LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM SLQäffllSKI Janez Mihelič, Jože Šnajder: Vtisi z letošnjega XXII. državnega čebelarskega seminarja v Celju Komisija za blagovno znamko pri ČZS: Predstavitev projekta blagovna znamka za slovenski med na XXII. državnem čebelarskem seminarju v Celju (II. del seminarja) ČEBELARJEVA MESEČNA OPRAVILA Brane Kozinc: Čebelarjeva opravila v aprilu Anton Vrčko: Čebelarjeva opravila v nizkonakladnem panju v aprilu VETERINARSKI NASVETI ZA APRIL Goručan: Zatiranje poapnele zalege BOLEZNI ČEBEL Jože Matavž: Integralni program zatiranja varoe za leto 1999 DEJAVNOST KMETIJSKEGA INŠTITUTA Janez Poklukar: Poročilo o delu republiške službe za selekcijo kranjske čebele pri Kmetijskem inštitutu Slovenije v letu 1998 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Boris Seražin: Oblikovanje cen medu Dušan Medved: Prelomni časi za čebelarje OBLETNICE Franci Štampar: Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani je podelila Jesenkovo priznanje in nagrado za področje biotehniških ved prof. dr. Jožetu Riharju Pavle Zaletel: Dvojni jubilej prof. dr. Jožeta Riharja Janez Mihelič: Nova knjiga prof. dr. Jožeta Riharja Varoza čebel ZA MLADE ČEBELARJE Ivan Pehant: Za mlade po srcu ČZS: Razpis za XXII. srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev Dušan Zagorc: Vabilo na srečanje mladih čebelarjev v Gornji Radgoni IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Venče Tinta: Proslava ob 90-letnici čebelarskega društva Tolmin in redni letni občni zbor Janez Levstik: Čebele, zdravje, kultura Miha Sečnik: Študentski čebelarski krožek v Ljubljani ČIMflR 's glasilo čebelarskih organizacij s I o v e n i j e Janez Mihelič, Jože Šnajder: Impressions from this year’s XXIInational apiarist 99 seminar in Celje Komisija za blagovno znamko pri ČZS: Presentation of the project “a trademark for Slovenian honey” at the XXII1X1 national apiarist seminar in Celje (IInd part of the 101 seminar) THIS MONTH’S WORK FOR BEEKEEPERS 106 Brane Kozinc: Beekeepers jobs in April Anton Vrčko: Beekeepers jobs in LR hives in 107 April VETERINARY ADVICE FOR APRIL 108 Goručan: Control of calcified brood BEE DISEASES Jože Matavž: A complete programme for 109 eradication of varroasis in 1999 ACTIVITIES OF THE AGRICULTURAL INSTITUTE Janez Poklukar: The report on the activity of the national service for the selection of the Carniolan bee (the Apis mellifica Carnica) with 111 the Agricultural Institute of Slovenia in 1998 OUR BEEKEEPERS’ EXPERIENCES 114 Boris Seražin: Fixing the price of honey Dušan Medved: Decisive times 115 for beekeepers ANNIVERSARIES Franci Štampar: The Biotechnical faculty of the University of Ljubljana presented the Jesenko’s award to Prof. Dr. Jože Rihar for 117 work in the field of biotechnical sciences. Pavle Zaletel: Prof. Dr. Jože Rihar is celebra- 118 ting a double anniversary Janez Mihelič: Prof. Dr. Jože Rihar’s new book: 120 Varroasis of honeybees FOR THE YOUNG BEEKEEPERS 121 Ivan Pehant: For the young at heart ČZS: Invitation for the XXII ^ meeting and 122 contest of young beekeepers Dušan Zagorc: Invitation to the meeting of 122 young beekeepers in Gornja Radgona. FROM THE SOCIETY LIFE Venče Tinta: Celebration of the ninetieth anniversary of the Tolmin beekeepers society 124 and annual general meeting 126 Janez Levstik: Honey-bees, health, culture Miha Sečn/TcStudent beekeepers club in 126 Ljubljana Slika na naslovni strani: Prizadevni in uspešni čebelarji iz Štanjela na Krasu Birsa .Fabijan in Švagelj. VTISI Z LETOŠNJEGA XXII. DRŽAVNEGA ČEBELARSKEGA SEMINARJA V CEUU JANEZ MIHELIČ, dr. JOŽE ŠNAJDER Letošnji državni čebelarski seminar v Celju, organizirala ga je Čebelarska zveza Slovenije, je bil 13. februarja na Celjskem sejmu. Za nekatere obiskovalce in razstavljalceje to nekoliko prezgodaj, zato se z upravo sejma že dogovarjamo, da bi prihodnje leto seminar pripravili v začetku marca. Za to imamo velike možnosti, saj bo na sejmu do tedaj zgrajena nova dvorana, tako da bodo možnosti za organizacijo takšne prireditve veliko boljše. Letos jo je organizatorjem in udeležencem zagodla tudi zima, saj je le nekaj dni prej zapadla velika količina snega, tako da se čebelarji iz odročnih krajev, kjer niso pravočasno očistili poti, niso mogli udeležiti te, za slovensko čebelarstvo pomembne prireditve. Kljub temu se je seminarja in razstave udeležilo več kot tisoč čebelarjev, ki so z zanimanjem sledili zanimivim predavanjem s področja zdravstvenega varstva čebel ter predstavitvi novega načina zaščite in razpoznavnosti slovenskega medu z uvajanjem nove zaščitne znamke, pa tudi razpravam o omenjenih temah. Kakor vsako leto je bila za čebelarje tudi letos zelo zanimiva čebelarska prodajna razstava, na kateri so se predstavili vsi naši najvidnejši izdelovalci čebelarske opreme in inovatorji. Tudi letos je bilo, poleg že uveljavljenih in prikazanih čebelarskih orodij, razstavljenih nekaj novosti, ki so med čebelarji vzbudile veliko zanimanja. Kot prvi je čebelaije nagovoril predsednik Čebelarske zveze Slovenije g. Lojze Peterle in ob tem pozdravil tudi goste iz Italije (Furlanije), sicer redne udeležence simpozija. Čebelarje je nato seznanil s prizadevanji ČZS pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano glede zaščite slovenskega medu in naše čebele ter oblikovanja zakonodaje, ki se tiče čebelarstva. V pripravi sta pravilnika o kakovosti medu in pogojih za polnjenje in skladiščenje medu. Prav tako je v pripravi zakon o živinoreji, ki bo določal pogoje za poklicne čebelarje in ljubitelje oz. status čebelarjev kot kmetijskih pridelovalcev, saj to v zdaj veljavnem zakonu ni natančno določeno. Pomembna promocija Slovenije in slovenskega čebelarstva bo tudi postavitev slovenskega čebelnjaka princu Charlesu v Veliki Britaniji, ki jo načrtujemo v sodelovanju s predsedstvom Republike Slovenije, ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in veleposlaništvom Velike Britanije v Ljubljani. Seveda pa so najpomembnejše priprave na mednarodni čebelarski kongres Apimondie leta 2003 v Ljubljani. Te se bodo začele letos s predstavitvijo slovenskega čebelarstva in Slovenije udeležencem mednarodnega čebelarskega kongresa Apimondie v Vancouvru v Kanadi, je svoj uvodni govor končal predsednik Lojze Peterle. Strokovni del dopoldanskega dela seminarja o zdravstvenem varstvu čebel sta vodila dr. Jože Šnajder in doc. dr. Aleš Gregorc z Veterinarske fakultete v Ljubljani. I. DEL SEMINARJA Zdravstveno varstvo čebel V uvodu je dr. J. Šnajder, predsednik komisije za zdravstveno varstvo čebel pri ČZS, navzoče seznanil z dejavnostmi komisije za zdravstveno varstvo čebel. Pri tem je najprej poudaril velik pomen kontrole onesnaženosti medu s sporami povzročitelja hude gnilobe. Podatek o sporah v medu omogoča čebelarju, da z ustreznimi preventivnimi ukrepi prepreči izbruh bolezni, poleg tega pa je v veliko pomoč pri ugotavljanju učinkovitosti sanacije čebelarstva, v katerem seje huda gniloba že pojavila. Ob kupovanju sicer zdravih čebeljih družin bi morali obvezno imeti tudi analizo medu iz teh družin na spore hude gnilobe, da ne bi bilo neprijetnih presenečenj. Med, ki ga uporabljamo za dražilno pitanje čebel, tudi če je pridelan v domačem čebelnjaku, bi morali prej dati v analizo na spore. Pripraviti bi bilo treba več predavanj o tej temi, da bi vsi čebelarji spoznali, kako pomembni so ti preventivni ukrepi. Druga obsežnejša dejavnost komisije je prizadevanje za spremembo režima zapor pri hudi gnilobi na podlagi novih spoznanj in možnosti v veterinarski stroki. Tudi pri tem je pomemben dejavnik čim bolj zanesljivo ugotavljanje spor v medu. Doc. dr. Aleš Gregorc je govoril tudi o raziskovalnih prizadevanjih, da bi spore hude gnilobe v medu spoznali z uporabo ustreznih protiteles. Dovolj občutljiva metoda te vrste bi omogočila preprosto določanje spor v 96-ih vzorcih medu hkrati, tako, bi lahko za vsak panj ugotovili, koliko je v njem spor. Vodja oddelka za zdravstveno varstvo čebel pri Veterinarskem zavodu Slovenije mag. Mira Jenko je ob naštevanju ukrepov, ki jih ta služba izvaja za preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje kužnih in nekužnih čebeljih bolezni, še posebej poudarila skrb za neoporečnost čebeljih pridelkov. Zdravila, s katerimi zatiramo čebelje bolezni, namreč tako kratkoročno kot dolgoročno negativno vplivajo na zdravje čebel in njihovo odpornost proti boleznim, pa tudi na kakovost pridelkov. Če hočemo torej pridelovati neoporečne čebelje pridelke, moramo zdravila obravnavati kot nujno zlo. Če pa jih že moramo uporabiti, mora biti njihova uporaba strokovna in organizirana. Veliko večjo pozornost moramo nameniti biotehničnim ukrepom, zelenim zdravilom in ustrezni selekciji čebel. Z vidika zdravstvenega varstva čebelje zelo pomembno vodenje registra vseh čebelarstev - od najmanjšega do največjega - tako organiziranih kot neorganiziranih, kajti, kot je svoje predavanje sklenil dr. Šnajder, malo zaleže trud devetindevetdesetih čebelarjev pri zatiranju bolezni, če stoti ne ukrepa. Mag. Jenkova je poudarila tudi pomen medinstitucionalnega sodelovanja Veterinarskega zavoda z Veterinarsko fakulteto, ČZS, Kmetijskim inštitutom in Veterinarsko upravo Republike Slovenije. ČZS in Veterinarski zavod Slovenije sta že podpisala listino o sodelovanju, prva skupna akcija pa bo vnovično uvajanje čebelarskih preglednikov. Zavod je že pripravil enoten program zatiranja varoze v letu 1999. Komisija za zdravstveno varstvo čebel pri ČZS je ta program že sprejela, s tem pa je postal obvezen za vse člane. Dr. J. Poklukar s Kmetijskega inštituta Slovenije je poleg možnosti za selekcijo čebeljih družin na odpornost proti varozi še posebej opozoril na potrebo stalne kontrole napadenosti vseh čebeljih družin z vstavljenimi lovilci naravno odpadlih va-roj. Na ta način zdravimo samo tiste družine, pri katerih je to potrebno, s tem pa zmanjšamo vnos zdravil v pridelke in varujemo čebele. Res škoda, da se seminarja ni udeležil mag. G. Urbanija z Veterinarske uprave Republike Slovenije, saj čebelarje še kako zanimajo novosti, kijih pripravlja ta vladna institucija. Dr. vet. med. J. Matavžje predstavil rezultate sistematičnih pregledov čebelarstev na onesnaženje medu s sporami hude gnilobe od leta 1993 do leta 1997. Analiza je pokazala, da je stanje pri nas primerljivo z drugimi evropskimi državami. Zanimiva je tudi ugotovitev, daje v razmeroma velikem odstotku čebelarstev po sanaciji hude gnilobe med še vedno dokaj onesnažen s sporami, tako da obstaja možnost vnovičnega izbruha bolezni. Glede na to je treba po uspešnem zatiranju kuge nujno še naprej sistematično odstranjevati spore iz panjev in čebelnjakov. Dr. vet. med. D. Gorečan in I. Planinc sta predstavila svoje izkušnje pri zatiranju varoze z mrav-Ijinčno in oksalno kislino. Po najnovejših ugotovitvah samo z eno ali drugo kislino varoze ne moremo zatreti. Podobno velja tudi za uporabo eteričnih olj. Kljub temu je uporaba teh alternativnih sredstev zelo priporočljiva, saj tako manjkrat uporabimo zdravila. Velja pa opozoriti, da tudi alternativnih sredstev ne smemo uporabljati v obdobju medenja, saj lahko vplivajo na vonj in okus medu. Tako so v nekaterih državah že določene zgornje dopustne meje za ostanke teh sredstev v medu. Tako je na primer za timol v Švici določena zgornja dovoljena meja 0,8 mg/kg. Poglavitna ugotovitev vseh referatov je, da je za uničenje varoze odločilnega pomena zimsko zdravljenje, skoraj povsod po Sloveniji pa ga izvajamo od sredine novembra do sredine januarja. Ob koncu seminarja je prof. J. Rihar predstavil novo izdajo svoje knjige o varozi, ki bo gotovo uporabna za vse čebelarje. PREDSTAVITEV PROJEKTA BLAGOVNA ZNAMKA ZA SLOVENSKI MED NA XXII. DRŽAVNEM ČEBELARSKEM SEMINARJU V CELJU (II. DEL SEMINARJA) Na letošnjem državnem čebelarskem seminarju so v drugem delu seminarja predstavniki komisije za zaščitno znamko (sestavljajo jo dr. Jože Šnajder, Franc Grajzar, Milan Meglič in Avgust Sinic) predstavili osnutek pravilnika za blagovno znamko za slovenski med. Že v obdobju priprave novega državnega pravilnika za med, ki bo usklajen s smernicami Evropske unije in pravzaprav v ničemer ne bo varoval domačega čebelarja, je komisija ČZS za blagovno znamko začela pripravljati temeljito prenovo pravilnika o kolektivni zaščitni znamki za sortne domače medove, veljavnega od 25. maja 1991. Tako je nastal osnutek novega pravilnika za blagovno znamko za slovenski med, ki gaje obravnaval in z nekaj pripombami tudi potrdil upravni odbor ČZS na svoji izredni seji 2. novembra 1998. Osnutek pravilnika smo nato poslali vsem registriranim čebelarskim društvom, saj smo želeli pridobiti pripombe in predloge njihovih članov. Hkrati je komisija začela pripravljati načrt za uveljavitev projekta. UO ČZS naj bi pravilnik o blagovni znamki za slovenski med v kratkem dokončno potrdil. Blagovna znamka bo čebelarjem v pomoč, da bodo v zaostrenih razmerah zaradi čedalje večjega odpiranja trga uspešneje tržili svoje pridelke. PROJEKT BLAGOVNE ZNAMKE ZA SLOVENSKI MED TEMEUI NA DOKUMENTIRANI KONTROLI PRIDELAVE, TOČENJA, SKLADIŠČENJA IN EM-BALIRANJA MEDU. Pri pripravi osnutka pravilnika je devetčlanska komisija za blagovno znamko pri ČZS (sestavljajo jo Franc Grajzar, dr. Jože Šnajder, Mirko Pavlin, Ivan Videčnik, Slavko Kleindienst, Renato Starc, Avgust Sinic, Vladimir Jenček in Milan Meglič) skupaj z zunanjimi strokovnimi sodelavci (dr. Janez Poklukar - Kmetijski inštitut Slovenije, mag. Malči Božnar- Čebelarstvo Božnar Polhov Gradec in dr. Ana-Marija Plestenjak - Biotehniška fakulteta) izhajala iz dejstva, da slovenski čebelarji pridobivajo visoko kakovosten med, predvsem pa imajo možnost dokazovanja te visoke kakovosti. S KONTROLO PRIMERNOSTI ČEBELARJENJA ČEBELARJI LAHKO ŽE V KALI ODPRAVIJO VSE NEVARNOSTI, KI MEDU PRETIJO MED NASTAJANJEM IN SKLADIŠČENJEM V PANJU TER MED TOČENJEM. PRI TEM UPOŠTEVAJO NAČELO, DA MED DOZORI V PANJU. KO JE MED V PANJU DOZOREL, GA IZTOČIJO IN OD TEDAJ NAPREJ MEDU NE SMEJO NIČESAR DODATI IN NIČESAR ODVZETI. Razmeroma čista narava, pestrost slovenske flore in obvladovanje pridelave medu so velike prednosti, ki jih slovenski čebelarji lahko izrabimo v svoje in porabnikovo dobro. Pri uvoženem medu omenjenih treh značilnosti ne poznamo. Uvedba nadzora nad procesom pridelave omogoča dokumentirano pridelavo medu najvišje kakovosti. Pri analizi pridelovalnega procesa je zelo pomembno, da čebelar obvezno sodeluje v prvih dveh fazah, ki sta najpomembnejši, velikokrat sodeluje SLOVENSKI MED POMEMBNOST NADZORA NAD PRIDELOVALNIM PROCESOM PANJ NEVARNOSTI: OSTANKI KEM. SR. IZ NARAVE 1. NEKTAR, MANA - MED OSTANKI KEM SR. ZARADI ZATIRANJA FAZA ČEB. BOLEZNI IN ŠKODLJIVCEV ČEBELA OSTANKI ANTIBIOTIKOV ČEBELAR UMETNA SPREMEMBA KISLOSTI MEDU MED DOZORI V PANJU UMETNA SPREMEMBA OKUSA MEDU - MEDU NE SMEMO NIČESAR DODATI IN NIČESAR ODVZETI TOČENJE NEVARNOSTI: 2. ČIŠČENJE NEČISTOČA FAZA PRECEJANJE INSEKTI POSNEMANJE TOČENJE SATOV Z ZALEGO SEGREVANJE TUJ VONJ SKLADIŠČENJE ODVZEMANJE ALI DODAJANJE CVETNEGA PRAHU MEŠANJE-KREMNI MED VRENJE MEDU ČEBELAR NEUSTREZNA POSODA - TEŽKE KOVINE V MEDU SUŠENJE MEDU EMBAURANJE V KONČNO NEVARNOSTI: 3. POSODO - KOZARCE NEČISTA POSODA - KOZARCI OPREMA KOZARCEV Z NEPRIMERNOST PROSTORA FAZA NALEPKO IN ZAŠČITNO NEPRIMERNOST OSEBE ZNAMKO MED JE IZPOSTAVLJEN NEVARNOSTIM ZELO ČEBELAR POLNILEC KRATEK ČAS 4. FAZA PRODAJA NEVARNOSTI: TRGOVEC NEPRAVILNO SKLADIŠČENJE - DIREKTNA ČEBELAR SVETLOBA - SONCE ORGANIZACIJSKE POVEZAVE ČZS KOMISIJA ZA BLAGOVNO ZNAMKO VETERINARSKA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE POOBLAŠČENI LABORATORIJ ČEBELARSKO DRUŠTVO ARHIV VZORCEV MEDU ČEBELAR PREGLEDNIK ZA MED ČEBELARJI POLNILNICA MEDU PRODAJA MEDU Z BLAGOVNO ZNAMKO PRODAJA MEDU Z BLAGOVNO ZNAMKO Nekaj zanimivih posnetkov z državnega seminarja čebelarjev v Celju foto: J. Mihelič S« s-p; rjf; Izdelava čebelarske ‘“"•“mi' Jr Na letošnji razstavi si je veliko mlajših čebelarjev in začetnikov ogledalo nakladne panje. Nekaj novosti je na letošnji razstavi predstavil Jože Rihar iz Gabrja pri Ljubljani. Izdelovalec panjev g. Videčnik iz Zreč je razstavljal svoj nakladni panj prirejen za prevozne čebelnjake. Novi trodelni pleminilček iz sti-roporja je razstavil Marko Debevec z Vrhnike. Ponudba posod iz nerjaveče pločevine in topilnikov za med je vedno večja. Dr. Jože Rihar je udeležencem predstavil svojo novo knjigo Varoza čebel. Vrhniko Razstavljeni izdelki čebelarstva Debevec so vsako leto bolj zanimivi. tudi v tretji fazi, občasno pa tudi v četrti. Dokumentirana kontrola pridelave omogoča, da prednosti našega medu izrabimo v svoj prid. Te prednosti so predvsem: • vse nevarnosti v obdobju pridelave so pod nadzorom, • med dozori v panju, • med vsebuje majhen odstotek vode, • med ni pregret. Navedene prednosti je komisija kot nosilne stebre pravilnika blagovne znamke za slovenski med vgradila v njegov osnutek. Le-ta vsebuje strožja merila, kot jih bo vseboval nov državni pravilnik o medu, ki naj bi bil v kratkem objavljen v Uradnem listu RS. Slovenski čebelarji si lahko privoščijo strožja določila in jih izrabijo kot svoj adut. V osnutek pravilnika o blagovni znamki za slovenski med so vgrajeni kontrolni mehanizmi, kot so kontrola primernosti čebelarjenja ter terenske in laboratorijske analize. Osnutek pravilnika upošteva vse najnovejše usmeritve glede varstva porabnika. Zagotavlja mu kar največje jamstvo, da je med z blagovno znamko res pridelan v Sloveniji, daje pridelan pod strogimi merili, daje celotna pridelava nadzorovana, da nadzor izvajajo strokovne in pooblaščene službe, tako da je višja kakovost zajamčena in tudi dokazljiva. Projekt blagovne znamke za slovenski med je projekt Čebelarske zveze Slovenije za vse njene člane, ne glede na število panjev, s katerimi če-belarijo. Projekt blagovne znamke je namenjen: • vsem večjim čebelarjem, ki svoj pridelek prodajajo v trgovinah: • vsem čebelarjem, ki bodo svoj med prodajali neposredno na domu, saj ta vrsta prodaje, za katero bodo verjetno kmalu znani tudi pogoji, zagotavlja neposreden stik s porabnikom; poleg visoko kakovostnega medu lahko čebelar ponudi kupcu tudi veliko informacij o medu, čebelah, pomembnosti opraševanja itd.; • vsem tistim čebelarjem, ki svoj pridelek oddajajo /prodajajo/ polnilcem medu, saj osnutek predvideva postopek, po katerem bodo polnilci medu lahko prodajali med z blagovno znamko; s tem bo torej dana možnost sodelovanja na višji kakovostni ravni, za to pa naj bi bili zainteresirani tako slovenski čebelarji kot tudi polnilci medu. Vstop v sistem blagovne znamke bo prostovoljen in bo temeljil na pogodbenem odnosu Čebelarska zveza Slovenije - čebelar oziroma Čebelarska zveza Slovenije - polnilec. ORGANIZACIJA SISTEMA BLAGOVNE ZNAMKE ZA SLOVENSKI MED Zastavljena je tako, da omogoča sodelovanje vseh organiziranih čebelarjev v okviru Čebelarske zveze Slovenije, ne glede na število panjev in količino pridelanega medu. Seveda mora biti blagovna znamka za čebelarja zanimiva tudi s finančnega vidika. Strošek, ki ga bo imel čebelar z blagovno znamko, mora biti čim manjši, vsekakor pa takšen, da se mu bo zaradi višje prodajne cene, ki jo bo z blagovno znamko dosegel, to splačalo. Cena blagovne znamke je v največji meri odvisna od organizacije sistema te znamke. Zaradi tega smo najprej pregledali nekatere novejše evropske sisteme, ki vključujejo v postopek kontrolo pridelave in oceno kakovosti medu, in to vključili tudi v sistem naše blagovne znamke. Vendar tuji sistemi uvajajo nove organizacijske enote, npr. regijske centre, to pa zahteva precejšnja finančna sredstva. Da bi se izognili tem stroškom, smo pri naši blagovni znamki zasnovali organizacijo sistema na način, prikazan na skici 1. Temeljna ideja za vzpostavitev organizacije sistema blagovne znamke za slovenski med je v tem, da sloni na že obstoječih elementih organizacije slovenskega čebelarstva, in sicer na Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS) in njeni komisiji za blagovno znamko, na čebelarskih društvih (ČD) in na organiziranih čebelarjih (Č). Novost, ki jo uvajamo za potrebe blagovne znamke, je le preglednik za med, ta pa je čebelar in tudi član čebelarskega društva. Tako so vse potrebne funkcije zagotovljene znotraj obstoječe čebelarske organizacijske strukture. Navzven se čebelarska organizacija za potrebe blagovne znamke povezuje z drugimi obstoječimi institucijami: - z Veterinarsko upravo republike Slovenije (VURS), - s pooblaščenim laboratorijem za analize medu, - s polnilnicami medu. Povezava z VURS je pomembna zato, da v pravila za dosego blagovne znamke vključimo vse zakonske predpise, ki se nanašajo na med kot živilo živalskega izvora. Drugi pomemben razlog pa je vtem, da VURS prizna blagovno znamko za slovenski med, tako da bo čebelar, ki pridobi blagovno znamko, s tem izpolnil tudi obveznosti, ki mu jih postavlja Veterinarska uprava. Pooblaščeni laboratorij in ČZS bosta sklenila pogodbo, po kateri bo ta laboratorij arhiviral vzorce medu in izvajal analize medu ob morebitnih sporih ter analize naključno vzetih vzorcev v prodaji. Z zainteresiranimi polnilnicami bo ČZS sklenila pogodbo, tako da bo tudi polnilnica lahko prodajala med z blagovno znamko, če bo od naših čebe- Udeleženci seminarja, so z zanimanjem spremljali razpravo o znamki larjev odkupovala med, ki bo imel dokumentacijo za blagovno znamko. Ta možnost je zanimiva za čebelarje, ki v svojem okolju ne morejo prodati celotnega pridelka. Osrednji člen v organizacijski strukturi za blagovno znamko pa je "preglednik za med”. Preglednik za med postane čebelar, član ČD, ki opravi tečaj in izpit za preglednika za med in od ČZS prejme pooblastilo za opravljanje svoje funkcije na terenu. Preglednik za med evidentira pogoje pridelave, točenja, skladiščenja in polnjenja medu pri vsakem čebelarju, ki pristopi k blagovni znamki. Od pridelane količine medu vzame dva vzorca. Pri prvem vzorcu opravi terensko analizo: senzorično oceni med, izmeri odstotek vode in elektroprevod-nost medu. Če so rezultati pozitivni, izda čebelarju potrebno število nalepk blagovne znamke. Drugi vzorec pošlje v arhiv. Pregled medu opravi po istem postopku tudi v polnilnici. Izdaji potrebno količino nalepk blagovne znamke, vendar le za tisto vrsto in količino Delovno predsedstvo drugega dela seminarja medu, kije bil kupljen pri čebelarjih in ima dokumentacijo, da izpolnjuje pogoje za blagovno znamko za slovenski med. Preglednika za med ima načelno lahko vsako čebelarsko društvo. Pričakovati pa je, da bo za manjša čebelarska društva to delo opravljal preglednik večjega sosednjega društva ali da se bo nekaj društev dogovorilo za skupnega preglednika - tako pač, da bodo stroški minimalni. Pomembno pa je, da društveni pregledniki opravljajo svoje delo v svojem okolju, v katerem najbolj poznajo čebelarstva, odpadejo pa tudi večji prevozni stroški in izguba časa na poti. Šolanje preglednikov bo organizirano v okviru regije. Čeprav je uvedba blagovne znamke za slovenski med namenjena vsem slovenskim čebelarjem, saj naj bi si z njo vsak zagotovil boljšo ceno za svoj pridelek, bo njeno uvajanje potekalo postopno. Izobraževanje preglednikov bo vsako leto organizirano glede na potrebe, zato ni nevarnosti, da ne bi vsi prišli na vrsto. Predstavljen sistem blagovne znamke je morda na prvi pogled videti precej zapleten. Tako se zdi tudi zaradi novih določil, ki jih čebelarji doslej nismo tako zelo upoštevali, kot sta na primer odprtost pridelovalnega procesa in nadzor na terenu. Slovenski čebelar naj bi s ponosom razkril vse faze pridelave medu, pri katerih ima največjo vlogo higiena satja, panja in vseh čebelarskih postopkov v čebelnjaku in tudi zunaj njega. Med je pridelek narave in čebel. Čebelarji že končni proizvod samo pretočimo v druge posode in jih premestimo v druge kraje. Pri tem skrbimo, da med ostane ves čas tak, kakršnega so čebele kot svoj dokončni pridelek uskladiščile v satje. Med uživamo sami, naši otroci, naši spoštovani porabniki. Člani komisije in prav tako tudi upravni odbor ČZS so prepričani, daje slovenski čebelar sposoben uresničiti projekt blagovne znamke za slovenski med. Zato komisija za blagovno znamko za slovenski med v imenu UO ČZS poziva vse čebelarje, da ta projekt oživimo skupaj v dobro vseh nas in porabnikov, ki jim ni vseeno, kaj za svoj denar dobijo, zato postajajo tudi čedalje bolj kritični oziroma zahtevni. Komisija za blagovno znamko pri ČZS ČEBELARJEVA OPRAVILA V APRILU BRANE KOZINC Končno je prišel čas, ko bomo pogledali v panj in ugotovili, kakšno je stanje pri naših čebelah. Vremenske razmere v Sloveniji so v tem mesecu zelo različne, zato se jim moramo seveda s pregledom prilagoditi. Čebele ne poznajo koledarja, svoj razvoj prilagajajo dogajanjem v naravi. Tudi mi bomo storili tako. Za datum pregleda izberemo dneve cvetenja češnje. Glede na to vsako leto pregledamo čebele tedaj, ko je v polnem cvetu točno določena češnja, ne pa kar na splošno. Ugotovili boste, da se ta datum vsako leto zelo spreminja. Toda to je edino merilo, ki ga poznajo čebele. Tega merila pa se moramo natančno držati tudi mi, kajti le tako bomo lahko delali primerjave. Ko odpremo panj, najprej ugotovimo, koliko pogače so čebele porabile. Po potrebi jo lahko dodamo, saj bo v tem času delovala zelo stimulativno. Med pogačo lahko primešamo tudi izvleček iz kostanjevega lubja (tanin). Prodajajo ga kot farmatan. Količino določimo glede na stanje čebel, zelo koristen pa je za zdravljenje grižavosti in noseme. Ker sem v tretji števili omenil, da v pogače dodajam »nu-tril Se«, ki vsebuje vitamine in minerale ter jod proti nosemi, me je klicalo veliko čebelarjev, ki so želeli zvedeti v kakšni količini dodajam omenjeno sredstvo. Na 50 kilogramov sladkorja dodam 2,5 kg kvasa in 3 litre vode, v kateri raztopim 100 g nutrila Se in 1 del joda. Ko odstranimo sate tople stavbe (prečne), lahko vidimo, kako je družina prezimila. Večina družin zaseda 4-5 satov medišča in 4-5 satov plodišča. Razpored gnezda je lahko tudi drugačen (samo medišče ali samo plodišče). Ne glede na to, kako je gnezdo razporejeno, ga pustimo pri miru! Odstranimo 2-3 najslabše sate. Naj nas ne moti, če so v njih med, cvetni prah ali zalega. Ob gnezdo (predzadnji sat) vstavimo satnice. Sate, ki smo jih odstranili, preselimo v toplo stavbo, iz panja pa odstranimo najslabše sate in jih damo v predelavo. Tako vsako leto iz panja izločimo najslabše satje. Panj odenemo z izolacijo in ga zapremo. To je vse delo, ki nam ga vtem obdobju narekujejo izkušnje in nasveti. Po mojem mnenju mora čebelja družina v tem obdobju zasedati vsaj sedem satov. Kaj pa storiti s panjem, ki ni dosegel tega števila? Odstranimo mu pet praznih satov in namesto njih vstavimo rezervno družino na petih satih. Če damo obe v plodišče ali medišče, ju ločimo le s satnico. Še bolj preprosto pa je, če je ena v plodišču, druga pa v medišču. Vstavimo ju tako, da sta si v diagonali in ne ena pod drugo. Tako je družina dosegla povprečen ali celo nadpovprečen razvoj. Kaj pa matici? Pustimo ju lepo pri miru! Le čebele vedo, katera je boljša. In nazadnje bo boljša tudi ostala. Pri tem posegu se večkrat dogajajo stvari, ki niso najbolj v skladu s teorijami nekaterih "strokovnjakov". Čebele se v nobenem primeru med seboj ne uničujejo! Velikokrat se zgodi, da še dolgo zale-gata obe matici, že nekaj minut pozneje pa najdemo eno zunaj mrtvo. Če čebele pustijo zalegati obe matici, sta si očitno enakovredni. Če eno zelo hitro izločijo, je to znamenje, da je bila izrazito slabša. Nikakor ni nujno, da je mlada matica, ki smo jo dodali z rezervno družino, boljša. Pustimo, da o tem odločajo čebele! Na ta način bomo poskrbeli, da bomo v čebelnjaku vedno imeli dobre matice. Pri tem nas ne zanima njihova starost! Tak postopek pa ni priporočljiv v izrazito brezpašnem obdobju. Vsekakor je najprimernejši čas cvetenja češnje. Pozneje tega niti nima pomena početi, ker iz take družine v tem letu ne moremo pričakovati kakšnih večjih uspehov. V obdobju cvetenja češnje in drugega sadja ter regrata čebele izdelajo najlepše satje. Če je vreme zelo ugodno, damo v panj lahko tudi več satnic hkrati. Ne zamudimo te priložnosti. To je ta mesec vse delo, ki ga opravljam pri čebelah, in tudi vam priporočam, da čebel ne vznemirjate po nepotrebnem. Vsak poseg v panj je za čebele stres, na vsak stres pa se čebele odzovejo negativno. Namesto da bi nabirale med in si urejale življenje v panju, tako kot jim najbolj odgovarja, se spopadajo s čebelarjevimi poskusi podrediti si čebelo. Ne bo vam uspelo! Čebelam dajte na voljo dovolj velik prostor in mir - podredite se ji in uspeh ne bo izostal. Vsako spreminjanje prostornine panja (nastavljanje medišč, zaklad ali celih naklad pri nakladnih panjih) je za čebele velikanski stres. Še teže pa je določiti pravi čas za ta poseg. Le s težavo bi našli družini, ki bi enako prenesli povečanje prostornine. Zato tudi uspeh tega početja ni predvidljiv, še zlasti pa ga ni mogoče krajevno in časovno opredeliti. Vsekakor je za čebele najbolje, če imajo vse leto na voljo enako velik prostor. Strah, da čebele ne bi shranile vsega satja je neupravičen, le z matično rešetko jih ne smemo omejiti. Nekateri čebelarji se konec aprila že pohvalijo s prvimi roji. Pri teh čebelarjih je nekaj hudo narobe. Morali bodo temeljito razmisliti, kaj bodo spremenili, da bodo imeli ob pravem času čebele na vrhuncu razvoja. To je prvi ukrep do boljšega pridelka medu. V Sloveniji seje spet razvnela "panjska vojna’’, vendar “generali” te vojne pozabljajo, da z vsakim panjem upravlja čebelar, zato bo predvsem od njega in njegovih čebel odvisno, koliko bo medu v loncih. ČEBELARJEVA OPRAVILA V NIZKONAKLADNEM PANJU V APRILU Anton Vrčko Aprila lahko prvič temeljito I pregledamo čebelje družine. Se- H veda moramo ravnati kraju in H vremenu primerno. Pri širitvi gnezda čebelje družine moramo biti previdni, da ne pretiravamo. Delamo premišljeno in hitro, I_________ dobro je, če imamo pri tem delu pomočnika. Čebelje družine, ki so v treh nakladah in imajo zalego v zgornjih dveh nakladah, medsebojno zamenjamo ali pa samo vmesno naklado obrnemo za 180° , tako da medeno zalogo hrane premaknemo bliže žrelu, kjer je čebele ne trpijo, in tako ustvarimo prenos hrane v panju. Zamenjamo tudi družine, ki so v dveh nakladah, ali pa jih obrnemo za 180° in tako dosežemo enak učinek, kot sem ga že opisal. Močnim družinam v dveh nakladah podstavimo tretjo naklado z zgrajenim satjem in po možnosti še s kakšnim medenim satom, ki ga čebele že spet prenašajo, ker je preblizu žrela. Stalno prenašanje in kroženje medene ali sladkorne hrane med čebelami v čebelji družini je temeljni biološki pogoj za hitrejši spomladanski razvoj čebelje družine. Zares močnim družinam pa lahko tudi tretjo naklado vstavimo kot medklado, saj to še dodatno vpliva na hitrejši razvoj čebelje družine. Delamo povečini s celimi nakladami in čim manj s posameznimi sati. Krajni sati morajo biti polni medu, saj so rezerva hrane in toplotni izolator gnezda. Sicer pa mora čebelja družina imeti ob svojem gnezdu in nad gnezdom približno osem kilogramov stalne medene ali sladkorne zaloge hrane. Če hrane ni dovolj, je treba čebele dokrmiti. Rezervne - pomožne - čebelje družine v eni nakladi oskrbujemo nekoliko drugače, in sicer tako, da prestavljamo posamezne sate; pri tem sat ali dva obrnemo za 180“ in s tem pospešimo prenos hrane, s tem pa tudi razvoj čebelje družine. Aprila moramo vstaviti tudi gradilni satnik za graditev trotovine, saj bomo v njem lovili varoe. Strokovnjaki namreč priporočajo, naj vsaj dva- do trikrat na leto izrezujemo pokrito trotovsko zalego in na ta način uničujemo varoe. Zaradi razmnoževanja se namreč varoe od osem- do petnajstkrat pogosteje naselijo v trotovsko zalego kot v zalego čebel delavk. Priporočam, da pokrito trotovsko zalego obglavite z ostrim nožem, iztresete zalego in z vodo izperete preostale varoe. Tak trotovski sat je spet uporaben za zale- ganje. Uporabljamo ga tedaj, ko čebelje družine trotovine ne gradijo več s tako vnemo, kot sojo prej. Čebelarjem priporočam, da v tem letnem času in vse do konca čebelje paše varoo čim več zatirajo z biološkimi postopki, saj bodo čebelji pridelki le tako zares ostali neoporečni. Vsem čebelarjem priporočam, da preberejo novo knjigo dr. Jožeta Riharja Varoza čebel, v kateri naš priznani strokovnjak zelo natančno opisuje biološke postopke zatiranja varoe. Za gradilni satnik uporabimo prazen satnik, ki ga kot tretji satnik z leve ali desne strani vstavimo v drugo ali tretjo naklado med čebeljo zalego. Iz svojih lastnih izkušenj vem, da ga bodo čebele tam hitro zgradile, matica pa takoj zalegla. Ko so čebelje družine tako razvite, da zasedajo tri do štiri naklade, lahko v drugi in tretji nakladi uporabimo že dva gradilna satnika za trotovino, odvzamemo pa ju v časovnih presledkih dveh do treh tednov, ko je trotovina še pokrita, postopamo pa tako, kot sem že opisal. Ob cvetenju češenj se v čebeljih družinah pojavi vsesplošni gradilni nagon, ki ga izrabimo za graditev satja. Zato jim dodajamo satnice. Tudi satnic nikoli ne vstavljamo v spodnjo naklado, ampak vedno v drugo ali tretjo naklado med čebeljo zalego, saj jih bodo čebele tam hitro zgradile. Ob pojavu izdatnejše nektarne čebelje paše pa lahko naklado namestimo izmenično z enim zgrajenim satom in eno satnico tik nad gnezdo, kjer bodo čebele hitro zgradile satje. Kot sem že prej omenil, moramo biti pri širitvi gnezda zelo preudarni. Vse posege v čebeljih panjih prilagodimo moči - živalnosti čebeljih družin oziroma posamezne čebelje družine. V nizkonakladnem panju predvsem pazimo, da čebelja družina ni utesnjena v svojem razvoju in daje pretok hrane v družini stalen. Tako se bodo brez težav hitro razvijale, kajti Man-leyev satnik omogoča čebelam in matici neovirano gibanje po satju iz naklade v naklado. Za ilustracijo povejmo, da se na enem satu zalege čebel delavk izvali toliko čebel, da zasedejo dva do tri nadaljnje sate v panju. Če nameravamo čebelariti v dvomatičnem sistemu, je zdaj tudi čas, da pri živalnih družinah osnovni pridobitni družini dodamo novo pomožno družino. Čebele oskrbujemo in razvijamo ločeno med seboj. In kako vstavljamo satnice v Manleyev satnik? Okvir satnika obrnemo na zgornjo letev in ga položimo na delovno površino, vzamemo satnico, jo potisnemo skozi režo med spodnjima letvicama satnika in namestimo v utor zgornje letvice. Satnico potem zalijemo z raztopljenim voskom. To storimo tako, da z levo roko primemo satnik s satnico, z desno pa jo zalijemo z voskom. Za ta namen uporabimo žlico ali kakšno drugo pripravo, npr. kovinsko pipeto. Pri Menleyevem satniku satnic ne žičimo. Prednosti uporabe tega satnika sem opisal že v februarski številki Slovenskega čebelarja (str. 40), tako da jih lahko preberete še enkrat. Načelno tega satnika ne Ker poapnela zalega kot bolezen izbruhne le pod določenimi pogoji, je pomembno, da pri pojavu le-te čim prej izključimo vse dejavnike, ki vplivajo na njen razvoj. Na prvem mestu je vsekakor varoza, ki smo ji doslej namenili že veliko pozornosti. Drug dejavnik je vlaga v panju, ki jo je prav maja največ, zato ob lepem vremenu odstranimo ves vlažen pažni material in ga zamenjamo ali sploh odstranimo. Ker je v tem obdobju v panjih že dovolj čebeljih lahko pustimo priprte za nekaj ur, da se notranjost čim bolj osuši. Če paša pojenja ali se še ni začela, čebele dražilno krmimo s sladkornim sirupom ali testom. Način izberite čebelarji sami. Priporočamo tri različne recepte: 1. Sladkornemu sirupu (prekuhanemu in ohlajenemu!) dodamo 5 dag cedevite (9 vitaminov!) ali 2 g C- žičimo, če pa kdo to izrecno želi, naj to stori tako, da žico napelje vzdolžno - vodoravno. Omenim naj še, da se z uredništvom oddaje “Ljudje in zemlja" na TV Slovenija dogovarjam za snemanje in prikaz nekaj kratkih prispevkov o čebelarjenju v tem nakladnem panju, tako da bomo v prihodnjih mesecih pisano besedo dopolnili tudi s sliko in govorom. Bodite pozorni na to. vitamina ali 2 g natrijevega propionata (konzervans) in ga čebelam dodajamo po 2 do 5 dl na vsak drugi dan. 2. Pripravimo si sladkor v prahu. Na 10 kg sladkorja dodamo 1 kg pekovskega kvasa in 3 dl domačega sadnega kisa. V takšno testo lahko dodamo tudi cedevito ali C-vitamin. S pogačo napolnimo satni pitalnik in ga namestimo ob gnezdo. 3. Pripravimo si enako pogačo in ji dodamo tri žlice jedilnega olja, 50 g nadomestka cvetnega prahu in 10 g nistatina. Takšno pogačo pokladamo samo tistim družinam, ki smo jih izločili iz pridelave medu. Pri zatiranju čebeljih bolezni mora biti na prvem mestu skrb za zdravje porabnikov čebeljih pridelkov. Veterinarski zavod Slovenije, OE Celje VETERINARSKI NASVETI ZA APRIL dr. vet. med. Drago Goručan Zatiranje poapnele zalege - april Opravilo Kontrola okuženosti Apitehnični ukrepi Zdravljenja -antibiotik nistatin Zdravljenja -alternativa Pregled podnic, brad in izletišč pred žreli. Izločenih več kot 10 ličink na dan. Pregled podnic, brad in izletišč pred žreli. Na dan odpade manj kot 10 ličink. Razkuževanje ob vsakem posegu v panje z 1-odstotno koncentracijo virkona. Krmljenje družin z močno vitaminsko hrano (na 11 sirupa 1:1 dodati 5 dag cedevite) Potrebno zdravljenje posamezne družine po navodilih proizvajalca antibiotika. Družino izločimo iz pridelave! Razkuževanje ob vsakem posegu v panje z 1-odstotno koncentracijo virkona. Ni potrebno. Čebelam dodajamo sladkorno testo z dodatkom C-vitamina ali Na-propionata (2 grama/kg testa) Ob hujši okuženosti zalege s poapnelo zalego je treba preveriti napadenost čebel z varoo in jo zatirati po programu. VETERINARSKI ZAVOD SLOVENIJE: Oddelek za zdravstveno varstvo čebel VETERINARSKA FAKULTETA: Inštitut za zdravstveno varstvo in gojitev divjih živali, rib in čebel INTEGRALNI PROGRAM ZATIRANJA VAROE ZA LETO 1999 Obdobje od 15. aprila do 1. oktobra (do konca paše) brez uporabe kemičnih sredstev DECEMBER 98 JANUAR FEBRUAR MAREC APRIL MAJ JUNIJ JULIJ AVGUST SEPTEMBER OKTOBER NOVEMBER DECEMBER MESEC KONTROLA POTREBNO ALTERNATIVNE NAPADALNOSTI ZDRAVLJENJE METODE KONTROLA STOPNJE NAPADE-NOSTI V VSEH DRUŽINAH: • IZDELAVA INDIVIDULALNEGA PROGRAMA ZDRAVLJENJA PRI ODPADU VEČ KOT 1 VAROJE NA DAN KONTROLA NAPADENOSTI po paši KONTROLA NAPADENOSTI po poletnem zdravljenju Zimsko zdravljenje • AEROSOL (HEMOVAR) PAŠNO OBDOBJE BREZ UPORABE KEMIČNIH SREDSTEV ZIMSKO ZDRAVLJENJE • PERIZIN ali HEMOVAR (AEROSOL) POLETNO ZDRAVLJENJE PO TOČENJU • APILIFE VAR • MRAVUINČNA KISLINA •TIMOL JESENSKO ZDRAVLJENJE • OKSALNA KISLINA MLEČNA KISLINA, KO V PANJU NI ZALEGE APITEHNIČNI UKREPI APITEHNIČNI UKREPI SE IZVAJAJO SKOZI VSE LETO: • SKRB ZA MOČNO DRUŽINO IN STALNO ZALOGO HRANE • IZREZOVANJE TROTOVINE • LOVILNI SATI (ZAPIRANJE MATICE) • NARAVNI IN UMETNI ROJI KOT NAČIN ŠIRJENJA ČEBELARSTVA • UNIČENJE ZADNJE ZALEGE, S ČIMER POVEČAMO UČINKOVITOST ZDRAVLJENJA • PREPREČEVANJE ROPANJA Pri oblikovanju programa zatiranja varoze smo se osredotočili na dva poglavitna in enakovredna cilja: ohraniti zdrave čebele in neoporečnost čebeljih pridelkov. Prav kakovost medu je ob sicer skromnejših pašah tista primerjalna prednost, ki jo moramo ohranjati, če hočemo biti konkurenčni na skupnem evropskem trgu. Program je oblikovan tako, da v pašnem obdobju ne uporabljamo nobenih kemičnih pripravkov, uporaba le-teh pa je načrtovana za pozno jesenski in zimski čas. Na ta način želimo povečati učinkovitost uporabljenih sredstev in zmanjšati število potrebnih aplikacij. Pri zatiranju varoze smo zares lahko dejavni le tedaj, ko v panju ni zalege, to pa je v naših razmerah le v obdobju med 15. novembrom in 15. februarjem, seveda odvisno tudi od zunanjih vremenskih razmer. Kontrola napadenosti Osnova uspešne kontrole je vsekakor stalna informacija o številu varoj, ki živijo v naših družinah. Na podlagi teh informacij lahko zmanjšamo število zdravljenj na najmanjšo možno mero, ne da bi pri tem ogrožali zdravje naših čebel. V programu so predvidene najmanj tri takšne kontrole vseh čebeljih družin v posameznem čebelarstvu. Na podlagi prve, izvedene zgodaj spomladi, bomo izvedeli, kako učinkovito je bilo naše zimsko zdravljenje. Drugo bomo izvedli takoj po končani paši oziroma julija, saj bomo na ta način lahko ocenili, kolikšen je bil razvoj varoe v pašnem obdobju in kako intenzivno moramo pozno poleti zatirati zajedavca. Zadnjo kontrolo izvedemo v obdobju od druge polovice septembra do konca oktobra. Na podlagi teh rezultatov bomo namreč načrtovali zdravljenje v pozno jesenskem in zimskem času. Kontrolo izvajamo na podlagi naravnega odmiranja varoj. Na podničnih vložkih, ki morajo biti zavarovani z mrežo, da podatki ne bodo zavajajoči, spremljamo odmiranje varoj v naših družinah najmanj sedem dni, še bolje pa je, če ga spremljamo deset dni. Potem preštejemo odmrle varoe in izračunamo dnevni odpad. V tabeli pogledamo, ali število odpadlih varoj presega kritično mejo. Če so naše ugotovitve pozitiv- ne, se z veterinarjem dogovorimo o spremembah programa zatiranja oziroma ukrepih, ki jih bo treba izvesti, da ohranimo zdrave družine. Kontrolo lahko opravljamo tudi s pregledovanjem zalege ali pregledom čebel nad starejšo nepokrito zalego (tako imenovana "roli on metoda”). Potrebno zdravljenje Kemične pripravke bomo vsekakor uporabili šele pozno jeseni in pozimi - tedaj bomo izvedli zimsko zdravljenje. V tem obdobju bomo izmenično uporabljali hemovar in perizin. Na ta način bomo odložili pojav odpornosti varoj na amitrazne pripravke, hkrati pa do morebitnega pojava odpornosti kot utečeno metodo uvedli zdravljenje s perizinom. Alternativne meted? Program namenja veliko pozornosti alternativnim metodam nadzora nad populacijo varoj. Med čebelarsko sezono so to predvsem mravljinčna kislina, apilife VAR in timol. Te naj bi uporabili tudi kot individualni program, kadar je presežena še dopustna meja napadenosti, seveda ob vseh potrebnih zaščitnih ukrepih za zdravje čebel in ljudi. Vedeti moramo, da lahko neustrezna uporaba povzroči veliko škode v čebeljih družinah, pa tudi pojav organoleptičnih sprememb medu, čeprav gre za naravne snovi. Za poznojesenski čas brez zalege predvidevamo uporabo mlečne in oksalne kisline. Apitehnični ukrepi Samo zdravljenje, ne da bi hkrati skrbeli za močne družine z zadostno zalogo hrane, ne da bi bile v panjih kakovostne matice in ne da bi preprečevali izbruh drugih bolezni oziroma da jih ne bi zdravili, ne more dati želenih rezultatov. Vitalna družina prenese tudi 14.000 varoj (lastne izkušnje), zato je v boju proti varozi zelo pomembno tudi ohranjanje osnovne vzdržljivosti čebeljih družin. Preprost apitehnični ukrep za zmanjševanje števila varoj v družini je gradilni sat. Nekoliko bolj zapleten, a ne neizvedljiv ukrep je tudi lovilni sat. Širjenje čebelarstva samo z mladimi roji, kijih lahko uspešno očistimo zajedavcev, novi druži- Tabela 1: Ocena okuženosti z varno dopustne vrednosti Mesec Naravno odmiranje na dan Faktor Pregled zalege število varoj, na 100 ličink Pregled čebel, število varoj na 100 ličink Ocenjeno število varoj v družini marec 1 120 10 20 120 april 1,5 180 10 20 240 maj 2 240 10 10 480 junij 3,2 300 20 10 960 julij 5,5 350 20 5 1920 avgust 10 400 20 20 3480 september 17 450 30 30 7680 ni zagotovi leto dni prednosti pred varoo. Zelo pomemben del boja proti zajedavcu je tudi izbira matic, odpornejših na varoe, torej takšnih z razvitejšimi obrambnimi mehanizm. Brez dvoma zasluži vso našo podporo. Vse omenjene štiri točke pa ne bodo obrodile sadov, če jim ne bomo dodali še treh: 1. sistematično zdravljenje, torej časovno uskla- jeno zdravljenje pri vseh čebelarjih določenega območja, 2. učinkovita in nenevarna sredstva za zatiranje, ki bodo na voljo v zadostni količini in po primerni ceni, 3. informiranost čebelarjev, tako da bodo vedno vedeli, kdaj in kako je treba ukrepati. dr.vet.med. Jože Matavž VZS, oddelek za zdravstveno varstvo čebel I J- im POROČILO 0 DELU REPUBLIŠKE SLUŽBE ZA SELEKCIJO KRANJSKE ČEBELE PRI KMETIJSKEM INŠTITUTU SLOVENIJE V LETU 1998 dr. Janez Poklukar 1. Uvod Leto 1998je bilo na področju čebelarstva uspešno. Pridelek medu je bil najboljši v zadnjih petih letih, izdelane so bile strokovne podlage za zaščito blagovne znamke pri nas pridelanega medu in matic, vzrejenih v registriranih vzrejališčih v Sloveniji. Dolgoročno pa je strokovna prizadevanja najbolj zaznamovala strokovna knjiga Od čebele do medu. S strokovnimi nalogami na področju čebelarstva se v KIS ukvarjata raziskovalni in tehnični sodelavec. 2. Izvajanje strokovne naloge v letu 1998 2.1. Izvajanje selekcijskega programa 2.1.1. Sodelovanje z vzreievalci matic Spomladi leta 1998 smo postopek priznavanja vzrejališč in plemenišč izvajali v 23 vzrejališčih. Komisija v sestavi dr. Janez Poklukar (predsednik), dr. Aleš Gregorc in Janez Gregori (člana) so obiskali vsa vzrejališča in plemenišča ter ugotavljali njihovo primernost za pridobitev vzrejnega dovoljenja. Posto- Tabela 1: Leta 1998 registrirani vzrejevalci matic, število vzrejenih matic v letu in serijske številke kontrolnih nalepk IME PRIIMEK NASLOV POŠTA ŠT. SERIJA Ivan Bračko Rosinova 5 2000 Maribor 200 od 7801 do 8000 Alojz Bukovšek Golo Brdo 19 1215 Medvode 2000 od 24201 do 26200 Marko Debevec Čuža 3 1360 Vrhnika 1200 od 23001 do 24200 Ivan Dremelj Dragovšek 13 1275 Šmartno pri Litiji 3500 od 1 do 3500 Janez Dremelj Dragovšek 13 1275 Šmartno pri Litiji 1000 od 3500 do 4500 Miha Goltnik Gaberke 112 3325 Šoštanj 400 od 21801 do 22200 Drago Goručan Kevsova 12 3212 Vojnik 200 od 22201 do 22400 Darko Grm Hude Ravne 1 1273 Dole pri Litiji 3000 od 4501 do 7500 Ivan Hudernik Staneta Severja 19M 2000 Maribor 200 od 28801 do 29000 Jože Jakšič Kapca 22 9220 Lendava 200 od 22801 do 23000 Ciril Jalen Rodine 18 4274 Žirovnica 200 od 26201 do 26400 Zoltan Kelemen Križevci 7 9206 Križevci v Prekmurju 300 od 21001 do 21300 Florijan Koželj Šolska 5 1240 Kamnik 200 od 22601 do 22800 Marjan Krepek Dvorjane 42 2241 Sp. Duplek 200 od 7501 do 7800 Janez Kropivšek Jeronim 32 3305 Vransko 200 od 22401 do 22600 Rado Pavlovič Gozd 36a 1242 Stahovica 200 od 26401 do 26600 Janko Pislak Apače 303 2325 Kidričevo 13000 od 8001 do 21000 Julij Pokorni Gačnik 3 2211 Pesnica 500 od 21301 do 21800 Ladislav Vozelj Dragovšek 18 1275 Šmartno pri Litiji 1700 od 26601 do 28300 pek registracije smo uspešno končali v 19 vzreja-liščih. Skupaj je komisija podelila 25.400 kontrolnih nalepk. V začetku sezone smo pripravili predlog pravilnika o nagrajevanju najboljših vzrejevalcev matic z nagrado Čebelar vzrejevalec leta. Upravni odbor ČZS je na svoji marčni seji ugotovil, da je pretirano drobljenje priznanj po posameznih področjih čebelarstva nesmiselno in da je dovolj, če v okviru ČZS podeljujejo tri različna priznanja: odličja Petra Pavla Glavarja, Antona Janše in Antona Žnideršiča. Po mnenju upravnega odbora bi bilo v obstoječi sistem nagrajevanja čebelarjev primerneje vključiti tudi vzrejevalce matic. V sodelovanju s komisijo za selekcijo kranjske čebele in z dr. Jankom Božičem smo pripravili tudi pravilnik o blagovni znamki za matice kranjske pasme, vzrejene v Sloveniji. Veterinarska fakulteta je leta 1998 pregledala vsa vzrejališča matic in ugotavljala zdravstveno stanje čebel. V enem od potencialnih vzrejališč je ugotovila navzočnost hude gnilobe čebelje zalege, v dveh primerih pa kronično nosemavost čebel. 2.1.2. Selekcija čebel v čebelarstvu Kmetijskega inštituta Slovenije Izvor vseh čebeljih družin v čebelarstvu KIS je znan, čebelje družine pa so v selekcijskem postopku. Čebele smo uporabili tudi za raziskovalne namene, predvsem za izvajanje raziskovalnega projekta Ugotavljanje genetske raznolikosti kranjske čebele v Sloveniji. Julija smo na Švedsko poslali večjo pošiljko trotovega semena. Leta 1998 smo čebelarili na treh stojiščih: v čebelnjaku na Brdu, v čebelnjaku Senično in na stojišču Padarca. Poleg tega smo postavili novo stojišče pri srednji kmetijsko-mlekarski šoli v Strahinju pri Naklem. S šolo smo podpisali pogodbo o sodelovanju in uredili teren za postavitev panjev. V čebelnjaku Brdo, kjer čebelarimo s 16 AŽ panji, so bile čebele spomladi precej oslabljene. Kmalu smo ugotovili, daje tam varoa že odporna na piretroide. Dodajanje bayvarola v panje ni bilo učinkovito. Poleti smo čebelje družine zdravili z mravljinčno kislino. Pokazalo seje, daje metoda dodajanja kisline v kontrolnih ploščah pod gnezdom v AŽ panju zelo učinkovita. Iztočili smo po 11 kg medu na panj, to pa je polovica dolgoletnega povprečja. Zaklad nismo uporabljali, vrhunec razvoja zalege pa smo izrabili za pripravo narejencev. V čebelnjaku Senično smo med letom čebelarili z 21 čebeljimi družinami (8 AŽ, 4 FV, 9 LR). Iz njih smo vzrejali matice za potrebe naše lastne selekcije. Spomladi smo pri družinah krajši čas spremljali populacijski razvoj varoe. Jeseni smo družine zdravili z mravljinčno kislino. V treh poskusnih panjih, polnih satja, smo jeseni simulirali panjsko mikroklimo in preučevali hitrost hla-penja mravljinčne kisline pri različnih tipih hlapilnikov. Rezultat poskusov je razvoj novega tipa hlapilnika, ki se bo v kratkem pojavil na trgu pod oznako ‘‘Medjap’'. Gre za hlapilnik, ki deluje na način vezne posode. Poglavitna prednost hlapilnika je, da onemogoča ločeno izločanje molekul vode in molekul mravljinčne kisline iz podlage. Pri vseh dosedanjih hlapilnikih je namreč v začetku bolj izhlapevala mravljinčna kislina, s tem pa seje hitro zmanjševala njena koncentracija v posodi. Pri novem hlapilniku te pomanjkljivosti ni. Novembra smo začeli lesen objekt temeljito obnavljati. Čebelnjak bo namreč že v najbližji prihodnosti postal eden izmed pomembnih ciljev obiskov čebelarjev iz tujine. Na stojišču Padarca čebelarimo s 24 LR panji in 16 trietažnimi AŽ panji. Sezona seje začela že februarja, ko se je teža panjev v nekaj dnevih povečala za več kot 2 kg. Česa podobnega v tem mesecu še nismo doživeli. Okrog stojišča smo že pred koncem zime postavili ograjo. V začetku marca smo začeli v vseh panjih spremljati naravni odpad varoe. Presenetila nas je velika variabilnost med panji - od nobene odpadle varoe v štirih tednih do rekordnih 46 odpadlih varoj v panju št. 48 v enem dnevu (31. marca). Sledil je poskus zdravljenja varoze čebel z oksalno kislino po kapljični metodi. Poskus je delno uspel, rezultat pa je bil opazen nekaj mesecev pozneje, saj 12 družin ni dalo skoraj nobenega pridelka medu. Nepravočasna uporaba oksalne kisline nas je stala najmanj 300 kg medu. Pri preostalih čebeljih družinah smo bili s pridelkom zadovoljni, saj smo v teh panjih pridelali 23 kg na panj. V začetku avgusta smo čebele testno zdravili z mravljinčno kislino, in sicer po metodi, ki jo je predlagal dr. Liebig. Ob delu smo začeli razmišljati, da velja metodo izpopolniti in čebelarjem ponuditi nov tip hlapilnika, ki bo deloval na podobni podlagi. Med letom smo na stojišču testirali umetne satni-ce in ugotovili, da jih čebele pod določenimi pogoji normalno gradijo in da jih matica tudi normalno zaleže. S čebelami v Padarci smo lahko zelo zadovoljni, saj je stojišče med vsemi stojišči gotovo najbolj medonosno. Novembra smo v sodelovanju s člani ČD Tržič izvedli enotno zdravljenje čebeljih družin z enkratno zimsko aplikacijo zdravila v celotni občini Tržič. Akcija je odlično uspela, v naslednjih letih jo bomo ponovili. 2.1.3. Proseno testiranje matic Po že ustaljenem postopku smo v sredini in konec junija v registriranih vzrejališčih zbrali 1199 matic in jih poslali v 81 čebelarstev. Septembra smo na terenu zbrali rezultate donosnosti matic, zrejenih leta 1997. Hkrati smo zbrali tudi vzorce medu, pridelanega leta 1998. V sodelovanju z veterinarji specialisti za čebelje bolezni smo prvič izvedli diagnostično testiranje čebel na okuženost z varozo. Rezultati so bili zelo koristni, saj smo ugotovili obstoj treh linij čebel, ki kažejo nekoliko večjo odpornost na varozo. Dve od teh linij sta bili v Dragovšku pri Litiji, ena pa v Jeronimu pri Vranskem. Najpomembneje pa je, da je ena izmed linij iz Dragovška že tudi precej razmnožena, tako da bomo v prihodnje lahko spremljali pojavnost odpornosti pri teh čebelah. Ugotovili smo, da so razlike v okužbi z varozo pri posameznih čebeljih družinah zelo velike. Za izračun genetskih parametrov odpornosti pa za zdaj še nismo opravili dovolj meritev. Za izračun plemenskih vrednosti matic v proge-nem testiranju smo uporabili naslednji selekcijski indeks: Indeks = (proizvodnja medu - povprečje stojišča) * 0,25 + (ocena mirnosti - povprečje stojišča) * 0,14 + (ocena rojivosti - povprečje stojišča) * 0,95 2.1.4. Opazovanje čebelje paše in pašni kataster Služba dela na podlagi programa strokovnih ukrepov v čebelarstvu, katerega nosilec je KIS, njeno delo je podobno delu javne kmetijske svetovalne službe, strokovni delavec pa je v delovnem razmerju pri Čebelarski zvezi Slovenije, ki vodi stroške njegovega dela in opremo ločeno od preostalih dejavnosti. Delo je potekalo pod strokovnim nadzorom Kmetijskega inštituta Slovenije. Pavle Zdešarje rezultate podrobno opisal v marčni številki Slovenskega čebelarja. 3. Sodelovanje pri pripravi predpisov in s čebelarskimi društvenimi organizacijami Leta 1998 smo dopolnili novi predlog pravilnika o medu, ki bo uzakonjen v začetku leta 1999. Na podlagi uredbe Sveta EU 1221 - 97 smo dali pobudo za ustanovitev komisije, ki bi izdelala strategijo razvoja čebelarstva v Sloveniji. Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ciril Smrkolj je imenoval ustrezno komisijo, njeni člani pa so se do konca leta sešli štirikrat. Dejavno smo sodelovali pri pripravi in izvedbi problemske konference o čebelarstvu 27. marca 1998 v Semiču. Na podlagi sklepov smo sodelovali pri nadaljnjih dejavnostih udeležencev konference na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vse leto smo tesno sodelovali s Čebelarsko zvezo Slovenije. V sodelovanju s komisijo za blagovno znamko smo pripravili strokovne podlage za uvedbo nove blagovne znamke za slovenski med. V sodelovanju s komisijo za selekcijo kranjske čebele smo pripravili predlog pravilnika o blagovni znamki za kranjske matice v Sloveniji. Dejavno smo sodelovali tudi pri delu Slovenskega akademskega čebelarskega društva, ki deluje v okviru Čebelarske zveze Slovenije. Naše prispevke smo redno objavljali v strokovni reviji Slovenski čebelar. 3.1. Analiza kakovosti medu Ob koncu koledarskega leta je prenehala veljati pogodba s ČZS. Ker je manjša vsota sredstev ostala neizrabljena, smo k pogodbi sklenili aneks, ki omogoča nadaljnjo porabo sredstev. Sodelovali smo pri ocenjevanju medu v Semiču in na sejmu Sadje v Gornji Radgoni. 3.2. Raziskovalno delo in mednarodni stiki Leta 1998 smo hkrati končali dva projekta: Kakovost slovenskih medov in Načini ohranitve genetske raznolikosti kranjske čebele v Sloveniji. Na novo smo začeli sodelovati pri projektu CRP Zemlja - vloga rejskih organizacij v živinoreji. Rezultati in izkušnje raziskovalnega projekta Kakovost slovenskih medov so že vključeni v merila kakovosti pri novem državnem pravilniku o medu in v pravilnik o blagovni znamki. Pri projektu Načini ohranitve genetske raznolikosti kranjske čebele v Sloveniji smo zbrali ustrezne vzorce čebel, temeljito preučili posamezne ekotipe kranjske čebele v Sloveniji, določili območje njihove razširjenosti, izdelali študijo njihove potencialne ogroženosti ter predvideli načine in možnosti njihove ohranitve. Pri delu so sodelovali številni čebelarji, decembra 1998 pa tudi opazovalno napovedovalna služba medenja. Izhajali smo iz več kot 45.000 meritev kubitalnega indeksa, dolžine rilčka in površine goleni zadnje noge čebele delavke. Podatkom smo pripisali predpostavljene označbe ekotipov in izvedli diskriminantno analizo v več korakih. Slika ozemeljske razširjenosti prvotno predpostavljenih ekotipov seje občutno spremenila. Kljub temu še ni dokončna, saj jo še naprej dopolnjujemo z rezultati analize kril. Zato lahko nedavno objavo razmejitve med posameznimi ekotipi kranjske čebele in objavo predloga določitve zavarovanih rezervatov v sestavku "Pomen osnovne odbire in krajevnih različic kranjske čebele v Sloveniji” v drugi številki letošnjega Slovenskega čebelarja (stran 46 do 51) štejemo le kot osebno stališče avtoija. Pri projektu Vloga rejskih organizacij v živinoreji smo izdelali kratek pregled vloge čebelarskih organizacij pri rejskih vprašanjih v čebelarstvu v državah EU. Razvili smo nov tip hlapilnika za mravljinčno kislino, izdelali nosilec pitalnika za kapilarno krmljenje čebel v AŽ panjih. Aprila smo sodelovali pri sprejemu vodstva Apimon-die v Ljubljani. Avgusta so bili naši gostje sodelavci iz Čebelarskega inštituta v Dolu pri Pragi, konec avgusta nas je obiskala večja skupina čebelarjev iz Italije. Septembra smo dejavno sodelovali na mednarodnem simpoziju Apimondie o apiterapiji v Portorožu. Ob začetku novega študijskega leta je dr. Poklukar začel na Biotehniški fakulteti v Ljubljani predavati predmet Čebelarstvo. 4. Svetovalno pospeševalna dela Vzrejevalcem matic smo neposredno plačali 1199 matic za progeni test in 6179 premij. Skupaj smo slovesno praznovali 1254etnico Čebelarske zveze Slovenije, 70 - letnico čebelarske zveze Maribor in 100 - letnico Kmetijskega inštituta Slovenije. Leto 1998 je zaznamoval izid strokovne knjige Od čebele do medu. V sodelovanju s Slovenskim akademskim čebelarskim društvom smo organizirali več posvetov. Na njih smo obravnavali naslednje tematske sklope: «■ izdelava strategije razvoja čebelarstva, organizacijski problemi pri preprečevanju čebeljih bolezni, o' čebelarjenje v Kirarjevem panju, **■ vpliv čebelarjenja na rojenje čebel, ekonomika čebelarjenja, «■ varoza čebel, «■ kostanjev rak. Na podlagi posvetov in letnih programov dela smo spodbudili več akcij. Najodmevnejši sta bili akcija ugotavljanja stopnje okuženosti z varozo čebel - ta je potekala v sodelovanju z veterinarji specialisti za čebelarstvo - in pobuda za načrtno zasajanje kostanja v slovenske gozdove. Aktivno smo sodelovali na posvetu Dnevi kostanja v Vitovljah nad Šempasom in na posvetu o blagovni znamki na sejmu Sadje v Gornji Radgoni. Sodelovali smo tudi na rednem čebelarskem posvetu v Tinjah na Koroškem. 5. Sklepna beseda Leto 1998 je bilo v strokovnem pogledu uspešno. Minilo je v znamenju priprav na bližajoče se spremembe pri odpiranju trga in v znamenju velikih jubilejev. Na KIS smo posodobili čebelarstvo, prav tako seje z moderno opremo posodobila opazovalna služba medenja. In še povabilo: Na prehodu leta načrtujemo nove dejavnosti. V prihodnje bomo potrebovali še več stikov s čebelarji, med drugim bomo zelo veseli novih prijav za sodelovanje pri proizvodnem testiranju matic. Skupina 220 sodelavcev se namreč vsako leto zmanjša, zato vedno iščemo nove čebelarje za preizkušanje matic. Informacije lahko dobite po telefonu št. (061) 13 75 375, int. 239 (Janez Poklukar ali Marjan Kokalj). OBLIKOVANJE CEN MEDU Boris Seražln Leto je naokoli, zato je prav, da znova napišem nekaj besed o oblikovanju cen medu. Najprej si oglejmo razmere na trgu v minulem letu. Spomladi 1998 je na trgu vladalo pomanjkanje medu. Zato so čebelaiji postavili dokaj visoke cene, ki so bile zelo blizu prodajnim cenam velikih prodajalcev v trgovinah. Poleti je na trgu vladala precejšnja negotovost glede tega, koliko medu, se bo jeseni pojavilo na trgu. Kot se je izkazalo, pridelek vendarle ni bil tako velik, da bi se zaradi tega znižale cene medu, še več, cene medu pri čebelarjih so se letos zvišale za nadaljnjih 100 SIT. Zdaj oblikovana cena medu na domu dosega cene medu v sosednji Avstriji. Pri tem ugotavljamo zelo zanimivo posebnost-veliki prodajalci medu prodajajo med po višjih cenah kot čebelarji na domu! Kot da ne bi že leta trdili, da čebelarji pridelujemo boljši med, kot ga lahko ponudi industrijska proizvodnja. Tako seje gospodarski položaj v minulem letu za čebelarje dodatno izboljšal predvsem zaradi nekoliko boljše letine kot leto prej. V nadaljevanju si oglejmo nekatere vidike oblikovanja cen medu. Oblikovanje cene medu pri čebelarjih na domu Čebelarji, ki prodajamo med na domu, smo vedno pred velikim problemom, namreč, kako postaviti ceno medu, da bomo svoj pridelek prodali, hkrati pa zanj iztržili čim več. Največji problem je ugotoviti, po kakšni ceni prodajajo svoj pridelek sosednji čebelarji. Pri oceni primerne višine prodajne cene medu mora čebelar upoštevati: 1. prodajno ceno svojega najbližjega konkurenta, to pa so lahko sosednji čebelar, trgovina na drobno, diskontna trgovina ..., 2. količino pridelanega medu v sezoni, 3. potrebo po prodaji medu, pač odvisno od njegovih finančnih razmer, 4. prodajo stalnim strankam, 5. drugo. Na splošno lahko trdimo, da mora biti prodajna cena medu pri manjših čebelarjih nekoliko višja kot pri velikih čebelarjih. Razlog za to je predvsem psihološki učinek. Normalno je namreč, da mali čebelarji laže prodajo manjše količine medu kot veliki čebelarji. Čebelarji se moramo zavedati, da ima leto 365 dni in da moramo zagotoviti ponudbo medu čez vse leto, saj za uspešno prodajo nikakor ni dopustno, da nam medu zmanjka. Le na ta način bomo kupcu lahko ponudili kakovostno oskrbo. Pri tem se lahko vprašamo, kaj storiti, če imamo premalo medu in ga ne moremo nikjer kupiti. Odgovor je dokaj preprost - cena medu mora biti tolikšna, da zagotovi zalogo medu do naslednje sezone. Pri prodaji pa nam lahko pomaga tudi zaščitna znamka, saj je s svojim sporočilom o kakovosti medu namenjena predvsem domačemu kupcu. Oblikovanje cen medu v prodaji na veliko Pri prodaji medu trgovinam ima čebelar v primerjavi s prodajo na domu več težav. Upoštevati mora vse zgoraj navedeno, kljub temu pa so pogoji poslovanja še veliko težavnejši. Včasih je treba upoštevati tudi nemogoče zahteve trgovine. Pri tem imam v mislih predvsem trgovske marže. Čebelar - prodajalec lahko namreč vpliva samo na ceno medu v prodaji na veliko, kolikšne marže pa potem dodajo trgovci, je predvsem njihova odločitev. Tako se lahko zgodi, da se zaradi različnih marž cene medu od trgovca do trgovca razlikujejo tudi za 100 SIT. Zdajšnje cene medu velikih trgovcev v prodaji na drobno so od 1100 do 1500 SIT za kg medu. Razmerja cen so taka kot leta 1996, le da so seveda vse cene višje. Problem so razmerja cen medu med prodajo na drobno v trgovinah in prodajo na drobno na tržnicah. Na njih namreč zdaj prodajajo med po 900 do 1100 SIT. Ta hip (vsaj po moji oceni) so razlike v cenah medu v prodaji na drobno na tržnicah in v trgovinah prevelike. Tako veliki prodajalci ne morejo več zviševati svojih prodajnih cen, dokler se njihove cene ne približajo cenam malih čebelarjev. Posebno problematična se zdijo akcijska znižanja cen medu. Pri tem je treba upoštevati, da akcijska prodaja vedno traja samo omejen čas in daje zanjo značilno veliko znižanje cen medu. Za takšna znižanja pa so zainteresirani predvsem trgovci, saj s tem privabijo kupce v trgovino. Pri izrednem akcijskem znižanju čebelar izgubi samo od 5 do 15 odstotkov cene, vse preostalo pa prispevajo trgovci, ki se odrečejo trgovski marži in včasih prodajo blago tudi v svojo izgubo. Njihov cilj je namreč pridobiti kupce, saj ti obiščejo trgovino zaradi akcijske prodaje, hkra- ti pa kupijo tudi drugo blago. Trgovci čebelarja včasih prisilijo k akcijski prodaji, saj v nasprotnem prekinejo dobavno pogodbo - seveda ne takoj, ob letu pa zanesljivo. V zadnjih letih seje izkazalo, da nam občasna akcijska znižanja cen dolgoročno ne znižujejo prodajne cene medu. Ob tem pa se lahko vprašamo, kakšne koristi imamo od akcij čebelarji. Po mojem mnenju so brez dvoma koristne, saj prodajo medu za zdaj propagiramo le z akcijskimi prodajami, to pa povečuje prodajo vseh čebelarjev. S tako prodajo povečujemo porabo medu, kupce pa usmerjamo k uporabi določene hrane. Hkrati lahko trdimo, da se prav zaradi akcijske prodaje kakovostnih vrst medu kupci s cenejših vrst medu preusmerjajo v porabo dražjih vrst, posledica tega pa je dolgoročno povečanje prodaje kakovostnejših - dražjih vrst medu. Pri tem moram poudariti, da je akcijska prodaja kratkoročno predvsem dodaten strošek in ne prinaša nobene koristi. Kot lahko ugotovimo ob koncu, so razmerja cen zdaj taka, da obstajajo možnosti za vnovično zvišanje cen medu v prodaji na drobno. Najprimernejši čas za zvišanje cen medu je obdobje do čebelarske sezone, pozneje pa bo to predvsem zaradi nejasnosti glede pridelkov in zakona o davku na dodano vrednost precej težavnejše. Pričakujemo, da bo jeseni na trgu veliko pretresov. Če nam bi cene medu uspelo uskladiti že pred poletjem, po mojem mnenju obstajajo realne možnosti za dokaj mirno prebroditev jesenskih problemov. In prav za konec naj poudarim, da mora biti med pri čebelarjih z majhno količino in zagotovljenim trgom najdražji, saj je to tako v njihovem interesu kot v interesu večjih čebelarjev, kajti samo tako bomo prav vsi dobro prodajali naše sladke pridelke. PRELOMNI ČASI ZA ČEBELARIE DUŠAN MEDVED V zadnjem času je v Slovenskem čebelarju izšlo nekaj zelo zanimivih člankov o čebelarskih vprašanjih današnjega časa. Posebno pozornost so mi vzbudili članek dipl. inž. Ivana Jurkoviča “Nemirni časi za čebelarje”, objavljen v letošnji tretji številki, članka, dipl. inž. Slavka Petriča in Staneta Sajevca, pa tudi primerjave učinkovitosti med posameznimi panji. Inž. Jurkovič podrobno navaja dosežke znanih evropskih sodelavcev čebelarskih inštitutov, tako da bi jih moral skrbno preučiti vsak čebelar, ki želi slediti sodobnemu času. Zlasti skrbno bi ga morali preučiti čebelarji, ki predavajo na čebelarskih sestankih, in mentorji mladih čebelarjev, da bodo tudi na tem področju napravili korak naprej. Osvojiti moramo sodobno tehnologijo, ki vlada v razvitem čebelarskem svetu, predvsem pa povečati premajhne količine iztočenega medu. Vsi si moramo vzeti k srcu izjavo pokojnega prof. F.Ruttnerja o "čebelarju vseh čebelarjev" dr. Dzierzonu, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja zaradi zavračanja nakladnega panja zapeljal čebelarje v Srednji Evropi za 100 let v NAPAČNO SMER. Zanimivo, da so to ugotovili v nemško govorečih deželah, kjer so tudi iznašli panj, ki gaje mogoče odpirati in upravljati zadaj, pri njih imenovan “hinterbehandler". To stališče prof. Rutt-nerja so v veliki večini sprejeli čebelarji Srednje Evrope, seveda pa ne tudi naši. Takšna sprememba gledanja na nakladni panj je pomembna tudi za nas, saj AŽ panj ni nič drugega kot nekoliko spremenjen tirolski panj, imenovan po Albertiju. Da se razumemo, vsak naj čebelari v panju, ki mu najbolj ustreza, vendar je treba našo čebelarsko javnost obveščati o tem, kaj se dogaja pri sosedih in v svetu. Pomebno vlogo pri tem bi lahko odigral Kmetijski inštitut Slovenije. M Po mojem mnenju je pri nas smotrno prek čebelarskih organizacij, predavateljev in mentorjev propagirati le dva tipa panjev, in sicer: - LR panj, saj je sodoben in v svetu najbolj razširjen, seveda po originalnem ameriškem načrtu in merah ter - AŽ panj kot pri nas najbolj razširjen panjski sistem, seveda po originalnem načrtu. LR panj ima lahko cele, tričetrtinske in polovične naklade, AŽ pa 10,11, in 12 satov standardne rnere. Vse drugo ni za propagando in predvsem ne za mlade čebelarje, ki morajo najti stik z razvitim čebelarskim svetom. Kot sem že napisal, je propagiranje Kirarjevega, FV panja, panjev dunajske mere in drugih le korak v napačno smer, kajti tako, kot so se pojavili, bodo postopno tudi zdrsnili v pozabo. Moji čebelarski prijatelji ne soglašajo s tem, da Slovenski čebelar vse preveč prostora namenja zakladi, čeprav ima to dobro lastnost, da prostorninsko pretesni AŽ panj poveča in mu s tem omogoča večje donose medu. Zdaj smo od istega avtorja izvedeli še za drugo novost, tj. za čebelarjenje v dveh AŽ panjih, drugega nad drugim z eno družino. Predlogje zanimiv v toliko, ker lahko lastniki AŽ panjev brez velikih vlaganj začnejo čebelariti v prostornejšem panju. Po mojem mnenju sta obe rešitvi, tako zaklada kot tudi povezava dveh AŽ panjev, izrazito prehodni, bilo pa bi popolnoma napačno, če bi ju ponujali kot trajno rešitev, kakršen se zdi avtorjev namen. Kateri smotrno razmišljujoč čebelar bo kupil dva nova AŽ panja, če lahko za enak denar dobi tri LR panje? Medu bo pa v vsakem LR panju tudi toliko kot v združenem AŽ panju. Pri tem torej ekonomika odpove. Čudim se, da nekateri ponujajo predloge, ki nas vodijo stran od razvitega sveta, namesto da bi iskali rešitve, ki so se v svetu že uveljavile. Zakaj se bojimo nakladnega panja, ki ga je sprejelo več kot 90 odstotkov čebelarjev po vsem svetu, tako da smo mi tako rekoč še edina država, v kateri prodajo več “hinterbehandlerjev" kot nakladnih panjev. Slab znak za naš stik z naprednim čebelarskim svetom. Številni čebelarji tarnajo o slabih letinah, revni paši, preveč deževnem vremenu, velikih sušah in drugem, kar naj bi po njihovem preprečilo točenje večjih količin medu. Pri tem pa niti ne pomislijo, da je treba spremeniti panj in način čebelarjenja. V Slovenskem čebelarju,je bilo že večkrat objavljeno ter preizkušeno v praksi , da je 50 odstotkov več čebel v panju = več kot 100 odstotkov večji donos medu. Torej, kdor hoče pridelati več medu, mora imeti večji panj in spremeniti tehnologijo čebelarjenja. Sam sem se pred 30 leti odločil za LR panj in tega nikoli nisem obžaloval. Moram pa pripomniti, da tako velikega panja ni lahko pravočasno napolniti s čebelami in da nekaterim, ki zavračajo nakladni panj, prav pri tem ni uspelo. Znano je, daje velik panj z majhnim številom čebel prava katastrofa. Po mojem mnenju je mogoče z nakladanim panjem, seveda ob pravilni tehnologiji, na istem mestu (brez prevozov) v celinskem delu Slovenije pridelati približno 25 kg na panj, v Primorju, kjer je medeči škržat, pa celo 50-60 kg medu na leto, ne glede na vreme. Če akacija medi približno osem do deset dni, medtem pa štiri dni dežuje, v AŽ panju pridelamo le majhno količino medu, velika množica čebel v nakladnem panju pa kljub temu nabere 15-20 kg medu. Prednost nakladnega panja je prav v tem, da množica pašnih čebel v kratkem času z velikimi dnevnimi donosi v celoti izrabi dane pašne razmere, to pa družinam v manjših panjih ne uspe. Moji čebelarski prijatelji iz doline Rena v Nemčiji so mi pred leti povedali, da so s prehodom s “hinterbehandlerjev’’ na nakladne panje povečali donose medu s 15 na 30 do 35 kg. Uredništvu Slovenskega čebelarja priporočam, da omeji objavo člankov o zakladah in podobnem ter se zavzame za čim več resnih domačih in tujih objav o nakladnih panjih. Nisem še srečal čebelarja, ki bi se pohvalil z zaklado, pri tem pa si ne morem predstavljati, kako bi obvladal delo z 200 panji tipa AŽ z zaklado. Pri LR panjih pa sem delo obvladal brez težav. Čebelarje, ki čebelarite v nakladnih panjih, pozivam, da svoje izkušnje objavljate v Slovenskem čebelarju in s tem pomagate, da bo čim več čebelarjev spoznalo njegove prednosti, predvsem pa, da bodo tudi mentorji mladih čebelarjev začeli svoje učence seznanjati z njegovimi prednostmi. Že pred leti sem zapisal, kako mi je direktor čebelarske šole v Gradcu g. Ulz povedal, da v tem mestu vsako leto prodajo več kot tisoč nakladnih panjev in le približno 40 '‘hinterbehandlerjev’’. Te povečini kupujejo le starejši čebelarji, da z njimi nadomestijo dotrajane panje. Torej so se tudi v domovini AŽ panju podobnega panja že pred leti preusmerili v nakladne panje. Tudi pri nas je dr. Rihar pred leti sprožil akcijo za prehod k nakladnemu panju. V začetku je kar dobro kazalo, potem pa je navdušenje postopno pojenjalo. Ob analizi vzrokov sem se dokopal do spoznanja, da so prehod zavirali predvsem večji prevažalci, in to iz čisto določenega razloga. Odkupne cene medu so bile tedaj pri nas namreč le približno tretjino tiste na zahodnoevropskem trgu. Pri takem finančnem stanju si čebelarji v primerjavi z evropskimi niso mogli kupiti sodobnih prevoznih sredstev, primernih za nakladne panje, saj so si lahko kupili le stare tovornjake. Te so predelali tako, da so nanje lahko namestili AŽ panje. Za tako primitivno rešitev pa je bil AŽ panj brez dvoma uporabnejši. Cene medu na našem trgu se zdaj vse bolj približujejo evropskim, zato se počasi odpirajo tudi možnosti, da si prevažalci kupijo vozila, primerna za nakladne panje. Dragi predavatelji in mentorji, zdaj je torej nastopil čas, ko je treba začeti seznajati čebelarje in mladino s sodobnim čebelarjenjem v nakladnih panjih. Vsak pa naj se odloči po svoje. S tem se boste izognili nevarnosti, da bi vam čez čas očitali, kako ste jih zavajali. Tudi tako ugleden čebelarski strokovnjak, kot je bil dr. Dzierzon, se ni mogel ubraniti hudih očitkov o tem, daje zavajal srednjeevropske čebelarje. Vam na take očitke ne bo treba tako dolgo čakati. V tretji številki Slovenskega čebelarja so Velenjčani opozorili, daje oživelo društvo APIS, ki sije zadalo nalogo, da začne priporočati nakladne panje. Ob posvetovanju v Velenju pa se jim je odprlo vprašanje, kako bi ustvarili sodoben panj, ki bo prijazen do če- bele. Pa vendar poleg FV panja ne mislijo obogatiti čebelarstva še s kakšno novo konstrukcijo! To bi le bilo preveč. Priporočam jim, naj začnejo priporočati LR panje originalne mere. To bi bil korak v pravo smer, vse drugo je nepotrebna romantika, brez praktične in trajne vrednosti. Podobno, kot mi je nekoč neki mehanik v majhnem istrskem kraju z vso resnostjo razlagal, da bo skonstruiral osebni avto, ki bo imel takšne lastnosti, da bodo ford, opel, fiat itd. v primerjavi z njim pravi nebogljenčki. Še sreča, da pri poslušanju te štorije nisem dobil infarkta. BIOTEHNIŠKA FAKULTETA UNIVERZE V LJUBLJANI JE JESENKOVO PRIZNANJE IN NAGRADO ZA PODROČJE BIOTEHNIŠKIH VED PODELILA PROF. DR. JOŽETU RIHARJU Biotehniška fakulteta vsako leto marca podeli Jesenkovo priznanje najbolj zaslužnim delovnim organizacijam, delovnim skupinam in posameznikom za izjemne dosežke v pedagoškem, znanstvenem in strokovnem delu na področju biotehniških ved. 14. marec je rojstni datum dr. Frana Jesenka, prvega profesorja botanike na ljubljanski Univerzi. S tem daje priznanja poimenovala po njem, mu je Univerza postavila spomenik, lepši in trajnejši od brona, priznanjem pa dala izjemno vrednost in ugled, saj so poimenovana po izjemnem človeku. Jesenko se je zavedal, da imajo biotehniške vede izjemno pomembno vlogo, zdaj pa seje njihov pomen še povečal. Med Slovenci je bilo v preteklosti in je v sedanjosti več velikih mož, ki so delali in delajo na različnih področjih. Brez dvoma je tak tudi letošnji prejemnik Jesenkove nagrade, dolgoletni predavatelj in profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani prof. dr. Jože Rihar. Polnih 43 let je bil predavatelj in redni profesor za čebelarstvo v Ljubljani in v zamejstvu. Tako profesionalno kot ljubiteljsko je ves čas delal na področju čebelarstva. Njegova pozornost je bila nenehno usmerjena samo v čebele in čebelarja. Visoko strokovno, znanstveno in praktično uporabnost njegovih eksperimentov in dognanj ter objavljenih del so hitro sprejeli tudi v tujini. Zelo odmevno in pomembno je bilo njegovo dejavno sodelovanje na mednarodnih čebelarskih in entomoloških kongresih. V strokovno raziskovalnih ter pospeševalnih projektih je bil osredotočen na štiri področja: preučevanje medenja iglavcev, selekcijo kranjske čebele, uvajanje nakladnega panja in čebelje bolezni. Svoja spoznanja ter znanje že 60 let prenaša na študente ter širšo strokovno in drugo javnost. Vztrajen in prepričljiv na svojem področju je vedno trdno stal za svojimi strokovnimi ugotovitvami in dajal prednost stroki, znanju in prenašanju le-tega na študente in čebelarje. Njegova bibliografija obsega: 21 samostojnih knjižnih del, 63 znanstvenih publikacij, 62 znanstveno strokovnih del, 72 poročil, ter več kot 100 poljudno znanstvenih člankov, skupaj več kot 300 objavljenih del. Takšnega znanstveno strokovnega pisca na področju čebelarstva Slovenci še nismo imeli. Vedno je pisal v takšnem jeziku, da so ga razumeli tudi čebelarji. Prof. dr. Jože Rihar je s svojim vrhunskim znanjem, izkušnjami, vitalnostjo, zavzetostjo za delo ter z neomajnim stališčem, da le pošteno strokovno delo prinaša resničen napredek, svetel zgled vsej kmetijski srenji v Sloveniji. Prvi je slavljencu za prijeto Jesenkovo priznanje čestital dekan BF prof. dr. Peter Maček prof. dr. Franci Štampar Biotehniška Fakulteta DVOJNI JUBILEJ PROF. DR. JOŽETA RIHARJA Jubilant je zelo znan tako naši kot tudi tuji čebelarski javnosti. 17. aprila letos bo praznoval 85 let življenja in 60 let strokovnega delovanja na področju čebelarstva. Slovenci imamo številne zaslužne može, ki so veliko naredili za razvoj in napredek našega pa tudi svetovnega čebelarstva. Zadnjega dobrega pol stoletja med njimi izstopa osebnost prof. dr. Jožeta Riharja kot znanstvenika, učitelja in pisca na področju čebelarstva, pa tudi kot praktičnega čebelarja. Temelj Riharjevega strokovnega delovanja je vselej in povsod le odnos človeka do čebele. Rodil se je v Gaberju v bližini Dobrove pri Ljubljani. Kot sin kmečkih staršev je moral delati na kmetiji od rane mladosti vse do tedaj, ko je končal študij agronomije. V tem obdobju seje že zanimal za življenje žuželk, predvsem čmrljev in čebel. Čebele je vzljubil, ko jih je s starejšim bratom vozil na pašo v okolico Iga in Logatca. Na teh nočnih vožnjah je velikokrat legel na vrh panjev, gledal v nočno nebo in sanjaril. Morda mu je vonj po čebelah in medu prav tedaj segel v srce in ga ni zapustil do današnjih dni. Po diplomi in vojaščini je bil leta 1939 imenovan za okrajnega kmetijskega referenta v Novem mestu. Po drugi svetovni vojni se je zaposlil na Kmetijskem ministrstvu v Ljubljani. Pozneje je bil tri leta zaposlen kot planer na ministrstvu pri Glavni upravi za kmetijstvo in gozdarstvo v Ljubljani. Na vseh delovnih mestih se je uradno in zasebno ukvarjal z vprašanji čebelarstva. Tako na Kmetijskem znanstvenem zavodu Slovenije (1950-52), na okraju oziroma ZZ Črnomelj (1952-53), pri Glavni zadružni zvezi Slovenije (1954), na Kmetijskem inštitutu Slovenije (1954-61) in končno na Zavodu za čebelarstvo Slovenije (od 1964 do upokojitve 1981). Leta 1952 je postal habilitirani predavatelj za predmet čebelarstvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Leta 1975 je bil izvoljen za rednega profesorja za redni in izbirni predmet čebelarstvo. Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je predaval in bil mentor vse do leta 1995. Bil je referent, vodja odseka, direktor, znanstveni sodelavec, univerzitetni učitelj in redni profesor. Dejaven je bil kot organizator stroke, pridelovalec, inovator in vrhunski strokovnjak na področju čebelarstva. Zaradi stikov s tujino seje že zgodaj zavedal, da mu bo le znanje tujih jezikov omogočalo sporazumevanje na mednarodnih srečanjih in spremljanje tuje literature, s tem pa tudi spremljanje tujih strokovnih dosežkov na področju čebelarstva. Z znanjem nemščine, ruščine, italijanščine, angleščine in francoščine je lahko navezal dobre stike s tujimi čebelarskimi organizacijami, inštituti... Leta 1955 je bil na Švicarskem poskusnem zavodu v Liebefeldu pri Bernu in tam se je med drugim seznanil tudi z metodami biometričnih raziskav pri čebelah. Podobno je nanj vplivala tudi nekajmesečna specializacija na postaji za biologijo čebel in socialnih žuželk v Parizu leta 1960 ter na poskusni čebelarski postaji v Montfavetu pri Avignonu, kjer je imel celo dostop do čebelarske knjižnice bratov Alphander. Leta 1957 je Združenje akademij znanosti Jugoslavije Riharja napoti- lo na študijsko potovanje na Poljsko. Zaradi stikov s tujino, stalnega študija literature in dosežkov na področju čebelarstva mu je uspelo usposobiti laboratorij za biometrične in temeljne biološke raziskave čebel in ustanoviti eksperimentalno čebelarsko postajo na Dolskem pri Ljubljani. Leta 1961 je bilo v njej že 230 čebeljih družin v nakladnih panjih. Leta 1964 je doktoriral na agronomski fakulteti. Že zgodaj se je začel ukvarjati s selekcijo kranjske sivke ter se zavzemal za uvajanje nakladnega panja. Prav tako je preučeval medenje iglavcev. Veliko časa je namenil tudi zdravstvenemu varstvu čebel. Pri vsem tem sta neverjetna zlasti njegov način povezovanja teorije s prakso in prepletanje stroke z duhovnimi vrednotami sodobne družbe. Pri tem ni varčeval ne s časom ne s svojimi močmi, pa naj je šlo za selekcijo, nakladni panj, mano ali bolezni čebel. Dr. Jože Riharje namreč že leta 1951 na Kmetijskem inštitutu Slovenije začel načrtno delo pri selekciji čebel. Svoje delo je razširil in poglobil po odprtju laboratorija in eksperimentalne čebelarske postaje. Opazil je, da se na nekaterih območjih Slovenije pojavljajo posamezni križanci. Po drugi strani pa je tudi vedel, da so donosi različnih čebeljih družin različni. S primerjavo različnih križancev s kranjsko sivko je ugotovil, da se pri medpa-semskih križancih kar v 60 odstotkih zelo poveča donosnost v primeijavi s kranjsko sivko. Pri preostalih pa je donosnost nekoliko večja, enaka, lahko pa celo nekoliko manjša. Toda že pri prvem rodu križancev se poveča napadalnost čebel in ta pojav se potem iz roda v rod povečuje, sama donosnost pa zmanjšuje. S selekcijo kranjske sivke in križanjem njenih ekotipov pa se povečujeta donosnost in mirnost čebel. Riharje prvi v Jugoslaviji začel sistematično raziskovati morfološke in biološke lastnosti kranjske sivke. Te analize so uporabili pri izdaji certifikatov o pasemski čistosti čebeljih matic, poslanih v tujino, in s tem onemogočili pogoste reklamacije tujih kupcev. Teh in takih analiz se zdaj žal ne držimo več. Ugotovil je tudi, da ima obarvanost čebel v Sloveniji nizko dednostno stopnjo in veliko različic, zato samo na tej podlagi s težavo zanesljivo razlikujemo medsebojne krajevne različice naše kranjske sivke. Hitro pa lahko ugotovimo oziroma prepoznamo hibride z drugimi čebeljimi pasmami. Samo po barvi ne moremo graditi selekcijskega dela za čisto sivko. Torej ustreznost plemenjaka trotarja glede barve ne daje nobenega jamstva, da je odbrana družina dedno čista in uporabna za nadaljnje razmnoževanje čiste sivke. S tem je odgovoril na vprašanje, ki ga domači in tuji kupci zastavljajo še dandanašnji, namreč, zakaj je bilo nekdaj Roth-schutzevo, Ambrožičevo, Jerčevo, Strgarjevo, Bukov-škovo ... "blago" tako zaželeno in tako hvaljeno, zdaj pa dobivamo toliko ugovorov na poslane matice. Žal so tü in tam pač tudi hibridi. Toda čista kranjska sivka je še vedno iskano in zaželeno “blago”. Ker se zdaj že v precejšnjem delu Slovenije tu in tam pojavljajo medpa-semski križanci različnih generacij, vse premalo govorimo o idealu kranjske sivke. Vse navzkriž se ukvarjajo s selekcijo čebeljih družin in vzrejo matic. Toda pri tem gre povečini za selekcijo čebel, ki živijo ponekod na našem ozemlju, ni pa to selekcija kranjske sivke. Dr. Riharje ugotovil, daje na ozemlju Slovenije še precej območij, na katerih čebelje družine razmnožujejo še po starem z roji in rojevimi maticami ali matičniki. In na teh območjih je začel iskati družine za znanstveno selekcijo čiste kranjske sivke. Rezultati so bili izjemni. Dokazal je, daje s strokovno selekcijo še vedno mogoče vzgojiti zelo mirno in pohlevno čebeljo družino, ki dosega nadpovprečne donose. Na dvajsetem čebelarskem seminarju v Celju leta 1997 so bile Riharjeve ugotovitve v celoti potrjene. Delo in dosežke dr. J. Riharja sta v celoti potrdila referat dipl. inž. F. K. Tiesleija iz Nemčije in razprava dr. Josefa Starka iz Švedske. Brez dvoma je pomembno Riharjevo delo tudi področje raziskav in ugotovitev o gozdnem medenju. Z njim je zaslovel po svetu in opozoril, da duh Antona Janše na Slovenskem še vedno živi. Na svojem specialnem področju gozdnega medenja je opravil pionirsko delo. Spoznanja in dognanja je redno objavljal tudi v tuji literaturi, posvečeni nastanku in preučevanju gozdne mane, zato je tam še zdaj pogosto citiran. Nekajkrat je sodeloval na mednarodnih simpozijih, leta 1968 pa je bil izvoljen tudi za predsednika skupine za mano pri Apimondii. Od leta 1950 naprej seje moral prof. dr. J. Rihar kot naš najboljši poznavalec vzreje in selekcije čebel, tehnologije čebelarjenja in čebeljih paš, podrobneje ukvaijati tudi z zdravstveno problematiko čebel, če je hotel uspešno čebelariti. Njegovo raziskovalno nagnjenje in ustvaijalnost sta ga vodili prek natančne preučitve literature do narave posameznih čebeljih bolezni in njihovega zatiranja. Plod njegovega dolgoletnega truda je tudi delo Bolezni in škodljivci čebel, ki je izšlo leta 1952. Širino zdravstvene problematike čebel, ki je ne gre zapostavljati, je predstavil v delu Obolenja čebel in čebelje zalege, kije izšlo leta 1962 v Ljubljani. Sicer pa je to delo le del pisanja o boleznih čebel. Ko smo v Sloveniji prvič ugotovili varozo, je dr. Rihar že dalj časa skrbno spremljal njeno širjenje po svetu in med prvimi na Slovenskem pisal o zdravljenju čebeljih družin pred temi zajedavci. V svoji knjigi z naslovom Varoza, krpljavost čebel, ki jo je leta 1985 založilo in izdalo podjetje ČZP Kmečki glas, je krplje podrobno opisal. Prek podrobne preučitve zajedavčeve zgradbe telesa, razvoja in razmnoževanja ter delovanja na čebele in čebeljo družino je prešel na ugotavljanje stopnje okuženosti. Sledila so pomembna poročila in navodila za zatiranje varoze. Z zatiranjem varoze je dokazal, da čebelarstvo ne zahteva le znanja o temeljnih načelih vzreje čebel, ampak tudi temeljno znanje o zdravstvenem varstvu čebel in zdravstveni neoporečnosti čebeljih pridelkov. Februarja je izšla njegova nova knjiga VAROZA ČEBEL, četrta dopolnjena izdaja. 0 uspehih svojega raziskovalnega delaje poročal na mednarodnih čebelarskih in entomoloških kongresih ter simpozijih (Koebenhaven, Freiburg, Rim, Dunaj, Madrid, Praga, Beograd, Muenchen, Moskva, Pariz, Zagreb, Bonn...), na njih pa je tudi preverjal svoje dosežke. Kljub obsežnemu delu je vselej našel še dovolj časa za pisanje knjig in člankov, ki še zdaj poglabljajo praktično in teoretično znanje tako strokovnjakov kot ljubiteljev čebel. Strokovne članke je objavljal v domačih glasilih in revijah, kot so Slovenski čebelar, Sodobno kmetijstvo, Kmečki glas, Moj mali svet, Napredno pčelarstvo, Pče-lar, Nova proizvodnja itd. Prof. dr. Jože Riharje najplodovitejši slovenski pisec na področju čebelarstva. Doslej je objavil 21 samostojnih knjižnih del, 63 znanstvenih publikacij, 62 znanstveno strokovnih del, 72 poročil in 91 poljudnoznanstvenih člankov. Če upoštevamo še zadnje članke v tujini, je skupaj objavil več kot 320 del. Tako plodovitega pisca na področju čebelarstva slovenski čebelarji doslej še nismo imeli in ga verjetno ne bomo imeli še nekaj časa. Sicer pa na področju čebelarstva tudi v tujini le redki pisci dosegajo našega jubilanta. Za svoje obsežno delo je slavljenec prejel dve nagradi. Prvo je dobil iz sklada Petra Pavla Glavarja za dosežke pri znanstveno - raziskovalnem delu na področju čebelarstva (polovico zneska je podaril Čebelarskemu muzeju v Radovljici, drugo polovico pa svojemu matičnemu društvu). Drugo nagrado mu je iz Jesenkovega sklada za izjemne dosežke v znanstveno-raziskovalnem, strokovnem in pedagoškem delu na področju biotehniških znanosti podelila Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Za svoja delaje dobil 11 odličij, prejel pa je tudi 21 pohval. S tem kratkim povzetkom dela prof. dr. Jožeta Riharja sem predstavil le majhen del vsega, kar je ustvaril v svojem življenju. Dr. Riharju iz srca želimo, da bi še dolga leta zdrav in čil živel v krogu svoje družine. Želimo pa tudi, da bi še dolga leta delal in ustvarjal na področju čebelarstva tako sebi v veselje kot v korist slovenskega čebelarstva. Prof. dr. Jožetu Riharju iskreno čestitamo ob dvojnem jubileju! Pavel Zaletel VAROZA ČEBEL Nova knjiga prof. dr. Jožeta Riharja Na srečanju čebelarjev v Celju, 13. februarja le- v panjih, in sicer na spomladansko obdobje, zatiranje tos, je dr. Rihar predstavili svojo novo knjigo VARO- po kresu in na zimski čas. ZA ČEBEL Prof. Rihar, zakaj ste napisali že četrto knjigo o varozi čebel? Zadnja leta so me številni čebelarji spraševali za nasvet, kako ravnati pri odporni obliki varoe. Bil sem tako rekoč prisiljen, da tuje izkušnje prenesem v našo prakso, skratka, da jih ponudim čebelarjem v knjigi, v kateri lahko vsak, bodisi začetnik, ljubitelj ali izkušen čebelar, najde vse, kar mu v spremenjenih razmerah najbolj ustreza. Skratka, napisal sem knjigo, ki je razumljiva za vsakega čebelarja. Kdaj je postala varoa odporna? Varoa se je v Sloveniji pojavila že pred dvajsetimi leti. Zdaj je razširjena v vsej Evropi in tudi v ZDA. Že v 80. letih je pri nas začela prazniti čebelnjake. Iz tujine smo dobili različna zdravila, nekatera bolj, druga manj učinkovita. Izgube so se zmanjšale šele, ko smo začeli uporabljati fluvalinat. Pred tremi leti pa so se razmere znova poslabšale, saj je varoa postala nanj odporna. jejo in uživajo v skrbi za svoje zdravje. V prihodnje bo veliko bolj poudarjeno ugotavljanje škodljivih ostankov uporabljenih sredstev v čebeljih pridelkih. Kaj pa vsebuje drugi del? Drugi del vsebuje vrsto praktičnih nasvetov za preprečevanje in zdravljenje varoze in poapnele zalege. Pri tem upoštevam najnovejša dognanja in preizkušene metode v znanosti in prakse po svetu. Ali za zdravljenje varoze priporočate tudi naravne snovi? Da, prednost dajem biotehničnim ukrepom, organskim kislinam in eteričnim oljem. Na prvem mestu naj omenim timol, pelinov zvarek, mravljinčno in ok- salno kislino ter eterična olja šetraja, janeža in nekatere druge. Vidim, da dajete prednost ekološko neoporečnim sredstvom. V knjigi je posebna skrb namenjena kakovosti čebeljih pridelkov. Vedno imam pred očmi ljudi, ki med in čebelje pridelke kupu- Ali nam lahko poveste nekoliko bolj natančno, kaj vse vsebuje vaša 2e četrta izdaja knjige VAROZA ČEBEL? Knjiga je napisana za čebelarje za več let vnaprej. Gradivo je razdeljeno na dva dela. Prvi del vsebuje vse, kar mora v novih razmerah vedeti in obvladati vsak čebelar, če hoče ohraniti svoje čebele. Dandanes velja pravilo: Obvladati varno je zakon uspešnega čebelaijenja. Predvsem je treba upoštevati, da se je narava varoe v zadnjih petnajstih letih spremenila: razmnožuje se hitreje, zato nevarno ogroža čebelje družine. Nove so ugotovitve o tem, kako potuhnjeno se odporna varoa širi v okolico, v tuje čebelnjake. Prav to podrobno obravnavam v knjigi. Navajam tudi primere, kako jo v panjih odkrijemo, da nas ne bi presenetila, ko bi bilo že prepozno. Snov je razporejena glede na letni čas in opravila Kdo je pri nas zainteresiran za ohranitev čebelarstva? Ohranitev čebel je predvsem v interesu narodnega gospodarstva, saj vsi pridelovalci kmetijskih rastlin, katerih pridelki so odvisni od opraševanja, vedo, da je vrednost opraševanja čebel 25-krat večja od vrednosti čebeljih pridelkov. Gre pa tudi za ohranjanje ravnovesja v naravi. Kje je knjigo mogoče kupiti? Čebelarji bodo prihranili svoj dragoceni čas in denar, če bodo knjigo prebrali, saj jim bo uporaben vodnik pri zatiranju varoe. Knjigo lahko naročite po tel. 061128-1136 ali po tel. ČZS: 061 210-992. prof. Janez Mihelič ZA MLADE PO SRCU Ivan Pehant Tokrat so pred vami vprašanja za višjo skupino. Tudi ta so nastala na podlagi učbenika Čebela se predstavi. Odgovore nanje najdete v učbeniku pod naslovom Ali veš... Več vprašanj odgovore že nakazuje, tako da morate pravega ali prave samo še obkrožiti; na nekatera vprašanja pa morate odgovoriti pisno. V testu bo to leto več takih vprašanj, pri katerih boste morali odgovore napisati. Poleg vprašanj, ki so objavljena v Slovenskem čebelarju in s katerimi si pomagate pri učenju in pripravi za tekmovanje, bodo v testu veijetno še druga. Vsa vprašanja pa se nanašajo na snov, ki vam jo posredujejo mentorji ali jo preberete v novem učbeniku Čebela se predstavi, novi knjigi Od čebele do medu ali v Slovenskem čebelarju. Na sestanku komisije za čebelarske krožke smo se dogovorili, da bo tekmovanje letos potekalo nekoliko drugače kot doslej. Najpomembnejše spremembe so: tekmovalne skupine bodo dobile svoje šifre, s katerimi bodo označile svoje teste, strokovnjaki bodo naloge popravljali šele po tekmovanju, rezultate tekmovanja boste zvedeli čez nekaj tednov, zabavni del tekmovanja bo izveden drugače (za zdaj naj bo to skrivnost) idr. Tako bo tekmovanje mladih čebelarjev strokovno zahtevnejše. Zdaj pa se lotite še vprašanj. Potrudite se! 1. Po čem je znan čebelar Janez Goličnik, župnik iz Križ pri Žalcu: a) naredil je znan čebelji panj, b) prevedel je drugo Janševo knjigo z naslovom Popolno podučenje za vse čebelarje, c) bil je ustanovitelj čebelarske šole na Lanšprežu. 2. Kdaj smo Slovenci dobili prvo slovensko čebelarsko knjigo? a) leta 1771 b) leta 1775 c) leta 1792 3. Kateri slovenski čebelarje uvedel prevažanje čebel na pašo? a) P. P. Glavar b) Anton Janša c) Franc Kirar d) Anton Žnideršič 4. Kje je znani slovenski čebelarski muzej? 5. Kaj je čebelje gnezdo? 6. Kako dolgo živi matica: a) do enega leta b) do dveh let c) do pet let 7. Kakšna jajčeca zalega matica? a) oplojena b) neoplojena c) oboja 8. Kdaj je matica najbolj plodna: a) v prvem letu življenja b) v drugem letu življenja 9. Katera barva je letos predpisana za označevanje matic: a) rdeča b) zelena c) modra d) bela e) rumena 10. Za kaj čebele uporabljajo zadelavino: a) za hrano ličink, b) za zaščito pred bakterijami in plesnimi, c) za zapolnjevanje špranj. 11. Iz kakšnega jajčeca se razvije trot? 12. Trot ima želo: a) da b) ne 13. Kdaj troti spolno dozorijo? a) 5. do 7. dan b) 8. do 10. dan c) 11. do 15. dan 14. Skozi matično rešetko lahko prehajajo: a) matica b) delavke c) troti d) vsi 15. Sodobni način prevažanja čebel je: a) z vozovi b) z zabojniki c) s prirejenimi prevoznimi sredstvi 16. Čebele gradijo matičnike: a) da bi razveselile čebelarja, b) ko si želijo vzgojiti novo matico, c) iz zabave. 17. Kako dolgo živijo čebele pozimi: a) do 40 dni b) do 100 dni c) do 140 dni 18. Kako dobijo pašne čebele matični mleček? 19. Koliko so stare stražarke? 20. Kaj pospešuje rojenje: a) utesnjen oz. premajhen prostor, b) pomanjkanje matičnih feromonov, c) poslabšanje vremena med pašo, č) intenzivno pomladansko krmljenje, d) bogata pelodna paša, e) slaba nektama paša, f) veliko pokrite zalege, g) manjšanje odkrite zalege. 21. Kdaj čebele rojijo? 22. Kako še imenujemo medno golšo? 23. Kako prisilimo roj čebel, da se usede? a) da jim pojemo, b) da jih škropimo z vodno meglo, c) da ujamemo matico. 24. Kakšna je vloga dlačic, ki pokrivajo čebelje telo? a) varujejo lep videz, b) čebelam pomagajo pri nabiranju cvetnega prahu, c) zadržujejo telesno toploto 25. S katerimi očmi čebela zaznava polarizirano svetlobo? a) pikčastimi b) mrežastimi 26. Koliko leč je v mrežastem očesu trota? a) približno 4900 b) približno 6900 c) približno 8600 27. Koliko leč je v mrežastem očesu delavke? a) približno 4900 b) približno 6900 c) približno 8600 28. Ročica tipalke delavke ima: a) 10 gibljivih členov b) 11 gibljivih členov c) 12 gibljivih členov 29. Tipalke trotov imajo približno: a) 5000 čutnic b) 50 000 čutnic c) 500 000 čutnic 30. Tipalke delavk imajo približno: a) 5000 čutnic b) 50 000 čutnic c) 500 000 čutnic 31. Iz koliko delovje sestavljen hitinast obroček na zadku čebele? a) iz dveh b) iz treh c) iz Štirih d) iz petih 32. Kolikokrat v sekundi zakroži čebelje krilo? a) približno 100 - do 150-krat b) približno 250 - do 300-krat c) približno 500 - do 550-krat 33. Povprečna hitrost čebele v letu je? a) približno 15 km/h b) približno 24 km/h c) približno 35 km/h 34. S polno medno golšo lahko čebela leti 15 minut in preleti: a) 4 do 5 km b) 6 do 7 km c) 8 do 9 km 35. Po kakšni podlagi lahko čebela hodi: a) gladki b) grobi c) gladki in grobi 36. Da čebele lahko hodijo tudi po gladki podlagi, jim omogočajo: a) krempeljci b) oprijemalne blazinice 37. Čebela si cvetni prah čisti z oprsja: a) s sprednjimi nogicami b) s srednjimi nogicami c) z vsemi nogicami 38. Kje ležijo vonjalne ali Nasonove žleze? a) na začetku roba 5. hrbtnega okrova b) na začetku roba 6. hrbtnega okrova c) na začetku roba 7. hrbtnega okrova 39. Bodalci žela se lahko premikata: a) naprej b) nazaj c) nazaj in naprej d) na stran 40. Sestavine najpomembnejših krmnih žlez so: glukozi-daza, glukozeoksidaza 41. Čebele se med seboj spoznavajo: a) po vonju b) po obliki c) po barvi 42. Kako pomagamo človeku, ki je alergičen na čebelji strup in ga piči čebela? a) tolažimo ga, b) mu lajšamo bolečine, c) hitro ga peljemo k zdravniku. 43. Kristalizacija medu je odvisna od: a) količine vode d) vsebnosti kristalizacijskih jeder b) temperature c) količine različnih sladkorjev e) od čistoče pri točenju f) od cvetnega prahu 44. Kristaliziran med utekočinjamo s segrevanjem do: a) 40 °C, b) 60 °C c) 70°C 45. Med točimo, ko je zrel. To je: a) ko ni pokrit s pokrovčki, b) ko je pokritega vsaj tretjina medu. 46. Koliko energije se sprosti pri presnovi enega kilograma medu? 47. Koliko cvetov opraši čebela med enim poletom? a) približno 150 b) približno 250 c) približno 450 48. Naštej vsaj tri bolezni čebelje zalege! 49. Naštej vsaj tri bolezni odraslih čebel! 50. Katero čebeljo bolezen zdravimo z apitolom in amitra-zom? V tem šolskem letu ste v Slovenskem čebelarju lahko rešili že dve nagradni križanki. Med reševalci, ki so nam poslali pravilne rešitve, smo v uredništvu izžrebali dva nagrajenca: - za oktobrsko križanko je nagrajenec: Primož Zafošnik, Zg. Velka 91, Sladki Vrh; - za februarsko križanko je nagrajenka: Klara Markelj Ažman, Šmidova 17, Jesenice. Nagrado bosta prejela po pošti. Obema čestitamo! RAZPIS XXII. SREČANJE IN TEKMOVANJE MLADIH ČEBELARJEV Srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev bo v soboto, 17. aprila 1999, ob 9.30, v osnovni šoli v Gornji Radgoni, Prežihova ulica 1. Mentorje čebelarskih krožkov prosimo, da pisno prijavijo tekmovalne ekipe najpozneje do 10. aprila 1999, Čebelarski zvezi Slovenije, Cankarjeva 3, Ljubljana, faks 061 12 61 335. Tekmovanje bo potekalo na podlagi Pravilnika o državnem srečanju in tekmovanju mladih čebelarjev, objavljenem v četrti številki Slovenskega čebelarja 1998. Za nižjo in srednjo skupino bodo vprašanja sestavljena na osnovi delovnega zvezka Čebela se predstavi, za višjo skupino pa tudi dopolnjena iz knjige Od čebele do medu. Komisija za krožke pri ČZS VABILO NA SREČANJE MLADIH ČEBELARJEV V GORNJI RADGONI DRAGI MLADI ČEBELARJI! SPOŠTOVANI MENTORJI IN GOSTJEI Po dolgi in hudi zimi so pri nas končno zavele blage pomladne sape, to pa je hkrati znak, da se bliža tudi XXII. državno srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev. V Gornji Radgoni se nanj že pospešeno pripravljamo in se ga zelo veselimo. Še posebej vznemirjeni smo na Osnovni šoli Gornja Radgona, v kateri odprtih rok in src pričakujemo tako mlade tekmovalce in njihove mentorje kot druge goste. Šola bo odprla svoja vrata in prijazno dihala z vami, prav tako pa tudi vsa okolica. In ,to vam želimo predstaviti. Mesto Gornja Radgona ima približno 3.500 prebivalcev. Na naši šoli je 740 učencev (skupaj s podružnično šolo Spodnja Ščavnica). Ponosni smo na naš čebelarski krožek, našega zunanjega mentorja in na lep čebelnjak na zelenici ob naši šoli. V soboto, 17. aprila 1999, bo številne čebelarje pot vodila v Gornjo Radgono. Ni nas težko najti. Pomurski sejem in sejmišče je levo od "magistralke" skozi Gornjo Radgono (smer Maribor - Murska Sobota). Pot k naši šoli pa v semaforiziranem križišču zavije desno mimo glavne avtobusne postaje. Na poti vas bodo prijazno usmerjali mladi prometniki naše šole. V šoli vas bodo sprejeli naši osmošolci. Na posebej označenih mestih bodo od 8.00 do 9.30 zbirali vaše prijave. Ob 9.30 bo v avli naše šole slovesen začetek XXII. srečanja mladih čebelarjev s pozdravnimi nagovori, potem pa boste dobili tudi dodatna navodila. Od 11.30 do 13.30 vas bodo člani turističnega krožka vodili do različnih znamenitosti v Gornji Radgoni in okolici. Ob 13.30 bo v naši avli še sklepna slovesnost s krajšim kulturnim programom in posebno atrakcijo - SREČELOVOM ZA VSE UDELEŽENCE (približno 150 dobitkov). Vsak udeleže- nec XXII. srečanja bo prejel BILTEN, razglednico in še kakšen spominek, ki ga bo spominjal na Gornjo Radgono. S Pošto Slovenije se dogovarjamo tudi o priložnostnem žigu. S komisijo za krožke pri Čebelarski zvezi Slovenije smo navezali zelo pristne in delovne stike. Tudi med ČEBELARSKIM DRUŠTVOM "PETER DAJNKO”, DRUŠTVOM PRIJATELJEV MLADINE in seveda OSNOVNO ŠOLO Gornja Radgona smo spletli trdne organizacijske vezi. Komisija za prireditve v občini Gornja Radgona je XXII. srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev opredelila kot eno izmed osrednjih prireditev v letu 1999. Vsem mladim čebelarjem in mentorjem želim dobre priprave in veliko uspeha. RAVNATEU OSNOVNE ŠOLE GORNJA RADGONA Dušan Zagorc —/ ALOJZ BAJEC Julija smo se ravenski čebelarji s petimi čebelarskimi prapori vseh društev Mežiške doline poslovili od našega dolgoletnega najstarejšega in častnega člana Alojza Bajeca. Lojze seje rodil 30. septembra 1914 v Matulju pri Reki v železničarski družini in je bil drugi izmed sedmih otrok. Življenje mu ni prizanašalo. Že s petnajstimi leti je moral za delom v kamnolom v bližini Vrhnike. Med vojno seje vključil med borce NOB. Že kot mlad fantje vzljubil čebele. Koje nekoč nekemu čebelarju pomagal nalagati čebele na železniške vagone za prevoz na pašo seje odločil, da bo tudi on čebelar. Po vojni seje Lojze preselil med Ravenske železaije. Ljubezen do čebel in narave pa ga je pred več kot petdesetimi leti pripeljala tudi med ravenske čebelarje, kjer se je takoj vključil v društvo in večkrat sodeloval v delu upravnega ter nadzornega odbora. Z dolgoletnim čebelarjenjem sije pridobil veliko znanja in izkušenj, ki jih je zelo rad prenašal na mlajše čebelarje. Bilje vnet prevaževalec čebel, saj jih je prevažal na akacijo vse do Prekmurja, v pohorske gozdove na hojino pašo in tudi v Liko. Čeprav je bil med večkrat zelo “grenak” mu to ni vzelo poguma. Veselje do čebel je znal približati tudi svojemu sinu Janezu, kateremu je zaradi bolezni pred leti tudi prepustil čebele. Za svoje delo v prid in dvig čebelarstva je prejel odličje Antona Janše 3. in 2. stopnje, čebelarsko društvo ravne pa ga je proglasilo za svojega častnega člana. Kot dobrega čebelarja in prizadevnega člana našega društva se ga bomo vedno radi spominjali. Čebelarsko društvo Ravne na Koroškem MARJAN OCEPEK Ko smo čebelarji pobirali pridelek kostanjeve paše in se je počasi že bližala jesen, nas je za vedno zapustil naš član Marjan Ocepek. Marjan je s svojo družino - ženo in hčerko - živel na kmetiji v Češnjicah. Pri Moškonovih, kot se pravi pri hiši, že več rodov na koncu gospodarskega poslopja stoji čebelnjak, poln čebel, in tudi pokojni Marjan seje z njimi vneto ukvarjal. Znano je, da so bile čebele pri Moškonovih med prvimi na Moravškem. Naravne razmere za čebelarjenje so tam zelo dobre, zato seje Marjan lahko večkrat pohvalil z obilnim pridelkom. Pokojni Marjan je bil član našega društva od leta 1981. Rad se je udeleževal predavanj o čebelah ali skupnih srečanj. Zelo velik je bil tudi njegov gmotni prispevek društvu za graditev čebelarskega doma. Pomagal je predvsem z lesom, saj je bil lastnik mogočnih gozdov na pobočju Sv. Miklavža. Po Marjanovi smrti je čebele prevzel zet Jože, zato upamo, da čebelarska tradicija pri hiši ne bo zamrla. Kot dobrega prijatelja in čebelarja bomo Marjana ohranili v prijaznem spominu. ČEBELARSKO DRUŠTVO MORAVČE JOŽE KOS V začetku leta 1998 smo se moravski čebelarji poslovili od našega dolgoletnega dejavnega člana Jožeta Kosa. Med čebelarji je bil znan kot Šlosarjev Jože iz Straže. Vedno je bil pripravljen na pogovor in kakšno hudomušno polemiko. Rodil seje kot kmečki sin leta 1929 v vasi Straža pri Moravčah. Čebele so bile že obvezni hišni inventar, tako da so spremljale tudi Jožetove prve korake. Pozneje jih je vzljubil in leta 1954 začel samostojno čebelariti. V ličnem čebelnjaku na domačem vrtu je sprva čebelaril s kranjiči, pozneje pa z AŽ panji. Leta 1960 je postal član takrat še Čebelarske družine Moravče. Znanje bil zlasti po prevažanju čebel na pašo s konjsko vprego, saj so mu bili poleg čebel v veliko veselje tudi konji, na katere je bil še posebej ponosen. Jože je bil zelo aktiven član našega društva, predvsem dejaven pa je bil na čebelarskih taborih. Za svoje delo na področju čebelarstva je prejel odličje Antona Janše III. stopnje. Z njegovo smrtjo je v društvu nastala praznina, ostal pa bo lep spomin na delovnega in vedrega čebelarja. Njegove čebele bodo ostale v dobrih rokah njegovega sorodstva. ČEBELARSKO DRUŠTVO MORAVČE IVAN URBANIJA Kmalu po smrti čebelarja Kosa smo zvedeli tudi novico o smrti Ivana Urbanije iz Soteske pri Mo- WlL W ravčah. Rodil seje v kmečki družini leta 1912. Življenje v mladosti mu ni bilo lahko, ob delu na kmetiji je hodil v službo, kljub temu pa mu je še vedno ostalo nekaj časa za njegovo veliko ljubezen - čebele. V zakonu se mu je rodilo sedem otrok. Leta 1948 je začel čebelariti z večjim številom panjev. Pozneje je postal tudi član našega društva in bil v njem dejaven vse do svoje smrti. Svoje znanje in izkušnje je zelo rad posredoval mlajšim in neizkušenim čebelarjem. Bilje dolgoletni član upravnega odbora, v zadnjem obdobju pa je bil tudi starosta našega društva. Za njegovo nesebično in požrtvovalno delo na področju čebelarstva gaje Čebelarsko društvo Moravče odlikovalo z odličjem Antona Janše III. stopnje. Z njegovo smrtjo pa se je Zal končalo tudi družinsko čebelarstvo pri Urbanijevih, kljub temu pa upamo, da se bo kateri izmed sinov le odločil za nadaljevanje očetovega dela. Moravški čebelarji bomo Ivana Urbanijo ohranili v najlepšem spominu. ČEBELARSKO DRUŠTVO MORAVČE ti PROSLAVA OB 90-LETNICIČD TOLMIN IN REDNI LETNI OBČNI ZBOR mag. Venče Tinta Čebelarsko društvo Tolmin je v soboto, 23. januarja 1999, v prostorih dijaškega doma v Tolminu pripravilo proslavo in društveni občni zbor v počastitev 90-letnice delovanja društva. Kot vsako leto so se tudi letos proslave in občnega zbora udeležili številni čebelarji iz občin Tolmin, Bovec in Kobarid. Srečanja so se udeležili tudi vabljeni gostje, med njimi podpredsednik ČZS g. Franc Šivic in predstavniki sosednjih čebelarskih društev iz Idrije, Nove Gorice, Ajdovščine in Šempetra, tako daje bila zastopana celotna severnoprimorska regija. Svojo odsotnost so opraviči- li predstavniki ČD Kanal-Brda in predstavniki zamejskih čebelarskih društev iz Italije. Žal se proslave in občnega zbora zaradi potovanja v tujino ni mogel udeležiti predsednik ČZS g. Lojze Peterle. Ob tem visokem jubileju našega društva smo redni občni zbor popestrili z bogatim kulturnim programom. Nastopil je moški pevski zbor iz Dolenje Trebuše, recitirala sta mlada člana čebelarskega krožka Osnovne šole Smast. Proslavo smo pripravili hkrati z letošnjim občnim zborom, ker smo vse verodostojne podatke o letu ustanovitve (1908) pridobili šele lani pozno poleti. V svojem govoru ob tej priložnosti je predsednik ČD Tolmin g. Sergij Bavdaž orisal društveno zgodovino od prvih začetkov organiziranega čebelarstva na Tolminskem do današnjih dni. Ustanovitev društva in njegov razvoj sta opisana v tudi gradivih, ki sojih člani društva zbrali ob pripravi na proslavo. Naše ČD je bilo ustanovljeno 3. maja 1908 na Grahovem ob Bači na pobudo nadučitelja Franca Kašče. Istega leta je bila ustanovljena tudi kobariška čebelarska podružnica. Ustno izročilo sicer postavlja pod vprašaj letnico 1908, saj številna pričevanja kažejo na organizirano čebelarjenje na Primorskem že pred letom 1900. V "Imeniku udov slovenskega čebelarskega društva za leto 1899” že najdemo imena čebelarjev: Mihael Klemenčič s Pečin, Franc Kokošar z Grahovega ob Bači, Ivan Leban s Kneže, Bogomil Nemec s Pečin in Franc Obrekar iz Dolenje Trebuše, to pa dokazuje organizirano čebelarjenje na Tolminskem in povezavo s Slovenskim čebelarskim društvom. Čebelarji so o čebelarjenju na Tolminskem pisali že v prejšnjem stoletju in svoje članke objavljali v Slovenski čebeli (prvič leta 1873). Vsekakor bomo raziskave prvih začetkov organiziranega čebelarstva na Tolminskem v prejšnjem stoletju še nadaljevali. Veseli smo bili pozdravov, ki nam jih je prinesel pod- predsednik ČZS g. Franc Šivic. Poudaril je, da tako visokega jubileja ne bi praznovali, če naše društvo že od vsega začetka ne bi imelo tako dobrih voditeljev. Spomnil nas je tudi na velik dogodek, ki ga bo ČZS organizirala čez pet let, ko bo v Ljubljani kongres Apimondie. Vzpodbudil nas je k obnovitvi tipičnega zidanega čebelnjaka, sicer značilnega za Tolminsko. Delovno predsedstvo rednega čebelarskega občnega zbora je vodil prof. Matjan Klavora. Predsednik ČD Tolmin je poročal o delu društva v minulem letu. Blagajnik je podal finančno poročilo in nas v njem seznanil s prihodki in odhodki našega društva, verodostojnost teh podatkov pa je potrdil predsednik nadzornega odbora. Našo čebelarsko tradicijo pridno nadaljujejo mladi čebelarji, ki v osnovnih šolah obiskujejo čebelarske krožke. Vso pohvalo in priznanje je zaslužil tudi čebelarski krožek na OŠ Smast, ki letos slavi že osemnajsto leto svojega delovanja. Že vsa leta ga vodi učitelj Ljubo Strgar. Tudi na Tolminskem so razsajale nalezljive čebelje bolezni, posledica tega pa so bile pogoste zapore pasišč. Proti tej nadlogi se je že od sedemdesetih let naprej bojevala dr. Snojeva ob pomoči mladega veterinarja Franca Lozeja. V zadnjem obdobju za zdravje naših čebel uspešno skrbi dr. vet. med. Ivo Planinec, kljub temu pa so občasno še vedno potrebne kratkotrajne zapore pasišč. Ob vseh poročilih seje razvila bogata razprava. Čebelarji so se posebej zanimali za zdravstveno stanje čebel. Želeli so zvedeti, kako jih dimiti, kolikšno dozo perizina uporabiti in kje si lahko priskrbijo napravo za zimsko razprševanje zdravil. Postavljeno je bilo tudi vprašanje, zakaj se je letos precej zvišala članarina ČZS, saj je za številne čebelarje z nizkimi mesečnimi prejemki previsoka. Čebelarjem sta odgovarjala veterinar in podpredsednik ČZS Ob koncu slovesne seje je ČD Tolmin najbolj zaslužnim dolgoletnim čebelatjem podelilo priznanja in odličja Antona Janše III. in II. stopnje, vsi dobitniki pa so na najrazličnejše načine prispevali k uspehu našega društva. Prijetno smo bili presenečeni, ko je podpredsednik ČZS g. Franc Šivic ČD Tolmin ob 90-letnici uspešnega delovanja na Tolminskem podelil odličje Antona Janše I. stopnje. Po proslavi in občnem zboruje sledila pogostitev vseh udeležencev. Številni čebelarji so se potem ustavili še pred potujočo trgovino Apis d.o.o. s čebelarskimi potrebščinami in satnicami ter si kupili vse potrebno. Zdajšnje uspešno čebelarjenje je povezano tudi z veterinarsko službo v Tolminu. Dr. vet. med. Ivo Planinec prejema priznanje ČD Tolmin. Gospod Franc Šivic podeljuje Čebelarskemu društvu Tolmin ob 90-letnici uspešnega delovanja na Tolminskem odličje Antona Janše I. stopnje. I Najbolj zaslužnim čebelarjem smo podelili priznanja in odličja. Na sliki je prof. Marjan Klavora, ki uspešno čebelari že dvajset let. Priznanje ČD Tolmin je prejel tudi učitelj Ljubo Strgar, ki že osemnajst let vzgaja mladi rod čebelarjev. ČEBELE, ZDRAVJE, KULTURA Janez Levstik V nedeljo, 7. februarja 1999, so imeli čebelarji Posavja v mali dvorani Delavskega doma v Krškem vsakoletni izobraževalni seminar. Njegov pomen je bil letos dvojen: poučen in kulturen. G. Franci Marolt je začetek popestril s predvajanjem barvnih diapozitivov s prejšnjega kongresa svetovne čebelarske organizacije - Apimondie v Antwerpnu v Belgiji. V prvem delu je nato član upravnega odbora Čebelarske zveze Slovenije iz Posavja ter koordinator sveta posavskih čebelarjev g. Janez Levstik seznanil udeležence z delom upravnega odbora Čebelarske zveze Slovenije in delom sveta posavskih čebelarjev v minulem letu ter predstavil pripravo projekta zaščitne znamke za slovenski med. Projekt je namenjen prilagajanju slovenskega čebelarstva Evropski uniji. Doktorica veterinarske medicine gdč. Anita Vraničarje poročala o zdravstvenem stanju čebel v Posavju v minulem letu in o zadnjih ukrepih za zatiranje varoe, ki že več kot desetletje povzroča čebelarjem največ preglavic. Čebele namreč brez človekove pomoči v Evropi prav zaradi tega zajedavca ne bi preživele več kot dve leti. V nadaljevanju je medobčinski veterinarski inšpektor g. Hinko Maver pojasnil zakonske predpise o prostorih, namenjenih za točenje, polnjenje in predelavo medu. Osrednji del seminarja je bil namenjen knjigi z naslovom MED IN ZDRAVJE, kije izšla lani. Avtor, prim. dr. Peter Kapš, je v njej na podlagi znane tuje literature in zgodovine poljudno opisal uporabo medu kot vsestranskega pomagala pri ohranjanju zdravja ljudi nekoč in danes. Ob bogatem slikovnem in fotografskem gradivu je strokovno opisal pomen in vpliv posamezne sestavine medu na določen človeški organ. Posebej je obdelan pomen medu za športnike, otroke, nosečnice, starostnike - skratka, za vse skupine ljudi, ki imajo posebne potrebe po določenih snoveh, kijih vsebuje med. Avtorje v dve uri trajajoči predstavitvi povzel vsebino dela in jo dopolnil z barvnimi diapozitivi, potem pa je tudi odgovarjal na vprašanja poslušalcev. Udeleženci seminarja so se avtorju z bučnim aplavzom zahvalili za predstavitev in pokupili vse knjige, ki jih je prinesel na predstavitev. Približno sto udeležencev tega seminarja je navdušeno zapuščalo dvorano s pripombo: "Škoda, da ni bila predstavitev v večji dvorani za širše občinstvo." Knjiga je v 2000 izvodih izšla pri založbi Erro, kupiti pa jo bo mogoče tudi pri Čebelarskem društvu v Sevnici. * * ŠTUDENTSKI ČEBELARSKI KROŽEK V LJUBLJANI Spomladi leta 1998 je v Ljubljani znova začel delovati študentski čebelarski krožk. Vanj je zdaj vključenih 26 študentk in študentov različnih študijskih smeri (agronomija, živinoreja, biologija, veterina, kemija, farmacija) Univerze v Ljubljani. Zbrali smo se zato, da bi tudi med študenti spodbudili zanimanje za čebelarstvo in izobraževanje na tem področju, saj vsi opažamo, da med čebelarji zelo primanjkuje mladih. Zato smo ob finančni pomoči Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) lani organizirali kratek tečaj za čebelarje začetnike. Obiskovalo ga je 15 članov našega krožka, vodil pa ga je g. Pavle Zaletel iz Ljubljane. Zdaj se dogovarjamo še za nadaljevalni tečaj. Januarja letos smo obiskali Čebelarski muzej v Radovljici, sodelovali smo pri praznovanju 125-letnice ČZS, na seminarju v Celju pa smo opravili med čebelarji anketo. Načrtujemo tudi obisk pri kakšnem večjem čebelarju ali vzrejevalcu matic v Sloveniji. Nekaj članov krožka se namerava udeležiti kongresa Apimondie v Vancouvru v Kanadi, seveda če nam bo za ta namen uspelo zbrati potrebna sredstva. Delujemo pod pokroviteljstvom ČZS. V prostorih Zveze se člani krožka srečujemo dvakrat na mesec. Vsi tudi brezplačno prejemamo revijo Slovenski čebelar, imamo pa tudi popust pri nakupu strokovne literature. Omeniti moram še to, da na nam je podjetje Me-dex podarilo nekaj zaščitnih oblek, klobukov in rokavic, to pa nam je precej olajšalo delo s čebelami. Na koncu naj se iskreno zahvalim Čebelarski zvezi Slovenije, podjetju Medex, gospodu Zaletelu in vsem tistim, ki so nam doslej pomagali in so nam še vedno pripravljeni pomagati pri našem delovanju. Miha Sečnik Študentski čebelarski krožek APIS M & D d.o.o. MARKO DEBEVEC ČUŽA 7 1360 VRHNIKA tel., faks: (061)751-282 Odprto: od 9.-12. in od 16.-18. ure PREDELAVA VOSKA V SATNICE PO UGODNIH CENAH PREVZEM VOŠČIN SAMO V PLASTIČNIH VREČAH DO 31. MARCA 1999 -NOVOI- • IZDELUJEMO POLNOVREDNE BELJAKOVINSKE POGAČE ZA KRMLJENJE ČEBEL, PO ŽELJI Z DODATKOM ZDRAVILNIH SREDSTEV • APNENOGEL • NOSEMAGEL • STIMULANS • VAROGEL • NA DEBELO IN NA DROBNO PRODAJAMO TUDI VSO ČEBELARSKO OPREMO • POZIMI IN SPOMLADI OZ. V OBDOBJU DRUŠTVENIH OBČNIH ZBOROV ORGANIZIRAMO STROKOVNA PREDAVANJA IN NAKUP ČEBELARSKE OPREME V PRVI POTUJOČI ČEBELARSKI TRGOVINI PRI NAS Vse čebelarje in čebelarska društva obveščamo, da izdelujemo hladno valjane, nelomljive satnice vseh velikosti. • V zvezi s tem imamo urejeno vso dokumentacijo in vse možnosti za izdelavo. • Satnice izdelujemo na novih sodobnih strojih, velikost celic popolnoma ustreza naši kranjski čebeli. • Vosek steriliziramo v oljnih sterilizatorjih pri 125 °C. • Priporočamo Vam, da se za nakup satnic dogovorite v okviru čebelarskih društev (ugodnejša cena), po dogovoru pridemo po vosek tudi sami (če ga imate več kot 300 kg). • Iz enega kilograma voska po dogovoru izdelamo od enajst do dvanajst AŽ satnic. • Cene za predelavo voska v satnice so zelo ugodne, in sicer od 220 do 250 SIT za kilogram. • Vosek odkupujemo po 600 do 700 SIT za kilogram. • V zalogi imamo satnike, šestkrat vrtane, zbite ali lepljene. ODPRTO IMAMO VSAK DELAVNIK OD 9. -12. IN OD 16. -18. URE, OB SOBOTAH OD 9. -12. URE. PRIZNANO VZREJEVALIŠČE MATIC APIS M & D d.o.o., VRHNIKA Sprejemamo prednaročila za kakovostne, izbrane in označene matice kranjske pasme. Konec maja in junija lahko pri nas dobite čebelje družine na petih in sedmih satih. VZREJA MATIC PLEMENILNA POSTAJA "JOSIPA VERBIČA" V KAMNIŠKI BISTRICI Čebelarsko društvo Kamnik obvešča vse čebelarje, da bo plemenilna postaja "Josipa Verbiča" v Kamniški Bistrici letos obratovala od maja do avgusta. Uradne ure bodo vsako soboto od 9. do 12. ure. Naročila za matice kranjske sivke iz odbranih matičarjev, vzrejenih pod nadzorom KIS, sprejemamo po telefonu št. 061 825-435 (vodja plemenilne postaje Rado Pavlovič) in 061 825-748 (pomočnik vodje Janez Galin). Maja bo mogoče naročati družine na 5-satarjih z letošnjo matico. Vzemite si čas. Pridite v Kamniško Bistrico ter si oglejte plemenilno postajo in tamkajšnje naravne lepote. ČEBELARSKO DRUŠTVO KAMNIK KONGRES APIMONDIJE V KANADI -POGOJI ZA SODELOVANJE NA NATEČAJIH Organizatorji letošnjega kongresa Apimondije, ki bo septembra v Kanadi so objavili pogoje za sodelovanje na natečajih za najboljše tehnične inovacije s področja čebelarstva, za nove proizvode iz čebeljih pridelkov, filme, diapozitive in video filme, fotografije čebel, čebelarske učne pripomočke, knjige o čebelah in čebelarjenju, čebelarske revije, zbirke znamk o čebelah, reklamne brošure za čebelje pridelke, embalažo in originalne ideja za reklamiranje čebeljih pridelkov, druge zbirke o čebelah in čebelarjenju in za najlepši razstavni prostor na razstavi. Rok za pošiljanje filmov, diapozitivov, video posnetkov, fotografij, reklamnega gradiva za čebelje pridelke, embalaže, knjig in revij je 30. junij 1999. Pošljite jih skupaj s prijavo za kongres in prijavo za tekmovanje (originale obrazcev dobite na ČZS) na naslov: Apimondia 99, c/o:Venue West Conference Services, 645 - 375 Water Street, Vancouver, BC Canada V6B 5C6. Ostale predmete pa lahko prinesete s seboj na otvoritev kongresa. Uredništvo SOFINANCIRANJE SLADKORJA ZA KRMLJENJE ČEBEL V LETU 1999 Tudi letos je vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odobrila sofinanciranje sladkorja za zimsko krmljenje čebel v višini 15 SIT/kg, vendar največ 12 kg na registriran panj. Uredba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št 9., 13. februarja 1999, str. 746. Nakup sladkorja za krmljenje čebel bo potekal podobno kot lani. Čebelarska društva bodo zbrala denar in na posebnem obrazcu predložila zahtevek za določeno odobreno količino sladkorja, temu pa bodo priložila tudi seznam čebelarjev. Da bi se izognili podražitvi ob uvedbi davka na dodano vrednost, bomo v dogovoru z ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano akcijo izvedli že junija. Seveda bomo še pred tem društvom poslali natančna navodila in predpisane obrazce. čzs MIZARSTVO KRŽE - z dolgoletno tradicijo - VRHNIKA Izdelujemo kakovostne AŽ panje po konkurenčnih cenah. Panji so iz kakovostnega smrekovega lesa in rogljičeni (»cinkani«). Satniki so iz lipovega lesa in vrtani za žičenje. Desetsatne AŽ panje lahko dobite takoj, za druge vrste panjev tipa AŽ pa sprejemamo naročila. NOVO! Sprejemamo tudi naročila za izdelavo in dobavo ZAKLAD, distančnih vložkov in pitalnikov za 10-satne AŽ panje avtorjev I. Frančiča in M. Debelaka. FRANC KRŽE, Idrijska 10, 1360 Vrhnika, telefon: (061) 751 317 Market pod gradom Krepek Martina, Vurberk 93, Sp. Duplek Čebelarje obveščamo, da je v Marketu na Vurberku odprt oddelek, v katerem prodajamo osnovni repromaterial in opremo za čebelarstvo. Sprejemamo tudi naročila za matice lastnega uradno priznanega vzrejališča. Delovni čas: pon.-pet. : 730-l 9 , sobota : 730-18 , nedelja: 730-12 15 km 10 km Maribor Drava Tel.: (062) 682-389 ; tel., faks: (062) 681 - 098 (2s.lj£.[ax^lza zadruga ni i *

\£.uz£jn kozaxcEu in jiokxouou tri ak fi t<7i in tretji toxsk. o dat n e inf. jB oxii.