NASE DUHOVNO ŽIVLJENJE
Buenos Aires, dne 5 avgusta 12. avgusta 1933.	Številka 14.
Evangelij desete pobinkoštne nedelje
Lk 18, 9—14.
Tedaj je povedal Jesus nekaterim, ki so zaupali sami vase, da so pravični, in so druge zaničevali, to priliko:
“Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar.
Farizej je ustopil in je sam pri sebi tako molil:
“Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešustniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar pridobivam.”
Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril:
“Bog bodi milostljiv meni grešniku!”
Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak kdor se povišuje bo ponižan, in kdor se ponižuje bo povišan.”
Farizeji so bili .judovska versko-politiena skupiiia, ki •je visoko
spoštovala sveto pismo in vse svetopisemske in še mnoge druge predpise do črke natančno spolnjevala. Kar je bilo samo na sebi dobro in hvalevredno, čeprav morda nekoliko pretirano. Jezus pa je več krat bičal njihovo zunanjost, ki ni poznala duha postave, posebno pa njihovo ošabnost.
Cestninarje pa bi primerjali da našnjim mitničarjem in carinikom. Mitnina in carina sta bili že takrat važen vir državnih dohodkov.
Rimljani, ki so bili v Jezusovem času gospodarji judovske dežele, so dajali mitnino in carino navadno v zakup bogatim zakupcem, ki so plačali državi vsako leto znesek za katerega so se pogodili na javni dražbi, zato pa so imeli pna-vieo na svoje stroške pobirati v gotovi pokrajini carino in mitnino, katere višino je predpisala seveda državna oblast.
Tak velezakupnik je nastavil potem koder se mu je zdelo na svoje stroške podnajemnikov in pod-zakupnikov in carinikov in mitničarjev ali cestninarjev, ki so pazili, da je bilo vse blago, ne postavno, ampak kolikor mogoče visoko obdavčeno in zacarinjeno, ker so šli po sklenjeni pogodbi vsi ti dohodki v zakupnikovo osebno blagajno.
Judje so smrtno sovražili vse kar je bilo v zvezi s carino in mitnino. Že zaradi tega, ker so bile pobirane te davščine v, njihovi deželi za tuje oblastnike, dočim so imeli pravzaprav Judje sami pravico do teh znatnih dohodkov. Po-
sebno pa še zato, ker cestninarji niso bili samo prekomerno natančni, marveč če se je le dalo tudi krivični. Verni Judje niso marali za cestninarsko službo, čeprav je bila razmeroma jako dobro plačana. Nje, ki so se vseeno polakom-nili dobre plače, so verni in rodoljubni Judje skrajno zaničevali in prezirali,, smatrali so jih za javne grešnike in so mislili, da se one-čistijo, če se cestninarja tudi samo dotaknejo.
Farizej današnjega evangelija, ki je šel neopravičen iz templja je vzgled “pravičnikov” naših časov, ki neprestano zatrjujejo, “da so boljši kristjani, kakor marsikateri drugi!”, in druge zaničujejo, za kar pa imajo oči-vidno še manj pravice, kakor jo je je imel svetopisemski farizej.
Cestninar pa je vzgled spokorjenega grešnika, ki se je. zavedel svoje krivde in malovrednosti, in si od sramu še oči ne upa dvigniti proti nebo, se nič ne izgovarja, nič ne opravičuje, in misli samo na božje usmiljenje, ker ve da bi pred božjo pravico ne obstal. Tak je že opravičen pred Bogom.
Evangeljska misel:	Kdor
se povišuje bo ponižan!
Cerkveni koledar
13.	avgust -— deseta pobinkoš-tna nedelja — slovenske božje službe na Paternalu, Avalos 250, po navadi ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne.
14.	avgust — pondeljek — spokorni dan pred prazniškim spominom vnebovzetja Device Marije. Zapovedana je zdržnost mesnih jedi.
15.	avgust —- torek — zapovedan praznik Marijinega vnebovzetja. Slovenske božje službe po navadi, kakor ob nedeljah, dopoldne ob desetih in popoldne ob štirih.
Id. avgust —- sreda — spomin svetega Joahima, Marijinega oče-
ta, in spomin svetega Boka, velikega ljudskega dobrotnika za časa strahotnih kužnih bolezni. Njegovo truplo počiva v Benetkah
17.	avgust — četrtek — spomin svetega poljskega redovnika-do-minikanca Hijaeinta.
18.	avgust — petek — spomin «vete Helene, matere cesarja Konstantina Velikega, ki je leta 313 v znanem milanskem ediktu dal do takrat državno preganjani Cerkvi vso prostost, v nepopisno veselje krščanskega sveta.
19.	avgust — sobota — spomin francoskega duhovnika Janeza Eudes, velikega pospeševatelja češ-čenja Jezusovega Srca, katerega je sedaj vladajoči papež Pij XI, vsled velikih čudežev na njegovo priprošnjo, proglasil svetnikom.
20.	avgust — enajsta pobinkoš-tna nedelja — slovenske božje službe po navadi.
Maše pridige
Stara je primera, da smo ljudje na svetu popotniki skozi zmede življenja v večno domovino.
Potnik, ki mora peš, ali današnje dni morda raje s hitrim avtom po neznanih cestah, bo natančno gledal na znamenja ob cesti, ki mu kažejo pravo pot.
Posebno avtomobilske ceste pa morajo biti poleg tega dobro zaznamovane z vsakovrstnimi svarilnimi znamenji, sicer je vožnja po njih prenevarna.
Svarilna znamenja ob cestah pa so — kakor avtomobilisti dobro vedo — skoro ravno tako neprijetna kakor koristna.
Se na primer človeku mudi. Cesta je gladka, voz teče brezhibno. Pa pride naenkrat svarilno znamenje: hud ovinek, ali cesto bo prekrižala druga pot, ali sicer dobra sesta bo postala naenkrat zelo slaba, ali kaj podobnega. Tu voznik mora sredi najlep-
še vožnje zavreti svoje vozilo.
Gorje vozniku, ki bi se ne zmenil za svarilna znamenja ob cesti! Njegova nesreča je čisto gotova. Najbrže ne bo nikdar dospel do svojega cilja.
Tudi ob poti našega življenja so postavljena vsakovrstna svarilna znamenja.
Gorje potniku skozi življenje, ki se ne bo zmenil zanja ! Njegova nesreča je čisto gotova! Najbrže ne bo nikdar dosegel svojega cilja in namena.
O svarilnih znamenjih ob poti našega življenja, ki so božje in cerkvene zapovedi, je bilo govora nekaj nedelj sem pri dopoldanski slovenski božji službi.
Posebej je bilo povdarjeno, da ta znamenja nikogar nič ne silijo. Kakor avtomobilista ne silijo svarilna znamenja ob cesti. V našo korist so pač postavljena, ampak potnik in voznik, Ti sam glej in pazi nanja, če nočeš, da se Ti pripeti nesreča.
Toda, kaj bi pomagala potniku z vsakovrstnimi kažipoti in svarilnimi znamenji še tako dobro zaznamovana cesta, če pa bi mu zmanjkalo na potu hrane ali pijače.
Hvala Bogu, tudi zanjo je
Krščanski stariši čim prej naučijo svoje otroke, kako naj se pr križa jo.
Petletni otroci bi se morali že vsi znati lepo pokrižati. Tudi mlajše nauči križa, čeprav ga bodo težko napravili prav lepo in pravilno.
Morda takole razloži otroku. kaj da pomeni križ:
preskrbljeno ob poti našega življenja. Ob naši poti skozi zmede življenja v večno domovino izvirajo namreč vsakovrstni zdravilni studenci, ki so potniku na razpolago, da se ob njih okrepča in napije novih moči.
Sedanje slovenske dopoldanske pridige razlagajo baš pomen in veljavo teh zdravilnih studencev ob poti našega življenja, ki so sveti zakramenti.
Nekaj smo si jih že temeljito ogledali in spoznali njihov pomen in veljavo, zlasti sveti krst in sveto Kešnje Telo. Prav te nedelje pa smo obstopili in jsi ogledujemo preimenitni in resnično čudodelni zdravilni studenec : zakrament svete pokore.
Katerim je mar, da bi srečno prišli skozi zmede življenja v večno domovino, morejo težko narediti kaj bolj pametnega, kakor da redno in vestno prihajajo h domačim službam in čim bolj točno spoznavajo pot, ki pelje v večno življenje.
Cerkvena kronika
Zakrament svetega zakona sta sklenila Marjeta Lipec in Friderik Bubnič. Naša najboljša voščila!
“Najlepše pokažeš Jezusu, da ga imaš rad, če narediš križ.
Hudobni ljudje so Jezusa pa križ pribili, mi pa dostikrat naredimo križ na čelu, na ustih in na prsih, da pokažemo, kako da imamo radi Jezusa, in križ, ki je Jezusovo znamenje.”
v
Malo katekizma za nase male
Poten?, pokaži otroku, kako naj dela križ:
Najprej naj za kratek eas sklene roki kakor h molitvi, potem položi levo roko s stegnjenimi in drug k drugemu stisnjenimi prsti, na prsi, s palcem desne roke pa naj istočasno naredi križ, na čelu, na ustih in na prsih. Ko je naredil trikratni križ, naj roč-ce spet sklene, kakor h molitvi.
Ko dela otrok križ, posebno pazi:
da bo imel prste desne roke stegnjene in pritisnjene enega h drugemu, izvzemši palca, ki naj bo prost. Križi naj bodo približno tako veliki, kakor je visoko otrokovo čelo. Naj jih ne črta z nohtom, marveč z notranjo stranjo palca. Ostali prsti naj gredo med tem skupaj stisnjeni vsporedno z obrazom, to je
naj se skoraj dotikajo levega očesa, ko dela otrok križ na čelo, in skoro lic, ko dela križ na usta. Posebno pazi, da bo potegnil otrok najprej navpično črto, to je od zgoraj navzdol, in šele potem povprečno, ki naj gre vedno od leve na desno in ne od desne na levo, zato mu ne stoj naravnost nasproti, ko mu kažeš, kako naj naredi križ, ker se sicer otrok moti, ko Te opazuje.
Seveda bo otrokova ročca skraja nekoliko trda, pa se kaj kmalu privadi. Ne odnehaj prej, dokler ne naredi otrok križa popolnoma pravilno.
Ko zna pravilno narediti križe brez govorjenja, ga nauči še besed, ki jih pri znamenju svetega križa izgovarjamo v.
V imenu (med tem ko izgovarja te besede, naj potegne
črto navzdol), Očeta (črta počez med tem ko izgovarja to besedo); in (črta navzdol), Sina (črta počez); in Svetega (črta navzdol), Duha (črta počez). Med tem, ko reče “A-men”, naj roki spet sklene.
Ko tako enkrat Tvoj sinček ali hčerka zna narediti znamenje svetega križa, skrbi, da se bo tudi pogosto in čim lepše pokrižal. Zlasti pred molitvijo in po molitvi, ko vstane in predno gre spat. Otroci se dostikrat boje teme. Reci mu, na v temi naredi križ in naj se ničesar ne boji. Tudi kadar se močno bliska in grmi, v vsakovrstnih drugih stiskah in nevarnostih se nekateri pokrižajo, kar je hvalevredno.
Pred vsem pa mora otrok tudi pri svojih stariših videti, da ljubijo križ in se radi. lepo in zbrano pokrižavajo, sicer je Tvoje učenje nespametno in bo brezuspešno.
storž ek:
Po LORENZINI — LOVRENČIČU
Moker kot miš in onemogel od utrujenosti in lakote, se je vrnil domov, in ker ni imel več moči, da bi se držal pokonci, je sedel in iztegnil premočene in blatne noge po ognjišču, na katerem je tlela žerjavica.
Tako je zaspal. V spanju so se mu vnele noge, ki so bile lesene, in malo po malo so se mu spremenile v oglje in pepel.
Storžek je pa spal in smrčal, ko da bi bile njegove noge koga drugega. Končno se je proti jutru zbudil, ker je zaslišal, da trka nekdo na vrata.
“Kdo je?” je vprašal zehajoč in mencaje si oči.
“Jaz sem”, je odgovoril neki glas.
Ta glas je bil Pepkov glas.
VII.
Pepek »e vrne domov, popravi lutku noge in mu da zajtrk, ki ga je prinesel ubožec zase.
Ubogi Storžek je bil še ves zaspan in krmežljav in ni o-pazil, da so se mu noge ožgale; ko je začul glas svojega očka, se je dvignil s pručice, da bi tekel in odrinil zapah, a ko se je parkrat prekobalil, je nakrat padel na tla kakor je bil dolg in širok.
Ko je telebnil na tla, je na-
pravil tak ropot, kot bi ga napravila vreča suhe robe, ki bi priletela s petega nadstropja na tlak.
“Odpri mi!” je kričal Pepek s ceste.
“Ne morem, očka,” je odgovoril lutek, jokajoč in preme-tavajoč se po podu.
“Kako da ne moreš?”
“Ker so mi pojedli noge.”
“Kdo ti jih je pojedel?”
“Maček,” je odvrnil Storžek, zapazivši mačka, ki je grabil s prednjima tačicama ostružke in se igral ž njimi.
“Odpri mi, pravim”, je ponovil Pepek. “Drugače ti po-
kažem jaz mačka, ko pridem v hišo!”
“Ne morem na noge, verujte mi! O jaz revček nesrečni, ki bom moral vse življenje hoditi po kolenih!.. . ”
Pepek, meneč, da je vse to jadikovanje novo dondkovo pobalinstvo, mu je hotel napraviti konec; splezal je na zid in zlezel skozi okno v hišo.
Zimsko in letno perilo Fine srajce po meri
Avalos 248 — La Patemal IVAN KASTELIC
Slovenska gostilna Garmendia 4879
VOLK in COLJA
železnina, barve, steklo Stavbeni materijal Asuncion 4602 U. T. 50-0724
BARTOL FLOR
Slovenska gostilna ŽIVEC EMILIO Osorio 5085 Ženitovanjske gostije
Slovenska krojačnica SEBASTIJAN MOZETIČ Osorio 5025
Vse moške potrebščine
BOLJŠA GOSTILNA SPREJME izvežbanega slovenskega kuharja Poleg brane in stanovanja plača mesečno 70—80 pesov.
Več v upravi.
Prvi trenutek je mislil Pepek na ostro besedo in dejanje, a ko je ugledal svojega Storžka, ležečega na tleh brez nog, se je raznežil; objel ga je okoli vratu, ga poljuboval in se mu dobrikal in laskal na tisoč načinov in pretakajoč debele solze, ki so mu lile kapljema čez lice, je ihte vprašal:
“Storžiček moj, kako si si ožgal noge?”
KAKO
pa naj z vodo slovenski izseljenci kaj da prodajate in kaj da kupujete? Povejte svoje želje javno v cenenem malem oglasu našega lista. Tako imate največ verjetnosti, da boste uspeli.
Trgovina jestvin MOČNIK IVAN Sapaleri 2699 U. T. 59 Paternal 0467
Vsa stavbena dela Špecijalist za armiran beton
FRAN ŠTEKER Zamudio 2380
Najboljši kruh na dom 7 vrst: 20, 25, 30 cts za kg Yerua 4167 — U. T. 59-1394
AUGUŠTIN TROBEC
PRI VAŠIH NAKUPIH
se ozirajte pred vsem na cenjene tvrdke ki oglašajo v tem listu, in pomagajo nam in Vam. Vedite, da bi brez njih lista ne imeli.
“Nič ne vem, očka, a verujte mi, da je bila grozna noč, a se ne spominjam drugega ko polja. Grmelo je in se bliskalo in jaz sem bil tako močno lačen in Murn Marnjač mi je rekel: “Prav ti je, poreden si bil in si zaslužil” in jaz sem mu rekel: “Pazi se, Murn!” in on mi je rekel: “Dondek si in imaš mesto glave lesenjačo!” in jaz sem zagnal vanj leseno kladivo in on je umrl, a kriv je bil sam, ker jaz ga nisem hotel ubiti in dokaz je ponev, ki sem jo položil na žerjavico, a piščanček je odletel in rekel: “Na svidenje... in srečni ostanite” in lakota je kar naprej rastla in zato mi je rekel oni starec, ki se je prikazal z nočno čepico na glavi:
(Nadaljevanje)
Slovenska uradniška družinica treh oseb sprejme slovensko služkinjo, ki bi znala tudi kuhati. Več v upravi.
Slovenska brivnica na Pater-nalu “LA ESTRELLA” Osorio 5097
JOSIP KALINGAR
Najstarejša slovenska trgovina jestvin v Buenos Airesu Yerua 5087-89
Vse, najboljše, sveže, dostavljamo tudi na dom.
SLOVENSKA GOSTILNA Avenida San Martin 2805 ANTON ANDERLIČ
Krojačnica Gorica Avda. del Čampo 1080 U. T. 59 - 3102 Vsakovrstno blago na izbiro MAURIČ in LEBAN
Slovenska gostilna Wames 2113
Mrzla jedila, kegljišče, balini
KARLO NEMEC