KOROŠKI SLOVENEC
Naroča se pod naslovom: ..KOROŠKI SLOVENEC"
Kiagenfurt, Hubert-Klausner-Ring 26 — Tel. 13-02
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov:
Koroški Slovenec, uredništvo, Kiagenfurt, Hubert-Klausner-Ring 26
List za politiko, gospodarstvo in prosveto
Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 10 Rpf.
Stane četrtletno: \ SUL — Sfa/-, celolemo: 4 SIK, —
Za Jugoslavijo četrtletno : Din. 26; celoletno: Din. 100
Velikih, močnih zenà!
Slovenska povestnica je slavospev slovenski ženi. Ona naša o Miklovi Zali in Serajnici je povest slovenskega narodnega življenja, ki je vsikdar terjalo Slovenk, pripravljenih darovati za dom in drage svojce tudi svobodo in življenje. Kdor je zrl v ozadje naše kulturne zgodovine, se mu je odkrila čudovita tajna slovenskih velikanov. Anton Janežič, slovenski besednik, bi ne bil, da ne bi bil s svojo edinstveno materjo prečul neštetih dolgih noči ob prvih slovenskih knjigah. Uboga Me-žnarjeva mama v Svečah je morala o-skrbovati kopo otrok, pa je znala kljub-temu posredovati malemu Andreju bogastva, ki jih je poznejši oče koroških Slovencev, Andrej Einspieler, razsipal med svoje ljudstvo. Še Eliceva mati na Mostah pri Brdu bodi v tej vrsti, ker je že njen sin in naš bivši državni poslanec France Grafenauer nekoč sam o njej dejal, da se mu zdi učenejša in izvirnejša od š,e tako modrega profesorja. Če se ozremo še po sedanjih narodnih vrstah od Brda tja do Pliberka, smemo z zadoščenjem istotako ugotavljati, da koroška Slovenka svojega poslanstva tudi danes ni zatajila.
Tudi hvaležnost, katero dolguje slovenski rod svoji ženi, ni od včeraj. V neštetih pesmih, v svojih povestih in rečenicah je postavil dekletu, ženi in materi spomenik, ki bo kljuboval še drugo tisočletje. Saj je celo naša narodna himna le slavospev slovenski mamin in njeni, ljubezni.
Naš čas in položaj vpijeta že sama po velikih, močnih Slovenkah. Da bi bile vse materinske osamelemu in zapuščenemu ljudstvu, da bi bile vrtnarice v mladih, danes usihajočih gredah, da bi bile čuvarice tisočletne zakladnice slovenske kulture, da bi bile končno zdravnice in duhovnice ljudstva, ki se ga polašča nova nezavednost!
Koroška Slovenka, kakršno bi hoteli imeti mali in veliki otroci:
Naj bi v sebi ohranjala podobo prave žene, bila bitje srca, močne volje, uda-nosti v trpljenju in gorju, globoke in iskrene vernosti. Tako bo še zanaprej skriti življenjski motor naših družin, osrčje skromnih slovenskih vasic, duša vsega slovenskega ljudstva. Nevidna žrtvenica bo venomer darovala sebe v službi svetih vzorov. Nosila nam bo mir, ljubezen, prijaznost, veder pogled v bodočnost, vero v pravico. Slejko-prej bi ne vedeli, kam z revolucionarkami, sebičnicami, izdajalkami ženske biti, nevednicami, brezbožnicami. Naš rod bi hotel danes še vsebolj videti v svojih hčerah velike, resnične žene Ju-ditinega junaštva, poguma device Orleanske, Zaline zvestobe.
Ne bo težko dekletom in ženam, ki so ohranile prvine svojega značaja, z ljubeznijo zajeti svet slovenskega duha, njega veličino, globino in lepoto. Žena, ki ume gledati s srcem, z lahkoto objame svežino slovenske barvitosti in krasoto slovenske zemlje, njenih gora in dolin, njenih vasic in domov. Žena, ki zna posluhhiti srčnim utripom, ima dober posluh za blagoglasje slovenske govorice in za milino slovenske melodije. Žena, ki gleda v vsakomur najprej človeka, bo vedela prisluhniti glasovom sorodnih duš in jih povezati v veličastno harmonijo narodne družine. Bitje, ki ga je največ plemenitih srčnih čustev, z lahkoto sledi ustvarjajoči sili slovenskega duha v tisočletju njegove zgodovine in kulture, njega polnosti in mladosti in še njega bodočnosti. Saj je slovenstvo v svojem zadnjem bistvu le nebeško krasen odtenek ljubečega
in v ljubezni izgorevajočega srca, pokornega božjim in naravnim postavam.
Družina ostani slejkoprej kraljestvo slovenskih deklet, žena in mater! Iz družin raste naša bodočnost, v družinah bodi prva slovenska šola, čitalnica, koncertna dvorana in oder. V vlogi vzgojiteljice in učiteljice bo Slovenka še zavestneje in še požrtvovalnejše ko doslej mladi in najmlajši rod učila svetega spoštovanja materne govorice, bratom in sestricam bo posredovala dobrine slovenske kulture, očeta in mater bo bodrila v vedri slovenski zavednosti. Učila bo slovenski rod slovensko moliti, misliti, govoriti in peti. V našem položaju je zavedna družinska narodna vzgoja dvakratno nujna in potrebna in Slovenka se ji ne bo smela in ne bo hotela odtegniti.
Mnogo slovenskih mož in fantov služi domovini v sivi vojaški službi. Lažje jim bo, da vedo, kako so njihove sestre, neveste, žene in matere prevzele nase poleg gospodarskega bremena še breme narodne prosvete. Res je, v voj-
nem času se kulturno življenje in udejstvovanje umika z velikih prostorov v zatišje vaške in farne družine. V okrilju naših soseščin pa je še kraja dovoij za slovensko knjigo, pesem, list, še voljnega posluha dovolj za dobro besedo, za hvalo in grajo. I tod bo Slovenka branila čast slovenske govorice, dobro ime slovenske kulture, pravico slovenskega rodu. Na. mestu mož in fantov bo granitni branik naravne pravice in božje postave.
* Veliki sv,et se polahno obrača proč od mrkega razumarstva, ki je napravil iz življenja tako nevesel račun. Obrača se proč od „jaz-a“, ki je raztrgal v drobce občestva družin, stanov in narodov. Pravijo ostrovidei, da je bil dosedanji svet v znamenju moža in razuma. Dostavljajo še, da bodo nova stoletja dajala več besede srcu in čustvu in da bodo spet izgovorila svet in narode odrešujočo besedico ,,mi“. Če je temu tako, potem je naša današnja prošnja dvakratno umestna in nanjo odgovor Slovenki dvakratna zapoved.
Angleži obstreljevali Narvik. Letala so zadela z bombami angleško križarko pred Narvikom, v Moldefjordu so potopila 3 prevozne parnike in 4 poškodovale ter sestrelila 3 sovražna letala. — V nedeljo so letala z bombami zadela tri angleške križarke ter poškodovala 4 prevozne parnike.
Jugoslavija in Rusija.
Minuli teden je dospela v Moskvo jugoslovanska delegacija. Pogajanja za trgovinsko pogodbo so v teku. ,,V ò 1 k . Beobachter“ podčrtava ta dogodek, da je tem pomembnejši, ker Jugoslavija od oktobra 1917 do danes Rusije pravno ni priznala. Še sedaj je bilo treba posredovanja ruskega poslanika v Ankari, da je prišlo do prvega zbližanja obeh držav. Jugoslovanski listi, tako posnemamo po dunajskem časopisu, navajajo, da je vsled angleške blokade Jugoslavija že čutila pomanjkanje nekaterih surovin. Tudi Anglija skuša poživiti svojo trgovino z Rusijo in so v teku predpriprave. Ali bodo Rusi ustregli želji angleških listov, ki terjajo, naj Rusija ukine svoje dobave Nemčije, pa je dvomljivo.
Še iz Jugoslavije. Dr. Maček, namestnik min. predsednika, je v ostrih besedah odklonil vse poizkuse, ki imajo za cilj zopetno upostavitev stare monarhije. Dejal je, da so Hrvati, ki so bili v monarhiji razdeljeni na tri upravne enote, dodobra izkusili habsburški jarem in ne gojijo zanj prav nobenih simpatij. Vsi Jugoslovani brez izjeme tovrstne načrte restavracije najodločneje odklanjajo.—- V drugi izjavi je dr-Maček poudaril, naj se Jugoslavija, Rumunija, Bolgarija in Ogfska gospodarsko še bolj strnejo, ker so vse pretežno agrarne države in jih velike industrijske države posamič lahko izrabljajo. Ideal bi bil, če bi se vsi balkanski narodi gospodarsko popolnoma združili.
Francija in Italija.
Francoski min. predsednik Reynaud je započel akcijo za zbližanje z Italijo. Francoski poslanik v Rimu se je v te svrhe mudil v Parizu in došel nato z instrukcijami nazaj. Medtem pa je zadržanje neuradnih angleških krogov Anglije Italiji manj prijazno. Nedavno je posl. Morrison izjavil, da je za Italijo najboljše, če ostane v vojni proti „nacizmu“ lepo ob strani in si ne opeče prstov. Tržaški poslanec Giunta ga je v fašistični zbornici zavrnil, da se angleška sila nahaja v umiku in da se bo Italija najbrže udeležila vojne proti nadvladi plutokratičnih držav. List ,,Mesaggero“ je Angležu odgovoril, da bo Italija na njegova izzivanja odgovorila s puškami. Medtem je Reynaud že priznal neuspeh svojega poizkusa. Mussolini pa je na proslavi ustanovitve Rima dejal, naj Italija še naprej posveča pozornost delu in oborožitvi.
Amerika ostane ob strani.
Amerika je pričela volilni boj za novega predsednika, katerega volitev se vrši v vigredi 1941. Nasproti si stojita dva kandidata, demokrat Roosevelt in republikanec guverner Garner. V otvoritvenem volilnem govoru je Roosevelt poudaril, da hoče vlada vo-čigled svetovnemu položaju ostati mirna in razsodna'1. Vojn v Evropi in A-ziji se ne bo udeležila." — Medtem so listi objavili, da je vlada odobrila prodajo 188 ladij in od teh 91 zapadnima silama, ki hočeta svoje po vojni razredčeno brodovje izpopolniti. Visoko število letal je Amerika prodala Kanadi. Kanada je nadalje pokupila ladje ameriških milijonarjev in jih bo uporabljala za obrežno stražo.
Minister Ribbentrop izvaja iz najdenih uradnih listin:
Anglija in Francija sta nameravali napad na
Norveško.
V soboto 27. m. m. je zunanji minister Ribbentrop ob navzočnosti diplomatskih zastopnikov ter časnikarjev govoril o predzgodovini nemške vojaške akcije v Norveški. Nemške čete šo namreč našle pri vjetiH angleških častnikih in v arhivih norveške vlade listine, ki dokazujejo: Anglija in Francija sta se že dalje časa pripravljali, da zasedeta Norveško. Norveška vlada je bila o njuni nameri poučena. Sprijaznila se je s tem dejstvom in je hotela stopiti na stran Anglije in Francije. Angleška namera se je izjalovila, ker je Nemčija nekaj ur prej izvedla svoj pohod na Norveško.
Nemška protiakcija, ki se je pričela 9. aprila zjutraj, je prišla baš pravočasno, da je preprečila izkrcanje ang-leško-francoskih čet. Ko so odgovorni državniki Anglije in Francije videli, da so njihovi načrti šli po vodi, so se gospodje Chamberlain, Churchill, Halifax in Reynaud postavili pred javnost in so nemški nastop ostro obsodili in zagotovili, da sami niso imeli nikdar na-
Jugoslovanski knez-namestnik Pavel
je 28, aprila praznoval svoj 47. rojstni dan, h kateremu mu je iskreno čestitala vsa Jugoslavija in kraljevini naklonjeno inozemstvo, ki zre v knezu spretnega voditelja jugoslovanske državne politike.
mena, da bi razun polaganja morskih min karkoli podvzeli v Skandinaviji. Te trditve so lažnjive. V bojih pri norveškem kraju Lillehammer so nemške čete vjele poveljujoči angleški bri-gadni štab in našle pri njem celotni angleški operacijski načrt za zasedbo Norveške. Iz načrta kakor tudi iz vojaških povelj izhaja, da je bil 6. in 7. aprila odrejen pristanek angleških čet na norveških tleh. Tako se je nek angleški bataljon že nahajal na parniku „Glasgowu“, ki je plul proti Stavan-gerju. Ko pa so Angleži 8. aprila izvedeli o nemški mornarici, da je izplula v smeri proti Angleški, so parnik takoj poklicali nazaj.
Vse te trditve najdejo svoj dokaz v listinah, zaplenjenih v vladnem arhivu v Oslu, oziroma v dnevnikih in izjavah angleških častnikov in vojakov, ki se nahajajo v nemškem ujetništvu. Dokaze je nemška vlada predala javnosti v obliki 4. bele knjige. —
Izjave ministra v. Ribbentropa so v-zbudile v svetu veliko pozornost. Italijanski listi so v tej zvezi naprtili norveški vladi dobršen kos krivde na sedanjem položaju, ker je postopala u-prav lahkomiselno, drugi listi dostavljajo, da so s tem izpričana angleško-francoska stremljenja, da se vojna razširi.
Velike angleške izgube.
Nemški poročevalski urad javlja številke angleških pomorskih izgub v bojih za Norveško. Od 9. aprila so Angleži izgubili 5 križark, 7 rušilcev, 14 podmornic in 3 transportne ladje. Zadetih je bilo nadaljnih 7 vojnih ladij, 8 križark, 4 rušilci, 1 nosilec letal in 8 transportnih parnikov. Skupno torej utrpi Anglija v dosedanji vojni za Norveško 57 ladij.
Novi nemški uspehi v Norveški.
Koncem minulega tedna — tako se glasi poročilo vrhovnega vojnega poveljstva — so nemške čete sovražnika, kjerkoli se je zoperstavljal, zavrnile in svoj hitri pohod nadaljevale, podpirane od zračnega brodovja. Vzhodno od Bergena so zasedle Voss, pri Stavan-gerju skupno zajele doslej 241 častnikov in 2921 vojakov ter 22 topov in 267 strojnic. V noči na 27. april so
Teden 'sz besedi,
Kaj pravi ameriški admiral? Nemški listi so prinesli napoved ameriškega admirala Taussiga, da stoji Amerika tik pred vojno z Japonsko, če njena gospodarska in finančna sredstva ne bodo zadostovala, da obvarujejo Kitajce pred Japonci. Japonska z zasedbo Kitajske še vedno ne bo imela dovolj petroleja, gumija in cinka ter bo te surovine iskala na Filipinih in v Nizozemski Indiji. Zato je — tako je navedeni admiral dejal — potrebno, da se Amerika bori ob strani Anglije, Francije in Nizozemske. — Ta napoved je izzvala v Ameriko silno pozornost in drž. tajnik Hull je izjavil, da je napoved zgolj zasebno admiralovo mnenje.
Suez in Gibraltar sta ključ do Sredozemlja — tako piše Regime Fascista — in dokler je ta ključ v posesti Anglije, je neodvisnost Italije samo pobožna žeija. Šele ko bo Italija Angliji iztrgala posest obeh, bo resnično svobodna.
Na neki norveški progi je bil smrtno poškodovan Losy, ameriški vojni ataše v Stockholmu. Medtem ko so se spremljevalci skrili v predoru, je prosto opazoval letalski boj v zraku in bil zadet od bombnega drobca.
V	Jeruzalemu so odkrili judovsko podzemsko orožarno z bombami, puškami in strelivom.
Za drž. komisarja zasedenih norveških pokrajin je kancler imenoval višjega prezidenta Terbov,en-a, ki je neposredno njemu podrejen.
V	Škotski se je smrtno ponesrečil angleški letalec King, ki je s svojim letalom vozil Chamberlaina v Nemčijo.
Donava je ob iztoku v morje poplavila enajst vasi.
Angleška policija je v indijskem mestu Lacknau povodom protiangleških demonstracij streljala ter tri osebe u-bila in nad 50 obstrelila.
V	norveškem mestu Bergen so nemške čete odkrile skladišče s 380.000 pari vojaških škornjev, namenjenih Angliji. Škornje so zaplenile.
Za Nemce v Varšavi je bila dograjena moderna opremljena bolnica.
Rumunski kralj je prepovedal oboroženim trgovinskim parnikom plovbo po Donavi.
Angleška vlada je dodelila šetu gen. štaba tri namestnike in sicer za mornarico, letalstvo in vojsko na kopnem.
Finski olimpijski odbor je sklenil, da olimpijskih iger leta 1941 ne bo izvedel.
Italijanska vlada je dala v prvih mesecih t. 1. zgraditi 588 novih kmečkih domov za 725 družin. Stroški so znašali 35 milijonov lir.
Italijanski guverner v Libiji, marša! Balbo, se namerava z letalom podati v Somalijo nakljub poročilom, da hoče egiptovska vlada preprečiti polet preko svojega .ozemlja in ovirati zračno zvezo med italijanskimi kolonijami.
Italijanska študijska komisija pod vodstvom rimskega vice-guvernerja Monturija je posefila nemške utrdbe ob Gornjem Renu.
Belgijska vlada preds. Pierlot-a je minuli četrtek odstopila. Borila se je za tako imenovani jezikovni zakon, po katerem bi v vsakem vzgojnem in šolskem uradu sedela dva uradnika, prvi
3} nase
„Reich — nezmagljiva trdnjava".
K kanclerjemu rojstnemu dnevu je govoril tudi vodja SA-čet L u t z e in dejal med drugim: „Zmaga bo naša, če vztrajamo pri starem duhu, poti in cilju. Naš duh je vera v Adolfa Hitlerja, naša pot žrtev in naš cilj Nemčija resnice, časti in svobode. Starim, sitim narodom stojijo nasproti mladi in zatn rani, kapitalizmu nasproti delo in zlatu kri. Skrbeti hočemo, da bo nemški narod ena sama trdnjava, močna ko granit, oblikovana iz moči in vere, nezmagljiva kakor zapadne utrdbe iz železa in betona".
Nove „prejemščine“ pri oddaji nepremičnin.
S 1. majem je stopila v veljavo nova odredba, ki spreminja dosedanje državne doklade za prodajo, predajo in darovanje nepremičnin. Pri kupni pogodbi se odrajtajo državi 3%' zemljiško-pridobitnega davka (Grundenverb-steuer) in do 2% pokrajinske doklade. Za vknjižbo v zemljiški knjigi se plača V2 % ■ Kdor prodaja sorodnikom v prvem redu (sinu, vnuku, pastorku), plača samo 14% prejemščine sodniji. Kdor nepremičnine daruje zakonskemu drugu, sinu, vnuku ali pravniku, plača prispevek v odstotkih vrednosti in sicer do vrednosti 30.000 RM. darovane sinu ali soprogu, in do vrednosti 10.000 RM, darovane vnuku ali pravnuku, 0%, in od teh vrednosti naprej v rastoči višini odstotkov do 30^' pri darovanju nepremičnin v vrednosti 4 milj. RM. Tudi prispevek na dediščino (Erbgebiihr) znaša 0(T od 30.000 RM oz. 10.000 RM in od teh vrednosti naprej postopno več do 30%, doklada na prispevek (Erbgebiihrenzuschlag) znaša 40% prispevka. Prispevek na zapuščino (NachlaBgebiihr) se istotako stopnjuje od 0% do 12%. Ostali prispevki in doklade odpadejo.
Iz gospodarskega življenja.
Drž. nadzorstveni urad za kreditne zadeve je odredil, da se zniža obrestna
Podlistek
Ferdinand Goetel:
Sredi stepe.
(16. nadaljevanje.)
„Moj zlati!" je pojasnjeval kuhar, medtem ko je vlekel na plan ponev, ki je bila še včeraj pravi okras taborske kuhinje, „pravi človek si zna pomagati v vsaki potrebi. Še bolje, da te vasi ni. Nisva še prišla daleč pa lahko že kaj vedo o nama. A tu naju niti vrag ne zagleda. Ta trava gori vendar brez dima kakor vžigalica.
„Aha,“ je pritrdil Vukinčič, „lepo gori ogenj. Tu bi lahko celò prenočevala."
„To pa ne! Na večer bo gotovo vas. Morava se pošteno naspati, ker naju čaka dolga pot. Niti malo nas ne mika, da bi se naselili v tem zanikrnem kraju .. . Kajne, Schmerzenreich?" je pobožal psa po glavi.
Pes ga je resno pogledal, zamahnil z repom po snegu in s celim jezikom obliznil roko, ki se je iztezala proti njemu.
„Ali si videl, Vukinčič?" je ganjen dejal Sabo, „ali si videl, kaj je napravil? Zvestejšega bitja še nisem videl, odkar živim.‘Oni pa ... da bi ga zastrupili!... Oh, podle duše", je rohnel in se jezil zmerom huje.
,,Eden kakor drugi, razen Niklasa!" Obvladal se je in žalostno sklonil glavo. „Da! Samo Niklas! A oni bi zastrupili
tudi Niklasa, če bi šlo za njihovo jet-niško ugodje. Ubogi Niklas! Če bi ga ne ovirala bolezen, bi šel gotovo z nama!"
„Sneži", mu je segel v besedo Vukinčič in se zagledal v visoko nebo.
„Seveda! Deževalo bi težko, ko je mraz. Stopi rajši k ognju, ker bova prècej marširala dalje."
Po obedu sta se znova odpravila na pot. Ni šlo več tako hitro kakor zjutraj, kajti sneg je bil zmerom globlji in stepa polna kotanj. Vukinčič se je zdaj pa zdaj ozrl na obrežno trstje, ki je nejasno migotalo že v veliki daljavi. A Sabo se je neisprosno držal kompasa. Če se je zdaj pa zdaj ustavil, je storil to samo zato, da se je s ponosom ozrl na njihovo sled, ki je rezala stepni krog s premerom, ravnim kakor strela.
Pozno zvečer sta vendarle naletela na neko človeško naselbino. Bilo je potujoče kirgiško krdelo, ki ga je zalotil mraz na pol poti do zimskih taborišč. Tolpo psov, ki so jima pritekli nasproti, je hitro prepodil Schmerzenreich. Ostalo je opravil Sabo s tem, da je zgrabil za vrat častitljivega prebivalca najlepše koče in ga vrgel ven. Kljub temu ju je ponoči silno mučil mraz. Veter, ki se je dvignil ob pozni uri, je bril skozi tanke stene zasilne koče.
Drugi dan sta velikodušno zaužila ko-štruna, ki ga je njima na čast .zaklal lastnik koče. Sabo je videl v tem znamenje, da se bo skoraj že začela pokra-
z znanjem flamskega in drugi valonskega jezika. Na izrecno kraljevo željo je bila nato demisija razveljavljena.
Enajstim delavcem, zaposlenim pri gradnji zapadnih utrdb, je'kancler podelil železni križ, ki je najvišje odlikovanje frontnega vojaka.
Ponesrečil se je letalski kapitan inž. Henke, ki je leta 1938 preletel Atlantski ocean v obeh smereh. Povodom njegove smrti so se ameriški listi spominjali njegovih junaških poletov.
Ruski in bolgarski gledališki igralci so se domenili o izmenjavanju nastopov v Moskvi in Sofiji.
države
mera za vloge od 3 na 21/4%, istotako se zniža mera za posojila za pol %. — Nemške kreditne zadruge Vzhodne marke so odslej udružene v dve zvezi s sedežem v Inomostu odn. Dunaju. Za komisaričnega načelnika žiro-centrale za Vzhodno marko je bil imenovan dr. Stiegleitner v načelstvo je bil med drugimi poklican ravn. Gottwald iz Celovca.
Oddaja železnih plotov in ograj.
Drž. komisar za uporabo starega ma-terijala je odredil, da se morajo oddati železni plotovi in žičnate ograje. Tozadevna akcija se je že otvorila in bo svoje delo dovršila do konca avgusta t. 1. Namestnik pokr. vodje dr. P a c h -n e k je ljudstvo pozval, naj je pripravljeno za navedeno akcijo in naj jo po svojih močeh podpira.
Razglas dež. glavarja Koroške.
V posebnem pozivu je dež. glavar v. P a w 1 o w s k i izrazil željo, naj ga stranke, izvzemši v nujnih slučajih, v torkih in petkih zaradi njegovih nujnih uradnih poslov osebno ne posečajo.
Vesti 15 Jugosfavijo
Slovensko-hrvatski kulturni stiki.
Slovenski literarni večer v Zagrebu, o katerem smo že kratko poročali, je bil važen dogodek v zgodovini kulturnih stikov med Hrvati in Slovenci. O tem so pričali vsi hrvatski listi, ki so prinesli na vidnem mestu obširne ocene o nastopu slovenskih pisateljev in pesnikov v Zagrebu. Posebno pomembne besede je izrekel slovenskim gostom v pozdrav predsednik Društva hrvatskih književnikov dr. Ilija Jakovljevič, ki je med drugim dejal: „Poz-dravljamo vas kot glasnike slovenskega naroda, s katerim nas vežejo stare, zgodovinske vezi, osnovane na skupnih interesih naših narodnih prostorov in naše narodne usode. Slovenci so poleg istrskih Hrvatov krajna veja slovanstva na zapadu, kateri so izdržali v
jina, kjer prebivajo dobri ljudje. Zato je tudi odločil, da odideta takoj po zajtrku, čeprav je bila videti stepa zelo nejasna, ter je Vukinčič čenčal nekaj, češ da nima rad, ako se nebo in zemlja dotikata. Gotovo je menil veter, ki je podil po stepi cele oblake snežnega prahu in popolnoma zabrisal mirno črto obzorja.
Komaj sta prišla iz nižave, v kateri se je zaslonilo kirgiško taborišče, ju je zagrabil prvi zagon viharja. Kratki sunki vetra so vršeli nad njima sipali v obraz cela prgišča suhega snega. Za tem je sledit divji metež zračnih tromb in snežnih vrtincev.
Sabo se je hotel delati pogumnega.
„Popolnoma me spominja na bojno črto," je sopel in se ni ustavil niti ob najhujših zagonih vetra; „od vseh strani pritiskajo. Človeku se zdi, da je prišel konec sveta, pa gre vendarle dalje in se mu nič ne zgodi. Poglavitno je, da ne izgubiš glave. Kakšna večja vas mora biti že prav v bližini. Treba je le iti zmerom proti severu."
A ko je čez nekaj časa spet izvlekel kompas, se je izkazalo, da kaže igla v to stran, onadva pa gresta v nasprotno. Jezen je velel obrniti, da bi dohitela zgrešeni kos poti. Pri ponovni preizkušnji pa se je izkazalo, da gresta spet v napačni smeri. Tedaj je Sabo poskusil iti s kompasom v roki. Pa kaj, ko so mu prsti skoraj zmrznili.
Po bornem okrepčilu ju je zalotil
zgodovini najtežje borbe za svoj obstoj. Slovenski narod je imel v zgodovini vedno pripravljenega sobojevnika in močno ozadje v hrvatskem narodu. Eden najbolj izrazitih dokazov skupnega nastopa obeh narodov je kmečki punt za časa Matije Gubca, ko so se hrvatski in slovenski kmetje ramo ob rami borili za staro pravdo. To je sicer ena najžalostnih dob v naši skupni starejši zgodovini, a obenem ena najglob-jih po svojem pomenu. V novejši dobi je postalo sodelovanje vsebolj značilno in pomembno, zlasti med Hrvati in Slovenci v Istri in na Primorskem. Te skupne borbe so nas tako povezale, da smo postali nerazdružljivi prijatelji, da še več, bratje v sreči in nesreči".
Kulturne vezi z Italijo.
Pod naslovom „Kulturne vezi z Italijo" piše belgrajski list „Ravnoprav-nost" sledeče: „Po podpisu političnega sporazuma v Belgradu so se izboljšali i ekonomski i kulturni odnošaji med Jugoslavijo in Italijo. V zadnjem času se Italija mnogo prizadeva, da bi čim bolje seznanila naš narod s svojo kulturo. V ta namen so bili ustanovljeni tudi instituti za italijansko kulturo v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Na ta način bo mogoče, da se seznanimo z bogastvom italijanske kulture in da bomo lažje zasledovali razvoj kulturnih in političnih prilik v Italiji. V Jugoslavijo namreč že prihajajo v večjem obsegu italijanske publikacije, knjige, revije in časopisi. Naj bi izkoristili priliko tudi naši kulturni delavci, ki se jim nudi za razširjenje izmenjave kulturnih dobrin z Italijo. Italija bi bila lahko ugodno tržišče za slovensko knjigo, posebno z ozirom na 650.000 Jugoslovanov, ki živijo v Julijski Krajini. Italijanske oblasti bi v tem pogledu načelno ne delale težkoč, zlasti v kolikor pride v poštev nepolitična literatura".
To in ono. — 20. aprila zvečer je imel v Ljubljani nemški pesnik Karl Waggerle recitacijski večer, katerega je poselilo poleg številnih članov ljubljanske nemške kolonije tudi večje število zastopnikov jugoslovanskih oblasti in kulturnih društev. — V Zagrebu je preminul grško-katoliški škof dr. Nja-radi. — Regent Horthy je odlikoval jugoslovanskega trgovinskega ministra dr. Ivo Andresa ob priliki njegovega bivanja v Budimpešti z najvišjim mad-jarskim odlikovanjem. _________________
Podjunska kult. društva, pozor! V
nedeljo 5. majnika ob pol 3. uri pop. se vrši v dvorani dobrlaveškega prosvetnega doma vigredih okrožni sestanek društvenih vodij in tajnikov Podjune. Na sporedu poleg izročitve pismenih imenovanj vodjem še petje, poročila in važen govor. Udeležba obvezna!
zgodnji mrak na odprtem polju. Prenočevala sta v luknji, ki sta jo izkopala v snežnem zametu. Zjutraj je Vukinčič izjavil, da ne čuti kar nič utrujenosti v nogah. Kljub temu si je moral Sabo zelo prizadevati, da ga je pregovoril za nadaljnjo pot. Ko je Vukinčič potem tožil zaradi bolečin, ga je Sabo ozmerjal in ga imenoval popolnega bebca. Saj mu ni mogel povedati, da so mu noge zmrznile.
Kompas pa je zalučal v sneg in zemljevid prepustil vetru. Ko se je čez kratek čas Vukinčič sesedel na popolnoma golem polju, sredi najhujših zagonov viharja, ni zinil niti besedice več, ampak je posadil le Schmerzen-reicha k njegovim nogam, da bi jih grel s svojim telesom.
„Samo trenutek, Sabo," se mu je nasmehnil Vukinčič, »takoj vstanem! Boš videl, takoj pojdem dalje!"
Sabo ga je sočutno pogledal.
,,Zdi se mi, dragi Vukinčič, da ne pojdeva nikoli več od tod."
,,Ali bova tu prenočevala?"
„Kakopa!“ je jezno odvrnil Sabo. »Kako si neumen, Vukinčič," j,e dodal nepotrpežljivo, »ali ne razumeš, da sva zgrešila in da naju bo vzel vrag?!"
»Pa si pravil, da bo vas . . .“
,,Tu ni nikakih vasi! Kdo bi hotel stanovati v takile prekleti puščavi!"
,,No ... in kompas?"
(Dalje sledi.)
V	v
Gironi nase jemlje
0 gorskih kmetih.
Dižavna kmečka organizacija za Tirolsko in Predarlsko je priobčila zanimive številke. Štela je otroke gorskih kmetij in ugotovila nenavadno dejstvo: čim višje leži kmetija, tem bolj je oblagodarjena z otroci. Na Tirolskem je organizacija skupno zajela 12.016 kmetij v višini od 350 do 2000 metrov in v Predarlski 7953 kmetij v višini 200 do 2000 metrov. To sta dve tretjini vseh tirolskih in štiri petine vseh predarlskih kmetij. Za Tirolsko je na ta način ugotovila, da pride na stari rod po pet otrok in na sedanji rod po 4 otroci. Razmerno največ otrok imajo kmečke družine v višini 1600 do 2000 metrov, kjer je ena sama družina v starem rodu povprečno stela sedem in v sedanjem rodu šest otrok. — V nasprotju z doslej veljavnimi predsodki o rentabilnosti in upravičenosti višinskih kmetij je organizacija nato naglasila, da je ta „visokorodni'1 del nemškega naroda, katerega gospodarske in življenjske prilike niso prav nič rožnate, najdragocenejši in najplemenitejši in je torej velika dolžnost države in njenega vodstva, da ga z vsemi sredstvi podpreta v njegovem boju za obstoj na njegovi zemlji.
Korenitost tirolskih in predarlskih kmetov, teh žilavih grč kova Andreja Hoferja, je že pravo zgodovinsko dejstvo. To gorsko ljudstvo je. dika kmečkega stanu. Primerjati bi ga morda smeli hercegovskim kmetom, katerih malih domovi čepijo ko orlovska gnezda v slikovitem, neplodovitem hercegovskem skalovju in katerih visoko vzravnane, moške postave nimajo para v vsej Evropi. Poznane so tirolske in predarlske kmetije v strminah, ki ne dovoljujejo več nobene vprege in je treba ves pridelek znositi domov na hrbtih. V primeri s temi kmeti se naši gospodarji kje v kapelških hribih, na Obirskem, v hribovju Slovenjega Plaj-berka ali kje v hribih severno od Vrbskega jezera nahajajo naravnost v paradižu, četudi se najdejo ,,-modre1' glave, ki tudi kmetovanja le-teh ne morejo razumeti in opravičiti.
Kdor bi gorske kmetije razsojal zgolj iz gospodarskih vidikov, bi kmalu zapadel mnenju, da je pametnejše, če bi te kmetije služile za planine in pogozdovanja, ljudje pa bi se zaposlili Ivjerkoli v nižinah. Sedanje prilike, ki v naših krajih dajejo veliko prednost živinoreji, razveljavljajo sicer tovrstno modrovanje že po sebi, kajti dobro oskrbovane gorske kmetije z razvito živinorejo so danes v marsičem na boljšem ko dolinske kmetije, ki se bavijo i s poljem i z živino. Res pa je, da je delo v gorah tudi kljub temu mnogo napornejše in življenje znatno skrom nejše.
Kmečki rod v gorah je posebne krvi. Naravi in njenim silam je izročen v večji meri ko dolinsko ljudstvo. Cesto se mora divje boriti s sproščenimi naturnimi silami ter jim trgati svoj pridelek in imetek. Njegovo delo na travnikih, v gozdovih in še doma ni prav nič komodno, marveč zahteva vse njegove moči. Rod v gorah ne sme poznati nobene mehkužnosti in nobenega posebnega udobja, kajti življenje in delo v višini ne preneseta mehkužne-žev in slabičev. S tem seve ni rečeno, da v gorah ni bolezni in nič slabosti, a to so samo sence, ki spremljajo svojevrstni, poguma in odpornosti polni boj za vsakdanji kos črnega gorskega kruha.
Menda nismo več daleč od dobe, ki bo ceno življenja merila z drugimi merami. Danes še je v nas ukoreninjena misel: čim udobnejše in komodnejše je življenje, tem lepše je! Žrtve se vprek bojimo in naj si je v naš osebni prid ali' v korist družine, doma ali naroda. V hlastanju za čim manjšo^ žrtvijo propadamo mi, propadajo naše družine in propadajo naši domovi. Kajti vse veliko in malo življenje je zgrajeno samo na žrtvi in čim več kdo žrtvuje, tem večja mu je sreča. Iz žrtve se^ najprej rodi veselje in jači pogum za življenje, ojačena življenjska volja zmaguje tu-
di velike napore z lahkoto in vliva člo veku neko tiho zadovoljstvo in zavest notranje sreče. — To je miselni svet gorskega ljudstva, ukoreninjen v več stoletno tradicijo in globoko vernost. Kako naj sicer razumemo, da kdo vztraja pri težkem delu in se kljub temu v svoji družini ne boji blagoslova številnih otrok?
Za vsak narod — tudi za naš slovenskih — je rod gorskih kmetov velik zdravstveni, nravni in gospodarski kapital. Tod je zadnja in najsilnejša korenina narodnega debla, ki kljubuje tudi najhujšim viharjem. Ta korenina srka sok zemlje in toploto sonca in ju daje skozi deblo v najmanjše vejice in v vrhove. Iz gorskega ljudstva se pre-raja rod v dolini krvno in duševno. Če bi se kedaj izselil rod hribov in gorà,
3i usahnil glavni vir narodnega zdravja in življenja.
Tako hočemo s spoštovanjem zreti na družine, ki živijo nebu in soncu bližje nego mi. Klobuk dol pred gospodarjem in gospodinjo z hribov in gorovja! Raskava je njihova dela vajena roka, od vročine in skrbi so razorana njihova lica, od težke gorske hoje je morda u-pognjen njihov hrbet, a v njihovih prsih bije zdravo, življenja veselo srce.
Zbiranje za Rdeči križ. Kancler je pozval ljudstvo, naj daruje za Rdeči križ in se tako oddolži vojakom, ki zastavljajo svoje življenje v obrambi države. Predvidena je sledeča organizacija zbiranja: V času od aprila do avgusta bodo člani NSV mesečno enkrat zbirali po hišah, dvakrat pa se bo v poletju pobiralo na cestah in v javnih lokalih.
Doslej največji transport izseljencev iz Kanalske doline je dospel minulo soboto v Št. Vid ob Glini. Bilo je vseh nad 300 oseb. Na kolodvoru jih je ob prihodu pozdravila SA-godba, iz Celovca je prispel vodja izseljevalnega urada stotn. Maier-Kaibitsch. Po pozdravu so bili Kanalčani odpremljeni v Breže, Krko, Št. Donat in Lòlling.
Klagenfurt — Celovec. Koroško glavno mesto se sme ponašati, da je po uspehu cestne zbirke nemške policije med vsemi mesti Velike Nemčije drugo mesto. Povprečno je daroval vsak Ce-lovčan 74 pf. Drž. vodja SS-čete je celovško policijo posebej pohvalil. — Železne ograje v mestu že izginjajo. Tako so zaenkrat spravili male železne ograje na javnih trgih. Delavci imajo navodilo, naj postopajo pri tem previdno, da se ne bo kazilo lice mesta. Sedaj pridejo na vrsto še ograje in plotovi zasebnih vrtov. — Vsa neobdelana zemljišča in stavbišča v mestu in o-kolici bodo pritegnjena za pridelovanje zelenjadi. Za kvadratni meter je določena najemnina 2 pf. Najemnino bo sprejemala organizacija NSV. Lastniki neizrabljenih parcel so bili pozvani, naj taiste takoj javijo pristojnemu uradu, ki jih oddaja po prosti izbiri v najem interesentom.
Prosvetni tečaj za dekleta dne 24. aprila je posetilo nad 60 tečajnic iz vseh krajev slovenske Koroške. Že število samo dokazuje, da naša dekleta nikakor nočejo stati ob strani, ko gre za biti ali nebiti slovenske koroške družine. Sodelovale bodo na način, ki odgovarja dekletovemu značaju, in se posebno v času, ko stojijo njihovi očetje in bratje na fronti, trudile, da izpolnijo nastalo vrzel v narodno-pro-svetnih vrstah. Tečaj sam je bil izpolnjen s predavanji, petjem in prizori. Tečajnice so sledile posamnim točkam z velikim zanimanjem in bodo sprejete smernice rade izvajale v zasebnem in narodnem življenju. Prosvetna zveza in njene organizacije smejo biti novih, idealnih sotrudnic iz srca vesele.
Neuhaus — Suha. (Požar). Skoro vsako leto imamo pri nas na kaki strehi rdečega petelina. Vendar smo ogorčeni zastrmeli, ko smo v četrtek 18. t. m. zjutraj zvedeli, da je ponoči ob pol 12. uri izbruhnil požar pri |5d. Jancu V dveh urah je bilo vse imetje najem nika Jožefa Katza uničeno. Zaenkrat so zamogli dognati, da se je ogenj
vnel v kopi slame, ki se je nahajala za hlevom. Orožniki so storilcu že na sledi. Najemnik zasluži največje usmiljenje.
Mittlern — Metlova. V soboto 13. aprila je nenadno izbruhnil požar pri pd. Mežnarju. Očividno so se vnele saje, ker je najprvo rdeči plamen bruhnil iz dimnika. Ogenj se je naglo širil in kmalu zajel tudi cerkev. Tako je kazaška fara, ki itak ni prebogata, za gotovo dobo oropana podružniške cerkve. Upamo, da ne predolgo.
Wiederndorf — Vidra ves. Dne 22.
aprila smo spremljali k zadnjemu počitku Dijentiševo mater. Rajna ni bila samo dobra družinska mati in skrbna babica, marveč vseskozi vzgledna krščanska žena, ki je rada pomagala pomoči potrebnim, in zavedna Slovenka, ki s,e svojega slovenstva ni nikdar sramovala. Težko prizadeti družini izrekamo toplo sožalje, blaga mati naj počiva v božjem miru!
Zeli — Sele. „ . . . kakor mene v prah trohnoba, kmalu tudi vas zdrobil", tako so zapele cerkvene pevke v slovo na grobu nenadno vsled zastrupljenja krvi preminule Katarine Lajmiš, pd. Mežnarjeve v Selah. Nihče ni mogel verjeti, da je resnica, da nas je ona tako nepričakovano hitro zapustila ter se preselila k svojemu Gospodu. Z njo izgubi župna cerkev svojo skrbno oskrbovalko. Z največjo vnemo je skrbela za red v božji hiši. Posebno rada je kinčala oltarje in grobove. Bila je zvesta članica Marijine družbe, pri svoji Materi je našla tolažbe.v svojih neredkih težkih urah. Še dan pred smrtjo je sprejela svojega Gospoda za popotnico. Rajna Katrej je bila tudi zavedna Slovenka in je junaško branila slovenske svetinje in slovensko čast. Svojim sosedom je rada pomogla in so mnogi radi hodili k dobri ženi po nasvete. Oči vseh so bile rosne, ko smo njeno truplo polagali v božjo njivo v petek, dne 18. t. m. Žalujočemu bratu izrekamo globoko sožalje, blaga žena naj pri Bogu sniva božji sen.
Sredi dela je omahnil (Keutschach-Hodiše). — Na Jurjevo 24. aprila smo spremljali na zadnji poti posestnika Jokeja Marka pd. Mavhlarja iz Ležb. Bil je rajni kmet, da mu ni bilo para, in je uprav kot kmet umrl — sredi dela. V zgodnje jutro je šel še tešč orat na njivo, nekako ob 10. uri mu je žena prinesla zajutrk na njivo, nakar je s svojim delom nadaljeval. Nenadno za plugom omahne in pade mrtev na brazdo. Zadela ga je kap. Rajni je upravljal dvoje posestev in to z vzorno skrbjo. Zapušča tri fante in hčerko ter ženo-vdovo. Sam veren in narodno zaveden je vodil tudi svojo družino v krščan skem in slovenskem duhu. Naj mu bo njegov Gospodar milostljiv, hudo udarjeni Mavhlarjevi družini izrekamo naše iskreno sožalje!
Koroški drobiž. — Pri Močuli ob Libeličah je po neprevidnosti igrajočih se otrok dvakrat začel goreti tamkajšnji gozd, a so gasilci večjo škodo preprečili. Posestniku Juncu v Močuli je pogorelo gospodarsko poslopje. Vnebohod 2. majnika je bil na izrecno kanclerjevo željo proglašen za praznik.
—	Na nakaznico za jajca oddajajo za čas od 26. aprila do 5. majnika 7 jajc.
—	Statut mesta Beljak predvideva, da stojijo odslej nadžupanu župan, mestni komornik in trije svetniki ob strani. — Za okraj Celovec se glasom odloka okr. glavarja pobira pri oddaji nepremičnin k zemljiško-pridobitnemu davku doklada 2%. — S 1. oktobrom 1940 se prične v Celovcu 18 mesečni tečaj za babice. Prošnje se vlagajo na dež. vlado najpozneje do 1. avgusta.
—	Tudi baterije za žepne svetilke se odslej oddajajo samo proti posebnim nakaznicam. — Z 16. majnikom se smejo zaprte steklenice kupovati le, če se pri nakupu oddaja enako število zamaškov. Zamaške (čepe) bomo torej odslej skrbno hranili. — Z oktobrom 1940 bodo morale biti na kolesih za nočno vožnjo zadaj pritrjene rdeče lučke. Zaenkrat bodo dovoljene navadne svetilke. — Termin za vpisovanje v seznam kupovalcev petroleja je podaljšan do 10. maja. Dotlej naj se vsak, ki rabi petrolej, vpiše pri svojem trgovcu.
Mučna pomota.
Piše Hani W.
Pri Hribarju je velika žalost. Vsi sosedi so se zbrali v veliki sobi, da bi pomolili par očenašev za dušni pokoj Hribarice. Vsi so bili, vsaj zdelo se je tako. Ob koncu molitve pa je le nekdo vprašal:
„Za božjo voljo, kje je Gorjanec?" Vsi so se spogledali. Gorjanca ni bil med njimi. Kar navrh je nekdo prišel v vežo in že je stal med odprtimi vrati — Gorjanc.
„No kje pa hodiš?"
„Primojduš! Kozo sem iskal. Izgubila se je ali pa jo je nekdo ukradel." „Ježašnak!“
Nekateri so majali z glavami. Ana-žova Mojca pa je takoj vedela, kaj je treba.
„Najboljše bo, če to fajmoštru naznaniš. Čim prej, tem bolje! Jutri labro oznanijo. Morda pa le dobiš kozo nazaj."
Vsi so prikimali in Mojca je nada-jevala:
„Naš Pepček lahko zleti v župnišče.
V dveh urah je nazaj. Obenem pa lahko pove, da je Hribarica že rajna."
„Šmentano,“ je rekel Gorjanc in zamahnil z roko, „to ni slaba misel. Popoldne sicer sam grem v vas. Am-Dak, Bog ve, če najdem župnika doma." „Pepček! — Pepček!"
Mojca ga je poklicala. Stal je v kotu in mirno poslušal, kaj so govorili.
»Pepček" mu je naročila Mojca, »pojdi k fajmoštru, najprej pozdravi, že veš kako, potem pa reči: Hribarju je žena umrla, Gorjancu pa so kozo ukradli. Če bi tako dobri bili in to o-znanili. Razumeš? Veš, kako boš rekel?"
Pepček je prikimal in že je bil v veži . . .
Župnik je sedel pri svojem pisalniku. ^red seboj je imel velik, razgrnjen časnik. Nenadoma so se odprle duri in župnik se je prestrašil. Zazdelo se mu je, da je stopil v sobo skrivnosten duh.
»Pepček", je dobrovoljno dejal župnik, „če prideš, moraš najprej potrkati! Si me razumel?"
Pepčku so se tresla kolena. Kri mu je udarila v lica.
»Nič ni hudega, Pepček! No, kaj pa je, povej! So te mama poslali?"
Pepček je prikimal, nato pa je jeclja-je odgovoril: »Hribarju so . . . so . . . so r. . kozo ukradli ... in ... in Gorjancu je žena umrla. Če bi to oznanili!"
Župnik je dolgo časa meril Pepčka. »Je to res?"
»Mm, res."
»Gorjancu žena umrla! Si že priden. Zavoljo pogreba bomo jutri uredili. Je itak nedelja. Je že prav."
Pepček je brez pozdrava zdrknil skozi duri in župnik je vedno ponav-Ijal:
»Gorjancu žena umrla, pa je nisem poznal! Tako malo se brigam za svoje farane!
Popoldne se je župnik sprehajal na svojem vrtu ob cesti. Molil je brevir in včasih motril mimoidoče. Glej, po cesti je stopal z lenimi koraki Gorjanc. Župnik ga je takoj zapazil. Stopil je na cesto in čakal, da je prišel mimo. »Dober dan, gospod župnik."
»Bog daj, Gorjanc", je odzdravil župnik z mehkim glasom.
»Moje sožalje, Gorjanc! Pa vas je takšna nesreča zadela!"
„Aah,“ je dejal Gorjanc prijazno, »da le večja ni.“
»Ali je bila že bolj letna?"
»Stara je že bila!"
»Kaj pa bodo zdaj otroci?"
»Hm, otroci . . . Zaradi mleka mislite .. . No, mleka je še imela, to je res. Čeprav jo je bila samo kost in koža, vime pa je imela kot kaka mlada.” Župniku je padel brevir iz rok, široko je odprl usta.
»Ali se nista dobro razumela, da tako govorite? Ali pa je bila huda?"
»Huda? ... Ah čisto nič! Pa kako pohlevna! Moj starejši, Jurček jo je molzel zjutraj in zvečer."
Župnik se umaknil korak nazaj. »Vam je žal, gospod župnik . . . Mene nič ne zadene. Imam že mlado za-
daj. Pa kako lepa je! Vi bi se je ne mogli nagledati.“
Župniku je zastala sapa v grlu. Gorjanc pa je mislil, da se gospod posebno zanimajo za njegovo gospodarstvo. Zato je nadaljeval:
„Ko sem imel še staro, sem nekoč obe, staro in mlado, zaprl skupaj v hlev. Šmentano, opolnoči slišim ropot. Vstal sem in šel pogledat.
Ko stopim v hlev vidim, da sta se dajali celo noč. Stara je bila hujša kot mlajša. No, takoj popadem staro in jo vlečem ven . . . Nato jo zaprem v svinjski hlev. Pa je bil pokoj vso noč. No ja, da imam le mlajšo. Za to bi pa jokal! . . . Napako ima l,e to, da črez plot skaka. Mislim, da to dela vsaka mlada . No, včasih je tako razposajena, da imam veselje! Če jo ven spustim, takoj zgine za kakim grmom. Nato je ne prikličem več. Vse zastonj. Moram jo poiskati. In ne spravim je domov, preden se z njo malo ne po-igram.“
,,Gorjanc! Gorjanc!" ga je prekinil župnik, „to je hudo! Pridi jutri po maši k meni! Tako ne gre več!“
,,No ja, bom pa prišel. Bova se pač bolj pomenila o gospodarstvu. Srečno!"
Gorjanc je šel z lenimi koraki po cesti. Župnik je dolgo gledal za njim. V njegovih očeh se je prikazala solza.
„Kdo bi verj,el“, je dejal sam pri sebi, „da bo prišel Gorjanc tako daleč: Žena mu je umrla, on pa govori tako nespoštljivo o njej. Ko je še živela, je imel drugo, mlajšo babo pri sebi. Svet, pravim, je dandanes čisto pokvarjen. Obe je zaprl v hlev. Kakšne manire! Pa svojo pravo ženo še v svinjski hlev. Umevno, da sta se tepli! Pa kaj se uganja? Pohujšanje daje celi fari.
Dolgo je premišljeval župnik. Vsakokrat, kadar se je spomnil na Gorjanca, je Vzdihnil.
v
JtasG gospodarstvo
Zakaj preiskava zemlje?
V zadnji številki smo priobčili odredbo, po kateri sme pristojni urad odrediti preiskavo slehernega koščka zemlje. Ker vlada glede upravičenosti tovrstne odredbe še velika nejasnost, hočemo o preiskavi zemlje spregovoriti podrobnejšo besedo.
Od pravilnega gnojenja in pravilnega krmljenja zavisi uspeh obdelovanja in kmetovanja. To je stara resnica. Od obeh je gnojenje večja umetnost, ker zahteva težje znanje, namreč poznavanje lastnosti, obdelane zemlje. Zemlja molči, četudi jo napačno gnojimo, do-čim žjval vidno javlja svoje zadovoljstvo ali nezadovoljstvo nad krmljenjem.
Tudi rastlinstvo na polju in travnikih rabi hrane. Hrano daje zemlja in sicer vsaka zemlja po svoji kakovosti. Pičle zemlje dajejo pičlo hrane, mastne boljšo. Peščenina je skopa, črna prst često samo enostransko bogata. Vsaka zemlja hrani svoje snovi in le-te za-visijo od njene uporabe, lege in sestave. Rastline spet vsaka po svoje uporabljajo v zemlji se nahajajoče snovi, vrhutega vplivata na prehrano rastlin tudi podnebje in vsakokratno vreme. Čim hladnejše je podnebje in čim bolj skopo s toploto vreme, tem več je treba rastlinam hrane. Velja nadalje pravilo: čim dragocenejša je rastlinska vrsta za človeško prehrano, tem skrbnej-še mora biti zbrana zanjo hrana. Končno je za prehrano rastlinstva upoštevati tudi gospodarsko stran. Nikakor ni pravilno kmetovanje, če se s čim o-bilnejšim gnojenjem in čim večjimi drugimi izdatki skuša doseči čim večji donos. Vsako obdelovanje zemlje pozna svoj višek in ta je podan, če donos še krije gospodarske izdatke.
Dobra letina porabi neprimerno več hraniva kakor slaba. Obstoja tudi že jasen številčen pregled o tem, koliko hrane porabijo razne rastlinske vrste n. pr. žito, okopavine, metuljčnice i. dr. Žita rabijo več dušika, a le slabo prebavijo dušik, ki ga jim nudimo neposredno po gnojenju. Ječmen rabi malo hrane, a ljubi obilno gnojenje. Prebavlja namreč samo lahko rešljive kalijeve spojine, a porabi razmerno malo kalija. S tem hočemo povedati, da je pravilno gnojenje velika umetnost in zah-
teva temeljito, zelo temeljito znanje. Saj imamo opraviti z živimi organizmi rastlim, ki svojih občrutij zadovoljstva in nezadovoljstva ne morejo drugače javiti kakor z večjim ali manjšim pridelkom.
Če torej hoče država smotrno voditi pouk o pravilnem gnojenju, je to za kmetijstvo zelo hvaležno delo. S pomočjo pristojnih uradov, ki razpolagajo z vsemi potrebnimi pripomočki in sredstvi, se bo gospodar lahko poučil o kakovosti svojega grunta in bo z veseljem sprejel navodila o pravilnem njegovem gnojenju.
Seme rdeče detelje ima vsled izosta-lega uvoza visoko ceno. Kdor more, bo letos gledal, da pridela čim več semena. Najboljše je deteljo sejati po kaki okopavini n. pr. krompirju. Za vse-janje sta najboljša zimska rž in letni ječmen. Na mastni zemlji detelja rada poleže. Višinska lega njive je podrejene važnosti, paziti je treba samo na zgodnji mraz, ki uniči često cele njive. Da je deteljno bilje močno zrastlo, svetujejo gnojenje s tomaževo moko in kalijevo soljo. Na hektar porabimo do 25 kg semena, pri čemer pazimo na dobro kakovost. Za seme jemljemo o-bičajno drugo deteljo, ker je pri njej seme najboljše. Torej je zgodnja prva košnja toplo priporočljiva. Seme spravljamo, ko postane rumeno-violetno, mlatev je najboljša v hudem zimskem mrazu. Na hektar lahko pridelamo do 400 kg semena.
Kdor se brani višje proizvodnje, ni sposoben za kmeta. Tako se glasi sodba nekega dednega sodišča. Šlo je v tem primeru za starejšega gospodarja, ki se ni prav nič brigal za pozive intenzivnejšega gospodarstva in obdelovanja. Nič se ni zmenil za to, da bi si o-skrbel umetni gnoj in nabavil potrebne stroje, malo mu je bilo mar za to. da so se njegovi sosedje posluževali vseh mogočih akcij in pomoči, da svoje kmetijstvo času in zahtevam primerno intenzivirajo. Prišel je pred sodnika, ki je razsodil, da gospodar, ki se prav nič ne briga za pozive in pobude države in kmečke organizacije, ni sposoben za kmetovanje. Gospodar, ki se ne da poučiti in ki trdovratno gospodari do nekdanjem površnem kopitu, ni rojen za kmetovanje. Tudi kmetijstvo pozna iznajdbe in novosti, katerih uvedba je le prekoristna. Sodba ie končno določila, da prevzame kmetijo njegov sin-edinec.
Pravilno škropljenje na vrtu. — Mnogim je zelenjadni vrt najvažnejši kos njihovega grunta. Naj vedo, da je u-speh vrtnarstva zavisen v veliki meri od pravočasnega in pravilnega škropljenja. Nikdar naj ne uporabljajo vode takoj, ko so jo zajeli iz studenca ali dobili pri vodovodu. Voda za škropljenje naj bo stara vsaj dva dni in izpostavljena soncu in toploto, potem šele uteši hudo žejo zelenjadi. Skrbni vrtnarji pridajajo vodi nekaj kokošjega ali golobjega gnoja, za kar so kumare, buče, ohrovt in še druge rastline zelo hvaležne.
Soja-fižol je hvaležen sadež, ker o-bogati zemljo z dušikom in rahlja plasti. Zemlja naj bo srednje kakovosti in lahka, najboljša je rahla ilovica. Fižol sam se drago prodaja in sicer po 56 RM za stot. Povprečno se pridela na hektar do 14 stotov, pri dobri pripravi tudi dvajset stotov. Kdor hoče imeti dobre njive in še nekaj cvenka v žepu, naj sadi sojo.
Sitnih vrabcev, ki napravijo veliko škodo pri žitnem in drugem semenu, se ubranimo na tri načine. Ponekod jim od aprila do avgusta jemljejo jajca in razdirajo gnezdeca. Nekateri pripravljajo tem čudnim gostom umetna gnezdišča, katera v poletnih mesecih stalno nadzorujejo ter jim odstranjajo jajca. Na prodaj so končno tudi že posebne pasti za vrabce, a niso predobre, ker so posebno stari ptiči sila zviti in kmalu pogruntajo človekovo namero.
Celovške tržne cene preteklega tedna. Govedo:	Voli A 91, B 83; biki A 81,
3 73; krave A 80, B 74 do 77, C 65, D 46; junice C 67 do 69. D 52. — Svinje 150 kg in več 117, 135 do 149 kg 115, 120 do 135 kg 113, 80 do 120 kg 109, 60 do 80 kg 99, pod 60 kg 99. — Teleta 115 do 140 pfenigov za 1 kilo gram žive teže.
Zanimivosti 13 vsega sveta.
Nekaj pogledov v trenutke, ko se človek poslavlja od življenja.
Pri nas si predstavljamo smrt kot okostnjak s koso v roki. Otroci se je manj boje kakor odrasli, odrasli spet manj kakor starčki. Smrtni boj Azijca je drugačen od onega Evropejca, umiranje kmeta spet drugačno od živčno razkrojenega meščana. Kitajec umira z nepopisno udanostjo, Afganci se ne jočejo ob smrti najožjih sorodnikov. Indi pa so morda ob smrti najbolj zbegano ljudstvo. V predkrščanski dobi pa so si nekatera ljudstva predstavljala smrt kot spečo deklico, ki počiva v naročju matere-noči in brata-spanca.
Zdravnik Robert Kenna, ki je stal ob smrtni postelji stotine ljudi, je dejal, da smrtni strah izgine z obraza v trenutku, ko napoči zadnja ura. Drugi zdravnik, ki je umiral, pa ostal živ, pripoveduje:	„Izgubil sem najprej čut
tipanja, potem vida, nato okus in nazadnje vonj. Nasprotno se je sluh še bolj okrepil. Po telesu sem čutil, kakor da me po prijetni kopeli zavijajo v rjuho. Naenkrat je mraz lezel z nog v meča in kolena, slišal sem prihajanje in odhajanje svojcev, jok in brisanje z robci. Cul sem, kako so zdravniki pritrdili domačim da umiram, kako me je pograbil neki šum, da sem izgubil zavest in zaspal . . . Bilo je to smrtno hropenje, ki sem mu zaenkrat ušel . . .
Nekje je lokomotiva odrezala nekemu potniku obe nogi. Prestrašene gledalce je tolažil z vzlikom:	»Prijatelji saj
nič ni, prav nič." Umrl je, ne da bi vedel za svoje stanje . . .
Agonija je samo zadnje migljanje migotajoče svečke. Naj bo smrt kakršna koli, v samem dejanju umiranja ni trpljenja. V območje smrti moremo stopiti z isto lahkoto kakor v življenje. Ko je Sokrat že umiral, je začutil težo v nogah. Legel je na hrbet in ni čutil stisljajev, ko ga je mož, ki mu je prinesel strup, grabil za mrzle noge. Ko je bil spodnji del telesa že ves hladen, je Sokrat naenkrat dvignil glavo in dejal možu, naj nenudoma nese k sosedu petelina, ker so mu ga dolžni ... Na vprašanje, če ima še kaj naročiti, je veliki grški filozof utihnil, bil je že mrtev . . .
Škorpijon — samomorilec. Že rimski pisatelj Plinij piše nekje o tem, da napravi škorpijon, ako je od vseh strani obdan z ognjem, iz katerega se ne more rešiti, samomor s tem, da si zabode lastno želo v telo. To Plinijevo ugotovitev potrjujeta sedaj dva afriška misijonarja, ki sta ujela živega škorpijona. Okrog škorpijona sta namreč v krogu s primerno širino postavila žareče oglje. Krog je bil tako velik, da se je škorpijon po njem neovirano gibal. Škorpijon je sprva tekal sem in tja in ko je uvidel, da ne more nikjer ven, se je postavil na sredo kroga in se z lastnim želom zabodel v tilnik.
Hudiča je ubil. Te dni se je neki v gostilni v Despotovcu hvalil kmet Maksim Svetanovič, da je na bregu Resave srečal hudiča in ga po srditem boju zabodel. Nekaj mož je šlo pogledat na breg Resave. Tam pa niso našli hudiča, ampak brodnika Milana Avramo-viča, ki je ležal mrtev v mlaki krvi. Stevanoviča, ki je bil šele pred kratkim izpuščen iz norišnice, so zaprli.
Praprot koristna za pranje perila. Kdor živi v bližini gozdov, kjer raste praprot, naj si na nabere velike množine. Suho praprot pa naj požge v peči ali štedilniku; pepel daje namreč iz-
vrstno sredstvo za prirejanje luga, v katerem peremo perilo. Lug napravimo prav tako kakor iz pepela bukovih drv. Lug praprotovega pepela je še boljši, ker nadomešča tudi milo, kar je za današnje razmere važno, da vemo. V lugu iz praprotovega pepela oprano-perilo lepo diši. Tudi je praprotov lug docela neškodljiv.
Jutranji ptičji koncert. Povsod ga slišimo v rosnih sončnih jutrih. Prvi začne naš znanec, gospod kos. Že ob treh zjutraj, ko zlato sonce še spi, začne kos svoje pesemce, ki se zdijo, ko da poslušaš srebrno piščal. Kmalu za njim se dramijo razne druge vrste pevcev, ki neumorno hvalijo stvarstvo. Čimdalje več — glasnejše in prijetnejše je to petje, ta godba, cel koncert. Zadnji se ob 5. uri iz svojih pernic izmota gospod vrabec, neugnani predrz-neš in potepuh. S svojim kar nič prijetnim čebljanjem tako hiti kakor bi hotel vse prevpiti in vse zamujeno nadomestiti.
Evropski narodi so se naučili računanja od Arabcev. Podlaga vsega našega računstva in števila sama pa so indijskega izvora. Arabski trgovci so v 8. stoletju prišli na svojih trgovskih potovanjih v Indijo. Tam so se naučili pisanja števil in so prinesli to modrost s seboj v Bagdad, prestolico arabske države. Posebnost indijskih pisanih števil je v tem, da moreš samo z devetimi števili in z ničlo napisati vsako, še tako veliko število. Predvsem pa je mogoče z njimi računati. Za to so bila starejša številčna pravila, na primer rimska, prenerodna. Italijanski trgovci so ob času križarskih vojn iz potovanj po Mali Aziji indijska v svojo domovino Italijo in so jih po njihovih posredovalcih imenovali arabska štefila. Od tu so se hitro razširila po-ostali Evropi.
Par ja smeti
Poročno darilce. Mladi Janko se je poročil z brhko Micko, nečakinjo znanega skopuha. Po poroki vpraša Janka prijatelj: „Si dobil mnogo poročnih daril?" Janko: »Hvala, mnogo! Skoraj vsi prijatelji in sorodniki so mi poslali kako 'srebrno reč." —- Prijatelj: »Tudi tvoj stric Franc?" — Janko: ,,Ta pa mi je poslal škatljico kreme za čiščenje srebrnine."
Pozna tožba. Sodnik: »Kako, pred letom dni Vam je toženec dejal, da ste gorila, in sedaj šele tožite?" — Groga: »Veste, gospod sodnik, včeraj šele sem videl v cirkusu to grdobo; prej nisem videl, kakšen je gorila."
Zakaj? Sinček: »Zakaj, oče, je bit Adam prej ustvarjen kakor Eva?" — Oče: »Zato, da je mogel nekaj besedi spregovoriti."
Umetnost za šalo. Jajce v steklenici. Zažgi kos papirja in potisni gorečega v steklenico. Pusti, da nekoliko časa gori. Nato pokrij odprtino steklenice s trdo kuhanim jajcem (brez lupine) tako, da ne propušča zraka. Ko ogenj v steklenici ugasne, se jajce zdaljša in zleze polagoma v steklenico.
Na planini. Turist: »Zakaj so vaše krave na planini tako suhe? Ali ni paše?" — Pastir:	»Ah, kaj še! Krasni
razgled občudujejo, pa pozabijo na pašo."
Urednik: Dkfm. Vinko Z w i 11 e r, Klagenfurt, Achatzelgasse 7. - Založnik: Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem. — Tiskarna J. Leon sen., Klagenfurt, Domgasse 17.
Zahvala.
Vsem, ki so rajnega župnika in duh. svetnika preč. g.
Jožef*a Vìntaròa
spremili na njegovi zadnji poti, izrekamo najlepšo zahvalo. Posebno se zahvaljujemo preč. g. msgr. Val. Podgorc-u za njegov ganljivi govor v cerkvi, preč. g. Kindlmann-u za poslovilne besede ob grobu, kakor vsem drugim č. gg. duhovnikom od blizu in daleč, č. šolskim sestram, cerkvenim organizacijam, zastopstvu Hranilnice in posojilnice, skupnemu pevskemu zboru, faranom šmihelske župnije ter vsem ostalim.
Zahvala velja vsem darovalcem krasnih vencev in cvetja in vsem, ki so rajnega obiskali v njegovi bolezni.
Šmihel pri Pliberku, meseca marca 1940.
št 17	NečaKinja in ostali sorodniKi.