Novo leto se prične s političnimi procesi LETO XL — Številka 1 Poštnina plačana v gotovini Erscheinungsort Klagenfurt 4. januarja 1978 Cena 4.— šil. (4 din) Celovec P. b. b. Verlagspostamt 9020 Klagenfurt č>on69o Malodane po vsakem bombnem atentatu v zadnjih petih letih smo bili priče, kako trije veliki koroški časniki krivice za ta dejanja iščejo bolj ali manj odkrito med koroškimi Slovenci. Izvzeti so bili le bombni napadi na partizanska spomenika na Robe-žu, kjer so krivce v edinem od 12 primerov doslej izsledili, pa na sedež Zveze slovenskih organizacij. In celo pri partizanskih spomenikih — kot pri razstreljenem na Kome-Iju — odpirajo dvom, ali morda le ne gre za provokacijo (Slovencev samih seveda). Čeprav sami pravijo, da „paralel, ki bi kazale na istega storilca, na isti krog storilcev, ni“ (Veronika Genser v VZ, 30. 3. 1977), se ob vsakem novem primeru najdejo jasnovidci, ki brez vsakih indici jev že točno vedo, kje so storilci. Pa naj so to komentatorji in poročevalci časopisov sami ali pa politiki in taki, ki se za politike imajo, enkrat v tej, drugič v oni obliki povejo: krivci so „levoradikalni slovenski teroristi“ ali pa „določeni krogi“, za katere vsak bralec ve, kdo je mišljen. Vedno znajo zvaliti sum na manjšinske organizacije („Wenn dennoch vielfach ohne stichhaltigen Beweis erklärt wird, das nächtliche Sprengstoffattentat im Unterland sei ein Werk der Kärntner Slowenen, so tragen die Kärntner Slowenen bzw. ihre politische Führung selbst die Schuld daran.“ — M. Messner v KTZ, 17. 6. 1976) ali pa na posamezne pripadnike manjšine („.. . die Links-Außenseiter, denen friedliche Kommunikation nicht in den Kram ihres beruflichen Slawentums paßt...“ — dr. E. Linortner v VZ, 14. 8. 1977). Ali izrečejo svoje sodbe brez ovinkov („Nun haben slowenische Extremisten wie- UVODNIK Korak naprej Razsodba ustavnega sodišča der einmal mit Sprengstoff argumentiert1.“ — I. Pust v VZ, 10. 8. 1977; „...der politische Verdacht ist ganz eindeutig.“ — G. Lehofer v Kleine Zeitung, 17. 6. 1976) ali pa jih elegantno oblečejo v narekovaje („Einheimische, aber auch Urlauber machten ihrer Empörung über diesen Anschlag entsprechend Luft: ,Die gehören nicht nach österreichischem Gesetz, sondern nach dem jugoslawischen abgeurteilt, wenn man’s erwischt.1 Für sie stand, obwohl es nicht den geringsten Hinweis gibt, der Kreis, in dem der Täter zu suchen ist, fest. Andere: .Einen Tritt in den Hintern und ab über die Grenze.1“ — H. Stritzl v Kleine Zeitung, 10. 8. 1977). Ena od možnosti pa je še, da lepo po vrsti citirajo izjave raznih politikov, od Wagnerja do Kreiskega, ki vsi s prstom kažejo na Slovence: odlično mesto zavzemajo vsakokrat tudi izjave Heimatdiensta, ki jim po možnosti pod primernim naslovom („Slowenen: ,Gegen Frieden im Land!1“) postavijo nasproti izjave slovenskih organizacij ali njenih predstavnikov. Tako da so ti v pravem okviru. Preteklo leto je stalo za nas koroške Slovence v znamenju ponovne kapitulacije avstrijskih oblasti pred nem-škonacionalnimi zahtevami, ki se izraža v odredbah o uradnem jeziku in o dvojezičnih napisih. Ti zakonski ukrepi so izbrisali 2/3 slovenskega oz. dvojezičnega ozemlja na področju uradnega jezika in 5/6 na področju dvojezičnih topografskih napisov. Leto 1977 je bilo tudi v znamenju kriminalizacije naše borbe, kajti avstrijske policijske in sodne oblasti so inscenirale kazenske postopke proti slovenskim aktivistom in danes je v teku okrog 30 kazenskih postopkov proti koroškim Slovencem, katerih kazensko dejanje je le v tem, da so na demokratičen način opozorili javnost na nevzdržno stanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Leto 1977 pa stoji na drugi strani tudi v znamenju upora koroških Slovencev proti nasilni germanizaciji. 2e 14. novembra 1976 smo z bojkotom ugotavljanja manjšine dokazali našo pripravljenost za aktivno borbo, neustrašeno smo nadaljevali naše akcije, ki so se izražale v močnih demonstracijah s simboličnim postavljanjem dvojezičnih napisov v Šentjakobu v Rožu, Skocijanu in Pliberku in smo končno •udi zarisali naše ozemlje z zadnjim Pohodom v Ziljo. Opozorili smo mednarodno javnost na kršitev državne pogodbe in človekovih pravic v Avstriji in informirali tudi generalnega sekretarja OZN dr. Waldheima. Ob dani avstrijski politični situaciji za leto 1978 ne moremo pričakovati takojšnjega zboljšanja pravnega položaja naše narodne skupnosti. Zavedati se moramo, da se bo nadaljeval pritisk ha koroške Slovence, ki se izraža najbolj očitno v policijskem terorju in političnih procesih. Kljub temu pa sem Prepričan, da smo v stanu ob pravilnem Pristopu napraviti tudi v letu 1978 bist-ven korak naprej v smer enakopravnosti in boljših življenjskih pogojev. Vodilo našemu delu mora biti enotnost vseh koroških Slovencev v boju dejansko enakopravnost. Notranje razprtije škodujejo celotnemu narodnemu telesu in slabijo udarnost naših akcij- Osrednji organizaciji morata računati z najmočnejšo podporo ljudstva in ostati z njim v najtesnejši povezavi. pri tem se moramo zavedati, da gospodarska situacija južne Koroške ni prav nlč rožnata in da je dolžnost nas vseh napeti vse sile, da bomo zboljšali gospodarsko strukturo in tako omogočili Prebivalcem na našem ozemlju, da bodo lahko tudi brez eksistenčnih težav °stali na domači zemlji, kar gospodar-ska politika deželne in zvezne vlade nikakor ne garantira. Posvetiti se moramo bolj naši mlačni in našim otrokom. Predšolska v?9oja v otroških vrtcih pospešuje danes germanizacijo in uporaba materinega jezika v vrtcih je eden najvažnej-š'b ciljev, ki si ga danes stavljamo. Na Področju šolstva pa bomo morali skr-beti za vsestranski podvig prijav, pri ferner pa jasno ugotavljamo, da je bsnašnji sistem dvojezičnega šolstva V nič kaj dobri luči stoji koroška žandarmerija oziroma policija, odkar je znana razsodba ustavnega sodišča glede dogodkov ob odkritju brambovskega spomenika 8. avgusta 1976 v Skočijanu, ko je žandarmerija aretirala vsega skupaj 26 koroških Slovencev in njihovih simpatizerjev. Potem ko je ustavno sodišče pred mesecem dni objavilo prvo razsodbo, iz katere je razvidno, da je žandarmerija ravnala nečloveško z odvetnikom dr. Jankom Tischlerjem, je v drugi razsodbi spoznalo nadaljnje primere nečloveškega ravnanja žan-darmerije za dokazano. Vsega skupaj se je pritožilo na ustavno sodišče — razen dr. Tisch-lerja — 20 oseb. Od teh je dobilo pred ustavnim sodiščem tistih deset popolnoma prav, ki so bili aretirani v drugem „delu“ žandarme-rijske akcije v Sinči vasi. To so bili Dušan Schlapper, Magda Koren, Andrej Mohar, Sonja Schlapper, Lojze Sticker, Franc Krištof, Franc Rasinger, Ingrid Weber, Franc Picej ter Marija Kartnig. Ustavno sodišče je spoznalo, da so te osebe bile ranjene v ustavno zajamčeni pravici do osebne svobode. Od 11 oseb, ki so bile aretirane v Škocijanu, jih je vložilo pritožbo na ustavno sodišče deset. Od tega je ustavno sodišče sedem pritožb popolnoma zavrnilo, češ da je aretacija bila upravičena, ker so bili „zasačeni neposredno pri kaznivem dejanju“ („auf frischer Tat betreten“). To kaznivo dejanje je bilo v očeh ustavnega sodišča, da so aretirane osebe brcale žandarje, delili letake ter se nasploh upirali poveljem žandarme-rije. Edine priče za to: žandarji sami. Kdo drug namreč nihče ni podal takšne izjave, ker je tudi ne bi mogel, ker bi bila neresnična. Kajti nihče — tudi ne opazovalci koroških maloformatnih listov — niso videli, da bi kakšen Slovenec brcal povsem nezadovoljiv. Pri vsem tem ne smemo podcenjevati pomembnosti kulturnega ustvarjanja ter potrebe kulturnih organizacij, ki izvršujejo hvalevredno nalogo širjenja slovenske besede po naših krajih. Že danes bogato kulturno ustvarjanje koroških Slovencev se mora razširiti dejansko po vsem slovenskem in dvojezičnem ozemlju. Leto 1978 pa bo tudi leto priprav na volitve v občinske odbore in deželni zbor. Voditi nas mora pri teh pripravah načelo, da nas zastopajo najbolj naši ljudje in tem bomo zaupali tudi v naprej v zavesti, da vse v deželnem zboru zastopane stranke oz. njihovi predstavniki vodijo v vprašanju naše narodne skupnosti politiko nemškona-cionalnih interesov. Pri tem pa seveda ne moremo izključevati nemškogovore- žandarja. Ustavno sodišče je pri tej odločitvi bilo vezano edinole na obremenilne izjave žandarjev. Prič, ki bi povedale drugače, razen aretiranih ni bilo navedenih. Osebe, katerih pritožbo je ustavno sodišče docela zavrnilo, so Dana Wrolich, Mirko Messner, Milan Bla-žej, Karel Hobel, Marjan Einspieler in Oto Wutte. Glede pritožbe Janka Malleja, ki je prav tako bil aretiran v Škocijanu, potem ko je razpel transparent „Skupno proti neonacizmu“, je ustavno sodišče spoznalo, da je bila aretacija upravičena. Vendar so žandarji ravnali z njim poniževalno in nečloveško, ko so ga na prostem eskortirali tako, da so ga vkelki za lase. Pri dveh pritožnikih, pri mag. Reinhardtu Lobeju ter pri Richardu Podliski, ki sta prav tako bila prijeta v Škocijanu, je žandarmerija po razsodbi ustavnega sodišča kršila tako pravico do osebne svobode kakor tudi pravico, da ne bi bila podvržena nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju z njima. Država je bila obsojena plačati tistim, ki so pred ustavnim sodiščem dobili prav, stroške postopka v višini 30.000 šilingov. Tisti, ki niso dobili prav, morajo plačati državi 14.000 šilingov. Nihče ni mogel biti takšen optimist, da bi pričakoval, da bi vrhovno sodišče ugodilo vsem pritožbam. Da je več kot polovica od njih dobila prav, ni le znak, da je žan- Slovenska gimnazija je dobila novega ravnatelja: dr. Reginald Vospernik, ki poučuje na Zvezni gimnaziji za Slovence od leta 1961, je prevzel dediščino ustanovitelja šole dvornega svetnika dr. Joška Tischlerja, da vodi to ustanovo tudi v prihodnje uspešno. Dosedanji ravnatelj, dvorni svetnik dr. Pavle Zablatnik, je s kon- čih avstrijskih demokratov, ki se zavedajo, da je borba za manjšinske pravice obenem boj za demokratičnejšo družbo. Neprestano bomo, kakor do danes, opozarjali na našo neenakopravno situacijo avstrijsko in mednarodno javnost z različnimi akcijami in terjali naše pravice. Dobri odnosi do države našega matičnega naroda pa so nadalje bistven pogoj uspešne borbe, četudi moramo vedeti, da smo v prvi vrsti kovači naše usode sami. Ce bomo vztrajali pri teh načelih, potem sem prepričan, da bo leto 1978 nas koroške Slovence privedlo velik korak naprej v našem dolgem boju za vsestransko enakopravnost. Dr. Matevž Grilc, predsednik NSKS. darmerija v večini primerov ravnala napačno, proti zakonom in proti človekovemu dostojanstvu. Vsak, ki se količkaj spozna na prakso, ve, da je neznansko težko dokazati žandarjem prestopke pri njih ravnanju. Da je uspela več ko po'ovica pritožnikov, še posebej podčrtuje upravičenost pritožb. Pa tudi če bi uspela manj kot polovica pritožnikov, bi to bil kljub temu hud alarmni signal. Alarmni signal tudi, če bi uspel le eden. Kajti žandarmerija kot varuh reda mora v vsakem primeru postopati po zakonu in ne le v večini primerov. Kaj bi bilo, če bi pri drugih kriminalnih deliktih žandarmerija in policija — sigurno je sigurno — sprva prijela kar večje število ljudi v prepričanju, eden bo že dejanski storilec, more vsakdo dobro doumeti. Nam vsem dobro znano celovško državno tožilstvo je ustavilo proti petim osebam, aretiranim v Škocijanu, kazenske predloge. Ni nam pa doslej znano, če so uvedli medtem tudi preiskave proti žandarjem, ki so se odlikovali pri nečloveških akcijah proti pripadnikom slovenske narodne skupnosti in njihovim simpatizerjem. Samo žadarmerijski nadčastnik Ignaz Assinger, ki je poveljeval neupravičeno nezakonito aretacijo v Sinči vasi — kjer so vsi pritožniki dobili prav — je z novim letom bil (kot prvi na Koroškem) povišan za stotnika. cem starega leta odšel v zasluženi pokoj. Dr. Zablatnik se namerava v pokoju posvetiti tistim stvarem, ki jih zaradi prezaposelnosti z ravnateljstvom ni mogel dovolj zasledovati. Šolarji so se od ravnatelja poslovili na posebni svečanosti, kjer so mu izročili tudi Goršetovo plastiko „Romar". — Dalje glej na 4. strani. Možnosti, brutalnih in prefinjenih, je ničkoliko. Primerov še več. Cilj je povsod isti: postaviti Slovence v dvomljivo luč, diskreditirati njihovo prizadevanje za demokratično ureditev nacionalnega vprašanja, posamezne Slovence di-famirati kot teroriste, bombaše (glej „primer Warasch“) in tako skušati vnesti razdor v vrste slovenske manjšine. Če kdo imenuje to podtikavanje koroških časnikov s pravim imenom, takoj zaposlijo avstrijska sodišča. Tako je lanskega avgusta po škocijanski bombi celovški Solidarnostni komite izdal tiskovno poročilo, v katerem je med drugim rečeno, da je večina bombnih napadov na Koroškem sumljivih kot provokacija, ker jih je bilo le en velik pok. Kleine Zeitung se je čutila užaljena v svoji časti in je vložila tožbo proti formulaciji: „Dies kann doch nur den femegerichtlichen Anmaßungen der Kärntner Tageszeitungen dienen, die allesamt die Täter schon gefunden zu haben glauben, bevor es auch nur die kleinsten konkreten Anhaltspunkte gibt.“ Najprej je moral pred sodnika dr. Helmut Stockhammer, ker pa on ni avtor, ga je moralo sodišče oprostiti. Zdaj je obtožen avtor Peter Wieser, ki se bo moral zagovarjati v ponedeljek, 9. zanuarja, pred deželnim sodiščem. Izjave ni objavil noben koroški in drug avstrijski dnevnik. Ali gre res za žalitev časti, se bo izkazalo. Vsekakor pa bi vsak posamezni koroški Slovenec imel neznansko več vzroka koroške časopise tožiti zaradi žalitve časti, tako da moramo tudi to tožbo uvrstiti med poskuse kriminalizacije koroških Slovencev v njihovem boju. Značilna podrobnost ob robu: sodnik dr. Hautzenberger je že na prvi obravnavi izjavil, da ni dvoma, da ima Peter Wieser računati z obsodbo. Koroško pravosodje . . . Dr. Reginald Vospernik novi ravnatelj GOSPODARSKI KOMENTAR NA PRAGU NOVEGA LETA: Proračun: zakaj tako pozno spoznanje? Ob vsakem prestopu praga v novo leto je vsepovsod in na vseh področjih družbenega življenja uveljavljen običaj, da ocenjujemo dosežke preteklega leta in da poskušamo zastavke za leto, pred katerim stojimo. To je tudi prav, kajti izhodišče za načrte in prizadevanja v tem koledarskem času mora stati na dosežkih prizadevanj v času, ki je za nami. Drugače se gibamo v zraku, ne pa na tleh stvarnosti. Na pragu leta 1978 bi bilo napačno, če bi se glede ocenjevanja prihodnosti držali navad zadnjih let, to je let skoraj nebrzdanega razvoja konzumne družbe in krilatice, da živimo v Avstriji še vedno na „otoku blaženih“. Te navade so baš v zadnjih mesecih preteklega leta dosegle svoj višek. Ta čas je mimo. Ob vsem kon-zumu, ki smo mu bili priča, so zadnji tedni minulega leta vsakomur jasno predočili, da ne gre več, da bi še naprej več potrošili kot smo v stanju pridelati. To resnico so morali končno priznati vsi družbeni činitelji Avstrije in — hočeš, nočeš, moraš — po letih gospodar-sko-socialnega dopadanja pristati na tleh stvarnosti. To lahko razvi-dimo iz zadnjih proračunskih razprav in poslanic za leto 1978, Leto 1978 bomo morali na strani dohodkov in izdatkov preživeti s spoznanjem potrebe po večji varčnosti. Dohodki po svoji kupni moči ne bodo več dosegli onih zadnjih let. Finančni minister bo po sklepu parlamenta in navodilih zvezne vlade globoko mešal po denarnicah in blagajnah vsakogar. Zaradi tega bo nakup in vzdrževanje avtomobila dražji. Luksuzni davek na kar 33 skupin tržnega blaga bo prizadel skoraj vsakogar, kajti znašal bo 30 odstotkov, medtem ko je bilo taisto blago doslej obdavčeno le z 18 odstotki davka na večjo vrednost. K temu se pridružuje še zvišanje prispevkov za socialno zavarovanje in prispevka na zdravniške recepte. S tem vendar lista zvišanj, da bodo prišle država in druge družbene ustanove iz „rdečih številk“ svojega dosedanjega poslovanja, še ni zaključena. Poleg ravnokar navedenih direktnih bremen na osebni dohodek bo tekom leta prišlo še do nadaljnjih indirektnih bremen. Do njih bo prišlo tako po poti politike cen, po poti in pogojih v zunanji trgovini, kjer nič ne bo pomagalo, če bomo Importe omejevali, ko bo na drugi strani vedno Borovlje: onemogočanje slovenske besede Zadnji petek je v Borovljah zasedal občinski svet. Čeprav so bile po dnevnem redu v ospredju značilno občinske zadeve — razprava o proračunu, povišanje raznih dajatev in prispevkov, razpust dveh ljudskih šol i. dr. —, je vendar domala celotna obravnava tekla bolj v znamenju manjšinske problematike, včasih tudi precej burno. Zastopnik Volilne skupnosti (VS), občinski odbornik Feliks Wieser st. se je s svojimi besedami, govoril je večinoma v slovenščini, dotaknil nekaterih neprijetnih stvari in res- Iz delovanja'dunajskih študentov Klub slovenskih študentov na Dunaju je v zadnjem času razvijal dokaj široko aktivnost. 29. novembra so slovenski študenti priredili na dunajski univerzi skupno z Avstrijsko visokošolsko zvezo (österreichische Hochschülerschaft), z Zvezo socialističnih študentov Avstrije (VSStö), z Avstr, študentsko unijo (ÖSU), s Komunistično študentsko zvezo (KSV) in s Hrvaškim akademskim klubom (HAK) informacijski večer z naslovom „Politični procesi proti Slovencem — izraz protimanj-šinske politike“. Po pozdravnih besedah predsednika KSŠ, Dušana Schlapperja in Janka Kumerja, ki je zastopal pravno skupino VSStö, so govorili glavni referenti Filip Warasch, tajnik NSKS, Janko Pipp za KSŠ in dr. Mirko Messner, urednik Kladiva. Filip Warasch je podrobno razčlenil svoj proces v Salzburgu in ga označil kot neuspel poskus kriminalizacije gibanja za narodno enakopravnost. Janko Pipp je govoril o škandaloznih policijskih izgredih v Pliberku, kjer so uradno podrli dvojezičnost, dr. Mirko Messner pa je natančneje poročal o škocijanskih dogodkih leta 1976 in tako zaokrožil celotno tematiko. Po zanimivi diskusiji z referenti so zaključili večer, ki ga je obiskalo več sto poslušalcev. Nekaj dni navrh, 3. decembra, je bil v dunajskem Albert Schweitzer jevem domu politični seminar, kjer so z zainteresiranimi Dunajčani obravnavali pomen avstrijske državne pogodbe za demokratični razvoj v Avstriji. Predavala sta med drugim dr. Hanns Haas, znani salzburški zgodovinar, ki je skupno z dr. Stuhlpfarrer jem predstavil pred kratkim znamenito knjigo „Österreich und seine Slowenen“, in dr. Walter Silbermayr, pravnik in član organizacije „österreichische Vereinigung demokratischer Juristen“ (ÖVDJ), ki je že dostikrat izražala solidarnost s koroškimi Slovenci. Medtem ko je dr. Haas zgodovinsko orisal pomen državne pogodbe za politični razvoj — ne samo Avstrije, je predaval dr. Silbermayr o mednarodno pravni zaščiti tega dokumenta, o nedoslednem „izpolnjevanju“ državne pogodbe, ne samo sedmega člena, ampak tudi drugih točk, kakor denacifikacija in prepoved nacističnega delovanja. Razen teh dveh so podali stališče še zastopnika slovenskih osrednjih organizacij, zastopnik Kluba slovenskih študentov na Dunaju in pred- se v sednik Avstrijske visokošolske zveze (ÖH), vodja seminarja pa je bil predsednik solidarnostnega komiteja na Dunaju, Ulrich Trinks. V klubskih prostorih je govoril študentom še član organizacije „österreichischer Friedensrat“, univ. prof. dr. Thomas Schönfeld o nalogah in ciljih mirovnega gibanja in o pomenu sklepov Helsinške konference — zelo aktualna tema, saj je tudi Klub izdal pred kratkim izjavo proti nevtronski bombi, ki ogroža splošno razorožitev. Poleg „šolskega krožka“, ki se ukvarja z manjšinsko šolsko problematiko in ki bo predstavil rezultate svojega dela na Koroških kulturnih dneh (doslej sta predavala predsednik Zveze demokratičnih učiteljev [BdL] mag. Reinhard Sell-ner in prof. Janko Messner) se oblikuje še skupina gospodarsko zanimajočih študentov, ki svojem prvem srečanju menili z dr. F. Velikom in inž. M. Schnablom o gospodarskih problemih v zvezi z manjšino. Izredno aktiven pa je bil v zadnjem času „kulturni krožek“ KSŠ: na predavanje so vabili dr. M. Messnerja. Govoril je o „prelomu v upodabljanju kmečkega vprašanja“ v delih Prežihovega Voran-ca; zasnovali so kratek diskusijski prispevek o pomenu Mladja za koroško kulturo (glej Mladje 28) in napisali kabaretističen skeč o terorizmu v Avstriji: nevarni teroristi z gams-bartom ogrožajo Dunaj, za njimi pa čepijo duhovni očetje Peter Terorini, Cilka Harttman in študentovski predsednik Pinsendor-fer. Bombni ekspert dr. Zasak in zvezni literarni antiterorist Tigra Detelec sta glavna zasledovalca teh subverzivnih elementov; nabito polni klubski prostori in bučen aplavz pri prvi predstavi — naj-lepši uspeh za kulturno skupino. V božičnih počitnicah, 21. 12. 1977, pa so se člani „kulturnega krožka“ predstavili še celovški publiki v Auli Slovenici z izborom socialno kritičnih tekstov. nie, katere bi pač občinski in deželni politiki najraje prezrli, kaj šele priznali. Dejansko se je izkazala županova vztrajna skrb za upoštevanje veljavnih zakonov bolj kot prefinjena metoda onemogočiti slovensko besedo. Saj drugače ni razumeti, zakaj župan na eni strani dopušča uporabo slovenščine, na drugi strani pa jo sistematično ignorira, s tem, da z drugimi referenti vred na slovensko stavljena vprašanja noče odgovoriti. Precejšnje nasprotje je bilo videti v županovem zadržanju, ko je ob določeni priliki Wiesefjevo izjavo v nemščini naenkrat označil kot neskladno s Splošnim občinskim redom, ko pa je Wieser le tolmačil, kar je tik pred tem rekel v slovenščini. Kdor tudi ve, da zna župan v privatnem krogu zelo spretno uporabljati slovensko besedo, se vpraša, zakaj ta dvoličnost. Očitno gre za sistem, ki se vedno bolj prakticira od zvezne vlade pa dol do občinskega vodstva, v imenu zakona o narodnih skupnostih, ki pa je kljub temu, oziroma prav zaradi tega sistem načretne diskriminacije slovensko govorečega državljana. Kot opazovalec celotne scene ob priliki občinske seje moraš imeti vtis, da se nekateri boroveljski občinski odborniki, ki so drugače precej vidni predstavniki občine, kaj radi norčujejo s slovensko besedo, ki jo pa v večini celo sami poznajo in znajo kot materino besedo. In to je tista žalostna shicofrenija, ki ovira zdravo razvijanje medčloveških odnosov. V takem vzdušju je razumljivo, da pride tudi iz ust pošte- nega zagovornika pravic Slovencev kaka beseda, ki morda ni čisto na mestu. Da je Wieser v teku diskusije o proračunu, ki bo za leto 1978 znašal domala 90 mili j. šil. in brez primanjkljaja, postavil v ospredje slabo stanje ceste na Strugarje, struga hudournika jo namreč prečka kar petkrat brez mostu, mu zato pa res ni mogoče očitati lokalnega patriotizma, saj so vendar razmere na tej cesti v resnici neznosne. Da bi moral občinski proračun predvideti za popravo take ceste tudi določeno vsoto, je uvidevno. No, tokrat bo za cesto celo nekaj denarja manj. Tako pač zastopnik VS ni mogel privoliti v proračun, ki so ga druge frakcije z izjemo KP brez posebne debate odobrile. Wieser je nadalje izjavil, da pogreša slovenske knjige v občinski knjižnici. Hkrati je vprašal po dvojezičnih krajevnih napisih, ki jih občina Borovlje še ni postavila in navedel kot vzoren zgled občino Železno Kaplo. Glede knjig mu je bilo odgovorjeno, da ni povpraševanja. V takem vzdušju, kakor vlada v Borovljah, je to celo razumljivo. Glede izostajanja dvojezičnih napisov so se pa odgovorni takoj sklicevali na sedmojulijsko zakonodajo. Jasno. V zvezi z obravnavo o razpustu ljudske šole v Kapli na Dravi je Feliks Wieser vprašal, ali so starši za to in obenem navedel primer Slovenji Plajberk, kjer, kakor se ve, občina tudi namerava razpustiti ljudsko šolo. A tam so se starši enoumno izrekli proti takemu načrtu, kajti ne drži, da so majhne šole na vsak način slabše šole. Da bodo šo- težje avstrijsko blago eksportirati. Prav v slednjem pa korenini resna nevarnost naraščanja brezposelnosti. V takih pogojih bodo gospodarska podjetja svojo investicijsko dejavnost še naprej omejevala, kupna moč širokih slojev prebivalstva pa bo nazadovala. Te nevarnosti, ki jo v bistvu končno, toda zelo pozno, priznajo vsi politiki in gospodarstveniki, letos ne bo več mogoče odbiti. Verjetno tudi ne v prihodnjem letu in v letu 1980. Lažje bi jo pravočasno obšli, če bi politične stranke že pred dvema letoma odstopile od svoje politike gospodarsko-social-nega dopadanja in s tem povezanega licitiranja, ne pa šele sedaj, ko so s tem povezana družbena bremena in dolgovi narasli, da se jih bomo lahko znebili — če bo mednarodni gospodarski razvoj prešel spet v fazo konjunkture — šele tekom let. (bi) larje iz Kaple na Dravi v prihodnjem šolskem letu vozili v Borovlje, je zdaj gotovo. Tudi 2. ljudski šoli v Borovljah je bila zadnja ura. Sicer proti glasovom zastopnikov VS, KP in VP. Občinski svet je na seji še sklenil povišanje najemnine za prireditve v mestni hiši, dodelil dela za postavitev čistilnih naprav raznim tvrdkam v višini 17 mili j. šilingov. Sredstva bodo vzeli iz izrednega proračuna, kakor tudi za gradnjo novega poslopja za ljudsko šolo v Borovljah. Na dnevnem redu so bile poleg navedenih še druge manjše zadeve in vprašanje personala. Bekštanj: proračunska debata Dne 23. 12. 1977 je bila zadnja seja v starem letu občinskega parlamenta v kulturni dvorani na Brn-ci. Glavna točka je bilo sklepanje o proračunu za leto 1978. Najprej je župan Fric Schmidt prebral pismo deželnega poslanca Karla Koff-lerja, kateri je naznanil odstop kot občinski odbornik. Po poročilu načelnika kontrolnega odbora Gruberja je podal odbornik Alfred Koff-ler poročilo o razporeditvi službenih mest za leto 1978. Iz tega poročila je bilo razvideti, da ima občina 65 delovnih mest (uradniki, delavci, (Dalje na strani 4) Aus dem Wilajet Kärnten A. Schule Die Garantie für die Zukunft der Nation ist die Jugend. Diese sollte den Slowenen in der Schule entrissen werden. Im Jahre 1861 waren im slowenischen Anteil 28 rein slowenische und 56 utraquistische Schulen. Heute existieren in Kärnten für die Slowenen 3 slowenische, 84 utraquistische und 30 deutschorganisierte Schulen. In diesen Schulen erhalten circa 17.000 slowenische Kinder den Unterricht. An diesen Schulen wirken 137 Lehrer slowenischer und 98 deutscher Abkunft. Der Name utraquistisch beruht lediglich darauf, daß im ersten Schuljahr eine doppelsprachige Fibel verwendet wird. Nach circa 3 Monaten beginnt deutscher Leseunterricht. Die Kinder dieser Schulen können nach dem Austritt meistens nicht einmal ihren Namen slowenisch schreiben. Von 137 Lehrern slowenischer Abkunft sind circa 20—25 Lehrer fähig, einen slowenischen Brief zu schreiben. Durchgängiges Prinzip der übrigen unter den Slowenen wirkenden Lehrer ist die absolute Vermeidung jedes slowenischen Wortes in und außer der Schule. Viele Kinder mußten in früheren Zeiten, wenn sie unter sich slowenisch sprachen, zur Strafe einen hölzernen Esel auf dem Rücken tragen und viele Bögen wurden mit dem Strafrefrain „ich bin ein windischer Esel“ von slowenischen Kindern beschrieben. Heutzutage werden Kinder, wenn sie in der Schule slowenisch miteinander sprechen, beschämt, bestraft; als Gruß wird den Kindern das deutsche „Grüß Gott“ oder „Guten Tag“ beigebracht, einen slowenischen Gruß der Kinder auf der Straße würde der Lehrer als Provokation auffassen und bestrafen. Die Lehrerin Summerer in Grafenstein ohrfeigte die Kinder, da sie in der freien Zeit slowenisch miteinander sprachen. Die Schule in Grafenstein ist überhaupt ein Typus der Kärntner Schulen! Über 250 Kinder besuchen die Schule, die ausschließlich deutsch orga- nisiert ist. Die Kinder verstehen natürlich kein Wort deutsch! Der Schulinspektor luvan erklärte, der Unterricht vollziehe sich teilweise durch Dolmetscher! Als Dolmetscher werden aber talentiertere Kinder verwendet! Jedes weitere Wort ist völlig überflüssig. Bei nahezu allen Lehrern, die unter den Slowenen Kärntens wirken, ist die Auffassung des Bezirksschulinspektors Artnak typisch, der in Tainach den Kindern in der Schule sagte: „Deutsch ist nobel, ist schön; windisch ist bäurisch, ist schiech.“ Der Gesang wird nur deutsch geübt und das Kaiserlied dürfen die Kinder vielfach nur deutsch singen! Da an patriotischen Tagen in den slowenischen Kirchen die Kinder Schulmessen haben, stellt der Lehrer die Bedingung: „Er singe mit den Kindern das Kaiserlied, aber deutsch.“ Demzufolge singen es dann die Kinder überhaupt nicht. Diese Zustände hat der Reichsratsabgeordnete Franz Grafenauer im Reichsrat am 3. Juli 1909 treffend geschildert, — wir können es uns nicht versagen, seine Worte zu zitieren: „Meine Herrn! Die Sicherung des eigenen Besitzes und die Grundlage des sozialen und nationalen Lebens (aber) ist die Volksschule. Wenn die Regierung die nationalen Gegensätze ernstlich aus der Welt schaffen will und wenn es den großen Parteien in diesem hohen Hause ernst ist, ihre Worte durch Taten zu dokumentieren, so liegt dies alles ja in ihren Händen und in ihrer Macht. Schon zweimal habe ich in diesem Hause das verwerfliche Volksschulsystem in Kärnten, insoweit es die Minoritätsschulen, nämlich die Volksschulen im slowenischen Teile Kärntens betrifft, zur Sprache gebracht; geändert hat sich das System bis heute aber nur insoweit, als die Regierung bestrebt zu sein scheint, uns Slowenen noch das zu entreißen, was wir bis jetzt mit Fug und Recht besessen haben. (Dalje prihodnjič) leto boja za pravke 1977: Pliberčani si pomagajo sami in postavijo privaten napis Leto 1977 - JANUAR 8. do'goletni predsednik dr. Joško Tischler sprejme odlikovanje „red jugoslovanske zvezde z zlatim vencem“, ki mu ga je podelil jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito. 21. Filipa Warascha, osrednjega tajnika Narodnega sveta koroških Slovencev navsezgodaj zjutraj aretirajo pod obtožbo, da je nagovarjal 60-letnega Celovčana Gottfrieda Güttlerja k bombnemu atentatu na celovško transformatorsko postajo. 31. Zvezni kancler razpusti kontaktni komite in s tem onemogoči koroškim Slovencem, da bi se pogajali z zveznim kanclerjem na enakopravni podlagi. FEBRUAR 1. Uredba o sosvetih začne veljati; toda osrednji organizaciji koroških Slovencev ne pošljeta svojih zastopnikov v sosvete. Ustavno sodišče razveljavi odredbi celovškega magistrata, ki zabranjujeta društvu „Kulturni dom“ gradnjo kulturnega doma na Kardinalschiit-tu v Celovcu. 17. do 19. so na sporedu 8. koroški kulturni dnevi. Osrednja tema je fašizem. 28. Jugoslovanski generalni konzul v Celovcu, Bojan Lubej, zapušča službeno mesto. Nasledi ga Milan Samec. marec 8. Osrednji odbor NSKS ponovno sklene, da koroški Slovenci ne bomo poslali svojih zastopnikov v tako imenovane sosvete. 9. Pri Kapli ob Dravi je ob železniški progi Celovec—Podrožčica eksplodirala bomba. Predsednik NSKS v svojem prvem stališču odklanja silo. Atentat dokazuje, da sporazum treh strank nikakor ni garant za mirno sožitje na Koroškem. 14. Vsi slovenski škofje v SR Sloveniji sprejmejo delegacijo obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev. 22. Prvi uspeh v Pliberku: občinski tajnik prebere na seji občinskega sveta predlog Enotne liste (EL) v slovenščini. 24. Filip Warasch ovadi Güttlerja pri državnem tožilcu zaradi obrekovanja. Do danes tožilstvo ni ukrepalo. APRIL 2. Uspela protestna vožnja koroških Slovencev na Dunaj. Gesla so: „Protest pri OZN“, „Slowenenfrage vor die UNO“, Against ethnic discrimination“. 4. Osrednji organizaciji koroških Slovencev predata peticiji komisiji OZN proti rasni diskriminaciji. 18. Novi generalni konzul SFRJ v Celovcu, Milan Samec, obiskal uradni sedež Narodnega sveta koroških Slovencev. 20. Bombni atentat na železniško progo pri Gospe Sveti. NSKS najostreje obsodi sumničenja, češ da je to nova „demonstrativna politika“ koroških Slovencev. 22. Občni zbor Krščanske kulturne zveze. Predsednik ostane Lovro Kašelj, tajnik pa Nužej Tolmajer. 25. Predsednik SFRJ Josip Broz Tito sprejme v Ljubljani delegacijo koroških Slovencev. MAJ 6. Srečanje narodnosti sosednih dežel v Lendavi. 6. Umrl je dr. Vinko Zwitter, nekdanji tajnik Slovenske prosvetne zveze, nazadnje je bil predsednik Katoliškega delovnega odbora. 8. Dr. Joško Tischler 75-letnik. Škandal v Škocijanu: zastava na občini visela v znak žalosti. 14. in 15. Uspešen zaključek šolskega leta v kmetijsko-gospodinj-ski šoli v Šentrupertu pri Velikovcu. 15. V Borovljah mogočna manifestacija koroških Slovencev. Slovenski informacijski center (SIC) izda brošuro „Das Volksgruppengesetz eine Lösung?“ Napisal jo je višji vladni svetnik dr. Pavel Apovnik. 22. Akademija zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. 23. Nad 1500 mladincev protestiralo v Celovcu proti političnim procesom. 24. Stavka na zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu v podporo politično obtoženim. JUNIJ 22. NSKS in ZSO ponovno zavzameta pismeno stališče k uredbam na podlagi zakona o narodnih skupnostih in jih zaradi njihovega protimanjšinskega značaja odklonita. 25. Napisne akcije v Podjuni in Rožu. Opozarjajo na neizpolnjen člen 7 avstrijske državne pogodbe. 29. Delegacija koroških Slovencev na obisku pri veleposlaniku SFRJ na Dunaju Novaku Pribičeviču. 30. Koroška deželna vlada izda skromno informacijo (posebno izdajo „Kärntner Landeszeitung“), s katero zagovarja novi zakon. Zvezna cestna uprava postavi prvo dvojezično tablo (skupno 20) v Selah. JULIJ 1. Uredbe o dvojezičnih krajevnih napisih ter uradnem jeziku na Koroškem začnejo veljati. 3. Filip Warasch govoril na prazniku Slovenske skupnosti na Nabrežini pri Trstu. 6. Umrl je Mirko Hajnžič, organist, cerkovnik in neumorni kulturni delavec na Rebrci. 7. Šentjakob v Rožu dobil privatno dvojezično tablo. 23. Umrl je Jože Vošnjak, urednik verskega lista „Nedelja“ in župnik v Šentjanžu v Rožu. 27. Umrl je Jože Koglek, župnik v Škocijanu, zaupnik NSKS. AVGUST 1. Začetek „Tabora“ v Dobrli vasi. 9. Bombni atentat na spomenik brambovcev v Škocijanu. 14. Domačini postavijo dvojezično tablo v Škocijanu. 19. Prva obravnava proti štirim selskim fantom, ki so učinkovito bojkotirali preštevanje, na Dunaju preložena. 20. Generalni sekretar OZN dr. Kurt Waldheim sprejme v Celovcu de'egacijo koroških Slovencev. 25. NT poroča, da deželni glavar Wagner v svojih izpovedih uporablja zmeraj ostrejši besednjak. Predsedstvo NSKS sklene pozvati koroške rojake, da darujejo za politično obtožene. 26. Slovenske organizacije v Pliberku uprizorijo mogočno demonstracijo in si postavijo „svojo“ tablo. 29. Žandarmerija z vso brutalnostjo podere dvojezičen napis in nato aretira slovenske aktiviste. SEPTEMBER 3. Frakcija EL v Pliberku izroči deželnemu glavarju Wagnerju resolucijo, v katerem zahteva, da ostane pravica tudi za slovenske državljane pravica. 5. Bombni atentat v Pliberku: dva električna drogova z visoko napetostjo zletita v zrak. 15. NT piše o nadvse čudni dialektiki KPÖ, ki poziva Slovence, da upoštevajo sedmojulijsko zakonodajo. 18. Slovenci iz Globasnice pišejo deželnemu glavarju in ga pozivajo, naj ne spravlja demokracije v nevarnost. 23. do 25. Federalistična unija evropskih narodnih skupin razpravlja v Železni Kapli o manjšinah v Evropi. O stanju koroških Slovencev se sklene posebna resolucija. (Dalje na 8. strani) 1977: Tudi nekaj pozitivnih momentov: srečanje pevskih zborov celovške Slovenske gimnazije in gimnazije iz Spitala ob Dravi NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON Milan Nikolič — Beograd: “f Od popisa do taborišča „Moja zgodba je zgodba dolgoletnega taboriščnika. In kadar koli se spomnim teh težkih dni v bolgarskih taboriščih, v Belenu, Kajlaku, Stari Zagori, Janku Zabunovu, Kafaldžu in Loveču, se mi pokaže pred očmi najprej podoba visokega, suhljatega in plavolasega Blagoja Davkova, Po rodu iz Petriča. Skoraj vseh svojih 30 let življenja je preživel v taboriščih. Ko so mu likvidirali očeta, starega partizana, po vojski zaradi odpora proti bolgarski politiki do Makedoncev, so spravili mater in njega v taborišče. Po mnogih letih potikanja in trpljenja mu je mati umrla, Blagoja pa, tedaj že doraslega mladeniča, so izpustili iz taborišča. A on nikdar ni pozabil, za kaj sta dala življene njegova starša. Komaj je bil prost, je začel trositi letake s pozivom na odpor proti brutalnemu raznarodovanju in asimilaciji Makedoncev. Niti naslednji dve leti zapora v njem nista zatrli odpora. Ko je znova postal prost, je začel s sabotažami. Načelniku oddelka za notranje zadeve je zažgal voz, nekemu partijskemu voditelju pa hišo. Znova se je znašel za ograjo. Tepli in mučili so ga, da je komaj ostal živ. Njegovo suhljato telo je vse polno brazgotin. Toda nikakršna mučenja niso strla njegovega duha. Kadar ga je kdo vprašal, tudi miličniki-staržarji v taborišču, kake narodnosti je, je molče odpel staro taboriščniško srajco in kazal prsi z natetovirano podobo Goce Delčeva. „Prepričan sem, da v tem trenutku nekje v nekem taborišču Blagoje, ako še živi, odpenja svojo staro srajco in dokazuje, da odpora kakega naroda ne morejo uničiti ne taborišča ne ograje ne sila.“ Tako začenja svojo zgodbo Živko Ortodoks Sotiriu, po rodu iz vasi Bugarinovo blizu Soluna, po narodnosti Makedonec. Egejski Makedonec. Zaradi te svoje makedonske narodnosti je šel skozi pekel mnogih bolgarskih zaporov in taborišč. In ne samo on. Na tisoče in tisoče Makedoncev, Mohamedancev, Turkov, Armencev, Judov, Romov in drugih narodov ždi v bolgarskih zaporih. Njihova edina krivda je, da se niso hoteli odpovedati svojim koreninam, svojemu narodu, ker se niso hoteli dati „krstiti“ in postati Bolgari. Ko sem se mudil decembra 1975 za čas zadnjega štetja v Pirinski Makedoniji, me je prepričeval takratni sekretar komiteja blagojevgrajskega okrožja in član CK BKP (Bolgarske komunistične partije) Petar Djulgerov: „Nikdar ni bilo tukaj nikakršnih pritiskov, pretenj, izsiljevanj. Nikomur ni zmanjkalo niti lasa z glave, če se je izrekel za Makedonca.“ SVETOVNI FENOMEN Resnica je, na žalost, mnogo bolj boleča in mnogo straš-nejša. Danes v Bolgariji uradno ne živi niti en Makedonec več, ni več nobene manjšine, nobenega drugega naroda razen bolgarskega, čeprav jih je bilo še nedavno po vladnih statistikah 15 odstotkov celotnega prebivalstva. Bolgarija se je tako postavila v vrsto svetovnih fenomenov, saj so vsi prebivalci znotraj njenih meja, od prvega do zadnjega, iste narodne pripadnosti. Jasno, bolgarske. S kakimi ukrepi je bilo to doseženo, ali bolje, po kaki ceni je bilo vse to plačano? Partijski, upravni in policijski ukrepi, izseljevanje in interniranje, telesne in materialne kazni, sodni postopki, temnice in taborišča — vse to ni nikakršna preteklost, to je sedanjost v Bolgariji. Politična navodila o ustvarjenju „enotne socialistične bolgarske nacije“ so se stopnjevala iz leta v telo do tistega viška, da so v tem „socialističnem pokristjanjevanju“ narodov dovoljena vsa sredstva. O teh sredstvih, metodah in poteh — ki naj utrejo pot do partijsko postavljenega cilja o Bolgariji kot enonacio-nalni deželi — poroča tudi ta feljton. To so avtentična pričanja ljudi o preganjanjih in nasilnem potujčevanju celih narodov, njihovem črtanju in izginjanju iz uradnih dokumentov in statistik. Tisti, ki se niso pokorili usodi, ki jim jo je namenila bolgarska partija in vlada, so doživljali dramatične trenutke v boju za obstanek. Mnogi izmed njih so emigrirali v Jugoslavijo, Grčijo ali kako drugo deželo. Med njimi niso samo pirinski Makedonci, ampak tudi Turki, Mohamedanci, imenovani Pomaki, egejski Makedonci in mnogi drugi. V teh vrstah zato ni govora samo v „makedonskem vprašanju“, ampak o usodi vseh manjšin v Bolgariji. Njihova usoda je skupna. Mnogi emigranti so zapustili družine, tovariše in somišljenike v Bolgariji. Radi so privolili, da govorijo, a prosili so, da njihovih imen ne objavljamo. Ne zaradi sebe, ampak zaradi tistih, ki so ostali na drugi strani meje. CE REČEŠ ENO SAMO BESEDO Drugi so prišli legalno. Po večletnih prošnjah in moledovanjih so dobili dovoljenje za izselitev v Jugoslavijo. Vse svoje nepremično imetje so zapustili v Bolgariji, ker oblasti niso dovolile, da ga prodajo. Prišli so samo s tem, kar so mogli odnesti. Živijo v skoraj vseh mestih Makedonije. Dobili so stanovanja in zaposlitev, čeprav so jim govorili, da bodo živeli v Jugoslaviji pod šotori, brez dela in kruha. Odprli so nam na stežaj vrata svojih domov in svoja srca, brez strahu pred grožnjami, s katerimi so jih odpravili bolgarski varnostni organi. „Tik pred odhodom v Jugoslavijo me je poklical načelnik državne varnosti v Petriču Kosta Mihalčev in dejal: .Zapomni si, Marija, ta datum 24. junij 1976. Ce rečeš eno samo besedo, kako je tukaj, te bo naša služba našla, pa kjer koli boš“' pripoveduje Marija Georgieva, katere družina danes živi v mestu Strugi ob Ohridskem jezeru v Jugoslaviji. (Dalje prihodnjič) Dr. Vospernik novi ravnatelj slovenske gimnazije - slovo dr. Zablatnika S koncem zadnjega leta je odšel v pokoj ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu dr. Pavle Zabiatnik. V četrtek, 22. decembra 1977, so mu priredili gimnazijci, profesorji in zastopniki Deželnega šolskega sveta v avli gimnazije poslovilno svečanost. Udeležili so se je po-slevodeči predsednik DŠS glavno-šolski ravnatelj Karl Kircher, podpredsednik DŠS Lindner, vodja manjšinskega šolskega oddelka okrajni šolski nadzornik Rudi Vovk, strokovni nadzornik dr. Valentin Inzko, prelat Aleš Zechner kot nadzornik za verouk, odgovorni v dijaških domovih Mbhorjeve družbe V soboto, 17. 12. 1977 dopoldne, je bil v avli Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu občni zbor Združenja staršev, ki se ga je, kot vsako leto, udeležilo lepo število staršev, vzgojiteljev in profesorjev. Po poročilih predsednika in tajnice se je razvila diskusija o posameznih problemih, ki tarejo starše, dijake in profesorje (npr. kajenje v šoli). Po razrešnici, ki jo je predlagal Gašper Ogris-Martič, so navzoči izvolili novi odbor: Predsednik Ignac Domej, Zgonc v Rinkolah; podpredsednik Anton Krušic, Rupej v Velinji vasi pri Bil-čovsu; tajnica Janja Zikulnig, Ce- Moje pero naj piše besedo ljubezni, besedo sprave! To je moje geslo. Vsaka huda beseda rani, rana pa boli; kaj šele srčna rana. Lepa beseda rodi veselje, druži srca. In to bi moralo biti, bratje moji, „geslo nas vseh“! Beseda, pisana črno na belo, živi naprej, ja živi, da ali reže ali blaži. Bojim se ostre, hude besede. Zato mi oprostite, ko povem, da me je kritika, napisana v Našem tedniku po nastopu prof. Messnerja na literarnem večeru v galeriji Hildebrand, zabolela. Jaz sem se prof. Messnerju za njegov prispevek, oz. da je bil literarni večer omogočen, osebno zahvalila in mojo zahvalo njemu, še ponovim! Ne zaradi tega, da sem bila deležna aplavza, ampak, da je naša slovenska beseda našla pot v srca nemških poslušalcev, vsaj ti- Bekštanj: proračunska debata (Nadaljevanje z 2. strani) nameščenci) za 7200 prebivalcev. Nato je podal župan pregled proračuna za leto 1978 (redni proračun 35,000.000, od teh pa 3,5 milijonov do sedaj še ni kritih). Povedal je, da pride na vsako osebo v občini 1000 šil. dolga. Kot finančni referent je razložil najvažnejše točke proračuna. Omenil je, da bo v prihodnjem letu za gradnjo cest na razpolago 2 milj. šilingov, za vzdrževanje pa 500.000 šilingov. Iz posojil pa hočejo kriti gradnjo ceste iz Goric pri Maloščah proti sosednji vasi, nadalje gradnjo ceste iz Proda na Kopanje v bivši občini Ledince. Pri tem je treba izreči željo, naj bi občinski očetje izpolnili asfaltiranje cest, ki so jih že pred tremi leti sklenili, pa še sedaj čakajo na uresničitev. Skrbijo naj ne samo za centre, kjer stanuje vaška prominenca, ali tam kjer so prizadeti občinski odborniki sami. Župan je tudi tožil, da mora občina plačati deželi zelo velik socialni prispevek v znesku 3 milij. 150.000 šilingov in da uradniki de- in Slovenskega šolskega društva, predsednik združenja staršev Ignac Domej in številni drugi. Ravnatelju Zablatniku so se zahvalili za njegovo delovanje, razumevanje za mladino in sodelovanje z učiteljskim zborom ter šolskimi oblastmi dr. Reginald Vospernik kot predsednik šolskega personalnega zastopstva, Veronika Som-meregger kot zastopnica dijakov, predsednik Deželnega šolskega sveta Karl Kircher in strokovni nadzornik dr. Valentin Inzko. Zastopnica dijakov sedmošolka Veronika Sommeregger je še posebej naglasila, da je prvi ravnatelj dr. Joško Tischler „oče naše gimnazije“, lovec; namestnica Amalija Feinig, Sveče; blagajnik dipl. trg. Janko Urank, Celovec; namestnik ravnatelj Herman Grm, Nonča vas pri Pliberku; odbornik je bil do 21. 12. 1977 še prejšnji ravnatelj dr. Pavle Zabiatnik; preglednika Lenka Küpper, Celovec in Gašpar Ogris-Martič, trgovec v Bilčovsu. Ker je dolgoletni ravnatelj dr. Pavle Zabiatnik s koncem leta 1977 odšel v pokoj, se mu je predsednik Domej iskreno zahvalil za ves trud za gimnazijo ter mu želel za prihodnost vse najboljše. Ravnatelja Zablatnika so soglasno imenovali za častnega člana Združe- stim maloštevilnim, ki razumejo, kaj je kultura, kaj pomeni beseda: „Mirno sožitje“ — ne pa razdiralna politika. In to „mirno sožitje“ naj bi bilo predvsem med nami, dragi bratje in sestre! Zakaj ga ni... ? S temi besedami nočem dolžiti ne enega, ne drugega. Za prepir sta navzoča vedno dva. In tista dva naj si roke podata in naj se moško-modro pomenita, od srca do srca, kar bo za „skupno“ donosno delo v naših vrstah, ki so itak oropane na tisoče duš, da je narod ponižan do neznosne bolečine. Zato ne odpirajmo ran, raje jih celimo. Prepričana sem, da bo Janko Messner še naprej zalival vrtiček za slovensko literaturo in bo v njem imelo prostora tudi moje naivno cvetje. Milka Hartmanova želne vlade nimajo pravega razumevanja za potrebe Bekštanjske občine. Za to trditev je rabil izredno ostre besede. Gospod Mölzer je prosil zasopnike časopisov, naj objavijo v svojih časopisih, da je občina Bekštanj izgradila predor za pešce, ki povezuje Zgornji Breg z Brnco, pod cesto, ki pelje proti Italiji in stane 750.000 šil. Povod za izgradnjo te zveze je dal lokalni zastopnik Kleine Zeitung, ker po tej reportaži je bilo naenkrat res, o čemur so prebivalci tega dela občine že dolgo sanjali. Diskusije okoli proračuna so se udeležili sledeči odborniki: za SPÖ Offner, Gallob, Hatze, Mölzer, Slamnig in Bizjak; za ÖVP pa dr. Simonitsch, Koffler, Gruber, Müller, Pečnik, ter Unterweger; za FPÖ pa: Hanzej Anderwald, pd. Pohvajan. Tik pred koncem seje sta si prišla v lase še župan Fric Schmidt in referent za tujski promet Alfred Koffler; padle so zelo trde besede. Povedati je treba, da bo leta 1978 občina napravila nov načrt gradbenih parcel (Flächenwidmungsplan). Vsi, ki bi radi kaj spremenili, naj bi se za to pravočasno brigali. da pa je ravnatelj Zabiatnik „graditelj lastnega gimnazijskega poslopja“. Ravnatelj Zabiatnik je prevzel vodstvo naše gimnazije s 1. januarjem 1967, potem ko je odšel v pokoj ravnatelj Tischler, ki je vodil gimnazijo prav tako desetletje, od ustanovitve 1957 pa do konca 1967. V desetletju od 1968 do 1977 se je gimnazija močno razmahnila, kar tudi dokazuje statistika. Število učnih moči je naraslo od 22 na 30, število dijakov od 407 na 508, število razredov od 15 na 20. Najlepši dan je bila gotovo tista prva majska sobota leta 1975, ko je bil prvi dan pouka v lastnem nja staršev (častni član je tudi prvi ravnatelj, oče Slovenske gimnazije, dr. Joško Tischler). Ravnatelj Zabiatnik se je tudi v svojem imenu zahvalil Združenju staršev za sodelovanje in zaželel, da bi bilo Združenje tudi v prihodnosti opora naši gimnaziji in naši mladini. Po občnem zboru Združenja staršev je bila dana staršem možnost, da so se pogovorili s profesorji gimnazije o učnih uspehih svojih otrok. ČESTITAMO! V ponedeljek, 2. januarja 1978, je obhajal svojo 50-letnico Hanzi Ogris, Miklavž v Bilčovsu. Hanziju Ogrisu, bilčovskemu županu in podpredsedniku ZSO, izrekata ob srečanju z Abrahamom iskrene čestitke tudi NSKS in NT! V ponedeljek, 19. 12. 1977, je promoviral na graški univerzi za doktorja prava Valentin Maksimilijan Kaki iz Loga pri Vrbi ob Vrbskem jezeru. Iskrenim čestitkam se pridružujeta tudi NSKS in uredništvo NT! LOČE POD JERO (Iz popotne torbe) Dva možakarja iz „zgornjega kraja“, skoz in skoz skromna in domače orientirana, sta se podala na pot v Celovec preko Podrožči-ce. Ko jima je zginil izpred oči Dobrač, sta zapazila, da so železniško postajo Bekštanj (Finkenstein) kratkomalo „prenesli“ na postajo Šteben-Malošče, slednje imenovani vasi pa združili in preimenovali v Bekštanj (Finkenstein). Tako sta torej dve vasi z lepim, častitljivim in starodavnim domačim imenom zginili iz površja in ju bo mogoče le še zgodovina omenjala po rodnem izvoru. Škoda, menita popotnika, toda domačinom bosta ostali brezdvomno še dalje v najlepšem spominu, saj tu jim je tekla zibelka ... V Podrožčici sta potnika v zadnjem hipu menjala vlak, sicer bi se bila znašla onstran Karavank. Ko pa sta dospela na sledečo železniško postajo, sta z neko začudenostjo opazila dvojezičnost na steni te postaje. „Zdaj vsaj veva, kje sva,“ vzklikne eden ves iz sebe spričo napisa v domačem jeziku! Isto doživita na sledeči postaji, od tu pa sta potnika navezana zopet le na ugibanje, kajti napisi so po vsej idilični Rožni dolini ostali zgolj enojezični in ne povsem domači kot pred mnogimi leti. Zadevna napisa v domačem stilu, menita potnika, bržkone ne odgovarjata smislu člena 7, ker sta nekam podobna partizanskemu poreklu. Napis, ki je „zagledal luč sveta ob luninem svitu“ ne more biti drugačen in na gimnazijskem poslopju v Žrelski cesti (Ebentaler Straße 14). S tem se je uresničila dolgoletna želja vseh staršev, učencev in učiteljev z ravnateljem na čelu. Izrednega pomena pri dosegi tega cilja so bila seveda tudi nenehna prizadevanja Združenja staršev ter obeh osrednjih organizacij NSKS in ZSO. Na koncu se je ravnatelj Zabiatnik, ki je dobil kot poklon tudi Gor-šetov kipec romarja, zahvalil vsem navzočim in zaželel gimnaziji in naši mladini veliko uspeha za bodočnost. Naj se zaveda, da ni važna samo „kvantiteta“, število, ampak zlasti „kvaliteta“, kakovost, in naj deluje vsepovsod, kjer živi naš rod, v Podjuni, Rožu, na Gurah, ob Zilji za vsestranski napredek. Svečanost so zaokrožili otroški (prof. Anton Feinig) in mladinski zbor (prof. Jožko Kovačič) ter Irena in Roman Verdel z instrumentalnim nastopom. Vodstvo Zvezne gimnazije za Slovence je poveril predsednik Deželnega šolskega sveta Karl Kircher 28. decembra 1977 prof. dr. Reginaidu Vosperniku. Dva dni na-vrh, 30. decembra, je predal prejšnji ravnatelj dr. Pavle Zabiatnik svojemu nasledniku ključe. Novi vodja Zvezne gimnazije za Slovence se je rodil leta 1937, doma pa je v Podravljah. V dobi nacizma je bil izseljen. Leta 1955 je maturiral na Plešivcu, leta 1961 pa je na Dunaju zaključil študij s profesorskim izpitom in doktoratom. Od leta 1961 poučuje na naši gimnaziji slovenščino in nemščino. Od 2. decembra 1975 naprej je bil predsednik personalnega zastopstva, od jeseni 1974 do jeseni 1977 pa tudi član odbora šolske skupnosti. Bivšemu ravnatelju dr. Pavletu Zablatniku se zahvaljujemo za ves njegov trud in mu želimo še mnoga zdrava leta, njegovemu nasledniku dr. Reginaidu Vosperniku pa veliko uspeha! miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin Og^iahi^te, a nalem listu ! iiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiuiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii tabli, toda stane le malo, table so pa drage, pristojne blagajne pa so verjetno popolnoma prazne. Končno se znajdeta potnika v Celovcu, !e-ta jima je znan tudi po imenu in tudi dobro vesta, da je tod pred veliko leti kar mrgolelo domačinov slovenskega duha, slovenskega srca! Iz poročila o „Miklavževanju v Ločah“ smo zvedeli, da obstoji tu tamburaški zbor, ki ga vodi gospa Erika Wrolich. Ta okolnost daje upati, da se bo v bodoče tudi pri nas kulturno delovanje v tej smeri razvilo. Prepričani pa smo tudi, da bo ta mladi orkester pod spretnim vodstvom imenovane učiteljice prispeval svoj delež v duhu, ki ga je imenovana nakazala s svojim člankom „Adventno pričakovanje“ v „Nedelji“, št. 40 — namreč k spravi, razumevanju, mirnemu sožitju, enakopravnosti in toleranci v deželi, na vasi in v družinah! NOVOLETNE ČESTITKE Narodni svet koroških Slovencev in uredništvo NT želita dipl. ing. Janku Rači gaju in njegovim sodelovcem v Švici srečno novo leto. Voščilom se pridružujejo dijaki Slovenske gimnazije in njihovi starši, ki jih je „Pro Slovenica“ v lanskem letu podprla. Posebna zahvala velja vsem tistim, ki so pomagali, da je zvedela tudi široka javnost v Švici o našem pravičnem boju za uresničitev pravic, ki nam pripadajo po členu 7 avstrijske državne pogodbe. Občni zbor Združenja staršev Milka Hartman: pismo bratom IGRA: „HČI MESTNEGA SODNIKA“ Prireditelj: Mladina iz Železne Kaple Kraj: Farna dvorana v Železni Kapli Čas: nedelja, 8. I. 1978, ob 19.30 Gostuje: Mladina iz Pliberka SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „DANICA“ V ŠENTVIDU V PODJUNI vabi na 6. PLES DANICE, ki bo v soboto, 21. I. 1978, ob 19.30 pri Voglu v Šentprimožu. Za ples igrajo „Fantje iz Podjune“. Na programu bo še pester kulturni spored. IGRA: „HČI MESTNEGA SODNIKA“ Prireditelj: SKD v Globasnici Kraj: šoštar v Globasnici Čas: petek, 6. II. 1978 (na praznik Sv. treh kraljev), ob 14.30 Gostuje: Farna mladina iz Pliberka SLOVENSKO KULTURNO DRUŠTVO V GLOBASNICI vabi na 5. PODJUNSKI PLES ki bo v soboto, 14. I. 1978, ob 20.00 pri ŠOŠTARJU V GLOBASNICI. Nastopa mladinska folklorna skupina iz Globasnice. Za ples bo igral ansambel „ŠTIRJE KOVAČI“. Vsi prisrčno vabljeni! ŠTEBEN PRI GLOBASNICI # Neznani so na Sveti večer na- © pravili na zahodnem dvojezič-@ nem krajevnem napisu vasi, ® slovensko oznako s črnim la-© kom nevidno. Cestna uprava je © že naslednje jutro očistila kra-@ jevno tablo, tako da večina © sploh ni opazila poškodbe. IV.V.V^AV. VALENTIN MOSTEČNIK, Podravlje 66, vošči vsem znancem in prijateljem srečno novo leto 1978! .*.v.v.v.%w.*.v.v.v.v.v.v.v DOM v TINJAH Od ponedeljka, 9. L, ob 9. uri, do torka, 10. I., ob 17. uri KUHARSKI TEČAJ „Razne diete“ Voditeljica: sr. Vendelina I I c Od petka, 20. L, ob 18. uri, do nedelje, 22. L, ob 13. uri, n. ORNAMENTIKA Z VOZLANJEM IN VEZANJEM s predavanjem, praktičnim delom in primerno meditacijo Voditelj: dr. Walter Heinrich, Heidelberg V soboto, 21. I., od 14.30—17.00, n LITERARNI SEMINAR „Thomas Bernhard — njegovo delo in način izražanja“ Predavatelj: prof. dr. Jože Lukah V ponedeljek, 23. L, ob 19. uri, n. sl- SREČANJE SLOVENSKE IN NEMŠKE MLADINE „Reševanje sporov je možno“ Prireditelja: Dom v Tinjah in Krastowitz Berite in širite „nt"! Občina Škofja Loka praznuje nekateri podatki občine Škofja loka Občina Škofja Loka meri 511 km2 oziroma 51.000 ha. Približno 70°/o naših površin je poraščenih z gozdovi ali P3 je nerodovitnih. Na 30% ali 150 do 160 km2 pa živi in deluje nekaj več kot 32.000 občanov. V družbenem sektorju gospodarstva je zaposlenih 12.500, v negospodarstvu pa 1100 delavcev. Jem 13.600 delavcem pa je treba prišteti še približno 300 zaposlenih v zasebnem sektorju obrti in gostinstva. PO vseh je približno 50% zaposlenih žena. Ta velika zaposlenost, ki daje skoraj vsakemu gospodinjstvu dvojni °sebni dohodek, nam zagotavlja raz-rneroma visok osebni standard ter na-a9a nekatere posebne obveznosti. V Preteklih letih in tudi v prihodnjih, bo-0° tudi zato še potrebne velike inve-sticijske naložbe, da bomo z izgradnjo večjega števila otroških vrtcev zagoto-vi|i varstvo predšolskih otrok. Poleg te-3a Pa smo v preteklih letih ter bomo rjerali še v prihodnjih, vlagati precejš-nie sredstva za to, da bi bili šoloob-''ezni otroci in mladina kar največji rrnl dneva v šoli. Posebno velikih organizacij združe-Je9a dela v naši občini ni. Zaradi svo-Proizvodnje pa so dokaj poznane '"Pina Žiri, LTH, Gorenjska predilnica, sešir, Jelovica, Alples, Iskra — tovar-na elektromotorjev in Iskra — tovarna gospodinjskih aparatov, Termika in ru9e. V občini imamo 18 industrijskih °J'9anizacij, v katerih so delavci orga-oizirani v 21 temeljnih organizacij zdru-zenega dela. Poleg industrijskih pa so '' Občini poznane še turistično-gostin-ska organizacija Alpetour, trgovsko Podjetje ABC „Loka“ in druga. V lanskem letu so delovni ljudje v naši ob-j-ini ustvarili 1671 milijonov din družbenega produkta, letos planiramo povečanje za 18% ali na 1,910.000.000 am. v lanskem letu smo ustvarili dogodek za 1,420.000.000 din, letos bi naj 1 za 10% večji ter bi dosegel višino >570.000.000 din. V naši občini že ne- kaj let izvoz precej presega uvoz. V lanskem letu je naše gospodarstvo uvozilo za 25,000.000 din, izvozilo pa za 33.000.000 dolarjev vrednosti proizvodov in storitev. Za letos predvidevamo, da bomo uvozili za 27,000.000 din, izvozili pa za 35 milijonov dolarjev vrednosti proizvodov in storitev. Občina Škofja Loka je po narodnem dohodku na 14. mestu izmed 60 občin v SR Sloveniji na prebivalca (55.721.— din). Občani, ki živijo v 183 naseljih, so organizirani v 21 krajevnih skupnostih. Približno 60% občanov živi in dela v štirih večjih krajevnih skupnostih, to so Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas. 40% oziroma 12.000 občanov pa živi v ostalih 17 manjših krajevnih skupnostih. V prej naštetih največjih krajevnih skupnostih imamo skoraj 90% delovnih mest, čeprav se trudimo, da bi enakomerno razvijali področje cele občine. V naši občini se s kmetijstvom ukvarja še približno 4000 občanov. Največji del dohodka imajo kmetje iz dejavnosti živinoreje in gozdarstva. Del dohodka pa imajo v nekaterih krajih že tudi iz na novo uve-Ijajoče se panoge gospodarstva, to jc kmečkega turizma. V letošnjem letu se v občini zaključuje modernizacija nekaterih že zadnjih industrijskih objektov in obratov. S tem bo v približno osmih letih posodobljena vsa naša industrijska in obrtna dejavnost. Poleg tega pa je moderniziran oziroma zgrajen na novo dobršen del objektov trgovske ter gostinske dejavnosti. Vse to nam daje solidno osnovo za to, da bodo naše investicije prihodnjih let zares lahko investicije v nove tehnološke postopke in procese, v kadre, v objekte družbenega standarda, v komunalne objekte, predvsem pa v objekte in naprave za zavarovanje okolja. Zavarovanje okolja je ena izmed naših posebnih družbenih skrbi, ki smo jo kot tako označili tudi v srednjeročnem načrtu. 9. JANUAR — OBLETNICA DRAŽGOŠKE BITKE Škofja Loka je eno izmed starejših slovenskih mest. Zato imamo v samem mestu in tudi v drugih krajih občine dosti kulturnih in zgodovinskih spomenikov, ki našim krajem dajejo posebne obeležje, nam pa nalagajo posebne obveze. Praznik občine Škofja Loka je 9. januar kot obletnica dražgoške bitke in spomin na prve partizanske akcije proti okupatorju konec leta 1941 in v začetku leta 1942. Na območju občine je bila v času narodnoosvobodilne borbe zelo velika in živahna revolucionarna aktivnost. Tako imamo v tem času Poljansko vstajo, borbo na Pasji ravni, legendarno dražgoško bitko, formiral se je Cankarjev bataljon, Gorenjski odred, Prešernova brigada, Škofjeloški odred. Formirana so bila tudi jedra za jese-niško-bohinjski odred in Kokrški odred. V zgornjem delu Selške doline pa je od leta 1943 delovalo Gorenjsko vojno področje s svojimi komandami mest, oddelki bolnice Franje, Pokrajinski komite SKOJ-a, Pokrajinski komite KPJ, okrožni komiteji SKOJ-a in mladine ter KPJ, zaščitni bataljon oblastnega komiteja, veliko število gospodarskih komisij ter odbori OF. Poleg tega pa je občina bila prehodno območje med Primorsko in Gorenjsko, kjer so se večkrat vršile večje akcije 31. divizije tako, da so se njene brigade večkrat zadrževale prav na območju občine. To je zahtevalo veliko angažiranost vseh za vojno sposobnih ljudi, pa tudi pionirjev, od katerih je bil formiran pionirski odred RATITOVEC. Oskrbovanje takšnih enot in ustanov je zahtevalo veliko aktivnost ljudi v zbiranju materialnega potenciala z območja cele Gorenjske in prevažanje ter transport tega na območje Primorske za enoto 9. korpusa. Na tem so največ delale gospodarske komisije, material pa so zbirale iz hribovskih kmetij. Skoraj ni bilo človeka, da ne bi bil na en ali drugi način aktivno ali organizirano vključen ali pa se je aktivno boril v operativnih enotah. Malo je mest v Sloveniji, ki imajo tako zgodovinsko obravnavo kot Škofja Loka. V to skupino spadata le še mesti Ptuj in Piran. Škofja Loka je leta 1973 praznovala tisočletnico svojega obstoja. Junija leta 1973 je poteklo 1000 let, ko se loško ozemlje prvič omenja v darilni listini, ki sporoča, da je nemški cesar Oton IV. daroval to ozemlje v posest freisinške-mu škofu Abrahamu. Lastniki ozemlja so najprej na pobočju oziroma na Kranclju zgradili varno utrdbo, nato pa na pobočju Kranclja sedaj znani loški grad. Naselje pod loškim gradom se je hitro razvijalo in ga listina iz leta 1274 imenuje mesto — Loka. Pozneje so freisinški škofje začeli imenovati mesto — Škofja Loka. V 14. stoletju je bilo mesto utrjeno in obzidano z obzidjem s peterimi vrati. S takratne dobe sta znana Plač — današnji Mestni trg in Lontrg — današnji Spodnji trg. Mesto je leta 1457 napadel Jan Vito-vec in ga požgal. Leta 1476 so ga napadli Turki. Mesto je večkrat trpelo zaradi kuge in požarov, najhuje pa ga je prizadel potres leta 1511. Po prihodu Napoleona so leta 1803 freisinški škofje prenehali vladati škofjeloškemu ozemlju. Loško gospodarstvo je prešlo v državne roke. ŠKOFJA LOKA — SREDIŠČE VSESTRANSKE DEJAVNOSTI Danes je Škofja Loka upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče občine, ki šteje preko 31.000 prebivalcev s skoraj 12.000 zaposlenimi v družbenem sektorju. Loški meščani so bili v preteklosti predvsem obrtniki, ki so se združevali v cehe. Proti koncu 19. stoletja se je začela razvijati prva industrija. Med obema vojnama se je začela razvijati predvsem tekstilna in lesna industrija. Po drugi svetovni voj- ni je Škofja Loka dosegla posebno na gospodarskem področju velik razmah. Iz predvojne skromne industrije so se razvile velike tovarne LTH, Jelovica, Gorenjska predilnica, Šešir, Kroj, Odeja, Elra, SGP Tehnik z več kot 3000 zaposlenimi. Škofja Loka je že pred vojno slovela po turistični dejavnosti in jo razvija sedaj še bolj intenzivno. Škofja Loka je imela v zadnjih petnajstih letih razgibano stanovanjsko gradnjo. Istočasno pa je bilo poskrbljeno, da je staro mestno jedro ohranilo prvotno podobo po zunanjem iz-gledu, dočim so v mestnem jedru nameščene take dejavnosti, da je mesto privlačno in razgibano ter ne zaostaja za sodobnim utripom življenja. V loškem gradu je Loški muzej, ki deluje že štiri desetletja. Razstavljeni predmeti in zbirke podajajo obiskovalcem zgoščeno podobo loškega ozemlja vse do današnjih dni. V starem delu mesta je panorama pročelij srednjeveških hiš, preurejena Homanova hiša, gotska župna cerkev, znameniti kamniti most iz 14. stoletja, kašča za žito in končno edinstveni pogled na mesto z vzhodne ljubljanske strani. Tudi bližnja in daljna okolica hranita marsikatero znamenitost. Omenimo naj Španovo domačijo na Suhi pri Škofji Loki; primer bogatega kmečkega dvorca v Crngrobu je ena najpomembnejših gotskih cerkva na Slovenskem. Znani sta gotski cerkvici na Križni gori in na Suhi. V Poljanski dolini bi omenili Visoko — znani dvorec pisatelja Ivana Tavčarja ter mogočni Tavčarjev spomenik ob dvorcu. V Selški dolini bi opozorili predvsem na Železnike, ki s'ovijo po fužinarski in žeb-Ijarski tradiciji in sedanjem razmahu industrije. Znana so tudi Selca, ki so tudi slavila 1000-letnico. Škofjeločani smo ponosni, da v svojem mestu ob sotočju Selške in Poljanske Sore že desetič po vrsti pozdravljamo številne rojake in ostale udeležence osrednjega slovenskega izseljenskega piknika. + Gospodarsko razstavišče Ljubljana °spodarsko razstavišče je osrednja gospo-3rska organizacija v Sloveniji, ki se ukvar-3 Prirejanjem razstav in sejmov ter z rugimi spremljajočimi prireditvami. 0 Jspa mesta Ljubljane sredi Slovenije^ kot rižišče poti, je dajala mestu trgovski pe-cat že pred tisočletjem. Tudi novejša zgo-ovina uvršča Ljubljano med pomembna govska mesta. In ker se je trgovina nekdaj °dvijala le na sejmih, ni čudno, da viri °m en ja jo ljubljanske sejme že leta 1479 in so se ohranili številni zapisi iz leta 1811, K0 /e bila v Ljubljani znamenita razstava 'lirskih vin ... Dobro stoletje kasneje se je ljubljanski se-‘m. vP'ssl med člane — ustanovitelje Zveze -Odnarodnih sejmov (UFI), mesto je sejem-sut deiavnost razvijalo in imelo pred drugo etovno vojno zelo velik velesejemski pro-°.r, na katerem je prirejalo prve vzorčne V Ju3oslaviji in na Balkanu. 5 eta, 1925, ko je bil ljubljanski velesejem en izmed devetnajstih soustanoviteljev '-iZ’Pa do oživitve sejemske dejavnosti i, Lluoljani, je preteklo pol stoletja. Ljub-‘I riški sejem se je organiziral predvsem na Wšče m prevzel lme Gospodarsko razsta- Današnji^ sejmi, ki jih prireja Gospodarsko zstavišče, se ločijo od nekdanjih pred-em po zelo ozki specializiranosti. Kot čla-2veze mednarodnih sejmov si Gospodo- °, razstavišoe prizadeva, da so sejmi oJnansko na v,sok' strokovni ravni. Svoj ovn/ program je močno razširilo, saj je na °nf - Gospodarskega razstavišča kot čla-(ja 'n kot osrednjega slovenskega pri-nnm 13 seimov,’ ovropskega in svetovnega °na' da čim konkretneje povezuje ju-na ovanskp gospodarstvo z mednarodnim, Področju tehnologije ali znanosti same. ezovanje znanosti in tehnologije v državen m mednarodnem obsegu pa hkarti pome- ni pospeševanje mednarodne menjave in delitve dela. Vloga mednarodnih sejmov in razstav je tako velika prav zaradi tega, ker je na takih prireditvah možen celoten pregled dosežkov domače in mednarodne proizvodnje in tehnologije. Specializirane gospodarske prireditve so hkrati veren spremljevalec razvoja jugoslovanske in mednarodne industrijske proizvodnje. Specializirane gospodarske razstave, na katerih sodelujejo različne oblike organizacij in različne skupine strokovnjakov, so postale primerna oblika izmenjav znanja in prenosa informacij. V času prireditev se na posvetovanjih in kongresih sestajajo ugledni domači in tuji strokovnjaki z namenom, da bi izmenjali znanja, izkušnje in tehnološke dosežke. Prireditve Gospodarskega razstavišča pa so zanimive in privlačne tudi za najširši krog obiskovalcev, saj jih seznanjajo z najnovejšimi domačimi in mednarodnimi dosežki gospodarstva, tehnike in znanosti. Zaradi ugodne zemljepisne lege, zaradi ve-like stopnje razvitosti in mednarodne povezanosti v vseh sferah gospodarske in družbene aktivnosti, ima Ljubljana še posebno prednost in vlogo. Je most med vzhodom in zahodom in povezuje pravzaprav vse kontinente. Zato so ljubljanska gospodarska srečanja in druge prireditve središče jugoslovanskega in mednarodnega zanimanja. Obiščite na Gospodarskem razstavišču tudi I. stalno jugoslovansko VINOTEKO v kleti paviljona „Jurček", ki je odprta vsak dan od 13. do 19. ure in ob sobotah od 9. do 13. ure. 9 214 vrst jugoslovanskih vin po konkurenčnih cenah 0 arhivska vina • stalna degustacija vseh vin aftiskoi/cdcun a&efota scela in paslai/ne ksfreAe v HMem tdu! Delovni kolektiv tekstilne industrije Otiški vrh TOZD konfekcija Prevalje tieU vsem coialc-oa.hicA. ali A • SprtcUUi .Jtouuj bJtrd SkUu-r p! shift i očJ Sy.rftt.hz £-Wr Vodcs PrüiMjt btf VtitMlhKifsht kdrohuA. IVcalfrklfe*, V-tf' Wirott^ Ito'vtvi-w. Poldi in Mirko — 5. nadaljevanje SAK — z združenimi močmi se da več doseči NT je obiskal predsednika SAK Francija Šmida, ki je na okrevanju, kef ima v želodcu čire, ki so živčno pogojeni. NT: Znano nam je, da ste bili v zadnjem času glavni motor SAK. Je ta angažiranost tudi vplivala na vašo bolezen? ŠMID: Eno leto in po! sem predsednik SAK. Ko sem prevzel to funkcijo, sem imel veliko načrtov in zavedal sem se, da vsega ni mogoče naenkrat doseči; prepričan pa sem bil, da se da z združenimi močmi še več doseči. Na žalost temu ni bilo vedno tako. K sreči pa je bila v odboru vedno večina za razumne in konstruktivne korake in odločitve. Kot vodilo pa mi je bil vedno cilj SAK: a) gojitev športa pri slovenski mladini; b) koordinacija športne dejavnosti med slovensko mladino na Koroškem (§ 2 iz statuta). Trudimo se, da dajemo slovenski mladini možnost, da se na športnem sektorju udejstvuje in, da vzgajamo mladino preko športa k samoza-vednim slovenskim Korošcem. Moja bolezen pa je bolj posledica službenih razmer. NT: Omenili ste, da odbor ni bil vedno enoten. ŠMID: Takih, ki so ovirali, je tudi bilo, in to iz zasebnih vzrokov. Da me boste lažje razumeli: če bi delal moj brat ali moj najboljši prijatelj ali kdo drug kaj negativnega za SAK, se bom odločil proti njegovemu delovanju in če potrebno tudi proti njemu — brez obzirnosti sem zadolžen delati najboljše za klub, katerega člani so mi izrekli pri volitvah zaupanje. NT: Kakšna je bilanca SAK pod vašim predsedstvom? ŠMID: Dvakrat smo izpeljali najbrž največji turnir v koroški zgodovini. Smisel takih turnirjev ne leži samo na športnem področju. Te turnirje vidijo tudi s strani koroške deželne vlade kot pozitivne. Za nas kot slovenski klub pa je važno, da pokažemo in z našimi prireditvami nemško prebivalstvo prisilimo, da nas upošteva tu na Koroškem kot enakopravne. Jasno pa je, da brez pomoči NK Olimpije ne bi bilo nič, zato izrekam Olimpiji največjo zahvalo. • Kupili smo mnogo mladih in perspektivnih igralcev. Vsem tem Slovencem smo omogočili, da igrajo nogomet v slovenskem klubu, da v lastnem klubu niso več diskriminirani. • Stike z matičnim narodom smo tako poglobili, da smo danes z njim močno povezani. Kajti brez pomoči matičnega naroda klub narodnostne manjšine ne more obstajati. • S pomočjo NK Olimpije imamo visoko strokovno oskrbo: trening naših igralcev, ki ga izvaja Dragan Rogič (prej Miško Joviče-vič), ki je tudi član trenerske komisije NK Olimpije, nam zagotavlja trenutno, da obdržimo kvaliteto igranja, čeprav se generacija igralcev menja, in da mirne duše lahko gledamo v bodočnost. • 100%-no smo se rešili tudi groznega čira v našem klubu. In sicer so obstajale prej klike, ki se tudi danes še niso pomirile, ki so za napredek vsake interesne skupnosti smrtonosne. Tu mislim predvsem na tiste ljudi, ki niso pripravljeni narediti ničesar prostovoljno in zastonj za SAK, nasprotno, zdi se mi, da vidijo v SAK in v matični deželi kravo, ki jo po mili volji lahko molzeš. V primeru, da pa krava brcne, ker nima več mleka, pa kličejo ves svet na pomoč, češ kaka krivica se jim godi. K temu bi še pritrdil: dokler bom jaz predsednik SAK, se bo z vsemi igralci enako ravnalo: z ali brez mature, sinovi velikih ali malih kmetov, študentje, akademiki in delavci — vsi skupaj smo Slovenci in enakovred- ni člani SAK in kot taki zastopniki koroških Slovencev na sektorju nogometa. NT: Pred kratkim ste bili v pismu bralcev kritizirani, da postaja SAK krdelo zgubljenih ovac. Kaj pravite na to? ŠMID: Vedno bodo nastopali od zunaj taki, ki vse boje vedo. Toda pri teh vse-bolje-vedcih je vedno tako, da nas hvalijo v nebesa, če nam gre dobro, če smo pa v kakršni koli krizi, pa nas prekolnejo. Zatem so taki ljudje čiri družbe, ker je njih nezadovoljstvo v njili samih pogojeno. Odbor in tudi jaz, je delal gotovo napake, vendar je naredil vse kar je bilo v njegovi moči v dobro SAK. Delajmo naprej v enotnosti skupaj in bomo prispevali tudi znaten delež k boju za narodnostne pravice koroških Slovencev. Ob tej priliki izrekam vse priznanje in zahvalo vsem igralcem ze njih delo in trud, zato da se pustijo zapostavljati, zmerjati in pobijati na igrišču; prav tako Albertu Sm-rečniku, ki nosi celotno organizacijo in vse stroške za mladinsko moštvo. NT: Kakšni so vaši načrti za bodočnost? ŠMID: Gotovo je v prvi vrsti lastno igrišče. Že odkar smo dobili odpoved za uporabo igrišča ob Košatovi cesti v Celovcu, gre moj trud pretežno za iskanje pogojev in sredstev za nabavo lastnega igrišča. Na žalost pa me je stala mnogo časa tudi oskrba nogometašev, ker je naš sedanji sek-cijski vodja svojo dolžnost zanemarjal. ® Trenerja Dragana Rogiča do treba še dalje obdržati. Njegova pogodba se konča z julijem 1978. Poskušal bom ustvariti pogoje, da bomo lahko obdržali Rogiča v čim večjem obsegu. • Počasi moramo izšolati lastni kader trenerjev. Naš trener Rogič jih je pripravljen učiti in šolati. Čim bomo uspeli z lastnim igriščem, je treba poleg mladince^ ustanoviti še ekipo šolarjev. Zato potrebujemo mlade ljudi, ki bi prevzeli oskrbo. ® Izdelati in izgraditi bo treba nov sestav kluba: a) strogo in točno vodstvo sekcij; b) sekcijski vodja mora biti desna roka trenerja, itd. ... • Tega vsega ni mogoče od danes na jutri realizirati. Toda s potrpljenjem, trdim delom in, če bomo enotni, bomo to že dosegli. ® Potrebno bo, da nas priznata osrednji organizaciji kot enakovreden organ v boju za dosego pravic koroških Slovencev. Predlagamo zato posvetovanje med zastopniki NSKS, ZSO in SAK. NT. Hvala lepa! \mmmmammtmmmmamammmmmmmmmmmammuama ■ ■ m m m m m m * Knjigo „Österreich und sein« Slowenen“ Vam posreduje tudi uredništvo Našega tednika. Dopisnica zadostuje. f.V.-.WAWA'.W.V.W.-.V.V NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik“. Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužai Tolmajer, Verovce štev. 2, 9065 Zrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.