GLEDALIŠKI LIST Narodnega gledališča v Ljubljani 1940-41 DRAMA 3 F. KS. FINŽGAR: RAZVALINA ŽIVLJENJA Din 2-50 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1940/41 DRAMA Štev. 3 F. S. FINŽGAR: RAZVALINA ŽIVLJENJA PREMIERA 27. SEPTEMBRA 1940 F. S. Finžgar je pisatelj in duhovnik. Duhovnik je verski in nravni učitelj in voditelj. V tem pisatelju je duhovniški poklic trajno prisoten, zato je pisatelj Finžgar moralni vzgojitelj, v drami ne manj kot v povesti. Njegove povesti in drame so zamišljene tako, da zgodba razodeva in poudarja neko moralno spoznanje, ki ga bratstvu ali poslušalstvu, kateremu govori, manjka. Življenje mu ni neskončno zanimiva igra med vzroki in posledicami brez ozira na njih vrednost ali nevrednost, marveč jasna in pregledna veriga dogodkov, ki dokazujejo moralne zakone. Kot vzgojitelj in duhovnik-spovednik tudi dobro pozna napake svojega ljudstva in jih v tem pisateljskem načinu razkriva, hoteč jih pregnati s strahom pred njihovimi posledicami, ki jih kažejo zgledi v njegovih zgodbah. V svoji dramatiki je Finžgar doslej napovedal boj dvema naj-glavnima grehotama, ki jima je podvržen naš kmečki človek. V »Verigi« je pokazal nesrečne učinke prepirljivosti in pravdarstva, v »Razvalini življenja« pa je načel še težjo in usodnejšo stvar v ljudskem življenju, namreč špekulantstvo pri sklepanju zakonov, se pravi, trdi materializem pri najobčutljivejši in najusodnejši stvari, zakaj ta stvar je temelj osebne sreče, temelj rodbine, družbe in bodočih pokolenj. Izmed teh dveh njegovih odrskih del je eotovo »Razvalina življenja« tehtnejša, in to ne samo po svoji moralni snovi, temveč tudi po zaokroženosti in dramatski strnjenosti. V jubilejnem članku o Finžgarju pravi Fr. Koblar o nji takole: »V »Razvalini življenja« je pokazal, kako se ljudske pregrehe zarode in kako strasti človeka zapeljujejo, da se »pači obraz njegovi duši in jo preslepe, da tava in išče v temi, kar ji je v pogubo, ne vidi pa velikih, resnih ciljev, do katerih vodi pot ljubezni«. S temi zgodbami v obliki drame je pripravil kmečkemu racionalizmu popoln poraz. Materialističnemu racionalizmu je vse samo »denar in dota, lepo telesce, pa lepe oblekce in ime« — vse to pa se razVali in se samo pokoplje. Te fabule niso več slučajne zgodbe, to so usodne vzročnosti, ki jih skriva življenje samo.« Osrednja misel v »Razvalini življenja« je, kakor je razvidno iz dosedanjega, svarilo pred materialističnim gledanjem na ljubezen in zakon. V Finžgarjevem imenu spregovori v četrtem prizoru drugega dejanja o tem njegova Tona, ki pravi v svojem nekoliko krepkem jeziku naslednje: »Vsaki ženski pove srce, kam spada. Samo, da nekatera sama prevpije srce, nekateri pa ga prekričijo drugi. In tako jih na prste sešteješ zakone, ki jih je sklenil Bog. Večino zakonov pa naredi denar in grunti in imenitnost. Tedaj pa je hudič pri hiši.« In v svarilo pred takim gledanjem in ravnanjem je zasnovana vsa zgodba te igre, ki pokaže, v kakšen pekel in grozo privede zakonska skupnost dveh ljudi, ki ju ne veže srce. Toda Finžgar se ni zadovoljil samo s tem naukom. Opozoril je mimogrede še na dve težki pregrehi v življenju kmečkega ljudstva, na oderuštvo in pijanstvo. Osrednja gonilna oseba te njegove igre prisili svojo hčer v nesrečni zakon iz grabežljivosti in gruntarske 2 6 požrešnosti. Ta njegova strast prav za prav sproži dramo, v kateri njo samo doleti kazen, zakaj nesrečni zakon neogibno pripravlja tudi gospodarski propad. Iz grabežljivosti pa izvira tudi še druga grehota in nesreča, ki se obrne zoper početnika samega, to je pijanstvo, ki ga ta grabež s svojo žganjarno širi med svojimi sova-sčani. Njemu samemu je ta strast tuja, zakaj v človeški duši ni prostora za dve gospodovalni strasti; pač pa nesreča v zakonu pritira njegovo hčer do pijače in v tej se njegovo pogubno početje obrne zoper njega samega, kakor izpove njegova hči z nekoliko preza-vednimi besedami: »Oče naj bi bil žganjarno zaprl ali jo pa zažgal, bi bilo bolj pametno, kot vsa njegova modrost in vsi nauki. In meni bi ne bilo potem treba takihle bogatih zakonov. Sicer pa, če je že vso okolico zastrupil z žganjem, naj bo zastrupljena še hči.« Ravno primera teh dveh strasti ali grehov v »Razvalini življenja« in njunih usod sta posebno tipična za Finžgarjev pisateljski način. Njegova oblikovalna volja je preprosto in nekoliko negibno uprta v en sam smoter, v zgojo in pouk. Ta volja ga spremlja stalno m ga ne zapusti nikoli. Nikoli ga lepota življenjskih prizorov ne zmede, da bi sc spozabil in se zatopil vanje kot umetniški raziskovalec. Prav tako ga življenje nikoli ne pretrese do takih meja, da bi brezobzirno razplastil svoje lastno srce in da bi se izpovedal z veliko umetniško odritnostjo do samega sebe. Finžgar je zmeraj miselno zbran in zaprt in učeniška volja strogo vodi njegovo oko samo do stvari in pojavov, ki so v njeno korist. Stvarniške izpozabe mu ne dovoljuje. V dramatičnem pogledu je »Razvalina življenja« izrazita odrska povest, v kateri si dogodki slede bolj z usodno nujnostjo, ki jim jo predpisuje temeljna moralna misel, kot pa da bi nastajali iz napetosti med značaji. Dramatski konflikt v nji lahko opišemo kot boj med neodjenljivo naravo človeškega srca in neprirodnim hotenjem, 27 a ta konflikt je pri Finžgarju samo nakazan, zabrisan je z zastra-vitvami in je premalo zavedno izveden. Osebe v tem delu so živo in jasno opisane, dogodki teko naravno in napeto. Dialog je smo-tren, krepak, lapidaren in odmerjeno potresen z lepimi ljudskimi izrazi in rekli. S temi svojimi lastnostmi spada Finžgarjevo delo med naše najboljše ljudske igre. J. Vidmar Duhovnik - pripovednik Srečno je združil v svojem delu zahteve katoliških leposlovnih kritikov z estetskimi načeli mladoslovenskih pripovednikov Franc Šaleški Finžgar. — Pa tudi od moderne je sprejel Finžgar marsikatero pobudo, vsaj v prvih letih ustvarjanja tako, da se v njegovih delih križajo razni estetski vidiki. 2e to, da Finžgar ni podlegel nehomogenosti slovstvene izobrazbe, temveč je vse, dostikrat nasprotne slovenstvene pobude organsko združil s pomočjo osebnega realno-optimističnega življenjskega temperamenta ter idealistočno-realističnega slovstvenega presojanja sveta in življenja, priča, da ima nevsakdanji pripovedniški dar. Čeprav se nesorodne komponente Njegovega ustvarjanja tu in tam preglasno oglašajo, ali pa sili zdaj ta zdaj spet ona premočno na površje, se mu je vendar posrečilo, da je ustvarjal svoja dela pod vidiki umetniške in življenjske resničnosti. Finžgar je dedič mladoslovenske pripovedne umetnosti, ki jo je skoraj edini rešil iz viharjev slovenske moderne v novo stoletje. Toda te dediščine ni prevzel kot mrtev epigon, temveč jo je pomnožil z duhom svoje osebnosti in svojega časa. Prilagoditi pa jo je tudi hotel opravičenim zahtevam katoliške kritike ter kot resničen človek in umetnik ni nikdar padel v njene skrajnosti in napačnosti. Tudi z estetskimi pridobitvami slovenske moderne je Finžgar sku- Šal povzdigniti psihološko stran svoje epike ter je tudi snovno včasih tekmoval z njo. Vendar označuje Finžarjevo epiko nehomogenost slovstvenih šol kot tipično prehodno umetnost, ki je sicer izpolnila pomembno nalogo, potem pa začela zamirati brez naslednikov. Tako so že danes mrtve razne panoge Finžgar jev e epike. Njegova malomeščanska novela je zastarela, prav tako nam ne more mnogo povedati njegova zgodovinska povest, živa pa je in bo ostala njegova kmečka povest in igra, kajti z njo je Finžgar dopolnil Jurčičevo, Stritarjevo, Tavčarjevo in Kersnikovo kmečko povest. Snovno ni ustvaril nič novega, pomembna je le njegova vsestranska osvetljava gorenjskega človeškega tipa. Res ga je tu pa tam zavajal spontani lokalni patriotizem, da ni videl ali vsaj ni hotel videti socijalnega problema gorenjske vasi. Včasih sicer odkritosrčno pokaže tudi socijalno in duhovno zaoletenost svojih ljudi, vendar ne najde vedno prave rešitve ter razpleta svoje povesti preveč optimistično ali pa tudi preveč pesimistično. Zato ne vzbujajo vtisa elementarnosti, temveč diše po zapozneli romantiki. Priznati pa nioramo, da se Finžgar neustrašeno bojuje z vsemi zoprniki svoje realistične nature za objektivno umetnost, vendar pa v svojih delih večkrat obnemore pod romantičnimi vplivi. V Finžgarju so se skladno razvili trije tipi javnega delavca: duhovnik, ljudski vzgojitelj in organizator ter realistični pripovednik. Finžgar je najspretneje med tovariši povezal to trojico v enovito osebnost, vendar ni mogel popolnoma zatajiti trojne nature v sebi. Zato daje prav ona najkarakterističnejši zunanji in notranji °braz njegovemu slovstvenemu delu. A. Slodnjak 29 F. S. Finžgar Finžgar je duhovnik, to se pravi, verski, nravni in življenjski učitelj vernikov, ki so mu bili zaupani. Njegova dolžnost je deliti ljudstvu verski pouk, poleg tega pa mu bodi v prvi vrsti nravni voditelj in varuh in še — inteligentnejši svetovalec v praktičnih stvareh vsakdanjega življenja. Tega svojega poklica Finžgar ni vršil samo s pastirsko besedo in z duhovniškim dejanjem, marveč tudi kot pisatelj s pisano besedo. Znašel se je v svojem poklicu in njegova miselnost in čustvovanje sta našla svoje pravo torišče. Pisateljstvo in literatura pa sta svet zase. Finžgar se je zgodaj zaljubil v umetnost besede in ji je poslej služil vse življenje. Toda v njegovi naravi ni, da bi moglo dvoje tako mogočnih poklicev živeti v njem druge poleg drugega. Izbral si je drugo pot in tako je postalo njegovo življenje in delo en sam poizkus in napor, združiti oba duhovna svetova v eno. Ljudstvo razume samo tistega, ki mu govori ljudsko, čigar govorica izvira iz ljudskega mišljenja in iz ljudske nravi. Ljudstvo je zmerno versko, zmerno pobožno; ima preproste nravne nazore, preprost, nekoliko poenostavljajoč pogled na človeka, ljubi zdravo življenje, in spoštuje preproste, dosegljive, treznemu razumu dostopne ideale. Temu okusu docela ustreza osnovni duh Finžgarjevih spisov', ki se zdi, da izvira iz njegove zdrave, naravne osebnosti in da ga ni šele ustvaril njegov poklic. Kot nravno in tudi drugače poučen pisatelj ne zajema življenjske celote v vsej prepletenosti dobrega in zlega, skoro ne pozna ljudi, ki so dobri in zli hkratu, kakršni smo v resnici vsi, marveč jih navadno vidi samo dobre ali pa samo zle. To kratko označeno dejstvo, ki ima svoje vzroke v njegovem moralnem učiteljstvu, določa njegovi tvornosti neke meje, zato pa ga dela širšim ljudskim plastem sorodnejšega in dostopnejšega. In če pri tem poleg njegovih pisateljskih vrlin upoštevamo še dejstvo, da y svojih spisih večinoma opisuje življenje ljudskih množic, nam bo razumljivo, zakaj je danes najpopularnejši pisatelj. Svojo dolgo in izpremembe polno pisateljsko pot je pričel Finžgar v devetdesetih letih. V spominu »Biser« datira svojo prvi novelico 3° v leto 1890. Pet let kasneje je zapisal tedanji kritik »Ljubljanskega Zvona« o njem te-le kritične besede: »Piece de resistance tega petega zvezka (Pomladnih glasov) je brez ugovora »Gospod Lovro«, spisal Fr. S. Finžgar«. Doba početkov je odločilna skoro za vsakega pisatelja. Devetdeseta leta pomenijo v naši literaturi dobo literarnih bojev, bojev raznih literarnih okusov, dobo prevračajočega se okusa in dobo iskanja. Devetdeseta leta spadajo med najnemirnejše čase v našem slovstvu in so leta, ki doraščajočemu rodu niso mogla nuditi trdne smeri in stalnega ter zanesljivega okusa. To je odločilo tudi Finžgarjevo pisateljsko pot. Finžgar ni med pisatelji, ki ustvarjajo dobe ali ki sami ustvarjajo svoj izraz. Njegova narava, čustvenost in miselnost potrebujejo trdnih tal. In baš teh mu devetdeseta leta niso mogla dati. Zato je njegova pisateljska pot nestalna in odvisna. Pričel je svoje delo kot poet in je poleg nabožnih pesmi pisal zlasti daljše epske pesmice, ki so bile v pričetku devetdesetih let moda. Nato je krenil za zmagujočim naturalizmom. Koncem devetdesetih let pa je nastopil Cankar s svojo meditativno lirično črtico. Finžgar je ubral tudi to smer, hkratu pa se je poizkusil v ljudski igri, ki jo je tedaj uvajal Govekar. Ali vsi ti poizkusi niso prišli do Pomembnejših uspehov. Prav tako tudi ne poizkus obširnega socialnega romana. Nikjer ni bil Finžgarju predmet resnično pri srcu in Po močeh. Našel ga je šele v svojem največjem tekstu, v zgodovinskem romanu »Pod svobodnim solncem« (1906-7). Ob tej snovi, ki )e dramila njegovo rodoljubje in navdušenje za junaška dejanja, ki menda mogočno živi v vsakem preprostem in zdravem človeku, se le Finžgar lahko razvnel in razmahnil. Ustvaril je ep, ki bo še dolgo zdrava, sveža in sočna hrana slovenski mladini in vsem, ki iščejo v kn jigi velikih dogodkov in junaštev. Po tem delu se zdi njegova produktivnost za nekaj lep izčrpana, ne docela kajpada. Zakaj pra^ v teh letih je napisal poleg drugega svojo najboljšo kratko zgodbo »Na petelina« (1910), v kateri je vnovič dokazal intimno poznanje m globok čut za naravo in njeno čudovito, toda skrito življenje. Tik pred svetovno vojno je za dolgo dobo našel svojo obliko in svojo snov. Ustalil se je v kmetiški povesti, v kateri je poslej do-sezal najpomembnejše uspehe. Žalost in moralni propad vojnega 3i časa st^ prebudila njegovo rodljubje in vso njegovo moralno resnobo. Ta čustva so našla izraz v njegovem najzrelejšem delu, v »Bojih« (1915-6). Naša knjiga ne premore mnogo spisov, ki bi bili zasnovani na tako globoko iskrenem, širokem ljudskem moralnem nazoru, kakor so »Boji«. Ta knjiga je Finžgarjev pisateljski višek. V nji je dosegel smoter svojega življenjskega napora: združil je svoje duhovništvo in svoje pisateljstvo v umotvor, ki je lep in plemenit, posveten in človeški po svojem življenju ter globoko pobožen po svojem duhu. Po »Bojih« je snoval dalje. Napisal je dve drami, celo vrsto krajših povesti, bil dolga leta urednik Mohorjeve družbe in njene družinske revije »Mladike«. Njegovo literarno delo je obsežno. Njegova najdragocenejša lastnost pa je zavedna zvestoba lastni naravi, ki ga je pri vsej oblikovni nestalnosti vodila samo v eno smer, ki dela vse njegovo delo navzlic slogovnim izpremembam enotno in ki mu je vtisnila pečat njegove krepke, preproste, zdrave in v najboljšem pomenu te besede — ljudske osebnosti. /. Vidmar Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Josip Vidmar. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. Razvalin življenja SCENOGRAF: ING. ARH. E. FRANZ. LJUDSKA DRAMA V TREH*1 " SPISAL F. FINŽGAR. Urh Kante, žganjarna • • . Cesar Lenčka, njegova hči • • M. Danilova Tona, njegova rejenk1 • • . Gabrijelčičeva Martin, kmet, sosed • * Sever Ferjan, kmet, sosed ■ ' • . Presetnik Sirk, kmet . • • . Kaukler Mica Slana, potovka • • • . Rakarjeva Kraj: na sedanjost. Kotel za kuhanje žganja f^a »Kotlarka“, Tyrševa 35. REŽISER: MILAN SKRBINŠEK. Blagajna se odpre ob pol 20. l*b JO. Konec ob pol 23. 1’artar: Sedeži I. vrste . . „ II.-III. vrste JV.-V1. „ Vll.-IX. „ X.-XI. „ Xll.-XIII. Din 25 — Lože v partef' • Din 90- Balkon: Sedeži I. vrste . . . Din 18-— 24- v 1. re<^ * • M 90- „ II. , ■ • 14-- 22 balkonsU ‘ • M 60 — Galerija: Sedeži I. vrste 12 — 20-— Dodatni ložnij^® 1« 20-— „ IL „ IIL „ • ' 10-8 — 18-— iski ‘ 20‘— Galerijsko stoji&če • H 2-- ♦1 16-— *» 15 — Dijaško „ • >1 4 — VSTOPNICE se dobivajo v predprodaji pri gledališki blag®! ^e