Glasilo Zveze sindikatov Slovenije V. d. glavnega urednika Franček Kavčič Ljubljana, 23. junija 1989 v. d. odgovornega urednika Marjan Horvat številka 24, letnik 48, cena 4000 dinarjev ■ Tako bodi™'pTedsednik sIovenskih komunistov, je 19. junija v Tacnu med drugim dejal:».Pogovorov tistim, ki sojih zavrnili, ne bomo več ponujali.« Slika: Sašo Bernardi Smo ali nismo! Lani so po svetu ubili 650 sindikalnih aktivistov, aretirali pa so jih 6.500, piše v sporočilu mednarodnega združenja svobodnih sindikatov, ki je izšlo v Ženevi. Menda je bilo lani ubitih dvakrat toliko sindikalnih aktivistov kot predlani. Pri nas na Slovenskem so še vsi živi, zdravi in na svobodi... D. K. Že v prejšnji številki Delavske enotnosti smo opozarjali, daje predlog za zakon o delovnih razmerjih ^apisan tako, da ne omogoča pravega varstva delav-cev, daje pa bič v roke direktorjem in podjetnikom. 0 tem pišemo na 3. strani. HPP E ■I Sas Zvezni zakon o delovnih, razmerjih je pred sprejemom vreden treznega premisleka ZAKAJ HODIMO V SLUŽBO? ZATO, DA USTVARJAMO DOBIČEK ALI ZASLUŽIMO ZA ŽIVLJENJE Samoupravljanje naša perspektiva ali zmota SPROSTITI IDEJE IN UPOŠTEVATI INTERESE LJUDI Statuti in politika PARTIJA V PODJETJU ŠE DANES IN NIKOLI VEČ? Ostali so živi Ivan Čuk, predsednik mariborske mestne vlade, je na sestanku direktorjev mariborskih podjetij med drugimi dejal, da mariborski sindikati s svojimi stališči in zahtevami hujskajo delavce v še večjo nepokorščino. * * * Sindikat, kije eden od odgovornih za delovanje delegatskega sistema, ni pri vsem skupaj napravil skoraj ničesar. Ukvarja se z organizacijo najrazličnejših stavk in kritiziranjem delegatskega sistema, ob tem pa za izboljšanje tega sistema bolj malo, je rekla ljubljanska županja Nuša Keršavan. Njeno misel je priobčilo Delo. Stanarine ropajo žepe Kljub sindikalnim opozorilom, da se lahko stanarine v Sloveniji dvigujejo le v skladu z rastjo osebnih dohodkov, bo v kratkem prišlo do nove, skoraj stoodstotne podražitve, ki bo boleče udarila po delavskih žepih. S 1. julijem se bodo stanarine v Sloveniji predvidoma dvignile povprečno za 94 odstotkov. Vendar pa bodo te podražitve različne po posamičnih občinah. Tako se bodo v IJub-ljani povečale za 98,6 odstotka. v Kamniku za 94 odstotkov, v Kopru za 110 odstotkov, v Titovem Velenju za 58 odstotkov, v Izoli za 88 odstotkov in tako naprej. To bo letos v Sloveniji že tretje povišanje stanarin, strokovne podlage zanj pa so pripravili v republiškem Izvršnem svetu in v zvezi stanovanjskih skupnosti Slovenije. Do prve podražitve stanarin je prišlo z le-tošnlm novim letom in sicer v povprečju za 66 odstotkov, drugič so stanarine povečali prvega aprila, tedaj v povprečju za 66,7 odsotka, tretjič pa zdaj, to je 1. julija. Vsa ta tri letošnja povečanja stanarin pomenijo 1,60-odstotno revalorizirano vrednost stanovanjskega sklada. S tem se - navkljub tolikšnemu skoku stanarin - vendarle še ne uresničuje postopni prehod na stanarine, ki bi zagotavljale enostavno reprodukcijo stanovanjskega sklada. V republiški stanovanjski skupnosti zagovarjajo uvajanje ekonomskih zakonitosti na področju stanovanjskega gospodarstva in predlagajo občinskim izvršnim svetom, naj bi postopno do konca leta dosegli 60 odstotkov stanarine, ki bi zagotavljala enostavno reprodukcijo, preostalih 40 odstotkov pa naj bi dosegli v prihodnjem letu. To dejansko pomeni, da bi se stanarine mesečno dvigovale povprečno za 87 odstotkov, ne da bi upoštevali inflacijo. Seveda pa ima takšna politika na stanovanjskem področju že tudi svoje socialne posledice. Zaradi letošnjega skoka stanarin seje namreč povečalo število tistih, ki teh stroškov ne plačujejo. Neplačane stanarine so letos dosegle 8,5 odstotka vseh fakturiranih stanarin, lani pa so 5,6 odstotka. Prav tako se je povečlao število tistih, ki prejemajo subvencijo za stanarine - lani jih Je bilo 6,5 odstotka, letos pa jih Je že sedem odstotkov. Vsega tega so se dobro zavedali v slovenskih sindikatih, zato so pravi čas opozorili, naj bi zviševanje stanarm hodilo v korak s povečevanjem osebnih dohodkov, saj standard naših delovnih ljudi z vsakim dnevom pada. Toda kdo sploh resneje upošteva mnenje sindikatov? Na zvezi stanovanjskih skupnosti Slovenije so zadnjič pač omenili, da sindikati mislijo o tem drugače - in nič več. Ob tem primeru se znova postavlja vprašanje dejanske vloge smdlkatov v naši družbi - koliko njihova beseda sploh zaleže. Ali lahko govorimo o prenovi sindika'-tov, čepa njihove besede skoraj nikjer tam, kjer odločajo o čem pomembnem za delavca, ne upoštevajo? Vsekakor sl bodo morali sindikati sami izboriti pravico vplivati na določene stvari in da bo njihovo mnenje kaj veljalo. Če tega namreč ne bodo storili, se lahko zgodi, da si bodo ljudje poiskali pravico drugje, v drugačnem sindikatu. Marija Frančeškin SHnHBHni DRUGA STRAN Ljubljana, 23. junija 1989 DBl3¥$ll3 fŠVIOfllGSt 2 ............n inirmTfwi—fnMMTimminii—ir imrmn—1 2 3 4 Povzemamo IGRA NA VSE ALI NIČ Alije slovenski partijski šef, kije v sobotnem govoru v Tacnu izgovoril nekaj odločnih in jasnih stavkov, podvomil o sposobnosti jugoslovanske ZK, da bi bila nosilec naprednih idej in spodbujevalec napredne družbene prakse? Ali je s trditvijo, da ZKJ nima enotnega in prepričljivega odgovora na vprašanje, kakšen socializem želijo slovenski komunisti - že napovedal avtonomijo ZK Slovenije in s tem tudi možnost, da se ZKS na 14. izrednem kongresu ZKJ ne pojavi, se v daljšem komentarju sprašuje Stane Pučko. Govor v Tacnu je povedal dvoje: enakopravni pogovor na podlagi razlik in demokratičnega iskanja skupnega - da, vsiljevanje ene in edine resnice oziroma »resnice« - ne! Kučan dopušča možnost, da so bili slovenski komunisti doslej naivni in so verjeli, da gre v Jugoslaviji za nesporazum, v resnici pa gre za razlike. Ali meje, ki jih je glede na to začrtal, pomenijo tudi opozorilo drugim, naj ne bodo več naivni, naj ne nasedajo tako imenovanim nesporazumom in gnilim kompromisom, da je torej prišel trenutek, ko je potrebno dati različne opcije v kruto presojo življenju samemu. Kučanov izziv je res provokativen: demokracija je edina možnost za preživetje in boljše življenje, čeprav s seboj nosi nevarnost, da bodo na površje priplavale tudi številne norosti, ki pa so pravzaprav sestavni del našega življenja. V Sloveniji toliko napadana politika brez tveganja je torej končana. V sklopu vsega, kar je Kučan dejal v Tacnu o prihodnosti Slovenije in Jugoslavije, je jasno, da on sam ne razmišlja o možnem porazu v tej igri na vse ali nič. Vse svoje »imetje« je namreč vložil v akcije jugoslovanskega socialističnega podjetja svobodnih posameznikov v pričakovanju, da bodo prve dividende uresničene vsaj v Sloveniji, je zapisal Stane Pučko v Vjesniku. ILUZIJE O PARTIJI REDA Borba (Slavko Čuruvija, Veselin Simonovič) objavlja v rubriki »politična merjenja« razmišljanja Sonje Lokar in Miloša Prosenca o temah, ki sprožajo spore med jugoslo- vanskimi komunisti. V podnaslovu citira Miloša Prosenca, da »ideja o asimetrični federaciji«, ne pomeni nič drugega kot to, da so razlike v Jugoslaviji objektivne in se morajo pokazati tudi v obliki in načinu funkcioniranja federacije, in Sonjo Lokar, ki ne vidi ideologije, ki bi lahko Slovenijo iztrgala iz jugoslovanskega »kroga«, če se bo Jugoslavija kot celota približevala kriterijem svetovnega tržišča«. Nekaj mednaslovov: Spremembe brez pogovorov, Mednacionalna federacija?, Populizem in konkurenca, Kosovo na drugem planetu, POLITIKA ZVEZNE VLADE Pod naslovom Reformski konsenz ocenjuje Nova Makedonija 17. 6. govor Markoviča v zvezni skupščini. Meni, da se lahko dogovorimo o dobrih in slabih stvareh, vprašanje pa je, ali je možen konsenz v Jugoslaviji o stvareh, kot so nezaposlenosti, zmanjšanja proizvodnje, zaprte tovarne, regionalno ravnotežje. Prav imajo vsi tisti, ki menijo, da je dramatika v nastopu Markoviča napeljevala delegatsko vodo na mlin programu vlade. Zdi pa se, da imajo še vedno prav tisti, ki Markovičeve besede, da »to ni bitka za program, temveč za usodo naše države in njen sistem«, razlagajo kot spoznanje enega človeka, enega kabineta, o tem, da se bo država prenovila ali pa je ne bo. ¥ Šentvidu jih je pelo prek osem tisoč Tudi dež ni mogel ustaviti več kot osem tisoč pevk in pevcev iz tristo zborov, ki so se_ udeležili 20. Tabora pevskih zborov v Šentvidu. Slavnostni govornik je bil podpredsednik republiške konference SZDL Slovenije Ciril Zlobec. Ob obletnici je predsedstvo SFRJ odlikovalo Tabor slovenskih pevskih zborov z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki, ZKO Slovenije pa je Za-boru podelila zlati lipov list, svoje največje priznanje. Tovarna zaradi stavke že osem dni ne dela. To nam resnici na ljubo omogoča neverjetne prihranke. Oto Reisinger Slika: Sašo Bernardi spr jjBtjl pij ■BI SINDIKALNA LISTA prenehanja poslovanja organizacije 20 junija 1989 preneha delovno razmerje Povprečni OD v gospodarstvu SRS v preteklih treh mesecih: 2,286.678 Povprečni OD v gospodarstvu SFRJ v preteklih treh mesecih: 1,541.715 'L PRAVICE IZ DELA IN GOSPODARJENJA 1. Najnižji osebni dohodek 2. Naj nižji zajamčeni osebni dohodek 3. Pogoji za delo: - izmensko delo - nočno delo - delo v nedeljo - delo na dan zveznih in republiških praznikov din 2.450.000 19. 6. 89 1.750.000 1.7.89 10% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo 30% , 50% 50% - deljen delovni čas prekinitev več kot eno uro 182.934 prekinitev več kot dve uri 365.868 4. Nadurno delo 50% mesečne akontaci- je osebnega dohodka delavca za živo delo 5. Osebni dohodki 70% OD za naloge, za pripravnikov katere se pripravnik usposablja in dosega predviden rezultat (OD pripravnika ne sme biti nižji od zajamčenega OD) 6. Faktor delovne 0,5% od akontacije OD dobe za živo delo za vsako iz- polnjeno leto delovne dobe II. NADOMESTILA OSEBNIH DOHODKOV 1. Nadomestilo za let- mesečna akontacija ni dopust in državne osebnega dohodka de-praznike lavca za živo delo 2. Druga nadomestila: - usposabljanje in iz- mesečna akontacija obraževanje po pro- osebnega dohodka de-gramu OZD lavca za živo delo - delo v mladinskih brigadah - krvodajalske akcije - opravljanje samoupravnih in družbenopolitičnih nalog, zastoji v delovnem procesu (čakanje na delo zaradi izpada energije, pomanjkanja surovin), - izpad delovnih ur zaradi stavke, ko se ure ne nadomestijo - druge oblike odsotnosti z dela v skladu s samoupravnimi splošnimi akti III. PREJEMKI IZ SKUPNE PORABE din 1. Regres za letni dopust 1,372.007 (oblikovanje mase) 2. Jubilejne nagrade - za 10 let 1,143.339 - za 20 let 1,715.009 - za 30 let 2,286.678 3. Nagrade ob starostni ali delovni upokojitvi 6,860.034 4. Solidarnostne pomoči 2,286.678 (vselej na predlog OOZS) - pomoč družini umrlega delavca - pomoč delavcu v primeru elementarne nesreče 5. Odpravnina delavcu, ki zaradi 13,720.068 zmanjšanega obsega dela ali IV. MATERIALNI STROŠKI V ZVEZI Z DELOM IN OPRAVLJANJEM DELA 1. Regres za prehrano med delom 457.336 2. Nagrade za uspešno opravljeno proizvodno delo oz. delovno prakso - učenci 1. letnik 2.letnik 3.letnik 4.letnik - študenti 1. in 2. letnik 3. in 4. letnik 3 Dnevnice za službena potovanja v državi - cela dnevnica nad 12 ur - polovična dnevnica od 8 do 12 ur - mini dnevnica nad 6 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa ali konča dve kasneje 4. Prenočnina predložen račun, razen za ho- tel luksuzne kategorije - prenočnina v luksuznem hotelu 107.920 - prenočitev brez računa 46.251 5. Terenski dodatek 92.503 (nastanitev, prehrana za delo na terenu) 6. Kilometrina 228.668 274.401 343.002 388.735 1,372.007 1,829.342 123.337 62.902 45.635 7. Prevoz na delo 8. Ločeno življenje 2.280 cenajavnega prevoza 1,600.675 V. PRAVICE ČLANA ZSS (kategorije, ki se ne uresničujejo v samoupravnih splošnih aktih ip so za informacijo članom ZSS) - pravica do brezplačne pravne pomoči in varstva, - pravica do sindikalne pomoči v primeru večje nesreče člana ZSS ali njegove družine, v primeru bolezni oziroma ko zaprosi za pomoč, - da zahteva pomoč organizacij in organov sin- dikata, kadar so kršene njegove samoupravne, človečanske in državljanske pravice, - da dobi varstvo sindikata pri uveljavljanju pravice do dela in pravice iz dela. VPRAŠANJA IN ODGOVORI 1. vprašanje: Kaj se všteva v delovno dobo? Odgovor: Faktor delovne dobe se kot dodatek izplačuje vsak mesec v akontaciji osebnega dohodka za živo delo. Ker je doslej različno urejeno, smo predlagali poenotenje na minimalnih zahtevah sindikata in sicer 0,5% akontacije osebnega dohodka za živo delo za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. V delovno dobo se upošteva delovno dobo po zakonskih določilih, v delovno dobo kot osnovo se ne štejeta dokupljena in beneficirana delovna doba. Ta osnova velja tudi za jubilejne nagrade, opredeljene v sindikalni listi. 2. vprašanje: Regres za letni dopust smo izplačali na osnovi ovrednotenega povprečja. Sindikalna lista pa opredeljuje trimesečno povprečje. Ali lahko izplačamo razliko za regres za letni dopust? Odgovor: Prav gotovo je to stvar samoupravnih odločitev. Priporočamo pa, da razliko med regresom za dopust obračunate na osnovi tro-mesečnega povprečja in povprečja četrtletja na dan izplačila regresa. Razliko naj bi izplačali kot dokončen obračun letnega regresa za letni dopust. Enako načelo priporočamo pri vseh izplačilih sredstev skupne porabe. 3. Vprašanje: Prosimo, da natančneje obrazložite odpravnine iz točke III/5 Sindikalne liste. Odgovor: Odpravnina je usmerjena v produktivno zaposlovanje delavcev. Če delavec, ki je tehnološki ali ekonomski presežek in mu v povprečni čakalni dobi na zaposlitev ni mogoče ponuditi novega delovnega mesta ter se delavec odloči, da sam uredi svojo zaposlitev (samostojno delo, kmet kooperant, vlaganje v mešano podjetje), se delavcu izplača odpravnina. Odpravnine ne izključuje kapatalizacija nadomestila, ki delavcu pripada za čas brezposelnosti. Če je organizacija v stečaju, naj sindikat zahteva, da se odpravnine vključi v stečajno maso. Brane Mišič, RS ZSS V SREDIŠČU P@Z@RH©SV8 Ljubljana, 23. junija 1989 ElBlilf$ll3 HlIltlMISt 3 Zvezni zakon o delovnih razmerjih je pred sprejemom vreden več kot premisleka ZAKAJ HODIM® V SLUŽBO? ZATO, DA USTVARJAMO DOBIČEK ALI ZASLUŽIMO ZAŽIVLiiHJE Zvezni zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja tokrat opušča preživelo !?) floskulo o sistemu medsebojnih delovnih razmerjih, temelječih na pravici do dela z družbenimi sredstvi kot neodtujljivi pravici delavcev. Ne glede ne temeljne ustavne norme zamenjuje ekonomijo dela, znano marksistično resnico, da le delo ustvarja presežno vrednost z ekonomijo kapitala, kar kajpak pomeni, da so lahko različne igre z družbenim in zasebnim kapitalom po logiki zakona temelji, na | osnovi katerega se pridobiva | predvsem dobiček. Iz zakona je | razvidno, da je to snovanje novih delovnih razmerij pisano na kožo podjetnikom, poslovodnim orga-I no m in ne delavcem. Zakon in ' njegovi avtorji sledijo reformski I usmeritvi, sprejeti že z zakonom .1 o podjetjih, z zakonom o tujih vla- ganjih in drugimi sistemskimi zakoni in pribijajo v določilih tudi j zveznega zakona, daje uveljavlja- nje tržnih zakonitosti na področju dela conditio sine qua non tržnega gospodarstva, žal pa koncept, ki so si ga izbrali avtorji predloga | za zvezni zakon premalo upošteva določila konvencije mednarodne organizacije dela in še manj prakso iz delovno-pravne zakonodaje v razvitih kapitalističnih državah., Prav zato že bežno prelistavanje določil zveznega zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja dokazuje izgubo marsikaterih pridobljenih pravic delavcev in Pridobitev sindikalnega boja. Res je, da predlog za zakon sledi zahtevi po enakosti temeljnih Pravic iz delovnega razmerja, ne glede na lastninsko obliko, ki je Pogoj za učinkovitost dela ter stabilnost odnosov v proizvodnji in družbi. Toda takšno načelo menda enotnosti v delovnih razmerjih tako poenostavlja stvari, da se tahko le sprašujemo, kaj je sploh še ostalo od- samoupravljanja, delavčevih pravic o upravljanju z družbenimi sredstvi in kako da-kč si drznejo avtorji nižati raven samoupravljalskih pravic celo v družbenih podjetjih. Od koncepta, ki ga razglaša zvezna vlada - z besedami še Marsikdo drug - da je potrebno dati vse na trg in tam verificirati bednost, veijetno ne kaže odstopi. Toda skrbi nas že prvi člen Zveznega zakona, ki govori, da je delovno razmerje sklenjeno zara-d* opravljanja določenih del ter e*onomsko smotrne in odgovor-uporabe sredstev, ustvarjanja °hodka oziroma dobička in Ustvarjanja osebnega dohodka ter Uveljavljanja drugih pravic, ki se udobij o z delom in iz dela. Za '/a6a, če že tako razmišljajo refor-atorji te družbe in ekonomske-a sistema, potlej bi morali vbiti kiSv°jo glavo, sledeč njihovi logi-’ sami sebi, da delavec v nobe-da podjetju ne hodi v službo za Vpa^9 ki ustvarjal dobiček, tem-Za to, da si zasluži osebni do- hodek, ki po novem nima več značilnosti prisvajanja na osnovi gospodarjenja z družbeno lastnino, in šele potlej je njegova sklrb dobiček in kaj podobnega. Po dikciji zakona je osebni dohodek nekakšen ostanek (rezidium) in sledeč intenci zakonskih določil bi moral delavec skleniti delovno razmerje tudi s privatnim podjetnikom predvsem zato, da bo »ekonomsko smotrno in odgovorno uporabljal njegova sredstva in bogatil njegov dobiček.« In če se že odpovedujemo vsemu »bojda gnilemu, kar sta prinesla ustava in zakona o združenem delu«, potlej sindikat zahteva, in to povsem upravičeno,, da delavci sklepajo delovno razmerje zaradi pridobivanja osebnega dohodka oziroma plače, torej svoje ekonomske in socialne varnosti in vse drugo lahko sledi samo tej logiki. Predlog za zvezni zakon o delovnih razmerjih je predpisova-len, preveč podrobno ureja nekatere stvari in spet, sledeč enotnemu trgu »delovne sile«, ne upošteva posebnosti gospodarskih, civilizacijskih in še kakšnih razmer v posameznih predelih države. Če to omenimo le mimogrede, pa kajpak niti po naključju ne gre za bežno pripombo na pooblastila poslovodnega organa oziroma pooblastila delavcev s posebnimi odgovornostmi, ki morajo organizirati in voditi delovni proces in poslovanje podjetja zato, da bi ustvaijali dobiček. Pooblastila, ki jih imajo, so izjemno široka in celo za naravo bodočega »kapitali-stično-socialističnega sistema«, ki se ga trudijo uvesti po novem s floskulo »novega socializma«, neverjetno mikavna za tiste »socialistične direktorje«, ki se že dalj časa trudijo na osnovi doslej veljavne moralnopolitične neoporečnosti kot merila za opravljanje del in nalog poslovodnih organov, predvsem na račun delavcev, razporejanja po svoji volji, neargumentiranega odpuščanja na osnovi, bojda ekonomskih in tehnoloških presežkov, ustvarjati dobiček. Tisti, ki so dobro prebrali zakon o delovnih razmerjih, ki nam ga ponuja v sprejem zvezna vlada, bržkone ne morejo mimo možnosti, da se lahko nekdo ta hip spomni, da so celi oddelki, obrati, sto in več delavcev naenkrat nekakšen »presežek«. Strogo vzeto bi imeli pravico tako odločiti o zakonu in najnovejši miselnosti, da hodimo v službo pač zato, da ustvarjamo dobiček, kot da delo ne vsebuje poleg dobičkonosnih značilnosti tudi nekatere kulturne in splošno civilizacijske prvine. Da bo mera necivilizacijskega urejanja delovnih razmerij polna, predlagatelj predlaga možnost za pooblastila poslovodnega organa oziroma za delavce s posebnimi pooblastili, da odločajo o razporejanju delavcev, odrejajo delo polnega delovnega časa, o plačani oziroma neplačani odsotnosti z dela, ocenjujejo delovni prispevek delavca itd. Poslovodni organ ima disciplinsko oblast, kajti odloča o disciplinski odgovornosti delavca razen tedaj, ko je predviden ukrep prenehanja delovnega razmerja. Takšna pooblastila so sicer v funkciji vodenja poslovanja, žal pa ne ustrezajo funkciji pravnega varstva in zaščite delavca, kar bi morala biti osnovna usmeritev zakona. Bojda se slovenski organi oblasti in zbornica povsem strinjajo z določili zakona. Nas pa moti, da ta zakon ne vsebuje določil, ki bi onemogočala prekoračitev pooblastil poslovodnega organa v škodo delavca in pravnih posledic takšnega ravnanja. S tega Kdo ti bo jemal mero, delavec? zornega kota je še posebej sporno določilo 18. člena zakona, ki določa razporeditev delavca, ko ne dosega pričakovanih rezultatov dela in mu tudi zategatelj lahko preneha delovno razmaje, če za takšnega delavca ni ustreznega delovnega mesta. O tem odloča poslovodni organ. Delavec ima pravico pritožiti se pristojnemu organu, ki odloči na osnovi ugotovitev strokovne komisije, kateri člani morajo imeti najmanj enako izobrazbo določenega poklica kot delavec. Življenje je kruto in v praksi se bo dogajalo, da bo osnova za tako odločitev poslovodnega organa njegova subjektivna ocena in bo šele potlej, na pritožbo delavca, narejena strokovna ocena njegovega dela. O šikanah, možnih zlorabljanjih in podobnih stvareh je bolje ne govoriti. Mimogrede so omenili, da je osebni dohodek pravica iz dela in delovnega razmerja in da mora zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja urediti sistem delitve osebnih dohodkov. Pri določanju tega sistema je seveda treba izhajati iz tržnih razmer za gospodarjenje in uveljavljati sistem delitve, ki velja za trg in tržne odnose. Toda 48. člen predloga za zakon ohranja sedanji model delitve, zato se je treba temeljito zamisliti nad že dolgo časa poudarjenimi zahtevami sindikata, naj se osebni dohodek za živo delo opredeli kot cena dela, osebni dohodek za upravljanje in gospodarjenje pa kot udeležba pri dobičku. Bržkone ni sporno, da morajo to vsebovati kolektivne pogodbe za delavce, ki delajo v podjetjih, pa vendarle bi se kazalo jasno opedeliti, kaj tedaj in kdo podpisuje kolektivne pogodbe, ko gre za gospodarjenje z družbenimi sredstvi ali za privatno last- nino. Je predlog sindikatov, da za delavce v družbeno-lastninskih oblikah organiziranja določimo kot akt kolektivno pogodbo, ki jo sklepajo sindikati in ustrezne go-sodarske zbornice (asociacije specifičnih socialističnih družbeno-lastninskih delodajalcev!?) in v njihovem imenu poslovodni organi prava smer, je vprašanje. Sicer pa so določila o kolektivni pogodbi v predlogu za zvezni zakon o delovnih razmerjih skorajda povsem nedoločna. Zakon predvideva kolektivno pogodbo na ravni federacije, na ravni republike in na ravni avtonomne pokrajine. In kot da bi se kdo norčeval iz te države, ki je še zmeraj, in upajmo, da bo tudi ostala federativna skupnost, zakonodajalec gre tako daleč, da se v svojem predlogu na neustrezen način sklicuje na ustavo Srbije. Na vprašanje, ali je to samo zapisana napaka ali kaj drugega, bo bžkone potrebno v zvezni skupščini, če ne še kje drugje, zelo jasno odgovoriti. Pa sindikati? Če kaj, potlej mo- ra vztrajati pri tem, da dokler ne bomo uspeli urejati vseh odnosov iz dela in delovnega razmerja s kolektivnimi pogodbami, in to ne glede na lastninsko strukturo posameznega podjetja, morajo biti sindikati opredeljeni kot udeleženci pri sprejemanju samoupra-nih in drugih splošnih aktih, ki urejajo te odnose v podjetjih. Najmanj, od česar sindikat ne sme odstopiti, je to, da samoupravni splošni akti s področja delitve osebnih dohodkov in skupne porabe ne morejo biti sprejeti brez soglasja 'sindikalne organizacije v podjetju. Po neki čudni logiki zvezne administracije in Markovičeve vlade je celo v predlogu za zakon izpuščeno nujno potrebno normiranje pravice do stavke. Predlagatelj pravi sicer, bojda na osnovi mnenja nekaterih znanstvenikov, ki se ukvarjajo s primerjanjem delovno-pravne zakonodaje po svetu, da to ne spada v ta zakon. Vsako odlašanje pri uzakonitvi te pravice v sedanjih gospodarskih razmerah postavlja delavce v podrejen položaj glede na državo in delodajalce. Premisleka vredna je naglica, s katero hočejo predlagatelji zakona o botrovanju za to »poklicanih« delodajalskih in drugih struktur po hitrem postopku sprejeti ta zakon. Ne zavzemamo se za široko javno razpravo nekdanjega samoupravnega ali pa realsocialističnega kova, ki je tako in tako potrjevala tisto, kar je bilo predlagano, povsem upravičeno pa opozarjamo delavce in njihov sindikat, da gre za zakon - naj o njem govori Živko Pregl, da je steber reforme - s katerim se kroji njihova usoda danes in jutri. Tovariši, ne hitite s kontrarevolucijo v delavski zakonodaji tako vneto, kot ste si zamislili. Marjan Horvat v SREDIŠČU POZORNOSTI 2, m. ,« Delavca enotnost 4 Pred koncem razprave o ustavnih dopolnilih ALI GRE ZA PRIKRITO SPREMINJANJE DRUŽBENE UREDITVE in Miloševiču. Glede tega je v Sloveniji, tudi po javnomnenjskih anketah, dosežena popolna monolitnost in tudi populističnost politike, ki jo pooseblja voditelj slovenske partije. Kljub temu popuščanju na domačem političnem prizorišču, organizacija, ki ima najboljši politični program in. ki uživa največje zaupanje širše javnosti, ne more pristajati na tiho odpravo socializma in samoupravljanja, ker bi s tem sama sebe umaknila s položaja, ki si ga je pridobila z oboroženim bojem in s socialistično revolucijo. misel v ustavi in zakonu, konsistentnost ustavnega in pravnega sistema ter listin družbenopolitičnih organizacij. Odločilna sta moč in sposobnost ravnanja politike, da rešuje gospodarske in človeške stiske in se tako uveljavlja. To dokazuje tudi najnovejši predlog skupščine SR Srbije za odpravo sisov, ki objektivno ni skladen z določili zvezne ustave. Mogoče tudi navidezna utrujenost zelo zagnanih akteijev razprave o zvezni ustavi in stanje, ki nastaja z uvajanjem podjetništva kažejo na tiho spreminjanje naše druž- Ustava naj jamči neodvisnost sindikata Kljub vsem listinam o prenovi sindikata iz vloge transmisije oblasti (avtoritarne organizacije) v samostojno delavsko organizacijo, se slovenski sindikati nekoliko pozno pojavljajo na sceni, kjer se odloča o prikriti odpravi sistema samoupravnega socializma. Pisali smo že o tem, da sta sindikalna lista in kolektivna pogodba znak, da sindikat s pogajalsko in stavkovno taktiko boja za delavske materialne in socialne pravice prihaja v konflikt s sindikalno strategijo o delavcu kot gospodarju in upravljalen s sredstvi za proizvodnjo in s sadovi dela. Razumeli so, da je sindikatu vsiljen boj za dostojno življenje (plače in socialno varnost) delavcev in njihovih družin in da v tem trenutku lahko nekoliko pozabi na zgodovinske cilje osvoboditve delavcev. Gradivo, o katerem bo RS SZZ razpravljal in sklepal na seji v petek, ko se bo ta številka Delavske enotnosti že vrtela na Delovi rotaciji (vprašanje je, koliko bodo sindikalne zahteve širše sprejete), nedvomno kaže na pravilnost našega sklepanja. Sindikati so načelno potrdili potrebnost utrjevanja družbenoekonomskega položaja delavcev in njihove pravice do samoupravljanja oziroma samoupravljanja v podjetjih z mešano ali zasebno lastnino. Ne glede na uradne zahteve Gospodarske zbornice in precejšnjega dela alternative pa sindikati niso zapisali odločne zahteve po ohranitvi temeljnih določil ustave, ki zdaj onemogočajo takojšen pokop samoupravnega socializma. Tudi njihove zahteve po dopolnitvi ustavnih določil skladno z mednarodno konvencijo dajejo podlago za klasično sindikalno organizacijo, kot deluje v kapitalističnih družbenih sistemih. Kaže, da so se tako pripravili na hitro uvajanje podjetništva in tržnih odnosov, in da zato zahtevajo ustavno jamstvo za svoje samostojno delovanje, ko gre za ekonomske in socialne pravice članstva. S tem v zvezi je verjetno najpomembnejša zahteva po dopolnitvi 12. ustavnega dopolnila, ki govori o varstvu zaposlitev delavcev, ki bi lahko postali tehnološki ali ekonomski presežek. Takšnim delavcem naj bi po mnenju sindikata ustava zagotavljala pravico do drugega delovnega mesta. Slovensko sindikalno vodstvo že kakšno leto skuša ravnati skladno s strategijo, ki jo ponuja ob ustavni razpravi. Predsedstvo vsak mesec objavi nov znesek najnižjih osebnih dohodkov in tudi novo zahtevo po povečanju zajamčenih. Tako ravna kljub temu, da še vedno velja družbeni dogovor o delitvi, in naj bi s soglasjem vseh podpisnikov določal višino osebnega dohodka. Republiški svet ZSS je pred letom sprejel stališča in navodila za reševanje ekonomskih in tehnoloških presežkov delavcev, za kar naj bi zdaj dobili tudi ustavno potrditev. Verjetno bo treba počakati na izkušnje ozdov, ki za zdaj le načrtujejo odpuščanje nekaterih odvečnih delavcev. Najhujše socialne zaostritve se še obetajo in šele ob njih bomo lahko spoznali pomen in moč sindikalne organizacije. PREDSEDSTVO RS ZS SLOVENIJE V ponedeljek, 19. junija, se je sestalo predsedstvo RS ZSS. Govorili so in se opredelili do nekaterih rešitev v novih sistemskih zakonih in še posebej do predloga za zakon o zagotavljanju sredstev za uresničevanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti in Zakona o usmerjenem izobraževanju, o svobodni menjavi dela v vzgoji in izobraževanju ter pedagoški službi. Še posebej iste zahteve so postavili po ureditvi družbenoekonomskih razmer v družbenih dejavnostih. Predlog za zakon o osnovnih pravicah iz delovnega razmerja tokrat na seji predsedstva ni dobil zelene luči za sprejem v jugoslovanskem parlamentu (o pomislekih nanj .pišemo na tretji strani Delavske enotnosti). Sicer pa bo o tem, po sklepu predsedstva, vendarle morala steči širša obravnava. Predsedstvo je sprejelo dopolnjeno metodologijo za določanje višine najnižjega OD in zahteva, da je najnižji osebni dohodek v SR Sloveniji ta čas 2.450.000 dinarjev. Sprejeli so tudi program raziskovalnega dela v RS ZSS za letošnje leto, samoupravni sporazum o mladinskih delovnih akcijah in se dogovorili o tistih vprašanjih, o katerih mora na petkovi seji razpravljati republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. Na seji predsedstva RS ZSS so strnili zahteve po reševanju položaja družbenih dejavnosti VEČJI DELEŽ ZA DRUŽBENE DEJAVNOSTI, VENDAR NE Z DODATNIM OBREMENJEVANJEM DOHODKA »V družbenih dejavnostih imamo izredne razmere, ki se posebej zaostrujejo zadnje pol leta in to zlasti v šolstvu, zdravstvu, nič bolje pa ni v socialnem in otroškem varstvu in kulturi«, je dejala članica predsedstva RS ZSS Gita Vončina v uvodu k obravnavi zahtev predsedstva RS ZSS po ureditvi družbenoekonomskih razmer v družbenih dejavnostih. Množični protesti prosvetnih in zdravstvenih delavcev to dokazujejo in potrjujejo, da se razmere kljub razglašanju enakopravnega položaja vseh delavcev, položaj delavcev družbenih dejavnosti vse bolj slabša. To tudi potrjuje, da se sindikalne zahteve, ki so jih za te dejavnosti postavili, ne uresničujejo. V primeijavi s spori in odrekanjem zakonitosti sprejetim dopolnilom ustave SFRJ poteka javna obravnava dopolnil ustave naše republike kar nekam tiho. Kaže, da so se naj ostrejši strelci umirili in da tudi navadni vojaki še vedno z nerazumevanjem sprejemajo vzroke za vsiljena dopolnila zvezne ustave. Že ko je bil sprejet zakon o podjetjih (zdaj se pripravljajo še hujši odmiki od zakona v združenem delu tako v spremembah tega zakona kot tudi v zakonu o delovnih razmerjih) smo se glasno spraševali o njegovi skladnosti z ustavo in njenimi temeljnimi določili. Trdili smo, da je z njo v nasprotju, pa ga je delegatska skupščina vseeno sprejela in tudi sindikat, ki naj bi bil delavska organizacija, pri tem zakonu ni uporabil klasičnih sredstev delavskega boja. V debati o potrebnosti opustitve in spreminjanju temeljnih določil naše republiške ustave pa je na ponovno vprašanje o skladnosti tega zakona z ustavo iz leta 1974 prišel odgovor, da so pač družbeni razvoj in gospodarske razmere zahtevali sprejetje takšnega zakona in da se o tem ni kaj spraševati. Vprašanje zakona o podjetjih pa je povezano z vprašanjem usode naše bodoče družbene ureditve oziroma opuščanja družbene lastnine in samoupravljanja delavcev. Nekateri člani ustavne komisije so menili, da gre v bistvu za likvidacijo te nelastnine in spreminjanje v druge oblike. Čeprav še ne vemo, po kakšnih poteh, je jasno, da na račun delavcev, ker bodo, kot kaže, izgubili vse pravice, ki jih imajo zato, ker z delom ustvaijajo novo vrednost, komandantno vlogo bo namreč imel kapital, s katerim pa delavci ne bodo več upravljali. Kdo in kako bo upravljal s kapitalom pa še ne vemo. Iz gradiv in konsistentnih predlogov sprememb ustave SR Slovenije, ki jih je dala Gospodarska zbornica, lahko sklepamo, da bodo to direktorji oziroma poklicni manager, ki bi zastopali lastnike kapitala in ki naj bi težili k čimvečjemu profitu. Vse bolj se nam zdi, da je mogoča dokončna opustitev samoupravnega socializma, za kar se odločno zavzema precej slovenske alternative in da bosta ta preskok v eno od zvrsti meščanske družbe z vso silovitostjo podprla Gospodarska zbornica in tudi tisti del inteligence, ki je ostal v krogih uradne, vedno manj uspešne politike. Mogoče je tako tudi zato, ker v »temeljni listini Slovenije 1989« ni moč najti soglasja vseh uradnih in alternativnih dejavnikov v Sloveniji o socializmu in o samoupravljanju z družbeno lastnino ali brez nje. Ni težko presoditi, da se s pristopom k takšni, s stališča programa ZK defektni liniji, tudi vodilna sila delavskega razreda odreka programskim ciljem oziroma jih ne vsiljuje tistim, ki so ji vsilili boj za oblast. Gre za izjavo, ki so jo sprejeli na zborovanju V Tacnu prejšnjo nedeljo, po izjemno dobrem govoru Milana Kučana, maloštevilni udeleženci, za listino, ki je namenjena Jugoslaviji, napisana pa zaradi nasprotovanja Srbiji To smo zapisali zato, ker slovenske in jugoslovanske izkušnje v zadnjem času vedno bolj dokazujejo, da ni odločilna beseda ali bene ureditve, pri čimer d.elavci - ustavni nosilci oblasti nimajo skoraj nobene besede. Franček Kavčič V sindikatih so prepričani, da se položaja ne da reševati in gasiti s stavkami in grožnjami, po katerih se sredstva, ki »jih ni«, vendarle »najdejo«. Ekonomski položaj teh dejavnosti, zlasti pa osebni dohodki, se hitreje slabšajo kot v gospodarstvu. Tega ni mogoče opravičevati, so menili na seji predsedstva, smo z neurejenimi razmerami na tem področju. Glavni razlog pa je da ločeno odločamo o obsegu in vsebini programa na eni strani in sredstvih na drugi ter da država nenehno posega v obseg sredstev. V ceni storitve so tudi zavestno podcenjevali vrednost dela; prevelika decentralizacija in odgovornost občin za posamezne programe, ki pa tega ne zmorejo, je stvari samo še zapletala. Gmotni položaj delavcev družbenih dejavnosti se je na posameznih področjih in krajih zao: stroval, poleg vznemirjanj z zapoznelimi usklajevanji osebnih dohodkov, tudi na račun subjektivnih vzrokov in neodgovornega ravnanja. Tako so osebne dohodke izplačevali z zamudo in je njihovo vrednost še dodatno zmanjšala inflacija. Izvajalci so dobivali za svoje stroške od financeijev le določene pavšale ali so zaradi nelikvidnosti in neplačanih računov ostajali brez dohodka. V sindikatih so si vrsto let mo- rali prizadevati, da je prevladalo prepričanje, da osebni dohodki v družbenih dejavnostih ne smejo zaostajati za gospodarstvom. To določilo je končno obveljalo tudi v družbenih listinah in življenju, vendar hkrati niso bile opravljene sistemske spremembe. Z nenehnim krpanjem je položaj znova postal kritičen. Glede na leto 1987 se je raven osebnih dohodkov v izobraževanju in kulturi znižala za 10,6 odstotka, v zdravstvu in socialnem varstvu za 8,3 odstotka, če pa primerjamo to stanje z letom 1986, pa se je raven za šolstvo in kulturo zmanjšala kar za 20 odstotkov, za zdravstvo in socialo pa za 12,4 odstotka. V prvih treh mesecih letos se je zaostanek osebnih dohodkov za gospodarstvom še povečal. Zato je na seji prevladalo prepričanje, da je že v letošnjem letu treba zagotoviti vse možnosti, ki bodo preprečili skoraj desetletno nesistemsko in sprotno reševanje. Vrsto svojih znanih predlogov in zahtev, ki so jih v organih, ki imajo pri urejanju odločilno besedo, največkrat ignorirali, so združili v dokument, ki so ga kot sin' dikalne zahteve sprejeli na seji-V šestih točkah na prvem mestu zahtevajo uveljavitev naj nižjega osebnega dohodka kot izhodišča in elementa pri oblikovanju meru za vrednotenje, dela izvajalcev RADIO CELJE -NAŠIH 35 LET V središču pozornosti 23. ,» Delavska motnost 5 v družbenih dejavnostih. Prepričani so, da bi to morali uveljaviti že na začetku letošnjega junija. To bi pomenilo uveljavitev realne cene dela tudi v družbenih dejavnostih in ne samo trenutno izboljšanje položaja, marveč možnost dolgoročnega urejanja problematike osebnih dohodkov. Spremembo meril za vrednotenje povračil za izvajanje programov terjajo tudi v drugih elementih, zlasti pri sredstvih za skupno porabo, ki morajo omogočiti uveljavitev sindikalne liste. Delavci družbenih dejavnosti doslej praktično niso imeli možnosti uveljavljati pravic iz sindikalne liste. Sindikati so prepričani, da bi morali v družbenih dejavnostih zagotoviti vsaj minimalne možnosti za reševanje stanovanjskih vprašanj, pri materialnih stroških za izvajanje programov pa možnost spremljanja naraščanja cen. V sklepih seje predsedstva so tudi zapisali, da sindikati terjajo učinkovit mehanizem nadzora nad vsemi finančnimi tokovi v javnih financah. Delegatom v republiški skupščini predlagajo, da za nadzor ustanovijo posebno skupščinsko komisijo. Če ne bo odpravljeno intervencijsko omejevanje skupne porabe, za kar se zavzema sindikat, bodo iz-yajalcem, predlagal, naj prenehajo izvajati del programov. Pri zahtevah po sistemskih spremembah urejanja razvoja in družbenoekonomskega položaja družbenih dejavnosti so na seji zahtevali, da bi v ustavi opredelili kot nacionalne programe tiste Programe družbenih dejavnosti, ki so sestavina razvoja republike in je zanje treba zagotoviti trdno in trajno financiranje. Ti programi po njihovem prepričanju ne morejo biti predmet interesnega dogovarjanja. O obsegu sredstev za družbene dejavnosti je treba odločati hkrati in skupaj z družbenim planom za srednjeročno obdobje. V družbenih dejavnostih bi morali hkrati pripraviti spremembe, ki bodo zagotovile selekcijo njihovih programov na tisti del, ki 6a je mogoče uvrstiti med interes Posamezne stroke, dejavnosti ali območja, in tistega, ki spada v osebno porabo. Temu pa bi bilo Pptrebno prilagoditi sistem financiranja in način ter raven interesnega organiziranja. Delegatom republiške skupščine so tudi predlagali, naj naložijo ^vršnemu svetu, da do naslednjega zasedanja skupščine pripravi Podroben pregled nalog z roki in nosilci, da bi zagotovili izdelavo Predlogov sistemskih sprememb Se v tem letu. Odločni so tudi v zahtevi, da se Poveča obseg razpoložljivih sred-Fey za nacionalni program družbenih dejavnosti. Tega pa je treba noseči na račun prerazporeditve sredstev v okviru proračunske in neproračunske porabe, ne pa k dodatnim obremenjevanjem do- Igor Žitnik *>oaKa m bruto osebnih v?v’ kije že tako višji kot 'dem obdobju. čanje, elavoj družbenih . ysnmi V materialni čnPray so za vsako pod j.neločene razlike, j k '-'vev m njinovi prot u Pernembni. Zato tud J?"*« politika, ki b K°1J glasnim, torej , jem]v.ec Je za sindikat ec d0i „JiVo. cel°vito, sisten drulhi°Ču° ^sevanje benih dejavnosti. DVA ŠOLSKA ZAKONA SO V SKUPŠČINI SPREJELI, tREIJEGA NE Po dolgotrajnih in pogosto polemičnih razpravah so na minulem zasedanju republiške skupši-ne in republiške izobraževalne skupnosti kot četrtega zbora, uvrstili na dnevni red sprejem tako' imenovanega paketa šolskih zakonov - zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o usmerjenem izobraževanju, zakon o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja in zakon o pedagoški službi. Po pričakovnjih je bila razprava zelo obsežna, pogosto izključujoča in dolgotrajna, saj so na besedila predlaganih zakonov dobili precej več kot sto amandmajev. Sele pozno zvečer so vsi trije zbori republiške skupščine sprejeli medzborovsko usklajene amandmaje in na koncu tudi vse tri zakone. Skupščina republiške izo- braževalne skupnosti pa je sprejela le prva dva zakona, zakon o pedagoški službi pa je zavrnila. Zakon o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja je postavil republiško izobraževalno skupnost v položaj šolskega parlamenta, saj ni več hibridna zveza posebnih izobraževalnih skupnosti in drugih organov. Sistem dosedanje svobodne menjave dela se je izkazal kot neučinkovit, kontraproduktiven in - vsaj, kar zadeva osnovne šole - tudi zaviralen. Ob sprejemu zakona so se pojavljali številni pomisleki zaradi ukinjanja posebnih izobraževalnih skupnosti, ki so vendar zagotavljale pomemben vpliv stroke, vendar so bolj terjali nadaljevanje povezave in vpliva gospodarstva, niso pa nasprotovali prenosu pristojnosti na Pod točko »razno« je bila razprava zelo živahna, še posebej, ko so govorili o osebnih dohodkih, obračunavanju nadur in posameznih sporih z vodilnimi. Zbrali so se delavci vlakospremnega osebja Tozda za promet Postojna ŠE EN SINDIKAT NA ŽELEZNICI Delavci Tozda za promet Postojna Železniškega gospodarstva Ljubljana so imeli pretekli teden ustanovni zbor osnovne organizacije sindikata prometnih delavcev tozda, ali kot pravijo sami, delavci izvršilne službe'. Vzrok je preprost, so napisali člani iniciativnega odbora na vabilo za ustanovni zbor. Vse te prenove ponujajo nekaj novega in boljšega. Delavci pa rezultatov ne občutijo. Nezadovoljstvo je čedalje večje. Na zahtevo delavcev so zato imenovali iniciativni odbor za prenovo sindikalne organiziranosti in aktivnosti v tozdu. Odločili so se, da se organizirajo tako, da bodo lahko, po njihovem mnenju, laže posredovali specifične interese članov na raven ŽG Ljubljana. To bi bil nekakšen nov sindikat, le drugače naj bi bil organiziran. Poleg tega pa naj bi z novim programom in odločnejšimi zahtevami in stališči učinkoviteje uveljavljal zahteve in premagoval težave svojih članov. O ustanovitvi nove osnovne organizacije ni bilo pomislekov in dolgih razprav. To sta podala tudi sekretar Republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez Hubert Lovša in predstavnik ŽG, ki skrbi za sindikat, Franc Fortuna. Navzoči delavci izvršilne službe so bili vsi za' novo organiziranost. Do konca sestanka je pristopno izjavo podpisalo že 146 delavcev te službe. Dogovorili so se tudi, da v njihov sindikat lahko vstopijo tudi delavci iz drugih služb. Sprejeli so že temeljne smernice za delovanja: - zahteva po čimprejšnji izdelavi pravilnika o osebnem dohodku in pravilnika za njegovo izvajanje; - stalno spremljanje gospodarskih tokov, predvsem politike osebnih dohodkov v njihovem tozdu; - uresničevanje politike delitev po delu in rezultatih dela; - reševanje problemov, ki bi nastali ob morebitnih tehnoloških ali ekonomskih presežkih pri reorganizaciji; - zagotavljanje socialne varnosti najbolj ogroženih delavcev; - priprava osnov za oblikovanje »sindikalnega sklada«. Predsednik iniciativnega odbora, vlakovni odpravnik Fahir Gutič, je po sestanku še povedal, da bodo poleg članarine ustanovili poseben sindikalni sklad. Tako zbrana sredstva bodo namenjali za posebna dela in potrebe. Dejal je tudi, da razmišljajo o poklicnem sindikalnem delavcu, ki ne bi bil odvisen od vpliva vodstva. »V vsakem primeru jih podpiramo, saj prihaja pobuda od delavcev,« je po sestanku povedal sekretar ROS delavcev prometa in zvez Hubert Lovša. »Nimajo še popolnoma razčiščene vsebinske zasnove in oblike, zato bomo seveda pomagali, da bodo njihove zahteve dobile obliko, ki se bo lahko vsebinsko ujela z željami vlakospremnega osebja ŽG Ljubljana. S tem pa se bodo kot sestavni del vključili v sindikat železničarjev Slovenije.« Andrej Agnič republiško izobraževalno skupnost. Pri sprejemu zakona o pedagoški službi je bilo največ razhajanj glede izdvojitve pedagoškega nadzora od drugih nalog pedagoške službe, ki jih opravlja zavod za šolstvo. Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo se ni strinjal s predlogi, da bi naloge nadzora opravljala inšpekcija v njegovem okviru - torej v upravnem organu. Tako se tudi tokrat zakon zavrnili delegati republiške izobraževalne skupnosti. Tudi na predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o usmerjenem izobraževanju je bila vrsta amandmajev. Ta do sprejema novega zakona vnaša v šolski sistem števine novosti glede programskih zasnov, uvedbe mature, izbire kandidatov za vključitev v višje šolanje in glede možnosti osebnega dela v nekaterih vzgojno izobraževalnih programih. Več razpravljalcev, med njimi tudi predstavniki sindikata, je opozorilo, da en sam zakon o usmerjenem izobraževanju ne more urejat tako različnih vpra-. šanj kot so srednje šolstvo, visoko šolstvo in izobraževanje odraslih. Zato so zahtevali da je takoj treba začeti s pripravo novega zakona o usmerjenem izobraževanju zakona o univerzi ter zakona o izobraževanju odraslih. Predstavniki sindikata so v družbenopolitičnem zboru delegate seznanili tudi z zahtevami za sistemsko ureditev razmer na področju družbenih dejavnosti, o čemer bosta ostala dva zbora razpravljala na prihodnjih sejah. Republiška izobraževalna skupnost je sprejela tudi rebalans programov usmerjenea izobraževanja za letošnje leto. Če bi hoteli zagotoviti šolstvu 5 odstotni delež družbenega proizvoda, potem bi morali sedanjim šolskim sredstvom dodati še 65 odstotkov, kar pomeni za osnovne šole 43 odstotkov več in za usmerjeno izobraževanja 69 odstotkov več. Do točnih podatkov je težko priti, saj se metodologija izračunavanja družbenega proizvoda spreminja. Na seji republiške izobraževalne skupnosti so predstavili tudi vrsto novih radikalnih pogledov na urejanje sistema vzgoje in izobraževanja, ki jih vodstvo izobraževalne skupnosti prispeva v okviru ustavne razprave. Igor Žitnik NAŠLI SO SKUPNI JEZIK Stavke vlakospremnega osebja Tozda za promet postaje Ljubljana, napovedane za 26. junij, ne bo. Centralni delavski svet je v četrtek, 22. junija, sprejel ugotovitve in predloge odbora za reševanej spora in s tem v načelu sprejel nekatere zahteve stavkovnega odbora, ki so v njegovi pristojnosti. Skupni odbor, ki so ga ustanovili po neuspešnem pogovoru stavkovnega odbora in delavskega sveta, so sestavljali delegati stavkovnega odbora, strokovnih služb, republiškega odbora sindikata in delavskega sveta. Po maratonski seji, na kateri so člani stavkovnega odbora pokazali veliko uvidevnost in razumevanje za enotno ureditev nagrajevanja v Železniškem gospodarstvu Ljubljana. S sklepom delavskega sveta, da soglaša s predlogom sprememb, ki naj se upoštevajo v novem pravilniku, in z dodatkom, vlakovodjem, premika-čem, manipulantom in sprevodnikom za varnost v prometu; - da se za vsa dela in naloge uvede dodatek petih indeksnih točk za vsakih pet let delovne dobe. Stavkovni odbor obstaja še naprej, da bo spremljal uveljavljanje teh in tudi drugih zahtev, ki so jih postavili na odboru za reševanje spora. Povejmo še to, da vsi popravki osebnih dohodkov veljajo za vse delavce v ŽG Ljubljana. A. A. TEKMOVANJE VOZNIKOV VILIČARJEV Na prireditvi INTRA - LOGISTIKA, ki jo je pripravil Mariborski sejem, je bilo 17. junija jugoslovansko delovno tekmovanje voznikov viličarjev. Tekmovalci iz vse države so pokazali svoje veščine pri uporabi najbolj pogostega delovnega stroja, viličarja, ki pripomore k racionalizaciji pretoka blaga in osvo- . baja človeka težkega fizičnega dela. Med 68 tekmovalci je zmagal Miro Križe - Saturnus Ljubljana, drugi je bil Jože Sebič in tretji Mirko Pfeifer - oba Skladiščno transportni center Celje. Moštveno je zmagal Skladiščno transportni center Celje, pred Radensko iz Radencev in Blagovno transportnim centrom iz Ljubljane. A. G. Moštvo Skladiščno transportnega centra Celje, ki je osvojilo 1. mesto. e INTERVJU Ljubljana, 23. junija 1989 OdBIFSlS 8H0tlMISl 6 Gost v uredništvu: Vinko Hafner NE BARANTAJTE Z BESEDAMI O NEGATIVNI KADROVSKI SELEKCIJI Naš gost v uredništvu je bil tokrat nekdanji predsednik slovenskih sindikatov Vinko Hafner. Njegova razmišljanja o današnjem dogajanju v družbi in še posebej o prenovi sindikatov, ki imajo bržkone nekaj značilnosti stare prakse in poskusov umestitve sindikata kot delavske organizacije v sodobne družbene in politične tokove - kaže poudariti, da je Vinko Hafner član CK ZKJ - so lahko koristen pripomoček tudi današnjim sindikalnim delavcem. Z Vinkom Hafnerjem so se pogovarjali glavni urednik Delavske enotnosti Franček Kavčič in novinarja Ciril Brajer in Ivo Kuljaj. Delavska enotnost: - Že pred vojno ste se kot mlad delavec vključili v sindikat. Po vojni ste opravljali mnoge odgovorne družbene dolžnosti in sodelovali s sindikati. V letih od 1978 do 1982 ste bili tudi predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Pred nedavnim ste se udeležili pogovora nekdanjih vodilnih sindikalnih funkcionarjev v republiškem svetu Zveze sindikatov, kjer ste razpravljali o prenovi sindikatov. Temu je v bistvu namenjen tudi naš pogovor. Začnimo z okvirnim vprašanjem o tem, kako gledate na današnjo družbeno vlogo sindikata v primerjavi z obdobjem, ko ste še delali v njem? Hafner: »V teh osmih, desetih letih se je pri nas precej spremenilo, nekaj na bolje, še več pa na slabše. Očitno je, da sta dolgi gospodarska in družbena kriza do skrajnosti zaostrila zahtevo po koreniti prenovi vseh ustanov političnega sistema, torej tudi sindikata. Gre za to, kako bi se bolj kot do zdaj potrjeval kot politična organizacija delavskega razreda v boju za njegov družbeni in gmotni napredek, za njegovo resnično osvoboditev. Mislim, da so izhodišča, o katerih smo razpravljali na omenjenem pogovoru, dobra podlaga za takšno prenovo. Za njeno dejansko uresničenje pa bo zagotovo potrebnega še veliko časa in truda.« Delavska enotnost: - Mnenje o prenovi Zveze sindikatov, vsebinski in organizacijski, so še vedno različna. Vso prenovo vodi njen vrh, torej sveti Zveze sindikatov. Vse več je zahtev, naj se sindikati najprej organizirajo po proizvodnem načelu in potem sami ustanovijo zvezo po svoji meri. Lahko ste slišali celo mnenje, da bi bilo radikalno dejanje razpustitev sedanje Zveze sindikatov in nastanek nove. Hafner: »To zagotovo ne bi bilo pametno, ker bi napravilo vtis, kot da je bilo v sindikatih do zdaj vse zanič in da je treba opustiti tudi tiste oblike in načine delovanja, ki so se izkazali za dobre. Res pa je, da so imeli do zdaj organi oziroma sveti zveze sindikatov, od občinskih do republiških in zveznega, pretirano velik vpliv na vse sindikalno delovanje, podcenjena pa je bila vloga sindikatov dejavnosti. S tem je bila zmanjšana tudi vloga osnovnih organizacij in članstva sindikata. V prihodnje bi torej morali okrepiti sindikate dejavnosti in zmanjšati vlogo zveze sindikatov oziroma njenih organov, vendar v nekem razumnem razmerju.« Delavska enotnost: - Pri tem je bistveno vprašanje, kam naj se v razmerah razvitega tržnega gospodarstva in podjetništva usmeri sindikat, da bi bil res učinkovita organizacija članstva, ne pa sindikalnih vodstev ali privesek drugih političnih institucij, državnih ali poslovodnih organov. To gotovo zahteva izrazitejšo usmeritev sindikata k njegovi klasični vlogi, torej predvsem v varovanje gmotnega položaja in zagotavljanja socialne varnosti delavcev. • Hafner: »Ni dvoma o tem, da bo moral sindikat v novih razmerah še učinkoviteje uveljavljati svojo socialno-varstveno vlogo. Pri tem pa bo sindikat v kakršnih koli razmerah najbolje obravnaval delavca s krepitvijo njegovega samoupravnega položaja, torej z uveljav- ljanjem delavca kot resničnega gospodarja s pogoji in rezultati njegovega dela, posebno pa s presežno vrednostjo. Pri tem bo sindikat tudi v prihodnje vedno raz- ■ dvojen med samoupravnim in mezdnim položajem delavca, med socialnimi pritiski delavcev ter odločanjem samoupravnih in poslovodnih organov o delitvi' ustvarjenega dohodka na porabo in akumulacijo, med delitvijo po delu in pritiski na uravnilovko. Tudi v prihodnje bo torej kakršenkoli sindikat kot razredna politična organizacija delavskega razreda lahko napreden in učinkovit- samo, če se bo dosledno zavzemal za krepitev socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov. Samo tako bo v naših razmerah lahko uspešno opravljal tudi svojo socialnovarstveno vlogo. V nasprotnem primeru se bodo nenehno pojavljale pobude za ustanavljanje nekakšnih drugačnih sindikatov, seveda tudi z drugačnimi političnimi cilji.« Delavska enotnost: - V razpravi o prenovi sindikata se pojavlja tudi zahteva po njegovi čimvečji samostojnosti. V zvezi s tem gre za vprašanje razmerja med sindikatom in zvezo komunistov. Do zdaj je bil sindikat vse preveč v položaju nekakšne transmisije zveze komunistov, saj je tudi formalno sprejemal njen program in druge pomembne politične listine kot podlago svoje idejne usmerjenosti. Ali bo to mogoče in potrebno tudi v prihodnje, zlasti v razvitem političnem pluralizmu, strankarskem ali nestrankarskem? Hafner: »S prenovo Zveze komunistov in sindikata bo zagotovo prišlo do določenih sprememb tudi v njunih medsebojnih razmerjih. Samostojen sindikat ne more biti podaljšana roka nikogar, torej tudi zveze komunistov ne. Pri tem pa bo vedno treba upoštevati, da sta oba, zveza komunistov in sindikat, ne glede na njuni različni družbeni vlogi, organiziranosti in načinu delovanja vendarle politični organizaciji istega delavskega razreda in delujeta z istim poglavitnim ciljem - oblast dela, osvoboditev delavskega razreda. Obe imata tudi isto socialno osnovo, torej najširše pojmovan sodobni delavski razred. Zato bosta njuna idejna usmerjenost in družbeno delo vedno nekoliko povezani. Čeprav sindikatu ni treba formalno sprejemati programa zveze komunistov, bo ta kot najnaprednejši politični dokument lahko tudi vnaprej podlaga idejni usmeritvi sindikatov. Sicer pa veste, da se v povezanosti s prenovo zveze ko- munistov napoveduje tudi prenova njenega programa.« Delavska enotnost: - Toda, ali ne pomeni takšno vaše razmišljanje nadaljevanje dosedanje transmisijske vloge sindikata, ki bi tudi vnaprej zmanjševala njegovo samostojnost. To bi bilo še posebej vprašljivo, če bi se v okviru zveze sindikatov ali tudi zunaj nje pojavili novi, neodvisni sindikati z drugačno politično usmerjenostjo. Hafner: »Mislim, da idejne in akcijske povezanosti zveze komunistov in sindikata ne gre poenostavljeno enačiti s transmisij sko vlogo sindikata. Tudi v razvitem kapitalističnem svetu ni nobenega sindikata, ki ne bi bil tako ali drugače povezan z neko politično stranko oziroma gibanjem in ki ne bi podpiral njegovega programa. In narobe. To bi se zagotovo dogajalo tudi pri nas, če bi uveljavili večstrankarski politični pluralizem z vsemi njegovimi razdiralnimi posledicami za enotnost in učinkovitost delavskega sindikalnega gibanja. Glede transmisijske vloge pa bi dodal še tole: komunisti smo že pred vojno v povsem drugačnih družbenih razmerah imeli svoje delovanje v sindikatih kot poglavitno možnost za svoje vplivanje na delavsko gibanje in svojo zakoreninjenost med delavstvom. To v bistvu velja tudi za današnje in jutrišnje družbene razmere. Brez aktivnega delovanja komunistov v sindikatu bi zveza komu- nistov izgubila svojo poglavitno socialno osnovo, sindikat pa nujno politično oporo. Zato me toliko ne moti ugotovitev, da je doz-daj deloval sindikat kot transmisija zveze komunistov. Slabo je bilo predvsem to, da ta podaljšana roka ni delovala dovolj učinkovito tudi v nasprotni smeri, torej v prinašanju socialnega in politič- i nega vrenja med sindikalno organiziranimi delavci nazaj v zvezo komunistov, v njene osnovne organizacije in organe.« Delavska enotnost: Mnoga razmišljanja se ne ustavljajo pri tem, da sindikat ne sme biti transmisija zveze komunistov, temveč bi moral biti njena opozicija. Ne glede na to, ali se drugi z vami strinjajo ali ne, vam priznavajo, da ste komunist z vsem srcem. Ali bi lahko opravljali delo v sindikatu, ki bi bil opozicija zvezi komunistov in z njo povezanimi političnimi institucijami. Hafner: Kot veste, sem upokojenec in samo še kolektivni član sindikata. Zato takšna dilema zame ne pride v poštev. Ker pa ste me že vprašali, vam odgovaijam takole: če bi se sindikat kot celota, torej ne samo kak njegov del, res uveljavljal kot politična opozicija zvezi komunistov, potem bi mi bilo jasno, da je z enim ali drugim ali pa kar z vso družbo nekaj hudo narobe. Kaj takega bi si lahko zamišljal le v primeru, če bi se zveza komunistov naprej uveljavljala kot partija na oblasti in se odrekla boju za prave današnje in zgodovinske interese delavskega razreda in s tem tudi svojemu programu. Tedaj ne bi bilo nič I čudnega, če bi se tudi sindikat I pojavljal kot njena politična opozicija. Če pa prenovljena zveza komunistov učinkovito deluje , kot prava, torej~ne vnaprej dana | politična avantgarda delavskega : razreda v boju za resnično osvoboditev dela in človeka, potem sicer lahko prihaja med njo in sindikatom oziroma med njunimi organi do nesoglasij celo o številnih praktičnih gospodarskih in političnih vprašanjih. Če pa bi prišlo med njima do globokega neso- 1 glaSja o temeljih socialistične samoupravne družbene ureditve, potem zagotovo ne bi mogel sodelovati v takem opozicijskem sindikatu.« Delavska enotnost: - Ob podelitvi zlatega znaka sindikata leta 1980 ste v svojem govoru razložili pobudo za popis članstva sindikata oziroma za drugačno, ne avtomatično včlanjevanje delavcev v sindikat. Pobuda ni bila blagohotno sprejeta, čeprav smo kmalu za tem vsi začeli razmišljati tako. Ali je to tudi danes aktualno? Hafner: »Res sem se tedaj zavzemal za popis vsega članstva oziroma za posamično osebno izjavljanje delavcev o članstvu v sindikatu. K takšni zamisli sta me spodbudili dve sociološki raziskavi, ki sta pokazali, da je bilo tedaj formalno vključenih v sindikat prek 95 odstotkov zaposlenih-Čeprav je včlanjevanje potekalo zelo različno, se je vendarle večina včlanila nekako avtomatično že ob sami zaposlitvi, prejela sindikalno izkaznico in pristala na odtegovanje članarine od osebnega dohodka. Tako so potem mnogi pozabili ali se vsaj niso zaveda; li, da so člani sindikata z vsem* pravicami in dolžnostmi, ki iz tega izhajajo. Zato naj bi bil takšen popis članstva oziroma ponovno osebno izjavljanje o včlanjenosti jasno pokazal prostovoljnost in pravo številčnost sindikalnega članstva. Zamisel potem ni bila uresničena predvsem zato, ker bi to zahtevalo zelo veliko dela vseh sindikalnih aktivistov, ki so bih zelo zaposleni z drugimi P°" membnimi nalogami. Poleg tega Tudi v prihodnje bo sindikat razdvojen med Kot veste, sem upokojenec in samo še kolektiv- Obračun z naraščajočimi nacionalističnimi m samoupravnim in mezdnim položajem delavca. ni član sindikata. tehnokratskimi težnjami je pomenil odložitev prezgodnje zime. Ljubljana, 23. junija 1989 |HHdVSl(cl @lt0t810$t 7 Pa tedaj očitno vsi skupaj še ni-?m° prav doumeli koristnosti taka akcije. Če bi to prišlo v poštev pk danes, pa bi morali presoditi skupaj z napovedano prenovo S1ndikata.« Delavska enotnost:-Kako gledate na Zvezo sindikatov Jugo-s*avije. Delavci pravijo tej družbi .sramota1 in menijo, da Zan)o ne dajo več denarja. Kaj se bo potem dogajalo s to Zvezo, če pristanemo na proizvodno načelo organiziranja, to-rej od spodaj voljeno zvezo...? Hafner: Če s tem računate celo n.a možnost, da bi se slovenski Sindikati ločili od jugoslovanskih, Potem mislim, da je treba odloč-n? nasprotovati takšnim naklepa-nlem. Tudi sam sem bil nekoč in Sern še danes dovolj kritičen do iiokaterih dogajanj v jugoslovanskih sindikatih in v njihovem y°dstvu. Vendar nisem nikoli pri-i>ei do podobnega sklepa. Mislim namreč, da je slovenski delavski razred integralni del jugoslovan-skega delavskega razreda in da so Potemtakem tudi slovenski sindikati integralni del jugoslovanskih. Zato bi kakršnakoli prenova ah reorganizacija sindikatov mo-rala prispevati k njihovi večji povezanosti, ne pa k njihovemu nadaljnjemu razdvajanju. Sindikat ^ namreč poleg zveze komuni-st°v zagotovo najpomembnejši Politični dejavnik povezovanja Zelo razčlenjene jugoslovanske državne skupnosti.« j-olavska enotnost:-V zvezi s tem 1 vas spomnili, da ste na tistem P°?ovoru nasprotovali mnenju ;ečine udeležencev, da bi morali zveznih sindikalnih organih ” ysem odločati s konsenzom, to-s pravico veta vsake republike oziroma pokrajinske organistk Menili ste, da bi to prišlo *_ poštev le v izjemnih primerih, sicer pa bi morali odločati z normalno dvotretjinsko večino yseh članov organov, ki so že tali federalno sestavljeni. Tako bi ® Po vašem mnenju izognili * mj*Zn()sti, da en sam, ki je proti, «ko prepreči sprejetje povsem ^metnega in nujnega sklepa. sicer drži, toda kako naj bi Prenočil sprejetje neumnega caioga, če pametni nima pra-v*ce veta? Hafner: »Mislim, da ste prav 0r °žih moje stališče. Sindikat ni ^gan oblasti, kakršen jee na pri-2ver zbor republik in pokrajin zvezn e skupščine, v katerem se Seg avnem odloča na podlagi kon-tj, Za' Sindikat je razredna poli-pr a organizacija, v kateri je sicer ra v tako nujno vsestransko spo-darl mevanje; odločati pa je ven-Več 6 treba v glavnem s potrebno z0Jn?Tin lo izjemoma s konsen-bi ' ^ a vaše vprašanje, kako naj konmetnibrez Pravice veta lah-skle epreČili sPrejem neumnega ho P,a’pa bom zelo poenostavlje-ogovoril takole: če je posa-res pametnejši od vseh Volj potem mora biti tudi do- svQi„Pameten' da o pravilnosti drij,,.fa^tališča prepriča večino tudiV’ pr‘tem ne uspe, mora iti6r am temeljito razmisliti o pri-Deu,05,11 mojega stališča, bik 1ISka en°tnost:»Jože Globač-bi nJ®v Pogovoru predlagal, naj ki p Ognili iz predalov stvari, Predsednikovanjem oi0č|,na Kropuška doživele ide-stVarph°^S0d!>0, Kako ste o teh ko .i . razmišljali takrat in ka- Hafn ate ”anje danes? 'brate 738 prav razumem, v takn ™lsllh Politična dogajanja ebh n0{eriovanih sedemdesetih ^avčir-.avlZana 2 odstopi Staneta deta KrL*eta Kropuška, Pol-^nie Zeta-m drugih- Moje da-drugačnn 6?Je 0 tem ni bistveno {bore bm °d takratnega. Tudi ne ker Sem Povsem nepristransko, bec tistih1!,pač aktivni udeleže-dogajanj. Vendar mi- slim, da bi jih bilo pametno ponovno preveriti, vendar zares objektivno oziroma pošteno. Mnogi jih namreč zdaj zelo enostransko in poenostavljeno istovetijo z zatonom nekakšne slovenske in jugoslovanske pomladi. Če bi se hoteli zares vživeti v takratne družbene razmere, bi morali ugotoviti, da v sedemdesetih letih nismo doživljali pomladi in zato tudi ne njenega zatona, temveč je bila to že jesen našega, sicer zelo uspešnega povojnega družbenega razvoja. Zato takratni obračun z naraščajočimi nacionalističnimi in tehnokratskimi težnjami ni pomenil zatona pomladi, temveč prej odložitev prezgodnje zime, torej družbene in gospodarske krize, ki nas je potem dohitela v osemdesetih letih. Delavska enotnost: V pogovoru ste se pošalili, da spadate med tako imenovane »stare zdrave sile«, za katere se trdi, da so družbo zavozile v krizo in kako naj bi jo zdaj izvlekle iz nje. Ne glede na to, ali je bila to zgolj šala ali tudi malce ironična samokritika, izhaja iz nje tole zanimivo vprašanje: ali po vašem mnenju obstoječa kadrovska sestava v republiškem svetu zveze sindikatov lahko izpelje sindikalno prenovo, če očitno čuti potrebo, da se o teh stvareh pogovarja z vami, starimi sindikalnimi kadri, ne pa, denimo, z najpomembnejšimi akterji že nastalih ali novonastajajočih zarodkov neodvisnih sindikatov. Hafner: »O zarodkih novih neodvisnih sindikatov premalo vem, da bi mogel presojati o tem, s kom bi se republiško sindikalno vodstvo sploh lahko pogovarjalo. Morda mu boste vi, novinarji Delavske enotnosti pomagali pri njihovi identifikaciji. Za sedanjo sestavo republiškega sveta pa menim, da je že danes precej pomlajena in sposobna uresničiti prenovo sindikata, vendar le ob vsestranskem razumevanju članstva in zadostni podpori drugih družbenih dejavnikov. Pri tem mu lahko takile pogovori s starimi sindikalnimi kadri vsaj nekaj koristijo, nikakor pa ne škodujejo.« Delavska enotnost: Ko ugotavljamo slabosti zdajšnjih sindikatov, se nujno srečamo s kadrovsko politiko. Zdaj sicer sam sindikalni vrh ugotavlja nujnost neodvisne kadrovske politike in demokratičnih volitev na vseh ravneh sindikalne organiziranosti. Zavzema se za pozitivno kadrovsko selekcijo in s tem priznava, da je bila potemtakem do zdaj res negativna. Kaj bi rekli na to, da ste skozi takšno selekcijo tudi vi postali predsednik slovenskih sindikatov? Hafner: »Vprašanje je vse prej kot vljudno, zato bo temu primeren tudi moj odgovor. V naši dosedanji kadrovski politiki v družbi in v sindikatih je bilo zagotovo storjenih precej napak. Vendar zaradi tega ni mogoče trditi, da je bila v večini ali celo v celoti negativna. Kolikor se spomnim, se je po vojni zvrstilo 13 predsednikov slovenskih sindikatov. To so bili: Vencelj Perko, Matevž Hace, Tone Dolinšek, Janko Rudolf, Stane Kavčič, Franc Popit, Ivo Janžekovič, Tone Kropušek, Janez Baro-borič, Vinko Hafner, Marjan Orožen in Miha Ravnik. Ali se vam ne zdi, da bi jim naredili krivico, če bi večino od teh ali kar vse skupaj označili za produkt negativne kadrovske selekcije. Zato menda ne pričakujete od mene, da se bom celo sam označil za nekaj takega. No, ko ste že omenili negativno kadrovsko selekcijo v sindikatih, pa bi tudi jaz vas povprašal, kakšne vrste selekcija je potekala pri kadrovanju novinarjev Delavske enotnosti kot glasila slovenskih sindikatov? Odgovor na to lahko prihranite zase. Miha Ravnik na sklepni razpravi o prenovi sindikata v Šiški DEKLICA ŽE, NE PA ZA VSE »Ce sem odkrit, bi zdajle reje prisluhnil vašim razmišljanjem, kot pa odgovarjal na vaša vprašanja,« je v sklepni razpravi o prenovi sindikata v ljubljanski občini Šiška začel svoj »nastop« pred predsedniki osnovnih organizacij in konferenc ter člani OS ZSS čelni mož republiškega sveta Miha Ravnik, nato pa družno z njimi skoraj štiri ure »reševal« dileme iz minulih javnih razprav in »uganke«, ki so se polnoštevilnemu avditoriju v jedilnici Litostrojeve proizvodnje transportnih sredstev pri tem rojevale kar sproti. Že ničkolikokrat je ponovil, da sindikat v bodoče naj ne bi postal to, kar je že bil - deklica za vse potrebneže (op. a.), temveč delavska pest, ki bi delala red predvsem tam, kjer ga njihovo članstvo ta hip najbolj potrebuje: pri zagotavljanju delovnih razmer,, pri uveljavljanju (pozabljenega?) samoupravljanja, pri delitvi dohodka in sredstev za osebne dohodke, pri zagotavljanju socialne in zaščitniške funkcije..., nenazadnje pa tudi pri tistih »klasičnih variantah,« ki se raztezajo od kislih kumaric za ozimnico do slanega morja poleti. Kot tak bo, skratka, branil delavčeve interese pred poslo-vodečimi podjetniki vseh vrst, po drugi strani pa bo težko snel klobuk z glave pred »nekaterimi« družbenopolitičnimi organizacijami, kamor se je moral čestokrat doslej kleče plazit k »obhajilu« te ali one barve. »Članstvo v naših vrstah je pisane palete - od rdečih do zelenih - zato bomo v nov statut zapisali, da se ne gremo organizacije na nekih ideoloških temeljih, temveč na interesnih osnovah,« je Ravnik odgovoril na več vprašanj, ki se jih je dalo strniti pod skupni imenovalec: ali bo sindikat delavska ali politična organizacija. »Ker pa nočemo ostati zgolj zaščitniki delavcev, temveč tudi kreativen partner pri konstituiranju in sprejemanju odločitev, bomo - hočeš nočeš - tudi politična organizacija.« S tem odgovorom je Ravnik hkrati razreševal še drugo dilemo: ah bo nov sindikat pozicija ali opozicija. Ni bil za »čisto« opozicijo, ker bi tako ostali samo sopotniki vseh družbenih sprememb (»samo štrajkali bomo!«), na neizbežen vpliv na kreativnost bi pa povsem pozabili. To pa, po njegovem, ne gre. Za besedo stavka, ki j o je sprva omenil tako mimogrede, ga je med posvetovanjem prijelo še nekaj šišenskih sindikalnih aktivistov, vsi po vrsti pa bi radi slišali njegovo mnenje o tem, proti komu in zakaj v tej »samoupravni družbi« pravzprav stavkajo, še zlasti v zadnjem času. Ravnik je najprej odgovoril, da se stavka v Sloveniji »dogajajo« že od leta 1958. naprej in da torej niso nikakršna novost; da pa se zdi, da jih je dandanašnji več po njegovem samo zato, ker se o njih pač več piše in govori. Navedel je podatek, da jih je kljub današnjemu (torek, 20. t.m.) stavki v TVT v Mariboru letos pri nas še vedno manj kot v enakem obdobju lani. »In proti komu stavkajo, sprašujete. če bi bil delavec res gospodar, potem bi lahko rekli, da proti samemu sebi. Ker pa to očitno ni, seje očitno uprl tistemu, ki mu je kratil samoupravne pravice,« je odvrnil Ravnik in priznal, da je delavskega samoupravljanja iz dneva v dan vse manj. »Stavkajo pa tudi proti razmeram, v kakršnih smo se znašli, in najbrž še bodo, če bo država - na primer - določala plače...« Zavrnil je očitke, da je bila večina stavk organiziranih »po divje«. Nasprotno, v glavnem so vsi spoštovali stavkovna pravila. Ta pa v vseh podrobnostih vsem »profilom« najbrž res ne ustrezajo, zato so že zdavnaj naložili republiškim odborom dejavnosti, naj jih napišejo na kožo njihovemu članstvu. Eni so to že storili, drugi... Naslednji spraševalec gotovo sodi v sindikalno dejavnost teh »drugih«, saj med svojim nastopom ni našel niti kančka pohvale za tiste »republikance«, ki naj bi branili njihove interese. »Pa smo si rekli: oddvojimo jim manj od članarine, pa se bodo ustrašili za svoj ljubi kruhek in začeli bolje delati. Po letu ali dveh bomo to gotovo opazili. In če bodo res ,naši‘, potem ne bo več zapletov okoli članarine; tudi po dva odstotka od plač jim bomo pri- pravljeni nakazovat.« Zraven je še povedal, da so bili pred leti na delavskih športnih igrah najboljši med šišenskimi vrstniki, zdaj pa nimajo niti za drese, tako prazna je njihova blagajna. Ravnik je odvrnil, da v sindikatih niso držali križem rok, da pa povsod res ni učinkov, ki bi to že navzven potrjevali. »Kar se pa članarine tiče, pa še tole: nikjer na svetu ni združbe, v kateri bi si njen član sam določal članarino. Pri nas pa - v nekaterih okoljih - vsak samo čaka, kaj bo od članarine dobil nazaj,« je dejal in odgovor ilustriral tudi s podatkom, da povsod okoli nas - od Skandinavije do Italije - delavci plačujejo tudi po cel odstotek od svojih plač za članarino in da je ta namenjena izključno - sindikalni dejavnosti. Beseda je nanesla tudi na članske izkaznice, o katerih je bilo veliko pom-pa, še vedno pa ni o njih ne duha ne sluha. Ravnik je odgovoril, da bi tiskanje novih izkaznic samo ljubljanske sindikalne organizacije stalo več kot 17 milijard starih dinarjev. Ker pa se številka vseslovenskega članstva vrti okoli 870.000, bi samo za tisk porabili grmado denarja. Tega pa da si v zdajšnjih razmerah ne smemo niti ne moremo privoščiti. Ob tem je odgovoril še na vrsto »članskih« vprašanj, med katerimi se je najbolj diplomatsko odrezal pri onem, ali je direktor lahko član sindikata ali ne. »Prepustimo mu odločitev,« je dejal, »naj se sam odloči ali bo ali ne bo; je pa vprašanje, če bo hotel biti, ker bo v novih gospodarskih razmerah z nami sedel na drugi strani pogajalske mize.« Vsekakor je to še odprto vprašanje, kakor - mimogrede - tudi to: kaj, če se v svoj sindikat organizirajo tudi ministri iz izvršnega sveta. prostovoljen, na osnovi interesa, zato lahko postane član vsak, razen - seveda - lastnik kapitala.« In kdo naj bi vodil sindikalne organizacije? Ravnik je odgovoril, da po novem tudi profesionalni aktivisti, če se bo članstvo v posameznih okoljih tako odločilo, mirne vesti pa tudi člani zvez vseh barv in odtenkov, če bodo le uživali zaupanje svojih delovnih tovarišev. Damjan Križnik Emo Celje: po stotih dneh upanja KAKO NAREDITI LONEC IN KAJ DATI VANJ Sto dni že traja sanacija celjskega Ema. Sanatorska skupina z Marjanom Drevom na čelu prihaja s tržno zanimivimi programi, kooperacijo in izvozom znanja. Izgube so prepolovili, obveznosti sproti poravnavajo. Zdaj se že nekoliko manj boje popolnega bankrota. Inženir Maijan Drev, ki je eden redkih vstopal v Emo brez zvenečih obljub, delavcem in javnosti počasi razgrinja dejanske razmere nekdanjega celjskega velikana. Še vedno vztraja pri načelu, da delavcev ne bodo odpuščali in pri drugi zahtevi, naj vsak dela to, kar zna in kolikor zmore. Ta zahteva je v dobrih treh mesecih, kolikor je v Emo novo vodstvo, oklestila že vodstvo samo! Pomočniki so drug za drugim Emu obračali hrbet, ostali so le tisti, ki jim v resnici ni vseeno, kaj bo z usodo te velike tovarne in nekaj tisoč delavci. Poleg vsakodnevnih likvidnostnih težav in velike prezadolženosti je novo vodstvo v teh nekaj pičlih dneh uspelo streti najtrši oreh - prepoloviti izgube. Kot zdaj kažejo računi, naj bi letos Emo posloval brez izgub. To je pravzaprav najneveijetnejša vest, ki jo je bilo v Emo slišati. Novo vodstvo se je moralo v teh dneh spopadati z vsakodnevnimi težavami proizvodnje in likvidnosti, da bi delavcem na plačilni dan priskrbeli vsaj plače. V teh pičlih treh mesecih je vodstvi uspelo vzdramiti tudi tisti del strokov no usposobljenih delavcev, ki so do slej živeli v prepričanju, da je mogoči rešiti tovarno brez njihovega napreza nja, da si- nihče v Sloveniji in v Celji ne bo upal potegniti črto pod Emom Gre za okorelo miselnost, da bo nekdc od zunaj prišel z rešitvami in predvsem z denarjem, tako kot je bilo doslej. Prav to pa je Emo spravilo skoraj do bankrota. Urejeno finančno poslovanje in odložitev najtrših kratkoročnih posojil je Emu povrnilo zaupanje bančnikov. Ti so imeli sicer svoj recept za reševanje problemov v Emo, vendar kaže, da so prisluhnili novemu vodstvu, ki skuša ohraniti delovno organizacijo takšno, dokler ne bo konkretnejših rešitev, ki jih obljublja zakon o podjetjih. Prav podjetništvo daje največ upanja. S sovlaganjem tujega kapitala, prvi primer z Italijani, naj bi hitreje oživljali tisti del proizvodnje v Emo, ki je tržno zanimiv ali tiste programe, za katere zdaj niso imeli denaija. Nova ekipa je s strokovnjaki, ki so kljub majhnim plačam še ostali v Emo, pripravila več sanacijskih programov. Vendar omenimo le dva: kratkoročnega in dolgoročnega. O prvem je že tekla beseda glede finančne konsolidacije, drugega pa tudi zato, ker ohranja najbolj sporno proizvodnjo v Emo, izdelovanje. Ta je tovarni doslej povzročala največ izgub. Vendar je razlika v tem, da ne gre za proizvodnjo za vsako ceno in za vsako posodo. Ne, gre za nove vrste posode, ki so tržno zanimive tudi v tujini. Ob tem še mimogrede zanimiva vest, da strokovnjaki iz Ema in slovenskega gospodarstva pripravljajo gradnjo tovarne posode v Sovjetski zvezi. Gre torej za otiplji-vejši primer prodaje znanja. Izredno veliko truda so v Emo porabili zaradi mlačnosti in neinventivnosti tistega dela delavcev, ki še vedno živijo v prepričanju, da jim je bil plašč preddelavca ali vodje krojen po meri in za vse čase. Gre za počasno reorganizacijo in zaviranje prizadevanj, da bi pravi strokovnjak prišel na pravo mesto. Strokovnjakov, kot ugotavljajo, v Emo ne primanjkuje, dasiravno potrebujejo precej visoko usposobljenih izvedencev, ki bi hoteli v teh kriznih časih prevzeti del bremen in pomagali vodstvu in prizadevnim delavcem rešiti tovarno najhujšega. To, najhujše, še vedno ni mimo. Zdaj je vsaj toliko bolje in lažje, da tudi v Emo s popravki skušajo loviti inflacijo. Plačilne kuverte se za spoznanje že debelijo, Janez Sever KAKO GOSPODARIMO Ljubljana, 23. junija 1989 Delavska enotnost 8 Krog zapletov z zaščitno ceno pšenice se zapira IGRE S KRUHOM Val protestov, ki je zajel prak- • tično vsa kmetijska območja v državi, potem ko je zvezni izvršni svet objavil zaščitno ceno letošnjega pridelka pšenice, je čedalje močnejši. Nezadovoljni so vsi: kmetje in kmetijski kombinati. Z utemeljitvijo, da je 3000 dinarjev za kilogram pšenice kar pravšnja zaščitna cena, saj je vendar potrebno upoštevati tudi dejstvo, da standard Jugoslovanov še naprej pada, je vlada Anteja Markoviča pojedla nedolgo od tega dano besedo. V imenu trga in tržnih zakonitosti, očitno spet samo za nekatere, in neenakih možnosti za gospodarjenje, kar se kaže tudi v zavestnem določanju prenizkih zaščitnih cen kmetijskih pridelkov, naj bi torej pridelovalci hrane še naprej vlekli najkrajši konec. Nič čudnega, če je zato vsem v kmetijstvu naposled prekipelo in če je potrpežljivosti tistih, ki so vsa povojna leta poslušali obljube in teoretične perspektive novih, boljših časov za pridelovalce hrane, naposled nepreklicno konec. To so Markovičevi vladi zelo jasno povedali vojvodinski kmetje na protestnem shodu v Novem Sadu, dokazujejo ji strokovne ustanove in kmetijske organizacije s svojimi računi proizvodnih stroškov v pridelavi pšenice in navsezadnje ji to potrjujejo tudi ogorčena pisanja posameznikov pa do področnih ministrov v imenu in v interesu kmetijstva v posameznih okoljih (tudi slovenskega predsednika komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Milana Kneževiča). Četudi se zvezna vlada lahko izgovarja, da zaščitna cena vendar ni dejanska odkupna cena (kar so pred njo zelo pogosto na podobne očitke prenizko določenih zaščit- nih cen kmetijskih pridelkov silno rade opozarjale in se zgovarja-le tudi prejšnje vladne zasedbe), pa seveda moti že v samem bistvu podcenjeno delo kmetovalcev. Zakaj? Odkupna cena se bo resda (naj bi se) oblikovala glede na tržne razmere, kjer neusmiljeno veljajo zakoni ponudbe in povpraševanja. Pri tem pa nam mora biti vsem tudi zelo jasno, kdo narekuje te tržne pogoje. Že dolga leta jih, pa če to sedanja vlada hoče priznati ali ne, krojijo tam, kjer so največje obdelovalne površine in kjer pridelajo največ žita v državi. Prav zaradi tega moti sprenevedanje, češ, saj zaščitna cena vendar ni tako pomembna, kot bi zdaj nekateri (teh pa je, po odmevih po vsej državi čedalje več) radi prikazali. Zaščitna cena pšenice je namreč podlaga za določanje odkupnih pogojev. In ker je kmetijstvo, ki nima ne zasebno in ne družbeno dovolj denarja, nimajo pa ga dovolj za plačilo pridelka niti mlini, pekovske in druge predelovalne organizacije, pa navsezadnje tudi blagovne rezerve ne, so vsi prisiljeni najemati posojila v bankah. Tu pa je prvi krog sklenjen, saj banke odobravajo posojila na podlagi zaščitnih cen, torej tudi pšenice. Zelo resno se zato postavlja vprašanje, koliko pšenice od pričakovanih 5,3 do 5,5 milijona ton zrnja z 1,45 milijona hektarov jugoslovanskih njiv, na katerih zdaj dozoreva krušno žito, bodo sploh pospravili v silose mlinov in drugih predelovalnih organizacij? Pridelovalci, ki so se lani »opekli« z dobro oddajo pšenice (ob 6,2 milijona ton težkem pridelku je bil namreč dosežen tudi rekorden odkup, zato je bilo dovolj pšenice za vso domačo porabo okrog 3,5 milijona ton, pa tudi za izvoz) in dobili zanjo precej manj kot je sorazmerno odkupnim cenam nesorazmerno odskočila cena moke in kruha, bodo zdaj razumljivo pač previdnejši. Po vseh dosedanjih napovedih pridelovalci pšenice pričakujejo, da bo odkupna cena za dobrih tisoč dinarjev višja od določene zaščitne cene letošnjega pridelka. Bila naj bi tam med 4000 in 4400 dinarjev za kilogram, kolikor je tudi izračunana proizvodna cena pšenice s povprečnim pridelkom najmanj štiri tone zrnja na hektar. Res pa je, da Jugoslavija še nikoli doslej ni imela tako visokega in za naše razmere relativno dobrega povprečnega hektarskega pridelka pšenice (ta je še vedno na skromnih 3,3 tone, morda kakšno malenkost, kilogram več na hektar). In letošnji povprečni hektarski pridelek bo, zatijujejo poznavalci, znova med skromnejšimi v povprečju zadnjih let. Tudi zato, ker so (pre)drage vhodne surovine (gnojila, zaščita) povečale eks-tenzivnost pridelava. Po podatkih, s katerimi postrežejo na poslovni skupnosti proizvajalcev mineralnih gnojil in rastlinskih zaščitnih sredstev (Agro-hemija), so samo letošnjo pomlad za dognojevanje krušnega žita porabili kar 20 odstotkov manj gnojil kot lani na približno enakih površinah. Kolikšna bo torej letošnja cena domače pšenice in koliko bo veljal kruh iz te pšenice, je vprašanje, na katerega bomo vsaj delno, kot kaže, dobili odgovor šele tik pred žetvijo ali celo med njo. Čeprav je bolj ali manj že izračunano, kolikšna naj bi bila odkupna cena, so z njeno uradno objavo v vsakem okolju zase še počakali. Zaposlovanje in družbena prenova RECEPTI ZA BREZPOSELN CK? Bolj kot se uveljavlja gospodarska prenova, bolj stopajo v ospredje vprašanja, povezana z zaposlovanjem. Kot povejo podatki o letošnjih gospodarskih gibanjih v naši republiki, je namreč brezposelnost po stopnji rasti takoj za inflacijo. V zvezi skupnosti za zaposlovanje Slovenije napovedujejo, da bo letos v naši republiki več kot 30.000 evidentiranih brezposelnih. Ta hip je na seznamu brezposelnih v naši republiki 25.000 za delo sposobnih ljudi, kar je za dobrih 30 odstotkov več kot leto dni prej. To je sicer še zmerom malo, še zlasti, če ga primerjamo z razmerami v drugih delih države. V vsej Jugoslaviji namreč čaka na delo več kot 1,2 milijona za delo sposobnih ljudi, med njimi pa prevladujejo mladi. Če k temu dodamo še število podza-poslenih, to je tistih delavcev, ki na svojem delovnem mestu nimajo kaj delati, dobimo v bistvu 3,6 milijona Jugoslovanov brez dela - to pa predstavlja dobri tretjino vseh zaposlenih v družbenem sektorju. Takšne raz-mwre so se na področju zaposlovanja vlekle skozi desetletja. Uvajanje tržnih zakonitosti na tem področju oziroma spreminjanje »brezposelnih zaposlenih« v odprto nezaposlene bi ob zdajšnjih pičlih možnostih zaposlovanja resno ogrozilo samo gospodarsko reformo. V Sloveniji ugotavljamo, da imamo poleg razvojne tudi kadrovsko krizo, saj nam primanjkuje visokošolsko izobraženih ljudi, ki hi hoteli - in tudi znali - izpeljati nove programe. Uveljavitev trga dela in znanja bi sicer dolgoročno pripeljala do tega, da bi imeli zaposlitev vsi tisti, ki bodo znali in hoteli delati. Do takrat pa bo vendarle treba iskati najrazličnejše rešitve za iskalce zaposlitve oziroma za presežke delavcev, so opozorili na zadnji seji republiškega družbenega sveta za gospodarski razvoj. Pri tem bi za zdravljenje naraščajoče brezposelnosti morali poiskati tudi nove recepte. Pokazalo se je namreč, da mnoge dozdajšnje rešitve ne ustrezajo več oziroma niso dovolj učinkovite, da bi lahko nastale težave uspešno premagale. Tako, denimo, pomeni vprašanje prekvalifikacije delavcev, česar smo se dozdaj lotevali le na ravni delovne organizacije, po mnenju Emila Milana Pintarja pravo katastrofo. Delavce sicer moramo prekvalificirati in prerazporediti na nova dela, vendar pa ne na ravni podjetja, ampak širše. Zbiranje denaija za prezaposlovanje in prekvalifikacijo delavcev ne bo moč rešiti le s pomočjo podjetij, sklada skupnih rezerv ali razvojnega dinarja. Razmišlja se tudi o tem, da bi bil potreben določen republiški intervencionizem, ki bi omogočil odpiranje novih delovnih mest. Tako čedalje bolj stopa v ospredje vprašanje, kako omiliti posledice gospodarske prenove ravno na področju zaposlovanja. V nasprotnem primeru boto te posledice lahko strahotne. Denarja za te namene pa ni, kot ga ni ne za drobno gospodarstvo oziroma obrt. Zato je treba poiskati vse možne rešitve, da se ne bi odprta brezposlenost preveč razmahnila. Vsekakor pa kaže ob tem opozoriti, da rešitve ne kaže iskati v enotni zaposlovalni politiki v Jugoslaviji, kar ponuja gradivo zveznega ekonomskega sveta. To gradivo še najbolj ustreza razmeram v Srbiji, kjer je število brezposelnih v tem času naj večje - skoraj polovico vseh. Brezposelnost nima ne enakih razsežnosti ne enakih vzrokov po posameznih republikah, zato zdravila ni mogoče predpisovati v enakih dozah za vse. Izhod iz jugoslovanske krize ni le v povečanem vlaganju kapitala ali naglo naraščajoči količini znanja, saj sta tako kapital kot znanje nemočna v slabo in neustrezno organiziranem delu - tako na ravni družbe kot podjetja. Zato je v Jugoslaviji med drugim treba spremeniti organiziranost in upravljanje podjetja tako, da bo mogoče notranje razporejanje delavcev v skladu s potrebami in njihovo izmerjeno, ovrednoteno uspešnostjo. To pa zahteva nov tip sistemizacije dela, ki bo vodil v normiranje pričakovanih rezultatov posameznega delavca: merjenje, ocenjevanje, vrednotenje in nagrajevanje po delu. Vse to pa bo ustvarilo »interni trg dela in znanja«. Ponovno je treba prevetriti tudi družbeno politiko do brezposelnih. Za vse delazmožne je treba opredeliti pomoč pri iskanju dela in pri prekvalificiranju in ustrezneje skrbeti za neza-posljive: šoloobvezne, upokojence, bolnike, invalide. Spremeniti je treba tudi zakonodajo o sanaciji in likvidaciji podjetja ter poenostaviti zakonodajo o njihovem ustanavljanju - tako v družbenem kot zasebnem sektorju. Z uveljavljanjem trga dela in znanja pa se bo moral sindikat usposobiti, da bo lahko varoval interese delavcev. Marija Frančeškin Najbrž ni treba posebej modrovati, zakaj tako. V Sloveniji na primer, zato, da bi zaradi dnevne inflacije s čim kasnejšo določitvijo dokončne cene čim bolj realno ujeli pridelovalne stroške (tako zatrjujejo na Kmetijskem inštitutu in na komiteju za kmetijstvo). Drugod najbrž zato, da se ne bi prenaglili in da ne bi oškodovali »svojih« pridelovalcev. Špekuli-ranje je v vsakem primeru tudi tokrat očitno in dalj ko traja negotovost, bolj načenja živce in potrpežljivost kmetov. Ob tem pa moramo razumeti, da velja kilogram uvožene drugorazredne pšenice po sedanjih cenah in tečaju dolarja nič manj kot 4000 dinarjev. Čemu zato ne bi takšne cene priznali tudi domači pšenici? Napovedi letošnje svetovne žetve pšenice niso najboljše, zato se lahko zgodi, da se bo povpraševanje po krušnem žitu močno povečalo, te- mu ustrezno pa bo poskočila tudi cena pšenice na svetovnem trgU' Drugi krog naših zapletov z zaščitno in s še v meglo zavito odkupno ceno pšenice se prav tako zapira. Če pridelovalci zaradi neu; strežne cene ne bodo pripravljeni oddati pšenice in bodo raje sami tvegali skladiščenje do morebitno kasneje ugodnejše (dražje) prodaje, bo zaradi slabšega odkupa država pač prisiljena pšenico znova uvažati in jo drago plačevati. To pa hkrati tudi pomeni, da bi se zaradi kratkovidnosti, ki jo je slutiti v prenizko določeni zaščitni ceni pšenice, odrekli tudi relativno cenejšemu kruhu iz domačega pridelka pšenice. Lasje se nam ježijo, če samo pomislimo, da bi, denimo, za kilogram kruha morali jeseni plačati kakšnih 30 ali 40 tisoč dinarjev. Pa žal, nismo daleč od tega. Marjeta Šoštarič Stavke v Mariboru LE?© DNI POSTA Delavci so se naveličali čakati - mestni izvršni svet napada sindikat-Razprave o novi reorganizaciji mariborskih občin naj bi prekril8 vsakdanjo stisko delavcev in vsakodnevne podražitve. Edini skupni imenovalec delavskih nemirov v sredo, točno leto dni po dogodkih, ki so lani pretresli Maribor, je vsesplošno nezadovoljstvo. Leto in dan po jasnih zahtevah mariborskega delavstva, naj tamkajšnja družbena nadgradnja nasploh preide od besed k dejanjem in končno odmakne roko iz delavčevega žepa - je obvisela v prazno. Ta ugotovitev je bila skupna vsem trem prekinitvam dela v sredo v Mariboru. Če ne štejemo skupine nezadovoljnih delavcev v Tamu, ki so s svojo pobudo o spontani prekinitvi dela po krajšem pohodu odstopili z ultimativnih zahtev. Za stavko so se odločili v TVT Boris Kidrič na Studencih. Med povsem otipljive vzroke za nezadovoljstvo tamkajšnjih delavcev, sliko dejanskega stanja vidijo delavci s prestopom tovarniške ograje in občutijo ob izplačilnem dnevu, so navajali razbremenitev gospodarstva. Medtem ko so se po burnem večeru in dolgi noči pogajanja s stavkovnim odborom formalno končala uro po polnoči, vodstveni delavci in predstavniki sindikata so zjutraj razlagali delavcem v TVT zahteve in pojasnila vodstva, so ob devetih prenehali delati v Marlesu. Skoraj enake zahteve v enakih okoliščinah - obe delovni organizaciji doživljata naj-, hujšo krizo, razlika je le ta, da so delavci Marlesa zamolčali, kako že nekaj mesecev v kuverte vlagajo več, kot bi v resnici smeli. Obe prekinitvi, ki sta spravili na noge ves družbenopolitični vrh mesta ob Dravi, sta krivično zasenčili obupen boj stodvajsetih delavcev Opekarne Košaki, ki na obrobju Maribora v resnici bijejo boj za goli obstanek. Kajti z osemdesetimi starimi milijončki ne more preživeti niti opekarniški delavec. Delavci Maribora, da bi se izognili posploševanju z omenjenih treh stavk, s svojimi zahtevami trdno stopajo za svoj sindikat, ki je bil le malo pred tem predmet ostre obsodbe. Mestni izvršni svet s predsednikom Ivanom Čukom na čelu namreč meni, da mariborski sindikati s svojimi stališči in zahtevami hujskajo delavce k še večji nepokorščini. Sestanek direktorjev mariborskega združenega dela na gospodarski zbornici je otopil kritično ost mestnega vodstva z večinskim mnenjem direktorjev, da so delavci upraviče- ni biti boj za svoje - pravice. Prevedeno v vsakdanjo rabo - tudi direktorji so z delavci v isti mreži - družbena nadgradnja je nenasitna, namesto zmanjševanja obremenitev gospodarstva, si izmišlja nove in nove prijeme, ki so na koncu koncev isti - deli m vladaj. Mestnim in republiškifli veljakom v Mariboru je z razpisom referenduma o odpravi participacije ostala prva pomembnejša kost v grlu. Referendum so pripravili in izpeljali sindikati... Kako torej nezadovoljstvo delavcev v Mariboru spraviti na skupni imenovalec, ko je za delavca v Opekarni Košaki zahtevana spodnja meja, ki jo postavlja sindikat, nedosanjana, medterH ko je med več kot dva tisoči de; lavcev le 25 tistih, ki niso dosegi1 milijon sedemsto pet tisoč dinar; jev in zdaj zahtevajo najmanj tn milijone? Opekarniškim delavcem pomeni že dvig na višino zahteve sindikata 90-odstotno povečanje, denarja pa nimajo niti za polovico 1 Vse tri omenjene stavke so posameznim vodstvom navrgle kup kritik, ki so po mnenju delavcev osnovni vzrok za nastale razmere' Nekoliko drugačen položaj )e v Marlesu, kjer je sedanje vodstvo komaj dodobra ugriznilo v gor° težav, iz katere štrli samo majhna možnost za rešitev pred bankrotom in ta je v tem, da ima Marie5 nekaj tržno zanimivih in donosnih programov. Slika je povsem drugačna v TVT Boris Kidij^ kjer veliko izdelkov leži neprodanih na tovarniškem dvorišč^ Prav zato je zanimivo ravnanj generalnega direktoija med pog?' janji s stavkovnim odborom, ko J v isti sapi, da nimajo niti pare z» povečanje osebnih dohodkov, n koncu z ročnim računalnikom 1 f računal, da bi prihodnji mese morebiti lahko povečali osebn dohodke za 24 celih in toliko 0 stotka, toda nikakor ne za ton* (šestindvajset in toliko), kot zahtevajo delavci... , ; Na dlani je, da se je v letu d v Mariboru vsaj glede zahtev d lavcev in obljub vodilnih prem nilo bore malo. Če k temu d od mo še vsakdanjo draginjo in P e jav, da je večina zaradi psm0 ■. trga in inflacije posegla po nap1 . ši rešitvi - zadolževanju, je to' upravičena bojazen, da so ned ni dogodki repriza lanskih ali fc neralka za letošnje. ve; Ljubljana, 23. junija 1989 Delavska enotnost 9 SREČANJA Tovariš Senica, na čelo TAM ste stopili politično neznan človek, kar je bilo v nasprotju z dotedanjo mariborsko prak-So' Je bila to prednost ali pomanjkljivost? ”Tu gre za zelo pomembno vprašanje! Težko je reči, da se da potegniti strogo ločnico ^oed »politično znan« in »politično neznan« človek. Trdim, da je poslovodenje pomembno in sila strokovno delo, enako velja tudi za delo v politiki. Žal smo mi oboje slabo cenili. To sta dve različni nalogi, ki sta poklicno nezdružljivi, kar potrjujejo tudi izkušnje v gospodarsko razvitem svetu! V Sloveniji in Jugoslaviji povprečni politik ni strokovnjak! Jaz ne zaupam v to, da je Uekdo lahko vse, od vodilnega človeka v gospodarstvu, v skupščini, v SZDL, v vladi, v sindikatu. To so stvari, ki kažejo na Plitkost obvladovanja posameznih problemov. Profesionalno se s politiko nisem ukvarjal, in če bom lahko sam odločal o tem, se tudi v prihodnje ne bom! Imel pa sem in še imam vrsto zelo odgovornih funkcij. Problem naše politike je v tem, da ne upošteva hitrega staranja znanja in sposob-, nosti in uveljavlja samo navpično napredo-Vanje. Ko se srečujem s tujimi poslovneži, Ugotavljam, da so ti neprimerno bolj sistematični, neprimerno bolj ciljno usposoblje-ni za vodilne funkcije, razbremenjeni vseh mogočih jalovih angažiranj in se kljub temu še prekleto dobro zavedajo svojih pomanjkljivosti. Vodstveni delavec v gospodarstvu se mora znati dogovarjati in pogajati ali sklepati posle brez zelo širokega krosa svojih sodelavcev. Pri nas pa je to, žal, še Velika redkost, pojavljamo se z že smešno v'elikimi delegacijami, svetovalci in ekipami.« - Velike delovne organizacije pri nas ne ^morejo hitrega razvojnega in podjetniška prilagajanja. Drži to tudi za TAM! “V zvezi s tem je treba reči, da takšni Vebkani, kot je TAM bil in še nekaj časa bo, UlSo sposobni hitre transformacije. Po vsej Verjetnosti TAM ni edini in ne izjema. Prav gotovo so še danes vse osnove, da bi Se dalo tudi velike sisteme organizirati izra-z‘to dinamično, izrazito tržno, ne pa, da se Ogovarjamo, kako tega doslej nismo imeli. V vsakem primeru bi morali biti bolj vpe-1 v razvoj okolja, biti inovativni, biti gibalo razvoja. Seveda se to lahko doseže le z načr-ovanjem razvoja za daljše obdobje. Gre za. ,eset, petnajst ali celo dvajset let in v tem asu razvijati posamezne funkcije. Če bi 110 pri nas tako, ne vidim nobenega razlo- §a, da veliki sistemi ne bi bili dovolj uspo-°uljeni za konkurenco. Po moje sploh ni Problem v tem, ali je neki sistem velik ali ‘ ajhen! Problem je v tem, ali je v ta sistem Postavljen kakovostno ali ne. V vsem gospodarstvu, v vseh dejavnostih Potrebno doreči ustrezno kritično maso, 1 Jo večji sistem prej doseže kot manjši! udi v razvitih gospodarstvih je jasno, koli-: Jo česa. Zato ne bi povezoval kakovosti velikosti. V razvitih gospodarstvih se je v 'kazalo, da so manjši sistemi predvsem unkciji velikih, da se kvalitetno dopol-^Ujejo. Naša delitev na velike in toge in na •ijhne ter gibčne je tipično jugoslovanska, reialna in nepoznavalska.. a Japonskem doseže to razmerje četrti-’ v Evropi 35 odstotkov, vse drugo deluje vj Pocializiranih, manjših, hitro prilagodljivi zmogljivostih. Torej gre za vprašanje, V s° veliki sistemi v resnici neperspektiv-UvpV ma^n’ Perspektivni, saj tako skušajo Vzr laVlti nekatere teze, ki niso povezale ikre" V ne P°s*edic. Togost velikih na-d0|(c_n\Posledica velikosti, to se da hitro __ a^at’ s primeri iz zunanjega sveta.« razvn ^ J6 vraščen v svoje socialno in Širšo ^no okolie' Je sinonim za Maribor in bors. rcguj°' Po projektih razvoja mari-med*egk gospodarstva je TAM eden iz-Pri6r-°Si^C®v razvoia- Toda te projekte so aVljali V dril^a^iiih nticih f membne spremembe. Vpeljana j* sprostitev cen (prek 80% vseh cen na | S ti 3JJ1 U3L11.C V VJV VV /u VJVU _ drobno se svobodno oblikuje), sprosti' tev uvoza surovin in reprodukcijskega materiala, razbremenitev podjetij z oprostitvijo carinskih in drugih dajatev, oblikovanje enotnega državnega proračuna in uspešni pogovori z Mednarodnim denarnim skladom ter med; narodnimi bankami. Čeprav .vladi z Markovičem na čelu očitajo, da nima protiinflacijskega programa, pa lahk° po besedah dr. Branka Maričiča ž* vs prihodnje leto pričakujemo prv* ugodne rezultate gospodarskih **" form. Pogoj pa je tržna ekonomij3. k čemur teži tudi program zvezneg3 izvršnega sveta. Zdaj pa, in s temi be' sedami je tudi končal svoje predav’3' nje, ima priložnost trženje, ki naj 3 ponovno uveljavi na jugoslovanske31 trgu. Uporabnost panelov trgovin in P°' rabnikov sta predstavila Helena N1’ helčič in Sašo Micki, predstavnik3 ITEO. Paneli so posebna metoda raz j ^ skovanja, pri kateri gre za ponavlja!3 i, če se raziskovanje istih ali enakih vz3 1 ' cev 2 razisKovanje lsun an enaKin »*■ ■ .. v določenem obdobju, pri čem* dobimo vpogled v razvoj pojavov. ” I s nnmpmhni 7P snrpipmania rlnlSO^ pomembni za sprejemanja dolgo* nih in strateških poslovnih odločit* ’ kot so: dolgoročno strateško plan1^ nje, postavitev dolgoročnih ciljev P nje, postavitev aoigorocmn cujc« «• djetja, iskanje uspešnih novih Pr0.n vodnih izdelkov, cenovna politika ,udti» podobno. Paneli pa lahko pon«*- -.g podatke, na podlagi katerih pod]*|Jg, sprejme kratkoročne, operativne oo■■ čitve. Ti podatki so: obseg trga, t*z ; Ul, ie dive. ii poaaiKi bu. uubeg ug«*i ; .-.j. deleži, konkurenca, nadzor nad dis ,ul bučijo, pospeševanje prodaje, sp*0"^ |f^ cenovna politika, embalaža, sp*° * proizvodna politika in drugo. . . 1 proizvodna poutiKa in drugo. y. L Sašo Micki je opozoril, da ne obs ia jajo povprečni porabniki, zato je |r v S stalno spremljati ciljna tržišča in t^j. j prilagajati trženjsko dejavnost. PLg j e stavil je nekaj panelov, ki jih I1 I Stavil je nenaj panelov, iu ju; - ^ pripravlja že nekaj let in katerih^ rabnost so na zaključku prikazali ' aij die trženja v Podravki, Kolinski m denski. ______ : [ji; Ojy Dasiravno na koncu delavnice m „j . UdSUtiVUU liti IVltlt-U učiti v i.— - ' lo veliko vprašanj, je ta dosegi3 ^ 10 veiiKO vprašanj, je ta uusc&— sj-namen. Utrdila je prepričanje, d3 t; dobno podjetje ne more po5*3 cjj. uspešno, če nima pravih inf°rnpi-e-Še bolje je to povedal eden izmed V davateljev: »Brez pravih tržnih > ^ macij je strateško trženje le PtlC zCl» kril.« Pri-nas pa bomo ta krila se potrebovali! , Robert rer t>0] t>o] °e\ Dre tli X Kako gospodarimo Ljubljana, 23. junija 1989 Delavska enotnost 11 Velikanske razlike pri pogrebnih stroških trgovanje s smrtjo 1. junijem je nehala veljati °dločitev mestnega izvršnega Sv’eta o družbenem nadzoru nad Cenami pokopaliških storitev. Za-ra(k dolgoletnega zadrževanja s strani mestnih organov in fiksnega povečanja pogubnih sJoškov smo bili prisiljeni v 300-°astotno podražitev. Bistven Jpliv na podražitev je imela uved- ba razširjene reprodukcije ob ce- .1 vseeno, kje človek živi, dela in umre, saj so cene pogreba, opreme n storitev od kraja do kraja zelo različne. Ljubljančane je 1. junija ^Prijetno presenetila kar 300-odstotna podražitev, ki jo je objavil .°2d Zale. Ljudje so v teh čudnih časih zelo občutljivi, tolikšno povi-?anie cen pa je marsikomu zaprlo sapo, zato nam ni kazalo drugega, da se odpravimo od naslova do naslova in poskušamo dobiti rbjektivno sliko dogajanja. Direktorja Žal, Borisa Zormana, smo l!>tervjuvali kar po telefonu. stane kar 7,716.100 dinarjev, pa nekaj vencev po 500.000 dinarjev, in osmrtnico v Delu, kar znese še dodatnih 1,500.000 dinarjev. Ob vsem tem ne štejem stroškov za rože, žalne obleke, morebitno godbo, pevce... vendar je vse to iz našega stališča samo luksus, nikakor ne potreba. Skrbimo tudi za socialne reveže brez svojcev, ki jim stroške pogreba krije socialno skrbstvo.« Pred kratkim je po Ljubljani krožila šala, da morajo tisti, ki so umrli v Ljubljani in hočejo biti pokopani nekje drugje, plačati Zalam določeno vsoto, da jim to sploh »dovolijo«. Je v tej šali tudi kaj resnice? »To je nesmisel, saj je lahko človek pokopan, kjer želi, res pa je, da je veljavna procedura ob smrti v eni od ljubljanskih bolnišnic taka, da pokojnika najprej pripeljejo na Žale. S tem so povezani minimalni stroški prevoza in dela s pokojnikom, ki ga morajo ob prevzemu plačati svojci. Na Žalah sprejmemo na leto okoli 4.000 pokojnikov, tu pa jih pokopljemo le dobro polovico.« Vprašanje je, ali lahko ob zadnji podražitvi govorimo o monopolu ljubljanskih Žal, saj imajo dokaj čiste račune, res pa je tudi, da so sprejeli zadnjo podražitev februarja, vemo pa, kako poskočna je zadnje mesece inflacija. Dejstvo je, da se vse draži, ljudje pa se s tem nikakor ne sprijaznijo zlahka. No, našli so se tudi taki, ki niso le tarnali, ampak so začeli resno akcijo. 1 Skupščina komunalnih skupiti ljubljanskih občin je pred ^tkirn sprejela sklep, da mora °zd Žale ob ceni enostavne re-Pr°dukcije zbrati precej sredstev Za novogradnje, in sicer širitev "kopališča Žale ter lokalnih po-. °Pališč v Polju, Sostru, na Viču n Hudniku. Zal so se delegati j Porabniki na razširjeni seji deškega sveta zarotili sami proti ®oi in sklenili, da se zbira le za novo kremacijske peči, sred-va za preostala dela pa bomo 0rali nekako zagotoviti iz si-6rnskega vira v okviru komu- skupnosti ljubljanskih ob-n' kar pa bo zelo težko.« Jeromen pogreb ni ttrag Rotimo času čas, s^j bodo de-j p r korali zbrati tako ali drugače. jp°§Nmo, kaj pravijo številke. Po 1 m ®°ubi tozda Žale z zdravstveno uPn°stj° mesta Ljubljane ima bjj Pokojnik, kije živel, delal ali Ij^Pokojen na območju ljub-n0 fkih občin, plačano pogrebni- Znaša ncnmr. ar znaša 80% od cene osnov-p0" P°grebnih stroškov. V ceno l^pebnine so vštete storitve de-He Cev tozda Žale, stroški pogreb-,^°Preme in (po novem) prispe-i|e, Za razširjeno reprodukcijo, tj ,a st°ritve spadajo prijava smr-i iihn epeRtev, pogrebno moštvo, j tvJaba gospodarskih in poslovi-' i^Qla delov objektov, hladilnik, $ fj3 'n zasutje, lokalni prevoz ^gunom ter urejanje doku-ie Ob lokalnem prevozu trari 3 up°števati še uporabo ,sP°rtne krste, zraven pa spa-^Pje ?l0 S P0k0jnik0m' tepeci-Opi krste in letna najemnina. čiCg tJ1° predstavljajo krsta, tantri’ ‘rstna vloga, pvc vreča, co-Obeje°snovna žara in nagrobno ta*šiHJe' Skupaj s prispevkom za PogJno reprodukcijo so stroški % s, Dnine, kijih krije zdravstve-S krs|U^nost’ za klasični pogreb 6,176 onn’839'600’ za žarni Pogreb , ■ za pogreb otroka do e®a leta *Vsat pd °’S9' oUU dinarjev. -4 6o, °^čan s skromno plačo te „ °Juino je lahko pokopan, %or;nnJemu znesku doda še &QpQln /o- Seveda pa se položaj >°inik. J___________e„, c3v. URi[° toliko in toliko ven-kreide ak Pogreb seveda kmalu Jiite sLmilijardne broške. Vze-Waga m° ceno najdražjega sar-12 kamniške Menine, saj ^kojnik113 sPremenl’ če svojci l0, namenijo drago opre- Je društvo Slovo konkurenca? Zaradi vse večjih pogrebnih stroškov so ustanovili društvo Slovo, ki ga je na začetku marca podprl tudi mestni izvršni svet. Predsedstvo društva zelo nerado daje izjave za tisk, ker so bili v preteklosti prikazani dokaj ignorantsko in nekorektno. Na mestni konferenci SZDL smo izvedeli za Janeza Pozderca, zaposlenega na Žalah. Pred hudo prometno nesrečo je bil v društvu zelo aktiven, zdaj pa okreva in potrebuje veliko miru. Po daljšem prepričevanju je v grobem le povedal, s čim se društvo ukvarja in kakšen je njegov namen. Zaradi časovne stiske nismo mogli priti v stik s predsednikom društva Slovo, zato le nekaj skopih podatkov. Društvo ima zelo humanitarne namene in solidarnostno zbira denar za kritje pogrebnih stroškov. Člani društva, ki umrejo, imajo pogrebno opremo in storitve po znatno nižji ceni, opremo pa kupujejo brez posrednikov. V društvu deluje predsedstvo, izbrano iz članov, ima pa tudi svoj statut. To je pravzaprav vse, kar smo uspeli izvedeti, zanimivi pa so vsekakor odmevi na ustanovitev in delovanje društva. Najprej direktor tozda Žale Boris Zorman: »O društvu Slovo vemo malo, saj se kljub pozivu na skupni pogovor ni odzvalo. Gredo se svojo politiko. Sploh ne vem, zakaj so jih registrirali, vsekakor pa se strinjam s stališčem IS mesta Ljubljane, ki v smislu kompletne komunalne dejavnosti podpira samoorganiziranje občanov. Če želite uradno izjavo vodstva Žal o društvu, bi rekel, da smo za konkurenco, če lahko delujejo v okviru zakonskih možno- meni, da je društvo Slovo prido-bitniška organizacija, ki z zbrano članarino le manipulira. »Pogreb skoraj v celoti plača zdravstvena skupnost. S pogrebnimi stroški se človek v življenju sooči dvakrat ali največ trikrat., Zakaj bi prej deset let plačeval članarino, ko pa si človek tudi drugače lahko privošči povsem dostojen pogreb.« Tovarna Menina ima 213 zaposlenih, produktivnost pa je na ravni Nemcev, Francozov, Italijanov... Menina pokriva kar 45% trga v Jugoslaviji s krstami, po Artikel 311 - najbolje prodajana krsta iz kamniške Menine sti, vendar pod istimi pogoji kot mi! Potem pa naj trg pove, kdo je bolj konkurenčen. Po sedanji zakonodaji lahko opravljajo pogrebno in pokopališko dejavnost le komunalne organizacije in KS, trdim pa, da bi bili mi v enakih razmerah bolj konkurenčni. Poglejte, lani smo v tozdu Žale ustvarili 3 milijarde dohodka, od tega pa je bilo obremenitev kar za eno tretjino. Zdy so lahko konkurenčni, če nič na plačujejo.« Zanimivega sogovornika smo našli tudi v Kamniku, kjer obratuje edino podjetje pogrebne opreme v Sloveniji - Menina. Direktor Menine inž. Peter Sitar besedah direktorja pa so od konkurence cenejši in boljši. - Ali ste vi kaj »krivi« za velikansko podražitev pogrebnih stroškov v Ljubljani? »Na Žalah smo podražili le svoje storitve, v 300% nas sploh ni. Res je, da smo 12. junija podražili svoje izdelke za 35% odstotkov, vendar s tem le lovimo inflacijo.« Cene najpogostejših artiklov - krst in sarkofagov - se gibajo od 1,040.200 do 7,716.100 dinarjev, s tem da se ljudje večinoma odločajo za tri tipe krst v cenovnem razredu med približno 1.400 in 1.700 tisočakov. »Na leto naredimo okrog 20.000 sarkofagov, ki jih v glavnem izVažamo, ter okrog Dr. Anton Prijatelj 47.000 navadnih krst, od katerih skoraj tri četrtine padejo v omenjeni razred.« Pogrebna oprema je oproščena prometnega davka, maloprodajna cena pa se deli tako, da gre 67% proizvajalni delovni organizaciji, do 33 odstotkov pa prometni delovni organizaciji, ki se ukvaija s pogrebno dejavnostjo in pogrebnimi uslugami. Drugače povedano, na ceno krste gre približno 50% za prevoz in stroške prometne organizacije. Na vprašanje o tem, ali ima Menina v Sloveniji monopol pri proizvajanju pogrebne opreme, je Peter Sitar odvrnil, da je tržišče odprto za vse. V Jugoslaviji je 18 organizacij, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, dejstvo pa je, da za zdaj Menina obvladuje trg, čeprav, recimo, Mariboru dostavlja le petino potrebnih krst, saj preostale dobijo iz Zagreba. Za konec si oglejmo nekaj primerjav, ki so prav gotovo zanimive in kažejo na pravo paleto različnih stroškov. Videli smo že, da je v Ljubljani pogrebnina dobrih šest milijonov, v Kranju med štiri in šest, v Škofji Loki pa je manj od štiri. Uporaba mrliške vežice v Škofji Loki stane 75.840, v Kranju pa 200.000 dinarjev, dekoracije na domu: razmerje 74.940-229.500, izkop in zasutje groba stane v Škofji Loki 461.390, v Kranju pa 856.000 dinarjev. V Škofji Loki imajo desetletno najemnino prostora za grob, v Kranju pa enoletno. Kranjska najemnina je v primerjavi z ljubljansko prav smešna. Za enojni grob je treba v Kranju letno odšteti 33.150, v Ljubljani pa kar 621.000 dinarjev. Od kod tolikšne razlike? Eden izmed vzrokov bi bil lahko ta, da so storitve v večjih mestih dražje kot v manjših. Ko smo spraševali občinske komunalne organizacije, zakaj take razlike, so nam odgovorili, da so cene pač take. Očitno ni vseeno, kje človek umre, saj je tudi po smrti različno »cenjen«. Igor Drakulič ine« PRAVKAR IZŠLO! PRIROČNIK ZA POČITNIKOVANJE Cena 58.500 din Naročila pošljite na naslov: ČZP ENOTNOST Ljubljana Dalmatinova 4 Naročite lahko tudi po telefonu številka 321-255 Delavska enotnost Tl! PO SLEDEH DOGOVARJANJA Ljubljana, 23. junija 1989 Statuti in politika PARTIJA V PODJETJU ŠE DANES IN NIKOLI VEČ? Pred nedavnim je na Tolminskem neki direktor poslal račun na občinski partijski komite, v katerem je zahteval, naj ta organ prispeva delež za osebni dohodek sekretarke OK ZK za čas, ki ga je tovarišica izgubila z opravljanjem partijskih nalog. Eksces (včasih celo: politična diverzija) ali normalno dejanje? Borut Pahor, sekretar komisije za organiziranost in razvoj pri CK ZKS, se je v smehu strinjal z ugotovitvijo, da gre sicer za nenavadno, vendar v teh časih bolj normalno dejanje kot ne. Na kaj nas opozarja ta primer? Predvsem na to, da bo teba dokončno razčistiti, ali bomo hodili na delo zato, da bomo predvsem delali ali politizirali. Dilema zadeva seveda zgolj en del, resda najpomembnejši, kar pa ne pomeni, da se pri njem nujna depolitizacija tudi začne in konča. Še zdaleč ne! Postaja namreč jasno, da je potrebno z uvajanjem tržnega gospodarstva razstaviti ves družbenopolitični sistem oziroma ga osvoboditi skrbništva politike, ki je pri nas v precej skrčen na ideologijo, sleherni družbeni subjekt, začenši z državljanom. Tej misli sledi tudi predlog programskih dokumentov 13. kongresa »Šola naj se depolitizira, družbenopolitične organizacije naj ne bi imele več domicila v šolah, bila pa bi lahko prostovoljna oblika združevanja,« so sklenili v Izobraževalni skupnosti Slove-, nije. trebno družbo nujno ločiti od politike, če hočemo, da bo ta normalno delovala. Za Golobiča je politika zasebna zadeva vsakega posameznika, ki naj bo javna. Z drugimi besedami rečeno, gre za to, da je prostor politike omejen s »sfero javnega«, da se politika odvija v odprtem prostoru javnosti, v političnih in nepolitičnih organizacijah vseh vrst, v političnem sistemu, v javnih občilih... Oblike političnega organiziranja pa nimajo kaj iskati v vseh drugih družbenih organizacijah, v podjetjih, organizacijah družbenih dejavnosti (šolski sistem, raziskovalne ustanove, informacijski sistem...), državni upravi oziroma administraciji, sodstvu, vojski... Edino, kar naj bi po mnenju mladincev sodilo v vse te »druge družbene organizacije« oziroma v »sfero privatnega« naj bi bil privilegiran prostor pluralnega sindikalnega organiziranja. ZSMS, ki zagovarja stališče, da »dejansko vzpostavitev političnega sistema pomeni šele politična pluralizacija družbe.« Gregor Golobič, član predsedstva RK ZSMS, nam je glede tega dejal, da vidi izvirni greh družbenopolitičnega sistema v tem, da s politiko prepleta sleherno človekovo delo, v čemer se tudi kaže njegova totalitarnost. To pa pomeni, da je po- Sekretar, ne moti delovnega procesa! Če tokrat ostanemo le na proizvodnem področju, potem je treba reči, da zakon o podjetjih skupaj z Markovičevimi novelami priznava samo eno politiko v tovarnah - to je politika trga in tržnih zakonitosti. O tem zelo jasno in prav po svoje govori že sama defi- PreeSsedstvo RS ZSS o dogodkih v koprski podružnici Jugošpeda iz Beograda Ob dogodkih v koprski podružnici Jugošpeda iz Beograda, kjer so bili nekateri delavci zaradi stavke suspendirani, je razpravljalo tudi predsedstvo RS ZSS. Svoja stališča so poslali svetoma zveze sindikatov Jugoslavije in Srbije in ju pozvali k ukrepanju. V stališčih je predsedstvo ugotovilo, da nezadovoljstvo delavcev v podružnici Jugošpeda traja že dalj časa ter da se problemi zaostrujejo in kopičijo predvsem zaradi neodgovornega ravnanja in odnosa samoupravnih in poslovodnih organov Jugošpeda in Beograda. Zavzemajo se za strpen, ustvarjalen in demokratičen dialog pri razreševanju zahtev in problemov delavcev. Predsedstvo poudarja, da so delavci podružnice v Kopru organizirali stavko dosledno v skladu s sindikalnimi stavkov-, nimi pravili. Zato ostro obsojajo ravnanje poslovodnih struktur, ki so namesto iskanja skupne rešitve posegle po suspenzu. Tudi pritiski na stavkajoče delavce naj se s podpisom osebne izjave odločijo za nadaljevanje dela ter zaposlitev drugih delavcev iz Beograda, je povsem v nasprotju s sindikalnimi stališči. Poudarjajo, da nicija podjetja, ki je hkrati tudi prvi stavek predloženih novel: »Podjetje je pravna oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost zaradi pridobivanja dohodka oziroma ustvarjanja dobička s prodajo proizvodov in storitev na trgu.« Zakon skupaj z novelami nikjer posebej ne omenja možnosti takšnega ali drugačnega političnega organiziranja v podjetjih. Zgolj posredno med vsemi družbenopolitičnimi organizacijami omenja le sindikat in sicer v 5. členu (sodelovanje pri sklenitvi kolektivne pogodbe) in 65. (v statutu opredeljen način sodelovanja s sindikatom). In najbrž se na Gospodarski zbornici Slovenije, kot nam je dejal vodja pravne službe Janko Arah, prav zato s subjektivnim dejavnikom v podjetjih sploh niso ukvarjali. Tembolj je zato presenetljivo, ker se v posameznih okoljih nikakor ne morejo posloviti od takšnih ali drugačnih oblik družbeno- Sedanji družbenopolitični sistem omogoča (de)priviligira-nost državljanov v luči starega grškega pojma »zoon politikon«. Mladinci o tem pravijo: »... Tisti subjekti, ki se lahko vključujejo v politiko tako v svoji delovni organizaciji kot v svoji krajevni organiazciji in še kje drugje, imajo očitno privilegiran položaj glede na tiste pasti državljanov (nezaposleni, kmetje, upokojenci, študentje, gospodinje...), ki teh možnosti nimajo. Takšna deprivilegiranost pomeni seveda direktno negacijo pojma državljan. _____ zaradi organizacije stavke ni mogoče ugotavljati odgovornosti, začeti disciplinskega postopka in sprejemati ukrepov suspenza ali prekinitve delovnega razmerja. Celotno ravnanje poslovodnih struktur pomeni nespoštovanje ustavne ureditve, ki delavcem jamči pravico do stavke in uveljavili določb zakona o združenem delu. Posebej zaskrbljujoče je ravnanje pristojnih organov sindikata, kljub opozorilom občinskega sveta ZSŠ Koper, ki je nekajkrat terjal demokratičen in strpen dialog in aktivnejši odnos pristojnih organov sindikata, kjer je sedež organizacije, do reševanja zahtev stavkajočih delavcev. Na neustrezno ravnanje opozarja tudi dejstvo, da se je namesto samoupravnih organov in organov sindikata v razreševanje razmer vključil štab za izredne razmere ... Predsedstvo RS ZSS zahteva, da se takoj prekine postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti stavkajočih delavcev in odpravi ukrep suspenza. Organi zveze sindikatov Slovenije bodo stavkajočim delavcem zagotovili polno podporo, pravno in socialno zaščito in pomoč. I Ž. sklepih. Organi DPO dajejo glavnemu direktorju in delavskemu svetu pobude in predloge, o katerih morajo razpravljati in sprejemati stališča. Vodstvo podjetja in delavski svet morata zagotavljati možnosti za delo DPO.« Zdaj si pa zamislite hec, če bi v tem podjetju skladno z določilom tega člena delovale tudi številne nove zveze in zvezice. Lahko ste prepričani, da direktorju te tovarne preprosto ne bo uspelo početi nič drugega kot to, da bi DPO zagotavljal možnosti za njihovo uspešno delo, jih redno obveščal o svojih potezah ter od njihovih vodstev prejemal pobude in predloge, o njih razpravljal in sprejemal stališča. Ob tem si seveda ne moremo kaj, da se ne bi čisto po domače vprašali: že prav, kdo bo pa delal? Mimogrede: znan direktor, kije zaslutil, kam vse to pelje, se je ob tem tebi nič meni nič vprašal. »Bo poslej moj delavski svet parlament?« delovnega okolja. V podjetJ1 lj; naj ostane sindikat, iz njega P naj se umaknejo organizacij5* Pi oblike političnih zvez in zdi* st ženj (ZK, ZSMS in drugi) j°: - možnosti prožnejšega dej* »; vanja komunistov v podjetr n zunaj delovnega časa v tako ir* j5 novanem projektnem in inte* «i nem organiziranju. Če je za* »i manje, potem v tovarni lat*' -ustanovijo aktiv komunist6 $s kot metodo dela, ki se sestal v vedno zunaj delovnega časa. ^ Mladinci si svoj odhod s pr* ' vodnega področja zamišljajo n* iaHu ce drugače. Gregor Golobič pra iVi »Mi ne bomo kar odšli iz tova*!1® temveč bomo poskušali dati se* » njim mladinskim organizacij# v njih nov vsebinski smoter. M bodo sindikati. Kje pa piše, v prizvodnji ne bi moglo biti * J KIP« idk različnih oblik sindikalnega or# ^ niziranja?« P Prav zanimivo, da o podobn*|(.‘ razmišlja tudi Ladimir Bro član predsedstva RS ZSS, v mladinskih sindikatih tudi vi‘ možnost sindikalnega delovamj Res pa je, da bi zdaj še težko za| šali kaj dokončnega, saj na * ZSS še vedno študirajo razlit* variante sindikalne organizira* sti, kar pomeni, da se še niso ot* $a čili za nobeno. e In kam naj bi šli komunisti ganizacijsko, seveda) iz tova* ' Borut Pahor se nagiba k predrt gu, da bi. se komunisti iz podj#^ X!!I. DELOVANJE DRUŽBENO - POLITIČNI! I ORGANIZACIJ Ino. člen V podjetju ja orga.-.izirana sindikalna organizacija kot druZLano-pcIitična organizacijo daicvcev. Sindikalna organizacija celujo po svojih pravilih. t; V podjetju o-luje tudi osnovna organizacija Zvere komunistov in Zveza socia- ?• liatične mladine. politične organiziranosti in tlačijo v statute podjetij najrazličnejša določila, ki jih omogočajo. Povedati velja, da so se ponekod tega »problemskega sklopa« lotili zelo prefinjeno in z dokaj podjetniškega občutka, spet drugod pa so šli celo tako daleč, da so malone uzakonili partijo kot komandno silo v podjetju. Lep primer političnega posluha za prostor in čas, v katerem živimo, je na primer statut črnomaljskega Belta, kjer so v 120. členu zapisali: »Podjetje omogoča svobodno delovanje sindikata in drugih družbenopolitičnih organizacij svojih delavcev. Njihovo dejavnosdt tudi podpira, če je to v interesu podjetja (glede sindikata je to posebna tema, o kateri bi še kazalo govoriti, op. I. K). Sindikat in druge družbenopolitične organizacije delujejo v prostem času oziroma tako, da ne motijo rednega delovnega procesa v podjetju...« Prav zanimivo. Posebej, če imamo pred očmi primer, ko je v nekem novinarskem kolektivu član redakcije opozoril svojega partijskega sekretarja, ki je svojim soborcem razlagal termin in dnevni red prihodnje partijske seje, naj ne moti s temi rečmi delovnega procesa in bil zaradi tega predmet vsesplošnega zgražanja. Kako hitro sč spreminjajo časi... V drugo skrajnost so zašli v trboveljski Strojni tovarni, kjer so v 122. členu statuta zapisali: »Za uspešno in učinkovito delovanje vseh DPO morajo glavni direktor, delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ter samoupravni organi redno obveščati vodstvo DPO o svojih sejah, ukrepih in Ljudstvo bolj papeško od papeža Toda kot je v življenju že v navadi, je tudi socialistično ljudstvo bolj papeško od papeža. Drugače si pač. ne znamo razlagati razmišljanja Boruta Pahorja o »projektu prenove zveze komunistov, ki pomeni odpravljanje partijske države in državne partije ter krepitev avtonomnosti vseh področij družbenosti (zlasti ekonomske) in pravne države. Ker ta »projekt« odpravlja preživele prvine boljševistične partije, ki nasprotuje logiki pluralnega, svobodnega in demokratičnega družbenega prostora. Tako mladinci kot (demokratizirani) komunisti se nagibajo k temu, da bi odpravili klasično celično organiziranje na ekonomskem področju. Res pa je, da ima takšno prepričanje oziroma odločitev večjo domovinsko pravico v mladinskih vrstah kot v partijskih, kjer se o tem vprašanju še lomijo kopja. Vinko Hafner, sicer upokojenec, vendar dokaj aktiven član komisije za partijsko prenovo, se s tem, da bi partija zapustila tovarne, nikakor ne more sprijazniti. »Kje pa bo naša baza, če ne med delavci?« se sprašu- • je, vendar se tudi on strinja, da partija v tovarnah ne more imeti več tako imenovane komandne vloge. Borut Pahor o tem pravi: »Protiargumenta, češ da z opuščanjem celičnega organiziranja komunisti zapuščamo podjetje, ne bom komentiral. Po mojem mnenju gre predvsem za to, da z odpravljanjem osnovnih organizacij pretrgamo kapilarne poti klasičnega partijskega vpliva na delovanje strokovnih in poslovnih služb. Mislim pa, da moramo pri opuščanju osnovnih organizacij v podjetjih imeti pred očmi: - načelo enakopravnosti vseh političnih zvez in združenj in možnost neposredne politizacije ___s Ul Jv formalno povezali v krajevni, skupnostih, kar jim seveda nejit< preprečilo, da se interesno orfk nizirajo tudi v podjetju. »Vsel% kor pa bo treba o tem vpraša«- r,-pobarati same člane,« pravi Bo^ji Pahor. Zdaj se sicer vsi sklicujte na njihova mnenja, prepričan Piti sem, da jih le malokdo pozna, ram vam povedati, da v koran skem Tomosu prav zdaj izvajala: anketo, ki vsebuje tudi vprašaft-0 »ali v podjetju potrebujemo u,.Vc ZK?«. Takšnih anket bi biti še več, kajti na bila naša odločitev vsem pa legitimnejša.« .Cl Ul Hli", ip tej podlag1 S r lažja, pr> Karel Lipič, sekretar občin51*, ^ ga partijskega komiteja v M $ ljanskem Centru, je o tem dork Zanimivo je, da so si v nek^j ^ rih točkah svojih prenov na rut Pahor nam je, na primer, . o* „ ■ ZKS in RK ZSMS zelo blizu- I . » jal, da bo CK ZKS gotovo zastaviti tudi vprašanje dep6.. ci ,c» tizacije javnih (se pravi: tud žavnih, op. I. K.) služb. »Če ne bomo storili mi, bo pa alJ t,g0 nativa. In res ne vem, zakaj morali hoditi po njihovih 5 r,E deh,« se je vprašal Pahor. #si, tl go da bi se zdaj še zelo težko op*,,-j. lil. Predvsem zato, ker preceja ' munistov meni, da se bodo A sestajali dopoldne v službi k° Z popoldne v krajevni skup1*:^ Je to argument? Na vprašanj, ^ bodo morali seveda oAgo'1 j v samih partijskih vrstah, je res, da s tržno postavitvijo djetja to niti ni več zgolj nJjJjJ §0 vprašanje. Tembolj, če !*<# pred očmi vodilno misel v Pr Jj jugoslovansko paratvorbo. Žeti n' 6 a*i manj nesistematično na-I ^ kopico opažanj, vtisov, spoz-. nJ, ki sem si jih nabral v nekajme- jjL c|'e,n križarjenju po ZDA in Kanadi 0°dobju »vroče jugoslovanske jese-!■ kr* ki je po televiziji in časopisih j luže odzvaniala tud* onstran velike se ie s kongresoma svetovne 1 briške politološke asociacije, ki il b 81 k°uec avgusta oziroma na začetih hi Septembra 1988 podala roke v was-jjiJenskem Sheratonu in Hiltonu. cj|tleuPJ'a značilnost obeh srečanj je bila ra.s, Ve*jetna razdelanost oziroma ne-’ °n^na razčlenjenost kongresov na skupine, podskupine, semi- Nčne ff* asociacije, kar je šlo ne le v dese-lp Pač pa v stotine. V tako razprti p^ iati srečanj je pač vsakdo lahko s, el navezave na svoje področje razi-°Vanja. Z našega zornega kota bodo Si. jj. rda zanimive ugotovitve o sociali-,‘b izkušnjah in perspektivah na ,, z ” svetovnem kongresu je bila ta >!i°Panost praviloma posredna, kot L avina splošnejših politološko-eko-"jnj,mskih tem, s katerimi so predstav-w$v ' Socialističnih dežel posredovali ini°la sporočila, opažanje, le eno sreča-1 ,Je Peposredno obravnavalo sociali-^tnp110 pr°blematiko - Politične refor-v socialističnih državah. ^eričani nas dobro ^znajo Na J ^ arneriškem kongresu pa je bilo ' jn več sekcij, ki so se neposredno yat Z Jiučno ukvarjale z različnimi častmi) socialističnosti posa-(ji, družb - strategije reform v ko-v n*stičnih državah, mobilnost elit 4, komunističnih sistemih, politična °5a poc Večinoma so imeli glavno besedo Podjetij na Vzhodu in Zahodu 'fiar- sčinoma so imeli glavno besedo ‘1%; sovjetologi in raziskovalci ki-flttiost6ga soclalizma, precejšnjo pozor-ir ji _ Pa še vedno namenjajo Jugoslavija v- j3 Nerata sta obravnavala različice;. y e naše krizne sedanjosti: Ja J J •'b'Jsmes f ^er°ka Institucionalne reforme 50slaviji, in Mark Baskin Veliki i^lastni SS jugoslovanskega privatnost 0 tg^koga majhnega businessa. eUitosti raziskovalcev nam dobita °Ve še podatek, da sta oba ameri-r°^Sorja tekoče govorila srbohr-'^itistitu "rV* avtor se je omejil le na Nika~ <0na'no-Pravn*ško analizo in v, »staj naše sedanjosti in tako nujno ’> W na Površini socioekonomskih te-1 difer^n trenJ, prav tako pa ni dovolj |Sltetnriclral razmere na jugoslovan-/2uVse °Va^° voditelju razprave, da je brezperspektivno in pesimi-skega c,s^rnd prihodnost jugoslovan-Wo tu,jS°C*akzma in napovedal podobic ^forr-1 r.3 Sovjetsko zvezo, ki v svojih jjt ^erp^k^b prizadevanjih namenja poji sipac,en Poudarek prav razvoju parti-delavcev v upravljanju. (Ob [efjli rte Potrebno povedati, da Američa-MSoia, snzanašajo niti svojim sovjetolo-;)fk ča l v’ na Primer, odkrito priznavali^ Jub da jih je veliko, prav nobe-y6erestro‘^uaPelo predvideti sovjetske ^v^Patf aVbor Mark Baskin je z več rfkušnj,6 razčlenjeval jugoslovansko 8oslaVj: m °b tem poudaril, da je Ju-tPe Sor.,i p.rebodila pot, na katero dru->v Nh Br:ls*,lčne dežele v svojih reform-e< eiSi k , Vanjib šele vstopajo. Šib-A^Vaijaj 1 |‘sti del referata, ki se je K Sebpe z vlogo in perspektivami za-t ^tva v , OZlroma drobnega gospodarji !ajnega r5°,faviji' saJ ni šel prek obi- }; V0blokiranosranja VZr°k°V 23nje' ti?e*a obeheubode* tudi izjemen ritem i ■ *.ai do g ongresov - od 9. ure zju-t,n dela iprKe,zvečer brez odmora. Na-°d tri Zato imajo sindikalne organiza' je prav v teh nič kaj zavidljivi časih dodatne obveznosti. Sto?; id' b« morajo vse, da letni oddih ne ganiziranih pridobitev naše s3' le stvar tistih z bolj polnimi pač pa sestavni del vrednot in 0 tl moupravne dražbe. Vsaj enkr; V'5' na leto bi morali na počitnice delavci, kar velja seveda tudi ^ njihove družine in upokojen* Ja, sindikati imajo zdaj, ko na ( gre tako za nohte, še več dela, k so ga imeli včasih, ko nam je 5 b°"e' U0 Andrej Mednarodna konferenca komiteja za šport in prosti čas pri Unescu DOKONČNO UTRTA POT Športni rekreaciji «> Letošnja mednarodna konferenca komiteja »Šport in prosti čas« pod okriljem Unesca, konferenca je bila v Rovinju, je obravnavala telesno-kulturno dejavnost v delovnih organizacijah, posebno pozornost pa je posvetila programiranim aktivnim odmorom na delovnih mestih. Glede na tehnološki razvoj in vse izrazitejša prizadevanja za humanizacijo dela so torej imeli organizatorji mednarodne konference dokaj srečno roko, ko so se odločili, da bodo govorili o rekreaciji na delovnem mestu. Tema je namreč vredna vse pozornosti, saj raziskave in mnoge izkušnje opozarjajo, da si s telovadbo lahko ohranimo zdravje celo na sicer dokaj problematičnih delovnih mestih. Ob sorazmerno skromnih naložbah so rezultati redne aktivnosti še kako spodbudni. Značilnosti rovinjske konference, ki je, kot poudarjajo nekateri strokovnjaki, dokončno utrla pot športni rekreaciji, je bila med dragim tudi odprtost za različne polemike in mnenja, ki so jih zagovarjali udeleženci. Vseskozi pa so bili v ospredju zanimivi znanstveni in strokovni prispevki, v katerih so razpravljala razčlenjevali učinke rekreativnih odmorov med delom in različnih športno-rekreacij skih programov med delovnim procesom. Vsi so iskali odgovore na vprašanja, kako programirani aktivni odmori vplivajo na motivacijo za delo, na utrujenost zaposlenih in njihovo počutje na delovnem mestu. Strokovnjaki so tudi razpravljali o tem, kako vplivajo prav kratki odmori na zdravje zaposlenih in na njihovo storilnost, kakšen je njihov prispevek k humanizaciji dela. Skupna ugotovitev je bila, ne glede na posamezne podrobnosti in tudi nekatera razhajanja, da programirani rekreativni odmori med delom večstransko ugodno učinkujejo na zaposlene in da so zato smiselni in potrebni. Magister Boris Sila iz Ljubljane je na konferenci uspešno predstavil dognanja študije o povezanosti nekaterih dejavnikov delovnega procesa z interesi, mnenji in stališči delovnih ljudi na področju športne rekreacije. Profesor Drago Ulaga pa je govoril o psihičnih potrebah upokojencev, ki jih je iz leta v leto več. S strokovnega in znanstvenega vidika bi jim morali posvetiti več pozornosti kot doslej. Sicer pa so člani komiteja za šport in prosti čas pri Unescu posvetili to pot precej i časa tudi športni rekreaciji v turizmu. Obravnavali so konkretna vprašanja programske zasnove športne rekreacije v posameznih turistič-no-gostinskih središčih. S tem v zvezi je bil zelo zanimiv prispevek dr. Ivana Bačiča iz Daruvar-skih toplic, ki je opozoril na pozitivne spremembe funkcionalnih sposobnosti udeležencev programiranega zdravstveno-preventiv-nega rekreativnega oddiha. De. Mato Bartoluci pa je v Rovinju govoril o ekonomskih merilih in metodah za načrtovanje in programiranje športno rekreativnih programov v turizmu. Vsebina in kakovost le-teh mora biti prilagojena potrebam in željam turistov, hkrati pa mora biti zagotovljena ekonomska učinkovitost športnih objektov. Nekateri raziskovalci so razčlenjevali tudi športno-rekreacijsko dejavnost v obmorskih turistič- nih središčih, v celinskih centrV v planinskem okolju in drUŽ Odmevni so bili prispevki f^jl cinskih izvedencev, ki jih je y t dr. Berislav Dimitrijevih, niki so govorili o biomedicins osnovah programiranja špor^j, rekreativne dejavnosti in o m lih za oblikovanje različnih re arijskih skupin, za katere bi rali pripraviti različne program jC Razmah športa v turizrn? vsekakor fenomen zadnjih deset- letij. Merila ljudi, ki gredo na ^ dih oziroma počitnice, so nam ^ bistveno drugačna kot vC®yt-Nekoč je bilo moderno na PS^. nicah vse dneve lenariti in me ^ lati, danes pa čutimo na ^e. pst dopustu izrazito potrebo p° ni aktivnosti, po tem ali 0 j športu, po čim bolj pestri no-rekreativni dejavnosti. ^ ^ nas zanima, ko se odločam ^ kraj dopustovanja, predvse kakšne bodo možnosti za ^ nosti, kaj bomo na počitnicam^ ko počeli. Zato imajo tura ^ centri, kot je Plava Laguna> ,^er gato tovrstno ponudbo nep . ^ no več gostov kot pa kraju nujajo le kopanje in oh mizo. y)x g zgodovine delavskega gibanja w 23 .MaDelavska enotnost 15 Miroslav Stiplovšek: STROKOVNO - SINDIKALNO - GIBANJE NA SLOVENSKEM (1918-1921) ________________m Tudi v tem obdobju je bila ečina strokovnih organizacij tes-. Povezana s konzumnimi orga-^zacijami, ki so jih pomagale ustanavljati in si prizadevale prek, •iPh doseči za svoje člane dobro PFeskrbo z življenskimi potrebš-Cll^ami po nizkih cenah. * mezdnih gibanjih so strokov-ae organizacije uveljavljale za potezne obrate, včasih pa za celo Panogo, tudi druge zahteve, pred- vsem zahteve glede delovnega časa, dopustov, načina izplačevanja mezd, sprejemanja in odpustov delavstva, urejanja stanovanjskih problemov, priznanja delavskih zaupnikov in pravic strokovnih organizacij za delovanje v korist delavstva. Izbojevane pridobitve glede mezdnih in delovnih pogojev so oblikovali v kolektivnih pogodbah. Te so veljale samo za zaposlene v posameznih podjetjih ali izjemoma za vse obrate iste stroke, zato so si strokovne organizacije skupaj s političnimi strankami prizadevale, da bi najpomembnejše skupne zahteve uveljavile prek socialne zakonodaje. Prizadevanja strokovnih organizacij za novo socialno zakonodajo Drugo pomembno področje delovanja strokovnih organizacij v obravnavanem obdobju je bil prav boj za novo socialno zakonodajo in za ustanove za varstvo delavstva. Na eni strani so na oblikovanje radikalnih zahtev slovenskega delavstva za novo zaščitno zakonodajo vplivale revolucionarne pridobitve na tem področju v Sovjetski Rusiji in v nekaterih drugih državah, zlasti v Franciji, ter mednarodne konvencije, na drugi strani pa je bilo treba v novi jugoslovanski državi na novo urediti tudi socialno zakonodajo in jo poenotiti. Strokovne organizacije in politične stranke so v takih razmerah videle možnost, da z organiziranim pritiskom prisilijo nove oblasti, da ob- čutno izb olj šj o socialno politiko. V Sloveniji je ljubljanska vlada, tudi iz strahu pred revolucionarnimi nemiri, že v prvih mesecih svojega delovanja z uredbami izpolnila številne zahteve z množičnih delavskih shodov. Tako je uvedla osemurni delovnik, podpiranje brezposelnih, delavske zaupnike in stanovanjsko zaščito ter ustanovila oziroma preosno-vala ustanove za varstvo delavstva, kot so uradi za socialno zavarovanje, inšpekcije dela in javne borze dela. Predstavniki slovenskih strokovnih organizacij, zlasti razrednih in krščanskosocialnih, so nato zelo aktivno sodelovali tudi pri pripravi skupne socialne zakonodaje za vso državo. Prvi pomemben uspeh pri njenem poenotenju je bila uvedba osemurnega delavnika septembra 1919 na vsem ozemlju Kraljevine SHS. Strokovne organizacije so nato skrbele za volitve delavskih predstavnikov v socialne ustanove in delavskih zaupnikov, v številnih podjetjih in zlasti manjših obratih pa so se morale boriti za izvajanje delavske zaščitne zakonodaje. Kljub vsem priza-devanejm so posamezna določila nekateri delodajalci sabotirali, na njih izvajanje pa je nato negativno vplivala zlasti obznana. Strokovne organizacije so samokritično priznavale, da so se ukvarjale predvsem mezdnimi gibanji, medtem ko so posvečale izobraževalni in kulturni dejavnosti premajhno pozornost, čeprav so se zavedale, da je krepitev zavesti članstva resno povezana zlasti z izvajanjem različnih oblik izobraževanja in kulturnoprosvet-ne aktivnosti. Pri izpolnjevanju teh nalog so strokovne organizacije sodelovale tudi s posebnimi delavskimi kulturnoprosvetnimi organizacijami, razredne zlasti z novoustanovljeno Svobodo. Po ureditvi socialnega zavarovanja se je zmanjšala potreba po nekaterih oblikah humanitarne aktivnosti strokovnih organizacij. Njihova pomembna naloga je bila zlasti nuditi finančno pomoč članom ob izgubi zaslužkov zaradi sindikalne aktivnosti. Posamezne organizacije pa so še vedno dajale podpore ob bolezni in v drugih stiskah. Sliko poglavitnih značilnosti dejavnosti strokovnih organizacij v letih 1918-1921 naj dopolnimo z njihovo pomembno vlogo v nekaterih političnih akcijah. V tem obdobju so si politične stranke prizadevale v strokovnih organizacijah dobiti zlasti množično podporo pri pridobivanju delavskih in nameščenskih glasov za svoje kandidate na volitvah v ustavodajno skupščino ter pri občinskih volitvah. Nanjo so se oprle tudi pri izvedbi nekaterih drugih političnih akcij, pri političnem delovanju pa so bile zlasti tesno povezane razredne stranke in strokovne organizacije. Strokovne organizacije so izvedle tudi nekaj političnih stavk, npr. po prevratu v Mariboru v zvezi z reševanjem usode njegove pripadnosti k jugoslovanski državi, vrhunec pa je bila politična stavka julija 1919 v podporo Sovjetski Rusiji in Madžarski. Bile so tudi glavni organizator množičnih prvomajskih proslav. V obodbju razmaha strokovnega gibanja na Slovenskem od jeseni 1918 do srede leta 1921 so bili ustvarjeni temelji za njegov razvoj za ves čas obstoja Kraljevine SHS - Jugoslavije. Konec ca e. I 2 «5* e bomo vse, da bomo postali vplivni Zdaj že najmanj 30.000 naročnikov prejema Delavsko enotnost glasilo slovenskih delavcev, prebira pa jo precej - trikrat več bralcev. Med njimi je največ sindikalnih aktivistov, članov organov samoupravljanja in vodilnih delavcev v gospodarstvu.. Berejo nas torej ljudje, ki so doslej poslušali, pa se jim vendarle obeta, da bomo končno predlagali, odločali. VPLIVALI! Postajamo zanimivi za oglašanje in to po konkurenčnih cenah: - črno-bela stran (1/1) 12.000,000 dinarjev - pol strani (1/2) 7.550,000 dinarjev - četrt strani (1/4) 5.000,000 dinarjev Naročila, sporočila, predloge pošljite na naslov: ČZP ENOTNOST DO v ustanavljanju Dalmatinova 4 61000 Ljubljana Če nas pokličete po telefonu (061)310-033 pa boste zvedeli tudi kaj o nagradah... Nagradna križanka št. 24 |^l VE0A0 DUŠEVNIH BOLEZNIH HRVAŠKI PISATELJ (.KMEČKI PUNT.) VAS V ZGORNJI BOHINJSKI DOLINI ŽIVILSKA INDUSTRIJA V KAMNIKU KAREL OŠTIR AVTOR KRIŽANKE R, NOČ SINJSKA VITEŠKA IGRA PTICA SEVERNIH MORIJ VODJA CERKVENEGA ZBORA ČEŠKA PRITR- DILNICA SLAVKO TIRAN NAPRE- DOVANJE ALKALOID IZ LISTOV KOKE zMca. *wrL£e KANADSKI POPEVKAR RIBIŠKA MREŽA SLIKAR PILON IZRAZ VESELJA ‘5® 888 "87 as, OSKRBNIK, GOSPODAR ANDREJ KURENT VEJA ZA FRAČO ŠPANSKI PISATELJ (MATE0) ZG. DEL STOPALA OZKE DESKE PESNICA MUSER SINTET. ELASTIČNA TKANINA 1 &SK KMETIJSKE ZADRUGE V SZ PRELE-TANJE r0MAN STOTI DEL DINARJA OPATIJA NA BAVARSKEM ANGLEŠKI BRINOVEC MESTO V MAKEDONIJI / «? TEKOČINA ZA NARKOZO VRSTA METULJA PRASKA, ODRGNINA PREPIR. SVAJA JEZERO NA FILIPINIH, NA OTOKU LUZ0NU Š5 "SS* vu*dnik INKOV ^evka^ Miz Ijss^ MESTECE V BOKI KOTORSKI POD BARIJ PESNICA ANTIČNE GRČIJE I RUSKO MOŠ. IME FJORDIH REKA NA NORVEŠKEM FRANC. PISATELJICA (MADAMME DE,-) Rešitev nagradne križanke št. 24 pošljite do 5. julija na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 24. Nagrade so: 100.000, 60.000 in 50.000 dinarjev. Rešitev nagradne križanke številka 22 AMARO, AR, PETAK, NAROČILO, ETIKA. TRI, ENAKOST, UR, OKAR, TIARA, APA, NONA, INVAR, TUN, AKADEM, NOMENJ, ŠR, INARI, ENKE, KARAT, ALPINET, EVITA, DIANA, US, ROGOZNICA, RORA, CS, RANČAR, TRAK Izžrebani reševalci nagradne križanke številka 22 1. Anto Miškovič, Antoličičeva 16, 62000 Maribor, 2. Larisa Lesjak, Sp. Rečica 22, 63270 Laško, 3. Franc Dražumerič, Valjavčeva 9, 64000 Kranj Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 313-VI • V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Člani uredništva: Boris Rugelj (komentator ' urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija). Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Janez Sever (posebne naloge). Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Sonja Seljak (redaktorica-lektori-ca), Brane Bombač (oblikovalec), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956, h.c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 4.000 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Žiro račun: 50101-603-46834 • časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik Ljubljana, 23. junija 1989 Delavska enotnost 16 Ime, Hasan Barjaktarevič, doma iz Bosne, poročen, žena nezaposlena, dva otroka, oba še na njegovih ramenih, karakteristika, dober delavec, zaposlen v Ljubljani, vseh 25 let v Komunalnem podjetju, tozd Javna higiena - hopla, oprostite. Bil je zaposlen, zdaj so ga po 25 letih in samih dobrih oce-■ nah njegovega dela brcnili na cesto. Prav zares! Hasan, ki zdaj preživlja pravo dramo, pripoveduje svojo zgodbo začuda mirno. Morda zato, ker je v bitkah proti krivici že prekaljen: »V vseh teh letih mi niti enkrat niso očitali delovnega spodrsljaja. Nasprotno, tudi javno so mi izrekali priznanja, da sem dober, vesten delavec. Prijel pa se me je vzdevek »samosvoj« in zaradi njega sem moral petkrat na sodišče. Kar dvakrat zato, ker so mi prekinili delovno razmerje. Po domače rečeno, zaradi odkrite besede sem letel na cesto. Vsega je bilo, doživljal sem nekorektne postopke, šikane, napade... Ker nisem nič zagrešil, sem se kajpak moral braniti in doslej mi je sodišče še vselej dalo prav.« Hm, kot petkratnega zmagovalca na sodišču vas pa šefi v službi verjetno res ne ljubijo preveč? »Jasno, že od leta 1975 se težave le kopičijo. Vselej, ko se šefi zamenjajo, dajo prejšnji novim vedeti, kakšna črna ovca se skriva med njihovo čredico. Lahko bi celo rekel, vsaka zmaga novi porazi.« Zadnji Hasanov poraz nam je pomagala osvetliti tudi Služba pravne pomoči pri ljubljanskih sindikatih. Hasan je namreč povedal, da bi brez njihovega sodelovanja in pomoči komaj še vedel, kaj naj stori. Ko smo listali po kopici dokumentov, smo videli, da se je res težko znajti: Začelo se je že decembra lani. Ko so vozniki komunalnih vozil pognali motorje in čakali na delovne naloge, jih je namestnik šefa voznega parka Breznik nahrulil, da zamujajo. Bili so užaljeni že zaradi grobosti, pa tudi točni so bili oziroma vse je teklo tako, kot vsak dan. Prišlo je do prepira, prišla sta še dva šefa in Povše, eden od njiju, jim je zabrusil: »Mar mislite, da imamo s seboj nože, da se bomo bodli z vami?! To je bila zadnja kaplja in približno 200 delavcev je prekinilo delo. Odpeljali so jih v sejno dvorano na Poljanski in do tod je Hasan Barjaktarevič pač del kroga sodelavcev. Na sestanku, za katerega so jim očitali, da je izsiljen, v službi pravne pomoči pa zanj zatrjujejo, da je bila stavka, je bilo že drugače: »Tam sem bil pa res glasen. Javno sem vprašal direktorja Dušana Butino, kdo vru-je, vodjo tretje delovne enote Matjaža Medveda. Ta si je namreč hodil redno žigosat kartico, od 6. do 14. ure, vmes pa mirno hodil predavat na kaj vem katero šolo. To je ugotovil samoupravni delavski nadzor in sprožil proti Medvedu disciplinski postopek - bilje seveda oproščen in delavci smo prepričani, da ga je nekdo branil. Butino sem vprašal še o drugih stvareh, ki v našem kolektivu burkajo duhove. Za- nimalo me je, zakaj toliko potuje v Italijo, Švico, Nemčijo in s seboj jemlje predsednika delavskega sveta. Vprašal sem, zakaj vsak predsednik delavskega sveta v času mandata opravi kakšno šolo. Zadnji je dobil poslovodsko diplomo kar v 12 dneh?! Le mimogrede, predsednik delavskega sveta mi je na zboru javno žugal, kako me bo na gobec, da bom pomnil - pa to nikogar ni motilo. Moja vprašanja seveda motijo. No, sgj bi mene tudi, če bi letela name. Na Reki smo imeli enoto, kije pred približno dvema letoma po zaslugi šefa neslavno propadla. Izgubili smo ves posel, a glej, šmenta - mehanizacijo smo brez licitacije prodali prav temu šefu, ki prej naše posle zdaj opravlja kot privatnik! Za povrh smo mu prodali prav tedaj, ko je prišel iz zapora. To še ni dovolj in naša vozila iz Ljubljane vozijo na Reko naši šoferji. Od tam jih pošljejo nazaj v Ljubljano ali pa domov, tačas pa vozila uporablja omenjeni privatnik.« Slišali smo, da so delavci na zboru Bar-jaktarevičevim besedam ploskali in jih glasno pozdravljali, pritrjevali so jim s klici »Tako je!« in podobno. Lepo in prav, toda ta usluga je bila pač medvedja. Trnova pot Hasana Ba rja kta revica VSAKA ZMAGA NOV PORAZ Komaj pa smo verjeli, ko smo slišali, da mu teh težkih vprašanj sploh niso očitali. Na cesto je letel zaradi naravnost smešne stvari: »Grožnja z udarci na gobec me je razjezila in nasilnežu sem zabrusil - Raje povej, zakaj si dobil naročilnico od direktorja, pokaži jo, da bomo videli, zakaj si jo dobil!« Če verjamete ali ne, zgolj to vprašanje je bilo dovolj za brco po 25 letih vestnega dela, Ali je to sploh mogoče, smo povprašali v sindikalni pravni pomoči in vidno prizadeti so nam pojasnjevali njen vodja Milovan Račič pa pravnici Tatjana Labernik in Lidija Jerkič: »Hasanu stojimo ob strani od samega začetka. Žal ima še kako prav. Skrbno smo preučili zapisnik zbora in Hasan res ni vprašal drugega kot po nedoločeni naročilnici. Povedal j e, da je mislil tisto, ki jo je dal direktor trem zaslužnim, da so si po dobro organiziranem pikniku privoščili kosilo »Pri Micki«. Takšna naročilnica je bila res izdana. Potem pa pride farsa, čisti konstrukt - podtaknili so mu, da je govoril o naročilnici, ki naj bi jo dobil nekdo drug za nakup barvnega televizorja in nekaj obleke. Pre-vejano so izkoristili podobnost dveh priimkov, saj je naročilnico za kosilo dobil Fle-žar, neki Ferbežar pa naročilnico za novoletne koledarje. Vse so zavili v meglo in z očitnim konstruktom pokopali Hasana Barjaktareviča. Direktno Butina je še na zboru čisto normalno povedal, da bo samoupravni delavski nadzor razčistil, kaj je pravzaprav s to naročilnico in potem na drugo sejo nadzora res prinesel tisto drugo. Hasan je povedal, da ni mislil te za koledar- je, ampak ono drugo, za kosilo. Pa je bilo vse zastonj. Butina je sicer na tretjo sejo le prinesel naročilnico, o kateri je govoril Barjaktarevič, zraven pa vztrajal, da gre še za eno za tisti televizor... Skratka, Dušan Butina je začel s serijo prijav oziroma zahtev za disciplinski postopek. Vrstile so se ena za drugo. Prva, daje bil lažno obtožen za lažno naročilnico. Druga, da je bil lažno obtožen, da je nadzoru posredoval napačne dokaze (zmešnjava z naročilnicami) in tretja, da je Hasan dalj časa neutemeljeno sprožal nemir z obtožbami direktorja in predsednika delavskega sveta.« Pravna pomoč mestnih sindikatov je Barjaktareviču pomagala, ko ga je direktor suspendiral in potem skozi ves disci- plinski postopek, ki se je neslavno končal prejšnji teden na delavskem svetu. Ta je potrdil brco na cesto. Pa zgodbe še ne nameravamo končati. Prebrali smo, kaj je Hasan, obtožen za povzročanje nemira, govoril na zboru. Po že navedenih vprašanjih je delavce pozval, naj direktorju zaupajo, pomiril jih je, ko so zahtevali odstope in potem so sklenili naj jih direktor vodi še naprej. Ko bi bil vedel?! Še o delavskem svetu. Glasovali so tajno in po pol ure je prišel namestnik predsednika poročat, da niso mogli sprejeti sklepa. Se pravi, da tudi sklepa disciplinske ne potrjujejo. »Bili smo zraven,« so nam povedali v pravni pomoči. »Strokovna služba je s pritiskom izsilila, da morgjo sprejeti sklep, saj bo sicer stvar zastarala. Tako je delavski svet še enkrat sedel, drugič z listki tgjno glasoval in spet niso potrdili sklepa disciplinske. Dobili so »strokovna navodila« naj glasujejo javno in v tretje gre pač rado - na javnem glasovanju so tretjič soglasno - potrdili brco na cesto.« Hasan je povedal, da je tako štiričlanska družina ostala brez dohodkov. Ven so ga vrgli tudi iz samskega doma in ko sije našel prenočišče v samskem domu Kanalizacije, je po telefonskem opozorilu letel tudi iz tega. Ko samo zapisali - po 25 letih zvestobe in priznano vestnega dela. razmišljamo o tem, zaradi kakšne bedarije jih je skupil: »Pri vsem gre očitno za spor med direktorjem in Barjaktarevičem, ki mu ob priznanju, daje dober delavec, obešajo, kako J® glasen in odkritih besed. Eden je pač del strukture in drugi del nemolčečega delavstva. Torej, če prvi drugega uniči, si s tem utrdi avtoriteto in preventivno prestraši njegove somišljenike. . Nas čaka v tem kolektivu težko delo. Ce drugega ne, bo treba raziskati in osvetliti vezi med strukturo, samoupravnimi organ1 in družbenopolitičnimi organizacijami. Tu vmes marsikaj smrdi. Ta konkretni primer pa je jasen kot beli dan - sam sem bral uradno oceno, da je Hasan dober delavec-Niti en od njegovih številnih sporov ni nastal zaradi kršitve delovne obveznosti.« Tudi sami smo med sklepi disciplinske komisije brali: »Pri izreku ukrepa (pri brci na cesto, kar dela tole branje sila tragik0' mično op. p.) je disciplinska komisija up°' števala olajševalne okoliščine, ki se kažejo v tem, da je Barjaktarevič Hasan sicer dober delavec, čeprav samosvoj, nadalje, da mora skrbeti za mladoletne otroke in Je dolgoleten delavec tozda Javna b*' giena...« Olajševalne okoliščine pa take! Ker je zaradi njih letel na cesto, smo se lahko ‘e vprašali, ali bi ga brez njih morda kar ob-glavili?! Brane Omerzuje nadaljeval: »Na izrednem zboru sem bil od začetka do konca. Od nizkih indeksnih osnov je brz zajadral v medsebojne odnose in očitno je> da je odnos vodilnih ljudi do delavcev, bi3: go rečeno, nehuman. Sploh že omenjen* Medvedje vsem delavcem trn v peti, struktura pa ga seveda ščiti. Zato se je nezado-1 voljstvo razširilo tudi na direktorja Butin0, Mimo lahko trdim, da gaje rešil prav Ba*1' jaktarevič. Sprožil je, zahteval in dosege* pri delavcih popolno podporo in zaupanje Butini. Plačilo poznate. Niti po naključji nisem slišal omenjati kakših televizorjev a*1 obleke, pač pa le neko naročilnico. SicerPa je tudi vam jasno, da v tem sploh ni bistvo-Se potem sem nekajkrat poskušal, da bi10 sedli skupaj in našli skupen jezik. Zama' Celo 10 njihove osnovne organizacije sindj' kata se v suzpenz in ukrep noče spuščat*' češ da za to ni strokoven! Se je pa član našega občinskega sveta iz tega kolektiva opredelil za spravo in vprašanje je, kaj se mu zdaj obeta. Jasno, občinski svet bo d°' lal še naprej in spremljal te stvari. Škoda pravzaprav, prepričan sem. da b’ direktorja že takrat nesli, če se zanj ne tako odločno zavzel prav Hasan. Bilo f moč čutiti, da uživa med sodelavci ugled’ da ima nanje vpliv - hm, morda je bilo pr3, to zanj usodno. Zato, vidite, ker je teh Pr*' merov veliko, je o tem vredno reči kaj veC„ značilen je in opozarja na nujnost prenov sindikatov. Kaj le bo sicer delavcem spl° a še ostalo?! In zato je treba opozarjati, tu° nekatere v vrhu slovenskih sindikatov, kaj ko nevarno je, če bi podjetja imela frnanč** ali kakršenkoli že vpliv na sindikate!« Za mnenje smo povprašali tudi predsednika občinskega sveta sindikatov Ljubljana Center, Braneta Omerzuja. Saj njihovi pravniki so zbor pravzaprav ocenili za stavko in zaradi vprašanj med štrajkom bi moral biti delavec menda zaščiten?! Če niti ne Za konec smo prisluhnili še delavce^ sindikalne pravne pomoči, ki so nam z3*"* dili, da bodo nič manj zavzeto kot do3* skušali pomagati Hasanu Barjaktarevič Odslej kajpak na sodišču. Skorajda se B sanu obeta nova zmaga - toda kdo bi lab**, ocenil, kakšno ceno bo spet plačal zanj0,1 Pa ne le on. .., Ciril Br^ LIPE SVEDER: KOMUNALNA BALADA ! ‘pTAMGjajg &o£>o c//^7er ZA 2- •''•'V ZA /t? Z/? &7A ~7Lp>/ ZA 7^5 .-