201
UDK 929Grivec F.:271:378
1.01 Izvirni znanstveni članek
Prejeto: 6. 10. 2021
Simon Malmenvall*
Franc Grivec in začetki akademskega 
proučevanja ruske teološke misli na 
Slovenskem1
Franc Grivec and the beginnings of academic research into 
Russian theological  thought in Slovenia 
Izvleček
Katoliškega akademskega teologa in zgo-
dovinarja Franca Grivca (1878–1963) je na 
podlagi njegovega bogatega raziskovalnega 
dela mogoče označiti za največjega slovenskega 
poznavalca vzhodnega krščanstva, ki je ob tem 
postavljal temelje univerzitetnemu teološkemu 
študiju na Slovenskem. Pomemben del Grivčeve 
intelektualne zapuščine predstavlja odkrivanje 
teološke misli ruskih avtorjev iz 19. stoletja: 
Alekseja Homjakova, Fjodorja Dostojevskega 
in Vladimirja Solovjova. Grivčeva obravnava 
omenjenih piscev pomeni prvo osvetlitev ruskih 
klasikov s teološkega zornega kota v slovenskem 
akademskem okolju in v slovenskem jeziku. 
Pričujoči članek analizira Grivčevo recepcijo 
njihove teološke misli na podlagi njegovih re-
prezentativnih del, ki jih je sestavljal skozi svoje 
celotno akademsko udejstvovanje. Slovenski 
proučevalec se največ posveča Solovjovu, v 
katerem prepoznava zagovornika zedinjenega 
krščanstva. Kljub opredeljenemu katoliškemu 
stališču in očitni osredotočenosti na nauk o 
Cerkvi (ekleziologijo) Grivca odlikuje pohvalno 
vrednotenje iskalske vneme, teoretične svežine 
in življenjskega zgleda ruskih avtorjev. 
* doc. dr. Simon Malmenvall, Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in poslovne vede;  
Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta,  
e-pošta:simon.malmenvall@kat-inst.si, simon.malmenvall@teof.uni-lj.si
1 Vsebina tega prispevka je del temeljnega raziskovalnega projekta 917 – Slovenska intelektualna 
zgodovina v luči sodobnih teorij religije: od ločitve duhov in kulturnega boja do komunistične 
revolucije, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) 
iz državnega proračuna.
Abstract
On the basis of his rich research work, the 
Catholic academic theologian and historian 
Franc Grivec (1878–1963) can be described as 
the greatest Slovenian expert in Eastern Chris-
tianity, who also established the foundations 
of the university study of theology in Slovenia. 
An important part of Grivec’s intellectual lega-
cy is represented by exploring theologian ideas 
by the Russian 19th century authors: Aleksey 
Khomyakov, Fyodor Dostoevsky and Vladimir 
Solovyov. Grivec’s research into these authors 
signifies the first presentation from the theo-
logical aspect in the Slovenian academic sphere 
and Slovenian language of these Russian clas-
sics. This article analyses Grivec’s reception of 
their theological ideas on the basis of his repre-
sentative works, which he created through his 
entire academic life. He devoted most atten-
tion to Solovyov, in whom he saw a proponent 
of united Christianity. In spite of his declared 
Catholic stance and obvious focus on teachings 
about the Church (ecclesiology), Grivec is also 
distinguished by a commendable evaluation of 
the investigative ardour, theoretical freshness 
and exemplary lives of the Russian authors. 
202 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Ključne besede: Franc Grivec (1878–1963), ruska teološka misel, pravoslav-
je, zgodovina visokega šolstva, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.
Key words: Franc Grivec (1878–1963), Russian theological thought, Ortho-
doxy, history of higher education, Faculty of Theology of the University of Ljubljana
Ruski misleci in Grivčev položaj v akademskem okolju
Slovensko akademsko okolje zaradi svoje majhnosti in tradicionalne ume-
ščenosti v srednjeevropski kulturni krog ne slovi po sistematičnem poznavanju 
vzhodnih različic krščanstva in dežel, ki so (bile) z njimi neposredno povezane. 
Ne glede na takšno splošno omejitev, je na tem področju vendarle primerno izpo-
staviti izjemnega posameznika, katoliškega duhovnika, teologa in zgodovinarja 
Franca Grivca (1878–1963). Kot dolgoletnega (1920–1963) profesorja na Teolo-
ški fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je v takratnem obdobju postavljal temelje 
univerzitetnemu teološkemu študiju na Slovenskem, ga je na podlagi njegove-
ga bogatega raziskovalnega in pedagoškega dela mogoče označiti za največjega 
slovenskega mednarodno uveljavljenega strokovnjaka za nauk o Cerkvi (eklezio-
logijo), vzhodnokrščansko teologijo in misijonarsko delovanje svetih bratov Cirila 
(um. 869) in Metoda (um. 885).2 Izhajajoč iz njegove bibliografije3 in sposobnosti 
združevanja različnih humanističnih metodoloških pristopov, zlasti teoloških, 
zgodovinopisnih in filoloških,4 je Grivčevo raziskovanje, ki se odraža skozi nje-
govo celotno akademsko udejstvovanje, opredeljevalo proučevanje štirih glavnih 
tem.5 Raziskovalčeva pozornost je tako veljala predvsem (katoliški) ekleziologiji, 
teologiji in zgodovini vzhodnokrščanskih Cerkva,6 življenju in dediščini Cirila 
in Metoda7 oziroma srednjeveški slovanski religiozni kulturi. Pomembna razse-
2 Pregledni intelektualni biografiji Franca Grivca: Metod Benedik, Franc Grivec – profesor, Griv-
čev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2003, str. 7–25; France Dolinar, Franc Grivec, Bogoslov-
ni vestnik, 53, 1993, št. 3, str. 247–263.
3 Doslej najpopolnejša bibliografija Franca Grivca: Lojze Kovačič, Grivčeva bibliografija, Grivčev 
simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2003, str. 39–68. 
4 Neža Zajc, Franc Grivec (1878–1963) in ruske študije, Monitor ISH, 16, 2014, št. 1, str. 199, 201; 
Neža Zajc, Uvod v osebno teologijo Franca Grivca – širina in namen Grivčevega preučevanja 
slovanske pismenosti, Bogoslovni vestnik, 78, 2018, št. 4, str. 909–913.
5 Simon Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova v delih Franca Grivca, Bogoslovni ve-
stnik, 78, 2018, št. 4, str. 944.
6 Med pomembnejša Grivčeva dela o teologiji in zgodovini vzhodnokrščanskih Cerkva je mogoče 
šteti: Pravoslavje (1918), Cerkveno prvenstvo i edinstvo po bizantinskem pojmovanju (1921) in 
Vzhodno bogoslovje (1956).
7 Med pomembnejša Grivčeva dela o cirilmetodijskem vprašanju spadajo naslednja: Zarja stare 
slovenske književnosti: frisinški spomeniki v zarji sv. Cirila in Metoda (1942), Žitja Konstanti-
na in Metoda (1951), Konstantin und Method: Lehrer der Slaven (1960), Ciril-metodijska ideja 
(1962), Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod (1963).
203Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
žnost njegovega opusa predstavlja tudi 
odkrivanje teološke misli modernih 
ruskih pisateljev in filozofov Alekseja 
Stepanoviča Homjakova (1804–1860), 
Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega 
(1821–1881) in Vladimirja Sergejeviča 
Solovjova (1853–1900).8 Grivčevo raz-
iskovanje omenjenih treh piscev je 
pionirsko, saj predstavlja prvo znan-
stveno osvetlitev ruskih klasikov 
moderne dobe s teološkega zornega 
kota v slovenskem jeziku in sloven-
skem akademskem prostoru.
Ob upoštevanju dejstva, da tvo-
ri proučevanje ruskih pravoslavnih 
mislecev eno od nosilnih tem opusa 
obravnavanega profesorja, je pričujoči 
članek zasnovan kot analiza Grivčeve 
recepcije teološke misli Homjakova, 
Dostojevskega in Solovjova, zlasti na 
področju ekleziologije, odnosa do vzajemnosti med slovanskimi narodi in uve-
ljavljanja krščanskih načel v družbi. Analiza zajema izbrana reprezentativna dela 
o treh ruskih mislecih, ki jih je Grivec sestavljal skozi svoje celotno akademsko 
udejstvovanje, od zgodnjega obdobja na začetku 20. stoletja vse do poznega ob-
dobja v šestdesetih letih. Med reprezentativnimi deli so najvidnejša naslednja: 
Vladimir Sergejevič Solovjev (1917),9 Dostojevskij o pravoslavju in katoličanstvu 
(1918), Fjodor Dostojevskij in Vlad. Solovjev (1931), O teologiji A. S. Homjakova 
(1934), Solowjew, Wladimir (1937), Od sv. Tomaža Akvinskega do Vladimira Ser-
8 Pregledne študije o teološkem in družbenem udejstvovanju Homjakova: Vladimir Z. Zavitne-
vič, Aleksej Stepanovič Homjakov. Trudy Homjakova v oblasti bogoslovija, Kijev: Tipografija 
I. I. Gorbunova, 1902; Ernst C. Suttner, Offenbarung, Gnade und Kirche bei A. S. Chomjakov, 
Würzburg: Augustinus Verlag, 1967; Vjačeslav A. Košelev, Aleksej Stepanovič Homjakov: Žizne-
opisanie v dokumentah, rassuždenijah i razyskanijah, Moskva: Novoe literaturnoe obozrenie, 
2001. Monografski obravnavi religioznega vidika pri Dostojevskem: Nikolaj A. Berdjaev, Miro-
sozercanie Dostoevskago, Praga: YMCA-Press, 1923; James P. Scanlan, Dostoevsky the Thinker. 
Ithaca: Cornell University Press, 2002. Pregledi življenja in teološke misli Solovjova: Michel 
D'Herbigny, Vladimir Soloviev (1853–1900): un Newman russe, Pariz: Gabriel Beauchesne, 1911; 
Ludolf Müller, Das religionsphilosophische System Vladimir Solovjevs, Berlin: Evangelische Ver-
lagsanstalt, 1956; Leonid I. Vasilenko, Vvedenie v russkuju religioznuju filosofiju: Kurs lekcij, 
Moskva: Pravoslavnyj Svjato-Tihonovskij Bogoslovskij institut, 2004, str. 54–101.
9 Čeprav je Grivec znal rusko, se je pri poslovenjenem zapisu priimka Solovjov (Соловьёв, So-
lov'ëv) ravnal po nemškem zgledu (Solowjew). Sodobna poslovenjena oblika »Solovjov« se od 
Grivčeve razlikuje v tem, da upošteva palatalizirani (mehčani) e (ë).
Franc Grivec (1878–1963)  
(dLib).
204 Šolska kronika • 2–3 • 2021
gejeviča Solovjeva (1960) in odlomki iz druge izdaje monografije Cerkev (1943). 
Ta predstavlja Grivčevo prebojno delo na področju ekleziologije10 in obenem prvi 
pregled katoliškega nauka o Cerkvi v slovenskem jeziku. 
Že zgoraj naštete objave potrjujejo, da se je v danem kontekstu Grivec največ 
posvečal Solovjovu, v katerem je prepoznaval zagovornika zedinjenega krščan-
stva oziroma sinteze med papeško avtoriteto in odrešenjskim poslanstvom 
ruskega naroda.11 Podobno kakor je Solovjov skozi svoje ustvarjanje odražal za 
takratno rusko visoko kulturo neobičajno dialoško odprtost do katolištva, tako 
je tudi za Grivca značilen razumevajoč odnos do pravoslavja, med drugim je pri 
objektivnih dogmatičnih razhajanjih dosledno upošteval družbenozgodovinske 
in terminološke spremenljivke. Kljub temu je pri njem opazna zvestoba urad-
nemu stališču katoliške Cerkve takratnega časa, ki še ni poznala ekumenizma v 
sodobnem pomenu, saj se je v razmerju do pravoslavnih struktur zavzemala za t. 
i. uniatsko metodo, to je vrnitev in vključitev »vzhodnih razkolnikov« v katoliško 
Cerkev kot edini pravi Kristusov duhovni organizem na zemlji ob ohranitvi nji-
hovih liturgičnih in pravnih posebnosti. Grivec je to stališče nadgrajeval z idejo o 
povezovalnem značaju dediščine svetih Cirila in Metoda ter (katoliških) Slovanih 
kot posrednikih med Vzhodom in Zahodom. Na tem pragmatičnem združeval-
nem temelju je gradil tudi celotno svoje raziskovanje srednjeveških cerkvenih in 
filoloških vprašanj.12 
Idejno ozadje ruskih mislecev 
Za razumevanje kulturnozgodovinskega konteksta Grivčeve obravnave 
ruskih avtorjev je smiselno izpostaviti njihovo umeščenost v skupino t. i. neaka-
demskih teologov, ki so delovali zunaj uradnega okvira Ruske pravoslavne Cerkve 
in njenih visokošolskih ustanov. Neakademski teologi po svoji osnovni formaciji 
niso bili niti teologi niti duhovniki, a so z ustvarjalnim obujanjem cerkvenega 
izročila in družbeno angažiranimi deli sooblikovali rusko krščansko misel 19. sto-
letja ter tako pripomogli k utrditvi novega pojava laiške teologije. Za nekatere 
10 Simon Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 945. Grivec v svoji Cerkvi opozarja 
na takrat nekoliko zapostavljeno razsežnost Cerkve kot organizma, »Kristusovega telesa« na 
zemlji. Podobo telesa je prav v letu druge izdaje Grivčeve Cerkve na ravni cerkvenega učiteljstva 
(znova) povzdignil papež Pij XII. (1939–1958) v encikliki Mystici corporis Christi (1943), še bolj 
pa se je ta podoba uveljavila v dogmatični konstituciji drugega vatikanskega koncila (1962–1965) 
o Cerkvi Lumen gentium (1964). V tem pogledu lahko Grivec velja za nekakšnega predhodnika 
drugega vatikanskega koncila.
11 Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 953–955.
12 Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 953–955; Zajc, Uvod v osebno teologijo, 
str. 902–904, 913; Nik Trontelj, Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na Teološki fakulteti UL (ur. 
Bogdan Kolar), Učitelji Teološke fakultete za ustanovitev in ohranitev Univerze v Ljubljani, Lju-
bljana: Teološka fakulteta, 2019, str. 48–49, 51–53.
205Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
neakademske teologe je značilno tudi to, da so po svoji smrti v domačem in med-
narodnem prostoru postali znani kot velika imena ruske klasične literature. Med 
njimi je poleg Solovjova vredno omeniti vsaj še Alekseja Stepanoviča Homjakova, 
Nikolaja Vasiljeviča Gogolja (1809–1852) in Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.13
Kakor drugi predstavniki filozofsko-literarnega kroga slovanofilov iz sre-
dine 19. stoletja, ki so zagovarjali posebnost ruske zgodovinske poti v razmerju 
do preostale Evrope, tudi Aleksej Homjakov pri obravnavi religije in pravoslavne 
Cerkve, povzemajoč apostola Pavla, vseskozi izpostavlja podobo Cerkve kot tele-
sa ali organizma. Tu dosledno uporablja pojem složne povezanosti ali zbornosti 
(rus. соборность), ki je rdeča nit njegove osrednje teološke razprave Cerkev je 
ena (rus. Церковь одна, okrog 1845).14 S tem pojmom, delno prevzetim po Mislih 
(fr. Pensées, 1670) znamenitega matematika in filozofa Blaisa Pascala (1623–
1662)15 ter nadgrajenim z ekleziologijo akademika in moskovskega metropolita 
(1821–1867) Filareta Drozdova (1782–1867), označuje notranjo edinost oziroma 
sprejemanje cerkvenega izročila v pravoslavju na podlagi ljubezni do Boga in 
bližnjega,16 katere sad je usklajenost med laiškim in hierarhičnim delom istega 
»telesa« Cerkve. Po Homjakovu naj bi bila prav zbornost, v resnici sorazmernost 
medsebojne ljubezni in soglasja na področju nauka, ki se najbolje odraža skozi 
zasedanja cerkvenih zborov oziroma koncilov, na katerih se zbirajo škofje in drugi 
predstavniki Cerkve, branilka ruske duhovnosti in države pred škodljivimi vplivi 
Zahoda. Delovala naj bi kot dopolnitev tradicionalne vaške skupnosti ali občine 
(rus. община) ter posledično protiutež dvema »stranpotema« v razmerju do iz-
virnega apostolskega in patrističnega krščanstva: tako katoliški zunanji »prisili«, 
zgoščeni v pravno-racionalističnem razumevanju vere, in skorajda neomejeni 
papeški oblasti, kakor tudi protestantski »praznini«, zgoščeni v individualnem 
13 Pavel V. Hondzinskij, Cerkov' ne est' akademija: Russkoe vneakademičeskoe bogoslovie XIX veka, 
Moskva: Izdatel'stvo PSTGU, 2017, str. 6–8, 13, 368–369; Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja 
Solovjova, str. 945.
14 Aleksej S. Homjakov, Sočinenija bogoslovskie, Sankt Peterburg: Nauka, 1995, str. 39–56; Hon-
dzinskij, Cerkov' ne est' akademija, str. 172–173.
15 Homjakov se pridružuje Pascalovi kritiki papeške doktrinarne »samovolje«, njegove politično-
monarhične vloge in poenostavljenega enačenja Cerkve s papeštvom. O Pascalovem odmevu 
v ruski kulturi: Boris N. Tarasov, Mysljaščij trostnik: Žizn' i tvorčestvo Paskalja v vosprijatii ru-
sskih filosofov i pisatelej, Moskva: Jazyki slavjanskih kul'tur, 2009.
16 V tem pogledu je poveden izrek Homjakova, ki pred posameznika postavlja skupnost: »Nihče 
se ne zveliča sam. Zveličani se zveliča v Cerkvi kot njen ud in v edinosti z vsemi drugimi njenimi 
udi.« (Aleksej S. Homjakov, Sočinenija, zv. 2: Raboty po bogosloviju (ur. Vjačeslav A. Košelev), 
Moskva: Moskovskij filosofskij fond, 1994, str. 19; Hondzinskij, Cerkov' ne est' akademija, str. 
173) V podobnem »pasivnem« ključu ruski mislec osebno moralno odgovornost podreja moči 
božje milosti kot predpogoju oblikovanja posameznikove ljubezni do sočloveka in Cerkve, ki 
vodi v predanost verskim resnicam oziroma dogmam (Hondzinskij, Cerkov' ne est' akademija, 
str. 178–179, 181).
206 Šolska kronika • 2–3 • 2021
razlaganju Svetega pisma in okrnjenosti zakramentalne prakse.17 Poudarjanje 
zbornosti in nezaupanje ne le v avtoriteto papeža, temveč tudi avtoriteto in te-
ološko izobraženost drugih vrhovnih cerkvenih dostojanstvenikov (patriarhov, 
metropolitov) je Homjakovu dalo sloves predstavnika »laiške teologije« in ga 
posredno zbližalo z nekaterimi prvinami takratnega nemškega liberalnega pro-
testantizma.18 Kljub svoji polemičnosti in občasni enostranskosti, ki je bila vsaj 
delno posledica pomanjkanja akademske teološke izobrazbe, so prav dela ruske-
ga laiškega teologa omogočila, da si moderne in sodobne pravoslavne teologije ni 
mogoče predstavljati brez pojma zbornosti.19 
Ena od ključnih značilnosti teološke razsežnosti Dostojevskega, ki se v naj-
večji meri odraža skozi roman Bratje Karamazovi (1879–1880), je njegova izvirna 
antropologija,20 poglobljeno prikazovanje duševnih in duhovnih iskanj posame-
zne osebe v razmerju do drugih in družbenega okolja. Dostojevski o Bogu ne 
govori spekulativno in sistematično, temveč tako, da se posveča človeku, ki ga 
označuje za »največjo skrivnost«, od koder se poraja priznanje človeške šibkosti 
in odrešilna moč božjega usmiljenja, medsebojno prepletena dinamika notranje-
ga »pekla« in »nebes«. Po eni strani ruski pisatelj s svojo t. i. polifonično metodo21 
vzpostavlja svobodno idejno izmenjavo med zavzeto mislečimi literarnimi liki,22 
kar je že na začetku 20. stoletja v svojem delu Svetovni nazor Dostojevskega (rus. 
Миросозерцание Достоевского, 1923) poudarjal znameniti ruski religiozni fi-
lozof Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874–1948). Po drugi strani pa se skozi 
potek romanesknega dogajanja vendarle osredotoča na osebo Jezusa Kristusa kot 
17 Pavel V. Hondzinskij, Sinodal'naja reforma i ekklesiologija pervyh slavjanofilov: A. S. Homjako-
va i Ju. F. Samarina, Vestnik PSTGU. Bogoslovie, filosofija, 37, 2011, št. 5, str. 57–59; Hondzinskij, 
Cerkov' ne est' akademija, str. 182–183, 188–189; Aleksej A. Peškov, Ekkleziologija A. S. Homja-
kova v ocenke akademičeskogo bogoslovija XIX – načala XX vv. (v kontekste svjatootečeskogo 
nasledija I–III vv.), Trudy Nižegorodskoj duhovnoj seminarii, 15, 2017, str. 58–60, 63, 66, 68, 71; 
Vadim V. Kirjuhin, Ekkleziologija A. S. Homjakova. Vypusknaja kvalifikacionnaja rabota, Belgo-
rod: Belgorodskij gosudarstvennyj nacional'nyj issledovatel'skij universitet, Social'no-teologi-
českij fakul'tet, 2017, str. 45–46.
18 Ludolf Müller, Der Einfluss des liberalen Protestantismus auf die russische Laientheologie des 
19. Jahrhunderts, Kirche im Osten, 3, 1960; Aleksej A. Peškov, Ekkleziologija A. S. Homjakova, 
str. 57–58, 70. 
19 Peškov, Ekkleziologija A. S. Homjakova, str. 70, 73; Sergej S. Horužij, Opyty iz russkoj duhovnoj 
tradicii, Moskva: Parad, 2005, str. 132; Hondzinskij, Cerkov' ne est' akademija, str. 165.
20 Giuseppe Ghini, Imago Dei anthropology in Dostoevsky's The Brothers Karamazov, Church, 
Communication and Culture, 2, 2017, št. 3, str. 206–207, 209; Tat'jana Magaril-Il'eva, Bogoslovie 
Dostoevskogo v ponimanijah Berdjaeva, Dostoevskij i mirovaja kul'tura, 3, 2020, št. 3, str. 120, 
130–131, 137; Simon Malmenvall, Dostojevski in Bahtin: širina in omejenost koncepta polifonič-
nega romana, Dostojevski in jaz (ur. Matevž Kos), Ljubljana 2021, str. 115.
21 Reprezentativna priročnika o literarnoteoretičnem konceptu polifoničnega romana pri Dosto-
jevskem: Joe E. Barnhart (ur.), Dostoevsky's Polyphonic Talent, Lanham: University Press of 
America, 2005; Mihail M. Bahtin, Problemi poetike Dostojevskega, Ljubljana: Literarno-ume-
tniško društvo Literatura, 2007. 
22 Magaril-Il'eva, Bogoslovie Dostoevskogo, str. 128–129.
207Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
»človeka na meji z Bogom in Boga na meji s človekom« ter Cerkev kot prostor 
uresničevanja pristne ljubezni. Prav Kristus človeku omogoča odkrivati njegovo 
pravo naravo in tako svobodno izbrana dejanja (najstvo) usklajevati z njegovim 
vnaprej danim obstojem (eksistenco). Vez med posamezno osebo in Kristusom 
v romanih Dostojevskega napotuje k sklepu, da je človek na zemlji zgolj začasni 
prebivalec, čigar pot se dovrši v večnosti, kamor vodi od Boga dana svoboda kot 
predpogoj odločitve za dobro. Vez med posamezno osebo in Kristusom zadeva 
tudi pojmovanje resnice, ki je za pisatelja vedno živa in osebna ter se po zgledu 
božjega Sina razodeva skozi svobodno odločitev za nesebično darovanje sočlo-
veku.23 To najbolje povzema evangeljska prilika o pšeničnem zrnu (Jn 12,20–24), 
v jedru katere je nauk o potrebnosti asketskega prečiščevanja in sprejemanja 
trpljenja ali umiranja samemu sebi kot predpogoju spreobrnjenja, dajanja sadu v 
medčloveških odnosih in dovršitve v večnosti.24
Teološko razsežnost25 Vladimirja Solovjova najbolj poglobljeno kaže-
ta ekleziološki razpravi Veliki spor in krščanska politika (rus. Великий спор и 
христианская политика, 1883) ter Rusija in vesoljna Cerkev (fr. La Russie et l'Eg-
lise universelle, rus. Россия и вселенская Церковь, 1889). Za Solovjova je osrednji 
intelektualni cilj vseskozi ostajal enak: poiskati celovitost znanja in življenja kot 
odsotnost nasprotij med vero in razumom. V kontekstu iskanja celovitosti po-
sebno mesto zaseda želja po vnovični edinosti med vzhodnim (pravoslavnim) 
in zahodnim (katoliškim) delom iste vesoljne Cerkve. Ekumenski naboj njegove 
misli temelji na še vedno obstoječi mistični edinosti med vzhodnim in zaho-
dnim delom, ki se kaže v priznavanju Jezusa Kristusa kot pravega Boga in pravega 
človeka (Bogočloveka), nadaljevanju skupnega apostolskega nasledstva njune 
hierarhije in črpanju duhovnih moči iz istih zakramentov.26 Solovjov svojega eku-
menskega razpoloženja ne razume v smislu odhoda iz Ruske pravoslavne Cerkve, 
temveč kot zedinjenje obeh delov Cerkva v istem Kristusovem mističnem telesu 
23 Tat'jana Kasatkina, Bogoslovie Dostoevskogo: problemy ponimanija i opisanija, Dostoevskij i 
mirovaja kul'tura, 5, 2019, št. 3, str. 18–20, 22, 28, 30–31; Malmenvall, Dostojevski in Bahtin, str. 
117, 121–124; Magaril-Il'eva, Bogoslovie Dostoevskogo, str. 131, 133, 135.
24 Ghini, Imago Dei anthropology, str. 207–209, 214–215; Tomas Spidlik, The Spirituality of the 
Christian East: A Systematic Handbook, Kalamazoo: Cistercian Publications, 1986, str. 57.
25 Meja med filozofijo in teologijo pri Solovjovu ni jasna. Leonid Ivanovič Vasilenko, strokovnjak 
za zgodovino ruske religiozne filozofije, pojasnjuje (Vasilenko, Vvedenie, str. 62–63, 367, 371), da 
se Solovjov v razmerju do pravoslavne Cerkve, ki ji je po krstu pripadal, ni zavezal k doktrinarni 
»čistosti« svojih del. Ruski mislec je pisal predvsem za delno že sekularizirano izobraženo jav-
nost in jo nagovarjal v filozofskem jeziku kot dejaven kristjan z zapletenim odnosom do cerkve-
ne hierarhije. Poleg tega Solovjov ni sprejemal ločevanja med filozofijo in teologijo, temveč je 
hrepenel po notranji in zunanji obnovitvi Cerkve kot organizma verujočih, ki bi v ljubezni do 
Kristusa (Bogočloveka) poskušal združiti celotno človeštvo. Na tej podlagi bi se morala Cerkev 
lotiti povezovanja in »krščanskega preobražanja« različnih človekovih dejavnosti (politike, iz-
obraževanja, umetnosti itd.), ki bi pričale o »vseenotnosti« človeštva v Kristusu. (Malmenvall, 
Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 945).
26 Simon Malmenvall, Iskanje edinosti in vesoljnosti Cerkve: ekleziologija Vladimirja Solovjova in 
Georgija Florovskega, Bogoslovni vestnik, 75, 2015, št. 2, str. 348–349.
208 Šolska kronika • 2–3 • 2021
na zemlji pod vodstvom rimskega škofa oziroma papeža, kar bi pravzaprav pome-
nilo razširitev in prenovitev obstoječe katoliške Cerkve.27 Tovrstne prenovljene 
družbe ne omogoča le cerkvena hierarhija pod vodstvom papeža, temveč tudi 
svetovna država pod vodstvom ruskega imperatorja, ki naj postane posvetna roka 
papeževe duhovne oblasti. Ideal vesoljnosti Cerkve se tako pri Solovjovu prenaša 
tudi na vesoljnost posvetne oblasti, ki naj bi skupaj s Cerkvijo verniku poma-
gala k svobodnemu uresničevanju krščanskih načel v družbenem življenju.28 V 
tem pogledu Solovjov organiziranost obstoječe katoliške Cerkve sprejema tudi 
kot pragmatični temelj družbenega udejstvovanja proti vse močnejšim »pro-
tikrščanskim silam«.29 Ekleziologijo Solovjova nadalje opredeljuje prepričanje 
o preseganju kulturnih razlik med Vzhodom in Zahodom. Glavno značilnost 
vzhodne kulture Solovjov prepoznava v pokornosti vsega človeškega nadnarav-
nim dobrinam (prevlada božjega), glavno značilnost zahodne pa v individualni 
ustvarjalnosti človeka (prevlada človeškega). Oba vidika človekovega odnosa do 
življenja je po njegovem mnenju uspelo začasno uskladiti zgolj antični Cerkvi, 
ki ju je povezala z Bogočlovekom Kristusom kot idealom polne človeškosti. V 
sodobnem času naj bi bila tovrstno sintezo v okviru Cerkve sposobna vzposta-
viti povezovalna ruska kultura, za katero naj bi bilo značilno tako sprejemanje 
najboljših izkušenj tujih narodov kakor tudi še ohranjena vera v Boga s čutom za 
iskanje resnice.30 
Grivčeva kritičnost do Homjakova in visoko vrednotenje Solovjova
Franc Grivec v svojem članku iz leta 1934 z naslovom O teologiji A. S. Ho-
mjakova, objavljenem v Bogoslovnem vestniku, znanstveni reviji ljubljanske 
Teološke fakultete, polemično, a hkrati razmeroma uravnoteženo izpostavlja 
dobre in slabe plati idej Homjakova. Tu se, kakor tudi pri obravnavi drugih ruskih 
mislecev, skoraj izključno posveča njegovi ekleziologiji. Posebej omenja njegov 
življenjski zgled, s katerim je krščanstvu priboril ugled med takratno rusko la-
iško inteligenco, ki si pred tem ni predstavljala združljivosti pravoslavja z visoko 
izobraženostjo porajajoče se meščanske družbe. Zgled Homjakova je pripomogel, 
da se je okrog omenjenega utemeljitelja slovanofilstva zbrala skupina ljubiteljev 
ruskih izraznih oblik pravoslavne vere.31
»Aleksej Stepanovič Homjakov, veliki buditelj ruske pravoslavne samoza-
vesti /…/, je velik mislec /…/, a še večji v življenju. Njegova veličina je v idealnem 
spajanju verske misli in odločno religioznega življenja. Njegova teologija je s te 
27 Malmenvall, Iskanje edinosti, str. 349; Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 946; 
Hondzinskij, Cerkov' ne est' akademija, str. 369.
28 Malmenvall, Iskanje edinosti, str. 349.
29 Hondzinskij, Cerkov' ne est' akademija, str. 382, 384; Vasilenko, Vvedenie, str. 54, 56–57, 76.
30 Malmenvall, Iskanje edinosti, str. 350–351; Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 
947; Hondzinskij, Cerkov' ne est' akademija, str. 371; Vasilenko, Vvedenie, str. 78–79.
31 Franc Grivec, O teologiji A. S. Homjakova, Bogoslovni vestnik, 14, 1934, št. 1, str. 5.
209Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
strani resnično življenjska. /…/ To je ne samo teorija, ampak tudi doživetje in 
izkustvo. /…/ Verske dolžnosti in stroge poste je izvrševal celo na popotovanju. 
/…/ Z globoko krščansko vdanostjo je mirno prenašal težke preizkušnje življenja, 
smrt prvih otrok in prezgodnjo smrt (l. 1852) nad vse ljubljene soproge.«32
Po drugi strani slovenski raziskovalec svari pred senčno razsežnostjo slova-
nofilstva – temeljno in predsodkov polno protikatoliško usmeritvijo. Korenina 
protikatoliške drže naj bi bilo prepričanje o mesijanskem poslanstvu Rusije ozi-
roma njenega pravoslavja za rešitev krščanstva pred vse bolj sekularno meščansko 
družbo, ozko juridično-racionalnim katolištvom in notranje izpraznjenim pro-
testantizmom.33 Tu se Grivec opira zlasti na obsežno in nesistematično zbirko 
komentarjev Homjakova z naslovom Zapiski o svetovni zgodovini (rus. Записки 
о всемирной истории), ki je sproti nastajala med letoma 1839 in 1860, to je sko-
zi celotno njegovo zrelo in pozno obdobje.34 S tem ko so v prid urejeni cerkveni 
organizaciji uvedli monarhično pristojnost papeža in v obrazec nikejsko-carigraj-
ske veroizpovedi dodali besedno zvezo Filioque, so katoliki, sodeč po omenjenih 
Zapiskih, »zavrgli svobodo, da bi rešili edinost«, medtem ko so protestantje v 
svojem uporu proti gospodovalnosti katoliške Cerkve »zavrgli edinost, da bi rešili 
svobodo«.35 Krščanski Vzhod pa je medtem v polnosti ohranil načelo svobode 
in edinosti ter se po razkolu med Rimom in Konstantinoplom sredi 11. stole-
tja pomladil s pridobitvijo velikega dela slovanskih dežel.36 Grivec je nadalje še 
bolj kritičen do stališča slovanofilske teologije, po katerem krščanska resnica 
ni v domeni razuma, temveč izkustva medsebojne ljubezni in božje milosti, ki 
ustvarja zbornost Cerkve in omogoča ohranjanje čistosti vere. To stališče naj bi 
bilo prvenstveno usmerjeno proti katolištvu, navezano pa naj bi bilo na takra-
tno »ozračje absolutistične Rusije«, ki je omejevala delovanje verskih skupnosti 
zunaj pravoslavne Cerkve.37 Grivec v zaključku svojega članka sicer priznava, da 
imajo misli Homjakova trajno vrednost glede »notranjega bistva nadnaravnega 
cerkvenega organizma« in pomembnosti »iskrenega življenja po veri, življenja s 
Cerkvijo«.38
Kakor v članku O teologiji A. S. Homjakova se Grivec tudi slabo desetletje 
pozneje v svojem priročniku Cerkev ruskemu mislecu posveča s podobnimi pou-
32 Grivec, O teologiji, str. 3–4.
33 Prav tam, str. 20–22.
34 Prav tam, str. 10–13.
35 Grivec pomenljivo povzema Homjakova: »Velikost bratomornega zločina proti bratski ljubezni 
vesoljne Cerkve ni toliko v vprašanju zmotnosti Filioque [glede izhajanja Svetega Duha iz Očeta 
ali iz Očeta in Sina], kolikor v dejstvu, da partikularna zapadna Cerkev /…/ tega vprašanja ni 
prej predložila vzhodni Cerkvi, da bi se rešilo v vzajemnem soglasju ljubezni.« (Prav tam, str. 
19) »Latinstvo samo se je že ob postanku pojavilo kot protestantizem, kot uporniško prisvajanje 
pravice samolastnega reševanja verskih vprašanj. /…/ Vsak protestant je nekak papež. Upor pro-
testantov proti rimski Cerkvi je logična posledica rimskega upora proti vesoljni Cerkvi.« (Prav 
tam, str. 20)
36 Prav tam, str. 14.
37 Prav tam, str. 17–18, 23.
38 Prav tam, str. 23.
210 Šolska kronika • 2–3 • 2021
darki in sklepi. Še več, na osmih tematsko zaključenih mestih, kjer neposredno 
omenja Homjakova,39 se o njem izreka izključno v kritičnem ključu in izpostavlja 
enostranskost njegove ekleziologije. Grivec med drugim Homjakovu očita, da so 
pod njegovim vplivom ruski teologi moderne dobe pričeli napadati katoliško poj-
movanje Cerkve, ki v medsebojno neločljivo razmerje postavlja njen duhovni in 
pravni vidik. Da bi se od tega čim bolj razlikovali, so v pravoslavni pogled uvedli 
nejasno razlikovanje med kleriki in laiki. Tu naj bi zadostovala vez njihove med-
sebojne ljubezni, delovanje Cerkve naj bi nasploh vodila božja milost, predvsem 
pa naj bi preprostemu ljudstvu kot nosilcu konservativnega načela pripadalo pos-
lanstvo ohranjanja pravovernosti, kar pomeni, da so škofje na cerkvenih zborih 
zgolj zastopniki vere svojega ljudstva.40 »Homjakov /…/ izrečno uči, da cerkveni 
zbor dobiva nezmotnost in vesoljnost od recepcije ali od soglasnega priznanja 
celega telesa Cerkve, tj. od naroda.«41 Grivec nadalje ponavlja svoje glavno sta-
lišče o ruskem teologu: »Nauk Homjakova vede v subjektivizem /…/, v negacijo 
objektivnega razodetja in hierarhične učiteljske oblasti.«42 Slovenski proučeva-
lec teološko misel Homjakova umešča v kontekst pravoslavja kot celote, ki nima 
enovitega hierarhičnega vodstva in je razcepljeno na posamezne regionalne ali 
nacionalne Cerkve: »Sedanje stanje vzhodne Cerkve brez vidnega vesoljnega 
edinstva indirektno pospešuje idejo nevidne Cerkve.«43
Članek Vladimir Sergejevič Solovjev, ki ga je Grivec leta 1917 objavil v slo-
venski katoliški intelektualni reviji Čas, predstavlja prvo celovitejšo osvetlitev 
omenjenega ruskega misleca ne le v kontekstu Grivčevega opusa, temveč v 
slovenskem jeziku nasploh. Gre za jedrnato besedilo, v katerem avtor bralca sez-
nanja z življenjsko potjo in idejami Solovjova, »preroka cerkvenega zedinjenja«, 
ki »se ni mogel zadovoljiti z ozkimi mejami zaostalega in separatističnega ru-
skega pravoslavja«.44 Mogoče je opaziti, da Grivec v tem besedilu filozofski in 
pesniški plati Solovjova ne namenja posebne pozornosti.45 Rdeča nit Grivčevega 
besedila je ekleziologija Solovjova ter s tem povezano vprašanje (ponovne) edi-
nosti med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, ki bi nastopilo skozi zedinjenje ali 
unijo pravoslavne Cerkve s katoliško.46 Grivec ob razlaganju Solovjova poudarja, 
da pravoslavna Cerkev sama po sebi ne uči herezij, saj za uradno doktrinarno 
avtoriteto priznava zgolj sedem vesoljnih cerkvenih zborov iz prvega tisočletja kr-
ščanstva, ki jih sprejema tudi katoliška stran. Poleg tega se za njimi niso odvijali 
novi cerkveni zbori, ki bi jih pravoslavna Cerkev razglasila za vesoljne. Tako naj bi 
39 Franc Grivec, Cerkev [druga izdaja], Ljubljana: Ljudska knjigarna, 1943, str. 6, 92–92, 99, 113–114, 
162, 268–272, 282–283, 359–360.
40 Prav tam, str. 26, 91–92, 113–114, 162, 359.
41 Prav tam, str. 360.
42 Prav tam, str. 271.
43 Prav tam, str. 282.
44 Franc Grivec, Vladimir Sergejevič Solovjev, Čas: znanstvena revija Leonove družbe, 11, 1917, št. 6, 
str. 254.
45 Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 947.
46 Grivec, Vladimir Sergejevič Solovjev, str. 254–256, 258.
211Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
veljalo, da so vse doktrinarne izjave proti katoliški Cerkvi zgolj zasebno mnenje 
posameznih pravoslavnih teologov ali teoloških šol, katoliška stališča, zlasti spor 
Filioque glede izhajanja Svetega Duha, pa naj bi bil del pričakovanega »dogma-
tičnega razvoja«, ki ga pravoslavna Cerkev prav zaradi ločenosti od Rima in svoje 
razdrobljenosti na regionalne ali nacionalne Cerkve ni bila sposobna nadaljevati. 
Še več, na ruskem ozemlju se je krščanstvo pojavilo s posredovanjem Bizanca v 
času, ko je bil ta še v edinosti z Rimom, zato Rusi za obsojanje katoliške Cerkve 
nimajo zgodovinske utemeljitve.47
V tem besedilu se Grivčeva recepcija Solovjova kaže kot že izoblikovana. 
Grivec v poznejših besedilih Solovjova resda osvetljuje z obširnejšimi razlagami, 
a svojega dojemanja in vrednotenja ruskega misleca v bistvenem ne spreminja. 
Obravnavano besedilo je tako smiselno označiti za nekakšen program, po kate-
rem bo Grivec slovenskemu bralcu Solovjova predstavljal še naprej, vse do svojega 
zadnjega članka o njem iz leta 1960. Grivčeva besedila o Solovjovu so tako zgolj 
variacije na isto temo.48 Takšno dojemanje se potrjuje tudi v kratkem in repre-
zentativnem besedilu, ki ga je Grivec leta 1937 kot geslo »Solowjew, Wladimir« 
prispeval za deveti zvezek znamenitega nemškega priročnika Lexikon für Theo-
logie und Kirche. Tu Solovjova razglaša za katoličana, saj mu poleg uniatske ideje 
pripisuje prestop v katoliško Cerkev leta 1896, to je štiri leta pred smrtjo. Grivec 
razlikuje med dvema smerema v delih Solovjova: filozofsko smer, ki je rasla iz 
njegove prvotne intelektualne formacije, in teološko-ekleziološko. Prevladujoča 
pozornost do ekleziologije ruskega misleca je v tem primeru razumljiva, saj gre za 
geslo v leksikonu, namenjenemu osvetljevanju tematik iz »teologije in Cerkve«, 
kar je razvidno že iz njegovega naslova.49 
Podobno je mogoče trditi o pristopu v odlomkih Grivčeve Cerkve. Čeprav 
gre pri tem delu za splošni katoliški pregled ekleziologije, je pri skoraj vsakem 
podpoglavju te štiristo strani dolge monografije upoštevano in s takratnega ka-
toliškega zornega kota kritično ovrednoteno pravoslavno stališče. Prav tako je 
za posamezno obravnavano tematiko navadno predstavljeno tudi stanje v pra-
voslavni ali s pravoslavjem povezani teološki literaturi zadnjih desetletij. Glede 
odnosa med katoliško in pravoslavno Cerkvijo se pojavlja stališče, da je njuna 
največja medsebojna razlika odnos do duhovnega in pravnega prvenstva rimske-
ga škofa oziroma papeža.50 Čeprav Solovjov ni osrednja tema Cerkve, predstavlja 
skupaj z Aleksejem Homjakovom, do katerega Grivec zavzema bistveno bolj po-
lemično stališče, največkrat omenjenega avtorja – naveden je kar devetkrat.51 Po 
Grivčevih besedah se njegovi »globoki spisi prištevajo deloma k pravoslavni de-
47 Prav tam, str. 256–258.
48 Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 949.
49 Prav tam.
50 Grivec, Cerkev, str. 13, 26; Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 949–950.
51 Grivec, Cerkev, str. 20, 26, 39, 54, 96–97, 115–117, 190–192, 267–268, 362–363.
212 Šolska kronika • 2–3 • 2021
loma h katoliški književnosti«.52 V tem kontekstu se Grivec posebej ustavlja pri 
potrebnosti priznavanja papeža kot naslednika apostola Petra, ki mu je Kristus 
podelil oblast nad vidno ali zemeljsko Cerkvijo. Prav tako se posebej ustavlja pri 
potrebnosti družbene angažiranosti Cerkve, zlasti njenih laiških udov, ki na tak 
način Kristusovo oznanilo širijo na vsa področja človekove dejavnosti.53 Na pod-
lagi omenjenega se kot ključna točka Grivčeve recepcije Solovjova kaže naslednji 
odlomek: 
»Vladimir Solovjev jako duhovito [pronicljivo] piše o nezmotnosti Petra in 
njegovih naslednikov. /…/ Pokazalo se je, da nezmotna cerkev ne more biti zgraje-
na niti na občnem glasovanju vse množice vernikov, niti na vesoljnem cerkvenem 
zboru (apostolov, škofov) brez vrhovnega poglavarja. Samo Peter je odgovoril, 
ne kot izraz mnenja drugih apostolov, marveč po razsvetljenju božjem.54 En 
človek kot poglavar cerkve s pomočjo božjo odgovarja za vse. To se ponavlja v 
krščanski zgodovini. /…/ Samo v edinstvu s Petrovo skalo more cerkev zbirati 
pravilne cerkvene zbore in avtentično izražati verske resnice. Zakaj vzhodna cer-
kev že tisoč let molči?55 /…/ Kadar Peter molči, takrat so tudi drugi apostoli nemi, 
in oglašajo se samo kriva človeška mnenja. /…/ Negacija papeževe nezmotnosti 
vede k absurdnosti. Odvzemite cerkvi središče Rim, in edinstvena čreda in vojska 
Kristusova razpade v ločene pokrajinske (državne) cerkve, zasužnjene po naro-
dnih, državnih in zemskih elementih.«56 
Grivec skupaj s Solovjovom opozarja na doktrinarno okamnelost pravoslav-
ne Cerkve.57 Odkar je ločena od katoliške, naj bi obstajala kot skupnost formalno 
povezanih, a dejansko razdrobljenih regionalnih ali nacionalnih Cerkva, ki so za-
radi izgubljene umeščenosti v univerzalno in pod papeževim vodstvom povezano 
cerkveno oblast prisiljene zgolj ohranjati dediščino prvega tisočletja enotnega 
krščanstva. Od tod po Solovjovu in Grivcu sledi, da je uradna pravoslavna do-
gmatika v temelju skladna s katoliško, pomembnejše razlike naj bi izhajale iz 
posameznih neobvezujočih teoloških mnenj, ki pa so se na krščanskem Vzhodu 
uveljavila zaradi kulturnih in zgodovinskih okoliščin.58 
52 Prav tam, str. 20.
53 Grivec, Cerkev, str. 39, 54, 96–97, 115–116, 190–192, 267–268; Malmenvall, Ekleziologija Vladimir-
ja Solovjova, str. 950.
54 Mt 16,13–20; Mr 8,27–30; Lk 9,18–21.
55 To se nanaša na dejstvo, da pravoslavna Cerkev v nasprotju s katoliško v drugem tisočletju ni 
sklicala nobenega cerkvenega zbora, ki bi mu pripisala status vesoljnega oziroma ekumenskega 
in v tem pogledu na ravni zavezujočih odločitev razvijala svoj nauk. Pravoslavna Cerkev prizna-
va zgolj sedem ekumenskih koncilov – od prvega nikejskega (325) do vključno drugega nikej-
skega (787). O pomenu sedmih ekumenskih koncilov za samorazumevanje in pravno ureditev 
pravoslavne Cerkve: Dimšo Perić, Crkveno pravo, Beograd: Pravni fakultet Univerziteta u Beo-
gradu, 2006, str. 40–45.
56 Grivec, Cerkev, str. 267–268.
57 Alenka Arko, Franc Grivec in vzhodna teologija, Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Ce-
lje 2003, str. 206–207; Hans Urs von Balthasar, Herrlichkeit: Eine Theologische Ästhetik, zv. 2: 
Fächer der Stile, Einsiedeln: Johannes Verlag, 1962, str. 698–700.
58 Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 951.
213Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
Vez med Solovjovom in Dostojevskim
V obsežnem in primerjalnem članku Fjodor Dostojevskij in Vlad. Solov-
jev, ki je bil leta 193159 objavljen v Bogoslovnem vestniku, Grivec velikega ruskega 
misleca zopet obravnava predvsem kot ekleziologa, in sicer zagovornika cerkvene 
edinosti s pomočjo vrnitve pravoslavne Cerkve v katoliško. Ekleziološko razse-
žnost prenaša tudi na pisatelja Dostojevskega in mu, podobno kakor Solovjovu, 
pripisuje preroško intuicijo.60 Kljub visokemu vrednotenju Dostojevskega kot pi-
satelja Grivec poudarja, da imajo njegova literarna dela »v sebi velike duhovne 
nevarnosti. Ni vsakemu dano, da bi se po tako globokih dvomih in padcih mo-
gel dvigati k luči Kristusovi.«61 Grivec dodaja, da je »toplo krščansko sočutje do 
vseh ponižanih in teptanih odlična svetla stran Dostojevskega«.62 Temeljno kr-
ščansko usmeritev in obenem interpretativno odprtost literature Dostojevskega 
podkrepljuje z ugotovitvijo, da Dostojevski »postavlja svoje junake drugega proti 
drugemu, in junaki /…/ disputirajo o najvišjih vprašanjih: o Bogu, o nesmrtnosti, 
o svobodi, o zlu, o sreči človeštva. /…/ Jedro njegove umetnosti je ognjevita borba 
idej.«63 S to ugotovitvijo je slovenski profesor že napovedal »polifoničnost« ro-
manov Dostojevskega, o čemer je pozneje obširno pisal znameniti ruski literarni 
teoretik Mihail Mihajlovič Bahtin (1895–1975) (2007).64 
Grivec v študiji o Dostojevskem in Solovjovu izpostavlja zlasti dva vidika: 
na eni strani prijateljske vezi med obema Rusoma,65 plodovitost njunega intelek-
tualnega dialoga in »preroško« napoved ruske družbene katastrofe pod podobo 
revolucije,66 na drugi pa relevantnost Dostojevskega z vidika katoliške teologije 
takratnega časa. Ideje ruskega pisatelja, izražene bodisi v njegovih literarnih delih 
bodisi publicističnih ali dnevniških zapisih, so za Grivca zanimive toliko, kolikor 
omogočajo povezanost z idejami Solovjova kot glasnika cerkvene edinosti.67 V 
tem pogledu slovenski proučevalec zavrača »subjektivistično bogoslovje« Dosto-
jevskega, ki je nagnjeno k ruskemu verskemu nacionalizmu, obsojanju vsega, kar 
prihaja od zahodnega krščanstva, in zmanjševanju pomena cerkvene hierarhije 
ter razumskega poglabljanja v verske resnice, skladnega s cerkvenim izročilom. 
Čeprav pri Dostojevskem ceni iskrenost misli in globoko vero v Kristusa, njegovo 
povzdigovanje mesijanske vloge ruskega naroda in zavračanje katolištva ocenjuje 
59 Grivec je to besedilo sestavil ob petdeseti obletnici smrti Dostojevskega (1821–1881).
60 Franc Grivec, Fjodor Dostojevskij in Vlad. Solovjev, Bogoslovni vestnik 11, 1931, št. 2–3, str. 97; 
Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 951.
61 Grivec, Fjodor Dostojevskij, str. 102.
62 Prav tam, str. 104.
63 Prav tam, str. 103.
64 Mihail M. Bahtin, Problemi poetike Dostojevskega, Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Li-
teratura, 2007; Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 951–952.
65 V tem kontekstu Grivec ne pozabi omeniti, da je bil Solovjov govornik na pogrebu Dostojevske-
ga (Grivec, Fjodor Dostojevskij, str. 129–130).
66 Grivec, Fjodor Dostojevskij, str. 101–102, 105, 107–111, 113.
67 Prav tam, str. 99, 113–116.
214 Šolska kronika • 2–3 • 2021
kot »tragedijo«, tako zanj samega kakor tudi za Rusijo, ki pa naj bi jo presegel 
edino Solovjov.68 
Tudi v starejšem članku iz revije Čas, objavljenem leta 1918, ki ga je Grivec 
v celoti posvetil Dostojevskemu in ga naslovil Dostojevskij o pravoslavju in ka-
toličanstvu, se odraža skoraj enako razumevanje in vrednotenje ruskega literata. 
To sloni tako na prepričanju, da je Dostojevski »najgloblji psiholog med ruski-
mi pisatelji«, kakor tudi predpostavki, da je poglavitna razlika med katoliško in 
pravoslavno Cerkvijo v (ne)priznavanju papeške avtoritete. Od tod naj bi izhaja-
lo enostransko povzdigovanje nevidne oziroma mistične razsežnosti Cerkve na 
pravoslavni strani, čemur je pod vplivom slovanofilov in ruske ljudske vernosti 
podlegel tudi Dostojevski.69 Grivec osrednji prispevek ruskega pisatelja, kakor 
v primeru Solovjova, prepoznava na področju ekleziologije, saj trdi, da je glavna 
ideja Dostojevskega, najočitneje izražena v nedokončanem romanu Bratje Kara-
mazovi, »ideja Cerkve ali ideja svobodnega vsečloveškega edinstva, svetovnega 
bratstva v Kristusu«.70 Pri tem opozarja na odrinjenost cerkvene hierarhije v nje-
govih literarnih in publicističnih delih, kjer ima pri predstavnikih Cerkve sicer 
vodilno vlogo meništvo, a ne kot pravna, temveč zgolj moralna avtoriteta, »kot 
šola in zgled krščanskega življenja«.71 Za Dostojevskega je namreč nosilec pravo-
vernosti in božje izvoljenosti ruski narod: »Kdor veruje v Boga, veruje tudi v božje 
ljudstvo. Moč žive vere in duhovna sila ruskega ljudstva je edina zmožna spre-
obračati brezverce.«72 Poleg tega se v skladu z Dostojevskim verske resnice, na 
primer obstoj Boga, Kristusovo vstajenje od mrtvih ali nesmrtnost človeške duše, 
ne morejo razumsko dokazati, temveč jih je mogoče spoznati po veri, notranjem 
izkustvu in ljubezni. Tudi na tej točki se ruski pisatelj po mnenju slovenskega 
raziskovalca približuje nazorom slovanofilov, ki napadajo »racionalizem« ka-
toliške teologije in spominjajo na protestantski subjektivizem.73 Grivec je pri 
Dostojevskem najbolj kritičen do njegovega protikatoliškega razpoloženja, izra-
ženega na različnih mestih in temelječega na očitkih o »jezuitski pretkanosti« in 
»posvetnem gospodovanju« katoliške Cerkve, katerega vrhunec je mogoče pre-
poznati v poglavju Veliki inkvizitor romana Bratje Karamazovi.74 Od tod Grivec 
sklepa: »Čudno je, kako je mogel veliki človekoljub Dostojevskij ponavljati tako 
strašno obsodbo katoličanstva. /…/ To dejstvo nam je v dokaz, kako globoko se je 
Rusom vcepila bizantinska mržnja nasproti katoličanstvu.«75
68 Grivec, Fjodor Dostojevskij, str. 106–107, 114–116, 131–136; Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja 
Solovjova, str. 952.
69 Franc Grivec, Dostojevskij o pravoslavju in katoličanstvu, Čas: znanstvena revija Leonove druž-
be, 12, 1918, št. 1–2, str. 1–3.
70 Prav tam, str. 4.
71 Prav tam.
72 Prav tam, str. 5.
73 Prav tam, str. 6.
74 Prav tam, str. 6–7.
75 Prav tam, str. 8.
215Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
Članek Od sv. Tomaža Akvinskega do Vladimira Sergejeviča Solovjeva, ki je 
bil objavljen leta 1960 v Zborniku Teološke fakultete, nasledniku revije Bogoslovni 
vestnik, predstavlja kronološki in vsebinski zaključek Grivčevega proučevanja ru-
skega misleca.76 Tu je povzeto visoko vrednotenje Solovjova, ki naj bi bil »največji 
ruski filozof, bogonadarjeni pesnik, zanosno idealen glasnik vesoljne cerkvene 
edinosti, v času, ko je Rusija zaslovela po svoji umetnosti in literaturi ter po po-
litičnem ugledu«.77 Kljub splošnemu odobravanju Grivec opozarja na slabosti 
teologije Solovjova.78 Trdi, da je bil Solovjov »že od mladeniških let pod vpli-
vom protestantske nemške filozofije in mistike. Poleg tega je bil trdno prepričan 
o objektivni resničnosti svojih vizij Sofije, svetovne duše. S to nejasno mistiko 
je zamegljeval svojo idejo cerkvene edinosti,« ki jo je dodatno »obremenjeval z 
idejo krščanskega cesarstva in jo s tem odtujeval moderni miselnosti.«79 Za ekle-
ziološko najbolj domišljeno besedilo Solovjova označuje razpravo Veliki spor in 
krščanska politika, kjer naj bi ruski mislec »krepko poudaril razliko med večno 
versko resnico cerkvenega prvenstva, in med zgodovinskimi, časovnimi, člo-
veškimi slabostmi rimskih papežev«.80 V povezavi s papeževim prvenstvom in 
cerkvenim učiteljstvom izpostavlja, da je po Solovjovu pravoslavna Cerkev »pra-
voverna, ker uči in mora učiti samo nauk prvih sedmih cerkvenih zborov. Vse 
drugo pa je le sporen nauk posameznih teologov. /…/ Kjer ni Petra, tam tudi ve-
soljni cerkveni zbor ni mogoč. Če Peter molči, molči vsa Cerkev in se oglašajo le 
posamezna zmotna mnenja. Ločena vzhodna Cerkev že nad tisoč let nima živega 
cerkvenega učiteljstva.«81 Še bolj pa je obravnavano Grivčevo besedilo pomenljivo 
zato, ker ekleziologijo Solovjova umešča v širši kontekst katoliških prizadevanj 
za doktrinarno in pravno zedinjenje oziroma unijo pravoslavja s katolištvom – od 
koncila v Lyonu leta 1274 in florentinskega koncila leta 1439 vse do papeža Leo-
na XIII. (1878–1903) in Grivčeve sodobnosti.82 Na tak način Solovjova pravzaprav 
razglaša za katoliškega misleca, ki je del večstoletnega uniatskega gibanja. Še več, 
s takšnim pristopom Grivec uokvirja tudi svoje dolgoletno proučevanje ruskega 
misleca, saj ga vseskozi dojema prav v luči lastne podpore uniatskih nazorov in 
slovanske vzajemnosti.83 
76 Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 952.
77 Franc Grivec, Od sv. Tomaža Akvinskega do Vladimira Sergejeviča Solovjeva, Zbornik razprav 
Teološke fakultete v Ljubljani, 10, 1960, str. 19.
78 Franc Kejžar, Grivec o Solovjovu, Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2003, str. 301–
302, 304–306.
79 Franc Grivec, Od sv. Tomaža Akvinskega, str. 32.
80 Prav tam, str. 28.
81 Prav tam, str. 30–31.
82 Prav tam, str. 20–25.
83 Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 953.
216 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Zaključek
Na podlagi analize Grivčevih del je smiselno znova poudariti uvodno trditev, 
da predstavlja obravnava modernih ruskih religioznih mislecev, kakršni so bili 
Homjakov, Solovjov in Dostojevski, eno od nosilnih tem v ustvarjanju sloven-
skega raziskovalca. Navedena ugotovitev še toliko bolj velja za Solovjova, ki se 
mu je Grivec posvečal skozi svoje celotno akademsko udejstvovanje, od zgodnje-
ga obdobja na začetku 20. stoletja vse do poznega obdobja v šestdesetih letih.84 
Grivčeva obravnava ruskih mislecev, ki jo je mogoče razglašati za pionirsko v slo-
venskem akademskem prostoru, ima še dve ključni značilnosti: raziskovalec se 
pretežno posveča njihovi ekleziologiji ali (v primeru Dostojevskega) vsaj krščan-
ski razsežnosti njihovih idej, vse to pa vrednoti v luči prizadevanja za edinost 
kristjanov, združenih v eni vesoljni skupnosti, ki je v Grivčevem primeru katoli-
ška Cerkev. Od tod sledi, da Grivčeva teološka in katoliška težnja »izpodrivata« 
Grivca kot zgodovinarja in filologa, s čimer slabita celovitost in uravnoteženost 
njegovih raziskav.85 Ekleziologija mu v razmerju do pravoslavne ali s pravoslavjem 
povezane misli služi kot tista veja teologije, s katero je mogoče najlažje ugota-
vljati podobnosti in razlike med katoliškim in pravoslavnim krščanstvom, zlasti 
glede vprašanja papeškega prvenstva, obenem pa odpira možnosti za utemelje-
vanje (ponovne) cerkvene edinosti. Grivčeve erudicije tako ni mogoče ločevati od 
Grivca kot ekleziologa in katoliškega duhovnika svojega časa.86 
V sklopu proučevanja ruskih religioznih mislecev moderne dobe se je Grivec 
po številu svojih objav največ in po pronicljivosti svojih komentarjev najgloblje po-
svečal Vladimirju Solovjovu, v katerem je prepoznaval zagovornika zedinjenega 
krščanstva oziroma sinteze med papeško avtoriteto in odrešenjskim poslanstvom 
ruskega naroda. Podobno kakor je Solovjov skozi svoje ustvarjanje odražal za ta-
kratno rusko visoko kulturo neobičajno dialoško odprtost do katolištva, tako je 
tudi za Grivca značilen razumevajoč odnos do pravoslavja, med drugim je pri 
objektivnih dogmatičnih razhajanjih dosledno upošteval družbenozgodovinske 
in terminološke spremenljivke. Kljub dosledni zavezanosti katoliškemu stališču 
in kritičnosti do (posameznih) idej Grivčeva tovrstna dela opredeljuje pohvalno 
vrednotenje iskrene iskalske vneme, teoretične svežine in življenjskega zgleda 
obravnavanih ruskih avtorjev. V primeru Homjakova izpostavlja, da je »veliki 
buditelj ruske pravoslavne samozavesti« in »velik mislec«, a »še večji v življe-
nju«, čigar veličina je v »idealnem spajanju verske misli in odločno religioznega 
življenja«.87 Dostojevskega prikazuje kot »najglobljega psihologa med ruskimi 
84 Prav tam.
85 Zajc, Franc Grivec (1878–1963), str. 201; Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 
953–954.
86 Arko, Franc Grivec, str. 198–201, 203; Malmenvall, Ekleziologija Vladimirja Solovjova, str. 954.
87 Grivec, O teologiji, str. 3.
217Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
pisatelji«,88 katerega najsvetlejša plat je »toplo krščansko sočutje do vseh poniža-
nih in teptanih«.89 Solovjovu pa medtem vzneseno pripisuje položaj »največjega 
ruskega filozofa, bogonadarjenega pesnika, zanosno idealnega glasnika vesoljne 
cerkvene edinosti«90 in ga pravzaprav razglaša za katoliškega misleca, ki je del 
večstoletnega uniatskega gibanja. S teološkega vidika je najbolj povedna in drzna 
Grivčeva podpora stališču Solovjova, da je uradna pravoslavna dogmatika zaradi 
svoje zgodovinske in pravne »okamnelosti« v temelju skladna s katoliško, po-
membnejše razlike naj bi izhajale iz posameznih neobvezujočih teoloških mnenj, 
ki pa so se na krščanskem Vzhodu uveljavila zaradi kulturnih in zgodovinskih 
okoliščin.
Viri in literatura
Arko, Alenka: Franc Grivec in vzhodna teologija, Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo 
Škulj), Celje 2003, str. 195–212.
Bahtin, Mihail M.: Problemi poetike Dostojevskega, Ljubljana: Literarno-umetni-
ško društvo Literatura, 2007. 
Balthasar, Hans Urs von: Herrlichkeit: Eine Theologische Ästhetik, zv. 2: Fächer 
der Stile, Einsiedeln: Johannes Verlag, 1962.
Barnhart, Joe E. (ur.): Dostoevsky's Polyphonic Talent, Lanham: University Press 
of America, 2005. 
Benedik, Metod: Franc Grivec – profesor, Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), 
Celje 2003, str. 7–25.
Berdjaev, Nikolaj A.: Mirosozercanie Dostoevskago, Praga: YMCA-Press, 1923.
D'Herbigny, Michel: Vladimir Solovjev (1853.–1900.), Zagreb: Kraljevska ze-
maljska tiskara, 1919.
D'Herbigny, Michel: Vladimir Soloviev (1853–1900): un Newman russe, Pariz: 
Gabriel Beauchesne, 1911.
Dolinar, France: Franc Grivec, Bogoslovni vestnik, 53, 1993, št. 3, str. 247–263.
Ghini, Giuseppe: Imago Dei anthropology in Dostoevsky's The Brothers Karama-
zov, Church, Communication and Culture, 2, 2017, št. 3, str. 206–2019.
Grivec, Franc: Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod: 863–1963, Celje: Mohor-
jeva družba, 1963.
Grivec, Franc: Ciril-metodijska ideja, Zbornik razprav Teološke fakultete v Lju-
bljani, 11, 1962, str. 47–58. 
Grivec, Franc: Konstantin und Method: Lehrer der Slaven, Wiesbaden: Otto Har-
rassowitz, 1960.
88 Grivec, Dostojevskij o pravoslavju, str. 1.
89 Grivec, Fjodor Dostojevskij, str. 104.
90 Grivec, Od sv. Tomaža Akvinskega, str. 19.
218 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Grivec, Franc: Od sv. Tomaža Akvinskega do Vladimira Sergejeviča Solovjeva, 
Zbornik razprav Teološke fakultete v Ljubljani, 10, 1960, str. 19–35.
Grivec, Franc: Vzhodno bogoslovje, Ljubljana: Cirilsko društvo slovenskih bogo-
slovcev, 1956.
Grivec, Franc: Žitja Konstantina in Metoda, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 
1951.
Grivec, Franc: Cerkev [druga izdaja], Ljubljana: Ljudska knjigarna, 1943.
Grivec, Franc: Zarja stare slovenske književnosti: frisinški spomeniki v zarji sv. 
Cirila in Metoda, Ljubljana: Ljudska knjigarna, 1942.
Grivec, Franc: Solowjew, Wladimir, Lexikon für Theologie und Kirche, 1937.
Grivec, Franc: O teologiji A. S. Homjakova, Bogoslovni vestnik, 14, 1934, št. 1, str. 
1–25.
Grivec, Franc: Fjodor Dostojevskij in Vlad. Solovjev, Bogoslovni vestnik 11, 1931, 
št. 2–3, str. 97–142.
Grivec, Franc: Cerkveno prvenstvo i edinstvo po bizantinskem pojmovanju, Lju-
bljana: samozaložba, 1921.
Grivec, Franc: Pravoslavje, Ljubljana: Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, 1918.
Grivec, Franc: Dostojevskij o pravoslavju in katoličanstvu, Čas: znanstvena revija 
Leonove družbe, 12, 1918, št. 1–2, str. 1–9.
Grivec, Franc: Vladimir Sergejevič Solovjev, Čas: znanstvena revija Leonove druž-
be, 11, 1917, št. 6, str. 249–263.
Homjakov, Aleksej S.: Sočinenija bogoslovskie, Sankt Peterburg: Nauka, 1995.
Homjakov, Aleksej S.: Sočinenija, zv. 2: Raboty po bogosloviju (ur. Vjačeslav A. 
Košelev), Moskva: Moskovskij filosofskij fond, 1994.
Hondzinskij, Pavel V.: Cerkov' ne est' akademija: Russkoe vneakademičeskoe bo-
goslovie XIX veka, Moskva: Izdatel'stvo PSTGU, 2017.
Hondzinskij, Pavel V.: Sinodal'naja reforma i ekklesiologija pervyh slavjanofilov: 
A. S. Homjakova i Ju. F. Samarina, Vestnik PSTGU. Bogoslovie, filosofija, 37, 
2011, št. 5, str. 57–70.
Horužij, Sergej S.: Opyty iz russkoj duhovnoj tradicii, Moskva: Parad, 2005.
Kasatkina, Tat'jana: Bogoslovie Dostoevskogo: problemy ponimanija i opisanija, 
Dostoevskij i mirovaja kul'tura, 5, 2019, št. 3, str. 16–32.
Kejžar, Franc: Grivec o Solovjovu, Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 
2003, str. 299–308. 
Kirjuhin, Vadim V.: Ekkleziologija A. S. Homjakova. Vypusknaja kvalifikacionnaja 
rabota, Belgorod: Belgorodskij gosudarstvennyj nacional'nyj issledova-
tel'skij universitet, Social'no-teologičeskij fakul'tet, 2017.
Košelev, Vjačeslav A.: Aleksej Stepanovič Homjakov: Žizneopisanie v dokumentah, 
rassuždenijah i razyskanijah, Moskva: Novoe literaturnoe obozrenie, 2001.
Kovačič, Lojze: Grivčeva bibliografija, Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), 
Celje 2003, str. 39–68. 
219Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
Magaril-Il'eva, Tat'jana: Bogoslovie Dostoevskogo v ponimanijah Berdjaeva, 
Dostoevskij i mirovaja kul'tura, 3, 2020, št. 3, str. 117–139.
Malmenvall, Simon: Dostojevski in Bahtin: širina in omejenost koncepta poli-
foničnega romana, Dostojevski in jaz (ur. Matevž Kos), Ljubljana, 2021, str. 
115–124. 
Malmenvall, Simon: Ekleziologija Vladimirja Solovjova v delih Franca Grivca, Bo-
goslovni vestnik, 78, 2018, št. 4, str. 943–956.
Malmenvall, Simon: Iskanje edinosti in vesoljnosti Cerkve: ekleziologija Vladi-
mirja Solovjova in Georgija Florovskega, Bogoslovni vestnik, 75, 2015, št. 2, 
str. 347–360.
Müller, Ludolf: Der Einfluss des liberalen Protestantismus auf die russische Lai-
entheologie des 19. Jahrhunderts, Kirche im Osten, 3, 1960, str. 21–32.
Müller, Ludolf: Das religionsphilosophische System Vladimir Solovjevs, Berlin: 
Evangelische Verlagsanstalt, 1956.
Perić, Dimšo: Crkveno pravo, Beograd: Pravni fakultet Univerziteta u Beogradu, 
2006.
Peškov Aleksej A.: Ekkleziologija A. S. Homjakova v ocenke akademičeskogo bo-
goslovija XIX – načala XX vv. (v kontekste svjatootečeskogo nasledija I–III 
vv.), Trudy Nižegorodskoj duhovnoj seminarii, 15, 2017, str. 57–98.
Scanlan, James P.: Dostoevsky the Thinker. Ithaca: Cornell University Press, 2002.
Spidlik, Tomas: The Spirituality of the Christian East: A Systematic Handbook, 
Kalamazoo: Cistercian Publications, 1986.
Suttner, Ernst C.: Offenbarung, Gnade und Kirche bei A. S. Chomjakov, Würzburg: 
Augustinus Verlag, 1967.
Tarasov, Boris N.: Mysljaščij trostnik: Žizn' i tvorčestvo Paskalja v vosprijatii ru-
sskih filosofov i pisatelej, Moskva: Jazyki slavjanskih kul'tur, 2009.
Thompson, David D.: Ecumenism, Cambridge History of Christianity, zv. 9 (ur. 
Hugh McLeod), Cambridge: Cambridge University Press, 2014, str. 50–70. 
Trontelj, Nik: Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na Teološki fakulteti UL (ur. 
Bogdan Kolar), Učitelji Teološke fakultete za ustanovitev in ohranitev Uni-
verze v Ljubljani, Ljubljana: Teološka fakulteta, 2019, str. 47–73.
Vasilenko, Leonid I.: Vvedenie v russkuju religioznuju filosofiju: Kurs lekcij, Mo-
skva: Pravoslavnyj Svjato-Tihonovskij Bogoslovskij institut, 2004.
Zajc, Neža: Uvod v osebno teologijo Franca Grivca – širina in namen Grivčevega 
preučevanja slovanske pismenosti, Bogoslovni vestnik, 78, 2018, št. 4, str. 
901–914.
Zajc, Neža: Franc Grivec (1878–1963) in ruske študije, Monitor ISH, 16, 2014, št. 1, 
str. 195–219.
Zavitnevič, Vladimir Z.: Aleksej Stepanovič Homjakov. Trudy Homjakova v oblasti 
bogoslovija, Kijev: Tipografija I. I. Gorbunova, 1902.
220 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Povzetek
Čeprav slovenski akademski prostor zaradi svoje majhnosti in tradicionalne 
umeščenosti v srednjeevropski kulturni krog ne slovi po sistematičnem poznava-
nju vzhodnega krščanstva, je na tem področju primerno izpostaviti katoliškega 
teologa in zgodovinarja Franca Grivca (1878–1963). Kot profesorja na Teološki 
fakulteti Univerze v Ljubljani ga je na podlagi njegovega bogatega raziskovalne-
ga dela mogoče označiti za največjega slovenskega mednarodno uveljavljenega 
poznavalca vzhodnega krščanstva in delovanja svetih bratov Cirila in Metoda. 
Pomembna razsežnost njegovega opusa predstavlja tudi odkrivanje teološke 
misli modernih ruskih avtorjev Alekseja Stepanoviča Homjakova (1804–1860), 
Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (1821–1881) in Vladimirja Sergejeviča Solovjo-
va (1853–1900). Grivčeva obravnava omenjenih treh piscev pomeni prvo osvetlitev 
ruskih klasikov s teološkega zornega kota v slovenskem jeziku. Pričujoči članek je 
tako posvečen prav analizi Grivčeve recepcije teološke misli Homjakova, Dosto-
jevskega in Solovjova, zlasti na področju nauka o Cerkvi (ekleziologije), odnosa 
do slovanskih narodov in uveljavljanja krščanskih načel v družbi. V članek so 
pritegnjena izbrana reprezentativna dela o treh ruskih mislecih, ki jih je Grivec 
sestavljal skozi svoje celotno akademsko udejstvovanje. 
Slovenski proučevalec se največ in najgloblje posveča Solovjovu, v katerem 
prepoznava zagovornika zedinjenega krščanstva oziroma sinteze med papeško 
avtoriteto in odrešenjskim poslanstvom ruskega naroda. Za Grivca je značilen 
razumevajoč odnos do pravoslavja, med drugim pri objektivnih dogmatičnih raz-
hajanjih dosledno upošteva družbenozgodovinske in terminološke spremenljivke. 
Kljub dosledni zavezanosti katoliškemu stališču in kritičnosti do (posameznih) 
idej Grivčeva tovrstna dela opredeljuje pohvalno vrednotenje iskalske vneme, te-
oretične svežine in življenjskega zgleda ruskih avtorjev. V primeru Homjakova 
izpostavlja, da je »veliki buditelj ruske pravoslavne samozavesti«, čigar veličina 
je v »idealnem spajanju verske misli in odločno religioznega življenja«. Dosto-
jevskega prikazuje kot »najglobljega psihologa med ruskimi pisatelji«, katerega 
najsvetlejša plat je »toplo krščansko sočutje do vseh ponižanih in teptanih«. So-
lovjovu pa medtem vzneseno pripisuje položaj »največjega ruskega filozofa« in 
ga pravzaprav razglaša za katoliškega misleca, ki je del večstoletnega uniatskega 
gibanja. S teološkega vidika je najbolj povedna in drzna Grivčeva podpora stali-
šču Solovjova, da je uradna pravoslavna dogmatika zaradi svoje zgodovinske in 
pravne »okamnelosti« v temelju skladna s katoliško, pomembnejše razlike naj 
bi izhajale iz posameznih neobvezujočih teoloških mnenj, ki pa so se na krščan-
skem Vzhodu uveljavila zaradi kulturnih in zgodovinskih okoliščin.
221Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Slovenskem
Zussamenfassung
Franc Grivec und die Anfänge des akademischen Studiums des 
russischen theologischen Denkens in Slowenien
Simon Malmenvall
Obwohl der slowenischer akademischer Raum aufgrund seiner geringen Größe und seiner 
traditionellen Lage im mitteleuropäischen Kulturkreis nicht für seine systematische Kenntnis 
des östlichen Christentums bekannt ist, ist es angebracht, auf den katholischen Theologen und 
Historiker Franc Grivec (1878–1963) hinzuweisen. Als Professor an der Theologischen Fakultät 
der Universität Ljubljana kann er aufgrund seiner reichen Forschungsarbeit als der größte slo-
wenische international renommierte Kenner des östlichen Christentums und des Werkes der 
heiligen Brüder Kyrill und Method bezeichnet werden. Eine wichtige Dimension seines Oeuvres 
ist auch die Erforschung des theologischen Denkens der modernen russischen Autoren Alexei 
Stepanowitsch Chomjakow (1804–1860), Fjodor Michailowitsch Dostojewski (1821–1881) und 
Wladimir Sergejewitsch Solowjow (1853–1900). Grivecs Behandlung der drei Schriftsteller stellt 
die erste Beleuchtung russischer Klassiker aus theologischer Sicht in slowenischer Sprache da.
Der Beitrag widmet sich der Analyse von Grivecs Rezeption des theologischen Denkens 
von Chomjakow, Dostojewsky und Solowjow, insbesondere im Bereich der Kirchenlehre (Ek-
klesiologie), der Haltung gegenüber slawischen Völkern und der Durchsetzung christlicher 
Prinzipien in der Gesellschaft. Der Beitrag enthält ausgewählte repräsentative Werke über drei 
russische Denker, die Grivec während seiner gesamten akademischen Laufbahn verfasst hat.
Am intensivsten widmet sich der slowenischer Forscher dem Autoren Solowjow, in dem 
er den Verfechter eines vereinten Christentums oder einer Synthese zwischen päpstlicher Auto-
rität und der erlösenden Mission der russischen Nation anerkennt. Grivec zeichnet sich durch 
eine verständnisvolle Haltung gegenüber der Orthodoxie aus, unter anderem berücksichtigt er 
konsequent soziohistorische und terminologische Variablen in objektiven dogmatischen Diffe-
renzen. Trotz seines konsequenten Bekenntnisses zur katholischen Position und seiner Kritik an 
(individuellen) Ideen zeichnen sich Grivecs Werke dieser Art durch eine lobenswerte Bewertung 
von Sucheifer, theoretischer Frische und dem Lebensbeispiel russischer Autoren aus. Im Fall 
Chomjakow weist er darauf hin, dass er „ein großer Erwecker des russisch-orthodoxen Selbst-
bewusstseins“ sei, dessen Größe in „der idealen Verschmelzung von religiösem Denken und 
entschlossenem religiösen Leben“ liege. Er porträtiert Dostojewski als „den tiefsten Psychologen 
unter den russischen Schriftstellern“, dessen hellste Seite „warmes christliches Mitgefühl für alle 
Gedemütigten und Zertretenen“ ist. Solowjow schreibt er derweil die Position des „größten Phi-
losophen Russlands“ zu und erklärt ihn tatsächlich zu einem katholischen Denker, der Teil einer 
jahrhundertealten uniatischen Bewegung ist. Aus theologischer Sicht ist Grivecs aufschluss-
reichste und gewagteste Unterstützung die Ansicht Solowjows, dass das offizielle orthodoxe 
Dogma aufgrund seiner historischen und rechtlichen „Versteinerung“ grundsätzlich mit dem 
Katholizismus übereinstimmt. Erhebliche Unterschiede sollen sich aus einzelnen unverbindli-
chen theologischen Meinungen ergeben haben, die sich jedoch im christlichen Osten aufgrund 
kulturhistorischer Umstände durchgesetzt haben.