dne Ib. septembra 196J, ob otvoritvi 3. koncilskega zasedanja
Koncelebracija
Na misijonsko nedeljo se spominjamo vseh tistih številnih narodov in plemen po širnem svetu, ki jim še ni zasvetila luč prave vere in ki še niso sprejeli osrečujoče Kristusove blagovesti. Mi se pa spominjamo tudi vseh tistih, ki so nam po veri in krvi blizu, a so zapustili svojo domovino čer iščejo dela med drugimi narodi ali pa si pri njih spopolnjujejo svoje znanje.
Žalostne skušnje prejšnjih desetletij so vzrok, dragi rojaki, da nas včasih resnično skrbi, ati boste toliiko stanovitni, da na tujem ohranite nuj večji dar božji: katoliško vero, v kateri ste bili poučeni in vzgojeni Pa tudi ohranite neizmerno dobrino: zvestobo svoji materini besedi, z njo Pa zvestobo vsemu bogastvu, ki ste ga z materino govorico sprejeli.
Sveta vera, ki ste, jo sprejeti, je vesoljna, je za vse kraje in vse čase, za vse narode in vse dežele ter vse celine. Sveti Pavel pravi: „En Bog, ena vera, en krst.“ Velika milost božja je bila za vas, \da vas je že mati, ko ste P majhni sedeli na kolenih, učila spoznavati enega Boga v treh osebah, ki nas je ustvaril in odrešil ter nas, posvečuje, učila o Jezusu, ki nas je s svojo smrtjo na križu odrešil, učila tudi o materi Mariji, ki jo moramo Prisrčno častiti in se ji priporočati in tudi o angelu varuhu, ki vas tudi Pted tujimi ljudmi zvesto varuje. Mati vas je prva učila, v molitvi se z Bogom pogovarjati.
O vsem tem ste bili pozneje pri verouku in pri pridigah podrobneje Poučeni. Brž ko ste prišli k pameti, ste svojega Očeta v nebesih tudi vzlju-bili, se z njim radi v redni jutranji in večerni molitvi pogovarjali. Radi ste s,e ravnali po njegovih zapovedih, ker ste ga ljubili in verovali, da nas tudi on neizmerno ljubi. Prepričani ste bili in to ste še danes, da živa vera v Boga in življenje po njegovi volji, posvečevanje Gospodovih dni s sveto Ptašo in prejemanjem zakramentov, človeka naredi v srcu zares močnega in zadovoljnega, čeprav mu življenje s križi in preskušnjami ne prizanaša.
Tej veri in temu življenju po njej se tudi na tujem ne smete izne-Veriti. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi postali kakor ovce, ki so se med tujimi ljudmi zgubile in razkropile.
Zlato novodošlim starejši radi pomagajte, da najdejo tudi na tujem takoj cerkev, kamor bodo hoditi k nedeljski maši, in duhovnika, ki jim bo zual v domačem jeziku oznanjati Kristusov nauk in njegove zapovedi in pri katerem bodo mogli v domačem jeziku prejemati svete zakramente. Potreb-je, da se med seboj obiskujete v krščanski ljubezni ter v stiski radi drug drugemu pomagate. Tako boste vsi lažje stanovitni v veri, ki ste jo spre-
jeli. Tako bodite tudi na tujem ena družina, ki jo veže ista prava vera, ki jo po milosti božji slišite oznanjati v domačem jeziku.
Prav tako vas prisrčno prosimo, da ne pozabite svoje materine govo' rice. V tem jeziku ste se učili spoznavati Boga in svet, spoznavati na svetu najprej bogastvo in lepoto naše domovine in šele potem to, kar ima veliki svet. Kakor ne morete pozabiti svojega domačega kraja in domačih ljudi, tako ohranite tudi zvesto ljubezen do svojega rodnega jezika in s tem ljU' bežen do domače kulture. Domači jezik in\ domača kultura pomeni za vas dragoceno dediščino, ki ste jo podedovali, od svojih očetov in ki jo morata ohraniti ter izivčiti svojim otrokom. Zakaj kdor se narodno zgubi, je v veliki nevarnosti, da zanemari tudi svojo večno domovino, kamor nas kliče Bog.
Dragi rojaki! čeprav ste daleč, smo si v duhu kot bratje v isti veri vendar vedno blizu. V svojih molitvah rie pozabite tudi svoje domovine iu prosite Očeta v nebesih, da bi vsi, ki smo doma, ostali v veri stanovitni Prav tako bomo pa tudi mi vas vse vklepali v svoje molitve, da bi tudi vi nu tujem ohranili sveto vere in ne nehali po njej živeti. Če bomo zvesti, st bomo srečno videli v skupni nebeški domovini, kalmor je šel naš Gospod, Kristus pred nami, da nam pripravi bivališče.
Pozdrav in blagoslov vam pošiljajo Vaši slovenski škofje:
+ Janez Jenko
apos. administrator slov. "f dožef Pogačnik -f Maksimilijan Držečnik Primorja	ljubljanski nadškof	mariborski škof

ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik je poslal o Baragovi zadevi naslednjo
PISMO V MARQUETTE
„Prevzvišeni! Po duhovnikih, naših rojakih, ki delujejo v vaši škofiji, smo 2vedeli, da praznujete letos 76-letnico, kar je bila ustanovljena vaša škofija z nekaterimi drugimi vred okoli vas. Kakor je razvidno iz osnutka za govor ob loj priložnosti, imajo naši rojaki velik rlelež v misijonarjenju okoli tamošnjih jezer, tudi v pripravah, ki so slednjič rodile do ustanovitve cele vrste škofij. k1« teh krajih živi mnogo naših starih zseljencev, ki so tam že dva, tri rodove *n več. Zato boste razumeli, da je vaš jubilej nekoliko tudi naš in se ga zato ludi tukaj veselimo in Vam, Prevzvišeni. k lepemu jubileju iz srca čestitamo.
Pred več ko sto leti je odšel od nas Ija misijonarit naš rojak Friderik Bara-"a- Že pri nas doma je njegova goreč-nost in ljubezen do duš privabila ljudi daleč naokoli, da so se trumoma zbirali '‘koli njegove spovednice in prižnice. Poročila o njegovih misijonskih potih med •nii'janci po širnih pokrajinah na oba-lah velikih jezer so pri nas budila občudovanje in vnela vernike in duhovnike, da so mu pomagali z darovi v denarju >n blagu in da se je oglasilo več duhovnikov, ki so mu šli pomagat v misijone.
I ako se je začelo tisto plodno delo, ki 'e lam pri vas skozi desetletja 19. sto-k‘lja ustanavljalo zmeraj nove postojanke, pozidalo cerkve in so nastajale n°Ve škofije, med njimi tudi Sault Ste. ^arie ali kasneje Marquette, kjer je po-s*al prvi škof Friderik Baraga do smrti 1^68, za njim pa še dva njegova rojaka,
Mrak in Vertin. Njegova misijonska pot je drž-ala tudi daleč na zahod prav v vašo škofijo (1837), kakor omenjate v svoji okrožnici, že skoraj 50 let star se je odločil za misijonsko delo Franc Pirc (Pierz) (n misijonar!) tam med Očipve Indijanci, zdaj večinoma na ozemlju škofije St. Cloud; poleg krščanskega nauka jih je učil tudi sadjereje in si pridobil zasluge, da je svetna oblast imenovala po njem mestece Pierz, da se ime ne pozabi. Ta je potegni'l za seboj Lavren-cija Lavtižarja sebi v pomoč, pa je že drugo leto na poti omagal in zmrznil;
• aše mesto ima grob te misijonske žrtve, ki prav gotovo ni v sramoto misijonski vnemi in smo nanj prav tako ponosni mi kakor vi. Prav tako je bil iz naše škofije John Čebul, ki je sezidal prvo cerkev v Duluthu, iz katere je zrasla današnja katedrala. Vaši kraji in ljudje so nam znani iz pšsem rojaka Jožefa Buha, ki je veliko delal pri vas in bil v novi škofiji tudi generalni vikar in examinator cleri. S Pircem vred je za svoje delo zaslužil čast, da se tudi po njem imenuje mestece Buh. Proti koncu stoletja je hodil tja misijonarit — ne toliko med Indijance kolikor med domače izseljence benediktii.nski opat v St. Vincent Abbey, Franc Ločnikar; ta je kasneje pošiljal tja mlajše benediktinske patre, ki jih je privabil od doma, med njimi p. Simona Zupana in p. Venceslava Sholarja; za njimi je prišlo še več rojakov, ki so postali svetni duhovniki po vaših krajih in nekateri še zdaj
delajo pri vas, kakor msgr. John Schiffrer, ms>;r- John Jershe itd. In vrsta še ni dokončana, ker so po naših izseljencih prišli tja tudi mladi duhovniki, ki delajo v vaši škofiji, upam, ne v škodo vernikov in sramoto domovini.
Ali po vsej dolgi vrsti duhovnikov, ki so povezani z nami in z vami, nismo upravičeni, da se z vami veselimo vašega jubileja? Saj so za duhovniki šli tudi premnogi naši lizseljenci v teku sto let in poselili obsežne pokrajine, ko se je ta mlada zemlja industrializirala in dobivala čisto novo lice. Indijano' so se moral; umakniti in bogastvo zemlje je dajalo zaslužka novim priseljencem. Tam okoli imajo naši rojaki mnogo znancev in so bik prva desetletja ozko povezani z njinii, danes je mnogim že zamrla domača beseda, spomin na stari kraj je pa še ostal skozi rodove. Vsem tem vernikom vaše škofije želimo od doma blagoslovi in trdnosti v veri, da bi ob 75-letnem jubileju pomislili na stare domove, od koder so odnesli tako trdno vero v Iloga, našega skupnega Očeta, ki jim je v prvem rodu pomagal prebroditi vse težave > novem svetu. Želimo, da bi se ta vera ob 75-letnem jubileju poživila v najsodobnejši obliki in jim tudi danes pomagala prav živeti.
Ko pregledujemo to veliko misijonsko delo, ki ga je po vaših pokrajinah sprožila gorečnost Friderika Barage, ko mislimo na njegove velikanske napore na dolgih potih in v strašnem mrazu, na dolgo vrsto vnetih sodelavcev, ki': jih je priklical za seboj in so tako uspešno pokristjanili rodove Indijancev okoli vaših velikih jezer, da so iz tega rasle številne misijonske pokrajine in škofije — si ne moremo kaj, da ne bi obudili srčne želje, da ta goreči duhovnik in misijonar doseže čast oltarja. Januarja
1968 poteče sto let, kar je umrl tista leta najbolj znan in spoštovan človek ob Gornjem jezeru, do konca izčrpan v delu za Kristusa 'n Cerkev. Ali bi ne bilo za vse nove škofije ob Huronskem, Michiganskem in Gornjem jezeru častno in v verskem pogledu močno spodbudno, če bi ob tej stoletnici tudi te pokrajine dobile svojega velikega svetnika — misijonarja? Mi ga poznamo po svetniški gorečnosti doma, v vsej polnosti in junaštvu se je pa razvil tam pri vas. Skupaj bi morali delati za isti namen. Prepričan sem, da bi vse to poživilo versko življenje in zavest med ondotnimi verniki, zlasti seveda med številnimi in zdaj že amerikaniziranimi izseljene'. Kes je za tako delo poklicana zlasti škofija Marquette, kjer je bil Baraga prvi škof in je bilo nekako središče njegovega dela, vendar bi morala sodelovati vsa področja njegove delavnosti in obrniti sebi v prid počastitev tega velikega misijonarja in svetniškega duhovnika. Ali bi ne bilo velikansko veselje za vse te pokrajine, ko bi poveličan: škof znova spregovoril vernikom, Indijancem, novim naseljencem, ne naj-nazadnje našim rojakom in jih znova vnel v ljubezni do Kristusa, kakor je znal v svojem življenju? Zgodi se, zgodi!
Taka, vidite, so naša čustva ob vašem jubileju. Prav zares se veselimo i vami, ker so nam naši rojak; s svojim delom in poročili vaše pokrajine in ljudi tako približali, da so nam skoraj domače. Zato nam ne zamerite naših besed in želja in sprejmite, PrevzVišeni, izraze resničnega spoštovanja in ljubezni v Kristusu, od mene osebno in premnogih vernikov, ki so povezani z vašimi verniki po vezeh sorodstva in rodu.
t Jožef, nadškof““
Janez XXIII. - Pavel VI. - 2.vatikanski koncil
Vatikanski koncil zanima ves svet. sato je težko podati že točno kroniko 0 njem. še težje bo napisati zgodovino, ••er se srečuje toliko činiteljev, ki sodbo zapletajo. — Vsak išče ob koncilu svoje. Vsi se zanimajo za novice; nekateri za resne, drugi le za ugibanja, tretji pa bi radi naravnost škandalov.
Namen resnih informacij je, pokazati sedanje valovanje v Cerkvi, ki hoče stopiti v svet, da mu pomaga. Najprej se hoče z njim pogovoriti, nato mu svetovati, kako naj se reši. Cerkev se pri tem svojem koraku ne boji resnice, saj priznava tudi del svoje krivde, če ni bilo v teh stoletjih vse prav. Papež Pavel Vi. je javno prosil odpuščanja za krivdo pri razkolu, kolikor bi jo nosila katoliška Cerkev. Dialog in sodobnost sta vodilni ideji Janeza XXIII. in Pavla Vi., ki sta se srečala na koncilu in prav z njim hočeta uresničiti obe ti načeli.
1.	Različen značaj dveh papežev moremo opazovati in zasledovati v njihovih odločitvah, švicarski časnikar Mario von Galli je zapisal: „Položaj t’avla VI. ni lahek. Janez XXIII. je razširjal tako svetlobo, da je postal edinstvena, neponovljiva osebnost.“ b'runcoski rabin je pa rekel:	„Tako
zelo je verjel v brezpogojno dobro v človeku, da tudi nekatoličan ni mogel nič drugega, kakor zaupati vanj." — •'tvoj značaj sta oba papeža pokazala °b reformi rimske kurije: Janez XXIII. bi Se sam reforme nikdar ni lotil, ker
je vedel, da drugače mislijo v kuriji o obnovi Cerkve in koncilu, kot misli papež. Pavel VI. ne govori toliko s prijazno besedo, ali s smejočim obrazom, ampak z dejanji: Obzirno, toda energično, je napovedal obnovo rimske kurije. Zato ves svet čaka dekretov, ki bodo to uredili.
Značaj obeh papežev ob koncilu je pokazal član francoske akademije, katerega je kot edinega laičnega opazo-vavca povabil Janez XXIII. že na prvo zasedanje 1. 1962, Franc Guitton: „Cilj, ki ga oba papeža hočeta doseči, je povsem enak, zna,čaj pa je različen. Ni si mogoče misliti, kar bi se bolje dopolnjevalo kot to čudovito dvosedežno kolo: če je Janez naletel na težave, jih je premagal z dejanjem nadnaravne vere. Postavil se je nad nje, presegel njihovo višino in jih tako odpravil. — Pavel VI. se pa vrže na težave kot orel, čigar modrozeleni pogled prodre vanje, jih občuti in živi, rekel bi, da jih celo dotrpi in išče rešitve v naporu poglobitve.“ — Zdi se, da je gledal Janez probleme v glavnih obrisih, Pavel ima isti pogled na celoto. Gre pa še dalje: Poniža se v podrobnost reševanja.
2.	Potek koncila. Tisti, ki kritično presojajo začetek in potek koncila, omenjajo površno organizacijo koncila in pomanjkanje pravih informacij. Vzrok temu je, ker je sredi priprav umrl duša vsega kard. Tardini in nihče ni več zlil
Relief 2. vatikanskega zbora
vseh vprašanj, o katerih naj bi govorili, v urejeno enolo. Vzrok pomanjkanja informacij pa je stroga tajnost, ki veže koncilske očete. Zato so vsi črpali v začetku novice le iz skopih uradnih poročil o posameznih razpravljanjih. —-Omenjajo pomanjkljivost uspešnosti, urejenosti dela. Sestavljenih je bilo ve-.iko komisij, brez posebne povezave. Tako se je «godilo, da je o mnogo vprašanjih razpravljalo več komisij (n. pr. o verski svobodi kar tri: Teološka, za
Vzhodno Cerkev ter Tajništvo za zedinjenje kristjanov). Isto ponavljanje je bilo tudi med debatami na 1. zasedanju.
Glede priprave osnutkov zn rešitev posameznih vprašanj je značilno, da so te po komisijah pripravili člani rimske kurije, ki so v komisijah imeli večino, na koncilu pa so ostali v manjšini. S pripravljenimi osnutki komisij Janez XXIII. ni bil zadovoljen. Hotel je pa pustiti svobodno odločitev škofom, ki so na koncilu večino teh osnutkov res spremenili. Tako se je zgodilo, da so iz nasprotnikov postali zagovorniki ter obratne.
3.	Spremembe na 2. zasedanju. Prvo zasedanje koncila, ki se je začelo 11. okt. 1963, je vodil „Svet predsedstva“, v katerega je papež imenoval 10 kardinalov, Pavel VI. pa je pridružil še tri, med njimi Poljaka Wyszinskega. Kot milanski nadškof je kardinal Montini videl na 1. zasedanju, da šepa organizacija v debati na koncilu, zato je za drugo zasedanje imenoval 4 „moderatorje“, kateri dejansko vodijo razprav-'janje, svet predsedstva pa pazi bolj na poslovnik. Med moderatorje je imenoval Orientalca, umerjenega Agagiania-na ter 3 zastopnike mladega rodu: kardinale Lercara iz Bologne, Döpfnerja iz Munchena ter Belgijca Suenensa. Ker tudi zdaj ni šlo tako, kot bi zaradi uspešnosti želeli, jim je za 3. zasedanje dal pravico omejitve debate.
Povečalo se je na drugem zasedanju število laičnih udeležencev (od 1 na 11) in tudi število opazovavcev, zastopnikov d 'ugih ver. Prav tako se je dvignilo število koncilskih očetov od 2908 na skoro 3000, ker so prišli poleg dosedanjih rudi apostolski prefekti. Sej koncila se Pavel VI. osebno ne udeležuje,
kakor se jih ni Janez XXIII. Oba pa sta sledila zasedanju in debatam po televiziji; škofom hočeta pustiti svobodo. — Udeležba škofov iz dežel za „železno zaveso“ se ni bistveno spremenila. Na 1- zasedanju je 59 škofov zastopalo milijardo ljudi in 60 milijonov katoličanov in 171 škofov trinajst, komunističnih držav. Sem ne smemo šteti 15 ukrajinskih škofov, ki imajo svoje škofije na Zahodu in 52 begunskih škofov, od katerih je 48 kitajskih. Na drugo zasedanje je prišel ukrajinski metropolit 'nons. Jožef Slipy, ki je bil izpuščen iz ječe po posredovanju Janeza XXIII. Prišlo je nekoliko manj poljskih škofov, nekaj ogrskih in več čehoslova-ških. — Na 3. zasedanje ni mogel priti nadškof Beran iz Prage, ki je bil izpuščen iz ječe v oktobru 1963, prav tako ne kard. Mindszenty iz Budimpešte, Pač pa je prišlo pet novoimenovanih škofov iz Madžarske po sklenitvi „modus vivendi“ s Svetim sedežem. Iz Bolgarije sta dobila vabilo na 3. zasedanje škofa mons. Kurtev in mons. Kokov. Nekateri trdijo, da je dobil vabilo za to zasedanje tudi edini romunski škof mons. Marton iz Alba Julia. Nič Pa ni ni sporočil, da bi prišli 3 škofje ’z Albanije, 10 škofov iz Severnega Vietnama ter 23 škofov iz celinske, ko-munistične Kitajske.
4.	Delo med zasedanjem. Ko škofje Po zasedanjih odidejo iz Rima, komisije pripravljajo predloge za naslednje seje. — Po prvem zasedanju je bilo važno delo takoimenovane „Mešane ko-•nisije“, ki jo je sestavil Janez NXIII. Po glasovanju 30. okt. 1962 o „Osnutku dveh virov razodetja“, ker ni bilo potrebne večine. Komisijo je sestavil iz članov dotedanje Teološke komisije in 'z Tajništva za zedinjenje kristjanov
ter ji postavil dva predsednika in sicer kard. Ottavianija ter kard. Bea. Ta komisija je za 3. zasedanje pripravila nov osnutek o tem in sicer z naslovom „O razodetju“.
Izvedenci, ki jih je bilo pod Janezom XXIII. okrog 200, pod Pavlom VI. 300, se udeležujejo glavnih zborovanj, ne smejo pa govoriti, razen če so povabljeni; opravljajo pa v komisijah glavno delo. Prav tako imajo svoje zasebne izvedence posamezni škofje, ali fkofovske konference, vendar ti ne morejo na zasedanje koncila.
Koordinacijska komisija, ki jo je ustanovil že Janez XXIII. 9. dec. 1962, ima namen urediti vsebinsko posamezne osnutke, da se ne bo snov ponavljala v različnih predlogih. Tej komisiji, ki ji predseduje kardinal državni tajnik Hamlet Ciccgnani, pravijo „Najvažnejša komisija“ in prav njen odlok glede preuredbe osnufkov je v oktobru 1964 pripeljal do ostrega razmerja med dvema strujama na koncilu ter povzročil vlogo kard Fringsa ter 14 tovarišev na Pavla VI., naj vse stori, da se bo delo koncila svobodno in uspešno nadaljevalo.
Odbor za tisk, ki ga je napovedal Pavel VI. kmalu po izvolitvi, je izdatna pomoč poročevalcem tiska, radia in televizije za iskanje novic. Predseduje mu bivši rektor severnoameriškega Zavoda v Rimu nadškof mons. O’Connor. Nad novicami iz prvega zasedanja so se preveč pritoževali, da so enostranske, konservativne.
5.	Tretje zasedanje. Začel ga je 14. septembra Pavel VI. s koncelebracijo z drugimi 24 škofi in redovnimi poglavarji v cerkvi sv. Petra. Pri tem zasedanju so bile navzoče tudi nekatere zastopnice mednarodnih ženskih organiza-
cij. V govoru je napovedal nekaj važnih naslovov za razgovore. Govoril je predvsem o položaju škofov v Cerkvi, za katere so izglasovali, da skupaj s papežem kot senat vodijo Cerkev s skupno odgovornostjo, čeprav vrhovna oblast papeževa ostane neokrnjena. Poleg tega so začeli razpravljati „O razodetju“, nadaljevali o osnutku „O ekumenizmu“, ki ima namen ostvariti tako ozračje zaupanja v svetu, da bo možen razgovor z ločenimi krščanskimi brati ter vsemi ljudmi, ki pozitivno verujejo. Temu služi tudi ustanovitev . Tajništva 5 a stik z nekrščanskimi verami“. Osnutek o ekumenizmu je sprožil važno debato o verski svobodi ter odnosi; katoličanov do Judov, o katerih končni odločitvi bodo še glasovali. Tretje važno poglavje bo o „Odnosu Cerkve do sedanjega sveta“, o čemer se debate pripravljajo te dni in bodo govorili o sredstvih, kako priti do sveta, o vprašanjih gospodarskih sistemov, omejevanja rojstev, proti rasnemu preganjanju. o odkLnitvi atomskega orožja. — Razpravljali so že o „Vlogi laika v Cerkvi“. Pri tej razpravi je govoril tudi laik, ki je brez kritiziranja dosedanjega dela ' tem pogledu škofom predaval o izkušnjah laika za oskrbo duš. — Določili so nekaj smernic o razmerju do ločenin kristjanov, o prejemanju zakramentov v katoliški Cerkvi pravoslavnim i i v pravoslavnih katoličanom.
Daljna želja vseh koncilskih očetov s papežem na čelu je, da bi bilo to zasedanje zadnje, toda večina ne mara tega sprejeti, ter je še toliko važnih vprašanj, ki še niso rešena.
6.	Končne odločitve so bile storjene le s sprejemom „Liturgične konstitucije“, ki jo je proglasil Pavel VI. 4. dec. 1963 ter z „Odlokom o sredstvih obve-
ščanja“. Konstitucija se je začela delno izvajati s 1. postno nedeljo 16. febr. 1964, vse druge točke pa čakajo na na-daljne odločbe, ki jih pripravlja „Liturgična komisija“, ki ji predseduje kard. Lercaro in jo je papež prav za pripravo teh odločb imenoval, škofovske konference posameznih držav imajo veliko pravico za pripravo načina, kako naj se liturgično življenje v njihovih škofijah uredi. Napraviti morajo osnutke, katere končno potrdi Sveti sedež
Orehar Anton
Kip Pija XII. v vatikanski baziliki
zgodovina evharističnih kongresov
iiveto Retnje Telo je najsvetejši zakrament. V njem živi Bog med nami. Kristus, božji Sin, je postavil ta zakrament zato, da se more za nas darovati in se nam deliti v dušno hrano.
Evharistični kongresi hočejo ljudem približati nedoumljivo skrivnost Kristusove navzočnosti v tabernakljih, poživiti v njih vero vanjo in jih pridobiti, da bi Jezusa, božjega Sina, sprejeli in priznali za svojega odrešenika, učenika in vodnika.
Bog izbira vedno preproste in ponižne ljudi za velika dela v blagor človeštva. Tako je tudi pobudo za evharistične kongrese dala Francozinja Marija Marta Tamsier. Rodila se je v skromni meščanski družini v Lionu leta 1840. Verni starši so jo lepo vzgojili. Vendar ni imela nobenih izrednih sposobnosti. Bila pa je zelo ponižna in iskreno pobožna. Prosila je v dveh samostanih za sprejem, pa sta jo obe predstojnici odslovili. Zadnja predstojnica ji je rekla: „Vi nimate redovniškega poklica. Bog vas kliče na drugo pot.“
Zato je ostala med svetom. Vendar se ni poročila, ampak v samskem stanu zelo lepo živela. Spoznala je že v mladosti več svetih duhovnikov. Blaženi P. Eymard, ustanovitelj redovne družbe za-kramentincev, ji je nekoč rekel: „Potrebno je, da sveto Rešnje Telo pokrije Vso zemljo.“ Velik vpliv je nanjo imel tudi njen strogi duhovni voditelj p. Che-
vrier. Učil jo je ponižnosti in zatajevanja same sebe. Tako jo je lepo pripravil na njen apostolat.
Začela je najprej navduševati žene in dekleta za nočno češčenje svetega Rešnjega Telesa v posameznih cerkvah v Lionu. Sama jim je dajala v tem najlepši zgled. Pri tem delu jo je podpiral veliki evharistični apostol msgr. Segur. To skromno skupno češčenje svetega Rešnjega Telesa ji je dajalo pobudo za večja dela. S pomočjo zvestih sodelavcev je začela prirejati evharistična romanja v slavna francoska svetišča v Ars, Avignon in druga. Na enem izmed teh romanj se je zbralo že 30.000 ljudi. Ta manjša evharistična romanja so dala pobudo za krajevne, škofijske in narodne evharistične shode.
Toda gospodična Marija Marta Tamsier s tem še ni bila zadovoljna. Trdno je bila prepričana, da more samo Jezus v svetem Rešnjem Telesu rešiti svet. Zato je osem let hodila po francoskih, belgijskih in holandskih mestih, razlagala svoje misli ter prosila in navduševala ljudi za javno češčenje svetega Rešnjega Telesa. Zato so ji dali naslov: „Prosjakinja svetega Rešnjega Telesa“.
V mnogih krajih so jo zavrnili. Celo njeni prijatelji so dvomili, da bo s svojim delom dosegla večje uspehe. Ugledni možje so ji svetovali, naj se obrne na papeža Leona XIII. Ko mu je razložila svoje gibanje za češčenje svetega Reš-
njega Telesa, je papež njeno delo potrdil in blagoslovil.
Vendar s tem težave še niso prenehale. Mnoga mesta so odklanjala večje evharistične kongrese, ker so se bala stroškov in priprav. Vendar gospodična Tamsier je vztrajala in končno le dosegla, da se je v mestu Lille leta 1881 vršil prvi evharistični kongres. Cerkveni krogi so tedaj svetovali, naj se organizacija teh kongresov postavi na mednarodno podlago. Res se je že tedaj ustanovil mednarodni organizacijski odbor za evharistične kongrese.
Tako se je srčna želja prosjakinje svetega Rešnjega Telesa popolnoma spolnila in uresničila. Zato se je umaknila v ozadje. Evharistični kongresi so se potem vršili leto za letom v večjih mestih Francije z vedno večjim sijajem. Gospodična Tamsier se jih je vsa srečna udeleževala. Vendar tedaj še ni nihče vedel, da je ona dala prvo pobudo zanje. Nepopisno je bila vesela, ko je videla, kako vedno večje množice Jezusa v svetem Rešnjem Telesu časte, hvalijo in molijo. Šele po njeni smrti so ljudje zvedeli, da je ona tista, ki je dala prvo pobudo za prirejanje mednarodnih evharističnih kongresov. Zato smemo upravičeno reči, da so ti kongresi dragoceni sadovi ponižnosti.
Proti koncu prejšnjega stoletja se je začel zelo širiti Cerkvi sovražni duh, ki je nasprotoval vsem mednarodnim verskim prireditvam. Zato so se evharistični kongresi vršili v prvih desetih letih samo v Franciji, Belgiji in Švici (Avignon 1882; Liege 1883; Friburg 1884; Toulouse 1886; Pariz 1888; Amberes leta 1890).
Leta 1893 je bil mednarodni evha-
ristični kongr-es v Jeruzalemu. Vendar so ga morali prireditelji spet umakniti nazaj v Francijo, ker velika evharistična misel drugod že ni užgala in navdušila src. Zato sta bila dva evharistična kongresa spet v Franciji (Rems 1894; Pa-ray-le-Monial 1897). Leta 1898 je bil evharistični kongres v Belgiji v mestu Brüssel, nato spet v Franciji (Lurd 1899; Angers 1900; Namur 1902; Angu-leme 1904).
Šestnajsti mednarodni evharistični kongres je bil v Rimu (1905); 17. v Turnam (1906);	18. v Metzu (1907).
Devetnajsti mednarodni evharistični kongres pa je bil v Londonu. Zaradi protestantov, ki imajo v Angliji veliko večino, ni bilo javne procesije s svetim Rešnjim Telesom. Kljub temu je bil evharistični kongres v Londonu velikega pomena za versko življenje angleških katoličanov.
Leta 1909 je bil evharistični kongres v Kölnu (Nemčija), leta 1910 v Montrealu (Kanada), leta 1911 pa v Španiji v njenem glavnem mestu Madridu. Bil je to 22. mednarodni evharistični kongres. Važen je zato, ker so njegovi prireditelji prvič organizirali skupno obhajilo otrok. Več kot 26.000 jih je tedaj prejelo Jezusa. To je bil prizor, ki ga do tedaj še ni videl svet. Skupno obhajilo otrok je od tedaj najganljivejši in najprisrčnejši del vsakega mednarodnega evharističnega kongresa.
Na Dunaju v Avstriji je bil leta 1912 triindvajseti evharistični kongres. Udeležilo se ga je mnogo Slovencev. Veličastno procesijo je motil dež, vendar je na vse udeležence napravila velik vtis. Leta 1913 je bil 24. mednarodni kongres na Malti, leta 1914 pa petindvajseti v
Lurdu. Prva svetovna vojska je mednarodne evharistične kongrese prekinila kar za osem let.
Zato je bil 26. mednarodni evharistični kongres šele leta 1922 v Rimu. Udeležilo se ga je tudi nekaj jugoslovanskih škofov in kakih 200 vernikov. Po zunanjem sijaju je zaostajal za prejšnjimi kongresi. Vendar pa je važen zato, ker je dal pobudo za škofijske, pokrajinske in narodne evharistične kongrese. Določil je tudi, naj bodo mednarodni evharistični kongresi vsaki dve leti. Katoliški Holandci so leta 1924 v Amsterdamu zelo skrbno pripravili 27. mednarodni evharistični kongres. Ker se ga je udeležilo mnogo škofov iz najrazličnejših krajev, se je ta kongres vršil tudi z velikim zunanjim sijajem.
Leta 1926 je bil 28. mednarodni evharistični kongres v Severni Ameriki. Tudi ta kongres je spremljal izreden sijaj. Na pobudo kardinala Mundeleina so zgradili veličasten stadion. Na kongresnih slovesnostih je prepevalo 20.000 otrok. Tudi tu je evharistično procesijo oviral silen naliv. Tega kongresa se je udeležil tudi tedanji ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki je tedaj obiskal slovenske izseljence v Sev. Ameriki. Naslednji, 29. mednarodni evharistični kongres, pa je bil v daljni Avstraliji — v mestu Sidneyu — leta 1928. Četudi je večina prebivalcev te dežele protestantske vere, je kongres dosegel le-Pe uspehe in rodil bogate duhovne sadove.
V Tunisu v Sev. Afriki je leta 1930 živelo med dvema milijonoma mohame-dancev samo 200.000 kristjanov. Kljub temu se je v tem letu v starodavnem rnestu Kartagini vršil 30. mednarodni
evharistični kongres. Nad 8.000 otrok, evharističnih križarjev, je v belih oblekah, na katere so bili prišiti rdeči križi, prišlo s palmami v rokah v areno, na kraj, kjer so mučili kristjane. Ker so bili potomci mučencev v Kartagini, so slovesno obljubili, da se bodo prav tako junaško bojevali za vero, kakor so se mučenci v prvih časih krščanstva. Na tem kongresu so se spominjali tudi 1500-letnice smrti velikega škofa in cerkvenega učenika sv. Avguština. Udeležil se ga je znani romar, rateški gospod župnik Lavtižar, ki je ves kongres zelo zanimivo popisal v naših verskih listih.
Za Kartagino je prišla na vrsto Irska, ki je otok svetnikov. Leta 1932 se je v njenem glavnem mestu Dublinu vršil 31. mednarodni evharistični kongres. Irska ni bogata. Zato na tem kongresu ni bilo toliko zunanjega sijaja, kakor ga je bilo na mnogih drugih. Veliko pozornost pa sta zbujali globoka zbranost in pobožnost udeležencev. Procesije na koncu kongresa se je udeležilo več ko milijon zelo pobožnih in gorečih častilcev. Papež Pij XI. pa je s svojim govorom po radiu iz Rima, v katerem je pozdravil irske katoličane in udeležence, izredno povzdignil vse kongresne svečanosti.
Oktobra 1934 je bil 32. mednarodni evharistični kongres v Buenos Airesu v Južni Ameriki. Papeža je na kongresu zastopal nepozabni kardinal Pacelli, po-; nejši papež Pij XII. S svojo duhovitostjo, izredno ljubeznivostjo in iskreno pobožnostjo je osvojil argentinske katoličane. Kongres je bil pravo zmagoslavje vere, katoliškega prebujenja in navdušenja. Posebno pozornost je zbudilo pri udeležencih skupno obhajilo, ki ga je
prejelo nad 100.000 otrok in prav toliko moških. Kongresa se je udeležilo tudi več slovenskih izseljencev s svojim te-uanjim dušnim pastirjjem Jožefom Kastelicem, ki se je 10 let pozneje smrtno ponesrečil pod vrhom gore Aconcague.
Na otokih Filipinih je velika večina prebivalcev katoliške vere. V glavnem mestu Filipinov, ki se imenuje Manila, je bil leta 19:36 triintrideseti mednarodni evharistični kongres.
V Evropi na Ogrskem v Budimpešti pa je bil leta 1938 34. mednarodni evharistični kongres. Papeža je tudi tukaj zastopal kardinal Pacelli, ki je bil naslednje leto izvoljen za papeža. Na kongres se je vozil po Sloveniji čez Rakek in Ljubljano. Mogočnega in veličastnega mednarodnega evharističnega kongresa v Budimpešti se je udeležilo tudi mnogo Slovencev. Vendar pa so slovesno razpoloženje udeležencev na tem evharističnem kongresu že motili temni oblaki, ki so se tedaj začeli zbirati nad Evropo. Naslednje leto 1939 je že izbruhnila druga svetovna vojna, ki je kar za 14 let prekinila mednarodne evharistične kongrese.
šele leta 1952 se je v Barceloni na Španskem spet vršil 35. mednarodni evharistični kongres. Značilna posebnost tega kongresa je bilo skupno posvečenje 1000 novomašnikov, ki so bili sad dragocene mučeniške krvi. Med komunistično revolucijo je Španija mnogo trpela in prelila mnogo nedolžne krvi. Mnogo duhovnikov, redovnikov in redovnic, pa tudi vernikov je umrlo za Kristusa. Evharistični kongres v Barceloni je bil veličastna izpoved vere v Kristusa, ki je med nami v svetem Režnjem Telesu in slovesna izjava katoliške Španije, da mu
hoče ostati vedno zvesta. Tega evharističnega korgrcsa s.' je udeležilo tudi več slovenskih beguncev.
Brazilija ima med vsemi državami Južne Amerike največ katoliških prebi-, valcev. Njeno takratno glavno mesto je bilo Rio de Janeiro. Tu se je leta 1955 vršil 36. mednarodni evharističi kongres. Dal je mnogo pobud in navodil za pravilno in pravično reševanje socialnega vprašanja, obenem pa opozoril na kršč. ljubezen. Edino ta more rešiti današnjo človeško družbo.
Predzadnji — 37. mednarodni evharistični kongres pa je bil leta 1960 v Mo-nakovem, ki je glavno mesto Bavarske. Udeležilo se ga je veliko slovenskih duhovnikov in vernikov. Kongres so prireditelji sijajno organizirali. Imel je pristni mednarodni značaj. S češčenjem in proslavo svetega Rešnjega Telesa je ta kongres združeval tudi pokoro in pospeševanje katoliških misijonov.
Zadnji — 38. mednarodni evharistični kongres pa bo v Bombaju v Indiji, v deželi, ki je še večinoma poganska, misijonska. Med 400 milijoni Indijcev, ki so še pogani, živi le 6 milijonov katoličanov. Ta evharistični kongres bo tudi Indijcem, ki še niso katoličani, pokazal pravi obraz Cerkve, ki želi, da bi se vsi ljudje zveličali in zahrepeneli po Kristusu, božjem Sinu, ki tudi iz ljubezni do njih prebiva v Zakramentu ljubezni. Če se bo tega kongresa udeležil sveti oče, kakor napovedujejo časopisi, potem bo to le živ dokaz, kako katoliška Cerkev ljubi vse tiste, ki so zunaj nje in kako srčno želi, da bi postali njeni otroci.
GREGOR MALI
Indija, ki je še v pretežni večini poganska, doživlja velike čase. Pričakuje Kristusovega obiska. Od 29. novembra do 6. decembra letos bo v Bombayu 38. mednarodni evharistični kongres.
Pričakujejo nad 100.000 gostov; 20.000 tujih, 80.000 domačih. Za stanovanje Evropejcev je pripravljenih 22 hotelov in 12 ladij. V središču Bombaya je 1700 indijskih družin. Nad 1000 izmed teh ima samo en prostor za stanovanje. V več ko 100 primerih v enem prostoru bivajo dve, celo tri družine. Večina drugih družin pa ima samo dve tri sobe, ki jih hranijo za svoje sorodnike.
Kljub temu indijski katoličani prirejajo mednarodni evharistični kongres. Kaj jih nagiba k temu? Četudi indijska vlada in državna uprava priprave za kongres podpirata, se moramo zavedati, da Cerkev danes v misijonih ne uživa Prav nobene politične zaščite. Prav to je zanjo velika milost, ki podpira oznanjevanje evangelija. Če bi Cerkev imela veliko zunanjo moč, bi jo mogli imeti za državo v državi. Zato je indijski kardinal Gracias iz Bombaya na koncilu govoril, da je potrebno vsem ljudem pokazati pravi obraz Cerkve; da je Cerkev družba, ki rešuje današnji svet. Zato ni njen namen, da bi gospodovala, vladala, ampak da služi in da je na razpolago in v pomoč drugim.
Cerkev je v začetku živela od moči Svetega Duha in od božje besede. Gojila je ponižnost in ljubezen. Posnemala je svojega ustanovitelja Jezusa Kri-stusa, ki je govoril: „Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.“ Tudi bogoslužje nam ne predočuje toliko Kristusovega zmagoslavja, ampak le bolj njegovo skrivnostno življenje med božjim ljudstvom, ki je na poti v večno domovino. Zato mednarodni evharistični kongresi niso nič več samo prazniki Kristusovega zmagoslavja, ampak so svetovna pozorišča, kjer se katoličani vsega sveta z vsemi svojimi skrbmi in nerešenimi vprašanji zberejo, da bi poglobili ‘n utrdili svojo vero ter vsemu človeštvu dokazali, da Kristus, božji Sin, tudi danes v Cerkvi živi in v njej deluje. Evharistični kongres je živa priča in izraz današnjega življenja Cerkve. Vir njenega življenja pa je zakrament svetega Reš-fijega Telesa. Zato pravi papež Pavel VI., da hoče sveta Cerkev z mednarodnim
evharističnim kongresom ves azijski svet opozoriti na Kristusovo navzočnost v svetem Rešnjem Telesu, in mu odkriti neusahljive vrelce nadnaravnega življenja in duhovne moči.
Današnji človek se vedno bolj odtujuje samemu sebi. Le v globini svoje zavesti še nosi spomin na vzvišenost in veličino svojega življenja. Pozablja, da ima v sebi božjo podobo. Tehnika in industrija sta tako vsega osvojili in prevzeli, da misli, da je v njiju rešitev človeške družbe. Današnji ljudje potrebujejo duhovne obnovitve in preporoditve. Toda duhovno preroditi more ljudi samo Bog. „Bog je tisti, ki daje rast,“ pravi sveti Pavel. Bog je tisti, ki duhovno obnavlja in preraja človeštvo. Bog pa je ljubezen. Zato si je že več mednarodnih kongresov izbralo za geslo opomin svetega Pavla: „Živite v ljubezni!“ (Ef 5, 2).
V Indiji je mnogo revščine. Zato potrebuje tudi mnogo krščanske ljubezni. Neka redovna predstojnica je govorila sestram, da bi jih pripravila na evharistični kongres: „Pozabljamo na Kristusovo naročilo... Tukaj v Indiji mora biti Cerkev bolj ko kje drugje Cerkev ljubezni. Tukaj res Jezus prebiva med ubogimi. Noče biti samo med svojimi prijatelji, ampak pošilja med nje svoje učence, ki ponavljajo njegove besede: Lačen sem bil in ste mi dali jesti... če bomo v Indiji pravi učenci učenika Kristusa, ga bodo tudi potniki iz Evrope našli pri nas. Z nami se bodo povezali, se njegovega duha navzeli in ga nesli s seboj domov. Tako bo imel evharistični kongres velik zveličavni vpliv in bo mnogo pripomogel k verski obnovi vsega sveta.“
Cerkev se zaveda svojega vzvišenega poslanstva. Zaveda se tudi, da je ustanovljena zato, da vodi vse ljudi k zveličanju. Zato hoče iti med milijonske množice, ki prebivajo v Aziji in jim hoče prinesti to, kar je prinesel Kristus nam — resnično ljubezen. Prav to je tudi poslanstvo in namen 38. mednarodnega evharističnega kongresa v indijskem mestu Bombayu.
G. M.
Zaupam v moč razširjenja krščanske luči, ki je teme, prav tako danes kot včeraj, niso sposobne zadušiti.
Ognjen val iivega katolicizma gre preko zemlje. Ostalo bo le, kar je zavestno, celotno in živo krščansko. Kar je gnilo in polovičarsko, pa bo propadlo.
Kaj je Bog povedal o poslednji »sodbi? O čem nas bo Bog sodil? Kakšen smisel ima ta sodba? Kaj bo po sodbi?
Vesoljna in poslednja sodba
Razmišljanju o drugem Kristusovem Piihodu naj sledi v tej zadnji letošnji številki naše revije zadnje poglavje iz Poslednjih reči, ki nam govori o vesoljni >n poslednji sodbi na veliki sodni dan.
Kristus bo drugič prišel na svet z Veliko slavo in močjo, ob koncu sveta, sodit žive in mrtve. Tedaj bo človeški vod dočakal konec svojega množenja in razvoja, pa tudi zemlja in nebo bosta v sedanji obliki prešla. Ta konec sveta in človeštva ne bo prišel po naravnih vzrokih, ampak po božji volji. Gotova znamenja — tako smo videli — bodo naznanjala njegov prihod, za dan in uro Pa nihče ne ve razen Boga samega. Prišel bo nenadoma in nepričakovano kakor tat.
Človeštvu že zdaj tečejo poslednji časi, ki so se začeli s prvim Kristusovim Prihodom na svet. Za vsakega posameznega človeka pa pride konec s smrtjo, za katero tudi ne vemo, ne kdaj ne kje ne kako bo prišla. Takoj po smrti čaka vsakega posebna sodba, pri kateri se odloči njegova večna usoda. Odtod resni opomin sv. pisma: „Pri vseh svojih <lelih se spominjaj poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil“ (Sir 7, 40).
Pred drugim Kristusovim prihodom bodo vsi ljudje vstali v svojih telesih — 0 tej verski resnici smo razmišljali v aprilski številki.
Na sodni dan bo Kristus kot vrhovni sodnik razglasil svoj končni sodni rek
nad vsemi ljudmi vseh časov in ta se bo v tistem trenutku tudi izvršil in bo ostal za večno nespremenjen: „Pravični pojdejo v večno življenje, grešniki pa v večno pogubljenje“ (Mt 25, 46). To bo tedaj vesoljna, pa tudi poslednja sodba.
Razodeta resnica
Kakor drugi Kristusov prihod je tudi resnica o vesoljni in poslednji sodbi od Boga razodeta in spada zato med temeljne nauke katoliške veroizpovedi.
Dokazov zanjo je v svetem pismu prav veliko. Že Stara zaveza napoveduje na mnogih mestih ta poslednji dan v pretresljivih podobah in izrazih. Pri preroku Joelu sam Bog takole govori: „Glej, v tistih dneh in v tistem času bom izbral narode in jih bom peljal v dolino Jozafat. . . Tisti čas bodo na nebu in na zemlji velika znamenja...; sonce se bo spremenilo v temo, luna v kri, ko pride Gospodov dan, veliki in strahotni“ (pgl. 3). Prerok Sofonija piše: ....Vse bom pobral s površja zem-
lje, govori Gospod, pobral bom ljudi in živali, da, iztrebil bom ljudi s površja zemlje... Turoben je glas Gospodovega dneva, celo junak ob njem vpije. Ta dan je dan srda, dan stiske in tesnobe, dan razdejanja in razvalin, dan temine in mraka... V ognju Gospodovega srda bo povžita vsa zemlja, zakaj napravil bo nagel konec vsem prebivalcem zemlje... Iščite pravičnost in ponižnost, morebiti
se skrijete ob dnevu Gospodove jeze“ (1. pogl.)- Kot vidimo so te napovedi preroka Sofonije navdušile pesnika, ki je zložil posmrtno pesnitev: iDies irae — strašen dan bo dan plačila...
Preroki stare zaveze so bili, kakor prvi kristjani, prepričani, da je sodni dan blizu. Gledali so ga povezanega s prvim Kristusovim prihodom, ko se je dejansko sodba nad svetom začela. Sam Kristus pravi: „Za sodbo sem prišel na svet“ (Jan 3, 18). Sodni dan bo le zaključil in potrdil božje sodbe, ki jih človeštvo doživlja v svoji zgodovini.
V Novi zavezi nam o sodnem dnevu jasno govori Kristus sam: „Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi, in ločil jih bo narazen, kakor Ipči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj poreče Kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ‘Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!’ In poreče tudi tistim na levici: ‘Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!’...“ (Mt 25. pogl.).
Preroške in Jezusove napovedi povzamejo apostoli v svojo pridigo in oznanjajo drugi Kristusov prihod in vesoljno sodbo kot nekaj popolnoma gotovega in neizbežnega. Ob spreobrnjenju rimskega stotnika Kornelija v Cezareji govori sveti Peter o Kristusovem življenju in delu, o njegovi smrti in vstajenju in dodaja: „Naročil nam je, naj ljudstvu oznanjamo in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih“ (Apd 10, 42). Sveti Pavel pridiga nevernim grškim učenjakom v Ate-
nah: „Bog oznanja ljudem, da naj vsi povsod delajo pokoro; zakaj določil je dan, ko bo v pravičnosti sodil vesoljni svet, po možu, ki ga je v to odločil; in da bi mogli vsi vanj verovati, ga je obudil od mrtvih“ (Apd 17, 31). Apostol Juda omenja v svojem listu, namenjenem vesoljni Cerkvi, prerokbo očaka Henoha, sedmega za Adamom, ki ga iz naših letošnjih razmišljanj že poznamo, ki je takole prerokoval: „Glej, pride Gospod s tisoči svojih svetih, da sodi vse in dokaže krivdo vsem brezbožnikom v vseh njihovih brezbožnih delih, ki so jih zagrešili, in v vsem, kar so brezbožni grešniki trdo govorili zoper njega“ (v 15). Pretresljiva so tozadevna videnja sv. Janeza v Razodetju: „In videl sem: nastal je velik potres, sonce je postalo črno kakor žimnata raševina, mesec je ves postal kakor kri, in zvezde neba so padale na zemljo, kakor odmeta smokva svoje nezrelo sadje, kadar jo stresa velik vihar; in nebo se je odmaknilo kakor knjiga, ki se zvije, in vse gore in vsi otoki so se premaknili s svojih mest. In kralji zemlje in velikaši in poveljniki in oogatini in mogočniki ter vsi sužnji in svobodni so se poskrili v votline in med gorske pečine ter govore goram in pečinam: ‘Padite na nas in nas skrijte pred obličjem sedečega na prestolu in pred jezo Jagnjetovo’; kajti prišel je veliki dan njune jeze, in kdo more obstati... In videl sem velik bel prestol in njega, ki je sedel na njem; izpred njegovega obličja sta zginila zemlja in nebo in zanju ni bilo več mesta. In videl sem umrle, velike in majhne, ki sp stali pred prestolom. In odprle so se knjige, odprla se je knjiga življenja. In sojeni so bili rajni po tem, kar je zapisano v knjigah, po svojih delih...“ (6, 12-17 in 20, 11-13).



Te preroške besede se nanašajo na vesoljni svet in na vse človeštvo. Apostoli pa ne opustijo, da ne bi tozadevno opominjali tudi vsakega posameznega vernika. Sveti Pavel piše: „Vsi bomo stopili pred sodni stol božji in vsak izmed nas bo zase odgovor dajal Bogu“ (Rim 14, 11-12). „Mi vsi se moramo prikazati pred sodnim stolom Kristusovim, da sleherni prejme po tem, kar je v telesu delal, dobro ali hudo“ (2 Kor 5, 10). Ti apostolovi opomini se sicer lahko obračajo že na posebno sodbo, vendar je v njih potrjen gotov odnos do vesoljne sodbe na sodni dan, ko bomo vsi zbrani pred Kristusom sodnikom in se bodo razodela vsa naša dela. Tedaj „bo Bog sodil tajne človeštva po Jezusu Kristusu“ (Rim 2, 16).
Ker je tedaj ta verska resnica tako jasno in določno razodeta v svetem pismu, zato jo sveta Cerkev neprenehoma svetu oznanja, oprta na sveto pismo in najstarejše ustno izročilo. V veroizpovedi, ki se pripisuje sv. Atanaziju, se moli: „Jezus Kristus je šel v nebesa in sedi na desnici Boga, Očeta vsemogočnega, odkoder bo prišel sodit žive in mrtve. Za njegov prihod bodo morali vstati vsi ljudje s svojimi telesi in dati odgovor o svojih delih. In kateri so delali dobro, pojdejo v večno življenje, kateri pa hudo, v večni ogenj.“ Zaključne besede se glase: „To je katoliška vera in tisti, ki je zvesto in trdno ne veruje, se ne bo mogel zveličati.“
Posameznosti vesoljne sodbe
Iz navedenih besed sv. pisma in iz nauka svete Cerkve sledi, da bo sodnik pri splošni sodbi Kristus, učlovečeni božji Sin in Odrešenik sveta; njemu je
Oče vso sodbo izročil, ker je Sin človekov (Jan 5, 28).
Sojeni bodo vsi ljudje, živi in mrtvi. Te zadnje besede se lahko na splošno razumejo, da vsi tisti, ki so že umrli in tisti, ki bodo doživeli konec sveta in bodo umrli šele tedaj; ali pa tudi v že nekoč omenjenem smislu svetega Pavla, po katerem morda pravični na sodni dan ne bodo umrli, ampak bodo šli živi in spremenjeni Kristusu naproti.
Ali bo pri sodbi pričujoča tudi Devica Marija? Prav gotovo, a ne zato, da bi bila sojena, ko se nikoli v ničemur ni pregrešila, marveč da bo s Kristusom priznana in počaščena po vesoljnem človeškem rodu.
Prav tako mislijo teologi glede nedolžnih otrok, ki so umrli v posvečujoči božji milosti. Prišli bodo k sodbi, da vidijo Krstusovo slavo in moč — tako pravi sveti Tomaž. Kaj pa oni, ki so umrli v izvirnem grehu, pa brez greha? Sveti Tomaž in z njim nekateri drugi teologi so mnenja, da bodo navzoči tudi ti, zato, da spoznajo pravičnost svoje sodbe in usode. Spet drugi pa so mnenja. da jim bo Bog prihod k sodbi spregledal, da ne bi trpeli zaradi spomina na Kristusovo in blaženih slavo in lepoto. So pa v novih časih mnogi teologi, ki mislijo, da Bog take v svoji neskončni dobroti na poseben način posveti in zveliča. Svoj čas smo to mnenje že omenili, z opombo,, da sveta Cerkev glede njega še ni nič dokončnega izjavila.
Sveti Pavel pravi, da bodo sojeni tudi angeli (1 Kor 6, 3). Dobri pač v svoje priznanje, hudobni v svojo obsodbo.
Kristus pravi apostolom, da bodo z
njim sedeli na prestolih in sodili dvanajstere Izraelovo rodove (Lk 22, 30). Sveti Pavel obljublja isto čast zvestim vernikom v Kristusu: „Ali ne veste, da bodo sveti sodili svet? Ne veste li, da bomo sodili angele, kaj šele stvari vsakdanjega življenja?“ (1 Kor 6, 2-3). Po eni strani bodo vsi ti sojeni z vsemi drugimi ljudmi, po drugi pa bodo s Kristusom tudi ’sodili hudobne duhove, nevernike in brezbožnike. Nepopisna bo tedaj čast onih, ki so Kristusu vdani in zvesti.
Kaj bo predmet vesoljne sodbe ? Kot smo videli iz Kristusovih in apostolskih izjav, vsa človeška dela, dobra in huda, torej vse človeško življenje. Najprej vse misli, kakor piše sveti Pavel: „Ničesar ne sodite pred časom, dokler ne pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je v temi skritega in bo razodel misli src“ (1 Kor 4, 5). Po Jezusovi izjavi tudi besede: „Povem vam, da bodo za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovore, dajali odgovor na sodni dan. Po svojih besedah boš namreč opravičen, in po svojih besedah boš obsojen“ (Mt 12, 36-37). Zatem seveda vsa dejanja: „Na dan jeze se bo razodela pravična sodba Boga, ki bo povrnil vsakemu po njegovih delih“ (Rim 2, 6). Tudi opustitve dobrega bodo prišle v sodbo: „Kdor ume dobro delati, pa ne dela, ima greh“ (Jak 4, 17).
Po Jezusovi prerokbi o vesoljni sodbi bodo glavni predmet dela usmiljenja. S tem pa ni rečeno, da bi druga dela ne prišla v sodbo, saj so v zapovedi (Mt 22, 40). Da pa je Jezus v svoji napovedi prav dela krščanskega usmiljenja postavil na prvo mesto, je hotel s tem poudariti, da krščanstvo je in mora biti v prvi vrsti vera ljubezni. Kdor od odraslih pride pred sodnika brez del
usmiljene ljubezni, zanj ne bo rešitve: „Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili“ (Mt 25, 45).
Kako bo sodba razodeta? Prav verjetno s posebnim odkritjem vesti, da bo vsak v sebi in v vseh drugih spoznal dobro in hudo. To spoznanje bo tisti dan vsemogočni in vsevedni Bog omogočil vsem, in v tem vidijo teologi pomen odpiranja knjig in knjige življenja, o čemur govori sveti Janez. Vse se bo razodelo in spoznalo v enem samem trenutku, brez sodnega procesa. Tedaj se pravični svojih grehov ne bodo več sramovali, ampak bodo peli hvalo božjemu usmiljenju, ki jim je pomagalo, da so se jih rešili. Hudobneži pa bodo v nepopisnem strahu, sramu in obupu klicali: „Motili smo se... INa potih hudobije in pregrehe smo se utrudili, Gospodove poti pa nismo spoznali. Kaj nam je pomagala prevzetnost, in kaj nam je prineslo bogastvo z bahavostjo? Vse to je prešlo kakor senca, mi pa smo v svoji hudobiji ugonobljeni“ (Modr 5).
Kje se bo izvršila poslednja sodba? Iz razodetja sledi, da na zemlji. Tam, kjer se je življenju človeškega rodu začelo in razvijalo, tam naj se tudi zaključi. In kakor je bil Kristus na zemlji ponižan, zaničevan in zavržen, tako naj tudi tu prejme svojo slavo in čast. O kraju samem pa Kristus ni ničesar povedal. Vsekakor je pobožno mnenje, razširjeno že od 4. stoletja dalje, da se bo vesoljna sodba izvršila v dolini Jo-zafat, blizu Jeruzalema, kakor smo videli, da napoveduje prerok Joel. Ali teologi pravijo, da je ime Jozafat, ki pomeni Bog naj sodi, le simbolično ime za kraj sodbe, ki nam ni razodet. Teolog Palmieri prav pravi glede tega: „Prav
nič ni potrebno, da o tem razmišljamo, ko bomo enkrat vse na lastne oči videli. Zato rešitev tega vprašanja odložimo na oni dan.“
Sodba narodov
Ko bodo sojeni vsi ljudje vseh časov, ali bodo sojeni tudi narodi ? Mnenje teo- ^ logov je, da se bo to zgodilo. Jezus sam napoveduje, da se bodo pred njegovim sodnim stolom zbrali vsi narodi. Vesoljna sodba bo imela pač splošen, vesoljen značaj, kakor ima posebna oseben značaj. V življenju človeštva pa so prav narodi nosilci idej, naprav, ustanov in zgodovinskih odločitev. Oni vodijo pod božjim nadzorstvom tek zgodovine. In vsa človeška zgodovina ni drugega kot približevanje narodov in rodov k Bogu, oziroma njihovo oddaljevanje od njega. Na sodni dan se bo tedaj razodelo, ali so narodi izpolnili poslanstvo, ki jim ga je Bog zaupal, in v kakšni meri so to izvršili. Pred očmi vsega sveta bo tedaj razodeta njihova čast, ali njihova sramota, njihov večnostni uspeh, ali polom — vse to v večen spomin. Narodi kot taki sicer ne gredo v nebesa ne v pekel, živeli pa bodo v svojem spominu, častnem ali sramotnem, na enem in drugem kraju, v ljudeh, ki so jim v zgodovini pripadali. In tako se bo zgodilo, da bo slava pravičnih večja, ako so pripadali gotovemu zvestemu narodu, in še večja, ako so se v nevrednem narodu posvetili; prav tako bo obratno s pogubljenimi, ki jih bo v sramoto spremljal spomin nevrednega naroda, ali pa pekoča vest in sram, da so se v dobrem narodu pogubili.
Upravičenost vesoljne sodbe
Kot je bilo že ponovno omenjeno, se po nauku Cerkve večna usoda vsakega
človeka odloči že pri posebni sodbi, ki se izvrši takoj po sodbi. Ta sodba je dokončna in nespremenljiva in ne bo pri vesoljni sodbi ne popravljena ne preklicana. Iz tega razloga bi utegnil kdo misliti, da vesoljna sodba pravzaprav ni potrebna. Ali že smo omenili, da ima posebna sodba oseben značaj in zanjo vedo samo prizadeti. Vesoljna sodba pa bo imela javen in vesoljen značaj; izvršila se bo pred očmi vsega sveta in bodo v njej vse prejšnje božje sodbe opravičene, utemeljene in za večno potrjene, S tega pogleda se nam odkrivajo razlogi, ki govore za njeno nujnost in upravičenost.
S strani Boga bo tedaj pred vesoljnim svetom odkrita in potrjena njegova pravičnost in svetost, njegova dobrota, ljubezen in usmiljenje. Pred vsemi bo odkrita upravičenost vseh njegovih sodb in ukrepov, ki so se izvršili v teku človeške zgodovine in so za večino često ostali nerazumljiva skrivnost, celo na videz neprimerni in neutemeljeni. Tedaj bo ves svet spoznal, da je Bog vedno in v vseh slučajih .dobro mislil in pravilno ravnal. Pred vsemi bo opravičena božja previdnost, s katero je Bog vodil usodo posameznikov, narodov in vsega človeštva. Tedaj se bo zgodovina sveta, človeštva in Cerkve pokazala v svoji pravi, resnični podobi in vsi bomo spoznali, kakšen je bil v njej delež posameznikov in narodov. Odkrite bodo vse težnje, vse ustanove, vsa politika. Prav glede te zadnje se v svetu malo resničnega in gotovega pove in zve. Tedaj bodo pred očmi vseh odkriti vsi nameni in načrti, vse, tudi najbolj skrite misli tistih, ki so v zgodovini vodili usodo narodov in držav. Spoznan in odkrit bo pred vsemi vpliv satana in njegovih angelov in zaveznikov v teku časov; nji-
hova borba proti Bogu in Cerkvi in razlogi, ki so Boga vodili, da je to njihovo početje dopuščal. Tedaj bo vsem vse jasno in bodo izginili vsi dvomi in vsi pomisleki, ki v življenju tako pogosto mučijo srca vernih in zvestih. Bog bo spoznan, opravičen in priznan po vseh v vseh svojih neskončnih popolnostih — nihče mu v ničemer ne bo mogel ugovarjati.
S strani Kristusa sta njegov drugi prihod in vesoljna sodba naravnost nujna. Kako majhno je sorazmerno priznanje, ki ga je Kristus prejel v življenju in ga prejema v teku zgodovine. Kako velika je nasprotno mera poniževanja, prezira, zaničevanja in preganjanja, ki jih je bil deležen sam, njegova Cerkev, njegovi verniki. Na sodni dan pa bo priznan od vseh kot najvišji kralj, kot na j višji sodnik, proti kateremu ni ugovora ne priziva. Tedaj, ko se bo prikazalo na nebu njegovo znamenje, kraljeva zastava svetega Križa, in bo prihajal na oblakih neba, vsem viden, v nepopisni slavi, tedaj bodo zajokali vsi rodovi: zveličani iz veselja in nepopisnega zadoščenja, pogubljeni iz groze in obupa (Mt 24, 30). Tedaj bodo popravljene vse sramote in krivice, ki so bile v teku časov prizadete njemu, njegovi Cerkvi, njegovim vernikom. Vsi bodo pred Kristusom klonili, vsi ga bodo počastili, dobri v nepopisnem navdušenju, hudobni duh in njegov tabor pa v spoznanju svoje popolne odvisnosti in nemoči pred njim. To bo zares dan največje in končne Kristusove slave na zemlji, ki je bila priča njegovega učlovečenja, njegovega ponižnega življenja kakor v napoved tega velikega dne tudi in dela, njegovega trpljenja in smrti, pa njegovega vstajenja in vnebohoda.
Kakor glede Boga in Kristusa pa je
vesoljna sodba potrebna in upravičena tudi glede človeštva. Tedaj bodo pred vsem svetom odkrite, opravičene in potrjene posebne sodbe vsakega posameznika in vseh ljudi. Razodeta bodo vsakogar doba in slaba dela, delež, ki ga je imel in izvršil ne le kot posameznik, ampak tudi kot član družine, naroda, Cerkve, človeške družbe. Tedaj se bo v polni meri uresničila Kristusova beseda, da „ni namreč nič skritega, kar se ne bi razodelo in tajnega, kar se nebi zvedelo“ (Mt 10, 26). To razodetje pa bo dobrim le v veselje. Nihče jih tedaj ne bo tožil, nihče jih ne bo upal obsoditi (Rim 8, 32). Pravični bodo tedaj v polni sreči doživljali uresničenje prelepih Pavlovih besed: „Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, njim, ki so po njegovem sklepu poklicani“ (Rim 8, 28).Grešniki pa bodo tedaj pred vsem svetom razgaljeni, ponižani, osramočeni, obsojeni in večno zavrženi.
Novo nebo in nova zemlja
Ko Kristus napoveduje svoj drugi prihod k sodbi, pravi, da se bo tedaj izvršilo prerojenje sveta (Mt 19, 28). Iz teh Gospodovih besed sledi, da bo ta svet v sedanji obliki prešel, da pa ne bo uničen, ampak prerojen in prenovljen. Bog je to že v Stari zavezi napovedal: „Glej, ustvarim novo nebo in novo zemljo, o prejšnjem pa ne bo več spomina in ne pride več na misel.“ (Iz 65, 17). V Novi zavezi najdemo to napoved na več mestih. Sveti Peter napoveduje konec tega sveta v ognju, pa tudi prihod novega: „Čakamo pa po božji obljubi novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost“ (II, 3, 13). Sveti Pavel piše Rimljanom o končnem odrešenju in poveličanju vsega stvarstva, ki zdaj vzdi-
huje in trpi kakor v porodnih bolečinah (8, 19-22). V Razodetju pa piše sveti Janez: „In videl sem novo nebo in novo zemljo. Zakaj prvo nebo in prva zemlja sta prešla in morja ni več“ (21, 1).
Besede sv. pisma najdejo svoj od-^ev v izročilu in nauku Cerkve. Sveti Ciril jeruzalemski pravi: „Ta svet bo Prešel, ali ustvarjen bo na novo. Prešel ho ta svet, da bo ustvarjen lepši.“ Sveti Bazilij takole razlaga misel sv. Pavla: »Vse telesno stvarstvo se bo z nami spremenilo.“ Sveti Hieronim pa pravi v razlagi besed sv. Petra: „Apostol ne Pravi, da bomo videli popolnoma drugo nebo in drugo zemljo, ampak staro v holjše spremenjeno.“
Primernost in upravičenost tega svetovnega prerojenja katoliška teologija takole utemeljuje: Svet je bil po Bogu Ustvarjen zaradi človeka, ki naj bi v njem živel v miru in sreči: Po grehu pa j® vse stvarstvo zapadlo prekletstvu, P°d katerim neprestano vzdihuje in trpi. Kakor pa je bil človek po Kristusu od-rešen in se mu je odprla pot do pove-Bčanja, tako gre tudi stvarstvo svojemu Poveličanju naproti. Življenje narave in človeka gre zdaj skozi trpljenje in smrt, kakor nekoč življenje Kristusa, ki je Slava in težišče vesoljstva. Njegovo vstajenje in poveličanje pa je poroštvo Za naše in vsega stvarstva poveličanje. 1 a prerojeni in poveličani svet bo odgo-varjal poveličanemu stanju vstalega
Kristusa in od mrtvih vstalih pravičnih. Tvoril bo del končnega božjega kraljestva, kjer bodo zveličani s svojimi poveličanimi telesi in čuti uživali del svoje drugotne večne blaženosti, na krajih, kjer so nekdaj vztrajali v svojih preskušnjah, garali in trpeli in morda mučeniško umrli. Sveti Izidor seviljski pravi glede tega: „Za nova telesa bo ustvarjena nova zemlja, kar pomeni, da bo sedanja podoba naše zemlje spremenjena; prešla bo v neko duhovno stanje in se od tedaj ne bo spreminjala.“ Nad vsem in v vsem pa bo vladal Bog s svojo neskončno resnico, lepoto in dobroto.
+
Tako smo prišli s svojimi razmišljanji o usodi sveta in človeštva do konca, in to v adventnem času, ko se s sveto Cerkvijo pripravljamo na spominsko praznovanje prvega Kristusovega prihoda v sveti noči. Ta njegov prihod je bil v milosti in ljubezni in dokler nam je še na tem svetu živeti, nam je Bog z vso svojo očetovsko dobroto in usmiljenjem vedno blizu. Vztrajajmo torej zvesti v veri, upanju in ljubezni, potrpežljivo v težavah in preskušnjah življenja, da „če s Kristusom tukaj trpimo, se bomo tudi v razodetju njegovega veličastva veselili in radovali“ (1 Petr 4, 13).
ALOJZIJ KOŠMERLJ
ali so bili očaki res Jako stari?
Po opisu stvarjenja, izvirnega greha in njegovih posledic potegne svetopisemski pisatelj črto skozi dolga stoletja prav do vesoljnega potopa. Pri tem opisu najdemo tri težja vprašanja: izredno visoko starost očakov, Henohov odhod s tega sveta in tovarišijo božjih otrok s človeškimi hčerami.
Kako naj razumemo to troje ?
Visoka starost očakov
Od Kajna in Abela pa do vesoljnega potopa naj bi živelo vsega skupaj deset očakov, katerih vsak je doživel izredno starost: najmlajši med njimi 365 let, najstarejših šest čez 900 let.
Te številke so za naše oojme neverjetne. To nam potrjujejo tudi znanstvene raziskave, ki ugotavljajo, da je bila zaradi trdih življenjskih pogojev umrljivost prvotnih ljudi velika in so komaj kdaj presegli štirideset let.
Tudi drugi razlogi nam narekujejo, naj ne jemljemo omenjenih številk dobesedno. Nekatere številke same so že neverjetne kot n. pr. 365, kot je dni v letu, ali 777. Tudi število deset, našteva namreč deset očakov, je simbolično: pomeni neko polnost. Ker pisatelj Kajnitov niti ne omenja, ampak se spušča le po verigi Setitov do Noeta in Abrahama, je vidno, da je sestava poročila umetna in shematična. Podobne rodovnike je najti tudi v drugih vzhodnih slovstvih, samo da najdemo tam še višje številke. Po nekem takem seznamu je bilo predpotopnih babilonskih kraljev deset, živeli so pa vsi skupaj nič manj kot 432.000 let. Celo v polni zgodovinski dobi kot je izraelska monarhija, vidimo, da svetopisemski pisatelji številke načrtno pretiravajo, da naredijo s svojim verskim naukom večji vtis.
Gre za posebno literarno vrsto, ki je danes ne poznamo. Zanimiv je primer uporabe te vrste pri evangelistu Mateju, ki napolni v Kristusovem rodovniku s po 14 imeni dobo od Abrahama do Davida, od Davida do sužnosti in od sužnosti do Kristusa. Pri tem je zanimivo, da navede v vsaki od treh dob prav 14 imen, kajti število 14, izraženo s hebrejskimi črkami da ime David. Potem pa to, da je v treh različno dolgih dobah enako imen: saj so omenjene dobe trajale 8, 4 in 6 stoletij.
Iz povedanega je jasno, da je bila simbolična uporaba številk v starih časih na vzhodu v navadi in torej v skladu z zgodovinskim pojmovanjem. Nastane vprašanje, kako je prišlo do tako visokih številk pri starosti očakov, in kaj je hotel z njimi svetopisemski pisatelj povedati.
Pisatelj je našel te visoke številke v ljudskem izročilu. Ljudje so vedeli,
de je človeštvo že zelo staro, pa so imena in rodovnike, ki so jih dobili od prednikov, podaljševali, da bi bila sklenjena veriga do prvega človeka. Svetopisemski pisatelj navede to ljudsko mnenje, kot ga je našel. Življenje teh edino znanih oseb v zgodovini še podaljša. Tako početje mu je v skladu s tedanjim pojmovanjem zgodovine dovoljeno. S tem hoče namreč zapreti pot domišljiji, ki je pri drugih narodih polnila predzgodovino z bajeslovnimi bitji. Navedena imena ne kažejo toliko časovno oddaljenost med posamezniki kot pot, po kateri prehaja obljuba Odrešenika od raja do izraelskega naroda.
Pri vsem tem pa ni verski smisel poročila, za katereg-a predvsem gre, prav nič okrnjen. V rodovniku Bogu zvestih setitov je izražena resnica, da se ljudje niso nikoli popolnoma izneverili Bogu.
Henohov odhod s sveta
O Henohu pove sveto pismo, da je „hodil z Bogom in ni ga bilo več, kajti Kog ga je vzel.“ Isco ponovi Sirahova knjiga: „Henoh je hodil z Gospodom in je bil vzet, poučen zgled za vse rodove“ (44, 16). In pa sv. Pavel v listu Hebrejcem: „Po veri je bil Henoh prenesen, da ni videl smrti; in ni ga bilo najti, ker ga je Bog prenesel“ (11, 5).
Ali je Henohov odhod s tega sveta opisan z besedami „Bog ga je vzel“ zato, ker je bil posebej Bogu zvest, ali pa naj bi bil tako opisan zaradi posebne ločitve s sveta, ne vemo. Možno bi bilo prvo. V tem primeru bi bile Pavlove besede Hebrejcem, da Henoh ni videl smrti in ga ni bilo najti, le navedba judovske vere.
Henohov odhod s sveta, kakor tudi Elijev, je bil povod za vero, da se bosta oba vrnila pred Mesijevim prihodom in na koncu sveta. Kristus je povedal, da je Elija že prišel v osebi Janeza Krstnika. V primeru Henoha in Elije, se zdi, da svetopisemski pisatelj poroča o mišljenju ljudi glede skrivnostnega odhoda i-ako pravičnega moža in tako izrednega preroka.
Božji sinovi
Kot uvod v pripoved o vesoljnem potopu pravi sveto pismo: „Tiste dni so bili velikani na zemlji — in tudi pozneje —, ko so božji sinovi zahajali k Človeškim hčeram in so jim rodile; to so junaki, sloveči možje iz starodavno dobe. Videl je torej Gospod, da je hudobija ljudi na zemlji velika...“
Svetopisemski pisatelj bo opisal božjo kazen potopa, zato mora prej naslikati moralno pokvaro ljudi. Namen pisatelja je, opravičiti božje postopanje 'n dati moralni nauk da z njim Bog kaznuje pokvarjeno človeštvo. V ljudskem zakladu najde legendo o velikanih, ki naj bi bili rojeni iz zveze med umrljivimi ljudmi in nebeškimi bitji. Ker mu ta lepo služi za naslikanje človeške pokvarjenosti, jo vključi v pripoved, ne da bi jo zgodovinsko ocenil. Vsebino takega svetopisemskega citata je treba meriti po glavnem pisateljevem namenu, v tem Primeru, po opravičenju potopa kot kazni pokvarjenega človeštva.
B. E.
sprašujete — odgovarjamo
„Kaj naj katoličan sodi o predzakonskem zdravniškem pregledu? Ga Cerkev priporoča ali pa celo naroča ? Kaj pa če država vsem bodočim zakoncem naloži dolžnost, da se pred poroko podvržejo takšnemu pregledu, so jo ti dolžni ubogati ? Osebno sem mnenja, naj bi se vsak zaročni par dosti zgodaj pred nameravano poroko dal zdravniško pregledati. Poznam zakone, ki jim je žal, da niso tako ravnali. Na ta način bi si prihranili neprijetna presenečenja, ki so zanja zvedeli, ko je bilo že prepozno.. .“
Vaše vprašanje je zelo aktualno in žal še ne zadosti razčiščeno. Predzakonski zdravniški pregled je stvar, ki mora zanimati ne le fanta in dekleta, ki se nameravata poročiti, temveč tudi vse tiste, ki jim je na tem, da bo družba imela srečne zakone in zdrave družine. Zato se s tem vprašanjem danes bavijo tudi javne ustanove in celo parlamenti.
Katoličan bo o tem problemu sodil nekako takole:
1.	Zaročena imata težko moralno dolžnost, da drug drugemu iskreno odkrijeta morebitne bolezni, nedostatke in slabosti, tako telesne kot duševne. Vsako zavestno molčanje takšnih okoliščin, tudi če se skuša opravičiti z neko napačno sramežljivostjo, pomeni krivico nasproti drugemu zaročencu in morebitnemu potomstvu, ki bo lahko žrtev takšnega neodgovornega ravnanja. Tako se npr. tuberkulozen ali na srcu bolan za-
ročenec ne sme poročiti, ne da bi prej obvestil o tem svojo zaročenko. Isto velja seveda za vse podobne resne bolezni in pomanjkljivosti, o katerih en zaročenec po pameti in vesti sodi, da jih mora drugi poznat, predno stopi v zakon z njim.
2.	Zaročencema se poleg tega resno svetuje, da se zadosti zgodaj pred nameravano poroko podvržeta temeljitemu predzakonskemu zdravniškemu pregledu. Zdravniku je seveda treba povedati, za kakšne vrste pregled gre. Dasta naj si izstaviti tozadevna zdravniška spričevala, ki si jih nato drug drugemu pokažeta. Predzakonski zdravniški pregled ima namen poleg splošnega zdravstvenega stanja zlasti ugotoviti morebitne bolezni, za katere sama ne moreta vedeti, in okvare na spolnem organizmu. Te so lahko takšne narave, da sploh onemogočajo sklenitev veljavnega zakona ali pa vsaj otežkočavajo urejeno zakonsko življenje. Res je sicer, da tudi zdravnik ne bo mogel vedno vsega odkriti in zato tudi ne dati absolutnega zagotovila v tem pogledu. A danes je medicinska veda že toliko napredovala, da je takšen pregled nedvomno velike vrednosti za bodoča zakonca. Tako bo resen zdravnik brez težav lahko ugotovil morebitne spolne bolezni, nevarnost za njih prenos na sozakonca in potomstvo ter povedal, kakšni so izgledi za ozdravljenje. Enako bo v mnogih primerih lahko napovedal, da ne bo možen
normalen porod. Pogosto ju bo zdravnik lahko tudi zagotovil, da ni nobene vidne ovire, da bi njun zakon ne mogel inieti otrok. Zato in podobno bo največkrat zakoncema samima nemogoče vedeti, in vendar — kdo ne vidi, kako važ-110 je, da to zvesta, predno si dasta končno besedo.
3.	Cerkev predzakonskega zdravniškega pregleda ne ukazuje, vsaj ne na splošno, pač pa zelo priporoča in mno-Sokjc tudi sama pospešuje ustanavljanje specialnih konzultorijev za bodoče zakonce. V teh konzultorijih naj bi zaročenci dobili ves potreben pouk in navodila za zakonsko življenje, zlasti pa naj bi se jim nudila možnost natančnega Predzakonskega zdravniškega pregleda. Cerkev želi, naj bi vsaj večje fare ime-io vsaka svoj konzultorij te vrste. Dokler pa tega ni, naj bi se prirejali vsaj Pogostni tečaji za zakonski pouk.
4.	Državi načelno ne moremo odrekati pravice, da svojim državljanom nkaže predzakonski zdravniški pregled 'n bodočima zakoncema naloži dolžnost, (la si pred poroko drug drugemu pokažeta tozadevna zdravniška spričevala, č® kje takšen državni zakon že obstaja, So se mu tudi katoličani v vesti dolžni Pokoravati. Pogoj je seveda, da se pri teh pregledih zdravniki ne poslužujejo moralno nedovoljenih sredstev. Država s tem zakonom skrbi za občno blaginjo, kkrati pa zavaruje tudi pravice in svobodo posameznih državljanov. Praktično b° pa takšna zakonodaja le redko učinkovita, kajti ljudje na splošno ne trpijo, ba bi javna oblast posegala v to delikatno in intimno sfero njihovega oseb-nega življenja. Po drugi strani obstaja Pa tudi nevarnost, da bodo mnogi zakoni °bšli ali pa da državni konzultoriji ne
bi postopali s tistim čutom odgovornosti, kot ga to področje zahteva. Zato je praktično mnogo bolje, če se zaročenci s primernim poukom in moralno vzgojo navajajo k temu, da se bodo sami prostovoljno podvrgli predzakonskemu zdravniškemu pregledu.
5.	Absolutno bi pa presegalo pravico in pristojnost države, če bi hotela prepovedati zakon tistim, na katerih je zdravnik na takšnem od države ukazanem pregledu ugotovil kakšno težko ali celo nevarno bolezen. Tako daleč državna oblast ne sega. Država bi smela zabra-niti zakon le tistim, ki jim manjka pogojev za sklenitev veljavnega zakona. V tem primeru bi namreč zabranila le to, kar je že po naravnem pravu prepovedano in nemogoče. V vseh drugih primerih bi pa tozadevne državne prepovedi ne imele nobene moralne obveznosti, ker bi kratile človeku eno od najbolj osnovnih in neodtujljivih osebnih pravic. Bolnim, duševno zaostalim in dedno obremenjenim naj bi država pač svetovala, da naj se ne poročajo. Ravno tako jih bo zdravnik lahko spomnil na morebitno moralno dolžnost, da ne stopajo v zakon. Zabraniti jim tega ne morejo, kajti tudi bolni ljudje imajo pravico do zakona, če so le o svojih boleznih in nedostatkih zadostno informirali bodočega zakonskega druga.
Sreča zakonskega in družinskega življenja je ne — nazadnje odvisna tudi od zdravja zakoncev. Zato storita lepo dejanje kreposti zaročenca, ki se iz medsebojne ljubezni ter čuta odgovornosti za morebitno potomstvo pred poroko podvržeta rosnemu zakonskemu pregledu.
p. ALOJZIJ KUKOVIČA, S. J.
Michelangelo
Letos, 18. februarja, je minilo štiristo let, odkar je umrl Michelangelo Luonarrotti, kipar, slikar, arhitekt in pesnik, največji katoliški upodabljajoči umetnik vseh časov in rečemo lahko, da največji umetnik sploh vseh časov. Zavedam se pomena „največji“ in to zlasti v umetnosti, kjer so okusi samovoljni ali vsaj individualni in sodbe različne.
Michelangelo je imel sloves prvenstva že v svojem času, a pozneje precej časa ne. V prejšnjem, 19. stoletju, so nekateri višje cenili Lionarda da Vinci, zlasti pa Rafaela Še v mojih otroških letih sem dostikrat slišal, da je bil največji umetnik krščanske dobe Rafael Sanzio. Toda z nastopom moderne umetnosti, impresionizma, je dobil sloves prvenstva spet Michelangelo. Slišal sem večkrat govoriti naše pokojne impresioniste o njegovih delih in vedno je bil v največji časti. Tudi hrvaški ekspresionist, kipar Me.štrovic, je tako govoril in pisal, in slovenski ekspresionisti se niso nikoli kako drugače izjavljali. Že realisti pred impresionisti (Kobilica, Vesel) so bili enakega mnenja in treba je bilo poseči nazaj na nazarence (Ogrin), da si slišal sentimentalno povzdigovanje Rafaela nad vse druge mojstre. Moderna umetnostna zgodovina je pa uveljavila posebno umetnostno znanost, ki za umetnostne vrednote prejšnjih stoletij ni doslej v ničemer izpodbitna. Kot odgovor na vprašanje, kaj je umetnostno
pomembno, ji more Michelangelo pokazati s svojimi deli več, kot katerikoli drugi umetnik in če je pomembnost obenem veličina, potem je ta tako neizpodbitna, da je naziv „največji“ povsem upravičen. Nekoliko bom to skušal dokazati v drugem poglavju, v tretjem pa poudariti Michelangelovo katolištvo
O Michelangelu obstaja ogromna literatura. Vsak umetnostni zgodovinar skoraj čuti potrebo o njem kaj napisati. Vsak raziskovalec hoče o njem kaj novega ugotoviti, ne le o kvalitetah njegovih umetnin, ampak tudi o njegovem občečloveškem življenju in o njegovih moralnih lastnostih. Poleg marsičesa tehtnega je tudi dosti manj vrednih izsledkov. Trditve različnih piscev si v mnogih stvareh nasprotujejo in ni vedno lahko ugotoviti, kdo da pravo trdi ali čigar trditve imajo več verjetnosti na sebi. Med viri njegove zgodovine je tudi dosti falzifikatov. Zato smo se rajši držali starejših poročil, postavljenih na temelju pripovedovanja dveh umet-uikovih sodobnikov, Condivija in Vasa-rija, aasi je tudi pri njima marsikaj domnevanega in olepšanega, ker v tistih časih zgodovinopisje ni bilo vedno na višini absolutne objektivnosti. A vsaj v bistvu bomo poskušali podati resničnost njegovega življenja, umetnostnega snovanja in katoliške pravovernosti, kolikor je to v razmeroma kratkem članku mogoče storiti.
življenjepis
Eden Michelangelovih prednikov je hil baje S .none Canossa s pridevkom Buonairotti, kar je bilo pogosto krstno ime Canossov, a je nazadnje prevladajo namesto priimka Canossa. Rodbina je bila baje grofovska ali vsaj plemiška, kot poroča sodobnik Condivi. O rodbini so celo „iztaknili“, da je bila v sorodu z nekim nemškim cesarjem, toda to bodo najbrž bajke, takrat precej običajne. Bolj zanesljivo je poročilo, da je bii Michelangelov stari oče ud firenške sig-norije. njegov oče pa upoštevan med buon: uomini, vsekakor nekakšnimi plemiči. Firenška republika ga je postavila za neke vrste župana v mestecu Caprese, kamor je jezdil s svojo ženo Francesco, da prevzame nove posle. Žena Pa je bila visoko noseča in je s konja padla, kar ji je toliko škodovalo ali koristilo, da je prišel otrok, naš poznejši Michelangelo, malo prezgodaj na svet, namreč 6. marca 1475. To je menda rojstni datum umetnika. Bil je drugi otrok očeta Ludovica, potem jih je Bilo še nekaj. O,če se je prihodnje leto spet vrnil v Firenco (bolj pogosta la--Jka imena pišemo kar v slovenski transkripciji). Michelangelo, otrok je pa ostal Pri nekem kamnoseku v Settignanu, kjer je bila kamnosekova žena otrokova dojilja. Brate in sestre je določil oče za -rgovski poklic, Michelangelo pa naj bi Postal po očetovi volji učenjak, inteli-gent, pač vsaj uradnik.
Sledeč nekemu starejšemu součencu v šoli je šel Michelangelo v uk k bratoma Domenicu in Davidu Ghirlandaju Mi kot so ju Firenčani nazivali Grilla-daja, ki sta bila prvenstveno slikarja. Baje je oče sprva temu nasprotoval, a slednjič je Lodovico 1. 1488 podpisal uč-
Micheanftelov kip Matere božje
no pogodbo za tri leta. Mojster Do-menico je unel obširno naročilo za poslikan je kora v cerkvi Santa Maria No-vella v Firenci, pri čemer mu je Michelangelo pomagal isati. Baje je takrat prekomponiral tudi neki bakrorez Nemca Martina Schongauerja; skratka njegova umetniška pot se je pričela s slikarstvom.
Še pred potekom dogovorjenih treh et se je pa Michelangelo seznanil z Lorenzom iz rodbine Medici. Isti starejši součenec kot prej h Ghirlandaju ga je spravil na medičejski vrt, kjer so stali razni kipi in tako je Michelangelo s prerisavanjem kipov sam bolj natančno proučeval kiparstvo. Napravil je tudi svoj prvi kip, kopijo glave Fauna,
za kar je dobil od klesarjev potrebno orodje in kar čeden kos marmorja. Lorenze Medici je bil ljubezniv gospod in je povabil k sebi očeta Lodovica in mu naklonil službo, dočim se je prej preživljal samo z dohodki svojega posestva, Michelangela pa je Lorenzo k sebi vzel. Rodbina Medičejcev je bila po poreklu preprosta, danes bi rekli meščanska, in so prišli do veljave v firenški republiki na takrat demokratičen način, ki je bil tudi Michelangelu takrat in še pozneje izraz svobode, katere ljubitelj je bil vse življenje. Tisti Lorenzo je bil zadnji Medičejec, ki je svojo oblast dobil po svobodnem preudarku meščanov. Umrl je menda leta 1492 in po dveh letih mu je sledil na oblasti sin Piero. Tudi Piero je Michelangela cenil; mična zgodba, morda samo pravljica, pripove-
Miehelangelo: prerok Izaija
duje, da se je v Michelangela zagledal-ko je izdeloval snežnega moža. Toda Piero ni bil več Medičejec starega kova; bil je oblasten, imel je nagnenja k diktatorstvu ali kot so takrat rekli k tiraniji. Še pod Lorenzom je napravil — šestnajstleten — 1. 1491 relief Madone pod stopnicami in že ta relief kaže zelo pomembnega, naprednega kompozitorja.
Še pod Lorenzom je prišel v Firenco pobožni menih Savanarola, celo z Lo-renzovo pomočjo, pa se je potem v svojih pridigah, s katerimi je hotel Firen-čane versko in moralno prevzgojiti, obračal tudi proti Lorenzu, še bolj pa pozneje proti Pieru. Mladi Michelangelo se je pridružil Savanarolovim pristašem. Fi-renca je bila takrat v veliki nevarnosti, Savanarolovci so rekli, da se izpolnjujejo pridigarjeve prerokbe. V takratni Ita-1iji so bile krajevne vojne nekaj vsakdanjega, a nič posebno hudega, bolj manevri. Zdaj so pa bili v deželi Francozi in pravili so, da Francozi svoje sovražnike potolčejo in zares pobijejo. Michelangelo se je torej umaknil rajši v Benetke. Tudi Piero se je umaknil in sicer v Bologno, kamor je prišel iz Benetk tudi Michelangelo, da bi bil bližje domu. Takrat je izdelal v Bologni kipa angela in sv. Petronija za cerkev sv. Domenica. Piero se je umaknil še dalje proti severu in Savanarola je postal popoln gospodar Firence, nakar se je vrnil tudi Michelangelo domov.
25. junija 1496, ko je bil 21 let star, je prišel Michelangelo prvič v Rim. Takrat je vladal katoliško Cerkev papež Aleksander VI. iz rodbine Borgia. Bil je papež do 1. 1503 in pod njim je izklesal Michelangelo v letih 1498/99 znamenito Sočutno, Pieta, ki je sedaj na newyorski svetovni razstavi, drugače pa stoji v
cerkvi sv. Petra v Rimu. Že prej je dokončal kip Baecha, razen omenjene mladostne glave Fauna edino njegovo delo >z poganske mitologije. Iz Rima je poročal domov, kako v Rimu komentirajo dogodke okoli Savanarole. Hote ali nehote se je umaknil usodnim dogodkom, ko so slednjič 1. 1498 Savanarolo v Firenc! zažgali. Vsekakor je ta dogodek na umetnika močno deloval. Ko se je potem vrnil domov, je nastala Madona za Brügge (1501), velik kip Davida (1. 1901/08), ki je fetal potem dolgo časa na glavnem trgu Firence, dokler ga niso v prejšnjen. stoletju spravili pod varno streho na akademiji in postavili na trg kopijo, in Sv. družina, slika v temperi (ok. 1505).
Leta 1504 so se skupaj sešli v Fi-renci trije takrat najpomembnejši italijanski umetniki, Lionardo da Vinci, Mi-chelagelo in Rafael. Lionardo in Michelangelo sta bila po rojstvu Firenčana, Rafaela, ki je bil doma iz Urbina, je Pač tja zanesel sloves visoko razvite firenške umetnosti. Lionardo je prišel še na povabilo, naj bi poslikal neko steno, za ka>. je izbral motiv Anghiarijske bitke. A že prihodnje leto je bil Michelangelo spet v Rimu, pač na povabilo papeža Julija IT. iz rodbine della Rovere, Prej znanega pod nazivom kardinala pri sv. Petru ir. Vincoli. Prej je bil še kratko dobo papež Pij IIL, sorodnik nekdanjega papeža Pija II., pomembnega Ja slovensko zgodovino. Julij II. si je še za življenja želel svoj nagrobnik In Michelangelo je napravil zanj grandiozen načrt. Prišlo je do sporov zaradi nabave marmorja, proti Michelangelu je rovaril arhitekt Bramante in tako se je Papež odločil, naj Michelangelo poslika najprej strop sikstinske kapele. Michelangelo se je malo obotavljal, češ da sli-
karstva ni dobro vajen, Bramante je pa sufliral papežu, da se boji njegov izbranec skrajšav, v katerih bi morali biti naslikani liki na stropu, za pogled od spodaj. Vse skupaj je Michelangela že odvračalo od nadaljnega dela v Rimu, tako da je bil že na tem, da bo šel v službo k turškemu sultanu, pa je šel le nazaj v Firenco, kjer je izdelal le karton za sliko bitke pri Ascinu, ki naj bi stala naslikana na steni nasproti Lionar-dove bitke. Michelangelov karton je vseboval vojaKe, presenečene pri kopanju v reki, ko jih je sovražnik napadel: naravnost vabljiva tema za aktne študije.
Julij II. je bil zadnji tistih renesančnih papežev, ki so se radi vojskovali, če je kazalo povečati posvetno veljavo in je tako prišel 1. 1506 s svojo vojsko v Bologno, kamor je bil poklican tudi Michelangelo, da napravi bronast papežev kip, portret. Model kipa je bil kmalu gotov, toda prvič se njega vlivanje ni posrečilo; uspeh je bil šele pri drugem poskusu. Za kratko dobo je šel Michelangelo spet v Firenco, nato pa ponovno v Rim, kamor se je vrnil že tudi papež. Le-ta pa zdaj svojega nagrobnika sploh ni hotel imeti in je tem bolj vztrajal na poslikanju sikstinske kapele. Vkljub spet raznim intrigam je 1. 1508 pričel Michelangelo s tem delom. Najel je več sodelavcev, a jih je koj spočetka spet odpustil; najrajši je namreč vse sam osebno napravil; sodelavce je imel samo za postranska dela, in ko je pričel slikati, so mu postali soslikarji le v na-potje.
Julijevo bivanje v Rimu je bilo bolj mirno, kot prej v Bologni. Njegov bronast kip so Bolonjci 1. 1511 razbili in tako od mojstra sploh nimamo nobenega portreta ohi anjenega. Vršile pa so se priprave za lateranski koncil, za proti-
koncil v Piši, a vse to Michelangela ni uosti zavzemalo, tako da je do 1. 1512 'ahko slikanje stropa v sikstinski kapeli razmeroma v miru končal. Julij II. ga je ponovno občudoval in odobril. Bil je celo precej siten priganjač, kar pa slikarja ni motilo, da ne bi s premislekom ustvarjal. V Kirnu je bil takrat tudi Rafael, ki je bil zaposlen s podob-r»im delom kot Michelangelo v Villi Far-nesini in v Vatikanu in lahko rečemo, da je bil od slednjega .čimdalje odvisen. V Farnesini je slikal Rafael prizore iz grške mitologije, v Vatikanu velike historične skupine, a vedno doma tudi portrete. L. 1513 je Julij II. umrl in Michelangelo se je spet lotil nagrobnika. V čas kmalu po Julijevi smrti spada izdelava Mojzesa za papežev nagrobnik, kjer je kipar v Mojzesov obraz verjetno vnesel Julijeve poteze, v ta čas spada tudi izdelava sužnjev za nagrobnik, a od sužnjev sta le dva kipa približno gotova, drugi so le v začetnem štadiju. Z dediči pokojnega papeža je sklenil Michelangelo novo pogodbo, da bo nagrobnik precej drugačen kot je bilo prvotno mišljeno. Pozneje so vsaj še enkrat pogodbo znova spremenili. A ta tri leta je precej delal na spomeniku.
V Firenci je nekaj dotlej sprejetega in začetega dela oddal drugim rokam. Karton za bitko pri Ascinu je bil uničen. Po Juliju II. je bil izvoljen za papeža Leo X. iz rodbine Medičejcev. S to izvolitvijo so prišli tudi v Firenci Medičejci do spet večje veljave. Michelangelo je začel delati načrte za fasado cerkve San Lorenzo v domačem kraju, obenem pa za zakristijo pri tej novi cerkvi, ki naj bi postala nekaka kapela z grobovi Medičejcev, zlasti Lorenza in Giuliana. V Carrari je sam nadzoroval lomljenje marmorja. Delal je tudi manj-
še stvari v Rimu. Denarja za fasado San Lorenza je kmalu zmanjkalo. V Firenci se je uveljavil nov kardinal iz rodbine Medičejcev.
Leta 1519 je umrl Lionardo da Vinci, leto nato Rafael. Michelangelo je ta čas izdelal kip Kristusa za cerkev Sa Maria della Minerva. Leta 1522 je bil papež Hadrijan, zadnji, ki ni bil Italijan, a 1. 1523 je sledil spet Medičejec z imenom Klemens VII. Michelangelo je bil ob njegovem nastopu sredi dela za me-dičejske nagrobnike. Proti njemu je zdaj intrigiral njegov rojak Bandinelli, ^igar spletke so segale do Vatikana. Klemens sicer ni imel vojaške žilice kakšnega Julija II., a Rim je bil napaden od združenih Nemcev in Špancev, ki so ga 1. 1527 zasedli, ropali po njem in Klemens se je komaj še rešil z begom v angelski grad, ki je bil dobro utrjen in branjen. Tudi Firenca se je bala rimske usode, Medičejci so zbežali iz nje in Firenčani so izvolili za svojega kralja Jezusa Kristusa. Michelangelo je slutil nevarnost za svoje rodno mesto. L. 1529 je prevzel utrdbena dela. Francozi in Benečani so bili proti nemškemu cesarju, s katerim se je papež že pobotal. Tudi cesar in Francozi so se nato sporazumeli. Michelangelo je 1. 1530 ponovno zbežal v Benetke. Medičejci, ki so zapustili domače mesto, so čakali, da jih sovražniki popeljejo nazaj v Firenco. Opomniti moramo, da so imeli Medičejci že od Piera naprej diktatorske namene. Ko so Firenčani porušili zaradi lažje obrambe nekaj stavb in naselij pred mestom, se je Michelangelo sicer vrnil in se vdal v usodo, da bo doma pač tako, kot bo vojaška sreča odločila. Papež Klemens se je kazal napram njemu naklonjenega, a po papeževem posredovanju je postal njegov
sorodnik Medičejec Alessandro dedni knez Firenc. (1. 1533). Michelangelo je de končal medičejske nagrobnike v zakristiji San Lorenzo, a 1. 1534 je Firen-Co za vedno zapustil in se vkljub raz-vabam ni do smrti več vrnil. V kn'.nu mu je Klemens VII. predlagal, n&j bi naslikal poslednjo sodbo na ožjo steno pravokotne siskstinske kapeie na desni od glavnega vhoda. Umetnik jo ponudbo prevzel. Njegov rimski vda-fii prijatelj Sebastiane del Piombo mu jo svetoval, naj bi slikal z oljnatimi barvami, Michelangelo je pa vztrajal bri freski. A končanja tega dela Klebens ni več dočakal, kot je nekoč do-oakal sikstinski strop Julij, kajti Klebens je kmalu nato umrl. Naslednji po-•bombni papež je bil Pavel III. iz rodbine Farnese. Bil je vsekakor bolj cerkven kot Aleksander VI. in tudi ome-ajeni Aleksandrovi nasledniki, a vkljub temu še navdušen za umetnost. Za vojaško nastrojenega Julija ni gojil posebno hvaležnega spomina in je Mi-obelangelu sugeriral, naj se ne muči dosti z delom za njegov nagrobnik, am-Pak naj rajši timprej konča Poslednjo sodbo. Spet je delal sam, nihče mu pri slikanju ni smel pomagati in 1. 1541 je delo dovršil.
V ta čas nekako spada Michelangelovo prijateljsko občevanje z že postarano vdovo Vittorijo, hčerjo rimskega visokega plemiča Fabricija Colona in vdovo po markiju Pescara. O tem i’az-'berju so se mnogi biografi na široko razpisali. Dejstvo je, da sta bila že oba ^ letih, Michelangelo že v sedmem kri-^u, a res je naslavljal na duhovito Vittorijo vroče občutene sonete. A res je tudi, da sta bila oba globoko verna. Po poslednji sodbi je slikal za kapelo Pao-lino veliki freski Križanja sv. Petra in
Michelangelo: Buonarrotti
Spreobrnjenja sv. 'Pavla. V Benetkah se je 1. 1530 seznanil pobliže z nekim Pietrom Aretinom, ki mu bi danes rekli kritik. Ta bi imel rad kakšno Michelangelovo delo in ker ga ni dobil, je začel proti umetniku rovariti. Očital mu je prevladovanje golote v delih sikstin-ske kapele, zlasti na Poslednji sodbi in pa, da je spomin Julija II. ogoljufal, ker njegovega spomenika še ni dovršil. Vsekakor ti očitki umetniku niso bili brez nevolje.
A Michelangelo je imel večje skrbi kot pečati se s kritikom. Papež ga je izbral za novo veliko delo, za dovršitev arhitekture na cerkvi sv. Petra v Rimu.
Na tej stavbi so delali prej Bramante, Rafael, Peruzi in Antonio de San Gallo, a dovršitve dela se ni nihče lotil, zlasti ne postavitve velike kupole. Bramante je postavil štiri orjaške slope, s katerimi poznejši arhitekti nikakor niso bili zadovoljni. Druge stvari so tudi vedno kaj spreminjali in preurejali. Kakor tudi je Bramante svojčas grdo rovaril proti Michelangelu, je le-ta sedaj priznal, da je bil Bramante eden najsposobnejših arhitektov in kdor se je od njegovih načrtov oddaljil, se je oddaljil od pravil umetnosti. Michelangelo je štiri slope le še pojačil — v vsakega bi lahko postavil manjšo cerkev, tako mogočni so — in se nato lotil tambor-ja (pokončnih sten pod svodom) za kupolo. Ko je tudi napravil vse potrebno za tehnično in estetsko zgradbo svoda kupole, jc bilo to največje arhitektonsko delo v bistvu končano.
Za tem se je lotil stari mojster še dveh velikih arhitektonskih del: ureditve rimskega kapitela in palače Farnese, katero je pričel staviti Daniele de Volterra in je zašlo delo v podobne škripce kot prej pri cerkvi sv. Petra. Seveda je še naprej nadziral gradbo sv. Petra po svojih načrtih. Ta dela so prinesla Michelangelu toliko vsestranskega občudovanja, da na starost pravzaprav ni jmel nobenih zavistnežev in nasprotnikov več. A napravil je pač v teh letih še eno, res ne popolnoma izgotovljeno kiparsko umetnino, skupino Snemanje s križa, ki jo dostikrat imenujejo kar firenško Sočutno ali Pieta, ker se nahaja zdaj v firenški stolnici.
Pavel III. je umrl leta 1549 in po kratkem vladanju Julija III. ga je nasledil Pavel IV., Caraffa, versko strog papež, že tridentinskega kova. Le-ta je pozval Michelangela, naj gole figure na
sliki Poslednje sodbe nekoliko obleče, česar pa ni maral storiti, a se tudi ni protivil, da so to storili drugi. Poleg navedenih velikih arhitektonskih del je arhitektonsko opremil tudi Laurenciansko knjižnico v Firenci, v različnih dobah svojega življenja pa je poleg omenjenih drugih del ustvaril še množico risb in nedokončanih kipov, a v Firenco g® nobene prošnje niso mogle več spraviti, kajti svobode kot včasih, tam ni bil® ve,č. Postal je melanholičen; mnogo je razmišljal o smrti in si jo prav želel.
V svojem 90. letu starosti je 18. novembra 1564 umrl. Napravil je še testa-aent, v katerem je svojo dušo izročil Bogu, telo zemlji, premoženje je pa zapustil sorodnikom. Ob smrti so našli v njegovem stanovanju 8000 skudov denarja, mož je bil pač tudi varčen. Svojih risb je veliko množico zažgal. Truplo so prepeljali v Firenco, kamor je prispelo 11. marca. Krsto so spet odprli, da so ljudje lahko še enkrat videli svojega velikega rojaka. Čeprav je truplo ze vec kot pol meseca ležalo mrtvo V krsti, je bilo še dobro ohranjeno, pač zaradi starosti in tedanjega zimskega časa.
Michelangelo je vedno visoko čislal svojega velikega rojaka Danteja, ki je odšel skoraj dvesto let pred njim v večnost. Prav v Michelangelovem ,času so se Firenčani spet potegovali za pravico, da bi Dantejeve telesne ostanke prepeljali v domači kraj; a brez uspeha-Michelangelo pa je pokopan v domači (erkvi v Firenci, svojih ljubljenih novodobnih Atenah, ki jim je njegova umetniška duša vedno želela dosti, dosti svobode.
Bo Še Marijan Marolt
VZGOJNA POSVETOVALNICA
hranjenje otroka
Tudi to poglavje spada v okvir sploš-ne otrokove vzgoje. (Čeprav bi ga prvi h'P pripisovali bolj skrbi za nego dojenčkov!)
S številnimi drobnimi dejanji, ki jih oskrbovanje zahteva, ne posreduje ^nti otroku le zdravja, ki ima tudi važ-n° vlogo pri otrokovi vzgoji, ampak mu 0h zunanjih opravilih tudi vliva duha; ijubezni, dobrote, veselja, oziroma tistih 'nstnosti, ki jih mati ima, in s katerimi dela opravlja. Gradi njegovo osebo. Jasno se odraža tudi na tem primeru, h-ar smo trdili v prejšnjem razpravlja-nju> da se posamezna področja vzgoje 'Ped seboj izpopolnjujejo, oz. so med seboj odvisna. Zato je tudi pogovor o osnovnih otrokovih potrebah zaradi po-Vezanosti s splošno vzgojo otroka prav Primeren.
Tri stvari bodo kot glavne potrebe Predmet naše pozornosti: otrokovo hranjenje, higiena in spanje; ne zaradi Potrebe kot take, ampak zaradi načina, s katerim otroka k stvari navajamo.
^ poglavju
O HRANJENJU
Se vsiljuje najprej vprašanje: Kaj naj
otrok je?
Sodobnim materam je ta skrb neka-ho prihranjena z ozirom na to, da je Večina otrok rojena po bolnišnicah, kjer h°be točna navodila za hranjenje in '-dravniki skoraj zahtevajo pregled otro-aa vsakih nekaj mesecev. Ta kontrola 'n vestno izpolnjevanje zdravnikovih Pavodil sta velike važnosti. Napačna Prehrana bi lahko imela pri otroku hu-
de posledice. Ni važno samo, da otrok je, ampak tudi, kaj je. Latinska Amerika ima prav zaradi enostranske hrane veliko umrljivost otrok. Vitamini so kot dodatek hrani velikga pomena.
Ko je otrok star 4 mesece, začne postopoma s prvim obrokom napol goste hrane poleg materinega mleka ali stekleničke. Naslednji mesec se prvemu pridruži drugi obrok. Tako se počasi, mesec za mesecem, krajša čas hranjenja pri materi, do devetega meseca, ko z njim preneha in je navezan otrok le na gosto hrano z žlico in stekleničko. Z dvanajstimi meseci preneha piti tudi iz stekleničke.
Od enega leta naprej sme jesti otrok praktično vse vrste hrane, če so enostavno pripravljene. Seveda je izvzeto cvrtje, pikantne jedi, vložena hrana in podobno. V splošnem sme začeti pri 5, C letih otrok z bolj različno začinjeno hrano, a čim bolj preprosto in enostavno pripravljeno.
Važnejše kot to je vprašanje o načinu hranjenja. Vsaka mati bi vedela marsikaj povedati iz svojih „borb“. Tu se pojavijo težave pri navajanju otroka na žlico, ko se neha hraniti otrok pri materi, ko prekine s stekleničko, ko joka za cucljem, vleče prst, hoče sam jesti ali ne mara jesti, je izbirčen, vstaja od mizo in podobno.
Predvsem si je treba za katero koli teh „bitk“ zapomniti in osvojiti navodilo, ki ga dr. Ray poudarja kot nekako „zlato pravilo“ pri vzgajanju. V vseh prilikah je treba ohraniti mir, po-
trpljenje, ljubeznivost. Kdor pri tem „izgubi glavo“, se razburi, sili v otroka, jezno vztraja pri svojem in celo tepe, je „bitko“ izgubil.
Poleg tega je velikega pomena, da položaj ,čim bolj poznamo.
O cuclju, prstu in še kaj.
Odkod ta navada in razvada ? Kam z njo ?
Poznanje otrokove narave nam pove, da je sesanje za majčkenega otroka neka naravna nujnost. Omogoča mu hranjenje v prvih mesecih življenja. S sesanjem otrok temu nagnjenju zadosti. Če otrok ni imel prilike, išče nadomestila in začne vleči prst.
Ko starši to opazijo, morajo poiskati pravi vzrok. Otrok potrebuje za redno in zadostno hranjenje 20 minut. (Pozor pri stekleničkah s preveliko odprtino na cuclju!) če otrok kljub temu hoče vleči prst, si pomagamo s cucljem, ki ga umiri. Tako preprečimo, da bi dajal prs v usta, kar je teže odpraviti.
Navadno opusti otrok dudko proti koncu prvega leta, ko prekine tudi s pitjem iz stekleničke. Ta prehod iz dudke k žlici, ki se je vršil počasi od 4. meseca dalje, je važno izvesti ob letu in ne ohranjati umetno tega otrokovega nagnjenja z dajanjem stekleničk čez ta čas, kar največ matere delajo iz neke komoditete. S tem se ovira otrokov duševni razvoj.
Prav tako ni pravilno zavlačevanje hranjenja pri materi čez devet mesecev. Ni naravno, pa tudi more škodovati otroku, zaradi pretiranega navezovanja, odvisnosti od matere.
Če otrok ob letu ne opusti dudke, se mu jo lahko pusti še nekaj časa, zlasti pred spanjem, da se umiri.
Prst začno vleči nekateri otroci iz
že omenjenih razlogov. V nobenem pri' meru ni na mestu uporaba sredstev kot: mazanje prsta s kako grenko ali smrdljivo snovjo, vezanje komolcev, da s« onemogoči možnost in 'podobno. Povzročilo bi lahko kake večje motnje, ker otrok ni mogel zadostiti svojemu teženj11-Trajanje te navade čez eno leto 111 več normalno; pomeni, da otroku nekaj manjka, da nekaj pogreša, kar si hoče nadomestiti; ta navada mu pomaga mirno živeti. Tak primer zahteva posebne pozornosti staršev. Poskrbeti je treba otroku enake družbe, da se v njej raztrese; enostavnih igrač, ki zahtevajo* otrokovega sodelovanja. Ni dobro, da se pusti samega v postelji, stolu ali stajici. Ta način je cesto uspešen. Pri nekaterih preneha navada tudi sama 1 rastjo; zlasti med 3 in 6 letom. Nikdar se ne sme iz otroka zaradi tega norčevati, mu groziti ali kaznovati s tepežem ali vezanjem rok. Otrok se lahko v navadi še bolj zakrkne.
Vlečenju prsta je pridruženo pri nekaterih otrocih še neko monotono gibanje prstov; bodisi, da ob tem cufaj0 odejo ali obleko ali se božajo po nosu* ali pa se ukvarjajo s kako cunjo al> priljubljeno igračo. Starši ne smejo zahtevati od otroka, da bi se tistemu predmetu odpovedal; zanj namreč veliko pomeni: vzbuja mu zaupanje in gotovost-
Zlasti se te navade pojavljajo p1' mlajših bratcih. Ne manjka jim sic®1' ljubezni, ne igrač, ne družbe. Pač p9 vpliva nanje stalno nadzorstvo starejših, ki gre včasih preko otrokove zmogljivosti. Potrebno je, da se da otroku priliko za igranje s sebi enakimi al’ celo manjšimi otroki.
Ob vsakem takem problemu se morajo starši vprašati, kako je z otrokovim razmerjem do staršev in bratov
ter kako se počuti v šoli. V mnogih Primerih je prav tu vzrok otrokovega zadržanja.
V zvezi z otrokovim hranjenjem so še druga vprašanja: Otrok hoče sam jesti. Zadržanje med jedjo. Zbirčnost. ^«ješčnost.
Da! Že ob letu sega otrok po žlici ja hoče sam jesti. Kaj napraviti ? Dr. Kay zagovarja, da je treba otroku to dovoliti, četudi se pri tem umaže in v začetku ne nese prav. To je za otroka n°v vzpon, ki ga je treba podpreti. Morda bo šele z dvema letoma zmožen sam jesti z žlico in prsti. Ko bo star tri leta bo že lepo jedel in pil. To učenje je pač počasno in zahteva veliko potrpljenja. Vpitje in grožnje bi dosegle 1® malo uspeha; mnogo pa mehkoba in Prijaznost. Da se otrok umaže pri jedi, je treba pač vzeti kot nekaj normalnega v teh letih, ki bo pa prešlo.
Koristno navodilo za matere je tudi, da otroka pokličejo k jedi 5 ali 10 minut Pred začetkom. Tudi otrokom je težko ~~ kot odraslim, ali še bolj — v naglici Prekiniti igro. Pravočasno opozorilo jih na jed že nekako ugodno pripravi.
Pe otrok jedi, ki jo je dobil na krož-P'ku ne mara pojesti ali jo vso odkloni, Se mu krožnik popolnoma brez vsakih Pripomb in obrazov odnese. S tem, pra-v’ avtor, obvarujemo otroka pred ne-ješčnostjo. Če otrok zavrne tudi drugo jed in bi rad samo sadje, se mu ga da, kadar pride vrsta na sadje.
<5e bi otrok kazal znatno pomanjka-nje teka, je prav, da se posvetujemo z zdravnikom. Morda je vzrok kako kro-Pično obolenje, morda kako notranje 'azburjenje ali pa je potreben otrok sa-•ho spremembe hrane, kar je zlasti go-sPodinjam bolj težko dopovedati. Važno je> da otrok ne vidi zaskrbljenosti star-
šev. Tudi se v otrokovi navzočnosti ne pogovarjajmo o tem; še manj, da bi se posluževali vpitja ali celo sile. Zelo priporočljivo je, da se točno držimo sledečega pravila. Nuditi prijazno otroku hrano ob običajnih urah. če ne poje, mu krožnik mirno vzeti. A, pozor! Med temi jedmi ne sme dobiti otrok druge hrane; najmanj slaščic, marmelad, piškotov, sploh sladkega. Strogo izvajanje tega načina nekaj dni bo prineslo vsaj delen, če ne popoln uspeh.
Lepega vedenja pri mizi se ne nauči otrok toliko zaradi direktnega učenja, ampak v prvi vrsti ker posnema odrasle. Zato je prav, da začne otrok, ko je star 3, 4 leta, jesti s starši pri mizi; če je mogoče, vsak dan, sicer pa vsaj tedensko, ko je vsa družina zbrana. Posebna prednost skupnih jedi je v tem, da drug drugega spoznajo, da izmenjavajo mnenja, da pridejo do besede, pa tudi poslušajo. To je za družino tako velikega pomena, da se kar skrijejo malenkostne nerodnosti ki jih povzroče majhni otroci. Ti trenutki, ko je družina zbrana pri obedu, postanejo lahko najlepši v dnevu ali vsaj tednu. Tu se seznanijo starši z dogodivščinami otrok v šoli in doma, tu dobijo otroci pogled na očetovo udejstvovanje izven doma in mnenje staršev o raznih problemih vsakdanjega življenja. Neprecenljive vrednosti in vzgojnega pomena za otroke je tudi, če jim oče ali mati pove kako primerno zgodbo iz življenja, knjig ali sv. pisma.
Spričo tolike važnosti teh družinskih srečanj ob obedu bi bilo pač nepopisne škode zamenjati to kramljanje z gledanjem televizije med jedjo, kar se dogaja danes po družinah. S tem bi se uničili intimnost in osebnost v družini.
Priredila Marjana Batagelj
riLQDE
LJUDI
DRAGI
V decembru se na južni pohiti začno letne počitnice. Če ti študiraš in začenjaš počitnice, lepo te prosim, ne pusti jih steči mimo brez haska, ampak izrabi jih, kolikor ti je najbolj mogoče.
Razumi me, da se danes človeštvo najbolj boji praznih ljudi, ljudi brez visokih ideailov, močne volje, resnega, znanja, slabičev, mehkužnežev, povprečnežev, mladih starcev, ki se ne navdušijo zet nič.
Razumem te, da boš šol&ke knjige za nekaj časa odložil — če seveda nimaš izpitov. Napak bi pa bilo, da bi pustil vse knjige pri mirni. Kaj vse bi bilo pametno pogledati ob počitnicah: tuje jezike, pa slovenskega prej, velika literarna dela, sploh svet umetnosti. Branje ni tako naporno, je pa povsem potrebno za bodočega inteligenta.
Pa so Se druge knjige: knjige o tvojih problemih, o pogledu na svet, o vzgoji značaja. Nimaš vei-jetno človeka, h kateremu bi šel od časa do časa, pa se z njim pogovoril o najintimnejših vprašanjih. Knjige ti morejo to nadomestiti.
Ne pozabi med počitnicami na versko življenje. Nabrati si moraš nadnaravnih energij za trenutke bojev. Zakaj ne bi šel dnevno k maši in k obhajilu, če ti dopušča čas?
Odpri oči in srce lepoti. Pojdi v naravo, opazuj drevje in oblake, poslušaj melodijo vesolja. Postal boš plemenitejši.
Hotel bi te videti močnega, dobrega, čistega.
TIT TAT
k i' š č a n s t v o i 11 krščanstvo
Pravijo, da je duhovnikov zato premalo, ker večina fantov ne pozna lepote duhovništva. Za krščanstvo bi -si upal reči isto: zato je tako malo prepričanih Praktičnih kristjanov, ker tako malo ljudi pozna lepoto Kristusovega nauka.
Marsikdaj nam slikajo svetnike kot lipove bogove, vse sladke, brez hrbtenice. To so karikature svetnikov. Svetniki so bili ljudje silne moči, saj so svojo ^°ljo vskladili povsem z božjo. Za to delo je treba ogromnih energij. Pogum je “d del njih samih. Saj je srčnost ali pogum ena izmed glavnih krščanskih kreposti.
Krščanstvo se prikazuje kot svetobežno, kot da ga je res mogoče živeti e v samostanu. In vendar je krščanstvo posvečevanje sveta. Saj se ne posve-ruješ samo z molitvijo. Z vsem svojim delom se moraš. „Ali jeste ali pijete ali j^rkoli delate, vse delajte v božjo slavo!“ To so besede sv. Pavla. Živeti v °zji milosti, posvetiti Bogu ves dan — v tem je vsa skrivnost. Vse v nas se 8 tem spremeni v molitev in posvečamo se po vsem, kar mislimo, govorimo ali Počnemo, da le tisto ni greh. Krščanstvo je vera ljubezni, ljubezni do vsega, ai' od Boga prihaja. Ljubezen se ne umika pred drugimi vase.
Pa še ta vtis ima včasih človek, kot da nas je kristjanov sram naše vere, °t da bi nas moralo biti sram. Kdo ima božjo resnico v vsej čistosti, kot jo mamo mi? Kdo zak]a(ie božjega življenja, kot se nam daje zlasti po maši in Zakramentih ? Sram bi moralo biti tistih, ki so si postavili za boga denar, zabavo, 8P°rt ali kaj drugega ustvarjenega. Naša vera je vera najvišjih vrednot, zato J® vredna našega ponosa.
Seveda je pa treba Kristusa spoznavati in živeti. Oboje nam bo prikazalo hjegovo vero v taki luči, da ga nam ga nihče nikoli ne bo več vzel.
Kaj molim?
Zjutraj, ko vstanem, znam posvetiti Bogu ves dan?
Na kavo in kruh z maslom ne pozdbmn, na molitev morda tolikokrat. Kako lepo je premišljevati verske resnice na avtobusu ali moliti rožni Venec, ne da bi me kdo opazit. Kako vse bolj poln je dan.
Zvečer menda vendar ne greš spat brez molitve, brez izpraševanja Vesti. Vsdk trgovec pregleda račune. Pri nas gre za večnostno trgovino.
POŠTA
...Veste, našo mladina potrebuje dobrih svetovalcev... Res je, da si dobimo lahko v argentinskem okolju, a tako se naše obzorje vedno bolj lTl (v negativnem smislu, vsaj kar se tiče narodnosti) in ko se dobro za-Vemo, že plavamo v tukajšnjih vodah. Potem je težko nazaj, to vem iz lastne
izkušnje. Ge ne pride vmes kakšen poseben dogodek, se zlepa ne vrnemo vet v slovensko okolje. . .
Hvaležen sem ti za zanimive ugotovitve. Omenil bi ti le to, da se vsi k' delamo za slovensko mladino, zavedamo, da tukajšnje okolje močno, premočno vpliva na vas. Saj je razumljivo: to okolje dihate na vsak korak, takorekoč skupaj z zrakom. Iščemo oblik, kako bi ram nudili domače okolje. Možnosti S° res majhne. Razdalje so velike, mladina sama je zaposlena, ljudje, ki z njo delajo, prezaposleni. Ni mogoče vsega narediti. Le to ti hočem omeniti, da S® dela, se išče. Dobre volje ne manjka.
Pa še nekaj b! ti omenil. Rada bi ti in radi bi drugi mladi ljudje svetovalcev, nekakih posvetovalnic. Misel je lepa, zlasti še, ker je prišla iz vas. N® opusti je. Posvetuj sa z drugimi mladimi ljudmi. Ko si zamislite obliko in načihi predložite vso zadevo morda po svojih mladinskih organizacijah. Verjemi mb da bodo odgovorni stvar uredili, če bo le kako možno.
. . .Rada ga imam. Zaves. Vsaj tako se mi zdi, da mora biti ljubezen-Ne mislim na drugo stvar kot na njega. Včasih sem vesela, tako da bi skd' kala čez planke. Drugič sem kakor zakopana v zemljo. Včasih žarim od veselja, drugič me razjeda ljubosumnost. To je grozno..: Tako ne sme iti naprej. Ne sme in ne sme. Egoizem me žre in mislim, le nase. Je mar ifa' bežen res egoizem? Kako naj preprečili to? Jaz hočem, da bo moja ljubezen res ljubezen, ali pa nič.. . Ampak ne morem. To je preko mojih meja. ■ • Res ljubezen je lepa, a popolna ljubezen mora biti težka...
Vesel sem zaupanja in rad odgovarjam. Ne poznam tvoje starosti, a jasn® mi je, da si zaljubljena do ušes. Kar ti je težko ugotoviti, je to, ali je to kat čutiš, res ljubezen, cista ljubezen, ali pa ji je v veliki meri pridružena ljubosumnost.
Ni nujno, da gre za ljubosumnost. Lahko je ljubezen, resnična, čista, ^ pa se ni gotova, ali bo uslišana. iSaj gre v takih primerih za posebne vrste Ij11' bežen, nekako izključujočo. Naj pojasnim: mati ima lahko vse svoje otrok® enako rada, nobeden od otrok se ne more pritoževati nad njeno ljubeznijo do drugih. Fant pa more imeti zares rad le eno dekle. Zato je razumljivo, da boli, če ga vidiš preprijaznega z drugimi. Ko bi bila gotova, da ima na poseb®11 način samo tebe rad, bi bila verjetno mirna. Tvoj nemir torej ni nujno zna^ ljubosumnosti.
Če bi ugotovila pretirano ljubosumnost, se je znebi, ker to je bolezen, k> žre kot rak in naredi vsako skupno življenje nemogoče.
Res, popolna ljubezen je težka. Saj je svetost predvsem v popolni ljubezni in pot do svetosti je dolga in naporna.
^a3 pa, če je bilo namenoma? ^ređipisj so pač predpisi.
^koda avtomobila!
^dor nima v glavi, ima v petah. Rezervni odbijač. (St. Malovrh) Cu'dno skrivališče. (M. Zorko)
Rešitev ugank:
R Izraba naravnih bogastev, krajevne zadeve, valovanje delavcev, pogovarjam se, zaplemba imetja, ne bodi muhast, zdravo stanovanje, plodno delo, prikupni otroci, kočljiva zadeva.
Vajencu se je utež razbila na kose, ki so bili težki 5 dkg, 15 dkg, 45 dkg in 135 dkg. Z njimi je možno stehtati vse teže, ki se postopno večajo za 5 dkg od 5 dkg naprej do 2 kg.
**• Slo je za (> oseb: za sestri Nežo in Ivano, katerih vsaka je imela po dve hčerki: prva Tilko in Ivanko, druga pa Nežiko in Urško.
[*\N
Jer je volja, tam jo pot. banj-e proti upanju. (M. Zorko) Optimizem.
1.	Ali moremo govoriti o poklicnih dolžnostih študenta?
—	Če študent ni poklic v strogem pomenu, potem tudi njegove dolžnosti niso poklicne dolžnosti.
—	A pojem poklica moremo razširiti. Tako bi bil študent poklic: ker je priprava na določen poklic in ker živi v določenem
življenjskem okolju.
2.	Tri stvari v premislek:
—	poklic: njega spoznanje in priprava nanj;
—	znanje, študij: to je prva dolžnost dijaškega poklica in najboljša priprava na pravi poklic;
—	življenje: predvsem nadnaravno življenje, življenje milosti.
I.	Poklic:
•	Spoznanje poklica:
1.	Poklic je dar, ki ga prejmemo:
—	s strani Boga je klic, s katerim nas vabi, da si zaslužimo zveličanje v tem in tem določenem zemeljskem poklicu;
—	s strani človeka se poklic kaže v naravnem nagnjenju do določenega poklica, in s tem v zvezi veselje, navdušenje in predvsem umske sposobnosti, ki so za dosego posameznega
poklica potrebne;
—	božji klic se kaže po tem naravnem nagnjenju, po volji staršev, predstojnikov, a pri končni izbiri ostane človek svoboden in neodvisen.
2.	študent mora ta dar — poklic:
—	najprej skušati spoznati upoštevajoč nagnjenje, sposobnosti nasvete drugih itd.;
—	iz vsega tega prepoznati božjo voljo, božji klic in ga sprejeti.
•	Priprava na poklic:
1.	Spoznanje samo ni zadosti, potrebna je zvestoba in priprava na
poklic;
2.	Kakšna odgovornost, če ne bi uporabil vseh prejetih sposobnosti:
—	pred Bogom: zapravljal bi talente, ki mi jih je dal; neizrabljeni bi ostali zakopani;
—	ljudje veliko pričakujejo od vsakega novega poklica (od zdravnika, od tehnika, od duhovnika itd.);
—	pred samim seboj: s čim popolnejšim izvrševanjem poklica človek doseže tudi tem večjo naravno in nadnaravno popolnost.
^ Znanje:
•	Tega potrebuješ:
1.	za bodoči poklic in sploh za življenje. Jutri boš tak, kakor se
boš danes pripravil.
2.	Neznanje more biti celo greh:
—	če gre za važne stvari, ki bi jih moral znati. Npr. zdravnik pri predpisu zdravil ali pri nedovoljenih posegih; arhitekt pri gradnji stolpnic itd.
—	neznanje more imeti usodne posledice. Predstavljaj si neveščega sodnika, ki bi zaradi neznanja prava izrekel krivično smrtno obsodbo;
—	ti pogreški imajo' svoje kali lahko že v dijaških letih v zanemarjanju učenja.
•	Za pridobivanje znanja je samo ena pot: učenje.
1.	Zaslužnost znanja:
—	znanje nadnaravno gledano ni samo po sebi ne dobro ne slabo;
—	zaslužnost učenja je odvisno od namena in od truda, s katerim je združeno pridobivanje znanja;
—	nagib, ki nas sili k učenju more biti naravni ali nadnaravni.
2.	Pravilno učenje se izogiba dveh skrajnosti:
—	prenapetega učenja, neurejenega hlastanja po vsem in vsakem znanju, človek hoče vse vedeti, v vse do konca prodreti, ugrizniti v dobra in grenka jabolka — napačna radovednost;
—	druga skrajnost je pomanjkanje učenja — lenoba.
3.	Pri učenju je potrebno:
— Red: v času (določen za učenje), v predmetih, red v sobi, na mizi, v obleki.
— Disciplina: to je trud, napor, sodelovanje vsega, celega človeka:
,	Napor telesa: posebno še pri učenju naj bo telo v službi duha.
Tudi šport ima pri dijaku v veliki meri ta namen, da razpoložiti telo za učenje.
Oblast nad čuti in domišljijo: „Med učenjem bodi počasen oz. nedostopen za govorjenje in razvedrilo“ (sv. Tomaž Akvinski: „Nasveti študentu“).
Sodelovanje duše: duša in razum se medsebojno spopolnjujet8, — Vztrajnost pri učenju. Le vztrajnost poplača trud, ki je z učenjem združen in mu vtisne pečat resnosti. „Je polnoč popolnosti.“
III. Življenje:
tu je mišljeno duhovno življenje, življenje milosti.
•	Prav kot študentu ti je potrebna:
1.	da ohraniš božje otroštvo, da v mladostnih viharjih ne zgubi*
notranjega miru in ne zapraviš ve,čne sreče;
2.	milost ti je potrebna prav kot študentu: v teh letih se spop°i'
njuješ umsko in duhovno; in kako težka je pot navzgor brež milosti božje, sploh nemogoča.
3.	Tudi če živiš v milosti, so potrebne še posebne dejanske milosti'
za poduhovljenje, posvečenje študija, za pomoč pri učenju, zii moč v skušnjavah.
4.	V vsem zaupaj in ohrani lestvico vrednot: Bog res zahteva te®e'
Ijito pripravo za poklic in s tem marljivo učenje, a predvse1^ ga zanimaš ti v celoti, tvoja duša. Kaj pomaga Bogu in teb veliko znanja, pa malo ali nič milosti.
•	Prav kot študentu ti je potrebna:
1.	Čistost:
— Iz nečistosti se rodi „slepota razuma in ohromelost čutov“-— Nasprotno pa čistost „v najodličnejši meri usposobi človek^’ da more uspešno razviti umske zmožnosti“ (sv. Tomaž Akv-)’
2.	Ponižnost:
— Bog, O,če luči, se ustavlja prevzetnim.
— Ponižnost ukloni duha, da sprejme vso resnico, zlasti Resnic0'
3.	Učljivost:
—	še nisi dograjen človek: potrebna je še verska, značajnost°s in umska vzgoja;
—	pri notranjem življenju in pri učenju potrebuješ vodstva, pa je nemogoče in neuspešno brez učljivosti.
•	Moli:
Molitev ti je potrebna, da si izprosiš milosti za napredovanj® V sveti (svetosti) in svetni znanosti.
Sv. Tomaž Akvinski pravi, da se je več naučil pri nogah žanega kot iz knjig.
j. Re'
Vzgoja volje
v^0 mali maturi, katero je Ivan do-Vr^ s prav dobrim uspehom, se je pri-^avil na učiteljišče. Sprejemne izpite je ^favil odlično in njegova vroča želja, a bi bil sprejet na učiteljišče, je po-'lala resnica.
Ob pričetku šolskega leta 1939/40 e ®kof dr. Gregorij Rožman blagoslovil ^ rnarijaniškem vrtu novodograjeni ’’ 'o^škov dom“ za učiteljiščnike. Dom liaj bi omogočil zlasti kmečkim fantom VstoP v čim večjem številu v vrste slo-^et>sk,h narodnih vzgojiteljev, katerim 1 ihogel dati priložnost za čim skrb-«jšo pripravo na odgovorno vzgojno e*° med narodom.
. Okrog trideset učiteljiščnikov je za-^ 0 v obeh učilnicah pod vodstvom s vo-^ßa prefekta z resnim delom. V domu
imeli tudi sestanke učiteljiščniške 0,1gregacije, na katere je tudi Ivan Shajal.
sestanki „vzgoja volje“ so bili nedeljah po šolski maši. Njihov na-j1611 če bil utrditi voljo teh mladih, da 0^° Postali učitelji odločne in močne v°lje.
prvemu sestanku je Ivan povabil prijatelja Nikota. Napeto sta sledila efektovemu govoru:
v • • • Človekovo življenje je borba in Sakdo more v tej borbi postati junak. eveda, hoteti mora! Največji katoliški 0(iroslovec zavetnik dijaštva, sv. To-^az Akvinski, je odgovoril svoji sestri vPrašanje, kaj mora storiti, da se bo
zveličala, kratko in jasno: „Samo hoteti moraš!“ Vsi velikani človeštva so bili ljudje močne volje; hoteli so napredovati, rasti. Morali pa so svojo voljo dolgo in načrtno vzgajati in utrjevati.
šibko voljo je treba že v mladosti okrepiti! Filozof in matematik Pitagora je svoje učenca načrtno vadil v mrtvi-čenju, odpovedi in molčanju, kajti vedel je, da gre pot do prave značajne in znanstvene veličine nujno skozi trdo šolo volje. In umetnost prav živeti je skrita v volji posameznika. Največji zmagovalec v življenju ni tisti, ki podreja svet, marveč oni, ki z močno voljo premaga sebe. Najlažja zmaga sebe pa je v krepostnem življenju in vestnem izvrševanju poklicne dolžnosti.
Dragi dijaki postati hočete vzgojitelji. Naporno delo vas čaka. Vzgojitelj mora postati in biti vzgajancem vse. Zmožen mora biti v$e potrpežljivo prenesti in potrpeti. Pomnite pa, da človek nikdar drugim ne more dati, česar sam nima; mrzla peč še ne greje sobe.
Vzgojiti se morate v osebnosti močne volje. Morate, ker hočete! Poppe uči: „Zahtevaj veliko in dobil boš veliko, zahtevaj malo in dobil ne boš nič!“ Ta preizkušena resnica mora postati še danes vaše najvažnejše vzgojno načelo. Mladina je idealna in podjetna. ,^Ne morem“ ali „nemogoče“ je beseda slabičev...“
Globoko sta dojela mlada prijatelja prefektova izvajanja in Ivan si je zaželel, da hi mogel živeti v zavodu z drugimi součenci in prefektom, da bi tako
pogosteje posegal v debate in življenjska vprašanja. Ker pa je videl, da je to nemogoče, je sklenil, da se bo sam kar največ prizadeval krepiti voljo in rasti v popolnosti krepostnega življenja.
Domačim ni bilo po volji, ker je Ivan uporabil veliko časa za organizacijsko delo, kajti skrbno in vestno se je zavzel za vsako nalogo.
„Je le preveč in šolo boš začel zanemarjati,“ ga je svarila mati. Pa ji je skušal dopovedati pomen organizacijskega udejstvovanja v nastopanju, sestavljanju in podajanju govorov, o lepem vedenju itd.
Ko je mama spoznala, da Ivanovo udejstvovanje in prizadevanje služi za popolnost vzgoje in značaja in videla, da fant postaja resnejši in marljivejši, je popustila. Podvojila pa je zanj svoje molitve, da bi ostal dober, da bi služil Bogu in narodu.
Apostolat zahteva celega človeka. Da bi se mladci obojestransko izvežbali, so pripravljali stalne govore za sestanke, za vajo v pisanju pa so začeli tedensko izdajati list „Mladi učiteljiščnik“, z mesečna literarno prilogo „Klasje“. Dijaki naj bi pisali dogodke iz resničnega življenja; načelne, vzgojne, ali zgolj leposlovne članke.
Koristna vaja dela mojstra in njeni učinki so se kmalu pokazali pri slovenskih nalogah. Sodelovanje v listu je budilo v dijakih neprestano novo navdušenje za apostolsko delo in jim sproti širilo obzorje.
Ivan je imel za pisanje precej smisla. Skoraj za vsako številko je kaj prispeval. V vsakem članku se vidi njegov napredek in čut opazovanja. Poleg tega je pripravil mnogo govorov in referatov. Viden uspeh teh vaj pa je bil v šolskih nalogah, za katere je vedno dobil odlično
ali vsaj prav dobro. V vseh nalogah st je izražalo zdravo katoliško prepričani’ ne glede na mnenje tovarišev ali prof6' sorja.
V prvi številki „Mladega učiteljišč11'' ka“ je priobčil pod psevdonimom „O1' lov“ svoj prvi članek pod naslov01" „Kristus“. Med drugim pravi: „Kristn^ večna Modrost, edina Resnica — živ'' Ponujajo se nam krivi preroki. Ovčj" oblačila so si nadeli, da jih ne bi sp0'1 znali. Povsod nas iščejo: na cesti, v š°'|’ v knjigi, kinu in časopisju, v umetnoS^’ pri delu, skratka, povsod v življenj1’' Skrivajo nam svoj pravi obraz, ker gf boje luči — Resnice. Veliko si prizade vajo, da bi spodkopali temelje Resni0'; Satansko mojstrsko delujejo. Zato 1,11 ne smemo stati prekrižanih rok in opazovati. Božja Previdnost nas kliče ^ delo v velikem času. In ker ta veliki č»5 zhteva velikih ljudi, torej tudi velikitl učiteljev. Oklenimo se našega vzora '' našega Učitelja, ki je Resnica in Lj11’ j bežen sama — je Jezus Kristus. j sam nas opozarja in uči: Učitelj ho^; bodi z besedo, zgledom in dejanjem! ! edino in vso resnico! Temeljito se Popravljaj na ta odgovorni poklic! In " : mojo ljubeznijo boš vse premagal!“
Tudi pesnikovati je Ivan poizkusil ^ le enkrat. Njegova edina pesem „Pi-0^" nja“, sonetne oblike je izšla v prve11’ | „Klasju“. V njej se zaupno obrača h Marijo, pomoč kristjanov in načenj9 vprašanje, ki je vedno bolj postajalo a^" tualno in preko katerega kot prepr'" čan, zaveden katoličan in Slovenec 11 mogel — komunizem.
„O Marija, dobra naša mati, ki vseskozi si Devica, bodi nam mogočna priprošnjica v časih hudih, ki se jih je bati!
Daj, izprosi Mati dobrotljiva naši Cerkvi, domovini boljše čase, naj zatre Gospod brezverne mase, ki jih pekel na zemljo zliva.
Daj, pomagaj jim, ki ne častijo Sina, poglej, veka je njih reva in nevarnost, da se za vselej izgubijo.
Boš za nas prosila, Deva,
ki že v raju strla si hudobo
in zdaj še bolj dobrota te obseva.“
V urednikovih pomenkih „Mladega
v Evropo
januarja
Na poti na kolodvor še enkrat objamem prelepo milansko stolnico s prisiljenimi stolpiči (in ne prisiljenimi, kot j° je v zadnjem poročilu nagodel tiskarji škrat). Kupim si nekaj brašna za 1,8 pot, kajti cene jestvin na vlakih so Predrage, da bi tam kupoval.
Vozimo se po Padski nižini, prekoračimo Pad — to pot ima prav malo vode —in se pod obronki Apeninov sPUščamo proti jugovzhodu: Piacenza — l^arma — Regio Emilia — Modena — H°logna. Ravnine so na pol zasnežene, ravni topoli stoje v gosjem redu v ka-kpr z ravnilom potegnjenih črtah, ob Pjih so v zemljo izkopani kanali do zadaje pedi obdelane zemlje. Od časa do rasa se prikaže gnezdo hiš s cerkvijo in
učiteljiščnika“ je bral opazko: „Ivan, o pesmi bo izrekel sodbo strokovnjak.“ Kakor vse kaže, se je sodbe ustrašil in je pesnikovanje za vselej opustil, še pri svojih krajših skladbah je uporabil tuje besedilo. Morda bi se ob resnem trudu še naredil, a ni se mu zdelo vredno. Kot navadno se je tudi tu vprašal: „Koliko mi bo služilo za praktični apostolat?“ Uvidel je, da je bolje, do vlaga svoj trud v razvoj govorniške sposobnosti, ki mu bodo v bodoči učiteljski službi mnogo koristile.
(Sledi)	IVAN KOROŠEC
in nazaj
stolpom, pa se spet skrije v nepogrešljivi megli.
Od Bologne zavijemo skozi vzpetine in predore naravnost na jug proti Florenci. Kakor bi nekdo potegnil čez pokrajino, se vse spremeni. Pred nami zažive tople rdeče in rjave barve, nebo je močno modro in brez oblačka, hribčki se dvigajo in spuščajo kakor v igri, značilne hiše iz kamenja ponujajo neometane stene zimskemu soncu. Občutek toplote je po teh dneh megle in vlage v alpskem svetu še močnejši.
Florenca — Arezzo — ob Trazi-menskem jezeru — Orvieto — Orte — Rim. Pokrajina ohranja svoj topel vtis, brez reda se oblike in barve vskladajo v tipično italijansko podobo.
S kolodvora se odpeljem v samo središče poganskega Rima na Foro Traia-
no, kjer stoji cerkvica Marijinega imena. To upravlja g. Iskra. 'Pred svetiščem obstanem: na desni se dviga Emanuelov spomenik, spodaj leži Foro Romano, zadaj stoji kolisej.
G. Iskro najdem v cerkvi. Spet imam občutek, da sem doma. Kjerkoli na svetu se Slovenec s Slovencem dobi, povsod se ustvari občutje doma.
Po strmih stopnicah se dvigava ob cerkvi na stanovanje. Razgovora ni ne konca ne kraja. Saj se je toliko zgodilo od zadnjega srečanja. Zanimajo me slovenske radijske oddaje po vatikanskem radiu, ki jih g. Iskra vodi že deset let. Predstavljam si, kako dragocene morajo biti za Slovence doma sprotne novice iz življenja Cerkve, saj je pod komunisti verski in katoliški tisk zadušen.
En teden bom ostal v večnem mestu. Bolj kot kraje ho,čem obiskati ljudi, saj imam prav v Rimu celo vrsto znancev. V razgovorih načenjamo vprašanja, ki nas vse tako zadevajo in zanimajo. Razkrivajo se novi, resničnejši pogledi na marsikaj. V Rimu so le bliže domovini.
V pogovorih zvem, kako so sedanji oblastniki doma. postopali z nadškofom Vovkom. Cesto so ga odpeljali v soboto zvečer v neznano smer (enkrat je imel vtis, da v Tacen, drugič, da v Stično) in ga vso noč zasliševali. Zjutraj so ga pripeljali do slovesne maše v škofijo, po maši je moral pa spet z njimi na zasliševanje. Čisto po zakonih ljudske demokracije!
Menimo se o preteklosti, o času komunistične revolucije in našem uporu. Ali re je moralo vse tako zgoditi, kot se je, ali pa bi se moglo kako drugače? In čs bi se moglo, zakaj se ni? Težko je najti zadovoljiv odgovor, a se le zdi, da bi v tistih usodnih časih morali ka-
ko preprečiti komunistom pot na oblast. Ni mogoče govoriti o osebni krivdi kogarkoli: naša narodna struktura ni bila izdelana, nismo imeli svoje vojske, ki bi ob razpadu Jugoslavije zasedla položaj in postavno prepovedala vsako odhajanje v hribe mimo nje. Nikakor seveda ni bila rešitev v cepitvi katoliškega tabora in pridružitvi krščanskih socialistov partizanom. V veliki meri so prav ti omogočili komunistom zmago» ker so jim posodili svoje krščansko ime. Bile so izredne razmere. Morda bi izredni ljudje v takih okoliščinah kaj opravili, a pri majhnih narodih je tudi izrednih ljudi tako malo.
Kakšne konkretne rešitve bi bile takrat možne? Predvsem dve: najprej ta, da bi kako onemogočili gibanje in delovanje tistim nekaj komunističnim voditeljem, s čemer bi bila revolucija uničena, ali pa tako, da bi ob odhodu rdečih v hribe šli neodvisno od njih tja tudi svobodoljubni ljudje. Čas res ni bil še zrel za pot v hribe. A komunisti so padli narodu v hrbet in da se prepreči komunistična revolucija, bi bilo treba tja. Seveda pa nastane takoj vprašanje, ali bi bilo hrane in obleke in mu-nicije za vse in ali bi bilo mogoče zdržati brez tuje denarne pomoči v hribih-Ob vsem tem je gotovo to, da je vse lažje iz dvajsetletne perspektive teoretično reševati problem, ki ga je bilo treba v tisuh zatohlih dneh rešiti hitro in z zavestjo ogromne tveganosti 51 toliko in tdiko slovenskih življenj.
Drugi predmet razgovorov je naš odnos do režima doma. Da vlada doma totalitaristični sistem, v Sloveniji neprimerno bolj neumno dosleden kot kjerkoli drugje, je jasno. Spremembe pri postopanju oblasti, ki naj bi se p°' javile, so majhne. Kakšno naj bo naše
stališče do doma? Naša naloga je, biti °Pozicija komunističnemu režimu. Do-^a te opozicije ni, ker je ne more biti, če bi mogla biti, bi takoj prenehala ^iti opozicija, ker bi vrgla nasilni si-stem m bi ona zavladala. Ali ima taka opozicija zunaj Slovenije kak smisel ? W ga panes snio Slovenci po vsem svetu, imamo stike z velikimi narodi. Povsod pričamo o zasužnjenju Sloveni-A. In tako pričevanje nujno odmeva tudi doma, mogoče celo v večji meri, k°t se zdi. škoda le, da nismo bolj po-VeZani in organizirani v zares kvalitet-,l0 opozicijo domačemu režimu, s stro-^ovnjaki za posamezna vprašanja. Saj ^ to delo ni treba dosti ljudi. A tisti, so, morajo imeti veliko vero, veliko
ljubezen.
Rim. Skoro pozabil sem ob razgo-v°rih z ljudmi na zaklade večnega me-*ta. Smo pač polni lastne usode in ni ^udno, da najprej povsod iščemo odgo-Voi,e na naša vprašanja.
Pavla VI. sem videl dvakrat. V ne-d°ljo opoldne, ko je ob oknu svojega 'tanovanja kratko govoril in skupaj s tis°či, ki smo se zbrali na trgu sv. Pe-molil angelovo češčenje. Potem pa
v sredo pri avdienci, ko se nas je tudi ve.č tisoč zbralo.
Bazilika sv. Petra je še vedno v znamenju cerkvenega zbora:	v rdeča
oblečenih galerij niso odprli, tako si je možno narediti vtis, kako izgleda bazi-VI: a ob zasedanju škofov. Obiščem grob Pija XII. in Janeza XXIII. Skromnost podzemskih grobov priča o iskrenosti naše vere v vrednost nadnaravnega.
Peljem se z dvigalom na streho vatikanske bazilike, se po krožnih stopnicah vzpnem prav na zadnji stolp, v jabolko pa ne puste. V Sikstinski kapeli občudujem Michelangelovo Poslednjo sodbo, potem se napotim naprej v Rafaelove stanze.
Rimskega bogastva je toliko, da ne veš, kam z njim. Prijetno je občutje med starimi, težkimi zidovi, v velemestu s tako blagodejno širokostjo. Vsak kamen je spomenik in moderni avtomobilčki sredi razpadajočega kamenja so kot bežni trenutki na večnostnem ozadju. Ko1 svetovni vandrovci smo se navzeli širokih dimenzij in le v velemestih bi najbrž takoj zaživeli s polnimi pljuči. Mislim si, kako dvakrat ozko bi se počutili doma, kjer pritlikavi sistem
oži in manjša že itak majhne razmere. Preveč smo se navzeli po svetu svobode, da bi mogli živeti med stenami komunističnega raja.
Moram naprej, čeprav bi v Rimu še in še ostal. Na rimskem kolodvoru čakamo točno eno uro. Če se spomnim srednjeevropskih železnic, zlasti francoskih Nameravam v Loreto.
Terni — Foligno. Tu se moram presesti v drug voz, ker je ta, v katerem sem, amenjen v Florenco. V provincialnem vagonu vidiš vse: po tleh jabolka, kruh, polito vino, prazne steklenice piva, ki se z ropotom vozijo sem in tja, vsemogoče obraze z vsemogočimi izrazi. V Ankono se pripeljemo ob osmih zve,čei, v trdi temi. čez eno uro imam vlak v Loreto, 30 km proti jugu ob mcrju.
S postaje v Loretu me avtobus postavi na grič v sredo mesteca. Ulice so razsvetljene in piazne. Ko hodim med hišami, mi je, kot da bi se premikal po odru med kulisami. Prijazni brat mi v duhovniški hiši odpre. Malodane samostanska celica, vsa dišeča po lesu, me sprejme vase za eno noč.
25. januarja
V cerkvi se zmenim za maševanje \ svet' hišici. Benissimo! Ker je ta oltar zaseden do pol enajstih, imam dovolj rasa za ogled slavnega Marijine-ga 'svetišča, kamor je često zahajal nadškof Jeglič in kjer je bil pred dobrim letom nr obisku papež Janez XXII1. Trg pred baziliko je ves obzidan in človeka vklepa v svojo pobožno domačnost.
Ministrira mi neznaten možiček petdesetih let. Naočniki, prisiljena bra-dica in zajetna mašna knjižica v rokah ge delata slovesnega. Posebno pa še iznenadi s svojim krepkim, namenoma
pretrganim odgovarjanjem pri maši. ,Deo... gratias.“ Vse razumem, ko mi v zakristiji razlože, da je to učitelj iz lližnjega kraja ki ni vselej popoln gospodar svojega razuma in se mu zdi, da ima čudne vizije.
Opoldne se odpeljem nazaj do Fo-ligna, od tam pa v Assisi. Ob treh popoldne nas pripelje lokalni vlak na asiško postajo. Že od daleč je videti visoke loke pod baziliko sv. Frančiška. Vse mesto iz kamna je stisnjeno nekaj kilometrov proč pod hrib.
Avtobus nas pelje v mestece. Tu poiščem zanim.vo ustanovo don Giovanni-ja Rossija Pro civitate Christiana ali Cittadtllo. Kmalu sem v tem majhnem naselju sredi Assisija. Vse je zidano iz kamenja, položeno navkreber kot vse mestece, a moderno, okusno.
Za en dan si najamem tu stanovanje, da se seznanim z ustanovo. Soba je opremljena nad vst lepo, čeprav resno skromno Videti je, da so imeli zadevo v rokah ljudje s talentom in ljubeznijo. Ena izmed članic ustanove mi razklada smisel in delo te skupine ljudi.
Don Giovanni Rossi, sedaj sedemdeset let star, je bil v mladih letih tajnik kardinala Ferrarija. Ustanovil je kongregacijo sv. Pavla za širjenje katoliškega tiska in filmov. Potem je pa — sedaj je od tega 25 let — ustanovil svetno družbo Pro civitate Christiana s Sedežem v Assisiju in apostolskim delovanjem po vsej Italiji. Svetu hoče pokazati Kristusa kot edino osnovo družabnega življenja. Svoj program vrši z besedo, tiskom, umetnostjo in vsemi izraznimi sredstvi kulture.
Člani te svetne družbe se imenujejo voluntari, prostovoljci. Vsi, moški ii> ženske, morajo najprej doktorirati iz katerekoli snovi. Potem študirajo v
^•ssisiju tri leta kristolopijo. Z obljubo, ^’Veti Kristusa in pokazati ga drugim, So za vse življenje sprejeti v družbo. Oblačijo se kot ljudje v svetu. Medse prejmejo le neobhodno število duhovnikov. Trenutno je kakih šestdeset ^Gnsk in štirideset moških. Med njimi 80 zdravniki, farmacevti, matematiki, lnSr7isti, a nihče ne vrši svojega poklica.
bi j, hov vpliv na katoliško življenje Italiji je ogromen. V Cittadello vabi-J0 na tečaje politike, univerzitetne pro-I^sorje znanstvenike, časnikarje, pisa-e^e> ljudi od kina, umetnike, razpisu-jei° nagradne natečaje, organizirajo Utnetnostne razstave. V Assisi zbirajo n)(I> iadustrijalce, uradnike in delavce. 'a akademike pripravijo vsako leto Posebne študijske dneve, organizirajo
romarja kot izpoved vere (marcia del-la fede), dthovne vaje in izlete in potovanja po Itaiiji in zunaj nje.
Zelo je uspešno njih delo na misijonih po vsej Italiji. Oni, laiki, pridigajo no trgih, uraaih, industrijskih sredi-•čih, šolah, ječah, bolnišnicah. Z avtom in zvočnikom govore ljudem, ki se počasi nabero na balkone. Pri delu uporabljajo filme in skiuptične slike. Pri-pravijo češčenje Najsvetejšega in procesije k bolnikom.
Zlepa nisem slišal tako lepo peti večernice kot v Cittadelli. Ogledal sem si pri njih posebno stavbo s fotografijami vseh svetovnih slik o Kristusu in ogromno kristološko knjižnico.
Vtis je čudovit.
B. R.
TO IN ONO
Glasilo pravoslavnega patriarha v Atenah — Vima, objavlja poseben čla-nek znanega pravoslavnega profesorja teologije Hamilkarja Alizivatosa. Uvodoma °bienja, da se je s srečanjem papeža Pavla VI. in patriarha Atenagorasa v Pale-stini začela nova doba v razmerju med Vzhodom in Zahodom. „Led je prebit,“ Vzklika in poudarja, de se mora sedaj začeti dialog med teologi Vzhoda in Zahoda. I-Iialog mora biti „predvsem pravi most ljubezni in resničnega miru. Kajti sto-etJa so opravila svoje, ko so nas metala v brezbrižnost, nevednost, sumničenje, nasprotovanja, sovraštvo, zločine in fanatizem. Dialog ljubezni in miru se mora I)°Sumno zazreti vsemu temu v oči in pomesti s posledicami preteklosti... Ko bo duh ljubezni preveval naše razgovore, bomo morali znati pripraviti pred-Vsem nove teološke temelje. Pravoslavje se mora resno pripraviti na srečanja n 'zbrati res najboljše teologe, ki bodo popolnoma na jasnem o vseh problemih nu sporedu. Nikakor si ne smemo pomagati z drugo ali tretjevrstnimi teološkimi ®reumenti, in med tako važnimi razgovori ne bomo smeli segati po dokazih nazorih iz srednjega veka, ki so bili prav toliko strastni, kolikor so bili •Hročji,« Profesor Alizivatos, ki je državni prokurator v grški pravoslavni Cerkvi,
ae in še opozarja na temeljito pripravo na razgovore. Pri tem dodaja, da „sodobno pravoslavje ni dovolj znanstveno utrjeno in tako bogato, kakor je bogato izdelana katoliška teologija. Toda pravoslavni teologi se bodo mogli zanašati na pomoč Sv. Duha in na prijateljsko razpoloženje na obeh straneh. Razgovor mora biti resničen po globini in ne sme biti samo retoričen ali prežet s praznim besedičenjem. Razgovore mora prevevati priznanje, spoved in spovedati se morata ob« strani. Nič se ne bo moglo zgoditi slabega, če bomo priznali, da so papeži, patriarhi in cesarji v Bizancu grešili, ker se niso mogli otresti spon časa in nis° mogli uiti atmosferi, v kateri so živeli ter so bili obsojeni na dolžnost delavnosti.1' Razgovori pa se bodo razvijali na podlagi demokracije, to se pravi, da bo vsak» stran imela pravico govoriti o napakah v nasprotnem taboru. Vedno pa bo moral vladati duh bratstva. Ob koncu še dodaja, da se naj pri razgovorih nikar preve« ne govori o papeževi nezmotljivosti, zlasti pa se naj udeleženci izogibajo izrazu o „ločenih bratih“, ker je takšno izražanje, zlasti na Vzhodu, žaljivo.
Kardinala Königa, dunajskega nadškofa so obiskali časnikarji in ga zaprosili za njegovo mnenje o dosedanjem delu koncila. Med drugim je izjavil-„Papež Pavel VI. je imel na koncil večji vpliv kot pa Janez XXIII. Janez XlH-je pustil, da je šel koncil naprej, kakor je hotel. Papež Pavel VI. pa ob popolnem spoštovanju svobode koncilskih očetov vodi koncil k ciljem, ki jih je določil papež Janez XXIII, ker ve, da je to največja naloga njegovega pontifikata.“ 0 reformah v kuriji je kardinal dejal: „Vem, da se dela mnogo v tej smeri, tod» nikakor ni pričakovati, da bi se kaj resnično temeljitega zgodilo pred koncem koncila. Ugotovil sem že, da papež pelje do konca vsako stvar, katere se loti-On ne začenja ničesar s tisto spontano lahkotnostjo, kakor je to delal papež Janez XXIII. Papež Pavel VI. dela počasi, toda odločno.“
O koncilu samem pa je kardinal povedal: „Jaz gledam na delo koncila največ skozi oči teološke komisije; njen član sem in njeno delo je, kakor tudi ostalih, zelo temeljito. Teološka komisija je nekako živčno središče koncila. Sedaj vidim, da se niti povezujejo, razlike so se poravnale in izdelujejo se zel® dobra besedila. Napakam, ki so se napovedovale, smo se izognili. Verujem, d» na prihodnjem tretjem zasedanju ne bo dolgih razprav in ne bo opozicije. Lansko leto so bile dne 30. oktobra odobrene zamisli o škofijskem kolegiatu in 0 diakonatu in bodo sedaj vključene v zaključno listino.“ Dodal je, da najbrž koncil še ne bo zaključen, vendar bo četrto zasedanje res zaključno, če se bo delo pO' spešilo. Najbrž poglavje de Beata Maria Virgine ne bo vključeno in se o njem ne bo razpravljalo, vendar je tudi o tem izdelan predlog, ki bo zadovoljil vs® prisotne. Papež želi, da bi se razpravljalo o „občestvu svetnikov v nebesih*', 0 listini za duhovščino, o vzgoji klerikov, o katoliških univerzah in tudi o listini glede ekumenizma. Ekumenizem je najbolj važno vprašanje koncila. „Obravnavali bomo tudi vprašanje o Judih in še mnogokaj..." Na četrtem zasedanju p» bi se moralo zlasti govoriti o 17. listini in najti moramo besedilo, ki bo enako razumljivo katolikom in nekatolikom."
R. Jc-
.Moralni red! Kako veliko vrednost a ta beseda za nas, za človeštvo, po-še na področju kina. Mnogi se je-kadar jo slišijo, ker smatrajo, da "t je ovira pri njihovem umetnostnem eJstvovanju, da jih ovira pri razvoju . ^'ke, ker se hočejo oddaljiti od osnov-^ načel moralnega življenja. Mnogi j’v°je je:!e ne pokažejo javno, a so nji-1 filmi in umetnost dvomljive vred-ke ^ ^oramo Pa zopet javno povedati, .^1 Je to Naša dolžnost, da samo upo-evanje in spoštovanje moralnih zako-v v umetnosti in kinu predstavlja res-1 no umetnost, spoštuje človeka in ga ^ stavi ja na mesto, ki mu pripada. (Sv. i 6 ^’avel VI. v nagovoru predstavnikom ntoli.škega kina 7. 7. 1964.)
zahteve sodobne mladine. Ta pred-fv'jn veliko področje dela! Ali lahko , n° in z zaupanjem gledamo na so-no mladino, njeno versko in moralno j Jenje? Ali morda ne opažamo, da a sodobna mladina drugačno misel-jn ’ je drugačna? Da, vse to vidimo , °Pažamo, se zavedamo, da vzgoja so-s(.. n® mladine zahteva velike pozorno-, ’ Veliko dela, mora biti prva skrb j^^npastirskega dela in socialnega i,j s^va. (Pavel VI. v nagovoru v sploš-avdienci 8. 7. 1964.)
Delo
in delavci v sodobni družbi.
i ^'äsanje dela v sodobni družbi ni Se samo na odnose delo — kapital, niti V(. ne 'Tl01'e pojmovati pod imenom delali] > San:l0 industrijskega delavca. Pro-111 je obširnejši in področje veliko
večje. Delo ni samo ročno delo, ampak vsak napor in prizadevanje človekovega razuma vloženo v preoblikovanje narave in drugih aktivnosti za zadovoljitev najrazličnejših človekovih potreb. Končno delajo vsi, katerih prizadevanja so namenjena na lastno vzdrževanje in vzdrževanje družine. Zato ima človek, ki dela poleg pravice do aktivnega sodelovanja v podjetju in gospodarskem življenju, ampak tudi kot član narodne skupnosti tudi sodelovanje in soodločanje v vodstvu narodnega gospodarstva in družbenega življenja. (Državni tajnik kardinal Cicognani v imenu sv. očeta v pismu predsedniku francoskih socialnih tednov 25. 7. 1964.)
V prvi vrsti na fronti so duhovniki, ki so se posvetili dušnemu pastirstvu in apostolatu med delavci. Namen njihovega poslanstva je, da delovno ljudstvo pripeljejo nazaj h Kristusu. To delo je zelo težavno, ker morajo premagati veliko duševnih in materialnih zaprek. Delavcem morajo posredovati zavest, da niso samo materija ali stroji, ampak so otroci božji, ki jih Bog ljubi in jih je Kristus odrešil, da je vsak človek poklican, da si uredi zemsko življenje v družbenem redu, ki sloni na pravici, ljubezni in miru. Toda tvarne dobrine so samo sredstvo za življenje, zato mora tudi delovni človek obrniti svoj pogled k Bogu in živeti po krščanskih načelih. (Sv. oče v nagovoru italijanskim delavcem 25. 6. 1964.)
Sodobna vzgoja ženske mladine je potrebna gotovih sprememb. Ženska ne
sme biti samo pasivni opazovalec tega, kar se dogaja okrog nje in v svetu. Pripravljati se mora tudi za vodilno in aktivno delo, za globlje versko življenje, kakor tudi resnično upoštevanje krščanskih načel v vsakdanjem življenju. (Sv. oče Pavel VI. v nagovoru ženski mladini Katoliške akcije 5. 7. 1964.)
Krščanstvo je resnično v službi človeštva. To nam potrjujejo svetniki, ki jih danes proglašamo. Njihovo pričevanje, je živi klic Afrike, klic, ki se stalno ponavlja in prosi pomoči. Afrika potrebuje misijonarjev, duhovnikov, zdravnikov, učiteljev, redovnic, velikodušnih src, ki so pripravljena pomagati prebujajočim se narodom Afrike. (Sv. oče Pavel V. ob proglasitvi svetnikov 22 afriških mučencev 18. 10. 1964.)
Afrika danes odpira krščanstvu vrata in srce. Je to velik trenutek, ki se naj-brže ne bo ponovil nikoli več. Zato vabimo vse katoličane Evrope in Amerike,
da se temu klicu Afrike odzovejo, enako kot so se odzvali klicu Južne Amerike» ko smo prosili duhovnike za te dežele-To zahteva novih žrtev! Đa žrtev, ker je to evangeljska zapoved, dandanes nujno potrebna. Za žrtev je potrebna ljubezen, in ta je kot plamen, ki zajame in osvetli svet v resnični veri. (Sv. oče Pavel VI. istotam.)
Papež je misijonar, je pričevalec božji, pastir duš in apostol, ki potuje išč°^ in v skrbi za duše, zato napovedano potovanje na svetovni evharistični kongres v Bombaju. Velikemu narodu Indije hočemo ponesti prisrčno poslanico lju' bežni in krščanske vere. To potovanj® hoče biti tudi vzpodbuda misijonarjem v misijonskih deželah, ki se trudijo razširjevanje evangelija, kakor tud' vzpodbuda za večjo misijonsko vnemo katoliške Cerkve in odziv misijonskem" povabilu vesoljnega cerkvenega zbora-(Sv. oče Pavel VI. istotam.)
Vatikansko glasilo „Osservatore Romano“ je objavil poseben članek o Karl" Rahnerju S.J., ki je pred kratkim prevzel stolico o verstvu na miinchenski univerzi in sicer po Romanu Guardiniju. Članek govori o Rahnerju kot o učitelju i" pravi, „da je znal odpihniti stare privide o teologiji, pa je pri tem ohranil temelje najstrožje pravovernosti, pri čemer je dokazal popolno ljubezen do Cerkve.1
Pogajanja med Vatikanom in Madžarsko potekajo pospešeno, kakor poroča nizozemska katoliška tiskovna agencija KNA, ki pravi, da so določbe noveg» dogovora dozorele v toliko, da je pričakovati sporazum, ki bo podoben neke vrst® konkordatu med Sv. stolico in Madžarsko. Vendar bi nameravani dogovor razčistil le nekaj zadev. Vsekakor ne bo nič o kardinalu Mindszentiju, dasi je madžarska vlada izrazila pripravljenost, da bi izvedla revizijo procesa. Sicer se jc že govorilo, da je madžarska vlada sestavila komisijo pravnikov, ki so spise pr°' česa proučili. Novi sporazum bo veljal zlasti upravnim zadevam in določil meje delovanja hierarhije. Kako zelo omejena bodo določila, se vidi iz določbe, da se ne bo nič spremenilo o škofih, ki so bili nasilno odstranjeni s svojih sedežev. VI®' da se postavlja na stališče, da so te škofije brez škofov in obljublja samo to, d® bo ugodno zrla na predloge sv. stolice pri imenovanju njihovih naslednikov. P°' godba bo tudi obsegla določbe o redovih. Trenutno smejo na Madžarskem del°' vati samo piaristi, benediktinci in še en red redovnic, ki pa smejo sprejemati let' no samo dve kandidatki za noviciat.
Kitajščina — obvezni mašni je'.ik. Katoliški škofje Formoze, Hong Konga ja Makao so določili kitajščino za cor-Veni jezik na ozemlju njihovih šlofij. 0 velja za maševanje in delitev zu-‘amentov. Istočasno so priporočili, da * cerkvena besedila priredili v domačih, rajevnih narečjih. Ta odlok stopi v Veljavo v vseh treh omenjenih škofijah K januarja 1965.
Idmrl je vrhovni jezuitski predstoj-'l'K. 5. oktobra je umrl p. Janez Krstnik ' anssens, vrhovni predstojnik Jezusove lUžbe (jezuitov). P. Janssens, po roou e*f?ijec, je bil star 75 let. Za vrhovnega Predstojnika je bil izvoljen pred 18. leti, septembra 1946. Njegov prednik je
litvi v
P- Ledochowski, Poljak. — Ob izvo-1 P. Janssensa je bilo 28.000 jezuitov, etos jih je na vsem svetu 86.000; prav
ak° se je število jezuitskih misijonarjev
Pilo
v poganskih deželah od 4.000 dvig-na 7.000.
Kardinal Cushing je 5. septembra v estenu blagoslovil novo semenišče za 2akasnele poklice. Semenišče je skupno *a vse severnoameriške škofije in se hienuje po umrlem papežu Janezu Klil. že med gradnjo so morali načrte sPrerneniti. Prvotno so predvidevali S^avbo za sto gojencev, a kandidatov Se je prijavilo nad 400. Zato so morali f'Pvbo znatno povečati. Med prvimi andidati so npr. bili: dva zdravnika, 0,ski ravnatelj, več profesorjev, en od-^fthik, ravnatelj časnika, bivši meto-'stični duhovnik. Hektor semenišča je 1Vai mornariški častnik. Srednja sta-t0sI kandidatov je 40 let.
V Zagrebškem malem semenišču je letos 428 dijakov. Obiskujejo škofijsko gimnazijo. 230 dijakov je iz zagrebške nadškofije, ostali so iz drugih hrvaških škofij. Zelo se je povečalo število gojencev v prvem razredu, ki znaša skupno 135 gojencev. — Novo šolsko leto se je začelo 5. septembra.
Najstarejši katoliški škof je trenutno škof Dionizij Casarolo, nadškof v Gaeti, star 95 let. Blizu mu je po starosti zagrebški pomožni škof Franjo Salis-Seewis, ki ima 93 let.
Ulica Pavla VI. v Betlehemu. V spomin na obisk Pavla VI. v Betlehemu so mestne oblasti kilometer in pol dolgo ulico poimenovale po Pavlu VI.
Brazilski škofje so izdali skupno pastirsko pismo, v katerem pozivajo vlado, naj izvede socialne reforme, ki bi pospeševale izobrazbo ljudstva in odpravile pomanjkanje v mnogih slojih.
Sv. oče Pavel VI. je poslal katoliški skupnosti v Banjaluki 2 milijona dinarjev. Ta vsota naj bi služila za obnovo pravoslavne cerkve, ki je bila med drugo svetovno vojsko močno poškodovana.
Boston v Ameriki je prva škofija, ki ima lastno televizijsko postajo. Delovati je začela v drugi polovici letošnjega leta. Blagoslovil jo je kard. Cushing.
Občinski svet v Lisieuxu v Franciji je sklenil, da bo imenoval veliko cesto, ki vodi s francoske državne ceste do bazilike sv. Terezije v Lisieuxu, po papežu Janezu XXIII.
V stolnici v Essenu v Nemčiji so nedavno odkrili spominsko ploščo v počastitev spomina pokojnega papeža Pija XII. Pod podobo in podpisom Pija XII., ki sta vklesana v marmor, so navedene besede:	„Ustanovitelju škofije Essen,
prijatelju nemškega naroda in zagovorniku pravičnosti in miru.“ Pobudo, ki želi biti izraz hvaležnosti in istočasno opozorilo živeti in delovati na pošten način, je izvedla skupina katoliških inženirjev, ki so hoteli odgovoriti na obrekovanja velikega papeža, katera vsebuje drama Vikar.
Kardinal Višinski je v pastirskem pismu, ki so ga prebrali v vseh cerkvah varšavske nadškofije, obsodil omejitve, ki jih je odredila civilna oblast za pouk verouka na Poljskem. V svoji poslanici, ki jo je podpisal pred svojim odhodom v Rim, poljski primas odločno protestira proti oviram, ki jih oblast stavlja svobodnemu poučevanju verouka v deželi. Kardinal obtožuje civilne oblasti, da z različnimi sredstvi prisilijo duhovnike, da klonijo pred zakonom ministrstva za javno vzgojo, ki je bil odobren k 1961 in ki se tiče obveznosti, da morajo veroučitelji predložiti poročila o svoji delavnosti. Potem, ko omenja besede pokojnega papeža Janeza XXIII. o dostojanstvu in svobodi človeške osebe, kardinal v svojem pismu izjavlja, da akcija civilnih oblasti pobija čut pravič-
nosti in celo človekovo svobodo. Ta akcija, tako zaključuje kardinal, nas spominja na bridke izkušnje nedavne pre' teklosti. Prisiljeni smo, da se branimo-
Narodna župnija za Italijane v Nemčiji. Okrog 20.000 italijanskih delavcev, ki so se izselili v München na Bavarskem in v njegovo bližino, bo imelo kmalu svojo lastno katoliško župnijo-Graditi jo bodo začeli v začetku prihodnjega leta na pobudo monakovske nadškofije ob sodelovanju z mednarodno Karitas in z italijansko katoliško misijo. Skupek poslopij se bo imenoval Italijansko središče sv. Karla Boromejske-ga. Razen cerkve bo obsegal dvorano za prireditve, za konference, otroški vrtec in knjižnico.
Najbolje je znal sv. pismo. Tretji mednarodni natečaj o poznanju sv. pis' ma so zaključili v Jeruzalemu. Zmagal je prvikrat tujec, in sicer Avstralec Mi-chell Gracham. Izraelski dijak, 24-letni Krasyjanski, je dobil drugo nagrado-Tečaja so se udeležili delegati iz nad dvajset dežel.
Podobo Montserratske Matere božjo» vlite v železo v teži 25 kg, je športno društvo za ribolov „La Gavina“ spustilo v morsko dno pri Ribaš Roges v Špa' niji. Tako naj bi ona varovala člane tega društva pred nesrečami in jim naklonila srečo pri ribolovu.
Pogajanja med Vatikanom in Češkoslovaško so zelo blizu zaključka, kakor poročajo nekateri inozemski viri. Papež Pavel VI. je sprejel v avdijenci škof® Necseya, administratorja škofije v Nitri. Konec junija pa so v Pragi izvolili msgra-Antonina Steblika, kapitularnega vikarja praške nadškofije, za predsednika društva Caritas in v njenem odboru je prvič tudi redovnica s. Helena Hraban, prednic® usmiljenk v Opavi. Caritas je katoliška dobrodelna ustanova, ki v raznih bolnišnicah skrbi za 2.700 bolnikov, kakor je poročal vladni radio v Pragi. Poleg tega vodi dve hiralnici za onemogle duhovnike in sicer v Senohradu pri Pragi in v Moravcu pri Brnu. Vlada daje letno milijon dolarjev kot svoj prispevek.
od doma
Slovenski nadškofijski liturgični svet. Slovenski ordinariji so pred nekaj me-Seci ustanovili nadškofijski liturgični in vanj imenovali po dva ali tri člane, člani sedanjega sveta so: gene-ralni vikar dr. Stanko Lenič, predsed-n'k; Andrej Simčič, predsednikov najstnik; Jože Vesenjak, tajnik; dr. Ja-Oražem, Drago Oberžan, dr. Mari-jan Smolik in Cvetko Gregorič.
Ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogač-n'L je pred odhodom na tretje zase-^anje II. vatikanskega zbora napisal bedeče pastirsko pismo:
..Dragi verniki! Jutri, dne 14. sep-tembra, na pomemben praznik povišanja Svetega križa, se v Rimu začne tretje Usedanje II. vatikanskega cerkvenega 2')0ra. Letošnje zasedanje bo eno naj-ažnejših. Na njem bodo škofje vsega SVfita glasovali in razpravljali o zade-Vah, ik obravnavajo notranje življenje Cerkve, in s tem končali to, kar prvi vulkanski zbor ni utegnil izvršiti. Najprej jlo glasovali o tem, kar so lani raz-Pravljali o Cerkvi ob koncu sveta in bjenem združenju z zmagoslavno Cer-v*jo v nebesih, ter o Mariji in njeni 4vezi s Cerkvijo. K temu bo spadalo tudi Vasovanje in razpravljanje o dušno-l'ästirskih dolžnostih škofov. Dalje bodo tovorili o ekumenizmu — o prizadevajo}1 za zbližanje in razgovor z nekato-lc&ni, dalje o laiškem apostolatu, o bož-6,11 razodetju in o Cerkvi v sodobnem SVetu. Vse to je bilo že napovedano v
Cerkvenih listih.
v Iz tega vidite, da bodo škofje odlo-evali o zelo važnih zadevah Cerkve. Da 0 njih delo vodil Sveti Duh, moramo
koncil spremljati z obilno molitvijo, z žrtvami in pokoro. Vsak izmed vas naj vsaj nekaj stori, in to z veselo požrtvovalnostjo in v zavesti, da s tem sodeluje pri delu koncila in soodloča o bodočnosti svete Cerkve. Družine in posamezniki naj v ta namen rade molijo rožni venec.
Veliko molimo za vesoljni zbor vsak zase, zakaj „veliko premore goreča molitev pravičnega“ (Jak 5, 16), molimo tudi skupno, „kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi“, nas uči naš Gospod.
Dr. Maksimilijan Držečnik, mariborski škof je v pismu pred odhodom na koncil med drugim dejal: „Dragi verniki! Ko se poslavljam, vas obenem prosim, da se me spominjate v molitvah. Jaz pa se bom vas spominjal vsak dan pri sv. maši in na svetih krajih večnega mesta. Pred odhodom izročam škofijo in vas, ki ste' moji skrbi poverjeni, v božje varstvo; priporočam vas tudi priprošnji Matere božje in božjemu služabniku A. M. Slomšku. — Bog bodi z vami vsemi. Njegov blagoslov in Marijino varstvo naj vas spremlja in varuje vsega hudega!
Upravo slovenskih škofij so v času odsotnosti škofov vodili: dr. Stanko Lenič, ljubljanski generalni vikar in stolni prošt; dr. Josip Meško, generalni vikar mariborske škofije; Andrej Simčič Novo Gorico; prošt Jurca Koper.
Potek postopka za beatifikacijo božjega služabnika Slomška je mariborski škof dr. iDržečnik, v času svojega bivanja v Rimu, skušal pospešiti.

Razgovor z ljubljanskimi bogoslovci. „Glas koncila“, verski list iz Zagreba je letošnje poletje izvedel anketo med ljubljanskimi bogoslovci. Poročilo ima naslov „Bodoči duhovniki vedo, kaj jih čaka“. Vmes je slika veselih bogoslov-skih obrazov. Vsebuje odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo uredništvo bogoslovcem in so jih ti — na željo uredništva — na hitro napisali na papir. Anketa je bila popolnoma prostovoljna. Večina bogoslovcev se je rada odzvala.
Iz njihovega odgovora na vprašanje, iz kakšnih družin izhajajo, zvemo, da jih izhaja okrog 50 odstotkov iz delavskih družin, 45 odstotkov iz kmečkih in 5 odstotkov iz uradniških.
Za današnje čase je bilo zanimivo vprašanje, kdaj so se posamezniki izmed njih odločili za duhovski stan. Iz odgovorov je razvidno, da se je večina od njih odločila v starosti nad 20 let. Eden od njih je v tej zvezi povedal, da je maturiral kot brezverec, v počitnicah pa je začel razmišljati in našel Boga ter se dosledno temu odločil, da postane ves njegov.
Večina (46 odst.) sedanjih slovenskih bogoslovcev si želi dušnopastirske-ga dela med kmeti in delavci. Kmečke in delavske ljudi namreč dobro poznajo. Glede dela, ki jih čaka, si ne delajo nobenih utvar ali, kakor je zapisano, nimajo nikakršnih iluzij odnosno nobenega od njih ne vodi pri tem kak avanturizem.
Sicer so pa tudi že sami na sebi ob* čutili prezir’jive poglede, ki lete vsak čas na „črnosuknježe“. Za vse to vedo in so se ravno zaradi tega odločili stopiti v bogoslovje.
iNadalje je značilno, da bi se jih 20 odst. rado posvetilo vzgoji mladine odnosno dušnopastirskemu delu med mladino. Eden od njih je dejal, da bi se rad čisto posvetil bolnikom in invalidom-Mnogi med njimi so poudarili, da je apostolsko delo nemogoče, če apostol sam ne živi globokega duhovnega življenja-Eden od njih, kontemplativni redovniki je zavestno in odločno prepričan zapi' sal: „Verujem v apostolsko silo kontern-plativnega življenja.“
Na vprašanje, zakaj se je svet odtujil veri, so vsi kot dogovorjeno teme' Ijito odgovorili:
„Čisto gotovo ni nujno, da izboljšanje življenjske ravni vodi do izgube vere ali da je konkretni razvoj zavil po tej poti v laksnost (ohlapnost, popustlji' vost) in ateizem. Največ ljudi ne veruje, ker niso poučeni!“
Umrli so: Anton Zalokar, župnijsk* upravitelj v p. v 75. letu starosti. Služboval je na Brezovici, Črnomlju, Dolenji vasi, Knežaku, Šmihelu pri Žužemberku, Starem trgu pri Ložu, Št. Jurija pod Kumom, na Topli rebri, na Uršk* gori; Jožef Ocepek, upokojeni župnih ovsiški, v starosti 88 let; p. Albert Pire» OEM, starosta slovenske frančiškanske province.
Pogajanja med Vatikanom in Jugoslavijo. Novi beograjski nadškof Bukatko je bil junija 1964 v Rimu. Z njim je bil tudi nadškof šeper iz Zagreba. Oba st® prišla, da bi obvestila vatikansko državno tajništvo o tem, kako daleč so razgovori med vlado in jugoslovansko hierarhijo za sklenitev modusa vivendi. Iz Sl°' venije pa je 53 duhovnikov romalo v Lurd in med potovanjem izjavilo, da ji**1 oblasti niso delale nobenih težav za podelitev potnih listov.
l*raznik Kristusa Kralja. Proslava ^ristusa Kralja, v nedeljo, 25. oktobra, Je obsegala sv. maso s cerkvenim go-vorom in ponovitev misijonske drame »Viharji v dušah“.
Pri zborni sv. maši, katero je ob 16 daroval g. direktor Anton Orehar, sta k*la, po odločbah koncila in slovenskih skofov, berilo in evangelij prvič le v slovenščini. To jo bila prijetna novost Jla letošnjem proslavljanju Kristusa kralja in prvič občuteno dejansko ures-aičenje določb svetovnega zbora.
Med sv. mašo je g. direktor Orehar 'azvil osnovno misel o vlogi laikov v Cerkvi. Božje ljudstvo, kot koncil od Sedaj naprej imenuje vernike, ima dve Klavni nalogi: pokazati, približati Cer-ev svetu in svet pripeljati v Cerkev, k Bogu.
Slovenski tabor v Itamos Mejii je bil v nedeljo, 13. septembra. Posvečen je bil ' ovenskemu domu. Vsebina dopoldan-anskega dela:	dviganje zastav, po-
pravne besede in petje šolskih otrok.
a tem podal temeljno taborno misel lllcdsednik društva Zedinjena Slovenija K' Božidar Fink pod naslovom: „čas nar>i nalaga zvestobo in značajnost“. Za ^ključek dopoldanskega sporeda je bila p- maša, katero je daroval krajevni u-šni pastir g. Janez Kalan in v pridigi pr-vil misli o pravi ljubezni do Boga in 0 bližnjega tako posameznika kakor S <IVcnske skupnosti.
^ opoldanskem odmoru je bila raz-*tava izdelkov šole A. M. Slomška in
narodnih noš v miniaturi. Popoldanski program je začel predsednik Zedinjene Slovenije g. Božidar Fink s pozdravom slovenskemu taboru. Sledil je nastop slovenskega pevskega zbora Gallus. „Za slovenski dom“ je bila jedrnata beseda, ki jo je v slavnostnem govoru poudarjal predsednik Slomškovega doma g. Janez Brula. Naslednja točka je bil prikaz žjvljenja na slovenskem domu: „En dan na slovenski domačiji“. Besedilo je na-pisalj dr. Jože Krivec. Ves nastop je režirala ga. Ema Kessler-Blejčeva s sodelovanjem gdč. Anice Šemrov in Francija Holosan. Nastopu skavtov je sledila prosta zabava.
XII. mladinski dan v Lanusu. Vršil se je v nedeljah, 20. in 27. septembra. Prvič je bil namreč prekinjen zaradi slabega vremena > in je bil popoldanski del programa prestavljen na 27. september.
20. septembra je bila ob pol 10 zborna mladinska maša s petjem katero je daroval za slovensko mladino g. J. Petek CM. V pridigi je naglašal pomen naziva „slovenska katoliška mladina“. Po sv. maši je bila nogometna tekma med domačim moštvom in San Martinom.
Naslednjo nedeljo, 27. septembra, se je vršil popodanski del 12. mladinskega dne. Nastopili so: najmlajši, naraščajniki, deklice, naraščajnice, mladci, dekleta in folklorna skupina iz San Justa. Navzoči so tem, ki so mladino za nastop
pripravili in mladini izkazali priznanje in hvaležnost z iskrenim odobravanjem. Po končanem nastopu je zavladalo prijetno domače razpoloženje.
Misijonska prireditev je bila v nedeljo, 18. oktobra, v dvorani Slovenske hiše. Obsegala je dva dela. — V prvem delu je bivši kitajski misijonar č. g. Prane Jereb CM, jugoslovanski provin-eial Misijonske družbe — lazaristov, imel govor pod naslovom „Kako se gradi Cerkev“. Orisal je težave, na katere nalete tuji misijonarji med Kitajci, Dve izmed glavnih težav sta nepoznanje ali nepopolno obvladanje jezika in drugačno mišljenje, čustvovanje, sploh drugo življenje kitajske duše.
V drugem delu so člani Slovenskega gledališča uprizorili misijonsko dramo
v treh dejanjih „Vihar v dušah“. Napisal jo je Enrico Basari in prevedel na slovensko Ruda Jurčec. Drama se odigrava v delavskem taborišču pri gradnji železniške proge nekje v Boliviji v letih 1895—1897. Režija: Maks Borštnik, scena: Ivan Bukovec. Vso proslavo je organizirala Slovenska misijonska zveza v Buenos Airesu.
10-letnica Slovenske kulturne akcije (SKA). Po razstavi slovenske grafik® (od 26. sept. do 3. okt.) je bil v proslavo 10-letnice ustanovitve SKA v soboto, dne 3. oktobra, v dvorani Slovenske hiše tretji umetniški večer. Pripravila sta ga glasbeni in gledališki odsek. Slavnostni govor je imel g. Ruda Jurčec, predsednik SKA. Govoru je sledil umetniški večer pod skupnim naslovom P6'
Prizor iz misijonske drame „Viharji v dušah“
sem — Beseda — Igra. Obsegal je inva-•|anja kvarteta Fink in nastop gledališkega odseka pod geslom Srečanje s Poeti. Celotno režijo umetniškega večera Je vodil g. Nikolaj Jeločnik. Učinkovito Sceno je zamislil g. arh. M. Eiletz. SKA '•ha svoje središče v prostorih Slovenske h'se. Od tod širi močan kulturni vpliv 'Ped Slovence po vsem svetu.
Slovanski festival v San Justu. l’od tem naslovom se je Naš dom v San Ju-stu spominja! 8. obletnice blagoslovitve krajevnega doma. Celodnevna prireditev ic bila v nedeljo, 11. oktobra, v prostorih doma. Dopoldne je bila sv. maša. Po tej se je razvil dopoldanski del proslave 'n je obsegal: pozdravni govor (g. Ivan ®ven), duhovno misel č. g. Janko Mer-n'k), nastop šolskih otrok (pod vodstvom sv°je učiteljice gd,č. Angelce Klanškove, Kovor predsednika Našega doma (g. Fr. t!onko). Dopoldanski spored je zaključil ^anjuški pevski zbor pod vodstvom g. Štefana Drenška.
Popoldne so nastopile folklorne sku-Phie Slovencev, Čehov, Slovakov, Poljakov in Rusov. Vsako od teh je v svojem jeziku pozdravil slavnostni govornik g. (*r' Tine Debeljak, kateri je razvijal svoj Kovor pod naslovom „Bratje, v kolo se Vstopimo“. Pri popoldanskem delu je sodeloval slovenski pevski zbor Gallus pod v°dstvom g. dr. Julija Savelli-a.
Slovenski dom v San Martinu je za obletnico ustanovitve organiziral tretjo tombolo v nedeljo, 4. oktobra. Namen tombole je bila pomoč pri zbiranju sred-stev za nadaljevanje del pri gradnji krajevnega doma.
Slomškova proslava šolskih otrok v Slovenski hiši. Bila je v nedeljo, 20. septembra, popoldne v dvoi'ani Slovenske hiše. Obsegala je sv. mašo in igro Blaže in Nežica. Sv. mašo je daroval g. direktor Anton Orehar. Po službi božji se je po kratkem odmoru začela igra. Pri njej imajo zasluge g. Marijan Marolt, ki je igro priredil, režiser g. Jože Rožanec in voditeljica krajevnega šolskega tečaja gdč. Katica Kovač. Proslavo so izvedli otroci šolskega tečaja iz San Martina s pomočjo starejših igralcev.
Nova knjiga: Daniel Rops: „K masi, bratje“. Knjiga za letošnje šmarnično branje, katero je izdalo Slovensko duš no pastirstvo v Argentin ob spominu prvega odloka drugega vatikanskega cerkvenega zbora „O svetem bogoslužju. z namenom, da bi sv. mašo bolje-spoznali, vzljubili, in se je lepše udeleževali Knjigo je napisal član Francoske akademije Daniel Rops. Na razpolago je v dušnopastirski pisarni.
MOLTVENI NAMEN
Splošni: Molimo, da bi liturgična obnova po namenu II. vatikanskega cerkvenega zbora učinkovito vodila k duhovni obnovi kristjanov.
Misijonski: Da bi po sveti liturgiji, prilagojeni značaju narodov po II. vatikanskem cerkvenem zboru, številnejši prišli h Kristusovi Cerkvi.
Molitvena zveza za slovensko domovino: Molimo, da bi se veliko plemenitih duš oklenilo molitvene zveze za slovensko domovino.
POVERJENIKI:
KJE JE KAJ
Argentina:
Dusnopastirska pisarna, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires
Brazilija:
Paroquia do Santissimo Sacramento,
R. Tutoia 1125,
Vila Mariana,
Sao Paulo — S. P.,
Brasil
Z. D. A.:
Rev. Julij Slapšak 6019 Glasa Ave.
Cleveland, Ohio, U. S. A. Slovenska pisarna Baragov dom 6304 St. Clair Ave. Cleveland 3, Ohio, U. S. A.
Kanada:
Ivan Marn.
131 A Treeview Drive Toronto 14, Ont.
Canada
Trst:
Marijina družba,
Via Risorta 3,
Trieste, Italia
Italija:
Zora Piščanc,
Riva Piazzutta 18,
Gorizia, Italia
Avstrija:
Naročnino poSiljajte Mohorjevi družbi v Celovec
Celoletna naročnina zaAr-centino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya)
650 pesov.
za ZDA in Kanado 5 dolarjev;
za Avstrijo 95 šilingov za Italijo 2.000 lir; drugod
protivrednost dolarja.
PROSIMO PORAVNAJTE NAROČNINO!
Nakazila na naslov:
Rev. Antonio Orehar Ramön Falcön 4168, Buenos Aires, Argentina
Pismo nam	641
Pismo v Marquette Janez XXIII. —Pavel VI. —	643
2. vatikanski koncil	645
zgodovina evharističnih kongresov	649
Kongres v Bombayu	653
Vesoljna in poslednja sodba	655
Ali so bili očaki res tako stari ?	662
Sprašujete — odgovarjamo. .	. .664
Michelangelo	666
Vzgojna posvetovalnica	673
Za mlade ljudi	676
Krščanstvo in krščanstvo	677
Pošta	677
Rešitev ugank	679
Študent	680
Podrti viharnik	683
V Evropo in nazaj	685
To in ono	689
Glas iz Rima	691
Iz Argentine	697
Svetovne novice	693
Od doma	695
LETO XXXI. štev. 10-11 OKT.-NOV. 19«4
----------(------------------------------------------
V
slovenski verski m^scčrtfk. ki ga izdaja konzorcij (Anton Orehar), urejujeta pa dr. Branko Rozman in dr. Alojzi Starc. — Editor responsable: Antonio Orehar. Ramön Falcön 4158. Bs. As. Registro de la Prop. Intel. N» 574.991
Tiska Vilko S. R. L., Estados Unidos 425. Buenos Airer
Leposlovna nagrada slovenske kulturne
AKCIJE ZA LETO 1965
Januarja 1965 bo preteklo deset let, ko je bilo na seji odbora Slovenske Ulturne akcije sklenjeno, da se razpiše leposlovna nagrada za leto 1955. Razpis nagrade je omogočila plemenitost neimenovanega mecena in je bil izid natečaja lazglašen ob božiču 1955. V okviru desetletnice obstoja Slovenske kulturne akcije Pa je mecen z drugega dela sveta pritrdilno odgovoril na prošnjo prijatelja Slo-Venske kulturne akcije in pristal na predlog, da se za leto 1965 ustanovi lepo-^°vna nagrada, ki naj v spomin ob dvajsetletnici smrti pisatelja Narteja Veli-koaje nosi ime
Velihonjjeva literarna naarada
Obletnico mučeniške smrti bomo obhajali v drugi polovici junija 1965, izid naRrade pa bo objavljen ob božiču 1965. Nagrada znaša v skupnem znesku 100.000 ai£entinskih pesov. Veljal bo naslednji pravilnik:
1.	Nagradi sta dve in sicer v zneskih 60.000 in 40.000 argentinskih pesov;
2.	Prispevki morajo biti izvirna dela, ki še niso bila objavljena ali delno /,VaJana (roman, drama, zbirka novel ali pesmi, zbirka esejev);
3.	Sodelovati more vsak kjerkoli živeči slovenski književnik;
4.	Rokopise je treba poslati na naslov: Slovenska kulturna akcija — Veli-nJeva literarna nagrada — Ramön Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina;
5.	Rokopisi morajo biti opremljeni s šifro. Pravo ime ali psevdonim, kate-lel?a nosilec pa mora biti znan vsaj enemu članu razsodišča, je treba poslati v ^ikopisu priloženi zapečateni kuverti, ki nosi isto oznako kot rokopis. Kuverte
°Jpro na dan razglasitve, t. j. dne 22. decembra 1963. Objavljena bodo samo Rna nagrajenih avtorjev, ostali rokopisi ostanepo na uporabo piscem. Slovenska '•urna akcija pa lahko z avtorjevim dovoljenjem objavi tudi nenagrajeno delo; C. Pod psevdonimom poslano in nagrajeno delo se more tudi pod psevdo-^"uom izdati, če avtor to želi;
7.	Nagrade so izplačljive v Buenos Airesu;
8.	Sodelujoči pristanejo na to, da bodo nagrajena dela izdana v književnem ugramu Slovenske kulturne akcije za leto 1966 ali kasneje. Nagrajena dramska a bodo po možnosti tudi uprizorjena. Za oboje bo dobil avtor še redni honorar
2aloŽbe;
«lovne
9.	Materialistično usmerjena dela ne pridejo v poštev pri razpisu lepo-nagrede;
10.	Imena članov žirije bodo pravočasno objavljena;
H. Glasovanje razsodišča je tajno. Član razsodišča ne more sodelovati pri •Pišu literarne nagrade;
12. Razsodišče ima pravico razglasiti prvo ali drugo nagrada za nedo-Pr en0’ mislb da predložena dela ne ustrezajo potrebnemu merilu kakovosti.
av tako ima pravico obe nagradi združiti.
, Buenos Aires, dne 15. septembra 1964.
Slovenska kulturna akcija