319 Glosue Carducci, Ca ira Giosue Carducci: Ca Ira Prevedel in spremne besede napisal Ciril Zlobec Skoraj pravilo je, da je pomembne pesnike mogoče predstaviti že z manjšim izborom, kajti njihov svet je skladen in izraz osebnostno razpoznaven. To se dogaja tudi s poezijo Giosueja Carduccija, (1835— 1907), ki še zmerom suvereno obvladuje italijansko liriko druge polovice prejšnjega stoletja. Najstarejša Carduccijeva ohranjena pesem je sonet iz leta 1850, ko je bilo pesniku komaj petnajst let, in razkriva zelo visoko oblikovalno raven svojega avtorja. Vendar vrednost Carduccija je v njegovi zreli liriki, ki mu je prinesla sloves pesnika vidca, barda, glasnika časa in temeljnih narodovih teženj. Bil je to čas italijanskega preporoda, političnih in vojaških bojev za združitev Italije. Giuseppe Mazzini je dejavno utelešal liberalno republikansko idejo, Garibaldi jo je poskušal uresničiti, Carducci je bil privrženec obeh, čeprav je na koncu klonil pred realnostjo savojske monarhije. Nedvomno je prav to politično in nacionalno vrenje najbolj navdihovalo pesnika. Vso zgodovino Italije, ne samo Italijanov, je videl v takšni luči, kot da je vseskozi napovedovala Mazzinijev liberalizem in republikanstvo, zato tudi ne preseneča Carduccijevo srdito nerazpoloženje do vseh oblik klerikalizma, ki ga je videl v Cerkvi, v instituciji papeža in v doktrini krščanske ponižnosti, ki je po njegovem le posebna oblika vladanja nad človekom in njegovo svobodno voljo. Zato je, med drugim, zapel izzivalno himno Satanu, napadal papeža in duhovščino ter slavil sleherno obliko herezije, ki mu je bila sinonim za človekovo kljubovanje dogmi. Ta strastna zavezanost svojemu času in njegovim idejam še danes pesnika dviga v tiste lege, ko je mogoče in mikavno spet in spet razpravljati o vrednosti in pomenu njegove poezije. To italijanska kritika tudi že dolgo počne ne oziraje se na Nobelovo nagrado, ki jo je Carducci prejel leta 1906, manj kot leto dni pred svojo smrtjo. Po Leopardiju, ki je bil med »najmodernejšimi« romantiki, je Carduccijeva poezija pomenila odklon, kar je potrdil tudi ves poznejši razvoj: italijanska lirika dvajsetega stoletja, ki se zelo izrazito veže na Leopardijevo izkušnjo, je tako rekoč v celoti obšla Carduccija, njegov lirski patos, politični angažma in njegovo realistično fakturo pesmi. Vendar so vsi »obračuni« s pesnikom ostali brez 320 Ciril Zlobec uspeha. Carducci velja v Italiji, »kljub vsemu«, za najmarkantnejšo pesniško osebnost svojega časa. Velik uspeh politične poezije v novejšem času, zlasti velika odmevnost P. P. Pasolinija, je tako kritiko kot bralce vnovič opozoril, da je ob njej skoraj nemogoče ne pomisliti prav na Carduccija, ki je znal biti ironičen, satiričen, celo blasfemičen in predvsem poudarjeno političen. Naravnost zgleden primer politične poezije je tudi cikel Qa ira (iz leta 1883), posvečen francoski revoluciji, ki jo je pesnik tudi sicer opeval in videl v njej zmago človekovega razuma, možnost svobode in demokracije. Goethejeve besede, ki jih beremo na koncu cikla kot neovrgljivo sen-tenco etične in zgodovinske moči meščanske revolucije, so tudi Carduccijev čredo. Hkrati pa je ta cikel pesmi lep primer (poučen tudi za naš čas), kako je mogoče o revoluciji pisati apologetsko, ne da bi si zatiskali oči pred krutostmi, ki jih prinaša s sabo ali je prisiljena iti skoznje. Ta cikel zgledno razkriva pesnikovo vero v idejo in prakso liberalizma (ki je bil, v prejšnjem stoletju, še ploden in napreden) in v svobodnjaški republikanski demokra-tizem. (Carduccijev pesniški opus je zelo obsežen, zajema skoraj tisoč strani verzov, zbranih v zbirkah: Juvenilia, Levia gravia, Satanu, Jambi in epode, Nove rime, Barbarske ode, Rime in ritmi. Zanimivi so tudi Carduccijevi prozni spisi, zlasti zelo obsežna korespondenca, ki zbuja vse večjo pozornost in zanje priznanje tudi današnje kritike.) Carducci Giosue Ca ira I Veselo sonce na burgundske griče, dolino Marne sred trgatve sije: spočita zemlja spet po plugu kliče, da novemu se zarodu odkrije. Vendar nožiček jezno kot sekira po grozdih seka; vse je kot krvavo: orač v večerni zarji mrk ozira po polju zapuščenem se v daljavo, kot da bi vrgel kopje, zavihti svoj bič nad mirno vprego, plug zagrabi, »V boj, Francija, v napad, naprej!« vpijoč. Plug trde brazde reže škripajoč, kadi se zemlja in večer temni že od prikazni, ki jih vojna vabi. 321 Glosue Carduccl, Ca Ira n Težaški zemlji iz prsi so se vzeli, k visokim ciljem zdaj se pno v orožju ti vitezi, ki, modri, rdeči, beli, za dom svoj rasli so v njegovem vznožju, in ti, Kleber, nasršenih obrvi, rjoveči lev, kjerkoli boj se vname; in ti, skoz bitke svetla pot in prvi v ponosu, Hoche, ti blisk mladosti same; Desabc, ki le dolžnost pozna in pokloni vso slavo drugim; in ob njem Murat, viharni val, ki zruši se ob kroni; čist, v svojem dvajsetem in sedmem letu Marceau žareči smrti se preda, kot bi prepustil se v objem dekletu. III Iz Tuilerij, zaznamovanih z grehom, ki vanje kralj je vsak dan farja klical, a plemičem med solzami in smehom zbrbljala vse skrivnosti je kraljica, v dušljiv, meglen večerni mrak neznanka, ne mrka ne vesela v gibih, vznika, vreteno se vrti ji brez prestanka in preslica se strmih zvezd dotika. In prede, prede, prede. Ob svečavi visokih zvezd in lune vsak večer le prede in nikoli se ne ustavi. Brunsvvick pritiska in prinaša mir z vešali. Zmanjkalo mu bo vrvi, ker vse preveč upornih je ljudi. IV Od vsepovsod prihajajo, nesreče nesrečni sli. Longwy se več ne upira. In množica ubežnikov se vleče, pred Skupščino se trudna, prašna zbira. »Premalo nas za brambo je ostalo: na dva topova en mož — pa bi se bili! Lavergna iz strahu je v beg pognalo. Granat nikjer. Kaj bi lahko storili?« »Kaj? Padli!« skupščina jim odgovarja. Molče odhajajo, ožgani obraz jim zdaj od čudnih solz je razoran. Usodna ura, odločitve čas, s perutjo plat zvona povsod že udarja: O ljudstvo Francije, na plan, na plan! V Poslušajte, meščani. Včeraj rano Verdun odprl je kralju tujcu vrata. Drhal prostaških žensk ga s cvetjem, vdano, sprejela je, Artoisa pa kot brata. Od lahkih, belih vin pijane, cesto z ulanci spremenile so v plesišče. Verdun, konfetarsko prostaško mesto, naj smrt po tej sramoti te obišče! A Beaurepaire življenje brez časti zavrne; dušo, zadnji izziv, usodi, nam in prihodnjim časom zapusti. Naj med junake stare pot jo vodi, še nerojeno ljudstvo kliče nam: »O liudstvo Francije, na plan, na plan!« VI Nad Mestno hišo se zastava vije. »Nazaj!« ljubezni in soncu ukazuje; topovski strel, tišina ga prekrije, spet strel, tišina, strel, da vse ga čuje. Ljudje so kakor sohe, sli zdaj mimo več ne hite, v en sam zbor vse se zliva in ista misel v vseh je skrita: »Umrimo, da domovina bi ostala živa.« 322 Ciril Zlobec 323 Giosue Carduccl, Ca Ira Pred strašnega Dantona v mimohodu tišče srdite ženske bose otroke, edino njih orožje je zdaj srd. Marat že vidi trume na pohodu, bodala svetla jim potiska v roke, za njimi vlečeta se kri in smrt. VII Na duše lega in vse bolj jih muči druidsko kruta, žalostna vizija: iz avignonskih stolpov v strašni luči se besa kalnega vihar izvija. O albižanske žrtve, hugenoti, ki v smrt so potegnili vas iz spanja, zdaj vaša kri kipi, zdaj zdaj poloti se src pijana sla uničevanja. Povsod le smrt, sodišče grozovito, o strašna senca nad podobo časa! Si ti zdaj, Francija, o svetlolasa dekle, ki v prid očetu, ko vse upe je zgubil, svojcev kri si s čudovito obvladanostjo pila iz polne kupe? VIII Pod rodnimi savojskimi gorami ječijo reke, vetrc tih šepeče. Tu jeklo poje, bes povsod se drami: gospa Lamballe v temi abbavske ječe. Telo, s še lepo zlatolaso glavo, je sredi ulice ležalo golo, nekdo še toplemu z roko krvavo razkreči noge, oskruni ga oholo. »Kako si nežna, bela in vsa fina! Kot lilija tvoj vrat je, dolg, droban, rdeč nagelj usteca. No, daj no, pridi, te tvoje lepe oči, morja sinjina, zdaj z nami k Templju! Naj kraljica vidi, kako ji smrt gre voščit dober dan.« IX Noben francoski kralj ni, ko je vstajal, uzrl pred sabo takšnega krdela, kot da sam mračni stolp se je zamajal, zdel nočna ptica, v poldan zablodela. Prav tu kralj Lepi Filip svojo roko je na ves srednji vek trdo položil, tu zadnjega Capeta bo, globoko iz časa, zadnji templjar zdaj obtožil. Sprevod pomika se rjoveč, pojoč: na sablji nabodeno glavo nekdo nosi, z njo v okno buta. Kralj molče se sklanja skoz okna žalostnega domovanja, Boga, ko vidi ljudsko jezo, prosi usmiljenja za šentjernejsko noč. X Je torej v svojem grobu od topotanja barbarskih konj Bavard spet dvignil glavo? Je mar na orleanskem polju Ivana že spet razvila uporniško zastavo? Kdo z Haute-Saone, z Garda kdo prihaja pojoč v doline, ki slabo jih brani podrto drevje? Nova galska vstaja? Vercingetoriks in njegovi izbrani? Ne, Dumouriez, vohun, v srce prikliče Condejev genij: blisne mu v očeh: pred njim razgrajena vojaška karta. Z roko na daljne, nepoznane griče pokaže: »Glejte,« krikne, »nova Šparta, Termopile tu na francoskih tleh!« 324 Ciril Zlobec 325 Giosue Carduccl, Ca Ira XI Na vrhu argonskih gričev odmotava se hladno jutro iz megle in mraka. Valmvjski stari mlin, na njem zastava zaman na sonce in veter mokra čaka. Stoj, beli mlinar, velika dejanja, današnji boj, nam meljejo usodo, ta mestna, bosa vojska zdaj poganja kolo prihodnosti s krvjo, ne z vodo. »Za domovino!« Kellerman zarjove in med topovi z golo sabljo leta, krog njega sanskiloti, hrabra četa. Topove marseljeza preleti in širi se, arhangel novih dni, čez tihe argonske griče in gozdove. XII Naprej sinovi domovine, vdani sozvočju pesmi in bojnega hrumenja, dan slave svoja krila zdaj nad vami razgrinja: ples poguma se začenja. Domov se vrača, a strahu in zmede se pruski kralj do doma ne odkriža, in emigrante podle iz zasede morijo mraz in lakota in griža. Kot v jezeru v globokem blatu odseva škrlatna zarja, gričevje v smehljaju večera v tiho slavo se odeva. Iz temne gruče Goethe se prerine in pravi: »Tu bo svet poslej, v tem kraju, iskal začetek nove zgodovine.« Pojasnila SONET II: Kleber (1753—1800), Dišati (1768—1800), Murat (1767—1815), Marceau (1769—96), znameniti vojskovodje, zmagovalci odločilnih bitk med revolucijo in proti intervencijskim avstrijskim in pruskim četam; Murat je bil poleg drugega Napoleonov adjutant, pozneje neapeljski kralj. Ko je ob razpadu cesarstva tudi sam 326 Ciril Zlobec izgubil kraljestvo in se je hotel, kot Napoleon, vrniti na prestol, so ga nasprotniki zaj in ustrelili (sla po kraljevski kroni je bila zanj usodna). SONET III: Brunstvick, pruski general. SONET IV: Longwy, trdnjava, ki je revolucionarna vojska ni zmogla braniti in je padla 26. avgusta 1792. Med prvimi jo je zapustil prav njen poveljnik Lavergne. SONET V: Verdun, mesto, vredno prezira, ker so rojalistični oficirji v njem odprli vrata sovražniku. Tujcu kralju, pruskemu kralju F. Wilhelmu II; Artois, brat kralja Ludvika XVI; konfetarsko mesto — znan po tem, ker so v njem izdelovali konfete; Beaurepaire, poveljnik verdunske trdnjave, ki je raje padel, kot bi se bil predal sovražniku. SONET VI: Danton (1759—94), eden najvplivnejših voditeljev revolucije, ki pa ga je njegov nasprotnik Robespierre poslal pod giljotino. Marat (1743—93), ognjevit publicist, strasten propagator idej revolucije in eden njenih najradikalnejših voditeljev. Umorila ga je Charlotte Cordav. SONET VII: O albižanske žrtve, mišljen je pokol Albižanov, ki so ga zakrivili križarji (1209—29); hugenoti, kalvinovci, ki jih je še posebej preganjala Katarina Medi-čejska in so tudi bili žrtve strahovitega pokola, znanega pod imenom šentjernejska noč (24. avgusta 1572). Dekle, ki v prid očetu... da bi grofična De Sombeuil rešila svojega očeta, ki ga je zaprla revolucionarna vojska, je pila iz čase človeško kri; kro-nistična anekdota, ki jo je Carducci povzdignil v prispodobo revolucionarne Francije. SONET IX: je na ves srednji vek trdo položil.... Filip Lepi (1268—1314) je obtožil templarje krivoverstva, razgnal njihov mogočni red in zasegel njihova velikanska bogastva ter tako utrdil laično oblast v Franciji. Zadnji Capet, francoski kralj Ludvik XVI, ki ga je revolucija vrgla s prestola in obglavila. Zadnji templar — Jakob Morlav, naj bi bil, preden so ga usmrtili, napovedal kazen, ki bo nekoč zadela Capetove naslednike. SONET X: Bavard, grof Pierre Terrail (1473—1524), znamenit vojskovodja svojega časa Ivana — Devica orleanska. Vercingetorix, galski junak, ki je vodil upor proti Cezarjevi vojski. Dumouriez, vohun (1739—1823, zmagovalec nad Prusi pri Valmvju in Jemmapesu (1792), »vohun«, ker je imel tudi skrivne, diplomatske zadolžitve, vreden dedič duha princa Condeja (1621—86), ki je komaj enaindvajset let star premagal Spance pri Rocroiju (1643). SONET XI: Valmyjski stari mlin — odločilna bitka med četami francoske revolucije in intervencijsko avstrijsko-prusko vojsko (20. septembra 1792). Kellerman, francoski general. SONET XII: Naprej, sinovi domovine — začetek marseljeze. Goethe, med premaganimi pruskimi četami je bil tudi veliki nemški pesnik, ki je dojel prelomni pomen bitke pri Valmvju in jo ocenil z besedami: »Na tem kraju in na ta dan se začenja nova doba v zgodovini sveta.«