izdati. Kdo, tiismo mogli odkriti. Belogardisti so vse Je stvari pobrali in odnesli. Pri nadaljnjem razgovoru je Kranjc očital priorju — bogve s kakšno pravico — da je v samostanu gostil partizane in jim prirejal bogate večerje, kar je prior najodločneje zanikal. Partizani niso nikdar večerjali v samostanu, a na malico, je rekel, so prišli večkrat; pokazal je Kranjcu tudi sobo, v kateri je sprejemal partizane. To je bila soba blizu glavnega vhoda. Vprašal je Kranjca, kaj naj bi bil storil, toda beli komandant ni odgovoril. In res se je že drugi dan, 7. novembra, bela garda s silo vrinila in vselila v samostan, ne da bi bili pri prihodu sploh koga vprašali. Enostavno so prišli in zasedli del samostana. Gotovo se je to zgodilo po ukazu gen. Robottija, kajti vse priorjeve intervencije pri Italijanih, da bi se beli izselili, so ostale brezuspešne. Komandant je bil neki Svarun, izdajal se je za pomorskega častnika, kar pa nikdar nI bil. Predstavil se je priorju, nekaj česnal proiti komunizmu ter se junačil, da bodo oni, bela garda, popolnoma uničili partizane. Prior mu je samo rekel: »Bomo videli!« Zdaj se je začelo ropanje po samostanu. Posekali so del parka, brez vsakega dovoljenja ali dogovora s pred-stojništvom samostana. Poklicali so kmete in jim ukazali, naj sekajo, a kar Dr- Josip Edgar Leopold, prlor kartuzije Pleter j« bodo posekali, je njihovo in lahko odpeljejo. Vprašali so bele, zakaj pose-kavajo park, in to proti naši volji. »Zato, da nas ne bi partizani tako lahko napadli, skrivajoč se za debli,« so odgovorili, »tudi iz taktičnih razlogov. Vprašati nam ni treba nikogar, kajti sedaj je: vojna!« Ko smo najodločneje protestirali, so vendar nehali sekati, seveda je bil velik del parka že uničen. Znotraj samostana so začeli graditi bunkerje — enega blizu vrat, ki peljejo v gozd proti Javorovici, drugega pred staro cerkvijo, pri čemer so uporabili prostorni vhod; ni jim bilo mar cerkve ne kot svetišča ne kot zgodovinskega spomenika. Bunkerje so postavili tudi po hodnikih v prednjem delu samostana, enega pa pred glavni vhod. Glavna vrata so bila odprta noč in dan ter nam onemogočala vsako kontrolo. Na cesti proti samostanu so imeli »španske jezdece«. Po vseh hodnikih so postavili straže, neprenehoma so z velikim hrupom in kričanjem hodili v zvonik, kjer so imeli mitraljez. Iz zvonika so večkrat streljali na hišo admirala Vučeja v Drči in jo poškodovali. Vse to je vodil major Novak, Mi-hailovičev zastopnik za Slovenijo. Izdajal pa se je le za navadnega pisarja v pjsami štaba v Pleterjih, in tako se je lahko skrival tukaj. Zraven njegove sobe je bila druga, večja, in v nji so imeli belogardistični vodje svoje konference. Predsedoval jim je major Novak in velikokrat so bile zelo dolge. V sobi je bil radio in neke vrste knjižnica, služila je pa tudi za zabavo. Belogardisti so po vsem samostanu žvižgali, peli, kričali, kadili, metali vsepovsod čike in pljuvali. Pred cerkvijo so postavili stražo. In ko so'menihi v cerkvi opravljali bogoslužje, bodi po- dnevi ali ponoči, so beli pred vrati nalašč razgrajali in kričali, brez ozira na bogoslužje. Taki so torej bili ti, ki so se »borili za boga in vero« ter čečkali po zidovih: »V borbi za vero, Boga in domovino« ali: »Legija mlada, ta naša nada; partizan naj krepa, tako narod sklepa«. In to naj bi bil duh krščanske ljubezni in strpnosti! Spet drugi, ki so bili v sobah, so ves dan-peli, igrali harmoniko in pijanče-vali pozno v noč. Pozdravljali nas sploh niso, razen nekaj mladih fantov, ki so nam izjavili, da so si to borbo za Boga in vero drugače predstavljali in da so bili pravzaprav zapeljani. Belogardisti so kleli na najbolj ostudne načine, da so se menihi naravnost zgražali in se hodili pritoževat ftriorju. Toda kaj je bilo mogoče storiti, ko so bili komandanti še veliko slabši od moštva! Tako je tisti Svarun prav na petek dal speči odojka zase in za komandirje .Dobro se je napil in v pijanosti vrgel skozi okno na dvorišče več ročnih granat ter poškodoval nad 50 oken. Da bi se opravičil, je razglasil, da so prišli pred samostan partizani in vrgli bombe čez zid. Beli so večkrat šli patruljirat po okolici in popili ljudem vse vino; v tem se je posebno izkazal neki mesarr debel in močan dedec. V pijanosti je metal ročne granate in streljal naokrog s puško in plašil ljudi. Pri nekem takem »patruljiranju« na Vodenico je neki komandant sam sebe ranil. Straža je stala tudi pred glavnimi vrati. Ponoči so prihajale tako imenovane »kurirke« v vojaških jopičih in ostajale pri oficirjih do jutra. Zjutraj so nam stražarji to pripovedovali, se zgražali in obsojali Ko smo rekli komandantu, da v samostan ne smejo II SE 3E I Obiskal sem majorja Simeta Ka-pova, borca iz leta 1941, vedno nasmejanega, dobrodušnega Dalmatinca. S XIII. hrvatsko proletarsko brigado je prehodil kraje neštetih bitk te s slavo ovenčane brigade »Rade Končarja«. Vse važnejše vasi in zaselke Zumberka, Gorjancev in Dolenjske, kjer se je boril med vojno, še danes dobro ppzna. S spominom ni nikdar v zadregi; imena tovarišev, komandantov, komisarjev in političnih terenskih delavcev mu vrejo sproti v pripovedovanje. »Kdaj smo se prvikrat srečali' s Slovenci, vprašuješ?« Sime pomisli za hip, nato pa odide v sobo in se vrne z drobnim, rjavim zvežčičem. Ohranjene ima spomine od leta 1942 dalje, v nekaj vrstah opisane pohode, bitke in padle tovariše Malo polista, nato pa mi pove brez zvezka: ■ta * ~BJ*-' • rm"r*^ mM I Fran.e MihellB: V NAPAD! »V februarju 1942 smo ustanovili naš I. .proletarski bataljon Hrvatske, V katerega so prišli stari borci iz leta 1941: liški pastirji, dalmatinski -ribiči, zagrebški delavci — med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev in celo en Francoz —, pa stari bosanski in srbski prostovoljci udarnih bataljonov. To je bila osnova trinajste proletarske brigade ,Radc Končarja'. Glavni štab Hrvatske nas je poleti 1942 poslal v Gorski Kotar, da smo razplamteli ljudsko vstajo. Med Gerovim in Crnim lugom smo na Lujizini cesti pri Mrzlih vodicah pripravili skupno s I. in' II. Udarnim Primorsko-Goranskim bataljonom zasedo, ker smo pričakovali transport Italijanov. 2. avgusta smo udarili po njih — zažgali smo jim 36 avtobusov, v katerih so vozili Slovence v internacijo in taborišča. Le malo fašistov je ušlo. Nad 400 starčkov, žena in otrok smo nato spremili vse do Kočev'ja, kjer smo se srečavali s slovenskimi partizani. O njih smo seveda že prej veliko slišali, operativnih slovenskih enot pa do takrat še nismo videli. Po opravljenih nalogah v Liki smo v septembru likvidirali ustaško golazen v Blagaju, Sječu, Bosiljevem in Ne-tretiču, 24. septembra pa se premaknili po prehodu čez Kolpo h Kamanju. 26. septembra so nas začele napadati tri ustaške ,bojne', dobro oborožene in opremljene. Na črti Vivodina—Visoč— Sošice—Drašiči—Ratkoviči smo se dva dni branili s protinapadi in izpadi v ustaške vrste, vendar pa so nas, lačne, premalo oborožene in izmučene, ustaši začeli počasi stiskati in siliti k umiku. Municijo smo morali sproti iskati v njihovih vrstah z napadi, vendar nam je predla vedno hujša. Potisnili so nas že na sektor Cetiše—Kordiči—Jezer-nice—Magovce; utrpeli smo hude izgube, imeli pa smo tudi precej bolnikov. 28. septembra sem bil .nišandžija' na težkem mitraljezu. Popoldne se je razvedclo, da nam bodo prišli na pomoč Slovenci. Komandant bataljona Ante Banina je izdal povelje: Odstopanja ni več! Pripravite se vsi za napad, čakajte na znak za skupni juriš! Pomagali nam bodo^ partizani Belokranjskega odreda! Ob štirih popoldne smo začeli napadati ustaše. Kakor neustrašna četa maščevalnih junakov je z nami poletelo v boj 90 belokranjskih partizanov. Stasiti, močni, dobro oboroženi in oblečeni fantje so bili to! Veselje jih je bilo pogledati. Mi smo bili takrat precej izstradani in utrujeni, vsi pa smo kot en mož planili v boj in prizadejali sovražniku strahovite izgube. Slovenci so napadli z levega boka in tam nepričakovano udarili na ustaše. Omogočili so nam napad, nakar smo vsi kot eden jurišali*na ustaše težjih gonili brez predaha do ravnin Jaške in Karlovca. V odločilnem trenutku so takrat prišli k nam bratje Slovenci. Od 90 mož in fantov so padli v jurišu trije njihovi borci. V dveh, treh urah se je takrat odločila naša usoda. Ko smo jih videli, polne pripravljenosti na borbo, v katero^« jejsleherni izmed njih pognal brez pomisleka, nas je navdala topla radost: občutili smo, kaj pomeni tovarištvo in zavezništvo. V tej borbi smo dobesedno mleli ustaše v navzkrižnem ognju ter jih podili vse do Ostri-ža. Tam smo se ločili, ker je odred odšel k novim nalogam ... Ali si lahko predstavljaš,« nadaljuje Sime, ki mu je medtem tekla beseda v lahko tekočem pogovoru, »kaj nam je takrat pomenila pomoč Belokranjskega Stalno imamo na zalogi samotne visoke in krušne peči, štedilnike, samotno opeko, dekorativno keramiko itd. Sprejemamo naročila za vsa pečarska dela Znatno znižane cenel Kvalitetna izdelava. — Za naročila se priporoča KERAMIKA tovarna samotnih peči NOVO MESTO odreda? V borcih tega odreda je bilo toliko volje in požrtvovalnosti, da smo jih vzljubili v hipu... Kmalu nato se je začela italijanska ofenziva. S slovenskimi partizani smo imeli čedalje trdnejše stike. Skupaj smo likvidirali postojanke fašistov in domačih izdajalcev na Suhorju, napadli smo belogardiste v Pleterju, razbili italijansko ofenzivo na Hrvatskem, bili pri Loviču, Krašičih, Sv. Ani itd. S Tomšičevo, Cankarjevo in Gubčevo brigado smo se borili v Suhi krajini, likvidirali vrsto postojank kot n. pr. Skocjan, Mirno, Mokronog, Ajdovec, Metliko in še in še. V teh borbah se je kovalo bratstvo in enotnost naših narodov. V teh skupnih, krvavih bojih, kjer je neštetokrat kri res v potokih tekla z bojišč, smo se spoznali, doživljali in ustvarjali neločljivo tovarištvo. Vidiš, tega ne podre nobena sila več na svetu! Spominjam se bitk in nepozabnih prizorov požrtvo-vanja za sotovariša, ki ga prej nikoli v življenju in morda kasneje nikdar več nisi videl — a borila sta se za isti veliki cilj: on je dal vse zate, ti vse zanj. Prav ti skupni napori in v krvi skovano tovarištvo pa nam je prineslo zmago!« *■« ROŠKA BALADA Šla je nekoč kraj mrtvih koč, zavita v črn pled, skoz majski čas v samoten lAz, ki ga je kril še led, iskat sinu, ki ga domu bilo ni že troje let. Kot mračen gost skoz mračen gozd, ki skriva vanj se Rog, je šla takrat sinu iskat, ki mu je rekel bog, naj gre v vihar za sveto stvar v ta črni, strašni Rog. In glej, tako je tja v goro, dokler ni pal večer, šla težkih nog, zroč naokrog skoz mladih vej nemir, da bi našla, ki ljubi ga, a našla ga ni nikjer, • In ko že noč je svojo moč lila iz daljnih zvezd, s culo o rokah na mokri mah je sedla tja pod brest, ki ji v uho je skoz temo šumel veselo vest: Zavij se v pled in sanjaj spet v cvetočo majsko noč. Tvoj sin je živ, še včeraj bil je tu, zdrav ko nekoč. Zato v svoj pled zavij se spet in sanjaj. Lahko noč! Kdor tisti hip bi Čul utrip nesrečnega srca, bi onemel, ko je zavel drug veter spod neba in v pozni čas je drugi glas izdavila tema: — Ne upaj nič, tvoj sin mrlič je že, kar sneg je pal, ta plavi sneg na rjavi breg; tukaj poslej bo spal, dokler skoz Rog tod naokrog bo blodni veter plah Tak vzdihujoč v turobno noč Šumel je borov les in temni šum je vzel pogum, ki ga imel je brest, da ni več pel, kot prej je pel svojo veselo vest. — Kje je moj sin, o, glas temin? Kdaj vrne se domu? — O, več nikdar. Bog te obvar, tu pokopan je, tu, kjer zdaj sediš in vsa drhtiš, tu pokopan je, tu. Le ped v zemljo sezi z roko, da mu zapreš oči, saj ga bole, ko v prst strme vse dneve in noči, ki je tak rad gledal pomlad, pomlad, ki zdaj cveti. Matej Bor Mlinar Janez: KLUSOV J02A Večeri se. Nad Gorjanci visi žareča sončna obla ih čudovito barva oblake. V Metliki je vse živo. »Cankarji so tu,« si šepetajo dekleta. Bogme, sami krasni fantje! Po trgu se sprehaja mladina. V gostilni igrajo harmonikarji in vsak porabi to priliko, da se malo zavrti. Cankarji niso vsak dan v Metliki! Na drugem koncu mesta se razlega partizanska pesem, pomagajo tudi dekleta. Joža sedi v majhni sobi in posluša. Sam je. Pred njim leži kup popisanih listov. V kotu je prislonjena brzostrelka. Joža premišljuje. Zakaj je danes tako čuden? Ni bolan, toda pisati vendar ne more, čeprav mu je pisanje bilo vedno v največje razvedrilo. In vendar čuti, da bi moral zapisati še toliko stvari, da bi ostala vsaka borba partizanov ljudstvu v trajen spomin. Oh, Stampetov most, Trebnje in še mnogo drugega, kar je pesnik Joža sam doživel, bi rad vrgel na papir. Nemirno prelaga list za listom. Spomini na Gorenjsko. Kje daleč gori po Dolomitih je pisal te stvari. Med nemškimi ofenzivami, v dežju in mraku, v vsaki prosti minuti je prijel za svinčnik in pisal, pisal. Potem je v Cankarjevi brigadi, kljub temu, da je prejel delo komisarja, vendar posvetil vsak trenutek svojim spominom. Borci pred hišo pojo. »Ah, danes nisem razpoložen, moram se razvedriti«, zamrmra Jože sam pri sebi in že je zunaj med svojimi fanti. Rad ima te korenjake in oni mu zaupajo ter gredo v borbo in kamor koli. Saj jim je kakor oče. »No, fantje, sedaj pa še eno dvig-nimo. Tisto, Počiva jezero v tihoti«. In že zadoni iz tridesetih grl pesem, da se razlega, po Metliki in jo še gori v Suhorju morda slišijo. Joža poje s fanti, ves se razživi v pesmi, da pozabi na vse skrbi, ki so ga malo prej težile. Pokret. Temna noč zagrinja Vinico, ko krene Cankarjeva brigada skozi njo. Bataljoni se nemo vijejo preko Kolpe do Vukove gorice. Klusov Joža gre molče pred svojimi fanti in premišljuje o akciji. Ve, da bodo napadli Bosiljevo, saj jim je komandant Ciril že vnaprej dal navodila. Jože je vselej z navdušenjem šel v borbo, saj je imel še s tem ženske, je odgovoril, da to mora biti in da ne more preprečiti. Tako so »ku-rirke« še naprej prihajale. Prihajalo pa je čedalje več tudi belih, tako da jih je bilo 250 do 300 v dveh četah. Komandanti so bili Svarun, potem Bauš in nazadnje Sekolec (ta je bi lod vseh najspodobnejši, komandirja pa Balant in Kara. Neprenehoma smo se pritoževali in prepirali z njimi, kajti obnašali so se, kakor da je samostan njihov, rabili so samostanska drva, seno in drugo, hkrati pa govorili, da komunizem zatira privatno lastnino in se je zato treba boriti proti njemu na življenje in smrt... Kdo so pravzaprav bili ti boli? Bili so zmes najrazličnejših elementov: od zagrizenih klerikalcev in liberalcev do sokolov. Niso imeli nikakršne idejne povezanosti, bili so brez vsakega reda in discipline. Mnogi so bili nezadovoljni s svojimi komandanti in ker so pravzaprav bili prostovoljci, jim komandanti niso mogli do živega. Ugovarjali so komandantom, jim često odrekli pokorščino, pretili, da bodo šli, in cel6, da bodo svoje starešine pobili. Ob nedeljah so navadno imeli na samostanskem dvorišču mašo in pridigo. V samostanu je stanoval duhovnik Koplcnik iz Orehovice; prior ga nikoli ni videl, niti se mu je on kdaj prišel predstavit. Bil je čuden svat, oborožen do zob. Pridiga je bila politična. V Brezovici je *pa bil vojaški duhovnik Sin-kar; ta je zmerom nosil puško, revolver in ročne granate krog pasu. Ker je včasih prišel v Pletcrje, ga je prior vprašal, kako Ha sme biti duhovnik tako oborožen Slbkar je odgovoril, da je to zaradi samoobrambe in da so .jim y Rimu dovolili. Prior je rekel, da je to čisto izključeno, ker je očitno proti cerkvenemu pravu. Partizani zdaj seveda niso mogli prihajati v Pleterje. Zato smo imeli v samostanu podivjano belo gardo. Večkrat smo šli v Drčo k admiralu, da tam kaj zvemo o partizanih in njihovem gibanju. Partizani so redno prihajali v Drčo, podnevi in ponoči. Tako smo zvedeli, da so tukaj in kako se jim godi . Ta čas so začeli šušljati, da je major Novak v-Pleterjih; kako se je to raz-vedelo, ne vemo. Za belo gardo to ni bilo dobro, kajti zdi se, da Italijani Novaku niso zaupali. Nekega dne je brez sledu zginil, kam, nismo mogli zvedeti. Komandantom bele garde v Pleter-jih ni' bilo prav, da smo hodili iz samostana in seveda pripovedovali, kaj počne bela garda v Pleterjih, kaj govori in kako stf obnaša, zato so izdali naslednji ukaz: Predstojništvu Kartuzije Pleterje. »Legija smrti«, 1. in 2.' četa. 12. I. 43. Ker smo zvedeli, da se o nas in' naših utrdbah v okolici samostana pa tudi drugod veliko preveč govori, zahtevamo, da preide vsak g. pater, brat in delavec, predno odide iz samostanskega obzidja, k nam po dovoljenje, da sme samostan zapustiti. Vsak nam mora povedati, kam gre, po kaj in za koliko časa. Podpisala sta: Kara, komandir 1. čete, in Balant, komandir 2. čete. Za ukaz smo se malo zmenili, odhajali smo iz samostana kakor prej, belim pa sporočili, da je praktično nemogoče izpolnjevati ta ukaz. Ko je major Novak izginil, je čez nekaj časa prišel italijanski poročnik z dvema vojakoma in se naselil v sa- mostanu v prostorih, kjer je prej stanoval major Novak. Predstavil se je prior j u in v razgovoru dejal, da je prišel zaradi kontrole nad belo gardo. Torej niti sami Italijani niso zaupali belim! In vendar so beli še dalje hoteli služiti Italijanom, namesto da bi jim bili obrnili hrbet in se združili s partizansko vojsko proti okupatorju. Belogardisti so večkrat patruljirali po okolici; najraje so šli k admiralu Vučerju in vedno znova preiskovali njegovo stanovanje, iščoč skrite partizane, zlasti Jura Levičnika. Nekatere dneve so se že zgodaj zjutraj razšli vsepovsod, tako da jih je le malo ostale v samostanu. Toda nikoli nismo slišali, da bi bili podvzeli in speljali kako večjo akcijo kakor partizani, ki so prekopavali ceste, podirali mostove, razdirali proge, uničevali telefonske in telegrafske žice, plenili vlake in podobno. Kdaj pa kdaj je prišel nadzirat belo gardo podpolkovnik Ubaldi. Nekoč smo mu potožili, da so nam beli na glavnem dvorišču posekali veje naših eksotičnih dreves z izgovorom, da ne bi partizani splezali na drevesa in streljali naravnost v sobe belih komandirjev. To dejanje belih je Ubaldi popolnoma odobraval. Saj ni čudno, ko vemo, kako so se Lahi bali partizanov.- Nekoč je prior bil v Kostanjevici pri karabinjerjih (takrat jih ni bilo v Šentjerneju) zaradi neke prepustnice za v Ljubljano. Spraševali so ga, če partizani prihajajo v Pleterje, če jih je veliko, če so tudi na cesti med Kostanjevico in Šentjernejem. Razgovor je oči-' vidno pokazal, kako se bojijo partizanov in kako .so se bili zaradi tega v Kostanjevici močno utrdili. Iz lekarne v Kostanjevici smo dobi- veliko plačilo, da je mogel pozneje o njej pisati. Ampak danes mu nekaj ni prav. Morda je res bolan ... Jutro. Četa se tesno stiska k zidu. Granate žvižgajo nad glavami. Pa so predolge in udarjajo za položajem. Za šviganje krogel in reglanje mitraljezov se nihče več ne meni. Vsem se zdi samo še kakor nekakšna nujna muzika. »Ce bi te ne bilo, bi bilo pač dolgčas!« se smeji Jože in gleda na special-ko. »Samo, da pridemo do tiste prve hiše od kozolca, pa smo dobri«, pripoveduje četnemu komandirju. Borci budno pazijo, da bi ustaši slučajno ne naredili kje izpada. Jože pa vzame beležko in si na kratko zapiše dogodke tega dne. Nato se obrne h komandirju: »Boš videl, o tej borbi bom napisal še zanimivo zgodbo«. »Dobro Jože, sedaj mi pa kompas naravnaj, ko se jaz ne razumem nanj!« Dopoldne je poteklo brez večjih sprememb. Toda kmalu po četrti uri popoldne so začele čete z vseh strani stiskati postojanko. Ustaši in Nemci so begali med gorečimi hišami. Tudi Jožetov bataljon je zdrvel v napad. Z močnim strojničnim ognjem so brez žrtev prodrli do prve hiše, a komisar Jože je hotel kar naprej. »Nevarno je še«, ga je svaril komandir. Z brzostrelko v roki je Jože nekaj Časa čakal za vogalom, nato pa je planil kar naprej: »Cankarji, hura, juriš!« Mahoma mu je glas zamrl. Zakrilil je z rokami, se krčevito sključil in padel. Fantje so skočili k njemu. Težko je dihal, zadet v trebuh, je grozno trpel. Takoj so ga odnesli v ambulanco, toda na poti v bolnišnico je umrl. Borba je bila kmalu končana. Veselje je žarelo z lic junakov, a Jožetov bataljon je mrko stal, ko mu je komandant sporočil: »Vaš komisar, Klusov Joža je mrtev. Njegova oporoka Vam je: Bodite hrabri partizani do konca, delajte za svobodo s puško in peresom!« Glave so se sklonile. V očeh trdih borcev so zaigrale solze. Izgubili so tovariša, ki so ga ljubili kakor očeta, izgubili so svojega slavčka. Tedaj je tiho zašepetal vodnik: »Ce bi Slovenci vedeli, kaj so danes izgubili, bi se solzilo marsikatero oko. Zato tovariši, pozdravimo mi namesto vseh: Slava Klusovemu Jožu!« »Slava, slava, slava!* je trdo odgovorilo trideset suhih grl. TRGOVSKO PODJETJE »GOSAD«, Ljubljana, kupuje preko KZ suhe gobe v vsaki količini po najvišjih cenah, kakor tudi razna zdravilna zelišča. V vsaki količini kupujemo list borovnice, ozko-listni trpotec in jagodov list. — Rastline: rman do 20 cm, jetrnik in njivsko preslico. — Korenine: gozdni koren, regrat (rumeni), bodečo nežo, gladež, belo čmeriko in arniko. — Plodove; češmin, sipek, glog in črn trn (oparnice). Vsa pojasnila in cene dobite v KZ ali direktno: »GOSAD** LJubljana Prečna ulica 4 za Dolenjsko pa tudi skladišče »GOSAD« Novo mesto Levstikova ulica - Bršljin vali mnogo zdravil, ki so šla za partizane. Večkrat je naš bolničar, brat Bernard, odšel z bratom Rafaelom sam po zdravila in jih prinesel domov v nahrbtniku. Seveda ji hje bilo težko prenesti iz Kostanjevice, ker je straža na mostu navadno vse preiskala. Lekarna-rica je znala po skritih poteh poslati zdravila za partizane, Zato ni čudno, da so jo denuncirali in je bila pri Italijanih zaprta skoraj pet mesecev. Najbolj žalostno je bilo, kadar je prišel iz Šentjerneja italijanski kapetan in prinesel v samostan plačo za belogardiste. Kapetan nam je sam izjavil, da prihaja s plačo za bele. Prišel je enkrat ali dvakrat na mesec. Potem so se beli zbrali pred vrati svojega komandanta v vrsti drug za drugim. Komandant jih je zapovrstjo klical v svojo sobo in jih izplačeval. Partizani so z vso pravico belim to najbolj zamerili. Pustili so se plačati od okupatorja za službo, ki so jo opravljali proti svojim lastnim rojakom! Tudi mi smo jim to hudo zamerili in jim očitali, da so italijanski plačanci. Ce imajo res svoje prepričanje, naj se borijo iz idealizma, zastonj, ne pa za Judeževe g rose. Je torej čudno, da so partizani prezirali bele! Tudi hrano so bc.li dobivali od Italijanov zastonj. Makaroni jim niso ugajali in so jih metali v kanal. 13. januarja 1943 je prišel v Pleterje inspicirat belo gardo general Gambara z velikim spremstvom pod zaščito oklopnih avtomobilov. Ves okoliš so za-stražili beli, častna £eta pa ga je čakala na dvorišču. Pred odhodom je Gambara dal vsaki četi 500 lir, naj si kupi pijače, kakor je rekel. Belo gardo so cboroževali Italijani. V Pleterjih so im<-ii beli nekake dolge, stare francoske puške, ki so ob sprožitvi silno zagrmele. Vadili so se tudi ponoči, tako da nismo vedeli, kaj pravzaprav je. Kdo strelja? Partizani ali beli? Po glasu pušk smo spoznali, da so beli in da se vadijo. V Pleterjih so govorili, da je major Novak postavil preveč utrdb in tako raztepel. svoje sile. Za toliko utrdb so bili beli preslabi, da bi jih lahko uspešno branili pred partizanskimi napadi in obdržali. Zato je nekega dne prišel ukaz, da se morajo beli umakniti na manjše število utrdb ... Silvestrovo 1942 so beli praznovali v Selih pri mlinarju Perkoviču, blizu Pleterja, in se napili. Govorilo 6e je, da so jih napadli partizani, drugi spet so rekli, da so se pijani stepli med sabo. Dejstvo je bilo, da je bil eden mrtev, eden hudo, več pa laže ranjenih. Ko so beli nastopali tako oboroženi in podprti od redne italijanske vojske, so splošno mislili vsi, ki niso bili o stvari dobro poučeni, da bo zdaj konec partizanov, ne bodo se mogli obdržati, zlasti, ker se je bližala zima. Beli so govorili, da bodo vso zimo zasledovali partizane; ko bo. odpadlo listje in zapadel sneg, bodo lahko našli njihove' sledove, potem pa jih bo tolkla avia-cija. Sploh bodo v hosti zmrznili, hrane jim tako nihče ne bo hotel dati in se bodo od lakote predajali. Lakota in zima bosta strla odpor partizanov, so trdili. Listje 'je odpadlo, sneg je zapadel, toda partizani niso pomrli od lakote, niti zmrznili, še manj pa se predali. Nasprotno, živeli so dalje, se borili in nadaljevali belo gardo, ki je » postajala čedalje bolj slaba, neodporna in je doživljala vedno hujše poraze, a Italijanom so partizani vsepovsod pri- I zadevali neprilike in težave. 1954 33 Partizanske družine so bile veiiha opora narodnoosvobodilnega gibanta Pri opisovanju spominov na veliko dobo v naši zgodovini, na dobo narodnoosvobodilne borbe, čestokrat pozabljamo na številne partizanske družine in partizanske mamice, na vse tiste zaupnike, na katere smo se vsak čas in ob vsaki priliki z vso zaupnostjo obrnili in ki so bili živa vez med ljudmi v okupatorjevih postojankah in oboroženo borbo partizanskih edinic. Te družine in posamezniki so bili tarča okupatorja in njegovih domačih hlapcev, bili so v neprestani nevarnosti za svoje imetje in življenje, mnogi so žrtvovali za skupno stvar oboje. Okupatorjeva zloglasna taborišča in ječe so bile polne zaupnikov narodnoosvobodilnega gibanja ,iz njih vrst je okupator jemal talce in jih pobijal kot živino v svoji onemogli ' besnosti. Takih družin in zaupnikov ter partizanskih mamic je bilo povsod širom naše domovine, največ pa lam, kjer so se večkrat zadrževale partizanske edinice. V neprestani nevarnosti za svoje imetje in življenje so žrtvovali za gibanje vse, vsako stvar so delili a borci in aktivisti, tudi zadnji krompir. Lahko bi jih imenovali skromne, toda toliko bolj zaslužne heroje narodnoosvobodilne borbe. V Beli krajini, zibelki partizanstva, je bilo takih družin in partizanskih mamic še prav posebno veliko. V vsaki vasi je bil nekdo, na katerega so se borci, kurirji in aktivisti najprej obrnili in kjer so dobili tako obvestila kot varen kotiček za odpočitek in kaj toplega za pod zob, skratka vse, kar je premogla takrat izmučena domovina za svoje borce. Ti močni stebri narodnoosvobodilnega gibanja so danes še prav taki, čeprav so dostikrat preveč pozabljeni in prepuščeni svojim lastnim težavam, ki izvirajo prav iz sodelovanja v NO . Mnogi so ostali skromni, niso se rinili v ospredje, kot marsikateri, ki je takrat stal ob strani ali bil celo nasprotnik. Pozabljeni od tistih, ki jih ne bi smeli nikdar pozabiti, so nekateri postali zaprti sami vase, postali so tudi politično mlačni vsaj na videz, v resnici pa so isti kot so bili. V pogovoru z njimi občutiš to. Kako radi obujajo spomine na prestano gorje, na številne dogodke, na borce, kurirje in aktiviste, iz razgovora z njimi spoznaš, kako budno spremljajo naš povojni gospodarski razvoj, kako kritično znajo presojati vse dogodke v svetu itd. Pepeo Vrščajevo iz Stražnjega vrha pri Črnomlju pozna prav gotovo vsak borec, aktivist in kurir, ki ga je kdaj pot zanesla čez to nikdar okupirano partizansko republiko, ki ima častno mesto v zgodovini NOB. Poslušajmo, kaj pripoveduje Pepca navzlic svoji skromnosti iz tistih številnih spominov, spominov na prestano trpljenje, na napore, na ljudi in velike zmage. »Z možem' čevljarjem in štirimi otroci sva živela na Maverlinu sredi Pepca Vračaj nadutih Kočevarjev - kulturbundovcev, ki so nas zaradi narodne zavednosti stalno gledali po strani. Najstarejši sin Rajko je hodil v meščansko šolo v Črnomelj, ko je prišla okupacija. Najina narodna zavednost je našla plodna tla pri njem. Od začetka je bil povezan S osvobodilnim gibanjem. Pri možu je delal kot pomočnik znani poznejši partizan Rudi Jerman. Oba sta me seznanila s cilji OF in me povezala v gibanje. Sin Rajko je prinašal iz Črnomlja literaturo, katero sem jaz razpečala, skupaj s pomočnikom Rudijem pa sta držala zvezo s prvo oboroženo edinico, preko nas so šli v partizane prvi komunisti iz Bele krajine. Sin Rajko in Rudi Jerman sta imela nalogo, da sta vsakega, ki se je zglasil pri nas, odpeljala v taborišče prvih partizanov. To je bilo leta 1941. Ponoči so prihajali k nam v hišo prvi partizani; od njih se spominjam narodnega heroja Starihe in njegovega brata, Stanka Cuznarja-Jureta, Milana Simca, Franca Koširja in drugih. Kočevarji so nas ovajali Italijanom in še celo sami so hodili k nam preiskavat. Končno jih je v jeseni 1941 le odneslo in takrat smo si oddahnili, ker se nam vsaj ni bilo treba bati sovražno razpoloženih sosedov. Leto 1942 nas je našlo v pripravah za množični upor. Prihajali so vedno novi borci, snovala se je belokrajnska četa, katere komandir je bil neki Feliks. Med prvimi je odšel v partizane iz Maverlina tudi moj sin Rajko, star še ne 16 let. Ob prvem vdoru Italijanov na Maverlin so ti požgali domačijo, mi pa smo pobegnili v lozo. Kako smo živeli v gozdu s tremi malimi otroci, od katerih je bil najmlajši star komaj leto, si lahko mislite. Ob vsaki hajki sem bežala daleč v kočevske vasi in hribe. V naročju sem nesla sinčka in kanglico z mlekom, za krilo pa se me je držala sedemletna hčerka ... Bilo je 5. avgusta 1942. Manjša partizanska enota je šla v zasedo proti krat na dan jedli nezabeljen krompir, samo da bo mir. Seveda danes s tem nismo več zadovoljni in hočemo več, kot je mogoče. Smatram, da mora biti največja naloga nas vseh, da se z vsemi silami borimo za mir v svetu. Za to nalogo nam ne sme biti noben napor preveč. Samo vojne si nikdar več ne želim, pa čeprav bi bilo treba še tako zategniti pas.« Tako je povedala Pepca Vrščajeva na Stražnjem vrhu, tako bi povedale številne matere in žene po vsej naši domovini. Zato je prav, da se ob teh velikih zgodovinskih dneh, ko praznujemo deseto obletnico ustanovitve štirih slovenskih partizanskih brigad, spomnimo tudi vseh tistih družin in posameznikov, ki so nam tako zvesto in požrtvovalno pomagali. Naša svoboda je v veliki meri tudi sad teh, večkrat tako skritih in nesebično skromnih pomočnikov, zlasti nepozabnih partizanskih mamic. R. ■MKr TALEC — osnutek aa spomenik NOB t Novem mestu Avtor: akad. kipar Jakob Savlnše-k KAKO SEM ODŠEL V PARTIZANE Ko je odšlo že več fantov iz Metlike spomladi in poleti 1942 v partizane, sem bil vključen v delo za narodnoosvobodilno gibanje. Pozneje sem hodil tudi na mladinske sestanke, ki so bili na Svržakih. V jeseni 1942 sem bil sprejet v SKOJ. Ker sem bil zaposlen v France lUIliellc: POGORIŠČE Stražnjemu vrhu, ker so Italijani silili iz Črnomlja. Sin Rajko in še eden sta šla v izvidnico v Dobličko goro. Jaz sem bila z otroci na Toplem vrhu. Naenkrat zaslišimo strele v smeri Dobličke gore. Zla slutnja mi je stisnila srce in ne brez povoda: moj najstarejši je padel, zadet od fašistične krogle... Ko so partizani pregnali Italijane in belčke iz tega območja, smo se vrnili v vas' in se nastanili v kočevski hiši. Neke noči so Italijani pod vodstvom domačinov - belogardistov nenadoma vdrli v vas in obkolili vse hiše. Krog in krog nas je pokalo, da je bilo groza. Mislili smo, da je zdaj po nas. Mož je pobegnil na pol oblečen nekam proti gozdu, jaz pa sem se z otroki skrila v kakih 50 metrov oddaljen, gosto ob-raščen jarek. Se danes se čudim, kako da vsaj na pol prebujeni otroci niso jokali, ampak so tiho zdeli z menoj vred v grmovju, kakor da so vedeli, da gre za moje in njihovo življenje. In takih trenutkov je bilo veliko. Hudo je bilo, hudo, pa smo vse prestali. Kolikokrat smo bili lačni, pa smo Še tisto malo, kar smo imeli, delili s partizani, vendar smo bili zadovoljni, samo da ni bilo treba bežati izpod strehe v mrzli gozd z malimi otroci. Poleg številnih hajk smo prestali pre-nekatero italijansko topovsko obstreljevanje, no, pa tega se nismo preveč bali, saj Italijani so streljali od samega strahu. Potem je prišla italijanska kapitulacija. Se veliko več je bilo partizanov, še več je bilo nalog in naporov. Maverlin s svojo okolico je bil sedež neštetih vojaških in političnih postojank. Takrat smo se spoznali z vsemi vodilnimi ljudmi in člani CK KPS. Kolikokrat smo med vojno zatrjevali, da bomo zadovoljni, če bomo samo en- živele prve slovenske udarne brigade - udarna pest naše vseljudske revolucije! Sanitetna sektorska postaja ln ambulanta PLZ v Nin eni mestu sta imeli tudi ob zadnji veliki vaji polne roke dela Metliki pri Jožetu Kremescu kot čevljarski pomočnik in sem stanoval zunaj bloka, sem z nekaterimi tovariši prenašal razni material za partizane. Material je bil nabran z raznimi akcijami, prejemal pa sem ga tudi od Toneta Zuglja, ki je bil takrat pomočnik pri Kremescu, od Urha in še nekaterih drugih. Obleko, hrano, cigarete in drugo sem večkrat prenašal skupaj z Jožetom Konto, ki je bil takrat precej aktiven. Vse to sva nosila na Grabovec in Svr-žake. Ob neki priliki sva šla k Antonu Sturmu, trgovcu v Metliki, da bi tudi on prispeval za partizane z oblačili ali kakšnim drugim materialom. Odgovoril nama je, da se v take stvari ne spušča, da ne bo dal ničesar, ker ti ljudje za njega nič ne pomenijo in da k njemu ni treba več hoditi, ker je revež in da je komaj začel s trgovino. Dal nama ni ničesar. Zaradi tega dela sem okupatorju kmalu postal sumljiv, tako da nisem več varno hodil preko bloka, ker sem se bal, da me ne bi preiskovali. Po zaslugi raznih italijanskih podrepnikov so me na cesti vedno ustavljali, zato sem sklenil, da odidem v partizane. Čakal sem še nekatere tovariše, s katerimi smo se zmenili, da gremo skupaj, vendar pa sem jaz odšel prej zaradi naslednjih razlogov: Ko so ustanovili belo gardo, se je ta nekaj časa zadrževala tudi v Metliki. Po napadu na Suhor in uničenju te belogardistične postojanke so odšli ln jih ni bilo več v metliškem sektorju. Okrog novega leta 1942/43 pa je prišel v Metliko kot vohun bele garde Lojze Babic, ki je nekako poleti 1942 dezer-tiral od partizanov in odšel v zloglasni Štajerski bataljon pod Gorjanci. Večkrat je prišel na Hrib v Metliki, zlasti ob večerih je zasledoval ljudi. Nekaj dni za tem, 9. januarja 1943, je prišlo zvečer več domačih fantov-partizanov, med njimi Tonček Vergot, Tone Ivec, Tinko Ružič in drugi. Z njimi smo šli v Slamno vas, kjer je Imela Belokranjska četa 'miting. Tam so bili še Tone Horvat, Zlata Skof, Zofka Rus in drugi iz Metlike. V Slamnl vasi je bilo zelo veselo in živahno. Na mitingu je govoril Jože Slane v hiši, kjer je bilo polno ljudi. Tudi zunaj jih je bilo precej, ker notri ni bilo za vse prostora. Po mitingu smo zapeli, zaigrala je godba in plesali smo pozno v noč. Okrog 1. ure ponoči smo se vrnili, z nami pa je šlo tudi nekaj partizanov-domačih fantov. Prispeli smo na Svržake. Pri Nema-ničevih so nam povedali, da so prišli zvečer po našem odhodu v Metliko belogardisti, od koder so prišli naravnost k njim in odpeljali očeta Janeza ter obe starejši hčerki. Doma so pustili samo mater in hčerko Vido. Očeta so blizu hiše v grmovju zaklali in tu so ga naslednji dan našli vaščani. Ker so iskali na Svržakih še nekatere druge, k: so bili z nami, sem takoj odšel domov! Z menoj je šel tudi Tone Ivec in še dva druga partizana. Doma sem se samo preoblekel in odšel z njimi v partizane. Isto noč sta odšli tudi Vida Ne-manič in Ljubica VukšiniČ. Nekaj dni sem bil v Vzhodnodolenj-skem odredu, potem pa sem šel v Cankarjevo brigado v 1. četo III. bataljona. Komandir čete je bil tedaj Franc Kočevar - Ciril. Komandant bataljona je bil Ilija Badovinac — narodni heroj, komandant brigade Dragan Jevtič, komisar pa Jože Borštnar. V Cankarjevi brigadi sem sodeloval v raznih borbah z Italijani in belogardisti. Večje akcije in borbe pa smo imeli ob začetku četrte ofenzive, kjer smo skupno z Gub-čevo in hrvaškimi brigadami vodili ostro borbo z Italijani. V teh borbah okrog Prekrižja, Sošic in proti Kraši-čam je padlo mnogo Italijanov, mi pa smo dobili precej vojaške opreme. Po razbitju teh italijanskih edinic smo nadaljevali ofenzivne akcije na razne postojanke okrog Karlovca, Jaška, Samobora in drugod. Pri Dragani-čih smo zajeli mnogo domobrancev ln dobili precej orožja. V teh borbah je padlo in bilo ranjenih iudi precej naših borcev. Tedaj je padel tudi namestnik komandanta Cankarjeve brigade »Nan-dek«, ranjen pa je bil Drago Jerman, ki je sedaj polkovnik JLA in poslanec Ljudske skupščine LRS. Po teh borbah smo odšli na slovensko ozemlje in napadli belogardistično postojanko v Pleterjih. Takrat je bil Franc Kočevar - Ciril že namestnik komandanta Cankarjeve brigade. V teh borbah sem bil ranjen, in sicer 20. februarja 1943. Takrat je tudi padlo in bilo ranjenih precej tovarišev. Med drugimi je padel komandir naše čete Jože Jerman, doma iz Črnomlja, Božo Koželj iz Metlike in še nekateri. Ranjeni pa so bili Jože Brodarič iz Ro- salnic, Avgust Ciliberg lz Vinice in drugi. Najprej sem bil v bolnišnici na Slo-šicah pri Zumberku. Nekako čez tri dni pa so pričeli Italijani s sodelovanjem ustašev In četnikov iz vseh strani ofenzivo na bolnišnico v Zumberku, z na-« menom, da uničijo njo in ranjence. Hrabri borci hrvatskih edinic, ki so bile v okolici za zaščito — XIII. Proleterska, ZumberaČki odred, Belokranjski odred, Vzhodnodolenjski odred in še nekatere terenske edinice so uspešno odbijali napade podivjanih fašistov. Dobro se še spominjam besed v najtežjih trenutkih, ko so blizu grmele puške, mitraljezi in granate in ko se je vodstvo bolnišnice trudilo za premik ranjencev po varni poti, besed, ki so nam jih poslali borci Omladinskega bataljona XIII. Proleterske brigade, katere nam je prebral komisar bolnišnice: »Samo put preko naših mrtvih leševa, je put fašista do naših ranjenika!« Po teh bratskih in borbenih besedah se je pričel premik ranjencev. Dolga kolona voznikov z ranjenci se je skozi tri dni in tri noči pomikala proti Kočevskemu Rogu, kjer smo našli mirno in varno zavetišče. Tu so pozneje še mnogi našli zatočišče in zdravniško pomoč. Medtem, ko sem bil še na Sošicah v bolnišnici, so napadale slovenske brigade Cankarjeva, Tomšičeva, XIII. Pro-terska hrvatska in Vzhodnodolenjski odred Metliko. To je bilo v prvi polovici marca 1943. Komandant Cankarjeve brigade je bil takrat Dragan Jevtič, komisar pa Jože Borštnar. Namestnik komandanta brigade je bil Franc Kočevar-Ciril, komandant III. bataljona pa je bil Ilija Badovinac, ki je bil tedaj ranjen v glavo. V tej borbi je padel tudi Tajčmanov iz Curil. Frenk Molek septembrska trojka to so 3 septembrske številke »TOVARIŠA«, ki so posvečene prvih slovenskih brigad proslavi 10. obletnice je sama zase — kot trojka že razprodana! Nekaj naklade smo rezervirali samo še za one, ki še žele naročiti poleg »trojke« tudi dalje do konca leta (skupno 375 din). Se nekaj same »trojke« pa je tudi na razpolago za one, ki jo žele poslati svojcem v inozemstvo ali po drugih jugoslovanskih republikah. »Trojka« za inozemstvo stane Vse te naprošamo čila takoj oddajo. 100 din. da naro-Prednost bodo imela plačana naročila. Kolektivi, ustanove in organizacije, ki so naročili večjo količino »septembrske trojke« pa pričakujejo težave pri razpečavanju, naročilo lahko znižajo, ker imamo več naročil kot pa naklade in zato ni treba, da bi komu kak izvod obležal. Preostalih izvodov namreč ne bomo jemali v obračun. Vsa naročila smatramo zato za polno gotovinsko obvezo. Naše poverjenike na terenu prosimo, da zaključijo oziroma nadaljujejo z delom v gornjem smislu. Uprava »TOVARIŠA«, Ljubljana, Kopitarjeva 2, tek. rač. pri N. B 604-90321-*» Kako se je vragu godilo v Beli krajini Vrag-bedak se je namahnil v Belo krajino. Ko se je že dodobra naletal in zlačnil, je v neki hiši poprosil za hrano. Doma je bila sama osebenjka. Za večerjo si je kuhala debelačne žgance. Ker pa je bila ženska stara in brljava, vraga ni spoznala. Natresla mu je debelačnih žgancev v latvico. Vrag je pomlatil žgance. Kmalu pa ga je pričelo žejati. Pohitel je h Kolpi in se napil vode. Ol vod° in debelačnih žgancev ga je pričelo gristi po trebuhu. Sel je dalje ob vodi in prišantal do dolskega mlinarja. Potožil mu je, da ga boli trebuh in ga prosil za žganico. Mlinar pa je bil šaljivec In ker je vraga prepoznal, mu je obljubil za zdravilo dobro žganico, rekoč: (Belokranjska pripovedka) »Tukaj je steklenica — polna žganja. Lahko ga popiješ, a samo pod pogojem, da steklenice ne boš nagnil...« »Tega ne morem,« se je nakremžil vrag. »Pa se naredi majhnega in žlezi v steklenico!« se je mlinar zasmejal. Kaj je hotel vrag? Spoznal je, da ga je mlinar prepoznal. Ker bolečine v trebuhu niso popustile, je izdihnil sapo in se zguzil ter se napravil majhnega, da je lahko zlezel v steklenico. Komaj je pričel lokati žganjico, že je mlinar brž potisnil zatrdek v grlo steklenice — in vrag je, bil ujet! Prosil je in jav-skal, naj ga mlinar izpusti, a dolski Odkupuje vse vrste kmetijskih in gozdnih pridelkov, les, živino itd. Prodaja vse vrste industrijskega blaga, živino, kmetijske stroje in orodje, umetna gnojila in zaščitna srodstva Se priporoča! V soboto in nedeljo no veselo partizansko svidenje na Frati in v Dolenjskih Toplicah1. Ti prešmentana žtica ... ga upozori ku- se odreže parti-svojp porcijo in Pred komisarja Počkaja pride sestradan in utrujen partizan. »Počkaj. daj mi kaj jesti!« Počkaj, vedno uslužni »čalavjek*, ga pelje v kuhinjo in naroči, naj mu dajo jesti. »No, daj porcijo!« liarica. »Zahajkal sem jo!« zan. Kuharica mu da jo napolni zvrhonia. Partizan ogleduje jedilno goro, a se jedi ne pritakne. Počkaj ga gleda in ga sili naj je. Partizan še vedno samo gleda veliko goro pred seboj. >Zakaj pa ne ješ, kaj nisi lačen?« ga pobara Počkaj. »O, lačen sem že, pa ne morera jesti.« In Počkaj ves v skrbeh za. vsakega partizana: »Pa menda nisi bolan, kje te pa boli, kaj imaš vročino, ali ti je slabo?« — »Nisem ne bolan, niti nimam vročine, niti mi ni slabo, ampak, no, no.« in z veliko težavo je stresel iz sebe, >žlice nimam.« Ne, kaj takega pa še ne, partizan pa brez žlice, ne, tega pa ne! Mehka duša Počkaja je bila zaprepaštena. Žlica je bila pravzaprav sestavni drl partizanske uniforme, če ne bi skoraj rekel, sestavni del oborožitve - in evo ga, partizana, brez žlice! In kakor se je komisar Počkaj hitro razburil, tako se je hitro tudi pomiril: >Kaj, če ni tudi to potrebno za zmago ljudske revolucije in zgraditev socializma« si je tiho mislil Počkaj, na glas pa dejal; »Na, tudi žlico dobiš, ampak povedati mi moraš, kako si zapravil žlico.« Partizan je dobil žlieo in gora se je hitro manjšala in Počkaj se še ni dobro obrnil, ko je gora izginila iz porcije. »Žejen sem tudi.« je dejal partizan in si obrisal usta v precej spremenljive barve svojega rokava. In Počkaj, pravi samaritan, mu naroči dva deci. Ko je stal pred partizanom prazen kozarec, mu je Počkaj dejal: »Zdaj pa povej!« >Ej, dragi komisar, to je bilo šele za večerjo, za žejo pa še ni bilo nič in kaj šele za mene,, da bom dobil slino za tako dolgo povest, ki ti jo bom pripovedoval.« — »Daj mu, Micka, polno porcijo, da bo imel dovolj!« je dejal nestrpni Počkaj. Počasi se je manjšala porcija vivodinca. >Veš, težko mi je pripovedovati, ampak naj bo. ker sem ti obljubili* je z veliko težavo spravil iz sebe partizan. >Saj veš, dolga je pot od šent jernejske plati, žeja je pa tudi velika da se je težko premagati, če zagledaš v zidanici črna vrata. Pa sem zavil v zidanico tam nekje v loških vinogradih,-No, ne 1«"« rekel, da ni bila v zidanici ravno deklica, s katero ne bi hotel malo pokramljati. Pa je podb. prva majolika in še druga se je napolnila z žMitno kapljico, Tn beseda je dala besedo in ker sva bila ravno VSEM DOPISNIKOM katerih prispevki za zaostali, sporočamo, da bodo njihovi članki in vesti objavljene v prihodnjih številkah. — Uredništvo. Ponovno prosimo vse zamudnike, ki so v predzadnji številki dobili položnice in obvestilo o dolžni naročnini do konca 1. 1952, da takoj poravnajo zaostale zneske. Obračamo se na zavednost vseh naročnikov in bralcev Dolenjskega lista, da z rednim plačevanjem podpro Upravo lista, kt ima z izdajanjem tednika ogromne Izdatke. Uprava Dolenjskega lista sama, no, saj veš, kaj pride še zraven besed, če sta dva taka skupaj, kot sem jaz in taka deklica. Pa saj veš. moj dragi komisar, vedno sem slišal, da se partizan na ognjeni črti ne sme niče- J sar ustrašiti in ona je bila tako ognjena. No, in . . .« Nestrpni Počkaj ni mogel več prenašati te jecljajoče izpovedi in ga je nahrulil: »Da, da, no in . . .?< »No— in prosila me je, če imam kaj za spomin, če ti morem dati kak tnal' spominček. Bil sem res v veliki zadregi, saj veš, človek se res veseli, Če ima vsaj kak maP spominček na človeka, ki mu je bil dober in mil. In dal sem ji za spomin žlico. No, da, žlico za spomin ...« mlinar — ne bodi len! — je zalučal steklenico z vragom v Kolpo. Steklenica je plavala po vodi tri dni in tri noči. Potlej jo je ujel krasin-ški brodar. Potegnil jo je z veslom na brod, odmašil in poduhal ter padel vznak — tako je zasmrdelo iz stekle-ni.e... Vrag pa je brž zlezel iz steklenice, zajel sapo, se napihnil in pričel bentiti ter groziti brodarju, češ da ga je on zarrl v steklenico. »Jaz te, bogme, nisem!« se je rotil brodar. »Sploh pa ti ne verjamem, da si bil v steklenici. Le kako bi mogel ti, orjak, zlesti v to majhno steklenico!« »Ne verjameš?« je bahačil vrag. »Ne verjamem!« se je prenevedal brodar. »Lahko se napravim majhnega ...« »Pa tako majhnega ne, da bi mogel skozi tole/ozko grlo,« je brodar pokazal na steklenico. »Pa poglej, če morem ali ne,« se je hvalil vrag-bedak, izdihnil sapo, se zguzil in zlezel v steklenico ... Komaj pa je potegnil pete skozi grlo steklenice za seboj, je brodar zamašil steklenico — in vrag je bil spet ujet! Milo je prosil brodarja, naj ga izpusti, ta pa — sit vseh vragolij — je vrgel steklenico z vragom v Kolpo. Steklenica je plavala po vodi sedem dni in noči. Potlej so jo božakovski ribiči potegnili z vršo na dan. Komaj pa je najbolj radovedni ribič odmašil steklenico, že. je skočil vrag iz nje. Ker je bil lačen, jo je na vrat na nos ucvrl v bližnje trtje, kjer je zorelo grozdje. Božakovčani pa za njim! Ujeli so tatu in ga vrgli v Kolpo. Vrag se je potopil, splaval pod vodo k bregu in se potulil pod Magdalensko skalo. Ali ko so se pod večer vrnili ribiči v domačo vas, so našli vraga v neki hiši, kjer so tisti dan baš pekli kruh. Čepel je na peči in se sušil. Kam bi Božakovčani z vragom? Iz vse srenje so se zbrali kumeki in ku-mice na posvet. Dolgo so se posvetovali, končno pa so vraga obsodili na pranje ovčje volne. Ostriglj so črnega ovna, nametali črno volno v nečke in poslali vraga h Kolpi reko6: »Ker si bil tat, pojdi črno volno prat!. Kadar bo volna bela, boš spet prost vsega dela ...« In vrag-bedak jje odšel Črno volno prat, kakor so mu naročili Božakovčani. Pral je in pral, drgnil in drgnil, toda volna se ni pobelila; prej so se od starosti pobelile njegove smrdljive dlake. Božakovčani pripovedujejo, da pod Magdalensko skalo vrag-bedak še dandanašnji pere črno volno in preklinja, ker je ne more obeliti... Lojze Zupane Nagradna pionirska križanka št. 2 Dragi pionirji! In če ste bili počitnicah ni Spet se je začela šola lani pridni, vam gotovo manjkalo lepih dni in veselja! Jesen gre v deželo — ln spet boste lahko presedeli prenekatero urico ob reševanju križank v »Dolenjskem listu«. Danes razpisujemo dve lepi knjižni nagradi za izžrebanca, ki Ju bo določil žreb. Pošljite nam rešitve vsaj do petka 19. septembra. Zdaj pa kar korajžno na delo! Besede pomenijo: Vodoravno: 1. Ozemlje, krajevna enota OF, 5. to leto. 10. del oblačila, 15. sovraštvo, mržnja (tujka), 16. mesto v Sloveniji, 18. diplomatsko pismo, 19. domača žival, 20. reka v Jugoslaviji, 21. bog mohamedancev, 23. poslanec, kurir, 24. osebni zaimek, 25. žila dovodnlca, 27. del gledališča, 29. oziralni zaimek, 30. zimsko prevozno sredstvo- 31. reka v Rusiji, 33. ovoj, 35. pritok Save, 36. počitek, 37. klic, poziv (tujka), 39. otrok, 41. sila, 42. ne mlad, 44. pripovedna pesem, 46 žensko ime. 48. gorovje v Grčiji. 49. kratica za ljudski odhor, 50. orožje, W>. Partizan< Novo mesto, ki »o pokazali, da so se pridno pripravili za to prvenstvo. Pogrevali pa smo društva iz ostalih večjih krajev našega okrožja: iz Črnomlja, Metlike, Otočra, zlasti pa iz Trebnjega Trebanjci kO ta dan raje priredili fizkulturni festival, kot pa da bi sodelovali na okrožnem prvenstvu v mnogoboju. Telovadna društva naj bi najprej izvedla osnovna tekmovanja, nato pa šele festivale in ne narobel Zal je dež preprečil izvedbo celotnega programa mnogoboja. Članice in mladinke zaradi dežja niso mogle tekmovati v atletskih panogah. Med tednom bodo to nadoknadile in bomo lahko kasneje objavili končne rezultate. V telovadnici so tekmovali v prostih Partizan<. NASI IGRALCI ODBOJKE NA PRVENSTVU V LJUBLJANI V Ljubljani je bilo zadnjo nedeljo republiško prvenstvo »Partizana« v odbojki. Naši igralci tokrat niso imeli sreče. Po zaporednih zmagah v zadnjem času so moški izgubili na Ervenstvu prvo tekmo proti »Braniku« iz Mari-ora in tako izpadli iz nadaljnjega tekmovanja. Branik je trenutno najboljše moštvo v Sloveniji in si je tudi v Ljubljani priboril prvo mesto na prvenstvu »Partizana«. Naše članice so v prvi tekmi premagale Ljubljano — Narodni dom. v drugi tekmi proti odličnim igralkam TVD Fram pa so morale kloniti. Od naših Igralcev odbojke, ki bodo v kratkem spet nastopili na prvenstvenih tekmah, pričakujemo, da bodo pokazali, da so kljub zadnjemu porazu letos v dobri formi. J. G. Kronika nesreč Krmelj. Med delom je padel vagonček na rudarja Alojzija Ermana in mu poškodoval obe nogi. Podturen. Med nakladanjem na kamion je hlod pritisnil na desno ramo delavca Edija Gambovca. Rumnnja vas. Delavec Karel Piškur je padel z avta in si pobil desno roko in prsa. Lov—Novo mesto. Pri metanju krme je padla 8 senika delavka Jožefa Rendešček in si zlomila desno nogo. Sela pfi Ajdovcu. Mlinarja Henrika Zaledja je pri odstranjevanju ruševin podsul zid in mu poškodoval hrbtenico in levo nogo. Novo mesto. Marjeta Turk, Študentka medicine, jc padla po stopnicah in si zlomila desno nogo. Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Tone Golnik — Tiska tiskarna Ljudske pravice v L.iubljanl — Naslov uredništva in uprave: Novo mesto. Ljubljanska epsta 25 — PoStnl predal 33 — Telefon uredništva in uprave 127 — Tekoči račun pri Narodni banki v Novem mestu štev. filfvl-90332-1. Četrtletna naročnina 100 din. oolletna 200 din, celoletna 400 din. V petek, 12. septembra, bo bo 11. uri dopoldne v avli novomeške gimnazije odkritje spominske plošče 56 žrtvam zavoda v letih NOB. Počastimo njihov spomin z udeležbo na kratki komemoraciji! TEKSTILNA TOVARNA VABI VSE C. INTERESENTE, DA ZAHTEVAJO NAJNOVEJŠE VZORCE VOLNENEGA BLAGA IZ MIKANE IN ČESANE PREJE ZA JESENSKO TER ZIMSKO SEZONO # NA ZALOGI SO TUDI VOLNENE ODEJE IN VOLNENA VLAKNA ZA POSTELJNE VLOŽKE, DIVANE IN KAVČE PO NIZKIH CENAH • PLAČILNI POGOJI UGODNI • KVALITETA IZDELKOV PRIZNANA1 NOVO NLSTO YZ riAS 144 K£AJ£V Predgrad S kmetijsko zadrugo v Predgrađu se Je Združila prejšnja kmetijska zadruga v Starem trgu, kjer je sedaj samo poslovalnica preclsrajske zadruge. Pred kratkim je zadruga napravila veliko apnenico v bližini kočevske vasi Zadere, Del apna je razprodala takoj na mestu, del pa bodo potrebovali za dokončanje zadružnega doma v Predgrađu. Odprt partijski sestanek v Dolenji vasi pri Ribnici , V soboto 30. avgusta je hil v Dolenji vasi pri Ribnici odprt partijski sestanek, ki se ga je udeležilo tudi veliko Število nepartijcev. Iz poročila, ki ga je podal tovariš Zgonc, je bilo razvidno delovanje vseh množičnih organizacij in ostali problemi vasi. Podrobno so obravnavali kulturno-prosvetno delo in politično vzgojo. Precej razprave so posvetili tudi delu organizacije AFŽ, ker je ta zelo nedelavna in je stalen predmet razpravljanja in pritožb zaradi sovraštva med sosedi, čemur so vzrok predvsem žene. V diskusiji so tudi nepartijci živahno razpravljali o vzgoji otrok, o pomoči pevskemu društvu, o fizkulturi in telovadni organizaciji ter v moralni in materialni pomoči tem organizacijam. Povedali so tudi odkrito besedo o nepravilnem postopanju do preužitkarjev, ki živijo na kmetijah, a domači I njimi no ravnajo posebno lepo. Sestanek, ki je trajal Štiri ure, bo prav gotovo rodil dobre uspehe. Na sestanku Je bil navzoč tudi sekretar OK KPS Kočevje, lov. Klarič, ki je prav lepo povedal, kako se da s skupnimi močmi, predvsem pa s sodelovanjem Partije in vsega ljudstva marsikatero delo izboljšati in v redu opraviti. I. Z. Preloka Kaj neki se je zgodilo na Preloki, da Je tako zaživela! Ljudje zvečer posede pred hišo in prialtthnejo ubranim glasovom harmonike .in tamhurice, ki se koprneče lijo v mirno mesečno noč. Vnukinja je pri večerji prosila babico za njeno staro narodno nošo. Oblekla jo je Marici in v očeh jI je zahlostela solza. Ta obleka in starodavna pesem, ki plava nad vasjo, jI govorita o nekdanjih dneh mladosti. Ona se starih časov samo spominja, a če vstopiš v razredno sobo osnovne šole, se ti bo zdelo, da ao se vrnili. To je nekdanja Rela krajina, ko je bila še res bela. Veselo se zamotava kolo »Se-l.iančica', stari narodni ples. Živo opletajo bela krila okoli vrtečih se parov. Plesalci in godci, vse je v belem, a kdo je oni mladi mož, ki se suče med njimi ter uči in popravljat To je vodja in učitelj skupine. Stant Starešinič, katerega pozna žc vsa Slovenija, te njegova Rela krajina ve malo o njem. Saj ga v njegovem domačem kraju niso mogli videti v filmu »Na svoji zemlji*; Bela krajina ga tudi ni videla v vlogi Romea. Stane je v Trstu član Narodnega gledališča, a na svojo Preloko le ni pozabil. Prišel je na počitnice, a žrtvoval jih je mladini. Cez polnoč, jih vsak večer uči narodnih plesov in v desetih dneh so na-študirali pester in bogat spored belokranjskih, koroških, slovenskih in hrvatskih narodnih plesov ln pesmi. Program je Stane izpopolnil Se z mnogimi pesmimi, ki jih poje sam. Skupina jo vložila mnogo truda v to, da je obdržala originalnost. Plesi so ostali neizpremenjeni in jih plesalci izvajajo tako, kot so se svoj čas plesali ob raznih priložnostih. S. tem programom je skupina že ob prvih dveh nastopih v Vinici in DragatuSu dosegla zelo lepe uspehe. Gledalci so bili navdušeni nad nekaterimi plesi, kot poskočna (poljska) polka. Sirotica, Ivanič-kolo in druga. Pa koroška polka, ta vesela sproščenost, ta vrisk s hribov, pesem gora! Tudi nekatere *pesmi so morali ponavljati. Največ pohvale pa je seveda deležen Stane. Mladino so ti uspehi vzpodbudili; pripravlja se že za gostovanje v večjih krajih kot so Črnomelj. Novo mesto, Trebnje in še drugje. D. M. V Jurjevici so na odprtem partijskem sestanku sprejeti ifaflriio Hivaw na čast H. Kongresa in šentrupert na Dolenjskem Nepričakovano je prišel iz Now Yorka naš rojak Mr. Leo Strukcl na svojo domačijo Vrh — Breg pri šentrupertu. Njegovega prihoda — bil je 25 let v tujini — i so se razveselili številni sorodniki, znanci I in prijatelji. Posebno pa se ga je razve- ! selila mladina osnovne šole Šentrupert, ker | ji je podaril veliko šolskih potrebščin. Bilo je veliko veselje, ko je 370 učencev j dobilo velike, debele, črtane zvezke s trdimi i platnicami, svinčnike z radirko, peresnike I s peresom, kuverte in zavitke ter sladkuiv ke v pločevinastih škatlicah. Gospod Leo Strukel se je trudil in zbiral prispevke pri svojih rojakih v Ameriki. Obdarjeni otroci ga bodo ohranili v najlepšem spominu. Po zatrdilu šolskega upravitelja, še ni bilo tako prijetnega razpoloženja in veselja na tej osnovni šoli v vsem času njegovega 48-letnega službovanja. Gospod Strukel in vsi rojaki, ki so pripomogli k temu obdarovanju šolske mladine, naj bodo uverjeni. da se z njo veselijo tudi starši in učiteljstvo osnovne šole v šentrupertu. Vsi so dobrotnikom zelo hvaležni in se jim za lopa darila prav iskreno zahvaljujejo. M. B. Tovarna učil v Črnomlju v borbi s težavami Na levem bregu Dobllčanke, ne daleč od belokranjske železni! varne, le v letih 1948 do 1950 zrasla druga belokranjska tovarna — Tovarna učil. Sredi razoranlli polj postavljene, na zunaj neometane stavbe ln nekaj zasilnih barak kaže naglico, s katero so Jo gradili. Navzlic temu pa Je notranja razporeditev prostorov smotrna, delavnice so prostorne ln svetle. Tovarni 6e veliko manjka do popolne ureditve. Potrebno bo ometati stavbe od zunaj, planirati svet okrog tovarne, napraviti ograjo tn zasaditi drevje, zgraditi dovozno cesto ln podobno, toda to Je stvar prihodnjih let, v prvi vrsti pa kredita. Tudi strojna oprema delavnic ni popolna, poleg tega je precej strojev že močno Izrabljenih ln zastarelih ln Jih bo treba čimprej nadomestiti z sodobnimi modernimi stroji. Za čas in razmere, v kakršnih Je tovarna nastala, pa Je še kar dobro opremljena in sposobna, da v nji priden delovni kolektiv ustvarja sebi primeren zaslužek, skupnosti pa potrebne dobrine. Kakor v neštetih podjetjih, Je tudi v Tovarni učil močno zaškripalo, ko Je bilo odpravljeno načrtno razdeljevanje proizvodnje. Naročniki so odpovedali narocilne pogodbe, v skladišču se Je nakopičilo gotovih Izdelkov za težke milijone, s tem Je zmrznil obratni kredit, proizvodnja prejšnjih predmetov se je morala nujno, če ne ustaviti, vsaj omejiti. Pred delovni kolektiv Je bilo postavljeno vprašanje, ali odpustiti nekaj delavcev in zmanjšati proizvodnjo, ali se zadovoljiti z minimalnimi plačami, do- »Takega sem oridelal, na, oii sosed!...« Po vinorodnih krajih Dolenjske imajo lepo navado, da sosed soseda povabi na kozarec vina, če se srečata v vinogradu oziroma pred zidanico. Tudi tujec, ki pride slučajno med znane dolenjske zidanice, bo naletel na gostoljubje skoraj povsod. Ce dobi vinogradnika pri delu in mu vošči dober pridelek in zdravje, mu bo prav gotovo ponudil kozarec vina, ali pa še večkrat kar iz barilca (putriha), ki ga kopači v vinogradu imenujejo tudi »zajec«. Poznavalci razmer trdijo, da vinogradnik pri ponudbi vina mejašu ali gostu rabi dva izraza, ki že povesta, ali je pijača dobra ali slaba. Ce je vino kislo, pravi: »Na, pij, mejaš, takega je bog dal«, če je vino dobro, pa pristavi: »Na. pij, takega sem pridelal.« Letos bodo vinogradniki uporabljali samo drugi izraz. Take kvalitete vina kot bo letos, že zlepa ni bilo. Domačini na Maverlinu, ki so dobri vinski strokovnjaki, so že pred trgatvijo napovedovali, da vino z 12 do 13 maligani ne bo nobena redkost. Se boljše kvalitete bo vinski pridelek v okolici Metlike, DrašiČev in Vidošičev ter Božakovega kjer so se vinogradniki že oprijeli sortiranja pridelka. Po količini bo letošnji pridelek na splošno manjši od povprečja, posebno tam, kjer je vinograde prizadejala spomladanska slana ali pa toča v poletju. Bo pa zato kvaliteta taka, da bo en liter zalegel za dva ali več. Vinogradom namreč zelo ugaja vročina, čeprav je bila včasih kar prehuda. Dobro je storilo grozdju zadnje deževje, ker se je grozdje odebelilo in napelo, da bo več sladkega soka. Ker se je ozračje med dežjem močno ohladilo, je začelo grozdje ponekod tudi že pokati, ver>dar je nastop lepega vremena to škodo spet preprečil. Vreme je še naprej zelo ugodno, in če se bodo vinogradniki strpeli in počakali s trgatvijo vsaj do druge polovice septembra, bodo imeli letos res izvrstno kapljico. Največ se vinogradniki pritožujejo nad škodo, ki jo povzročajo, ptice in ose; pa tudi ljudje, ki jih pot zanese slučajno ali namerno med vinske gorice, radi nozobljejo kak grozd. Po vinogradih lahko vidite sedaj v jeseni vse polno raznovrstnih strašil za ptice, pa tudi od vinogradnikov se ponavadi vedno kateri zadržuje v bližini vinograda, da popazi na grozdje. Za razliko od štajerskih vinskih goric v dolenjskih vinogradih ni klopotcev. Na vsem območju vinogradov od Semiča do Doblič-ke gore sem videl klopotec samo v vinogradu Dragota Brusa pod Roščim vrhom. Skoraj prijetno ga je slišati, kako cinglja že ob najmanjši sapi. Ze od konca avgusta je po vinogradih vse živo. Portugalka je že dav-naj sprešana in po nji ocenjujejo vinogradniki letošnji pridelek po količini in kvaliteti. Tu in tam vinogradniki tudi sproti pobirajo zgodnje* vrste grozdja, ki je po navadi tudi najbolj napadeno od ptic. Sploh je v vinogradu sedaj pred trgatvijo dovolj dela. Treba je populiti travo, porezati predolgo mladje, da bo laže trgati itd. Kadi in sodi so se med letom razsušili, sedaj jih je treba nabiti in zamočiti. Preša je vsa zaprašena. Tudi njo je treba umiti, namazati vijake, pripraviti žlebove ali cevi, da bo šel mošt izpod preše ali kadi naravnost v sode. Še brente pripraviti in čebriče pa še kakšno košaro. Otroci iščejo v zidanici primerne prostore, kamor bodo skrbne mamice obesile polne locnje (preveze) grozdja, katero bo potem čakalo lepo obešeno na delu trte tja do novega leta ali še dlje. Da, dela je dovolj, toda prijetnega dela, saj je prišel čas, ko bo pridni vinogradnik pobral sadove svojega celoletnega dela in truda. Težke brente, kl jih tako z voljo prenaša, so plačilo za spomladno gnojenje, koljenje, kopanje, za poletno škropljenje v hudi vročini, za obiranje in vezanje in neprestano skrb za ugodno vreme skozi vse leto. Sedaj je teh naporov in skrbi konec za letos, kajti: »Že čriček prepeva, ne more več spat, trgatev veleva, spet poj-demo brat...« . (R) kler ne preusmerijo proizvodnje na druge predmete aH ne prodajo zaloge. Delovni kolektiv, z direktorjem na čelu, se je odločil za drugo pot. Niso odpustili nobenega delavca, pač pa so sc spoprijeli s težavami in jih do avgusta v precejšnji meri premagali. Dočim so prejšnje mesece Izplačevali le minimalni zaslužek, so v avgustu zlezli toliko na zeleno vejo, da bodo izplačali celotni zaslužek in morda še nekaj razlike za nazaj. Naslov pove, kaj tovarna v glavnem Izdeluje, Uda ne pove vsega. Poleg učnih pripomočkov za vse vrste šol in zavodov izdelujejo še vseh vrst pohištvo, razne kovinsko-mehanične predmete in podobno, vse seveda po naročilu. Malokdo najbrž pa ve, da tovarna sedaj Izdeluje tudi dobre kinoprojektorje za šole in ustanove za normalni film, ln po zelo ugodnih cenah. Izdelujejo močne otroške trlciklje na dva sedeža, za katere imajo precej naročil. Vse dele, razen gumijastih obročev, Izdelajo v tovarni. Med drugim izdelujejo tudi vžigalnike lepe oblike. Posamezniki se spodtikajo nad tem, da v tovarni izdelujejo vžigalnike. Zakaj Jih ne bi izdelovali, če Je za nje povpraševanje na trgu in imajo dovolj naročil? V taki prehodni dobi se mora proizvodnja preusmeriti na predmete, ki Jih zahteva trg in ki trenutno nudijo zaslužek kolektivu. Tovarna s svojimi oddelki je sposobna prevzeti tudi vsako drugo naročilo Iz tesnomizarske ali kovinskomehanične stroke. Zdi se nam pa, da Je šibka stran tovarne prodajni oddelek. Danes Je mnoge predmete laže proizvajati kakor prodati, tega so v tovarni v prvem trenutku po sprostitvi prodaje niso dovolj »acedall. Sele v zadnjem času so postavili trgovsko zastopstvo v LJubljani, direktor Alojz Skok pa Je sami potoval v Južne republike, kjer Je sklenil kupčijo za del zalog in si zagotovil naročila za drugo leto. Naše šole Imajo tako slabo opremo in tako pomanjkljive učne pripomočke, da tovarna še dolgo vrsto let ne bo mogla zadostiti vsein potrebam. Treba pa Je več povezave med ljudskimi odbori in sveti za prosveto ter tovarno. Prav tako bi morala naša trgovska podjetja najprvo naročati predmete pri domačih tovarnah, tovarne, odnosno tovarniški kolektivi pa se morajo prizadevati, da izpolnijo vsa naročila po ugodnih cenah. Premalo Je prave trgovske povezave med proizvodnjo in trgom in prav zaradi tega pri nas večkrat kaj žepa. V tej smeri do sedaj tudi ni bilo čutiti v dovoljni meri 'pobude okrajnih ljudskih odborov. Po navadi je tako, da sc za podjetje nihče ne briga, dokler gre naprej, ko se pa ustavi, pa vsi lopnemo po enem ali dveh ljudeh, neglede na sokrivdo drugih. Tudi direktor Tovarne učil je v zadnjem času tarča napadov po radiu ln tudi na sestankih zaradi nekih nepravilnosti in krivde za zastoj proizvodnje. Nimamo nobenega namena zagovarjati tega aH onega, najmanj pa napak posameznikov, ki jih sami radi odkrivamo. Prav tako ne zagovarjamo napak direktorja Skoka, postavljamo pa vprašanje, kako je danes mogoče voditi tovarno samo direktorju, če se partijska ln sindikalna organizacija, upravni odbor in delavski svet ter posamezni delavci zavedajo svojih pravic in dolžnosti? Kako more en Človek vsiljevati svojo voljo 130 delavcem, če Je to proti njihovim In družbenim ko rlstlm? To Je mogoče samo takrat, kadar delovni kolektiv, predvsem pa politične organizacije v podjetju prepuščajo reševanje problemov vsega kolektiva samo enemu človeku. V tem primeru lahko govorimo o sokrivdi vsega kolektiva. Vsake diktatorske poizkuse posameznika Je treba sproti raz-krlnkavatl ln Jih v kali zadušiti. To pa more le kolektiv, ki se polno zaveda svojih pravic in odgovornosti za podjetje ln njegov razvoj. Vse prevečkrat pa srečamo primere, da Je posameznik, ki je za podjetje odgovoren po službeni dolžnosti, prisiljen sam ukrepati v raznih primerih, ker se tako upravni odbor kot delavski svet, partijska ln sindikalna organizacija premalo brigajo za probleme podjetja. Vse kaže, da Je delovni kolektiv Tovarne učil v Črnomlju sedaj že spoznal svojo vlogo pri upravljanju In vodstvu podjetja. To ln pa nova naročila raznih predmetov ln resno prizadevanje vsega kolektiva za zadovoljitev naročnikov, so tudi dokazi, da Je podjetje prebolelo najhujšo krizo in se spet polagoma krepi ter bo nedvomno Imelo I še važno mesto v proizvodnji potrošnih 1 predmetov ln opreme. Navzlic temu pa ne bo odveč, če se za tovarno večkrat pozanimajo tako oblastveni kot politični forumi od Sveta za prosveto ln kulturo prt vladi i.rs, do okrajnega ljudskega odbora in mestnega komiteja. Do sedaj je bilo takega razumevanja tudi premalo. r. NA ZALOGI imamo vse vrste rezanega lesa KUPUJEMO hlodovino vseh vrst in ostali les V MLETJE VZAMEMO žitarice vseh vrst in jih zamenjujemo za les in moko H ja LESNA INDUSTRIJA IN VALJČNI MLIN O R A ČRNOMELJ V Jurjevici so imeli že v drugič odprt partijski sestanek. Tokrat so podali obračun svojega dela in izvolili novega sekretarja. Pri tem je omembe vredno, da so uspeli s pravilnim delom OPO izgraditi zadružni dom, s čemer so ustvarili izvrstne pogoje za razvoj kulturnega društva »Svoboda« in ostale kulturne dejavnosti ter pridobili trgovski lokal in druge prostore za uspešnejši razvoj svoje zadruge. Dom je moderno urejen in je vreden nad 6 milijonov, čeprav so zanj porabili le 900.000 din. Vse ostalo je plod njihovega požrtvovalnega dela. Sama mladina (15 med njimi) je delala pri tem 350 ur. Poročilo in razprava je v celoti pokazala, da partijska organizacija in ljudje v Jurjevici tehtno razmišljajo, kako bi še zboljšali svoje življenjske pogoje in okrepili gospodarsko dejavnost. Zlasti je bilo pri tem govora o okrepitvi nekaterih odsekov 'KZ, nabavi novega semenja, o pripravah za zatiranje koloradskega hrošča itd., kar naj bi bilo že zdaj naloga zadruge. Obravnavali so vprašanja komunalne dejavnosti in za rešitev istih se je pokazala potreba po sklicanju zborov volilcev. Sklenili so, da bodo ustanovili ljudsko univerzo, katera naj priredi več go-spodarsko-političnih predavanj, in da bodo pomagali organizaciji AF2 pri organiziranju gospodinjskega tečaja. Ostro so grajali zanemarjeno delo gasilskega društva in malomaren odnos do gasilnega orodja. Sprejeli so sklep, da bodo sklicali izredni občni zbor in izvolili novo vodstvo društva. Ves potek razprave je bil zelo živahen. Zlasti so razpravljali o pripravan za VI. kongres KPJ in v zvezi s tem sprejeli medzadružno tekmovanje, ki ga je razpisala Zadružna zveza. V ta namen so izvolili tekmovalno komisijo in napravili razpored sestankov po vaseh, da bi s tem seznanili vse ljudi. Imajo pa z ozirom na dosežene uspehe in perspektive vse pogoje, da dosežejo v tem tekmovanju eno izmed prvih mest. -/r. JCina kino novo mk5to predvaja: Od 12. do 15. septembra: italUanskt film »GLUMACl«. Od 16. do 18. septembra: angleški • film »LESNI KONJ«. Od 19. do 22 septembra; Italijanski film »TE2KA POT«. t kino dolenjske toplice predvaja: 12. in 13. septembra: slovenski film »NA SVOJI ZEMLJI«. 14. ln 15. septembra: Jugoslovanski film »DOKUMENTI ČASA«. 17. in 18. septembra: francoski film ■TONE IN TONČKA« Og.&asL Čevljarski pomočnik, vešč gojzaiskega šlvanega dela, dobi takoj službo pri Mestni industriji čevljev v Novem mestu. — Več se poizve pri upravi podjetja. — Mestna industrija čevljev, Novo mesto. Prodam dve njivi, vrt ln vinograd. 10 minut od Smarjevških Toplic. Parcela pripravna za stanovanje. Javna prodaja bo v nedeljo 14. septembra ob dveh popoldne. — Marija Pirkovlč, Družinska vas 44, p. Bela cerkev. Gibanic prebivalstva OKRAJ NOVO MESTO V mesecu avgustu je bilo v novomeškem okraju rojenih 153 otrok, od tega 84 dečkov in 6(1 deklic. Umrlo je 52 oseb, od tega 27 moških in 25 žensk. Porok je bilo 34. Poročilo so se: Sin kmeta Strunnr Milan iz Žužemberka in hči kmeta Obrstar Marija iz Hinj. Sin kmeta Pajk Frano in gospodinja Povhe Ana, oba iz Trebnja. Kmet Kohuan Jože in kmetica Uhan Jožefa, oba iz Trebnja. Sin kmeta Strmec Jože in hči kmeta Fink Marija, oba iz Žužemberka. Posestnik Gabrijel Tomaž iz Trebnja in kmečka delavka Sirk Alojzija iz Vel. Gabra. Mizarski pomočnik LahajTiar Andrej iz Novega mesta in delavka Strajnar Ana iz Zdinio vasi Mali posestnik Udovft Ignacij in gospodi nja Starič Marija, oba iz Mokronoga. Sin kmeta Maršič Juljan iz Sežano in delavka ^krjance Gabrijela iz Tro.elnegu. Sin kmeta Kranžar Slavko in hči posestnika Roretič Pavlina, oba iz Trebolnoga. Gozdar Rerus Jože in hči kmeta Medic Matilda, oba iz Dol. Toplic. Student Staserski Toso iz Ljubljane in kmečka hči Radešček Štefka iz Šentjerneja. Kmečki sin Potočnr .lože in kmečka hči Pavlin Terezija, oba iz Šentjerneja. Bolničar Frankovič Jože iz Brc/ic in gospodinja Pantar Antonija iz Šentjerneja. Progovni delavec Povše Jože in uslužbenka Kum Angela, oba iz Dol. Toplic. Mizar Kastelio Jože in tkalka Progar Va-Icutina, oba iz Mirne peči. Industrijski delavec Uršič Florjan in hči delavca Bradač Marija, oba iz Dol. Toplic. Sin posestnika (Jimermančič Anton in posestnica Kotar Marija, oba iz Gotne vasi. Posestnik Drrnik Milan iz BrSljiua in hči posestnika Kova-čič Jožica iz Cegelnice. Miličnik Turk Blaž iz Novega mesta in drž. uslužbenka Avseo Cveta iz Gotne vasi. Sin posestnika Grahek Jože iz Črnomlja in šivilja Burgar Ana iz Gotne vasi. Podoficir JLA Josipović Mom-čilo iz Novega mesta in tkalka Primo Fa-nika iz Novega mesta. Delavec Kos Marjan iz Gotne vasi in delavka Hočevar Jožefa iz Šmarjete. Zdravnik dr. De Recgi Jože in medicinska sestra Merešol Marjeta, oba iz Novega mesta. Šofer Rijavec Jože in delavka Sedlar Slava, oba iz Straže. Posestnik Korbar Alojzij iz Bučne vasi in hči posestnika Bašelj Slavka iz Kamnja. Sin posestnika Tavčar Avguštin in usldžbenka Macele Jožica, oba iz Novega mesta. Strojni ključavničar Ilor Anton iz Male Cikave in tkalka Petrinčič Boža iz Novega mesta. Oficir-JLA Djaip Ncdeljko in liči upokojenca Kastrevc Fani, oba iz Potočne vasi št. 12. Delavec Repše Jožo in delavka Ma-toz Ljudmila, oba iz Novega mesta. Elektro-inštalater Gorenc Milan in otroška negovalka Frankovič Frančiška, oha iz Novega mesta. Oficir JLA Vučetič Peler >iz Novega mesta in hči kmeta Popovič Marija iz Met Ikie. Profesor Andrič Anatol in profesorica Pintar Marija, oba iz Novega mesta. Želez niški delavec. Kotar Anton iz Mokronoga in delavka Tomšič Olga iz Rakovnika. — čestitamot Umrli so: Sin kmeta Murn Franc iz Vel. Orehka, star 9 let. Kmetica Šiuren Jožefa iz Za-gradca, stara 81 let. Kmetica Papež Terezija iz Zagradca, stara 95 let. Sin kmeta Erjavec Maksimiljan iz Zagradca, star en dan. Kmetica Zeletelj Terezija iz Zagradca, stara 79 let. Hči kmeta Turk Vida iz Žužemberk«, stara dva meseca. Kmet Pečjak Miha iz Žužemberka, star 59 let. Hči kmeta Blažič Anica iz Žužemberka, stara 8 mesecev. Kmet Jare Jože iz Dvora, star 76 let. Krnet Novak Janez iz Dvora, star 53 let. Kmetica Bencina Frančiška iz Dvora, stara 7!) let. Užitkarica Cebular Marija iz Vel. Gabra, stara 80 let. Posestnik Rus Alojzij iz Vel. Gabra, star 78 let. Hči Žagarja Korelc Amalija iz Vel. Loke, stara en dan. Kmet Gospodaric Janez iz Trebnja. star 73 let. Upokojenka Pnžes Ana iz Trebnja, stara 57 let. Mali posestnik Strajeelj Ignacij iz Trebnja, star 58 let. Užitkarica Jeraj Antonija iz Trebnja, stara 95 let. Mizar God-njavec Alojz iz Trebnja, 6tar 59 let. Sin mesarja Plantarič Toni iz Mokronoga, star 4 mesece. Gospodinja Verhovšek Ana iz Mokronoga, stara 85 let. Hči posestnika Skubic Antonija iz Dol. Toplic, stara 7 mesecev. Delavec Novina Alojz iz Dol. Toplic, star 42 let. Sin posestnika Krakar Anton iz Dol. Toplic, star 8 mesecev. Užitkarica Urhančič Neža iz Dol. Toplic, stara 87 let. Snažilka Grabnar Jožefa iz Šentjerneja, stara 59 let. Kmet Radkovič. Anton iz Šentjerneja, star 70 let. Hči delavca Jurečič iz šentJerneja, stara dva dni. Sin delavca Gorenc Janez iz Šentjerneja, star 22 dni. Nabavljač Za-lokar Jože iz Šentjernoja, star 70 let. Gospodinja Cvelhar Jožefa iz Šentjerneja, stara 77 let. Drž. upokojenec Koselj Jože iz Mirne, star 06 let. Gospodinja Slak Magdalena iz Mirne peči, stara 84 let. Užitkar Bučar Janez i/, škocjana, star 83 let. Polje-delka Mulmr Marija iz Škocjana, stara 76 let Sin kmota Avsec Stanislav iz Rakovnika, star en dan. Sin kmeta Povše iz Rakovnika, star en dan. Posestnik Tisoveo Jože iz Rakovnika, star 66 let. Kmet Kralj Janez iz Rakovnika, star 41 let. Soboslikar Keber David iz Dvora, star 44 let. Gospodinja Medvešek Josipina iz Novega mesta, stara 72 let. Hči posestnika Vrtin Danica iz Oragatuša, stara eno leto. Tesar Krizman Jože iz Trebnja, star 42 let. Posestnik Miklič Janez iz Mirne peči, star 68 let. Tesnč Gorenc Ivan iz Tržišča, star 19 let. Siri posestnika Pipan Franc iz Vel. Orehkn, star 13 let. Gospodinja Vasiljevič Angelina iz Črnomlja, stara 76 let. Uči invalida Potoka r Rozalija iz Kimelja. stara 21 let. Gospodinja Škola Marija iz Črnomlja, star 74 let. Posestnik Rabzelj Janez iz Trške gore, star 55 let. Sin delavca Avguštin .ložek i/, Dol. Toplic, star s mesecev. Rudar Jakšič Alojz iz Črnomlja, star 50 let. " OKRAJ KOČEVJE V Juliju se je rodilo v kočevskem okraju 40 otrok, od teh 17 dečkov in 23 deklic. Umrlo je 27 oseb, od teh 14 moških in 13 žensk. Porok je bilo 29. Poročili so set Delavec Pugelj Janez iz Bukovice ln gospodinja Mlakar Angela iz Kibnice. Delavec Križ Franc iz Poaplanlne in poljedelka Žagar Frančiška iz Podplanlne. Voznik O2bolt Peter lz Belice tn poljedelka Malnar Slavica iz Srednje vasi. Kmetovalec Turk Ivan lz Podpreske in poljedelka 2urga Marija iz Lazua. Delavec Draškovič Oton iz Mlake in tovarniška delavka Novak Ivana iz Salke vasi. Rudniški delavec Kožuh Anton iz Kočevja in rudniška delavka Plavc Amalija iz Kočevja. Nameščenec Vlašič Anton iz Kočevja in poljedelka Robnik Štefanija lz Kočevja. Delavec Novak Jože iz Mahovnika in delevka Marc Ivana iz Mahovnika. Poljedelka Podgornik Joža iz Dolge vasi in poljedelec Kašča Viktor lz Dolge vasi. Kovač Bedek Lovrenc iz Kočevja in delavka Kaleč Valerija lz Kočevja. Kudar Turk Josip iz Kočevja in rudniška delavka Jesip Zora iz Kočevja. Nameščenec Bevc Anton iz Koprivnika in nameščenka Kordlš Marija iz Koprivnika. Poljedelec 2alik Štefan iz Koprivnika ln poljedelka Gabor Angelca iz Koprivnika. Poljedelec Malnar Valentin lz Ložin in poljedelka Sti-mac Marija iz Ložin. Poljedelec Ficko Ludvik tz Kočevja in poljedelka Bovec Frančiška iz Kočevske reke. Nameščenec Vodopivec Jože lz Kočevja in gospodinja Virant Silva lz Kočevja. Poljedelec Ivane Ciril iz Kočevja ln poljedelka Tkalec Terezija iz Koprivnika. Nameščenec Ocepek Stane iz Kočevja in natakarica Pugelj Marija tz Kočevja. Poljedelec Janežtč Janez iz Zleb in poljedelka Crnkovič Marija iz Podsten. Poljedelec Crnkovič Ivah iz Podsten in poljedelka Spiletič Ana iz Suhorja. Kmetovalec Turk Anton lz Malega loga in poljedelka Anzelje Milena lz Malega loga. Mesar Mohar Ivan iz Malega loga in poljedelka Debeljak Amalija iz Malega loga. Podoficir JLA Radoš Stjepan iz Ribnice ln kuharica Košmrlj Pavla iz Ribnice. Oficir JLA Matijasević Vlado iz Ribnice in nameščenka Malnar Branka iz Ribnice. Podoficir JLA Pentek Dragotin iz Ribnice in gospodinja G-orše Marija iz Ribnice. Gozdni delavec Smalc Alojzij iz Dolenjih Laz m kmetovalka Lesar Ivana iz Sušja. Kmetovalec Prijatelj Ivan iz Velikih Lašč in kmetovalka Primožič Ivana lz Velikih Lašč. Pečarski pomočnik Milller Walter lz Ljubljane in gospodinja Znidaršič Angela iz Vidma. Kmetovalec Štrukelj Janez iz Velikih Lašč in kmetovalka Levstek Ivana iz Velikih Lašč. — Cesti tamo 1 Umrli so: Kmetovalec Merhar Franc iz Dolenje vasi, star 75 let. Otrok Boje Peter lz Prigorice, star 1 mesec. Delavec Volf Valentin lz •Drage, star 33 let — proglašen k mrtvim. Preužitkarica Mohar Neža iz Novega kota, stara 64 let. Poljedelec Knavs Alojzij iz Slovenske vasi, star 18 let — proglašen k mrtvim. Otrok Zoreč Nada iz Kočevja, stara 1 dan. Gospodinja Kofol Marija iz 2eljn, stara 77 let. Tovarniški delavec Damše Jože iz Kočevja, star 25 let, proglašen k mrtvim. Otrok Juica Marija iz Črnega potoka, stara 1 mesec. Dijak Pirih Viktor iz Kočevja, star IS let — proglašen k mrtvim. Otrok Janež Milena iz Koblarjev, stara 2 meseca. Delavec Žagar Anton lz Borove«, star 43 let — proglašen k mrtvim. Pleskaiskl vajenec Rus Alfred lz Kočevja, star 18 let — utonil. Kmetovalec Cop Franc iz Strojlčev, star 63 let — proglašen k mrtvim. Kmetovalka Kožar Neža iz Slatnika, stara 68 let. Preužitkarica Mr.še Marija iz 21eblča, stara 80 let. Kmetovalec Petrič Anton iz Sodražice, star 72 let. JCmetovalka Belaj Neža iz 2l-maric, stara 80 let. Kmetovalec Andolšek Franc lz Velikih Lašč, star 81 let. Kmetovalec Klančar Franc iz Velikih Lašč, star 74 let. Kmetovalka Zadnlk Marija lz Velikih Lašč, stara 68 let. Dijak Sečnik Marjan iz Velikih Lašč, star 10 let — ustreljen po * nesreči. Delavka Fine Marija iz Vidma, stara 62 let. Preužitkarica Lohkar Frančiška lz Vidma, stara B6 let. Kmetovalec Strnad Janez iz Vidma, star 61 let. OKRAJ ČRNOMELJ V juliju je bilo rojenih 37 otrok (21 deČ kov in 16 deklic). Umrlo je 13 oseb, od Idi 6 moških ia 7 žensk. Poroke so bile štiri. Poročili so se: Kmetijski tehnik Nemec Štefan iz Tur nišča m knjigovodkinja Strnad Helona iz Pristave Kmet Simončič Alojz iz Mladi.*, in uslužbenki, Vukšinič Marija iz Grahrov ca. Kmet Barič. Jurij iz Sodave«vv in da lavka Medved Marija iz Delnic. Kmet J&nič Jože iz Lokvice in kmetica Vran.čar Marija iz Rosalnio. — Čestitamot Umrli so: Kmet Crnič Jože star 79 let iz AdleiSič. Kmet Kramarič Jože star 48 let iz Dol Poke. Delavce Vidoš Janez, star 37 let iz Doblio. Gospodinja Levstik Marija, stara 71 let iz Črnomlja. Kmetica Strugar Marija-stara 65 let iz Črnomlja. Kmet Cesar Alojz star 31 let iz Radovice. Užitkarica Leščaiu ■ Marija, stara 71 lot iz Rosalnie. Kmetica Štefanič Katarina, stara 47 let iz Draš e. Užitkarica Beba Anica, stara 83 let iz Dr.ur Deželak Angela stara 1 leto iz Retja. Kmet Povše Janez star 46 lc-t iz Brezja pri Rožnem dolu Kmet Grcgorič Franc, star 51 let iz Nove lipe Užitkarica Adlešiič Barbara, stara 6« let iz Novose-l TEHHIČNH NMIODILH Zfl PROSLHUO BRIGHD Organizacija cestnega prometa I. Avtobusni promet 1. Avtobusi iz Primorske, Notranjske, Gorenjske in kamniškega okoliša vozijo preko Ljubljano po glavni cesti na Grosuplje, Trebnje. Novo mosto, Kandija, Vavta vas, kjer je prostor za parkiranje. 2. Avtobusi iz Štajerske vozijo v smeri Celje, Sevnica, Trebnje, Novo mesto. Kandija, Vavta vas, kjer parkirajo. 3. Avtobusi iz smeri Krško, Brežice in iz LR Hrvatske vozijo preko Krškega odnosno Brežic mimo Kostanjevice nn Novo mesto. Kanilija, Vavta vas, kjer parkirajo. 4. Avtobusi iz Bele krnjine vozijo preko Gorjancev v Novo mesto. Kundija, Vavta vas, kjor parkirajo. 5. Avtobusi iz Ribniške doline in Kočevja vozijo preko Stare cerkve na Dvor, .goteska, Podhosta, Obrh, kjer parkirajo. Prostor za parkiranje avtobusov (razen onih a Kočevskega) je v Vavti vasi na prostoru LIP. Avtobusi, s katerimi razpolaga prireditveni odbor (ki bodo imeli na sprednjem steklu trikotno oznako) za prevoz kulturniških skupin, vozijo v dneh 13. in 14. septembra po Zgoraj določenih smereh preko Novega mesta, Vavte vasi v Dolenjske Toplice, kjer parkirajo ob cesti med Toplicami in Podturnom. Ti avtobusi so za dan prireditve rezervirani za prevoz v Rog na bazo 20. // Tovorni avtomobili 1. Iz Primorske. Notranjske in Gorenjske vozijo na Ljubljano preko Grosuplja, Krke, Žužemberka, Soteske. Podhoste v Obrh. kjer park irajo. 2. Iz štajerske vozijo v smeri Celje, Sevnici, Trebnje. Občino. DobrniO, Žužemberk, Soteska, Podhosta, Obrh. kjer par-k i rajo. 3. Tz smeri Krško, Brežice in iz LR Hrvatske vozijo preko Novega mesta. Bršljina, Prečne v Gor. Stražo, kjer parkirajo. 4. Iz Litije skozi Radohovo vas. Občine, Dohrnič. Žužemberk. Soteska, Obrh, kjer parkirajo. 5. Iz Bele krajine vozijo preko Semita na Crmošnjice v Podturn kjer parkirajo. fi. Tz ribniške in kočevske dolino vozijo preko Stare cerkve na Dvor, Soteska, Obrh, kjer parkirajo. III. Osebni avtomobili in trfotorna kolesa 1. Iz Primorske, Notranjske in Gorenjske vozijo na Ljubljano preko Grosuplja, Krke, 2užemberka, Soteske v Dol. Polje, kjer parkirajo. 2. Iz Štajerske vozijo v smeri Celje, Sevnica. Trebnje, Novo mesto, Uršna sela, Dolenjske Toplice, kjer parkirajo. 3. Iz smeri Krško, Rrežice in LR Hrvatske vozijo na Novo mesto, ['rfiria sela. Dolenjske Toplice, kjer parkirajo. 4. Iz Litije vozijo skozi Radohovo vas, Trebnje, Novo mesto, preko Uršnih sel v Dolenjske Toplice, kjer parkirnjo. 5. Iz Rele krajine vozijo preko Semiča in Crmošnjie na Podtnrn. kjer parkirajo. 6. Iz Kočevja vozijo preko Stare cerkve na Dvor. Soteska. Dol. Polje, kjer parkirajo. IV. kolesarji 1. Tz Ljubljane: Grosuplje. Višnja gora. Stična (Ivanca gorica), Muljava. Zagradec, Žužemberk, Soteska, Dol. Polje. 2. Iz Litije preko Radohovo vasi. Občine, Žužemberk. Soteska, Dol. Polje. 3. Iz mirnske doline. Krškega in Brežio preko Novega mesta.Bršljina. Straže (preko Prečno) v Dol. Polje. 4. Iz Bele krajine preko Crmošnjic v Podturn. 5. Iz Kočevske, Ribniške doline in Suhe Krajino preko Dvora, Soteske v Dol. Polje. V. Vprega in jahači 1. Tz smori Šentjernej, vasi izpod Gorjancev, šikocjana in Mirno peči vozijo preko Novega mosta, Bršljina. Prečne v Dol, in Gor. Stražo, kjer parkirajo 2. Iz smeri Uršnih sel vozijo preko Sušie v Dolenjske Toplice, kjer parkirnjo. 8 Iz smeri Semiča vozijo preko CrmoS-njic v Podturn, kjer parkirajo. 4. Iz smeri Žužemberka in Suhe krajine vozijo preko Dvora, Soteske v Gor. Polje. Krmo za živino in vedra za napajanje naj vozniki /iri pel jejo s seboj. t VI. Vsa motorna vozila s trikotno oznako na sprednjem steklu smejo voziti v vseh smereh. VII. Tovorni avtomobili, ki bodo prevažali potnike z železniške postaje Novo mesto, vozijo v koloni preko Kandije v Vnvto vas in se po isti poti vračajo po nove potnike. Opozarjamo vse voznike, da bodo križišča in nevarna mesta v območju dirigira nja prometa točno označena z vidnimi cestno-prometnimi znaki. Še posebej opozarjamo voznike vseh pro motnih vozil in vodje skupin, da se strogo ravnajo po cestno-prometnih predpisih, da disciplinirano vozijo pn desni strani in tako omogočijo pravilno prehitevanje. Zlasti pa opozarjamo voznike vprežnib vozil, da se pri prehitevanju motornih vozil umaknejo na skrajni rob ceste oziroma nA izogiba I išc'-a Priporočamo, dn so vsa motorna vozila in ostala cestna vozila nn odrejenih mestih v nedeljo 14. t. m. do S. ure zjutraj Vozila, našteta zgoraj, se vračajo s prireditve v istih smereh v nedeljo po 12. uri. , VIII. Parkiranje vseh vrst vozil Prostori, namenjeni za parkiranje vseh vr6t vozil, bodo vidno označeni (glej skicoj m ponoči razsvetljeni Vo/niki vseh vrst vozil so morajo brezpognjno pokoravati na vodilom rediteljev. Na prostorih zo parki ranje ho urejena servisna služba za nnj nnjnej&a popravila motornih vozil in koles in urejena preskrba za gorivo in mazivo ter trgovina z najnujnejšimi avtomobilski mi nadomestnimi potrebščinami. Pri izbiri prostorov zn parkiranje so se upoštevale terenske možnosti, noben prostoi pa ni oddaljen od prireditvenega prostora več kot pol ure pešhoje, kar je razvidim iz skice Prostori za parkiranje bodo urejeni tako da bo slehernemu vozilu omogočen .neovi ran odhod oh vsakem času Servisno delavnice trgovine z nadomosl nlfdl deli in bencinske črpalke bodo ob pro štorih za parkiranje v Obrhu Podturnu, v Toplicah, Dol. Polju in Vavti vasi ter vidne Shranite današnjo prilogo z navodili udeležencem proslave. Služila vam bo kot vodiči označene. Vozila, ki potujejo na prireditev iz Primorske, naj se preskrbe z gorivom že v Ljubljani. Črpalka za gorivo bo tudi v Žužemberku. Poleg servisnih delavnic ob prostorih za parkiranje v neposredni bližini prireditvenega prostora bodo neprekinjeno odprte še mehanične dtlavnice ob glavnih cestah in to v Grosupljem. Stični (Ivančna gorica), Trebnjem Novom mestu, Vavti vasi (LIP) ter Sevnici in Brežicah. Te mehanič ne delavnice bodo prav tako vidno označene Potrebne mehanične delavnice bodo v Novem mestu za smer proti Brežicam in Trebnjem ter Žužemberku. Vsem avtobusom in kamionom, ki hodo vozili od železnice na proslavo, bodo žigo sali potne naloge na mestih parkiranja. IX. Ostala navodila s Vsa motorna vozila morajo biti v teh nično brezhibnem stanju, posebno tovorni avtomobili za prevoz ljudi. Kamioni morajo hiti posebno pregledani od pristojnih oddelkov za notranje zadeve OLO ali MLO, ki hodo za vožnjo izdajali posebna dovoljenja. Ta dovoljenja morajo biti nalepljena na steklo pred voznikom ter od zunaj dobro vidna. Vsaka skupina, ki potuje na prireditev s tovornim avtomobilom, mora imeti odre jenoga voditelja in po možnosti s seboj rezervnega šoferja. Vodja skupine in šofer tovornega avtomobila skupno odgovarjata za varnost prevoza. Opozarjamo vodje sku pin In šoferje motornih vozil, da bodo iz ločena iz prometa vsa vozila, ki bi jih vozili vinjeni šoferji V interesu vseh ude lezencev, ki bodo potovali s prevoznimi sredstvi, je, da si izberejo take vodje sku pine in take voznike, ki bodo vestno in s čutom odgovornosti Izvršili svojo dolžnost. V primeru prometnih nesreč ali okvar avtomobilov se obračajte na organe Ljudske milice (cestne pešpatrulje in motoriste) ali prehitevajoča vozila, ki bodo javili in oskrbeli z določenih mest takojšnjo intervencijo. Vprežna vozila morajo imeti za vožnje ponoči na levi strani belo svetilko, kolesarji pa za nočne vožnje polog številke še reflektorno steklo. Vozila In kolesarji, ki za nočne vožnje niso predpisano opremljeni, naj vozijo samo podnevi Na prostorih za hramho koles bodo določeni posebni čuvaji, ki bodo prevzemali kolesa v hrambo. Za izgubljene in najdene stvari se obračajte v Toplicah na pisarno »Izgubljeno - najdeno«, ki bo posredovala informacije preko zvočnikov! JI NOVO MESTO TRGOVSKO PODJETJE NA DEBELO nudi vsem kmetijskim zadrugam in državnim trgovskim podjetjem za jesensko in zimsko sezono VELIKO IZBIRO raznega tekstilnega, prehranbenega in drugega blaga Zahtevajte ponudbe! Velika izbira — nizke cene. — Priporoča se Tekoči račon pri NR v Novem mestu št. 616-1-70-200-0 Telefon 158 in 40 — Poštni predal 5 »ROG« - trgovsko podjetje - NOVO MESTO