Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 900
Gorlzla, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.800
PODUREDNISTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.800
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	4tev. 24/12410
L
m
Leto XV. - Štev. 42 (764)
Gorica - četrtek 17. oktobra 1963 - Trst
Posamezna številka L. 40
Naša osnovna dolžnost
(Razmišljanje za svetovno misijonsko nedeljo)
»»Stara garda«« odhaja
Vsi vemo, da je Kristusova Cerkev vesoljna, to je namenjena vsem ljudem, ker za vse je Jezus na križu prestal odrešilno smrt.
Katoliška Cerkev se je tega vsa stoletja svojega obstoja zavedala, zato je v njej vedno bila živa zavest, da je treba s pomočjo misijonskega dela presajati Cerkev v kraje, kjer je še ni, in med narode, ki je še ne poznajo.
Prav na sedanjem II. vatikanskem koncilu prihaja v vsej polnosti do izraza ve-soljnost Cerkve. Cerkev ni le zadeva Evrope; v njej je mesta za sinove črne Afrike, za ljudstvo Daljnega Vzhoda, za prebi-vavce iz Tihomorskih otokov, za narode obeh Amerik, za države velikanske kot so Indija, Kitajska, Brazilija.
Nikdar v vodilnih cerkvenih krogih ni bila zavest misijonske dolžnosti tako živa in globoka kot prav v teh blagoslovljenih dneh koncila. Saj pa tudi noben dogodek v Cerkvi ni dal toliko poudarka pomenu misijonskega dela kot prav ta koncil, ko ves svet, katoliški in nekatoliški, strmi nad neverjetno življenjsko silo božje Cerkve, ki je znala pognati korenine in roditi sadove ne samo tam, kjer so bile razmere za delo ugodne, temveč tudi tam, kjer se ji je nasprotovalo in jo preganjalo.
MISEL MISIJONSKE NEDELJE
Misijonska nedelja, ki jo katoliška Cerkev obhaja vsako leto na predzadnjo nedeljo v oktobru, pa noče biti samo prilika, da se Cerkev ozre že na opravljeno delo, temveč tudi vabilo vsem članom Cerkve, naj nikdar ne pozabijo, da je »misliti na misijone in pomagati jim sveta dolžnost. Bog je namreč vsakomur naročil, naj ima na skrbi svojega bližnjega (Prid 17, 12), in ta zapoved priganja toliko bolj, kolikor večja je potreba, v kateri je bližnji. In katera vrsta ljudi bolj potrebuje naše bratske pomoči kot pogani?« (Benedikt XV. v »Max. illud«)
»Dolžnost zahvale — je izjavil Pij XI. — veže vse kristjane: zahvala za najvišjo, čudovito dobroto vere, ki vse ljudi razsvetljuje, vse tolaži, vse vzdržuje. Dar vere je resnično dar, ki naj bi vsakemu verniku položil na jezik vzklik: »Kaj bom dal Bogu za toliko dobrot?« (Ps 116, 12). In glejte, v povračilo za ta dar in za vse, kar je z njim združenega, nam Bog daje možnost in priliko, da pomagamo bratom, ki so razdeljeni in bedni, do spoznanja vere v Kristusa in po njem do vseh dobrin, ki so z Njim povezane« (Pij XI. v »Rerum Ecclesiae«).
ZAKAJ DELATI ZA MISIJONE
Zato je delo za misijone v katolicizmu osnovna dolžnost. Ni dovolj, da skrbimo le za lastno posvetitev, če bi vero, ki smo jo prejeli z neskončnimi zakladi milosti, hranili le zase — pa naj bo to hote ali pa po nemarnosti — smo podobni služabniku v evangeljski priliki, ki je zakopal svoj talent. Namesto da bi vero napravili plodonosno, jo napravljamo jalovo in tako spravljamo v nevarnost tudi lastno zveličanje, saj se pregrešimo nad največjo zapovedjo, ki nam veleva ljubiti vse ljudi. Ni zastonj zaklical sv. apostol Pavel: »Kristusova ljubezen me priganja... Gorje mi, če ne oznanjam blagovest!«
Katoličan brez misijonske zavesti je o-krnjen kristjan: ne zaveda se osnovne dolžnosti svoje vere; manjka mu duha vesoljnosti in pravega duha nesebičnosti.
Se težji primer kot vernik brez misijon-ske zavesti je primer vernika, ki se misijonske dolžnosti zaveda, pa jo odklanja. Drug za drugega smo odgovorni in nič In nihče nas ne more odvezati odgovornosti za najbolj pozabljenega pogana (kol ne za najbolj pozabljeno dušo v vicah).
Veruješ, da je Bog oče vseh ljudi? Potem veš tudi, da ti naše medsebojno bratstvo nalaga skrb za vsakega otroka nebeškega Očeta; po Odrešenikovem zgledu Še posebno za izgubljene In za oddaljene brate. Misijonsko brezbrižen kristjan je nekaj protislovnega. Vera v njem je ne-
popolna, brez del, ki jih njeno bistvo zahteva.
Resnično: božja čast in sreča ljudi, s katero se nič drugega ne more primerjati, nujno zahtevata, da evangelij razsvetli svet, in da se meje Cerkve razmaknejo, da bi tako vsa ljudstva mogla uživati sadove odrešenja in biti deležna neizčrpnega bogastva milosti, ki ji je Kristusova Kri božji in večni vir.
BESEDE PAPEŽA JANEZA XXIII.
»Zavoljo tega pa želimo, naj naši sinovi in hčere, ki so vredni svojega krščanskega poklica, zelo vestno premišljujejo to-le besedilo: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.«
»Duhovne potrebe duš terjajo, predvsem naših gorečih in neutrudnih molitev, združenih z žrtvami, storjenimi iz ljubezni do vsemogočnega Boga, za posvečenje misijonarjev, njihovih pomočnikov in duš, za katere skrbijo. Za razvoj misijonov moramo torej moliti; čeprav dajejo namreč mnogo upanja, jih vendar ovirajo številne težave.«
»Materialne potrebe misijonov so tolikšne, da terjajo najširšo in najbolj velikodušno pomoč vernikov, če se spomnimo, da je bilo z doslej nabranimi prispevki mogoče pokriti komaj tretjino nujnih misijonskih potreb, se je lahko prepričati o tem, da je potrebno združiti vse napore v smislu misijonskega sodelovanja.«
»Mnenja smo, da verniki izpolnijo svojo dolžnost, ako se tako zavzamejo za te duhovne in tvarne potrebe, da se radostno vključijo v pomožne misijonske družbe, zlasti v Družbo za razširjanje vere (DŠV); na ta način morejo misijonom pomagati tudi najbolj ubožni — v soglasju z besedami sv. Pavla: »Njih okrajna revščina... se je spremenila v bogato velikodušnost. Zakaj dali so po svojih močeh, preko svojih moči.«
»Končno, resnobno vabimo vse, ki izpovedujejo krščansko vero, naj svojemu misijonskemu navdušenju dado krila z gorečimi molitvami vsemogočnemu Bogu, s tem da pazljivo zasledujejo napredek misijona ter prispevajo za misijonsko delo in tisk« (Pismo kard. Agagianianu 3. maja 1962).
AMERIŠKO ŽITO za Sovjete
Ameriški predsednik Kennedy je dovolil prodajo 40 milijonov stotov pšenice v vrednosti 250 milijonov dolarjev Sovjetski zvezi. Za žito je zaprosila sovjetska vlada sama, potem ko ga je nakupila v Kanadi 60 milijonov stotov ter v Avstraliji 18 milijonov stotov ter v Argentini 16 milijonov stotov. To je prvi večji nakup ameriškega žita od strani Kremlja. Zaradi olajšanja napetosti hladne vojne je ameriška vlada spregledala omejitve glede izvoza tega pridelka komunističnemu taboru in tako ugodila prošnji moskovske vlade, ki letos išče in kupuje žito na vseh koncih in krajih na Zahodu. Edini pogoj, ki so ga stavile ZDA, je, da morajo sovjetske oblasti obvestiti sovjetsko prebiva vstvo o izvoru žita. V naslednjih dneh so sovjetski državljani res zvedeli po radiu, da je predsednik Kennedy dovolil prodajo ameriškega žita Sovjetski zvezi.
Doslej je Sovjetska zveza nakupila na Zahodu okrog 140 milijonov stotov pšcnice in sicer v Kanadi, ZDA, Avstraliji, Argentini, Franciji ter v Nemčiji (Zahodni seveda). Po nekaterih ocenitvah letošnjega pridelka žita v SZ, ki naj bi bil za 30% nižji od normalne letine, strokovnjaki na Zahodu računajo, da Sovjetska zveza potrebuje še kakih 60 milijonov stotov žita.
Da mora Sovjetska zveza s svojimi obširnimi področji, na katerih bi lahko pridelala žita za malodane ves svet, danes moledovati za kruh na Zahodu, je za komunistični sistem malo častno. Da je pre-
Zahodna Evropa spreminja staro obličje na vseh področjih. Stari predsodki in ozka miselnost polagoma izginjata. Mladi povojni rod noče nič več slišati o upravičenih ali neupravičenih vojnah, ampak hoče s svojimi bližnjimi in daljnimi sosedi živeti v miru. Izreden vzpon tehničnega napredka, spričo katerega se zemljepisne in duhovne razdalje čedalje bolj krajšajo, je povzročil, da vse probleme in spore, ki še razdvajajo ljudi, motrimo v čisto drugačnih dimenzijah kot pred par desetletji. V tem okviru številni spori izgubljajo vsak smisel in praktični pomen.
Tega dejstva so se zavedli odgovorni državniki, ki so po drugi svetovni vojni prevzeli vodstvo v zahodnoevropskih državah. Prekaljeni v nacionalističnih strasteh in izkušnjah zadnjih dveh svetovnih vojn, so spoznali, da je bodočnost evropskega kontinenta v medsebojnem sodelovanju med narodi in ne v pogrevanju revanž vseh vrst. Ti dalekovidni državniki, ki so začeli izvajati ta prehod iz ene dobe v drugo, so bili: Robert Schu-man, Konrad Adenauer ter Alcide De Gasperi. Prvi korak na poti k medsebojnemu sodelovanju so napravili leta 1950 z ustanovitvijo »Evropske skupnosti za premog in jeklo«. Zaradi nasprotovanja Francije se je leta 1954 ponesrečil poskus ustanovitve »Evropske o-brambne skupnosti«, katero so potem nadomestili z »Zahodno evropsko zvezo« in h kateri je pristopila tudi Velika Britanija. Zahodna Nemčija pod vodstvom kanclerja Adenauerja je bila s tem praktično rehabilitirana in sprejeta nato kot enakopraven član v A-tlantski pakt in v druge evropske organizacije. — Leta 1955 pa so podpisali pogodbo o SET-u, katere izvajanje je v teku. Dosedanji u-spehi so pobudnikom v čast in splošno priznanje, tako da je nazadnje hotela pristopiti k SET-u tudi Velika Britanija. Ta zgodovinski korak je podvzel ministrski predsednik Harold Macmillan.
ADENAUER JE ODSTOPIL
Do pred nekaj časa, oziroma do pred nekaj dnevi smo lahko rekli »Evropa starih«. Danes je to že preteklost. Možje, ki so zamislili današnjo Evropo in jo do včeraj vodili, so eden za drugim odšli s svojega položaja. — De Gasperi je umrl že leta 1954, pred dobrim mesecem dni je odšel v večnost Robert Schuman. Od »trojke« je ostal le Adenauer v Nemčiji ter zapozneli evropeist na Britanskem otočju, Macmillan. Te dni sta se tudi slednja dva umaknila s položaja.
Kancler Adenauer je, kot dogovorjeno pred meseci, odstopil z
hrambna kriza v Rusiji resna, dokazuje tudi racioniranje kruha vojakom, o katerem poroča list »Rdeča Zvezda«, ki poroča o vojaških edinicah, kako sta omejili potrošnjo kruha za eno tretjino in na ta način prihranili v šestih mesecih 120 stotov moke ter ju stavlja za posnemanja vreden vzgled. (Kaj bi se zgodilo, če bi naši fantje ali v kateri drugi državi ‘na Zahodu pisali domov o podobnem zatajevanju pri vojakih? Komunistični listi bi zagnali vik in krik, da vojaki v kapitalističnih državah stradajo kruha in podobno. Ker pa se to res dogaja v sovjetskem »raju«, je zanje dopustno in opravičljivo. Zaradi tega hitijo o tem neprijetnem dejstvu molčati.)
človek torej ne živi samo od sputnikov...
vodstva vlade v torek 15. t. m. in s tem zaključil svoje 14-letno neprekinjeno vladanje. 87 letni državnik je ob svojem umiku, da prepusti mesto mlajšim silam, izjavil, da ne vpraša drugega kot priznanje, da je lojalno služil državi. Tako je torej odšel z nemške in evropske politične pozornice človek, ki ima neprecenljive zasluge za povojni gospodarski in politični podvig Zahodne Nemčije. Njegovi rojaki so mu zaradi tega hvaležni in mu priznavajo njegove velike zasluge. Toda zgodovina ima tudi svoje zahteve. Mednarodne razmere so se spremenile in položaj zahteva na vodstvenih položajih mlajše in bolj dinamične ljudi. — Adenauer ostane pa še nadalje predsednik krščansko-demokratske stranke in bo, po lastnih izjavah, tako še kaj vplival na politiko nove vlade.
Adenauerja je nasledil dosedanji gospodarski minister ter oče nemškega »čudeža« Ludvig Er-hard. Ta sestavlja novo vlado v koaliciji z liberalci ter jo bo prihodnji teden predstavil parlamentu.
MACMILLAN ODHAJA
Tudi na Anglijo trka čas z zahtevami po novih ljudeh. Macmil-lanovi vladi so bili sicer meseci šteti zaradi afere z ministrom Pro-fumom, toda nihče ni pričakoval, da bi ministrski predsednik Macmillan v. tako kratkem času podvzel odločitev. Toda nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja ga je prisililo, da je naznanil svoj odstop. Tozadevno odločitev je prejšnje dni sporočil kongresu la-
buristične stranke v Blackpoolu v pismu, ki ga je prisotnim zboro-vavcem prebral zunanji minister lord Home. V pismu pravi Macmillan, da mu iz zdravstvenih razlogov ne bo mogoče voditi konservativne stranke na splošnih volitvah: »Če bo operacija, kateri se bom jutri podvrgel, uspela, bom potreboval precej časa za okrevanje in zato ne bom mogel biti kos nalogam stranke in vlade. O tem sem že obvestil kraljico.«
Pismo nosi datum 9. oktobra. Naslednji dan, 10. oktobra je angleški ministrski predsednik srečno prestal operacijo na sočni žlezi. Operacija je trajala okrog eno uro. — Sporočilo o bližnjem Mac-millanovem odstopu je ganilo zbo-rovavce kongresa konservativne stranke, ki sedaj iščejo človeka, ki bi njihovo stranko popeljal na volitve. S tem v zvezi so padla razna imena kot lord Hailsham, minister Home, a največ možnosti, da prevzame Macmillanovo nasledstvo, ima sedanji vladni podpredsednik Butler.
NOVI LJUDJE NA POVRŠJU
Na Zahodu se torej starejši rod na demokratičen način umika mlajšemu. S tem se v politično življenja vnaša zdravje in svežina novih ljudi in novih idej. Le v komunističnih državah se stari partijci krčevito oklepajo stolčkov ter jih ponekod mislijo obdržati ustavnim potom do smrti. Toda tam, kjer ni sprememb ter konkurence, ne more biti napredka ne v notranji ne v zunanji politiki. Primerjava med Vzhodno in Zahodno Ev-vropo je neovrgljiv dokaz.
KATASTROFA PRI VAJONTU
Ves italijanski in tudi svetovni tisk zadnje dni piše o strahotni nesreči, ki je prizadela dolino Vajont v belunski pokrajini severne Italije. Katastrofo je mogoče enačiti le strahotnemu izbruhu Vezuva leta 79 po Kristusu, ko sta pepel in lava zravnala pokrajine, kjer so prej bila cvetoča mesta in polja. Tako se je zgodilo tudi preteklo sredo dne 9. oktobra ob 22.42. To je bila usodna ura za vso pokrajino, ki se razteza od mogočnega jeza Vajont, vzdolž reke Piave skoro do Belluna. Ljudje so povečini že odšli k počitku, le redki so se še zadržali po barih ali na nočnem delu. Šli so takorekoč iz spanja v smrt, ne da bi se zavedali, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Nad umetnim jezerom Vajont, ki drži približno 138 milijonov kubičnih metrov vode, se dviga hrib Toc. Od tega hriba se je utrgal ogromen plaz, takorekoč del gore in zgrmel v jezero, ki je pljusknilo čez 260 m visok jez in voda in blato sta pokopala pet vasi v dolini. Zlasti je prizadet okraj Longarone, ki je štel 5.000 pre-bivavcev. Sedaj hiš ni več in tisoče ljudi je našlo smrt pod ruševinami lastnih hiš. Uradno so javili, da so doslej odkopali 1430 mrličev. Računajo, da se nahaja na dnu struge reke Piave še 153 mrtvih. Večina mrtvih so našli na bregu reke, vendar jih je bilo mnogo tudi pod blatom, kjer so nekoč stale hiše. Nad 4000 vojakov, gasivcev in prosto vol j cev je noč in dan delalo vse do nedelje, da izkopljejo nesrečne prebivavce. Ni jih mogoče spoznati. Kljub temu vsako truplo fotografirajo in zaznamujejo s številkami. Velikansko število govedi, ki je tudi našla smrt v tej strašni nesreči, pa zažigajo. Redki preživeli zapuščajo dolino smrti in si skušajo drugje ustvariti nove domove.
V	nedeljo je kraj nesreče obiskal državni predsednik Segni. Spremljali so ga žena
gospa Lavra, ministri Rumor, Andreotti in Jervolino. Ustavili so se najprej v Bel-lunu, kjer so prisostvovali v stolnici sveti maši za žrtve, nato so še obiskali kraj Longarone in obljubili preživelim vso pomoč vlade.
Ali so predvidevali to katastrofo? Gotovo ne, vsaj v takih merah ne. Opazili so nekatere usade na gori Toc in začeli prazniti umetno jezero, ki je bilo v trenutku nesreče 20 m pod normalno višino. Vendar ti varnostni ukrepi niso zalegli zaradi neizmernega plaza, ki se je utrgal. Tehniki so sicer računali na solidnost jeza, ki je v resnici vzdržal, ni pa mogel preprečiti nadaljnjega razdejanja. Val, visok 100 metrov, ju pljusknil čez rob jeza in se razlil v dolino in jo spremenil v eno samo razdejanje. Preživelo ljudstvo je otopelo <v grozi. Mnoge družine so izginile, od drugih se je rešil eden, morda dva. Najbolj žalostni so prizori, ko prihajajo svojci, ki so bili izven vasi, mnogi na delu v tujini po evropskih mestih ali celo v prekooceanskih deželah. Iščejo hiše, iščejo svojce, ki so v njih stanovali, a mnogi ne najdejo ne ene ne drugih. Dolina smrti je sedaj pozorišče najbolj žalostnih, do mozga pretresljivih dogodkov. Ne manjka seveda tudi radovednežev, katerih radovednost pa je bila bridko poplačana v nedeljo 13. oktobra, ko je nenadoma prestrašeno in živčno izčrpano prebivavstvo nenadoma zagnalo krik, da je znova voda udrla čez jez. Vse'je zbežalo in verjetno se jim ne bo več vzljubilo pasti radovednost nad takimi grozotami. V resnici so se v nedeljo zjutraj znova utrgali trije plazovi od gore Toc, delavci pa so v bližini jeza, kjer popravljajo cesto, razstrelili mino. Vse to sumljivo grmenje je povzročilo med prebivavci doline Vajont grozno paniko.
Na pokopališču v Fortognu so začeli s (Nadaljevanje na 3. strani)
KRŠČANSKI POGREB
Kralj Salmanasar je Izraelce premagal in jih odpeljal v asirsko sužnost. Njegov sin Sena-herib jih je enako sovražil in jih je mnogo pomoril že v sužnosti. Prepovedal je tudi umorjene pokopavati. — Pobožni Izraelec Tobija pa se je bolj bal Boga kot kralja. Skrivaj je mrtvece prenašal v svojo hišo in jih v nočnih urah pokopaval. Zato ga je Se-naherib preganjal. Bogu pa je ugajalo junaško in pobožno Tobijevo ravnanje. Zato je kasneje nadangel Rafael dejal Tobiju: »Ko si v solzah molil in pokopaval mrliče, sem nosil tvoje molitve pred Gospoda.«
(Glej Tob 1, 18-23; 12, 11-14)
Kristjanovo telo je tempelj Sv. Duha. »Ne veste li, da ste tempelj božji in da Duh božji v vas prebiva?« (I Kor 3, 16). Bogu služi in bo na sodni dan poveličano vstalo. Zato zasluži tudi po smrti spoštovanje. Cerkev ga počasti s pogrebnimi obredi in tako, da ga pokoplje v blagoslovljeno zemljo.
Kakor je bilo Kristusovo telo položeno v zemeljsko votlino, tako naj se tudi kristjanovo telo izroči zemlji kot zrno semena, ker je odločeno, da bo na sodni dan vstalo. Seme ne vzkali, če v zemlji ne razpade. Tako mora tudi človekovo telo razpasti, predno bo vstalo k novemu življenju. Sv. Pavel o tem piše: »Tako je tudi z vstajenjem. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti; seje se v nečasti, vstaja v časti.« (I Kor 15, 42) Zato pravimo pokopališču tudi »božja njiva«.
Cerkev prepoveduje svojim vernikom sežiganje mrličev, ker se za sežiganje zavzemajo ljudje, ki mislijo, da je s smrtjo vsega konec. Kdor bi v oporoki določil, da mora biti po smrti njegovo telo sežgano, ne more prejeti sv. zakramentov za umirajoče in tudi ne sme biti cerkveno pokopan, če bi svoje volje ne preklical.
Cerkveni pogrebni obredi
Na domu duhovnik pokropi mrliča z blagoslovljeno vodo in moli psalm 129: lz globočine kličem k tebi... Med potjo v cerkev pa moli spokorni psalm: Usmili se me ...
V cerkvi. Kjer je mogoče, nesejo mrliča v cerkev. Po sv. maši zadušnici poje ali moli duhovnik: »Libera me ...«, to je: Reši me, o Gospod.
Na pokopališču. Duhovnik pokropi grob, ki bo sprejel mrliča, moli zopet »Libera me . . .«, vrže na krsto z lopatico zemlje med molitvijo Kristusovih besed: »Jaz sem vstajenje in življenje, kdor veruje v me, bo živel in ne bo večno umrl.« Nato zmoli s pogrebci še nekaj očenašev za pokojnega in vse druge mrtve.
Koncilski očetje zasedajo
življenja
Po 15 letih se je vrnil iz Sibirije
Pater Walter Ciszek, izpuščen po 15 letih iz sovjetskih ječ po zamenjavi z dvema ruskima ujetnikoma, je pretekle dni prispel v Združene države.
Pater Ciszek je bil obsojen na 15 let prisilnega dela v Sibiriji kot vatikanski vohun. Leta 1939 je bil župnik na Poljskem. Ko so ruske oblasti odpeljale njegove ljudi, se je odločil, da jim bo sledil na prisilno delo v Rusijo. Ostal je med njimi do leta 1941. Ob izbruhu vojne med Rusijo in Nemčijo so ga zaprli in ga obtožili, da vohuni za Vatikan. Eno leto so ga pridržali v moskovski ječi, kjer so ga neprestano zasliševali. Brez procesa so ga nato obsodili na 15 let ječe. Poslali so ga v neki sibirski rudnik, kjer so bili življenjski pogoji zelo ostri in kruti. Vendar se mu je večkrat posrečilo, da je maševal. To je bila zanj edina tolažba. Po prestani kazni ga niso še izpustili. Poslali so ga najprej v Krasnojarsk, nato v Abakan, kjer je delal kot kovač. Po zamenjavi z ameriškima ujetnikoma so ga končno, po tolikem mučeništvu izpustili.
87 let star živel le sedem let
Na stari Apijski cesti pri Rimu so nedavno izkopali nagrobni spomenik, na katerem stoji napis: »Tu počiva Similis, ki je živel le sedem let, čeprav je dosegel starost 87 let.«
Zgodovina ve povedati, da je bil Similis general pod cesarjem Trojanom in Hadrijanom. Do svoje visoke starosti 80 let je živel na dvorih, se vojskoval in svoje zmožnosti uporabljal v službi do predpostavljenih.
S slavo ovenčan se je tedaj umaknil na svoje posestvo. In ker se je vedno še tako zgodilo, da samota vpliva na razglabljanje, je tudi general Similis spoznal, da je bilo njegovo preteklo življenje pravzaprav sama praznina. Gnal se je za častjo in slavo, iskal užitke vseh vrst, prelival svojo kri za smrtnike kot je bil on sam. Živel je življenje, ki ni zaslužilo tega imena. Zato je smatral za primemo, da svoje spoznanje ovekoveči z napisom na nagrobnem spomeniku, sebi v obtožbo, drugim v opomin.
Kaj pravite, če bi vzeli za morilo omenjeni napis, koliko let smo mi do sedaj preživeli?
Letošnji novomašnlki v Jugoslaviji
V	Jugoslaviji je bilo letos posvečenih 111 novomašnikov, 11 več kot lani. Med novomašniki je 78 škofijskih duhovnikov in 33 redovnikov.
Novi misijonarji
V	nedeljo 13. oktobra je afriški kardinal Rugambvvua v Parmi posvetil 27 novih misijonarjev. Kardinal je prišel za to priliko iz Rima, kjer se udeležuje koncila.
Naprsni križ iz jekla
Delavci važnega železarskega središča v Avstriji v Lilienfeldu so poklonili tamkajšnjemu opatu za 40 letnico duhovništva naprsni križ iz jekla. Dar je bil izraz priznanja za veliko apostolsko delo, ki ga je opat vršil skozi dolga leta.
Vrnitev v Cerkev
Metodisti indijske škofije Tuticorin so prosili, da bi se skupno vrnili v katoliško Cerkev.
Dar nemške ustanove Caritas
Nemška katoliška dobrodelna ustanova Caritas je darovala za žrtve potresa v Skoplju 10.000 dolarjev.
Menih junak filma
Prvič se bo zgodilo za železno zaveso, da bo duhovnik glavni junak filma. Gre za bolgarskega narodnega junaka meniha Paissija. Bolgarska državna filmska ustanova pripravlja film o njegovem življenju.
Ves zadnji teden — od ponedeljka 7. oktobra do petka 11. oktobra — so koncilski očetje razpravljali o Cerkvi in njenem hierarhičnem ustroju.
Razgovor se je sukal zlasti okrog treh tem: o diakonatu, duhovništvu (presbitc-ratu) in o zboru škofov v Cerkvi.
DIAKONAT
Kot znano, so bili v prvih časih krščanstva diakoni samostojna ustanova. Kasneje je diakonat zgubil svoj samostojni značaj in postal zadnja stopnja pred prejemom mašniškega posvečenja.
Danes zagovarjajo potrebo samostojnega diakonata zlasti škofje iz vzhodnih cerkva, iz misijonskih dežel in iz Južne Amerike, med tem pa so škofje, kjer ni takega pomanjkanja duhovščine, do diakonata kot stalne ustanove nezaupljivi. »Diakonat brez dolžnosti celibata bo zmanjšal število duhovnikov,« trdijo ti škofje. »Dovolj je vzgojiti dobro skupino krščanskih laikov,« zagovarjajo isti svoje odklonilno stališče.
Proti njim pa drugi poudarjajo: »Stalen diakonat bi olajšal duhovnikom njih duš-nopastirsko odgovornost; bi ustvaril učinkovit most med verniki in cerkvenim načelstvom; Cerkev bi približal v kraje, kjer je sedaj praktično sploh ne poznajo. V Južni Ameriki so prostrana področja, kamor zaide duhovnik samo vsaki dve ali tri leta. Stalen diakon v vsakem večjem naselju bi pa vzdrževal med ljudmi živi stik s Cerkvijo. Zato je eden afriških škofov dejal: »Ce drugje diakonov ne potrebujete, jih potrebujemo v Afriki. Dajte nam vsaj možnost, da jih lahko posvetimo, če bodo razmere to zahtevale.«
Res se zdi, da je splošno mnenje koncilskih škofov, naj krajevne konference škofov odločijo, kje naj se diakonat uvede kot stalna ustanova. Posvečevali naj bi zlasti tiste, ki so že nekaj let poročeni in so dokazali s svojim življenjem, da imajo pogoje za tako mesto v Cerkvi.
DUHOVNIŠTVO
Nekateri duhovniki so opozorili na neko neskladje: v načrtu o Cerkvi je nad tristokrat govora o škofih in njih oblasti, le tridesetkrat pa o duhovnikih.
In vendarle težo dela nosijo v Cerkvi duhovniki. Le oni dejansko poznajo resnični položaj med zaupanimi jim dušami.
Na njih leži, kako udejstvijo navodila škofov v vsakdanjem življenju, sredi sveta, ki je do Cerkve, če ne sovražen, vsaj brezbrižen. Uspešnost Cerkve zavisi od u-spešnosti dušnih pastirjev, ki imajo v oskrbi farna občestva. Sedanji koncil naj bi poglobil nauk o župniji, njeni naravi in njenem poslanstvu.
Zato je treba priti do jasnega spoznanja, da je župnija Cerkev v malem, da ni samo neko upravno središče, temveč izraz vesoljne Cerkve na zemljepisno ali narodno omejenem teritoriju.
ZBORNI ZNAČAJ ŠKOFOVSTVA
Največ pozornosti in časa pa so govor niki posvetili razpravljanju o temi: zborna (kolegiatna) oblast škofov v Cerkvi.
Problem je namreč v tem: ali je zbor škofov de cerkvenega izvora, ali pa je utemeljen v sv. pismu in ustnem izročilu ter tako počiva na božji ustanovitvi.
ItlllllllllllUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIMIIItllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllimilHIIItlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllltlllllMIIIIIIIIIIIII
Vabilo na prednaročbo
Starejši in mlajši slovenski kulturni delavci, živeči v Trstu in drugod v zamejstvu, so ustanovili kulturno revijo MOST, ki bo objavljala leposlovje, eseje, kritike in poročila. Tromesečnik bo izhajal v Trstu v knjižni obliki in bo letna naročnina (4 številke) znašala 1200 lir. Prva, januarska številka za leto 1964, bo izšla decembra 1.1.
MOST bo utrdil slovensko demokratično zamejsko skupnost, skušal bo odpravljati napake in vzpodbujati k vsestranski duhovni rasti našega naroda.
MOST bo, kot že ime pove, prepotrebna vez med starejšimi in mlajšimi generacijami, med našo tradicijo in našo moderno, med svetom in domovino. V njem bodo sodelovali vsi tisti, ki čutijo, da zahteva današnja stvarnost sodobno, kritično, a nravno čisto revijo.
Ze zaradi velike kulturne tradicije, ki je nekoč bogatila naše kraje od Trsta do Gorice in Celovca, je taka zamejska revija v Trstu potrebna — in to še posebno, ker je na Slovenskem danes ni.
Zato se naročite na kulturno revijo MOST, ki odpira vrata vsakemu človeku,
V	teku razpravljanj je prišlo do sledečih pojasnitev:
1. škofovstvo je zakrament mašniškega posvečanja v vsej njegovi polnosti. Škof postane po posvečenju, ne po imenovanju. Pri zadnji večerji so apostoli prejeli zakrament škofovstva, na binkoštni praznik, po prihodu Sv. Duha, pa so bili potrjeni za vršenje poslanstva, ki ga vsebuje maš-niško in škofovsko posvečenje.
2. Škofje so nasledniki apostolov ne potom imenovanja, temveč potom posvečenja. Le v tem pomenu je naša Cerkev a-postolska Cerkev.
3. škofje imajo zato v okviru svoje škofije s samim posvečenjem že vso redno oblast. Ni papež tisti, ki bi jim jo šele poveril.
4. Kaj pa, ali imajo škofje isto oblast v vsej Cerkvi? Da jo imajo takrat, ko se zberejo na koncil in pod papeževim vodstvom razpravljajo in odločajo, je izven dvoma. Toda, ali tvorijo ti škofje škofovski kolegij tudi izven koncila in soupravljajo pod papeževim vodstvom vso Cerkev, glede tega se pa mnenja križajo.
Msgr. Giuseppe Bettazzi, pomožni škof iz Bologne, je z močnimi argumenti zagovarjal mnenje, da škofje tvorijo moralno
enoto. Dejal je med drugim: »Vsak škof se potom posvečenja poveže s svojo lastno škofijo in z vesoljno Cerkvijo. Prvo vez je mogoče pretrgati (n. pr. z odstopom), druge nikdar. Kot duhovnik tudi z odpadom ne preneha biti duhovnik, tako škof, čeprav nima več lastne škofije, še vedno v moči škofovskega posvečenja deleži na zborni oblasti škofa vse Cerkve. Pri tem se je skliceval na liturgijo katoliške Cerkve, ki se za praznik sv. Matija apostola takole izraža: »O Bog, ki si blaženega Matija pridružil zboru svojih apostolov...« Cerkev je s tem potrdila — po njegovem mnenju — zborni značaj takratne apostolske, danes pa škofovske oblasti.
Drugi pa so bili mnenja, da iz sv. pisma ali tradicije ni razvidno, da škofje tvorijo kolegij (zbor). Tudi ni razvidno, da bi zbor škofov avtomatično podedoval pravice, ki so bile dane apostolskemu zboru. *
Končno povemo še, da je na glasovanju
o	2. poglavju sheme o liturgiji prišlo do presenečenja: koncil je odstavek vrnil komisiji, da ga znova pregleda in popravi. Koncilskim očetom nekatere stvari niso ugajale. Tudi iz tega vidimo, kako počasno in temeljito delo opravlja koncil.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
VPRAŠUJETE - ODGOVARJAMO
ki čuti navezanost na narod in pozitivno človeštvo.
MOST želi biti glasilo, v katerem bo vsakdo našel kos svoje lastne usode, a tudi zdravilo za svoje tegobe in skrbi.
Ker verujemo v Vaš posluh za vse pozitivno, kar nastaja na kulturnem polju, in v Vašo žilavo pripadnost slovenskemu narodu, upamo, da se boste na revijo MOST naročili. S tem se boste priključili MOSTU, ki mora odločilno poseči v slo-, vensko in občečloveško sodobnost in tvorne sile našega koščka zemlje popeljati med tiste, ki kujejo novo, a iz evropske tradicije izhajajočo bodočnost sveta.
Iskreno Vas prosimo, da s prednaročbo na revi jo ali z mecenskim darom podprete naše delo.
Naročila pošiljajte na naslov uredništva in uprave, Trst, via Donizetti 3, ali Dunaj, Wien 16, Wichtelgasse 9/6 (Detela).
Trst, oktobra 1963.
Vinko Beličič,
Lev Detela,
Aleš Lokar;
uredniki MOSTU.
Krščanska askeza
Ah, ta mračna, stroga krščanska askeza, ta krščanska vaja v pojrolnosti, v zatajevanju! Ta askeza, ki povzroča v duši samo otožnost, potrtost, melanholijo, ki jemlje človeku vsako veselje do življenja! Kako je mogoče, da krščanstvo zahteva od človeka tako askezo, tako vajo za dosego krepostnega, življenja za dosego popolnosti? !
L. K.
Drago mi je, da ste tako odkritosrčni. Vendar Vaše mišljenje o krščanski askezi ne odgovarja resnici. Če hočemo spoznati krščansko askezo, moramo poznati naše svetnike. Saj so oni vzor krščanske askeze! Svetnike vidimo, da so tako človeški, humani. Sv. Anton Egipčan, puščavmk, je znal biti zelo družaben. Sv. Ignacij, ustanovitelj Družbe Jezusove, jezuitskega reda, je rad igral biljard. Tako je ljubil cvetlice, da jih ni hotel trgati. Iz pisem sv. Tereze Avilske vidimo prisrčnost in nežnost prave ženske. Res je, da so svetniki znali krščansko potrpeti, a to ne pomeni, da so bili brezčutni. Sv. Frančišek Asiški si je želel, da mu neka gospa pošlje slaščico »marza-pane«, napravljeno z jajci in mandeljni.
Svetniki so bili polni veselja. Sv. Frančišek Asiški je ukazal s\’ojim sobratom, da morajo prepustiti žalost hudiču. Sv. Ivan
Sirite „Katoliški glas"
Viannev, kurat arški, je rekel: »V srcu, ki ljubi Boga, je vedno pomlad.« Sv. Filip Neri pravi: »Krščansko veselje je dar božji, ki izvira iz mirne vesti.« Sv. Tereza je molila, naj jo Bog osvobodi od kislih svetnikov. Pesimizem ni bil nikdar filozofija svetnikov. Filip K eri je vedno govo ril: »Vesela duša bo dosegla popolnost veliko prej kakor vsaka druga.« A sv. Klara pravi, da melanholija zastruplja pobožnost. Sv. Ignacij je rekel nekemu novincu: »Vidim, da se vedno smejete in sem vesel.« Sv. Karel Boromejski je rad igral šah.
Omenil sem Vam samo nekaj primerov veselega razpoloženja in humorja pri svetnikih. Zato je nekdo rekel, da »dober humor tvori devet desetin krščanstva.« Iz teh primerov vidite, da krščanska askeza ne ustvarja pesimistov, ne povzroča otožnosti in potrtosti, ni askeza melanholije, ampak askeza iskrenega, naravnega in nadnaravnega veselja. Več o optimizmu svetnikov boste našli v knjigi Angleža A. Roche, Psicologia dei santi. Edizioni Pao-line, str. 190, L 350.
Jezuiti
Zanimam se za jezuitski red. Slišal sem pa, da zastopajo načelo »Cilj posvečuje sredstva,« ki se gotovo ne strinja s katoliško moralo.
š. P.
Res je, da jezuitom prišivajo načelo: »cilj posvečuje sredstva.« To načelo je vsekakor nemoralno. No, tisti, ki to trdijo o jezuitih, niso nikdar dokazali, da bi bili jezuiti zastopali to načelo v kakem spisu ali v praktičnem delovanju. To načelo so pripisovali v Nemčiji jezuitom tudi v preteklem stoletju. Nemški jezuit p. Roh je
takrat razpisal nagrado v znesku tisoč mark za tistega, ki bo predložil pravnim fakultetam v Bonnu ali Heidelbergu knjigo kakega jezuita, v kateri zagovarja omenjeno načelo. Nikdo ni predložil take jezuitske knjige in je še do danes ni predložil. Poglejte o tem knjigo znanega nemškega jezuita p. Petra Lipperta, Psicologia dei Gesuiti. Edizioni Paoline, str. 91 in sl., L 350. Knjiga je zelo zanimiva, ker temeljito razlaga duh jezuitskega reda, duh jezuitov, katerim je v vsakem dogodku življenja, v veselju in žalosti, v težavah in uspehu, v borbah in trpljenju, prva in glavna misel »Kristus«.
RAZNO
Za pomoč prizadetemu Skoplju
Do 1. oktobra je bilo v Jugoslaviji podpisanih nad 19,5 milijard ljudskega posojila v prid prizadetemu Skoplju.
Tudi švicarski Rdeči križ je doslej zbral nad milijon švicarskih frankov, od katerih je 200.000 prisjtevala švicarska vlada. Švicarska montažna skupina je že prispela v Skoplje, kjer bo s tem nabranim denarjem montirala deset hiš s skupno 44 dvosobnimi stanovanji.
Filmski kolosi so vedno donosni
V	sedmih letih, torej od 1. 1956 do danes, je film »Deset zapovedi«, eden najbolj znanih kolosov ameriške kinematografije, doprinesel zaslužek 57 milijonov dolarjev, torej nekaj več kot 35 milijard lir. Film, ki ga je izdelal Cecil De Mille, je prepotoval že ves svet in so ga prikazali v številnih kino dvoranah.
Te podatke je dala znana produkcijska hiša Paramount in dokazujejo še enkrat, da ta vrsta filmov, čeprav zahteva ogromne kapitale za izdelavo, predstavlja kljub temu velik dobiček in se vedno splača.
300 ciganov na poročnem slavju
Na obsežnem travniku v okolici Sv. Maura pri Premariaku so cigani slavili poroko dveh mladih ciganov. Navzoča je bila tudi ciganska »kraljica«. Poleg svojcev ciganske dvojice se je na ta obsežni travnik nateplo okrog 300 ciganov, ki so prispeli od vseh strani v dolgih karavanah v svojih tipičnih živobarvnih oblekah. Po obrednih slovesnostih, ki sta jih opravila dva starešina ciganskega rodu, je sledil tradicionalni ciganski ples, kateremu je prisostvovalo veliko ljudstva.
Odkrili so podpornico »Nereide«
Dva jugoslovanska potapljača športnega društva »Mornar« iz Splita sta v bližini otoka Pelagoza odkrila na morskem dnu podmornico »Nereide«, ki jo je dne 5. avgusta 1915 potopila neka avstrijska ladja. Podmornica leži v globini 25 m. Pomorski muzej v Splitu si je nadel nalogo, da bo ladjo spet dvignil na površje. 300 tonska ladja »Nereide« je bila zgrajena leta 1913, bila je 41 m dolga in na njej je bilo v trenuku nesreče ukrcanih 17 mornarjev, katerim je poveljeval kapitan Carlo Del Greco. Nihče izmed njih se ni rešil.
DIEM IN BUDISTI V VIETNAMU
= FILM
Te dni zborujejo znova v New Yorku Združeni narodi. Na dnevnem redu je bila tudi točka: Diemova nestrpnost v Vietnamu zoper budiste. Pritožbo je sprožila cejlonska vlada, ki ji predseduje Sirimava Bandarannike in ki je znana po svoji verski nestrpnosti do katoličanov. Pod njenim predsedstvom je bilo na Cejlonu do sedaj razpuščenih nad 700 katoliških šol.
CINIZEM BREZ SRAMU
Prav v tem je višek cinizma v mednarodni politiki! Vlada, ki predstavlja budiste in brez kakega ozira z vsemi sredstvi kat.
Cerkvi onemogoča njeno rast, se drzne očitati versko nestrpnost drugi državi, kjer je položaj budistov daleko boljši kot zapostavljenih katoličanov na Cejlonu.
In vendar, med vsemi zastopniki krščanskih narodov na zboru ZD se ni dobil niti eden, ki bi se upal vreči tožiteljem v o-braz: »Pometajte najprej pred svojini pragom!«
Kajti opazno je, da mednarodni tisk zažene krik le takrat, ko gre za umazanje kat. Cerkve ali njenih članov; kadar pa se Cerkvi godi krivica, ta dejstva skromno omeni ali pa povsem zamolči.
V	Sudanu n. pr. državne oblasti načrtno delajo na' to, da bi zatrle delo misijonarjev, zlasti v južnem delu, ki ni arabski, temveč zamorski, in kjer so muslimani v manjšini. Letos so praktično izgnale skoro vse inozemske misijonarje; med njimi je bilo zlasti veliko italijanskih. Človek bi Pričakoval, da bo mednarodni tisk, zlasti Pa italijanski, to nestrpnost vsaj tako ožigosal kot to dela z Diemom. Pa je molčal ko grob. še italijanska vlada je smatrala za najbolj pametno, da ne reče ničesar.
Zato poštenemu opazovavcu vedno bolj pada v oči, da gre pri gonji zoper Dicma ne toliko za njegovo osebo, kot za to, da se Cerkvi, kateri pripada, vzame dobro ime.
Prav je povedala svakinja predsednika Diema, ko se je mudila v Evropi: »Ali ni čudno, da samo za Diema evropski tisk vedno dodaja ..katoličan" Diem? Zakaj ne piše enako o ,,katoličanu" Adenauerju,
..protestantu” Ehrhardu, ..muslimanu”
Nasscrju, ,,f ramazanu” Eisenhovverju,
.»brezvercu" Hruščevu?«
Z drugo besedo: »katoličan« Diem hoče reči: vse, kar stori državni poglavar Diem bodisi zoper komuniste, bodisi zoper opozicijo v državi, vse, kar on odloči, vse, kar ga on polomi, vsega tega je kriva kat. Cerkev, kateri pripada.
DVOJNO MERILO
Res se čudimo, da tudi mnogi katoličani temu manevru nasprotnikov Cerkve nasedajo in pomagajo h gonji zoper moža, ki je brez dvoma po svojih namenih pošten, odločen protikomunist in eden redkih državnikov, ki ve, kaj hoče mednarodni komunizem.
Ni naš naimen braniti Diemovo upravo in način, kako kroti svoje nasprotnike; sa-nio na 'to bi radi opozorili, da ima svetovna javnost dvojno merilo: če si katoličan, udari po njem, ker s tem udariš tudi po Cerkvi; če si brezverec, musliman, prosto-zidar, potem se pa naj čim manj govori o tem.
Pravijo, da je Diem diktator; zakaj tega ne poudarjajo o Ben Belli, ki je socialist m musliman? Zakaj v rokavicah postopajo
'''''^'iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinnininnim;
z egiptovskim Nasserjem, ki je enako diktator? Zakaj tako malo omenjajo Castrova divjaštva? Morda zato, ker je komunist.
DIEMOVO POSTOPANJE
Prav je torej, da vemo, v čem je Die-mov »greh«. Podatke smo povzeli iz ital. revije »M 12« in iz nemškega tednika »Ka-tolisches Sonntagblatt«.
Najbolj je čuti očitek, da si hoče katoliška manjšina v Vietnamu podvreči budistično večino. Toda ali so budisti res v večini?
Najprej je treba vedeti, da budizem ni vera v pravem pomenu besede, temveč bolj filozofija, svojski način gledanja na življenje. Njegove zapovedi v splošnem soglašajo s katoliškimi: ne ubijaj, ne kradi, ne prešuštvuj. Toda teh budistov, ki po svoji veri živijo, je le malo. Od 15 milijonov Južnega Vietnama jih je le dober milijon. Ostali so animisti, konfucijonisti in podobno. Bila je bivša francoska kolonialna uprava, ki je svojevoljno vsem verstvam, ki niso bila katoliška, dala oznako »budisti«. Tako je sedaj slišati, da katoličani zatirajo budistično večino. Resnica pa je ta, da so katoličani številnejši kot budisti, ker jih je 1,300.000. Torej ni govora, da katoliška manjšina zatira budistično večino, ker budistična večina sploh ne obstoja razen v možganih tistih, ki bi na vsak način želeli dokazati, da v Južnem Vietnamu divja verski boj.
Res pa je, da se Diem, ki je sam katoličan, raje in bolj z zaupanjem naslanja na katoličane kot na budiste. Kajti budisti so do komunizma brezbrižni, mnogi celo ljubkujejo z njim, katoličani pa so ga že doživeli pred delitvijo Vietnama in so zato načelno neizprosni.
Ko je leta 1954. prišlo do delitve, tedaj je 600.000 katoličanov (dobra polovica vseh katoličanov iz Severnega Vietnama) prešlo na jug. Z njimi je odšlo nad 80% duhovščine. Tako je v nekaj tednih mesto Sai-gon postalo eno najbolj katoliških mest na svetu. V eni izmed fara v bližini Sai-gona, ki šteje 6000 duš, je 1000 vernikov, ki so se rodili na jugu, 1000 v sredi Vit-nama, 4000 pa jih je prišlo s Severa. Vsi ti »severnjaki« so se 1. 1955 z velikim navdušenjem oklenili Diema, ki je zanje pomenil jamstvo zoper ponovno komunistično zasužnjenje.
GRE ZA POLITIČEN SPOR
Diem je naredil red s trdo roko. Mnogi v Evropi in Ameriki mu to trdoto očitajo, češ da je izdal demokracijo in postal diktator. Toda bodimo pošteni, tudi v deželah, ki poznajo stoletno demokracijo, to demokracijo omeje ali suspendirajo, če pride do vojne. Tudi Diem bi kaj malo uspel, če bi se ravnal po mirnodobskih demokratičnih načelih. V deželi divja državljanska vojna, sovražnik je v hiši in stalno napada. Treba je neizmerno trdne volje, modrosti in energije, da se vzdrži.
Diem je udaril tudi po nekaterih budistih; ne zato, ker so bili budisti, temveč ker so imeli ali drugačne poglede na borbo zoper komunizem ali pa celo simpatizirali s komunisti. Ni računal, da bo komunizem v svoji premetenosti te budiste prikazal kot žrtve verske nestrpnosti, kot žrtve »katoličana« Diema. Samomori budističnih boncev, ki so se v svoji zagrizenosti dali zažgati v protest zoper Diema, so seveda Diema v svetovni javnosti še bolj umazali, dasi dejstvo, če se bonci zažigajo, še daleč ne dokazuje, da imajo tudi prav.
Eno je gotovo: v Južnem Vietnamu ne gre za noben verski boj, temveč za borbo med Diemom in njegovimi političnimi nasprotniki, ki so v glavnem budisti. Ta borba je seveda nevarna, kajti če se bo preveč podaljšala, bo po eni strani Diema napravila še bolj ostrega, nasprotnike pa še bolj zakrknila. Želi pa bodo v tem primeru zlasti komunisti, ki se že veselijo, da bodo poceni prišli še do Južnega Vietnama in ga priključili k Severnemu.
Prav zato je želeti, da bi se ta spor čim prej polegel, Ce bi svetovni tisk ne šel na led komunistični propagandi, bi verjetno že danes nihče več ne govoril o »verskem boju« in s tem bi bila tudi protikomunističnemu taboru storjena velika pravica.
Odsek tržaške univerze v Vidmu
Na eni zadnjih sej občinskega odbora v Vidmu so razpravljali o ustanovitvi neke vrste podružnice tržaške univerze v furlanski prestolnici. Zavzemajo se za otvoritev treh fakultet: leposlovne, jezikovne in pedagoške. Ustanovitev teh fakultet bi bila zelo koristna za furlanske dijake, ki zamudijo sedaj veliko časa za vožnje v Trst na tamkajšnjo univerzo.
Misijonar Stanko Pavlin v pagodi 10.000 malikov
Kino in televizija
Že pred časom je bilo znano, da doživlja italijanska kinematografija precej hudo krizo. Ta kriza daje povod za razne polemike: nekateri trdijo, da je televizija prvi sovražnik, drugi spet, da previsoki davki. Nekateri so celo mnenja, da je v prvi vrsti kriva motorizacija, če se danes kinu slabo godi.
Poglejmo malo, kako je z ameriško kinematografijo. Hollywood je zaradi televizije doživel globoko krizo, tako da je sedaj filmska proizvodnja številčno mnogo bolj omejena. Poleg tega pa so mnogi režiserji in igravci zapustili filmsko Meko in se zatekli v Evropo. Ko so hollywood-ski producenti spoznali, da televizija res-no ogroža njihovo industrijo, so ji napovedali vojno, a niso kljub temu ničesar dosegli. Končno so prišli do spoznanja, da je najbolje sodelovati z nevarnim tekmecem in so uvideli, da je treba dati večji poudarek kakovosti nego številu. Na tak način je hollywoodska kinematografija lahko živela dalje.
V	Franciji traja boj med obema kolosoma že več let in nič ne kaže, da bo privedel do kakega zaključka. V Italiji se je boj šele začel in je sedaj težko predvidevati, kakšen bo konec. A ni izključeno, da bo — kot v Ameriki — prišlo do sodelovanja med televizijo in kinematografijo. Toda kar predvsem ogroža italijanski kino, je povišanje stroškov. V zadnjih časih so razne filmske kategorije — od tehnikov do igravcev — znatno povečale svoje zahteve. Zato se producenti usmerjajo k velikim predstavam, tako zvanim kolosom. Ti filmi nimajo lahkega življenja. Narodno tržišče ni dovolj, da zadosti kapitalom, ki so bili za film vloženi. Toda tudi tuja tržišča kažejo znake utrujenosti za te filme.
Italijanski kino je z industrijskega stališča napravil prevelik korak. Velike filmske predstave namreč najdejo vedno težji sprejem pri občinstvu; razen tega pa škodujejo kakovosti. Dober, resen, inteligenten in ne pretirano drag film doživi lahko zelo velik trgovski uspeh. Dognano je namreč, da gledavec gre gledat take filme in ni je televizije, ki bi ga ustavila. Naj navedemo nekaj primerov kot dokaz: »Salvatore Giuliano«, »Dva sovražnika«, »Težko življenje«, »La ciociara«, »Rocco in njegovi bratje«, »Razporoka po italijansko« so filmi, ki so prinesli producentom lep dobiček. To niso nikakor poceni filmi, a niso niti tako dragi, da ne bi bili stroški v razmerju z zdravo industrijsko proizvodnjo; umetniški rekviziti se popolnoma u-jemajo s trgovskimi. Ti filmi so dosegli velik uspeh v svoji domovini in jim je bila potem tudi lažja pot na tržišča.
Sami producenti priznavajo, da razlog v povišanju stroškov ni samo v tehnikih, režiserjih in igravcih, temveč predvsem v megalomaniji producentov. To pomeni, da so se ti zavedali, da imajo dovolj sredstev za velike kolose, do katerih čutijo posebno privlačenje. Znašli so se tako rekoč z vodo do grla. Nek producent je v zvezi s to krizo dejal: »Zelo potrebna bi bila ena Wall Street. Potem bi se lotili od začetka samo tisti, ki imajo dovolj moči...« Ta trditev je precej pesimistična, vendar dokazuje, da mora italijanska kinematografija resno pregledati svoje stanje, če noče propasti. Samo če pravočasno to stori, se bo rešila in se dalje razvijala.
Mira
Z; Radio Trst A
Teden od 20. do 26. oktobra 1%3
Nedelja: 9.30 Zborovske skladbe Vinka Vodopivca in Vasilija Mirka. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Dervišev dar«. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. — 14.30 Sedem dni v svetu. — 18.00 Kinoklub, filmski svet v besedi in glasbi. — 21.00 Iz slovenske folklore: »Ljudstvo baja, ljudstvo poje: (2) »Po sledovih ribe Faronike«.
Ponedeljek: 12.15 Iz slovenske folklore: »Ljudstvo baja, ljudstvo poje: (2) »Po sledovih ribe Faronike«. — 18.30 Felix Men-delssolin-Bartholdy: Kvartet III op. 44 št.
1	v D-duru. — 19.15 Radijska univerza: Sveta brata Ciril in Metod: (3) »Zgodovinski obris dobe svetih bratov«. — 21.00 Gio-vanni Battista Pergolesi: Služkinja gospodarica, komična opera v enem dejanju.
Torek: 11.45 Ameriški odmevi. — 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 18.30 Jugoslovanska sodobna simfonična glasba. —
19.15 Pisani balončki, 4. oddaja. — 21.00 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (15) »Giorgio Brunner«. — 22.00 Koncert violinista Dejana Bravničarja.
Sreda: 11.45 Folklora z vsega sveta. —
12.15 Zgodovinske zanimivosti. — 13.30 Izbrali smo za vas. — 18.55 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije. Zbor »Ernesta Solvay« iz Tržiča. — 19.15 Higiena in zdravje. — 20.30 »Othello«, tragedija v petih dejanjih.
Četrtek: 12.15 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (15) »Giorgio Brunner«. — 18.30 Glasba v sodobni družbi. 4. oddaja.
Petek: 19.15 Radijska univerza: Leonida Rosino: Vesolje okrog nas (2) »Ustroj in velikost Rimske ceste«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.45 Italijanski akvarel. — 12.15 Po tujih krajih. — 15.30 »Veriga«, ljudska igra v treh dejanjih. — 17.20 II. vatikanski koncil. Poročila in komentarji o Vesoljnem cerkvenem zboru. — 19.15 Družinski obzornik. — 20.45 Zbor s Proseka-Kon love-la, ki ga vodi Ignacij Ota.
Katastrofa pri Vajontu
(Nadaljevanje s 1. strani) pokopavanjem mrličev. Najprej tiste, ki nosijo na rakvi ime. Ostale še pustijo, do skrajnih mej previdnosti, če bi morda kdo v teh zmaličenih truplih spoznal katerega svojih. A to se le redkokdaj zgodi.
V	velikanske, 15 metrske jame, polagajo sedaj rakve, drugo poleg druge po 20 do 24 skupaj.
Ob tej strašni katastrofi pa se je zopet pokazala dobrota ljudi. Veriga solidarnosti s preživelimi žrtvami se vedno bolj širi in je zavzela že vso Italijo in tudi druge države. Nabrane vsote so že prekoračile več sto milijonov lir poleg sanitetnega in drugega materiala, ki so ga poslali za preživele in za obnovitev petih vasi, katere je pregmila voda
Tudi sv. oče je osebno poslal znatno vsoto in Cerkev s sočutjem stoji ob strani preživelim po tej strašni tragediji. Tam, kjer je še pred tednom stala cerkev v vasi Longarone, so v nedeljo brali sveto mačo, kateri so prisostvovali preživeli svojci in mnogi, ki so prišli od daleč na kraj nesreče v upanju, da še najdejo svoje drage. Potrebno bo še mnogo časa, da se bodo preživeli potolažili in da se bo nad dolino smrti znova začelo normalno življenje.
6.
Pilil
(Iz zapiskov zareškega župnika)
PRIKLJUČITEV PRIMORSKE JUGOSLAVIJI
^7.9.1943 - Z vseh strani Vipavske so se Pomikale proti Ajdovščini radostno peva-e množice z visoko razvitimi zastavami. Navdušenje, vzklikanje, vriskanje.Srečava-le in Prehitevale pa so izmučene gruče italijanskih vojakov, ki so v -redkih skupinah, pa tudi posamič, tavali proti Gorici. Bili so raztrgani, utrujeni, topi. Na pol radovedno in na pol zavistno so gledali na zastave in na vzklikajoče ljudstvo, srca pa so jim brezdvomno krvavela, ko so v svo-tem ponižanju zrli veselje tistih, ki so jim pred dnevi oblastno gospodovali.
Ajdovski trg je bil praznično ozaljšan.
rb okrašenega odra je blestel napis: »2i-vela svobodna Slovenija!« Točno ob 10h so stopili na oder člani Narodnoosvobodilnega svdta in nekaj vojaških predstavnikov. Desno in levo so se razporedili zastopniki občinskih načelstev, nam duhovnikom pa
so odkazali prostor zadaj, na skrajno levem kotu odra. Ozrl sem se čez trg. Tik pod odrom je v soncu valoval cel gozd zastav, na vsaki je žarela rdeča zvezda — pest v oko in krvava solza v globini naših duš! Za zastavami je zijal prazen četvero-kot, vsenaokrog je mrgolelo ljudstva. Kar so prikorakale iz š turi j vojaške formacije, sestavljene iz domačinov in povratnikov od vojakov ter iz internacije. Vojaške edi-nice z zastavami so zasedle četverokot, o-stale pa so se razporedile ob hišah.
Zdajci je spregovoril dr. Joža Vilfan: »Primorski Slovenci! Med prvo svetovno vojno je naše primorsko ljudstvo zelo trpelo, a leto 1918 mu ni prineslo svobode. Ostalo je v suženjstvu pod Italijo. Zakaj? Ker ni bilo organizirano! Po razsulu Jugoslavije leta 1941. se je osnovala Osvobodilna fronta, ki je tesno povezala in organizirala vse zdrave narodne sile. Junaško se je borila, ni štedila z žrtvami, zato pa danes, 17. septembra 1943, lahko slovesno vključujemo Primorsko v Združeno Slovenijo in v veliko Jugoslavijo. V tem slovesnem trenutku vam prečitam proglas Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda o priključitvi „Sloven-skega Primorja svobodni in združeni Slo-
  im    	mm.................mn miiimin miiiiimmmiiiiiiiiiimiiiimi
veniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji!”« Na trgu je zadonel orkan navdušenega vzklikanja. Govornik pa je nadaljeval: »Zdaj, ko ugotavljamo uspeh svojih naporov, obsojamo vse one sovražne sile, ki so se stavile po robu Osvobodilni fronti: obsojamo Brumata, kralja Petra, Kernper-la, pa tudi nesrečno sredino, ki bega ljudstvo, da ni še čas za oboroženi upor proti zatiravcem!« Ob teh besedah je uplahnil val navdušenja in ob splošnem molku je trpko bilo na uh6 zagrizeno ploskanje redkih skupinic.
Besedo je povzel France Bevk, ki je živo opisal petindvajsetletni križev pot slovenskih Primorcev: trpeli so ponižanja, ječe, konfinacije. »Čakali smo, da nas bo rešila Jugoslavija. A bili smo bridko razočarani: Jugoslavija sama je nečastno propala. Tedaj pa je narod sam segel po orožju. A svobodo je mogoče kupiti le za ceno krvi. Za ceno lastne krvi. Nikar se ne slepimo, da bodo drugi umirali za nas! Mi se hočemo osvoboditi z lastnimi napori, z lastnimi žrtvami in ne bomo čakali milodarov od zelene mize...«
Oglasil se je še tov. Ahac, zastopnik komunistične partije, ki je izjavil, da je komunistična partija Slovenije ustanovila O-
svobodilno fronto in bila vsekdar njena osrednja vodilna sila. V teh letih oborožene vstaje so predvsem komunisti nosili glavno težo dela in plačali najvišjo ceno žrtev. Zato pa v tem slovesnem trenutku izjavlja in proglaša, da bo tudi v bodoče komunistična partija vodila osvobodilno borbo do dokončne zimage. Ce se je ohranilo slovenstvo v Italiji in če je zdaj Primorska osvobojena za Jugoslavijo, je to zasluga predvsem komunistične partije.
Na trgu je zazvenela grobna tišina. V dušah se je nekaj lomilo in drobilo v prah. Bevkove besede so vsi sprejeli z navdušenjem; da je Vilfan postavil stolnega kanonika Mirka Brumata in časnikarja Poldeta Kemperla na desno in levo jugoslovanskemu kralju Petru, bi tnu še nekam odpustili, ker je bil njegov oče slovenski poslanec v Trstu, a da si je ta rdečelasi tov. Ahac, ki mu še pravega imena nismo vedeli, upal trditi, da so komunisti ohranili našemu ljudstvu v Italiji narodni značaj in da pripisuje partiji vse zasluge za narodno delo, tega ni bilo mogoče požreti.
Te izjave so globoko ranile nas duhovnike, ki smo v dobi fašizma skoro edini ostali zvesti ljudstvu in slovenski besedi. A še bolj nas je zadelo to, da so se vodi-
telji Osvobodilne fronte javno priznali za komuniste, medtem ko so prej na ves glas trdili, da osvobodilno gibanje ni komunistično, temveč samo narodno. Sobrat na levi je šepetal: »Ste slišali? Komunisti so rešili slovenstvo na Primorskem! Da se Čaven ne prekotali!« In na levi: »Pa smo v Vipavski sovjetski republiki!« Nekdo od zadaj je predlagal: »Zahtevajmo besedo! Živel Kristus Kralj!«
Aleš Bebler, ki je opazil naše razburjenje, se nam je približal. Rekli smo mu, da bi radi spregovorili o narodnem delu duhovščine v tem petindvajsetletju. »Hipček počakajte!« Vrnil se je v svoj krog in nam po kratkem posvetu dejal: »Radi vam priznavamo, da je duhovščina zelo zaslužna za narodni obstoj Slovencev na Primorskem. Besedo vam dajemo le s pogojem, da izrecno obsodite belo gardo im sredin-stvo.« — »Ce je tako, ne bomo govorili, kajti pisano je: ,.Pravičnega in hudobnega bo sodil Bog!’’« (Prid 3, 17)
Na trgu je zavalovala pesem. Oder se je spraznil, čete so odkorakale, ljudstvo se je razhajalo. Duhovniki smo se zbrali na posvet. Bili smo živo presunjeni. V nas se je nekaj prelomilo in do najglobjih korenih naše zavesti nas je pretresalo grenko spo
r .
I lORISKE L!	NOVICE
Vse prijatelje misijonov vabimo na
MISIJONSKO PRIREDITEV ki bo v nedeljo 20. okt. ob 16,30 v Katoliškem domu v Gorici.
Prireditev bo posvečena misijonom
in jubileju sv. bratov Cirila in Metoda. — S prireditvijo bo združena tudi razstava umetnih in obrtnih izdelkov z Madagaskarja, ki jih je poslal misijonar Ivan Štanta, ter s srečolovom. Razstavljeni predmeti bodo naprodaj. Izkupiček gre za misijone. —
-------------------- Pridite J
Shod naših strežnikov v tržaškem semenišču
Solidarnost s prizadetimi iz doline Vajont
V soboto 12. oktobra zvečer je prispela v Gorico skupina slovenskih zdravnikov iz Ljubljane, katere je jugoslovanska vlada poslala na pomoč prizadetemu prebi-vavstvu v dolini Vajont. Skupino sestavljajo izvedenci, ki so se zelo odlikovali pri potresu v Skopju pri identifikaciji mrtvih. Skupino vodi dr. Janez Milčinski, ravnatelj medicinskega inštituta v Ljubljani. Spremljajo ga dr. Borut Furlan, tehnika Franc Debežnjak in Lojze Mercina. Dr. Milčinski je pri nesreči v Skopju prepoznal nad 500 trupel. Skupina slovenskih znanstvenikov potuje z lastnim vozilom in vsemi potrebnimi aparati. Na obmejnem bloku pri Rdeči hiši so zdravnike in znanstvenike sprejeli pokrajinski zdravnik dr. Montagna, dr. Carrato in dr. Julianis. Zahvalili so se jim za velikodušen odziv v tej strahotni nesreči, ki je prizadela Italijo. Slovenska misija je prenočila v Gorici, v nedeljo zjutraj pa je že odpotovala na kraj nesreče, kjer skuša s svojimi izkušnjami in zmožnostmi pomagati tako trdo prizadetemu prebivavstvu.
Tudi iz Gorice so komaj nekaj ur po nesreči odšle tri skupine gasilcev z vsem potrebnim materialom, da bodo na kraju katastrofe pomagali rešiti, kar se še da, zlasti pa pri odkopavanju mrtvih. Kmalu za njimi je odpotovala tudi skupina gori-ških mestnih stražnikov s poveljnikom na čelu. Prav tako je poslal pomoč goriški Rdeči križ.
Ura češčenja za misijone na Travniku
V cerkvi «v. Ignacija bo na misijonsko nedeljo od 3. do 4. ure popol. pridigana ura češčenja za misijone. Pridigal bo gospod Jurak.
Misijonsko predavanje
V sredo 9. oktobra je v dvorani KD v Gorici imel lepo uspelo predavanje misijonar Stanko Pavlin. G. Pavlin je bil letošnje poletje na delovnem dopustu v Evropi in je ta čas preživel deloma pri svojcih v Grgarju deloma v Gorici. Med tem časom je imel razna predavanja na Tržaškem in Goriškem. Za slovo smo ga ujeli za tako predavanje tudi v Gorici. Ob živi besedi, glasbi in skioptičnih slikah nam je prikazal razne zanimivosti iz kitajskih misijonov, posebno še iz življenja Hong Konga in Macava, kjer še vedno deluje kot vzgojitelj na salezijanskih zavodih.
Naslednji dan je g. misijonar odpotoval najprej v Rim, od tam pa z letalom na
 .....................................  mini
znanje: To ni Jugoslavija, o kateri smo sanjali, to je komunizem. Nagonsko smo čutili, da jo zgodovinska stvarnost močnejša od nas in da bodo dogodki nevzdržno hrumeli preko nas, ki smo le šibke bilke v deročem hudourniku. Kaj sedaj? Naj se zapremo v svoje domove kot užaljena božanstva in prepustimo svoje vernike samim sebi? Razum in vest sta nam narekovala: »Ne posegajte v politično in vojaško dogajanje! Kot dušni pastirji rešujte duše, vse duše!«
»Ce naj duše rešujemo,« je sklepal vr-hunški, »jih moramo predvsem po bolnišnicah!« — »In na fronti!« je dostavil sobrat Florjan. »Ce se strinjate, grem jaz za vojnega kurata. Nadškof je naročil, naj duše rešujemo, kjer koli je potrebno. Stali smo neustrašeno med svojim ljudstvom, ko se je krivilo pod fašistično knuto, naj z njim pademo, ko v borbi umira!« Z občudovanjem smo mu stisnili roko.
Pri Alpini, kjer so oblasti obedovale, so z veseljem pristali na dušno pastirstvo na fronti. »To, prav to smo si želeli!« je vzklikal Bebler. »Kuratu dajemo na razpolago motorno kolo!«
(se nadaljuje)
Kitajsko v Hong Kcmg. Na misijonsko nedeljo ga bomo lahko slišali po tržaškem radiu med versko uro, kajti pred odhodom je pripravil tudi oddajo za radio. Čeprav ga na misijonsko nedeljo ne bomo mogli osebno slišati in videti kot smo upali, ga bomo lahko vsaj poslušali po radiu; a tudi za udeležence misijonske prireditve v Gorici je prihranil nekaj. Kaj, boste pa videli in slišali, če se prireditve udeležite.
Poroka
V sredo 9. oktobra sta v stolni cerkvi v Gorici prejela zakrament sv. zakona gdč. Mira Brajnik in g. Jožef Pangos. Nevesta je znana goriška pevka, ki že nad 30 let poje v zboru goriške Marijine družbe v goriški stolnici, ženin pa je avtobusni podjetnik, prav tako iz Gorice. Mira Brajni-kova se je kot pevka uveljavila tudi izven cerkvenih krogov, saj je članica polifo-ničnega zbora Seghizzi in je pela pod pok. prof. M. Filejem tudi v zboru Lojze Bratuž.
Požrtvovalni pevki in dobri Marijini družbenici izrekamo naše čestitke in iskrena voščila na novi življenjski poti.
Memorial M. Filej
Letošnje tekmovanje za pokal M- Filej se bo vršilo v nedeljo 27. oktobra ob devetih dopoldne na igriščih Katoliškega doma ali pa na Stadionu na Campagnuzzi, kar bo še pravočasno javljeno. Tekmovavci bodo razdeljeni na dve skupini: starejši od letnika 1947 nazaj, mlajši od letnika 1948 naprej. Program bo obsegal nekatere discipline lahke atletike in sicer tek (80 m za mlajše, 100 m za starejše), skoke (višina, daljava, palica), mete (krogle, disk, kopje). Tisti, ki se bodo potegovali za pokal, bodo morali izvršiti tek, en met in en skok. Kdor bo dosegel največ točk v treh disciplinah, bo dobil pokal.
Vpisovanje je brezplačno; tekmovavci naj se prijavijo pri naslednjih fantih: Prinčič in Sussi za Gorico; Valentinčič za Pevmo in Oslavje; Kozi in za Podgoro; Terpin M. za Števerjan; Tomšič Stanko za Sovodnje; Pavlin Igor za štandrež; Devetak Severin za Jamlje in Doberdob.
Fant z Oslavja se je ubil z avtom
V nedeljo zjutraj okrog 5. ure se je na Dolgi njivi pod Sv. goro smrtno ponesrečil z avtom 29 lemi Angel Krajnik, doma z Oslavja. Fant je bil v službi v Gorici, toda v soboto zvečer je šel preko meje k Sv. Luciji in se tam zadržal celo noč. Ko se je naslednje jutro vračal domov, je pri Dolgi njivi zadel z avtom v zid in se na mestu ubil.
Sovodnje
Prosta cona v razpravi
Na redni seji občinskega sveta dne 11. oktobra so razpravljali najprej o raznih tekočih zadevah. Predvsem da občina poviša svoj prispevek ustanovi ONAIR za «* otroški vrtec od 150 na 200 tisoč lir lemo. Nato so odobrili sklep obč. odbora za odškodnino tvrdki Buzzini-Ronchetti zaradi zmanjšanja dohodkov, ker se je znižala trošarina na vino; uradniku Mazzo-liniju so tudi povišali plačo, kakor predvidevajo sindikalni dogovori. Razpravljali so še o napeljavi vode po raznih hišah v občini. Glede hiš na mirenskem bloku so sklenili, da še počakajo z napeljavo vode, ker bi to stalo okrog 4 milijone lir, ki jih pa občina nima; drugim hišam v Rupi in na Peči, ki še nimajo vode, jo bodo pa napeljali.
Končno je svetovavec manjšine Karel Cernic stavil vprašanje o prosti coni. Vprašal je g. župana, kako je s tisto resolucijo, ki jo občinski sluga nosi po občini podpisovat in ki se tiče proste cone. Vprašal je tudi, zakaj je naslovljena samo na socialističnega poslanca Bonacino in zakaj ni naslovljena tudi na senatorja Vallaurija, ki se prav tako poteguje za raztegnitev ugodnosti proste cone tudi na Sovodnje. Na vprašanje je odgovoril podžupan Cotič.
Dejal je, da oni niso vedeli za korake sen. Vallaurija, ker je do njih prišel samo posl. Bonaoina. G. Cernic odvrne, da že 12 let čakajo, da kaj izprosijo ti gospodje socialisti, a do sedaj nimajo še kaj pokazati. »Gospodje,« je dejal Cernic, »treba je, da zavzamemo drugačno stališče, ki bo bolj koristilo za našo občino!« G. Cotič pojasni, da so dobili odgovor finančnega ministrstva na vlogo posl. Bonacina z dne 3 . 9. 1963, ki je pa negativen, češ da Sovodnje nimajo pravice do uživanja dohodkov proste cone, ker so bili nekateri na-selki sovodenjske občine do leta 1961 pod občino Gorica, kar pa ni res. G. župan pristavi na koncu, da ne bodo gledali, kdo bo dosegel, da le kaj dobijo.
Zdi se pa, da do sedaj niso bili tega mnenja voditelji sovodenjske občine, ker so se vedno obračali le na ene in iste, ki so jim dajali le obljube, ki nič ne stanejo. Ali se bodo v bodoče zares poboljšali?
Iskanje koristi za Sovodnje ni politika
Namesto da bi se veselili tudi nastopa senatorja Vallaurija v korist sovodenjske občine, se upravitelji te občine, povezani z italijanskimi socialisti in komunisti, delajo nevedne in kažejo nekako nejevoljo. Senator Vallauri je predložil svoj osnutek zakona, ker je uvidel, da je za občino to potrebno in koristno. Že 4. oktobra pa je senator Vallauri — tako zatrjuje — poslal županu iz Sovodenj prepis svojega osnutka zakona.
Center za teoretsko fiziko
Pred dnevi se je na tržaškem vseučilišču sestal odbor za gradnjo mednarodnega centra za teoretsko fiziko, ki ga vodi prof. Budini. V Rimu so tudi že dokončno sprejeli pogodbo med italijansko vlado in mednarodno atomsko agencijo na Dunaju. Tržaški odbor bo sedaj nujno poskrbel za začasni sedež, ker bodo dokončnega šele zgradili verjetno tekom leta 1965 in morda še prej prav pod miramarsko železniško postajo. Zemljišče, ki je seveda še privatna lastnina, je treba odkupiti m potem bodo takoj pričeli z gradnjo potrebnih stavb.
Cena mleku
Kakor nedavno kruhu in mesu, tako se je pretekle dni podražila tudi cena mleku. Ponekod in predvsem, ko ga oddajajo direktno proizvajavci, je cena omejena na 90 lir za liter. S kmečko-živinorejskega vidika gledano pa je tudi ta nova cena še prenizka, ako upoštevamo pomanjkanje delovne sile in podražitev živinske krme. Svoj čas se je nekaj govorilo o novi mlekarni, ki bi po eni strani omejevala zaslužek velikim trgovskim podjetjem, po drugi pa pomagala našemu živinorejcu, da bi bolj ugodno in z manjšim trudom razpe-čal mleko. Toda tudi to je zaspalo, kakor že marsikaj. O mleku se zopet govori sedaj, ko se je za meščana sicer podražilo, za našega kmeta pa cena, ki jo prejema, ne krije njegovega truda.
Zgonik
Zlata poroka. Dne 5. oktobra sta prišla v župno zgoniško cerkev zakonca Jožef •in Albina Tavčar, da bi se Bogu zahvalila za 50 let skupnega zakonskega življenja.
Ravno 50 let od tega (5.okt. 1915) sta sklenila v Dutovljah poroko, tam sta bila tudi rojena. Po poklicu je bil Jožef Tavčar železničar in kot tak se je preselil v Trst, kjer je ostal do leta 1926. V Trstu sta se
In vendar je župan g. češčut rekel na občinski seji v petek 11. t. m., da o tem Vallaurijevem osnutku zakona ničesar ne ve!...
V zvezi s tem zadržanjem, z naglim pobiranjem podpisov dva - tri dni pred občinsko sejo in s pisanjem »Primorskega dnevnika« sklepamo, da vsej tej gospodi ne gre za dosego izboljšanja občinske blagajne, ampak samo za propagando v korist italijanskih socialistov.
Senator Vallauri pripada vladni stranki, zato utegne biti njegov nastop v zadevi odločilen. — Pozneje enkrat se vrnemo k vprašanju neke odgovornosti upraviteljev sovodenjske občine v pogledu do tu nedoseženih koristi od prostega pasu.
RAJBELJ Nekaj kronike
V tukajšnjem rudniku se je ponesrečil 41-letni rudar Avgust Del Negro. Padel je v 80 m globoki silos in se ubil. O pokojniku si ljudje marsikaj pripovedujejo, ker ni bil kaj prida v življenju. Vendar prepustimo sodbo Bogu.
Za njim, se je ponesrečil 9-letni deček Umbertino Concina. Vozil je s kolesom po cesti in se na ovinku nad vasjo srečal z avtomobilom, ki ga je šofiral tukajšnji u-radnik Damiani. Da bi ne trčila, je Da-miani zavil vstran in zletel pod cesLo na travnik, deček je pa padel in si zlomil nogo. Damianiju se ni nič zgodilo, Je avto se je dokaj razbil.
jima rodila sina Radivoj in Oskar. Iz Trsta se je družina Tavčar preselila v Cassi-no, kjer se jima je rodila še hčerka Ančka Marija. Družina Tavčar je živela srečno pod slavnim samostanom sv. Benedikta do druge svetovne vojne. Medtem je starejši sin Radivoj diplomiral na vseučilišču. Bil je poklican k vojakom in šel v Afrika. Pri Tobruku, leta 1942, je v bitki padel. Nežna šestletna hčerka Ančka je bila staršem v veselje in tolažbo. A leta 1943 nenadoma zadene hčerko otroška paraliza in kmalu umrje. Sledilo je grozno bombardiranje, ki je vpepelilo slavni samostan in mesto Cassino. Ostala družina je morala v velikih težavah pribežati v Rim. A tudi v Rimu je družino zadela huda preizkušnja. Edini še ostali sin Oskar, ki je služil pri vojakih kot podčastnik, je leta 1944 postal žrtev cestne nesreče. Zakonca Tavčar sta ostala v Rimu še do leta 1955, ko sta prišla v Zgonik, kjer sta preživela zadnja leta in dočakala dan zlate poroke.
Preizkušenima zakoncema, ki sta zvesta čitatelja našega tednika KG, želimo še mnogo mirnih in zadovoljnih dni. Bog, ki ju je podpiral v vseh preizkušnjah, naj ju spremlja še dalje.
Nestrpnost v športu
V Nabrežini obstoja slovenski nogometni klub »Primorje«. To ime pa ni všeč vodstvom italijanskih nogometnih klubov iz Trsta. Trdijo, da je ime izzivalno, ker spominja Italijane na 40 dni rdeče strahovlade v Trstu leta 1945, ko so Jugoslovani tržaško področje imenovali »Slovensko Primorje«. Zanimivo je, da so se isti klubi pritožili tudi pri Nogometni zvezi Italije, naj klubu iz Nabrežine prepove nositi ime »Primorje«, pa so dobili odgovor, da to ime ne žali nikogar in da ni v ničemer v opreki z nameni Zveze. Tržaški klubi so se nato odločili za bojkot. Vsakič, ko morajo igrati s »Primorjem«, ostanejo doma. Zveza jih kaznuje s tem, da vsako igro
Tržaška Marijina družba v ulici Risorta 3 priredi	
v nedeljo 20. oktobra misijonsko igro v treh slikah	
TUJEC	
Začetek ob 17.30	- Vabljeni!
zgubijo s 3:0. Tako je prišlo sedaj do smešnega položaja, da je klub »Primorje« na vrhu nogometne tablice in da ni zgubil še nobene tekme, dasi dejansko niti enkrat ni igral. — Res, do kakšnih absurdov pripelje narodna nestrpnost, če se ji človek s strastjo preda!
Mačko vij e
Hoteli smo se oglasiti že prej, a smo iz •tedna v teden odlašali, da ne bi morda zaradi naših stalnih (toda upravičenih) pritožb glede stanja naših cest zgledali preveč nadležni. Toda sedaj, ko nam je dohodne poti iz mesta v vas zadnje neurje tako poškodovalo, da je vožnja po njih postala že prava telovadba za jetra, ne moremo, da ne bi o vprašanju spet spregovorili.
Preteklo zimo se je o ureditvi ceste v Mačkovlje precej govorilo in pisalo. Sedaj gre leto h kraju in praktično smo tam, kjer smo bili, oziroma zaradi zadnjega neurja še na slabšem. Meščani in drugi, ki posebno ob nedeljah radi pridejo v vas, se pritožujejo nad stanjem ceste in se čudijo, kako da odgovorne oblasti niso še nič ukrenile, da bi se pot uredila in asfaltirala kot se spodobi.
Po zadnjih novicah namerava pokrajinska uprava odobriti znesek 20 milijonov lir za ureditev omenjene jx>ti. To je vsekakor korak naprej, ki smo ga z vztrajnostjo in enotnostjo dosegli. Toda vsota se nam kljub temu zdi nekoliko skromna, da bi z njo utegnili asfaltirati pot prav do vasi (2 km). Da bi nam prihranili nadaljnje pritoževanje in zauživanje prahu, bi bilo treba zadevo rešiti dokončno enkrat za vselej. Upajmo, da bodo odgovorni krogi te naše več kot upravičene želje upoštevali in da se bo čimprej začelo z delom.
Trgatev smo že pospravili, čeprav se je zaradi obilo gnilega grozdja nekoliko zavlekla. Kljub temu vino v sodih dobro vre in se zato obeta še kar dobra domača kapljica.
Ob volanu še nekupljenega avtomobila
Preteklo nedeljo popoldne se je na cesti med Šempolajem in Nabrežino ponesrečil domačin Davorin Peric. Z avtom »1100« se je vozil skupaj z Dušanom Skerkom iz Nabrežine. Oba sta se zmenila, da bo Peric kupil Škerkov »Fiat«, in sta ga šla preizkušat. Avto je vozil škerk, ko je na hudem križišču priletel drug avto. Da bi se mu izognil, je Škerk zavil vstran in zdrvel s ceste. Pri tem je Perica vrglo iz avta in je ostal na mestu mrtev, škerk se je pa le ranil.
Med Grljanom in Sv. Križem
Ob železniški progi med Grljanom in Sv. Križem je železniški uslužbenec Bernard Milani našel pred dnevi mrtvega človeka. Bilo je truplo pok. Petra Smiloviča iz begunskega taborišča na Padričah. Policijski organi so takoj obvestili svojce Smiloviča, ženo in dva otroka.
Sedaj preiskujejo, kako naj je prišlo do nesreče, in kaj je zaneslo Smiloviča, da je hodil ob železniški progi. Ali je šlo za nesrečo ali samomor?
Neurje in nedovoljena dela
Niti slabo vreme ni moglo preprečiti uspešnega dela krajevnih finančnih straž iz Tržiča in Trsta, da ne bi zalotili mladega Tržačana pri tihotapstvu. Zalotili so ga ob ustju Timave na motornem čolnu, ko je prevažal okoli 90 kg različnih tujih cigaret.
DAROVI Za Marijin dom v Rojanu: N. N. 2.000; Š. A. 1.000; družina Poropat ob smrti sina Sergija 10.000; G. A. 1.000; Veronika Ker-ševan 1.000; B. S. 25.000; St. 55.000 lir.
Bog plačaj!
Dr. VRTOVEC JOŽE (jr.)
specialist za ustne in zobne bolezni asistent na zobozdravniški univerzitetni kliniki v Padovi TRST ul. Mercadante 1/1
vogal ul. Carduooi-ul. Milano tel. 68349
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 794 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: ntsgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
NOVICE