IB Revija Revija za strokovna in metodološka vprašanja trajnostnega razvoja ISSN 1318-2803 št. 1 / letnik XLI / 2007 Glavna in odgovorna urednica: dr. Alenka Kajzer Tehnična urednica: Urška Sodja Uredniški odbor: dr. Pavle Gmeiner dr. Drago Kos mag. Stanka Kukar dr. Marjan Ravbar doc. dr. Matija Rojec prof. dr. Tine Stanovnik prof. dr. Pavle Sicherl dr. Janez Šušteršič Lektoriranje: Služba vlade za prevajanje Dean Jesson Oblikovanje: Sandi Radovan Izdajatelj: Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana, Gregorčičeva 27 Računalniška postavitev: Aleš Brečko Prelom: Aleš Brečko Tisk: Tiskarna Štrok, Ljubljana Vse pravice pridržane. Naklada: 400 izvodov Naročila na revijo sprejemamo pisno na naslov izdajatelja. Revija je vpisana v mednarodno podatkovno bazo Internet Securities. IB revijo subvencionira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Kazalo Milena Bevc: Ključne mednarodne zbirke/sistemi kazalnikov izobraževanja s poudarkom na formalnem izobraževanju 4 Alenka Kajzer: Fleksibilnost trga dela, varovanje zaposlitve in reforme trga dela v Sloveniji 16 Roman Živkovič: Endogenost optimalnega valutnega območja in Kenenov kriterij diverzifikacije 26 Sandra Penger, Vlado Dimovski: Strategija aktivnega staranja prebivalstva Slovenije s poudarkom na kakovostnem staranju in medgeneracijskem sožitju 42 Milena Bevc: Človeški viri v razvojno-raziskovalni dejavnosti v Sloveniji v zadnjih 15 letih in primerjava z državami EU 56 Ana Murn: Učinkovitost slovenske politike subvencij oziroma subvencioniranja gospodarskih družb 73 Razprave Janez Berdavs: Kako do boljšega sistema fizičnega spremljanja v novi finančni perspektivi? 85 Janez Malačič: Reforme na trgu dela - ali sploh obstajajo alternative? 92 Predstavitve Jana S. Javornik: Predstavitev publikacije Socialni razgledi 2006 97 Spoštovani bralci in bralke, Pred vami je prva letošnja prva številka IB-revije, ki s tem začenja že svoje 41. leto izhajanja. Številka prinaša 6 člankov, 2 razpravi in eno predstavitev, ki vas bodo zagotovo spodbudili k branju in razmišljanju. Milena Bevc se v članku ukvarja s problemom merjenja razvoja formalnega izobraževanja in drugih vrst prenosa znanja, za kar je potrebno oblikovati ustrezno nacionalno zbirko ali sistem kazalnikov. Eden izmed številnih korakov pri izdelavi take zbirke/sistema je pregled in kritična analiza ključnih mednarodnih publikacij s seznami kazalnikov. V prispevku sta predstavljena metodologija in razvoj mednarodnih zbirk kazalnikov in prikaz ključnih med njimi. Alenka Kajzer v članku predstavlja opredelitve trga dela in izpostavlja vprašanja varovanja zaposlitve, ki je pomemben del reform trga dela, in vpliv varovanja zaposlitve na gibanja na trgu dela. Članek predstavlja vsebino in uresničevanje usmeritev reform trga dela, ki jih je Vlada RS sprejela novembra 2005 (Vlada RS, 2006). V članku so predstavljene tudi aktualne razprave o t.i. varni fleksibilnosti in izpostavljene omejitve pri posnemanju danskega modela varne fleksibilnosti. Roman Živkovič podaja nov vpogled na hipotezo o endogenosti optimalnega valutnega območja, ki sta jo leta 1996 vpeljala Frankel in Rose z domnevo, da je simetričnost poslovnih ciklov odvisna od trgovinske integracije, optimalno valutno območje pa je zato endogeno. Pri tem se avtor osredotoči na proučevanje učinka intenzivnosti in strukture bilateralne trgovine ter vrste šokov na simetričnost poslovnih ciklov, pri čemer se njihov vpliv testira tako na vzorcu razvitih držav kot tudi tranzicijskih. Sandra Penger in Vlado Dimovski v članku obravnavata vprašanja in izzive, ki jih pred družbo postavlja staranje prebivalstva, pri čemer izpostavljata pomen strategije aktivnega staranja prebivalstva s poudarkom na kakovostnem staranju in medgene-racijskem sožitju. Avtorja ugotavljata, da bo v Sloveniji treba razviti nov odnos do upokojevanja in prepoznati produktivno zmogljivost starejših, ki jih je vredno dodatno usposobiti, prekvalificirati in zadržati v podjetju, ceniti bo treba tudi modrost in izkušnje in ne le hitrost in okretnost. V svojem drugem članku Milena Bevc prikazuje nekatera teoretično-metodološka izhodišča o človeških virih v razvojno-raziskovalni dejavnosti. Podaja pregled stanja o teh virih v EU in prikazuje stanja in trende v Sloveniji v obdobju 1990-2005 na tem področju. Članek Ane Murn pa odpira vprašanje koristnosti ali škodljivosti subvencij, ki je pogosta tema številnih ekonomskih razprav v svetu. V prispevku, s primerjanjem rezultatov poslovanja med družbami, ki prejemajo subvencije, in tistimi, ki jih v istih panožnih skupinah ne prejemajo, ugotavlja, da prejemnice subvencij v povprečju izkazujejo nižje dodane vrednosti na zaposlenega. Prejemnice subvencij torej v povprečju poslujejo slabše od drugih gospodarskih družb. Avtorica se zaveda omejenosti statične analize, ki jo uporablja in da je za iskanje odgovorov potrebno nadaljnje poglobljeno raziskovalno delo, ki bo dalo odgovor, ali subvencije prinašajo rezultate, za katere so bile dane. Poleg člankov ne spreglejte tudi dveh razprav in izčrpne predstavitve monografije Socialni razgledi, ki jo je pred kratkim pripravil in izdal Urad za makroekonomske analize in razvoj. Prijetno branje vam želi urednica dr. Alenka Kajzer 4 UMAR IB revija 1/2007 Članki UDK: 37.014 dr. Milena Bevc* Ključne mednarodne zbirke/sistemi kazalnikov izobraževanja s poudarkom na formalnem izobraževanju Povzetek Z merjenjem razvoja formalnega izobraževanja, drugih vrst prenosa znanja (neformalno izobraževanje, aformalno učenje in podobno) ter drugih procesov v ciklusu znanja (poleg prenosa sta to še ustvarjanje in uporaba znanja) se v zadnjem obdobju pospešeno ukvarjajo številne institucije in posamezniki po vsem svetu. Za verodostojno meddržavno primerjavo neke države z drugimi na kateri od navedenih razsežnosti ciklusa znanja je treba oblikovati ustrezno nacionalno zbirko ali sistem kazalnikov. Eden izmed številnih korakov pri izdelavi take zbirke/sistema je pregled in kritična analiza ključnih mednarodnih publikacij s seznami kazalnikov. V prispevku, ki temelji na večletnem raziskovalnem projektu, je najprej navedena metodologija, nato razvoj mednarodnih zbirk kazalnikov in prikaz ključnih med njimi. Zaključujemo z glavnimi sklepnimi ugotovitvami. Ključne besede: kazalniki, nacionalni sistemi kazalnikov, formalno izobraževanje, prenos znanja, Slovenija ........................................................................................................................................................................................................................................................................................ Summary The measurement of development of formal education, other types of transfer of knowledge (non-formal education, informal learning) and other processes in knowledge cycle (besides transfer of knowledge also creation and use of knowledge) has recently been the research topic of many institutions and experts world- wide. For the comparison of particular dimensions of the knowledge cycle in one country with others a relevant national system of indicators has to be developed. One of the many steps in developing such a list/system of indicators is an overview and critical analysis of the main international publications with such lists/systems of indicators. In the paper, which is based on a research project, we first explain the methodological approach, continue by discussing the development of international sets of indicators and present the most relevant ones among them. Finally the conclusions of the analysis are presented. Key words: indicators, national systems of indicators, formal education, transfer of knowledge, Slovenia ........................................................................................................................................................................................................................................................................................ JEL: I21, I28, I29 1. Uvod Nagel razvoj v družbo znanja je cilj večine držav in je v Evropi tesno povezan z lizbonsko strategijo. Z merjenjem tega razvoja, in sicer posameznih »procesov znanja« v celotnem »ciklusu« znanja (ustvarjanje, prenos, uporaba znanja; Svetlik, Pavlin, 2004) in posameznih vrst prenosa znanja (formalno izobraževanje, neformalno izobraževanje, aformalno učenje, druge vrste prenosa; Bevc in dr., 2005), se v zadnjem obdobju pospešeno ukvarjajo številne institucije in posamezniki. Za verodostojno meddržavno primerjavo razvoja neke države z drugimi na kateri od navedenih * Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana Članki IB revija 1/2007 UMAR 5 razsežnosti ciklusa znanja (treh procesov znanja, posameznih vrst prenosa znanja) je treba oblikovati ustrezno nacionalno zbirko ali sistem kazalnikov. Namen prispevka je prikazati ključne mednarodne zbirke ali sisteme kazalnikov za formalno izobraževanje, ki smo jih proučili pred oblikovanjem take zbirke za Slovenijo. Zajemamo torej (le) del zelo obsežne problematike, s katero se srečujemo pri izdelavi nacionalne zbirke kazalnikov. Prispevek temelji na rezultatih treh študij o kazalnikih na znanju temelječe družbe (Bevc in dr., 2004, 2005, 2006), izdelanih v okviru projekta Dejavniki in indikatorji na znanju temelječe slovenske družbe (CRP Konkurenčnost Slovenije 2001–2006), zaradi majhnega časovnega odmika izdelave teh študij pa tudi na nekaterih dodatnih virih. Navedeni projekt sta izvajali skupaj dve ustanovi – Inštitut za ekonomska raziskovanja v Ljubljani in Inštitut za družbene vede pri Fakulteti za družbene vede (natančneje Center za proučevanje organizacij in človeških virov), financirala pa sta ga Ministrstvo za šolstvo in šport ter Javna agencija za raziskovalno dejavnost. Prispevek je namenjen predvsem tistim, ki jim je problematika kazalnikov v izobraževanju manj znana, lahko pa je koristen pripomoček tudi strokovnjakom na tem področju, saj podobnega celovitega pregleda mednarodnih sistemov kazalnikov izobraževanja v literaturi (tuji, domači) nismo zasledili. Zainteresirani bralec se lahko o drugih sicer zelo pomembnih stopnjah razvoja nacionalne zbirke ali sistema kazalnikov izobraževanja podrobneje seznani v treh študijah, izdelanih v okviru navedenega projekta (prav tam). Hkrati moramo poudariti, da je prikaz v prispevku obravnavanega razvoja le skrčena enačica celovitega prikaza, zajetega v navedenih študijah v okviru projekta. Najprej na kratko predstavimo metodologijo, sledi širši pregled (razvoj) mednarodnih zbirk/sistemov kazalnikov in podatkovnih podlag zanje ter prikaz posameznih proučenih zbirk/sistemov oziroma natančneje publikacij, v katerih se pojavljajo. Prispevek končujemo z glavnimi sklepnimi ugotovitvami. 2. Metodologija Razvijati nacionalno zbirko kazalnikov za katero koli vrsto prenosa znanja ali za celoten posamični proces v ciklusu znanja (ustvarjanje, prenos, uporaba) je zahtevna naloga. To velja tudi, če se osredotočimo (le) na formalno izobraževanje, ki ima z vidika merjenja dolgo tradicijo – veliko daljšo kakor merjenje drugih vrst prenosa znanja. Srečujemo se namreč na eni strani s poplavo kazalnikov, ki jih je treba temeljito proučiti in kritično ovrednotiti, ter na drugi strani z vrsto premalo znanih metodoloških in drugih vprašanj o njih, ki jih je treba pri izboru kazalnikov upoštevati (o tem je v okviru navedenega projekta obsežno pisala Bole - Kosmač; glej Bole - Kosmač, 2005), obenem pa nimamo soglasja o najboljšem teoretičnem okviru za zbirko kazalnikov, glede najboljšega modela za razvrščanje kazalnikov v skupine in najboljšega modela za opis kazalnikov. Sam proces razvoja nacionalnega sistema kazalnikov smo celostno prikazali drugje (Bevc, 2005, 2006). Analize mednarodnih zbirk ali sistemov kazalnikov smo se lotili tako, da smo pogledali najprej osnovne značilnosti vsakega od njih, jih med sabo primerjali, iz nekaterih pa smo na nadaljnjih razvojnih stopnjah nacionalnega sistema (ki jih ta prispevek ne zajema) tudi izbrali ustrezne kazalnike, jih razvrstili v skupine na podlagi lastne enačice proizvodnega modela, jih opisali po posebnem modelu ter uporabili za meddržavno analizo stanja in trendov v Sloveniji. O prvem izboru/zbirki kazalnikov smo razpravljali tudi s strokovnjaki in drugimi zainteresiranimi na posebni delavnici maja leta 2005. Poudariti moramo razliko med listo ali zbirko kazalnikov in sistemom kazalnikov. Slednji predstavlja po Bole-Kosmačevi (Bole - Kosmač, 2005, str. 5) skupino kazalnikov, temelječo na nekem teoretičnem modelu področja, ki ga z njimi merimo; gre za najrazvitejšo obliko zbirke kazalnikov. Nasprotno pa se kazalniki pri zbirki ali listi selekcionirajo po manj sistematični poti. 3. Celostni pregled razvoja mednarodnih zbirk/sistemov kazalnikov in podatkovnih virov zanje Do 90. let je bila ključna publikacija s standardnimi mednarodnimi kazalniki in podatki s področja izobraževanja letopis Unesca (Unesco Statistical Yearbook, izhajal je več desetletij in zajemal podatke za več kakor 200 držav). V začetku 90. let je začel serijo kazalnikov s tega področja razvijati OECD (Education at a Glance – OECD Indicators; v nadaljevanju tudi krajše EAG). Večina drugih mednarodnih statističnih virov o izobraževanju je povzemala kazalnike ali podatke po omenjenih dveh virih. Med njimi je treba opozoriti zlasti na publikacijo Združenih narodov Poročilo o človekovem razvoju (Human Development Report). Naslednji pomembni vir podatkov od leta 1993 je specializirana publikacija Unesca o UMAR IB revija 1/2007 Članki izobraževanju Svetovno poročilo o izobraževanju (World Education Report), ki prinaša izpopolnjene kazalnike o izobraževanju za precej več držav kakor publikacija OECD; izhaja od leta 1990. V tekočem desetletju je bila preimenovana v Svetovni kazalniki izobraževanja (World Education Indicators – WEI); pri njej oziroma pri projektu sodelujejo Unesco, OECD in Eurostat, financira pa jo/ga tudi Svetovna banka. Poleg prej navedenih je treba omeniti še: – publikacijo OECD OECD Education Statistics, ki je prvič izšla v letu 1995 in zajema časovne serije podatkov za omenjeno skupino kazalnikov OECD o izobraževanju (doslej je izšla nekajkrat), – publikacijo Statističnega urada Evropske unije (Eurostat) Education across Europe, – publikacijo Evropske unije (skupni izdelek več institucij, med njimi Eurostata in nacionalnih enot Eurydice) Key Data on Education in Europe (prva izdaja leta 1995), – publikacijo Unesca Global Education Digest, ki jo je v letu 2003 začel izdajati Statistični urad Unesca. Zbirko kazalnikov v publikaciji OECD o kazalnikih izobraževanja (EAG) razvijajo strokovnjaki od konca 80. let v okviru posebnega mednarodnega projekta Mednarodni kazalniki izobraževalnih sistemov (International Indicators of Education Systems – INES) v sodelovanju s Centrom za raziskave in inovacije v izobraževanju (Centre for Educational Research and Innovation) pri OECD. Ta skupina kazalnikov (podrobneje jo predstavljamo v poglavju 4) je jedro prihodnjega razvoja merjenja raznih razsežnosti izobraževanja. Glavni namen razvijanja te skupine kazalnikov je zagotoviti boljšo primerljivost informacij o izobraževanju med državami in odpraviti vrsto pomanjkljivosti Unescove serije kazalnikov. Kazalniki OECD naj bi postali tudi standardni kazalniki Unesca, torej naj bi omogočali boljšo primerjavo med več državami. Nekateri med njimi so to ob koncu 90. let že postali ter so za veliko držav objavljeni v omenjeni specializirani publikaciji Unesca in OECD Svetovni kazalniki izobraževanja. Ključni vir podatkov v večini omenjenih publikacij je neposredno ali posredno vprašalnik Unesco-OECD-Eurostat (UOE), ki so ga te institucije oziroma organizacije razvile skupaj. Ta vprašalnik predstavlja sekundarno zbiranje obstoječih podatkov pri nacionalnih statističnih uradih in ministrstvih za izobraževanje ali sorodnih institucijah v državi. Izpolnjujejo ga v državah članicah EU (EU-25), drugih državah OECD, državah kandidatkah in jugovzhodnih evropskih državah. Za navedene in druge mednarodne publikacije z zbirkami kazalnikov formalnega izobraževanja pa so pomembni še nekateri drugi viri. Mednarodne statistične raziskave, pomembne za formalno izobraževanje in druge vrste prenosa znanja, navajamo v tabeli 1. Slovenija je vključena v večino med njimi. Kakor vidimo, je teh virov veliko in njihovo število obenem narašča. Pomembno je tudi, da čedalje bolj zajema tudi druge vrste prenosa znanja (mimo formalnega izobraževanja), ki so vse pomembnejše, a s podatki in s tem merjenjem še premalo pokrite. 4. Prikaz in primerjava ključne publikacije OECD in EU (OECD – Education at a Glance, EU – Key Data on Education in Europe) 4.1 Predstavitev publikacij V nadaljevanju prikazujemo glavne značilnosti obeh dokumentov oziroma serij/zbirk kazalnikov v njih. Splošna predstavitev. Publikacija Education at a Glance – OECD Indicators, ki izhaja letno od leta 1992, je namenjena oblikovalcem politike, strokovnjakom in raziskovalcem izobraževanja, pa tudi delodajalcem. Zadnje izdaje vključujejo kakih 50 držav (članic OECD in drugih). Razvoj publikacije, torej zbirke kazalnikov v njej, usmerjajo nacionalni koordinatorji v projektu INES v državah članicah OECD, finančno in materialno pa jo omogočajo tri države, ki koordinirajo mrežo INES – Nizozemska, Švedska in ZDA. Delo pri publikaciji finančno podpira tudi ameriški državni center za izobraževalno statistiko (US National Center for Education Statistics – NCES). Key Data on Education in Europe (KDE) je uradna publikacija Evropske unije, namenjena predvsem oblikovalcem politike in civilni družbi, izhaja pa praviloma vsaki dve leti od leta 1995. Zadnja izdaja zajema 30 evropskih držav (vključenih v dejavnosti mreže Eurydice in v Eurostatovo zbiranje podatkov). Gre za kombinacijo količinskih oziroma številčnih kazalnikov ter kvalitativnih informacij (opisa) o organizaciji in delovanju izobraževalnih sistemov v evropskih državah. Podrobna predstavitev. Pogledali bomo, kako je v teh publikacijah s cilji, obravnavo pomena izobraževanja, dometom publikacije, metodologijo, številom kazalnikov in številom zajetih držav. 1. Cilji: pri publikaciji EAG je cilj informirati vlado o delovanju izobraževalnih sistemov in dajanje Članki IB revija 1/2007 UMAR 7 Tabela 1: Pregled mednarodnih statističnih raziskav, pomembnih za formalno izobraževanje in druge vrste prenosa znanja Organizacija Raziskava - anketa Periodičnost Eurostat Vprašalnik UOE (UNESCO/OECD/Eurostat) Letna Eurostat Vprašalnik o izobraževanju Letna Eurostat A nketa o nadaljnjem poklicnem usposabljanju (Continuing Vocational Training Survey - CVTS) 5-letna Eurostat Anketa o delovni sili (Labour Force Survey - LFS) - splošna anketa Četrtletna Eurostat Anketa o delovni sili - posebni moduli Letna Eurostat Evropsko posvetovanje o gospodinjstvih (European Community Household Panel - ECHP) Letna Eurostat Statistika o dohodkih in življenjskih razmerah (Statistics on Income and Living Conditions - EU-SILC) Letna Eurostat Anketa o izobraževanju odraslih (Adult Education Survey -AES) 5-letna Eurostat Anketa o porabi časa (Time Use Survey - TUS) 5-10- letna Eurostat Anketa o porabi gospodinjstev (Household Budget Survey -HBS) 5(6)-letna Eurostat Anketa o uporabi IKT v gospodinjstvih (ICT Household Survey) Letna DG PRESS Anketa Eurobarometra Pogosto OECD PISA 3-letna OECD Vprašalnik za učence s posebnimi potrebami (SENDDD-enquiry: students with disabilities, learning difficulties, and disadvantages) 2-letna OECD/Stat. Canada Mednarodna anketa o pismenosti odraslih (International Adult Literacy Survey - IALS) Izvedena ena OECD/ETS Anketa o pismenosti in življenjskih spretnostih odraslih (Adult Literacy and Lifeskills Survey, prej znana kot ILSS; zdaj ALL) Ni jasno OECD Program za mednarodno oceno kompetenc odraslih (Programme for International Assessment of Adult Competencies - PIAAC) IE A Študija o državljanski vzgoji (Civic Education Study - CIVED, TCCES) Ni redna IE A Mednarodna študija o trendih v matematični i n na r a vo s l o vni pismenosti (Trends in International Mathematics and Science Study - TIMSS) 4-letna IE A Mednarodna študija o napredku v bralni pismenosti (Progress in International Reading Study - PIRLS) 5-letna IE A Druga študija o informacijski tehnologiji v izobraževanju (Second Information Technology in Education Study - SITES) Ni redna IE A Š tud i ja o i zob ra ževanju i n razvoju učiteljev (Teacher Education and Development Study - TEDS) INSS Svetovna anketa o vrednotah (World Values Survey) National Geographic Anketa o geografski pismenosti (National Geographic - Global Geographic Literacy Survey) Vir: EC, 2005. pomoči za izvajanje učinkovite izobraževalne politike glede na globalizacijo, pri publikaciji KDE pa meriti prizadevanje držav članic EU na izobraževalnem področju. 2. Pogled na pomen izobraževanja: v publikaciji EAG se človeški kapital šteje kot dejavnik gospodarske rasti, zato naj bi država in podjetja vlagali v izobraževanje, v publikaciji KDE pa se izobrazba razume kot izhodišče za zaposlitev. 3. Domet: v publikaciji EAG je »zajet celoten izobraževalni sistem (znotraj posamezne države) ne glede na lastništvo ali financiranje ustanov in ne glede na mehanizem izvajanja izobraževanja« (OECD, 2004: 35). Vse vrste in starostne skupine šolajočih se (razen ene izjeme, pojasnjene v nadaljevanju) so ne glede na državljanstvo in način šolanja vključene v raznovrstne izobraževalne programe. Ni pa UMAR IB revija 1/2007 Članki vključeno poklicno usposabljanje na delovnem mestu, pri čemer so izjema kombinirani programi (šola-delo), ki eksplicitno sodijo v izobraževalni sistem. Zajet je torej velik del izobraževanja odraslih, in sicer vse razen tistega, ki ima primarno splošno naravo ali je namenjeno osebnostni rasti, prostemu času oziroma rekreaciji. V publikaciji KDE (Eurostat, 2002, str. VII) pa je »zajet izključno tradicionalni izobraževalni sistem« (torej formalno izobraževanje). Tako ni nobenih posebnih kazalnikov o začetnem ali nadaljnjem poklicnem izobraževanju in usposabljanju. Slednje je obravnavano v drugi publikaciji Evropske komisije in CEDEFOP (Key Data on Vocational Training in the EU). 4. Metodologija in viri podatkov: • izraz kazalnik – v publikaciji KDE ga neposredno sploh ni, v publikaciji EAG pa je večinoma uporabljen za »področje oziroma sklop kazalnikov«; • viri podatkov – publikaciji EAG in KDE imata nekatere skupne vire podatkov; vsaka vključena država jih namreč zbira prek nacionalnih statističnih uradov, nato jih obdelujejo OECD, EU in Unesco po že navedenem usklajenem Unescovem/OECD/Eurostatovem (UOE) vprašalniku. Publikacija OECD v zadnjih letih vse bolj posredno uporablja tudi vrsto drugih virov, in sicer mednarodni raziskavi o znanju otrok (TIMSS in PISA), mednarodno raziskavo o funkcionalni pismenosti odraslih, pa tudi druge posebne raziskave (statistične in podobno). Pri publikaciji KDE zagotavlja za kvantitativne oziroma številčne kazalnike podatke Statistični urad EU Eurostat, za kvalitativne oziroma opisne kazalnike pa nacionalne enote mreže Eurydice; • obe publikaciji uporabljata mednarodno standardno klasifikacijo ISCED 97, ki razlikuje tri ravni in šest stopenj izobraževanja; • z vidika uporabljenega načina organizacije kazalnikov v sistemu je pri obravnavanih publikacijah naslednja razlika: EAG temelji ves čas na modelu vložki-proces-rezultati, torej na razširjenem proizvodnem načinu. Publikacija KDE pa je bila do izdaje iz leta 2002 osredotočena predvsem na opis izobraževalnega sistema (procesa, vsebine) oziroma posameznih ravni izobraževanja, v zadnji izdaji (2005) pa prav tako sledi navedenemu načinu OECD. To je razvidno iz tabel 2 in 3, ki prikazujeta teme oziroma naslove vsebinskih poglavij (ter števila kazalnikov za vsako izmed njih) v več zaporednih izdajah teh publikacij ter število kazalnikov (oziroma v »sklopih« kazalnikov EAG) pri posamezni temi. Pod »vložke« lahko v zadnji izdaji publikacije EAG štejemo »dostop do izobraževanja in vključenost« in »naložbe finančnih in človeških virov«, v publikaciji KDE (zadnja izdaja) pa »vključenost v izobraževanje« in »viri (kadri, infrastruktura, sredstva)«. Pod »rezultate« pa lahko štejemo v publikaciji EAG »rezultati izobraževalnih ustanov in učinki učenja«, v publikaciji KDE pa »diplomanti in izobraženost«. O kazalnikih procesa in konteksta pa ni možen tako preprost sklep; o tem govorimo v poglavju 4.3. 5. Število kazalnikov: v publikaciji EAG je iz razloga, navedenega pri točki 3, dejansko število kazalnikov bistveno večje od prikazanega oziroma neposredno predstavljenega z naslovi. Za vpogled v dejansko število je treba preveriti vse tabele, ki se pojavijo pri posameznem kazalniku. Na primer v okviru teme »naložbe finančnih in človeških virov« je v zadnji izdaji publikacije pod »kazalnikom« »izdatki za izobraževanje na šolajočega se« (enem od šestih »kazalnikov«) dejansko zajetih osem kazalnikov. Skupno število kazalnikov pod navedeno širšo temo (naložbe) je 23 in ne šest; šest je sklopov kazalnikov pod navedeno temo (glej tabelo 3). V publikaciji KDE pa je do izdaje iz leta 2000 naraščalo število opisnih, torej kvalitativnih kazalnikov, v zadnjih dveh izdajah (2002 in 2005) pa je spet več kvantitativnih kazalnikov (glej tabelo 2). 6. Države: v publikaciji EAG število držav narašča zaradi držav nečlanic OECD, za katere se zbirajo podatki v projektu World Education Indicators. V publikaciji KDE pa število držav narašča zaradi vključitve treh držav Efte in drugih evropskih držav nečlanic EU (nekatere so medtem že postale članice). 4.2 Referenčnost publikacij Obe publikaciji predstavljata posebne referenčne priročnike za meddržavne analize izobraževanja, vendar v različne namene. Publikacija OECD (Education at a Glance) je referenčni priročnik mednarodnih kazalnikov za oceno stanja na izobraževalnem področju. Kazalniki so v tej publikaciji predstavljeni kot rezultat znanstvenega proučevanja. Delno temeljijo tudi na ekonometričnih modelih. Vsaka izdaja praviloma vključuje nove države, nove kazalnike in nove metodologije. V publikaciji je zajet izračun raznih povprečij. Pri njihovi uporabi in razlagi kazalnikov je potrebna pazljivost iz metodoloških razlogov oziroma posebnosti. Neupoštevanje slednjih namreč lahko vodi v zelo napačne zaključke o relativnem položaju neke države. Članki IB revija 1/2007 UMAR 9 Tabela 2: Porazdelitev kazalnikov po temah v publikaciji Evropske unije Key Data on Education in Europe* (izdaje: 1995, 1997, 1999/2000, 2002 in 2005) TEME - naslovi poglavij ŠTEVILO KAZALNIKOV v posamezni izdaji publikacije Kvantitativni kazalniki Kvalitativni kazalniki 1995 1997 99/00 2002 2005 1995 1997 99/00 2002 2005 1995 1997 99/00 2002 2005 Skupaj Kontekst 14 19 18 17 12 - - - - - 14 19 18 - 12 Organizacija in institucije Vključenost v izobr. (2005) 2 3 2 2 12 4 5 9 8 17 6 8 11 - 29 - - - - -2-- 20 Predšolsko i zobraževanje 5 11 7 10 17 Prva raven izobraževanja (pri marno iz.) 12 10 12 15 10 Druga raven izobra ževanja (sekundarno iz. ) 17 10 10 8 11 8 - 27 18 18 - - Terciarno izobraževanje 16 16 15 17 Viri (kadri, infrastruktura, sredstva) (2005) 0 3 3 2 - 1619 -____- - - 39 14 53 Financiranje izobra-ževanja (´95, 2002) 6- - 10 - 1- - 8-7 - - Učitelji (´97, ´99/00, 2002) 13 14 28 10 33 18 14 Posebno izobraževanje (´97, ´99/00) -1- --55 ---65 -- Tuji jeziki (1999-2000; 2002) 11 12 5- - -1 12 -- Inform.-komunik.tehn. (1999-2000) -------------------------------------------------- 2 23 - - - -2 23 Izobraževalni proces (2005) - - 10 28 Diplomanti in izobraženost (2005) - - - - 10 10 SKUPAJ - število kazalnikov 70 70 68 81 109 52 43 78 57 43 122 113 146 138 152 Viri: Scheerens, Hendriks, 2002; Eurostat 2002, 2005 (Key Data on Education in Europe). * Ne kaj uteme lji te v: - Razmejitev med kvantitativnimi in kvalitativnimi kazalniki temelji na njihovem viru: Eurostat (kvantitativni), Eurydice v European Agency for Development in Special Needs Education (kvalitativni). - Nekateri od kazalnikov, ki temeljijo istoča s no na s t a t i s t i čni h i n kva li tati vni h vi ri h, so š te ti e nk rat . - Kazalniki niso šteti enako v vseh izdajah: v izdaji iz leta 1997 predstavlja vsak grafikon in tabela en kazalnik, medtem ko so v drugih izda ja h nekate ri kazalni ki vključevali več grafikonov in tabel. V prikazani tabeli je uporabljen naslednji sistem - en grafikon ali tabela pomeni en kazalnik. Tabela 3: Porazdelitev kazalnikov po temah v publikaciji OECD Education at a Glance – OECD Indicators (izdaje: 1998, 2000, 2003 in 2006) TEME - poglavja (naslov in število strani) ŠTEVILO KAZALNIKOV v posamezni izdaji publikacije 1998 2000 2003 2006 Kontekst Število kazalnikov oziroma njihovih sklopov 5 2 0 0 Rezultat izobraževalnih ustanov in učinki učenja Število kazalnikov oziroma njihovih sklopov 0 0 15 11 Naložbe finančnih in človeških virov v izobraževanje Število kazalnikov oziroma njihovih sklopov 7 7 6 6 Dostop do izobraževanja, vključenost in napredovanje Število kazalnikov oziroma njihovih sklopov 6 7 5 5 Učno okolje in organizacija šol Število kazalnikov oziroma njihovih sklopov 6 7 8 5 Rezultati izobraževanja na ravni posameznika, družbe, trga dela Število kazalnikov oziroma njihovih sklopov 4 5 0 0 Učni dosežki v izobraževanju Število kazalnikov oziroma njihovih sklopov 8 3 0 0 Skupno število kazalnikov oziroma njihovih sklopov 36 31 34 27 Vir: Scheerens, Hendriks, 2002; OECD, 2003, 2006 (Education at a Glance - OECD Indicators 2003, 2006). 6 5 6 3 - 1 8 - - - 4 3 0 0 - 8 8 - - - 7 6 - 5 9 - 5 5 - - - 10 UMAR IB revija 1/2007 Članki Predvsem za države OECD se povprečja lahko štejejo kot referenčne vrednosti. Publikacija EU (Key Data on Education) pa je referenčni dokument za države članice EU. 4.3 Spremembe v času Publikacija OECD Education at a Glance – OECD Indicators. Spreminja se predstavitev oziroma opis (opredelitev in metodologija izračuna) kazalnikov; izhajajoč iz naslovov poglavij oziroma skupin kazalnikov, se delno navidezno in delno dejansko spreminjajo prioritete med zajetimi temami, pa tudi teme same. Take navidezne oziroma zunanje spremembe so opazne v tabeli 3. Dejansko pa so se v nekaterih primerih spremenili le naslovi. Tako so kazalniki rezultatov v zadnjih letih obravnavani pod temo »rezultati izobraževalnih ustanov in učinki učenja«, v 90. letih pa so bili obravnavani pod drugima temama (1. rezultati izobraževanja na ravni posameznika, družbe in na trgu dela, 2. učni dosežki v izobraževanju). Drugače je pri kazalnikih konteksta; ta tema se z naslovom ne pojavlja več, kazalniki pa, in sicer v tematiki »učno okolje in organizacija šol«. Pod to temo je uvrščenih nekaj kazalnikov procesa, ki se sicer pojavljajo tudi pod skupno temo »dostop do izobraževanja, vključenost in napredovanje«. Največji napredek v metodologiji kazalnikov je bil narejen pri kazalnikih finančnih naložb v izobraževanje. Na tem področju so jih do pred kratkim iz leta v leto spreminjali in dopolnjevali. Iz navedenih razlogov opazovanje trendov v posameznih pojavih za celotno obdobje izdajanja publikacije ni mogoče. Analiza trendov je mogoča le, če oblikovalci publikacije v neki izdaji pri posameznem kazalniku naredijo tudi izračun za ustrezno predhodno leto ali več let; takšnih primerov je čedalje več. Menimo, da so največje napake pri razlagi vrednosti kazalnikov mogoče ravno pri naložbah v izobraževanje. Ti so pogosto zapleteni in za pravilno razlago je potrebna temeljita opredelitev kazalnika. Publikacija EU-Eurostat Key Data on Education in Europe. Značilen je razmeroma različen pogled na kontekst izobraževanja v njenih dosedanjih petih izdajah – nekatere teme se pojavljajo v vseh, druge pa le v nekaterih med njimi. Ker je kontekst izobraževanja pri meddržavnih primerjavah vrednosti nekega kazalnika zelo pomemben, prikazujemo v tabeli 4 za ilustracijo kazalnike, ki so v tej publikaciji uvrščeni pod to temo. Skupno število kazalnikov konteksta se zmanjšuje, razvrstiti pa jih je mogoče v naslednje tri skupine: • kazalniki, ki kažejo nekatere splošne značilnosti države (gospodarska razvitost, gostota prebivalstva, sektorska sestava zaposlenih) – lahko bi jim rekli širši kontekst izobraževanja, • kazalniki, neposredno povezani z izobraževanjem (značilnosti šolske populacije, Tabela 4: Primerjava obravnave »konteksta« izobraževanja v petih izdajah publikacije EU Key Data on Education in Europe (izdaje: 1995, 1997, 1999/2000, 2002 in 2005) ŠTEVILO KAZALNIKOV v posameznih izdajah publikacije Kazalnik oziroma področje kazalnikov 1995 1997 1999/2000 2002 2005 Število mladih v celotnem prebivalstvu 23 3 3 2 Gostota prebivalstva 2- - - - Delež tujcev v celotnem prebivalstvu - - - 1 BDP na prebivalca 1- - - - Sestava zaposlenih glede na sektor dejavnosti 1- - - - Značilnosti šolske populacije 35 5 3 - Diplomanti s terciarno izobrazbo - - - 1 Izobraženost prebivalcev - - 1 - Raven izobrazbe in poklic -1 1 1 - Raven izobrazbe in zaslužki - 1 - - Brezposelnost 56 6 6 5 Negotovost zaposlenosti - 2 2 2 Vseživljenjsko učenje -4 - 1 SKUPAJ 14 19 18 17 11 Viri: Scheerens, Hendriks, 2002; Eurostat, 2002, 2005 (Key Data on Education in Europe 2002, 2005). Članki IB revija 1/2007 UMAR 11 Tabela 5: Značilnosti dveh ključnih mednarodnih zbirk kazalnikov o izobraževanju (v publikacijah OECD in EU) Značilnosti Education at a Glance - OECD Indicators Key Data on Education in Europe Izda ja te lj OECD EU (Eurostat-Eurydice) Število zajetih držav okoli 50 okoli 30 Obdobje izdajanja od leta 1992 - vsako leto (razen na za četku) od leta 1995 - praviloma na 2-3 leta C iljna populaci ja oblikovalci izobr. politike, strokovnjaki in raziskovalci izobraževanja, tudi delodajalci oblikovalci izobr. politike in civilna družba Namen za informiranje o delovanju izobraževalnih sistemov in v pomoč za i zvajanje učinkovite izobraževalne politike za merjenje prizadevanj držav članic EU na izobraževalnem področju Pogled na izobraževanje dejavnik gospodarske rasti, zato morajo država in podjetja vlagati v izobraževanje izobrazba je temeljnega pomena za zaposlitev Proučevane teme spreminjanje prioritet med njimi, pa tudi samih tem, nekatere so standardne (i zd atki ) ne k a t e r e ve s čas, nekatere le občasno K onte kst i zob ra ževanja -njegovo upoštevanje do leta 2000 je bil upoštevan neposredno (kot ena od tem z več kazalniki) in posredno, od takrat pa le posredno (kazalniki so zajeti v drugih temah) neposredno upoštevan (kot tema s kazalniki) K onte kst i zob ra ževanja -vs e bi na do leta 2000: neposredno (velikost šolske populacije, izobraženost odraslih) in posredno (učno okolje in organizacija šol) po letu 2000: prejšnji kazalniki so zajeti v rezultatih izobraževalnih ustanov, stari na čin posrednega zajetja pa ostaja demografske značilnosti prebivalstva, vključenost v izobraževanje, trg dela (brezposelnost, zaposlenost), poklici proizvodni (vložki-proces-rezultati) + širši Uporabljeni model za kazalnike kontekst izobraževanja opis izobraževalnega sistema (proces, vsebina) Metodologija kazalnikov se spreminja - dograjuje (največji razvoj pri manjše spremembe, nastanek novih kazalnikih o izdatkih za izobraževanje) kazalnikov Uporaba benchmarkinga posredno posredno Kvantitativni in kvalitativni kazalniki ali podatki le kvantitativni oboje (narašča delež kvantit.) Skupno število kazalnikov (KDE) oziroma njihovih skupin(OECD) krčenje skupin kazalnikov (2006 - 28), število kazalnikov pa znaša v zadnjih izdajah blizu 100 se spreminja, trend k povečanju (1995 - 122; 2005 - 152) K ljučni viri podatkov vprašalnik UOE vprašalnik UOE, Eurydice Uporaba v nacionalnih sistemih kazalnikov ve li ko ma nj Referenčni p r i r o čnik za mednarodne primerjave za države EU Trend poenotenje kazalnikov in zajetih tematik Viri: OECD (Education at a Glance - OECD Indicators), različni letniki, zadnja izdaja, zajeta v analizo, je iz leta 2006. Eurostat-Eurydice (Key Data on Education in Europe), različni letniki, zadnji 2005. Scheerens, Hendriks, 2003. Desjardins, Garrouste-Norelius, Mendes, 2003. število mladih v celotnem prebivalstvu, izobraženost prebivalcev), ki bi jim lahko rekli ožji kontekst izobraževanja, • kazalniki, ki dejansko kažejo rezultate izobraževanja (plače, brezposelnost – oboje glede na izobrazbo – tja jih uvršča tudi publikacija OECD EAG) ali celo kaj drugega (vseživljenjsko učenje). Za zadnjo izdajo publikacije, z omenjeno precej drugačno organizacijo kazalnikov v skupine od prehodnih, velja omeniti, da vsebuje kar nekaj kazalnikov o infrastrukturi formalnega izobraževanja, kar je pomembna novost in prednost glede na prejšnje izdaje, pa tudi glede na druge mednarodne vire za kazalnike tega izobraževanja. 4.4 Sklepne ugotovitve Sintezno prikazujemo glavne (predstavljene in druge) značilnosti obeh navedenih sistemov kazalnikov v tabeli 5. Vsak od njiju ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Sklenemo pa lahko, da je kljub sedanji očitni strategiji različnega dometa obeh publikacij zaznati trend k poenotenju kazalnikov in zajetih tematik. Ključna značilnost UMAR IB revija 1/2007 Članki prikazanih publikacij, pomembna za Slovenijo, pa je, da naša država v publikacijo EAG ni vključena (ker ni članica OECD in ne sodeluje v projektu World Education Indicators, v katerem so številne države nečlanice OECD), v publikacijo KDE pa je vključena (a v njej zaradi nacionalnih razlogov doslej ni bilo podatkov o naložbah v izobraževanje). Torej je uporaba številnih dobrih kazalnikov iz publikacije EAG za Slovenijo dosti bolj zahtevna kakor za države, vključene v publikacijo. 5. Druge mednarodne serije kazalnikov izobraževanja Navajamo še nekaj drugih mednarodnih publikacij s serijami oziroma zbirkami kazalnikov formalnega izobraževanja. 5.1 OECD – Human Capital Investment Poleg kazalnikov izobraževanja v publikaciji Education at a Glance – OECD Indicators so strokovnjaki OECD doslej razvili še druge serije kazalnikov, ki se z navedenim delno prekrivajo. To so kazalniki s konca 90. let, povezani s temo naložb v izobraževanje in zbrani v publikaciji Human Capital Investment (OECD, 1998). V njej strokovnjaki OECD poudarjajo potrebo po takem merjenju človeškega kapitala (njegove kvantitativne in kvalitativne razsežnosti), ki upošteva različne poti pridobivanja oziroma prenosa znanja (formalno izobraževanje, neformalno izobraževanje, učenje z delom ipd.), in sicer: vlogo teh poti v »proizvodnji« človeškega kapitala, učinkovitost vsake izmed njih, njihovo dostopnost in pravičnost pri tem (enakost možnosti dostopa itd.), naložbe vanje (in viri le-teh) ter notranjo in zunanjo učinkovitost (donosnost). V publikaciji je zajet prikaz kazalnikov za merjenje zaloge človeškega kapitala, naložb v ta kapital in učinkov teh naložb v obliki donosov. 5.2 OECD – Education Policy Analysis OECD od leta 1996 vzporedno s publikacijo o kazalnikih izobraževanja vsako leto izdaja še eno bolj vsebinsko in tematsko usmerjeno publikacijo Education Policy Analysis, ki praviloma ne zajema kazalnikov, ampak na njih temelji, in to na že objavljenih v prikazani publikaciji Education at a Glance – OECD Indicators, pa tudi na drugih. Osredotoča se na zajetje elementov za spremljanje in razvoj izobraževalne politike. Iz te perspektive razširja informacijsko področje in število uporabljenih virov. Ta publikacija je doslej obravnavala že vrsto tem, pri čemer je prevladujoča »izdatki za izobraževanje«. Velike pozornosti so bila deležna tudi vprašanja: položaj in plače učiteljev, povezava med izobraževanjem in trgom dela, terciarno izobraževanje in vseživljenjsko učenje (ponudba tega učenja in viri zanj). Druga področja, ki so po mnenju strokovnjakov prav tako potrebna posebne pozornosti, so: predšolsko varstvo in izobraževanje ter rezultati izobraževalnih sistemov v dosežkih učencev. Vsebina navedene publikacije izraža ključna prednostna področja izobraževalne politike držav OECD. 5.3 UNESCO (statistični urad) – Global Education Digest Publikacija Globalni pregled izobraževanja – primerjava statistike o izobraževanju po svetu (Global Education Digest – Comparing Education Statistics Across the World) je očitno naslednica nekdanjega Unescovega letopisa, čeprav to ni ravno napisano. Poleg publikacij OECD in EU, predstavljenih v 4. poglavju, jo imamo za tretjo ključno mednarodno publikacijo s kazalniki formalnega izobraževanja. Doslej je izšla štirikrat (Unesco, 2003, 2004 2005, 2006), izhajala pa naj bi vsako leto. Cilj izdajateljev je, da vsakič poleg serije kazalnikov zajame tudi vsebinsko analizo neke aktualne teme. V zadnji izdaji je to terciarno izobraževanje. Publikacija pokriva predvsem formalno izobraževanje. V njej je zelo veliko kazalnikov, prikazani pa so praviloma tudi podatki zanje. V zadnji izdaji je kar nekaj sprememb v sami organizaciji kazalnikov, po drugi strani pa je zajetih nekaj popolnoma novih ali delno drugačnih kazalnikov kakor doslej. Ključni vir podatkov je vprašalnik UOE in poseben samostojni vprašalnik Unescovega statističnega urada. Število zajetih držav je večje kakor v kateri koli drugi mednarodni publikaciji kazalnikov z izobraževalnega področja – več kakor 200 držav z vsega sveta je razporejenih po celinah. Slovenija je tako seveda vključena. Pri nekaterih kazalnikih so izračunane tudi povprečne vrednosti za posamezne celine. 5.4 Eurostat in Evropska komisija – Education across Europe Evropska komisija in Eurostat izdajata publikacijo Izobraževanje v Evropi (Education Across Europe, v nadaljevanju tudi EAE). V njej so kazalniki uvrščeni v 12 skupin: kontekst, f inanciranje izobraževanja, učitelji, vključenost v izobraževanje, dokončanje druge stopnje sekundarnega izobraževanja, terciarno izobraževanje, matematika - naravoslovje - tehnologija, šolajoči iz tujine, tuji jeziki, regije, izobraževanje in delo ter nadaljnje poklicno usposabljanje. V izdaji iz leta 2003 je skupaj kar 139 kazalnikov. Posebnost te publikacije glede na druge je, da vključuje regionalno raven opazovanja (raven NUTS3). Zajeta je tudi Slovenija in upoštevana kot ena regija. V publikaciji iz leta 2003 je zajetih 32 evropskih Članki IB revija 1/2007 UMAR 13 držav. Podatkovni viri za kazalnike so: vprašalnik UOE, druge raziskave/ankete Eurostata (anketa o delovni sili – ad hoc modul iz leta 2000 o prehodu iz šole v delovno življenje, anketa o porabi gospodinjstev, statistika o razvojno-raziskovalni dejavnosti, statistika o zdravju in ekonomska statistika) ter (druga) anketa o nadaljnjem poklicnem usposabljanju zaposlenih (CVTS2). Večina izobraževanja odraslih ni zajeta v kazalnike te publikacije. Prikazane pa so vse relevantne klasifikacije za kazalnike (o izobraževanju, poklicih itd.). 5.5 UNDP – Human Development Report Publikacija Združenih narodov (United Nation Development Programme – UNDP) Poročilo o človekovem razvoju (Human Development Report) zajema kazalnike iz mednarodnih publikacij, do nedavnega predvsem iz Unescovega letopisa, od konca 90. let pa tudi vse več tistih iz publikacije OECD o kazalnikih izobraževanja (EAG); vključuje tudi nadgradnjo nekaterih med njimi. Gre za kazalnike o raznih vidikih razvoja človeškega dejavnika za več kakor 170 držav (leta 1990, ko je publikacija prvič izšla, jih je bilo na primer 130), od leta 1997 tudi za Slovenijo. Poleg te splošne izdajajo Združeni narodi v sodelovanju s posameznimi državami tudi tovrstne nacionalne publikacije. V letu 1998 je bila tako prvič izdelana za Slovenijo z naslovom National Human Development Report – Slovenia 1998, do leta 2003 je izšla še večkrat, v letu 2006 pa jo je nasledila publikacija Socialni razgledi (Javornik in dr., 2006). Izdaja jo Urad za makroekonomske analize in razvoj. Posebnost kazalnikov v obravnavani publikaciji je »indeks človekovega razvoja« (human development index – HDI). Ta indeks je sestavljeni kazalnik in ga UNDP objavlja od leta 1990, metodologija za njegov izračun pa se je od takrat večkrat spremenila (glej: Bevc, 1999). V sedanji enačici predstavlja netehtano povprečje izmerjenega relativnega razpona v neki državi od najvišje in najnižje vrednosti (med vsemi državami, vključenimi v analizo) v naslednjih razsežnostih: pričakovani dolžini življenja ob rojstvu, indeksu izobrazbe (izraženem s stopnjo pismenosti odraslih in bruto stopnjo vključenosti v izobraževanje) in gospodarski razvitosti (izraženi z BDP na prebivalca). Več o publikaciji in navedenem indeksu lahko zainteresirani bralec najde drugje (Bevc, 1999; Javornik, Korošec in dr., 2003; UNDP, 2004, 2005). 5.6 »Lizbonski« kazalniki formalnega izobraževanja Pozorni smo bili tudi na kazalnike za uresničevanje lizbonskih ciljev glede izobraževanja in usposabljanja (imenovali jih bomo kar »lizbonski« kazalniki). Med 29 takimi kazalniki smo pregledali vse, ki zadevajo formalno izobraževanje; bilo jih je 21. Večina med njimi se v enaki obliki pojavlja v kateri od že prikazanih publikacij, na podlagi katerih smo izbrali kazalnike za Slovenijo (Eurostat – Key Data on Education in Europe, Education across Europe; OECD – Education at a Glance; Unesco – Global Education Digest). Nekateri pa se v njih pojavljajo v malo drugačni obliki. Za njihov podrobnejši in celoviti oziroma dodatni pregled (pa tudi za tiste redke kazalnike, ki jih v navedenih publikacijah ni) smo pogledali še dve poročili Evropske komisije o uresničevanju lizbonskih ciljev v izobraževanju: • Report on the Performance and Progress of Education and Training Systems in Europe, Indicators and Bencmarks – 2003 (EC, 2003), • Progress towards the Lisbon Objectives in Education and Training – Report 2005 (CEC, 2005). Proučili smo tudi nekatere kritične odzive na sistem 29 »lizbonskih« kazalnikov (Kaiser, 2004; Desjardins, Garrouste-Norelius, Mendes, 2003; Scheerens, Hendriks, 2002). Njihov prikaz presega domet tega prispevka (o tem glej več v Bevc in dr., 2005). 5.7 Publikacija o kazalnikih formalnega izobraževanja za osem razvitih držav Poleg navedenih mednarodnih publikacij smo pregledali še publikacijo o kazalnikih formalnega izobraževanja za osem razvitih držav (Comparative Indicators of Education in the United States and Other G8 Countries – 2004), ki jo je izdal ameriški državni center za izobraževalno statistiko (US National Center for Education Statistics, 2004). Države, ki jih v tej publikaciji primerjajo, so: ZDA, Francija, Italija, Japonska, Kanada, Nemčija, Rusija in Velika Britanija. Kazalniki so v tej publikaciji razvrščeni v štiri kategorije: kontekst, predšolsko in primarno izobraževanje, sekundarno izobraževanje in terciarno izobraževanje. To je soroden pristop, kakor ga je nekoč uporabljal Eurostat v publikaciji KDE. Večina kazalnikov je takih, kakršne smo zasledili v treh že prikazanih publikacijah: OECD Education at a Glance ter Eurostata Key Data in Education in Europe in Education across Europe, nekaj pa je delno drugačnih ali popolnoma novih. Slednji kazalniki se nanašajo predvsem na primarno in sekundarno izobraževanje, zajemajo pa pismenost otrok, njihov odnos do branja, stališča do politike, odgovornost državljanov, uporabljani jezik doma in obiskovanje dopolnilnega pouka ali inštrukcij. 6. Sklepne ugotovitve Eden od pomembnih korakov pri oblikovanju nacionalne zbirke kazalnikov za formalno UMAR IB revija 1/2007 Članki izobraževanje, ki naj bi omogočil verodostojne primerjave stanja in trendov v neki državi z drugimi državami, je poznavanje mednarodnih in nacionalnih zbirk takih kazalnikov. Na mednarodni ravni smo proučevali več njihovih sistemov oziroma zbirk. V prispevku smo predstavili osem publikacij z zbirkami/sistemi kazalnikov šestih mednarodnih organizacij ali institucij: OECD, Eurostata v sodelovanju z Eurydice, Unesca, Združenih narodov oziroma UNDP, Evropske komisije in ameriškega državnega centra za izobraževalno statistiko. Med njimi ocenjujemo kot ključne naslednje tri, od katerih smo v prispevku zelo podrobno prikazali prva dva: • sistem kazalnikov OECD, predstavljen v publikaciji o kazalnikih v izobraževanju (Education at a Glance – OECD indicators), • sistem kazalnikov EU, predstavljen v publikaciji o ključnih podatkih/infomacijah o izobraževanju v Evropi (Key Data on Education in Europe) in • sistem kazalnikov Unesca, zajet v publikaciji o pregledu izobraževanja po svetu (Global Education Digest). Za prva dva od teh treh lahko ugotovimo, da je značilna tendenca k poenotenju proučevanih tem in kazalnikov, kar je gotovo posledica vse večjega sodelovanja med ustreznimi institucijami EU, OECD in Unesca. V zvezi z zbirko kazalnikov OECD, ki je za mnoga področja (na primer obseg in sistem financiranja izobraževanja) najbolj razviti sistem kazalnikov, pa je treba poudariti možnost vključitve držav nečlanic OECD, saj lahko sodelujejo v programu World Education Indicators, ki ga izvajata skupaj OECD in Unesco. Tako OECD tudi zanje izračuna kazalnike po enotni metodologiji. Slovenija je bila k temu projektu povabljena že pred mnogimi leti, a te možnosti ni izkoristila. Od preostalih prikazanih zbirk kazalnikov je gotovo potrebna posebnega komentarja zbirka Evropske komisije za uresničevanje lizbonske strategije. Ti kazalniki imajo po naši presoji vrsto pomanjkljivosti. Kljub temu se nam zdi opravljeno delo pri tej zbirki izredno koristno predvsem zato, ker je spodbudilo množice posameznikov in institucij v Evropi, da razmišljajo o kazalnikih za prenos znanja in podatkovnih podlagah zanje. Podrobna analiza prikazanih mednarodnih publikacij s kazalniki je bila precej zamudna, saj je za formalno izobraževanje v nasprotju z drugimi vrstami prenosa znanja značilna prava poplava kazalnikov – ogromno jih je. Taka analiza nam je bila podlaga za izdelavo poznejše zbirke kazalnikov za Slovenijo, ki smo jo pred izdelavo končne enačice preverili z uporabniki na posebni delavnici. Pred tem smo temeljito proučili tudi vrsto metodoloških in drugih vprašanj v zvezi s kazalniki, med njimi zlasti teoretične okvire zanje, način njihovega uskupinjanja (v prispevku smo omenili enega med njimi – proizvodni model) in modele za opis kazalnikov. Po kritičnem pregledu literature smo izdelali lastno enačico proizvodnega modela in modela opisa kazalnikov, ki smo ju uporabili pri skoraj 100 izbranih kazalnikih. O konkretni zbirki oziroma sistemu kazalnikov za Slovenijo pa več v kateri od naslednjih številk revije IB. Literatura Bevc, Milena (2005). Indikatorji na znanju temelječe (slovenske) družbe s poudarkom na indikatorjih formalnega izobraževanja (za Slovenijo) ter vlogi lizbonske strategije. V: Tkačik, B. (ur.), Urbas, M. (ur.). Komuniciranje z dajalci in uporabniki statističnih podatkov ter podpora EMU in Lizbonski strategiji: zbornik 15. statističnih dnevov, Radenci, 7.–9. november 2005. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije: Statistično društvo Slovenije, str. 45–57. Bevc, Milena (2006). Development of the national system of internationally comparable indicators of formal education: prispevek k European Conference on Educational Research, Ženeva, 13.–16. september 2006. Bevc, Milena (ur.), Svetlik, Ivan, Kavaš, Damjan, Kovačič, Art, Pavlin, Samo, Stanovnik, Peter (2004). Opredelitev, dejavniki in mehanizmi družbe znanja. Raziskava v projektu »Dejavniki in indikatorji razvoja na znanju temelječe (slovenske) družbe«. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja – Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede. Bevc, Milena (ur.), Svetlik, Ivan, Bole - Kosmač, Daša, Kovačič, Art, Pavlin, Samo (2005). Indikatorji za merjenje prenosa znanja – nabori, opis in uporaba. Raziskava v projektu Dejavniki in indikatorji razvoja na znanju temelječe (slovenske) družbe. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja – Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede. Bevc, Milena (ur.), Svetlik, Ivan, Bole - Kosmač, Daša, Čelebič, Tanja, Pavlin, Samo (2006). Indikatorji za merjenje prenosa znanja – pregled, opis, uporaba. Raziskava v projektu Dejavniki in indikatorji razvoja na znanju temelječe (slovenske) družbe. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja – Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede. Bole - Kosmač, Daša (2005). Metodološki in izvedbeni okviri indikatorjev za spremljanje razvoja Slovenije v družbo znanja. V: Bevc in dr. (2005), Indikatorji na znanju temelječe družbe – metodologija, pregled, nabori. Ljubljana: Inštitut za Članki IB revija 1/2007 UMAR ekonomska raziskovanja – Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede, str. 3–28. CEC (2005). Progress Towards the Lisbon Objectives in Education and Training – 2005 Report. Commission Staff Working Paper. Brussels: Commission of the European Communities, 22. 3. 2005, SEC(2005) 419. Desjardins, Richard, Garrouste - Norelius, Christelle, Shawn, Mendes (2003). Benchmarking education and training systems in Europe: An international comparative study – prepared for the European Commisssion. Stockholm: Institute of International Education in Stockholm University. EC (2003). A review of the 29 indicators for measuring progress towards the Lisbon objectives. Document n. 10, Brussels: European Commission, 9. 12. 2003 (LBJ/AV D – 2003). EC (2005). Overview on international statistical surveys relevant for education and training – Version: 12/4/05. Brussels: European Commission. EC (2005a). Overview on key international statistical publications on education. Version: 10/4/05. Brussels: European Commission. Eurostat (2005). Key Data on Education in Europe 2005. Brussels: Eurostat-Eurydice-European Commission (in vse predhodne izdaje publikacije). Javornik, Jana, Korošec, Valerija (urednici), in drugi (2003). Poročilo o človekovem razvoju – Slovenija 2002/2003. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. Javornik, Jana (ur.), in drugi (2006). Socialni razgledi 2006. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. Kaiser, Frans (2004). Towards a coherent framework of indicators for measuring progress towards the Lisbon objectives, Work in progrees. Enschede: Centre for Higher Education Policy Studies (CHEPS). OECD (1998). Human Capital Investment. Paris. OECD (2006). Education at a Glance – OECD Indicators 2004. Pariz (in druge predhodne izdaje publikacije od leta 1992). OECD (2006a). Education Policy Analysis 2005– 2006. Pariz (in druge izdaje publikacije od leta 1996). Scheerens, Jaap, Hendriks, Maria (eds.) (2002). Benchmarking the quality of education, Final Version. UNDP (2004). Human Develeopment Report 2004. New York: United Nations Development Programme. http://hdr.undp.org/reports/global/2004/pdf/ hdr04_complete.pdf (4. 5. 2005). UNDP (2005). Human Development Report 2005. New York – Oxford: United Nations Development Programme – Oxford University Press. Unesco (2006). Global Education Digest 2006 – Comparing Education Across the World. Montreal: Unesco Institute for Statistics (in predhodne izdaje: 2003, 2004, 2005). 16 UMAR IB revija 1/2007 Članki UDK: 331.5(497.4) dr. Alenka Kajzer* Fleksibilnost trga dela, varovanje zaposlitve in reforme trga dela v Sloveniji Povzetek Članek predstavlja opredelitve trga dela in izpostavlja vprašanja varovanja zaposlitve, ki je pomemben del reform trga dela, in vpliv varovanja zaposlitve na gibanja na trgu dela. Ker se slovenski trg pogosto označuje kot tog in potreben reforme, članek predstavlja vsebino in uresničevanje usmeritev reform trga dela, ki jih je Vlada RS sprejela novembra 2005 (Vlada RS, 2006). Sprejete smernice na področju zaposlovanja na ravni EU, ki zahtevajo tudi iskanje ravnovesja med varnostjo in fleksi- bilnostjo na trgu dela, so spodbudile razprave o t.i. varni fleksibilnosti in zgledovanje po danskem modelu, ki ga predstavljamo in hkrati opozarjamo na omejitve pri posnemanju tega modela. Ključne besede: varna fleksibilnost, reforme trga dela ........................................................................................................................................................................................................................................................................................ Summary The article gives definitions of labour market flexibility and in particular deals with employment protection and its impact on labour market developments. Since experts often stress the necessity to increase labour market flexibility in Slovenia, the article provides an overview of the reform guidelines adopted by the Slovene government in November 2005 and their implementation. Due to the very wide discussion in the EU about the flexicurity model, the paper presents the Danish flexicurity model and cautions against copying the Danish model in Slovenia and in other countries. Key words: flexicurity, labour market reforms ........................................................................................................................................................................................................................................................................................ JEL: J48, J88 Uvod Razprave o fleksibilnosti trga dela in varni fleksibilnosti so pogoste v Sloveniji in EU. Dovolj fleksibilen trg dela je namreč pogosto pogoj za uspešnost države v monetarni uniji (Rantala, 2003). V ekonomski literaturi in v splošnih javnih razpravah je veliko različnih opredelitev in razumevanj pojma fleksibilnosti trga dela. Fleksibilnost trga dela lahko obravnavamo z več vidikov in ravni. Prvi del članka zato najprej obravnava različne opredelitve fleksibilnosti trga dela in raznolikost razprav o fleksibilnosti trga dela. Ker je varovanje zaposlitev največkrat izpostavljen dejavnik številčne fleksibilnosti, o kateri se tudi največkrat govori, članek podrobneje obravnava varovanje zaposlitve in vpliva varovanja zaposlitve na gibanja in stanja na trgu dela glede na ekonomske teorije in empirične raziskave. Ker so reforme trga dela pogosto izpostavljene kot nujne za boljše delovanje trga dela, drugi del članka govori o usmeritvi reform trga dela, ki jih je Vlada RS sprejela novembra 2005 (Vlada RS, 2006), in njihovem uresničevanju. Sprejete smernice na področju zaposlovanja na ravni EU, ki jih morajo članice upoštevati pri pripravi politik in ukrepov, zahtevajo tudi iskanje ravnovesja med varnostjo in fleksibilnostjo na trgu dela, kar je spodbudilo razprave o t.i. varni fleksibilnosti (ang. flexicurity). V tretjem delu članka je predstavljen danski model varne fleksibilnosti, v sklepnih mislih pa neizpolnjeni pogoji za posnemanje danskega modela v Sloveniji. * Urad za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana Članki IB revija 1/2007 UMAR 17 1. Opredelitev pojma fleksibilnosti trga dela in obširnost razprav o tem Fleksibilnost trga dela je zelo širok pojem, kar ponazarjamo z nekaj primeri opredelitve pojma. Fleksibilnost namreč lahko proučujemo in opredeljujemo na različnih ravneh in z različnih vidikov. Na abstraktni ravni pojem označuje sposobnost odzivanja in prilagajanja različnim spremembam. Na abstraktni ravni je najbolj logična delitev fleksibilnosti na dve razsežnosti, kakor jo predlaga (Monastiriotis, 2003, str. 6): prva razsežnost predstavlja delitev na številčno in funkcionalno fleksibilnost, druga pa na notranjo in zunanjo fleksibilnost trga dela. To omogoča razdelitev fleksibilnosti na štiri vrste: 1) notranja številčna fleksibilnost, ki se osredotoča na prilagodljivost že uporabljenega vložka dela v podjetju – prilagodljivost delovnih ur, delovnega časa, odmora in dopusta; 2) zunanja številčna f leksibilnost, ki predstavlja prilagodljivost vložka dela s trga dela – predvsem povezana z možnostjo uporabe začasnih in delnih zaposlitev, pravil o najemanju in odpuščanju in povečano fleksibilnostjo plač; 3) notranja funkcionalna fleksibilnost, ki označuje sposobnost podjetja, da se z načinom proizvodnje in organizacijo dela (usposobljenost delavcev za različna delovna mesta, manjšimi razmejitvami med delovnimi mesti in večjo vključenostjo zaposlenih) zagotovi prilagoditev spremembam v povpraševanju in tehnologiji; 4) zunanja funkcionalna fleksibilnost, ki zajema sposobnost podjetja, da določeni deli proizvodnje potekajo zunaj podjetja s podizvajalci. Empirični vidik in pogled na fleksibilnost trga dela lahko povežemo s tremi področji, kjer lahko tržne sile svobodno delujejo: proizvodnja, stroški dela in ponudba dela. Monastiriotis (2003) takšno opredelitev prikazuje v shemi 1. Na kratko lahko rečemo, da je v okviru proizvodnje možno prilagajati vložek dela in vsebino dela, pri stroških dela je možno prilagajati raven plač (raven »rezervne« plače (angleško rezervation wage) in povprečne plače) in prilagajati druge stroške dela. Ponudba dela na eni strani omogoča fleksibilnost z mobilnostjo delovne sile in prilagodljivostjo pri pridobivanju novih znanj. Fleksibilnost trga dela lahko opredelimo tudi na ravni podjetja (notranja fleksibilnost) in narodnega gospodarstva (zunanja f leksibilnost), kar je predstavljeno v shemi 2 (Kajzer, 2005, str. 12). Na ravni podjetja, kjer fleksibilnost označujemo kot notranjo, sta Rimmer in Zappala (1988) opredelila naslednje oblike: (i) zunanja številčna fleksibilnost, ki označuje sposobnost podjetja, da prilagodi raven potrebnega produkcijskega faktorja dela spremembam na trgu blaga z zmanjšanjem ali povečanjem števila zaposlenih; (ii) notranja številčna fleksibilnost, ki označuje sposobnost podjetja, da prilagodi obseg in časovno razporeditev dela (število delovnih ur in delovni čas) brez zmanjšanja ali povečanja števila zaposlenih; (iii) funkcionalna fleksibilnost, ki daje delodajalcu možnost razporejanja zaposlenih na različna delovna mesta (notranja mobilnost zaposlenih); (iv) fleksibilnost plač in stroškov dela, ki znotraj podjetja predstavlja nagrajevanja dela oziroma povezanost plač z rezultati dela; (v) proceduralna fleksibilnost, ki jo določajo postopki pogajanj in Shema 1: Oblike fleksibilnosti trga dela Fleksibilnost trga dela Stroški dela / \ \ Prilag. vložka dela Prilag. vsebine dela Prilag. ravni plač Prilag. dr. stroškov dela Mobilnost delovne sile Prilag. v pridobivanju znanj Vir: Prirejeno po Monastiriotis (2003). 18 UMAR IB revija 1/2007 Članki Shema 2: Oblike fleksibilnosti trga dela s stališča podjetja in gospodarstva FLEKSIBILNOST TRGA DELA NOTRANJA FLEKSIBILNOST — Zunanja številčna fleksibilnost — Notranja številčna fleksibilnost — Funkcionalna fleksibilnost — Fleksibilnost stroškov dela — Proceduralna fleksibilnost ZUNANJA FLEKSIBILNOST — Zunanja in notranja številčna fleksibilnost — Mobilnost delovne sile —Fleksibilnost stroškov dela dogovarjanja o dejavnikih, ki določajo prej omenjene oblike fleksibilnosti na ravni podjetja. Na ravni narodnega gospodarska lahko opredelimo naslednje oblike zunanje fleksibilnosti: (i) številčna f leksibilnost, ki izraža stopnjo prilagajanja zaposlenosti (zunanja številčna fleksibilnost) in opravljenih delovnih ur (notranja številčna fleksibilnost), spremembam povpraševanja na trgih blaga; (ii) fleksibilnost stroškov dela, ki označuje prilagajanje ravni realnih plač in ostalih stroškov dela ter relativnih stroškov dela, spremembam v zaposlenosti, brezposelnosti in produktivnosti; (iii) mobilnost delovne sile in spremembe njenega obsega. V ekonomski literaturi so številne opredelitve fleksibilnosti trga dela. Nickell (1997) je na primer izpostavil tri vidike fleksibilnosti trga dela: (i) varovanje zaposlitve, (ii) standardi dela in (iii) politika trga dela. Za merilo varnosti in zaščitenosti zaposlitve uporablja OECD-jev indeks varovanja zaposlitve. Za merilo standardov dela oblikuje indeks, ki odraža zakonodajno ureditev na številnih področjih, in sicer predvsem določitev delovnega časa, začasnih zaposlitev, varovanja zaposlitve, minimalnih plač, udeležbo zaposlenih pri upravljanju (npr. obstoj delavskih svetov in prisotnost delojemalcev v nadzornih odborih). Politiko trga dela razdeli na pasivno in aktivno. Pasivno politiko ocenjuje po višini nadomestitve-nega razmerja1 nadomestil za brezposelnost v primerjavi s plačami in po trajanju nadomestila za brezposelnost. Aktivno politiko zaposlovanja meri z izdatki za programe, s katerimi brezposelni spet pridobijo zaposlitev, vključno s programi iskanja zaposlitve, subvencioniranja zaposlitve in posebnih ukrepov za invalide. Paas in drugi (2002) ločujejo fleksibilnost trga dela na makro in mikro ravni. Na makro ravni poznajo institucionalno fleksibilnost in fleksibilnost plač. Institucionalno f leksibilnost določa ureditev trga dela (delovna zakonodaja), politika trga dela, moč sindikatov. Na mikro ravni merijo fleksibilnost s tokovi delavcev (tokovi med stanji na trgu dela, s poklicno mobilnostjo in z regionalno mobilnostjo) in s tokovi zaposlitev (ustvarjanje in ugašanje delovnih mest). Čeprav f leksibilnost trga dela ni sinonim za odsotnost zakonskega urejanja trga dela, je najbolj pogosta razlaga fleksibilnosti trga dela povezana z zakonsko ureditvijo trga dela in institucijami trga dela (npr. Siebert, 1997, Lazear, 1990). Ker se ureditev trga dela najpogosteje povezuje z varovanjem zaposlitve, v nadaljevanju tega prispevka podrobneje obravnavamo varovanje zaposlitve, ki se najpogosteje izraža z indeksom zaposlitvene varnosti (Employment protection Legislation Index). 1.1 Varovanje zaposlitve in njegov vpliv na gibanja na trgu dela Varovanje zaposlitve je v ekonomski literaturi pomemben dejavnik obnašanja delodajalcev in delojemalcev. V ekonomski literaturi se fleksibilnost trga dela zelo pogosto povezuje z zakonsko ureditvijo trga dela in institucijami trga dela in z varovanjem zaposlitve. Pissaridess (2001) trdi, da je edina korist varovanja zaposlitve, trajanje zaposlitev. Najpomembnejši razlogi za ureditev varovanja zaposlitve so: (i) delojemalčeva varnost pri delu, pri zaposlitvi in dohodku in »zavarovanje« delavcev pred negotovostmi, ki izhajajo iz trga dela; (ii) prednost stalne zaposlitve naj bi bila spodbujanje vlaganj v človeški kapital in s tem v povečanje produktivnosti; (iii) stalnost zaposlitve naj bi povečevala pripravljenost delavca na sprejemanje tehnološkega napredka, izobraževanja in usposabljanja in notranje mobilnosti. Glavna razloga proti 1 Razmerje med višino nadomestila za brezposelnosti in plačo v času pred izgubo zaposlitve. Članki IB revija 1/2007 UMAR 19 ureditvi varovanja zaposlitve sta: (i) dejstvo, da strogo varovanje zaposlitve zmanjšuje sposobnost prilagajanja podjetij spremembam v okolju zaradi globalizacije in tehnoloških sprememb in (ii) trditev, da strogo varovanje zaposlitve povečuje previdnost delodajalcev pri zaposlovanju in s tem zmanjšuje ustvarjanje novih delovnih mest. Varovanje zaposlitve ustvarja številne učinke na stroške dela, zaposlenost in produktivnost, ki so ugodni in neugodni. Neto učinek je odvisen od velikosti podjetja, vrste dejavnosti in razmer na trgu, kjer podjetje nastopa. Na ravni družbe Canzes in Nesprova (2003) izpostavljata dvojne stroške strogega varovanja zaposlitve: (i) delitev na insiderje in outsiderje, kar prispeva k večji segmentaciji trga dela, neenakosti in družbeni izključenosti, (ii) strah zaposlenih pred izgubo privilegijev preprečuje zaposlenim, da bi se premaknili na drugo delovno mesto ali sektor, kjer bi lahko bili bolj produktivni. V ekonomski teoriji sta dva načina oziroma mehanizma, s katerima ekonomisti pojasnjujejo, kako stroški odpuščanja in najemanja (zaradi varovanja zaposlitve) vplivajo na gibanje za- poslenosti in brezposelnosti v gospodarstvu. Prva skupina ekonomistov poudarja dejstvo, da stroški odpuščanja povečujejo stroške prilagajanja zaposlenosti in pomembno vplivajo na odločitve delodajalcev pri najemanju in odpuščanju, ki so predvsem previdnejši pri zaposlovanju in manj zaposlujejo. Druga skupina ekonomistov2 poudarja, da stroški odpuščanja povečujejo pogajalsko moč zaposlenih, prispevajo k višjim plačam zaposlenih in s tem posredno zmanjšujejo zaposlenost. Za mednarodne primerjave ureditve trga dela in razvrščanje držav po tem merilu so strokovnjaki OECD razvili »indeks zaposlitvene varnosti« (OECD, 1999). Indeks vsebuje opis 22 osnovnih delov ureditve trga dela, ki jih lahko združimo v tri področja oz. dele indeksa: (i) zaščitenost redno zaposlenega zoper individualno odpoved;3 (ii) urejenost začasnih oblik zaposlenosti4 in (iii) posebne zahteve ob kolektivnem odpuščanju.5 Iz 22 informacij o urejenosti trga dela se oblikujejo indeksi v vrednosti od 0 do 6, s ponderiranjem pa dobimo sintezni indeks togosti delovne zakonodaje oziroma indeks zaposlitvene varnosti (OECD, 1999). Višja vrednost indeksa označuje bolj togo ureditev in večje varovanje zaposlitve. Sli 4 3,5 3 2,5 2 1,5 1 0,7 0,5 0 3,5 1,7 1,8 1,9 2,1 2,3 2,4 2,5 2,5 2,6 2,9 2,9 3,1 3,1 1,1 1,3 Naslanjajo se na ideje insider-outsider teorij brezposelnosti, ki poudarjajo pomen prednosti, ki jo imajo v pogajanjih že zaposleni (insiderji) pred brezposelnimi (outsiderji), ki bi bili sicer pripravljeni delati za nižje plačilo kakor insiderji, vendar je zamenjava zaposlenih (insider) z nezaposlenimi zaradi visokih stroškov odpuščanja nerentabilna. Pri tem se ocenjuje 12 kazalnikov: postopek odpuščanja, odpovedni rok in odpravnina za delavca z 9 mesecev, 4 leta in 20 let delovne dobe, težavnost odpuščanja. Pri tem se ocenjuje zakonska urejenost zaposlovanja za določen čas in delovanje agencij za posredovanje delovne sile, predvsem število ponovitev pogodb o začasnem delu in omejitve trajanja začasnega dela in dela za določen čas. Pri tem se ocenjuje opredelitev skupinskega odpuščanja, obveščanje sindikatov in pristojnih javnih institucij, zahtevana oblika pogajanj, merila za odpuščanje zaposlenih in višina odpravnine. UMAR IB revija 1/2007 Članki Omenjeni indeks se v številnih empiričnih analizah uporablja kot spremenljivka, ki meri intenzivnost varovanja zaposlitve. Slika 1 prikazuje vrednosti indeksa zaposlitvene varnosti v državah OECD v letu 2003. Kakor je razvidno iz slike 1 imata v EU najmanjše varovanje zaposlitve Irska in Združeno kraljestvo, ki predstavljata angolosaksonski model dereguli-ranega trga dela in socialne države. Na drugi strani imata najmočnejše varovanje zaposlitve Španija in Portugalska. Po mnenju nekaterih strokovnjakov je vprašanje, ali manjše varovanje zaposlitve vodi k večji zaposlenosti, sporno na teoretični in empirični ravni (Andersen in Svarer, 2006). Vsekakor lahko rečemo, da ni enoznačnega in enostavnega odgovora na to vprašanje. Pregled rezultatov empiričnih analiz (OECD, 2004) pokaže, da iz večine empiričnih analiz izhaja, da ima varovanje zaposlitve zelo majhen učinek na skupno brezposelnost in zaposlenost, vendar pa vpliva na strukturo in trajanje brezposelnosti ter na zaposlitvene možnosti nekaterih skupin. Večje varovanje povečuje strukturno in dolgotrajno brezposelnost, negativno vpliva na vstop mladih na trg dela in zmanjšuje mobilnost zaposlenih. Večje varovanje zaposlitve vpliva na zaposlitvene možnosti nekaterih skupin na trgu dela – zmanjšuje predvsem stopnjo zaposlenosti mladih in žensk. Varovanje zaposlitve vpliva na tokove na trgu dela, npr. na priliv v brezposelnost, trajanje brez-poselnosti in mobilnost delovne sile. Pogosto se kot razlog za skromne empirične dokaze o vplivu varovanja zaposlitve na zaposlenost in brezposelnost navajajo težave s podatki. 1.2 Odpravnine in odpovedni roki Odpravnine in odpovedni rok sta najbolj pogosto izpostavljena dejavnika številčne f leksibilnosti. Predstavljata strošek odpuščanja, ki mu makroekonomisti v teorijah brezposelnosti pripisujejo pomembno vlogo. Odpovedni rok ima bolj kot odpravnina značilnost varovanja, saj dejansko podaljšuje trajanje zaposlitve. Odpravnina služi predvsem kot nadomestni dohodek delavca ob izgubi zaposlitve, ki delavcu zagotavlja dohodkovno varnost. Pri iskanju modela varne f leksibilnosti se zastavlja vprašanje, ali dohodkovno varnost brezposelnega bolje zagotavlja odpravnina ali nadomestilo za primer brezposelnosti. Pri iskanju rešitve bi se socialni partnerji morali zavedati, da institut odpravnine nima prerazdelitvene vloge in da praviloma več kakor kompenzira izgubo dohodka bolje plačanim in bolje izobraženim, ki praviloma tudi hitreje najdejo novo zaposlitev. Prav tako se je treba zavedati, da zaposleni za določen čas, katerih delež v Sloveniji hitro narašča, niso upravičeni do odpravnine. Pregled stroškov odpuščanja v državah OECD kaže, da so v državah, kjer so odpravnine večje, odpovedni roki običajno krajši. Uspešno kombinacijo varnosti in fleksibilnost na trgu dela predstavlja danski model varne fleksibilnosti, o katerem podrobneje govori zadnji del članka. Primerjava odpovednih rokov zaposlenega s 4 in 20 let delovne dobe v Sloveniji z državami OECD pokaže, da imamo v Sloveniji te odpovedne roke približno usklajene z odpovednimi roki v evropskih državah OECD. Primerjava odpravnin za isti skupini zaposlenih kaže, da so zakonsko predpisane odpravnine v Sloveniji sorazmerno visoke, če jih primerjamo z višino predpisanih odpravnin v državah OECD. Vodopivec (2005) je ocenil indeks zaposlitvene varnosti v Sloveniji za obdobje od 1991–2004. V začetku devetdesetih let je skupni indeks presegal vrednost 4 in se vse od leta 1998 ni bistveno spreminjal. Spremembe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki so začele veljati leta 1998, so uzakonile dejavnost agencij za posredovanje dela in zagotavljanje delovne sile (angleško temporary work agencies) in pomembno prispevale k znižanju skupnega indeksa varovanja zaposlitve na 3,1 (glej tabelo 1). Spremembe, ki jih je prinesel novi Zakon o delovnih razmerjih, ki je začel veljati leta 2003, so vrednost skupnega indeksa znižale na 2,7. Spremembe v smeri večje prožnosti je omenjeni zakon prinesel na področju »varovanja« zaposlitev za nedoločen čas, kjer se je ocena indeksa znižala s 4,0 na 2,7, saj je prišlo do skrajšanja odpovednih rokov in zmanjšanja odpravnin. Večjo fleksibilnosti pomenijo tudi spremembe glede kolektivnega odpuščanja. Na drugi strani spremembe na področju sklepanja pogodb za določen čas glede indeksa prinašajo večjo togost zaradi dodatnih omejitev pri zaposlitvah za določen čas. Vodopivec (2005) je z ekonometrično analizo ugotovil, da je novi zakon z omilitvijo togosti zaposlitvene zakonodaje v prvem letu delovanja statistično značilno vplival na zmanjšanje razlik pri izstopu iz zaposlitve med delavci, zaposlenimi za nedoločen, in delavci za določen čas. 2. Pregled reform trga dela v Sloveniji K izboljšanju delovanja trga dela in doseganju ugodnejšega stanja na trgu dela naj bi po mnenju mnogih ekonomistov pomembno prispevale reforme trga dela. Potreba po reformah trga dela Članki IB revija 1/2007 UMAR Tabela 1: Indeks zaposlitvene varnosti v Sloveniji 1992 1995 1998 2003 2004 Indeks zaposlitvene varnosti (skupaj) 4,2 4,1 3,1 2,7 2,7 I. Zaposlovanje za nedoločen čas 3,8 4,0 4,0 2,7 2,7 Postopek 5,0 5,0 5,0 3,0 3,0 Odpovedni rok in odpravnina 3,1 3,1 3,1 1,8 1,8 Težavnost odpuščanja 3,3 4,0 4,0 3,3 3,3 II. Zaposlovanje za določen čas 4,4 3,8 1,3 2,0 2,0 Zaposlitev za določen čas 3,3 2,0 2,0 2,3 2,3 Agencije za zagotavljanje delovne sile 5,5 5,5 0,5 1,8 1,8 III. Kolektivno odpuščanje 4,7 5,3 5,3 4,8 4,8 Vir: Vodopivec (2005, str. 38). je med drugim izpostavljena tudi v poročilu o izvajanju in učinkovitosti politike zaposlovanje v EU leta 2003 (Kok, 2003). Slovenski trg dela se pogosto označuje kot tog predvsem zaradi še vedno dokaj močnega varovanja zaposlitve in skromne odzivnosti zaposlovanja na povečanje gospodarske rasti v obdobju od 1995–2005 (Kajzer in drugi, 2005, str. 39). V drugem delu članka zato na kratko predstavljamo vsebino in usodo predlogov reform trga dela, ki jih je pripravila skupina za reforme trga dela in jih je novembra 2005 Vlada RS sprejela kot okvir ekonomskih in socialnih reform za povečanje blaginje prebivalcev Slovenije (Vlada RS, 2006). Skupina za reformo trga dela se je ukvarjala predvsem s politiko zaposlovanja, varovanjem zaposlitve, nadomestili za brezposelnost in spodbujanjem vseživljenjskega učenja. Obdavčitev dela je obravnavana v okviru celotne davčne reforme, kjer je izpostavljena potreba po zmanjšanju obdavčitve dela. Za uspešnejšo politiko zaposlovanja reforme predlagajo: (i) vsebinsko združevanje programov aktivne politike zaposlovanja (APZ) v programe z jasno opredeljenim namenom ter tako preseči sedanjo razdrobljenost programov APZ ter hkrati zagotoviti njihovo večjo preglednost in izvedbeno učinkovitost; (ii) priprava večletnih programov APZ; (iii) dodatno usposabljanje svetovalcev za zaposlitev v »mentorje«, ki bodo brezposelnim znali zagotavljati najprimernejše načine in oblike pomoči in svetovanja pri iskanju zaposlitve ter jih vključevati v programe zaposlovanja, ki bodo najučinkoviteje prispevali k odpravljanju zaposlitvenih ovir brezposelnih in jih vključiti v delo; (iv) izboljšanje razmerja med številom brezposelnih in številom svetovalcev (približanje razmerju 150 brezposelnih na 1 svetovalca). Program ukrepov APZ za obdobje od 2007–2013 in izvedbeni načrt za leti 2007 in 2008 ter pravilnik o izvajanju ukrepov APZ do neke mere odpravljajo razdrobljenost programov in vzpostavljajo bolj ustaljeno shemo financiranja programov. Na področju varovanja zaposlitve je predlagano predvsem: (i) zmanjšanje najvišje višine odpravnine (na 6 mesečnih plač), (ii) proučitev možnosti skrajšanja zakonsko določenih razumnih odpovednih rokov, (iii) v okviru možnosti, ki jih dopuščajo ratificirani mednarodni sporazumi, odpraviti vzroke za visoke togosti “indeksa varovanja zaposlitev” ob kolektivnem odpuščanju. Ker usklajevanja socialnih partnerjev o spremembah Zakona o delovnih razmerjih še potekajo, usode reformnih predlogov ne moremo oceniti. Glede na aktualne predloge ocenjujemo, da so možnosti za večje spremembe na tem področju izredno majhne. Doslej so se partnerji zavzemali za večjo notranjo fleksibilnost – ureditev zaposlitve za vrsto del, za zniževanje odpovednih rokov, natančnejšo ureditev sorazmernosti pravic glede na čas zaposlitve in možnost vključitve posameznika v programe aktivne politike zaposlovanja že v času odpovednega roka ter vezavo ponujene ustrezne zaposlitve in odpravnine. Na področju večje aktivacije brezposelnih oseb je predlagano: (i) da se vsako brezposelno osebo v roku od 3–6 mesecev vključi v eno od aktivnih oblik obravnav (programi pomoči za iskanje zaposlitev) ali v program zaposlovanja, ki najučinkoviteje povečuje njeno zaposljivost in delovno/zaposlitveno vključenost; (ii) izboljšati razmerje med številom brezposelnih na enega svetovalca zaposlitve in se postopno približati razmerju 150 brezposelnih/1 svetovalca. Povečati število obravnav brezposelnih v mreži centrov za poklicno svetovanje in informiranje ter v svetovalnih središčih za informiranje in svetovanje pri izobraževanju odraslih z namenom, da se poveča učinkovitost pri posredovanju brezposelnih na prosta delovna mesta ter njihovo vključevanje UMAR IB revija 1/2007 Članki v tiste programe, s katerimi se bo najhitreje zagotovila njihova delovna/zaposlitvena vključenost; (iii) oblikovanje in izvedba programa, ki povezuje usposabljanje zaposlenih in zaposlovanje brezposelnih po vzoru danskega modela »Job-rotation«; ustvarjanje in pozneje izvajanje tega programa zahteva sodelovanje socialnih partnerjev na nacionalni ravni in na ravni podjetij; (iv) vzpostavitev jasnih meril za obvezno vključevanje brezposelnih, ki prejemajo denarno nadomestilo ali denarno socialno pomoč, v delo ali zaposlitve in programe zaposlovanja; (v) denarna pomoč za brezposelne kot izraziti socialni transfer se ukine kot posebna dajatev iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti; brezposelne osebe, ki izpolnjujejo dohodkovni oz. materialni cenzus pa uveljavljajo pravico do denarne socialne pomoči pri centrih za socialno delo; prejemniki denarne socialne pomoči morajo sprejeti vsako delo ne glede na plačilo in se vključiti v katerega od programov zaposlovanja. Sprejete spremembe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZB) in Zakon o socialnem varstvu sta povečala obveznosti brezposelne osebe pri sprejemanju in iskanju dela. ZZZB združuje pravico do denarne pomoči za brezposelne s pravico do denarne socialne pomoči, kar je poenostavitev postopka in poenotenje višine pravice; hkrati je zakon zaostril obveznosti brezposelnih oseb glede sprejemanja zaposlitve in dela. V okviru ukrepov za prilagodljivejši trg dela je posebej izpostavljena pomembna vloga Zavoda RS za zaposlovanje. Modernizirani Zavod RS za zaposlovanje se bo osredotočil na svojo osnovno dejavnost, to je na učinkovito posredovanje zaposlitev, kjer imajo ključno vlogo zaposlitveni svetovalci. Vzporedno je prenova potrebna tudi v centrih za socialno delo, ki imajo novo vlogo. Na področju vseživljenjskega učenja reformni predlogi izpostavljajo ključne težave na tem področju in predlagajo: (i) oblikovanje in razvoj motivacijskih programov, ki zaposlene spodbujajo k ponovnemu vključevanju v formalno in neformalno izobraževanje in usposabljanje, ali pa v programe, ki zvišujejo raven funkcionalne pismenosti; (ii) v okviru APZ razviti program »Job-rotation«, ki bo po eni strani vzpodbujal in omogočal usposabljanje zaposlenih na manj zahtevnih delovnih mestih ter na drugi strani subvencionirano zaposlovanje brezposelnih, ki bi te delavce nadomestili med njihovim usposabljanjem; (iii) spodbujati podjetja, ki vlagajo v izobraževanje in usposabljanje svojih zaposlenih (razmisliti o sodelovanju socialnih partnerjev in morda oblikovanju skladov za izobraževanje in usposabljanje za zaposlene); (iv) spodbujati in podpirati mednarodni standard ”vlagatelji v ljudi”, ki je edini izmed standardov, ki ne temelji na procesih, temveč na vlaganju v izobraževanje in usposabljanje zaposlenih, komunikaciji in odgovornosti vseh za dosego organizacijskih ciljev, torej poudarja upravljanje človeških virov, ki je v Sloveniji še slabo razvito; (v) pri oblikovanju regij umestiti izobraževanje odraslih med temeljne pristojnosti in obveznosti regij ter opredeliti vire financiranja za to dejavnost. Žal na tem področju ni izrazite pospešitve dejavnosti in zakonskih sprememb, vzpostavljeni pa so bili pogoji za napredek, saj je bil oblikovan Sklad za razvoj kadrov. V pripravi je tudi strategija vseživljenjskega učenja, ki naj bi predvidela tudi konkretne ukrepe za spodbujanje vseživljenjskega učenja. 3. Iskanje ravnovesja med varnostjo in fleksibilnostjo – model varne fleksibilnost Iskanje ravnovesja med varnostjo in fleksibilnostjo je ena izmed usmeritev integriranih smernic za izvajanje lizbonske strategije, ki so bile sprejete leta 2005. To je zagotovo pomemben vzrok za pogostost razprav o varni fleksibilnosti (flexicurity) v EU. Varno fleksibilnost sta Withagen in Tros (2004) opredelila kot politiko in strategijo, ki na eni strani spodbuja fleksibilnost na trgu dela, v organizaciji dela in industrijskih odnosih pa varnost zaposlitve in socialno varnost na drugi strani. Njuna opredelitev varne fleksibilnosti, ki združuje značilni opredelitvi varnosti in f leksibilnosti: (1) stopnja zaposlitvene varnosti, ki omogoča kariero, aktivnost in socialno vključenost tudi manj usposobljenim delavcev s slabšim položajem na trgu dela; in hkrati zagotavlja (2) stopnjo številčne, funkcionalne in plačne fleksibilnosti, ki omogoča trgu dela in posameznemu podjetju hitro in ustrezno prilagoditev spremenjenim pogojem z namenom ohranitve konkurenčnosti in produktivnosti. Iz te opredelitve so izpeljane naslednje oblike fleksibilnosti: zunanja številčna, notranja številčna, funkcionalna in plačna fleksibilnost, in naslednje opredelitve varnosti: varnost delovnega mesta, varnost zaposlitve/zaposljivosti, dohodkovna varnost in varnost usklajevanja poklicnih dejavnosti z drugimi dejavnostmi. V okviru razprav in iskanja rešitev se pogosto izpostavlja danski model, ki je največkrat izpostavljen model varne fleksibilnosti, čeprav se je pojem sredi devetdesetih let pojavil v povezavi z reformami trga dela na Nizozemskem. Ker bomo v nadaljevanju govorili o (ne)primerno-sti posnemanja danskega modela, ga na kratko tudi Članki IB revija 1/2007 UMAR 23 Shema 3: Zlati trikotnik danskega trga delovne sile ali varne fleksibilnosti Vir: Povzeto po OECD Employment Outlook 2004, (2004) str. 97, in Kanjuo Mrčela, Ignjatovič (2004), str. 243. predstavljamo. Danski model se največkrat predstavlja v obliki zlatega trikotnika trga dela (glej shemo 3). Danski zlati trikotnik trga dela sestavljajo: (i) prožna pravila o odpuščanju, (ii) sorazmerno radodaren sistem zavarovanja za primer brezposelnosti in (iii) aktivacijska aktivna politika zaposlovanja. Madsen (2002) posebnost danskega modela opisuje kot prevlado majhnih in srednjih podjetij, visoka nadomestila za brezposelne, družbo blaginje, ki jo podpirajo visoke stopnje zaposlenosti moških in žensk, razvit javni sistem izobraževanja in usposabljanja ter sistem industrijskih odnosov, kjer imajo socialni partnerji veliko vlogo (povzeto po Kanjuo Mrčela, Ignjatovič, 2004). Prožna pravila o odpuščanju na Danskem lahko prikažemo z indeksom zaposlitvene varnosti, ki znaša 1,8 (OECD, 2004), ki nakazuje precej skromno varovanje zaposlitve. Odpovedni roki so relativno kratki: za zaposlenega s 4 leti delovne dobe znašajo 3 mesece, za zaposlenega z 20 leti delovne dobe pa 4,25 mesecev. Zakonsko predpisane odpravnine na Danskem ne poznajo. Danska ima dobro razvit sistem spodbud za izobraževanje in usposabljanje zaposlenih in vseživljenjsko učenje6, ki pomembno prispeva k funkcionalni fleksibilnosti zaposlenih in s tem tudi fleksibilnosti trga dela. Prožna pravila v povezavi z visoko vključenostjo odraslih v izobraževanje in usposabljanje omogočajo zelo dinamičen trg dela, ki ga označuje velika mobilnost. Sistem zavarovanja za primer brezposelnosti je na Danskem prostovoljen in ima dolgo tradicijo, saj je bil prvi zakon o zavarovanju za primer brezposelnosti sprejet že leta 1907. Sistem je prostovoljen in je radodaren do brezposelnih. Radodarnost se kaže v možnem trajanju prejemanja nadomestila za brezposelnost, ki znaša kar 4 leta, in tudi v visokih nadomestitvenih stopnjah za zaposlene, ki preidejo v brezposelnost, saj so precej nad povprečjem držav OECD7 (glej izračune Carone in drugi, 2003). Danska aktivna politika trga dela je izrazito aktivacijsko usmerjena, saj ima vsaka brezposelna oseba pravico in obveznost do izobraževanja in usposabljanja ter ponovnega vključevanja v zaposlitev8. Uspešnost aktivne politike zaposlovanja je posledica zelo natančne ciljne določenosti glede delodajalcev in delojemalcev z močno decentralizacijo politike zaposlovanja in veliko vključenost socialnih partnerjev v njeno oblikovanje. Danska za politiko trga dela namenja veliko denarja: v letu 2004 so javni izdatki za politiko trga dela znašali 4,49 % BDP, od tega 1,83 % BDP za aktivne ukrepe (OECD, 2006). Danski trg dela je zelo dinamičen. V povprečju doživi brezposelnost okoli ena četrtina vseh zaposlenih. Stopnja brezposelnosti je v letu 2006 6 Na Danskem je kar 27,4 % odraslih v starosti med 25–64 let vključenih v izobraževanje in usposabljanje, kar je daleč največ v EU. 7 To velja za izračunane nadomestitvene stopnje za različne tipe družin in različne ravni plač. 8 Zaradi radodarnosti sistema zavarovanja za primer brezposelnosti se tudi na Danskem vse več govori o problemu premajhnih spodbud za delo. 24 UMAR IB revija 1/2007 Članki na Danskem znašala 3,9 %, stopnja dolgotrajne brezposelnosti je že nekaj let med najnižjimi v EU (v zadnjih petih letih se giblje okoli 1 %). Čeprav trg velja za dinamičnega in fleksibilnega je delež začasnih zaposlitev na Danskem sorazmerno nizek,9 precej bolj pa so razširjene delne zaposlitve,10 ki veljajo za t. i. »prijazno« obliko fleksibilnega zaposlovanja, saj posamezniku omogoča lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Zanimivo je, da na Danskem v času t. i. zaposlitvenega čudeža (zmanjšanje stopnje brezposelnosti z 12 % na začetku devetdesetih le na 4,3 % v letu 2000) ni prišlo do sprememb v varovanju zaposlitve, ampak se je predvsem povečevala aktivacijska usmerjenost politike zaposlovanja in se je zmanjševal možni čas trajanja nadomestila za brezposelnost, hkrati pa se je v obdobju od 1995–2005 podvojil delež odraslih, vključenih v izobraževanje in usposabljanje. Za danski uspeh je pomembna dolga tradicija kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga ter tradicionalna družbena odgovornost socialnih partnerjev. Za uspešnost delovanja in oblikovanje politike varne fleksibilnosti je zelo pomembno zaupanje med socialnimi partnerji, nekateri pa izrecno izpostavljajo tudi pomen vrednot. Algan in Cahuc (2006) na primer z ekonometrično analizo dokazujeta, da je za uspeh danskega modela varne fleksibilnosti ključna »zavest skupnosti«, ki je odraz kulture in tradicije, in jo merita z nagnjenostjo prebivalstva k goljufanju države in zlorabam socialnih pravic, ki je na Danskem izredno nizka. Za avtorja študije je pomanjkanje te »zavesti skupnosti« glavni razlog, da se danski model varne fleksibilnosti ne more prenesti v evropske celinske in sredozemske države, kamor bi lahko prištevali tudi Slovenijo. Ker se danski model varne fleksibilnosti pogosto postavlja za vzgled drugim državam EU pri iskanju ravnovesja med varnostjo in fleksibilnostjo, bomo v nadaljevanju skušali navesti nekaj dejstev, ki pomembno omejujejo možnosti za posnemanje danskega modela v Sloveniji. Začnimo z razliko v gospodarski razvitosti, ki lahko pomembno vpliva na razlike v obsegu sredstev, ki jih država nameni za politiko trga dela in socialno varnost prebivalcev. V letu 2005 je Danska dosegala 28600 bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca po kupni moči (PKM), kar jo je uvrščalo na 5 mesto po razvitosti v EU, Slovenija pa je dosegala le 19200 BDP na prebivalca po PKM. Danska za politiko trga dela namenja več kakor trikrat večji delež BDP kakor Slovenija.11 Danska namenja največji delež BDP v EU tudi za celotno socialno zaščito (30,7 % BDP v letu 2004), Slovenija pa precej manj (24,3 % BDP).12 Zgoraj predstavljena dejstva in podatki kažejo, da posnemanje celotnega danskega modela v Sloveniji in tudi drugih državah ni primerno. Ključne ovire za posnemanje celotnega danskega modela v drugih državah sta po našem mnenju predvsem: (i) razlike v kulturi in pomenu socialnega partnerstva in (ii) javnofinančne omejitve, (predvsem omejitev iz Pakta stabilnosti o javnofinančnem primanjkljaju, ki ne sme presegati 3 % BDP). Sklepne misli V slovenskih razpravah o f leksibilnosti se varovanju zaposlitve pogosto pripisuje prevelik možni vpliv na gibanja na trgu dela. Najpomembnejši dejavnik gibanj na trgu dela so zagotovo makroekonomska gibanja in samo zmanjšanje zaposlitve ne bo čez noč prineslo na tisoče novih delovnih mest. Vsekakor pa so za zaposlitveno intenzivnost gospodarske rasti, ki je bila v Sloveniji v obdobju od 1995–2005 nizka, pomembne reforme trga dela, ki po katalogu reform trga dela Evropske komisije (Arpaia in drugi, 2005) zajemajo ob spremembah glede varovanja zaposlitve še naslednja področja: (i) obdavčitev dela, (ii) zavarovanje za primer brezposelnost, (iii) aktivna politika zaposlovanja, (iv) pokojnine, (v) sistem pogajanj o plačah, (vi) organizacija delovnega časa, (vii) migracije. Iskanje ravnovesja med varnostjo in fleksibilnostjo na trgu dela je proces, v katerem mora vsaka država najti kombinacijo politik, ki spodbujajo fleksibilnost in zagotavljajo zadostno varnost. Zaradi razlik v kulturi, pomanjkanju tradicije socialnega dialoga zaupanja med socialnimi partnerji ter javno-finančnih omejitev je danski model vsekakor neprimerno v celoti prenašati v Slovenijo. Kakor smo prikazali v prejšnjem poglavju, Danska 9 V drugem četrtletju 2006 je delež začasnih zaposlitev na Danskem znašal 9,6 %, povprečje EU-25 pa je znašalo 14,9 %. 10 V drugem četrtletju 2006 je delež delnih zaposlitev na Danskem znašal 22,9 %, povprečje EU-15 pa je znašalo 20,3 % (podatek za EU-25 znaša 18,3 %). 11 V letu 2004 so javni izdatki za politiko trga dela na Danskem znašali 4,49 % BDP, od tega 1,83 % BDP za aktivne ukrepe (OECD, 2006). V Sloveniji je v letu 2005 država politiki trga dela namenjala 0,7 % BDP; od tega 0,34 % BDP za aktivne ukrepe. 12 Gre za podatke EUROSTAT-a po metodologiji ESPROS. Članki IB revija 1/2007 UMAR 25 bistveno več denarja kakor Slovenija namenja politiki zaposlovanja in socialni zaščiti. Ob cilju Vlade RS, da v prihodnjih letih zmanjša javno porabo in omejitve glede višine javnofinančnega primanjkljaja na ravni EU, je zato nerealno pričakovati, da bi Slovenija v prihodnjih letih močno povečala sredstva za aktivno politiko zaposlovanja. Celotnega modela varne fleksibilnosti zagotovo ni možno in smiselno prenašati v Slovenijo, smiselno pa se je zgledovati po določenih delih modela, ki lahko tudi v drugačnem družbenem okolju dajo pozitivne rezultate. Tako bi se Slovenija po Danski morala zgledovati po aktivacijski aktivni politiki zaposlovanja in njenemu velikemu poudarku na programih izobraževanja in usposabljanja brezposelnih, ki so ciljno usmerjeni za delodajalce in brezposelne osebe. Literatura: Algan,Y., Cahuc, P. (2006): Civic attitudes and the design of labour market institutions: Which countries can implement the danish Flexicurity model. IZA Discussion Papers No. 1928, Institute for the Study of Labor. Andersen.T.M. in Svarer, M. (2006). Flexicurity – the Danish Labour market model. Paper prepared for EPC Labour market working Group meeting. Draft. Arpaia, A. et al. (2005). Tracking labour market reforms in EU member states: an overwiev of reforms in 2004 based on LABREF data base. Europan Economy. Economic Paper, No, 239. Kajzer, A. (2005). Pojem fleksibilnosti trga dela in stanje na trgu dela v Sloveniji. Urad za makroekonomske analize in razvoj, Delovni zvezek št. 14, vol. XIV/2005. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. Kajzer in drugi (2006). Spremembe na trgu dela v Sloveniji v obdobju 1995–2005. Delovni zvezek št. 5, vol. XV/2005. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. Lazear (1990). Job security and employment. V : Weiss in Fishelton (G.(editors): Advences in the teory and measurement o f unemployment: London: Macmillan str. 245–267. Monastiriotis (2003): A Panel of regional indicators po labour market flexibility: the UK, 1979–1998. Royal Holloway college, university of London. Discusion paper series. 2003-1. Rantala, A.(2003): Labour market flexibility and policy coordination in a monetary union. Bank of Finland Disscusion Papers, 11, 2003. Pridobljeno 31. 1. 2007 na: http://www.bof.fi/eng/6_julkaisut/ Nickell (1997): Unemployment and labour market rigidities: Europe versus North America. Journal of Economic Perspective. Vol.11, No. 3, str. 55–74. Paas in drugi (2002): Labour flexibility and migration in the EU Eastward enlargement context: the case of Baltic states. Ezoneplus working paper No.11, September 2002. OECD(2006): OECD Employment outlook 2006, Paris: OECD. Siebert, H.(1997) Labour market rigidities: at the Root of Unemployment in Europe. Journal of Economic perspectives. Vol. 11, No. 3, str.37–54. Vodopivec, M. (2005). Analiza mobilnosti dela in fleksibilnost sistema plač. Zaključno poročilo o raziskovalnem projektu. Tipkopis. UMAR IB revija 1/2007 Članki UDK: 336.71 mag. Roman Živkovič* Endogenost optimalnega valutnega območja in Kenenov kriterij diverzifikacije Povzetek Raziskava daje nov vpogled na hipotezo o endogenosti optimalnega valutnega območja, ki sta jo leta 1996 vpeljala Frankel in Rose z domnevo, da je simetričnost poslovnih ciklov odvisna od trgovinske integracije, optimalno valutno območje pa je zato endogeno. Poleg učinka stopnje trgovinske intenzivnosti oz. odprtosti gospodarstev, ki sta ga sama vpeljala, in učinka simetrične strukture gospodarstev, ki ga je prav tako raziskovalo že vrsta avtorjev, se proučuje še neraziskani (ali vsaj slabo raziskani) učinek tretjega klasičnega kriterija optimalnega valutnega območja, Kenenov kriterij (1969) diverzifikacije gospodarstev, ki je konsistentno s Frankel-Rosovo domnevo lahko tudi endogen. Po Kenenu bodo imeli asimetrični sektorski šoki v zelo diverzificiranih gospodarstvih manjši učinek kakor Summary This article tries to give additional insights on the endogeneity hypothesis of optimum currency area criteria introduced by Frankel and Rose (1996). It investigates the effects of Kenen s (1969) criterion of diversification on business cycles synchronization for samples of industrial and transition countries over the periods 1991-1998 and 1995-2004. Following Kenen, higher v manj diverzificiranih, takšen učinek pa se bo zato kazal v večji simetričnosti poslovnih ciklov. Rezultati empiričnega testa na primeru razvitih držav ne potrjujejo teoretične domneve, saj kažejo, da diverzifikacija ob dominantnem učinku sektorskih šokov v strukturi poslovnih ciklov nima nobenega učinka na simetričnost le-teh. Še več, zdi se, da je povezava celo negativna. Po drugi strani ima diverzifikacija močnejši in pozitivni učinek ob dominantnem vplivu deželnih šokov, ki je značilen za tranzicijske države, to pa je tudi konsistentno s teoretično domnevo, ki napoveduje pozitivni učinek kakršne koli strukture trgovine. Raziskava se osredotoči tudi na proučevanje učinka intenzivnosti in strukture bilateralne trgovine ter vrste šokov na simetričnost poslovnih ciklov, pri čemer se diversified economies should lead to more coordinated business cycles because they would be more affected by symmetric industry-specific shocks. The results of the empirical analysis are quite paradoxical and do not support theoretical argument. They indicate that diversified economic structures are irrelevant in case when industry-specific shocks dominate business cycle synchroni- njihov vpliv testira tako na vzorcu razvitih držav kot tudi tranzicijskih. Tranzicijskim državam se poslovni cikli sinhronizirajo z državami članicami EMU z učinkom trgovinske intenzivnosti, medpanožne in diverzificirane trgovine, medtem ko se razvitim državam z znotraj-panožno trgovino. Dominanten učinek na simetričnost poslovnih ciklov v tranzicijskih državah imajo tako deželni šoki, v razvitih državah pa sektorski šoki. Protislovni rezultati imajo podporo v Kenenovi (2002) teoretični izpeljavi, namreč da je učinek trgovinske intenzivnosti (in morda tudi trgovinske strukture) na asimetričnost šokov odvisen od vrste šokov. Z vidika teorije o optimalnem valutnem območju to pomeni, da samo Mundellov kriterij simetrične strukture gospodarstev nevtralizira asimetrične sektorske šoke. specializacija, poslovni cikli, šoki, zation. Moreover, the evidence seems to suggest that the effect of diversification is negatively associated with the bilateral correlations of business cycles. On the contrary, the effect of diversification is positive and stronger in case when country-specific shocks are the dominant force in explaining business cycle synchronization. Ključne besede: optimalno valutno območje, trgovina, diverzifikacija, integracija ........................................................................................................................................................................................................................................................................................ * Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana Članki IB revija 1/2007 UMAR 27 The article also investigates the differences in the impact of the type of shocks and trade structure and trade intensity on business cycle correlation among industrial countries and among industrial-transition (the EMU and the CEEC-EU-8) country pairs. The results show that industry-specific shocks actually cause the convergence of business cycle among industrial countries, while for the transition countries country-specific shocks are more important in explaining business cycles synchronization. The results also suggest that in case of the industry-specific shocks domination, increased intra-industry trade actually induce higher business cycle correlation while in case when the country-specific shocks dominate business cycle synchronization, the trade intensity, inter-industry trade and diversified trade are the main determinant of the synchronicity of the business cycles correlation. These contradictory conclusions could support Kenen's (2000) hypothesis that the impact of trade integration (as well as the trade structure) on shocks synchronization depends on the type of shocks. And finally, from the view point of classic theory of OCA, only Mundell s (1961) criterion of similarity in production structures dilutes the asymmetric effects of industry-specific shocks. Key words: optimum currency area, trade, diversification, specialization, business cycles, shocks, integration ........................................................................................................................................................................................................................................................................................ JEL: F15, F14, E32 1. Uvod Kenen (1969) je v teorijo optimalnega valutnega območja (OCA) vpeljal kriterij proizvodne diverzifikacije, ki temelji na domnevi, da se bodo države z bolj diverzificirano strukturo proizvodnje redkeje soočale s spremembo pogojev menjave kakor države, ki proizvajajo v menjalnem sektorju z malo različnimi proizvodi oz. so zelo specializirane. Zato predpostavlja, da bodo imeli asimetrični sektorski šoki v zelo diverzificiranih gospodarstvih manjši učinek kakor v manj diverzificiranih. Frankel in Rose (1996) sta empirično ugotovila pozitivno povezavo med poslovnimi cikli in stopnjo intenzivnosti bilateralne trgovine ter domnevala, da se optimalno valutno območje oblikuje endogeno. Zaradi ekonomske in monetarne integracije se bodo sprožili endogeni procesi trgovinske integracije, ki bodo pozitivno vplivali na t. i. metakriterij optimalnega valutnega območja – simetričnost poslovnih ciklov. Intuitivno sta domnevala, da se bo zaradi zmanjšanja stroškov mednarodne menjave po vstopu v monetarno unijo povečala bilateralna trgovina med državami članicami. Ta učinek je lahko neposreden ali posreden, npr. zaradi odprave valutnega tveganja in stroškov zavarovanja pred tečajnim tveganjem, zmanjšanja stroškov informiranja, večje tran-sparentnosti in konkurenčnosti, odprave trgovinskih ovir ter zmanjšanja transportnih in transakcijskih stroškov. Še več, zaradi močnejšega zaupanja v stabilnost deviznega tečaja bo imela monetarna integracija večji učinek na zmanjšanje stroškov trgovine kakor enostavna uporaba fiksnega deviznega tečaja (McCallum, 1995). Torej, zaradi trgovinske integracije se bodo poslovni cikli med državami članicami sinhronizirali šele po vstopu v monetarno unijo, če niso bili sinhronizirani že pred tem. S takim analitičnim konceptom sta zavrgla vse prejšnje študije, saj so ocenjevale kriterije in pripravljenost držav za vstop v monetarno unijo na zgodovinskih podatkih, ti pa so po njunem prepričanju endogeni. Njuno hipotezo o endogenosti optimalnega valutnega območja je konsistentno dopolnil Rose (2000) in vrsta poznejših študij, ki so potrdile Frankel-Rosovo teoretično domnevo o endogenosti trgovinske integracije. Rezultati njegove študije so bili presenetljivi, saj je ugotovil, da ima monetarna integracija zelo velik vpliv na obseg bilateralne trgovine držav članic, ki naj bi se povečala za dobrih 200 %. Pozneje sta Rose in Stanley (2004) z metaanalizo, v katero sta vključila 34 študij, pokazala, da je povprečni učinek monetarne unije na obseg bilateralne trgovine držav članic med 30 in 90 %. Fidrmuc (2001) ter Gruben, Koo in Millis (2002) so izpopolnili Frankel-Rosov model tako, da so vanj vključili tudi spremenljivko za merjenje znotrajpanožne trgovine. Fidrmuc je ugotovil, da je za simetričnost poslovnih ciklov pomembnejši učinek znotrajpanožne trgovine, manj pomemben pa učinek intenzivnosti bilateralne trgovine. Podobno je pri Grubnu et al.: v njihovem modelu je simetričnost poslovnih ciklov odvisna od intenzivnosti znotrajpanožne trgovine, ne pa od intenzivnosti medpanožne trgovine oz. učinka specializacije. Namen raziskave je empirično testirati povezavo med diverzifikacijo gospodarstva, ki je lahko tudi endogena, in korelacijo poslovnih ciklov, hkrati pa vsebinsko izpopolniti hipotezo o endogenosti optimalnega valutnega območja. Drugi pomembni 28 UMAR IB revija 1/2007 Članki motiv raziskave je osredotočen na proučevanje učinka intenzivnosti in strukture bilateralne trgovine ter vrste šokov na simetričnost poslovnih ciklov na vzorcu razvitih in tranzicijskih držav. Učinek diverzifikacije se testira v razširjenjem modelu Fidrmuca in Grubna et al., v katerega je ustrezna spremenljivka vključena dodatno. Rezultati empiričnega testa ne potrjujejo teoretične predpostavke, saj kažejo, da ima diverzifikacija gospodarstva pozitiven učinek na simetričnost poslovnih ciklov le v primeru, ko imajo dominanten učinek deželni šoki, medtem ko v primeru dominantnega učinka sektorskih šokov nima nobenega učinka. Še več, zdi se, da je v slednjem primeru celo negativna. Ker nam teorija razloži, da je učinek diverzifikacije pozitivno povezan s simetričnimi sektorskimi šoki, je njen empirični učinek nedvomno paradoksalen. Rezultati prav tako razložijo, da imajo dominanten učinek na simetričnost poslovnih ciklov v tranzicijskih državah deželni, v razvitih državah pa sektorski šoki. Tako za prvo skupino držav velja, da se njihovi poslovni cikli sinhronizirajo z državami članicami EMU z učinkom trgovinske intenzivnosti, medpanožne in diverzificirane trgovine, medtem ko se razvitim državam z znotrajpanožno trgovino. Drugo poglavje proučuje teoretične povezave med klasičnimi kriteriji teorije o optimalnem valutnem območju in simetričnostjo poslovnih ciklov. V tretjem poglavju so predstavljene teoretične in empirične povezave med simetričnostjo poslovnih ciklov in trgovinsko integracijo ter specializacijo, prav tako se proučuje vloga sektorskih in deželnih šokov. V četrtem poglavju je opisana empirična metodologija, v petem poglavju rezultati, šesto poglavje pa zaokrožuje študijo z ustreznim sklepom. 2. Mundell, McKinnon in Kenen ter simetričnost poslovnih ciklov V sedemdesetih letih je bil v teorijo OCA vpeljan nov koncept raziskovanja optimalnega valutnega območja, ki je imel izhodišče v t. i. metakriteriju oz. ravni simetričnosti šokov med posameznimi članicami monetarne unije. Takšen teoretični koncept omogoča, da se različni učinki posameznih kriterijev optimalnega valutnega območja združujejo v enega (Mongelli, 2002).1 Hipoteza razloži, da če so šoki in hitrost ekonomskega prilagajanja (vključno z ekonomsko politiko) med državami članicami valutnega območja simetrični, bo imela vsaka od njih nižje stroške zaradi izgube svoje tečajne in monetarne politike, zato pa večjo korist od prevzema skupne valute. In naprej, če je nestanovitnost dohodka države odvisna od eksogenih šokov in če bodo države izpostavljene bolj simetričnim šokom, tudi velja, da bodo imele bolj simetrične poslovne cikle. Torej velja, da samo države, ki imajo simetrične poslovne cikle z drugimi državami članicami valutnega območja, imajo neto koristi od monetarne integracije, ker se stroški izgube tečajne in monetarne politike povečujejo z večjo stopnjo asimetričnosti šokov in poslovnih ciklov. V nadaljevanju bomo ugotovili, da so zaključki iz sedemdesetih let natanko tisto, kar je pojasnjeno že vsaj od Mundella (1961), ki je predstavil model, pri katerem eksogeni šoki predstavljajo »zrcalno« (angl. mirror image) asimetričnost (Kenen, 2002). Zato se je za razumevanje vloge simetričnosti šokov oz. poslovnih ciklov, trgovinske integracije in trgovinske strukture treba vrniti k Mundellu. V članku je raziskoval, v kakšnih okoliščinah je režim fleksibilnega deviznega tečaja učinkovit oz. kdaj je za posamezne države primernejši režim fiksnega deviznega tečaja. Ugotovil je, da so problem v monetarni uniji asimetrični šoki, saj država za njihovo absorbcijo nima več na voljo tečajne politike. Pri na primer predpostavljenih dveh državah (oz. ekonomskih prostorih ali regijah) in dveh proizvodih se bo učinek asimetričnega šoka pokazal v presežnem povpraševanju po proizvodih iz prve države in presežni ponudbi proizvodov iz druge.2 Povpraševanje iz druge države se prenese v prvo, kar pomeni, da se v drugi državi povečajo pritiski na brezposelnost, v prvi pa inflacijski pritiski. Cena proizvoda iz prve države bo zrasla, iz druge pa padla. Pogoji menjave se bodo spremenili in državi ne bosta več v zunanjem ravnotežju. Na tem mestu pride Mundell do osrednjega problema, in sicer kako naj državi absorbirata asimetrične šoke, če obe uporabljata režim fiksnega deviznega tečaja. Meni, da naj bi posamezno optimalno valutno območje (in tako režim fiksnega deviznega tečaja) obsegal le tisti ekonomski prostor, za katerega veljajo enake strukturne gospodarske značilnosti, ker je le v tem primeru mogoče pričakovati simetrične sektorske šoke. Z drugimi besedami, večja ko bo stopnja 1 Mogoče so tudi izjeme, ki izključujejo simetričnost šokov kot nujno merilo za uspešno monetarno integracijo. Npr. Mundell (1973) trdi, da so države članice monetarne unije lahko izpostavljene asimetričnim šokom tudi v primeru, če so njihovi finančni trgi dovolj integrirani, ker diverzifikacija premoženja deluje kot instrument za zavarovanje pred asimetričnimi šoki. 2 Poleg tega da je Mundell predpostavil dva sektorja, omeni, da asimetrični šok izhaja iz povečane sektorske produktivnosti. Nedvomno opisuje medpanožno trgovino in učinek sektorskih šokov. Članki IB revija 1/2007 UMAR 29 simetričnosti strukture gospodarstev, bolj simetrični bodo sektorski šoki med državami in tako poslovni cikli. Če so sektorski šoki simetrični (vključno z usklajeno ekonomsko politiko) v vseh članicah monetarne unije, se vloga tečajne in monetarne politike zmanjša, neto koristi od vključitve v tako unijo pa bodo večje. Poleg simetrične strukture gospodarstev je Mundell predlagal še en kriterij, ki lahko nevtralizira asimetrične sektorske šoke, in sicer mobilnost dela. Zato je velikost optimalnega valutnega območja opredelil širše z mobilnostjo dela, ki je določena z visoko mobilnostjo znotraj območja z enako valuto in nizko mobilnostjo med valutnimi območji. Optimalno valutno območje tako lahko vključuje več ekonomskih prostorov, vendar pa mora biti med njimi visoka mobilnost dela. Podobno kakor Mundell tudi McKinnon (1963) proučuje, v kakšnih razmerah je režim fiksnega deviznega tečaja primernejši za posamezne države. Ugotovi, da je za bolj odprta gospodarstva primernejši režim fiksnega deviznega tečaja, ker ima njegova nestanovitnost velik vpliv na nestanovitnost domačih cen. V odprtem gospodarstvu je manj vzdržna keynesijanska predpostavka o lepljivih domačih cenah in plačah, prav tako je manjši učinek »denarne iluzije«. Devalvacija ali depreciacija deviznega tečaja bo imela hitrejši in večji učinek na domače cene, leto pa bo imelo za posledico, da se bo zaradi zmanjšanja realnih plač okrepil pritisk na nominalne plače, ki bo nevtraliziral učinek devalvacije ali depreciacije na realni devizni tečaj. Fleksibilni devizni tečaj je zato v bolj odprtih gospodarstvih manj učinkovit instrument za doseganje zunanjega ravnotežja, poleg tega ima večji negativni učinek na stabilnost domačih cen. Ker je nominalni devizni tečaj neučinkovit instrument za nevtralizacijo sektorskih šokov, sta fiskalna in monetarna politika primernejša instrumenta za doseganje zunanjetrgovinskega ravnotežja. Pričakuje se, da bodo zaradi manjše nestanovitnosti deviznega tečaja bolj odprta gospodarstva izpostavljena bolj simetričnim sektorskim šokom. Frankel in Rose (1996) sta zato postavila hipotezo, da se stopnja integracije med posameznimi državami članicami denarnega območja ne sme proučevati neodvisno od korelacije poslovnih ciklov, saj je ta odvisna od trgovinske integracije. Ker bo ta večja, bodo sektorski šoki bolj simetrični, prav tako pa poslovni cikli.3 Z vidika teorije OCA to pomeni, da so države, ki so trgovinsko bolj povezane, primernejše za vključitev v monetarno unijo, ker bodo stroški izgube tečajne politike manjši. Mundellovo hipotezo o eksogenih asimetričnih sektorskih šokih in učinkovitosti raznih režimov deviznih tečajev v različnih gospodarstvih je vsebinsko dopolnil tudi Kenen (1969), ki trdi, da bodo asimetrični šoki v zelo diverzificiranih gospodarstvih imeli manjši učinek kakor v manj diverzificiranih. Hipoteza se opira na domnevo, da ima država z zelo diverzificirano strukturo gospodarstva tudi zelo diverzificirano strukturo izvoza, vsaka panoga, ki je sestavni del celotnega izvoza, pa je lahko predmet zunanjega šoka bodisi zaradi spremembe tehnologije bodisi zaradi spremembe povpraševanja. Če so ti zunanji šoki med sabo neodvisni, naj bi deloval zakon velikih števil, ki predpostavlja, da se negativni šoki v nekaterih panogah nevtralizirajo s pozitivnimi v drugih panogah, torej se skupni učinek zunanjega šoka zmanjša. Z vidika zunanjega ravnotežja to pomeni, da bo imela država z zelo diverzificirano strukturo proizvodnje oz. izvoza manjšo potrebo po spreminjanju pogojev menjave kakor države s specializirano strukturo gospodarstva in izvoza. Še več, diverzifikacija prav tako zmanjšuje nestanovitnost realnega deviznega tečaja, ki je potrebna za nevtralizacijo sektorskih šokov. Velja enaka izpeljava kakor v prejšnjih dveh primerih. Če je diverzifikacija preizkus, ki meri, kako je država izpostavljena nestanovitnosti sektorskih šokov (Kenen, 2002) oz. dohodka, tudi velja, da bodo imela manj diverzificirana gospodarstva bolj asimetrične poslovne cikle. Bolj diverzificarana gospodarstva bodo zato izpostavljena bolj simetričnim sektorskim šokom in bodo imela bolj simetrične poslovne cikle. Z vidika teorije OCA to pomeni, da je poleg kriterijev, po katerih imajo države bolj odprta in strukturno simetrična gospodarstva, pomembno, da so tudi bolj diverzificirana. Države bodo imele manjše stroške zaradi izgube nacionalne tečajne politike in zato večje neto koristi od monetarne integracije. Frankel in Rose (1996) sta sklenila svojo hipotezo z naslednjim vprašanjem: Ali se lahko stopnja integracije med posameznimi državami članicami denarnega območja proučuje neodvisno od simetričnosti poslovnih ciklov? Nedvomno ne, ker je ta simetričnost odvisna od stopnje trgovinske integracije oz., natančneje, trgovinske intenzivnosti (odprtosti). Toda, zakaj ne bi smeli trditi, da je simetričnost poslovnih ciklov odvisna tudi od simetrične strukture trgovine oz. znotrajpanožne 3 Z njuno hipotezo se strinja tudi McKinnon (2004), ki meni, da bi moral že McKinnon (1963) izpeljati Frankel-Rosovo povezavo, da imajo bolj odprta gospodarstva manj asimetrične poslovne cikle, ki jih determinirajo povpraševalni (oz. sektorski) šoki. UMAR IB revija 1/2007 Članki trgovine in diverzificirane trgovine? In še, zakaj je trgovina tako pomembna? Nekatere države imajo lahko zelo diverzificirano in simetrično strukturo gospodarstva, vendar zelo specializirano trgovino.4 Vseeno, pokazali smo, da se z vidika klasične teorije OCA asimetrični šoki lahko prenašajo le skozi trgovinski kanal. Samo v tem primeru imajo učinek na zunanje ravnotežje in pogoje menjave. Hkrati je treba nujno dodati, da bodo šoki bolj vplivali na notranje ravnotežje v tistih gospodarstvih, ki so bolj odprta. 3. Trgovina, specializacija, sektorski in deželni šoki ter simetričnost poslovnih ciklov Po Kenenovi hipotezi se lahko predpostavi, da ima diverzifikacija pozitivni učinek na simetričnost poslovnih ciklov, ker zmanjšuje negativni učinek asimetričnih sektorskih šokov. Bolj diverzificirana gospodarstva bodo imela bolj simetrične poslovne cikle ravno zato, ker bodo izpostavljena bolj simetričnim sektorskim šokom. Po drugi strani bodo imeli sektorski šoki asimetrični učinek v primeru specializacije gospodarstev, ker je večina bilateralne trgovine medpanožna. In še, domneva o endogenosti diverzifikacije ima v teoriji dve nasprotni izpeljavi. Prvi pogled izhaja iz Riccijevega modela (1995), ki napoveduje endogenost diverzifikacije, drugi pa iz nove ekonomske geografije in Krugmanove hipoteze (1991), ki napoveduje endogenost specializacije. Po Ricciju se bodo gospodarstva po oblikovanju monetarne unije diverzificirala, po Krugmanu pa specializirala. Učinek trgovinske integracije na simetričnost poslovnih ciklov prav tako ni nedvoumen (Frankel, Rose, 1996). Klasična teorija napoveduje specializacijo in negativni učinek sektorskih šokov, vendar pa je učinek določen z vrsto trgovinske integracije. Če prevladuje intenzivnost med-panožne trgovine v strukturi rasti bilateralne trgovine, se bo v državah razvila različna struktura gospodarstva, torej bodo imeli sektorski šoki negativni učinek na simetričnost poslovnih ciklov. V nasprotnem, če ima dominanten vpliv intenzivnost znotrajpanožne trgovine, učinek specializacije na korelacijo poslovnih ciklov ni nedvoumen, ker lahko poteka predvsem vertikalna specializacija znotraj panoge. Po drugi strani, če imajo v strukturi poslovnih ciklov dominanten učinek deželni šoki, bo imela trgovinska intenzivnost pozitivni učinek na simetričnost teh ciklov ne glede na strukturo trgovine. Relativna varianca sektorskih in deželnih šokov bo determinirala neto učinek zgoraj opisanih dejavnikov, ki skupaj vplivajo na simetričnost poslovnih ciklov. Če bodo v poslovnih ciklih prevladovali deželni šoki, bo imela intenzivnost bilateralne trgovine pozitivni učinek na simetričnost, če pa bodo imeli dominantno vlogo sektorski šoki, bo pomemben predvsem učinek intenzivnosti znotrajpanožne trgovine. Vrsta empiričnih študij se je osredotočila na raziskovanje interakcij med trgovino in/ali specializacijo in simetričnostjo poslovnih ciklov. Krugman (1993) je v svoji študiji ugotovil, da so razvite države v Evropi manj specializirane kakor regije v ZDA, zato naj bi bile tudi manj izpostavljene asimetričnim sektorskim šokom. Vendar je Peri (1998) njegove rezultate zavrnil zaradi metodološke napake, ker je primerjal rezultate iz različnih obdobij: za države članice EU je uporabil podatke iz leta 1985, za regije ZDA pa iz leta 1977. Primerjava naj bi bila neustrezna, ker po Kimu (1995) v regijah ZDA od konca druge svetovne vojne potekata decentralizacija in diverzifikacija gospodarstva, Peri pa je ugotovil, da se stopnja specializacije v Evropi ni spremenila že od sredine sedemdesetih let. Iz skupnih podatkov iz leta 1986 razbere približno enako stopnjo v državah EU in v regijah ZDA. Clark in Wincoop (1999) trdita ravno nasprotno kakor Krugman, in sicer da imajo razvite države v Evropi večjo stopnjo specializacije kakor regije v ZDA. Ugotovita, da je med slednjimi večja simetričnost poslovnih ciklov kakor med državami članicah EU, to pa naj bi bila posledica t. i. učinka državnih mej (angl. border effect). Ta učinek nastane z intenzivnostjo bilateralne trgovine in stopnjo specializacije gospodarstev, medtem ko stopnja koordinacije monetarne in fiskalne politike nima nobenega vpliva. Imbs (2001) je raziskoval učinek intenzivnosti bilateralne trgovine in stopnje specializacije (asimetrične strukture gospodarstev) na korelacijo poslovnih ciklov, pozneje (Imbs, 2004) pa je vključil v raziskavo še stopnjo finančne integracije. Ugotovil je, da ima specializacija negativni učinek na simetričnost poslovnih ciklov (enako tudi Kalemli-Ozcan, Sorensen in Yosha, 2001), intenzivnost bilateralne trgovine pa pozitivnega, a je izključno odvisen od intenzivnosti znotraj-panožne trgovine. Baxter in Kouparitsas (2004) sta delala analizo robustnosti za povezave med 4 Deloma je problematičen le McKinnonov kriterij, saj je pri visoki trgovinski odprtosti in majhnem menjalnem sektorju njegova domneva nevzdržna. Vendar za skrajno odprta gospodarstva velja tudi nasprotno, saj imata lahko državi razmeroma velik menjalni sektor (delež bilateralne trgovine v BDP), toda majhen delež bilateralne trgovine v totalni trgovini. Članki IB revija 1/2007 UMAR 31 simetričnostjo poslovnih ciklov in izbranimi ekonomskimi spremenljivkami. Njuni rezultati so prav tako potrdili pozitivni učinek trgovinske intenzivnosti na simetričnost poslovnih ciklov, ne pa pozitivne povezave med stopnjo simetričnosti strukture gospodarstva (in trgovine) in simetričnostjo poslovnih ciklov. Calderon, Chong in Stein (2002) so merili učinek intenzivnosti trgovine in specializacije na simetričnost poslovnih ciklov na vzorcu razvitih držav in držav v razvoju. Njihovi rezultati potrjujejo pozitivni učinek trgovinske intenzivnosti, hkrati pa ugotovijo negativno povezavo med stopnjo specializacije in simetričnostjo poslovnih ciklov ter da je učinek trgovinske integracije na simetričnost poslovnih ciklov večji med razvitimi državami in tistimi, ki imajo bolj simetrično strukturo gospodarstva. Podobno raziskavo je delala Traistaru (2004), zanimiva pa je predvsem zato, ker je interakcijo med intenzivnostjo trgovine, specializacijo in simetričnostjo poslovnih ciklov preučevala na vzorcu držav, ki vključuje deset držav članic EMU in osem tranzicijskih držav, novih članic EU. Ugotovila je pozitivni učinek intenzivnosti trgovine in negativni učinek stopnje specializacije na korelacijo poslovnih ciklov. Fontagne in Freudenberg (1999) sta v svoji raziskavi razdelila trgovino na tri vrste: na medpanožno ter na horizontalno (različice enakega proizvoda) in vertikalno znotrajpanožno trgovino (razlike v kakovosti proizvodov). Tako sta merila učinek nestanovitnosti deviznega tečaja na posamezne vrste trgovine, pri čemer sta za vzorec vzela razvite države članice EU. Ugotovila sta, da se s trgovinsko integracijo zmanjšuje medpanožna in hkrati raste znotrajpanožna trgovina. Skupni učinek na simetričnost poslovnih ciklov bo zato odvisen od prevladujočega učinka posamezne vrste znotrajpanožne trgovine. Če ima dominanten učinek intenzivnost horizontalne znotrajpanožne trgovine, bo pozitiven, če pa ima intenzivnost vertikalne znotrajpanožne trgovine, bo skupni učinek zaradi specializacije gospodarstva na kakovostni ravni negotov. Garnier (2005) je prišel do nasprotnih rezultatov in pokazal, da je simetričnost poslovnih ciklov bolj odvisna od vertikalne kakor od horizontalne znotrajpanožne trgovine. Bayoumi in Prasad (1997) sta ugotovila, da imajo regije v ZDA in države v Evropi v poslovnih ciklih podobno strukturo šokov, sektorski šoki pa dominanten učinek. Deželni šoki imajo v ZDA pomemben učinek na nemenjalni sektor, medtem ko imajo v Evropi predvsem na menjalni sektor, oba učinka pa naj bi bila posledica večje (manjše) mobilnosti delovne sile v ZDA (Evropi). Funke, Hall in Ruhwedel (1999) so dobili podobne rezultate in trdijo, da imajo v državah članicah OECD dominanten učinek na poslovne cikle ravno deželni šoki, njihov učinek pa se je v obdobju 1971–1993 stalno zmanjševal. Večina empiričnih študij poroča, da je večja trgovinska intenzivnost in bolj simetrična struktura gospodarstev povezana z bolj simetričnimi poslovnimi cikli. Nasprotno pa Kenen (2002) na keynesijanskem modelu pokaže, da lahko korelacija med poslovnimi cikli raste z večjo trgovinsko intenzivnostjo, vendar pa ne nujno zaradi večje simetričnosti šokov. Sklepa, da je učinek trgovinske intenzivnosti na asimetričnost šokov odvisen od vrste šokov.5 Njegovo teoretično izpeljavo empirično potrdijo npr. Kose, Prasad in Terrones (2003), ki odkrijejo negativno in šibko povezavo med trgovinsko intenzivnostjo in simetričnostjo poslovnih ciklov. Podobno ugotovi tudi Fidrmuc (2001), ki razloži, da je učinek znotrajpanožne trgovine bolj pomemben od trgovinske intenzivnosti. Gruben et al. (2002) prav tako potrdijo pozitivno povezavo med znotrajpanožno trgovino in simetričnostjo poslovnih ciklov, medtem ko medpanožna trgovina oz. specializacija v njihovem modelu nima nobenega učinka. 4. Ekonometrična metodologija Kenen (1969) trdi, da bodo imeli asimetrični sektorski šoki v zelo diverzificiranih gospodarstvih manjši učinek kakor v manj diverzificiranih. Če ima diverzificirano gospodarstvo tudi diver-zificirano strukturo izvoza, naj bi deloval zakon velikih števil, namreč da se negativni šoki v panogi nevtralizirajo s pozitivnimi v drugih panogah, kar pomeni, da se skupni učinek zunanjega šoka zmanjša in tako nestanovitnost izvoza. Kako naj se torej meri diverzifikacija? Kenen predvideva premosorazmerno povezavo med stopnjo diverzifikacije proizvodnje in izvoza, vendar je bila McKinnonova (1969) in Melitzeva (1995) kritika osredotočena ravno na to povezavo. Prvi trdi, da naj bi imela bolj diverzificirana gospodarstva manjši menjalni sektor in zato manj diverzificiran izvoz, drugi pa, da so bolj specializirana gospodarstva bolj odprta, kar pomeni, da imajo tudi bolj diverzificirano strukturo uvoza, z njim pa celotno trgovino. Tretji argument pravi (glej poglavje 2), da se asimetrični šoki lahko prenašajo le skozi trgovinski kanal, ki ima naprej učinek na 5 Med drugim pokaže, da imajo deželni potrošniški (angl. expenditure) šoki pozitivni učinek na simetričnost poslovnih ciklov. 32 UMAR IB revija 1/2007 Članki zunanje ravnotežje in pogoje menjave. Na osnovi opisanih argumentov je zato smiselno, da se stopnja diverzifikacije gospodarstva meri po totalni bilateralni trgovini, izvozu in uvozu, in sicer s Herfindahlovem indeksom in indeksom razpona. S tako specificirano spremenljivko se raziskava bistveno razlikuje od preostalih študij, ki proučujejo vzročno zvezo med simetričnostjo poslovnih ciklov in stopnjo specializacije, ker indeks le-te merijo po simetričnosti strukture gospodarstev. Takšen postopek meritev se oddaljuje od Kenenove predpostavljene diverzifikacije, saj imata lahko hipotetično dve gospodarstvi visoko stopnjo diverzifikacije tudi, če poteka med njima trgovina le v enem sektorju (znotrajpanožna trgovina) oz. je njuno gospodarstvo sestavljeno le iz enega sektorja. Poleg tega, izhajajoč z vidika teorije optimalnega valutnega območja, kriterij simetričnosti strukture gospodarstev izvorno ni Kenenovo, temveč ga je vpeljal že Mundell, ko je v ožjem pomenu določil velikost optimalnega valutnega območja z velikostjo ekonomskega prostora. 4. a Empirična modela Hipoteza o endogenosti simetričnosti poslovnih ciklov oz. optimalnega valutnega območja se najprej testira na naslednjem modelu: (1) Cor (Ay ,Ay) = ce+B*ln(TIi,)+yIITi, +cp»DIVj+ s Cor (Ayi ,Ayj) - bilateralna korelacija poslovnih ciklov TI - intenzivnost totalne bilateralne trgovine DIVi,j - diverzifikacija totalne bilateralne trgovine IIT - indeks znotrajpanožne bilateralne trgovine Glede na domnevo OCA, da se asimetrični šoki lahko prenašajo le skozi trgovinski kanal, ki ima naprej učinek na zunanje ravnotežje in pogoje menjave, so vse spremenljivke izpeljane iz trgovine. Vendar, ideja za to izpeljavo tudi predpostavlja, da je struktura in odprtost trgovine premo-sorazmerno povezana s strukturo in odprtostjo gospodarstva. Teorija napoveduje pozitivni predznak za koeficient y, ker sta znotrajpanožna trgovina in stopnja simetričnosti strukture gospodarstev (trgovine) pozitivno povezani. Večja stopnja intenzivnosti znotrajpanožne trgovine ima večji učinek na simetričnost sektorskih, pa tudi deželnih šokov v strukturi poslovnih ciklov. Frankel-Rosova hipoteza o endogenosti teorije optimalnega valutnega območja bo potrjena, če bo predznak koeficienta p pozitiven in bo imela intenzivnost bilateralne trgovine pozitivni učinek na korelacijo poslovnih ciklov. Če bo koeficient ji negativen, pa bo učinek specializacije, induciran z intenzivnostjo trgovine, negativno vplival na korelacijo poslovnih ciklov. Prišlo bo do posrednega učinka specializacije in transmisijskih učinkov asimetričnih sektorskih šokov. Po Kenenovi domnevi se pričakuje pozitivni predznak za koeficient ep, kar pomeni, da se bodo pozitivni in negativni sektorski šoki med seboj nevtralizirali, ta učinek pa bo sinhroniziral poslovne cikle. Intuitivno, ker imajo deželni šoki pozitivni učinek na simetričnost poslovnih ciklov ne glede na strukturo trgovine, bo imela diverzifikacija pozitivni učinek tudi pri dominantnem učinku deželnih šokov. Dominanten učinek šokov v strukturi poslovnih ciklov se bo ugotavljal takole: če bo koeficient ji negativen, imajo dominanten učinek sektorski šoki, ker je intenzivnost bilateralne trgovine pozitivno povezana z učinkom specializacije; če pa bo pozitiven, se domneva, da bodo imeli dominanten učinek deželni šoki, ker je simetričnost le-teh pozitivno povezana z intenzivnostjo trgovinske integracije. Dominanten učinek sektorskih šokov je lahko pozitivno povezan z intenzivnostjo bilateralne trgovine. Torej, če sta oba koeficienta pozitivna, se lahko le domneva, kateri šoki imajo dominanten učinek. Drugi model, na katerem se testira hipoteza o endogenosti optimalnega valutnega območja, je zapisan v naslednji obliki: (2) Cor (Ay ,Ay)=a+ B*IntraTradei,j+B> ^i ^j '1 '2 InterTrade +(p»DIV + s (3) IntraTradeij = ln IITij.TI 100 i, j (4) InterTradei j = ln IITi i, j 100 TI i, j pri čemer so vse oznake definirane enako kakor v enačbi (1), IntraTradei,j opredeljuje intenzivnost znotrajpanožne bilateralne trgovine, InterTrade pa i,j intenzivnost bilateralne medpanožne trgovine. Teorija napoveduje pozitivni predznak za koeficient fi , ker je intenzivnost znotrajpanožne bilateralne trgovine pozitivno povezana s stopnjo simetričnosti strukture gospodarstev, predznak koeficienta P2 pa je odvisen od relativne variance sektorskih in deželnih šokov v strukturi poslovnih ciklov. Če bodo imeli dominanten učinek deželni šoki, bo koeficient P2 pozitiven, če pa sektorski šoki, bo koeficient P2 negativen. V prvem primeru je to posledica pozitivne povezave med simetričnostjo deželnih šokov in intenzivnostjo medpanožne trgovine oz. asimetrične strukture gospodarstev, v drugem primeru pa zaradi negativne Članki IB revija 1/2007 UMAR 33 povezave med sektorskimi šoki in asimetrično strukturo gospodarstev. Za koeficient ep se spet pričakuje pozitivni predznak, kar pomeni, da se bodo zaradi nevtralizacije pozitivnih in negativnih sektorskih šokov sinhronizirali poslovni cikli. 4. b Specifikacija spremenljivk Spremenljivka za intenzivnost bilateralne trgovine je izpeljana po enaki metodologiji, kakršno sta predlagala Frankel in Rose: (5) TIi ,j= X,j +M i, j Xi+Mi+Xj+Mj X j - celoten izvoz države i v državo j v analiziranem obdobju M j - celoten uvoz države i iz države j v analiziranem obdobju X , X - celoten izvoz iz države i oz. j v analiziranem obdobju M , Mj - celoten uvoz v državo i oz. j v analiziranem obdobju6 Spremenljivka za indeks znotrajpanožne trgovine oz. simetričnosti trgovinske strukture je specificirana z Grubel-Lloydovim indeksom: (6) IITi,j = r TXi , j -M i, j IX i , j + M i , j) k • 100 pri čemer Xi , j pomeni celotni izvoz sektorja k države i v državo j, Mi , j pa pomeni celoten uvoz sektorja k države i iz države j. Sektor k je dezagregiran na raven trimestne podskupine proizvodov, ki so klasificirani po metodologiji SITC7. Večji indeks pomeni večjo intenzivnost bilateralne znotraj-panožne trgovine in večjo stopnjo simetričnosti strukture dveh gospodarstev. Spremenljivka za diverzifikacijo trgovine je določena po metodologiji Mednarodnega trgovinskega centra (International Trade Centre UNCTAD/WTO) tako, da je kazalnik za merjenje diverzifikacije izvoza prirejen za merjenje diverzifikacije bilateralne trgovine. Indeks je tako sestavljen iz dveh indeksov - Herfindahlovega indeksa in indeksa razpona (angl. spread index). Herfindahlov indeks je definiran takole: (7) H,j =L pri čemer vse oznake pomenijo enako kakor v predhodni enačbi (6). Herfindahlov indeks kaže teoretično število sektorjev, v katerih je koncentracija trgovine enaka, vendar pa nič ne pove, kakšna je trgovina v preostalih sektorjih. Zato je treba skonstruirati dodaten indeks, indeks razpona, ki meri razpršitev med največjo in najmanjšo vrednostjo trgovine v sektorjih k. Definiran je s standardno napako: (8) Sij = STDEVi, j (9) STDEVi , j = \ lfX i ,j+Mi , j)-fX i ,j+Mi , j )2 k -1 Oba indeksa sta ponderirana z enako težo pomembnosti: (10) DIVij = 1 0,5-Hi , j+0,5-S i, j Gospodarska dejavnost je specificirana z realnim BDP in indeksom obsega industrijske proizvodnje. Realni BDP je izračunan po tržnih cenah in preračunan na raven cen iz leta 1995, indeks obsega industrijske proizvodnje (vključuje dejavnosti C, D in E po klasifikaciji NACE) pa je preračunan na bazno leto 2000 (= 100). Za oba kazalnika so uporabljeni kvartalni in desezonizirani podatki, vsi podatki pa so tudi logaritmirani. Ker ni soglasja o najboljši metodi, sem s tako pripravljenimi podatki izračunaval poslovne cikle z dvema različnima metodama, ki podatke filtrirala v stacionarno časovno vrsto: z navadno metodo letne stopnje rasti (angl. fourth-differencing) in z metodo Hodric-Prescottovega filtra (z lambdo 1600).8 i, j ,t . Rezultati s tako definirano spremenljivko 6 Spremenljivka je lahko specificirana tudi takole: ostajajo nespremenjeni. 7 Ker so proizvodi klasificirani po metodologiji SITC, v raziskavo niso vključene storitve. 8 Za testiranje hipoteze o normalni porazdelitvi posameznih spremenljivk je uporabljen Jarque-Berajev test. Ničelna hipoteza o normalni porazdelitvi je zavrnjena pri petodstotni stopnji značilnosti. Zaradi izpolnjevanja tega merila so iz posameznih vzorcev naknadno izključeni posamezni pari držav. UMAR IB revija 1/2007 Članki 4. c Senzitivna analiza Specifikacija obeh modelov je lahko neustrezna, ker so lahko trgovinske spremenljivke endogene. Namreč, države pogosto oblikujejo svojo monetarno in tečajno politiko nasproti najpomembnejšim trgovinskim partnerkam, taka politika pa ima lahko nasproten učinek, pri katerem bo intenzivnost ali struktura bilateralne trgovine le učinek in ne vzrok korelacije poslovnih ciklov. Pozitivna povezava med intenzivnostjo bilateralne trgovine ali trgovinsko strukturo in korelacijo poslovnih ciklov ne bo rezultat strukturnih gospodarskih značilnosti posameznih držav, ki so navadno povezana z nestanovitnostjo deviznega tečaja, temveč le posledica učinka endogenosti kriterijev OCA, ekonomske in/ali monetarne integracije. Za nevtralizacijo tega učinka je treba trgovinske spremenljivke instrumentalizirati z eksogenimi spremenljivkami. Frankel in Rose sta predvidela, da se z vključitvijo gravitacijskih spremenljivk v model izniči medsebojni vpliv monetarne in trgovinske integracije. Vendar so Gruben, Koo in Millis (2002) polemizirali o ustreznosti specifikacije modela pri uporabi dvostopenjske metode OLS. Kritika je bila usmerjena na ugotovitev, da instrumentalizirane (gravitacijske) spremenljivke lahko hkrati vplivajo tudi na stopnjo monetarne integracije in faktorske mobilnosti, ki lahko naprej vplivata na korelacijo poslovnih ciklov. Sklepajo, da sta Frankel in Rose izračunala previsoke vrednosti koeficientov ß ravno zaradi zgoraj opisanih učinkov, ker so se v njunem modelu izrazili v skupnem učinku in le skozi kanal trgovinske integracije. Zato predlagajo, da se gravitacijske spremenljivke vključijo neposredno v model. Senzitivna analiza tako vključuje gravitacijske spremenljivke neposredno v model, specificirane pa so po enaki metodologiji, kakršno je predlagal Frankel (1997). Vključene so geografska oddaljenost med državama, skupna velikost BDP, skupna velikost BDP na prebivalca ter binarne (angl. dummy) spremenljivke za skupno državno mejo, pare tranzicijskih držav, pare držav članic Cefte in pare držav članic EMU. 4. d Podatki Modela se testirata na vzorcu razvitih držav in ločeno v dveh obdobjih. V prvem je za specifikacijo gospodarske dejavnosti uporabljena časovna vrsta od leta 1991 do 1998, za drugo pa časovna vrsta od leta 1995 do 2004. Vse tri spremenljivke za trgovino so izmerjene v obdobju 1991–1998 kot povprečja vrednosti v obdobju 1995–1998 (zaradi nedostopnosti starejših podatkov), v obdobju 1995– 9 V nadaljevanju bodo analizirani rezultati senzitivne analize, pa bodo analizirani tudi rezultati originalnih modelov. 2004 pa kot povprečja v istem obdobju. Vzorec analiziranih držav sestavljajo države EU-14 (Nemčija, Grčija, Španija, Avstrija, Belgija, Nizozemska, Portugalska, Irska, Italija, Francija, Finska, Švedska, Velika Britanija in Danska), poleg njih pa Norveška, ZDA in Japonska. Luksemburg zaradi specifične gospodarske strukture ni vključen v analizo. Modela se testirata tudi na vzorcu tranzicijskih držav, ki so postale nove članice EU, to so Slovenija, Madžarska, Poljska, Češka, Slovaška, Litva, Latvija in Estonija. Vzorec analiziranih bilateralnih parov držav je sestavljen bodisi samo iz tranzicijskih držav bodisi je mešan - iz tranzicijske in države članice EMU. Tako se lahko ugotovi, ali se tranzicijske države strukturno (po kriterijih endogenosti optimalnega valutnega območja) približujejo članicam EMU oz. ali so le-ta enaka kakor za razvite države. Vzorec je analiziran v obdobju od leta 1995 do 2004, pri čemer so strukturni kazalniki za trgovino, zaradi nedostopnosti podatkov, izračunani za krajše obdobje, od leta 1999 do 2004. V istem obdobju in zaradi istega vzroka se meri tudi gospodarska dejavnost, ki je specificirana z indeksom obsega industrijske proizvodnje. Vsi podatki so vzeti iz Eurostatove zbirke podatkov. 5. Rezultati 5. a Razvite države V tabeli (1) so prikazani rezultati testiranja hipoteze o endogenosti optimalnega valutnega območja na primeru razvitih in tranzicijskih držav.9 V obdobju 1991-1998, v izračunu gospodarske dejavnosti z realnim BDP, kažeta koeficienta p in fi deloma pozitivno in statistično neznačilno povezavo (v originalnem modelu sta pozitivna in deloma statistično značilna), koeficienta y in fi pa negativno in statistično neznačilno povezavo. Domneva se lahko, da imajo dominanten učinek deželni šoki, vendar je njihov učinek na sinhronizacijo poslovnih ciklov zelo šibak in statistično neznačilen. Po drugi strani pa predznaki večine koeficientov v specifikaciji gospodarske dejavnosti z indeksom obsega industrijske proizvodnje kažejo ravno nasprotne vrednosti. Koeficienta y in fi kažeta pozitivno in deloma statistično značilno povezavo, koeficient fi pa negativno povezavo, kar pomeni, da imajo dominanten učinek sektorski šoki. Večja asimetričnost strukture gospodarstev vodi v večjo asimetričnost poslovnih ciklov ravno zaradi so objavljeni v tabeli (1), hkrati, kjer bo vsebinsko potrebno, ki Članki IB revija 1/2007 UMAR 35 asimetričnih sektorskih šokov. Rezultati prav tako kažejo, da je pri dominantnem učinku sektorskih šokov znotrajpanožna trgovina oz. simetrična struktura gospodarstev najpomembnejša determinanta, ki sinhronizira poslovne cikle. Vendar, ker koeficient p kaže pozitivno povezavo, se lahko domneva, da imajo tudi v tej specifikaciji pri sinhronizaciji poslovnih ciklov bodisi večji vpliv simetrični deželni šoki bodisi poteka predvsem vertikalna specializacija znotraj panoge. Zanimiv je predvsem presenetljivi učinek diverzifikacije, ki kaže pozitivno povezavo s simetričnostjo poslovnih ciklov le, ko imajo dominanten učinek deželni šoki, nima pa nobenega (statistično značilnega) vpliva, ko imajo dominanten učinek sektorski šoki, pri čemer je povezava celo negativna. Ker vemo, da je učinek diverzifikacije teoretično pozitivno povezan s simetričnimi sektorskimi šoki, je učinek nedvomno paradoksalen. Za obdobje 1995-2004 se lahko ugotovi, da koeficient y kaže v vseh specifikacijah pozitivno in razen ene tudi statistično značilno povezavo, koeficient p pa negativno in statistično neznačilno povezavo, kar pomeni, da imajo dominanten učinek sektorski šoki. To domnevo potrdi tudi pozitivna in skoraj v vseh specifikacijah statistična značilnost koeficienta p ter negativna in statistična značilnost koeficienta P2. Zaradi slednje ugotovitve se lahko izpelje tudi naslednji sklep, da je učinek sektorskih šokov močnejši kakor v obdobju 1991-1998, kaže pa se tudi z večjim posrednim učinkom specializacije, pri čemer ima intenzivnost bilateralne medpanožne trgovine večji negativni učinek na korelacijo poslovnih ciklov. Ker imajo dominanten učinek simetrični sektorski šoki, je koeficient ep v vseh specifikacijah spet negativen in v dveh specifikacijah tudi statistično značilen. 5. b Tranzicijske države V izračunu gospodarske dejavnosti z realnim BDP kažeta koeficienta p in P2 pozitivno in statistično značilno povezavo, koeficienta y in p pa statistično neznačilno povezavo, kar pomeni, da imajo dominanten učinek deželni šoki. V tej specifikaciji tudi diverzifikacija kaže pozitivno in statistično značilno povezavo, kar nam potrjuje teoretično intuicijo, da imajo deželni šoki pozitivni učinek na simetričnost poslovnih ciklov ne glede na strukturo trgovine. Rezultati torej kažejo, da je pri dominantnem učinku deželnih šokov simetričnost poslovnih ciklov določena s trgovinsko intenzivnostjo, medpanožno trgovino in diverzificirano trgovino. Vendar, treba je opozoriti, da ima drugi model težave z multi-kolinearnostjo: kaže tako visoko korelacijo med spremenljivkama za znotrajpanožno in medpanožno trgovino, kot tudi visoko statistiko VIF (angl. Variance Inflation Factor). Zato so narejeni dodatni testi, s katerimi je izključena spremenljivka za medpanožno (ali znotrajpanožno) trgovino. Rezultati kažejo (glej zadnjo vrstico tabele (1)) pozitivni in statistično značilni učinek znotraj-panožne trgovine, kar lahko pomeni, da ima pri dominantnem učinku deželnih šokov tudi slednja pozitivni učinek. Takšen rezultat je konsistenten s teoretično napovedjo, namreč da ima pri dominantnem učinku deželnih šokov kakršna koli struktura trgovine pozitivni učinek na simetričnost poslovnih ciklov. Kljub temu je medpanožna trgovina pomembnejša determinanta za razlago simetričnosti poslovnih ciklov pri dominantnem učinku deželnih šokov (tudi prvi model kaže neznačilno povezavo za znotrajpanožno trgovino). V drugi specifikaciji, v kateri je gospodarska dejavnost merjena z indeksom obsega industrijske proizvodnje, rezultati z vključitvijo gravitacijskih spremenljivk v model niso robustni (skoraj vsi koeficienti imajo nasprotni predznak v originalnem modelu). Ker je koeficient ß pozitiven (in prav tako ß2), imajo lahko tudi v tej specifikaciji dominanten učinek deželni šoki. Raziskava o simetričnosti poslovnih ciklov tranzicij-skih držav daje tudi nekatere posredne zaključke, ki izhajajo iz gravitacijskih spremenljivk. Zanimiva je predvsem ugotovitev, da imajo tranzicijske države, ki so bolj razvite (merjeno z BDP na prebivalca), tudi bolj sinhronizirane poslovne cikle z razvitimi državami, ki so članice EMU. Po drugi strani pa velja, da imajo tranzicijske države med seboj bolj simetrične poslovne cikle kakor z državami članicami EMU. Pozitivna povezava je nedvomno rezultat učinka pribaltskih držav, saj nam spremenljivka, ki določa pare držav Cefte, kaže neznačilno in celo negativno povezavo. Velja tudi paradoksalna povezava, da imajo tranzicijske države manj sinhronizirane poslovne cikle z državami, ki so jim geografsko bližje. To lahko pomeni, da tranzicijske države oblikujejo svojo monetarno in tečajno politiko nasproti najpomembnejšim trgovinskim partnerkam, ki niso sosednje države oz. tiste, ki so jim geografsko bližje. In še, rezultati kažejo, da imajo večje (merjeno z obsegom BDP) države članice EMU močnejši vpliv na simetričnost poslovnih ciklov manjših tranzicijskih držav. 6. Sklep V raziskavi se je na primeru razvitih in tran-zicijskih držav empirično testiral učinek diverzifikacije gospodarstva na simetričnost poslovnih ciklov. Ključna ideja raziskave izhaja iz Kenonove hipoteze, da diverzifikacija gospodarstva absorbira asimetrični učinek sektorskih šokov. Učinek diverzifikacije na simetričnost 36 UMAR IB revija 1/2007 Članki poslovnih ciklov bi tako moral biti pozitiven pri dominantnem učinku sektorskih in, čeprav intuitivno, tudi deželnih šokov. Konsistentno s Frankel-Rosovo domnevo o endogenih kriterijih teorije OCA je hipoteza o endogeni diverzifikaciji teoretično podprta z Riccijevim modelom (1995), toda mogoča je tudi endogena specializacija, ki izhaja iz ekonomske geografije in Krugmanove hipoteze (1991). Raziskava se je poleg testiranja učinka diverzifikacije osredotočila na proučevanje učinka intenzivnosti in strukture bilateralne trgovine ter vrste šokov na simetričnost poslovnih ciklov, in sicer na vzorcu razvitih in tranzicijskih držav. Rezultati empiričnega testa ne potrjujejo Kenenove teoretične domneve, saj kažejo, da ima diverzifikacija gospodarstva pozitivni učinek na Tabela 1: Testiranje hipoteze o endogenosti optimalnega valutnega območja Prvi model Drugi model a P 7