TEORIJA DRUŽBOSLOVNA REVIJA 1 8 6 6 1 3 TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. XXXIX št. 2 marec/april 2002, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v Ljubljani GLAVNI UREDNIK/Editor Igor Lukšič SEKRETARKA/Secretary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC /Designer Ismar Mujezinovič IZVEDBA Epromak TISK Tiskarna Jože Moškrič, d.d. UREDNIKI/Associate Editors Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar, , Peter Stankovič, Zdenka Sadi Tomaž Krpic (recenzije) UREDNIŠKI SVET/Editorial Advisory Board Milan Balažič, Ivan Bernik, Marjan Brezovšek, Miro Cerar, ml. Ljubica Jelušič, Mac a Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Miran Komac, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar (predsednik), Rudi Rizman, Tine Stanovnik, Marjan Svetličič, Zlatko Šabič, Metka Tekavčič, Niko Toš, Mirjana Ule, Vasja Vehovar, France Vreg, Pavel Zgaga MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/International Advisory Board Luigi Grazian o (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (Universify of Hamburg, Nemčija), Ste/n Kuhnle (University of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California, USA), Philippe Manigart (Bruxelles, Belgija) FJelmut VVillke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (University of Lund, Švedska), Henry Teune (University of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Political Science Abstracts, International Political Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ-International Bib!iography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Revievvs of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM Uredništvo/Editorial board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 01/5805-147, faks: 01/5805-108 E-pošta: teorija.praksa@uni-!j.si Teorija in praksa je dostopna na internetu http://www.uni-lj.si/~fd_tip/index.html Naročnina za I. polletje 2002 za študente in dj^erke/i.000,00 SIT, za druge individualne naročnike 4.000,00 SIT, za podjetja i^?tanB^^8.000, 00 SIT, za tujino 9.000,00 SIT Cena tega/žvezka v pro^j prodaji je 2.000,00 SIT Revijo izhaja dfejodpori MinjSava za šolstvo, znanost in šport in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revija Letnik XXXIX, št. 2, str. 133 ■ 300 Ljubljana, marec - april 2002 VSEBINA ## ČLANKI Rudi RIZMAN: Teoretična razumevanja tranzicije k demokraciji Tanja OBLAK: Podobe elektronske demokracije Marjan SMRKE: Stare vešče - nova luč: religijske oblike družbene mimikrije v pogojih družbene tranzicije Jelena ALEKSIČ: Urbani strahovi, postmoderna tveganja Irena WEBER: Zidovi in zakrivala: transformacije ženske prostorske mobilnosti v pogojih sekluzije Srna MANDIČ: Socialni programi, družbeni problemi in krepitev vpliva javnosti Peter STANKOVIČ: Uporabe “Balkana”: rock in nacionalizem v Sloveniji v devetdesetih letih Skupina avtorjev: Nogometni navijači v Sloveniji Samo KROPIVNIK: Naklonjenost volivcev strankam in/ali voditeljem strank 137-154 155-169 170-181 182-194 195-203 204-219 220-238 239-253 254-267 PREVOD Predrag CICOVACKL Igrive iluzije: Kant o resnici v umetnosti 268-274 ZNANSTVENA IN STROKOVNA SREČANJA Ines KVATERNIK-JENKO: 13- mednarodna konferenca o zmanjševanju škodljivih posledic drog Andrej PINTER: Electronic Networks and Democratic Life 275-278 279-281 WW PRIKAZI, RECENZIJE Miro Haček: Sistem javnih uslužbencev (Marjan Brezovšek) Uvod v velike sodobne pravne sisteme - druga knjiga (Andraž Teršek) Marjan Hočevar: Novi urbani trendi. Prizorišča v mestih - omrežja med mesti (Matjaž Uršič) Andrej Rahten: Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu (Aleš Balut) Norbert Elias: O procesu civiliziranja- Sociogenetske in psihogenetske raziskave (Boštjan Šaver) 282-282 282-287 287-289 290-291 291-294 AUTHOR'S SYNOPSES TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 CONTENTS ARTICLES Rudi RIZMAN: Theoretical Understanding of Transition Toward Democracy 137-154 Tanja OBLAK: Images of Electronic Democracy 155-169 Marjan SMRKE: “Old moths - new light”: Religious Forms of Social Mimicry In the Context of Social Transition 170-181 Jelena ALEKSIČ: Urban Fears, Postmodern Risks 182-194 Irena WEBER: Walls and Veils: Transfbrmation of Female Spadal Mobility Under the Conditions of Seclusion 195-203 Srna MANDIČ: Social Problems, Human Service Programmes and Empoverment 204-219 Peter STANKOVIČ: Appropriating “the Balkans”: Rock and Nationalism in Slovenia in the 1990’s 220-238 Skupina avtorjev: Football Fans in Slovenia 239-253 Samo KROPIVNIK: Voters' Attitude Towards Political Parties and/or Party Leaders • 254-267 TRANSLATION Predrag CICOVACKI: Playful Illusions: Kant On Truth in Art 268-274 SCIENTIFIC AND EXPERT MEETINGS Ines KVATERNIK JENKO: 13. International Conference On Reducing Harmfi.il Consequences of Drugs Andrej PINTER: Electronic Networks and Democratic Life 275-278 279-281 REVIEWS Miro Haček: System of Public Servants (Marjan Brezovšek) Introduction to the Great Modern Legal Systems - Voli II. (Andraž Teršek) Marjan Hočevar: New Urban Trends. Scenes in the Cities - Networks Between the Cities (Matjaž Uršič) Andrej Rahten: Slovene People's Party In Vienna Parliament (Aleš Balut) Norbert Elias: The Civilising Process (Boštjan Šaver) 282-282 282-287 287-289 290- 291 291- 294 AUTHOR'S SYNOPSES TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 ČLANKI Rudi RIZMAN* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK TEORETIČNA RAZUMEVANJA TRANZICIJE K DEMOKRACIJI Povzetek; Sociološka in politološka teorija stojita pred kom¬ pleksno in težko nalogo glede na to, da zaradi zelo različnih tipov tranzicij k demokraciji, nobena od obstoječih teoretič¬ nih razlag ne more vsestransko in samozadostno razložiti pojava demokratizacije. Zato avtorja ne preseneča, da se vedno več družboslovcev spogleduje z eklekticizmom. V nadaljevanju se prispevek ukvarja z opredeljevanjem dveh glavnih konceptov - in sicer demokratične tranzicije in demokratične konsolidacije - in teoretičnimi argumenti zagovornikov naslednjih treh najbolj razširjenih razlag tranzicije k demokraciji: modernizacijsko, tranzicijsko in strukturalno. Zadnji del se posveča iskanju dobre pojasnje¬ valne teorije na obravnavanem področju. Ključni pojmi: demokratizacija, tranzicija, pojasnjevalne (sociološke, politološke) teorije, eklekticizem, modernizacij- ska teorija, teorija tranzicije, strukturalna teorija, postko¬ munizem “Na srečo nismo primorani izbrati prav zdaj; lahko čakamo na izid pro¬ duktivnega rivalstva, morda celo na sintezo različnih teoretičnih pristopov” (Charles Tilly). Opredelitev problema in konceptov Problem preučevanja krhkih procesov demokratizacije v bivših komunističnih državah je v njihovi kompleksni in zmuzljivi naravi, ki so jo razni analitiki pogosto opisovali s prispodobami, kot so “pomična tarča” (Tarrow, 1991), “popravilo ladje na odprtem morju” (Elster in dr., 1998) in “letenje z zavezanimi očmi” (Szoboszlai, ur., 1992). To je številne ugledne raziskovalce na tem področju napeljalo k trditvi, da zaradi različnosti primerov tranzicije nobena od znanih teoretičnih usmeritev ne more vsestransko ali samozadostno obrazložiti demokratizacije, in se zaradi tega izogibajo natančnim in “privrženim” razlagam - če že za kaj, se raje zavzema- * Dr. Rudi Rizman, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 39; 2/2002 str. 137-154 Rudi RIZMAN jo za odprt in eklektičen' pristop. Še več, sociologi, politologi in zgodovinarji so daleč od konsenza o pravi naravi političnih dogodkov v letu 1989, ki so vodili k zlomu komunističnih režimov. Medtem ko so nekateri trdili, da je šlo za revolucije, so drugi poudarjeno zanikali takšne trditve. 1 2 Izvor tega navidez težkega problema za raziskovalce je med drugim tudi v naslednji zgodovinski novosti: med tem ko je bil v drugih državah v preteklosti kapitalizem predhodnik demokracije, je bila v vzhodni in srednji Evropi tranzicija k (proto)demokraciji tista, ki je sprožila tranzi¬ cijo k kapitalizmu (Przeworski, 1995: 67). Namesto da bi se zanašal na velike in polemične besede, se bom izognil sodelovanju v tej razpravi, ki spominja na stare sholastične spore, in se bom raje osredotočil na koncept tranzicije. Slovenski vzorec demokratične tranzicije, če se omejimo samo na ta primer, je podoben madžarski; gre za evolutivno pot. Vzorci tranzicije drugih držav so vklju¬ čevali pogajalski vzorec (Poljska), implozijo ali zlom sistema (Vzhodna Nemčija in Češkoslovaška), nasilni vzorec (Romunija) in državni udar v vladni palači (Bolgarija). Edinstvenost vzhodno- in srednjevropske postkomunistične poti je še posebej poudarjena v primeru Slovenije, ki doživlja štirikratno tranzicijo: ker je Slovenija novo nastala država, ob politični, ekonomski in socialni tranziciji, kot smo ji priča v večini ostalih bivših enopartijskih držav, slovenska tranzicija tako zajema tudi izgradnjo nacionalne države. Namen tega članka je dokopati se do bolj prepričljivega sociološkega razume¬ vanja kompleksnega pojma demokratizacije. Poskušal bom opredeliti teoretične razlage za družbene pogojevalne dejavnike, ki olajšujejo ali ovirajo tranzicijo do njenega konca - konsolidacije demokracije. Ta vrsta raziskav - “tranzitologija” - je pogosto obtožena teleološke pristranskosti . 3 Čeprav so takšne obtožbe v nekaterih primerih upravičene, bi neomejeno vztrajanje pri tej zahtevi po nepristranskosti 1 K teinu nas napeljujejo Vogel (“nekako eklektičen”), 1991:3, Dahi (“hoteno in brezsramno eklekti¬ čen”), 1995:45-46, Fikierl (“eklektična sinteza”), 1996:31 Mu nek, 1994:356, Wnuk - Upinskv, 1995:10 in Kilschelt, 1992:1033-1034, kije na la seznam pripisal tudi Iluntingtona (najprej “teoretični eklekticizem”, nato še “eklektičnipretres”). Kilschelt ta seznam še razširiš Skocpolovo in Przeivorskim. Kershatv in l.etvin, 1997:9, ki menila, da eklektični pristop daje številne možnosti za primerjavo, ne prinaša pa končnih ugo¬ tovitev. - Med družboslovci obstaja očitno pomanjkanje konsenza o tem, kaj natančno je revolucija. Dahrendorf (1990), Eisenstadt (1992: 25 in 31) in Bauman (1994:15-16) govorijo o revoluciji, medlem ko Tilly (1993: 8-15 in 233-236) izraža dvom. Če pritrdimo Tillyjevemu veliko preveč omejujočemu opre¬ deljevanju revolucije ali pa na primer Mooreju (1966: 426-32), ki trdi, da so revolucije za demokracijo nujne, bi bila prihodnost demokracije v bivšem komunističnem delu sveta skoraj brezupna. Kaj naj potem rečemo o izrazu “žametna revolucija” - ali gre za oksimoron!' Tirnotliy Garlon Ash (1989:276) je iznašel znameniti izraz refolucija - v vmesnem prostoru med revolucijo in reformo. Skockpolova (v Lipset, ur, 1995:1077-78) priznava problem in se je zato odločila govoriti o “novosti v analih revolucij moderne zgo¬ dovine”. Eisenstadt (glej zgoraj) podobno ugotavlja, da se vzhodnoevropske revolucije morajo razločeva¬ li od vseh klasičnih revolucij. Slavni, že pokojni francoski zgodovinar Furel (glej Stok.es, 1997: 185) se je pritoževal nad pomanjkanjem novih idej v zvezi s lemi poli ličnimi dogodki. Bunce (1995:97) pa po drugi strani govori o “revoluciji v identiteti, ekonomiji, socialni strukturi in državni ureditvi ”. Bauman (zgoraj), ki razlikuje med “politično” in “socialno” revolucijo (prva osvobodi sistem političnih napetosti, druga pa preobrazi sani sistem), prav tako meni, da potrebujemo “revolucijo v teoriji revolucije”, preden bomo lahko zadovoljivo odgovorili na to vprašanje. 3 Glej Bunce in Csanadi, 1993:241 in Beetham, 1994:158. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Rudi RIZMAN nedvomno ogrozilo sociološko disciplino kot tako ali pa jo omejilo na izključno opisovalno početje. Zato se zlahka strinjamo z Linzem in Stepanom (1996: 31), da strukturalni dejavniki perse, čeprav igrajo pomembno vlogo, ne vodijo v demokra¬ tizacijo in njeno konsolidacijo. Akterji v družbeni areni in posamezni politični vodi¬ telji še posebej morajo tudi aktivno delovati, da bi povzročili spremembo vlade v smeri bolj ali manj razvitega demokratičnega reda. Še en družboslovec (Agh, 1998: 50) iz tega območja (vzhodne in srednje Evrope) se strinja z uporabo izraza "tranzi¬ cija”, ker je prepričan, da v tem delu sveta lahko ob demokratizaciji in uvedbi tržne¬ ga gospodarstva govorimo o splošni spremembi, usmerjeni k evropeizaciji. Sociologi bi seveda morali posvetiti več pozornosti pomenu konceptov, kar prepogosto ne počno. Posledica te poklicne slabosti je iluzija, da je vsak, ki upo¬ rablja določen koncept, vključen v skupen teoretičen diskurz. Collier in Levitsky (Diamond, 1997: 2) sta v raziskavi več kot 150 sodobnih študij o problemih demo¬ kracije in demokratizacije našla 550 “podvrst” koncepta demokracije. Družboslov¬ ci zapravljajo svoj čas, ko se nadejajo, da se bodo domislili naslednjega slavnega koncepta in jim ni mar za varčevanje z besedami. Da se ne bi pridružil temu nepro¬ duktivnemu “babilonskemu zboru” ali postal jetnik (semantično rečeno) “homon- imije” (ene besede, ki pomeni veliko različnih stvari), bom uporabil bolj disciplini¬ rano metodo opredelitve dveh ključnih konceptov, demokratične tranzicije in demokratične konsolidacije. Sočasno bom poskusil biti pozoren na dejstvo, da analiza temeljnih socialnih sprememb ne bo samo omogočala, ampak bo tudi zahtevala ponovno preučitev celotnega konceptualnega aparata na tem raziskoval¬ nem področju. Z demokratično tranzicijo merim na celoten proces spremembe oblasti od začetka do konca, torej od konca prejšnjega avtoritarnega ali totalitarnega režima do situacije, ko demokratične strukture s pomočjo sprejete nove ustave začno sto¬ pati v politično areno in politična elita prilagodi svoje obnašanje liberalnim demo¬ kratičnim praksam (Pridham in Lewis, 1996: 2). V času te tranzicije pravila politič¬ ne igre še niso definirana; stalno se spreminjajo in so predmet ostrih protestov, demokracija pa še zdaleč ni obravnavana, kot da bi jo zagotavljal nek “železni zakon” zgodovine. Politiki se borijo, ne le da bi zadovoljili svoje sprotne interese (in interese tistih, ki naj bi jih predstavljali), ampak tudi, da bi definirali pravila in postopke, katerih potek bo določil verjetne zmagovalce in poražence v prihodno¬ sti (0’Donnell in Schmitter, 1986: 6). Sociološko bolj razsvetljujoč pogled definira to makropolitično pot kot preskok od “netransparentnih postopkov in predvidlji¬ vih rezultatov” v starem, nedemokratičnem režimu k demokratični državi s “trans¬ parentnimi postopki in nepredvidljivimi rezultati” (Bunce v Szoboszlai, 1991:156). Tranzicija torej pomeni sociološko fluidno in kaotično stanje, ko nove demokratič¬ ne strukture šele nastajajo (“demokracija brez demokratov”, kot je nekdo potožil), medtem ko nekateri značilni vedenjski in strukturni ostanki starega režima ostaja¬ jo nespremenjeni. Medtem ko demokratična tranzicija zadeva predvsem razpust avtoritarnih institucij in njihova zamenjava z prodemokratičnimi pa gre pri demokratični kon¬ solidaciji institucij za širši in bolj kompleksen proces, povezan z institucionalizaci- jo novega, demokratičnega niza pravil v političnem življenju (Munck, 1994: 356). TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Rudi RIZMAN Po Lipsetu (1994: 7) morajo biti nove demokracije institucionalizirane, konsolidira¬ ne in postati legitimne. Konsolidacija je zato daljši in pogosto zahtevnejši proces kot sama tranzicija. Vzpostavitev demokratičnega sistema je ena stvar, vzdrževati ga dlje časa, ne da bi bil ogrožen, pa je vse kaj drugega. Po Dahlovem štetju (1991: 11) se v tem stoletju 61 primerov tranzicije ni obdržalo. To je tudi bistvo Huntingtonove prispodobe o demokratičnem “valu”, namreč da vsak novi zgodo¬ vinski val začete demokratizacije pusti nekaj držav na obali, potem ko se umakne. Demokratična konsolidacija je primer procesa, v katerem so osnovne značilnosti različnih demokratičnih struktur in norm vzpostavljene in prilagojene tako, da postanejo imune na grožnjo avtoritarne regresije, in da se zagotovi njihov obstoj za dlje časa. Čas gotovo prinaša krize, zlome in globoke spremembe, toda če nov sistem prestane preizkus teh izzivov, in če se sčasoma nauči, kako se v prihodnje odzivati nanje, lahko najverjetneje govorimo o konsolidirani demokraciji. Teoretično ozadje in razlage V svetu je izšlo veliko prepričljive literature o demokraciji, hkrati pa se družbos¬ lovci strinjajo, da se na tem področju doslej ni še nihče domislil celovitega in koli¬ kor toliko prepričljivega teoretičnega sistema. Vendar pa je Dahi svaril pred preti¬ ranim teoretiziranjem: “Teorija včasih postane neke vrste Prokrustova postelja, v katero se mora vse prilegati, pa čeprav je uboga žrtev pri tem na koncu smrtno poškodovana” (Dahi 1996: 86). Nekateri bolj optimistično nastrojeni kljub vsemu še zmeraj čakajo na dan, ko bo čudežno odkrita “narativna slovnica postkomuni¬ stičnih procesov” (Wnuk - Lipinsky, 1995: 15). Povsem odveč je omenjati, da tukaj opisani teoretski pristopi predstavljajo idealne tipe, kar ne more zmanjšati dejstva, da se navidezno različne in nasprotujoče si teorije v veliki meri prekrivajo, in da družboslovci (ali vsaj najboljši med njimi?) redko disciplinirano sledijo posamez¬ nemu pristopu, čeprav v njihovem delu morda prevladuje. Kljub temu konsenzu- alnemu vidiku moramo tudi omeniti, da obstaja konflikt - včasih ekspliciten, vča¬ sih impliciten - med antagonisti modernizacijske, tranzicijske in strukturalne razla¬ ge, ki odsevajo raznosmerne in večinoma nerazrešljive metateoretične koncepcije o osnovnih vzorcih socialne kavzalnosti (Remmer, 1995: 40). Klasifikacija, ki seve¬ da služi mojemu namenu, je samo ena izmed mnogih in zato ne more zajeti celo¬ te nakopičenih spoznanj na tem področju.' 1 Obstoječe razlage.demokratizacije se delijo na tri poglavitne teoretične šole: modernizacijsko, tranzicijsko in strukturalno razlago. Najsplošnejša in najbolj jedr¬ nata značilnost teh treh razlag je naslednja: prva se osredotoča na več socialnih in ekonomskih pogojev, ki so ali vezani na obstoječe liberalne demokracije ali pa so nujni za uspešno demokratizacijo, druga se ukvarja s političnimi procesi in pobu- ■’ Iz klasifikacije obstoječih teoretskih načinov razlage jih je za bolj izbirčne na voljo če več. Npr: struk¬ turni in procesni pristop, konjigurativni pristop in razlage družbenih sprememb (Kitschelt, 1992), objek¬ tivni in subjektivni način, razlaga, osredotočena na državo ali na družbo (Reisinger, 1996), raziskave pogojev ali dejavnosti (“aclion-based”) institucionalni in kulturni pristop (Remmer, 1997: 40), pa tudi genetske in funkcionalne razlage (Rusto iv, 1970:337). TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Rudi RIZMAN dami elit ter odločitvami, ki peljejo od avtoritarne vladavine k liberalni demokraci¬ ji, tretja pa je usmerjena predvsem na spremenljive in kompleksne strukture demo¬ kratizaciji naklonjenih sil. Modernizacijska razlaga Teorija modernizacije temelji na dveh osnovnih postavkah: prvič, da ima napredek zgodovine h končnemu cilju odvija preko različnih etap, in drugič, da obstaja korelacija med družbenoekonomskim razvojem in vrsto političnega siste¬ ma v posamezni državi. Deloma ta razlaga tudi predpostavlja, da se na določeni stopnji in ravni ekonomskega in socialnega razvoja sistemi morajo usmeriti k libe¬ ralni demokraciji, in da je liberalna demokracija ultimativno kompatibilna samo z enim splošno opredeljenim ekonomskim sistemom, to je prevladujoče tržnim in privatiziranim kapitalističnim sistemom (Holmes, 1997: 38). V esejih “Ekonomski razvoj in demokracija” in “Ekonomski razvoj in razredni boj” je Seymour Martin Lipset 5 podal svoje klasično izhodišče za niz idej, ki je bil uporabljen za razlago demokratizacije. Demokracija, je trdil Lipset, je odvisna od socioekonomskega razvoja ali ravni modernizacije v posamezni državi. Izsledki njegovih raziskav so potrdili, da so po njegovih kazalcih bolj demokratične države imele zmeraj višje povprečne ravni socioekonomskega razvoja kot tiste bolj avtori¬ tarne. To ga je napeljalo k zaključku, da “bolj ko gre narodu dobro, večje so mož¬ nosti za obstoj demokracije”. Postopek razlage je zajemal opredelitev pomenljive korelacije med več ločenimi socioekonomskimi spremenljivkami, od katerih je vsaka povezana z demokratično spremenljivko. Vendar pa je pomembno upošte¬ vati, da je razlaga vzpostavila korelacije, ne pa dejanskih kavzalnih mehanizmov. Čeprav se je Lipset zavedal, da vzpostavitev korelacije ni enakovredna dokazu, da demokracijo povzroča socioekonomski razvoj, je porabil veliko časa za razpravlja¬ nje o raznih kavzalnih mehanizmih, ki bi lahko oboje povezali. Trdil je na primer, da “nižji kot je absolutni življenjski standard nižjih razredov, večji je pritisk na višje družbene plasti, da obravnavajo spodnje kot prostaške, po naravi podrejene in zato nevredne političnih pravic in demokracije”. Ali pa poglejmo drug primer raz¬ lage: socioekonomski razvoj v državi lahko tudi okrepi srednji razred, kar je za demokracijo dobro, ker “blaži konflikte z nagrajevanjem zmernih in demokratič¬ nih strank in kaznovanjem ekstremističnih skupin”. Namesto da bi vpeljal vzročnost, se je Lipset, kot rečeno, odločil govoriti o “pogojih za demokracijo” in ne o “predpogojih”. Če ponovimo, Lipsetova formula o odnosu med socioekonomsko modernizacijo in demokracijo torej nikoli ni bila izjemno preprosta ali jasna. V neki izjavi je trdil, da “so sociološke korelacije samo asociativne in nujno ne nakazujejo vzroka”. On in njegovi privrženci so kasneje razvili še bolj dodelane razlage politične demokracije v smislu povezav, pogojev, zgodovinskega razvoja, kompleksnih konfiguracij sil itd. Lipset je še razširil sez- 5 Lipset, Political Man (1960). Za natančen in zanesljiv povzetek Lipselovih ključnih idej, glej Potter in dr. (1997: 11-12). TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Rudi RIZMAN nam socialnih pogojev, ki so potrebni za uspešno demokratično konsolidacijo, in vključil mednarodne in institucionalne dejavnike, ustreznost prvotnih volilnih in drugih političnih institucij glede na etnične in slojevite strukture v določeni drža¬ vi, tekoče gospodarsko stanje ter zmožnosti in taktike poglavitnih političnih akter¬ jev. Še več, Lipset se je približal teoretikom tranzicije s trditvijo, da “ali demokraci¬ ja uspe ali propade, je še zmeraj v znatni meri odvisno od alternativ (“choices”), vedenja in odločitev političnih voditeljev in skupin” (Lipset, 1994: 16-20). Samuel P. Huntington je v svoje znamenito delo Tretji val vključil analizo zadnjega vala premikov k demokratizaciji v svetu. Vztrajal je, da je njegova študija narejena predvsem z razlagalnim in ne teoretičnim namenom. Huntington je izpo¬ stavil, da je bila dinamika modernizacije najmočnejša med prvim valom demokra¬ tizacije (1828-1926), ko je prišlo do ekonomskega razcveta, industrializacije, urba¬ nizacije, nastanka buržoazije in srednjega razreda, razvoja delavskega razreda in njegovih zgodnjih organizacij ter do postopnega zmanjšanja ekonomske neenako¬ sti, kar je vse pripomoglo h gibanju v smeri demokratizacije (Huntington, 1991: xiii in 39). Vzorec tretjega vala (1974-90) se je Huntingtonu zdel bolj kompleksen, čeprav je bil eden izmed dejavnikov iz starega repertoarja modernizacije še zme¬ raj prisoten: izjemna globalna ekonomska rast v 60. letih 20. stoletja, ki je “dvignila življenjski standard, izboljšala raven izobrazbe in zelo razširila urbani srednji raz¬ red v številnih državah”. Razen te neodvisne spremenljivke, ki je povzročila odvis¬ no spremenljivko demokratizacije, Huntington omenja še štiri druge: naraščajoči problemi z nelegitimnostjo avtoritarnih sistemov, velike spremembe v doktrini in dejavnostih Katoliške cerkve, spremembe v politiki zunanjih dejavnikov (širitev Evropske Unije, politika ZDA v prid globalnemu spoštovanju človekovih pravic in politika opuščanja sovjetskega imperializma, ki jo je vpeljal Gorbačov) in nenaza¬ dnje, demonstrativni učinki prvih demokratičnih tranzicij v tretjem valu (Huntington, 1991: 45-46). Huntingtonov drugi pomembni prispevek je zadeval vprašanje, kako tranzici¬ je napredujejo. Njegovo odkritje dotlej neznanega vzorca, ki je povezal prejšnji režim in način tranzicije, je še prav posebno pomembno za cilje naše analize. Medtem ko se je kar precej raziskovalcev na tem področju osredotočilo na poveza¬ vo med tranzicijskimi procesi in problemi demokratične konsolidacije, se je samo Huntington ukvarjal z možnim učinkom tipa poprejšnjega avtoritarnega režima na proces tranzicije. Za strateškimi alternativami političnih vodij je iskal še druge možne razlage, kako pride do tranzicij. Huntington je ugotovil, da je za analizo uporabno, da primere tranzicije razvrsti v tri široke skupine procesov. Tako naj bi prišlo do transformacije, ko elita na oblasti prevzame vodilno vlogo v demokrati¬ zaciji, zamenjava (“replacement”) se zgodi, če opozicijske skupine prevzamejo vodilno vlogo v demokratizaciji in se avtoritaren režim zruši ali pa ga zrušijo, pre¬ nos (“transplacement”) pa je v največji meri rezultat skupnega delovanja vlade in opozicije (Huntington, 1991: 114). Po analizi 35 primerov tranzicij med leti 1974 in 1990 je zaključil, da sta transformacija in prenos najpogostejši obliki tranzicije pri vojaških režimih in enopartijskih sistemih, medtem ko so tranzicije z zamenjavo bolj redke. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Rudi RIZMAN Tranzicijska razlaga Medtem ko se modernizacijski način osredotoča na kompleksne pogoje za pre¬ živetje demokratizacijskega procesa, nas pri tranzicijski razlagi bolj zanima, kar je opisano kot navdušenje modernizacije nad “sedanjikom” in “funkcionalno radovednostjo”. Teoretiki tranzicije se ukvarjajo predvsem s politiko, ki nastaja na osnovi prejšnjih pogojev in v ostrejšem mikropolitičnem fokusu, pri čemer so pozorni na kupčije, izbire in pogajanja elit v konfliktu. Demokratični izid je torej končni proizvod pobud človeškega dejavnika. Na vsaki od treh ravni (v ekonomiji, v sociopolitični strukturi in pri konkretnem človeškem dejavniku) se vloga in obseg zunanjih dejavnikov razlikujeta po obliki in intenzivnosti (Potter in dr., 1997: 523). V vplivnem članku “Tranzicije k demokraciji” Dankwart Rustow poudarja vlogo historičnega političnega procesa, zaznamovanega s socialnim konfliktom, in zastavlja precej drugačno vprašanje od doslej omenjenih, namreč, “kako sploh pride do demokracije” (Rustow, 1970: 340). Z odgovorom na to vprašanje oblikuje analitični aparat s skiciranjem štirih poglavitnih faz. Prva faza, ki jo Rustow imenuje podlaga (“background condition”), zajema vzpostavitev nacionalne enotnosti v smislu, da se večina ljudi čuti zavezana politični enotnosti. Druga je faza priprave (“preparation”) in zaznamuje podaljšan in neodločen politični boj. Vsaka država gre skozi drugačen boj, iz katerega se rodi demokracija. V tej fazi je demokracija še zmeraj zelo krhka: boj lahko uniči nacionalno enotnost ali pa se konča tako, da ena skupina postane tako močna, da si pripoji opozicijo in blokira pot k demokraciji. Tretja faza - po Rustowu resnični “zgodovinski trenutek” - je dejansko prva tranzici¬ ja, imenovana faza odločitve (“decision”), v kateri se politične elite odločijo za kom¬ promis in sprejmejo demokratična pravila, ki vsaki izmed njih podeli vlogo v poli¬ tičnem življenju. Četrta faza ali druga tranzicija se imenuje faza privajanja (“habita- tion”), ko sprejeta pravila postajajo navada. Sedaj lahko z gotovostjo trdimo, da je demokratična oblika vladanja trdno vzpostavljena (Rustow, 1970: 350-361). O nadaljnjih konceptualizacijah demokratičnih tranzicij sta razpravljala 0’Donnell in Schmitter v njunem znanem delu o tranzicijah, v katerem sta primer¬ jala in posploševala izkušnje južnoevropskih in latinskoameriških demokratičnih tranzicij (0’Donnell in Schmitter, 1986). Čeprav je imela njuna teorija “latinski naglas”, je vzpostavila “skupni jezik tranzitologije” (Agh, 1998: 15-16). Avtorja tako kot Rustow vztrajata pri razlikovanju med prvotno tranzicijo od avtoritarne vlade ali predhodno politično liberalizacijo in konsolidacijo liberalne demokracije. Ena izmed značilnih posebnosti demokratičnih tranzicij so “burni trenutki, v katerih se soočamo z elementi naključja, nepredvidljivosti in napačnih informacij, ko se poli¬ tični voditelji spoprijemajo z nerešljivimi etičnimi problemi in ideološko zmedo, ko nastopijo dramatični trenutki, ki jih doživimo in preživimo, ne da bi razumeli njihov pomen v prihodnosti” (0’Donnell in Schmitter, 1986: 3-4). V nasprotju od obdobij normalne in rutinske politike, se politični voditelji dozdevno soočajo z neobičajno priložnostjo, da vplivajo na potek dogodkov. Iz takšnih situacij se je povzpelo veliko uglednih politikov, vključno z Waleso, Havlom, Mandelo, Gorbačovom, Jelcinom in drugimi, kar med drugim samo opravičuje teoretike tranzicije v njihovem osredotočanju na vlogo alternativ (choices) in politične spre- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Rudi RIZMAN 144 tnosti. V kritičnih časih so “konstitucionalne alternative” igrale dolgoročno vlogo pri usmerjanju držav na posamezno pot (re)demokratizacije. Pomagale so tudi vzpostaviti institucije, ki so navsezadnje lahko v večji ali manjši meri omogočile konsolidacijo demokracije. V tem kontekstu sta avtorja ugotovila, da se prvi znaki politične liberalizacije v avtoritarnem režimu kažejo z zmanjšanjem represije in uveljavljanjem določenega števila civilnih svoboščin. Toda potem, ko se liberalizacija začne, se razni politični voditelji začno vpletati v historično preigravanje med režimom in silami opozicije. V tem kontekstu sta 0’Donnell in Scmittel analizirala odnose med dvema skupina¬ ma, ki sta značilni za takšne režime: pristaši “trde linije” in “mehke linije” v avtori¬ tarni koaliciji ter “oportuniste”, “zmerneže” in “ekstremiste” v opoziciji. Na osnovi primerjalnih dokazov iz Latinske Amerike sta avtorja postavila domnevo, da ima največ možnosti za uspeh koalicija, sestavljena iz pristašev “mehke linije” in “zmernežev”, “radikalcev” pa ne pustijo noter (0’Donnell in Schmittel, 1986: 3- poglavje). Adam Przeworski ponuja - čeprav ne zmeraj dosledno - razlago racionalne izbi¬ re (“rational choice”) v zvezi s spremembe režima. Njegovo delo (1991 in 1995) se pogosto predstavlja kot vzgled učinkovite teoretične elegance in jasnosti, manjka pa mu sklicevanja na empirične dokaze. Prepričljivo trdi, da elite določajo svoje alternative na osnovi individualnih preračunavanj možnih koristi in škode. Na ta način lahko podprejo ali odvzamejo podporo avtoritarnim režimom. Z dajanjem prednosti procesni analizi demokratične tranzicije pred strukturalno primerjavo predpogojev in rezultatov ter racionalnim preračunavanjem političnih voditeljev pred podrejanjem predhodno vzpostavljenim normam, Przeworski zmanjša pomen vloge zgodovinske dediščine, katere sledove je mogoče najti bodisi v pred¬ hodnem nedemokratičnem režimu bodisi v tranziciji. Poudariti pa je potrebno, da glede učinka načina tranzicije priznava variacije v tranzicijskem procesu, ne upoš¬ teva pa razlike med tranzicijo, pri kateri je zaradi zloma režima “osvoboditev” pre¬ cej samodejna, in tranzicijo, pri kateri se je o umiku vojske ali komunistične parti¬ je potrebno pogajati (Munck, 1994: 368). Strukturalna razlaga V nasprotju od tranzicijske razlage, strukturalna razlaga ne obravnava učinka političnih elit na procesov demokratizacije, temveč predvsem učinek dolgoročnih procesov zgodovinskih sprememb glede na interakcijo med strukturami in social¬ nimi akterji (kot so družbenoekonomski razredi in njihove predstavniške organi¬ zacije), ki povzroča konflikte - vzroke socialnih sprememb. Strukturalni način raz¬ lage demokratizacije daje prednost razlagi raznih medsebojnih odnosov nekaterih struktur moči (ekonomskih, socialnih, političnih) v času njihovega postopnega spreminjanja skozi zgodovino, saj ti odnosi proizvajajo omejitve in priložnosti, ki politične elite in ostale vodijo po historični poti v smeri liberalne demokracije. Življenja posameznikov tako določajo iz preteklosti podedovane strukture, ki so bolj ali manj trajne, čeprav se postopno spreminjajo s časom, ko si jih posamezni- TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Rudi RIZMAN ki v praksi “prilaščajo”, na vsako od teh struktur pa vplivajo tudi ostale strukture in dogodki (Potter in dr., 1997: 19). Klasični argument Barringtona Mooreja (1966) se vrti okrog vprašanja, zakaj se je med postopno transformacijo v moderno industrijsko družbo osem analiziranih in primerjanih držav premikalo v različnih političnih smereh proti končnemu poli¬ tičnemu cilju. Namesto da bi se držal spremenljivih vzorcev ali pobud elite, Moore preusmeri svojo pozornost k spremenjenim medsebojnim odnosom med štirimi spreminjajočimi se strukturami moči. Tri pripadajo družbenim razredom (kmetje, veleposestniki in urbana buržoazija), medtem ko četrto predstavlja država. V zaključku Moore predpostavlja skupen vzorec spreminjajočih se odnosov med kmeti, veleposestniki, urbano buržoazijo in državo, ki vodijo k politični obliki libe¬ ralne demokracije. Določi pet splošnih pogojev za demokratični razvoj, in sicer: - vzpostavitev ravnotežja v izogib premočni državi ali preveč neodvisni zemljiški aristokraciji, - preobrat k ustrezni obliki komercialnega kmetijstva, - oslabitev zemljiške aristokracije, - preprečitev koalicije med aristokracijo in buržoazijo proti kmetom in delavcem, - revolucionarni prelom s preteklostjo pod vodstvom buržoazije (Moore, 1966: 430-1). Fašizem je po drugi strani nastal v pogojih, ko je bila urbana buržoazija primer¬ jalno šibka in glede podpore komercializaciji kmetijstva odvisna od prevladujočih višjih razredov, ki jih je obvladovala država, kar je krepilo delovno disciplino med kmeti. Komunistične revolucije so nastale v pogojih, ko je šibko urbano buržoazi¬ jo obvladovala država, povezava med veleposestniki in kmeti je bila ohlapna, vele¬ posestnikom ni uspelo komercializirati kmetijstva, kmetje pa so bili povezani in so našli zaveznike z organizacijskimi sposobnostmi. Stokes (1987: 31-32 in 72) ugotavlja, da Moorejeva analiza ne zajema historičnih poti majhnih držav, zato ker je Moore trdil, da “dejstvo, da so majhne države eko¬ nomsko in politično odvisne od velikih in mogočnih držav, pomeni, da se odločil¬ ne zadeve njihove politike nahajajo zunaj njihovih meja”/’ Moore ni posvečal nobe¬ ne pozornosti vlogi (karizmatičnih) posameznikov 6 7 , ki so igrali tako izjemno vlogo v političnih bojih in njihovih izidih v svojih državah. Kasneje so Dietrich Rueschemeyer in dr. (1992) šli še naprej od Mooreja tako, da so razvili pojasnjevalni okvir, zasidran v državnih strukturah in transnacional¬ nih strukturah moči. Strinjali so se z Moorejom tudi v temeljni trditvi, da primerjal¬ na historična politična ekonomija zagotavlja mehanizem , ki pojasnjuje zakaj, kdaj in kako se ekonomski razvoj prevede v demokracijo (Kitschelt, 1992: 1030). Rueschemeyer in dr., podobno kot Moore, delajo pesimistične zaključke o možno¬ stih demokratizacije v vzhodni Evropi, ki jih utemeljujejo z domnevnim poskusom nomenklature, da bi postala funkcionalni ekvivalent razredu veleposestnikov in pa z velikimi avtonomnimi sistemi v teh šibkih civilnih družbah. Poudariti je tudi 6 Moore (1966: xiii). V nasprotju z Moorejevim mnenjem sla 0’Donnell in Schmitler trdila, da v manj¬ ših državah južne llvrope in Latinske Amerike “domači dejavniki v tranziciji igrajo poglavitno vlogo” (1986: 19). 7 Ali “zglednih posameznikov”, kol jih imenujeta 0’Donnell in Schmitler (1986, 3- poglavje). TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Rudi RIZMAN potrebno, da so vgradili pomembno razsežnost, ki je v Moorejevem delu manjka¬ la, in sicer vlogo internacionalnih in transnacionalnih odnosov. 8 Ali se družba usmeri ali ne v liberalno demokracijo, je odvisno predvsem od “ravnotežja razrednih sil” in dejstva, da “je bolj kot katerikoli drug dejavnik boj med dominantnimi in podrejenimi razredi za pravico do vladanja razlog, ki uvrsti demokracijo v zgodovinski politični program in odloča o njenih obetih” (Rueschemeyer in dr., 1992: 47). Ob tem igra pomembno vlogo položaj države: demokratizacijo je lažje zagotoviti v vmesnem prostoru med prešibko in premoč¬ no državo. Razvoj kapitalizma je v zgodovini pripeljal do nastanka močnejše civil¬ ne družbe in rasti političnih strank kot protiuteži moči države. Prevladujoči razre¬ di se bodo, kar zadeva stranke, prej prilagodili demokraciji, kjer strankarski sistem vključuje močno desno stranko. Kjer pa takšne stranke ni ali pa ni več zmožna šči¬ titi njihovih interesov, bodo višji razredi prej pripravljeni pozvati vojsko, da konča vladavino demokracije. 9 Trije obravnavani načini razlage zagotovo ustrezajo Holmesovim (1997: 6l) merilom, namreč da omogočajo vpoglede in nove perspektive, ki jih golo navaja¬ nje “dejstev” najbrž ne bi moglo. Nedavne raziskave demokratizacije so pokazale znaten napredek v teoretičnem zbliževanju 10 , kar je posledica zavedanja, da posa¬ mezni teoretični pristop ne more v celoti zajeti in razložiti kompleksnega in mno- gostranskega značaja demokratizacije. Poudariti je treba, da tvorcev zgoraj opisa¬ nih teoretičnih pristopov, z verjetno izjemo Lipseta, ni zanimalo teoretično zbliže¬ vanje kot tako. Moore se v 1966 ni skliceval na Lipseta, medtem ko se je Rustow v 1970 pogosto skliceval na Lipsetovo delo iz 1960, na Mooreja pa obrobno samo enkrat. Lipset je v drugi dopolnjeni izdaji svoje knjige PoliticalMan (1983) na krat¬ ko odpravil Rustowovo analizo in Moorea sploh ni omenil. 11 Lahko bi zaključili, da so raziskovalci na splošno komaj upoštevali delo drug drugega, kar je simptomatično za radikalno drugačne poglede na razlago in stra¬ tegijo raziskovanja, ki so jo uporabljali. Za sociologijo je dober znak, da so kasnej¬ ši raziskovalci z zagovarjanjem različnih razlag bolj kritično nastopali drug proti drugemu kot zgodnejši med njimi. Posledično je prišlo do številnih izboljšav idej zgodnjih teoretikov, ki smo jih obravnavali v tem poglavju. Lipsetove prvotne for¬ mulacije je nadgradilo in razvilo veliko drugih družboslovcev (Marks in Diamond, ur., 1992), na katere je vplivala njegova teoretska smer, izboljšal pa jih je celo Lipset sam (1994). Mainwaring, 0’Donnell in Valenzuela (ur., 1992), Shain in Linz (1995) in več drugih so pomembno razširili prvotno Rustowovo teoretično paradigmo. Zagovorniki tranzicijske razlage so morali doseči kompromis s strukturalnimi teo¬ retiki oz. vključiti “preprosto, toda teoretično kompleksno postavko, da politični voditelji odločajo, toda ne v okoliščinah, ki jih sami določajo” (Munck, 1994: 371). s Glej predvsem 9. poglavje v Rueschemeyer in dr. 1992. 9 Glej Potter in dr., 1997:20-21. 10 Potter in dr., 1997:23je opazil strinjanje številnih vplivnih avtorjev s tem stališčem na nedavnem simpoziju o vlogi teorije v komparativni politiki, kjer so zaključili, da “sodobni teoretični spori ne pomeni¬ jo globokega razdvajanja”(Kohli, A, in dr., 1995:1-49). " So tudi. primeri preveč poenostavljenih kritik drugih raziskovalcev. Glej na primer članek Przeivorskega in Umongija (1997:176), ki trdita: “ Nihče se ne potrudi, da bi iz teorije modernizacije izpe¬ ljal demokracijo; izvajajo jo iz ekonomskega razvoja in soodvisnih socialnih transformacij.” TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Rudi RIZMAN Izhajajoč iz tega lahko trdimo, da zgoraj opisane razlage ne tekmujejo neposred¬ no druga z drugo, ampak se osredotočajo na različne predmete razlage. Po Kitscheltu (1992: 1028) strukturalna razlaga, ki daje prednost sistematični makro- kvantitativni ali konceptualno urejeni kvalitativni primerjavi, v kateri so analitične enote države, poskuša razložiti “preveč”, medtem ko procesna razlaga, ki se vrti okrog opisnih diahronih rekonstrukcij posameznih primerov tranzicij režimov z zelo malo sistematične primerjave v širokem spektru držav, razloži “premalo”. Iz splošnejše perspektive pa je potrebno poudariti, da obravnavane razlage kažejo pre¬ cej dovzetnosti za vsaj dve drugi pomembni postavki razlage: prva je pomen zgodo¬ vinske edinstvenosti in naključnosti (slučajnih dogodkov), torej časovnega poteka in konteksta demokratizacije v posamezni državi, druga pa je v tem, da vsi načini razla¬ ge priznavajo, da sta ritem in oblika demokratizacije v vsaki družbi pod vplivom mednarodnih ekonomskih in političnih dejavnikov (Potter in dr., 1997: 522). Iskanje dobre pojasnjevalne teorije Trdim, da raziskovanje tematike demokratične tranzicije in konsolidacije zahte¬ va od raziskovalca uporabo precej drugačne metode kot preučevanje “normalne¬ ga” in demokratično stabiliziranega sistema vladanja. Zaradi visoke ravni nezanes¬ ljivosti in nedoločnosti teh procesov, se konceptualni in raziskovalni okviri stalno soočajo s spremenljivo realnostjo, pri čemer po Lipsetu in Benceju (1994: 170-171) veriga dogodkov v času krize znatno poveča majhne spremembe. Drugi raziskoval¬ ci (0’Donnell, Schmitter, Mainwaring in dr., 1992: 332) so izpostavili, da če po eni strani “normalni” politični procesi pomenijo manj alternativ, vodenja in medna¬ rodnega konteksta itd., in na drugi strani radikalno večjo odvisnost od struktural¬ nih dejavnikov, gre pa pri državah v procesu globoke tranzicije za prav nasproten primer. Abnormalnost postkomunistične politike najbolje ponazarja politika, ki jo narekujejo vrednote in izključno vrednote, ne pa interesi. Ta problem je še bolj zapleten, ker ne obstaja samo ena postkomunistična pot, ampak jih je veliko. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi eno samo, vsem prilegajočo se teorijo lahko upo¬ rabili za 28 držav (petino planeta s skupaj okrog 400 milijoni prebivalcev) od Prage do Taškenta, ki se sedaj borijo s svojo bolj ali manj avtoritarno politično dediščino. V iskanju dobre pojasnjevalne teorije se bomo izognili prevzetnim stališčem, da bi ne prišlo do temeljnega nesporazuma, namreč, da bi na posploševanju zasnovana sociološka znanost lahko sploh kdaj v celoti pojasnila temelje uspešne demokratične konsolidacije, in se bomo raje držali verjetnostnih trditev (Kitschelt, 1993: 424 ). 11 Ta težava in zapletena narava številnih postkomunističnih vzorcev demokratizacije, katerih edina skupna točka je različnost, opravičujeta našo pred¬ postavko, da en teoretični sistem ne more razložiti tega spremenljivega sociološke¬ ga elementa. Upamo, da bo ta teoretična izbira, čeprav ni idealna in prav tako vse¬ buje pasti, povečala možnost razlage v primerjavi z drugimi razpoložljivimi alter¬ nativami. Sočasno se bomo poskusili izogniti dvema zmotama: “retrospektivnemu “ Glej lucli Kolakouiski, 1992:49. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Rudi RIZMAN determinizmu”, torej sklepu, da kar se je zgodilo, se je moralo zgoditi, in tako ime¬ novanemu “sedanjenju” (“presentism”), po katerem so motivi in percepcije v pre¬ teklosti enaki kot v sedanjosti (Schmitter v Tulchin in Romero, ur., 1995: 14). Da bi umestil proces demokratične tranzicije in konsolidacije v prepoznaven, čeprav sestavljen (eklektičen) teoretski okvir, bom opredelil tiste pojasnjevalne večplastne dejavnike in procese, 13 ki so ključni za določanje celotne ravni uspeha ali neuspeha države pri konsolidaciji demokracije. Trdim, da specifične nacional¬ ne poti zahtevajo natančno preučitev ravnotežja dejavnikov, ki je edinstveno v vsaki državi. Ker so ti dejavniki zasidrani v različnih socialnih in kronoloških oko¬ ljih ter ozadjih z neenako in spreminjajočo se “težo”, bom poskusil ostati odprt in previden pri opredeljevanju njihovih ključnih povezav s socioekonomskimi in strukturalnimi ali pa človeškimi dejavniki. Lahko bi na primer obravnavali dve navidezno nasprotujoči si trditvi: prva zadeva navidezno korelacijo demokratiza- cijskih rezultatov in ravni socioekonomskega razvoja in se zdi tesno povezana z modernizacijskimi teorijami, drugo pa perspektivo elite - ki jo zagovarjajo tranzi¬ cijski teoretiki - vidi kot bolj zanesljivega vodiča skozi procese kritičnih premikov od avtoritarne vladavine k vpeljavi demokratičnih praks. Na ta način je na primer odnos med strukturami in (političnimi) institucijami v večini primerov določen z dejanji in alternativami političnih vodij. Bolj kot so strukturalne okoliščine omeje¬ valne in neugodne, bolj odločno, spretno, inovativno, pogumno in demokraciji zapisano morajo biti politični voditelji, da bi demokracija preživela (Diamond, Linz in Lipset 1990: 15). To “formulo” lahko beremo tudi v nasprotni smeri; pri njeni uporabi se moramo zavedati tudi njenega diferencialnega pomena v tranzi¬ ciji ali po fazi konsolidacije demokracije. Dejavniki in procesi se ne odvijajo v vakuumu. Njihove sedanje vsebine in usmeritve so oblikovali številni pretekli dogodki in njihova dediščina, ki jih je vse potrebno upoštevati. Zato je še posebej pomembno, da ponovno preučimo speci¬ fične izkušnje posamičnih držav in opredelimo njihova historična krizna obdobja, ki so vplivala na značaj kasnejših demokratičnih transformacij in brez katerih ne moremo dojeti pomena demokratične tranzicije in procesov konsolidacije (Ekiert, 1996: xi). V tem smislu bom še posebej preučil naravo predhodnih nedemokratič¬ nih režimov, ki določa negotovost poti v demokratizacijo. Odveč je dodati, da je vrsta demokracije, ki izhaja iz ancien regime, v znatni meri odvisna od obsega plu¬ ralizma, zaznanega v tem režimu, in je posledično tip vzpostavljene demokracije bolj odvisen od načina tranzicije iz avtokracije (Schmitter in Tulchin, 1995: 18). Najvidnejši preobrati v teh procesih so pomembne delitve v samem avtoritarnem režimu, večinoma ob premični meji med “trdo linijo” in “mehko linijo”. Huntington je široko razdelal to točko, kar opravičuje naš izbor njegove verjetne ' 3 Namerno sem izbral izraz “dejavniki in procesi” namesto “odvisne in neodvisne spremenljivke”, ki jih je težko opredelili v postkomunističnem prostoru zaradi “krožnega interaktivnega pretoka” (Young. ' 1997 : 25 ) in fluidnosti, prepustnih mej slabo definiranih vlog, sestavnih delov, ki niso integrirani, in vzor¬ cev, ki se še niso materializirali, težav pri definiranju razrednih interesov, percepcij, položaja in možno¬ sti ter paradoksalnega dejstva, da najbolj neodvisne spremenljivke v negotovih postkomunističnih okoliš¬ činah dejansko prevzamejo vlogo odvisnih spremenljivk (Bunce in Csanadi, 1993 : 263-3 h* 273 )- Huntington ( 1991 : 37 - 38 ) ugotavlja, da literatura o demokratizaciji našteva 27 neodvisnih spremenljivk! TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Rudi RIZMAN hipoteze, da konsenzualne, manj nasilne transformacije zagotavljajo boljšo osno¬ vo za konsolidacijo demokracije kot pa konflikt in nasilje." Ob zgodovinski razsežnosti moramo posebno pozornost posvetiti vlogi med¬ narodnega dejavnika pri vplivanju na demokratični izid. Poudariti pa je potrebno, da je bil sam državni socializem, zlasti v vzhodni in srednji Evropi, (ne)posredno vzpostavljen iz “geopolitičnih razlogov”, določenih na Jalti leta 1945, in razveljav¬ ljenih v poznih 80. letih 20. stoletja spet deloma iz mednarodnih vzrokov (premoč Zahoda v mnogih pogledih, globalizacija tržišč, globalne komunikacije itd.), ki so odvisnosti iz časa Jalte naredili zastarele. Medtem ko je Moore, kot že rečeno, poudaril odločilno vlogo mednarodnega okolja v delovanju majhnih držav, je treba enako pozornost posvetiti procesom, ki izhajajo iz druge (zapostavljene) smeri. Tu se lahko opremo na Szporluka, ki je izpostavil, da “si nastajajoča nacija prizadeva umestiti samo sebe v širši mednarodni okvir od meja entitete, iz katere izhaja”, in je razlagal mednarodni dejavnik kot potrebo po “neposrednem sodelo¬ vanju v globalnih zadevah”, kar ni izvedljivo brez politične neodvisnosti (Szporluk, 1997: 86). Ti dve pomembni ideji sta nedvomno pomagali vzpostaviti sociološko sprejemljivo paradigmo, ki zagotavlja natančno razumevanje relativne teže in interakcije ustreznih domačih in mednarodnih dejavnikov (Diamond, 1993: 42)." Obenem s poudarjanjem vloge mednarodnega dejavnika (v ožjem smislu “zunan¬ jih vplivov” ali “poglavitnih pobud od zunaj”, kot bi rekel Rustow), želimo popravi¬ ti namerno pristranskost v pretiranem naslanjanju na alternative elite in človeški dejavnik nasploh v literaturi na tem področju. Če sklenem, bi predlagal, da upoštevamo Lipsetov (1994: 17) zdrav nasvet, da čeprav dejavniki določajo možnosti, sami po sebi ne določajo izida. Preveč posplo¬ šene razlage seveda ne zadostujejo, ampak jih je potrebno uskladiti s primerjanjem raznih vzpostavljenih vzorcev demokratizacije v postkomunističnem svetu, da bi našli tako skupne točke kot razlike. S pomočjo primerjalnega vpogleda se lahko nadejamo, da bomo prispevali k zavedanju o raznolikosti poskusov demokratiza¬ cije v postkomunističnem “laboratoriju”, hkrati pa preizkusili, kako daleč je mogo¬ če z akumuliranim teoretičnim znanjem in koncepti priti na tem področju razisko¬ vanja ali drugače rečeno, “kako uspešni so pri uvajanju novih pristopov na obra¬ vnavanem področju” (Stokes, 1987: 74). " Glej riuntihgiori, '1991:276. » /,a več glej tudi I.ipsel, 1994: 6, ki obravnava demokracijo kol “mednarodno zadevo", a svari, da ‘Zunanji svet lahko pomaga, osnova za institucionalizirano opozicijo za izražanje interesov in vrednot pa mora priti odznotraj". Ta misel še kako velja za Srbijo (preostanek Jugoslavije), kjer se zdi, da medna¬ rodni dejavnik demonstracijskega učinka ni biI tako odločilen kol v drugih delili vzhodne in srednje (bivše komunistične) Evrope. 149 TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Rudi RIZMAN LITERATURA Agh, Attila (1998): The Polities of Central Europc, London, Thousand Oaks, and Ncw Delhi: Sage. Antohi, Sorin in Vladimir Tismaneanu (ur.) (2000): Between Past and Future - The Revolutions of 1989 and Their Aftermath, Budapest: Central University Press. Balcerowicz, Leszek (1994): “Understanding Post-Communist Transitions.” Journal of Democracy, Vol. 5, No. 4 (October): 75-89. Bauman, Zygmunt (1994): “A Revolution in the Theory of Revolutions?” International Political Science Review, Vol. 15, No. 1: 15-24. Beetham, David (1994): “Conditions for Democratic Consolidation.” Review of Afričan Political Economy, No. 60: 157-172. Bernik, Ivan. Dvojno odčaranje politike - Sedem socioloških razprav o nastajanju postsocia¬ lističnih družb, Ljubljana: Znanstvena knjižnica Fakultete za družbene vede. Beyme von, Klaus (1996): Transition to Democracy in Eastern Europe. London and Nev/ York: MacMillan Press. Ltd. and St.Martin’s Press, Inc. Bibič, Adolf (1993); Civilna družba in politični pluralizem, Ljubljana: Znanstvena knjižnica FDV. Bova, Russell (1991): “Political Dynamics of the Post-Communist Transition: A Comparative Perspective.” World Polities, Vol. 44 (October): 113-138. Bunce, Valerie (1995): “Legacies of the Past or New Institutions? The Struggle Ovcr Restitution in Hungary.” Comparative Political Studies, Vol. 28, No. 2 (July): 200-238. Bunce, Valerie in Maria Csanadi (1993): “Uncertainty in the Transition: Post-Communism in Hungary.” East European Polities and Societies, Vol. 7, No. 2: 240-275. Collier, David in Števen Levitsky (1997): “Democracy With Adjectives: Conceptual Innovation in Comparative Research.” World Polities, Vol. 49, No. 3: 430-451. Dahi, Robert A. (1991): “Theories of Democratic Transitions.” V Democracy and Political Transformation - Theories and East-Central European Realities, Gyorgy Szoboszlai (ed.), Budapest: Hungarian Political Science Association: 9-20. Dahi, Robert A. (1995): “Justifying Democracy,” Society, Vol. 32, No. 3 (March-April): 43-49. Dahi, Robert A. (1996); “Reflections on a Half Century of Political Science: Lecture Given by the Winner of the Johan Skytte Prize in Political Science, Uppsala, (30 September)”, Scanctinavian Political Studies, Vol. 19, No. 2: 85-94. Dahrendorf, Ralf (1990): Reflections on the Revolution in Europe: In a I.etter Intended to Havc Been Sent to a Gentleman in Warsaw, London: Chatto and Windus. Diamond, Larry (1997): “The End of the Third Wave and the Global Future of Democracy.” Institute for Advanced Studies - Political Science Series, No. 45. Diamond, Larry (1999): Developing Democracy: Toward Consolidation, Baltimore and London: The John Hopkins University Press. Diamond, Larry, Juan J. Linz in Seymour Martin I.ipset (ur.) (1990): Polities in Developing Countries: Comparing Experiences with Democracy. Boulder: Lynne Rienner Publishers. Eisenstadt, S. N. (1992): “The Breakdown of Communist Regimes and the Vicissitudes of Modernity.” Daedalus (Spring): 21-41. F.kiert, Grzegorz (1996): The State Against Society: Political Crises and Their Aftermath in East Central Europe, Princeton, Newjersey: Princeton University Press. Elster, Jon (ur.) (1996): The Roundtable talks and the breakdovvn of communism. Chicago: University of Chicago Press. Elster, Jon, Claus Offe and Ulrich K. Preuss (1998): Institutional Design in Post-Communist Societies - Rcbuilding the Ship at Sea, Cambridge: Cambridge University Press Garton, Ash T. (1989): The Uses of Adversity: Essays on the Fate of Central Europe, New York: Random House. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Rudi RIZMAN GlaeRner, Gert-Joachim (1994): Demokratie nach dem Ende des Kommunismus: Reimewechsel, Transition und Demokratisierung im Postkommunismus, Opalden: NVestdeutscher Verlag. Hall, John A. (1994): “After the 1'all: an analysis of post-eomniunism." British Journal of Sociology, Vol. 45, No. 4 (December): 525-542. Held, David (ur.) (1993): Prospects for Democracy: North, South, liast, West, Cambridge, Polity Press. Holmes, Leslie (1997): Post-Communism: An Introduction, Cambridge: Polity Press. Huntington, Samuel P. (1991): The Third Wave: Democratization in the Late Twentieth Century, Norman and London: University of Oklahoma Press. Kershaw, lan in Moshe Lewin (ur.) (1997): Stalinism and Nazism: Dictatorship in Comparison. Cambridge: Cambridge Univcrsity Press. ICitschelt, Herbert (1992): “Political Regirne Change: Strueture and Process-Drivcn Explanations?” American Political Science Review, Vol. 86. No. 4 (December): 1028-1034. Kitschelt, Herbert (1993): “Comparative historical research and rational choice theory: The čase of transitions to democracy." Theory and Society, Vol. 22, No.3 (June): 413-427. Kohli, Atul, Peter Evans, Peter J. Kat/.cnstein, Adam Przeworski, Susanne Hoeber Rudolph, James C, Scott in Theda Skocpol (1995): “The Role of theory in comparative Politics: a symposium”, World Politics, Vol. 48, pp. 1-49. Kolakowski, Leszek (1992): “Amidst Moving Ruins.” Daedalus, (Spring): 43-56. Lewis, Paul G. (1996): “Theories of Democratization and Patterns of Regirne Change in Eastern Hurope.” Journal of Communist Studies and Transition Politics, Vol. 13, No. 1 (March): 4-26. Lijphart, Arend (1977): Democracy in Plural Societies: A Comparative Exploration, New Haven and London: Yale University Press. Linz, Juan L. in Alfred Stepan (1996): “Toward Consolidated Democracies.” Journal of Democracy, Vol. 7, No. 2 (April): 14-33. Lipset, Seymour Martin (1960): Political Man: The Social Bases of Politics, Nev/ York: Doubleday & Company, Inc. Lipset, Seymour Martin (1993): “1993 Annual Meeting Theme: Transition to Democracy,” Footnotes, Vol. 20, No. 2:1. Lipset, Seymour Martin (1994): “The Social Requisites of Democracy Revisited.” American Sociological Journal, Vol. 59 (February): 1-22. Lipset, Seymour Martin in Gyorgy Bence (1994): “Anticipations of the failure of Communism.” Theory and Society, Vol. 23: 169-210. Lipset, Seymour Martin (ur.) (1995): The Hncyclopedia of Democracy (I-IV), London in Ncw York: Routledge. Lukšič, Igor (1994): Liberalizem versus korporativizem, Ljubljana: Znanstveno in publicistič¬ no središče. Maimvaring, Scott, Guillermo 0’Donnell in J. Samuel Valenzuela (ur.) (1992): Issues in Democratic Consolidation: The New South American Democracies in Comparative Perspective, Notre Dame, Indiana: University of Notre Dame Press. Markoff, John (1994): “The Great Wave of Democracy in Historical Perspective.” Western Societies Occasional Paper No. 34. Ithaca, NY: Cornell University. Marks, Gary in Larry Diamond (ur.) (1992): Reexamining Democracy: Essays in Honor of Seymour Martin Lipset, Newbury Park, London, and New Delhi: Sage Publications. Moore, Jr. Barrington (1966): The Social Origins of Dictatorship and Democracy, Boston: Beacon Press. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Rudi RIZMAN Morlino, Leonardo (1995): “Democratic Consolidation: Definitions and Models.” V Transitions to Democracy: Comparative Perspectives, Pridham Geoffrey, ed. Dartmouth: Aldershot: 571-590. Munde, Gerardo L. (1994); “Democratic Transitions in Comparative Perspectives.” Comparative Politics, Vol. 26, No. 3: 355-374. 0’Donnnell, Guillermo (1996): “Illusions and Conccptual Flaws. “Journal of Democracy, Vol. 7, No. 4 (Octobcr): 160-168. 0’Donnell, Guillermo, P. C. Schmitter (ur.) (1986): Transitions from Authoritarian Rule: Tentative Conclusions about Uncertain Democracies, Baltimore: John Hopkins University Press. 0’Donnnell, Guillermo (1986): Transitions from Authoritarian Rule: Comparative Perspectives, Baltimore and London: John Hopkins University Press. Offe, Claus in Philippe C. Schmitter (1995): “The Future of Democracy.” V Encyclopedia of Democracy, Vol. II, Seymour Martin Lipset, editor in chief. Washington: Congressional Quarterly: 511-517. Potter, David, David Goldblatt, Margaret Kiloh in Paul Lewis (1997): Democratization, Cambridge: Polity Press. Pridham, Geoffrey in Paul G. Lewis (ur.) (1996): Stabilising Fragile Democracies: Comparing ncw party systems in Southern nad eastern Europe, London and New York: Routledge. Przeworski, Adam (1991): Democracy and the Market, Cambridge: Cambridge University Press. Przeworski, Adam (1995): Sustainable Democracy. Cambridge: Cambridge University Press. Przeworski, Adam in Fernando I.imongi (1997): “Modernization: Theories and Facts.” World Politics, Vol. 49 (January): 155-83- Ramct, Sabrina Petra (1992): Adaptation and Transformation in a Communist and Post- Communist Systems, Boulder, Colorado: Westview Press. Ramet, Sabrina Petra (1997): Whose Democracy? Nationalism, Religion, and the Doctrine of Collective Rights in Post-1989 Eastern Europe, Lanham, Boulder, Ncw York, and Oxford: .Rowman & Littlefield Publishers, Inc. Reisinger, William M. (1996): “Democratic Theories and Transitions from Communism: Putting Society in Its Plače.” Referat na 28. srečanju Ameriškega združenja za razvoj slavi¬ stičnih študij, Boston (14-17. novembra). Remrner, Karen. L. (1995): “Ncw Thcoretical Perspectives on Democratization.” Comparative Politics, Vol. 28, No. 1: 103-122. Remrner, Karen. L. (1997): “Thcoretical Decay and Theoretical Development: The Resurgence of Institutional Analysis.” World Politics, Vol. 50 (October): 34-61. Rizman, Rudi (1997): Izzivi odprte družbe - Sociološki komentarji (1989-1996), Ljubljana: Liberalna akademija. Rizman, Rudi (1999): “Vloga (nove) civilne družbe pri konsolidaciji demokracije”, in Civilna družba v Sloveniji in Evropi, Rado Bohinc and Metod Černetič (ur.), Ljubljana: Društvo Občanski forum: 2-7. Rizman, Rudi (2000): Uncertain Path - The Problems of Democratic Transition and Consolidation in Slovenia, Cambridge, Mass.: Harvard University. Rueschemcyer, Dictrich, Evelyne Hubcr Stephens in John D. Stephens (ur.) (1992): Capitalist Development and Democracy, Cambridge and Oxfbrd: Polity Press. Rupnik, Jacques (1999): “The Postcommunist Divide.” Journal of Democracy, Vol. 10, No. 1: 57-79. TEORIJA IN PRAKSA let: 39, 2/2002 Rudi RIZMAN Rus, Veljko (2001): Podjeti/.acija in socializacija države - Članice EU in Slovenija, Ljubljana: FDV. Rustovv, Dankwart A. (1970): “Transitions to Democracy: Toward a Dynamic Model,” Comparative Politics, Vol. 2: 337-363. Schmitter, Philippe C. (1995): “Transitology: The Science or the Art of Democratization?” Pp. 11-41, v: The Consolidation of Democracy in Latin America, Joseph S. Tulchin in Bcrnice Ronrero, ur. Boulder and London: Lynne Rienner Publishers. Schopflin, George (1993): Politics in Eastern Europe: 1945-1992, Oxford and Cambridge, Mass.: Blackwell. Schumpeter, Joseph A. (1962): Capitalism, Socialism and Democracy, New York: Harper Torchbooks. Sepp, Dieter (1998): “Das Konzept dcr demokratischen Transition.” SWS-Rundschau, Vol. 38, No. 2: 155-175. Shain, Y. in Juan Linz (ur.) (1995): Betvvecn States: Interim Governmcnts and Democratic Transitions, Cambridge: Cambridge University Press. Skocpol, Theda (1994): Social Revolutions in the Modem World, Cambridge: Cambridge University Press. Sorcnsen, Georg (1993): Democracy and Democratization: Proccsses and Prospects in a Changing World, Boulder, Colorado: Westview Press. Staniszkis, Jadwiga (1992): The Ontology of Socialism, Oxford: Clarendon Press. Stokes, Gale (1987): “The Social Origins of East European Politics.” Eastern and European Politics and Societies, Vol. 1, No. 1 (Winter): 30-74. Stokes, Gale (1993): The Walls Came Tumbling Down: The Collapse of Communism in Eastern Europe, New York and Oxfbrd: Oxford University Press. Stokes, Gale (1997): Thrce Eras of Political Change in Eastern Europe. New York and Oxford: Oxford University Press. Szoboszlai, Gy6rgy (1991): Dcmocracy and Political Transformation: Theories and East- Central European Realitics, Budapest: Hungarian Political Science Association. Szoboszlai, Gy6rgy (ur.) (1992): Flying Blind: Emerging Democracies in East-Central Europe, Budapest: Hungarian Political Science Association. Szporluk, Roman (1997): “Ukraine: From an Imperial Periphery to a Sovcreign State,” Daedalus, Vol. 126, No. 3: 85-119. Sztompka, Piotr (1991): “The Intangibles and Imponderables of the Transition to Democracy.” Studics in Comparative Perspectives, Vol. XXIV, No. 3: 295-311. Tarrov/, Sydney (1991): ‘“Aiming at a Moving Target’: Social Science and the Recent Rebellions in Eastern Europe.” PS: Political Science and Politics, Vol. XXIV, No. 1: 12-24. Tilly, Charles (1993): European Revolutions 1492-1992, Oxford: Blackvvell. Tiryakian, Edward A. (1997): “The Wild Cards of Modernity.” Daedalus, Vol. 126, No. 2 (Spring): 147-181. Tismaneanu, Vladimir (1992): Re-inventing Politics, New York: The Free Press. Toš, Niko (1993): “Democratization Processes in Slovenia, 1980-1990.” Nationalities Papers, Vol. XXI, No. 1 (Spring): 61-69. Tulchin, Joseph S. in Bernice Romero (ur.) (1995): The Consolidation of Democracy in Latin Amerika, Boulder in London: Lynne Rienner Publishers. Vogel, Ezra F. (1991): The Four Little Dragons: The Spreaci of Industrialization in East Asia, Cambridge, Mass. and London: Harvard University Press. Volten, Peter M. E. (ur.) (1992): Bound to Change: Consolidating Democracy in East Central Europe, New York: Institute for EastWest Studics. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Rudi RIZMAN Walder, Andrew G. (1994): “The Decline of Communist Power: Elements Of a Theory of Institutional Changc.” Theory and Society, Vol. 23, No. 2 (April): 297-323. White, Stephen, Judy Batt in Paul G. I,ewis (ur.) (1993): Developments in East European Polities, Durham: Duke University Press. Wnuk-l.ipinski, Edmund (1995): After Communisni: A Multidisciplinary Approach to Radical Social Change, Warsaw: Institute of Political Studies - Polish Academy of Sciences. Young, John F. (1997): “Democratic Consolidation and Post Communist Russia: Towards a More Dynamic Model." Paper presented to the American Association for the Advancement of Slavic Studies, Seattle (2 November). TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Tani a OBLAK * izvirni ZNANSTVENI ČLANEK PODOBE ELEKTRONSKE DEMOKRACIJE 1 Povzetek- Pojem “elektronska demokracija’’ je v znanstve¬ nem in tudi vsakdanjem političnem diskurzu prisoten že vsaj tri desetletja, v slovenskem prostoru pa se zaenkrat pojavlja z nekoliko zamude, vendar zelo hitro. Članek spremlja pojem elektronske demokracije skozi čas in pokaže, da so številne ideje, ki so se vključevale v njegov razvoj, ne le izjemno kompleksne, ampak v mnogih ozirih tudi izključu¬ joče. Analiza značilnosti elektronske demokracije se zaradi te obsežnosti omejuje le na specifičen del idej, in sicer na tiste, ki zadevajo medsebojno prepletene procese komunici¬ ranja in javnega delovanja. Osrednje vprašanje, s katerim se ukvarja, pa je: Ali smo z razmahom sodobnih informacij¬ skih in komunikacijskih tehnologij bliže uresničitvi nekate¬ rih zahtevnih predpostavk demokratičnega življenja? Ključni pojmi: elektronska demokracija, politična participa¬ cija, komunikacijske tehnologije, računalniško posredovano komuniciranje, elektronska javna sfera Vloge, ki jo v družbenih procesih igrajo tehnologije, niso bile vedno v ospre¬ dju znanstvenega raziskovanja. Kot pravi Feenberg (1999), so filozofija ter druž¬ boslovne in humanistične vede dolgo pozabljale na to pomembno področje. Več pozornosti so tem vprašanjem namenile šele, ko so se v drugi polovici 20. stoletja razmahnile nove telekomunikacijske in infomacijske tehnologije. S pojavom novih komunikacijskih kanalov v sredini sedemdestih let, kot denimo kabelske televizije, računalniških omrežij in podobno, je začela človeška domišljija graditi kompleks¬ ne podobe in obete o prihodnosti. Nove komunikacijske tehnologije so se zaradi preproste uporabe in fleksibilnosti zelo kmalu uveljavile tudi v človekovem vsak¬ danjem življenju, obenem pa so zaradi številnih možnosti, ki so jih ponujale, upo¬ rabnikom predstavljale ustvarjalni izziv. Del predstav, ki so se tako oblikovale v znanstvenem raziskovanju in tudi v bolj preprostih, publicističnih refleksijah, lahko zajamemo z izrazom - “elektronska demokracija”. Prispevek novih komunikacijskih tehnologij - kakršenkoli že je - se zagotovo kaže vsaj v spremembah, ki jih prinašajo v obstoječe načine komuniciranja in par- ' Dr. Tanja Oblak je raziskovalka na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede. ' Besedilo združuje ključne leze in ugotovitve doktorske disertacije z naslovom “Podobe elektronske demokracije: komunikacijske tehnologije in spremembe v komunikacijskih in parlicipacijskih procesih”. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 str. 155-169 Tanja OBLAK 156 ticipacije, zato se sprašujemo, v kolikšni meri se je zaradi uporabe novih komuni¬ kacijskih tehnologij spremenila narava komuniciranja in participacije? Kako so se spremenile značilnosti, pogoji, okoliščine in posledice teh dveh osrednjih sestavin družbenega življenja? Oba zadnja pojma je težko jasno ločiti, kajti komuniciranje že implicira neko vrsto participacije, vendar pa je za pričujoči problem analitična razmejitev nujna, saj je le tako mogoče dovolj sistematično raziskati pomen in učinke sodobnih tehnologij v teorijah in tudi v praktičnih poskusih. V pričujočem besedilu se ne omejujem na en sam teoretski okvir, vendar pa tudi ne razvijam kakšne eklektične teorije o elektronski demokraciji. Moj namen je predvsem opo¬ zoriti na to, da sta pri analizah, ki so povezane z idejo o elektronski demokraciji, plodno sodelovanje in izmenjava spoznanj z različnih področij nujna. Da postaja vprašanje izzivov, ki jih v obstoječe in nastajajoče javne prostore pri¬ naša prihod komunikacijske tehnologije, pomembno poglavje tudi znotraj sloven¬ skega konteksta, potrjujejo denimo nekatere nedavne empirične ugotovitve. V raz¬ iskavi RIS (avgust 2001) so respondenti izrazili odločno podporo in visoka priča¬ kovanja v zvezi z morebitnim uveljavljanjem t.i. “elektronskih volitev”. Kar 65 % vprašanih uporabnikov interneta namreč meni, da bodo volitve v prihodnosti zagotovo potekale prek računalnikov. V njihovih očeh elektronske volitve torej niso (več) neuresničena utopija, pač pa bližnja realnost, ki s seboj prinaša mnoge in korenite spremembe v obstoječih demokratičnih procesih - povečan delež poli¬ tične participacije (60% vprašanih), povečano interakcijo med politiki in državlja¬ ni prek interneta (73 %), ne da bi ob tem državljani, družine ali sosedske skupno¬ sti izgubile že ponotranjeni občutek, da volitve predstavljajo nek skupen, “rit¬ ualen” dogodek (66 %). Visoko izražena pozitivna pričakovanja je torej potrebno čimprej soočiti z možnostmi za njihovo uresničitev. Zgodovina in evolucija ideje o elektronski demokraciji je v tem okviru lahko izjemno plodno izhodišče za nadalj¬ nje razmišljanje in osmisliteY teh empiričnih spoznanj. Konteksti in zgodovine podob elektronske demokracije Različni odgovori na vprašanja o tem, kakšen pomen imajo tehnologije v druž¬ bi, so bili skozi zgodovino razvoja, pogosto tesno povezani z vprašanjem o njihovi koristnosti oziroma uporabnosti (Feenberg, 1999, Vreg, 1990). Odgovori so se tako kristalizirali v dveh ločenih perspektivah - v tisti, ki so tehnologijo razumeli kot koristno in so njen pojav oziroma vpliv v družbi sprejemali z naklonjenostjo; in na tiste, ki so trdili nasprotno. V našem primeru se ne bomo ukvarjali neposredno z vprašanjem koristnosti tehnologij, ki bi bilo ločeno od družbenega konteksta, pač pa.z vprašanjem odnosa med demokratizacijo družbe in razvojem specifične vrste tehnologij - novih komunikacijskih tehnologij. Z drugimi besedami, osnovno vpra¬ šanje je, v kolikšni meri so se ob razmahu sodobnih interaktivnih komunikacijskih mrež, ki jih omogočajo iznajdbe v računalništvu in telekomunikacijah, odnosi med posamezniki, skupinami, množicami in institucijami obogatili, intenzivirali, izbolj¬ šali in postali manj izključujoči, manj omejujoči. Ali torej prepletanje našega vsak¬ dana s komunikacijsko, tehnologijo demokratizira družbo? TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002. Tanja OBLAK in reprezentativne demokracije 157 TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Tanja OBLAK Ena od osrednjih tez tega prispevka je, da so naše različne podobe o elektron¬ ski demokraciji v največji meri odvisne od različnih predstav, ki jih imamo glede demokracije. Pri različnih modelih demokracije ne gre le za drugačne poudarke, temveč se razlikujejo predvsem glede na to, kakšne vloge pripisujejo posameznim akterjem in institucijam. Namreč, pojem elektronske demokracije - ne glede na to, kako ga definiramo - že v izhodišču implicira neki model demokratičnega življenja in tudi politike. Pojem elektronska demokracija ima daljšo zgodovino, kot bi morda sodili na prvi pogled. Ker različni avtorji (npr. Arterton, 1987; Grossman, 1995; Barber, 1997; Buchstein, 1997; Alexander in Pal, 1998; Hague in Loader, 1999) drugače oprede¬ ljujejo njeno vsebino in jo analizirajo z različnih zornih kotov, za ta pojem ni mogo¬ če najti kakšne soglasne in nesporne definicije. Še več, zaradi različnih teoretskih tradicij, ki se s tem pojmom srečujejo, je elektronska demokracija izjemno proble¬ matična in kontroverzna ideja. Obenem je povezana z različnimi pričakovanji; naj¬ bolj razširjeno je denimo stališče, ki ga najdemo tudi pri Lawrenceu Grossmanu: “Na nove interaktivne telekomunikacijske tehnologije gledamo kot na orodja, ki bodo svetu dale potreben zagon in pospešek na njegovi poti k večji svobodi za čim več ljudi, k razmeram, ko bodo imeli ljudje večji vpliv na pomembne odločit¬ ve, ki zadevajo njihova življenja. Poceni komunikacijske tehnologije in poceni računalniki naj bi Združene države Amerike spremenile v ogromno elektronsko agoro, v Atene brez sužnjev” (Grossman, 1995: 48). Toda vprašanje, ki se postavlja, je - koliko so se vsa različna pričakovanja in obeti izpolnili oziroma kakšne možnosti imajo. Če nasprotujoče si poglede na idejo o elektronski demokraciji razvrstimo glede na dileme o tem, ali bodo nove komunikacijske tehnologije korenito preobrazile (v smislu direktne ali plebiscitar¬ ne demokracije) ali pa zgolj izpopolnile in dopolnile obstoječa razmerja in prak¬ se, je z današnjimi očmi jasno, da je druga možnost precej bolj uresničljiva. Sodeč po dosedanjih izkušnjah, “elektronska demokracija” ni projekt, ki bi tekmoval z obstoječimi demokratičnimi sistemi, temveč je kompatibilen z mnogimi različnimi in raznorodnimi obstoječimi institucijami, pri čemer je v praksi najpogosteje zastavljen natančno tako, da bi popravil njihove očitne pomanjkljivosti. Eden od razlogov za takšne razmere - ki so v očitnem nasprotju z večino zgodnejših priča¬ kovanj, kot recimo pri Naisbittu ali Tofflerju - je predvsem dejstvo, da so eksperi¬ menti z elektronsko demokracijo le redko vključevali sistematičen teoretski pre¬ mislek o možnostih in potencialih, ki so na voljo. Po drugi strani je posledica izjem¬ ne razširjenosti praktičnih poskusov z novimi komunikacijskimi tehnologijami, ki jih lahko v sodobnosti spremljamo, tudi zanimiva okoliščina, da je začela praksa precej prehitevati teorijo. Tudi zato se nekatere teoretske ideje, ki so bile v 80. ih letih predstavljane s popularnim izrazom “teledemokracija”, danes vračajo v komaj kaj drugačni preobleki, vendar z drugačnim izrazom - “digitalna demokracija”. Takšno obujanje in oživitev idej skozi praktične poskuse, ne da bi se pri tem upoš¬ tevalo dosedanja teoretska spoznanja, jasno kaže, da še nismo presegli točke, na kateri prevladujejo poenostavljujoče (in zmotne) predstave, da je ves problem le v drugačnih in bolj izpopolnjenih tehnologijah. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Tanja OBLAK Druga - prav tako zmotna - predstava, namreč, da so razlike med različnimi poj¬ movanji elektronske demokracije predvsem retorične variacije, je morda nekoliko manj pogosta, je pa zaradi večje vidnosti forumov, v katerih se pojavlja, mnogo bolj izpostavljena. Kaže se namreč v vsakdanjih, publicističnih, političnih diskur¬ zih, kot na primer - če pogledamo samo tehnološko naj razvitejšo družbo, ZDA - v nastopih Al a Gora 2 , nekdanjega ameriškega podpredsednika, Rossa Perota, Billa Gatesa itd. (gl. tudi Killmeier, 2001). Čeprav so v tem in drugih podobnih primerih teoretski pojmi uporabljeni bolj za retorične namene, nam ideje, ki so ob njih pred¬ stavljene, dobro prikazujejo podobe o “naravi” demokracije. Kot pravita Bali in Dagger (1995: 24), različni ljudje si morda želimo krepiti demokracijo, vendar pa “se ne strinjamo o tem, kako to doseči, ker se ne strinjamo o tem, kaj demokracija dejansko je”. Elektronska demokracija seveda ne more biti “obljubljena dežela”. Med mno¬ gimi pomisleki, ki so se doslej uveljavili v zvezi s to idejo, bi veljalo upoštevati naslednje (Buchstein, 1997: 250): (1) Stratifikacija. Zaradi neenake porazdelitve tehničnih znanj in finančnih virov, bo računalniška demokracija še zaostrila druž¬ beno stratifikacijo; v nekem specifičnem smislu lahko to pomeni, da bo zaradi neenakega dostopa do interneta, kot novega komunikacijskega kanala, pogojena tudi distribucija političnih informacij. (2) Komercializacija. S porastom števila pod¬ jetij in razmahom tržne logike se je internetu že začel spreminjati značaj, ki pa še nima razvitih mehanizmov, da bi zajezil takšne procese. (3) “Panoptifikacija”. Premik političnih in tudi vsakdanjih komunikacijskih praks v računalniška omrež¬ ja bi lahko oblastem in tržnim podjetjem omogočil nepredstavljive možnosti nad¬ zorovanja. (4) “Raz-stvarjenje”. Komuniciranje s pomočjo novih sredstev lahko vodi v vse večje odmikanje uporabnikov od družbene in fizične stvarnosti. Ob številnih problemih in nejasnostih, ki se odpirajo v zvezi s pojmom elektron¬ ska demokracija, je potrebno predvsem proučiti komunikacijske in participacijske tokove v odnosu med državljani in predstavniki oblasti; le tako bomo lahko bolje razumeli možnosti, ki jih ponuja ideja o elektronski demokraciji, in laže ocenili, v koliko so te možnosti uresničene. Ključno vprašanje je torej, kaj lahko ljudje počne¬ mo z novimi tehnologijami, in šele zatem, kaj lahko tehnologije napravijo iz nas. Komunikacijski in participacijski potenciali komunikacijskih tehnologij Najbolj očitno sredstvo političnega izražanja in morda tudi najboljši pokazatelj motiviranosti za politično delovanje so medosebne interakcije o različnih aktual¬ nih vsebinah, ki jih najdemo v računalniško generiranih forumih. Vprašanja o obe¬ tih in problemih teorij računalniško posredovanega komuniciranja v sodobni litera¬ turi vse pogosteje privlačijo pozornost raziskovalcev. Ta popularnost najverjetneje - Gore si je med drugim izmislil danes antološki izraz “informacijska avtocesta”. Menil je predvsem, da nam bodo te informacijske avtoceste “omogočile izmenjavo informacij, povezovanje in komuniciranje v globalni skupnosti. Iz teh povezav bomo lahko črpali ekonomski napredek, trdne demokracije, boljše rešitve za globalne in lokalne okoljske probleme, boljši zdravstveni sistem in - nenazadnje-boljjasen obču¬ tek. o lem, da si delimo gostoljubje na tem majhnem planetu” (Gore v Davis, 1999:20-21). TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Tanja OBLAK izvira iz dejstva, da ponuja računalniško posredovano komuniciranje mnogo obljub, da bi morda lahko dosegli večjo integriranost različnih družbenih in poli¬ tičnih akterjev. Zelo veliko si obetamo od horizontalnih in tudi vertikalnih ravni participacije. Po mnenju Splichala (1997: 368) demokratizacija komuniciranja pomeni predvsem oblikovanje pogojev za dejavno sodelovanje državljanov v vseh oblikah komuniciranja. Komunikacijske tehnologije omogočajo dostop do politič¬ nih informacij in spodbujajo uporabnike k participaciji v javnosti, vendar se verti¬ kalna participacija, ki se izraža z neposredno vključenostjo in vplivanjem na poli¬ tično odločanje, ne pojavlja v pričakovanem obsegu. S tem problemom so povezana tudi številna druga aktualna vprašanja, s katerimi se ukvarajajo komunikološke in politološke teorije: Ali v sodobni družbi sploh še imamo kaj možnosti za diskurziv- no oblikovanje konsenza? Kako naj omogočimo, da se bo javno komuniciranje preoblikovalo tudi v javno posvetovanje? Kako komunikacijske procese povezati s političnim odločanjem? Osnovni premislek, ki omogoča odgovarjanje na takšna vprašanja, neposred¬ no zadeva tudi pojmovanje tehnologij, njihove vloge in zgodovinskega ozadja. Izrazi, kot so na primer kibernetski prostor, računalniško posredovano komunici¬ ranje, internet in podobni, se v današnjem vsakdanu pojavljajo tako pogosto in naravno, da se zdijo njihove zgodovine nepomembne. Toda tega vprašanja ne bi smeli tako preprosto spregledati. Kot poudarja Mayer (1999: 3), je za uveljavljanje računalniških in telekomunikacijskih tehnologij značilen prelom med dvema pogledoma: sprva so bile računalniške tehnologije razumljene kot gola mehanska orodja oziroma kot elektronske aparature, ki jih je mogoče tako ali drugače upora¬ biti za človekove namene in potrebe, kasneje - z uveljavljanjem osebnih računalni¬ kov in z uvajanjem računalniških omrežij - pa so postale računalniške tehnologije razumljene predvsem kot komunikacijski pripomočki. Računalnike smo tako vzeli za nova komunikacijska sredstva, za nov (množični) medij. Le ob takšni predpo¬ stavki pa je sploh mogoče smiselno proučevati vlogo sodobnih tehnologij v komu¬ nikacijskih in participacijskih procesih. Pojav številnih računalniško posredovanih razprav o vsakdanjih in političnih vprašanjih je najboljši dokaz, da sodobne tehnologije predvsem intenzivirajo komunikacijske tokove. Kot pravi Schneider (1996: 373), računalniško posredova¬ ni forumi povečujejo obseg priložnosti posameznih državljanov, da si med seboj izmenjajo mnenja o politiki, obenem pa predstavljajo tudi pomemben prispevek k prizadevanjem, da bi si razvili potrebne veščine za vključevanje v javno oziroma politično življenje. Za ocene o značilnostih in možnih družbenih učinkih razprav¬ ljanja o aktualnih političnih temah, ki se pojavljajo v interaktivnih forumih v kiber¬ netskem prostoru, so na voljo številne empirične študije, ki so prav pred kratkim opazile to zanimivo gradivo (Hill in Hughes, 1996; Davis, 1999; Toulouse in Luke, 1998; Hague in Loader, 1999; Wilhelm, 2000). Mnoge takšne analize se osredotoča¬ jo predvsem na konferenčne sisteme Usenet (Wilhelm, 2000; Smith and Kollock, 1999; Streck, 1998), katerih prednosti so v tem, da so v primerjavi z drugimi podo¬ bnimi razpravljalskimi forumi obče dostopni, da niso moderirani in da se vanje lahko vključujejo uporabniki z zelo specifičnimi interesi, ker so posamezne raz¬ pravljavke skupine precej razvejane. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Tanja OBLAK Na podlagi teoretskih predpostavk, ki so jih razvile te študije, je mogoče izpo¬ staviti nekatere značilnosti in oblike političnega razpravljanja v različnih računal¬ niško posredovanih forumih. Če takšna spoznanja podkrepimo tudi z izsledki o slovenskih uporabnikih interneta, lahko potrdimo nekatere upravičene dvome, kot tudi nekatere pozitivne ocene teh zanimivih pojavov. Med pozitivnimi pričako¬ vanji zagotovo največ obeta ideja, ki je tudi izjemo problematična, da bo računal¬ niško posredovano komuniciranje omogočilo bolj enakopravno in demokratično komuniciranje. Kot na primer pravi Dahlberg (2001), se danes na internet z njego¬ vimi potenciali za dvosmerno komuniciranje gleda kot na novo sredstvo za spod¬ bujanje javnega diskurza, kar je osnovni pogoj za vzpostavitev elektronske javne sfere. Tudi mnogi praktični poskusi potrjujejo stališče, da so uporabniki interneta pripravljeni uporabljati in raziskati nove komunikacijske kanale. Izkušnje iz siste¬ ma PEN iz Santa Monice, MN-Politics iz Minnesote ter Iperbole iz Bologne kažejo še na druge takšne možnosti. Hkrati pa analize konkretnih razprav kažejo tudi šte¬ vilne omejitve in težave. Za ponazoritev lahko morda vzamemo predpostavko o anonimnosti, ki je veljala kot prednost računalniško generiranih forumov, vendar se je izkazala za velik problem zaradi neprijetnih pojavov, ki so se samodejno raz¬ vili v teh forumih - retorične diskreditacije sogovornikov, zaničevanje, zmerjanje in neotesanost pri sporazumevanju z drugimi uporabniki. Pomemben izziv, ki je pogosto predstavljen v študijah interaktivnih forumov, je zato vprašanje o kakovosti deliberativnih procesov; če sploh lahko potrdimo nji¬ hov obstoj. Ta izziv so raziskovalci prepoznali že zgodaj, še posebej skrbno pa se ga je v svojih analizah loteval Christopher Arterton (1987), ki je menil, da je mogo¬ če v forumih, ki se jih posamezniki udeležujejo na podlagi lastnega interesa, najla¬ že racionalno ugotoviti in tudi uresničiti specifične cilje in pričakovanja. Posvetovanje postavlja udeležencem zelo stroge in zahtevne pogoje. Osnovni pogoj je različnost idej in virov, kajti javna razprava naj bi vključevala čim več raz¬ ličnih in nasprotujočih si pogledov (Wilhelm, 2000: 42). Toda izkušnje iz različnih razpravljalnih forumov, recimo v konferenčnih sistemih Usenet, kažejo, da se ude¬ leženci večinoma pogovarjajo s podobno mislečimi in da jih redko vleče k onim, ki imajo nasprotne poglede. Zdi se torej, da uporabniki ne iščejo forumov, kjer bi bila vsa različna mnenja dobro in celovito zastopana, temveč si predvsem prizade¬ vajo najti vzdušje, ki jih bo podpiralo. Soroden problem, ki se nanaša na težave z vzpostavljanjem deliberativnih procesov, se pogosto kaže v nepripravljenosti ude¬ ležencev, da bi drug drugega poslušali. Kadar te pripravljenosti ni, je tudi verjet¬ nost, da bodo posamezniki spremenili mnenja, manjša; manjša pa je tudi količina prepričevanja, pogajanja in sklepanja kompromisnih rešitev (Wilhelm, 2000: 44). Tako kot komunikacijski tokovi so tudi participacijski procesi vpeti v specifične tehnične rešitve, ki jih ponujajo sodobne komunikacijske tehnologije: preprost dostop, individualizirano določanje pogojev in obsega uporabe, interaktivnost in tako dalje. Z uvajanjem novih komunikacijskih tehnologij se v tem smislu spremi¬ njajo tudi pojmovanja politične participacije. Kot poudarjajo teoretiki, se z novimi tehnologijami predvsem odpirajo nove možnosti (Grossman, 1995; Barber, 1984; Poster, 1997). V računalniško generiranih prostorih so politične dejavnosti prepro¬ stejše, udobnejše. Tudi pogoji za kolektivno delovanje se spreminjajo, in sicer lahko plodneje vključujejo tudi horizontalne tokove in izmenjave, ne le vertikalnih. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Tanja OBLAK Davis in Owen (1998) v tem smislu pojasnjujeta, da je mogoče za internet kot naj¬ bolj razširjeno računalniško omrežje opredeliti štiri politične funkcije: (1) dostop do novic in političnih informacij, med katerimi mnoge doslej niso bile dostopne na tako enostaven način, (2) povezovanje med javnimi uradniki in državljani prek različnih spletnih strani, (3) vzpostavljanje forumov za politično razpravljanje, (4) zbiranje stališč in ocenjevanje javnega razpoloženja, pri čemer je mogoče takojšnje delovanje in odziv na dogodke oziroma odločitve (Davis and Owen, 1998: 113). Čeprav se uvajanje komunikacijskih tehnologij vselej začenja s predstavami o tem, kako naj bi demokracija delovala, je ključen pogoj, ki narekuje uspešnost teh priza¬ devanj tudi v motiviranosti ne le osrednjih političnih institucij, temveč tudi posa¬ meznih državljanov, skupin in organizacij. V sodobnih praktičnih poskusih se spe¬ cifične potenciale tehnologij izbira predvsem zato, da bi v politično delovanje vsto¬ pilo čim več ljudi, in da bi med njimi in političnimi institucijami vzpostavili čim bolj pristne vezi. V tem smislu se kot pomembne kažejo tudi zunanje okoliščine ter širši družbeni kontekst. Pri tem mislim zlasti na splošno naklonjenost ter pripravljenost za sodelovanje v procesih izražanja mnenj in osebnih preferenc; na splošno raven zanimanja za skupna vprašanja; na pripravljenost za vlaganje lastnih virov, tehnolo¬ ško opismenjenost in tako dalje. Ključni problemi, ki zaslužijo še podrobnejše raz¬ iskovanje, so torej: (1) vprašanje dostopa do novih komunikacijskih tehnologij in prek njih do novih komunikacijskih kanalov, (2) predstava o idealnem državljanu, ki spremlja mnoge podobe in pričakovanja v zvezi z elektronsko demokracijo, ter (3) problem interaktivnosti, ki je v mnogih študijah (pre)pogosto izenačen že s samo možnostjo za vključevanje v računalniško podprta komunikacijska okolja. Značilnosti elektronske javne sfere Primerno raven abstrakcije, na kateri je mogoče pojasniti omenjena razmerja in okoliščine, lahko najdemo v pojmu elektronske javne sfere. Pričujočega posku¬ sa razčlenitve te zamisli in njenih teoretskih implikacij še ni mogoče imeti za pov¬ sem dokončnega, kajti nekaterih vidikov obravnavanih razmerij in nekaterih poja¬ vov še ni mogoče preveriti s pomočjo obstoječih empiričnih izkušenj in spoznanj, zato bo zanje potrebno še nadaljnje kopičenje raziskovalnega znanja in tehnolo¬ škega razvoja. Vsekakor pa ostaja dejstvo, da sodobne komunikacijske tehnologije odpirajo mnoga vprašanja za teorijo javne sfere. Te tehnologije, ki odpirajo nove komunikacijske tokove med državljani, sooblikujejo tudi novo obliko “virtualnega združevanja” (Davis, 1999: 149). Na ta način se prostor za javno in politično delo¬ vanje širi. V polju sodobnega znanstvenega diskurza tako najdemo številne argu¬ mente za proučevanje razmerja med sodobnimi komunikacijskimi tehnologijami in javno sfero, vendar je med njimi težko potegniti kakšen skupni imenovalec (prim. Buchstein, 1997; Poster, 1997; Tsagarousianou, 1998; Schmidtke, 1998; Connery, 1997; Knapp, 1997; Fernback, 1998). Med naj pogostejšimi so vsekakor tiste predstave, ki izhajajo iz konkretnih teh¬ noloških potencialov komunikacijskih tehnologij. Tu so razlogi za analizo drugač¬ ne javne sfere izenačeni z elementi tehnologije (npr. preprosta dostopnost, inter- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Tanja OBLAK aktivnost ali povezanost), te pa je mogoče aplicirati na idejo o univerzalni, nehie- rarhični in kompleksni javni sferi. Buchstein je v tem smislu mnenja, da je preslika¬ va sodobnih tehnologij na normativno teorijo demokratične javne sfere pravza¬ prav možna natančno zato, ker naj bi tehnologije omogočale vrsto različnih ures¬ ničitev demokratičnih potencialov - “univerzalni dostop, neprisiljeno komunicira¬ nje, svobodo izražanja, neomejeno tematizacijo in participacijo zunaj tradicional¬ nih političnih institucij” (Buchstein, 1997: 251). Drugi pogosto omenjen argument za teoretsko in praktično relevantnost pojma “elektronska javna sfera” se jasneje navezuje na novo, “elektronsko ali računalni¬ ško” podprto dimenzijo prostora. Znanstveni in tudi popularni diskurz o komuni¬ kacijskih tehnologijah, ki so integrirane v velika svetovna omrežja, je tesno pove¬ zan s premislekom o tem, kako predstaviti, pojasniti in interpretirati pojem prosto¬ ra, ki se vzpostavlja v ključnem pomenu kibernetskega prostora. Poster (1997) reci¬ mo pri obravnavi interneta kot okolja, v katerem se konstituira nova pojavna obli¬ ka javne sfere, navaja, “da je zasnova političnega značaja interneta v odnosu do pojma javna sfera ustrezna predvsem zato, ker se navezuje na prostorsko metafo¬ ro, ki jo sam pojem vključuje” (1997: 206). Pri proučevanju kibernetskega prostora pogosto naletimo na problematizacijo razmerij med elektronsko ustvarjenim pros¬ torom in prostorom kot fizično entiteto, s posebnim poudarkom na naraščajočih možnostih interaktivnega delovanja med udeleženci teh okolij (Chesher, 1997; Healy, 1997; Nunes, 1997). Sleherno komunikacijsko delovanje ima namreč speci¬ fično mesto in temu primerne posebne značilnosti. Računalniško posredovano komuniciranje tako ni pojmovano zgolj kot eden od številnih procesov znotraj kibernetskega prostora, temveč kot njegov konstitutivni element. Tretji, predvsem v zadnjih letih razširjen sklop vprašanj in argumentov, se mož¬ nostim zd drugačno javno sfero približuje z analizo stvarnih učinkov komunikacij¬ skih tehnologij. In če je tem študijam skupno vsaj to, da vprašanje obstoja elektron¬ ske javne sfere običajno navezujejo na potenciale interneta in interaktivnih stori¬ tev, ki jih podpira računalniško posredovano komuniciranje, en sklop teh študij gravitira k praktičnim poskusom z elektronsko demokracijo in njihovim učinkom na “raztezanje javne sfere”. Tako denimo Rosa Tsagarousianou (1998: 52), ko pravi, da je za ocenjevanje demokratičnih potencialov projektov elektronske demokracije potrebno proučiti njihove učinke na širitev in odpiranje javne sfere; uspeh projek¬ tov z elektronsko demokracijo je namreč odvisen od sposobnosti, da v javni sferi podprejo in uvedejo nove oblike “javnosti”. Nekatere sorodne razprave skušajo posamezne različice komunikacijskih praks ter prostorov, v katerih se te prakse odvijajo, navezati na nekdanje dogodke in pojave, ki so temeljito zaznamovali obli¬ kovanje javne sfere skozi zgodovino njenega nastajanja (Connery, 1997; Knapp, 1997)7 Če javno sfero povežemo z novimi komunikacijskimi tehnologijami, se zdi njun preplet še najbliže pojmu mediatiziranega javnega (“mediated publicness”). Značilnost tega pojma je, da zmanjšuje problematičnost prostorskih in časovnih 3 Za Conneryja ima recimo pojav “virtualne kavarne”podobno vlogo kot pri Fernbacku IRC ali kon- ferenčni sistem Usenet, ker naj bi kol novi areni za participacijo v javnem življenju spominjale na nekda¬ nje angleške kavarne in pariške salone iz 77 . in 18. stoletja. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Tanja OBLAK omejitev ter da obenem prispeva k zmanjševanju pomena medosebnega, dialoške¬ ga komuniciranja. Podrobnejša primerjava elektronske javne sfere in mediatizira- nega javnega je mogoča s pomočjo Thompsonove teorije javnosti (glej Thompson, 1995), v kateri pa še niso mogle biti upoštevane tiste družbene spremembe, ki jih lahko danes spremljamo ob razmahu novih komunikacijskih tehnologij. Današnja preobrazba javne sfere, ki morda lahko privede tudi do neke oblike elektronske javnosti, je specifična natančno v tem smislu, da je oprta na nove oblike komunici¬ ranja, tj. na različne oblike računalniško posredovanega komuniciranja. Če sodobna računalniška omrežja primerjamo s klasičnimi radiodifuznimi in tiskanimi mediji, so slednji bistveno manj interaktivni, manj neposredni in tudi manj dialoški. Tako postane ideja o mediatiziranem javnem problematična. Prevladujoče oblike “kvazi-mediatiziranih interakcij”, ki so vključene v Thompsonovo idejo o mediati¬ ziranem javnem, so jasno monološke in enosmerne. V kibernetskem prostoru pa - nasprotno - prevladujejo drugačne komunikacijske oblike, ki jih ponujajo na pri¬ mer številni interaktivni forumi in poštne mreže. Zaradi popularnosti teh forumov se celo zdi, da so v računalniško generiranih prostorih interaktivne in dialoške oblike komuniciranja prevladujoče. Toda kibernetski prostor ni sestavljen samo iz interaktivnega komuniciranja, tem¬ več so pomemben sestavni del tudi oblike spletnega reprezentiranja. Te so bistve¬ no bliže elementom mediatizirane javne sfere. To kombinacijo sestavnih delov elektronske javne sfere - dilaoga na eni in reprezentacije na drugi strani - lahko bolje razumemo s pomočjo teze Davida Resnicka (1998) o “normalizaciji interneta”, ki pojasnjuje osnovne razlike med internetom kot nekim “virtualnim naravnim stanjem” in pa internetom kot “virtualno pluralistično družbo”. Ta teza nas namreč opozarja na pogosto spregledan preobrat, in tudi v raziskovanju pogo¬ sto spregledan obrat, ki se je dogodil in pomembno preobrazil naše vsakdanje izkušnje pri doživljanju in tudi delovanju znotraj kibernetskega, prosto ra. Pri tem mislim predvsem na pojav in naglo razširitev predstavitvenih strani na svetovnem spletu (World Wide Web), kjer se odlično kažejo fantastični grafični potenciali, med tem ko so kot logična in povsem preprosta nadgradnja teh potencialov manj pogosto uporabljene možnosti za sinhrono ali asinhrono interaktivno delovanje. Logika spletnih reprezentacij je predvsem “predstavljati se” drugim uporabnikom v kibernetskem prostoru (predstavljati se kot oseba, kot skupina, organizacija ali institucija). Njihova osnovna funkcija je informirati in predstavljati tisto, kar je za predstavljajočega specifično v kompleksnem in raznovrstnem računalniško posre¬ dovanem okolju. V primerjavi z medijskimi reprezentacijami, ki jih omogočajo kla¬ sični množični mediji, je njihov cilj zelo podoben - kot podobe in simboli namreč povezujejo geografsko razpršene prostore. Sodobna razmišljanja o elektronski javni sferi bi morala torej upoštevati učinke in verjetne posledice obeh konstitutiv¬ nih elementov računalniško generiranih javnih prostorov, namreč tako računalni¬ ško posredovanih dialogov kot tudi spletnih reprezentacij. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Tanja OBLAK TABELA 2: Primerjava med mediatizirano in elektronsko javno sfero mediatizirana javna sfera elektronska javna sfera nelokaliziran prostor (non-localised space) nedialoški prostor (non-dialogical space) neskončen prostor (open-ended space) kvazi-posredovane interakcije neposredne, sinhrone in asinhrone interakcije dialoški, interaktivni prostor nelokaliziran prostor neskončen prostor razmah medijskih reprezentacij z vnaprej določeno grafično podobo razmah spletnih reprezentacij z možnostjo samostojnega ustvarjanja grafične podobe Bilo bi pristransko, če bi krivdo za to, da poskusi z uvajanjem novih komunika¬ cijskih tehnologij večinoma niso izpolnili vseh pričakovanj, pripisali konservativ¬ nemu pogledu zastopnikov političnih institucij, ki dajejo prednost predstavljanju pred dialogom. Najboljša možnost za natančnejšo pojasnitev teh razlogov je pri¬ merjava med reprezentacijami, ki jih najdemo na svetovnem spletu, in tistimi, ki jih ponujajo drugi množični mediji, denimo televizija in radio. Ne gre torej pozabiti, da so nove oblike spletnega predstavljanja, ki se v kibernetskem prostoru neneh¬ no razvijajo in prehitevajo, pomemben sestavni del elektronske javne sfere. Spletne reprezentacije ponujajo uporabnikom številne možnosti za vključevanje v elektronsko javno sfero. Brskanje po spletnih straneh in iskanje uradnih informa¬ cij je trenutno celo najbolj pogosta oblika političnega delovanja. Kot namreč kaže¬ jo podatki že omenjene spletne ankete (RIS 2001), je kar 84% anketiranih uporab¬ nikov interneta že obiskalo spletno stran kakšne slovenske politične institucije, 80% uporabnikov je s pomočjo svetovnega spleta poiskalo kak uradni dokument, v računalniško posredovani razpravi s politično vsebino pa je sodelovalo le 37% uporabnikov. Ponujene informacije, kot pravi Slevin (2000), naj bi bile zato speci¬ alizirane in raznovrstne, da bi lahko prispevale k izmenjavanju znanja in da bi lahko tvorno sooblikovale javno sfero. Tako bi imele različne skupine več možno¬ sti za organiziranje in dodatne vire informacij. Nove oblike združevanja v elektronski javni sferi Če upoštevamo obe specifični asociativni praksi - dialog in reprezentacije - in če pri tem upoštevamo inherentno različnost možnih združb, ki lahko nastanejo v kibernetskem prostoru, postanejo različni pogoji združevanja, ki jih omogočijo različne uporabe novih komunikacijskih tehnologij, izjemno pomembni. Kibernetski prostor se je sčasoma iz omejenega prostora, ki je bil namenjen zapr¬ tim in že oblikovanim skupinam, preobrazil v odprt prostor, ki ga naseljujejo raz¬ lične skupnosti, dejavni in ustvarjalni posamezniki, organizirana civilna gibanja, TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Tanja OBLAK množična občinstva, institucionalni politični akterji in tako dalje. Kompleksnost morebitnih družbenih formacij je v tem času torej strmo naraščala, vprašanje pa je, kako se kompleksnega okolja delovanj lotiti analitično. Eden od možnih odzivov na omenjeno dilemo je groba klasifikacija različnih komunikacijskih in participacijskih vzorcev, ki so povezani z demokratičnimi potenciali novih komunikacijskih tehnologij. S tem postopkom lahko namreč raz¬ vijemo konceptualno razmejitev med štirimi možnimi kolektivitetami, ki se lahko pojavijo v kibernetskem prostoru in na svoj način prispevajo k delovanju znotraj elektronske javne sfere: (1) virtualne skupnosti, (2) množično občinstvo, (3) “psev- do skupnosti” in (4) javnost (glej sliko 1). Kibernetski prostor je v svojem tehničnem smislu veliko omrežje med seboj povezanih računalnikov. V družbenem smislu pa označuje mesto raznorodnih družbenih delovanj, praks in odnosov. Če se omejimo samo na tiste njegove dele, ki tvorijo javno komuniciranje in politično delovanje, se neposredno povežemo z osnovnimi družbenimi strukturami, kot so politične institucije, lokalne oblasti, civilna družba in še posebej državljani. Konceptualna rešitev, prikazana spodaj, pa ni mišljena v kakšnem tehno-determinističnem smislu, čeprav tovrstne razlage, ki na primer trdijo, da uvedba novih komunikacijskih tehnologij neizogibno določa prihodnji družbeni razvoj, še vedno prevladujejo v sodobni literaturi. Moja sploš¬ na pripomba glede sodobnih refleksij in praktičnih poskusov je namreč prav ta, da le redki vključujejo sistematične teoretske premisleke. SLIKA 1: Tipi združb, ki se lahko pojavijo in sodelujejo v elektronski javni sferi TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Tanja OBLAK Obe ločujoči paradigmi sta seveda tesno prepleteni, ko ju spustimo z ravni ana¬ litične abstrakcije. Če si denimo natančneje ogledamo interakcije med različnimi spletnimi stranmi, ki bi jih v splošnem pomenu lahko poimenovali “politične”, naj¬ demo različne primere kulture vključevanja in razpravljanja. Posamezniki lahko v diskurzivnem polju internetnih reprezentacij gledajo, berejo in poslušajo, obenem pa so lahko tudi videni, brani in slišani. Ali kot pravi Gauntlett (2000'), že dejstvo, da lahko posamezniki, ki so zaradi neke zadeve zaskrbljeni, o tej zadevi oblikujejo svojo spletno stran in se nato znajdejo v elektronskih pogovorih skupaj z ostalimi, ki jih ta zadeva prav tako zanima, ali ki so tako ali drugačne radovedni ali celo nasprotujejo izraženim mnenjem, dejansko ustvarja klimo širšega javnega razprav¬ ljanja (Gauntlett, 2000: 17). Zaključek Po moji oceni so novi prostori družbenega in političnega delovanja, ki so pove¬ zani s pojmom elektronska demokracija, še vedno odprti za spremembe in jih tudi naklonjeno sprejemajo. Buchstein (1997) predlaga, da se za pojasnitve razmerja med internetom in njegovimi potenciali ozremo po obstoječih demokratičnih institucijah. Po njegovem mnenju je internet precej teže uporabiti kot sredstvo za oblikovanje novih oblik demokratične javne sfere kot pa za podporo tistim, ki že obstajajo. Sama bi na tem mestu rada dodala opozorilo, da se velja posvetiti različ¬ nim družbenim in političnim praksam, ki jih razvijajo oziroma uporabljajo posa¬ mezniki, interesne skupine, družbena gibanja in drugi akterji. Internet je namreč mnogo bolj uporaben in pomemben za izražanje mnenj kot pa za sprejemanje političnih odločitev. Komunikacijski in participacijski procesi, ki jih srečamo v raz¬ vitih javnih sferah, dokazujejo, da možnosti še zdaleč niso izčrpane. Poleg tega pa bi bilo treba v raziskovanju bolj sistematično upoštevati kontekste, ki spremljajo te konkretne rabe, pri čemer bi kot osnovno predpostavko lahko vzeli Feenbergovo (1999: 225) misel, da “tehnologija ni določujoča usoda, o kateri se moramo odloči¬ ti bodisi za bodisi proti, temveč izziv naši politični in družbeni kreativnosti”. LITERATURA Abramson, Arterton and Orren (1988): The Electronic Commonwealth. Cambridge: Harvard University Press. Alexander, Cynthia J. and I.eslie A. Pal (1998): Digital Democracy: Policy and Politics in Wired World. Oxford: Oxford University Press. Arterton, Christopher F. (1987): Teledemocracy: Can Technology Protect Democracy? London: Sage. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Tanja OBLAK Barber, Benjamin (1984): Strong Democracy: Participatory Politics tor a New Age. Berkley: University ot' California Press. Buchstein, Hubertus (1997): Bytes that Bite: The Internet and Deliberative Democracy. Constellations, 4, 2, 248-263. Budge, lan (1996): The New Challenge ot' Direct Democracy. Cambridge: Polity Press. Clift, Števen (2000): The E-Democracy E-Book: Democracy is Online 2.0, at http://www.pubh- cus.net, 8. May 2001. Coleman, Stephen (1999): Cutting Out the Middle Man: Frorn Virtual Repsresentation to Direct Deliberation. In: B.N. Haguc and B.D. I.oader (eds.). Digital Democracy, 195-210. London: Routledge. Connery, Brian (1997): IMHO: Authority and Egalitarian Rheotorc in the Virtual Coffeehouse. In: D. Porter (ed.), Internet Culture, 161-180. London: Routledge. Davis, Richard and Diana Owcn (1998): New Media and American Politics. Oxf'ord: Oxfbrd University Press. Davis, Richard (1999): The Web ot' Politics: The Internet^ Impact on the American Political System. Oxford: Oxford University Press. Docter Sharon and William H. Dutton (1998): The First Amandment Online: Santa Monica’s Public Electronic Newtork. In: R. Tsagarousianou et al. (eds.), Cyberdemocracy, 125-151. London: Routledge. Feenbcrg, Andrew (1999): Questioning Technology. London: Routledge. Gauntlett David (2000): Web.Studies: Rewiring Media Studies for the Digital Age. London: Arnold. Haguc, Barry N. and Brian D. I.oader (1999): Digital Democracy: Discourse and Decision Making in the Information Age. London: Routledge. Healy, Dave (1997): Cyberspace and Plače: The Internet as Middle Landscape on the Electronic Frontier. In: D. Porter (ed.), Internet Culture, 55-72. London: Routldege. Hill A. Kevin and John E. Hughes (1998): Cyberpolitics: Citizen Activism in the Age of the Internet. Lanham: Rowman&Littlefield Publishers. Killlmeier, Matthew (2001): “The Internet and the Interstate” V: Podnar et al., ur. Bricolagc of Media Studies. Ljubljana: Pristop. Mayer, A. Paul (1999): Computer Media and Communication: A Rcader. Oxford: Oxford University Press. Naisbitt, John (1982): Megatrends. Ncw York: Warner Books. Porter, David (1996): Internet Culture. London: Routledge. Poster, Mark (1997): Cyberdcmocracy: Internet and the Public Sphere. In: D. Porter (ed.), Internet Culture, 201-218. Resnick, David (1998): Politics on the Internet: the Normalization of Cyberspace. In: C. Tolouse and W.T. Luke (ed.), The Politics of Cyberspace, 48-68. London: Routledge. Slevin, James (2000): Internet and Soeiety. Cambridge: Polity Press. Smith A. Marc and Peter Kollock (1999): Communities in Cyberspace. London: Routledge. Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje: Teoretski razvoj in spori v 20. stoletju. Ljubljana: FDV. Streck,John (1998): Pulling the Plug on Electronic Town Meetings: Participatory Democracy and the Reality of Usenet. In: C. Toulouse and W. T. Luke (ed.), The Politics of Cyberspace, 18-47. London: Routledge. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Tanja OBLAK Thompson, John (1995): The Media and Modernity: A Social Theory of thc Mcdia. Cambridge: Polity Press. Toffler, Alvin (1980): Future Shock. Toronto: Bantam Books. Toulouse, Chris and Timothy W. Luke (1998): The Politics of Cyberspace. London: Routledge. Tsagarousianou, Rosa (1998): Back to the Future of Democracy: New Technologies, Civic Networks, and Direct Democracy in Greece. In: Tsagarousianou et al. (ed.), Cyberdemocracy, 41-59- London: Routledge. Vreg, France (1990): Demokratično komuniciranje. Maribor: Obzorja. Wilhelm, G. Anthony (2000): Democracy in the Digital Age: Challenges to Political Life in Cyberspace. London: Routledge. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Marjan SMRKE * IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK STARE VEŠČE - NOVA LUČ: RELIGIJSKE OBLIKE DRUŽBENE MIMIKRIJE V POGOJIH DRUŽBENE TRANZICIJE * 1 Povzetek: Padec komunističnih vladavin je pomenil relativ¬ no naglo spremembo družbenega okolja. Družbeni akterji so (bili) izpostavljeni različnim zahtevam po prilagajanju. V članku raziskujem sociološko uporabnost v osnovi biolo¬ škega oz. zoološkega pojma mimikrija za pojasnjevanje obnašanja posameznikov, skupin in institucij v zvezi z reli¬ gijo v pogojih družbene tranzicije. Človeška oz. socialna mimikrija se kaže kot ena osnovnih vedenjskih strategij spreminjajočega se odnosa do religije v postkomunističnih deželah. Mimikrija je tudi ena izmed osnovnih vedenjskih strategij rimskokatoliške cerkve. Ključni pojmi: družbena mimikrija, religijska mimikrija, konverzija, adaptacija, družbena tranzicija. Moje razmišljanje o religijskih oblikah družbene oz. človeške mimikrije je imelo anekdotičen začetek: Kot sociolog, ki se ukvarjam predvsem z religijami, redno spremljam pisanje Družine, osrednjega katoliškega tednika v Sloveniji. Pred skoraj tremi leti sem tako prebral uredniški članek, v katerem se je razmišljalo v slogu “položaj cerkve se je v zadnjem desetletju še poslabšal”. Pravzaprav nič nove¬ ga, sem si mislil - stara cerkvena mantra, ki se jo je ponavljalo celo v časih davne katolicistične avstroogrske. Vedno je še slabše, kot je bilo. Istega dne sem šel v naravo in se zagledal v pajčevino, skozi katero je bilo videti vaško katoliško cerkev. Na pajčevini nisem našel pajka, ampak le nekaj pajčevinasto sivega, po vsej verjet¬ nosti ostanek muhe. Hip zatem se je v pajčevino ujela muha. “Ostanek muhe” je tedaj oživel v pajka, ki je muho urno povil v zapredek. Pomislil sem: ali niso jadi¬ kovanja nekaterih predstavnikov rimskokatoliške cerkve na Slovenskem le poseb¬ na mimikretična strategija, ki naj bi privedla do želenega plena? - Do privilegirane¬ ga družbenega položaja. Lani septembra sem za nekaj dni obiskal London. V The Guardianu sem 6. 9. prebral članek z naslovom Pop and new age beliefs “have killed Christianity” (Finn, 2001). Avtor Gary Finn je komentiral trditev angleškega kardinala Murphyja- 0’Connorja, da je krščanstvo v Veliki Britaniji izumrlo. Dan kasneje je Martin Wainwright v članku Christianity faces day of judgement (Wainwright, 2001) duho¬ vito ugotovil, da so tovrstna jamranja že dolga tradicija. Istega dne pa je tudi že pri- * Dr. Marjan Smrke, docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, 1 Članek posvečam psici Pudi, ki je nenavadno podobna opombi pod črto. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 str. 170-181 Marjan SMRKE šla na dan namera Tonyja Blaira, da poveča prispevek države verskim šolam. Videti je, da se v obeh (oz. vseh treh) primerih srečamo s podobnim vzorcem: igranjem (simuliranjem) poraženca z namenom, da bi se lažje doseglo določen cilj. Zastavlja se vprašanje, ali sociologija religije primerno detektira take in podo¬ bne pojave? Bi bil morda tu primeren izraz religijska mimikrija? Kako je s tovrstni¬ mi pojavi v postsocialističnih deželah? Pojem mimikrija v znanosti. Pojem mimikrija se najprej pojavi v zoologiji. Leta 1862 je angleški raziskovalec živalstva amazonskih pragozdov Henry Walter Bates (1825-1892) objavil opažanje zanimivega pojava med metulji: nekateri užitni metu¬ lji so bili po izgledu enaki neužitnim. S takim “oponašanjem” modela so se mimiki zavarovali pred plenilci - operatorji. Bates je to sposobnost razlagal v luči še sveže Darwinove teorije (1859) - kot posledico evolucije z naravnim izborom. Njegova spoznanja so bila eden najmočnejših argumentov v prid Darwinovi teoriji (Owen, 1980:115). Po Batesu je dobila ime posebna oblika mimikrije - batesian mimicry kot oblika biološke podobnosti, v kateri nenevaren organizem (mimik) oponaša škod¬ ljiv ali nevaren organizem (model), ki je opremljen s svarilno barvo. Po Nemcu Fritzu Mullerju je 1878 dobila ime še ena oblika mimikrije. Miillerian mimicry je tista mimikrija, v kateri dva (ali več) nesorodna škodljiva ali nevarna organizma kažeta zelo podobne svarilne znake, kot na primer enak vzorec žive barve. Operator, ki pozna strupenost enega organizma, se bo izogibal tudi drugega (čeprav gre za drugo vrsto organizma). Od podobnosti imata korist oba organizma. Po mnenju britanskega zoologa Denisa Owna naj bi (zoološko) mimikrijo naj¬ širše pojmovali kot “/.../ proces, v katerem ena žival (imenovana operator) ni zmož¬ na razlikovati nekega organizma (mimika) bodisi od drugega organizma bodisi od dela naravnega okolja (modelov), posledica tega so povečane preživetvene mož¬ nosti mimika” (Oven, 1980: 115-6). Pojem mimikrija se v novejšem času uporablja tudi v nekaterih drugih biolo¬ ških disciplinah: v molekularni biologiji (molekularna mimikrija), v botaniki (ras¬ tlinska mimikrija). V etologiji izraz srečamo od entomologije do primatologije. Medtem ko so prvi opisovalci mimikrije pisali predvsem o mimikriji med vrstami (interspecific mimicry), se dandanes piše tudi o mimikriji znotraj vrste (automi- micry oz. intraspecific mimicry). Tako etolog Wolfgang Wickler zapiše: “Mimikrija pomeni prevaro in prevara je običajen pojav v vseh oblikah komunikacije med organizmi, pa naj ti pripadajo različnim vrstam (medvrstna mimikrija) ali eni in isti vrsti (znotrajvrstna mimikrija)” (Wickler, 1965/2001). Medtem ko so bila prva opa¬ žanja mimikrije predvsem opažanja zaščitne ali obrambne mimikrije (protective mimicry), se kasneje opaža tudi različne oblike napadalne mimikrije (aggressive mimicry). Pri tem je napadalna mimikrija opredeljena kot podobnost plenilca (ali parazita) nenevarni živali, da bi se olajšalo dostop do žrtve (ali gostitelja). V družbenih vedah se pojem mimikrije uporablja redko - še največ v (socialni) antropologiji. Le izjemoma ga srečamo - po mojem pregledu literature in strokov¬ nih slovarjev - v psihologiji in sociologiji. 2 V psihologiji je široko uporabljanpojem - Žal ne morem prebrali v ukrajinščini napisanega članka A. Lobanove Social Mimicry as Adapliiie Mode ofAction (1999). ene redkih socioloških obravnav mimikrije v zadnjih letih. Dostopnejši je oxJ'ord- ski profesor D. Gambella, ki mimikrijo raziskuje v okviru signalizacijske teorije (Gambella, 2002). TEORIJA IN PRAKSA let;. 39. 2/2002 Marjan SMRKE 172 imitacije (posnemanja), vendar se ponavadi ne identificira mimikrije kot posebne vrste posnemanja. V sociologiji je mimikretično obnašanje le deloma in nezadovo¬ ljivo pokrito s pojmom konformizem. Ko gre za religijske oblike mimikrije - po mojem poznavanju literature - v sami sociologiji religije nimamo nobenega obsež¬ nejšega zgleda. 3 4 Najdemo pa nekatere zanimive diskurze v smeri religijske mimi¬ krije pri sociobiologu Richardu Dawkinsu (Dawkins, 1976) in v (nanj navezujoči se) kibernetiki. Celo nekateri umetniki so se, kar zadeva mimikrijo, izkazali za bolj¬ še sociologe od sociologov. 1 Tudi v antropologiji pojem nima povsem jasno določenega pomena. Desmond Morris uporablja izraz dominance mimicry, označujoč z njim oponašanje statusnih simbolov družbene dominacije, da bi pri opazovalcu dosegli vtis dominantnosti (Morris, 1994: 105). Edward Hagen raziskuje izkoriščevalsko mimikrijo (exploitive mimicry) kot “strategije varanja, katerih cilj je izsiljevanje družbenih koristi” (Hagen, 1995). Stane Južnič vpenja vprašanje družbene mimikrije v območje člo¬ vekove avtorefleksivnosti. Gre za zamenjevanje pristnega z zaigranim. Kaže se predvsem kot sposobnost simulacije in disimulacije. Taki vedenjski vzorci oz. stra¬ tegije veljajo ne le za posameznika, marveč tudi za človeške skupnosti in skupine, meni Južnič (Južnič, 1987: 22; 1993:110). Različni družbeni akterji, zasledujoč svoje cilje simulirajo - hlinijo, se pretvarjajo, da so nekaj, kar niso oziroma disimulirajo - igrajo, da nečesa ni (niso/nimajo), čeprav je (so/imajo). Južnič šteje predvsem politiko za področje mimikretičnega vedenja, kar se kaže predvsem v t.i. kamele¬ onstvu - priličenju politične barve politični barvi okolja. Pojem družbene oz. človeške mimikrije. Človeško oz. družbeno mimikrijo tu opredeljujemo kot tista delovanja posameznika ali različnih družbenih skupin (vse do države ali civilizacije), v katerih se skuša s simulacijo ali disimulacijo povečati svoje možnosti uspeha (oz. zmanjšati možnosti neuspeha) v družbenem okolju. Da bi zavedel nekega drugega akterja, mimik oponaša določen (družben ali nara¬ ven) model. 5 6 Ta dejavnost ni nujno zavestna. Izpostaviti kaže nekatere posebnosti človeške mimikrije v primerjavi z mimi¬ krijo drugih živalskih vrst: Živalska mimikrija je predvsem (ne pa izključno) v območju genetike, človeška pa je predvsem (ne pa izključno) v območju kulture. 1 ’ Rečeno z izrazom R. Dawkinsa - človeška mimikrija je stvar memov. Izrazna sred¬ stva mimikrije so predvsem “stališča”, “prepričanja”, “navade”, čustva, razni izdelki 3 Slavk, in Bainbridge v svojo veličastno teorijo religije vključila pojem deception (prevara) kol poseb¬ no obliko interakcijske strategije, vendar pojma ne razčlenila (Stark el al, 1989: 173). V delili Reneja Girarda, filozofa in antropologa religije, je pojem mimikrije eden osrednjih pojmov, vendar z njim niso mišljene oblike vedenja, kakršne s tem izrazom, označujemo v tem članku (Girard, 1977). 4 Morda ni boljšega tovrstnega primera od sijajnega filma Woodyja Allena Zelig (1983). Junak filma Leonard Zelig je človek - kameleon, kise fizično povsem priliči vsakokratnemu socialnemu okolju. Ko je med debeluhi, poslane debeluh. Ko je med zdravniki, postane zdravnik. Ko je med hasidskimijudi, mu brž zrasle brada. Zeligova mimikrija je posledica izpostavljenosti močnim socialnim pritiskom v otroštvu. 5 Mimikrija je po mojem mnenju mimikrija tudi, če ni uspešna. Navedena Oumova definicija se zato zdi v lej točki sporna. 6 Menim, da so tu upoštevanja vredne razlike, ki jih glede razlikovanja živalske in kulturne etologije izpostavlja K. Lorenz v zaključku knjige Temelji etologije (Lorenz, 1978:274-327). TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Marjan SMRKE materialne kulture... ne pa genetsko neposredno pogojene lastnosti . 7 Žival tekom življenja ne more spremeniti svojih genetsko pogojenih mimikretičnih signalov in strategij, človek jih lahko spreminja. Tu je pomembna tudi človekova (manjša ali večja) sposobnost anticipacije dogajanj v družbenem in naravnem okolju. Medtem ko je živalska mimikrija evolucijska adaptacija, ki izboljšuje možnosti samega pre¬ živetja, je človeška mimikrija tudi ali predvsem strategija za doseganje manj usod¬ nih ciljev. Klasifikacija družbene oz. človeške mimikrije. Družbeno oz. človeško mimikri¬ jo lahko klasificiramo: glede na (akterja) mimike - mimika, glede na (akterja) ope¬ ratorja, glede na model, glede na signale, glede na cilje (interese, koristi), glede vrste ali oblike (strategije) mimikrije. Nadalje glede na izrazna sredstva, glede na področje pojavljanja - politična 8 , športna 9 , ekonomska 10 , vojaška", seksualna 12 , lov¬ ska 13 , umetnostna" mimikrija... Mimikrija variira celo glede na starostno dobo in razredno-slojevsko pripadnost. Pri tem je mimik opredeljen kot tisti družbeni akter, ki izvaja mimikrijo. Model kot tisti ali tisto, kar mimik posnema. Operator kot tisti družbeni akter, ki naj bi ga mimikrija zavedla. Signali kot tiste sporočilne enote mimikrije, ki naj bi vzbudile zamenjavo z modelom (dezinformirale). Oblike mimikrije oz. strategije mimikrije pa so opredeljene kot načini, po katerih naj bi bil operator prevaran. V družbenem svetu je takorekoč vsak akter lahko karkoli - mimik, model, ope¬ rator. Operator je lahko žrtev mimikrije ali pa ne. Mimikrijo lahko prepozna - odvisno 7 Kot primer razlike med živalsko in človeško mimikrijo navajam dva “genetska ribiča” - ribo trnkar¬ ja (phrynelox scaber) in krivokljuno želvo (macroclemys temminckii) in na drugi strani “kulturnega ribi¬ ča” - človeka ribiča. Trnkar in krivokljuna želva ribarita z naravnima telesnima izrastkoma, ki operator¬ ja zavede z videzom plena. Ribič operatorja zavede z izdelanim mimikom plena (v primeru vijačenja je to model žive ribe, v primeru muharjenja muha, v primeru beličenja taka ali drugačna vaba). Genetska ribiča nista sposobna mimikretičnih inovacij, človek, pa prireja celo tekmovanja v mimikrelični inovativ¬ nosti (npr. v izdelovanju umetnih muh). 8 Politika je področje mimikretičnih “iger brez meja”. Ne moremo ji pripisali le negativnega pomena. 9 V športu, zlasti v kolektivnem športu, je mimikrija bistveni sestavni del igre. Simulacije in disimula- cijeso lahko večji del športne predstave. Dober športni sodnik - operator je tisti, ki je sposoben jasnega raz¬ likovanja med (di)simuladjo in resničnostjo. Dober nasprotnik (operator) je listi, ki je sposoben prebrati nakane nasprotnika - med drugim tudi njegove mimikretične strategije. ‘° Primer: Slovensko podjetje Perutnina Ptuj je izdelalo v širšem prostoru cenjeno salamo “Poli”. Čez čas so se pojavili posnemovalci, ki so skušali s čim večjo podobnostjo svojih proizvodov (“Poly”, “Pili” ipd.) z modelom, premamili kupce (operatorje). “ Vojaško področje je področje s posebej bogato mimikrijo: Operatorja se skuša zmesti, zavesti, da bi napačno ocenil moč, navzočnost, namene mimika. Model je lahko sam operator. Legendarni primer voja¬ ške mimikrije je “danajski dar” - trojanski konj. 12 Primer: Sodobna modna industrija ponuja vrsto modnih dodatkov, ki povečajo podobnost mimika z idealnimi seksualnimi modeli, Pod/ožke za zadnjice, silikonski vložki ipd. naj povečajo možnosti mimi¬ ka oz. zavedejo operatorja. v Primer medvrstne lovske mimikrije je lovčevo zvočno oponašanje živali, da bi lažje prišel do plena. Še dodaten del mimikrije je lovčeva zakamufliranost v barvo okolja. 14 Pojav umetnostne mimikrije je prepoznati v Bahtinovi oceni vloge lakih romanesknih junakov kol so burkež ; tepec, utelešena neumnost oz. norost. Le v tej preobleki je junaku (morda celo avtorju) dovoljeno nekaznovano izrekati kritiko družbenih konvencij (Bahtin, 1975/1982: 284-290). Ena dramatičnejših filmskih mimikrij je S. Eisensteinov film Ivan Grozni (1947), v katerem je avtor prikrilo, vendar dovolj očitno povedal svoje mnenje o Stalinovi vladavini. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Marjan SMRKE od (ne)dovršenosti mimikrije oz. operatorjeve sposobnosti prepoznavanja mimi¬ krije. Operator lahko celo želi biti “žrtev” mimikrije. Mimikrija je lahko samo¬ obrambna ali pa napadalna. V različnih družbenih okoljih so različna razmerja moči med mimikrijo in demimikrijo kot sposobnostjo prepoznavanja mimikrije. Kar so v nekem družbenem okolju ljudje sposobni prepoznati kot mimikrijo, v drugem niso. Konkretno mimikretično obnašanje ima svoj pravi pomen le v last¬ nem kulturnem okolju. Pojem religijske mimikrije. Religijska mimikrija je tista človeška mimikrija, ki se pojavlja na religijskem področju. Akterji mimikrije - mimiki, modeli, operatorji so vpleteni v igro, ki na nek način zadeva religijo. Modeli ali/in mimiki ali/in signali ali/in operatorji so z religijskega področja. Že samo pogled na nekatere besedne zveze z religijskega področja nas navede na misel, da to področje je področje (de)mimikretične dejavnosti. V slovenščini je edina besedna zveza z besedo hlinje¬ nje (simulacija) - svetohlinjenje oz. svetohlinec, kar pomeni hlinjenje svetega oz. tistega, ki hlini svetost. Cilji religijske mimikrije so zelo različni: obrambni, napadal¬ ni, ogrožajoči življenja 15 ali pa povsem nedolžni. Nekateri modeli religijske mimi¬ krije so specifični: religijski ideali, verske osebe, razne empirično nepreverljive nadnaravne instance. Naj navedem nekaj legendarnih, zgodovinskih in sodobnih primerov religijske mimikrije: 1. Biblija (Sod 3: 15-22): Sodnik Aod se pojavi pred moabskim kraljem, rekoč: “Imam s teboj, o kralj, nekaj zaupnega govoriti!" To mu odpre vrata v sobane moabskega kralja. Nato reče: “Božjo besedo imam zate!” S tem se kralju lahko pri¬ bliža - in ga ubije. Kako so tu razdeljene vloge? Model je božja beseda, nekaj bož¬ jega, vzvišenega oz. oseba s takimi nameni (prerok), mimik je Aod, signali so bese¬ de zaupnosti, operator je moabski kralj Eglon. Naivni operator ne prepozna Aodove mimikrije in postane njegova žrtev. Tu mimikrija služi kot sredstvo agresiv¬ nega dejanja. 16 2. V indijski državi Pandžab nekateri tamkajšnji hindujci in muslimani nosijo sik¬ hovski turban, da bi se zavarovali pred šikaniranjem ali celo fizičnim nasiljem sik¬ hovskega okolja. 17 Mimik je tu hindujec oz. musliman, model je sikh, signal turban, operatorji so sikhovski ekstremisti. Mimikrija m pomaga preživeti. 16 Podobni so šte¬ vilni evropski zgodovinski primeri konformnega verskega obnašanja neverske ali drugačeverne manjšine v okoliščinah represivne verske večine 1 ' 7 ali konformnega neverskega obnašanja verske manjšine v razmerah sekularističnega absolutizma. 13 Tu naj opozorimo na Kotvkerjevo drzno primerjavo sveta religij z bohotno vegetacijo: “V tej “ razbo¬ hoteni vegetaciji" se pojavljajo brezobzirni plenilci moči iti častihlepja" (Bowker,1997:XXTV). Če je taka primetjava smiselna, zakaj ne bi bila smiselna domneva, da tudi v religijskem svetu obstaja mimikrija? Ali ne gre pri zavračanju mimikretičnega obnašanja pri ljudeh le za obliko disimulacije? “ Ta oblika agresivne mimikrije je podobna nekaterim oblikam molekularne mimikrije: agresivni mimik z lažnim signalom prevara obrambni sistem molekule in jo uniči. " Dokumentirano v filmu Azijska magistrala (The Asia llighway). TINK, Japonska. “ V šiitskem islamu je verniku dovoljeno vero zatajiti, v kolikor si s tem reši življenje; v težavnih oko¬ liščinah je torej dovoljena mimikrija. ,s Zgodovinar Gerhard Schneider v delu Der IJbertin (Schneider, 1970/2000) piše o “družbeni mimi¬ kriji’’, v katero so bili potisnjeni evropski libertini v 16. in 17. stoletju. Navzven so se prilagodili religijski barvi okolja, dejansko pa so prakticirali “svobodno ljubezen" ipd. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Marjan SMRKE 3. Še en podoben indijski primer: Sredi medkastnega spopada se vajšija napadal¬ cem, ki so haridžani, predstavi kot brahman. S tem si reši življenje. 20 Tu je mimik vaj¬ šija, model brahman in operatorji haridžani. Kot signal zadostuje že beseda. V indijskem leposlovju ni malo junakov, ki nevidno kršijo medkastna pravila z odda¬ janjem mimikretičnih signalov pripadnosti višji kasti. 4. Tradicija samopredstave te ali druge krščanske cerkve kot Kristusovega telesa. V tej dolgostoletni mimikretični samopredstavi (ki se sklicuje na Pavla iz Tarze) je cerkev mimik in “Kristusovo telo” (z vsemi čustvenimi primesmi božjega in žrtve) model. Operatorjev je več: laiki, necerkvena družba, država. V rimskokatoliški cerkvi na Slovenskem je bilo na začetku 20. stoletja več vpliv¬ nih ideologov, ki so dokazovali, da je cerkev Kristusovo mistično telo v dobesed¬ nem smislu. “Prav ta metafora se je pri nas začela vse bolj povzdigovati na raven verskega in družbenega dejstva, ki naj bi bilo “očividno” oz. empirično preverljivo, hkrati pa se jo je začelo obravnavati za dobesedno Resnico" (Dragoš, 1998:31). Iz tega je sledilo: Kdor kritizira, “napada” cerkev oz. njeno družbeno vlogo, napada (telo) samega Kristusa. Cilj tovrstne mimikrije je bil zavarovati privilegiran družbe¬ ni položaj rimskokatoliške cerkve. 21 5. Južnoameriški vojaški režimi iz 60. in 70. let 20. stoletja so si za emblem izbrali to ali drugo podobo (device) Marije. Echeverria in Perry obravnavata cerkveno legitimiziranje teh režimov pod zgovornim naslovom: Pod Marijino peto (Under the Heel of Mary) (Echeverria et al., 1989). Marija je bila tu model, vojaški režim ob pomoči rimskokatoliške cerkve mimik, operatorji pa lastno ljudstvo in mednarod¬ na javnost. Zaradi Marije naj operatorji ne bi opazili “pete” - represije. 6. Supersticijski primer: Sodobni astrologi oponašajo celo dva modela hkrati - duhovnika in znanstvenika. V Veliki Britaniji nekateri astrologi nastopajo v variaci¬ ji katoliškega ali anglikanskega duhovniškega oblačila in operirajo z najnovejšimi pojmi iz fizikalne znanosti. 2223 V Sloveniji se astrologi poudarjeno ponašajo z aka¬ demskimi naslovi, ki so bili pridobljeni na astroloških “univerzah” in “inštitutih”. Zaradi mimike (domnevno) uglednih modelov naj bi operatorji - supersticijska jav¬ nost astrologom bolj zaupala. V luči analize argumentacije se osnovne mimikretične strategije opirajo na nagnjenost ljudi k sprejemanju treh napak v argumentaciji. V oponašanju modela - žrtve gre za argumentum ad misericordiam. V oponašanju avtoritativnega mode¬ la gre za argumentum e consensa gentium oz. argumentum ad verecundiam. Ko gre za mimikretično obnašanje neke svetovne religije lahko rečemo, da so osnovne mimikretične strategije rezultat družbenozgodovinskega razvoja religije. Ko gre za krščanske mimikretične strategije, lahko rečemo, da so v osnovi posledi¬ ca dveh formativnih obdobij: judovske starozavezne parohialnosti in krščanske *> Dokumentirano v filmu Azijska magistrala (Vte Asta Ilightvav), HNK. japonska. 11 Dandanes se pogosteje pojavlja metafora (oz. mode!) matere: cerkev je kot mati, narod kot sin. Kar naj bi pomenilo: kdor kritizira cerkev, je kot sin, ki napada mater. Bistvo ostaja isto: skrivanje za mode¬ lom. Dokumentirano v filmu Ttvinckle, ttvinckle. « Primer se sklada z naslednjo kibernetično definicijo mimikrije: “Mimikrija je infekcijska strategija, v kateri skuša en meni oponašali semiotiko drugega uspešnega metna” (Grant, 1990). TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Marjan SMRKE parohialnosti v Rimskem imperiju. Menim, da sta uvodna lamentativna primera v osnovi značilni daljni posledici teh obdobij. Religijska kritika religijske mimikrije. V religijah ne prepoznamo le bogate mimikretične tradicije, temveč tudi tradicijo kritike mimikrije oz. demimikrizacije. V religijah obstaja oboje, mimikretično vedenje in kritika mimikretičnega vedenja - znotraj religij in v “zunanjem” svetu. Mehanizmi razkrinkavanja mimikrije so tako kot mimikrija rezultat družbene evolucije. Verske razkole, nastajanje novih ločin in religij spremlja kritika religijske mimikrije v verski tradiciji. V krščanskih evangeli¬ jih, v budističnih tekstih, v nekaterih besedilih novih religijskih gibanj-’ 1 zlahka naj¬ demo tovrstne kritike: očitanje ponarejenosti, lažnosti, (di)simuliranosti v imenu na novo (ali ponovno) odkrite avtentičnosti. Martin Luther v Babilonski sužnosti cerkve katoliško duhovščino opredeli takole: “Čeprav so volkovi, hočejo veljati za pastirje; čeprav so Antikristi, hočejo biti čaščeni kot Kristus” (Luther, 1520/1888: 537). Ne manjka očitanja lovstva: Papeštvo imenuje vladavino Nimroda (Gen, 10: 8-9), mogočnega lovca in ustanovitelja babi¬ lonskega kraljestva (Luther, 1520/1888: 498). V svojih 95. tezah odpustke prepozna kot “mreže, s katerimi /cerkveni ribiči, op. M. S./ ribarijo bogastvo ljudi”. Ne glede na to ali se z njegovimi opredelitvami strinjamo ali ne, se lahko strinjamo, da gre za očitanje mimikrije: operatorji (verniki) naj bi verjeli, da je mimik (cerkev) isto kot model (Kristus), v resnici pa je mimik nasprotje modela, je dopovedoval Luther. Luthrova ideja “nevidnosti cerkve” je v tej luči zavračanje zavajajočih vidnih mimi- kretičnih signalov. Primož Trubar, vodilni človek reformacije na Slovenskem, je bil v vlogi podobnega operatorja, ki je menil, da je spregledal mimikretično strategijo rimskokatoliške cerkve: jezuite opredeli kot “volčji ceh v ovčjih oblačilih” (1575), celibat označi z “sveta krinka konkubinata”. Katoliško duhovščino šteje za lažne preroke in lažne kristuse. Vtis je, da je kulturna oz. človeška mimikrija celo bolj zapletena in variabilnej- ša od genetske, še posebej zapletena pa je religijska mimikrija. Zakaj? Ljudje so obi¬ čajno naučeni, da je religija območje resnice, poslednjih resnic oz. avtentičnosti. Zato so religije nahajališče vabljivih modelov in mimikov. Upoštevanja vredno se zdi tudi stališče R. Dawkinsa, da religije v obdobju zgodnje indoktrinacije v verni¬ ka vgrajujejo “program”, ki nasprotuje kritičnosti. 25 To onemogoča ali otežkoča pre¬ poznavanje mimikrije. Poizkusi kritične obravnave religije so obravnavani kot greh oz. kot posmeha vredno naprezanje, ki ga v krščanstvu paradigmatično predstav¬ lja nejeverni Tomaž. Vredni so tisti, ki ne terjajo dokazov, sporoča ta zgodba (Dawkins, 1976: 251, Dawkins, 1991). Stare vešče - nova luč; družbena tranzicija in religijska mimikrija. Velike družbe¬ ne spremembe so za družbeno mimikrijo (hipotetično) podobnega pomena kot velike spremembe življenjskega okolja, ko gre za živalske vrste. V zoologiji je Po drugi strani se nekaterim novim religijskim gibanjem naravnost očita mimikrijo (uporabljajoč prav la izraz). Če očitek izrazim v pojmih, ki jih tu upoštevamo: Scientološka cerkev naj bi se le skrivala za modelom religije/cerkve, da bi zavedla naivne operatorje - državo in (potencialne) člane (tako npr. Schmid, 1998). 25 Tu je izrazila izjema vsaj budizem, ki izrecno svetuje kritičnost do verskih avtoritet in ustaljenih prepričanj. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Marjan SMRKE morda najbolj znan tovrsten primer poprasta vešča (Biston betularia) z industrij¬ skega okolja severne Anglije ob koncu 19. stol. Pred industrijskim onesnaženjem okolja so bile mimikretično uspešne vešče svetle barve, ker so bile v svetlem oko¬ lju manj vidne od vešč temnejše barve. Ko je industrijsko onesnaženje počrnilo okolje, so postale varnejše črne vešče (Owen, 1980: 20-1). Padec vladavine komunističnih partij je bil relativno hitra sprememba družbe¬ nega okolja. Ob vseh željah po spremembah, sta bila navzoča tudi negotovost in strah glede prihodnosti. Tudi v smislu “who is going to win?” kot zmage ene ideo¬ loške opcije (Barker, 1997). Povsod so razpadle stare partijske (civilnoreligijske) ideologije. Očitno je bilo spreminjanje osnovne politične “barve” po vladavini “rdečih”. Prav politične barve so postale pomembna sestavina tranzicijskega žargo¬ na. Marsikdo bi pripomnil, da gre le za metafore - toda to so metafore dogajanj z otipljivimi posledicami. V takih okoliščinah se je pravilno anticipiranje sprememb (barve) družbenega okolja marsikomu zdelo življenjskega pomena. Skratka, govo¬ rimo lahko o povečanem mimikretičnem pritisku, ki ga opredeljujemo kot social¬ ni pritisk k mimikretičnemu obnašanju. Če hočemo razumeti mimikretično dogajanje v obdobju tranzicije, moramo vedeti, da je obstajalo mimikretično obnašanje tudi v socialističnih in predsociali- stičnih časih. “Religijski” del te mimikrije je zajemal predvsem simulacije in disimu- lacije obnašanja v skladu s partijskimi pričakovanji (modeli) glede religije oz. s cer¬ kvenimi pričakovanji v predsocialističnih časih. Ko gre za Slovenijo, je v tem smis¬ lu upoštevanja vreden tale sociološki komentar kazalcev sekularizacije v 70. letih: “Sklepamo tako, da je mogoče prevladujočo neversko usmerjenost višjih družbe¬ nih slojev pri nas razložiti s tem, da so ti sloji (v vseh družbah) praviloma bolj kon- formni s prevladujočim kulturnim vzorcem in (v našem primeru) ravnajo tako, kot mislijo, da uradni ideološki vzorec določa. To velja, kot izhaja iz vsega, kar sem nanizal doslej, zlasti za uslužbence./.../ Kolikor se ta obrazec spremeni, se lahko pričakuje tudi spreminjanje ideologije uslužbencev” (Roter et al., 1982: 107-8). Raziskave religijskega spreminjanja v 90. so zgornje pričakovanje potrdile. Znotraj razmeroma majhnih sprememb glede osnovnih kazalcev religioznosti na celotni populaciji, so največje spremembe v smeri vernosti prepoznavne ravno v slojih, ki jih je kot družbeno najbolj konformne izpostavljal Roter. Med uslužbenci zgornje od treh podkategorij (višji uslužbenci) je bil indeks spreminjanja v smeri vernosti v 90. 139 (Smrke et al., 1999). Čeprav med uslužbenci te kategorije še vedno prevladujejo “neverni”, je mogoče domnevati, da je del uslužbencev kot prevladujoči ali perspektivni ideološki vzorec anticipiral “vernost” oz. “cerkve- nost", in se je temu prilagodil. V predstavitvi prve izmed treh izbranih tranzicijskih oblik religijske mimikrije skušam razložiti tovrstne spremembe. 1. Mimikrija posameznikov, ko je model anticipirana proreligijska sprememba družbenega okolja. V zadnjih letih sem spremljal kariere petih izbranih slovenskih intelektualcev, ki so pričeli v 90. javno poudarjati svojo katoliškost oz. krščanskost. Predmet anali¬ ze so bili članki in javni nastopi. Prej, pred političnim preobratom, so bili ti intelek¬ tualci pripadniki Zveze komunistov. Štirje so doktorji znanosti. Analiza karier (life TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Marjan SMRKE histories) pokaže, da sta se dva v času socializma izpostavila z dogodkom, ki je pomenil izvrševanje takih partijskih direktiv glede družbenega položaja rimskoka¬ toliške cerkve, ki jih lahko štejemo za omejevalne. V 90. so opazovanci pričeli javno in poudarjeno kazati očitne spremembe mimikretičnih signalov. Medtem ko so v času socializma cerkev pisali z malo začetnico, jo zdaj z veliko. Če so prej pisali o našem štetju, zdaj pišejo pred oz. po Kristusu. Medtem ko so prej bog pisali z malo začetnico, ga zdaj z veliko (to lahko dokumentiram glede štirih).- 6 Če so prej avant¬ gardo videli v ZK, jo zdaj v rimskokatoliški cerkvi - Cerkvi kot (če uporabim izraz enega izmed njih) “duhovnem središču Slovencev”. Kot da so stare vešče našle novo luč. cerkev -h> Cerkev bog —> Bog p. n. -» p. K. Zdi se, da je bila njihova anticipacija spremembe družbenega okolja taka, kakršno ponazarjata spodnji skici: družbeno okolje naj bi se spremenilo iz sociali¬ stičnega/komunističnega v cerkveno/katolicistično. Družbeni zapostavljena naj bi bili tisti, ki se tako spremenjenemu družbenemu okolju ne prilagodijo (skica 1), tisti, ki ne vedo, kateri čas je nastopil (skica 2). 1 . 2 . ccccc CCCCC pnš pnš pnš pK pK pK ccCcc —» CCcCC pnš pK pnš —> pK pnš pK ccccc CCCCC pnš pnš pnš pK pK pK Kar zadeva motive konverzij 27 se zdi, da se v obravnavani peterici prepletajo elementi treh tipov motivov: motiv sv. Pavla - slaba vest, motiv Maternusa - (politič¬ na) korist 28 in motiv sv. Tajde spokornice - sprememba življenjskostilne (lifestyle) paradigme iz libertinske v (vsaj na videz) katolicistično. Videti pa je, da anticipacija spremembe družbenega okolja v katolicistično ni bila najbolj natančna. Čeprav je mogoče navesti več primerov, ko se je konvertit s konverzijo politično okoristil, so bili nekateri očitni tovrstni primeri izpostavljeni 26 Tu ni postavljena pod vprašaj nobena oblika zapisovanja. Osebno menim, daje vsaka oblika zapi¬ sa legitimna. Poudariti želim le opažanje, da je prišlo pri obravnavanih osebah (in širše) do očitne spre¬ membe, ki pomeni posnemanje anticipirane spremembe (modela) družbenega okolja. Pripominjam še, da včasih ne vemo, ali je določen zapis avtorjevo delo ali delo lektorja. 27 V lem članku ne razrešim enega bistvenih vprašanj religijske mimikrije: odnosa med konverzijo in mimikrijo. Ključni problem je razlikovanje med simuliranostjo in avtentičnostjo. Po tu uporabljani defini¬ ciji mimikrije avtentična konverzija ni mimikretična, vendar bi temu lahko tudi ugovarjali, 28 Mišljen je seveda Julij Firmicus Malernus (4. stol), paradigmatičen spreobrnjenec v krščanstvo iz koristoljubja. Po “spreobrnitvi” se prelevi v vnetega preganjalca poganstva, opirajoč se pri tem na krvava biblična besedila (de Errore Profanarum. Religionum). TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Marjan SMRKE tudi neprijetni demimikretični kritiki. 29 V 90. kazalci zavračanja verske opredelitve kot kriterija socialne promocije niso upadli, ampak narasli. Kako naj to razumemo? Vsaj deloma kot kazalec zaznavanja tendence, da bi se taki kriteriji v družbi uvelja¬ vili. Tabela 1: Politiki, ki ne verjamejo v boga, sploh niso primerni za opravlja¬ nje javnih služb. Kako je s tovrstno mimikrijo v drugih tranzicijskih državah? V kolikšni meri je velika tranzicijska revitalizacija religioznosti na Hrvaškem (Vrcan, 2001: 60-3) revi¬ talizacija religioznosti in v kolikšni le revitalizacija katolicističnih mimikretičnih signalov, ki jih terja sprememba družbenega okolja? Ali ni ravno v okoliščinah “nacionalizacije svetega” oz. “sakralizacije nacionalnega”, ki so po mnenju Srdjana Vrcana značilnost tranzicijske Hrvaške, posebej težko obdržati “barvo” (ne)verske- ga prepričanja, ki ni enaka barvi okolja? 2. Mimikrija politike, ko je model “nacionalna” cerkev oz. krščanstvo. Letos poleti se je v medijih pojavila domneva, da se Radovan Karadžič, ki ga išče mednarodno sodišče, skriva v oblačilih pravoslavnega popa. Če bi bilo to res, bi lahko govorili o antološkem primeru religijske mimikrije. Tudi brez tega pa v njegovi vojnopolitični karieri prepoznamo druge dokazane primere mimikrije. V začetku 90. se je (spet gre za nekdanjega člana ZK) redno (medijsko) pojavljal v cerkvah in v družbi pravoslavne duhovščine. Signali kot prižiganje sveč, poljublja¬ nje križa ipd naj bi operatorja - mednarodno javnost - prepričali, da ima njegova vojaškopolitična dejavnost cilje, ki so po duhu enaki posnemanemu modelu. V kolikor je ta model nacionalna cerkev, to ni bilo daleč od resnice. 3. Mimikrija verske institucije, ki želi privilegiran družbeni položaj. V nastopih rimskokatoliške cerkve v postkomunizmu je mogoče prepoznati več mimikretičnih strategij. Ena zanimivejših je strategija, na katero namiguje iro¬ nični naslov članka Pawla Zaleckega The biggest and oppressed: Roman Catholic Church in contemporary Poland, ki je bil predstavljen na 3. konferenci ISORECE-e (Zalecki, 1997)3" Rimskokatoliška cerkev oddaja na videz nasprotujoče si mimikre- tične signale - signale majhnosti oz. zapostavljenosti in signale velikosti. Hkratno •» lino zadnjih neprijetnih kritik je izrekel kar (disidentski) katoliški škof Vekoslav Grmič: “Prav nekdanji partijci, “konverliti", dandanes najbolj obsojajo partijo, govorijo, da je potrebna lustracija, da bi se s pomočjo drugih, tudi nedolžnih luslrirancev sami znebili neprijetnega občutka, ki jim kljuje v možga¬ nih, da “smo tudi mi bili nekoč partijci in smo odgovorni za marsikaj"" (Grmič, 2001). Spremenjen odnos do religije, posebej pa do rimskokatoliške cerkve, je, dodajam, etia značilnejših potez tovrstnega čiščenja. 10 ISORECEA (The international Study of Religion in Eastern and Central Europe Association) je med¬ narodno društvo za preučevanje religije v srednji in vzhodni Evropi, TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Marjan SMRKE posnemanje modela zapostavljenega otroka in modela velikana, ki mu pripada posebna vloga, naredi vtis nekakšnega gigantskega otročička. Naiven operator (npr. država) se kaj lahko znajde v vlogi vnetega prehranjevalca (največjega in najbolj kričavega) kukavičjega mladiča, t. j. v vlogi operatorja, ki je nasedel preprostim tri¬ kom izkoriščevalske mimikrije (exploitive mimicry). Ne trdim, da je to edina obli¬ ka reprezentiranja rimskokatoliške cerkve v postkomunizmu, vendar zlahka najde¬ mo primere, ko se v isti sapi govori (1.) o “potisnjenosti v katakombe”, o “manjši družbeni veljavnosti cerkve od vsake subkulture”, o “drugorazrednosti katoliča¬ nov” 31 in (2.) o vseh mogočih kazalcih tega, da je rimskokatoliška cerkev največja, najpomembnejša in središčna družbena ustanova. 32 V živalskem svetu je veliko podobnih mimikretičnih strategij. Metulj, ki je opre¬ mljen z očesno pego, operatorja zmede, ko želi ta oceniti njegovo velikost. Riba napihovalka se po potrebi lahko naredi majhno ali veliko. V Homerjevi Iliadi je (di)simulacija lastnost, ki ni tuja bogovom. V “tranziciji” je še posebej lastna ljudem. LITERATURA Bahtin, Mihail (1975/1982): Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba. Barker, Eileen (1997): but Who is Going to Win? National and Minority Rcligions in Post- Communist Society. V Borowik, Irena in Babinski, Grzegorz (ur.): New Religious Phenomena in Central and Eastern Europe, 25-62. Krakow: Nomos. Bowker, John (ur.) (1997): The Oxford Dictionary of World Religions. Oxford, New York: Oxford University Press. Dawkins, Richard (1976, 1979): Sebični gen. Beograd: Vuk Ičaradžič. Dawkins, Richard (1991): Viruses of the Mind. Dostopno prek http://www.physics.wisc.edu/- shalizi/Dawkins/viruses-of-the-mind.html, 27.7.1998. Dragoš, Srečo (1998): Katolicizem na Slovenskem. Ljubljana: Krtina. Echeverria, Loreto in Perry, Nicholas (1989): Under the Heel of Mary. London: Routledge. Finn, Garry (2001): Pop and new age beliefs “have killed Christianity". The Guardian, 6. 7. Gambetta, Diego (2002): Predstavitvena stran. Dostopno prek http://www.sociolo- gy.ox.ac.uk/gambetta.html, 22.1.2002. Girard, Rene (1977): Violence and the Sacred. Baltimore MD: The Johns Hopkins University Press. Grant, Glenn (1990): Memetic Lexicon. Dostopno prek http://pespmcl.rub.ac.be/MEM- LEX.html, 5.1.2002. Grmič, Vekoslav (2001): Partijski konvertiti so najhujši. Večer, 25.10. Hagen, Edward H. (1995): Intraspecific Exploitative Mimicry in Humans. Dostopno prek http://www.anth.ucsb.edu/faculty/hagen/dd.html, 5.1.2002. Južnič, Stane (1987): Antropologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Južnič, Stane (1993): Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Lorenz, Konrad (1978): Temelji etologije. Zagreb: Globus. Luther, Martin: Luthers Werke: Kritische Gesammtausgabe. Weimar: Hermann Bohlau. Morris, Desmond (1994): The Human Animal. London: BBC Books. 11 Zadnji dve izjavi sta iz brezjanskega govora nadškofa Rodeta (15. VIII. 2001). 31 Po mnenju nadškofa Rodeta je na Slovenskem le 4% do 5% nevernih. (Večer, 24.IV. 2001) TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Marjan SMRKE Owen, Denis (1980): Camouflage and Mimiery. Oxford, Melbourne: Oxford University Press. Rotcr, Zdenko in Kerševan, Marko (1982): Vera in nevera v Sloveniji 1968 -1978. Maribor: Obzorja. Schmid, Georg (1998): Is Scienotlogy a Religion. Dostopno prek http://cisar.org/trnl020.html, 5.1.2002. Schneider, Gerhard (1970/2000): Der Libertin. Stuttgart: Mctzler. Smrke, Marjan in Uhan, Samo (1999): Na vrhu gričev - toda na dnu socialne piramide? V Toš, Niko et al.: Podobe o cerkvi in religiji, 147-158. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1DV - CJMMK. Stark, Rodney in Bainbridge, William S. (1987): A Theory of Religion. New Brunswick, New Yersey: Rutgers University Press. Vrcan, Srdjan (2001): Vjera u vrtlozima tranzicije. Split: Glas Dalmacije. Zalecki, Paul (1997): The Biggest and Oppressed: Roman Catholic Church in Contemporary Poland. Krakov: referat predstavljen na konferenci Isorece-e. Wainwright, Martin (2001): Christianity faces day of judgement. The Guardian, 7. 9. Wickler, Wolfgang (1965/2001): Mimicry and the Evolution of Animal Communication. Skrajšano dostopno preko http://www.mpi-seewiesen.mpg.de/-knauer/wic- klcr/miml.html, 11.12. 2001. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Jelena ALEKSIČ* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK URBANI STRAHOVI, POSTMODERNA TVEGANJA Necivilnost urbanih prostorov in iskanje izgubljene skupnosti Povzetek. Besedilo zaznamuje vprašanje, kako je mogoče v konkretnem, fizičnem prostoru pokazati ali prepoznati tiste vidne ali/ in simbolne elemente, ki odločilno prispevajo k občutkom tveganja in nevarnosti. Članek skuša, v nasprotju, z izhodiščem, da je ideja teritorialno utemeljenega sveta neaktualna in takorekočarhaična, potrditi tezo o (ponovni) aktualnosti proučevanja in opazovanja fizičnih prostorov kot pomembnih determinant v individualnih percepcijah in koncepcijah sveta vsakdanjega življenja. Baumanovska (2000) “necivilnost” urbanih prostorov je še posebej zanimi¬ va z vidika hiper-militarizacije in sterilizacije nekaterih značilno urbanih mestnih prostorov, kar je problematično predvsem v lučipoststrukturalistične ideje o tem, da meje in svobodnosti zunanjega sveta predstavljajo referenčni okvir identitet in identitetnih politik. Deskriptivna analiza kon¬ kretnega odprtega mestnega prostora in zaprte (post)urba- ne “niše”je pokazala na obstoj še kako oprijemljivih družbe¬ nih, prostorskih in kulturnih implikacij povečevanja (občut¬ ka) tveganj in nevarnosti, vse to pa ogroža urbanost mestne¬ ga utripa, tisto, kar je Wirth imenoval “urbanizem kot način življenja ” (1938). Ključne besede: urbanost, fizični prostor, percepcije in kon¬ cepcije sveta, vsakdanje življenje, rizična družba, identiteta, skupnost, javni mestni prostori, tveganja in nevarnosti, mestnost, potrošnja. Uvod David Harvey, eden prodornejših preučevalcev in teoretikov (družbenega) prostora ter kritik globalizacijskih procesov in njihovih negativnih posledic, piše o “prostorih upanja” (2000), ki so po njegovem rudimentarni za vzpostavitev in obli¬ kovanje postmoderne identitete. Z analizo “prostorov utopije” (Harvey, 2000) je Harvey nazorno pokazal na upravičenost tesne raziskovalne zveze med družbeno- prostorskimi in makro-ekonomskimi procesi in pojavi. * Jelena Aleksič, diplomirana sociologinja, podiplomska študentka sociologije na FDV. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 str. 182-194 Jelena ALEKSIČ Četudi so tovrstne analize takorekoč velikega dometa, pa je z nadaljevanjem ideje Donne Haraway (1995) o telesu kot akumulacijski strategiji Harvey posegel tudi v (mikro) sfero vsakdanjega življenja. V zadnjih petnajstih letih se je interes raznovrstnih družboslovnih znanstvenih disciplin za telo, telesnost (ang. embodi- ment), sebstvo (ang. seli) in identiteto izjemno povečal. Precej tovrstnih razisko¬ vanj in teoretizacij poteka znotraj referenčnega okvira t.i. rizične teorije, pri čemer so najbolje obdelana področja potrošnje in potrošniških navad, varstva okolja in (socialne) ekologije, hrane in prehranskih vzorcev, manj pa se paradigma rizične družbe pojavlja v prostorsko-socioloških analizah. Vse zgoraj našteto se odločilno odraža in dialektično prežema prostor, najsi bo ta naravni ali grajeni, fizični ali metafizični, zasebni ali javni, individualni ali kolektivni. Omenjena problemska “podhranjenost” prostora nasproti drugim temam v aktualni sociologiji vsakdanjega življenja in epistemološka usmerjenost v post- strukturalizem sta botrovala odločitvi o naslovni temi. Pri tem smo izhajali iz nosil¬ nega vprašanja, kako bi bilo mogoče v konkretnem, znanem, vidnem fizičnem prostoru pokazati na različne značilnosti, predpostavke in implicitne koncepte, ki (lahko) prispevajo k povečevanju občutka ne-varnosti na ravni posameznika ali posameznice, kar razumemo kot analogijo rizičnosti na ravni družbe. Na kratko, temeljno tezo pričujočega članka smo osnovali na predpostavki, da je fizični prostor, ne glede na hiper-produkcijo in hiper-simboliziranje novih, postmodernih, ne-fizičnih prostorov, še vedno pomembna determinanta v indivi¬ dualnih percepcijah in koncepcijah sveta vsakdanjega življenja. Izhajajoč iz ključ¬ nih nastavkov teorije rizične družbe smo skušali pokazati na družbene, prostor¬ ske in kulturne implikacije povečevanja tveganj in nevarnosti življenja v postmo¬ dernem mestu. Pričakovati je namreč, da strahovi in potencialna tveganja, ki se vežejo na povsem prostorske entitete (lahko) odločilno vplivajo in preoblikujejo wirthovski “urbanizem kot način življenja” (Wirth, 1938) v smislu zbira specifičnih značilnosti življenjskega sloga, ki je imanenten urbanemu prostoru. Ključne diskurzivne kategorije, ki predstavljajo obenem tudi svojevrstne “spremenljivke” so tveganja in nevarnosti na eni strani, ter na drugi “civilnost”, tisto torej, kar nare¬ di urbano urbano (Bauman, 2000). Tveganje v sferi vsakdanjega življenja - teoretski nastavki Zavoljo jasnosti in dvoumnosti, ki bi utegnile zamegljevati teoretsko-koncep- tualna izhodišča, bomo v uvodu pojasnili nekatere temeljne predpostavke in ter¬ minološke kategorije, ki se pojavljajo in gradijo besedilo v nadaljevanju. Nesporno je, da je rizična teorija, ki tematizira globalne probleme tveganja in nevarnosti v “ne-industrijski družbi” (Beck, 1998: 9), na novo definirala in pred¬ vsem postavila v središče znanstvene pozornosti doslej neznano polje sistematič¬ nega sociološkega proučevanja in teoretiziranja - sfero vsakdanjega življenja. Problemi, povezani s tveganji in nevarnostmi, so se sicer, gledano zgodovinsko, pojavljali v različnih družbenih formacijah, vendar pa je novost v primeru postmo¬ dernih družb, ko torej “moderna” instrumentalna racionalnost ne zadošča več kot TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Jelena ALEKSIČ 184 orodje za interpretacije družbene realnosti, da so omenjena tveganja in nevarnosti na novo locirana. Mol in Spargaaren sta v tem kontekstu pisala o “antropološkem šoku” (1994), saj so se tveganja in nevarnosti pojavile na povsem nepričakovanem polju - v sferi vsakdanjega življenja (hrana 1 , identitetne politike, konstrukcije tele¬ snosti, prostori itd.), Beck pa je, podobno, na britanskem primeru prehranske krize zaradi pojava ali množičnega širjenja transmisivne spongiformne encefalo¬ patije (BSE) ali t. i. bolezni norih krav pokazal na “shock of living in a risk society” (1998: 9). Za nekatere teoretike rizične družbe velja, da tematizirajo izginjanje jasne loč¬ nice med naravo in kulturo, saj naj bi bila to temeljna relacija, na podlagi katere se artikulirajo in manifestirajo napetosti vsakdanjega življenja v rizični družbi (Beck, 1998). Rizično družbo označujeta dva preloma - pri prvem gre za prelom z naravo, pri drugem pa za prelom s tradicijami, ko tveganja zamenjajo vsakdanje samo¬ umevnosti (Beck, 1992). Interpretacije načinov spreminjanja nosilnih družbenih podsistemov (politika, kultura, znanost, religija) so zaradi teh dveh prelomov kon¬ stitutivni element rizične teorije. Rizična družba kot koncept označuje odprt, nepredvidljiv in negotov svet, nev¬ reden zaupanja, ki je tak zaradi znanja, ki smo si ga skozi zgodovino pridobili in akumulirali o nas samih in o materialnem obdajajočem nas svetu (Beck, 1998). Lyotard je izhajal iz podobne predpostavke, ko je postmoderno (družbo) definiral kot sistem nezaupanja ali dvoma v metanaracijo, s čimer je mislil na moderno, post-razsvetljensko znanost. Pri tem napredek znanosti predpostavlja nezaupanje in vice versa nezaupanje je posledica napredka znanosti (1988). Po Giddensu in Becku leži temeljni paradoks družbe visoke moderne (postmoderne) v poskusih “kolonizacije” (Beck, 1998: 12) prihodnosti s ciljem zmanjšanja rizičnosti, s čimer pa se v resnici verjetnost, da se bomo morali z njo soočiti v nepredvidenem trenutku in na nepričakovani “lokaciji”, samo poveča. Rizičnost razumeta predvsem kot sredstvo za prestavljanje meja v okviru prisvaja¬ nja prihodnosti. “Rizičnost naredi nepredvidljivo predvidljivo, ali pa vsaj to obljublja” (Beck, 1998: 12). V tem primeru gre za tisto vrsto tveganja, ki je prisotno v svetu danosti in samoumevnosti, zunanjega sveta oziroma narave in v tistih obli¬ kah družbenega življenja, ki je utemeljeno na tradiciji. Nove nepredvidljivosti se pojavljajo na točkah, ko naravo odločilno preoblikuje ali celo uničuje industrializa¬ cija, in ko se usodno zmanjšata vpliv in pomen tradicije. Naslednjo stopnjo tveganja predstavlja “manufakturna negotovost” (Beck, 1998: 12), ki je posledica znanstvenih in političnih poskusov nadziranja ali zmanj¬ ševanja različnih tveganj. Manufakturna negotovost je nadomestila nekdaj spre¬ jemljivo rizičnost, saj je slednja v postmoderni družbi postala popolnoma nepred¬ vidljiva, neizbežna in vseprisotna ter predstavlja oznako oziroma sopomenko za vse, česar ni moč pojasniti v nobenem od nekdaj vplivnih diskurzov (npr. magij¬ ski, religijski, politični, znanstveni). Življenje posameznika ali posameznice v sodo¬ bni družbi se večinoma odvija in se osredinja okoli različnih tveganj, ki jih je težko pojasniti, zato jih skušata vsaj predvideti in z njimi upravljati. Kar je bila nekdaj ' O odsevanju rizičnosti refleksivne moderne v prehranskih strahovih in čudaštvih pišem tudi v “Teoriji in praksi”, 2/2001, str. 307-327. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Jelena ALEKSIČ naloga maloštevilnih specialistov, ki so razpolagali z izjemno redkimi in visoko specializiranimi znanji, je postala vsakogaršnja samoumevna realnost, takorekoč predpogoj (družbenega) preživetja. V primeru manufakturne negotovosti torej ne gre za zavestno, osebno odločitev ali za izbiro tveganja, gre za neizbežno in “nujno zlo” postmodernega družbenega življenja. Oživljene in porojene koncepcije odnosa med identiteto in prostorom Identitete so sestavina modernega in postmodernega diskurza, kar ne prese¬ neča, če velja, da so na mentalitetnem obzorju že vse od razsvetljenstva dalje. Vprašanjem o načinih, izvorih in akterjih konstruiranja identitet, ki so zaznamova¬ la zadnjih nekaj desetletij zgodovine družboslovnih in humanističnih znanosti, so se v zadnjem času pridružila še vprašanja, ki v kontekstu procesov nastajanja indi¬ vidualnih in skupinskih identitet pripisujejo pomembno vlogo prostoru (Benko in Strohmayer (ur.), 1997). Takšen epistemološki premik se je zgodil predvsem zara¬ di spoznanja, da konceptualni problemi v zvezi z moderno konstrukcijo identitet izhajajo iz prevlade časa nad prostorom. Človeška geografija kot ena od perspek¬ tiv prebujene kulturne geografije samozavestno posega v razprave o neustrezno¬ sti “white, male and middle class” (Benko in Strohmayer (ur.), 1997: 115) perspek¬ tive v luči spoznanja, da se je tudi v okviru konstrukcij brez-prostorskih identitet 1 tistih, ki v permanentnem procesu (samo)oblikovanja niso konstitutivno vezane na prostor I pojavila hegemonija določenih vrst identitet nad drugimi. Človeška geografija ni edina teoretska perspektiva, ki skuša na novo tematizi¬ rati vprašanje relacije med identiteto in prostorom. Tako, primeroma, skušata Natter in Jones 111 (1997) nadaljevati z razvojem t. i. postrukturalistične epistemolo¬ gije z namenom, da bi artikulirala dve rudimentarni domeni postmodernizma, in sicer v postrukturalistični oziroma neesencialistični perspektivi. Slednja upošteva tako tiste teoretske poglede, ki so v 60. letih razglasili “smrt subjekta”, kot tudi napake liberalizma in marksizma v njunih identitetnih politikah. Kot ugotavljata, je prostor v postmodernih teoretskih razpravah obravnavan v povezavi s kontekstom in nepredvidljivostjo (ang. contingency), pa tudi v analizah nove družbene realno¬ sti, ki jo zaznamuje prihod poznega, neorganiziranega ali fleksibilnega kapitaliz¬ ma (Natter in Jones 111,1997). “Neesencialistična” perspektiva Identiteta Poststrukturalistična teorija oporeka esencialističnim kategorizacijam identitete, pa tudi metodološkim procesom njihove produkcije. E. Laclau in Ch. Mouffe, pri¬ meroma, razumeta identiteto kot imaginarni konstrukt, ki usmerja pozornost k vprašanju hegemonije in sicer, kako hegemonska moč utrjuje proces identifikaci¬ je okoli vozlišč, ter kje lahko pride do konstrukcije in upravljanja z identiteto. Tako kot hegemonija tudi zunanji svet usmerja našo pozornost na identifikacije, prek TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Jelena ALEKSIČ katerih se oblikuje identiteta. Opisuje proces, ki omogoča konstrukcijo meja in kategorij ter referenčno uokvirjanje družbenih objektov. Ta konstitutivni zunanji svet ali “drugi”, kot mu tudi pravita Natter in Jones 111 (1997: 146), je v resnici rela¬ cijski proces, aktiven na obeh straneh konstruiranih meja, zato vedno pusti svoj odtis v družbenih kategorijah. “Medtem ko zunanji svet označuje spreminjanje notranjosti, določa njene meje in jim pripisuje družbene pomene ter nadzoruje njihove relacije z drugimi mejami, se konstruirana notranjost, ki je obenem pov¬ zročiteljica in žrtev procesa teritorializacije, širi, da bi postala drugi zunanji svet” (Natter in Jones 111, 1997: 146). Implikacije pripoznavanja procesov hegemonije in konstitutivnosti zunanjega sveta se odražajo na več teoretskih ravneh. Na eni strani teorija že dolgo priznava družbeno konstruiranost etnične pripadnosti, rase, spola in seksualnosti. Na drugi strani pa je šla postrukturalistična teorija še korak dlje in predpostavlja, da proiz¬ vodom hegemonije, t.j. materialno pomembnim kategorijam primanjkuje naravne osnove za utemeljevanje identitete, zato so že kategorije same osnova za proizvod¬ njo identitet. Proces izgradnje in utrjevanja identitete je neizpodbitno dialektično vezan na družbeno-prostorske procese in pojave, saj so meje in svobodnosti zuna¬ njega sveta (prostorov) obenem tudi referenčni okvir identitet, kar v kontektstu vzpostavljanja in (pre)oblikovanja identitet enakovredno postavlja prostorskost ob bok časovnosti. Iz tega sledi, da so značilnosti in dogajanja v ali zaradi prostora, v konkretnem primeru individualne in/ali kolektivne percepcije (ne)varnosti in tve¬ ganj, tako kot druge postmoderne sfere rizičnosti, vredne in nujne različnih tema¬ tizacij in opazovanj. Prostor Oblikovanje teorije o prostoru, ki bi bila skladna s poststrukturalističnim izhodiš¬ čem, da je subjekt določen le začasno, ne more sloneti le na neesencialistični kon¬ cepciji subjekta, temveč zahteva tudi sorodno koncepcijo prostora. Subjekti prido¬ bivajo in ohranjajo svoje sheme identifikacije v in skozi “družbeni prostor” (Natter in Jones 111, 1997:149). Iz tega sledi, da bi odsotnost neesencialistične koncepcije prostora kot odprtega, heterogenega in nedoločenega polja vodila le v obnovo oziroma okrepitev esencialističnega koncepta identitete. Razvoj neesencialistične teorije družbenega prostora je šel v različnih, a ne raz¬ norodnih smereh teoretskih tematizacij, ki so posledica povezave družbeno-pros¬ torske dialektike in teorije identitete. Pri tem je prva ugodna za specializacijo druge zato, ker se prav tako teoretično osredinja okoli vprašanj družbenih odnosov. Lefebvre (1991) je, denimo, poudaril, da prostor 2 proizvajajo družbeni odnosi, ki ga obenem tudi posredujejo, reproducirajo in spreminjajo. Prostor je istočasno tudi materializacija dialektičnega medsebojnega spreminjanja prostora in družbe¬ nih odnosov, kar se na prvi pogled kaže kot tavtologija. Vendar pa družbeno-pros- torska dialektika sui generis še ne zanika esencialističnega razumevanja družbenih - Lefebvre razlikuje tri vrste krajev znotraj referenčnega okvira dialektične središčnosli prostora: 1- izotopije (t.j. homologni prostor, ki ima analogne funkcije in strukture), 2-heterolopije (kontrastni prosto¬ ri, igra nasprotujočih, pred tem pomembnih in skrajnih sil) in 3-ulopije (preostali kraji in ne-kraji znanja in moči, hkrati prisotni in neprisotni, predvsem v monumentalnosti) (Vujovič, 7988:259). TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Jelena ALEKSIČ odnosov in s tem identitete. Nekatere teoretske obravnave družbenih odnosov, ki vključujejo koncept družbenega razreda, ne zagotavljajo neesencialistične prostor- skosti, torej takšne, ki ne bi implicirala fiksne in homogene politike prostora. “Namesto kategorije prostora kot samo-prisotnega družbenega bistva je uporab¬ nejša koncepcija prostora, ki podobno kot subjekt, čaka na zapolnitev, osvojitev in preoblikovanje preko negotovih, deloma določenih družbenih odnosov, praks in pomenov” (Natter in Jones 111, 1997:149). Argument proti esencialističnemu razumevanju prostorskosti nasprotuje tudi strukturalistični podpori teoretizacije prostora kot stabilne in stabilizirajoče entite¬ te. Učinek stabilizacije kot procesa organizacije zunanjega sveta ali drugosti, je pojavnost totalizacije v obliki strukturne koherentnosti prostora, in sicer v prostor¬ skih enotah na različnih ravneh (soseske, mesta, regije, države). Takšne stabilne prostorske strukture spregledujejo totalizacijo, saj nobena struktura ne more izbri¬ sati razlike. Namesto tega (vsaka) prostorska struktura istočasno uteleša drugost ter ji preko zunanje podobe in hierarhije nalaga red. Strukturirani prostori so lahko reprezentirani kot totalnost na načine, ki jih naturalizirajo prek prostorske repre- zentacije, vendar pa takšne ureditve ne morejo zaobjeti razlike. Tematizacija prostora ali bolje, odnosa med identiteto in prostorom, je smisel¬ na še v enem oziru; prostor je namreč nujno hkrati obravnavati in konceptualizira- ti kot materialnost in kot reprezentacijo. Slednja predstavlja družbeno proizveden sistem znakov in pomenov, ki so prostoru vsaj začasno pripisani. Ideja o prostoru kot sistemu reprezentacij pa ne zanika njegove materialnosti, še več, v resnici vklju¬ čuje idejo, da vsaka reprezentacija implicira določeno materialnost, ki obenem vključuje in izraža družbeni pomen. Natter injones 111 (1997) sta trdila, da ustrezna teorija (družbenega) prostora kot reprezentacije ne preizprašuje le enotnosti objektov in znakov, temveč preigrava možnost njihove ločitve, torej opredeljevanja ločnice med materialnostjo in reprezentativnostjo prostora. Postmoderni urbani prostori Mesto prihodnosti - utrdba varnosti Za tako uokvirjeno razpravo o dometu teorij družbenega prostora je eno zanimi¬ vejših vizij sodobnega mesta, ki upošteva temeljni značilnosti postmoderne, pred¬ stavil britanski arhitekt Hazeldon, ki je sicer vse svoje življenje preživel v Južni Afriki. Njegova ideja mesta kot nasprotja hladnemu in brezosebnemu urbanemu prostoru izhaja tudi iz intimnih reminiscenc na otroštvo in rojstni London, ki ga arhitekt povezuje z idealom življenja v skupnosti. Hazeldon je svoj “Haritage park” (Bauman, 2000) zasnoval v duhu ideje o mestu veselja in zabave, obenem pa je deloma revitaliziral koncepcijo srednjeve¬ škega mesta, navzven zaprtega in zavarovanega z obzidjem, ki služi kot simbol zaščite pred svetovnimi tveganji in nevarnostmi. To je mesto po meri posamezni¬ kov, ki želijo upravljati z lastnim življenjem, istočasno pa nadzorovati skupno živ¬ ljenje (ang. togetherness). Mesto naj bi ležalo blizu Cape Towna in bilo samo-zame- jeno, z elektronskim nadzorom cest, visokonapetostno električno ograjo, jasno TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Jelena ALEKSIČ določenimi zunanjimi mejami in težko oboroženimi skupinami varnostnikov. “Heritage park” naj bi imel svoje trgovine, cerkve, gledališča, restavracije, rekreacij¬ ske površine, gozdove, osrednje parke, ribnike, jezera, igrišča, športne objekte ter dovolj prostora za novo nastajajoče potrebe prebivalcev, kar kaže še na eno podo¬ bnost s srednjeveškim mestom, namreč na samozadostnost, ko je mesto z vsemi svojimi pritiklinami, dejavnostmi in lastnostmi (še) omogočalo preživetje vseh svo¬ jih prebivalcev. Hazeldon izhaja iz predpostavke, da je varnost ena pomembnejših kvalitet in vrednot v sodobni družbi. Tisti, ki si lahko kupi stanovanje v “Heritage parku”, s tem kupi tudi zaščito pred nevarnostmi turbulentne, sovražne in strašne divjine, ki se začne takoj za “obzidjem” mesta, kupi pa si tudi vstop oziroma dostop do skupno¬ sti in skupnega življenja. Ta dandanes velja za relikt starodavnih utopij o “dobri družbi” (Bauman, 2000: 92), je ostanek sanj o boljšem življenju, boljših sosedih, sle¬ dečih pravilom sožitja in harmonije, in se je zreducirala na sosesko ter postaja vse uspešnejši tržni urbano-prostorski proizvod. Po Hazeldonu je pomemben razvoj¬ ni dejavnik skupnost, ki je prenekatera mesta ne omogočajo in jo nadomeščajo z različnimi substituti (restavracije, rekreacijske poti ipd). Postmoderni strahovi in iskanje izgubljene “skupnosti” Strahovi, ki prežemajo življenje v sodobnih mestih, se vežejo na različne “kate¬ gorije” prostorov in ljudi, ki so prvim nekako inherentni (primeroma brezdomci, ulični tatovi, izsiljevalci ipd.). To so vsi tisti, ki so “zunaj”, ki le prehajajo skozi mesto in so (zaradi svoje nezasidranosti in nestanovitnosti) postali glavna tarča strahov 3 4 5 . Te skupine, imenujmo jih urbani neprilagoje * nci 1 so skupno ime za ambientalne strahove, pri čemer so legitimni oboji - tako strahovi kot njihovi “povzročitelji”. Legitimnost porabe javnih finančnih sredstev za blaženje ambientalnih strahov in povečevanje varnosti izhaja iz dveh dejstev: na eni strani mestne oblasti name¬ njajo vse večje vsote javnih finančnih sredstev za preganjanje “urbanih neprilagojencev” ter drugih sinonimov sodobnih strahov; na drugi strani pa pre¬ vladuje ekskluzivistična in skrajno sporna ideja, da imajo le “pravi” ljudje pravico do obstoja in bivanja v mestu, ter da je treba zaščititi in očistiti mestne ulice pred “neprilagojenci”. Sharon Zukin je takole opisala spremenjeno podobo javnih prostorov v Los Angelesu 3 , ki so jih odločilno preoblikovale skrbi prebivalcev za varnost in njihovi izvoljeni predstavniki; nastajajo "gatecl communities” (ograjene soseske) (kjer je Psihiatri Viktorijanskega inštituta za sodno medicino za področje duševnega zdravja iz Avstralije ugotavljajo, da se hitro veča število ljudi, ki poročajo, da so žrtve zalezovalcev in izsiljevalcev, ki izkoriš¬ čajo kredibilnost in javni denar. Veliko teh namišljenih žrtev trpi za resnimi duševnimi motnjami zaradi občutkov, da so se vsi zarotili proti njim in delajo v njihovo škodo (Bauman, 2000). 4 Takšno poimenovanje je uporabljeno z namenom posebej poudarili Hazeldonov ekskluzivislični duh pri snovanju urbanega prostora, kar ne pomeni, da se avtorica s takšnim pristopom strinja, saj meni¬ mo, da so nekatere značilnosti urbanega prav prehodnost, nestalnost, nezasidranost mesta samega, pa tudi njegovih prebivalcev. 5 Cf tudi Mike Davis (1990): City ofQuartz. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Jelena ALEKSIČ elektronsko nadzorovano prihajanje in odhajanje stanovalcev, nepovabljeni pa sploh ne morejo vstopiti), helikopterji preletavajo in nadzorujejo dogajanja v getih (kamor si ne-prebivalci sploh ne upajo vstopiti), policija obravnava mladoletnike in člane tolp (ang. gang) kot kriminalce, lastniki stanovanj pa se opremljajo z orož¬ jem, da bi tako povečali lastno varnost ali pa vsaj občutek varnega mestnega življe¬ nja. Časovno naj bi se urbani strahovi pojavili v 60. in 70. letih, ki “/•••/ so bila povodje za institucionalizacijo urbanega strahu” (Bauman, 2000: 94). Zukinova je prepričana, da bi lahko srednji razred podprl sprejetje in izvajanje vladnih politik za odpravo revščine, upravljanje z med-etničnimi napetostmi in konkurenco in za vključevanje posameznika in posameznice v javne institucije, vendar si namesto tega raje kupuje individualno zaščito in tako podpira razcvet industrije zasebnega varovanja * * * * * 6 . Po Zukinovi tiči največja grožnja “javni kulturi” (Bauman, 2000: 94) v “politiki vsakdanjega strahu” (Bauman, 2000: 94): že na prvi pogled temačne in strašljive nevarne ulice ljudi odvračajo od obiskovanja in zadrževanja v javnih prostorih. Tako zamirajo in se ne reproducirajo umetnost, veščine in sposobnosti, potrebne za vključevanje v javno življenje v mestu. Med značilnosti razvoja življenja v sodo¬ bnih mestih Zukinova prišteva: 1. definiranje skupnosti s strogo določenimi in varovanimi mejami in ne z vsebino, 2. zaščita skupnosti je razumljena in operacionalizirana kot najemanje oboroženih varnostnikov za nadzor vhodov v mesto ter označevanje in preganjanje “urbanih neprilagojencev” - javnih sovražnikov, 3. reduciranje javnih območij na zaščitene (stanovanjske) enklave s selektivnim dostopom (t.i. gated communities) 4. separacija in kriminalizacija stanovanjskih razlik v vlogi pogajanja (predstav in pričakovanj) o skupnem življenju (Bauman, 2000). Namesto pozitivno naravnanih programov spodbujanja javnega mestnega živ¬ ljenja, oblasti in njihovi podporniki namenjajo večino virov in sredstev za boj proti kriminalu z gradnjo in povečevanjem prostorskih zmožnosti zaporov ter z, na pri¬ mer, uvajanjem smrtne kazni, kar ne more biti edini in najustreznejši odziv na poli¬ tiko vsakdanjega strahu. Kot je pokazala Zukinova, gre (negativni) trend v smeri privatizacije in militarizacije javnih urbanih prostorov, ki so tako sicer objektivno varnejši, a tudi manj svobodni. Če privzamemo predpostavko, da sta specifični značilnosti urbanih prostorov prav javnost dogajanja in sociabilnost prebivalcev, je širjenje “politike urbanega strahu” pravzaprav proces dezurbanizacije postmoder¬ nih mest, ki ima tako prostorske kot družbeno-kulturne implikacije 7 . ‘ Razmere v zvezi z zagotavljanjem varnosti v vsakdanjih mestnih prostorih so se zaostrile zlasti po terorističnem napadu na manhattanska “dvojčka" 11. septembra 2001. Oblasti v ZDA so v smislu zagotav¬ ljanja varnosti reagirale predvidljivo in za “evropski okus” pogosto pretirano. Spela Pretnar, slovenska alp¬ ska smučarka in udeleženka zimskih olimpijskih iger v Sati lake Cityju,je v izjavi za RTV Slovenijo pove¬ dala, da se je zelo težko privadila na visoke varnostne standarde v t.i. olimpijski vasi, kjer bivajo športni¬ ki v času. Olimpijade - trojno preverjanje identitete in osnovne osebne preiskave na vhodu v “vas", električ¬ na ograja okoli “vasi”, tanki in drugo težko orožje ter navzočnost ameriške vojske v njeni bližini itd. 7 Tako prihaja do kontinuiranega upadanja simbolnih pomenov npr. mestnih središčnosti (kjer se praviloma zgoščajo javni prostori) in vsebinskega praznjenja mestnih jeder s čimer izginjala urbana podoba in vsebina mest; Cf tudi M. Hočevar (1998; 2000). TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Jelena ALEKSIČ “Necivilni” urbani prostori Sennett je definiral mesto kot “človeško naselbino, kjer je zelo verjetno, da se bodo tujci srečali” (Bauman, 2000: 94). Srečanje tujcev, neznancev se razlikuje od srečanja sorodnikov, prijateljev ali znancev, je takorekoč ne-srečanje, “dogodek brez preteklosti” (Bauman, 2000: 95), je zgodba brez verjetnega nadaljevanja, enkratna priložnost, ki jo je treba užiti takorekoč tukaj in zdaj. Ker podpora, na katero lahko računajo tujci, ko se srečajo v mestu, izhaja iz ohlapnosti njihovih besed, gest in napak ter iz odsotnosti možnosti učenja na napakah in ponavljanja oziroma popravljanja napak, je moč sklepati, da urbano življenje zahteva specifične in sofisticirane socialne veščine. To Sennett imenuje “civility” (Bauman, 2000: 95), kar razume kot aktivnost, ki ljudi ščiti pred drugimi in obenem omogoča, da uživajo v družbi drugih; osnova “civility” je maska, ki nje¬ nemu nosilcu omogoča družabnost, razbremenjeno okoliščin moči, neugodja in zasebnih čustev. Tako kot jezik tudi “civility” ne more biti zasebna zadeva, “preden postane indi¬ vidualno naučena in prakticirana umetnost, mora biti “civility” značilnost družbe¬ ne ureditve” (Bauman, 2000: 95). Urbano okolje mora biti “civilno”, naloga prebi¬ valcev pa je, da se (na)učijo njenih zahtevnih veščin. Sodobna mesta imajo značil¬ nosti javnih prostorov, ki se pojavljajo v različnih oblikah in velikostih, strniti pa jih je mogoče v dve glavni kategoriji, odstopajoči od idealnega modela “civilnega prostora” (Bauman, 2000: 96) v dveh, na videz nasprotnih smereh. Primer prve kategorije “necivilnega” (Bauman, 2000: 96) urbanega prostora je ljubljanski Trg republike 8 , ki ga tako kot njegovega večjega pariškega podobnika La Defence, označujejo velikost, stavbna grandioznost, hladnost in prehodnost, ter dejstvo, da ne navaja k nikakršni povezavi z osebnimi šibkostmi in zdrsljaji njego¬ vih uporabnikov. Fascinira negostoljubnost trga do obiskovalcev; kar je v vidnem horizontu, sicer navdušuje oko, a vendar ne nagovarja k zadrževanju in druženju ali pa to celo preprečuje. Sodobno oblikovane stavbe (Cankarjev dom, “T3”, “Nova ljubljanska banka”, “Maximarket”) stojijo tako, da naj bi jih gledali od zunaj in ne v njihove notranjosti (okna so oblikovno popolnoma zanemarjena, večina, na trg obrnjenih glavnih vhodov pa zaradi svoje “neživljenjske” umeščenosti sploh ne opravlja svoje funkcije - t.j. privabljanja v notranjosti). Te “hermetično zaprte trdnjave” (Bauman, 2000: 96) so v prostoru, a mu ne pripadajo, obiskovalcu trga pa prišepetavajo, naj se (čimprej) izgubi v obširnosti obdajajočih stavb. Monotone praznosti in uniformnosti trga ne prekinja nikakršna mikro-arhitekturna rešitev (ni zelenih dreves in prijaznih klopi, na katerih bi si mimoidoči odpočil in užival v raz¬ prostranjenem urbanem pejsažu). Na trg ljudje prihajajo z določenim namenom, po opravkih, večina mimoidočih se na trgu zadrži le toliko časa, da ga prečkajo, prehodijo, ko prehajajo iz enega mestnega predela (Šubičeva, Slovenska in Beethovnova cesta) v drugi (Filozofska fakulteta, SNG Drama). 8 Bauman kot primer navaja pariški La Defence, obširen super-moderen trg na desnem bregu reke Sene, ki ga je dal zgraditi nekdanji f rancoski predsednik. Francois Mitterand; ker je možno njegov opis aplicirali na ljubljanski primer, smo se zaradi večje nazornosti odločili za slednjega. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Jelena ALEKSIČ Druga kategorija “necivilnega” urbanega prostora služi preobrazbi prebivalca mesta - meščana ali meščanke v potrošnika oziroma potrošnico. Luiisa Uusitalo (Bauman, 2000) ugotavlja, da si potrošniki pogosto delijo skupni fizični prostor potrošnje (koncertne dvorane, razstavni prostori, turistični kraji, športna in druga prostočasna prizorišča, nakupovalna središča, kavarne), ne da bi imeli kakršenko¬ li socialni stik, saj ti prostori “/.../spodbujajo akcijo in ne inter-akcije” (Bauman, 2000: 97). Deliti fizični prostor z drugimi, ki opravljajo isto dejavnost, deluje spod¬ bujevalno in legitimizacijsko na potrošnjo. Nasprotno pa bi vsaka interakcija z drugimi akterji, le - te odvračala od potrošnje same, v katero so individualno vklju¬ čeni. Morebitni užitek ob interakciji bi namreč utegnil prekinjati potrošnjo, to izrazito individualno razvedrilo, zabavo, preplet občutij, ki jih je možno izkusiti le subjektivno. Ritzerjeve “templje potrošnje” (1998) napolnjujejo skupine in ne združbe, agre¬ gati in ne totalitete, ne glede na gnečo in množičnost, ni v “prostorih kolektivne potrošnje prav nič kolektivnega” (Bauman, 2000: 98). Od obiskovalca se pričakuje, da bo ob vstopu v velika nakupovalna središča (ang. shopping moli) pretrgal ali preklical vse vezi in lojalnosti, ki ga sicer določajo kot družbeno, kulturno in poli¬ tično bitje, nagovarjan pa je izključno kot posameznik, pogosteje kot posamezni¬ ca. Prostor je zaščiten pred potencialnimi kršitelji pravila, da naj bo morebitna interakcija čim krajša in čim površnejša, saj obiskovalci nakupovalnih središč ne obiskujejo, da bi se pogovarjali, družili in spoznavali. Ta dobro nadzorovan in upravljan sennettovski tempelj potrošnje je torej “otok reda” (Bauman, 2000: 98), osvobojen od "urbanih neprilagojencev”. Podobno Foucault govori o “ladji” (Bauman, 2000: 99) o “lebdečem koščku prostora” (Bauman, 2000: 99), o “prostoru brez prostora”, ki obstaja sam po sebi, zaprt je sam vase in obenem odprt v neskončnost. Ta “prostor brez prostora” je “očiščen”, vendar ne v smislu raznovrstnosti in različnosti, ki ves čas ogroža in one¬ snažuje druge prostore, saj so nakupovalna središča polna magnetne privlačnosti zaradi svoje pisanosti in nabitosti z dražljaji, fascinirajo s svojo raznovrstnostjo in različnostjo. Razlike v prostoru so zaradi predvidljivosti in načrtovanosti namreč neogrožujoče, v njih je moč uživati brez nevarnosti, tveganja in škode, ko je tvega¬ nje odstranjeno, ostane čista in nekontaminirana zabava. Kot taki so nakupovalni prostori neproblematični, netežavni, varni in sproščujoči, saj “/.../ ponujajo nekaj, kar nobena “resnična realnost” zunaj ne more: skoraj popolno ravnotežje med svo¬ bodo in varnostjo” (Bauman, 2000: 99). V nakupovalnih središčih prebivalci mesta lahko najdejo tisto, kar sicer zaman in z velikim naporom iščejo - tolažilen občutek pripadanja skupnosti. Na tak, lahek, uniformiran, standardiziran in pomasovljen način se najlaže približajo pra¬ stari sanji o skupnem življenju, ki ga je omenjeni londonski arhitekt Hazeldon sku¬ šal absurdno ustvariti kar z elektronskimi ograjami in oboroženimi varnostniki. Sennett (1989) v odsotnosti razlike, navideznem občutku enakosti v smislu “We are ali alike” in v predpostavki o nepotrebnosti pogajanj, saj se vsi o vsem stri¬ njamo, vidi najgloblje pomene ideje o skupnosti, kar je obenem tudi ključni vzrok privlačnosti tovrstnih potrošnih prostorov. Skupnost ima torej pomen bližnjice do tiste “togetherness”, ki je v resničnem postmodernem življenju težko dosegljiva, ki TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Jelena ALEKSIČ je neproblematična, saj ne zahteva nikakršnih naporov in pozornosti, je vnaprej določena, ki ni naloga, izziv, ampak je danost. Prostori potrošnje, ki po Baumanu predstavljajo drugo kategorijo “necivilnih” urbanih prostorov, so torej le navidezno kolektivni, v resnici pa so pravo nasprotje kolektivnosti ter najedajo eno od rudimentarnih specifičnih značilnosti urbanosti - družabnost. “Necivilni” urbani prostori so le nadomestek skupnosti v smislu soci- abilnosti, druženja in spoznavanja novega in novih ljudi, so le privlačna, varna in domačna sfera individualnih potovanj po izložbenem oknu postmodernega kapi¬ talizma. “Ne-civilnost” in ne-varnost, komplementa postmodernega tveganja V predhodnem razdelku, ki govori o Baumanovi (2000) koncepciji urbanih prostorov kot “ne-civilnih”, smo na dveh konkretnih primerih pokazali na izginja¬ nje “urbanosti” v zunanjih (trg) in notranjih (nakupovalno središče) mestnih pros¬ torih. Z opisom Hazeldonove ideje varnega, torej sodobnega mesta v uvodu tega poglavja pa smo idejo o prisotnosti tveganj na ravni vsakdanjega življenja aplicira¬ li na družbeno-prostorsko pojavnost in procesnost. Da bi še nazorneje potrdili predpostavko o tesni zvezi med na eni strani pove¬ čevanjem tveganja oziroma nevarnosti (ali njene percepcije) in na drugi strani izgi¬ njanja specifično urbanih značilnosti (vsakdanjega) življenja v postmodernem mestu, zaključujemo pričujočo “deskriptivno” analizo še s primerom Van Grasdorff in Seroussijeve študije t.i. občutljivih urbanih področij (fr. Zones Urbaines Sensibles) s poudarkom na indikatorjih nasilja kot kazalcu (ne)varnosti življenja v teh večplastno problematičnih mestnih predelih (Bertig in Villan- Gandossi, 2001). Omenjena raziskovalca sta študijo opravila v referenčnem okviru analize vladnih in lokalnih (socialnih) politik in predvsem programov pomoči ter načrtovanja razvoja, vendar so njuni rezultati ravno zaradi svoje natančnosti ter neizpodbitnosti odličen prikaz dejanskega stanja, na podlagi katerega lahko skle¬ pamo tudi o posledicah in predvidevamo razvojne scenarije, predvsem pa potrdi¬ mo nosilno tezo. Van Grasdorff in Seroussi sta indikator nasilja oblikovala na podlagi več dostopnih in lahko izmerljivih kazalcev, kot so stopnja kriminalitete, število nasil¬ nih dejanj zoper policijo in prebivalce, obseg uživanja prepovedanih drog, razšir¬ jenost vandalizma in podobno. Število urbanih področjih z visoko stopnjo nasilja, ko policija težko vzdržuje javni red in mir, je od leta 1985 do leta 1995 naraslo s 600 na 1014 v širšem pariškem območju (Bertig in Villan-Gandossi, 2001). Občutljiva urbana območja na splošno označujejo nekatere podobnosti, kot so slaba promet¬ na infrastruktura (otežena prostorska dostopnost in s tem mobilnost prebivalstva), neenak položaj prebivalstva zaradi otežene dostopnosti, ki se odraža v nizki dohodkovni ravni, v visokih transportnih stroških ter slabših možnostih prebival¬ stva na trgu dela, visoka stopnja brezposelnosti (predvsem med mladimi), slaba izobrazbena in poklicna struktura, visok delež migrantskega prebivalstva (ang. over-representation), kar kljub veliki kulturni heteregenosti daje vtis geta, negativ- TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Jelena ALEKSIČ na podoba občutljivih urbanih območij v medijih in javnosti ter stigmatiziranost njihovih prebivalcev, kar se odraža predvsem v slabših možnostih konkuriranja na trgu dela (Bertig in Villan-Gandossi, 2001). V tem primeru gre za večrazsežen problem življenja v problematičnih mestnih predelih, ki implicira družbeno, ekonomsko, politično in kulturno situacijo. Gre pravzaprav za različne vidike (ne) varnosti vsakdanjega življenja. Prebivalci v občutljivih urbanih območjih namreč niso ogroženi le fizično, temveč tudi social¬ no in ekonomsko, mnogo tveganj življenja v takšnih soseskah pa je povezanih tudi s kulturno heterogenostjo. Naraščajoča stopnja kriminalitete je morda najopaznej¬ ši, še zdaleč pa ne edini vidik nevarnosti življenja v postmoderni mestni soseski. Ob tem je upravičeno pričakovati, da je najobičajnejša in “najnaravnejša” reak¬ cija prebivalcev takšnih varnostno ogroženih mestnih predelov izogibanje čim več tveganjem in nevarnostim ali celo samo njihovi možnosti, ki jih s seboj neizogibno prinaša vsakdanje življenje v mestu. V prostorskem pomenu se “urbani strahovi” torej odražajo predvsem v izogibanju mestnim prostorom in vozliščem, ki so nosil¬ ci (potencialnih) nevarnosti in tveganj. Pri tem je odločilen že omenjeni moment srečevanj, ki so, bolj kot v zasebnih, intimnih prostorih, differentia specifica javnih urbanih prostorov, torej tistih, ki jih Bauman (2000) razume kot tipično mestne. Sklep Za postmoderno mesto na splošno velja, da je značilno naraščanje odvisnosti družbenih in ekonomskih prostorov ter različnih organizacijskih ravni. Pri nekate¬ rih družboslovnih avtorjih je mogoče zaznati samoumevno izhodišče, da ideja teri¬ torialno utemeljenega sveta ni več legitimna, zlasti v luči dehierarhizacije centrali¬ ziranih in strukturiranih družbenih agencij ob hitrem nastajanju novih družbenih in ekonomskih omrežij (Bertig in Villan-Gandossi, 2001). Temu navkljub smo sku¬ šali pokazati na umestnost preučevanja družbeno-prostorskih pojavov in proce¬ sov, vsaj znotraj referenčnega okvira vsakdanjega življenja in koncepta rizične družbe. V drugem poglavju gre za deskriptivno analizo nekaterih primerov preob¬ likovanja postmodernih urbanih prostorov z namenom reduciranja možnosti, da “obiskovalci” teh prostorov doživijo negativno, nevarno ali celo bolečo izkušnjo. Antični koncepti mestnosti “urb - civitas - polis” (Bertig in Villan-Gandossi, 2001: 185), ki so utemeljeni na idejah zamejenosti, centralnosti, specifične identi¬ tete, izhajajoče iz religioznih, ekonomskih in političnih funkcij mesta, so se tudi zaradi povečevanja tveganja in nevarnosti v sferi vsakdanjega življenja, umaknili najprej konceptu urbane aglomeracije, nato konurbacije in nazadnje megalopoli- sa. Slednjega med drugim označujejo tudi Baumanovi “necivilni” urbani prostori (2000), ki so prispodoba militarizacije in sterilizacije prostorov kot reakcije na izogibanje raznorodnim virom tveganj in nevarnosti prostorske razsežnosti vsak¬ danjega življenja. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Jelena ALEKSIČ LITERATURA Abel, Chris, Marc Auge, Rem ICoolhaas, Saskia Sassen (1999): Mestomorfoze. *Cf, Ljubljana Aleksič, Jelena (1999): “Moderna refleksivnost in rizičnost vsakdanjega življenja”. Zofa, št. 13, str. 34 - 36. Aleksič, Jelena (2001): “Mesto v postmestu ali para(trgovsko) mesto”. Zofa. št. 21 Aleksič, Jelena (2001): “Ideologije hrane; Karnivorstvo vs. Vegetarijanstvo”. Teorija in praksa, 2/ 2001, str. 307- 327 Bammer, Angleika (1994): Displacements. Cultural Identittics in Question. Indiana Univ. Press, Bloomington in Indianapolis. Bauman, Zygmunt (2000): Liquid Modernity. Polity Press, Cambridge. Beck, Wolfgang, Laurcnt J.G. van der Maesen, Fleur Thomese, Alan Walker (2001): Social Quality: A Vision for Europe. Kluwer Law International, Hague, London. Benko, George (ur.), Ulf Strohmayer (ur.) (1997): Space tk Social Theory; Interpreting Modernity and Postmodernity. Blackwell, Oxford. Fincher, Ruth, Jane Jacobs (1998): Cities of Difference. The Guilford Preš, Ncw York. Haraway, Donna (1995): “Nature, polities and possibilities”. Society and Space, št. 13, str. 507 -527. Harvcy, David (1998): The Condition of Postmodernity. Bleckvvell, Oxford. Harvey, David (2000): Spaccs of Hope. Edinburgh Univcrsity Press, Kdinburgh. Hočevar, Marjan (2000): Novi urbani trendi. Prizorišča v mestih - omrežja med mesti. Znanstvena knjižnica FDV, Ljubljana Kos, Drago (1997): “Refleksno dojemanje ne-varnosti”. Časopis za kritiko znanosti, let. 25, št. 183, str. 93 - 106, Ljubljana. Lefebvre, Henri (1991): The Production of Space. Basil Bleckvvell, Oxford. Lyotard, Jean - Francois (1979; 1988); Postmoderno stanje. Bratstvo i jedinstvo, Novi sad. Massey, Dorine (1994); Space, Plače and Gender. Polity Press, Cambridge. Mlinar, Zdravko (1995); Osamosvajanje in povezovanje v evropskem prostoru. Znanstvena knjižnica FDV, Ljubljana. Mol, A., G. Spargaren (1994): “Konec narave - narava v okolju refleksivne moderne in družbe tveganja”. Časopis za kritiko znanosti, let. XXII, št. 168/ 169, str. 199 - 218, Ljubljana. Ritz.er, George (1998): The Mcdonaldization thesis: explorations and extensions. Thousand Oaks, Sage, London. Sennett, Richard (1993); The coinscence of the eye: the designated social lite of cities. Faber and Faber, London. Simmel, Georg (2000): Izbrani spisi o kulturi. SH, Ljubljana Turner, Bryan S. (ur.) (1990): Theories of Modernity and Postmodernity. Sage Publications, London. Urry, John (2000):- Sociology beyond Societies. Mobilities for the twenty-first century. Routledge, London in New York. Wirth, Louis (1938; 1988): “Urbanizam kao način života”, v: Sreten Vujovič: Sociologija grada. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, str. 158 -175. Wynne, Derek, Justin 0’Connor (1998): “Consumption and the Postmodern City”. Urban Studies, let. 35, št. 5-6, str. 841-864. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Irena WEBER* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK ZIDOVI IN ZAKRIVALA: TRANSFORMACIJE ŽENSKE PROSTORSKE MOBILNOSTI V POGOJIH SEKLUZIJE Povzetek; Članek obravnava strategije, s pomočjo katerih se rešujejo zadrege prostorskih interakcij v pogojih segregacije v Iranu, Osredotoča se na kompleksno institucijo začasne poroke, ki med drugim omogoča šiitskim ženskam redefini- ranje gibanja znotraj prostorov in na potovanjih, Institucija začasne poroke, ‘poroke iz užitka’’, mufa izhaja iz predi¬ slamske arabske tradicije, danes pa jo uradno prakticirajo šiiti. Legalno priznana je le v Iranu, pod imenom sigheh. Začasna poroka je pogodba med moškim in neporočeno žensko, ki je lahko devica, ločenka ali vdova. Ta pogodba podeli partnerjema začasen status poročenih oseb. Pogodba obstaja v dveh oblikah, v začetni seksualni oziroma realni obliki in v neseksualni, nominalni oziroma fiktivni obliki. Neseksualna začasna poroka je namenjena predvsem mani¬ pulaciji družbeno definiranih (vidnih in nevidnih) meja v prostoru, vključno z zapovedjo zakrivanja. Institucija začasne poroke ni fiksna praksa, temveč je podvržena rein¬ terpretacijam in kulturnim improvizacijam, ki pogojujejo transformacije ženske prostorske mobilnosti. Ključne besede: prostor, sekluzija, ženska mobilnost, začas¬ na poroka, Iran V majhni iranski vasi je v davnih petdesetih letih dotrajal preprost most. Popustil je, se nagnil in skorajda padel v lokalno rečico, ki je ločevala skupinice hiš na eni strani in bazar, kavarne in ostale javne prostore na drugi. Lokalni veljaki so staknili glave in kasneje se nihče ni več spominjal, kako so se odločili ravno za nekega mladega ameriškega arhitekta, da jim “sestavi” nov most. Nadebudni arhi¬ tekt je po ogledu terena najprej ugotovil, da stari most stoji na povsem “iracional¬ nem” mestu in še zdaleč ne predstavlja najkrajše poti od hiš do bazarja. Tako jim je po logiki “racionalne” zahodne pameti skonstruiral most, ki naj bi jim skrajšal pot in s tem olajšal življenje. Seveda se ni vprašal, čemu je stari most stal na mestu, na katerem je. Pot čez stari most je vodila do bazarja na tak način, da je od zadaj obšla vse kavarne in druge prostore, kjer so se zbirali in posedali moški. Tako so ženske lahko nemoteno hodile na bazar, ne da bi jih moški “preštevali", jih nadzorovali ali * Dr. Irena Weber, doktorica socioloških znanosti, raziskovalka na Fakulteti za podiplomski huma- nistični študij v Ljubljani. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 str. 195-203 Irena WEBER se celo zgražali, češ ali nimajo početi kaj boljšega. Seveda so moški vedeli, da nji¬ hove ženske hodijo na bazar. Toda, če niso hodile ravno mimo njihovih nosov, so se lahko pretvarjali, da so ženske lepo doma. In zaradi novega mostu so nekaj časa zares bile. Pa ne dolgo. Prav kmalu so našle način, da so prepričale svoje moške, naj obnovijo stari most. Novi most je bil iz neprimernih materialov, na katerem so ob najmanjšem deževju zdrsavali tako ljudje, kot osli. Ženske so zaigrale na to karto in dobile nazaj svoje stare poti do bazarja. Gornja anekdota ne govori le o problemih medkulturne komunikacije in pomanjkanju poznavanja lokalnih kulturnih posebnosti, temveč o percepciji in rabi prostora in o tem, kako ta prostor odseva družbena razmerja. Podobno kot vri¬ sujemo fizične zemljevide, je v bolj metaforičnem pomenu mogoče mapirati tudi socialne odnose v prostoru. Koncept socialnih zemljevidov se v tem smislu nana¬ ša na rezultat mapiranja socialnih odnosov, kot se kažejo v prostoru. Strukturalni odnosi so pogosto, vendar ne nujno, “vpisani na tleh”, s tem ko posameznikom odrejajo prostor (Ardener 1993: 3). Na zemljevidu so lahko mapirana tudi temeljna pravila premikanja po prostoru. Odnosi med ljudmi v prostoru so vidni že v sami fizični razporeditvi, posebej jasno čitljiva je delitev tam, kjer so prostori jasno raz¬ mejeni na moške in ženske. Hierarhijo v prostoru je mogoče razbrati iz vedenja ljudi, ki poznajo pravila uporabe prostora, četudi ni na prvi pogled razvidna iz fizične delitve prostora. Odnose v prostoru lahko mapiramo stopenjsko: kot bi vri¬ sali najprej reko in potem cesto, polje, teraso itd., vrišemo najprej odnos enega člana do drugega, do tretjega in tako naprej, dokler ne izrišemo celotnega zemlje¬ vida skupine ali posameznega člana. Meje (vidne in nevidne), začrtane v prostoru, ne odražajo fiksnih razmerij med ljudmi, ampak so podvržene revizijam, pogaja¬ njem in ponovnemu določanju (Pittin 1996:184). Strategije, s katerimi si ženske - in to velja tudi za popotnice oziroma turistke' - omogočajo, ali olajšujejo, ali povečujejo mobilnost v prostoru, so vpete v vsako¬ kratne lokalne kontekste. Ti konteksti - lokalna dojemanja žensk, ki potujejo same; lokalna naziranja o tem, kaj je dovoljeno in kaj ni; možnosti praktičnih rešitev, ki jih dopušča lokalna kultura, ko so domačini soočeni z zadrego, ki jo predstavlja popotnica brez moškega spremstva; itn. - odločajo o tem, katere strategije sploh pridejo v poštev, katere strategije so priporočljive, katere so tvegane... Lokalni kon¬ teksti, kolikor ženskam “odrejajo prostor”, so relevantni tako za lokalne ženske kot za popotnice. Popotnice se zato v lokalnih okoljih lahko do neke mere ravnajo po lokalnih ženskah, nikakor pa to ni mogoče v celoti, saj predstavljajo prav izjemo glede na lokalne ženske. Pogoste in značilne prakse, s katerimi lokalne skupnosti rešujejo zadrego pri¬ hoda popotnice, so predvsem tiste, ki jih lahko opišemo v smislu podelitve začas¬ nega družbenega statusa in začasne identitete. Ženska lahko postane “častni moški” in se kot takšna lahko giblje naokoli s približno tistimi pravicami, ki jih imajo lokalni moški. Lahko pa postane tudi “hči” ali “sestra”, če jo “posvoji” kakšna ' Popularni stereotipi na Zahodu pod oznako popotnice oziroma turistke razumejo le ženske z Zahoda in nemara še Japonke. Podoba islamskih žensk, pa je predvsem v medijih ujeta v nekakšen trikra¬ ten Z: zaprle, zastrte, zatirane. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Irena WEBER družina. Med tovrstnimi rešitvami me še posebej zanima institucija začasne poro¬ ke, ki jo poznajo šiitski muslimani. Mut a - začasna poroka pri šiitskih muslimanih Ena od značilnih praks, s pomočjo katere se rešujejo zadrege prostorskih inter¬ akcij v pogojih segregacije, je institucija začasne poroke 2 3 * , ki jo poznajo šiitski mus¬ limani. Ta institucija je precej kompleksna in med drugim omogoča šiitskim žen¬ skam redefiniranje gibanja znotraj prostorov in na potovanjih. Za nešiitske popo¬ tnice začasna poroka ni ravno uporabna strategija, čeprav je teoretično možna. Musliman se sme poročiti tudi z nemuslimanko, medtem ko je zakonska zveza med muslimanko in nemuslimanom prepovedana. Institucija začasne poroke, “poroke iz užitka”, mut’a izhaja iz predislamske arabske tradicije, danes pa jo uradno prakticirajo šiiti. Legalno priznana je le v Iranu, kjer ji pravijo sigheh) Začasna poroka je pogodba med moškim in neporočeno žensko, ki je lahko devica, ločenka ali vdova. Ta pogodba podeli partnerjema začasen status poroče¬ nih oseb. Pogodba obstaja v dveh oblikah, v začetni seksualni oziroma realni obliki in v neseksualni, nominalni oziroma fiktivni obliki.' 1 O začasni poroki so pisali že antropološki klasiki. Robertson Smith je v svoji analizi sorodstva in poroke v Arabiji v 7. stoletju namenil dokajšnjo pozornost tudi začasni poroki. Poudaril je individualno in osebno naravo te pogodbe, ki ne impli¬ cira sodelovanja med rodovi in spominja na nekdanjo skrivno poroko, nikah al-sirr (Robertson Smith 1903: 84). Otroci iz začasnih poročnih zvez so pripadli materini sorodstveni skupini in to je pomembno vplivalo tudi na sistem dedovanja. Robertson Smith v svojem pisanju sicer poudarja vlogo moških, vendar posveča vlogi in položaju žensk mnogo več pozornosti kot sodobni moški teksti o začasni poroki. 5 Antropologinji Haeri in Khatib-Chadidi sta večino terenskih raziskav opravili pred islamistično revolucijo, vendar sta pri interpretaciji zbranih podatkov upošte- - Izraz poroka uporabljam kol antropološki tehnični termin, in sicer v pomenu zakonske zveze. 3 Sigheh je perzijski izraz, ki označuje obliko poročne pogodbe in tudi žensko, kis tako pogodbo posla¬ ne začasna žena (Khatib-Chadidi 1993)■ Kdaj seje zgodi! terminološki prehod od mul 'a v sigheh, ni doce¬ la znano. Dobesedno sigheh pomeni pravno obliko pogodbe, kolokvialno pa obliko ali način prakticiranja začasne poroke. Sigheh-i mufa je pravna oblika pogodbe mufa, za vsakdanjo rabo pa je skrajšana v sig¬ heh. Označba sigheh za žensko ima v današnji rabi v Iranu pejorativni prizvok, trdi antropologinja Skalila Ilaeri (1989:76) in pomenljivo je, da se izraz uporablja le za žensko v takšnem pogodbenem raz¬ merju, ne pa tudi za moškega. ‘ Tako Haeri kot Khatib-Chadidi uporabljala za opis začasne poroke termine: resnična za seksualno in fiktivna oziroma nominalna za neseksualno začasno poroko. Tisti, ki začasno poroko prakticirajo, uporabljajo izraza seksualni in neseksualni sigheh, kisla dovolj povedna in analitično uporabna. Zato sem se odločila uporabljati ta dva izraza. 3 Cf. Richard 1995. Pri analizi začasne poroke se na primer osredotoča izključno na seksualno obliko začasne poroke. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Irena WEBER vali tudi spremembe po revoluciji. Obe se tudi osredotočata na vlogo in položaj žensk, kar se kaže tudi v analizi neseksualne oblike začasne poroke. Da bi bolje razumeli odnose med spoloma v Iranu, meni Haeri, moramo razis¬ kati “konceptualne jezike”, s katerimi prepoznamo razlike med spoloma in jih postavimo v kulturno specifičen kontekst (Haeri 1989: 101). In začasna poroka predstavlja enega od teh konceptualnih jezikov. Seksualna začasna poroka Pogodba o začasni poroki 6 temelji na šiitskem pravu 7 in jo priporočajo verski krogi, sodobni Iranci pa imajo do te “kompleksne in dinamične socialne instituci¬ je” izrazito ambivalenten odnos (Haeri 1989: x). V poročni pogodbi je s posebno klavzulo določeno trajanje poroke — traja lahko le eno uro, več mesecev ali več let. Poleg trajanja je v pogodbi navedena tudi vsota denarja za nevesto, zato mnogi na to institucijo gledajo kot na posebno različico prostitucije. Ženska se lahko začasno poroči le z enim moškim naenkrat, medtem ko se moški lahko začasno poroči z neomejenim številom žensk. Ženska mora biti po izteku pogodbe spolno vzdržna, da je mogoče določiti pripadnost potencial¬ nih otrok. 8 Formalnopravno gledano je ženska sicer zavarovana, prav tako njen potencialni otrok, vendar praksa kaže, da moški lahko zanika očetovstvo in zmani¬ pulira dokaze, izmakne pogodbo in podobno. Vsekakor pravni postopki v prime¬ rih začasne poroke niso tako rigorozni kot v primerih permanentne poroke. Začasna poroka naj bi spočetka imela v islamskem pravu in praksi le marginal¬ no vlogo. Namenjena naj bi bila prerokovim vojščakom, kadar so bili daleč od svo¬ jih žena, da bi si lahko potešili spolno slo. Kasneje je za vse šiite veljalo, da si lahko vzamejo partnerko, ko so daleč od svoje družine, ne da bi bili obvezani, da to part¬ nerko svoji družini tudi predstavijo. Ker pa so se z njo zvezali z začasno poroko, so bili otroci, ki so se rodili iz take zveze, priznani za zakonske. Strah pred nezakon¬ skimi otroci je še danes eden od razlogov za ohranjanje institucije začasne poroke, ki se legalno prakticira, kot že rečeno, v Iranu, nelegalno pa tudi med šiiti v Iraku. V Libanonu jo uleme priporočajo, sicer pa ni uradno priznana (Richard 1995:152). Iz imenitnega potopisa po severnem Pakistanu lahko razberemo, da jo prakti¬ cirajo tudi šiiti v Pakistanu: “Moškemu je trebuh visel čez pas in prvemu so mu postregli. Ko je bil on v sobi, so bile ženske drugačne”, piše škotska popotnica Kathleen Jamie (Jamie 1992: 59). Moški je govoril mnogo in naglas o islamski kul- 6 Pogodba je sestavljena iz ponudbe, ijab, ki jo da ženska, in sprejetja ponudbe, gabiti kije stvar moškega. Obred je zelo preprost, par ga lahko opravi sam ali v prisotnosti mule. Ženska reče: “jaz (ime), vzamem tebe, za vsoto (vsota denarja) in trajanje (določen čas). Moški odgovori: “Sprejmem,” (Ilaeri 1989:5152). 7 Richard pravi, daje pogodbo o začasni poroki v šiitskem pravu možno interpretirali tudi kot najem¬ no pogodbo, s katero moški najame žensko lahko tudi za obdobje 99 let, ni pa ji dolžan zagotovili prebi¬ vališča in deleža pri dediščini (Richard 1995: 158). 8 Zapovedana spolna vzdržnost traja dva menstrualna cikla oziroma petinštirideset dni za tiste žen¬ ske, ki imajo fiziološke motnje v menstrualnih ciklih. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Irena WEBER turi, ki dovoljuje štiri žene, pa to ekonomske razmere otežujejo, in o dobrih stra¬ neh začasne poroke: “Veš, mi šiiti imamo sistem začasne poroke. Poznaš to? Mula ni potreben. Moški in ženska se dogovorita, oba privolita in poroka je razveljavljena. Moj svak je naredil to stvar z vdovo iz Skarduja in ženi sploh ni povedal! Ha, ha!’’ CJamie 1992 : 60 ). Začasno poroko omenja tudi nemška arheologinja Christa Paula v potopisu po Kitajski, in sicer primer iz Kašgarja (zahodni Uighur), kjer je leta 1865 Yakub Beg iz Kokanda (v današnjem Uzbekistanu) razglasil Kašgarsko neodvisno državo. Ogorčen nad tem, da se kašgarske ženske tako svobodno družijo s tujci, je uvelja¬ vil prakso začasne poroke.Vsak tujec, ki je prišel v Kašgar, se je moral začasno poročiti, in sicer v roku treh dni po prihodu. Paula nato omeni obstoj začasne poroke v sodobnem Iranu in trdi, da gre pri tem pogosto za obliko legalizirane prostitucije (Paula 1994: 28). V času šaha Pahlavija je imela začasna poroka v Iranu marginalen in moralno sporen status, še posebej pa so jo prezirali višji sloji. Po revoluciji pa so jo imami začeli ne le odobravati, temveč tudi priporočati in je bila ponovno vnešena v usta¬ vo leta 1979, takoj po uvedbi Homeinijevega režima. V tistem času se je začasna poroka znašla v obliki verskega teksta tudi v srednješolskih učbenikih, v osemde¬ setih pa so tekst iz učbenikov umaknili. Iransko-iraška vojna (1980-1988) je prakso začasne poroke še dodatno spodbudila, saj so mnoge ženske z otroki ostale brez moškega zaščitnika, hkrati pa so številne ženske služile v vojski kot zdravnice, medicinske sestre, učiteljice itn. Po drugi strani je začasna poroka priznana alter¬ nativa za mlade ljudi, ki skupaj delajo ali študirajo, in za tiste, ki imajo potrebo po več kot enem spolnem partnerju in začasno poroko razumejo kot ustrezno sred¬ stvo proti “dekadentni zahodnjaški promiskuiteti” (Khatib-Chadidi, 1993). Prešuštvo namreč velja za obsojanja vredno, ker prinaša tveganje motenj socialnih odnosov, in ne zato, ker bi hoteli omejevati spolno slo, ki je v islamu razumljena kot dobra, ker je v skladu z naravo. Poleg tega islam - v nasprotju od krščanstva, in katolištva še posebej - ne povzdiguje askeze in celibata, kot tudi ne pozna neraz- vezljive poroke. Če partnerja želita začasno poroko razveljaviti predčasno, zadostuje, da se s tem oba strinjata (nekateri šiitski pravniki sicer menijo, da je dovolj, da se tako odloči moški), medtem ko je treba “permanentno” ali “pravo” poroko nikah razveljaviti z razvezo. Otroci, ki se rodijo iz začasne zveze, so priznani za zakonske in so udeleže¬ ni pri dedovanju, medtem ko je začasna žena izključena iz dedovanja (Richard 1995: 166). Taka pogodba tudi preprečuje potencialna trenja, ki bi se lahko pojavila med otroci iz prejšnjih (“permanentnih”) zakonov in novo, četudi začasno, ženo. Na splošno so sicer ženske po šiitskem pravu, v nasprotju od sunitskega, lahko dedinje celotnega premoženja, če ni moških dedičev. Šiitsko pravo utemeljuje to svojo posebnost s sklicevanjem na prerokovo hčer Fatimo, katere nasledniki so imami in prek njih vsi šiiti. Ker je menda Fatima nasledila karizmo svojega očeta, ženske pra¬ vice do nasledstva ni mogoče ignorirati (Richard 1995: 152). Spori šiitov in sunitov okrog institucije začasne poroke se zrcalijo tudi v zgodo¬ vinskih anekdotah, ki osvetljujejo enega od vidikov razcepa: TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Irena WEBER Prerokov zet Ali seje hvalil s svojo virilnostjo, češ da prav vsako noč spi s kate¬ ro od svojih žena. Omar, ki mu je šla ta samohvala na živce, se je odločil, da doka¬ že, kako se Ali samo baha. Tako ga je povabil v svojo hišo na večerjo in naročil slu¬ žabnikom, dajo postrežejo zelo pozno, tako da bo Ali prisiljen prenočiti pri njem. In res, Ali prenoči pri Omarju. Zjutraj Omar, s pretvezo, da ga je prišel zbudit za jutranjo molitev, stopi v njegovo sobo in ga privoščljivo vpraša: “Se še spomniš, kako si se hvalil, da vsako noč opravljaš tisto reč?” Ali mu pritrdi in Omar reče: “No, ponoči si bil moj gost in nisi imel s seboj nobene svojih žena. ” Ali se z njim ne stri¬ nja in mu odvrne: “Vprašaj svojo sestro.” Omar pobesni, steče iz hiše in takoj ukaže, da se prepove mufa, začasna poroka, in da se tiste, ki bi jo še naprej prak¬ ticirali, kamenja (Haeri 1989 1995: 170). Suniti sicer ne poznajo institucije začasne poroke, vendar nekaj podobnega vseeno prakticirajo, lahko bi rekli, skozi stranska vrata. Poznajo namreč obliko “permanentne” poroke, pri kateri je mogoče s posebno klavzulo določiti natančen datum razveze. Haeri v svoji podrobni etnografiji navaja sedem različnih oblik seksualne začasne poroke v sodobnem Iranu, posebej zanimivi se mi zdita dve: začasna poroka kot zaobljuba (sigheh nazri) in začasna poroka sigheh zaradi finančne koristi. Sigheh nazri, začasna poroka kot rezultat zaobljube, se sklepa večinoma okrog svetišč verskih voditeljev. Ženska se zaobljubi v svojem ali hčerkinem imenu, da bo sklenila sigheh z verskim vodjem, največkrat s sayyidom, ki je prero¬ kov potomec. Posebej pomembno pri tej obliki začasne poroke je, da je ženska tista, ki da pobudo za sklenitev zveze in tudi določi pogoje pogodbe, pogosto pa pogodbo tudi plača, medtem ko ima takšno vlogo pri drugih oblikah začasne poroke moški. Razširjeno mnenje v Iranu je, da ženske sklepajo začasne poroke predvsem z motivom finančne koristi, moški pa s seksualnim motivom. Haeri opozori, da tudi mnogi moški sklepajo začasno poroko iz finančnih razlogov in navaja primere iz Kashana, kjer izdelujejo preproge za izvoz in kjer se mnoge ženske že zelo zgodaj naučijo tkanja. Moški sklenejo s tkalkami več začasnih porok hkrati in s tem pove¬ čajo “lastno” proizvodnjo preprog. Podobno v pokrajinah Mazandaran in Gilan nekateri moški sklepajo sezonske začasne poroke, ko potrebujejo delavke za delo na riževih poljih (Haeri 1989 : 89 ). Prepričanje, da so ženske tiste, ki sklepajo začasne poroke le zavoljo seksual¬ nega užitka, sodi v Iranu v območje moške imaginacije, in popularne pripovedi, ki jih je antropologinja slišala na več krajih vedno le od moških informatoi'jev, imajo skorajda mitološko razsežnost. V eni takšnih pripovedih zakrita ženska ogovori moškega in ga vpraša, če bi z njo sklenil sigheh za mesec dni. Moški ji reče, naj se najprej razkrije, da jo bo lahko videl. Ženska ga zavrne in mu reče, da lahko skleneta začasno poroko, ne da bi jo prej videl, a da mu ne bo žal. Moški se odloči za tridnevni sigheh. Ženska ga odpelje v svojo hišo in se po sklenjeni pogodbi razkrije. Moški je popolnoma očaran nad njeno lepoto. Po izteku treh dni jo prosi za podaljšanje začasne poroke, a ga ženska zavrne, češ da je imel svojo priložnost, pa je ni izkoristil. Služabnikom naroči, naj ga pospremijo ven (Haeri 1989 : 154 ). TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Irena WEBER Tej verziji začasne poroke pravi antropologinja mit sigheh (ibid.), saj po eni strani noben od pripovedovalcev ni trdil, da se je takšna zgodba pripetila prav njemu, po drugi strani pa zbrane ženske življenjske zgodbe kažejo drugačno sliko.’-’ Neseksualna začasna poroka Medtem ko ima seksualna začasna poroka pravno podlago in je zakonsko sankcionirana, igra neseksualna začasna poroka v različnih pisnih interpretacijah le obrobno vlogo, nekatere verske avtoritete pa je sploh ne priznavajo. Ta oblika začasne poroke je sicer omenjena že v dokumentih iz enajstega stoletja, posebej naklonjen ji je bil tudi Homeini, ta jo je priporočal mladim ljudem, ki skupaj dela¬ jo. Pogodba o neseksualni začasni poroki vsebuje klavzulo, ki določa, da par ne bo imel spolnih odnosov, vendar je to klavzulo na željo ženske možno odstraniti ozi¬ roma spremeniti in s tem se poroka iz neseksualne spremeni v seksualno. Pogodbo lahko spremeni le ženska, moški pa ne . 10 Prav ta možnost povsem preproste spremembe pogodbe je razlog, da je neka¬ tere verske avtoritete ne priznavajo. Homeinijevo odobravanje je mogoče razume¬ ti v kontekstu porevolucijskih razmer, ko je primanjkovalo moških, hkrati pa se je mnogo mladih znašlo skupaj na delovnih mestih in bi jih pravila segregacije in zakrivanja pri delu preveč ovirala. Homeini je pozneje modificiral pogoje sklenit¬ ve neseksualne začasne poroke, ker je število tako sklenjenih zvez med mladimi dramatično naraslo. Določil je, da se pogodba lahko sklene le s privoljenjem dekle¬ tovega očeta. Neseksualna začasna poroka je v sodobnem Iranu predvsem rezultat praktičnih in pragmatičnih reševanj vsakdanjih zagat v prostoru, ki ga določajo zahteve spolne segregacije. Zaradi različnih interpretacij in praks je mnogo bolj manipulabilna kot seksualna začasna poroka in je izvirna strategija za legalen pri¬ stop prepovedanih meja v prostoru in za sprostitev interakcij ed spoloma. Medtem ko verske avtoritete odobravajo in priporočajo seksualno obliko začasne poroke in na neseksualno obliko gledajo kot na marginalno ali jo celo ignorirajo, je kultur¬ na praksa ravno nasprotna. Seksualna oblika začasne poroke ima moralno sporen status, mnogi Iranci imajo do nje ambivalenten odnos in večina parov, ki jo prak¬ ticira, počne to naskrivaj. Mnogi verni šiiti institucijo začasne poroke v njeni sek¬ sualni, konsumirani obliki obsojajo kot vrsto prostitucije, vendar jo sami praktici¬ rajo v njeni neseksualni obliki, ki se jim zdi sprejemljiva, potrebna in koristna. Neseksualna začasna poroka ni namenjena legaliziranju spolnih odnosov, tem¬ več je njen namen, da omogoči ali olajša socialne interakcije med moškim in žen- » Morda zaradi ambivalentnega odnosa, ki ga imajo Iranci do institucije začasne poroke, in nemara še iz drugih razlogov, ženske niso bile pripravljene govorili o tem, zalo je Haeri lahko zbrala le življenjske zgodbe povečini neizobraženih žensk iz nižjih slojev, njeni moški informatorji pa so bili le verski učitelji. Tako je neposredna primerjava ženskih in moških pripovedi lahko problematična. Mnogim se zalo zdi pogodba o neseksualni začasni poroki med dvema polnoletnima osebama spo¬ rna in odobravajo le listo začasno poroko, kjer je eden od partnerjev še otrok ali celo dojenček. S lem je namreč vnaprej onemogočena vsakršna možnost spremembe pogodbe, oziroma potencialnih spolnih odnosov. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Irena WEBER sko, tako da se ljudje obeh spolov lahko nemoteno nahajajo in premikajo v istih prostorih. Uporablja se torej v kontekstih spolno segregiranih prostorov, kjer je normalna socialna interakcija dovoljena le med tistimi osebami, med katerimi je poroka prepovedana - med osebami, ki so si v razmerju mahram". V širokem pomenu besede, kakršen pride do izraza v njeni vsakdanji rabi, se kategorija mah¬ ram nanaša na vse osebe, s katerimi se nekdo lahko neovirano druži in ima z njimi neformalne odnose. Prepovedane kategorije za poroko so predvsem krvni sorod¬ niki (razen poroke med paralelnima bratrancem in sestrično po očetovi strani, ki je celo preferenčna), svaški sorodniki, mlečni sorodniki in sorodniki, ki izhajajo iz nezakonske seksualne zveze. Razmerje med moškim in njegovo svakinjo (ženino sestro) je izjema glede na splošno pravilo. Poroka med njima ni prepovedana, zato sta v razmerju na-mahram , vendar pa zanju ne velja zapoved spolne segregacije, svakinja je lahko pred njim nezakrita, lahko se pogovarjata kot sorodnika iz kate¬ gorije mahram. Moški ima do nje pogosto celo zelo sproščen odnos in jo šaljivo kliče “kruh pod kebabom”, ki velja za najslastnejši del kebaba (Khatib-Chadidi 1993:124). Če pa se okolici zdi tak odnos moškega do svakinje le preveč spotakljiv, se moški lahko za nekaj dni poroči s kakšno dojenko, ki jo da nekajkrat podojiti svakinji, in s tem svakinja postane njegova mlečna sorodnica, se pravi mahram. Glavna funkcija neseksualne začasne poroke je torej transformacija osebe, ki je na-mahram, v osebo, ki je mahram in predstavlja dodelano “fiktivno replikacijo sorodstvenih odnosov” (Haeri 1989: 78). Posebej pomembno je, da sorodstveni odnosi ostanejo v veljavi tudi, ko se pogodba izteče - tako sklenjeno sorodstvo je namreč doživljensko. Na ta način Iranci izvirno in domiselno manipulirajo z navidez rigidnimi zapovedmi spolne segregacije in pragmatično rešujejo težave vsakdanje komunikacije med spoloma. Moški iz neke družine se na primer lahko začasno poroči z več majhnimi dekli¬ cami v sosedstvu za ceno kakšnega bombona ali čokolade, za uro ali dve. S tako pogodbo mame teh punčk postanejo moškemu tašče in se jim zato pred njim ni treba zakrivati. Na ta način lahko celotno sosedstvo postane skupina svaških sorodnikov, ki nemoteno komunicirajo. Tudi antropologinja je poskrbela, da se je njen petletni nečak začasno poročil z njeno informatorko, zato da je le-ta lahko nezakrita komunicirala z očetom antropologinje, ki je večkrat prihajal na obisk, in zaradi katerega so sosedje informatorko pogosto nadlegovali z vprašanji. Po skle¬ nitvi pogodbe sta si postala sorodnika in s tem so nadležna vprašanja prenehala oziroma je bilo na njih lažje odgovoriti (Haeri 1989: 91). Pomembno vlogo igra sklenitev neseksualna začasne poroke na potovanjih in romanjih, ki ženski omogoči ali olajša mobilnost zunaj doma. Da se ženski ni potrebno zakrivati in lahko deli potovalni prostor z osebami, ki so z njo izvirno v odnosu na-mahram, lahko sklene začasno poroko z otrokom in tako postane neseksualna snaha in s tem oseba mahram. Seveda mora biti ženska neporočena, vdova ali devica, kajti nobena poročena ženska ne more skleniti začasne poroke, ne v seksualni ne v neseksualni obliki. “ Mahram je pravni termin in označuje razne krvne, mlečne, svaštvene in druge sorodstvene relaci¬ je, ki implicirajo prepoved poroke med osebami, povezanimi s temi relacijami (Khatib-Chadidi 1993:114). TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Irena WEBER Če ženska želi romati v Meko, vendar nima na voljo ne moža ne kakšnega moškega sorodnika iz kategorije mahram, da bi jo spremljal, lahko sklene pogod¬ bo o začasni poroki z nesorodnikom, ki postane začasen sorodnik in kot tak pri¬ meren, da je njen spremljevalec. V takšni poročni pogodbi je navadno klavzula, ki določa, da poročno razmerje traja do vrnitve iz Meke. Neseksualna oblika začasne poroke se s pridom uporablja tudi v hišah, kjer imajo služabnice. Te bi morale biti zakrite, zadrževati bi se morale le v določenih prostorih, kar bi jim onemogočalo nemoteno opravljanje dela. Sigheh omogoča, da služabnico začasno poročijo s kakšnim družinskim članom, najrajši dojenčkom ali majhnim otrokom, ali pa ji dajo otroka, da ga nekajkrat podoji in postane s tem mlečna sorodnica družine. Tako v prvem kakor v drugem primeru postane služab¬ nica za družinske člane prepovedana, mahram. Njeno morebitno razmerje s kakš¬ nim družinskim moškim bi bilo incestno. 12 Vendar se status ali vloga služabnice ne spremeni v tem smislu, da bi bila “povi¬ šana” v pravo sorodnico. Služabnica je še naprej služabnica, do nje se ne vedejo kot do snahe, začasno sorodstveno razmerje z delodajalčevo družino ji ne prinese privilegijev, le omogoča nemoteno komunikacijo. Neseksualna začasna poroka je pač namenjena predvsem manipulaciji družbeno definiranih (vidnih in nevidnih) meja v prostoru, vključno z zapovedjo zakrivanja. 13 In prav v manipulaciji, nenehni reinterpretaciji in kulturni improvizaciji na temo začasne poroke je mogoče razbirati “ideološke zemljevide” (Haeri 1989: 75), ki Irance vodijo po spolno segregiranih prostorih. LITERATURA Ardencr, S. (ur.) (1993): Women and Space. Ground Rules and Social Maps. Oxford: Bcrg. Haeri, S. (1989): I.aw of Desire. Temporary Marriage in Shi’i Iran. Ncw York: Syracu.se University Press. Jamic, K. (1992): The Golden Peak. Travels in Northern Pakistan. London: Virago. Khatib-Chadidi, J. (1993): Sexual Prohibitions, Shared .Space and ‘Fictive’ JVIarriages in Shi’ite Iran. V: Ardener, S. (ur.) (1993): Women and Space. Ground Rules and Social Maps. Oxford: Berg. Paula, C., (1995): The Road to Miran. Travels in the Forbidden Zone of Xinjiang. London: Flamingo. Pittin, R. (1996): Negotiating Boundaries: A Perspective from Nigeria. V: PEI.LOW, D. (ur.) 1996. Setting boundaries. The anthropology of Spatial and Social Organisation. Westport, London: Bergin & Garvin. Richard, Y. (1995): Shi’ite Islam. Oxfbrd: Blackwell. Robertson-Smith, W. (1903): Kinship and Marriage in early Arabia. Boston: Beacon Press. Khalib-Chadidi opozarja, da takšna rešitev v resnici ne izključuje potencialnih spolnih odnosov med gospodarjem in služabnico, čeprav bolj verni verjamejo, da grožnja incesta takšne odnose lahko pre¬ preči. ’> Poleg omenjenih oblik neseksualne začasne poroke je v novejšem času v Iranu razširjena tudi obli¬ ka poskusne poroke, ki naj omogoči, da se par pobtiže spozna, preden se permanentno poroči. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Srna MANDIČ * IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK SOCIALNI PROGRAMI, DRUŽBENI PROBLEMI IN KREPITEV VPLIVA JAVNOSTI 1 Povzetek. Članek obravnava razmerje med družbenimi pro¬ blemi in programi socialnih storitev, ki so namenjeni njiho¬ vemu reševanju. Omejuje se na kontekst analize politik in različnih faz, od pripoznavanja družbenega problema, obli¬ kovanja in izvajanja politik/programov do njihove evalvaci¬ je. Posebej obravnava njen sodobni zasuk k t.i. post-pozitivi- stičnim pristopom, ki težijo vključevati vse širši krog akter¬ jev; z njimi evalvacija prerašča iz ocenjevanja kakovosti sto¬ ritev v obliko demokratizacije odločanja o javnih vpraša¬ njih. Predstavljena je tudi ena od konkretnih evalvacijskih metod socialnega programa in analizirana njena izvedlji¬ vost v našem okolju. Ključni pojmi: družbena vprašanja, družbeni problemi, javne politike, program, socialne storitve, evalvacija, demo¬ kratizacija, krepitev javnosti. Uvod Nič novega ne povemo, če rečemo, da družbeni problemi obstajajo, da social¬ ni (t.i. human Services) programi potekajo in da so namenjeni reševanju proble¬ mov. Ta, na splošni ravni povsem samoumevna in zato morda celo odvečna trditev, pa se ob pogledu na genezo družbenih problemov in na delovanje socialnih služb pokaže kot večkratno vprašljiva. Ali je povezava med družbenimi problemi in soci¬ alnimi programi res tako jasna, močna in pozitivna? Dvom je seveda toliko bolj upravičen, kolikor globlje se spustimo v vprašanja o tem, kako družbeni problemi sploh postanejo pripoznani in definirani kot ‘problemi’ ter na drugi strani ter kakš¬ ni so sploh učinki delovanja institucij, ki izvajajo socialne programe in kaj določa njihov razvoj? Ob tem se seveda odpira še povsem pragmatično vprašanje, kako dobro se programi odzivajo na probleme in koliko učinkovito na njih sploh uspe¬ jo vplivati. In nadalje, kdo pravzaprav na ta vprašanja odgovarja? Sodobni razvoj v disciplinah, kot sta ‘analiza javnih politik’ in ‘sociologija druž¬ benih problemov’, v ospredje pozornosti prinaša tezo, da artikuliranje problemov * Dr. Srna Mandič, docentka na Fakulteti za družbene vede in predstojnica Centra za proučevanje družbene blaginje na Inštitutu za družbene vede. ' Besedilo se nanaša na ugotovitve dveh raziskav: Programa “Kakovost življenja družbenih skupin in socialna politika” za MŠZŠ ter “Programi stanovanjske oskrbe posebnih družbenih skupin - kakovost in nove povezave ”, iste nosilke in naročnika MOL TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 str. 204-219 Srna MANDIČ in programov poteka v različnih družbenih podsistemih in ob različnih logikah. Tako odzivanje na probleme ni nekaj, kar bi bilo že vnaprej in samodejno vgraje¬ no v razvojno logiko socialnih institucij. V empiričnem svetu socialnih programov je namreč možno najti tudi programe, namenjene problemom, ki jih več ni ali pa niso pravi (oz. tako menijo ključni akterji), pa tudi probleme, ki jih ne naslavlja noben program socialnih storitev. Takšen primer lahko navedemo iz raziskave pro¬ gramov stanovanjske oskrbe ranljivih skupin v Ljubljani (Mandič et al., 2000). Za skupino brezdomskih žensk z otroki ni programa, ki bi jim nudil nastanitev; obsta¬ ja pa program, ki nastanitev sicer omogoča, vendar jo pogojuje z obravnavo psiho¬ socialnih problemov. V takšnih okoliščinah se seveda odpira vprašanje prevajanja ene vrste problema v drugega, denimo, koliko se stanovanjske težave patologizira- jo, psihologizirajo in medikalizirajo. Povečano zanimanje za analizo in vrednotenje tega, koliko so posamezni pro¬ grami uspešni pri reševanju družbenih problemov, ni naključno. Kot menita Martin in Kettner (1996), današnji položaj na področju socialnih storitev nepovrat¬ no zaznamuje pomanjkanje virov in zaupanja udeleženih akterjev. Ta dejavnika vse bolj aktualizirata ne le ocenjevanje programov, pač pa tudi njihovo demokrati¬ zacijo v smislu vključevanja različnih akterjev v proces oblikovanja, izvajanja in ocenjevanja programov. Namen tega članka je podati pregled konceptualnih vprašanj, ki v kontekstu analize politik spremljajo genezo ‘družbenega problema’, od pripoznavanja pro¬ blema do vplivanja nanj s programi in ocenjevanja njihovih učinkov. Ob tem se odpirajo vprašanja o razmerju med vložki v program in njegovo uspešnostjo in kakovostjo, kako to zanesljivo meriti in ali imajo pri tem kakšno besedo tudi upo¬ rabniki, financerji, širša strokovna javnost, zagovorniki itd. Ta vprašanja evalvacije obravnavamo tudi v njenem razvojnem kontekstu in sledimo prenašanju poudar¬ ka s tehnične na komunikacijsko raven, kar se najbolj radikalno odraža v sodobnih post-pozitivističnih pristopih. Ta vprašanja obravnavamo tudi ob konkretnem modelu evalvacije - t.i. pristopu merjenja izvedbe programov (Martin in Kettner, 1996), ki ga predstavljamo in komentiramo njegovo izvedljivost v našem okolju. Družbeni problem: od teme razgovora do pripoznane družbene težave V slovenščini z izrazom ‘problem’ označujemo dvoje: prvič, vprašanje oz. temo razgovora ter drugič, neko nezaželeno stanje oz. težavo. Literatura o javnih politi¬ kah, zlasti še o socialni politiki, ta dva pomena v angleškem jeziku strogo ločuje in ju označuje z različnima izrazoma; tema oz. sporno vprašanje ustreza izrazu ‘issue’; težava oz. problema pa izrazu ‘problem’ (prim. Dunn, 1981). Jamrozik in Nocella (1998) poskušata ‘družbeni problem’ opredeliti natančne¬ je in postavljata operacionalno definicijo, ki postavlja tri zahteve. Prvič, nanaša se na nekaj, kar je nezaželeno, negativno ali ogrožujoče za pomembne družbene vrednote in interese oziroma je percipirano kot ogrožujoče. Drugič, zadeva nekaj, kar je družbenega izvora (družbeno okoliščino, proces, ureditev ali stališče), za razliko do naravnih pojavov kot so potres ali poplava; ti pojavi so prav tako neza- TEORIJA IN PRAKSA tet. 39. 2/2002 Srna MANDIČ želeni in ogrožujoči, vendar niso družbenega izvora in so zunaj družbenega nad¬ zora. Tretjič, mora biti družbeno obvladljiv in dostopen družbenemu posredova¬ nju. Stališča o tem, kaj je ‘družbeni problem’, se seveda spreminjajo - na spreme¬ njeno percepcijo problemov vplivajo nova dejstva, spremenjene vrednote ali spre¬ menjena družbena moč skupin in interesi (Etzioni, 1976). V kontekstu analize politik je ključna pozornost usmerjena k temu, kako je družbeni problem pripoznan in obravnavan (reševan) v sferi politike, natančneje, v procesu oblikovanja in izvajanja neke javne politike. Medtem ko bo ‘reševanju problema’ v fazi izvajanja politik namenjen naslednji razdelek, pa se tukaj omeji¬ mo na fazo artikuliranja problema v sferi politike, torej na proces, v katerem neko vprašanje postane pripoznano kot družbeni problem, dobi status problema in se uvrsti na dnevni red razprav o konkretnih politikah. Tako Hoogwood in Gunn (1984) govorita o fazah sledenja, filtriranja in definiranja spornih vprašanj (issue search, filtration and definition), ki se lahko nadaljujejo tudi v strokovno zahtevnej¬ šo fazo predvidevanja in analize različnih opcij. Dunn (1981) govori o fazi dokazo¬ vanja in zagovarjanja trditev (policy arguments). Parsons (1995) to temo umešča v mezo-analizo javne politike, ki se osredotoča na povezave med definicijo problema, določanjem dnevnega reda razprav, odlo¬ čanjem in izvajanjem politike. Logiko tega, kako neko vprašanje postane ali pa ne postane del konkretne politike, ki jo ponazarja z zaporedjem SPORNO VPRAŠA¬ NJE —PROBLEM — JAVNA POLITIKA, obravnava ob primeru ljudi, ki spijo na ulici. Verjetno se lahko vsi strinjajo, da to je sporno vprašanje (issue), ni pa nujno strinja¬ nja o tem, v čem je tu problem in s kakšno politiko ga reševati. Če to vprašanje razumemo kot problem klateštva, bi kot primeren odziv javne politike videli poostritev policijski nadzor na ulicah; če pa to vprašanje razumemo kot problem brezdomstva in pomanjkanja stanovanj, bi primeren odziv iskali v spremembah stanovanjske politike. ‘Opredelitev problema je del problema’ (Parsons, 1995: 88). Parsons opozarja na to, da so današnja pojmovanja ‘družbenega problema’ zelo razlikujejo od prepričanj najbolj zgodnjih analitikov družbenih problemov, kot npr. Joseph Rowntree pred drugo svetovno vojno. Zgodnji analitiki so verjeli, da je potrebno problem le odkriti, dejstva pa bodo ‘govorila sama’ in bo že priče¬ vanje o problemu sprožilo akcijo za njegovo rešitev. Danes pa se vse bolj uveljav¬ lja spoznanje o ‘problemu’ kot predmetu interpretacije v smislu proizvajanja in pri¬ pisovanja pomenov; pozornost se usmerja k temu, kako problem opredeliti, struk¬ turirati, umestiti v nek kontekst (uokviriti) in kako ga poimenovati. Način, kako se odvijajo ti procesi, odločilno vpliva na to, kako - če sploh - se bo tega problema loti¬ la politika. Pomen procesov in družbenih skupin, ki imajo moč označevanja, konstruira¬ nja in interpretiranja nekih pojavov in skupin kot ‘problematičnih’ zlasti poudarja sodobni ‘konstruktivizem’, ki korenini v Berger-Luckmannovi koncepciji socialne konstrukcije realnosti (Berger in Luckmann, 1967). V tej perspektivi je značilnost družbenih pojavov to - v nasprotju od fizičnih pojavov - da ne morejo obstajati neodvisno od percepcije in interpretacije opazovalca. Tako po Blumerju (1971) identificiranje in artikuliranje družbenega problema predstavlja ‘aktivnost postav¬ ljanja zahtev in trditev’, ta aktivnost pa je kolektivna; še več, ‘družbeni problemi so TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Srna MANDIČ v osnovi proizvod procesov kolektivnega definiranja, ne pa neka objektivna in od teh procesov neodvisna družbena okoliščina sama na sebi’ (str. 298). Hogwood in Gunn (1984) poudarjata, kako na pripoznavanje in dojemanje problema pomembno vpliva to, kdo ga spravlja na dnevni red, na kako visokem položaju je in zaradi kakšnih razlogov. Navajata britanski primer, ko so številne skupine zaposlenih žensk dolgo časa neuspešno poskušale opozoriti na proble¬ me družine. Ko pa sta dva visoka politika - Callaghan in Thacherjeva - konec sedemdesetih let zaskrbljenosti za ‘družino’ javno izrazila, je ‘družina’ postala prednostna tema; še več, konservativna vlada je začela zahtevati od vseh resorjev, da vsak predlog inovacij opremijo z izjavo o predvidenem vplivu na družino. Seveda pa tudi v širši družbi, ne le v neposrednem okolju oblikovanja javne politike, potekajo procesi artikuliranja in interpretiranja, kjer različne strani - skozi prizmo lastnih interesov - probleme zaznavajo in jih kot take pripoznajo ali pa tudi ne. Spector in Kitsuse (1971) v svoji knjigi ‘Konstruiranje družbenega problema’ analizirata ‘faze razvoja’ problema in v prvi fazi poudarjata vlogo različnih družbe¬ nih skupin pri opredeljevanju problemov, sprožanju procesov vrednotenja nekega pojava ali stanja kot neželenega ter pri vzpodbujanju javnih polemik o tem vpraša¬ nju. Proces napreduje v drugo fazo, če to skupino oz. njena stališča prizna za legi¬ timna kakšna uradna ustanova, ki lahko uradno sproži postopke spreminjanja. Parsons (1995) poudarja pomen družbenih gibanj, zlasti feminizma in ekolo¬ ških skupin pri postavljanju vrste vprašanj na dnevni red politik; izpostavlja tudi vlogo strokovnjakov in od sedemdesetih let naprej še posebej ustanavljanja t.i. ‘miselnih tankov’ in raziskovalnih teles z namenom, da bi vplivali na razprave o jav¬ nih politikah s publiciranjem raziskovanja in zagovorništvom konkretnih politik (‘policy advocacy’). Pri vplivanju na dnevni red politik imajo izredno pomembno, a tudi ambiva¬ lentno vlogo javni mediji. Ti probleme odkrivajo, napravijo vidne in jih ojačajo; vendar s tem, ko izbirajo le tiste teme, ki so ‘vredne novic’, opravljajo tudi selekci¬ jo; neka vprašanja in dogodke tako v javno razpravo vključijo, druga pa izključijo. Parsons izpostavlja svojevrstno dinamiko vplivanja medijev na javno mnenje in govori o več ciklih, skozi katere prehaja pozornost javnosti v zvezi s konkretnim spornim vprašanjem: 1. predproblemska faza, ko problem sicer obstaja, vendar ga javnost ne zaznava; 2. faza alarmantnega razkritja problema skozi medije, spremlja jo evforičen in entuziastičen pogled na rešljivost problema; 3. faza umirjanja, ko v ospredje stopi zavest o možnih stroških, ki bi bili potrebni za korenito razreševa¬ nje problema; 4. faza postopnega upadanja zanimanja javnosti za vprašanje; 5. po- problemska faza. Problemi in njihove rešitve Razumevanje rešljivosti problema je seveda odvisno od samega razumevanja problema. Zakaj, kako in kdaj pride do družbenih problemov poskuša pojasnjeva¬ ti vrsta različnih teorij. Jamrozik in Nocella (1998) jih razvrščata v 7 pristopov k pojasnjevanju geneze družbenega problema. Segajo od najstarejše, a tudi danes TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Srna MANDIČ zelo vplivne razlage, da so problemi, kot je revščina, brezposelnost itd. posledica patologije posameznikov (t.j. njihovih značajskih in vedenjskih ‘napak), do pristo¬ pov, ki poudarjajo strukturne družbene razloge, ter nazadnje pristopa, ki nastanek problema pojasnjuje s procesi in aktivnostjo skupin, ki imajo moč označevanja, konstruiranja in interpretiranja nekih pojavov in skupin kot ‘problematičnih’. Ti pristopi, ki razlagajo, zakaj se je nek družbeni problem pojavil in kakšna je sploh njegova narava, pa vsebujejo tudi že napotek, kje iskati njegovo rešitev. Tu Jamrozik in Nocella izpostavljata naslednji skrajnosti. Na eni strani so teorije, ki družbene probleme razumejo kot proizvod strukturnih družbenih dejavnikov, povezanih s porazdelitvijo družbene moči in v povezavi s tem vidijo tudi rešitve problemov. Drugače povedano, rešitev problemov razumejo kot politično vpraša¬ nje, ki zadeva makro družbeno raven. Druga, diametralno nasprotna pa je razlaga, ki prevladuje med samimi izvajalci socialnih storitev. Po njej gre razloge in tudi rešitve problemov iskati izključno na mikro ravni - torej med prebivalci, ki ta pro¬ blem doživljajo. V tem primeru je družbeni problem opažen, razumljen in reševan kot zasebna in osebna težava ljudi, ki problem imajo, pri tem pa je problem postav¬ ljen v zvezo z njihovimi osebnimi značilnostmi, kot so stališča, psihološki ustroj, intektualne zmožnosti ali osebni odnosi. Jamrozik in Nocella s tem v zvezi tudi ugotavljata, da na prevladujoč način vide¬ nja problemov in rešitev vplivajo tudi stališča vlade oziroma strank na oblasti. Tako socialno-demokratsko usmerjene vlade pogosteje pripoznavajo strukturne razlo¬ ge družbenih problemov ter naročajo tisto vrsto raziskav in tehničnega svetovanja, katerih priporočila za strukturne spremembe so izvedljiva. Liberalno-demokratske in konservativne vlade pa redkeje pripoznavajo strukturne razloge družbenih pro¬ blemov in bolj naročajo tisto vrsto raziskovanja in svetovanja, ki je usmerjeno k prebivalstvu, k posameznikom, ki imajo problem ter iščejo rešitve za probleme pri njih samih, v spremembah njihovih ravnanj, virov, stališč. S tem se problem depo¬ litizira, izloči iz javne sfere politike in razveže od družbenih strukturnih razlogov; poveže se z osebnimi in vedenjskimi značilnostmi populacije, se torej patologizira in psihologizira in prepusti v obravnavo socialnim službam. Družbeni problem se torej depolitizira tako, da se pretvori v osebni problem določenih posameznikov. Avtorja še natančneje analizirata, kako ta proces poteka na treh ravneh držav¬ nega posredovanja: na politični, upravni in operativni ravni. Politična raven zade¬ va interakcijo med javnostjo in vlado, obsega pa procese v katerih se določene vrednote in interesi prevedejo v konkrente javne politike in zakone ter v razdeli¬ tev državnih virov med različne uporabnike. Poseganje v problem na tej ravni lahko nastopi v obliki novega zakona, nove politike, ali ustanovitve nove organiza¬ cije, ki naj se z njim ukvarja. Upravna raven deluje kot posrednik in prevajalec politične volje in odločitev, sprejetih na politični ravni, v konkretne metode posredovanja na ravni same izved¬ be storitev (level of Service delivery). Vključuje torej procese, ki politike in zakone prevedejo v upravna pravila, v oblikovanje primernega upravnega aparata, ki lahko daje napotila operativni ravni, pa tudi v delitev sredstev specifičnim progra¬ mom ter v njihov nadzor. Na upravni ravni se politični problem prevede v tehnič¬ nega, vendar pa je še vedno v javni sferi. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Srna MANDIČ Na operativni ravni pa se javne politike, zakoni in upravna pravila in napotki interpretirajo in uporabijo v konkretnih primerih in ob konkretnih osebah. Na tej ravni prihaja do neposrednega, osebnega (‘face-to-face’) odnosa med socialno sto¬ ritvenim osebjem in ljudmi, ki problem doživljajo. Na tej ravni problem ni več v javni sferi, ampak je že artikuliran kot osebni problem ljudi v prizadeti populaciji. Poseganje v družbeni problem se lahko začne in izpelje na vsaki od treh ravni, čeprav se pri odzivanju na problem običajno pričakuje smer ‘od zgoraj navzdol’. Po tem vzorcu se na problem odzove najprej raven politike, kjer so potrebni pro¬ računski viri za inovacije, potem upravna raven in nazadnje še operativna storitve¬ na raven. V realnosti pa se začne pogosto na problem prva odzivati operativna raven (‘ljudje na terenu’ ali ‘street-level beaurocracies’), saj se tam, v stiku z ljudmi, najprej pokaže kot zelo pereč. Ker pa med vsemi tremi ravnmi v splošnem obsta¬ jajo dvosmerne povezave in vplivanje (torej ne le enosmerno vplivanje od zgoraj navzdol), je za kompleksno razumevanje procesa reševanja problema nujno upoš¬ tevati delovanje vseh treh ravni. Vse bolj uveljavljajoče se načelo večanja vpliva in moči’ (‘empowerment’) uporabnikov storitev in sploh organizacij civilne družbe to še posebej poudarja. Parsons (1995) prav v tej točki vidi pomembno področje demokratizacije. Za pripoznavanje problema pa je tudi pomembna rešljivost problema. Že Gouldner (1971: 350) je opozarjal, da ‘država potrebuje raziskovalce, ki lahko izpo¬ stavijo tiste družbene probleme, s katerimi se je sposobna ukvarjati’. Tudi Kingdon (1984) v svoji teoriji ‘politične prajuhe’ (policy primeval soup) poudarja rešljivost problema kot dejavnik oblikovanja politike. Oblikovanje politike pojasnjuje z obstojem treh ločenih tokov: tok problemov, tok javnih politik in tok politične volje. Ti tokovi se v nekem kritičnem času združijo in sovpadejo ter omogočijo, da pride do povezave med rešitvami, problemi, in to ob zagotovljeni podpori ugod¬ nih političnih sil. Jamrozik in Nocella (1998) ugotavljata, da zaradi ideoloških, poli¬ tičnih, ekonomskih in drugih razlogov vlade pripoznavajo predvsem tiste družbe¬ ne probleme, katerih reševanje se prilega dominantnim interesom in politikam, in izključujejo druge. Program, ki rešuje problem ’ Na področju analize javnih politik velja, da je večina programov socialnih sto¬ ritev (human Services) oblikovana in financirana zato in tako, da služijo reševanju konkretnih družbenih problemov, kot so npr. brezposelnost, brezdomstvo, zlora¬ ba in zanemarjanje otrok itd. Kateremu problemu je program namenjen je običaj¬ no razvidno iz zakonske dikcije, poslovnika, odloka ali drugih izvedbenih pravil ali zapisnikov teles, ki so odločala o ustanovitvi programa. Mimogrede spomnimo, da so programi v splošnem sestavni del socialne oz. druge javne politike, natančneje - eden od njihovih ukrepov. Socialni programi so tako inštrument socialne politike in v tem kontekstu jih je tudi potrebno obravnavati. Pri tem pa je pomembno tudi vprašanje, kaj program pravzaprav je. V analizi javnih politik predstavlja program nekaj ožjega od sektorske politike in nekaj več- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Srna MANDIČ 210 jega oziroma trajnejšega od projekta, za katerega je značilna časovna omejenost in enkratnost. Po Dunnu (1981) programi sodijo med ‘alokativne ukrepe politike’. V nasprotju od ‘regulativnih ukrepov’, s katerimi država predpisuje pravila in standar¬ de, pa prek alokativnih ukrepov država razdeljuje vire (denar, storitve, kadre, opre¬ mo). Za izvedbo alokativnih ukrepov država ustanavlja oz. uporablja zastopstva (‘agency’) v obliki različnih organizacij. Te izvajajo programe. Programi so ključni pri oskrbi s storitvami; oskrba s storitvami poteka prav prek programov; natančne¬ je: program je enota v sistemu oskrbe s storitvami (service delivery system) (Kruschke in Jackson, 1987: 92). Pri tem je pomemben trend, da države vse manj financirajo neposredno organizacije (t.i. budgetiranje v obliki dotacije), vse bolj pa le posamezne programe, ki jih organizacija izvaja. Program je torej definiran znotraj sektorske politike, saj uporablja njene vire in doprinaša k njenim ciljem. Koncizno definicijo programa podajata Hogwood in Gunn (1984: 16). To je posebej definirano področje vladnega delovanja, ki vsebuje poseben paket zako¬ nodaje, organizacije in virov. Šolski primer programa je npr. programu šolske pre¬ hrane, ki vključuje nekaj zakonskih določil, različne vire in osebje, ki program izva¬ ja. Kot nadaljnji primer navajata stanovanjsko politiko, za katero je možno reči, da sestoji iz vrste različnih programov, kot so oskrba s cenejšimi občinskimi stanova¬ nji, program stanovanjske prenove, program hipotekarnih stanovanjskih posojil itd. Seveda pa v programu kot ‘skupku funkcionalno povezanih dejavnosti’ lahko sodeluje več akterjev. Vprašanje definicije programa je posebej pomembno, ko gre za ocenjevanje programov. Da bi namreč mogli vrednotiti kakovost in uspešnost konkretnega pro¬ grama, je potrebno določiti njegove meje - vedeti, natančno katere vire, osebje in rezultate mu je možno pripisati. To je važno takrat, ko neka organizacija izvaja več programov, vsak program pa se financira in zato tudi ocenjuje posebej. Martin in Kettner (1996) menita, naj bi organizacija ne izvajala več kot 10 programov, če naj bodo posamični programi dostopni vrednotenju. Program na področju socialnih storitev pa definirata še bolj natančno z naslednjimi značilnostmi: - obravnava določen družben problem; - predstavlja pomemben delež aktivnosti organizacije; - ima cilj in namen (bodisi formalno izražen bodisi implicitno); - ima označene vire, vključno z osebjem; Ti kriteriji naj bi omogočili natančneje identificirati in poimenovati programe, ki potekajo v neki organizaciji, vendar stvar pogosto ni povsem enostavna in eksaktna; opozarjata, da je včasih ta napor ‘bliže umetnosti, kot znanosti’. Kljub temu je identifikacija programov znotraj organizacije nujen pogoj za to, da je posa¬ mezne programe sploh možno vrednotiti. Ocenjevanje in vrednotenje programov: štiri generacije evalvacije Pri vrednotenju in ocenjevanju (t.j. pri evalvaciji) poteka in rezultatov progra¬ mov socialnih storitev so v uporabi številni in zelo raznoliki pristopi. Z razvojem evalvacijske kulture v zadnjih dveh desetletjih se pojavlja veliko vse bolj formalizi- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Srna MANDIČ ranih in do podrobnosti predvidenih pristopov. Tako kot na drugih področjih, pri¬ haja tudi tukaj do diverzifikacije in tako se metode evalvacije specializirajo za dolo¬ čene programe, področja, vprašanja, akterje, faze. Dunn (1981) loči razvojno eval¬ vacijo, ki vrednoti tekoči potek programa oz. politike, retrospektivno evalvacijo procesa, eksperimentalno evalvacijo in retrospektivno evalvacijo učinkov. Parsons (1995) loči dva tipa evalvacije politik in programov: prvi tip je racionalna analiza, drugi pa evalvacija v podporo upravljanju s človeškimi viri, torej menedžmentu. Ta in drugi avtorji (Kruschke injackson, 1987; Dunn, 1981) nadalje ločijo med forma¬ tivno evalvacijo, ki je namenjena vrednotenju tega, kako se neka politika ali pro¬ gram implementirata, in sumativno evalvacijo, ki vrednoti končne učinke. Evalvacija socialnih programov se ni razvijala le pod vplivom analize politik, ampak tudi teorij menedžmenta v (javnem) storitvenem sektorju. K temu so svoj prispevek dala tudi največja imena na področju menedžmenta organizacij in upravljanja s človeškimi viri, kot so npr. Drucker, Peters, Waterman in drugi. Evalvacija socialnih programov je postopno vključevala številne prvine teorije upravljanja s človeškimi viri kot iz drugih pristopov (npr. ‘performance measure- ment’, ‘total quality management’ itd.). Na področju evalvacije javnih politik in socialnih programov se je tako danes uveljavilo nekaj elementov, ki vsebinsko tvo¬ rijo več ali manj njen ‘železni repertoar’. Osnovno opredelitev teh elementov pov¬ zemam po Dunnu (Dunn, 1981): - vložek (input): so vsi viri in sredstva (denar, oprema, osebje, pripomočki, uporab¬ niki), ki vstopajo v program; - proces-, je opravljanje storitve, pri čemer se vložki uporabijo in prevedejo (prede¬ lajo) v proizvod (output). -proizvod (output) vse, kar sistem ali storitveni program proizvaja; -povratno sporočilo (feedback): informacija o delovanju sistema ali storitvenega programa, ki se vrača v sistem (program) in omogoča učenje. - Izid, učinek (outcome): sprememba na populaciji ali v okoliščinah, ki je nastopi¬ la kot posledica delovanja programa. Ti elementi predstavljajo tudi osnovne kriterije vrednotenja, Martin in Kettner (1996) pa jih opredeljujeta takole. Učinkovitost (efficiency) govori o velikosti pro¬ izvoda glede na vložek; večja učinkovitost pri danem vložku pomeni povečanje proizvoda in to ne glede na njegovo kakovost in učinke. Vidik kakovost se nanaša na kakovost proizvoda; povečanje kakovosti pomeni, da več proizvodov doseže določeno visoko kakovostno raven (npr. odstotek obrokov, ki jih uporabniki ozna¬ čijo za odlične). Uspešnost (effectiveness) se nanaša na izide oz. učinke programa in pomeni, da so cilji doseženi. Na enostavnem primeru programa šolske prehra¬ ne pa lahko te kriterije ponazorimo takole. Večanje učinkovitosti programa bi se pokazalo tako, da npr. dano osebje pri istih kapacitetah pripravi večje število obro¬ kov; povečanje kakovosti bi pomenilo, da se poveča odstotek obrokov, ki ga upo¬ rabnik oceni kot odličnega; večanje uspešnosti programa pa bi se izražalo npr. v primernejši prehranjenosti in zdravju otrok. Poleg teh in tako opredeljenih kriterijev pa obstajajo še drugi. Dunn (1981) uspešnost (effectiveness) veže na vprašanje, ali je bil dosežen zaželen učinek; pri¬ mernost (adequacy) govori o tem, ali je bil ob tem učinku rešen problem; pravič- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Srna MANDIČ nost (equity) govori o porazdeljenosti koristi od programa med različne skupine; odzivnost (responsiveness) se nanaša na to, ali program zadošča potrebam, željam in vrednotam različnih skupin; primernost (appropriateness) pa govori o tem, ali so želeni in načrtovani učinki res primerni oz. vredni. Dunn pa izpostavlja ne le številčnost kriterijev pri evalvaciji politik in programov, ampak tudi možnost njiho¬ vega razhajanja in opozarja, da odločitev, kateremu kriteriju dati prednost, ni v domeni ‘tehnične racionalnosti’, ampak ‘substancialne’. Ob tem le mimogrede omenimo, saj bo to podrobneje obravnavano kasneje, da v novejšem času v ospre¬ dje vse bolj stopa vidik ‘komunikacijske racionalnosti’. Pri ocenjevanju javnih programov, zlasti zaradi interesa financerjev in težnje k čim manjši porabi, kriterij uspešnosti večkrat ostane v senci kriterija učinkovitosti, seveda pa ga ta ne more nadomestiti. Uspešnost programa je določena v odnosu na zastavljeni cilj - t.j. blažiti ali rešiti nek problem; uspešnost programa pomeni uspešnosti reševanja problema. Prizadevanje za večjo učinkovitostjo je lahko zava¬ jajoče, če vodi k večanju proizvoda, ne glede na njegovo kakovost in dejanske učin¬ ke. Če se vrnemo k primeru šolske prehrane, bi ta nevarnost pomenila težnjo povečati število obrokov, ne glede na to, da se lahko poslabšajo in povzročijo slab¬ šo prehranjenost šolarjev. Ta nevarnost ‘zamenjave ciljev’ je znana tudi kot t.i. napa¬ ka 3- vrste, ko program zelo učinkovito rešuje povsem napačni problem. Sodobni razvoj evalvacijskih metod v smeri bolj formaliziranih pristopov s poudarkom na količinskih merah temelji na prepričanju, da te prispevajo k bolj objektivni oceni delovanja neke politike ali programa. Hkrati pa je takšno razume¬ vanje evalvacije tudi vse bolj predmet dvomov in kritik, ki sicer spremljajo scienti- stično, pozitivistično razumevanje znanja in znanosti kot zbiranja in interpretiranja objektivnih podatkov, ki naj pokažejo ‘pravo resnico’ kot od opazovalca neodvis¬ no entiteto. Med kritiki takšnega pojmovanja je tudi Parsons, ki to vprašanje obra¬ vnava zelo sistematično. Ugotavlja, da številni primeri evalvacije kažejo, da je njen rezultat odvisen od tega, ‘kje sediš’. Povzema ugotovitve J.Q. Wilsona, ki jih je strnil v dva zakona eval¬ vacije. Prvi pravi: če bodo evalvacijo opravili tisti, ki program implementirajo, bodo rezultati ocenjevanja .pozitivni. Drugi zakon pa navaja: če bodo evalvacijo opravljali neodvisni analitiki, bo pokazala (tudi) na negativne učinke. Študije, ki se prilegajo prvemu zakonu, se bodo zadovoljile s podatki, ki jih sama evalvirana organizacija zbira za lastne potrebe; uporabile bodo časovni okvir, v katerem je več možnosti, da se pokažejo ugodni rezultati; manj se bodo trudile identificirati zunanje dejavnike, ki so mogoče doprinesli k pozitivnim spremembam, ki bi jih sicer v celoti pripisali delovanju politike ali programa. Študije, ki ustrezajo druge¬ mu zakonu, pa bodo verjetno izkazovale obraten trend: zbrale bodo čim več neod¬ visnih podatkov; sprejele bodo časovni okvir opazovanja, v katerem se bo mogo¬ če pokazalo, da pozitivnih rezultatov še ni ali pa so že izginili; bolj se bodo trudile najti zunanje dejavnike, ki so pripomogli k pozitivnim spremembam. Parsons pa izpostavlja še drug kritičen vidik; samo analizo oz. evalvacijo pro¬ grama ali politike je namreč možno videti kot v bistvu sestavni del političnega pro¬ cesa, ki predvsem implicira vrednostne opredelitve in boje, ne pa nekakšno znan¬ stveno prizadevanje za resnico. Tako razumevanje se navezuje na siceršnje kritike TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Srna MANDIČ merjenja kakovosti socialnih programov, češ da ta enostavno le povečuje in olajšu¬ je nadzor države nad organizacijami in ljudmi. Kot so lahko kazalci kakovosti pro¬ gramov le orodje v rokah teyloristično usmerjenega menedžmenta organizacije in financerjev, je lahko tudi evalvacija programov in politik le legitimizacijski del poli¬ tičnega procesa. Ta nevarnost je še toliko hujša, če se ta vse prej kot vrednostno nevtralna funkcija evalvacije teži skriti in evalvacijo prikazati kot (izključno) znan¬ stveno in strokovno prakso. Kot odgovor na omejitve takšnega razumevanje eval¬ vacije se je v novejšem času razvilo več pristopov, ki jih Parsons uvršča med alter¬ nativne okvire evalvacije, v ‘post-pozitivistično’ evalvacijo. Omeniti velja zlasti tri post-pozitivistične pristope evalvacije. Prvi je ‘mnogo¬ kratni pristop’, ki ga je razvil Cook (1985). Izhaja iz tega, da ne obstaja ena sama pravilna opcija pri oblikovanju politik/programov ter pri njihovi evalvaciji; ker ima predmet evalvacije številne razsežnosti in vključuje številne poglede in interese akterjev, je treba tudi pri evalvaciji težiti k uporabi več pristopov, opcij in podatkov ter v množici možnih in legitimnih razlag iskati ne tisto, ki je ‘resnična in edina prava’, ampak tisto, ki je ‘najboljša’. Evalvacija, tako kot tudi sam politični proces, predstavlja predvsem okvir, ki naj zagotovi pluralistično, multidisciplinarno in odprto izmenjavo znanja. Drugi je ‘pristop okvira’ (t.i. ‘design approach’). Gradi na podmeni, da obliko¬ vanje vrednotenja politik poteka v vrednostno nabitem družbenem kontekstu, ki se izraža v več različnih interpretativnih okvirih. Zato je ključna vloga procesa eval¬ vacije v tem, da postavi okvir, ki omogoči pregledati in preizprašati različne nači¬ ne gledanja na probleme iz zornega kota različnih vrednostnih in metodoloških vidikov. Poudarek je na oblikovanju argumentov in ne izboljševanju ‘kakovosti diskusije’, ki - idealno gledano - pripelje začetni spopad idej do konsenza in sinte¬ ze, ki omogoči bolj informirane odločitve. Proces evalvacije je torej okvir, ki služi predvsem kot sredstvo za diskusijo in kritični dialog, ne pa skupek tehnik, ki pri¬ našajo ‘odgovore’ in ‘dejstva’. Trejti in najbolj radikalen je ‘naturalistični pristop’, ki sta ga razvila Guba in Lincoln (1987), in ki prav tako temelji na ideji o razvijanju kritičnega dialoga med različnimi interpretativnimi okviri in njihovimi zagovorniki. Svoj pristop sta defini¬ rala v kontekstu različnih razvojnih stopenj evalvacije oz. generacij evalvacije. Prva razvojna stopnja je tehnična-, z razvojem prvih testov je bila evalvacija percipirana kot tehnična izvedba merjenja doseženega, evalvator pa je nastopil v vlogi nekakš¬ nega ‘tehnika’. Sledila je deskriptivna faza, v kateri se je evalvacija ukvarjala tudi z opisovanjem dobrih in slabih strani doseženega; tretja generacija evalvacije je bila razsodniška. V tej fazi, ki je potekala v šestdesetih in sedemdesetih letih, so z upo¬ rabo objektivnega raziskovanja in standardov predvsem merili učinkovitost in uspešnost programov, evalvator pa je imel vlogo razsodnika. Danes smo sredi četr¬ te generacije evalvacije, kjer gre za odzivno evalvacijo. Ta se nič več ne osredotoča na cilje in učinke politik in programov, ampak na ‘zahteve, pomisleke, skrbi in sploh vprašanja, ki jih izražajo člani različnih javnosti, ki so tako ali drugače vple¬ tene v evalvacijo’ (str. 567). Evalvacija četrte generacije se tako osredotoča na raz¬ lične poglede vpletenih akterjev in izhaja iz podmeno vrednostnem pluralizmu. Razumljena je bolj v smislu pogajanja, manj pa kot iskanje objektivne ‘resnice’. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Srna MANDIČ Za post-pozitivistične pristope k evalvaciji je torej značilna podmena, da je eval¬ vacija v bistvu del političnega procesa, v katerem je znanje rezultat pogajanj, zato morajo biti spoznanja, pridobljena z evalvacijo programa, utemeljena s širokim sodelovanjem vseh tistih, ki jih program zadeva - financerjev, tistih, ki ga uvajajajo in izvajajo, do uporabnikov - ciljnih skupin) in tistih, ki so izključeni. Seveda pa izvajanje tovrstne evalvacije ni brez problemov in dilem. Poleg tega avtorji prizna¬ vajo, da gre za novo vrsto ne le ‘družbene preiskave’ (social inquiry), ampak tudi nove vrste politike, ki odpira nove horizonte demokratizacije. Seveda pa velja spomniti, da post-pozitivistični pristopi k evalvaciji niso edini, ki priznavajo vse večji pomen temu, da v procesu evalvacije programa na tak ali drugačen način sodeluje čim več akterjev programa, ki so vse bolj vključeni tudi v njegovo oblikovanje in izvedbo. Poleg uporabnikov (klientov), katerih vloga se v novejšem času vse izraziteje krepi (t.i. empowerment), so pomembni akterji še državljani nasploh, voljeni uradni predstavniki organizacij in nadzornih svetov, skupine zagovornikov, vladne agencije, ki programe financirajo, fundacije, upra¬ vno osebje, finančni in pravni svetovalci in nadzorniki ter drugi. Tudi bolj tradici¬ onalno usmerjeni evalvacijski pristopi priznavajo, da različni vidiki ocenjevanja programov niso enako pomembni in zanimivi za vse zainteresirane akterje. Za financerje in izvajalce programov je pogosto najpomembnejša učinkovitost, med¬ tem ko je za uporabnike in zainteresirano javnost, strokovnjake in zagovornike zelo pomembno vprašanje kakovosti in učinkov programov. Metoda ‘merjenja izvedbe programov’ (MIP) - primer konkretne metode Metodo ‘merjenje izvedbe programa’ (performance measurement in human Services programs) sta razvila Martin in Kettner (1996). Metoda se opira na dolgo tradicijo ocenjevanja programov, vključuje pa tudi prvine drugih pristopov, zlasti ‘total quality managementa’ kot dopolnila tradicionalnim meram učinkovitosti in uspešnosti, ter bolj kvantitativnega pristopa, ki ‘ponovno odkriva’ in uveljavlja možnosti in vrednost merjenja v razliko do izključno kvalitativnih metod vredno¬ tenja. Nekaj prvin ima analognih kot pri ocenjevanju delovanja organizacij (orga- nizational performance) (prim. Slater 1998), vendar pa je v marsičem specifičen, saj se nanaša na ‘program’, ne na organizacijo. Poleg tega pa - implicitno - vsebuje tudi nekaj prvin post-pozitivističnega pristopa, saj daje velik poudarek procesu izbiranja kazalcev in to ob konsenzu širšega kroga akterjev programa. Ta model je v poenostavljeni standardizirani različici (t.i. ‘SEA report’) sprejelo več mestnih oblasti in drugih institucij v ZDA. Metoda MIP je definirana kot redno zbiranje in poročanje o podatkih o učin¬ kovitosti, kakovosti in uspešnosti izbranega programa socialnih storitev. Poleg tega ima metoda še tri pomembne značilnosti. Prva je ta, da vključuje številčne podatke in ocene, ne pa le kakovostnih in opisnih; zato jo tudi označuje izraz ‘merjenje’. Druga značilnost je, da ponuja zelo širok, sistematičen in podroben nabor kazal¬ cev in mer, katerih končni izbor prepušča vključenim akterjem. Tretja in ključna značilnost pa je, da v vrednotenje vključuje širok krog akterjev (od financerjev pro- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Srna MANDIČ grama, prek izvajalcev, zainteresirane javnosti do uporabnikov in njihovih zagovor¬ nikov) ter zahteva njihov konsenz pri izboru kazalcev in mer za vrednotenje pro¬ grama. Oblikovanje in izbor primernih kazalcev za spremljanje programov tako postane ključno vprašanje, ta metoda pa nanj odgovarja s kompleksnimi in podro¬ bnimi izhodišči in vodili. V nadaljevanju so povzeta vodila za izvedbo te metode v treh ključnih sklopih. a) Kazalci učinkovitosti programov Učinkovitost se osredotoča na obseg proizvoda; obravnava razmerje med vložki in proizvodi. Večanje učinkovitosti pomeni večanje proizvoda ob danem vložku. Na področju storitvenih programov je nujno natanko definirati enoto storitve. Ločiti je treba med vmesnimi in končnimi proizvodi. Primer enote storitve pri storitvah informiranja je npr. en kontakt z uporabnikom, pri prehrambenem programu en obrok itd. Seveda pa je pri izboru enote storitve pomembno presojati različne opci¬ je glede na njihovo koristnost v smislu uporabnosti in relevantnosti informacije; natančnost, izvedljivost, strošek zbiranja in poročanja o informaciji ter konsenz med zainteresiranimi akterji (ali je podatek npr. pomemben za uporabnike in njiho¬ vo perspektivo). Postopek merjenja proizvoda naj bi vseboval tri korake: 1. izbor skupine, ki primerno predstavlja vse akterje; 2. ‘brainstorming’ o vseh možnih enotah storitev 3. ocena vseh predlogov glede na zgornje kriterije. b) Kazalci kakovosti programov Kakovost se osredotoča na kakovost proizvoda; izboljšanje kakovosti proizvoda je definirana z višjim deležem proizvoda, ki dosega določeno kakovostno raven. Kakovost na področju socialno storitvenih programov ima lahko naslednje pojav¬ ne oblike: manj napak; manj papirnatega dela; krajši čas trajanja; večje zadovolj¬ stvo financerjev; večje zadovoljstvo uporabnikov; nižji stroški; boljša javna podo¬ ba izvajalcev. Seveda pa kakovost in njeni kazalci, kot priznavata Martin in Kettner, niso objektivni v smislu nevezanosti na družbeni kontekst in akterje, ki o tem odločijo. Kakovost - podobno kot lepota - je v veliki meri stvar ocenjevalca. Ker je torej rela¬ tivna, je potreben zunanji končni razsodnik. Storitveni programi imajo dva tipa raz¬ sodnikov: uporabnike in druge zainteresirane akterje. Ker ima kakovost veliko razsežnosti, je pred izborom oz. oblikovanjem kazal¬ cev kakovosti konkretnega programa potrebno identificirati različne dimenzije kakovosti ter določiti, katere med njimi so prednostne. Vladni programi v ZDA navajajo naslednji najpomembnejši dimenziji kakovosti storitev. Prvič, zanesljivost. Gre za vprašanje, kako konsistentno program zadošča kakovostnim pričakova¬ njem uporabnika. Izvedba programa je nezanesljiva, če pri njej prihaja do velikih nihanj brez vidnih razlogov. Drugič, odzivnost. Tu gre največkrat za vprašanje pra¬ vočasnosti odziva izvajalcev programa na uporabnikovo težavo; pogosto se meri s ‘časom cikla’, ki izraža količino časa, ki je pretekla med tem, ko se je pri uporabni¬ ku pojavila potreba, in ko je prejel storitev. Čakanje ne pomeni le fizičnega čaka¬ nja v neki vrsti, ampak tudi na dokončanje postopkov. Pri oblikovanju in izboru mer kakovosti se priporočajo naslednji trije koraki: TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Srna MANDIČ 1. izbrati dimenzije kakovosti, ki bi jih uporabili (npr. zanesljivost in odzivnost); 2. prevesti izbrane dimenzije v značilnosti konkretnega storitvenega programa; 3. določiti enoto storitve. Namesto tega je možen tudi pristop ocenjevanja zadovoljstva uporabnikov, ki je zelo razširjen, saj je veliko enostavnejši in lažje izvedljiv od prejšnjega. Pristopa se razlikujeta v 3. koraku; namesto določitve enote storitve, je tukaj potrebno obli¬ kovati anketno vprašanje o zadovoljstvu uporabnika glede na to dimenzijo. c) Kazalci učinkov programa Ocenjevanje učinkov (izidov) programa velja za najvišjo obliko ocenjevanja izved¬ be programov na področju socialnih storitev. V nasprotju od tradicionalnih evalva¬ cij, ki temeljijo na enkratnih ocenah, temelji ta pristop na prepričanju, da storitve¬ nih programov ni možno obravnavati ločeno od kontinuiranega dogajanja v druž¬ benem okolju in da je med njima vzajemna povezava. Vendar pa pristop MIP učin¬ kov programa ne opazuje na makro, torej strukturni družbeni ravni, ampak na mikro ravni, na uporabnikih in njihovem vsakdanjem življenju. Natančneje, učinke programa definira v smislu pričakovanih oz. zaželenih sprememb v kakovosti živ¬ ljenja uporabnikov. Te spremembe lahko zadevajo različne dimenzije, kot so živ¬ ljenjske razmere, položaj (npr. zaposlen/brezposeln), ravnanja, stališča, občutki in predstave. Pri tem pristopu se torej meri pojavljanje pozitivno vrednotenih stanj (npr. koliko brezdomcev je prešlo v neko stalno in primerno obliko nastanitve), čeprav je možno tudi merjenje problemov in njihovega izginjanja (npr. število noči, ki jih brezdomec prespi na pločniku). Za merjenje učinkov programov so v uporabi štirje različni tipi mer. Prvič, šte¬ vilčno preštevanje, ki pomeni enostavno preštevanje uporabnikov, ki doseže žele¬ no stanje (npr. dobi zaposlitev). Drugič, standardizirane mere; to so predvsem standardizirani testi, ki jih uporabniki opravijo pred in po storitvi in ki merijo spre¬ membo v kakovosti njihovega življenja. Tretjič, lestvica o ravnanju uporabnika, pri čemer na standardiziran vprašalnik o tem odgovarja izvajalec storitev. Četrtič, zadovoljstvo uporabnika; uporabnik sam poroča o svojem zadovoljstvu z odgovo¬ ri na anketo (npr. koliko mu je program pomagal pri doseganju želene spremem¬ be). Izbor mer je potrebno preudariti glede na koristnost, zanesljivost, veljavnost itd., predvideva pa naslednje tri korake: 1. sestava skupine, ki je reprezentativna za vse akterje; 2. identificiranje čim večjega števila možnih mer učinkov, problemov in njihovih predpostavk; 3. konsenzualni izbor enega ali dveh najprimernejših mer. d) Izvedljivost metode MIP pri nas Pri obravnavi tega modela evalvacije pa se vsekakor postavlja tudi vprašanje, ali in koliko je neposredno prenosljiva in ali in pod kakšnimi pogoji je izvedljiva v našem sistemu blaginje. Tu ni možno dati celostnega odgovora na to vprašanje, ref- lektiramo pa lahko poskus to metodo uporabiti ob konkretnem primeru. Poskusili smo jo namreč aplicirati v okviru raziskave ‘Programi stanovanjske oskrbe poseb¬ nih družbenih skupin - kakovost in nove povezave’ (Mandič et al. 2000) in sicer na nekaj programov stanovanjske oskrbe ranljivih družbenih skupin v Ljubljani. TEORIJA IN PRAKSA let 39, 2/2002 Srna MANDIČ Pokazalo se je, da ta metoda v našem okolju ni zlahka izvedljiva. Resne težave so se pokazale že pri prvem koraku - pri identificiranju meja konkretnih progra¬ mov in tudi družbenih problemov, reševanju katerega so bili namenjeni. V vrsti programov smo se soočili s težavo, de je bilo oboje premalo natančno določeno že ob nastanku programa. Problem - poenostavljeno povedano - je bil v tem, da so izvajalci opravljali veliko stvari in marsikaj od tega ni bilo opredeljeno niti kot for¬ malna storitev. Vrsto storitev, ki so jih prejemale posebne družbene skupine, je bilo težko ločevati v posamične programe. Ta problem je bil še toliko hujši, ker smo se soočili z zelo razpršeno strukturo programov in z velikim številom manjših organi¬ zacij, ki so opravljale te programe v prostoru Ljubljane, medtem ko je metoda bolj prilagojena večjim izvajalcem z manjšim številom programov. Nadalje se je pokazalo, da je metoda časovno zelo zahtevna že za eno organiza¬ cijo, kaj šele za večje število manjših in zelo raznorodnih organizacij. Za izvedbo te metode bi bilo potrebno veliko več časa, kot je bilo v začetku načrtovano in spreje¬ to s strani večjega števila udeležencev - t.j. enodnevne delavnice. Skratka, presoja posamičnih kazalcev in njihov konsenzualni izbor se je pokazal kot časovno zelo zahtevno opravilo. Poleg tega je bila tudi izhodiščna točka - nabor že utečenih kazal¬ cev - relativno šibka in kaže na relativno nizko splošno uveljavljenost evalvacije v našem okolju ter na pomanjkanje utečenih kanalov sodelovanja in komuniciranja med akterji, zlasti z različnih ravni. Zdi se, da je naša današnja evalvacijska kultura blizu tistega modela evalvacije, ki bi ga lahko uvrstili nekje med drugo in tretjo generacijo evalvacije - torej opisovanje pozitivnih in negativnih vidikov programov, ki postopno že prehaja v bolj formalizirano in strokovno-metodološko razvitejše presojanje in razsojanje. Da bi lahko uspešno uporabili model, ki ima tudi prvine četrte generacije evalvacije, kjer gre za dialog med različnimi akterji in njihovimi vrednostnimi usmeritvami, pa bi bila potrebna močnejša sistemska podpora, ki bi vzpodbujala komuniciranje med akterji z različnih ravni - politične, upravne in ope¬ rativne na eni strani, ter uporabnikov in druge javnosti na drugi strani. Za zaključek: od kakovosti storitev k demokratizaciji oblikovanja in ocenje¬ vanja programov V besedilu smo obravnavali razmerje med družbenimi problemi ter programi socialnih storitev, ki naj bi bili namenjeni natanko reševanju teh problemov. Pokazali smo, da je to razmerje vse prej kot enostavno in samoumevno. Prvič, to razmerje je kontekstualno določeno; o njem je na predstavljeni način možno govoriti le znotraj širšega družbenega konteksta, ki ga predstavlja obliko¬ vanje in izvajanje javnih politik. Ta kontekst implicira določeno strukturo dejav¬ nosti in akterjev na treh ravneh: na politični ravni, kjer se sprejemajo konkretne javne politike; na upravni ravni, kjer se politike prevajajo v konkretne programe; in na operativni ravni, kjer se programi izvajajo in pridejo v stik z uporabniki in širšo javnostjo. Drugič, v ta kontekst sodi tudi spremljanje in vrednotenje posameznih politik in programov, torej evalvacija. Tovrstno vrednotenje je toliko bolj pomembno, koli- TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Srna MANDIČ kor izvajalci storitev niso le javne ustanove, ki bi bile že po upravni logiki podreje¬ ne višjim upravnim instancam, ampak so to zasebne nevladne organizacije. S pri¬ vatizacijo storitev se je namreč neposredna izvajalska vloga države in javnega sek¬ torja zmanjšala, okrepila pa se je njena pospeševalna in nadzorna vloga (t.i. pre¬ hod ‘providing - enabling’). In slednjič, v širitvi in razvoju evalvacije oz. evalvacijske kulture se kaže in utr¬ juje še nek drug trend - večanje moči in vloge uporabnikov ter sploh zainteresira¬ ne javnosti (t.i. ‘empowerment’). Skozi evalvacijo in sodelovanje v njej se namreč lahko uporabniki - bodisi neposredno bodisi prek svojih predstavniških in zago¬ vorniških organizacij - vključujejo v proces vrednotenja programov in tudi politik. V tem smislu je evalvacija eno od sredstev demokratizacije javnih politik, saj širi krog vključenih akterjev in prizadete javnosti, pa tudi krepi povratne sistemske informacije in sistemsko komuniciranje v smeri ‘od spodaj navzgor’. Kot poudarja Parsons (1995), tu ne gre več le za kakovost storitev, ampak za re-politizacijo in demokratizacijo javnih politik. Funkcija javnih politik namreč ni omejena na zago¬ tavljanje storitev, ampak se obuja tudi njena druga izvorna funkcija - prevajanje in uporaba znanj ter vzpodbujanje demokratičnih sposobnosti najširše javnosti za udeležbo v javnem odločanju. To predpostavlja tudi spremembo narave politike; tako se politika več ne izčrpa v predstavniški demokraciji, ampak je razumljena kot širši proces ‘družbenega učenja’ in sprejemanja javnih odločitev. Zato bo, kot meni Parsons, v naslednjem desetletju ključna vloga analize politik pospeševati pristni dialog med oblikovalci politik, izvajalci (strokovnjaki) in ter ‘aktivno’ družbo. Izziv prihodnosti je, kako izboljšati komunikativno - bolj kot instrumentalno - racional¬ nost sodobnih demokratičnih družb in kako temu primerno oblikovati in spreme¬ niti politične in družbene institucije. LITERATURA Berger, P. in Luckman T. (1967): The Social Construction of Reality; London: Allen Lane The Penguin Press. Blumer, H. (1971): Social problems as collective behaviour; Social Problems,. 18, 298-306. Cook, T.D. (1985): v: Shotland, R.L. in Mark, M.M. (Ur.): Social Science and Social Policy; Newbury Park: Sage; navedeno po Parsons, W.(1995) Dunn, W.N. (1981): Public Policy Analysis: an Introduction. Englewood Cliffs: Prentice-Hall. Edgar, B, Doherty, J., in Mina-Coull, A.(1999): Services for homeless people; Bristol: The Policy Press. Etzioni, A. (1976): Social Problems. Englewood Cliffs: Prentice Hall. Gouldner, A. (1971): The Corning Crisis of Western Sociology. London: Henineman. Guba, E.G. in Lincoln, Y.S. (1987): The countenances of fourth-generation evaluation: Description, judgement and negotiation, v: Palumbo (Ur.): The Politics of Programme Evaluation; Newbury Park: Sage; navedeno po Parsons, W (1995). Hogwood, B.W and Gunn, L.A. (1984): Policy Analysis for thc Real World. London New York Toronto: Oxford University Press. Jamrozik, A. in Nocela, L. (1998): The Sociology of Social Problems. Cambridge: Cambridge University Press. John, P. (1998): Analysing Public Policy. London and New York: Pinter. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Srna MANDIČ Kettner, P., Moroney, R. in Martin, L. (1990): Designing and Managing Programs. Newbruy Park London New Delhi: Sage. Kingdon, J.W. (1984); Agendas, Alternatives and Public Policies; Boston in Toronto: I.ittle, Brown and Company. Kruschke, H.R in Jackson. B. (1987): The Public Policy Dictionary. Santa Barbara: California State University. Mandič, S, Černič Mali B., Leskošek, V., Flaker V. in Zaviršek, D. (2000): Raziskovalno poročilo Programi stanovanjske oskrbe posebnih družbenih skupin - kakovost in nove povezave; Ljubljana: Urbanistični Inštitut Republike Slovenije. Martin. L. in Kettner, P. (1996): Measuring the Performance of Human Service Programs. Thousand Oaks London Tokyo: Sage. Parsons, W. (1995): Public Policy. Cheltenham: F,dward Elgar. Sluyter, G.V. (1998): Improving Organizational Performance; Thousand Oaks: Sage Publications. Spector, M. in Kitsuse, J.L. (1987): Constructing Social Problems. New York: de Gruyter. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Peter STANKOVIČ* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK UPORABE “BALKANA”: ROCK IN NACIONALIZEM V SLOVENIJI V DEVETDESETIH LETIH Povzetek. Članek poskuša izpostaviti nekatere ključne poli¬ tične dimenzije yu-rock glasbe in kulture predvsem v nave¬ zavi na fenomen nacionalizma. Avtor ugotavlja, da je yu- rock v pomembni meri prispeval k ohlajevanju razgretih nacionalističnih strasti v času vojn v bivši Jugoslaviji, iz česar izpelje zaključek, da bi ga bilo iz tega zornega kota mogoče razumeti kot politično progresiven pojav. V nadalje¬ vanju je podrobneje predstavljeno dogajanje v Sloveniji, kjer je v prvi polovici devetdesetih let v okviru tako imenova¬ ne “Balkan-scene”prišlo do evforičnega obujanja zanima¬ nja za yu-rock in posnemanja domnevnega “tipičnega’’ “balkanskega” življenjskega stila. Tu avtor ugotavlja, da je imela v tem konkretnem slovenskem primeru uporaba yu- rocka bistveno bolj ambivalentne učinke: ne-esencialistična nastavitev teoretske prizme vodi k spoznanju, da je kljub najboljšim namenom in navidezni politični progresivnosti, “Balkan-scena” v mnogočem zgolj reproducirala številne ste¬ reotipe o “Balkanu”, s tem pa nehote pripomogla k reproduk¬ ciji natanko tistega nacionalističnega diskurza, ki ga je žele¬ la postaviti pod vprašaj. Ključni pojmi: rock glasba, mladina, Balkan, Slovenija, naci¬ onalizem, popularna kultura, ne-esencializem, identiteta Uvod Novodobne asociacije, vezane na pojem "Balkan”, so v glavnem negativne: agresivni nacionalizmi, neskončne reke beguncev, krvavi spopadi med vojskami arhaičnih bojevnikov, skoraj sistematično kršenje človekovih pravic, nori diktator¬ ji itd. Takšna podoba “Balkana” (tu je mišljen predvsem tisti del jugovzhodne Evrope, ki je nekoč bil del sedaj bivše socialistične Jugoslavije) seveda ni brez podobnosti z resničnostjo, toda obenem je vendarle potrebno poudariti, da te zna¬ čilnosti niso edine, ki zaznamujejo življenje v regiji. Morda so najbolj zanimive za medije, ki o njih ekstenzivno poročajo in povzročajo, da ljudje razumejo “Balkan” predvsem iz te perspektive, toda v resnici obstaja tudi druga stran medalje. * Dr. Peter Stankovič, docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 str. 220-238 Peter STANKOVIČ Omenimo zgolj nekaj potez “Balkana”, vezanih na danes aktualne med-etnične odnose, ki vsaj do neke mere relativizirajo omenjeno podobo: dolga tradicija etnične in religiozne tolerantnosti, visoka stopnja med-etničnih porok v času soci¬ alistične Jugoslavije, precej izrazito izogibanje vpoklicu v vojsko v nedavnih voj¬ nah (predvsem v Srbiji), prijateljstva, ki so se občasno razvila med vojaki na nasprotnih straneh fronte, in nenazadnje, tradicija jugoslovanske rock glasbe (znane kot yu-rock), ki je v pomembni meri, vsaj med delom mladih, zadrževala izbruhe etnične nestrpnosti in sovraštva. Vse te dimenzije drugačnega oziroma manj znanega “Balkana” so pomembne in si bi v današnjih časih vsekakor zasluži¬ le veliko več pozornosti, vendar se bomo v pričujočem tekstu omejili zgolj na raz¬ pravo o vlogi yu-rocka v časih razbesnelih nacionalizmov, s posebnim poudarkom na dogajanju v Sloveniji v devetdesetih letih. Yu-rock, glasba in na njo vezana posebna mladinska kultura, ki sta se razvili v desetletjih pred razpadom bivše Jugoslavije v urbanih centrih tedanje države in sta s svojo univerzalistično etiko predstavljali (oziroma še vedno predstavljata) pomembno alternativo bolj ali manj nestrpnim in samozadostnim nacionalizmom v bivši Jugoslaviji, sta namreč v nakazanem kontekstu izrazito zanimiv predmet analize, saj ne predstavljata zgolj odlične ilustracije dejstva, da etnična nestrpnost ni edina značilnost tega kar v vsakdanjem jeziku razumemo kot “Balkan”, temveč predstavljata tudi prepričljiv primer izrazitih praktičnih/političnih učinkov popu¬ larne kulture kot takšne. Slednje omenjamo v kontekstu tradicije nezanimanja, ki ga je družboslovno raziskovanje do nedavnega izkazovalo popularni kulturi: pri¬ meri kot je yu-rock pričajo, da so različni segmenti popularne kulture vse prej kot nepomembni, 1 s tem pa tudi, da je za razumevanje kompleksne družbene resnič¬ nosti analiza različnih fenomenov s tega področja neizogibna. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili fenomen yu-rocka ter iz nakazane perspektive poskusili izpostaviti spekter njegovih raznolikih političnih implikacij, pri čemer pa nas bo podrobneje zanimalo predvsem dogajanje v Sloveniji, kjer je v prvi polovici devetdesetih let v okviru tako imenovane “Balkan-scene” prišlo do evforičnega obujanja zanimanja za yu-rock in posnemanja domnevnega “tipične¬ ga” “balkanskega” življenjskega stila. Slednje je za nas sicer zanimivo že zato, ker smo sami del tega prostora, toda slovenska “Balkan-scena” je v kontekstu pričujo¬ če razprave v resnici pomembna zaradi nečesa drugega: v navezavi s tem dogaja¬ njem so prišli do izraza številni ideološki in simbolni konflikti, ki pomenljivo raz¬ krivajo kompleksno logiko različnih uporab kulturno-geografskih identifikacij, s tem pa na bistveno bolj nestabilno naravo družbenih (v tem primeru nacionalnih) identitet kakor to sicer velja v dominantnih diskurzih. Dogajanje, vezano na “Balkan-sceno”, je pomembno tudi zato, ker nas opozarja na dejstvo, da imajo raz¬ lični segmenti popularne kulture resda pomembne praktične/politične konsek¬ vence, vendar pa te v praksi niso tako zelo enostavne, kot bi bilo morda videti na prvi pogled. Ne-esencialistična nastavitev teoretske prizme namreč vodi k spozna¬ nju, da je kljub najboljšim namenom in navidezni politični progresivnosti, “Balkan- scena” v mnogočem zgolj reproducirala številne stereotipe o “Balkanu”, s tem pa ' In seveda tudi vse prej kol nujno politično regresivni (kakor so lo nekoč mnogi teoretiki z različnih političnih polov domnevali). TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Peter STANKOVIČ 222 nehote pripomogla k reprodukciji natanko tistega nacionalističnega diskurza, ki ga je želela postaviti pod vprašaj. Preden pa se spustimo v podrobnejšo razpravo o teh zadevah, moramo najprej vpeljati dva koncepta, ki stojita v ozadju vsakega razmisleka na to temo: nacionalizem in mladinske subkulture. Rock v dobi nacionalizma Fenomen nacionalizma je vse prej kot nov, toda v družboslovnem raziskovanju je resnejšega premisleka deležen šele kako v zadnjih dveh desetletjih. Morda bi lahko tvegali tezo, da se o nacionalizmu ni resneje razmišljalo, dokler se v zadnjem času niso pričele razmeroma intenzivno podirati številne samoumevnosti, institu¬ cije in zgodbe o narodu in nacionalni državi (globalizacija, evropsko združevanje, trans-nacionalne identifikacije itd.), vsekakor pa velja, da je izrazit zagon dobilo tovrstno raziskovanje v času razpada socialističnih sistemov, ko sta mnoge Zahodnjake osupnili intenzivnost in strast pri prebujanju prej zatrtih nacionalistič¬ nih občutkov v bivših socialističnih državah. Slednje se je namreč pokazalo kot precej presenetljivo ravno v kontekstu prepričanja, da nacionalne identifikacije v sodobnem svetu ne igrajo več tako zelo pomembne vloge kot nekoč. Ne da bi se spuščali v za nas nepotrebne podrobnosti, povejmo, da je številne razprave, ki so v tem kontekstu poskušale osmisliti fenomen nacionalizma, v gro¬ bem mogoče interpretirati kot različne argumente v prid zgolj dvema osnovnima, pretežno izključujočima se pogledoma. Na eni strani stojijo avtorji, najbolj poznan med njimi je Anthony D. Smith (glej: Smith, 1986 ), znani kot primodialisti, ki trdijo, da so nacionalistični občutki zgolj logični podaljšek sorodstvenih vezi, oziroma, da med pripadniki naroda obstaja določena bistvena in večna povezanost, saj njego¬ vi pripadniki izhajajo iz istih prednikov. Ravno nasprotno pa trdi skupina piscev (recimo jim modernisti), ki izhajajo iz prepričanja, da nacionalna identiteta ni neka temeljna oziroma večna značilnost ljudi: po njihovem prepričanju je nacionalna identiteta, in s tem povezani nacionalistični občutki, zgolj diskurzivni konstrukt, zgodovinsko specifičen način samo-razumevanja, ki se je pojavil šele v zadnjih sto¬ letjih, vzporedno s procesom modernizacije (glej: Gellner, 1983 in 1991 ; Anderson, 1991 ; Breuilly, 1993 ). Med raziskovalci obstaja precejšen konsenz, da je slednja interpretacija prepričljivejša, še posebej pa to velja v luči dejstva, da so se na podro¬ čju kulturnih študij v zadnjem času pojavili mnogi odmevni razmisleki, ki iz neko¬ liko drugačnih (poststrukturalističnih) teoretskih izhodišč ugotavljajo povsem isto, namreč da narod ni večna, stabilna identiteta. Ključna argumenta v tem kontekstu sta dva: prvič, noben narod ni fenomen, ki bi obstajal sam po sebi, saj vedno nasta¬ ja in obstaja šele v relacijah diference , 2 in drugič, vsak narod je, zgodovinsko gle¬ dano, “hibrid ”. 3 Iz te perspektive se fenomen naroda torej pokaže kot zgodovinsko 2 Na primer: Slovenci so ne-IIrvati, ne-Nemci, ne-Italijani itcl, 3 spet nam najbližji primer: ljudje, kise danes imajo za Slovence, so potomci enega ali morda celo več slovanskih plemen, ki so se v zgodovini izdatno mešala z Iliri, Rimljani, Avari, Nemci, Italijani, drugimi južnimi Slovani itd.; da o številnih križanjih, ki so se nedvomno dogodila preden je/so ta slovanska pleme¬ na prišla na južno stran Alp, s lem pa tudi v pisano zgodovino, niti ne govorimo. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Peter STANKOVIČ specifično fiksiranje kompleksnih in mešanih zgodovin, kultur, identifikacij, etnij in podobno, v eni sami fantazmatični točki, na primer v točki “slovenstva” kot čisti in večni identiteti. Takšen pogled torej podobno kot zgoraj omenjeni modernizem opozarja, da nacionalne identitete niso nadčasovno človeško bistvo, temveč zgolj zgodovinsko specifična fiksiranja, ki preinterpretirajo množico različnih zgodovin ljudi z določenega prostora v eno samo vfliko, večno in veličastno zgodbo o nastanku naroda. Lepa ilustracija je na primer še vedno aktualna interpretacija slovenske osamo¬ svojite leta 1991 kot “realizacije tisočletnih sanj Slovencev o samostojnosti”. Resnejše zgodovinske analize bi namreč pokazale, da so se prve ideje o “sloven¬ stvu” kot posebni identiteti, ki bistveno zaznamuje življenje ljudi s prostorov, kar je danes znano kot Slovenija, v najboljšem primeru in vsekakor precej obotavljajoče pričele pojavljati ne prej kot šele pred kakšnimi dobrimi dvesto leti (tako kot tudi drugje v skladu s pojavom zasanjanega čaščenja “ljudskega”, ki je bilo značilno za evropsko romantiko), ideje o slovenski samostojnosti pa še kasneje.' 1 V uveljavlje¬ nih nacionalističnih diskurzih se slednje sicer pojasnjuje s tem, da so pripadniki določenega naroda sicer od vedno bili pripadniki tega naroda, vendar se tega nekako niso zavedali. Natančneje, ker so se po teh interpretacijah zavedli svoje pri¬ padnosti šele prek delovanja narodno-prebudniških entuzijastov (v glavnem v 19. stoletju), bi lahko rekli, da so vsa ta dolga stoletja “spali” (če uporabimo metaforo, ki je implicitno prisotna v terminu narodnega “prebudništva”). Toda, če je bila takš¬ na interpretacija verjetna v času, ki je živel pod duhovnim dežnikom Heglovih interpretacij zgodovine kot razvoja človekovega duha k svojemu samozavedanju, danes verjetno ni več tako. Ne samo, da omenjenih Heglovih izpeljav, * * * 5 tako kot tudi drugih idej iz 19- stoletja o družbenem evolucionizmu, danes nihče ne jemlje več povsem resno, se tu postavljajo tudi številna zelo pereča vprašanja. Na primer: zakaj bi ljudje zadnjih dveh stoletij posedovali resnico o ključni človeški identiteti, tisti iz tisočletij pred nami pa ne? In če smo se v 19- stoletju res “prebudili”, zakaj ravno takrat? In zakaj je do tega prišlo le v Evropi? Smo Evropejci res tako zelo superiorni? V luči teh in podobnih dilem bi bilo verjetno ustrezneje postaviti tezo, da se ljudje v različnih časovnih obdobjih in na različnih prostorih enostavno razu¬ memo na različne načine. Tu pa velja opozoriti, da tovrstna problematizacija ali dekonstrukcija ide(ologi)je naroda kot čiste, stabilne in večne identitete ni pomembna zgolj iz ozkih znanstvenih razlogov, v smislu raziskovanja zgodovine fenomena naroda kot takšnega. V igri so namreč tudi pomembne praktične konsekvence. V kolikor je namreč evropska (pa tudi svetovna) zgodovina zadnjih dveh stoletij zaznamovana s številnimi izrazito krvavimi vojnami, ki so bile pretežno izpeljane “v imenu naroda” (da ne govorimo o različnih rasizmih, negativnih stereotipih, pogromih, preganjanjih manjšin itd.), lahko namreč tvegamo trditev, da so nacionalistične identifikacije fenomen, ki v praksi nenehno generira mnoge problematične situa- ' Zgolj za ilustracijo: primer: še pred slabimi stopetdesetimi leti so na primer Slovenci avstrijskega cesarja Franca Jožefa ob njegovem obisku Ljubljane pozdravljali kot svojega cesarja s skorajda histerič¬ nim navdušenjem. 5 Ob vsem spoštovanju do njegovih uvidov, jasno. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Peter STANKOVIČ cije in procese. Razlogov za to je več, od tega, da nacionalne identifikacije v tem času operirajo kot morda ključna točka posameznikovega vstopanja v družbeni svet, kar pomeni, da se je ljudje oklepamo z veliko gorečnostjo, pa vse do nastan¬ ka sodobne nacionalne države, ki je sposobna, tako kot nobena državna tvorba pred njo, nadvse učinkovito mobilizirati številne resurse za realizacijo svojih, v nacionalnih terminih razumljenih interesov. V tem kontekstu je torej mogoče trdi¬ ti, da je v zgornjih odstavkih omenjena znanstvena dekonstrukcija razumevanja naroda kot stabilne, večne identitete, vsekakor dobrodošla, saj se s problematiza- cijo esencialne “večnosti” in “čistosti” tega koncepta ukinja racionalno podstat šte¬ vilnim nestrpnostim, šovinizmom, izključevanjem in nenazadnje tudi vojnam, ki nastajajo znotraj horizontov nacionalnih identifikacij. Tu gre enostavno za to, da če vemo, da narod nikoli ni "čist” in da nacionalizem kot oblika kolektivne identifika¬ cije ni “naravni fenomen, ampak kontingentna historično-kulturna formacija” (Barker, 2000: 197), potem zelo verjetno ne bomo tako zelo nerazpoloženi do tuj¬ cev, sosedov in vseh, ki jih sicer razumemo kot grožnjo svoji edinstvenosti. Ti se namreč v tej luči pokažejo kot bistveno manj drugačni, kot to velja v običajnih naci¬ onalističnih konstruktih drugačnosti kot grožnje čistosti/interesom nekega naro¬ da, s tem pa se razpre možnost nekih strpnejših in umirjenejših načinov bivanja na našem planetu. Toda družboslovci, ki problematizirajo dominantne konstrukte naroda kot stabil¬ ne, večne identitete, pri tem projektu niso sami. V zadnjih desetletjih je mogoče zaznati pojavljanje zelo različnih družbenih skupin (študentska in novolevičarska protestniška gibanja iz šestdesetih let, mirovniki, ekologi, travelersi, angažirani homoseksualci, mnoge od skupin, ki tvorijo jedro proti-globalizacijskega gibanja itd.), ki prek artikuliranja svojih točk identifikacije izrazito ali celo izrecno izven uve¬ ljavljenih zgodb, podob in simbolov naroda, prav tako, če že ne eksplicitno, pa nedvomno implicitno, problematizirajo idejo naroda kot temeljne in nespremenlji¬ ve identitete, in to ne toliko v teoriji kot predvsem v samih praksah vsakdanjega živ¬ ljenja. Ena zelo izrazita od takšnih družbenih skupin so tudi mladinske 6 subkulture. O mladinskih subkulturah je bilo napisanega že veliko, največji korpus del pa je nastal nekje v sedemdesetih letih, ko so številni mlajši pisci iz Birminghamskega centra za preučevanje sodobne kulture pričeli razmišljati o tem fenomenu kot o pomembnem dokazu za potrošniško ustvarjalnost. Pri oblikovanju polemičnega razhajanja z mnogimi, takrat na kritični intelektualni sceni prevladujočimi obsoja¬ nji popularne kulture kot mehanizma za pacifikacijo ljudskih množic v svetu hege¬ monije vladajočih razredov, so namreč Birminghamovci (Paul Willis, Mike Brake, Dick Hebdige, John Clarke itd.), uporabili ravno primer mladinskih subkultur za ilustracijo svoje trditve, da potrošništvo nikakor ni v tako zelo jasni vzročno-posle- dični relaciji z ohranjevanjem hegemonije. Morda najpomembnejši argument, ki je bil pri tem uporabljen, je vezan na koncept bricolage-a. Ta se nanaša na številne prakse pripadnikov mladinskih subkultur, ki prevzemajo iz svojega okolja različne “Mladinskost” v konceptu mladinskih subkultur je seveda danes mogoče utemeljeno problematizira¬ ti, toda ker gre tu za razmeroma uveljavljen pojem in ker konec koncev “mladinskost” v večini subkultur ostaja neka splošna simbolna (če že ne more biti vedno dejanska) referenca, termin uporabljamo takšen kolje. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Peter STANKOVIČ predmete, obleke in znake ter jih nato v svojem imidžu združujejo v neko povem novo celoto. Ker s tem ti predmeti dobijo nove pomene, ki pogosto v celoti stojijo izven zdravorazumskih zemljevidov pomenov, te potrošniške prakse po prepriča¬ nju Birminghamovcev tvorijo pomembno platformo emancipatorne politike. Njihov argument pri tem je, da v kolikor sprejmemo Gramscijevo tezo, da hegemo¬ nija vladajočih razredov operira ravno prek kolonizacije omenjenih zemljevidov pomenov, subkulturne prakse, ki sprevračajo in spreminjajo te pomene, v resnici oblikujejo pomembne alternativne svetove, ki, če že ne vedno aktivno problema¬ tizirajo različne samoumevnosti hegemonije, vsaj stojijo izven njenega dometa (prim: Hebdige, 1996: 100-112; Barker, 2000: 324-327). Danes, četrt stoletja kasneje, se je seveda nekoliko težko strinjati s tako linearno naklonjenimi interpretacijami fenomena mladinskih subkultur kot enega ključnih mest artikulacije opozicije hegemoniji vladajočih družbenih skupin, 7 toda to še ne pomeni, da mladinske sub¬ kulture nimajo politično progresivnih dimenzij. Njihova umeščenost izven domi¬ nantnih, samozadostnih nacionalističnih diskurzov je na primer nedvomno raz¬ sežnost, ki jo lahko v skladu z zgoraj navedenimi argumetni v zvezi s fenomenom nacionalizma razumemo kot izrazito progresivno. To seveda ne velja povsem nujno za čisto vse mladinske subkulture (nedvo¬ mno ne za večino frakcij skinheadov), toda že razmeroma površen pogled na ta mladinska gibanja nam lahko pokaže, da njihovi pripadniki v pretežni meri dejan¬ sko oblikujejo različne univerzalistične vrednote in identifikacije, ki se praviloma izmikajo oziroma presegajo ozke nacionalistične diskurze. To bi sicer moralo biti dovolj očitno, a vseeno omenimo na kratko dva nekoliko sodobnejša primera. Prvi je vezan na “internacionalno” kulturo hardcore punka. Hardcore različica punka sicer načelno izvira iz Združenih držav, toda v trenutku, ko je privzet v številnih drugih okoljih, je to gibanje dobilo izrazito internacionalno identiteto. Slednje je morda najbolj očitno razvidno v fenomenu tako imenovanih “scene reportov” (o glasbenikih, koncertih, dogajanjih itd.), ki so bili po pravilu vključeni v vseh “fanzinih”, doma narejenih underground publikacijah. Ti “reporti” so zelo demo¬ kratično pokrivali (oz. to še vedno počnejo) hardcore scene zelo različnih dežel (od Brazilije do Finske, od Portugalske do Japonske), pri čemer je za nas pomemb¬ no to, da so pri tem bila omenjena različna geografska področja predstavljena kot del heterogene, a enotne internacionalne alternativne kulture, kjer je tradicional¬ ne nacionalne/kulturne razlike nasledilo skupno vztrajanje pri kritičnem odnosu do problemov sodobnega sveta. Drugi primer je še očitnejši: pripadniki sodobne rave in/ali klubske kulture ne oblikujejo zgolj močnega internacionalnega gibanja 7 O čemer med drugim pričajo tudi mnoge kritike, ki so jih biti omenjeni birminghamski pisci deležni s strani svojih kolegov. Angela McRobbie je na primer prepričljivo pokazala, da tudi če sprejememo tezo, da mladinske subkulture predstavljajo simbolni napad na ekonomsko hegemonijo vladajočega razreda, to ne spremeni dejstva, da na spolni osi ta gibanja pretežno zgolj reproducirajo hegemonijo moških nad ženskami (McRobbie, 1996). Sarah Thornion je nadalje pokazala, da mladinske subkulture niso avtentič¬ ne forme, ki bi nastale izven dominantnega diskurza, saj so za njihov razmah praviloma zaslužni ravno dominantni mediji (z moralnimi panikami, kijih zaganjajo). Thomtonova tudi opozarja, da se znotraj subkultur samih, navkljub njihovi politično korektni retoriki o nepravičnosti različnih družbenih hierar¬ hij, praviloma tudi dogajajo številne diferenciacije (v grobem na tiste, ki imajo več “subkulturnega kapitala", iti tiste, ki ga imajo manj) (Thornton, 1995). 225 TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Peter STANKOVIČ kot takšnega, kjer različne nacionalne/kulturne razlike ne igrajo nikakršne vloge, njihovo samorazumevanje v terminih slogana “rave nation” celo dokazuje, da so artikulirali svoje točke identifikacije v celoti izven tradicionalnih nacionalnih diskurzov, nadomeščujoč ideje o skupni krvi in grudi z vizijo transnacionalnega bratstva v plesu in zabavi. 8 Ker bi morala biti trditev, da se mladinske subkulture, podobno kot mnoga druga omenjena sodobna gibanja, na splošno izogibajo klasičnim nacionalnim identifikacijam, pri čemer jih nadomeščajo s širšimi, recimo jim univerzalističnimi pripadnostmi, dovolj očitna, poskusimo na osnovi povedanega preveriti, kakšen je bil odnos med nacionalizmom in mladinskimi subkulturami v bivši Jugoslaviji ozi¬ roma, kako je s temi stvarmi v državah, ki so nastale na njenih ruševinah. Stvar je namreč tu nekoliko specifična: v nasprotju s situacijo na Zahodu, kjer je univerza¬ lizem mladinskih subkultur v nasprotju z uradnimi diskurzi, ki tako ali drugače pozitivno vrednotijo nacionalno, so mladinske subkulture v bivši Jugoslaviji delo¬ vale v kontekstu, kjer je bil tudi uradni diskurz proti-nacionalističen. Ne samo, da je iz Marxa izhajajoča levičarska misel tradicionalno gojila precejšnjo mero neza¬ upanja v nacionalizem kot tak (ta naj bi bil zgolj meščanska ideologija), tudi dej¬ stvo, ki se je konec koncev tako krvavo dokazalo v devetdesetih letih, da je sociali¬ stična Jugoslavija lahko funkcionirala kot kolikor toliko homogena celota le prek zatrtja latentnih/nerealiziranih nacionalizmov narodov, ki so jo sestavljali, je pri¬ spevalo k temu, da je bila uradna ideologija v bivši Jugoslaviji usmerjena izrazito proti-nacionalistično. To se je izražalo tako na simbolni ravni, na primer s poskusi oblikovanja neke umetne, nad-nacionalne jugoslovanske identitete in nenehnim poudarjanjem slogana “bratstvo in enotnost”, kot tudi na povsem praktični, na pri¬ mer z odstranitvijo preveč nacionalno usmerjenih partijskih elit na začetku sedem¬ desetih let. Na osnovi specifičnosti tega konteksta bi bilo torej mogoče domneva¬ ti, da so mladinske subkulture v bivši Jugoslaviji oblikovale razmerje do naciona¬ lizma drugače kot na Zahodu. Vendar niso. Rock za železno zaveso Korenine rock kulture v bivši Jugoslaviji segajo v čas, ko je po konfliktu z informbirojem leta 1948 jugoslovanska komunistična partija pričela razmišljati o neki svoji različici socializma. Iz pragmatičnih strateških razlogov je to vključevalo pazljivo iskanje ravnotežja med takratnim Zahodom in Vzhodom, kar je posledič¬ no privedlo do za socialistično državo razmeroma neznačilnega odpiranja na Zahod. V zgodnjih šestdesetih letih je tako skupaj s prvimi potrošniškimi dobrina¬ mi k nam prišla tudi zahodna popularna glasba in tem prvim stikom je kmalu sle¬ dil tudi nastanek domače rock kulture (primerjaj: Ramet, 1994:108). Ti premiki seveda niso bili v skladu z željami partijskih oblastnikov: dekadentni videz hipijev¬ skih mladeničev in mladenk je vse prej kot ustrezal idealu srečne socialistične mla- * Nekaj podobnega bi lahko rekli seveda tudi za mednarodno gibanje homoseksualcev. ki zase upo¬ rabljajo naziv “queer nation TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Peter STANKOVIČ dine in v skladu s tem ni bilo presenetljivo, če so mladi partijci (skojevci) kar na ulici ostrigli tistega, za katerega so ocenili, da je nosil predolgo frizuro (“je bil vide¬ ti kot bitls”). To so bili konec koncev časi, ko so mlade upornike zaradi predolgih las tudi izključevali iz šol. No, stvari so se kmalu umirile, saj so se oblastniki kmalu prepričali, da pretež¬ no pacifistično usmerjene mladinske subkulture tega časa ne predstavljajo resne grožnje obstoječemu redu. Pripadniki subkultur iz urbanih središč nekdanje drža¬ ve (Zagreb, Beograd, Ljubljana, Novi Sad, Sarajevo itd.) so se pač pretežno osredo¬ točali na zabavo, glasbo, potovanja, gledanje filmov, konzumiranje drog in podo¬ bne rekreativne dejavnosti. Nekoliko kasneje, v zgodnjih sedemdesetih letih, so se pojavile (po angleškem zgledu) tudi že prve rock superskupine, ki so v pretežni meri preigravale zanimivo mešanico zahodnega rocka in lokalnih (tradicionalnih) glasbenih in tudi širših kulturnih vplivov, pri čemer se je to križanje izkazalo kot izjemno uspešno, saj je takšna rock glasba, zaradi “domačih" elementov, postala za množice bistveno dostopnejša. Ustavimo se za trenutek pri najznačilnejšem in vse¬ kakor tudi komercialno in estetsko najuspešnejšem primeru, saj so izrazito lokalne prisvojitve anglo-ameriškega rocka pomembna značilnost yu-rocka. Bijelo dugme, rock skupina iz Bosne in Hercegovine, je v pomembni meri uspela ravno zato, ker je v takrat popularni hard-rock pričela vnašati lokalne glas¬ bene elemente" in tudi (morda še pomembneje) postavljati rock v širši domači kul¬ turni okvir, na primer z ustreznimi besedili, imidžem, nastopi itd. Besedila, ki so jih pisali Bijelo dugme, so bila na primer izrazito emocionalno nabita, polna tipične bosanske žalosti (sevdah ) 10 in sklicevanj na nehvaležno usodo. Nazorna ilustracija je denimo besedilo skladbe “Patim evo deset dana”: Patim evo več deset dana, hej hej hej s ve to zbog citre mogjarana, citro brc majko moja umrjet čtt zbog nje majko moja umrjet ču zbog nje zna ono selo i ujeziti tata joj joj joj da je volim iz inata blago njoj prsten ču jo majko dati svoj prsten ču jo majko dati svoj. Bijelo dugme: “Patim evo deset dana" (LP Kad bi bio bijelo dugme; Jugoton, 1974) s Na primer: v njihovih skladbah lahko mestoma slišimo koketiranje z orientalskimi harmonijami, » “Sevdah "je izraz, ki se nanaša na občutje trpljenja, ki ga v bosanski bolj tradicionalni glasbi glas¬ beniki praviloma izražajo tako z besedili kol tudi z glasbo samo. Če so pri lem uspešni, poslušalci lahko padejo v nekaj, kar bi pogojno lahko imenovali ‘čustveni trans’, ki ga praviloma spremljajo rituali razbi¬ janja kozarcev in podobno. V bistvu bi lahko besedo sevdah dokaj korektno prevedli v ljubljanski slengov- ski izraz “safr” (iz angleščine (sujfer - trpeti)). 227 TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Peter STANKOVIČ Podobno velja tudi za njihove nastope in imidž, kjer so Bijelo dugme znotraj nekega splošnega okvira ikonografije hard-rocka vpeljali mnoge lokalne posebno¬ sti. Nastopi so bili na primer zelo bombastični, kot se pač spodobi za glasbeni žanr hard rocka, pri čemer pa je dodatna, balkanska “urnebes” dimenzija stvari pravilo¬ ma odpeljala v izrazito skrajnost nore kolektivne zabave. Podobno je bil tudi sam imidž skupine poln lokalnih kulturnih referenc (od velikih brkov, zalizcev in izdat¬ ne okrašenosti z zlatnino, do odpetih srajc, ki so pogumno razkrivale poraščene prsi), pri čemer moramo poudariti, da je skupina pogosto namenoma koketirala s stereotipom o neciviliziranih “kmetih” z Balkana. Lepa ilustracija slednjega je obli¬ kovanje ene od njihovih plošč, kjer je na ovitku fotografija sočne zadnjice dekleta v ozkih hlačkah, ki jo objema roka poželjivega pastirja. Za pričujočo razpravo je v tem kontekstu pomembno naslednje: uspeh skupi¬ ne Bijelo dugme, ki je izhajal iz njihove “udomačitve” anglo-ameriškega rocka, je spodbudil številne druge glasbene skupine, da so se pričele pogumneje oddalje¬ vati od na Zahodu uveljavljenih konvencij rocka in ustvarjati glasbo, ki je bila bistveno bolj vezana na lokalne kulturne okvire. Ker pa so bili ti kulturni okviri v etnično in kulturno nadvse pisani Jugoslaviji izredno heterogeni, je bil posledično klasični yu-rock sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let zelo raznolik. Vendar moramo tu izrecno poudariti, da ta raznolikost nikakor ni bila nekaj, kar bi pred¬ stavljalo pregrade med različnimi jedri tega gibanja. Rock glasba, ki je na primer takrat nastajala v Sloveniji, je bila vsekakor precej drugačna od tiste, ki je nastajala, denimo, v Srbiji, vendar to nikakor še ni pomenilo, da mladi v Sloveniji niso poslu¬ šali rock glasbe iz Srbije in obratno, razlike, ki so obstajale na ravni estetike nika¬ kor niso preprečevale občutka pripadnosti skupni yu-rock kulturi. Razlike so bile zanimive, ne nevarne. Stvari so postale še očitnejše v zgodnjih osemdesetih letih, ko je eksplozija do vsega izrazito kritičnega punk rocka spodbudila mnoge nega¬ tivne reakcije partijskih oblastnikov," kar je razumljivo še intenzivneje povezalo pripadnike različnih lokalnih scen v enotno gibanje. V drugi polovici osemdesetih let, ko so pričeli v bivši Jugoslaviji zelo hitro na površje prihajati prej potlačeni nacionalizmi in z njimi povezani antagonizmi med različnimi zveznimi republikami, je tako yu-rock, tedaj že razcepljen v različne žanrske manifestacije (heavy metal, punk, newwave, klasičen rock, pop itd.), ostal eden od redkih svetovno-nazorskih okvirov, ki so v bivši Jugoslaviji še delovali integrativno. To seveda ne pomeni, da so pripadniki rock kulture razumeli sociali¬ stično Jugoslavijo kot neproblematično tvorbo, vse prej kot to; njihove, iz uveljav¬ ljene rock etike izhajajoče nad-nacionalne identifikacije problemov, se niso locira¬ le zgolj v zgodbah o zatrtosti oziroma nerealiziranih potencialih naroda (kar je, kljub siceršnjim antagonizmom, verjetno skupni imenovalec vseh razplamtevajo- čih se nacionalizmov tistega časa v bivši Jugoslaviji). Potovanja po državi, obiski koncertov in prijateljev iz drugih republik, dopisovanje, poslušanje glasbe iz dru¬ gih urbanih središč, vse to je namreč pripomoglo k temu, da pripadniki yu-rock kulture niso zapadli v vrtince ksenofobičnih diskurzov, ki so zajeli državo v tistem času. Razumljivo je, da se je bilo v naslednjih letih, ko so izbruhnili oboroženi spo- " Za podrobnejši pregled konfliktov med partijo in alternativ nimi/punk skupinami glej: Malečkar el al, 1994 in Ramet, 1994:111-123. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Peter STANKOVIČ padi, mnogim težje izogniti razmišljanju v teh terminih, toda primeri tisočev mla¬ dih, ki so raje pobegnili v tujino, kot da bi sodelovali v nesmiselnih vojnah, kažejo, da tudi to ni bilo nemogoče. Samo dejstvo, da je bila večina od teh, ki so pobegni¬ li pred sodelovanjem v vojni, iz velikih urbanih središč (zelo razvpit primer je sam Beograd), dokazuje, da obstaja močna korelacija med urbano kulturo rock glasbe in zdravim izmikanjem nacionalistični norišnici . 12 Mir brate, mir... Rimlutituki 'v “Slušaj varno" (single: Slušaj 'vatno; B-92, 1992) Iz povedanega lahko torej potegnemo sklep, da je bil odnos med mladinskimi subkulturami in nacionalizmom, kljub drugačnemu ideološkemu okviru, v bivši Jugoslaviji enak tistemu na Zahodu: mladinske subkulture so v pretežni meri izka¬ zovale skeptičen in nenaklonjen odnos do vseh oblik nacionalističnega diskurza. Ta dimenzija yu-rock glasbe in kulture dolgo časa zaradi precejšnje neprisotnosti nacionalnih vprašanj v bivši Jugoslaviji sicer ni bila v ospredju, je pa postala toliko bolj aktualna v času podiranja komunizma in vzporednih izbruhov nacionalizma ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih. V zgornjih odstavkih smo poskusili pokazati, da so se v tem kontekstu izkazale pomembne praktične/politične kon¬ sekvence popularno-kulturnega gibanja, ki ga imenujemo yu-rock, saj je med dolo¬ čenimi segmenti populacije (predvsem mladimi iz večjih mest) izdatno prispeval k ohlajevanju pretirano razgretih nacionalističnih strasti. Sedaj ko poznamo širši kontekst glasbe in kulture yu-rocka, se lahko spoprime¬ mo s specifičnim primerom njegovega učinkovanja oziroma uporabe, z dogaja¬ njem v Sloveniji v letih njenega osamosvajanja. Kot že omenjeno v uvodu, ta pri¬ mer za nas ni pomemben zgolj zato, ker nam je pač najbližji, temveč tudi in pred¬ vsem zato, ker je pri tem dogajanju šlo, vzporedno z močnimi simbolnimi investi¬ cijami v koncept “Balkana”, za izrazito zanimive prisvojitve yu-rocka, pri čemer stvari, vsaj v temeljem političnem smislu, niso tako zelo enostavne kot je zgoraj predstavljena splošna vloga yu-rocka pri umirjanju razbesnelih nacionalizmov. “Slovenija, zemlja mog sna...” (Buldožer) Zgodovinsko gledano je slovenski nacionalizem, razmeroma podobno kot drugi s prostorov bivše Jugoslavije, po močnih udarcih, ki mu jih je zadal jugoslo- 12 Seveda so bile tudi izjeme. Verjetno najbolj razvpit primer je zelo popularna in cenjena zagrebška skupina Psiho modo pop, kije kmalu po izbruhu vojne na Hrvaškem izdala singlico “Hrvatska mora pobjediti". Video spot pesmi, ki prikazuje skupino na odru, kije transformiran v nekaj podobnega voja¬ škemu položaju, je bil nekaj časa redno predvajan na hrvaški nacionalni televiziji, skupaj z drugimi patriotskimi pesmimi (običajno bolj “folk" izvora). o Rimlutituki je bila aci hoc zasedba, sestavljena iz članov eminentnih beograjskih rock skupin (Električni orgazam, Partibrejkers, Ekatarina velika itd.), kije v času izbruha najhujših vojaških spopa¬ dov izdala pacifistično singlico, iz katere je citirani refren. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Peter STANKOVIČ 230 vanski unitarizem v zgodnjih sedemdesetih letih, pričel pridobivati na pomenu spet v osemdesetih letih. Najprej je šlo za previdne, a izredno odmevne simbolne akcije (na primer nošnja priponk “Slovenija moja dežela”), kmalu pa se je v skladu z rastočim popularnim navdušenjem na različne načine preselil tudi v uradno poli¬ tiko. Te zgodovinske podrobnosti so bralcem gotovo dovolj dobro poznane, zato kar takoj preidimo na za nas pomembnejše posebnosti artikulacije slovenskega nacionalizma tega časa. Izhodišče, ki ga uporabljamo za razmislek o tej temi, so načela strukturalistične analize jezika, ki opozarjajo, da noben diskurzivni kon¬ strukt ne funkcionira sam po sebi, temveč vedno relacijsko, v razmerju nasproti nečemu drugemu. Slednje je pomembno, saj šele ta perspektiva omogoča identi¬ fikacijo posebnosti slovenskega nacionalizma tistega časa v kritični navezavi z ana¬ lizo dogajanja na domači rockovski sceni. V kolikor strukturalistične analitične nastavke apliciramo na dogajanje, ki nas tu zanima, lahko namreč najprej ugotovi¬ mo, da slovenski nacionalizem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega sto¬ letja seveda ni bil nov pojav, je pa bil kljub temu v svojem bistvu konstruiran dru¬ gače kot v vsaj nekaterih prejšnjih obdobjih. V nasprotju z manifestacijami v 19. stoletju, ko se je artikuliral predvsem prek izpostavljanja razlik nasproti temu, kar je bilo razumljeno kot “nemško” oziroma “avstrijsko”, se je v času osamosvajanja artikuliral tako rekoč diametralno nasprotno, preko poudarjanja razlik nasproti temu, kar je bilo razumljeno kot “Balkan”. Konkretno je ta novejša artikulacija slo¬ venskega nacionalizma operirala na način vpeljave temeljne binarne opozicije “Evrope” in “Balkana”, ki je imela dve posebnosti. Prvič, na ta dva pola je bila pri¬ peta množica izpeljanih označevalcev (pridnost, delovnost, natančnost, racional¬ nost, poštenost, čistoča itd. na “Evropo”, in lenost, delomrznost, šlamparija, emoci¬ onalnost, nepoštenost, umazanija itd. na “Balkan”), ki so kompleksno razmerje med “Evropo” in “Balkanom” zvedli na ekvivalent razmerja med dobrim in slabim, in drugič, slovenska nacionalna identiteta je bila v popularnem diskurzu tistega (in v veliki meri tudi današanjega) časa v interpretacijah njenih prebivalcev v celoti umeščena v polje “evropskega” pola, vsi drugi narodi in področja južno od Kolpe pa v celoti v polje “balkanskega” pola. V tem diskurzivnem kontekstu se je seveda kmalu pokazala potreba po osamosvojitvi, saj je življenje v bivši Jugoslaviji v teme¬ lju ogrožalo to, kar je bilo v Sloveniji tistega časa razumljeno kot narodovo temelj¬ no “evropsko”" bistvo. Skratka: simbolno torišče, prek katerega se je slovenski nacionalizem v osem¬ desetih letih vzpostavil in v zavesti večine pripadnikov tudi legitimiral, je koncept “Balkana”, v katerega so vpisani bolj ali manj vsi tradicionalni evropski predsodki in negativni stereotipi o “Orientu” (primerjaj: Said, 1996). Tu pa se lahko vrnemo k naši razpravi o pomenu yu-rocka. Namreč: v trenutku, ko je slovenski nacionali¬ zem ravno prek negativnega stereotipiziranja “Balkana” in svojega distanciranja od tega, kar je termin “Balkan” v tem smislu označeval, z razglasitvijo neodvisnosti dosegel svoj zenit, se je med mladimi pojavila neka posebna mladinska subkultu¬ ra, ki (v nasprotju z vsemi prejšnjimi) ni v ničemer odgovarjala dogajanju v svetu " Nekoliko bolj rafinirano so neredki slovenski intelektualci predstavljali narodovo identiteto kol srednjeevropsko TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Peter STANKOVIČ mladinske kulture na Zahodu, temveč je predstavljala povsem avtohton odgovor na zgoraj omenjene simbolne premike v popularnemu in uradnemu slovenske¬ mu nacionalističnemu diskurzu. Tu imamo v mislih nekaj, kar je kasneje postalo znano kot “Balkan-scena” oziroma “Balkan-nostalgija” (glej: Ceglar, 1999), s ključ¬ no značilnostjo intenzivnega simbolnega sprevračanja negativnega stereotipizira- nja “Balkana” iz zgoraj omenjenega uradnega in popularnega diskurza. Pripadniki “Balkan-scene” so tako svoj življenjski stil, poglede na svet, okus in podobno, v pomembni meri oblikovali ravno v znamenju vsestranske naklonje¬ nosti “Balkanu” oziroma “balkanskosti”. Na predvečer razglasitve samostojnosti (25. 6. 1991), ko je Slovenija z vsem ustreznim pompom proslavljala začetek neke nove zgodovine, je na primer v underground klubu na Gerbičevi (t.i. B-51) množica mladcev in mladenk do zore plesala na ritme “južnjaške” glasbe, pred¬ vsem seveda yu-rocka, pa tudi romske glasbe in celo srbskih “narodnjakov”. Gibanje, ki je bilo v tem času omejeno na alternativne kroge študentov pretežno družboslovnih fakultet, se je kmalu zelo razmahnilo, tako da so v razmeroma krat¬ kem času t. i. “Balkan-žure” pričeli prirejati tudi v bolj konvencionalnih diskote¬ kah, stvar pa je doživela svoj vrhunec, ko so v naslednjih letih “Balkan-žuri” posta¬ li neverjetna uspešnica takorekoč v kateremkoli mladinskem okolju so se pojavi¬ li, tudi na bolj ruralnih področjih ali denimo na srednješolskih plesih. V tem času so bili organizirani tudi koncerti številnih bivših in aktualnih zvezd yu-rocka in v kontekstu povedanega bi moralo biti razumljivo, da so bili ti pogosto veliko bolje obiskani od koncertov velikih tujih (Zahodnih), še posebej pa domačih rock in pop zvezd. Če bi poskusili narediti neko grobo sistematizacijo, bi lahko rekli, da sta bili ključni značilnosti “Balkan-scene” načelno dve. Prva je bila odkrivanje yu-rock glasbe, ki je sicer bila, kakor smo omenjali v prejšnjih odstavkih, vedno prisotna med slovensko mladino (vsaj tisto bolj rockersko/alternativno usmerjeno), toda v trenutku, ko so bili zaradi spopadov prekinjeni kulturni in komercialni stiki z dru¬ gimi republikami iz bivše Jugoslavije, je siceršnje zanimanje za yu-rock zamenja¬ la prava evforija poslušanja/iskanja/zbiranja plošč iz tega prostora. Drugo značil¬ nost “Balkan-scene” pa bi lahko pogojno poimenovali kot oponašanje tega, kar je bilo razumljeno kot tipičen balkanski življenjski stil: počasen delovni in sploh živ¬ ljenjski ritem, posedanje ob kavici, čvekanje in opravljanje, kajenje cigaret, humor, občasno ekscesno popivanje, strastno spremljanje nogometa itd., sem pa bi lahko prišteli tudi zaželeno uporabo srbohrvaščine ter gledanje in nenehno citiranje klasičnih jugoslovanskih filmov, predvsem legendarnih srbskih komedij. Kmalu so se pojavile tudi nove slovenske glasbene skupine, ki so igrale rock glasbo z izrazitim “balkanskim” priokusom. Pri tem ni šlo zgolj za besedila, ki so bila praviloma v srbohrvaščini ter neredko odkrito nostalgično obarvana, temveč tudi za glasbo samo, ki je bila v nasprotju z dotedanjo razmeroma resno ter arti¬ stično tradicijo slovenskega rocka in alternativne godbe, izrazito čutna, hedoni¬ stična, emocionalna, duhovita in sproščena, vsemu skupaj pa je bilo občasno dodan tudi ščepec (tipičnega?) “južnjaškega” mačizma. Kot ilustracijo izrazite nostalgičnosti te glasbe lahko navedemo besedilo skupine Zaklonišče prepeva, “Jugoslavija blues”: TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Peter STANKOVIČ (■■■) “Jebačemo mater svima Od Vašingtona pa do Rima Ži t 1 el a ji igosla i n ja" (■■) Smrt Klintonu i Žak Širaku Skinučemo g/aru svaku Živela Jugoslavija" Živi srečna u slobodi Naša ljubau nek te vodi Jugoslavijo (Ide nas vodi Ijubav stara Tamo clole do Vardara Živela Ji igosla vij a Živi srečna n slobodi Tito putem nek te vodi Jugoslavijo Zaklonišče prepeva: Jugoslavija Blties” (CD: Novo vreme - stare dileme; Shelter Records, 1998) Od vseh teh skupin je resnično popularna postala le ena, 15 toda tu je pomemb¬ no tudi to, da so tudi mnoge slovenske rock skupine, ki niso igrale striktno nostal¬ gičnega yu-rocka, pričele v svojo glasbo vključevati številne elemente te glasbene tradicije. To dejstvo velja izpostaviti zaradi tega, ker je to v resnici nekaj novega: medtem ko so bile slovenske rock skupine iz časov bivše Jugoslavije vsekakor del skupnega gibanja, je njihova glasba bila ves čas izrazito specifična. Z redkimi izje¬ mami so stilske posebnosti yu-rocka iz drugih republik bivše skupne države priče¬ le slovenske skupine prevzemati šele v zgodnjih devetdesetih letih. Ker naši nameni v pričujočem tekstu niso vezani toliko na sam opis dogajanja (za podrobnejšo predstavitev glej: Ceglar, 1999), temveč nas zanimajo predvsem njegove politične implikacije, se bomo po tem kratkem pregledu nekaterih ključ¬ nih značilnosti “Balkan-scene” osredotočili na premislek o širšem pomenu tega dogajanja. ' 5 Omenjena Zaklinišče prepeva - v trenutku pisanja tehle vrstic je neka njihova skladba ravno pri vrhu nacionalnih lestvic. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Peter STANKOVIČ Heterogene politične implikacije prisvajanja “Balkana” Stvar je vsekakor zanimiva: v času največjega vzpona slovenskega nacionaliz¬ ma se pojavi gibanje, ki izrazito naklonjeno in nostalgično obravnava ravno tisto kulturo, prek zavračanja katere se je slovenski nacionalni diskurz tistega časa šele vzpostavil. Vprašanje, ki se samo po sebi v luči povedanega postavlja, je torej očit¬ no: kaj vse to pomeni? Na prvi pogled se morda zdi, da bi bilo mogoče to dogaja¬ nje odpraviti s pojasnilom, da je pri vsem skupaj šlo zgolj za tipično mladostniško nasprotovanje kulturi in vrednotam starejših. Vsekakor je ta dimenzija verjetno bila prisotna, toda vprašanje je, ali lahko takšno pojasnilo izčrpa pomen dogajanja. Po naši oceni je namreč v igri še nekaj drugega, veliko pomembnejšega: simbolno prisvajanje “Balkana”, ki je bilo tako zelo intenzivno med nemajhnim delom urba¬ ne mladine s prve polovice devetdesetih let (pa tudi kasneje), je kljub vsej svoji mladostniški neresnosti in operiranju na izključno simbolni ravni (se pravi brez pravih praktičnih posledic), pojav, ki je razkrival zelo resnično dimenzijo konstruk¬ cije slovenskega nacionalizma - njeno historično kontingentnost. Tu gre enostavno za to, da je skupina ljudi, ki živijo v današnji Sloveniji (tako kot katerakoli druga skupina ljudi, ki se razume kot “narod”), v svojem bistvu mešanica zelo različnih družbenih skupin z zelo različnimi kulturami, izkustvi in zgodovinami, pri čemer je zgolj v določenem zgodovinskem trenutku prišlo do fiksiranja njihove identite¬ te na točki neke temeljne in večne “slovenskosti”, oziroma, nekoliko natančneje, na točki “slovenskosti”, za katero je značilna bistvena “evropejskost”. Iz tega sledi, da nacionalistični diskurz, ki omenjeno etnično, zgodovinsko, kulturno itd. heteroge¬ nost spregleduje, in jo nadomešča z unitarno interpretacijo zgodovine tega pros¬ tora kot zgodovine enega samega večnega (in evropskega!) naroda, v resnici delu¬ je kot ideologija - kot skupek interpretacij, ki historično specifična samo-razume- vanja ljudi (kot pripadnikov enega naroda) naturalizirajo v nekaj večnega. Na tej točki pa lahko razumemo politični pomen “Balkanske scene”. V kolikor so mladi v času nacionalistične evforije nostalgično prevzemali različne navade, ki so jih razumeli kot tipično “balkanske”, se je razprla špranja, ki je omogočila vpo¬ gled v omenjeno dejstvo, da je “slovenska” zgodovina v resnici skupek bistveno bolj heterogenih (na primer slovanske, mediteranske, rimske, keltske, ilirske, bal¬ kanske, srednje-evropske, avstro-ogrske, napoleonovske, socialistične (vzhodno¬ evropske) itd.) zgodovin in kultur, kot je to implicirano v uradni domnevi o njeni temeljni “evropejskosti”. Konkretno je “Balkan-scena” s simbolno rehabilitacijo drugega pola v opoziciji “Evropa”:”Balkan”, ki je v uradnem nacionalističnem diskurzu kot sinonim vsega slabega služil legitimizaciji zahtev po samostojnosti, opozorila na dejstvo, da je tudi “Balkan” sam del slovenske zgodovine - od pan-juž- noslovanskih idej nekaterih literatov in intelektualcev v 19- stoletju, do sedemdese¬ tih let skupnega življenja v bivši Jugoslaviji, množice imigrantov, ki so s svojo kul¬ turo v mnogočem zaznamovali slovenski vsakdan, pa do, nenazadnje, same priso¬ tnosti koncepta “Balkana” v uradnem in popularnem slovenskem nacionalistič¬ nem diskurzu, kjer je služil kot točka negativne identifikacije - s tem pa na arbitrar¬ nost aktualne konstrukcije slovenske nacionalne identitete. To pa ima pomembne politične implikacije, kajti s tem se razgradijo mnoga razmerja moči, ki so vpisana 233 TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Peter STANKOVIČ v uradni in popularni nacionalistični diskurz. V trenutku, ko se pokaže, da je slo¬ vensko “bistvo” bistveno bolj kompleksno od domnevane temeljne “evrope- jskosti”, se namreč v mnogočem izgubi tudi racionalna podstat, ki krmi občutke superiornosti do pripadnikov drugih narodov s področja bivše Jugoslavije, ter z njimi povezane pojave nestrpnosti, sovraštva, šovinizma in podobno. V tem smis¬ lu lahko torej “Balkan-sceno” razumemo kot politično progresivno gibanje. Toda v resnici so stvari vendarle nekoliko bolj kompleksne. Pripadniki “Balkan- scene” so namreč resda s simbolno razgraditvijo slovenske identitete kot bistveno “evropejske” identitete v pomembni meri prispevali k oblikovanju interpretativne platforme, ki razpira prostor bolj tolerantnega odnosa do “južnjakov” (kakor se to reče v popularnem slovenskem diskurzu), toda po drugi strani so njeni pripadni¬ ki vendarle pri sami obravnavi tega, kar so razumeli kot “Balkan”, ostali precej trdno zasidrani v nizu enakih predsodkov kot večina Slovencev. Oziroma poveda¬ no nekoliko drugače: medtem ko je “Balkan-scena” omogočila dekonstrukcijo implikacij, ki so vpisane v prvi pojem v binarni dvojici “Evropa” in “Balkan”, se pravi domnevno slovensko temeljno “evropejskost”, je na ravni drugega, pri obra¬ vnavi “Balkana”, zgolj ponovila v Sloveniji razširjeno razumevanje tega kulturnega prostora kot eksotične (in morebiti tudi nevarne) Drugosti. Tako kot v uradnem in popularnem slovenskem diskurzu so namreč pripadniki “Balkan” scene uporablja¬ li “Balkan” kot stabilni označevalec, ki se nanaša na niz homogenih kulturnih zna¬ čilnosti področja južno od Kolpe, v celoti spregledujoč ne le dejstvo, da je vpraša¬ nje, ali se Balkan v resnici začne ravno južno od omenjene reke, 16 temveč tudi dej¬ stvo, da je tudi sam “Balkan” prostor zelo različnih kultur, zgodovin, etnij, religij itd. (zato v tekstu že ves čas uporabljamo koncept “Balkana” z zadržkom, konkretno v navednicah). Nekoliko natančnejša analiza bi tako verjetno pokazala, da je “Balkan”, v kolikor ga sploh lahko razumemo kot nek razmeroma fiksen termin, v resnici prostor zelo različnih križanj “evropske” in “orientalske” kulture, kar seve¬ da pomeni, da razumevanje “Balkana” kot zgolj kvazi-orientalske eksotičnosti v svojem temelju spregleduje izredno pomemben del zgodovinskega oblikovanja “Balkana” kot takšnega (njegovo evropsko zgodovino). Pri tem se ne bomo spuščali v to, da konec koncev niti sama koncepta “Evrope” in “Orienta” nista tako stabilna označevalca, kot je običajno implicirano, saj gre tudi tu, kot je opozoril Echvard Said (1996), za zelo heterogene zgodovine, ki so pustile zelo raznolike sledove v različnih kulturah. 17 Tudi ta moment je seveda zelo pomemben, toda tu enostavno ni prostora, da se bi spuščali v podrobno razpravo še o tem. Za nas zadošča poudarek, da je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja koncept “Balkana” na “Balkan-sceni” razumljen presenetljivo podobno kot v pre- vladujočen nacionalističnem diskurzu, se pravi kot fiksiran niz eksotičnih značil- 16 Geografi se nedvomno ne bi strinjali s tem: geografsko gledano je meja Balkanskega polotoka reka Sava, kar postavi lep del Slovenije v la prostor del drugih bivših republik pa izven njega. 17 Zgolj za ilustracijo: Avstrijo v Sloveniji v mnogočem jemljemo za zgled “evropske” kulture, ureditve ipd. In vendar so tri ključne posebnosti vsakdanjega življenja na Dunaju, avstrijskem glavnem mestu, kajenje, ritualno pitje kave in čaščenje slaščic povsem “orientalske " Dunajčani so jih prevzeli v 18. stolet¬ ju od Turkov, ko ti niso več predstavljali grožnje in so namesto lega poslali predmet ne-nenaklonjenega zanimanja. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Peter STANKOVIČ nosti ljudi južno od slovenske meje. Tu je seveda obstajala pomembna razlika, konec koncev so pripadniki “Balkan-scene”, v nasprotju z večino nacionalistično usmerjenih Slovencev, strastno občudovali “Balkan”. Toda v kolikor upoštevamo dejstvo, da je pri tem šlo bolj ali manj zgolj za bohemsko navduševanje nad alter¬ nativo hladnemu evropskemu racionalizmu , 18 potem je nemogoče spregledati, da je, kljub najboljšim namenom pripadnikov “Balkan-scene”, v osnovi vendarle pri¬ šlo do reprodukcije uveljavljenih stereotipov o področju južno od Kolpe kot o prostorih “ne-evropskega” iracionalizma, neciviliziranosti in podobno. Kar seveda v marsikateri podrobnosti ni v skladu z resničnostjo: na "Balkanu” konec koncev obstajajo mnogi segmenti, ki so verjetno bolj “evropski” od Slovenije same (na pri¬ mer: velika urbana središča z izrazito meščansko tradicijo (na primer Zagreb, Beograd, Novi Sad, Dubrovnik itd.), hkrati pa so v Sloveniji prisotne tudi značilno¬ sti, ki so bolj “balkanske” od tega, kar se dogaja na “Balkanu” samemu. Kot primer slednjega opozorimo na primer na neskončno deljenje (ali vsaj težnje po deljenju) slovenskih občin na vedno manjše, kar je značilnost slovenskega javnega življenja, ki v celoti ustreza na Zahodu uveljavljenemu slabšalnemu pojmu “balkanizacija”. Ko to rečemo, se seveda ne strinjamo z implicitno predpostavko, da je “Evropa” sama po sebi nekaj superiornega nasproti vsemu drugemu (konkretno na primer Orientu), tu želimo zgolj opozoriti na dejstvo, da binarna opozicija “evropske” “slovenskosti” nasproti “ne-evropski” “balkanskosti” ne drži niti znotraj svojih last¬ nih predpostavk. “Ne-evropski” “Balkan” je v marsikateri podrobnosti bolj “evrop¬ ski” od domnevno “evropske” Slovenije. Skratka, v kolikor so pripadniki slovenske “Balkan-scene” cenili “Balkan” pred¬ vsem zato, ker jim je predstavljal privlačno alternativo pričakovanemu dolgočasne¬ mu življenju v urejeni in racionalni Evropi, so nehote reproducirali stereotipno umeščanje Slovenije v kulturni prostor Evrope in vzporedno izključevanje vseh drugih narodov s področja bivše Jugoslavija izven nje. To pa je problematično, kajti to je natanko tisto stereotipno razmišljanje, ki stoji v ozadju uveljavljenega slo¬ venskega nacionalističnega diskurza in že nekaj desetletij generira mnoge pojave nestrpnosti, najočitneje do imigrantov iz bivših republik. Ker so slednji razumljeni kot ljudje, ki prihajajo iz čudnih, neciviliziranih in ne-evropskih prostorov, jih domačini neredko obravnavajo kot ljudi, ki jim niso enaki. Zaključek Nacionalizem je nedvomno ena od ideologij, ki so najintenzivneje zaznamova¬ le zgodovino zadnjih stoletij. Vsekakor je treba poudariti, da je v tem času generi- ral marsikateri pojav ali proces, ki ga je mogoče razumeti kot koristen (na primer ideja nacionalne države, ki zagotavlja spoštovanje človekovih pravic), toda po drugi strani je vendarle nemogoče spregledati temeljno dejstvo, da nacionalizem v osnovi predstavlja razmeroma ekskluzivistično mobilizacijo ljudi okoli ideje čistega in praviloma superiornega naroda, ki tako rekoč po definiciji vodi k različ¬ nim konfliktom. Tako smo priča pojavom nenehnih spopadov med različnimi “ Precej podobno bohemskemu občudovanju Romov, značilnemu za 19. stoletje TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Peter STANKOVIČ narodi, hkrati pa tudi znotraj naroda samega ter do različnih pojavov izključevanja (od netolerantnosti do pogromov) tistih, ki tako ali drugače ne sodijo v mitologi- zirano in poetizirano zgodbo naroda o samem sebi (imigranti, tujci itd.). Iz zorne¬ ga kota strukturalizma bi tudi težko bilo kakorkoli drugače. Ker je vsaka nacional¬ na identiteta lingvističen konstrukt, ki je utemeljen v relacijah diference, lahko narod obstaja zgolj v kolikor nenehno generira nekaj nasproti čemur se lahko šele vzpostavi (primerjaj: Gilroy, 1997; Woodward, 1997). Seveda nacionalna identiteta tu ni nič posebnega. Vsaka identiteta iz tega zor¬ nega kota lahko obstaja zgolj v relacijah diference. Toda problem nacionalnih iden¬ titet je v tem, da so praviloma vezane na močne državne aparate, ki so sposobni za uresničevanje takšnih ali drugačnih nacionalnih mitologij mobilizirati veliko in učinkovito silo, to pa se je več kot zgolj nekajkrat pokazalo kot zelo tragično. Izhajajoč iz tega razumemo različna družbena gibanja, ki v zadnjih desetletjih arti¬ kulirajo točke oblikovanja sodobnih identitet izven dominantnega nacionalistične¬ ga diskurza, kot pozitiven premik, in v tem smislu smo v tekstu še posebej izposta¬ vili fenomen mladinskih subkultur, saj te po mnogih značilnostih predstavljajo enega izrazitejših primerov tovrstnih alternativnih identitet, ki na simbolni in na praktični ravni problematizirajo oziroma presegajo nacionalizem kot ključno točko identifikacije sodobnega človeka. Toda v trenutku, ko smo poskusili ta analitični nastavek aplicirati na konkreten primer, se je pokazalo, da takšno razumevanje pomena mladinskih subkultur, izha¬ jajoč iz povsem načelnega teoretskega premisleka, ni nujno povsem v skladu z nji¬ hovimi realnimi učinki. Konkretna analiza relacije med nacionalizmom in specifič¬ no mladinsko subkulturo, slovenskim rockom, ki se je v zgodnjih devetdesetih letih v precejšnji meri artikuliral prek simbolnega prisvajanja “Balkana”, je namreč pokazala, da politike subkulturnih identitet, ki se poskušajo izmakniti velikim naci¬ onalnim zgodbam, v praksi nikakor niso nujno tako zelo enoznačno vpete v sim¬ bolne boje proti hegemoniji nacionalističnega diskurza. Slovenska alternativna mladina je namreč v zgodnjih devetdesetih letih s sklicevanjem na Yu-rock tradici¬ jo in oponašanjem tega, kar je razumela kot tipičen “balkanski” življenjski stil, sicer oblikovala pomemben izziv samoumevnostim slovenskega popularnega in urad¬ nega naiconalističnega diskurza, toda ker pri tem praviloma ni presegala stereoti- piziranega razumevanja “Balkana” kot prostora eksotične drugačnosti, političnih dimenzij tega gibanja nikakor ne moremo razumeti kot enostransko emancipator- nih. Pri vsem skupaj gre verjetno predvsem zato, da je nacionalistični diskurz prek različnih vzgojno-izobraževalnih, medijskih, političnih in drugih praks očitno tako globoko zasidran v strukturah sodobnega vsakdanjega življenja, da celo nosilci alternativnih politik sami pogosto ne uvidijo temeljitosti lastne ujetosti v te struk¬ ture, kar posledično pomeni, da so poskusi oblikovanja drugačnih, v idealnem smislu odprtejših in tolerantnejših identitet, v nenehni nevarnosti, da obstanejo zgolj na polovici poti in tako zaradi svoje nedorečenosti izzvenijo v prazno. S tem seveda ne želimo trditi, da so politično progresivne implikacije vseh mladinskih subkulturnih gibanj že po definiciji zanemarljive, a določena previdnost v smislu pozornosti do kompleksnih mrež relacij, s katerimi se mladinska subkulturna giba¬ nja dotikajo uradnih diskurzov, očitno ne bi smela biti odveč. In to tako v teoriji kot TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Peter STANKOVIČ tudi v sami praksi: politika oblikovanja alternativnih, nad-nacionalnih in tolerant¬ nih identitet je vsekakor smiselna in potrebna, a za njeno učinkovitost je smotrno, da je utemeljena na skrbnem razmisleku o kompleksnosti in intenzivnosti vtisnje- nosti dominantnih ideologij v prakse in diskurze vsakdanjega življenja, saj v nasprotnem primeru, kot smo videli pri prisvajanju “Balkana” med slovensko roc- kovsko mladino v devetdesetih letih, nenehno grozi nevarnost gole reprodukcije stereotipiziranega diskurza na vedno novih ravneh. Tovrstna pozornost je konec koncev v politično progresivnih projektih še posebej pomembna, saj njihova manifestna emancipatorna intenca lahko prispeva k temu, da jih kritična javnost ne izpostavlja tako zelo neizprosni analizi kot druge projekte, diskurze, družbena gibanja itd. Raznovrstne uporabe označevalca “Balkan”, ki so bile prisotne v Sloveniji v zadnjih desetletjih, so lepa ilustracija tega argumenta. Medtem ko so bile različne bolj ali manj nestrpne in šovinistične uporaben strani kritične javnosti več¬ krat problematizirane, se s pavšalno in linearno uporabo “Balkana” kot točke arti- kulacije simbolnega distanciranja od uradnega nacionalističnega diskurza dela slovenske rockovske mladine v devetdesetih ni ukvarjal še nihče. Očitno, ker v svoji intenci ta uporaba ni bila problematična, toda to bi verjetno težko trdili tudi za vse njene učinke. LITERATURA Anderson, Benedict (1991): Immagined Communities, London in New York, Verso Books. Barker, Chris (2000): Cultural Studies, Theory and Practice, London, Thousand Oaks in New Delhi, Sage Publications. Breuilly, John (1993): Nationalism and the State. Manchester: Manchester University Press. Ceglar, Miha (1999): Balkan scena, v: P.Stankovič, G.Tornc, in M.Velikonja (ur.), Urbana pleme¬ na. Subkulture na Slovenskem v devetdesetih, Ljubljana, Študentska založba. Gellner, Ernest (1983): Nations and Nationalism, Oxford in Cambridge USA, Blackwell Publishers Ltd. Gellner, Ernest (1991): Plough, Sword and Book. The Structure of History, London, Paladin. Gilroy, Paul (1997): Diaspora and the Detours of Identity, v: K.Woodward (ur.), Identity and Difference, London, Thousand Oaks in New Delhi, Sage. Hebdige, Dick (1996): Subcultures, The Meaning of Style, London in New York, Routledge. Malečkar, Nela et. al. (1984): Punk pod Slovenci, Ljubljana, Univerzitetna konferenca ZSMS in Republiška konferenca ZSMS. McRobbie, Angela (1996): Setting accounts with subcultures, A feminist critique, v: S.Frith in A.Goodwin (ur.), On Record. Rock, Pop, and the Written Word, London in Nev/ York, Routledge. Ramet, Sabrina Petra (1994); Shake, rattle and self-management, making the scene in Yugoslavia, v: S.P.Ramet (ur.), Rocking the State. Rock Musič and Politics in Eastern Europe and Russia, Boulder, San Francisco in Oxford, Westview Press. Said, Edvvard (1996): Orientalizem. Zahodnjaški pogledi na Orient, Ljubljana, ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij. Smith, Anthony. D. (1986): The Ethnic Origin of Nations, Oxford in Cambridge USA, Blackwell Publishers Ltd. Thornton, Sarah (1995): Club Cultures, Musič, Media and Subcultural Capital, Cambridge in Oxford, Polity Press. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Peter STANKOVIČ Tomc, Gregor (1989): Druga Slovenija, Ljubljana, Študentska organizacija univerze. Woodward, Kathryn (1997): Concepts of identity and difference, v: K.Woodward (ur.), Identity and Difference, London, Thousand Oaks in Ncw Delhi, Sage. TEORIJA IN PRAKSA let, 39, 2/2002 Skupina avtorjev STROKOVNI ČLANEK NOGOMETNI NAVIJAČI V SLOVENIJI Primer tekme med Olimpijo in Mariborom PL Povzetek: Z metodo opazovanja z udeležbo je skupina štu¬ dentov pri predmetu Sociologija mladine opisala navijače na nogometni tekmi ljubljanske in mariborske prvoligaške ekipe. Zanimali sojih načini obnašanja obeh strani kot tudi navadnih navijačev pred, med in po tekmi. Analizirali smo tudi odziv medijev na sam dogodek. Za razliko od reprezen¬ tančne je klubska nogometna scena v državi veliko manj razvita, temu primerna pa je tudi navijaška scena. Le nekaj sto ljudi na obeh straneh, v glavnem mladih, ima zgrajeno podobo in obnašanje tipičnega pripadnika skupnosti nogo¬ metnih navijačev. Ključne besede: opazovanje z udeležbo, navijaške skupine, mladina, izgled in obnašanje, mediji 239 Uvod Skupina študentov predmeta Sociologije mladine se je 31.3-2001 udeležila tekme med mariborsko in ljubljansko prvoligaško nogometno ekipo. Že pred tem smo se natančno dogovorili o tem, kaj nas bo zanimalo. Sam dogodek smo razde¬ lili na dogajanje pred tekmo, med njo in po njej. Obiskovalce tekme smo razdelili na navijače obeh ekip in na navadne ljubitelje nogometa. Zanimal nas je njihov izgled in obnašanje, prav tako so nas zanimale tudi reakcije policije in medijev. Uporabili smo metodo opazovanja z udeležbo, naš cilj pa je bil podati kar se da natančen etnografski opis. * O navijaški skupini Green Dragonsov so pisati Sebastijan Anlolin, Anion Mrevlje, Gregor Pavunc, Veljko Radovi!, Aljoša Silič; o navijaški skupini mariborskih Viol,Josipa Jurovič, I.ea Rudolf, Irena Cenlner; o navadnih navijačih Barbara Gerič, Damjana Ljubi, Helga Radman, Teja Grapulin, Vesna Lakner, Miljana Martinovii, Joža Sinur, Andreja Bizjak, Katja Levstik, Danijela Švajger, Veronika Habič, Laura Šušteršič; odziv tiskanih medijev pa so spremljale Urša Bahun, Sonja Čoha, Aleksandra Rajnik, Nada Topovšek, Ana Tmkoczy; pod mentorstvom Gregorja Tomca in Boštjana Ša vetja (njegove so tudi fotografije). TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 str. 239-253 Skupina avtorjev 240 Navijaška skupina Green Dragons Dogajanje pred tekmo Uro pred tekmo so se navijači Olimpije začeli zbirati pred stadionom za Bežigradom, večinoma pri bencinski črpalki, kamor so prišli peš, slaba tretjina pa s sredstvi javnega prevoza ali z lastnim prevozom. Pred samo tekmo se ni dogajalo nič posebnega, Dragonsi so se zbirali in popi¬ vali na Dunajski cesti ob bencinski črpalki. Prišlo je do manjšega incidenta, preri¬ vanja in pretepa med dvema navijačema. Reakcija policije je bila hitra, mirna in učinkovita. Udeležena v pretepu sta se morala po intervenciji policije eden druge¬ mu opravičiti. V okolici stadiona je bilo mogoče opaziti veliko število policistov, še posebej veliko jih je bilo v okolici bencinske črpalke in ob Dunajski cesti. Največ je bilo pripadnikov specialne policijske enote, poleg njih pa tudi policisti na konjih in v spremstvu policijskih psov. Poleg policistov, ki so bili v neposredni bližini sta¬ diona smo opazili policijska vozila parkirana v bližnjih ulicah. Petnajst minut pred tekmo, ob 15:45 so Dragonsi prihod mariborskih navijačev glasno izžvižgali. Ob vhodu na stadion so nas rutinsko pregledali redarji. Nismo opazili, da bi redarji pri pregledu navijačev Olimpije odkrili kakšne prepovedane rekvizite, kot so bakle, petarde, alkoholne pijače ipd. Na tribuni “E”, kjer se zbirajo Green Dragonsi, je bilo približno dvajset policistov specialcev v popolni “bojni” opremi. Med tekmo so bili bolj ali manj neopazni, le med obema polčasoma so v parih nadzorovali dogajanje. Ti policisti so stali za navijači Olimpije, na ravnem delu tribune. Poleg omenjenih smo opazili policiste in redarje pod tribuno, ki so obrnjeni proti navijačem sprem¬ ljali dogajanje. Dogajanje med tekmo Na tribuni (“E” sektor) se je zbralo približno 400 navijačev Olimpije. Od tega je, po naši oceni, bilo okrog 70% “pravih” Dragonsov. Navijači so v glavnem opremljeni s predmeti, na katerih so simboli njihovega kluba. Najpogostejši so šali, kape, trans¬ parenti ter zastave, razdeljene med Dragonse. Na transparentih smo zasledili naslednja gesla: Maribor sucks, Olimpija cool (ob straneh pa narisana priljubljena animirana zvezdnika iz MTV-ja Beavies in Butthead); ghetto Nove Jarše; Skinheads Slovenija, Karantanija (s karantanskim grbom in simbolom meča in črno piko); Green Dragons. Zastave so dokaj raznolike, prevladuje pa zelena in bela barva, tako kot tudi na vseh ostalih rekvizitih. Izstopa ogromna zastava z napisom Green Dragons s simbolom stisnjene pesti v sredini ter belo zelena zastava, kjer je bilo poleg napisa Green Dragons opaziti tudi velike konopljine liste. Večina zastav je že močno obrabljenih ter raztrganih. Imidž znotraj skupine je zelo različen, razen že prej omenjenih rekvizitov. Poleg tega, da si nekateri navijači pobarvajo lase z zele¬ nimi spreji, pa znotraj skupine ni opaziti nobenih posebnih ponavljajočih se vzor¬ cev v oblačenju. Po izgledu so si bili enotni še najbolj skinheadi, ki jih je bilo na tri¬ buni “E” približno dvajset. Nasploh je celotna skupina delovala precej heterogeno, vsaj kar se imidža tiče. Navijaška skupina je skozi celotno tekmo pela svoje pesmi ter vzklikala parole, ki jih lahko tematsko razdelimo na tri glavne skupine, in sicer: TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Skupina avtorjev - najbolj pogoste so parole, ki so namenjene poniževanju navijačev nasprotnega moštva, kot npr. “Štajerske pičke”, “Vi ste kurac”, “Poklal bomo Štajerce”, “Ubi, ubi Štajerca”, “Viole že bežijo”, “Vi ste kmetje, kje imate krave!”, “Mi smo metropola, vi ste provinca”, “Maribor provinca, provinca je kurac”; pojavil se je tudi vzklik, ki je bil najbrž namenjen majhnemu številu navijačev Maribora: “Kje vas je tisoč?”; ta vzklik je v drugem polčasu dobil obliko: “Kje vas je tristo?” - parole, ki so namenjene samim igralcem kot npr. “Jebi se Nastja” ali pa “Puši Simko [mariborski vratar Simeunovič] ko tejebe, Pejko [ljubljanski vratar Pejkovič] bolji je od tebe”, “Pejo je bog, Simke je kurac”; pozdravi, ki so namenjeni bolj ali manj nogometašem, ki v klubu veljajo za zvezdnike, kot npr. vzklik “Cime!” [ljub¬ ljanskemu napadalcu Cimerotiču]. - parole, ki povzdigujejo domače moštvo in navijače, kot npr. “Mi smo prvaki!”, “Uuuuuuuuuuu Olimpija ole, ti si nam vse, Oooolimpija ole, dejmo zmagite”, “Dajte gol! “Olimpija!”, “Dejmo celi stadion!” Poleg teh pa se je med ljubljanskimi navijači pojavila tudi zahteva po novemu stadionu: “Hočemo nov stadion!”, ki pa je bolj odraz trenutnih razmer in stanja sta¬ diona za Bežigradom. Besedila nekaterih daljših pesmi so bila težje razumljiva, razločiti pa se je dalo del besedila, ki govori o sovraštvu ljubljanskega raperja Klemena Klemena do Štajercev: “... sovražni viole, sovražni Maribor, sovražni celo Pohorje, s sekiro bom poklau vse Štajerce...”. Na to so reagirale tudi Viole, ki so dvignile transparent “Slepi, slepi = Klemen, Klemen”. V nekem drugem besedilu pa smo zasledili nekaj podobnega kot: “... zvečer se slišmo...”, kar lahko razumemo kot napoved spopada med obema navijaškima skupinama. Pojavijo se tudi pesmi, ki so priredbe znanih melodij, kot npr. pesem Slovenija gre naprej, besedilo pa navijaška skupina spre¬ meni v “... glej, glej, glej, Olimpija na pohodu, glej, glej, glej, Viole na vzhodu...” Zanimivo je tudi prepevanje pesmi Mala terasa in to brez spreminjanja besedila, ki predstavlja Ljubljano kot simbol identifikacije. Poleg petja in vzklikanja sodi v navijanje še skakanje ter ploskanje z rokami in “fuck off” gesta z iztegnjenim sredincem. Samo navijaško skupino vzpodbujajo vodje navijačev, ki se postavijo na ograjo, ter obrnjeni proti skupini na nek način diktirajo oziroma dirigirajo navijanje ali pa določajo vzklike. Izmenjalo se jih je pri¬ bližno sedem, istočasno pa sta na ograji dva ali trije. Eden izmed njih je bil star enajst let. Poleg teh pa so še posamezniki, ki hodijo znotraj skupine, in najbolj umirjene dobesedno silijo k navijanju: “A si pršu gledat tekmo al si pršu navijat?” Zanimiv je tudi pojav, ko se celotna skupina obrne s hrbtom proti igrišču oziroma proti navijačem nasprotnega moštva in pri tem poskakuje. Starost navijačev je zelo različna, opaziti je namreč tako starejše kot tudi najmlajše (npr. enajstletni deček z zeleno pobarvanimi lasmi). Povprečno starost navijačev lahko ocenimo na približ¬ no dvajset let. Med navijači prevladujejo fantje, vendar pa med njimi zasledimo tudi nekaj deklet starih od petnajst do osemnajst let. Grafitov v glavnem ni bilo opaziti. Kljub temu da je bil stadion pred tekmo med Slovenijo in Jugoslavijo pre¬ pleskan, pa je bilo še vedno veliko grafitov “GD”, kar predstavlja kratico navijaške skupine Green Dragons. Zanimanje za tekmo je skrčeno na bolj ali manj ključne trenutke. Domnevne nepravilne sodnikove odločitve ter izvajanje neposrednih prostih strelov naspro- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Skupina avtorjev 242 tnega moštva je deležno žvižgov, lepo izpeljane akcije domačega moštva ali pa vra¬ tarjevo posredovanje pa aplavza. Zadetek domačega moštva vzbudi val navduše¬ nja, kateremu sledi prižiganje pirotehničnih sredstev ter metanje le teh ob rob igrišča. Navijači so namreč kljub temeljitemu pregledu ob vstopu na stadion preti¬ hotapili pirotehnična sredstva. Zanimivo je obnašanje navijačev, ko domače moštvo izvaja neposredni prosti strel proti golu. Takrat vsi dvignejo roke približno v višini glave in migajo s prsti, hkrati pa spuščajo pridušene kratko zavijajoče zvoke. Tisti del navijačev, ki spremlja samo tekmo, v glavnem komentira igranje moštva, pri čemer prevladuje kritiziranje slabih potez in napak. Navijači so ob spremljanju tekme komentirali igralce nasprotnega moštva v stilu:”Lej ga, kakšno frizuro ima, kva misl da je Beckham al kuga?!” in “Ta Vugdalič pojma nima, ne zna niti žogo brent!” Dvakrat se je med tekmo pojavilo tudi prerivanje med navijači, katerega cilj najbrž ni bil pretep, temveč vzpodbujanje občinstva k čim bolj inten¬ zivnemu navijanju. Med odmorom je bilo vzdušje na stadionu mirno in brez več¬ jih provokacij. Komunikacija med obema navijaškima skupinama je zamrla. Večina Dragonsov se je zbrala ob ograji, ker je bil na drugi strani točilni pult. Policisti so delovali precej sproščeno. Dogajanje po tekmi Po koncu tekme se je skupina navijačev zgnetla ob izhodu, kjer je čakala, da se vrata odpro. Policija nas je namreč pustila čakati petnajst minut, da so lahko Viole mirno odšle iz stadiona. V tem čakanju smo naleteli na zanimiv pogovor. Šlo je namreč za pogovor, v katerem so se prijatelji, ki so na tej tekmi sicer navijali za Olimpijo, dogovarjali, kako bodo na tekmi Olimpija vs Domžale, navijali za slednje. Na osnovi tega sklepamo, da so se ti navijači pridružili Green Dragonsom zaradi lokalnega patriotizma. Ob izhodu iz stadiona so policisti ustvarili živi zid, da navijači ne bi stekli na cesto. Po izhodu iz stadiona se je množica navijačev razkropila in porazgubila po Ljubljani. Na ulicah nismo bili priča morebitnim provokacijam, kar je najbrž tudi posledica rezultata tekme, saj sta se Olimpija in Maribor PL razšla z neodločenim izidom 1:1. Navijaška skupina mariborske Viole Dogajanje pred tekmo Navijači nogometnega kluba Maribor Pivovarna Laško (Viole) so prišli na tekmo v Ljubljano z organiziranim prevozom, in sicer s posebnim vlakom, ki je iz Maribora odpeljal ob 13. uri. Zbirati so se začeli že kakšno uro prej na mariborski železniški postaji pred lokalom Forza Viola, kjer so si lahko priskrbeli alkohol (večina jih je pila pivo). Lokal Forza Viola je tudi sicer zbirno mesto Viol v Mariboru. Navijači so se med seboj spodbujali k pitju alkohola. Vsi, razen nekaj navijačic, so bili tudi opiti. Bili so tudi zelo glasni in so na splošno vzbujali veliko pozornosti. Oblečeni so bili dokaj podobno. Večinoma so imeli kavbojke ali vojaške hlače z žepi ob straneh, različne temne majice, nekateri tudi vijolično-rumene drese TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Skupina avtorjev mariborskega nogometnega kluba. Skoraj vsi so bili oblečeni v črno-oranžne jakne (tako imenovane speedfire jakne). Nekateri so imeli na zadnji strani jaken napis Viole Maribor ali našidce navijaškega kluba na rokavih (npr. psa buldoga ali znak navijaškega kluba, tj. rdeči krog z napisom Viole Maribor 1989). Obuti so bili v težke vojaške čevlje, ti. bulerje, nekateri pa so bili kar v športnih copatih. Vsi so imeli kratke lase ali celo obrite glave. Okrog vratu so imeli vijolično-rumene šale z napisom NK Maribor ali pa NK Maribor Šampion z letnico osvojitve naslova prva¬ kov 1999- Imeli so dve vijolično-rumeni zastavi, ki so ju na stadionu izobesili na ograjo. Na njima je pisalo Viole Maribor in Mariborski problemi, hkrati pa je izsto¬ pal transparent z narisano pasjo glavo. S seboj so imeli tudi transparent, ki so ga naredili na železniški postaji pred odhodom. Na njem pa je pisalo “Slepi, slepi = Klemen, Klemen”. Nekateri so imeli s seboj bakle, ki so jih prižgali kasneje ob pri¬ hodu v Ljubljano in na stadionu, ko je mariborska ekipa dosegla gol. Pogovarjali so se v štajerskem narečju oziroma v mariborskem slengu. Stari so bili med petnajst in petindvajset let, nekaj jih je bilo tudi starejših (okoli štirideset let). Skupaj jih je bilo približno 150 navijačev, med njimi le štiri dekleta. Dogajanje na železniški postaji je od vsega začetka budno spremljala tudi poli¬ cija. Navijači so bili mirni, večinoma so popivali in se pogovarjali. Vodja navijačev (star več kot trideset let) je prodajal karte za vlak, ki so jih navijači v Ljubljani na železniški postaji zamenjali za vstopnice. Mariborski navijači so se dogovorili za posebno koreografijo na tekmi. Ker je teden poprej košarkarski klub Kinder Bologna premagal Union Olimpijo, ki ima iste navijače kot nogometni klub Olimpija, so se Viole odločile, da jim bodo ta poraz priklicali v spomin. Tako so vsi kupili čokoladna “kinder jajčka”, da bi jih med tekmo zmetali na igrišče. Nekaj minut pred 13. uro so se navijači hrupno vkrcali na vlak, kjer so v vsakem vagonu stali trije ali štirje policisti v popolni zaščitni opremi, ti. specialci. Oblečene so imeli zaščitne jopiče, posebne ščitnike na rokah in nogah, na glavi so imeli čela¬ de, k opremi pa je spadala tudi gumijevka, solzilec, lisice in pištola za pasom. Stari so bili okoli trideset, bili so zelo mirni, redkobesedni, resnih pogledov, na nagovar¬ janja in zbadanja niso reagirali. Čeprav so ukazali, da na vlaku nihče ne sme stati, večina navijačev tega ni upoštevala in so se dokaj prosto sprehajali med vagoni. Na vlaku so navijači predvsem pili veliko alkohola (Laško pivo in domače vino) ter kadili cigarete in marihuano. Policisti na vlaku so to kar spregledali. Vagoni so bili zakajeni od cigaretnega dima. Ogorke so navijači ugašali na tleh, prazne plastenke ali steklenice pa metali skozi okno. Pogovor se je vrtel predvsem okoli seksa in deklet, s kolikimi so spali in podo¬ bno, odnos do njih pa je bil zelo ponižujoč. V pogovoru so večkrat omenili različ¬ ne navijaške podvige, pri tem so se predvsem hvalili z raznimi pretepi na tekmah in aretacijami. Iz pogovorov je bilo mogoče razbrati, da večina navijačev pripada delavskemu razredu. Mnogi med njimi so nezaposleni, opravljajo sezonska dela ali pa pogosto menjavajo delovno mesto. Med mlajšimi navijači (do dvajset let) je bilo precej srednješolcev, ki pa so bili v pogovoru bolj poslušalci kot aktivni udeležen¬ ci. Med seboj so se vsi navijači dobro razumeli, si pomagali, delili stvari (npr. alko¬ hol so pili iz istih plastenk ali pločevink). Čeprav so v komuniciranju uporabljali veliko kletvic in se tudi zmerjali med seboj, si tega niso zamerili. Na vlaku so se 243 TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Skupina avtorjev 244 navijači v vagonih razdelili v manjše skupine. V vsaki skupini je bil eden izmed njih v središču dogajanja, tako da so vsi sedeli okrog njega, se mu smejali in se postav¬ ljali pred njim. V vsak vagon je prišel vodja navijačev in glasno povedal, da je vlak plačal klub in igralci, ter da so na sestanku igralci dejali, da zelo potrebujejo svoje navijače v Ljubljani. Zato je vodja navijačev še enkrat ukazal: “... ka me čujete, da bote na tekmi ful navijali, igralci so rekli, da nas ful rabijo...” Tudi dva sprevodnika na vlaku sta pogosto prišla k navijačem in z njimi kaj popila. V bližini Ljubljane so nekateri navijači postali precej nestrpni in nekajkrat celo izjavili, da se bodo stepli, takoj ko stopijo z vlaka. Prihod v Ljubljano je bil bučen. Še preden se je vlak ustavil na postaji, so navi¬ jači odprli okna in glasno kričali ter celo prižgali baklo. Peti so začeli pesem: “Viole smooooo, sam bog že ve, da ta Maribor naš je in Viole štajerske, že nebo žari, zdaj se vsak boji, ker Viole pridemooooo, s kolom, s sekiro, z bokserom v glavo, udari, navali za mariborsko slavo. “ Na postaji je čakalo veliko policistov popolnoma opremljenih, kot smo že opisali, a tokrat tudi s psi. Navijači so glasno skandirali: “Ubi, ubi, ubi žabara!”, “Forza Viole!”, “Maribor!”, “Ljubljanske pičke!”, “Žabari roke gor, jebo vas Maribor!”. Zapeli so tudi navijaški pesmi: “Moje dekle je pa kurva, ja ja, moje dekle je pa kurva, ja ja, moje dekle je pa kurva, ja ja, saj z Ljubljane je doma. Vse življenje jo bom fukal, ja ja, vse življenje jo bom fukal, ja ja, vse življenje jo bom fukal, ja ja, dokler ne bo crknla...” in “Žabari roke gor, jebo vas Maribor, jebo vas jebo, jebo vas jebo, jebo vas Maribor”. Policisti so vse to v miru spremljali, pa tudi navijači so se čez kakšnih deset minut pomirili. Ko so na postaji zamenjali karte za vlak z vstopnicami, so se odpra¬ vili proti stadionu. Vsa pot do tja je potekala v spremstvu policistov, ki so z obeh strani naredili nekakšen živi zid, izven katerega se nihče od navijačev ni smel giba¬ ti. V spremstvu so bili tudi policisti na konjih in v avtomobilih. Med potjo proti sta¬ dionu so navijači kolikor se da glasno opozarjali nase, predvsem z zmerjanjem Ljubljančanov in s petjem navijaških pesmi: “Maribor violčni, jaz ljubim Maribor violčni, Maribor violčni, jaz ljubim Maribor violčni. Hej, hej...” in “Ker Maribor mi ljubimo, za Maribor razbijamo, ker on je šampion, saj on je šampion”. Dogajanje med tek?no Ob prihodu pred stadion je mariborske navijače pričakala skupina ljubljanskih navijačev (seveda so policisti pred njimi naredili živi zid) in začela žvižgati, mari¬ borski navijači pa so žvižgali nazaj. Vstop na stadion je potekal še kar hitro, glede na to, da je pri vhodu bil vsak pregledan. Dekleta so pretipale redarke in policist¬ ke, fante pa redarji. Na tekmi je bila vsa pozornost navijačev usmerjana k navija¬ čem ljubljanskega moštva Green Dragonsom. Ob začetku tekme so Viole razobe¬ sile transparente na ograjo pred njimi, tako da so jih lahko videli tudi Green Dragonsi. V prvih tridesetih minutah tekme so bile Viole osredotočene le na navi¬ jače Olimpije, tako da sploh niso spremljali poteka tekme. Pomembno je bilo le to, kako preglasiti ljubljanske navijače in jih čim glasneje zmerjati. Spet so vzklikali: “Maribor, Maribor!”, “Ljubljanske pičke!”, “Pridite bliže!”, “To je kmetija!”, “Maribor metropola, metropola, metropola, Maribor metropola, vi ste kurad”. Kot odgovor na vzklike ljubljanskih navijačev “Kje vas je tisoč? “ so odgovarjali: “Malo nas je, malo nas je, pridite!”. Mariborski navijači so nato vzklikali: “Kinder TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Skupina avtorjev Bologna!” in ob tem na igrišče zmetali kinder jajčka, kot so se dogovorili že v Mariboru. Peli so tudi pesmi: “O mama mama mama, o mama mama mama, ti veš, da jaz ne ljubim te več, jaz ljubim samo Maribor, jaz ljubim samo Maribor, o mama, jaz ljubim Maribor”; “Munjene Viole, fajteri, pijanci, zakaj se dobre volje, valjate po klanci. Gremo v močvirje, fukat zmajčice, pred polno škifarije razbit vse Dragonse”; “Dvignimo zastavo vijolčno-rumeno, nikoli pa do groba belo in zeleno. Pridemo na vaše gnile stadione, razbit vam navijače, pozdravit šampione! “ Navijanje na stadionu je vodil in vzpodbujal eden izmed navijačev, ki je stopil na ograjo pred tribuno. Obrnil se je k navijačem na tribuni in glasno vodil navija¬ nje. Oblečen je bil v svetlejše barve, tako da so ga lahko vsi dobro videli. Navijači so mu večinoma sledili, čeprav se je moral zelo truditi. Velikokrat se je videlo, da ni zadovoljen z navijanjem, saj je kričal na navijače, ki niso skakali in vpili ali peli. Ob navijanju so navijači dvigovali zastave in navijaške šale, nekajkrat pa so Green Dragonsom kazali pesti ali pa sredince. Ko je mariborsko moštvo prejelo zadetek, so navijači v trenutku obstali in obnemeli, vendar je vodja navijačev na ograji čez nekaj sekund ukazal še glasnejše navijanje in tako je množica spet začela glasno navijati ter vzpodbujati svoje moštvo. Ob vsakem izvajanju prostih strelov maribor¬ skega moštva so navijači stegnili roke, migali s prsti in peli: “Oooooooo...” ter “Vsi roke dvignimo zdaj gor, za naš vijolčni Maribor, za naš vijolčni, vijolčni, vijolčni Maribor”. Med odmorom se ni dogajalo nič posebnega. Vsi navijači so večinoma mirno sedeli in počivali ali pa odšli po kakšno pijačo (največkrat Radler). V drugem pol¬ času je navijaška motivacija padla, vendar le do trenutka, ko je mariborsko moštvo doseglo izenačujoč zadetek. Takrat se je vzdušje v trenutku spremenilo. Začelo se je skakanje, ploskanje, kričanje, navijači so prižgali bakle, dvignili navijaške šale ter z njimi mahali. Zopet so začeli glasno peti: “Naprej Viole, zastava naša, naprej Viole, za šampione, za šampione vijolčne barve, za šampione Slovenije. Vijolčni je že celi Maribor, vijolčna je že cela Štajerska, vijolčna je že vsa Slovenija, evo nas Evropa, ti boš naša vsa...” in “Bela Ljubljana propada, tam ni več Bežigrada, tam je samo Maribor, šampion!” Fant, ki je vodil navijanje, je imel najtežje delo proti koncu tekme, ko je veliko navijačev začelo spremljati tekmo. Pričakovali so zmagoviti gol, zato so pričeli zmerjati in žvižgati sodniku, ko je ta dosodil prekršek mariborskemu moštvu, ali pa ko ga ob grobi igri nasprotnikov ni. Vzklikali so: “Ivo Šušak!”, “Maribor daj gol!”, “Maribor metropola - vi ste kurac!”. Ob koncu tekme so navijači spet začeli vzklika¬ ti in navijati, še posebej, ko so igralci prišli pozdravit svoje navijače. Takrat so navi¬ jači glasno vzklikali “Maribor šampion!” in ploskali igralcem. Policija in varnostni¬ ki, ki so med tekmo v dveh vrstah stali pred navijaško tribuno, so ves čas mirno, vendar pozorno opazovali dogajanje na tribuni. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Skupina avtorjev 246 Prihod običajnih navijačev na tekmo med Olimpijo in Mariborom PL v Ljubljani Nakup vstopnic na blagajni stadiona za Bežigradom Pretep na bencinski črpalki med navijačema Olimpije pred pričetkom tekme Vstop mariborskih Viol na stadion in pregled varnostni¬ kov TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Skupina avtorjev Nogometni stadion za Beži¬ gradom in pogled na tribuno Green Dragonsov Posebne policijske enote in varnostniki pod tribuno Green Dragonsov, v ozadju tribuna mariborskih Viol Tribuna Green Dragonsov in njihove zastave Vodje navijačev Green Dra¬ gonsov pri vzpodbujanju na ograji TEORIJA IN PRAKSA let 39, 2/2002 Skupina avtorjev Navadni navijači na strani mariborske ekipe Tribuna mariborskih Viol v velikem planu 248 Slavje na tribuni maribor¬ skih Viol ob zadetku mari¬ borske ekipe Odhod mariborskih Viol s stadiona po končani tekmi TEORIJA IN PRAKSA et. 39. 2/2002 Skupina avtorjev NK OLIMPIJA LJUBLJANA CENTRALNI STADION ZA BEŽIGRADOM NK OLIMPIJA : MARIBOR P.L. IJUBIJANA MARIBOR NK OLIMPIJA Vodovodna 20, 1000 Ljubljana Davčna št: 72458925 Matična št: 5149622 CENA Z VK1JUČENIM DDV: 1.500,00 SIT ZNESEK DDV (8%): 111,11 SIT N» 000001 ^fiesta fordpuma fordka fordtr^ 4 l. SI.MOBILLIGA S m Z o | Summit Kaposi 9L Celovška 492, Ljubljana S Ns 000001 5 Vstopnica za nogometno tekmo na tribuno navadnih navijačev liga Si.mobit. &S. krog -obuta. 31. mam dani alt !G. uri, Ljubljana. Stadion za Bežigradom Vstopnica za nogometno tekmo na tribuno Green Dragonsov Dogajanje po tekmi Odhod s stadiona je minil precej bolj mirno kot pa prihod. Le enkrat na poti nazaj na ljubljansko železniško postajo so navijači zmerjali Ljubljančane v nekem avtu, se jim celo precej približali, vendar so policisti takoj stopili vmes, jih ločili in mirno nadaljevali pot. Prav tako so navijači glasno žvižgali nekemu dekletu, ki je slučajno prišlo mimo, vendar drugih izgredov ni bilo. Na železniški postaji, ki so jo stražili policisti, je že stal vlak za Maribor, na kate¬ rem so navijače pričakali isti policisti, ki so jih že spremljali v Ljubljano. Na poti nazaj je bilo vse do Maribora zelo mirno. Večinoma so vsi navijači počivali in spali, le tu in tam se je kdo sprehodil po vlaku. Ob prihodu vlaka na mariborsko posta¬ jo ni bilo nikogar. Navijači so mirno zapustili vlak, nekaj skupin se je odpravilo v lokal Forza Viola, ostale skupinice navijačev pa so se počasi razšle po mestu. Navadni navijači Dogajanje pred tekmo Pred stadionom se že pol ure pred začetkom tekme zbira množica ljubiteljev nogo¬ meta. Nekaj minut pred začetkom tekme se zberejo pred vrati stadiona in se poča¬ si pomikajo proti vhodu z Dunajske ceste. Ko vstopiš skozi vrata, varnostniki pre¬ gledajo moške, varnostnice pa ženske. Potipajo žepe, pregledajo nahrbtnike in TEORIJA IN PRAKSA let 39. 2/2002 Skupina avtorjev 250 pretipajo boke. Skozi vhod “B” nas je šlo pet deklet in eden izmed varnostnikov komentira: “Dekleta, a ste se prišle zabavat? Luštni fantje čakajo!”. Dogajanje med tekmo Med navadnimi gledalci opazimo predvsem moške. Prisotne so tudi družine z otroci. Žensk je malo, večinoma so v spremstvu moških. Med gledalci opazimo vse starostne skupine - otroke v vozičkih, najstnike, mladostnike, odrasle in starejše. Navijači Olimpije so oblečeni v navadna vsakodnevna oblačila kot sta trenirka in jeans, le nekateri imajo zelene šale. Del tribune z mariborskimi navijači je bolj opremljen za navijanje. Imajo vijoličasto-rumene šale. Nekateri imajo lase pobarva¬ ne vijoličasto z rumeno črto po sredini in na različne načine z istimi barvami pobarvan obraz. Ti najbolj burno spremljajo dogajanje in s plinsko trobljo od časa do časa predramijo ostale. Pred tekmo je vzdušje mirno. Gledalci sedijo na sedežih. Nekateri imajo s seboj blazine ali časopisni papir, s katerim pokrijejo sedeže. Pijejo pivo, kadijo cigarete, mlajši kupujejo kokice. Nekateri gledalci se zabavajo in smejijo izzivalnim besed¬ nim dvobojem med ljubljanskimi in mariborskimi navijaškimi skupinami. Zasliši se na primer “Mariborske pičke!” in kot odgovor na to “Ljubljanske pičke!” ali pa “Hočemo stadion!” ter odgovor “Saj imate živalski vrt!”. Igralci stopijo na igrišče in gledalci jih pozdravijo s ploskanjem. Na začetku tekme ni čutiti vzburjenja. Nogometaši igrajo in gledalci jih tiho spremljajo. Nekje do sredine prvega polčasa gledalci delujejo zelo resno in mirno. Zelo zavzeto ana¬ lizirajo vsak gib igralcev. Zdi se, da jim ni pomembna le zmaga, temveč tudi dobra tekma. Ob dobri akciji oziroma potezi igralca ali ob priložnosti za gol kratko zaploskajo, in sicer v smislu: “OK, sej bo!” ali “Sej bo, kr tko naprej”. Na tribuni ljubljanskih navijačev med mirno množico izstopajo trije gledalci, ki spremljajo tekmo na nekoliko bolj agresiven način. Ko mariborski igralec naredi prekršek, moški srednjih let skoči pokonci, krili z rokami in jezno opozori sodnika: “Sudja, si slep?” Igralec Olimpije je poškodovan in iz mariborske tribune se zasliši: “Dajte mu dudo, da se poserje!”. Sodnik pokaže mariborskemu igralcu rumeni karton. Moški srednjih let, navijač Olimpije, se umiri in sam pri sebi momlja kletvice. Mariborski gledalci niso zadovoljni in sodnika izžvižgajo ter zmerjajo: “Sudija cigan!” ali “Sudija pederu!”. Neki drugi navijač Olimpije zelo zavzeto spremlja tekmo in ob vsaki priložnosti se počasi premika naprej in nazaj ter komentira: “Teče, teče, pol pa nič! Sploh se ne znajo razporedit...” Drugi bolj ali manj sprem¬ ljajo tekmo na videz pasivno, vendar vsekakor zelo pozorno. Ko bi mariborski igralci skoraj zadeli gol, je bilo čutiti napetost. Gledalci Olimpije so vstali, vendar so se nato, ko je šla žoga mimo gola, z velikim olajšanjem sedli nazaj. Zdi se, kot da gledalci vedo, kaj je dobra priložnost in kaj ni. Malo pred prvim zadetkom Olimpije gledalci vstanejo z dvignjenimi rokami. Obnemijo. Gol. Slišijo se glasni kriki veselja, nekateri se objamejo in skačejo. Obrazi so srečni. Smejijo se. Nekateri se oglasijo: “To!” in “Jeee!”. Vsekakor je čutiti adrenalin. Na mariborski tribuni je slišati očitke na račun mariborskega trenerja, ker samo sedi na klopi za rezervne igralce “kot en drek” in “puši eno cigaro za drugo”, ničesar pa ne stori, da bi vzpodbudil svoje igralce. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Skupina avtorjev Varnostniki pod tribunami navadnih navijačev Olimpije so bolj skoncentrirani na tekmo kot pa na navijače, medtem ko so varnostniki pod tribuno mešanih navadnih navijačev stalno skoncentrirani na publiko. Na mariborski strani se neka¬ teri gledalci verbalno znašajo nad varnostnikom, ki stoji za ograjo na igrišču, in se mu posmehujejo. Ko si le-ta hoče prižgati cigareto, vpijejo: “Kaj je 168-ka, a rabiš vžigalnik?”. Konec prvega polčasa. Odmor. Gledalci v naši bližini se med odmorom ne pogovarjajo o tekmi niti ne o golu. Nekateri gledalci gredo po pivo in hrano (ham¬ burger, hot dog). Mirno čakajo na začetek igre. Začetek drugega polčasa. Vzdušje se dviguje. Gledalci so veliko bolj nestrpni, živčni, glasni. Mariborski igralci so v drugem polčasu bolj napadalni, zato med gledalci vlada napetost. Tako izstopajo posamezni gledalci Olimpije, ki glasno preklinjajo: “Pušim ti kuracl”, “Igrate k babe!”, “Kurbe mariborske!”, “Mariborske pičke!”, “Kurbe!”, “Jebem ti mater!”. Vendar preklinjanje ni skupno vsem gledalcem, le nekateri so bolj glasni. Drugi, teh je večina, glasno komentirajo: “Glej! Kr stojijo, kr stojijo!”, “Pa to ni res!”, “Glej to, glej to!”. Igralci Maribora dajo gol. Večina ljubljanskih gledalcev zamahne z roko in z globokim glasom zamrmra. Sprevodnik vlaka, ki je pripeljal mariborske Viole na tekmo, vstane in komentira: “Kdo je rekel, da Maribor ne bo dal gola?”, nato prižge baklo, gre k ograji, se obrne k publiki in vzklikne: “Kaj je Žabarji, a?”. Zdaj je vzduš¬ je še bolj napeto. Navijači na ljubljanski tribuni žvižgajo, drugi s srednjim prstom kažejo na igrišče in se derejo: “Kurba, kaj misliš da si Mihajlovič?” Njegov prijatelj ga v smehu opozori: “Dej nehi že s svojimi komentarji. Kva ti je? Jest tle na norma¬ len način navijam, ti pa se dereš!”. Zdi se, kot da med navadnimi gledalci ni zažele¬ no pretirano navijanje in dretje. Večina namreč opazuje, analizira igro oziroma tekmo in jo komentira ter le občasno preklinja, žvižga, ploska. Nekdo, ki izziva in se dere kar tako, je čuden in izstopa iz množice navadnih navijačev. Ljubljančani želijo gol. Ob vsaki izgubljeni priložnosti zamrmrajo. Ne ploskajo več, kadar je možnost za gol. Ko zgrešijo, se jezijo in ko uspešno branijo, zaploska¬ jo. Gledalci so nezadovoljni. Igralec Olimpije brcne žogo proti golu, vendar žoga zleti nad golom. Gledalec Olimpije položi roko na čelo in se zadere z glasnim kri¬ kom: “Kam strelaš?! V nebesa?!”. Na mariborski strani na vsake toliko časa kdo glas¬ neje komentira: “Karton, karton mu daj!”, “Ajde karton, treba je početi s discipli- nom!”, “Pa kaj je to? En sam madžarski paprikaš!”. Zadnjemu komentarju je vedno sledil smeh drugih. Ob koncu, ko Ljubljančani niso mogli dati gola, so se njihovi navijači glasneje oglašali in vpili: “Kaj je to? Je normalen?!”, “Kaj delaš pa na trenin¬ gih?”, “Pa saj ni jebeni doktor al pa slikar! Tak ne bi gola zadel!”. Dogajanje po tekmi Konec tekme. Gledalci vstanejo s sedežev in se počasi pomikajo proti izhodu. Nekateri komentirajo: “Na momente mi je blo prov dolgčas!” in “Ma, da niso mogl dat še enga gola!”. Zunaj stadiona se množica kar hitro porazgubi na vse strani. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Skupina avtorjev 252 Odzivi tiskanih medijev na nogometno tekmo V članku Policaji proti navijačem, novinarja T. Šuljiča v Mladini opazimo razli¬ ko med slovenskimi navijači, ki so bolj mirni in drugimi svetovnimi navijači, ki so bolj vročekrvni. Članek govori o incidentu med mariborskimi navijači in policijo, ki se je zgodil pred tekmo Olimpija - Maribor. Do zapleta je prišlo, ker je 65 navija¬ čev Viol nameravalo na mestni avtobus, policisti pa jim tega niso dovolili. Zato so jim v zameno ponudili prevoz do stadiona v njihovih vozilih. Viole so se pustile prepričati in pristale v priporu. Avtor na to ironično pripomni: “Očitno so se možje v modrem odločili, da bodo imeli na tekmi nekaj deset navijačev (problemov) manj.” Pisec članka se očitno postavlja na stran navijačev in obsoja ravnanje poli¬ cije. Izpostavi, da gre v izgredih največkrat za konflikt med navijači in policijo, ne pa med samimi navijaškimi skupinami. Največkrat pride do sporov zaradi neučin¬ kovitega in nestrokovnega ravnanja policije, pri čemer nemalokrat kršijo pravice državljanov. Novinarja Marjan Horvat in Zmago Gomzi v Večeru zapišeta, da bo sobotni derbi zopet priložnost, da bodo gledalci napolnili stadion. Organizatorji pričaku¬ jejo okoli šest tisoč gledalcev, od tega tretjino iz Štajerske. Seveda bo to borben nogomet, za varnost na stadionu in pred njim pa bodo skrbeli policisti v polni pri¬ pravljenosti. Na dan tekme bo še zadnji sestanek policije, vodstva kluba in pred¬ stavnikov Green Dragonsov, saj si po besedah direktorja kluba ne želijo izgredov. Na dan tekme omenjeni mariborski časopis navede le to, da bodo nogometaši tudi v Ljubljani imeli močno podporo s tribun. Poleg številnih privržencev vijoličastih bo na tekmo z vlakom odpotovalo nekaj sto Viol. Po končani tekmi novinar Marjan Horvat v Večeru poroča, da je bilo malo manj gledalcev, kot so jih pričakovali. Predsednik Olimpije Anton Colarič je povedal, da je tako pač v Ljubljani in da je to vzrok za tako malo gledalcev. Predsednik NK Jože Jagodnik pravi: “To je bila najboljša igra Maribora letos, pokazali smo, da znamo dobro igrat. Vzdušje ni bilo tako kot na reprezentančni tekmi, toda take igre bodo privabljale gledalce na slovenske stadione.” Po besedah novinarja navijaškega spo¬ pada ni bilo, le nekaj bakel in običajno skandiranje. Kot da derbiju kaj manjka, ko ni trdih pesti. Nogometna tekma med Olimpijo in Mariborom Pivivarno Laško je po poroča¬ nju Dela v senci reprezentančne tekme, zlasti kar se tiče varnosti in navijačev. Član¬ ki pred tekmo se osredotočijo predvsem na tekmo samo, omejijo se na to, da so organizatorji tekme posvetili posebno pozornost varnosti, zato so opravili vrsto pogovorov s policijo, saj so se bali, da bo klubski spopad precej bolj vroč kot repre¬ zentančni. Po njihovem poročanju, naj bi v Ljubljano dopotovalo dva tisoč Mariborčanov, med njimi 350 ognjevitih Viol. Na sam dan tekme poročajo, da je derbi v senci šokantne tekme med Slovenijo in Jugoslavijo, ter da Viole napovedu¬ jejo množično zasedbo Bežigrada. Po tekmi Delo poroča, da je bil največji derbi povprečen, po odzivu gledalcev je sicer potrdil sloves, sama igra je bila slaba. Poročanje se zopet osredotoči na igro, o varnosti in navijačih pa objavijo en članek v črni kroniki, kjer pišejo, da policisti niso počivali, saj so morali krotiti zagnane navijače obeh strani, ter da se je v Ljubljano pripeljalo okrog petsto viol, gledalcev TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Skupina avtorjev pa je bilo po njihovi oceni štiri tisoč. Omenjajo dogodek o skupini 55 Viol, ki so izstopili iz vlaka v Polju, peš nadaljevali pot proti stadionu, ker pa so se ustavili in ovirali promet, so jih policisti pridržali do konca tekme. Med samo tekmo so prije¬ li dva kršitelja, pridržali pa pijanega dvajsetletnika iz Maribora. Članek o incidentu z mariborskimi Violami lahko razumemo tudi ironično - kot da je to, da izstopijo na napačni postaji vse kar zmorejo Viole, saj se je pred tekmo govorilo o vročem spopadu navijačev z obeh strani. Sklep Sodeč po tekmi med Olimpijo in Mariborom PL je nogometno navijaštvo v Sloveniji še dokaj nerazvito. Na to kaže tako nekaj sto pravih navijačev (Green Dragonsov in Viol) na obeh straneh, kot tudi dokaj miren razplet samega srečanja za Bežigradom. Nerazvita navijaška scena je po našem mišljenju predvsem verodo¬ stojen odraz dokaj nizke ravni klubskega nogometa v državi. Premalo zanimivo in kakovostno tekmovanje otežuje čvrstejšo identifikacijo s klubi. Drugi dejavnik nerazvite navijaške scene pa je verjetno pomanjkanje tradicije. Državno nogomet¬ no ligo imamo šele deset let, v tem času pa se navijaška scena še ni uspela dokonč¬ no profilirati. To še toliko bolj, ker je bila v drugi Jugoslaviji Slovenija izrazita nogo¬ metna “provinca”. V prid razvoja nogometnega navijaštva pa govori obstoj števil¬ nih regionalnih identitet (na primer rivalstvo med ljubljansko, štajersko ali primor¬ sko pripadnostjo). V takšnih pogojih bo lahko nogomet postal priročen ventil za izražanje sicer neizživetih lokalnih patriotizmov. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK NAKLONJENOST VOLIVCEV STRANKAM IN/ ALI VODITELJEM STRANK Povzetek. V članku teoretsko in empirično preučujemo in primerjamo odnos volivcev do političnih strank in do njiho¬ vih voditeljev. Primerjave temeljijo na rezultatih različnih pristopov in različnih statističnih metod, od osnovnih opis¬ nih do zahtevnih midtivariatnih. Izpostavljene so slovenske parlamentarne volitve v letih 1992 in 1996. Uporabljena sta reprezentativna vzorca slovenske populacije. Ključni pojmi: volilno vedenje, volivci, stranke, voditelji strank, (ne)naklonjenost, politični prostor, priljubljenost, tradicionalnost/modernost, opisne statistike, t-test za odvis¬ ne vzorce, bivariatni linearni regresijski model, večrazsež- nostno metrično lestvičenje Uvod Volilnega vedenja oziroma odločitve volilca za neko konkretno stranko nikoli ne moremo v celoti pojasniti. Celotna zgodovina pojasnjevanja volilnega vedenja nakazuje vedno večjo kompleksnost in neobvladljivost volilnih odločitev. Novejše raziskovanje volilnega vedenja je v zato veliki meri zgrajeno prav na zlomu prej dominantnih paradigm'. Z upadanjem pojasnjevalne moči prej prevladujočih vse- obsežnih pristopov, kot so npr. teorije identifikacije s stranko ali razredno pogoje¬ ne izbire, so od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja nastajali novi pristopi. Postopoma je z naraščajočo kompleksnostjo volilnih odločitev in vse večjo speci¬ aliziranostjo raziskovalcev prišlo do fragmentacije raziskovalnega področja na veli¬ ko število različnih parcialnih pristopov. Ti so bili v slovenskih raziskavah doslej v glavnem zapostavljeni na račun pre¬ učevanja klasičnih družbenih, ideoloških in prostorskih dejavnikov v duhu prevla¬ dujočih paradigm, ki so volilno vedenje vsaj delno uspešno pojasnjevale (npr. Kropivnik, 1998). Z izpolnitvijo raziskovalnih ciljev klasičnih pristopov je prišel * Dr. Samo Kropivnik, docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Roman Zatler, univ.dipl.politolog. 1 Ta prelom je utemeljen predvsem z analizami procesov prehajanja volivcev med strankami, ki so do sredine sedemdesetih let imele zagotovljeno volilno telo, bodisi zaradi visoke stopnje povezovanja razred¬ ne pripadnosti volivcev in razredne pozicije stranke ali zaradi visoke stopnje s socializacijo pogojene identifikacije volivcev s stranko, neodvisno od premikov v politični usmeritvi stranke ali zamenjav v vod¬ stvu stranke, delno pa je prelom utemeljen tudi s postopnim, uveljavljanjem stališč no pogojene izbire kot nove dominantne paradigme (več npr. v Denver, 1989:46-83)- TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 str. 254-267 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER čas, ko jih je treba dopolniti še s parcialnejšimi pristopi, med katerimi se zdi še posebej primerno preučevanje vloge voditeljev strank kot medijsko izpostavljenih političnih figur, ki poosebljajo stranko, in tako vplivajo na odločitve volivcev. Način delitve oblasti, proporcionalni volilni sistem z določeno stopnjo personalizacije, medijska pozornost politikom, pregovorna slovenska nezaupljivost politikom, tra¬ dicionalna nenaklonjenost kultu osebnosti, mladost demokracije in veliko število uspešnih političnih strank in politikov glede na majhnost države je samo nekaj vzrokov v prid tovrstnega preučevanja. Osredotočili se bomo na analizo v preteklem desetletju v Sloveniji volilno naj¬ uspešnejših parlamentarnih strank in njihovih voditeljev, to je na Liberalno demo¬ kracijo Slovenije (v nadaljevanju LDS), Slovensko ljudsko stranko (SLS), Slovenske krščanske demokrate (SKD), Socialdemokratsko stranko (SDS), Slovensko nacio¬ nalno stranko (SNS) in Združeno listo (ZL) ter voditelje teh strank, Janeza Drnovška, Marjana Podobnika, Zmaga Jelinčiča, Lojzeta Peterleta, Janeza Janšo in Janeza Kocijančiča oziroma Boruta Pahorja. Pojem voditelja stranke tu razumemo v ožjem pomenu, kot izpostavljenega politika, ki je bil izvoljen na vodilno mesto v statutarni strankarski hierarhiji (cf. Goati, 1985:159 - 162), in tako žal zaradi omeji¬ tev v obstoječih podatkih izpuščamo vse tiste osebnosti, ki poleg voditeljev formal¬ no ali neformalno v očeh volivcev prav tako poosebljajo stranko. Za razumevanje percpecije strank in politikov je treba upoštevati tudi časovne razlike med nastankom posamezne stranke in izvolitvijo predsednika te stranke. V spodnji tabeli so prikazane letnice nastanka proučevanih strank in letnice, kdaj je določen politik postal predsednik stranke. Preučili bomo odnos volivcev do navedenih strank in njihovih voditeljev ter morebitne razlike v odnosu do strank in voditeljev. Uporabili bomo sekundarne mnenjske podatke iz dveh raziskav Slovensko javno mnenje * 2 , ki sta bili izvedeni neposredno po volitvah v Državni zbor leta 1992 in leta 1996 3 . To sta časovno gle¬ dano hkrati tudi prva in zadnja raziskava Slovenskega javnega mnenja, v kateri je J Raziskava Slovensko javno mnenje (SJM) je sistematična raziskava o mnenjih, stališčih in družbe¬ nih aktivnostih polnoletnih občanov Slovenije. Poteka v okviru skupnega programa Ministrstva za zna¬ nost in tehnologijo Republike Slovenije. Izvajajo Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij Raziskovalnega inštituta Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, 3 SJM93/1 in SJM97/I TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER izmerjena naklonjenost Slovencev političnim strankam in voditeljem političnih strank oziroma politikom. Osnovne značilnosti naklonjenosti strankam in voditeljem Že iz osnovnih značilnosti naklonjenosti anketirancev strankam in njenim voditeljem po volitvah leta 92, predstavljenih v spodnji tabeli, lahko izpeljemo nekaj ugotovitev. Tabela je skupna za stranke in voditelje ter urejena po padajočih povprečjih, od največje do najmanjše naklonjenosti 1 . Tabela 2 Anketiranci z ocenjevanjem naklonjenosti prevladujočim strankam in politi¬ kom niso imeli posebnih težav, saj so vse stranke in politike ocenili skoraj vsi anke¬ tiranci. To kaže na precejšnjo poznavanje teh strank in politikov oziroma na izob¬ likovanost odnosa volivcev do prevladujočih strank in njihovih voditeljev. Prvi vtis je, do so bili anketirani volivci v splošnem bolj naklonjeni politikom kot pa političnim strankam. Na prvih treh mestih po priljubljenosti so namreč poli¬ tiki (Drnovšek, Janša in Podobnik), šele potem sledijo “njihove” stranke (LDS, SLS, SDS). Po drugi strani pa je na zadnjem mestu prav tako politik, ne pa stranka. Drug za drugim si v spodnjem delu tabele sledijo Peterle in njegova SKD, ZL in njen tedanji voditelj Kocijančič ter SNS in njen voditelj Jelinčič. Z izjemo zadnjih dveh, 4 V prvi raziskavi je bila naklonjenost strankam in politikom merjena na lestvici od -5 do 5, kjer je -5 pomenilo visoko nenaklonjenost, 5 pa visoko naklonjenost. V drugi raziskavi pa je bila naklonjenost mer¬ jena z lestvico od Odo 10, kjer je 0 pomenilo visoko nenaklonjenost, 10 pa visoko naklonjenost. Zaradi pri¬ merljivosti podatkov smo prvo lestvico rekodirali po naslednjih pravilih: (-5=0), (-4=1), (-3=2), (-2=3), (-1=4), (0=5), (1=6), (2=7), (3=8), (4=9), (5=10). TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER so bili anketirani volivci v splošnem torej bolj naklonjeni voditeljem kot njihovim strankam. Nobeno od povprečij se ne približa robovom merske lestvice, kar pomeni, da v splošnem nobena stranka niti politik med volilci nista niti izjemno priljubljena niti izjemno nepriljubljena. Odnos do večine strank in politikov je v splošnem “mlačnosredinski” , volivci jim niso niti naklonjeni niti nenaklonjeni. Standardni odkloni pa nakazujejo precejšne razlike med posameznimi volivci, ki zbledijo v povprečno sredinsko oceno. Razpršenost je pri politikih nekoliko večja kot pri strankah, kar nakazuje nekoliko večjo neenotnost pri ocenjevanju politikov oziro¬ ma nekoliko večji konsenz pri ocenjevanju strank. Naklonjenost je približno normalno porazdeljena pri vseh strankah in vodite¬ ljih, kar v grobem pomeni, da je delež bolj naklonjenih približno enak deležu manj naklonjenih volivcev ter da se pogostost ocene manjša z oddaljenostjo od sredine merske lestvice. Podobno velja za osnovne značilnosti naklonjenosti anketirancev politikom in njihovim strankam po volitvah leta 96, predstavljene v spodnji tabeli. Tabela 3 Anketiranci z ocenjevanjem naklonjenosti prevladujočim strankam in politi¬ kom ponovno niso imeli večjih težav, saj so vse stranke in politike ocenili skoraj vsi anketiranci. Nekoliko nižji delež ocen je dobila le SDS, nikakor pa ne njen voditelj Janša, ki ga je ocenilo skoraj največ anketirancev. Prvi vtis je ponovno, do so bili anketirani volivci v splošnem bolj naklonjeni politikom kot pa političnim strankam. Na prvih treh mestih po priljubljenosti so namreč politiki (Drnovšek, Podobnik in Pahor), šele potem sledita dve stranki (SLS in LDS) in potem ponovno politik (Janša). p 0 drugi strani pa je na zadnjem mesni prav tako politik, ne pa stranka. Drug za drugim si v spodnjem delu tabele sledijo 257 TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER 258 ZL in SDS, Jelinčič in SNS ter SKD in Peterle. Z izjemo zadnjega para, so bili anke¬ tirani volivci torej bolj naklonjeni voditeljem kot njihovim strankam. Nobeno od povprečij se ne približa robovom merske lestvice, kar pomeni, da v splošnem nobena stranka niti politik med volivci nista niti izjemno priljubljena niti izjemno nepriljubljena. Odnos do večine strank in politikov je v splošnem še vedno “mlačnosredinski”, volivci jim niso niti naklonjeni niti nenaklonjeni. Standardni odkloni pa nakazujejo precejšne razlike med posameznimi volivci, ki zbledijo v povprečno sredinsko oceno. Razpršenost je pri politikih spet nekoliko večja kot pri strankah. Naklonjenost je ponovno približno normalno porazdeljena pri vseh strankah in voditeljih. Primerjava povprečnih vrednosti v letih po volitvah leta 92 in leta 96 pokaže, da se je naklonjenost anketirancev po drugih volitvah pri vseh strankah in voditeljih v splošnem zmanjšala, vendar so voditelji vseeno ostali v nekoliko boljšem položaju. Del teh razlik je možno pripisati metodološkim razlikam v lestvicah, del pa naj¬ brž kaže na dejansko manjšo naklonjenost anketiranih voditeljem in tudi stran¬ kam. Razlago za to lahko poiščemo tudi v naraščajoči stopnji splošnega nezaupa¬ nja vsem slovenskim političnim subjektom, še posebej parlamentu in političnim strankam (npr. v Toš, 1999: 35-42). Najbolj se je znižala naklonjenost anketiranih do Janeza Janše in Lojzeta Peterleta. Najmanj pa se je znižala pri Marjanu Podobniku in Zmagu Jelinčiču. Vrstni red naklonjenosti se je tudi premešal. Janez Drnovšek in Marjan Podobnik ostajata vseskozi pri samem vrhu, velik skok je opazen pri Janezu Janši (iz šestega na drugo mesto), največji padec pa je pri Lojzetu Peterletu (iz sedmega na dvanaj¬ sto mesto). Vrstni red strank pa je pri vsem tem ostal skoraj nespremenjen, razen opaznejšega padca SKD-ja na zadnje mesto po volitvah leta 96. Razlike v naklonjenosti strankam in voditeljem Preprosta primerjava povprečnih naklonjenosti strankam in politikom (vodite¬ ljem) ter uvrščanje politikov na višja mesta iz prejšnjih tabel ni dovolj za sklep, da so ljudje enim in drugim različno naklonjeni, čeprav je dober pokazatelj v tej smeri. Treba je primerjati naklonjenost enim in drugim pri vsakem posamezniku za vsak par stranka/voditelj, ne pa zgolj povprečij na celotnem vzorcu. Prav tako je treba preveriti, ali razlike obstajajo zgolj v konkretnem vzorcu ali pa jih je mogoče posplošiti na celotno populacijo. Z metodo t-testa za odvisne vzorce (Blalock, 1960: 169-186) bomo zato preverili domnevo, da so ljudje enako ocenjevali naklonjenost do stranke in voditelja (oziro¬ ma, da je povprečna razlika ocen, ki jo dobimo tako, da pri vsakem anketirancu izra¬ čunamo razliko med obema ocenama, nato pa vse razlike seštejemo in delimo s šte¬ vilom anketirancev, na populaciji enaka 0). Metoda nam omogoča primerjave ocen po posameznikih (ne zgolj po agregatih) za celotno populacijo (ne zgolj za vzorec). Rezultati so za vseh šest upoštevanih parov stranka/politik za stanje po volitvah leta 1992 in po volitvah leta 1996 povzeti v dveh tabelah v nadaljevanju. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER Tcibela4 Pri petih od šestih parov stranka/voditelj lahko z dovolj nizkim tveganjem zavr¬ nemo ničelno domnevo o enaki naklonjenosti obema členoma para. Pri parih LDS -Janez Drnovšek, SNS - Zmago Jelinčič, SDS -Janez Janša, SKD - Lojze Peterle in ZL -Janez Kocijančič gre v celotni populaciji volivcev za različno naklonjenost stran¬ ki in voditelju. Pri parih SNS - Zmago Jelinčič in ZL -Janez Kocijančič ugotovimo, da so volivci bolj naklonjeni stranki kot pa voditeljema. Pri ostalih dveh parih, LDS - Janez Drnovšek in SDS - Janez Janša pa lahko trdimo, da so volivci bolj naklonjeni voditeljem kot njihovim strankam. Razlika v naklonjenosti je precej velika le pri paru LDS - Janez Drnovšek, kjer so volivci precej bolj naklonjeni Drnovšku kot sami LDS. Nekaj večja razlika je še pri paru SDS - Janez Janša, kjer so volivci nekoliko bolj naklonjeni Janši kot sami SDS. Pri drugih parih so razlike vsebinsko zelo majhne, čeprav statistično značilne in nezanemarljive. Le pri paru SLS - Marjan Podobnik ni statistično značilno pomembnih razlik med naklonjenostjo stranki in voditelju. Stranka SLS in njen voditelj Marjan Podobnik po volitvah leta 1992 predstavljata edini po priljubljenosti uravnoteženi par stranka/politik. Tabela 5 Po volitvah leta 1996 lahko pri štirih od šestih parov stranka/voditelj z dovolj nizkim tveganjem zavrnemo ničelno domnevo o enaki naklonjenosti obema čle¬ noma para. Ponovno lahko pri parih LDS - Janez Drnovšek, SNS - Zmago Jelinčič 259 TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER in ZL - Borut Pahor 5 trdimo, da gre v celotni populaciji volivcev za različno naklo¬ njenost stranki in voditelju. Razlika se tokrat pojavi tudi pri paru SLS - Marjan Podobnik, kjer je po volitvah leta 92 ni bilo. Razlike pa zbledijo pri dveh parih, pri SDS - Janez Janša in SKD - Lojze Peterle. V obeh primerih gre, glede na osnovne podatke iz prvih dveh tabel, za padec naklonjenosti obema voditeljema, ki sta se tako približala svojima strankama. Pri vseh štirih parih, pri katerih je naklonjenost obema členoma para različna, gre tokrat za večjo naklonjenost voditelju stranke. Razlika v naklonjenosti pa je precej velika pri dveh parih od štirih, pri paru LDS - Janez Drnovšek in pri paru ZL - Borut Pahor, kjer so volivci precej bolj naklonjeni voditeljema kot njunima stran¬ kama. Pri drugih parih so razlike vsebinsko zelo majhne, čeprav statistično značil¬ ne in nezanemarljive. Če primerjamo razlike med volitvami 1992 in 1996 ugotovimo, da v veliki več¬ ini primerov obstajajo statistično značilne razlike med naklonjenostjo volivcev strankam in voditeljem, ter da so po volitvah leta 1996 v vseh primerih različnosti ljudje bolj naklonjeni voditeljem kot pa njihovim strankam, kar kaže na pomemb¬ nost vloge voditeljev pri volilnih odločitvah. Vloga voditelja (osebe) izpade kot nekoliko pomembnejša od vloge same stranke (organizacije), če je naklonjenost ključni element volilne odločitve. Kot edini res izstopajoči politik pa se pojavlja Janez Drnovšek... Skupno v naklonjenosti strankam in voditeljem Pri naklonjenosti strankam in njihovim voditeljem pa očitno, glede na majh¬ nost razlik v ocenah in tudi glede na povsem intuitivno razumevanje problema, ne gre le za razlike, ampak morda celo predvsem za skupne lastnosti. Oporo takemu razmišljanju najdemo tudi v teoriji. Naklonjenost volivcev voditeljem strank je v novejših parcialnih teorijah volilnega vedenja eden od najpomembnejših dejavni¬ kov za pojasnjevanje podpore strankam ali celo edini močnejši dejavnik. Podpora stranki je postavljena kot odvisna spremenljivka, naklonjenost strankarskemu voditelju pa kot neodvisna spremenljivka (npr. Whiteley v Lanoue in Headrick, 1994: 191-209). V duhu tega pristopa bomo v nadaljevanju postavili vzročni empirični model tako, da bomo naklonjenost volivcev političnim strankam pojasnjevali zgolj kot posledico njihove naklonjenosti voditeljem strank. S tem bomo hkrati odgovorili tudi na vprašanje, v kolikšnem delu gre pri ocenah naklonjenosti strankam in nji¬ hovim voditeljem za ene in iste podatke. Odvisnost naklonjenosti političnim strankam od naklonjenosti njihovim vodi¬ teljem je za šest izbranih slovenskih političnih strank izračunana z metodo bivari- atne linearne regresije (Blalock, 1960: 273-325) in je predstavljena v spodnji sliki. Smer vzročne povezanosti je določena na osnovi teorije, nad puščicami modela pa so navedeni izračunani deleži pojasnjene variance (R 2 ) oziroma statistike o tem, 5 Še vedno gre za par ZL - voditelj, čeprav je bil v prvem obdobju to J. Kocijančič, v drugem pa Borut Pahor. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER kolikšen delež razlik v naklonjenosti oziroma nenaklonjenosti konkretni stranki lahko pojasnimo z razlikami v naklonjenosti oziroma nenaklonjenosti njenemu voditelju. Deleži pojasnjene varince pa hkrati opisujejo tudi stopnjo prekrivanja podatkov o naklonjenosti stranki in podatkov o naklonjenosti voditelju stranke, neodvisno od smeri vzročne povezanosti. Vse vzročne povezanosti so statistično značilne s tveganjem, manjšim od enega odstotka. Levi del slike prikazuje stanje po volitvah leta 92, desni del pa sta¬ nje po volitvah leta 96. SLIKA 1 TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER Odstotki pojasnjene variance so precej visoki. Tako lahko npr. po volitvah leta 92 kar 51% razlik v naklonjenosti oziroma nenaklonjenosti SKD-ju pojasnimo z razlikami v naklonjenosti oziroma nenaklonjenosti Peterletu, po volitvah leta 96 pa ta delež naraste na že kar “zavidljivih” 64%. Drugi voditelji manj vplivajo na naklonjenost oziroma nenaklonjenost svojim strankam, vendar je vpliv povsod močan, konkretne razlike v vplivu pa relativno majhne in zato manj pomembne. Nekoliko izstopa le manjši vpliv Janše na odnos do SDSS-a leta 92 in manjši vpliv Drnovška na odnos do LDS-a istega leta ter kon¬ stantno nekoliko manjši vpliv voditelja (najprej Kocijančiča in kasneje Pahorja) na naklonjenost oziroma nenaklonjenost ZL. Vpliv voditeljev na odnos do njihovih strank je bil v letu 96 večji od vpliva v letu 92. Pri novejših podatkih lahko pri vseh strankah v povprečju polovico razlik v naklonjenosti oziroma nenaklonjenosti preprosto pojasnimo z razlikami v naklo¬ njenosti oziroma nenaklonjenosti voditeljem teh strank. Glede na mehko naravo mnenjskih podatkov in nedeterministično naravo obravnavane vzročne povezano¬ sti ter preprostost modela so ti deleži že kar izjemno visoki. To pa hkrati seveda pomeni tudi visoko stopnjo prekrivanja podatkov - podatki o priljubljenosti vodi¬ telja povedo veliko o priljubljenosti stranke in tudi obratno, če za trenutek pozabi¬ mo na teoretsko postavljeno smer vpliva. V omejenem okviru takega parcialnega pristopa lahko sklepamo, da je le pri¬ ljubljen voditelj tisto, kar lahko prinese stranki naklonjenost volivcev oziroma volil¬ ni uspeh. Ključ do priljubljenosti se seveda razlikuje med političnimi bloki, vendar ni del preučevanja v okviru tega pristopa... Le kompleksnejši, vendar ponovno glede teoretskih osnov splošnejši pristopi, ki ne vsebujejo domnev glede vzročnosti povezav, lahko ob zavedanju o majhno¬ sti razlik med naklonjenostjo strankam in voditeljem ter ob zavedanju o prekriva¬ nju podatkov, dodajo še nove sklepe. Stranke in voditelji v političnem prostoru Za kompleksnejše in vsebinsko bogatejše primerjave lahko razmerja med strankami in njihovimi voditelji kot tudi med različnimi strankami in različnimi voditelji prikažemo grafično, na dimenzijah, ki sicer definirajo politični prostor. Pod pojmom politični prostor razumemo latentno prostorsko strukturo, ki pogojuje percepcijo strank, odnos ljudi do njih ter posredno njihovo delovanje v neprestani volilni tekmi (npr. v Listhaug, Macdonald in Rabinowitz 1990). Naklonjenost je eden izmed vidikov percepcije in odnosa do strank, če ne že naj¬ pomembnejši med njimi, zato predstavlja dobro izhodišče za preučevanje politič¬ nega prostora. Na osnovi podatkov o naklonjenosti anketirancev strankam in politikom lahko zato z večrazsežnostnim metričnim lestvičenjem izračunamo razmerja (razdalje v političnem prostoru) med strankami, med politiki ter med strankami in politiki. Metoda nam omogoča, da voditelje strank in stranke glede na izračunana razmer¬ ja med njimi predstavimo kot točke v največ tridimenzionalnem prostoru, tako da TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER se razdalja med dvema točkama čimbolj ujema z razmerjem med njima (več o metodi npr. v Johnson in Wichern, 1992: 602-614). Skratka, stranke, ki jih vrišemo v politični prostor blizu skupaj, so si podobne po vseh relevantnih merilih tega prostora. Stranke, ki jih vrišemo v politični pros¬ tor kot oddaljene, so si toliko različne, kot so oddaljene glede na vsako od relevant¬ nih meril tega prostora. Enako velja za politike in končno tudi za stranke in politi¬ ke skupaj. Ključno vprašanje je torej, ali se pozicije voditeljev strank v političnem prostoru prekrivajo s pozicijami svojih strank ali pa volivci razlikujejo politične pozicije voditeljev od političnih pozicij njihovih strank, glede na eno ali več dimen¬ zij političnega prostora. Konkretneje, ali npr. vidijo voditelje kot radikalnejše od njihovih strank. Ali še bolj provokativno: ali stranke in voditelji v očeh volivcev sploh delujejo v istem političnem prostoru ali pa je pogled volivcev na stranke in voditelje toliko različen, da je nemogoče razlikovati med njimi na osnovi istih dimenzij (meril). Metoda je najbolj uporabna za pozicioniranje v dvodimenzionalnem prostoru, ki je najlažje predstavljiv. V naših analizah šestih strank in šestih politikov smo osnovni dvanajstrazsežni prostor v obeh preučevanih časovnih točkah uspešno preslikali v dvorazsežni. Kot mero različnosti smo obakrat uporabili evklidsko raz¬ daljo. Obakrat je bila Kruskalova napetost S za dvodimenzionalno rešitev manjša od 0.001, kar pomeni, da sta obe rešitvi dobri oziroma, da s preslikavama nismo izgu¬ bili toliko podatkov, da bi dobili popačeno sliko razmerij med strankami/politiki. Dvorazsežni politični prostor pomeni razlikovanje med strankami/politiki na osnovi dveh meril oziroma položaja na dveh dimenzijah. Razmerja med izbranimi strankami/politiki so bila očitno tako po volitvah leta 92 kot po volitvah leta 96 taka, da je bilo mogoče njihove politične pozicije dovolj dobro opisati le na osno¬ vi dveh dimenzij oziroma dveh meril oziroma dveh kriterijev istega političnega prostora. Volivci so torej razlikovali med politiki z enakimi merili kot med političnimi strankami oziroma so jih uvrstili v isti politični prostor. Stranke in politike so doživ¬ ljali kot elemente iste strukture oziroma procesa. Kar pa še ne pomeni, da na sicer skupnih dimenzijah niso videli razlik med strankami in politiki. Te so opisane v nadaljevanju. Glede na lego politikov in strank v prostoru smo eno od dimenzij obakrat poimenovali popularnost * 6 . Popularnost razumemo kot neke vrste splošno priljub¬ ljenost, neodvisno od ujemanja stališč oziroma strinjanja z deklarirano politiko neke stranke ali njenega voditelja. Do nekaterih strank in politikov ljudje pač izra¬ žajo večjo naklonjenost, do drugih pa manjšo, vendar oboje ni povezano s politič¬ nimi stališči, ampak prej z držo, videzom, medijskim šarmom, vedenjem... neke vrste težko izmerljivim in opisljivim imidžom, ustvarjenim na osnovi implicitnih, nezavednih vtisov, ki so kljub navidezni “politični nevtralnosti” največkrat globo¬ ko ideološko pogojeni 7 . e Popularnost je ena od dveh analitično izluščenih komponent naklonjenosti volivcev strankam in njihovim voditeljem. 7 Dober primer je narašča nje priljubljenosti Podobnika in SLS ob ustvarjanju imidža poštenosti vod¬ stva stranke - kol na prvi pogled politično nevtralne oznake - v kampanji pred volitvami leta 96. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER 264 Drugo dimenzijo smo glede na pozicije strank in politikov na njej obakrat poimenovali razcep tradicionalno/moderno 8 . Po našem prepričanju tako poime¬ novanje bolj ustreza slovenskemu političnemu prostoru kot pa delitev na levico in desnico, čeprav gre v precejšnji meri že za sinonime. Odnos ljudi na tej dimenziji razumemo kot odvisen od eksplicitnih političnih vrednot, stališč, programov in ravnanj voditeljev in strank. Razmerja med strankami in njihovimi voditelji kot tudi med različnimi strankami in različnimi voditelji bomo torej preučevali glede na nji¬ hovo popularnost in glede na njihovo tradicionalnost oziroma modernost. Rezultati so v grafični obliki predstavljeni v nadaljevanju, na prvi sliki za stanje po volitvah leta 92 in na drugi sliki za stanje po volitvah leta 96. SLIKA 2 Leta 92 so glede na naše poimenovanje dimenzij političnega prostora volivci imeli SDS, SKD in SLS ter njihove voditelje Janšo, Peterleta in Podobnika za bolj tra¬ dicionalne, LDS in ZL ter Drnovška in Kocijančiča za bolj moderne, SNS in Jelinčiča pa za precej nerelevantne za ta razcep oziroma komaj rahlo bolj moderne. Bolj popularne so bile stranke LDS, SDS in SKD ter politika Drnovšek in Peterle, manj popularni oziroma neizstopajoči pa politiki Janša, Podobnik in Kocijančič in stran¬ ki SLS in ZL, nepopularna pa je bila stranka SNS in njen voditelj Jelinčič. Večje razlike glede popularnosti lahko najdemo pri paru LDS - Drnovšek in pri paru SDS - Janša. Medtem ko je pri prvem paru voditelj popularnejši od stranke, je pri drugem obratno. LDS je tako dobivala glasove tudi na račun popularnosti Janeza 8 Odnos do modernosti je ena od dveh analitično izluščenih komponent naklonjenosti volivcev stran¬ kam in njihovim voditeljem. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER Drnovška, Janez Janša pa si je lahko pomagal s popularnostjo svoje stranke bolj kot stranka z njegovo. Pri ostalih štirih parih so pozicije med stranko in voditeljem glede popularnosti zelo usklajene ali pa gre za po velikosti nepomembne razlike. Največjo razliko na osi tradicionalno-moderno med stranko in njenim vodite¬ ljem najdemo pri paru LDS - Drnovšek, manjše pa še pri parih SDS - Janša ter ZL - Kocijančič in morda še SNS - Jelinčič. Drnovšek in Kocijančič sta izpadla kot manj moderna od svojih strank, Janša pa kot bolj tradicionalen od SDS-a. Komaj nekoli¬ ko bolj moderen od svoje stranke je izpadel Zmago Jelinčič, pri drugih parih pa so bile pozicije precej ali zelo usklajene. Največja razlika se, gledano v celoti, pojavlja pri LDS-u in Drnovšku ter SDS-u in Janši. Pri vseh drugih strankah gre za večjo usklajenost pozicij z voditelji strank, posebej pa po usklajenosti izstopata SLS in Marjan Podobnik. SLIKA 3 2.0 >u o > a o a - 2.0 - 2.0 tradicionalno moderno 2.0 Leta 96 so glede na naše poimenovanje dimenzij političnega prostora volivci imeli SDS, SKD in SLS ter njihove voditelje Janšo, Peterleta in Podobnika še vedno za bolj tradicionalne, LDS, ZL in SNS ter Drnovška, Pahorja in Jelinčiča pa za bolj moderne. Bolj popularni sta bili stranki LDS, in SLS ter politika Drnovšek in Podobnik, manj popularni oziroma neizstopajoči pa politiki Peterle, Pahor in Janša ter stranke SKD, SLS in ZL, bolj nepopularna pa je bila stranka SNS in njen voditelj Jelinčič. Povečala se je torej popularnost SLS in Podobnika, ki sta se hkrati pomaknila bolj proti modernemu delu prostora. Nekoliko je padla popularnost Peterleta in SKD ter SDS, Jelinčič in SNS pa sta se pomaknila v nekoliko modernejšo pozicijo, ki pa ni povečala njune popularnosti. 265 TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER 266 Najbolj opazna razlika s pozicioniranjem parov stranka/voditelj po volitvah leta 92 je občutno zmanjšanje razlik na obeh dimenzijah pri tedaj najbolj neuskla¬ jenih parih, to je LDS - Drnovšek in SDS - Janša. Drnovšek se je pomaknil proti LDS v modernejšo pozicijo in izgubil nekaj popularnosti. SDS se je pomaknila proti Janši v tradicionalnejšo pozicijo in izgubila nekaj popularnosti. V obeh dimenzijah prostora po letu 96 razlik praktično ni več oziroma gre celo za visoko usklajenost parov Drnovšek - LDS in Janša - SDS. Pri drugih parih gre za manjše razlike: volivci so videli Podobnika nekoliko modernejšega od SLS-a, Jelinčiča ravno tako nekoliko modernejšega in hkrati manj nepopularnega od SNS-a ter Pahorja manj nepopularnega od ZL. Razlike v pozicijah so se torej od parlamentarnih volitev leta 1992 do naslednjih volitev leta 1996 predvsem pri najuspešnejših slovenskih političnih strankah (LDS, SDS in SLS) in njihovih voditeljih zmanjšale oziroma ostale majhne. Ujemanje pozi¬ cij stranke in voditelja v popularnosti in modernosti je očitno v letu 96 prineslo dobre volilne rezultate. Spremembe neusklajenih pozicij pa so potekale od manj izrazite pozicije k bolj izraziti, ne glede na to, ali je bila na bolj izraziti poziciji stran¬ ka (LDS) ali voditelj (Janša). Zaključek Naklonjenost politikom in strankam smo obravnavali z empiričnimi pristopi, ki so v večji meri neodvisni od teorije odnosa volivec/stranka/politik, razen v sploš¬ nem konsenzu, da je tudi voditelj stranke dejavnik volilnega vedenja. Glavne ugo¬ tovitve so bile tudi ali predvsem zato precej splošne, čeprav dovolj zanimive. 1. Odnos do večine strank in politikov je v splošnem “mlačnosredinski”, volivci jim niso niti naklonjeni niti nenaklonjeni. Razpršenost ocen pa nakazuje precejšne razlike med posameznimi volivci, ki šele v splošnem zbledijo v sredinsko povpre¬ čno oceno. 2. Naklonjenost anketirancev se je po drugih volitvah pri vseh strankah in voditeljih v splošnem zmanjšala, kar je verjetno rezultat naraščanja splošnega nezaupanja v vse politične subjekte, vendar so voditelji vseeno ostali v nekoliko boljšem položaju. 3. Vloga voditelja (osebe) izpade kot nekoliko pomembnejša od vloge same stran¬ ke (organizacije), če je naklonjenost ključni element volilne odločitve. Volivci so nekoliko bolj naklonjeni politikom kot strankam in ta trend se v splošnem krepi, izjeme pa so časovno omejene. 4. Kot edini po naklonjenosti volivcev res izstopajoči politik se pojavlja Janez Drnovšek. V obeh obdobjih so mu bili volivci precej bolj naklonjeni kot pa stran¬ ki, ki jo je vodil. 5. Volivci razlikujejo med politiki z enakimi merili kot med političnimi strankami ozi¬ roma jih uvrščajo v isti politični prostor. Dimenziji tega prostora sta dve komponen¬ ti naklonjenosti: priljubljenost in tradicionalnost/modernost voditelja ali stranke. 6. Usklajenost pozicij voditelja in stranke v političnem prostoru v novejšem času prinaša dobre volilne rezultate, spremembe neusklajenih pozicij pa so potekale od manj izrazite pozicije k bolj izraziti. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Samo KROPIVNIK, Roman ZATLER Ko smo izhajali iz teoretsko bistveno ožje in precej specifične trditve o odvisnosti naklonjenosti stranki od naklonjenosti voditelju, smo na osnovi rezultatov vzroč¬ nega modela dodali še dva sklepa, 7. V novejšem času lahko pri vseh strankah v povprečju polovico razlik v naklonje¬ nosti oziroma nenaklonjenosti preprosto pojasnimo z razlikami v naklonjenosti oziroma nenaklonjenosti voditeljem teh strank. 8. To pomeni tudi visoko stopnjo prekrivanja podatkov - podatki o priljubljenosti voditelja povedo veliko o priljubljenosti stranke in tudi obratno, če pozabimo na teoretsko postavljeno smer vpliva. LITERATURA IN VIRI Blalock, Hubert. M. (1960): Social Statistics, Ljubljana, Mladinska knjiga. Denvcr, David (1989): Elections and Voting Behaviour in Britain, Worcester, Billing and Sons Ltd. Denver, David in Gordon Hand (1992): Issues tk Controversies in British Electoral Behaviour, Hxeter, BBCC Wheatons Ltd. Dunlcavy, Patrick in Christopher T. Husbands (1985): British Dcmocracy at thc Crossroads, Voting and Party Competition in thc 1980s, London. Goati, Vladimir (1984); Savremene političke partije, Beograd. Johnson, Richard. A in Dean W. Wichern (1992): Applied multivariate statistical analysis, London, Prentice Hall International. Kranjc, Stanc (1993): Politične stranke - dejavnik (nestabilnosti demokracije, v: Danica Fink- Hafner in Berni Strmčnik (ur.): Problemi konsolidacije demokracije (zbornik referatov), politološki dnevi Ankaran ‘93, Ljubljana. Kropivnik, Samo (1994): Struktura slovenskega političnega prostora, v: Igor Lukšič (ur.): Stranke in strankarstvo, zbornik referatov, Ljubljana, Slovensko politološko društvo. Kropivnik, Samo (1998): Slovenski volivci v geografskem, družbenem in ideološkem prosto¬ ru, Analize volitev v letih 1990 in 1992, Ljubljana, Znanstvena knjižnica FDV. Norris, Pipa (1990): Elections and Voting Behaviour, v: Adrian Leftvvitch (ur.): New develop- ments in political Science, Edward Elgar, Aldershot. Pečjak, Vid (1995): Politična psihologija, Ljubljana, samozaložba. Sarlvik, Boe in Ivor Crewe (1983): Dccade of Dealignment, Cambride, Cambridge University Press. Spahič, Besim (2000): Politični marketing, Ljubljana, Časopis za kritiko znanosti, Študentska založba. Toš, Niko (1999): Zaupanje v institucije, v: Rado Bohinc in Metod Černetič (ur.): Civilna druž¬ ba v Sloveniji in Evropi, Stanje in perspektive, zbornik razprav SAZU, Ljubljana, Društvo občinski forum v sodelovanju z založbo FDV. Vreg, France (2000): Politično komuniciranje in prepričevanje, Ljubljana, Javnost. Lanoue, D. in B. Headrick (1994): Primc ministers, Parties, and thc Public: The Dynamics of Government Popularity in Great Britain, v: Public Opinion Quarterly, 2, 191 - 209. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 PREVOD 268 Predrag CICOVACKI IGRIVE ILUZIJE: KANT O RESNICI V UMETNOSTI “Na površju, prepoznavna laž; pod njim, nedoumljiva resnica. (Milan Kundera) Čeprav Kant obsoja druge oblike iluzije kot škodljive, je njegovo stališče do tega, kar imenuje “igrive iluzije” umetnosti, naklonjeno. To niso naravne iluzije, kakor optične prevare ali transcendentalne iluzije, ki nas speljejo na krivo pot v našem spoznavanju resničnosti. Prav tako ne gre za religiozne iluzije, ki nas zapeljejo, da zmotno zamenjujemo simbolične predstave nadčutnih objektov za same objekte. Igrive iluzije so umetne iluzije, ki jih umetniki ustvarjajo, da bi “ugajali in radostili”. Sestavljene so iz “pojavov, s katerimi se um poigrava, ne da bi ga varali. Ustvarjalec noče zavesti nič hudega sluteče ume, ampak izpostaviti resnico v pojavni obliki, ki ne zasenči notranjega bitja resnice, temveč nam ga omogoči videti olepšanega .” * 1 Kakšne vrste resnica je resnica v pojavni obliki? Kakšne vrste resnica je mogo¬ ča v umetniškem izkustvu? Kako lahko igrive iluzije razkrivajo resnico? Namen te razprave je rekonstruirati Kantove odgovore na zgornja vprašanja. Kant vztraja, da se umetnost nahaja med spoznavnostjo in moralnostjo. V izku¬ stvu umetnosti se zavedamo, da nimamo pred seboj opisa ali neposrednega odseva resničnosti, ampak samo igrivo iluzijo. Zato neposredno ne vpletamo nobenega spo¬ znavnega interesa in ni nam mar, ali predstavljeno dejansko obstaja . 2 Z drugimi bese¬ dami, v našem izkustvu umetniškega dela ni “pomenskega zadržka ”. 3 Zavedajoč se ' Navedek je iz Kantove malo znane Dissertatio philologica-poetica de principi is fictionum generali o- ribus v Kants gesammelle Schriften, ur. KbnigHch Deutsche Akademie des Wissenschaflen, Berlin: de Gruytei; 1902-; 15. zv., str. 906-7). (Vse nadaljnje omembe Kantovega dela bodo podane na naslednji način: Ak 15:906-7). Pod naslovom “Concerning Sensorv Illusion and Poetic Fiction "je Dissertatio mogo¬ če najti v angleškem prevodu Ral/a Meerbootea v sklopu Kanfs Latin Writings, ur. Leutis White Beck in dr. (Neui York: Peter Lang, 1992; druga, dopolnjena izdaja), str. 169-179. Čeprav je Kant pogosto uporabljal izraza ‘SpieVin 'spielen' v Kritik der reinen Vernu nft, Anlropologie in še zlasti v Kritik der Urtheilskraft, je bila fraza ‘igrive iluzije', kolikor vem, uporabljena le v Dissertatio, ki izvira iz leta 1777, iz časa Kantovega 'lihega desetletja’. Zanimiva in neraziskana fraza 'igrive iluzije' ni tako naključna, kot bi se lahko zdelo, saj latinski koren besede iluzija - illudere, varati, vsebuje ludere, kar pomeni 'igrati se'. 2 Glej Dissertatio, Ak 15:9068 in Kritik des Urtheilskraft, JS5, Ak 5:209. 1 Izraz ‘semantični zadržek'je vpeljal in uporabljal moj učitelj Leutis White Beck; glej njegove članke Judgement ofMeaning in Art", Journal of PhHosophy, 41:1944, str. 169-178, in “Philosophy as Literature” v Philosophical Style, ur Barel Lang, str. 2)4-255; Chicago: Nelson I-Iall, 1980. Oba sta ponatisnjena v Essays by Leu/is White Beck: Five Decades as a Philosopher, ur. P. CiCovacki (Rochester: University of Rochester Press, 1998). TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 str. 268-274 Predrag CICOVACKI igrive iluzije dovolimo umetniškemu delu, da nas pritegne v lasten prostor in čas ter niz vrednot, ki so mu lastne. Postanemo dovzetni za drugačno razsežnost resnično¬ sti, vključimo se v “igro oblik v prostoru” in “igro občutkov v času ”.' 1 Umetniško delo osvobaja našo domišljijo, vendar gre za drugačno svobodo, kot je tista, ki jo izkusimo v moralnem smislu. Moralna svoboda po Kantovem pre¬ pričanju zadeva razumsko podrejanje samega sebe moralnim normam, normam, ki opredeljujejo, kako bi moralo biti. Domena umetniške svobode pa je med spo¬ znavnim in moralnim, med tem, kar je in tem, kar bi moralo biti. Umetniška svobo¬ da je igrivo raziskovanje tega, kar bi moglo biti, ne da bi pri tem sledila vnaprej določenim pravilom. Veliko umetniško delo se ravna po lastnih pravilih; ustvari pravila, ki jim je mogoče slediti, ne bi pa jih smeli posnemati ali brez premisleka uporabljati. Veliko umetniško delo postavi svoja merila in služi za vzor . * 5 Tako kot v izkustvu umetniškega dela ni “pomenskega zadržka”, tudi “norma¬ tivnega zadržka” ni; ne oklepamo se svojih spoznavnih in moralnih interesov, ampak se prepustimo. Pri izkustvu umetniškega dela pustimo naše spoznavne in moralne pomisleke ob strani in se predamo igrivosti možnega. Kot primer tega svobodnega izkustva umetnosti, čiste igrivosti, poglejmo spodnjo kratko pesnitev slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna: [Brez naslova] Praznina, moja edina ljubezen, daj mi mir . 6 V haikuju podobni obliki se pesnik poigrava s svojim občutkom praznine. Prisotnost tega občutka je morala biti tako močna, da ga je pesnik poimenoval lju¬ bezen, moja edina ljubezen. Vsi vemo, da praznine ne ljubimo, prav nasprotno. A občutek je moral biti tako intenziven in prevladujoč, moral je tako zelo zaposlova¬ ti njegov um, da ga je pesnik izrazil z lepo podobo “moje edine ljubezni”. Nihče se noče počutiti praznega, nihče si ne želi, da bi ga onemogočal brezup praznine in tudi pesnik ni izjema. Vendar pa je ne označi preprosto kot nekaj slabega niti si ne prizadeva pobegniti od nje s preusmeritvijo svoje pozornosti k nečemu drugemu (kakor bi storila večina od nas). Pesnik ostaja pri svojem občutku in se ga celo še intenzivneje zaveda, ko ga milo prosi, naj “mu da mir”. S poigravanjem z lastnim občutkom praznine pesnik tako spremeni nekaj “grdega” v lepo. 1 Kritik der Urtheilskraft, JS14, Ak 5:225. J lbid.,JS46, Ak 5:307-8. 6 Navedek /e iz The Selected Poems of Tomaž Šalamun, ur. Charles Simič, uv. Robet ITass; Neiv York: ne Peco Press, 1988, sir. 13. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 270 Predrag CICOVACKI Kant prav tako vztraja, da je igrivost umetnosti iluzorna; umetnost je samo “ein spielender Schein .” 7 Beseda “iluzija” je zmeraj imela slab prizvok. Iluzija je nekaj, kar zavaja ali celo popači, saj nekaj prikaže na način, ki ne ustreza resnici. (V zgo¬ raj navedeni pesnitvi je praznina prikazana kot ljubezen.) Platona je motilo Homerjevo in Heziodovo prikazovanje bogov kot človeških bitij z vsemi človeški¬ mi pomanjkljivostmi in pregrehami. (“Človeški, vse preveč človeški,” je kasneje rekel Nietzsche.) Aristotel se je pridružil svojemu učitelju, ko se je pritoževal, da “pesniki o marsičem lažejo .” 8 Kant pa brani poezijo in jo postavi na najvišje mesto med vsemi lepimi umetnostmi. Če pesniki lažejo, so to “plemenite laži”.’ Pesniške igrive iluzije nimajo namena zavajati tako kot običajne laži. Še več, namen poezije je skozi iluzorno igrivost osvetliti - izpostaviti in s tem pritegniti našo pozornost - nekaj pomembnega. Kant gre celo tako daleč, da meni, da “je v poeziji namen zme¬ raj pošten in iskren.”'" Kako bi lahko poezija bila skupek igrivih iluzij, njen namen pa sočasno pošten in iskren? Kant ne razvija naprej svoje misli, a morda lahko razumemo, kaj misli, če preberemo še eno pesnitev Tomaža Šalamuna: Ljudska Vsak resničen pesn ik je pošast. Uničuje ljudi in njihov govor. Njegovo petje povzdigne tehniko, ki obriše zemljo, da nas ne bi pojedli črvi. Pijanec proda svoj plašč. Tat proda svojo mater. Samo pesn ik proda svojo dušo, da bi jo ločil od ljubljenega telesa." Igraje se z ironijo in brutalno živimi podobami, se je pesnik poimenoval pošast in uničevalec ljudi. Kot pijanec in tat tudi on proda nekaj svojega - svojo dušo. Toda za razliko od pijanca in tatu tega ne stori, da bi zadovoljil lastno sebično telesno potrebo, ampak da “obriše zemljo, da nas ne bi pojedli črvi”. Če pesnik ne bi žrt¬ voval svoje duše in jo ločil od telesa, ki ga, sam morda bolj kot kdorkoli drug, tako 7 Disserlalio, Ak 15:907. Glej tudi Kritik der Urlheilskraft, JŠ44 in fš54 in Anlhropologie, JS67. Miheli I. Spariosu v svojem pomembnem delu Dionysus Rebom: Play and the Aeslhetic Dimension in Modem Phitosophical andScienliJic Discourse (Ilhaca: Vale University Press, 1989) lega izraza ne omenja. Trdi pa kasneje, da je Kantovo videnje del dolge tradicije, ki jo povzema drug izraz, Ij. betvusste Selbsttšuschung. Z njegovimi besedami (str. 45), “v Kantovih delili, aristotelijanska tnimesis poslane igra kakor da simula¬ cije med umetnikom in bralcem ati gledalcem. Predstavo o umetnosti kot samozavedajoči se iluziji (betvusste Selbsttšuschung), prevladujočo v estetiki 19. stoletja (in teorijah o igri 19. stoletja) kritiki v veli¬ kimeri priznavajo še danes v obliki Coleridgeove “hotene odgodilve nejevernosti''. * Aristotel\ Metafizika, 983a3- 5 Disserlalio, Ak 15:910. "‘Kritik der Urlheilskraft, J353, Ak5:327. " The Seleclecl Paems of Tomaž Šalamun, str. 69. Ker za obe navedeni Šalamunovi pesnitvi ni bil dostopen izvirnik, sla bili za jiolrebe tega prevoda prevedeni nazaj v slovenščino, saj gre za konceptual¬ no ilustracijo, ne pa formalno-poetološko analizo (op. prev.). TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Predrag CICOVACKI zelo ljubi, ne bi bilo zvezd in ne nebes, in pusto zemljo bi naseljevali samo črvi. Tisti, ki morejo žrtvovati svojo dušo za sanje in vizije, so resnični pesniki, pa tudi pošasti. Pošasti so zato, ker niso kot druga človeška bitja, saj se lahko odrečejo temu, kar najbolj ljubijo. Pesnik se poigrava z iluzorimi podobami, a je obenem strahotno resen in iskren. Priznava nam, da je razpet med svojim telesom in dušo, med tem in nekim drugim svetom. Njegove podobe nam morda ugajajo, a nas tudi silijo, da razmisli¬ mo o lastnih življenjih, lastnih stremljenjih. Pesnik nas sili, da razmišljamo o sebi in se soočimo z resnico o nas samih. Tako nas lahko izkustvo umetniškega dela napelje k razmišljanju o sebi in soočanju z resnico o nas samih? Če je umetnost igriva iluzija, ali potemtakem ne bi prej pričakovali, da nas bo njena igrivost vodila k samoizgubi in samopozabi? Kako Kant razreši to nasprotje? Čeprav so se ideje o igri in igrivih iluzijah pogosto pojavljale v Kantovih besedi¬ lih, niso igrale ključne vloge v razumevanju izkustva umetnosti, dokler jih kasneje ni nadgradil Schiller . 12 Kant je razumel estetiko, kakor tudi spoznavno in moralno izkustvo, v smislu “razsojanja” in “razsodne moči” (Urtheilskraft). Razsodna moč je “zmožnost razmišljati o posameznem kot vsebovanem v splošnem .” 13 Posamezno je čutna zaznava ali podoba, (pred)stavitev (Vorstellung) nečesa, “tega”, ki je dano “tukaj in zdaj”. Splošno je koncept ali ideja, predstavitev, ki se nanaša na veliko “teh”, tudi takih, ki niso dani “tukaj in zdaj.” Razsodna moč nam omogoča naše izkustvo razumeti in ga ovrednotiti. Kant razsojanja deli na “določujoča” in “reflektirajoča”. Določujoče razsojanje posamezno podreja že danemu splošnemu. Spoznavna in moralna razsojanja so določujoča; s pomočjo danih spoznavnih in moralnih kon¬ ceptov določijo, kaj nekaj je ali bi moralo biti. Estetska razsojanja pa so reflektirajo¬ ča, saj pri njih ustrezno splošno ni dano vnaprej, ampak mora biti šele določeno za posamezno, o katerem se razsoja. Splošne opredelitve, na primer lepote in sublim¬ nosti, z reflektirajočimi razsojanji ne morejo biti določene enkrat za vselej, ampak jih je potrebno zmeraj znova poiskati in upoštevati, zato so reflektirajoča razsojanja v nasprotju z določujočimi in nepremakljivimi spoznavnimi in moralnimi razsojanji zmuzljiva in prilagodljiva. Medtem ko cvetica zmeraj ostane cvetica in laž zmeraj laž, je lahko umetniško delo, ki ga doživljamo kot lepo, kasneje morda doživeto druga¬ če. Ali je nekaj lepo ali grdo, razsojamo vsakič znova. Lažje bomo razumeli, kako nas igrive iluzijo lahko vodijo k razmišljanju o sebi in soočenju z resnico o samih sebi, če si prikličemo v spomin, da sta po Kantovem mnenju izkustvi lepote in sublimnosti značilno človeški. 1 ' Ne spoznavno ali moral¬ no, estetsko izkustvo je tisto, ki je dosegljivo samo ljudem. Kant je imel za to pole¬ mično trditev več razlogov. Lepoto in sublimnost izkusimo v obliki občutij užidca 7xi celovito razpravo o konceptu igre v Kantovih in Schillerjevih delih, kakor tudi za kasnejšo nad¬ gradnjo lega koncepta, glej navedeno Spariosujevo knjigo. Glej tudi Trnih and Melhod IIansa-Georga Gadamerja. ang. prev. j. Weinsheimer in D. G. Marschall (New Vork: Coniinuum, 1993; druga, dopolnje¬ na izdaja), od str. 101 naprej in na več drugih mestih. 13 Kritik der Urtheilskraft, Ak 5:179. " Cf, Kritik der UrlheHkrafl,f<5 inJS29. Tezo je razvil John 11. Zammilo v knjigi The Genesis o/Kant's Critique ofjudgemeni (Chicago: UniversUv of Chicago Press, 1992), str. 292fj. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Predrag CICOVACKI 272 ali neugodja. Ta občutek je na drugi strani povezan z občutkom živosti (Lebensgefuhl), tj. občutkom, da živimo in smo vitalni . 15 Čeprav je občutek živosti nedvomno povezan z izkustvom telesa in človekovo snovnostjo, ga ne moremo omejiti zgolj nanju. Izkustvo lepote in sublimnosti na splošno, in še zlasti umetno¬ sti, presega izkustvo narave kot vira slepih vzgibov in nagonov. S pomočjo razmiš¬ ljanja se človek dvigne nad svoje naravne vzgibe in osnovne bivanjske potrebe. Reflektirajoča razsojanja torej usmerjajo našo pozornost k svetu, ki ni omejen s tukaj in zdaj, svetu, ki ni omejen na čutno in snovno. Tukaj je povezava med reflek- tirajočim razsojanjem in moralo (religijo) in zato Kant lahko trdi, da je “lepota sim¬ bol moralnosti ”. 16 Reflektirajoča razsodna moč pa vendarle ne omogoča moralnega razsojanja. Po Kantovem prepričanju so moralne norme a priori določene in nespremenljive. Moralne norme nam kažejo, kaj bi moralo biti in kako bi se morali obnašati ne glede na osebne, socialne ali kulturne razlike med nami. Našo pozornost usmerja¬ jo k nadčutnemu svetu, ki mu ne pripadamo, a h kateremu kot razumska bitja moramo stremeti. Reflektirajoča razsojanja umetnosti nam tudi omogočajo, da se zavemo nadčut¬ nega, vendar ne v smislu brezpogojnih imperativov in neomajnega “moral bi”. Z njihovo pomočjo se zavemo nadčutnega v smislu idealov in potencialov. Reflektirajoča razsojanja očrtujejo naša stremljenja, ne naših dolžnosti. Ne odreja¬ jo ali razodevajo, temveč nam predočajo vzore in primere. Reflektirajoča razsoja¬ nja nam kažejo svet, ki ga ne poznamo, svet, o katerem sanjamo. Ta neznani svet nam oživijo igrive iluzije. Nakazujejo nam, kaj bi lahko postali. Reflektirajoča raz¬ sojanja izpostavljajo “resnico v njeni pojavni obliki”. Po Kantovem prepričanju je morala del sveta, ki ga ne omejujejo naši vzgibi in nagnjenja, nadčutnemu svetu razumskih bitij. Na srečo ali pa tudi ne, nismo takš¬ na bitja. Lahko stremimo k svetu, kakršen bi moral biti, vendar pa to ni svet, v kate¬ rem živimo. Živimo v svetu, ki je poln praznine in negotovosti, poln pijancev in tatov. Živimo pa tudi v svetu pesnikov, ki se jasno zavedajo, da mora naše petje obrisati in prečistiti svet ali pa ga bodo pojedli črvi. Tako kot pijanci, tatovi in pes¬ niki, smo vsi razpeti med strahovi tega sveta in upanjem na popolnejši svet. Reflektirajoče izkustvo je značilno človeško, ker nam nekaj omogoči videti in se zato lahko zavemo boja in disharmonije med obema svetovoma - med tistim, v katerem smo se znašli in s katerim se nikoli v celoti ne poistovetimo in onim dru¬ gim, h kateremu stremimo in ki mu nikoli v celoti ne pripadamo. V igrivem izkustvu umetnosti navidezno pozabimo naše spoznavne in moral¬ ne pomisleke in se prepustimo. Igramo se s podobami, oblikami, občutki, beseda¬ mi, barvami ali notami. Predamo se igrivosti in se navidezno izgubimo v njej. Prav takrat, ko smo prepričani, da gre samo za otroško veselje, čisto radost ob vedenju, da smo živi, pa se zgodi nekaj nepričakovanega in izrednega. Kot pri bumerangu, ki ga vržemo, se pri izkustvu umetnosti nekaj vrne, le da povečano in ojačano. Podobe so tiste, s katerimi se igramo in jih premetavamo; kar pa se nenadoma vrne a Kritik der Urlheilskrafl, /s’/, A k 5:204. “ lbid., JI59. TEORIJA IN PRAKSA let. 39,. 2/2002 Predrag CICOVACKI in nas zadene skozi podobe, je tisto, kar je Kant poimenoval “estetske ideje ”. 17 Estetske ideje niso razumske ideje, ki jih je mogoče konceptualizirati in prikazati. Za estetske ideje nimamo primernih izrazov in konceptov. Kant estetske ideje razu¬ me kot arhetipe ali izvorne podobe, s čimer nakazuje, da estetske ideje ne pred¬ stavljajo kar katerekoli možnosti niti ne tega, kar “bi lahko bilo”. Omogočijo nam videti in opozarjajo nas na tiste možnosti, ki so za nas človeška bitja pomembne. To so možnosti, ki zadevajo strahove in upe, bedo in srečo, pregreho in krepost, človeka in Boga, iluzijo in resnico; za nas so pomenljive, kadar naslavljajo naše temeljne človeške potrebe in zadeve. V iluzorni in otroški igrivosti nas zadene pre¬ poznanje resne človeške zadeve. Komična ali tragična skrb namišljenega lika je nenadoma prepoznana kot človeška, kot naša. Kje je izvor teh zadev? Kje je izvor estetskih idej? Nepričakovano se iz neke nerazložljive globine duše 18 dvignejo pred nas, da se neposredno soočimo z njimi. Kažejo se v igrivosti umetnosti, skozi katero jih je mogoče takoj izkusiti in intuitiv¬ no razumeti. Estetske ideje vzniknejo kot nekaj lepega ali grdega; njihovo prepo¬ znanje nas dela vitalne in žive. Kant je prepričan, da pomena te vitalnosti ne bi smeli podcenjevati: “Primer kreposti in svetosti v [umetniškem deluj bo zmeraj dosegel več kakor katerikoli splošen nauk, ki nam ga da duhovnik ali filozof, ali ga tozadevno najdemo v sebi .” 19 Filozof ali duhovnik nam lahko povesta, da je prav soočiti se s praznino ali osamljenostjo, ne pa bežati pred njima. Pesnik ne vsiljuje ali ukazuje; pokaže nam, kako lahko takšno soočenje postane nekaj pristnega in lepega. Filozof ali duhovnik nam lahko povesta, da bi bilo življenje brez duhovnih stremljenj in prizadevanj pusto. Čeprav razumemo njune besede, nas lahko pusti¬ jo ravnodušne. Pesnik nam da videti in čutiti, kakšna pustota bi vladala; ob podo¬ bi sveta, ki ga jedo črvi, nas spreleti srh. Sedaj moremo lažje razumeti, kako lahko Kant. govori o resnici v umetnosti. Čeprav prvoten in izrecen cilj umetnosti ni poučiti nas, kaj je res in kaj je laž, ima izkustvo umetnosti lahko tak učinek. Vabi nas k reflektirajočemu in kontemplativ- nemu razsojanju. Čeprav takšno razsojanje ne izključuje konceptualnih povezav, ni osnovano na njih. Reflektirajoče razsojanje temelji na igri podob, konceptualne povezave pa so odrinjene v ozadje. Za razliko od odločujočega razsojanja reflekti- " Glej ibicl., J3JS49-51 ■ '• V Kantovem jeziku prihajajo iz cluha; duh ustvarja ideje. Poezija na primer je proizvod duha in okusa. Glej Anthropologie, JS71, Ak 7:246-7, in Kritik der Urtheilskraft,JS46,Jš49injš51. Če hočemo biti manj abstraktno teoretični in natančnejši, lahko rečemo, da so odziv in izraz temeljnih potreb, ki so skup¬ na človeškim bitjem. Po Erichu Frommu v 'lite Anatom.)’ of Human Deslructiveness (Neu> York: IIenry Holt, 1992), str. 257, “kadar preučujemo primitivno umetnost, tja do jamskih slikarij izpred trideset tisoč let, ali pa umetnost radikalno drugačnih kultur kot so afriške, grška ali srednjeveška, se nam zdi samo¬ umevno, da jih razumemo, pa čeprav so bile te kulture radikalno drugačne od naše. Sanjamo simbole in mite, ki so podobni tistim, ki so si jih ljudje v budnem stanju zamislili pred tisočletji. AH ne predstavljajo skupnega jezika človeštva, ne glede na velike razlike v zavestnem dojemanju?" Jezik, ki ga ima v mislih Fromm, ni zavestnega izvora, kol so verjeli filozofi Razsvetljenstva (na primer Locke), temveč jezik simbo¬ lov, ki je spontano in podzavestno nastal v teku človekove evolucije. Velika umetniška dela lahko obudijo in zajamejo brezčasne resnice v lem jeziku simbolov, v obliki glasbe, poezije, drame itd, ne da bi uporab¬ ljala medij zavestno sestavljenega diskurzivnega in odločujočega jezika. * Kritik der Urlheilskraft, JŠ32, Ak 5:283. 273 TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Predrag CICOVACKI rajoče razsojanje ne zahteva dokazov in prikazov, da bi veljalo. Reflektirajoče raz¬ sojanje ničesar ne posnema, kakor tudi ne razlaga ali prikazuje, tako kot to počne znanost. Umetnost nam preprosto omogoča videti s pomočjo ilustracije ali zgleda. Resnico lahko skozi estetske ideje takoj izkusimo in intuitivno razumemo. Resničnost umetnosti se meri z njeno vitalnostjo, ne objektivnostjo. Kant je prepri¬ čan, da so estetske ideje resnične, dokler nas spodbujajo k razmišljanju in krepijo naše spoznavne moči . 20 A kako je to mogoče? Kot vse druge resnice, so resnice umetnosti resnične, dokler ustrezno odseva¬ jo resničnost. Vendar pa igrive iluzije niso kot navadna ogledala, ki preprosto zrca¬ lijo vse, kar stoji pred njimi. Umetniška dela predstavljajo resničnost z lastnimi internimi oblikami in edinstveno resnico. Kot ogledala v hiši strahov so, v katerih so podobe na prvi pogled videti tuje in napačne. Bolj so podobne karikaturam in popačenim podobam kot nam samim. Vendar pa iz teh popačenih in igrivih podob, iz velikega ogledala umetnosti, vzniknejo in se nam predočijo resnični odsevi nas samih. Ti odsevi so zmeraj neusmiljeni in nikoli laskavi; zmeraj nam kažejo resnico o nas samih, pa če je še tako prijetna ali neprijetna. Kant izkustvo umetnosti včasih postavlja med spoznavno in moralno izkustvo. A prepričali smo se, da je resnica v umetnosti drugačna od spoznavne ali moralne resnice. Ne da se je poenostaviti na druge oblike resnice in njena življenjska sila je pristna. Njeni živost in prepričljivost nista zasnovani na (surovi) moči razuma in dokazov, temveč na ne docela razumskem, pa vendar izrazito privlačnem dojema¬ nju. S spoznavnim in moralnih razsojanjem poskušamo določiti, kakšno nekaj je ali bi moralo biti. Z določanjem nadzorujemo in napovedujemo stvari. Pri reflekti- rajočih razsojanjih pa se zgodi nekaj drugega. Medtem ko človek nadzoruje in vrednoti resnico v spoznavnih in moralnih zadevah, za resnice umetnosti temu ni tako. Tukaj smo sami pod nadzorom in podvrženi vrednotenju; naša človeškost in mi se znajdemo goli v ostri svetlobi. Umetnost je merilo človeka, ne obratno. Igrive iluzije nas včasih kažejo kot komične, še pogosteje pa ne. Umetniška dela nas kaže¬ jo razpete med mestom, kjer se nahajamo, in mestom, kamor si prizadevamo dospeti, med tem, kakšni smo in kakšni bi želeli postati. Zato so reflektirajoče res¬ nice značilno človeške. Ponavadi menimo, da sta razumskost in moralnost pomembnejši od umetno¬ sti, a nad to predpostavko bi se morali zamisliti. Če je izkustvo umetnosti in sublim¬ nosti značilno človeško, ali bi potemtakem reflektirajočih resnic ne morali obra¬ vnavati kot pomembnejše od odločujočih resnic spoznavnosti in moralnosti? Tehnološke igre znanstvenikov onesnažujejo zemljo in naša življenja. Vojne igre politikov morijo ljudi in uničujejo dežele. Moralisti so v svojih razumskih igrah tako obsedeni z drugim svetom, da niti zaznajo ne resničnih, človeških problemov. Kaj drugega kot igrive iluzije lahko obriše zemljo, “da nas ne bodo pojedli črvi ”? 21 Prevedla: Cirila Toplak 20 Ibid,JS49, Ak 5:317 •" Zahvaljujem se Josephu Lauirenceu, Nalili Ranasinghe, Stevenu Vinehergu, Jamesu Keeju in Patricku Tinsleyu za mnenja o prvih verzijah te razprave. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 ZNANSTVENA IN STROKOVNA SREČANJA Ines KVATERNIK JENKO 13. MEDNARODNA KONFERENCA O ZMANJŠEVANJU ŠKODLJIVIH POSLEDIC DROG LJUBLJANA 3. - 7. MAREC 2002 Od 3- do 7. marca je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o zmanjševanju škodljivih posledic drog. Mednarodno združenje za zmanjševanje škode (International Harm Reduction Association - IHRA) je svojo prvo konferenco pripravilo leta 1990 v Liverpolu. Od takrat dalje se vpliv te orga¬ nizacije po svetu nenehno povečuje, kar se kaže tudi v čedalje večji obiskanosti in ugledu njihovih konferenc. Na letošnjem srečanju, ki je po ocenah slovenskih orga¬ nizatorjev, ustanove Odsev se sliši, s 550 udeleženci iz vsega sveta in približno 170 iz Slovenije med največjimi doslej, so bili tudi zastopniki Svetovne zdravstvene organizacije in Skupnega programa Združenih narodov o HIV/AIDS (The Joint UN Programme on HIV/AIDS - UNAIDS). Med častnimi gosti pa je bil tudi ameri¬ ški mogotec George Soros, ki finančno podpira programe zmanjševanja škode (pred leti je pomagal je tudi projektu zamenjave igel na ljubljanski STIGMI). Ariadnina nit letošnje konference je bila družbena vključenost različnosti, saj je eno izmed načel gibanja za zmanjševanje škode tudi pravica uporabnikov drog do vključenosti in pripadnosti skupnosti. Udeleženci so na številnih predavanjih govorili o povezavah med uporabo drog in izključenostjo posebno ranljivih sku¬ pin iz družbe, nasiljem, brezposelnostjo, stigmatizacijo, trgovanju z drogam, obli¬ kovanju različnih politik do drog in podobno. Na predavanju z naslovom “Koncept zmanjševanja škode kot človekove pravice” so se strokovnjaki spraševali ali je koncept zmanjševanja škode lahko del človekovih pravic, kako lahko spoštujemo človekove pravice in podpiramo zdrav¬ je na primeru uporabnikov drog. Ali lahko govorimo o pravici uporabnika drog do njigove uporabe ali je bolje, da uporaba drog ostaja del pravice posameznika do zasebnosti. Neil Hunt iz Velike Britanije je poudaril, da je spoštovanje človekovih pravic osnovna značilnost koncepta zmanjševanja škode. Aktivisti, vladne in nev¬ ladne organizacije, ki v Veliki Britaniji pripravljajo zakone o drogi (drugs law), so oblikovali posebno deklaracijo z naslovom “Angels Declaration”. V omenjeni deklaraciji se zavzemajo za uveljavitev pravice uporabnika drog do njihove upora¬ be in predvidevajo pravni okvir za uveljavitev omenjene pravice. Ayreh Neier in Joanne Casete iz Združenih držav Amerike sta menila, da je koncept zmanjševanja škode bolj koncept javnega zdravstva, kot pa koncept človekovih pravic. Menila sta, da se je na primeru uporabnikov drog bolje sklicevati na posameznikovo pra¬ vico do zasebnosti. Na vsak način pa bi morali zakoni o drogi natančno določati postopke do osebnih preiskav, do preiskav domov in do zapiranja uporabnikov drog. Judith Fridli iz Madžarske je poudarila, da se morajo nosilci programov zmanjševanja škode in skupine za človekove pravice tako na mednarodnem nivo¬ ju kot tudi v posameznih državah združiti z namenom, da bi spremenili podobo 275 TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 str. 275-278 Ines KVATERNIK JENKO uporabnikov drog. Slednje naj bi obravnavali kot spodobne državljane, ki uživajo pravice in svoboščine, ne pa kot kriminalce in zasvojence. Na okrogli mizi z naslovom “Mnenja uporabnikov drog” so posebej izpostavi¬ li, da ni nujno, da uporabniki drog želijo prenehati z njihovo uporabo, in da je uspeh že zmanjševanje škode v zvezi z drogami, ki se jo da doseči s kontrolirano uporabo (uporabnik droge na tak način zaživi “normalno” življenje - s substitucijo se na nek način omeji možnost okužb in kriminalnih dejanj, ki so povezana z upo¬ rabo in nabavo drog). Na vprašanje, zakaj se uporabniki drog ne vključujejo v obstoječe oblike zmanjševanja škode in v zdravljenje je skušal odgovoriti Wouther O. I. Vanderplasschen iz Belgije. Dejal je, da se je pokazala potrebna po širši izbiri zdravljenja in bolj fleksibilnem pristopu do uporabnikov drog ter da so dejanske potrebe uporabnikov drog večkrat v nasprotju s posameznimi programi (social¬ ni delavci potrebujejo socialne probleme, psihiatri pa psihične bolnike). Uporabniki drog so na nek način “ujeti” v obstoječe monopole moči, zato je njiho¬ va rehabilitacija praktično nemogoča, saj jih posamezni sistemi vzdržujejo v njiho¬ vi odvisnosti od stvari in ljudi. Prav uporabniki so na konferenci prvi izpostavili, da ni samo vprašanje drog politično vprašanje, temveč da je predvsem zdravljenje uporabnikov drog politično vprašanje. To se kaže na primeru Francije, kjer sploš¬ ni zdravniki uporabniku drog kot substitucijo predpisujejo buprenorphine, meta¬ don pa je v domeni psihiatrov. Ti uporabnike dodatno stigmatizirajo, dolge pa naj bi bile tudi čakalne dobe. Šele ko so posamezni uporabniki drog (zlati tisti, ki so okuženi s hepatitisom C ali virusom hiv) začeli hoditi na zdravljenje v Belgijo, kjer splošni zdravniki predpisujejo metadon, so v Franciji začeli razmišljati o zamenja¬ vi buprenorphina z metadonom. Predstavniki francoskih uporabnikov drog so se spraševali: ” Ali ima francoska vlada finančne interese v tem, da uporabnikom drog predpisuje buprenorphine?” Iz zaključka je bilo mogoče razbrati, da belgijski zdravniki s predpisovanjem metadona zmanjšujejo škodo, v Franciji pa bi to naj¬ verjetneje pomenilo zlom psihiatričnega monopola. O medikalizaciji drog pa je razpravljal tudi Friderik Polak iz Nizozemske na predavanju z naslovom “Reforma politike do drog in koncept zmanjševanja škode”. Poudaril je, da medikalizacija problema drog predstavlja samo razumno pot do reševanja problemov, ki jih pov¬ zroča prohibicija drog, ker omogoča humano zdravljenje brez stigme. Na predavanju o “Raziskovalnih problemih in metodah” je večina epidemiolo¬ gov predstavila svoje raziskave o tem, kako natančno se da prisotnost posamezne droge pri uporabniku izmeriti iz lasnega izvlečka, da temni lasje bolj absolvirajo drogo kot svetli, in podobno. Sharon Stancliff iz Združenih držav Amerike pa je menila, da razvoj novih metod pri ugotavljanju prisotnosti droge v posamezniko¬ vem telesu sproža mnoga etična vprašanja. Ni jasno, ali imajo uporabniki prepove¬ danih drog sploh izbiro, da bi z raziskavami soglašali. Ali epidemiologi kršijo člo¬ vekove pravice uporabnikov drog, zlasti njihovo pravico do lastnega telesa? Ni jasno, kako naj bi se znanstveniki sploh zanašali na take raziskave, ko na eni strani raziskovalci uporabnikom drog plačujejo za sodelovanje pri raziskavah, na drugi strani pa je jasno, da uporabniki drog večkrat manipulirajo z raziskovalci. Na vpra¬ šanje, ali kvantitativno raziskovanje na primeru uporabnikov drog zadosti znano¬ sti in medicini, nihče od razpravljavcev ni želel odgovoriti. Kvalitativno raziskova- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Ines KVATERNIK JENKO nje na primeru uporabnikov drog poteka predvsem na terenu v Latinski Ameriki, Aziji,., opravljajo pa ga predvsem novinarji in aktivisti za človekove pravice in za pravice uporabnikov drog in ne znanstveniki, epidemiologi in zdravniki. Kot so poudarjali predstavniki Lindeshmit Centra za preučevanje politike do drog iz Združenih držav Amerike, mora politika do drog sloneti na znanosti, sočut¬ ju, človekovih pravicah in javnem zdravstvu, glavni cilj te politike pa mora biti pri¬ lagajanje zakonov in politik realnosti skupaj s spreminjanjem javnega mnenja v posameznih državah. Kot smo lahko razbrali na predavanju z naslovom “Droge, vojna in konflikti”, so ZDA v mednarodni politiki večkrat finančno podpirale režime tudi zato, ker so razglašali vojno zoper droge. Med njimi je bil tudi Fudžimorjev režim v Peruju, ki so ga ZDA dolgo podpirale. V ZDA je po besedah Erniea Druckerja pogosto sliša¬ ti termin “narkogverila”, ki običajno označuje režime, ki so uspešno prepričali ameriško administracijo, da gverilska gibanja v njihovih deželah preprečujejo pro¬ izvodnjo in trgovanje z drogami. Torej je bilo vse, kar so ZDA storile za pomoč tem režimom legitimno. Niso pa se ZDA ukvarjale s kršitvami človekovih pravic, ki so jih ti režimi sistematično izvajali. Trenutno ZDA podpirajo t.i. načrt Kolumbija. Nekatere vrste drog namreč gojijo na območjih Kolumbije, ki jih obvladujejo gve¬ rilci, zatorej naj bi ZDA s podporo kolumbijski vojski, ki se bori zoper gverilo, obe¬ nem podpirale boj zoper trgovce z drogami. Težava pa je v tem, da je kolumbijska vojska povezana s paravojaškimi skupinami, ki so kršile človekove pravice, kar pa ZDA mirno gledajo. Enaka zgodba se je ponovila v Afganistanu. Izkaže se, da v svoji izraziti težnji po tem, da bi zmagale v vojni drog ZDA, kršijo mednarodne akte o človekovih pravicah in se zato kaj dosti ne menijo. Daniel N. Abrahamson iz ZDA je na predavanju “Pravni modeli v različnih državah” predstavil Kalifornijski predlog 36, ki v Kaliforniji velja že šest mesecev in s katerim skušajo nenasilne uporabnike drog, ki so se znašli v ječi zaradi posesti majhnih količin drog, ki naj bi jih uporabljali za osebno rabo, vključiti v programe zdravljenja. Osnovni namen predloga je zmanjšati število zapornikov (v ZDA je pri¬ bližno 450.000 oseb, ki tičijo v zaporih zaradi nenasilnih kršitev zakonodaje o dro¬ gah) in izboljšati zdravstveno stanje uporabnikov. V šestih mesecih so prek pred¬ loga 36 9000 zapornikov vključili v program zdravljenja. Simon Lenton iz Avstralije je poročal o nacionalnem srečanju o problemu drog, ki ga je organizirala avstral¬ ska vlada in je prek njega v politiko do drog skušala vključiti zmanjševanja škode. Na srečanju so sprejeli 45 predlogov, kot so odstranitev kazni za manjše prekrške, ki se nanašajo na posest droge (predvsem kanabisa) za osebno uporabo, poskus za predpisovanje heroina in poskus vpeljave varnih sob. Po poročanju Judit Honti iz Madžarske in Justyne Sobejko iz Poljske smo lahko ugotovili, da so na eni strani države vzhodne in centralne Evrope v pripravi svojih nacionalnih programov nazadovale (nove politike do drog so bolj restriktivne od prejšnjih zakonov) in da so na drugi strani ZDA in Avstralija napredovale. Zdi se, da so države vzhodne in centralne Evrope pripravljene storiti vse, da bi postale enakopravne članice med¬ narodne skupnosti in skušajo na vsak način “upoštevati” določila konvencij Združenih narodov o drogah. Popolnoma drugačen trend lahko zasledimo na pri¬ meru zahodnoevropskih držav (Švice in Nizozemske), ki svoje liberalne politike TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 Ines KVATERNIK JENKO do drog (varne sobe, heroin na recept, izmenjava igel,..) ne nameravajo spremeni¬ ti ne glede na njihovo vključitev v ZN. Seveda so prav poseben primer strokovnja¬ ki, ki oblikujejo politiko do drog iz ZDA, saj v “boju” za pravice uporabnikov drog in uveljavitvi programov zmanjševanja škode večkrat kršijo svojo ustavo. Glede na poročila iz različnih koncev sveta o številu okuženih uporabnikov drog s hepatitisom C in virusom hiv (v Ukrajini so registrirali 300.000 okuženih, v Rusiji 200.000; kar 90 odstotkov izmed njih je uživalcev heroina, ki si droge vbriz¬ gavajo), o pomanjkanju substitucijskih terapij (v ZRJ ni ne metadonske terapije ne izmenjave igel), o ignoriranju “problema” drog v posameznih državah, smo lahko pri nas z odnosom do uporabnikov drog kar zadovoljni. V mednarodnih okvirih je torej Slovenija prepoznana kot država z očitno naklonjenostjo do programov zmanjševanja škode zaradi prepovedanih drog, pa tudi podatki o izredno majhnem številu obolelih za aidsom in zmanjševanju dele¬ ža okuženih s hepatitisom C med ljudmi, ki si droge vbrizgavajo, pričajo o tem, da smo še pravočasno in učinkovito ukrepali za zajezitev širjenja nalezljivih bolezni med zasvojenci. Slovenija slovi tudi po tem, da je kot prva država med srednje- in vzhodno - evropskimi državami, ki je zasvojencem s heroinom prek nevladne organizacije omogočila zamenjavo uporabljenih igel. Pri nas je zaslediti trend, ko je metadon kot nadomestilo za heroin in sredstvo za zmanjševanje škode, na nek način “povozil” vse druge programe, saj se ti dlje od zametkov niso uveljavili. Torej je metadonsko vzdrževanje pri nas zasedlo celotno polje zdravljenja odvisnosti od drog, medtem ko za druge vrste obravnav zmanjkuje volje in denarja. Država je z metadonom pokončala dve muhi na en mah; zadostila je načelom zmanjševanja škode in zdravljenja obenem. Slovenija je v fazi priprave nacionalnega programa do drog, večina strokovnjakov na nek način “priznava” potrebo po multidiscipli- narnem pristopu do drog. Zavzemajo se za ohranjanje že obstoječih (metadonsko vzdrževanje) in vpeljavo novih (viskokopražnih in nizkopražnih programov, dnev¬ nih centrov,..) programov. Glede na to da je bila udeležba raznih “strokovnjakov”, ki naj bi bili zadolženi za pripravo nacionalnega programa politike do drog, pred¬ stavnikov nevladnih organizacij, svojcev zasvojenih na konferenci zanemarljiva, obstaja bojazen, da bo Slovenija z novim nacionalnim programom politike do drog šla korak nazaj- torej v škodo uporabnikov drog, tako kot večina držav sred¬ nje in vzhodne Evrope. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Andrej PINTER POROČILO Z MEDNARODNE KONFERENCE EVROPSKEGA INŠTITUTA ZA KOMUNICIRANJE (EURICOM) “Electronic Networks and Democratic Life” Piran, 15.- 20. 9- 2001 V času med 15. in 20. septembrom letos se je v Piranu odvijala mednarodna konferenca o pomenu, ki ga imajo nove računalniške tehnologije pri oblikovanju in delovanju kompleksnih družbenih skupin, skupnosti, organizacij, in o tem, kako lahko te nove pojave razumemo v kontekstu predpostavk sodobnih demokratič¬ nih družb. Preplet novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter demo¬ kratične politike že kar dolgo zanima družboslovje (in obenem tudi mnoge druge vede, bolj tehnične, celo naravoslovne), pri čemer se zdi še posebej vznemirljiv nenehen tehnološki razvoj, ki od raziskovalcev zahteva vedno nove in vedno teme¬ ljitejše premisleke o učinkih sprejemanja teh tehnologij v družbeno in politično vsakdanjost. Po drugi strani se celo zdi, da je bila z bližino šokantnih dogodkov v ZDA, takšna tema še posebej aktualna - posledice teh dogodkov niso spremenile le razmerij globalnih odnosov in interesov, temveč se je, poleg še mnogih drugih implikacij, bistveno povečal družbeni pomen vprašanj, ki so povezana s komuni¬ kacijskimi in informacijskimi tehnologijami, s pretokom informacij ter njihovim nadzorom, z izražanjem mnenj, in nenazadnje tudi s kompleksnimi družbenimi povezavami oziroma združenji. Na konferenci so s svojimi prispevki sodelovali strokovnjaki iz Nizozemske, Anglije, Škotske, Finske, Italije, Finske, Hongkonga, Grčije, Nove Zelandije, Slovenije; zaracii razumljivih razlogov so izostali udeleženci iz ZDA in Kanade. Po uvodnih pozdravnih besedah prof. Toma Korošca in po daljšem problemskem in v prihodnjost usmerjenem predavanju slovenskega ministra za informacijsko druž¬ bo, dr. Pavla Gantarja, se je zvrstilo 14 referatov, ki so razgrnili raznorodne temati¬ ke in strukturirali tehtne razprave oziroma polemike. Z nekega posebnega zornega kota je lahko velika geografska razpršenost sode¬ lujočih pomenljiva, saj na prvi pogled potrjuje očitno tezo mnogih teoretikov, da vloga in pomen računalniško posredovanega komuniciranja (svetovnega spleta, elektronske pošte in poštnih mrež itd.) ni lokalno specifična. V napoto kakšni drz¬ nejši posplošitvi te vrste, denimo o univerzalnosti teoretskih pojmov in paradi¬ gem, ki nastajajo ob teh raziskovalnih problemih, je najbrž predvsem dejstvo, da večji del znanstvene in tehnične produkcije še vedno prihaja iz tehnološko nad¬ povprečno razvitih držav. Toda natančno enak primer je tudi z udeleženci obra¬ vnavane konference, ki so predstavljali družbe oziroma raziskovalna središča, ki so neločljiv sestavni del “zahodne” tehnološke, politične in znanstvene kulture (kar v povsem enaki meri velja za Wellington (NZL) ali pa Milano). Še več, bistvena skup¬ na točka večine referatov je bila teza, da je demokratično življenje, četudi je s TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 str. 279-281 Andrej PINTER 280 pomočjo računalniških tehnologij globalno posredovano in dostopnejše, v pomembni meri kulturno oziroma lokalno specifično. Naslovne teme referatov, ki so jih opredeljevali obči, teoretsko robustni in prepoznavni pojmi, kot so globali¬ zacija, družbene razlike, javnost, politične prakse, politična participacija, politične stranke, razpravljanje, politična kultura, državljanstvo, zasebnost, vloga ekonom¬ skih dejavnikov, so se vselej dotikale kulturnih specifičnosti in običajnih, trivialnih, morda celo nereflektiranih predpostavk posameznikov in institucij, ki določajo uporabe računalniških tehnologij v sodobnih družbah. Argument neke druge vrste, ki podobno podpira tezo o velikih lokalnih specifičnostih globalnega kiber¬ netskega prostora, je v svojem referatu predstavil dr. Lincoln Dahlberg (The Habermasian Public Sphere Encounters Cyber-Reality), namreč argument, da tako imenovane “on-” in “off-line” identitete posameznikov - torej identitete v kibernet¬ skem prostoru in zunaj njega - niso povsem ločene in izključujoče kot, na primer, izhaja iz Posterjevega postmodernega pojmovanja računalniških tehnologij, o kateri je govoril Dahlberg. Druga izstopajoča značilnost konference - morda tudi zaradi odsotnosti ugled¬ nih strokovnjakov iz ZDA in Kanade - je bila ta, da je del referatov predstavljal ino¬ vativne raziskovalne projekte oziroma študije, ki so jih avtorji zasnovali v okviru svo¬ jega doktorskega oziroma podoktorskega študija; poleg že omenjenega Dahlberga, še Pascoe Elvin, dr. Liza Tsaliki, dr. Tanja Oblak in dr. Anna Malina. Malina, ki je že uveljavljena raziskovalka učinkov sodobnih tehnologij v lokalnih skupnostih in jo poznamo iz publikacij s področja virtualnih skupnosti in digitalne demokracije, je predstavila svoje ugotovitve o spremembah državljanskih vrednot s pojavom infor¬ macijske tehnologije v lokalnih skupnostih v Angliji. Referat Lize Tsaliki, ki je štipen¬ distka sklada Marie Curie, je predstavil obsežno primerjalno študijo o sodelovanju uporabnikov interneta v računalniško posredovanih razpravah na podlagi analize grških, nizozemskih in angleških forumov. Avtorica je opravila grobo analizo bese¬ dil in primerjala rezultate glede na prek 20 spremenljivk, kot so informativnost, stopnja vpletenosti, veljavnost argumentov, interna homogenost skupin, odzivnost ipd. Tanja Oblak je predstavila kompleksno teoretsko konstrukcijo, s pomočjo kate¬ re je mogoče podrobneje analizirati različne vrste družbenih skupin, ki se vzpostav¬ ljajo v kibernetskem prostoru. Kot osnovni vodili je predstavila temeljno razliko med dialogom in reprezentacijo (Dialogue and Representation) ter vpliv novega procesa normalizacije interneta, ki vnaša drugačne, predvsem grafične rešitve, za uveljavljene načine njegove uporabe. S sorodnim problemom se je ukvarjal tudi referat Pascoeja Elvina z NVestminstrske univerze v Londonu, ki za svojo doktorsko dizertacijo pripravlja podrobno študijo o tem, v kolikšni meri lahko aplikacija Griceove teorije o konverzacijskih maksimah razjasni dilemo o tem, kako racional¬ no je internetno razpravljanje in kakšni komunikacijski kodi oziroma konvencije ga usmerjajo; njegov referat (Newsgroup Debating Forums: Pubs or Parliaments?) je predstavil osnovne dileme, ki se jih bo lotil v dizertaciji. Raziskovalno delo na Fakulteti za družbene vede sta na konferenci predstavila tudi Matej Kovačič in Matjaž Robinšak, ki sta predstavila rezultate svojih spletnih anket o zasebnosti (del projekta RIS) oziroma o občutku informacijske ogroženo¬ sti (raziskovalna naloga v okviru dodiplomskega študija družboslovne informatike TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Andrej PINTER pri predmetu Raziskovanje javnega mnenja). Obe predstavitvi sta bili sprejeti z veli¬ kim zanimanjem in naklonjenostjo. Nosilni članki s konference bodo predvidoma izšli v prihodnjem letu v revijah Communications in Javnost-The Public. Nekaj sprotnih informacij v zvezi s pri¬ spevki in raziskovalnimi projekti, na podlagi katerih so nastali, pa bo mogoče spremljati tudi na spletni strani http://www2.arnes.si/~ljjavnol/euricom. Eden od možnih sklepnih vtisov o konferenci je naslednji. Čeprav je naslovna tema pritegnila zelo različne prispevke, so bile zanimive razprave ob in po pred¬ stavitvah možne predvsem zato, ker so razpravljala, zlasti izkušenejši strokovnjaki Giovanni Cesareo, Nick Jankowski, Kees Brants, Mathew Hibberd, Anthony Fung in Slavko Splichal, na nek način naslavljali isto osnovno razmerje med značilnost¬ mi in dilemami sodobnih demokratičnih družb na eni strani ter vplivom novih računalniških tehnologij na drugi. Jasno je namreč, da te tehnologije v vse večjem obsegu sprejemamo v obstoječe družbene prakse; v vse številnejših oblikah in pomenih. Načini, s katerimi so posamezni referati razpirali to osrednjo problema¬ tiko, pa so, kakorkoli obrnemo, zelo različni, celo komaj pregledno različni. Če je na tej točki razvoja teorij in raziskovalnih pristopov o naslovni temi različnost in sposobnost vzajemnega prenosa spoznanj naravnost osupljiva in spodbudna za nadaljnje delo, se obenem tudi že zdi, da se temu dinamičnemu področju obeta bistveno bolj temeljita fragmentacija. Če lahko ta hip različne pristope še uvrstimo pod isti naslov raziskovanja vpliva sodobnih komunikacijskih in informacijskih tehnologij, se v tem istem naslovu že jasno kažejo nastavki novih zaključenih in prepoznavnih celot. Nove znanstvene revije, ki jih založbe namenjajo tem vsebi¬ nam, še vedno dobivajo naslove, recimo, New Media and Society, in tako pritegne¬ jo velik ustvarjalni in diskusijski potencial, toda v prihodnje bodo zahteve vedno bolj specifične, raziskovalni interesi pa vse ožji. Samo upamo lahko, da v tej plod¬ ni dinamiki idej, ob kateri lahko sproščeno uživamo v tem času, ne bo prehitro pri¬ šlo do prekomerne specializacije disciplinarnih meja, razpodelitve mejnih pred¬ metov raziskovanja in izolacionizma. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 PRIKAZI, RECENZIJE Marjan BREZOVŠEK Miro Haček Sistem javnih uslužbencev Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2001, str. 207, 4.104,00 SIT (ISBN 961-235-065-0) V začetku jeseni sta pri založbi Fakultete za družbene vede izšli prvi znanstveni monografiji dveh avtorjev s področja polito- loško-upravne znanosti. Ena od njiju je monografija “Sistem javnih uslužbencev” avtorja Mira Hačka, ki celovito obravnava sistem javnih uslužbencev ter predstavlja na področju slovenske politološko-upravne znanosti novost, saj obravnavano tematiko, kljub aktualnosti in pogostemu pojavljanju v znanstvenih razpravah, v obliki monograf¬ skega dela v slovenski znanosti doslej nismo imeli. Avtor na več mestih poudarja, da je področje javnih uslužbencev v sloven¬ skem prostoru slabo znanstveno raziskano in obdelano, kar je posebej presenetljivo, če vemo, da že od osamosvojitve naprej pote¬ ka projekt reforme javne uprave, katerega bistven del je prav prenos sistema javnih uslužbencev. Znanstvena monografija “Sistem javnih uslužbencev” predstavlja posebno novost v slovenskem prostoru zlasti z vidika politolo¬ ške znanosti. Avtor namreč v sistemu javnih uslužbencev identificira in znanstveno ana¬ lizira celo vrsto politoloških elementov, ki so bili ne le v domači, pač pa tudi v tuji rele¬ vantni znanstveni literaturi doslej precej zanemarjeni. Med temi elementi velja pose¬ bej izpostaviti vsaj tri. To so (a)političnost javnih uslužbencev, policy vloga javnih uslužbencev in upravno-politična kultura. Avtor gradi pojem sistema javnih uslužben¬ cev izhajajoč iz osnov sociološke sistemske teorije, gledano v ožjem smislu pa se nasla¬ nja na spoznanja informacijsko-kibernetič- ne teorije. Znanstvena monografija v tem smislu pomembno prispeva k razumevanju odnosa med upravo in politiko, med profe¬ sionalnimi uslužbenci in političnimi funkci¬ onarji, pri čemer gre za vprašanje, ki je eno bistvenih, a najbolj zlorabljeno v odvijajoči se reformi slovenske javne uprave. Ena osnovnih poant monografije je gotovo spo¬ znanje, da se mora uprava spremeniti iz birokratske organizacije, temelječe na webrovskem pojmovanju, v sodobnejšo, bolj podjetniško organizacijo. Avtor ob tem ugotavlja, da v slovenskem sistemu javnih uslužbencev še vedno prevladujejo pred¬ vsem elementi pozicijskega sistema, čeprav gre za sistem, ki je po oceni stroke že precej zastarel, poleg tega pa je za slovenski sistem javnih uslužbencev značilna tudi izrazita nekonsistentnost in celo protislovnost dolo¬ čenih rešitev. S tega vidika je še posebej aktualno in zanimivo zadnje, sedmo poglav¬ je, v katerem avtor obravnava reformo slo¬ venskega sistema javnih uslužbencev. V tem, precej kritično zastavljenem poglavju, postavi avtor na eno stran tehtnice aktualni, trenutno še veljavni sistem javnih uslužben¬ cev, na drugo stran pa v parlamentu obra¬ vnavana predloga, dva izmed množice predlogov nove ureditve sistema javnih uslužbencev. Rezultat tovrstne analize pa je pravzaprav presenetljiv. Znanstvena monografija “Sistem javnih uslužbencev” je eno novejših del s področja politične znanosti, ki uvrščajo Slovenijo med države, v katerih se politična znanost pri obravnavanju javne uprave in njenih konstitutivnih podsistemov - eden pomem¬ bnejših je gotovo sistem javnih uslužbencev - brez občutka nepoklicanosti lahko uvrsti ob bok pravni oziroma upravni znanosti. Samo upamo lahko, da bo monografija vsaj malo prispevala tudi k izgradnji sodobnejše¬ ga in k uporabniku orientiranega sistema javnih uslužbencev ter vsaj malo pripomo¬ gla tudi k spoznanju, da sistema javnih uslužbencev ne sestavljajo le pravni ele¬ menti, ampak so za njegovo uspešno in učinkovito delovanje ravno toliko pomemb¬ ni tudi politološki elementi. Andraž TERŠEK Uvod v velike sodobne pravne sisteme - druga knjiga Cankarjeva založba, Zbirka Pravna obzorja, Ljubljana 1999, 300 str. (ISBN 961-231-150-1) Slovenska pravna kultura in pravna zavest se bosta lahko razvijali na ustrezen način in TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 v doglednem času dosegli potrebni kvalita¬ tivni preskok samo ob hkratni izpolnjenosti pogoja, ki ga je mogoče prepoznati v obsto¬ ju zadovoljive količine strokovne literature, ki zadeva predvsem vprašanja pravne teori¬ je, filozofije prava in sociologije prava. Tovrstno vrzel, ki zeva na področju sloven¬ ske pravne znanosti, pomembno zapolnju¬ jejo izdaje strokovnih knjižnih del s podro¬ čja prava, ki jih izdaja Cankarjeva založba, v okviru zbirke Pravna obzorja. V tem trenut¬ ku je v slovenskih knjigarnah že sedemnaj¬ sto knjižno delo iz omenjene zbirke, ki ji urednikuje prof. dr. Marijan Pavčnik. Napoved urednika, da gre v kratkem priča¬ kovati izid novih knjižnih del z nekaterih temeljnih področij prava, je seveda še pose¬ bej razveseljiva, saj bo slovenski prostor na ta način obogaten s tisto osnovno oziroma temeljno pravno literaturo, ki pogojuje spo¬ znavanje in razvijanje raznovrstnih področij pravne znanosti ter s tem tudi utrjevanje in razvijanje obče pravne zavesti in pravne kul¬ ture Slovencev. Knjiga z naslovom Uvod v velike sodobne pravne sisteme-druga knjiga “je klasično delo s področja primerjalnega prava. Slovenski prevod temelji na drugi nemški izdaji, ki se opira na osmo izdajo ‘Les grands systemes de droit contemporains’ avtorjev Reneja Davida in Camille Jauffret-Spinosi. Iz Grasmannovega predgovora k nemški izda¬ ji je jasno razvidno, da je izvirni utemeljitelj dela Rene David, ki je ‘Velike sodobne pra¬ vne sisteme’ prvič izdal že leta 1964” (ured¬ nikovo pojasnilo-op. A.T.). Gre za nadaljeva¬ nje prve knjige, v kateri je šlo za strnjen, nazoren in izčrpen prikaz očrta primerjal¬ nega prava in rimsko-germanske pravne družine. Druga knjiga na 300 straneh “odpi¬ ra neevropska pravna obzorja”. Gre za ra¬ zumljiv in slikovit prikaz pravnega sistema common-lawa, ki determinira predvsem angleško pravo in pravo Združenih držav Amerike. Drugi del knjige zajema prikaz pravnega reda Ljudske republike Kitajske, japonskega prava, indijskega prava, islam¬ skega prava ter pravnega reda Afrike in Madagaskarja. Ta del knjige je še posebej zanimiv tudi iz razloga, ker bralca opozarja na tradicionalna filozofska, moralna, etična in vrednotna izhodišča najstarejših civiliza¬ cij, do katerih je načelna in pozitivistična struktura zahodnoevropskih pravnih in družbenih sistemov vse pogosteje ravnoduš¬ na. V urednikovem pojasnilu je med drugim zapisano, da “je iz prevoda izpuščen tretji del prve knjige, to je del o socialističnih pra¬ vnih redih”. Urednik pravi, da prevod pogla¬ vij o socialističnih pravnih redih sicer ne bi bil odveč, da pa je v slovenskem prostoru o tem dovolj ustrezne literature iz nekdanjega pravnega obdobja. “V morebitni novi izdaji tega dela kaže razmisliti o tem, da bi mu dodali posebno enoto o ‘tranzicijskih’ pra¬ vnih redih ” (urednikovo pojasnilo). Analitičen pregled omenjenih velikih sodobnih pravnih sistemov zajema prikaze zgodovinskega razvoja omenjenih pravnih sistemov, njihove zgradbe, specifičnosti, vplivanja na druge pravne sisteme oziroma pogojenosti z vplivom drugih pravnih siste¬ mov, pravnih virov, kjer gre posebno mesto razmerju med vplivom zakona in sodne prakse na pravni sistem kot celoto ter sistemskega položaja in pomena pravne stroke in pravne znanosti. V Sloveniji so se, predvsem v obdobju preteklih dveh let, na zainteresirani javnosti razpoznaven, konstruktiven in intenziven način odvijale strokovne razprave in javne polemike na temo razmerja med parlamen¬ tom in ustavnim sodiščem, ki so jih vzroko- vali predvsem (institucionalni) dogodki v zvezi z referendumom o volilnem sistemu in zadevno odločba Ustavnega sodišča RS. Razmišljanja v zvezi s tem delom pravne znanosti ostajajo aktualna tudi danes. Zatišje je zgolj navidezno, saj v okviru sodo¬ bne teorije t.i. novega konstitucionalizma v Zahodni F.vropi ta vprašanja ostajajo v sre¬ dišču zanimanja in znanstvenega raziskova¬ nja pravnih teoretikov, politologov, filozo¬ fov in drugih razmišljujočih ljudi. Analitična in kritična razmišljanja na to temo, izpostav¬ ljena s strani slovenskih pravnikov, so črpa¬ la svojo vsebino predvsem iz poznavanja in interpretacij strukture pravnega sistema, pojmovanj načela delitve oblasti in pomena sodne prakse za pravni in politični sistem kot celoto v Nemčiji, Angliji in v ZDA. V sklo¬ pu teh analitičnih in kritičnih strokovnih razmišljanj je bilo mogoče pri različnih avto¬ rjih razbrati pomembne razlike v razumeva- 283 TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 nju temeljnih postulatov posameznih pra¬ vnih sistemov, predvsem ameriškega siste¬ ma. Analitična pravniška razmišljanja o pra¬ vnem sistemu common-law in njegovi pri¬ merjavi z zahodnoevropskim kontinental¬ nim pravnim sistemom so se izpostavila tudi kot odgovor na predlog mag. Matevža Krivica, kako reformirati slovensko ustavno sodstvo. Ob tem velja poudariti, da je pri interpretacijah značilnosti angleškega in ameriškega pravnega sistema potrebna previdnost, pri predlogih za njihovo more¬ bitno aplikacijo na slovenski pravno-civili- zacijski prostor pa zadržanost. Oris pravne¬ ga sistema v ZDA in v Angliji, ki ga sloven¬ skim bralcem ponuja knjiga Uvod v velike sodobne pravne sisteme-druga knjiga, predstavlja pomembno stokovno čtivo tudi kar zadeva omenjena ustavnopravna vpra¬ šanja, ki še vedno razvidno sovplivajo na valovanje površja slovenske ustavnopravne znanosti. Tudi ob upoštevanju navedenih dejstev sem sc odločil v nadaljevanju na kratko povzeti nekatere temeljne značilno¬ sti angleškega in ameriškega pravnega sistema, ki jih ponuja omenjena knjiga, in zadevajo predvsem pomen sodne prakse in zakonov v ZDA in v Angliji. Pravo ZDA sc danes bistveno razlikuje od angleškega prava. Angleško pravo se je raz¬ vijalo popolnoma samostojno in stiki s celinsko Evropo niso pustili skoraj nobenih sledi. Comrnon law predstavlja pravo, ki, v nasprotju s krajevnimi običaji, enotno velja za vso Anglijo. Medtem ko so se pravniki v celinski Evropi pretežno ukvarjali s pravica¬ mi in dolžnostmi strank, torej z materialnim pravom, so angleški pravniki svojo pozor¬ nost posvečali predvsem postopku. Comrnon law tako ni bil sistem, ki si v prvi vrsti prizadeva za pravičnost, pač pa bolj zbirka načinov postopka, ki zagotavljajo rešitev v vedno večjem številu spornih pri¬ merov. Ker se je comrnon law razvil v popol¬ ni odvisnosti od postopkovnih formalitet, se je poleg njega izoblikoval drugi sistem, ki je z njim tekmoval, namreč sistem equityja (pravičnost, primernost), ki je tudi sam sča¬ soma prerasel v comrnon law. Sistem equi- tyja je tako dopolnil izvorni comrnon law v tistih primerih in v tistem delu, kjer se je zaradi svoje stroge vezanosti na formalna proceduralna pravila comrnon lav/ preveč oddaljil od načel pravičnosti in primernosti v konkretnem obravnavanem primeru. V Angliji se pravo ni ustvarjalo v smeri velikih zakonodajnih projektov zakonodaj¬ nega organa, torej v obliki izdajanja obsež¬ nih in sistematičnih zakonikov, pač pa sc je pravo razvijalo in izpopolnjevalo predvsem skozi prakso angleških sodišč. V angleškem pravu, ki temelji na primerih (cascs) in so ga razvili sodniki, legal rule pomeni nekaj dru¬ gega kot pri nas, v kontinentalni Evropi, pra¬ vno pravilo, ki ga je sistematizirala pravna teorija ali postavil zakonodajalec. I.egal rule je oblikovan manj splošno kot naše pravno pravilo, tako da manjka naše temeljno razli¬ kovanje med kogentnim in dispozitivnim pravom in si kodifikacije, kot jo poznamo pri nas, v Angliji skoraj ne moremo pred¬ stavljati. Angleško pravo temelji na primerih (čase law). Njegova pravila najdemo pred¬ vsem v ratiu decidendi sodb višjih sodišč. Od ratia decidendi je treba strogo ločiti obi- ter dieta, tj. tista sodnikova izvajanja, ki za razsodbo v pravdi niso nujno potrebna in zato tudi ne ustvarjajo pravil; v kakšnem kasnejšem postopku je torej čisto mogoče spet podvomiti o njih. Angleški legal rule ni abstraktno pravno pravilo; v celoti se nave¬ zuje na konkreten primer, ob priliki katere¬ ga in za rešitev katerega so ga poiskali in formulirali. Kdor bi jih hotel abstrahirati, bi popolnoma popačil bistvo angleškega prava in iz sodniškega prava naredil pravo učenjakov. Pravila, ki jih izda zakonodajalec, pravzaprav sprejmejo šele potem, ko jih raz¬ loži sodnik; nato sodnikova verzija pravila pravzaprav nadomesti zakonodajalčevo prvo verzijo. Angleško pravo je odprt sistem, ki nima pripravljene primerne stvar¬ ne (materialnopravne) norme za vsako obli¬ ko primera; razpolaga pa s postopkom in z gotovostjo, da lahko s tem reši vsak možen primer. Angleški sodniki ne uporabljajo teh¬ nike razlage pravnih pravil, temveč izhajajo iz obstoječih legal rulov, da bi našli - morda nov - legal rule za odločitev v posameznem primeru. Po angleškem pojmovanju nova situacija primera zahteva novo pravno pra¬ vilo. Sodnik naj sodi. Njegova naloga ni, da bi formuliral splošna pravila, ki segajo prek pravde, v kateri teče postopek. Delo sodni- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 kov ni, da razlagajo, temveč, da razlikujejo (distinguishing). Pravo, ki ga ustvarja zako¬ nodajalce (statute law) je za angleškega pra¬ vnika izjemen pojav. Zakonski predpisi so šele tedaj včlenjeni v angleški pravni sistem, ko so jih sodišča v normalnem postopku oblikovanja prava sprejela in potrdila - vča¬ sih tudi nekoliko preoblikovala. Sodišča so pravzaprav edina poklicana, da povedo, kaj je ‘pravo’. Maneverski prostor angleškega sodnika za presojo se zelo razlikuje od maneverskega prostora za presojo, ki ga imajo sodniki na področju rimsko-german- skega prava. Zakonski predpis, ki omogoča presojo, postane v očeh angleškega pravni¬ ka veljaven šele tedaj, ko večje število sodni¬ ških legal rulow natančno določi, kako naj sodnik uporablja svojo presojo. Osnovna značilnost ureditve angleškega sodstva je tudi zapoved vezanosti na pred¬ hodne odločitve (rule of precedcnt); v skla¬ du z njimi je potrebno odločati tudi v prime¬ rih, ki sc pojavijo kasneje in so bistveno podobni že rešenim primerom.. V Angliji imajo sodniki posebno moč. Izstopajoči položaj sodnikov na višjih sodiščih je izraz sodne oblasti, ki po pomenu in časti ne zaostaja za zakonodajno in izvršno oblastjo. Moč teh sodišč se kaže v zagotavljanju in uveljavljanju državljanjskih pravic in svo¬ boščin. V Angliji ni napisane ustave in tudi ne kataloga temeljnih pravic. To, kar Angleži imenujejo constitution, je skupek vseh pra¬ vil včasih zakonodajnega in največkrat sod¬ niškega izvora (poleg tega tudi parlamentar¬ no običajno pravo in ustavni sporazumi), ki v svojem součinkovanju zagotavljajo posa¬ meznikove temeljne pravice in omejujejo državno samovoljo. Tako je zagotovljeno načelo pravne države - rule of law. Parlament sam, v svoji polnosti moči, je samo pod nadzorom javnega mnenja deže¬ le, v kateri sta izročilo in duh demokracije živa ustavna resničnost. Parlament ima teo¬ retično neomejeno in neomejljivo pravico urejanja, tudi kadar gre za temeljne pravice. Vendar kaže politična in socialna resnič¬ nost, da temeljne pravice tu ne uživajo nič manj varstva kot v državah, ki so jih slovesno zasidrale. V Angliji je prostor posamezniko¬ ve svobode označen s celokupnostjo tradi¬ cionalnih predstav o vrednotah in vedenj¬ skih pravilih. S tem je omejena tudi suvere¬ nost parlamenta. Višje sodstvo pomeni danes v Angliji potrebno protiutež zvezi med vlado in parlamentom. Dejstvo, da lahko superior court-i preverijo vsako odlo¬ čitev pravnega spora, ima veljavo običajno- pravno priznanega ustavnega načela. V Angliji velja, da se je potrebno pravnih pra¬ vil, formuliranih v sodnih odločitvah, na vsak način držati, ker bi drugače uničili vsako pravno varnost in postavili na kocko nadaljnji obstoj samega comrnon lawa. Dolžnost, da se držijo pravil, ki so jih posta¬ vili sodniki (stare decisis, dopolni: et non quicta movere), da torej spoštujejo prece- dense, je sestavni del logike prava sodne prakse. Danes je v Angliji vendarle že mogo¬ če zaznati težnjo po dopustitvi večjega števi¬ la izjem ali zoženju pogojev za uporabo pra¬ vil. Do leta 1966 sc je imela House of I.ords za strogo vezano na lastne sodbe. Tega leta pa je lord kancler Gardiner slovesno in neodvisno od kakšnega določenega postopka razglasil, da sc bo House of I.ords v prihodnosti oddaljila od tega načela, če bo to nujno potrebno iz razlogov pravičnosti. Doslej so to možnost uporabili izredno poredko. Potrebno je poudariti, da so zave¬ zujoče samo sodbe višjih sodišč, torej tiste, ki jih izdata Supreme Court of Judicature in House of I.ords. Prosta presoja angleški sod¬ nikov torej pomeni, da sodnik svojo (pros¬ to) presojo izvaja tako, kot predpisujejo šte¬ vilni precedensi. Za angleške sodnike velja, da njihova ute¬ meljitev izrečene sodbe ni potrebna. Sodniki ‘odredijo’ in ni jim potrebno upravi¬ čiti zakaj. Vendar angleški sodnik, zlasti na višjih sodiščih, običajno obrazloži razloge za svojo odločitev. Tega ne naredi zato, da bi prepričal stranke v postopku, temveč pred¬ vsem zaradi poučevanja študentov prava, ki se po tradiciji učijo prava ob ukvarjanju s praktičnimi primeri pri sodišču. Sodnik z veliko pripravljenostjo in izčrpno - kot v drugih deželah univerzitetni profesor - raz¬ laga merodajna pravila in pravna načela in se pri tem pogosto ne omejuje na neobhod- no potrebno. Vezanost na odločitve - prece- dense - v praksi pomeni, da mora pravnik natančno analizirati ta sodniška razpravlja¬ nja. Pri tem je ratio decidendi sodniškoprav- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 286 no pravilo, ki sc ga bo v prihodnje treba držati. Obiter dictum nimajo take avtoritete; njihova vrednost je odvisna od njihove pre¬ pričevalne moči (persuasive authority) glede na ugled sodnika, ostrino njegovega razmišljanja in številne druge dejavnike, povezane s primeri. Praktično v Angliji ni obveznega precedensa za razlago material¬ nega pravila novih zakonov. Tu torej ne gre za uporabo rule of precedent kot pri sodbah višjih sodišč. Pravo je tudi za Američane v prvi vrsti pravo, ki ga določa sodna praksa. Funkcija zakonov je predvsem v urejanju posamez¬ nih pravnih problemov, ne pa v bistvenem spreminjanju common lawa. Zakoni so šele takrat zares inkorporirani v ameriški pravni sistem, ko jih sodišča razložijo in uporabijo in se ni več potrebno sklicevati na zakone same, temveč se lahko uporabijo pravne odločitve na osnovi zakonov. Če ni prece- densov, ameriški pravnik reče: ” There is no law on the point”, celo če očitno obstaja zakonski predpis, ki poizkuša urediti pol¬ ožaj. Pravo predstavljajo sodne odločitve in iz njih izhajajoča načela. Kljub različnim pristojnostim med zvezo in posameznimi državami in na različno zakonsko urejanje in sodno prakso posa¬ meznih držav, v ZDA obstaja temeljna eno¬ tnost prava. Ta je predvsem plod ustrezne duhovne drže ameriškega ljudstva in njego¬ vih pravnikov. Ob tem imajo zvezna sodišča predvsem nalogo, da varujejo pravice in svoboščine državljanov na eni strani pred zvezo in na drugi strani pred močjo posa¬ meznih držav. Razlago ustave ZDA daje ameriško Vrhovno sodišče (Supreme Court). Za enotnost ameriškega prava je, poleg institucionalnih dejavnikov, posebej pomembna duhovna drža pravnikov, ki pri¬ znavajo različnost v zakonih posameznih držav, niso pa pripravljeni dopuščati različ¬ ne razlage common lawa. Zvezna sodišča sicer nimajo pravice do oblikovanje lastne¬ ga common lawa in če ne obstaja zapisan zvezni zakon, morajo vedno uporabiti pravo neke posamezne države. Temeljna enotnost prava ZDA se dosega z omejitvijo zakonodaje posameznih držav. Zbirke sodne prakse in enciklopedije, priročniki in pravniške revije obravnavajo pravo ZDA kot enoto, in sicer tudi na področjih, za katera se teoretično zdi, da obstajajo le v okviru posameznih držav. Zakonodajni organi posameznih držav in sodišča se pravzaprav samoomejujejo. Odločitve druge države pomenijo več kot le najrazumnejšo rešitev problema; pokažejo, kako je treba odločiti neki pravni spor, razen če je odklon v posa¬ meznem primeru upravičen. Raziskovanje nekega primera na ameriški I.aw School se tako opira na sodbe iz vseh posameznih držav. Problem je v iskanju skupnih osnov in meril za razlikovanje. Če sta dve sodbi podobnega primera nezdružljivi, tega proti¬ slovja ne rešijo tako, da vidijo v tem zname¬ nje za različnost common lawa ene ali druge države, pač pa preprosto priznajo - na sodiščih manj kot na univerzah - da je ena izmed teh odločitev dobra, druga pa slaba (bad law) in jo je v prihodnosti potrebno zavreči, in sicer ne le v drugih državah, temveč tudi v državi, v kateri tre¬ nutno velja kot pozitivno pravo. Čeprav ni zveznega common lawa, velja sodna praksa v državah, četudi je teoretično lahko še tako različna, za enotno. Tudi v ZDA so samo pravila, ki jih razvije sodna praksa na osnovi konkretnega posa¬ meznega primera, resnična pravna pravila. Za ZDA velja, da je vezanost na precedense Supreme courtov posameznih držav in U.S. Supreme Courta manjša, kot to velja za angleška Court of Appeal in House of Lords. V federativni državi, kot so ZDA, načelo stare decisis ne more veljati brez zapletov. Zaželena je pravna varnost, ki jo zagotavlja vezanost na precedense. Vendar se je potrebno tudi izogniti temu, da bi se med uporabljenim pravom različnih držav izoblikovale in utrdile razlike. Zato je zažele¬ na prožnost. Ti dve načeli, vezanost na pre- cedense (pravna varnost) in prožnost, sta v medsebojnemu konfliktu. Načelo stare decisis ima zato v ZDA pomembno omeji¬ tev. U.S. Supreme Court in višja sodišča posameznih držav niso zavezana, da sledijo svojim lastnim precedensom, in tako lahko izvedejo spremembo sodne prakse. Poleg tega so federalne enote v razmerju druga do druge suverene. Načelo stare decisis učin¬ kuje samo znotraj lastne sodne hierarhije posamezne države in pri zadevah, ki tudi TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 spadajo v njeno pristojnost. Tudi /.ve/.na sodišča so, ko morajo uporabiti pravir dolo¬ čene federalne enote (od odločitve v prime¬ ru Hrie Railroad Company v. Tompkins dalje), vezana le na sodno prakso države, katere pravo morajo uporabiti. V sodni praksi U.S. Supreme Courta niso spremem¬ be nobena redkost. Temeljijo predvsem na široki razlagi ustave. Spremembe sodne prakse višjih sodišče posameznih držav je nedvomno mogoče večinoma razložiti s pri¬ zadevanjem, da bi pravo neke države uskla¬ dili s splošno pravno usmerjenostjo v dru¬ gih državah. To prispeva k ustvarjanju eno¬ tnosti coramon lawa. V tem je pomen mož¬ nosti Supreme Courta, da spremeni svojo sodno prakso. S tem je lahko svojo razlago ustave prilagodil vsakokratnim duhovnim tokovom in gospodarskim zahtevam modernega sveta. Stabilnost političnih insti¬ tucij je zagotovljena s tem, da so spremem¬ be ustave dopuščene le zelo restriktivno. Višja sodišča posameznih držav v interesu pravne varnosti le v zelo ozkih mejah dopuš¬ čajo spremembe sodne prakse. Neomejeno načelo stare decisis pa vendarle ni absolutno potrebno za common law. Razlika med pra¬ vniškim priznavanjem tega načela in prosto¬ voljnim upoštevanjem prejšnjih odločitev iz razlogov razuma je na koncu lahko zelo majhna. Gre bolj za vprašanje pravniške psi¬ hologije kot prava. Namesto de iure vezano¬ sti na precedense tako. stopa v ospredje de facto vezanost, ki jo ustvarja univerzalni kon¬ senz, pravna kultura in pravna tradicija ter racionalna pravniška psihologija. Navedene kategorije so usmerjene predvsem v poeno¬ tenje prava v ZDA. V končni fazi je najpo¬ membnejše dejstvo, ali sodniki uporabljajo metodo distinguishinga in se čutijo vezane s preživetimi načeli, ali pa, nasprotno, izhajajo iz potrebe po pravnem razvoju. Gre torej za vprašanje ali jih bolj vodijo konservativne (pravna varnost, stroga vezanost na prece¬ dense) ali reformatorske (razvoj prava in poenotenje) ideje. Danes velja, cia se je v ZDA ustalilo ravnotežje med nasprotujočimi si zahtevami pravne varnosti in nadaljnega pravnega razvoja. Matjaž URŠIČ Marjan Hočevar Novi urbani trendi. Prizorišča v mestih - omrežja med mesti. Znanstvena knjižnica, Fakulteta za družbe¬ ne vede, Ljubljana 2000, 304 str., 2700 SIT (ISBN: 961-235-052-3) Znameniti španski avtor in guru urbane sociologije Manuel Castells je s pomenljivi besedami, da “prostori tokov izpodrinjajo prostor krajev”, pospremil bliskovito uvaja¬ nje novih tehnologij v vsakdanje življenje prebivalcev velikih in razvitih mest. Nasploh se zdi, da so spremembe v transportu in telekomunikacijah popolnoma spremenile današnje dojemanje prostora in časa ter pri¬ pomogle k navideznemu zmanjševanju pomembnosti fizičnega prostora kot stičiš¬ ča družbenih interakcij. Prostor mesta zara¬ di vplivov novih virtualnih in “nepros- torskih” tehnologij nima več enakih funkcij kot jih je imel v preteklosti, vendar ostaja pomemben in vpliven faktor v vsakdanjem življenju posameznikov ter družbenih sku¬ pin. Novi urbani trendi, ki sc pojavljajo, so zato prilagoditev mesta in njegovih lokalnih posebnosti na spremenjene pogoje global¬ nega povezovanja in hitrega kroženja akter¬ jev, informacij, dobrin ter kapitala. Dialektika istočasnega nasprotovanja in prežemanja globalnih urbanih tokov “med mesti” /. lokalizacijo teh globalnih tokov “znotraj mest”, predstavlja temeljni način pojasnjevanja sodobne preobrazbe mest in osnovno metodo, prek katere avtor prever¬ ja teze o oblikovanju nove mestne “pri- zoriščnosti”. Mesta se kot prizorišča razno¬ vrstnih aktivnosti (prebivanje, delo, preživ¬ ljanje prostega časa, sproščanje itd.) pod vplivi razširjene prostorske-časovne dostop¬ nosti dobrin, akterjev in storitev nenehno spreminjajo ter prilagajajo na nove pogoje, ki imajo svoje osnove v dveh temeljih proce¬ sih deteritorializacije. Tako lahko deteritori- alizacijo opišemo kot zmanjševanje razlik med mesti. Večina razvitih mest zaradi poenostavitve delovanja v pogojih global¬ nega kroženja - izmenjave dobrin in storitev, zmanjšujejo specifičnost svoje družbeno- prostorske organiziranosti in na nek način TEORIJA IN PRAKSA tet. 39. 2/2002 deteritorializirajo - standardizirajo ter prila¬ gajajo svoje okolje na čimbolj univerzalno raven. Gre za takoimenovani “interurbani (transakcijski)” vidik medmestnega povezo¬ vanja. Hkrati pa ob teh procesih unifikacije in homogenizacije potekajo tudi procesi heterogenizacije in partikularizacije, ki se izražajo predvsem v iskanju lokalnih poseb¬ nosti in unikatnosti. Globalna in sočasna medsebojna primerjava mest omogoča večje razločevanje kulturnih posebnosti (“selektivno prostorsko raznovrstnost”) ter favorizira specifično družbeno endogenost in avtonomnost mest. Pri tem gre za feno¬ mene “intraurbane” družbene in fizično- prostorske preobrazbe. Ob združitvi obeh vidikov, makro (inter) in mikro (intra) urba- nosti, smo prišli do ključnega pojasnjeval¬ nega koncepta, prek katerega Marjan Hočevar v nadaljevanju pojasnjuje kom¬ pleksne in zapletene nove urbane trende, ki se pojavljajo po vsem svetu in tudi v našem lokalnem - slovenskem prostoru. Knjiga je razdeljena na deset poglavij, že v uvodnem poglavju pa nas avtor opozori na izredno široko zastavljen teoretsko - kon¬ ceptualni okvir, kjer je navedena večina pomembnih avtorjev s področja sodobne urbane sociologije in bodo uporabljeni pri analizi urbanih sprememb. Med drugim so omenjeni naslednji avtorji: Anthony Giddens, Manuel Castells, David Harvey, Sharon Zukin, Martin Albrow, John Urry, Kdward Soja, Nigcl Thrift, Doreen Massey, Urica Carter, Kevin Robins, Roland Robertson itd. V drugem poglavju so predstavljeni osnovni elementi analize urbane preobra¬ zbe, to so sistem, akterji in globalno okolje. Vsi ti elementi so vpleteni v procese indivi- duacije (osamosvajanja) in globalizacije (povezovanja), ki jih avtor povzema po Zdravku Mlinarju. “Dostopna razno¬ vrstnost” in “refleksivna dostopnost” sta naslednja pojma, ki sta pomembna pri raz¬ vrščanju negativnih in pozitivnih aspektov globalizacije. Pojma pojasnjujeta načine, na katere si posameznik ali družbena skupina razlagajo nove dejavnike, ki se pojavljajo v njihovem življenjskem okolju. Z načinom percepcije prostora je povezana tudi nadalj¬ nja delitev prostorov na instrumentalne in refleksivne kraje v mestu. Drugo poglavje se zaključuje s ponazoritvijo mesta kot transakcijskega vozlišča, na katerega se zara¬ di zgoščevanja raznovrstnih tokov, veže tudi vloga interakcijskega prizorišča. Tretje in četrto poglavje sta poskus zdru¬ ževanja različnih teoretskih konceptov in virov, ki so bodisi zaradi zaprtosti discipline ali ozkih, sektorskih in paradigmatskih usmeritev ostali dokaj nepovezani in neiz¬ koriščeni. Te potenciale skuša avtor poveza¬ ti in jih predstaviti kot nove, “postmoderne” urbane fenomene. Mest v tej luči ne smemo več obravnavati kot stabilne - “klasične teri¬ torialne sisteme", temveč jih zagrabiti v vsej svoji kompleksni strukturi ter jih obravnava¬ ti kot “sisteme krajev in tokov”, ki se neneh¬ no spreminjajo in prilagajo novim razme¬ ram. V to mešanico, ki je poimenovana kot “ustvarjalni konceptualni eklekticizem”, so povezani “fenomenološki (kulturni)” pri¬ stop, “razvojni (evolutivni)” pristop, procesi deteritorializacije in njihova povezava s prostorsko - krajevno diferenciacijo, diver- zifikacijo in distinktivnostjo (iz odnosov med temi entitetami je določen tudi nekak¬ šen nabor lastnosti postmodernih prosto¬ rov, ki se ločijo od postmodernih krajev in prostora krajev), tehnološki determinizem in anti-urbanizem. Na koncu je treba pouda¬ riti tudi povezavo procesov lokalizacije in globalizacije, ki se izraža na način “lokalizacije globalnih tokov” - sprejema¬ njem raznovrstnih elementov iz globalne mreže in “globalne cirkulacije lokalnosti” oz. nekakšnim izvažanjem elementov iz določenega teritorija. Peto poglavje Koncept mreženja med mesti - globalizacija je podrobna analiza neprostorskih (virtualnih) omrežnih tokov v prostoru. Urbana omrežja so opredeljena kot dinamični kombinacijski splet prostor¬ skih in virtualnih tipov delovanja, ki imajo različne strukturne elemente, funkcije mre¬ ženja, vidike dostopnosti itd. Pri tem je ključnega pomena ločevanje infrastruktur¬ nih omrežij mest od omrežij akterjev, ki naj bi bili glavni predmet sociološke analize. Glavni namen prikaza različnih vrst omrežij in njihovih lastnosti je predvsem poskus dokazovanja njihove multifunkcionalne vloge in zavračanje enostranskih tez o pros- TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 torsko-časovni manipulabilnosti s strani vir¬ tualnih omrežij, ki naj bi povzročala instru- mentalizacijo in nerazločljivost, homogeni- zacijo znotraj mest. V ta namen je mreženje prikazano kot razvojna strategija in kot postmoderni tip delovanja mest. V podpo¬ glavju Mreženje in sploščanje družbeno- prostorskih ravni, pa je to še posebej lepo prikazano s prehodom od vertikalnih k hori¬ zontalnim omrežjem, kjer ni več popolnoma jasne hierarhične strukture vplivov in moči. Drugačen pogled na spremembe v mestih je predstavljen v konceptu mestne prizoriščnosti oz. individuacije, ki je osred¬ nja točka šestega poglavja. V nasprotju od koncepta mreženja, kjer smo imeli opravka z makro dimenzijo, se v tem delu spustimo na mikro raven in skušamo prevesti vplive globalnih omrežij na lokalno družbeno- prostorsko ureditev. Po začetni umestitvi koncepta prizoriščnosti v razvojne procese mesta sledi opredelitev postmodernega urbanega prizorišča ter razčlenitev njegovih lastnosti. Hočevar izredno dobro izpostavi procese lokalizacije omrežnih tokov in poudari, da jc krepitev urbane prizoriščno¬ sti eden pomembnejših vidikov uveljavlja¬ nja nadnacionalnega položaja mesta. Povečevanje dogodkovnosti (performativ- nosti), spektakelskosti, ekspresivnosti in reprezentativnosti znotraj območja mesta prispeva ne le k izboljšanju ekonomskega statusa mesta, temveč tudi k njegovemu glo¬ balnemu uveljavljanju. Izboljševanje mestne prizoriščnosti pomeni povečevanje “lokalnega kapitala” in vsestranski razvoj mesta, kar je razvidno tudi iz empiričnih raziskav, ki so predstavlje¬ ne v zadnjih treh poglavjih. Najprej je na vrsti primerjava nadnacionalnih položajev nekaterih evropskih mest (London, Madrid, Bilbao, Bruselj, Milano, Amsterdam, Praga itd.) z Ljubljano. Ob upoštevanju več različ¬ nih kvantitativnih indikatorjev je avtor pri¬ šel do ugotovitve, da Ljubljana sicer sodi med evropska mesta, ki se sorazmerno hitro razvijajo, vendar razvoj poteka na “nesodoben”, neavtonomen način. Mesto se opira na državo in “pripisan” status ter nima postmoderne strategije preobrazbe mesta, ki bi pripeljala do izboljšanja urbane prizo¬ riščnosti in večjega uveljavljanja omrežnega potenciala. Temu sorodne so tudi ugotovit¬ ve, ki izhajajo iz analize prizoriščnosti mesta Koper, kjer prebivalci sicer izražajo veliko naklonjenost do sodobnih oblik inter/intra urbanega povezovanja, vendar ne pride do ključnih strateških potez, ki bi izboljšale dejansko stanje v mestu. Marjan Hočevar doktoriral je leta 1999 na Fakulteti za družbene vede, kjer jc tudi zaposlen, in deluje na Centru za prostorsko sociologijo. Zaradi izredno aktualne temati¬ ke je knjiga vredna vse pozornosti. Prihaja namreč ravno ob izredno občutljivem času za nadaljnji razvoj Ljubljane, saj je v pripravi novi prostorski plan, ki bo določil temelje prihodnjega družbeno-prostorskega razvo¬ ja mesta. Ob prebiranju knjige bo bralec naletel na izredno bogato zbirko informacij in podatkov o množici pomembnih avto¬ rjev, njihovih teoretskih konceptih in empi¬ ričnih raziskavah. Avtorjevo poznavanje tematike je enciklopedično detajlno, pri¬ stop pa multidimezionalen, kar še dodatno bogati knjigo. Prav zaradi izredne kom¬ pleksnosti problematike in široko zastavlje¬ nih ciljev v delu ponekod zmanjka jasnosti, ki jo bralec lahko nadomesti le z dobrim poznavanjem tematike. Kljub temu ima knji¬ ga zelo dobro in podrobno razdelano struk¬ turo poglavij in podpoglavij po katerih zlah¬ ka sledimo rdeči niti knjige do konca. Da je knjiga bralcu prijazna, lahko preverimo tudi ob uporabi stvarnega in imenskega kazala, ki skupaj obsegata kar 16 strani različnih pojmov in avtorjev. Knjiga je prav zaradi svoje bogate podatkovne zbirke dragocen in koristen pripomoček ne le vsakega druž¬ boslovca, ki se ukvarja s prostorsko proble¬ matiko, temveč tudi za raziskovalce drugih znanosti o prostoru (arhitekte, urbaniste, geografe), ki želijo dopolniti svoje vedenje o sodobnih družbenih pojavih v prostoru. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 290 Aleš BALUT Andrej Rahten Slovenska ljudska stranka v dunajskem par¬ lamentu Slovenska parlamentarna politika v Habsburški monarhiji 1897-1914 Založba Panevropa, 2001, 156 str. (961- 90937-0-4) Branje Rahtenove knjige z naslovom Slovenska ljudska stranka v dunajskem par¬ lamentu ni poučno zgolj z vidika, ki je pred¬ stavljen že v naslovu. Ne predstavlja torej le delovanja Slovenske ljudske stranke od pre¬ loma 19. st. do prve svetovne vojne, ampak bralca uvaja v pisane družbenopolitične razmere svetovnonazorsko-političnih in narodnih bojev v habsburški monarhiji. Delo je aktualno tudi v primerjalni perspek¬ tivi. Predstavljene družbenopolitične raz¬ mere v monarhiji, kot jih opisuje avtor, namreč nedvomno spominjajo na razmere v drugi (bivši) Jugoslaviji, zlasti v drugi pol¬ ovici 80. let prejšnjega stoletja. Tako monar¬ hija kot tudi bivša SFRJ sta predstavljali več- etnični državi, v katerih je prišlo do delitev na nacionalni osnovi. Dogodki na 14. kon¬ gresu Komunistične partije Jugoslavije, ki dejansko pomeni njen razpad, so bili naj¬ boljši kazalec omenjenega stanja. Drugo skupno značilnost in hkrati vzrok za razpad omenjenih držav je moč iskati v “legi- timizacijskem vakuumu”. Tretja značilnost, ki jo opisuje Rahten, je nesorazmerje v eko¬ nomski razvitosti, kar je bil tudi eden od temeljev nestabilnosti v SFRJ. Nenazadnje pa v obeh primerih mednarodne politične razmere botrujejo razpadu obeh držav. V okviru slednjega jasnejše povezave niso možne - na splošno lahko rečemo le, da pre¬ hod iz 18. st. v 19. st. že nakazuje na spre¬ membe “starega sveta” (prvo svetovno vojno), druga polovica 80. let prejšnjega sto¬ letja pa na skorajšnji razpad komunističnega oziroma bipolarne delitve sveta. Avtor nadaljuje s kronološko in jezikovno jasnim pregledom delovanja Katoliške narodne stranke (“klerikalcev”), kar je naj¬ tesneje povezano s političnim udejstvova- ’ njem Narodne napredne stranke (“liberal¬ cev”). V takšni bipolarni strankarski areni poteka boj za politično prevlado na dveh točkah: -narodnostnem vprašanju in vpraša¬ nju vpeljave splošne in enake volilne pravi¬ ce. Kljub temu, da je zahteve po demokrati¬ zaciji (po uvedbi splošne in enake volilne pravice) moč razumeti tudi ali celo zlasti kot pragmatično stališče KNS, s katerim bi “klerikalci” pridobili politično prevlado nad “liberalci”, je zgodovinsko gledano prispe¬ vek KNS v tej smeri izredno pomemben. Po drugi strani pa je iz Rahtcnovih besed mogoče izluščiti določeno mero naivnosti KNS v reševanju narodnega oziroma narod¬ nih vprašanj v monarhiji: vzpon nacionaliz¬ mov v Avstro-Ogrski naj bi po mnenju av¬ torja brzdala katoliška identiteta monarhije. Vendar pa monarhija ni bila versko (katoli¬ ško) homogena, saj je na Ogrskem pomem¬ ben delež protestantov in manjši delež pra¬ voslavcev. Poleg tega je čas pokazal, da predstavlja jezik v evropskem kontekstu 18. oziroma 19. stoletja temeljni kamen obliko¬ vanja narodne identitete, ki prevladuje nad verskimi elementi. V naslednjem poglavju avtor živopisno oriše parlamentarno in izvenparlamentarno sklepanje koalicij, ki delujejo prej na narod¬ ni kot na svetovnonazorski osnovi. Ob pre¬ lomu stoletja je tako prišlo do prehoda od panslovanskega povezovanja znotraj monarhije (t.i. “železni obroč”) k južnoslo¬ vanskem povezovanju - navezovanje KNS na Hrvaško stranko prava in s tem povezano priznavanje hrvaškega državnega prava. Zametkov oblikovanja trialistične ideje ne ogroža niti “kranjski prepir” - kot ga poime¬ nuje Rahten - po letu 1900, utemeljen na sve¬ tovnonazorski delitvi med “liberalci” in “klerikalci”. Oboji se zavzemajo za tesno povezovanje s svojimi “južnoslovanskimi brati” znotraj Avstro-Ogrske. Svetonazorski ,boji med obema taboroma v državnem zboru prerastejo narodne okvire in se ude¬ janjajo v obliki nesoglasij pri oblikovanju južnoslovanskega poslanskega kluba. Po drugi strani pa pridobijo poleg omenjene dimenzije tudi nacionalno, kar kažejo nasprotja med hrvaškimi pravaši in poslan¬ cema srbske narodnosti. Delo z želeno in prav tako potrebno zgo¬ dovinsko nevtralnostjo razkriva zakulisje medetnične “realpolitik” v Avstro-ogrski TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 monarhiji. Avtor nazorno oriše politiko kot splet ideologije in interesov na več ravneh, tj. kot “multilevel game”, v kateri igra SLS po volilni reformi 1907 glavno vlogo. Slovenska ljudska stranka, prej imenovana Katoliška narodna stranka, tako postane v Avstro-ogr- skem večetničnem kotlu, v katerem vrejo nacionalna vprašanja, glavni predstavnik oziroma zagovornik interesov slovenskega naroda. Od tu verjetno tudi Rahtenov inter¬ es za preučevanje njene vloge in delovanja, zlasti v luči prihajajočih dogodkov - aneksij- ske krize in oblikovanja trialistične ideje. Slednja dogodka predstavljata neke vrste prelomnico v delovanju stranke. Skladno z zapletenim “duhom časa”, v katerem prihaja do nesoglasij in odkritih konfliktov med Habsburško monarhijo in Kraljevino Srbijo, se strankin kader znajde v razcepu med dvema držama: lojalnostjo Avstro-Ogrski in srbofilsko držo. Razcep se v določenem tre¬ nutku in do določene mere personalizira v odnosu Šušteršič (zagovornik monarhije) - Krek. Avtor razlaga spor kot mešanico oseb¬ nih zamer in načelnih nesoglasij glede strankine politične orientacije. Pomemb¬ nost delitev znotraj stranke je po našem mnenju moč dojeti tudi ob upoštevanju bodočih kadrovskih rešitev: “zmaga” Janeza Evangelista Kreka namreč ustoliči na stran¬ kinem vrhu Antona Korošca in pod njego¬ vim vodstvom stranka tudi pričaka prvo sve¬ tovno vojno. Iz Rahtenovega dela je jasno razvidnen prehod od delitev med “klerikalci” in “liber¬ alci” k delitvam znotraj Slovenske ljudske stranke, kar nas na neki način spominja na dogodke okoli razcepa med SLS+SKD ter NSI v drugi polovici 90. let prejšnjega stolet¬ ja. Kot že rečeno, aktualnost dela lahko išče¬ mo v primerjalni zgodovinski perspektivi: v času, ki ga pogosto označujemo kot “deset let potem” in za katerega še vedno iščemo interpretacije dogodkov. Obenem pa je Rahtenova knjiga prav tako prispevek za prihodnost. Na knjižne police prihaja v času, ko se bliža vstop Slovenije v evroa- tlantske integracije; v tem času se in se bodo sprožale razprave o ohranjanju prvin slo¬ venske kulture oziroma identitete. Prihaja torej čas, ko bo lastno kulturno samozave¬ danje celo pomembnejše kot je danes. Zato je vsako poznavanje narodove zgodovine bistvenega pomena za ohranjanje narodove identitete, zlasti delo v obliki, ki nam jo predstavlja Andrej Rahten - v formi resnega zgodovinskega dela, utemeljenega na pri¬ marnih virih iz slovenskih, hrvaških in avstrijskih arhivov. Boštjan ŠAVER Norbert Elias O procesu civiliziranja - Sociogenetske in psihogenetske raziskave Založba *cf, Ljubljana, prvi zvezek 2000, 375 str., 4.320 SIT (ISBN 961-6271-21-0), drugi zvezek 2001, 440 str, 4.320 SIT (ISBN 961-6271-42-3) Elias v pričujočem delu analizira pred¬ vsem zgodovino formiranja moderne druž¬ be, družbene interakcije in konstrukcijo družbenih identitet, pri tem pa že v samem uvodu latentno problematizira različne aspekte nemške, ameriške, francoske in bri¬ tanske sociologije. Njegov pristop je oba¬ rvan z različnimi teoretskimi področji v družboslovju, ki so plod neposrednega ali posrednega vpliva sociologov, kot so Auguste Comte, Karl Mannheim, Karl Mare, Georg Simmel in Max Weber. Norberta Eliasa je vsekakor zaznamovalo obdobje, ko je med obema vojnama deloval v slovitem nemškem univerzitetnem mestu Heidel¬ bergu, ki je v dvajsetih letih veljalo za meko sociologov. Spoprijateljil se je s Karlom Mannheimom in postal njegov neuradni asistent. Po nacističnem odstranjevanju levo usmerjenih intelektualcev in antisemitistič- ni gonji, je nekaj časa prebil v Parizu, potem pa je v angleški prestolnici med leti 1935 in 1938 spisal obsežno knjigo v dveh delih z naslovom O procesu civiliziranja. V recenzi¬ jo jo je poslal tako Sigmundu Freudu, Walterju Benjaminu kot Thomasu Mannu, vendar ni pri nobenem vzbudila posebne pozornosti. Velika želja po akademski karie¬ ri se je Eliasu uresničila šele dolgo po vojni, ko je v 57. letu starosti dobil predavateljsko, vendar ne profesorsko mesto na univerzi v I.eicestru. Skupaj s sodelavci in študenti je TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 oblikoval uspešen oddelek za sociologijo, ki je zaznamoval znane angleške sociologe, kot so Anthony Giddens, Erič Dunning in John H. Goldthorpe. Elias je resnično opo¬ zoril nase šele z odmevno knjigo The Established and the Outsiders, ki jo je leta 1965 objavil skupaj z Johnom L Scotsonom. V njej je analiziral model družbenih odno¬ sov v skupnosti in med skupnostmi, s poudarkom na odnosih med etablirano več¬ ino in marginalno manjšino. Njegova knjiga O procesu civiliziranja je takrat doživela v Nemčiji prvi ponatis, prvič pa so tudi izdali njegovo habilitacijsko delo o dvorski družbi Die hofische Gesellschaft. Poslej je Elias vedno pogosteje predaval na nemških in nizozemskih univerzah kot gostujoči profe¬ sor. Med leti 1978 in 1984 je živel in ustvarjal na znamenitem centru za interdisciplinarne raziskave v Bielefeldu, kjer je s svojimi asi¬ stenti pripravljal nemške prevode svojih knjig, leta 1987 pa je med zadnjimi svojimi deli izdal analizo oblikovanja nemške nacio¬ nalne identitete Studien uber die Deutschen. Na prvi pogled bi lahko Eliasovo teorijo označili kot radikalno, kajti v času njenega zorenja se je širil na polju družbenih ved odpor zoper evolucionistične teorije, kamor bi Eliasov model zlahka pospravili. Njegovo poglavitno delo O procesu civilizi¬ ranja so najprej sprejeli v sedemdesetih letih na Nizozemskem, potlej pa se je kmalu uveljavilo v Nemčiji in ostalih evropskih deželah. V osemdesetih letih so se oglasili prvi odmevni kritiki. Za najbolj znanega Eliasovega kritika velja nemški etnolog Hans Peter Ducrr, ki je v svoji seriji knjig iz leta 1988 s podnaslovom Mit o procesu civi¬ liziranja označil misli in ideje - kot jih je zapi¬ sal v svojih delih Elias - za ostanek koloniali¬ stične miselnosti. Za Duerra je civilizacija mit, proces civiliziranja pa nič drugega kot poskus mitologizacije zgodovine. Kljub vsemu Ducrr in njegovi privrženci niso omajali Eliasove teorije. V času največjih polemik so pričeli Eliasa prebirati tudi neka¬ teri slovenski sociologi in predvsem zgodo¬ vinarji, ki so njegove ideje skušali preveriti s slovenskim empiričnim gradivom. Prevod ciela Norberta Eliasa prinaša na slovenska tla eno izmed družboslovnih kla¬ sik, ki bo po prepričanju pisca spremne besede prispevala k boljšemu sprejemu nje¬ govih idej pri nas. Ključni pojmi v Eliasovi teoretski strukturi so civilizacija, sociogenc- za, psihogeneza, figuracija in homo clausus. Gradi jih na podlagi vrste družbenih feno¬ menov, kot so znanost, šport, država, nasilje in družina, pri tem pa v svojem obsežnem delu ne razvije ene same teze, temveč proto- paradigmo, ki jo skuša prikazati kot nov model sociologije. Njegova kritika statičnih predstav klasične sociologije je deloma plod njegove medicinske usmeritve v mla¬ dostnih letih, v kateri se zrcali posameznik ne le kot družbeno strukturirano bitje, tem¬ več tudi kot plod bioloških dejstev. Pri tern postavi tezo, da je mogoče vprašanje med strukturami posameznika in strukturami družbe osvetliti le, če jih obravnavamo kot spreminjajoče in nastajajoče. Pod drobnor gled vzame “dolgoročne preobrazbe druž¬ benih struktur in s tem osebnostnih struktur”; hkrati opozarja, da je “prav gotovo naloga vsake sociološke teorije pojasniti značilnosti, ki so skupne vsem človeškim družbam. Pojem družbenega procesa in šte¬ vilni drugi pojmi, ki jih uporabljamo v tej raziskavi, sodijo med kategorije s to funkcijo” (prvi zvezek, str. 13). V tem oziru bi lahko njegovo teorijo označili tudi kot procesno sociologijo. V svoji miselni plejadi skuša presegati binarnosti kot so delovanje in struktura ali pa posameznik in družba. Elias meni, da je delovanje posameznikov pogosto nenačrtovano in naključno, hkrati lahko posameznike razumemo le v soodvis¬ nosti z drugimi akterji. Družbeno življenje lahko označimo kot razmerje, ne pa tudi sta¬ nje, zato je družba skupek dolgoročnih pro¬ cesov razvoja in sprememb, od tod je socio¬ loška misel vedno na meji med družbeno in emotivno orientiranim poseganjem v topi- ko študija. V praktičnem oziru avtor tako v delu prikaže tehtno teoretsko sintezo, ki jo podkrepi s širokim spektrom empiričnih dejstev. V njej razkriya navidez samoumevne vedenjske obrazce obnašanja posameznika v družbi, ki so del dolgoročnih družbenih sprememb, za katere se je kot terminus technicus udomačil pojem “razvoj”. Omenjene preobrazbe prek uravnavanja TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 individualnih afektov z zunanjo prisilo in samoprisilo spreminjajo tudi afektivnost človeškega ravnanja in izkustva, delno pa tudi strukturo vseh človeških izražanj nasploh. Glede samoprisile in samonadzo- rovanja lahko v tem aspektu pritrdimo osrednji misli pisca spremne besede, t.j. civi¬ liziranost se v Eliasovem delu kaže kot habi- tus samonadzora. V okviru svoje socioge- netske in psihogenetske raziskave vedenj¬ skih sprememb v posvetnih višjih slojih zahodnega sveta razkriva avtor historični moment, v katerem je prišlo do “civiliziran- ja” posameznika in družbe. Vedenje pri mizi, spremembe v odnosu do opravljanja naravnih potreb, vedenje v spalnici, prizori iz življenja viteza so le nekateri izmed pri¬ merov, ki jih Elias povzema v empiričnem delu knjige. Pri tem se opira na besede Erazma, ki je v svojem času 16. stoletja opi¬ soval ideale lepega vedenja, in na njegovo delo o otroški oliki De civilitate morum puerilium. Prebiranje Erazmovih nasvetov je na trenutke prav zanimivo, saj sc je spuš¬ čal tudi v drobne podrobnosti tako na področju spolnosti kot obnašanja za mizo in osebne higiene. Tako beremo na primer, da sc je potrebno obrniti stran, “ko pljuvaš, da ne bi koga opljuval ali poškropil. Če kaj gnojnega pade na tla, pohodi z nogo, da se ne bi komu obrnil želodec. Če to ni mogo¬ če, prestrezi izpljunek v robec” (prvi zve¬ zek, str. 139) Kot ugotavlja Elias, je Erazmovo delo iz leta 1530 pomenilo pre¬ lomnico v pojmovanju pojma civilite, ki je imel odtlej podobno funkcijo izražanja samozavedanja evropskega višjega sloja kot pozneje izoblikovani pojem civilisation. Elias podrobno razdela genealoško struktu¬ ro pojma civilizacija. Vendar ob svojih empi¬ ričnih primerih pogosto daje vtis, da pome¬ ni srednji vek začetek procesa civiliziranja (t.j. srednji vek vmešča v stereotipno sintag¬ mo “črni srednji vek”), namesto da bi razkril srednjeveške družbene odnose kot del par¬ tikularnih procesov družbenih sprememb. Ugotavlja, da se pojem civilizacija nanaša na zelo različna dejstva, pri čemer v vseh pri¬ merih izraža samozavedanje zahodnega sveta. “Z njim poskuša zahodna družba označiti tisto, kar je njena posebnost in na kar je ponosna: stanje svoje tehnike, načine svojega vedenja, razvoj svojih znanstvenih spoznanj ali svojega svetovnega nazora...” (prvi zvezek, str. 72) Izpostavlja velike razli¬ ke med uporabo te besede na angleškem, francoskem in nemškem govornem podro¬ čju. Medtem ko Angleži in Francozi uporab¬ ljajo izraz v smislu ponosa lastne nacije pri napredku človeštva, pa Nemci uporabljajo isti izraz, v površinskem smislu človeškega obstoja. Na nemškem področju se zrcali kot pojmovni ekvivalent beseda kultura. Elias prepričljivo prikaže razvoj nasprotja med civilizacijo in kulturo z obravnavo antiteze med obema in premikom poudarka z druž¬ benega nasprotja na nacionalno (prvi zve¬ zek, str. 106). Termin civilizacijski proces, ki ga upo¬ rablja Elias, pa ni le pojmovna izpeljanka, temveč teoretično izhodišče. “Med proce¬ som se strukture posameznika spreminjajo v določeni smeri. Prav to je dejanski pomen pojma civilizacija, v smislu kot ga tukaj uporabljamo” (prvi zvezek, str. 39). Za razlago civilizacijskega procesa je po njegovem mnenju ravno zato potrebna raz¬ iskava celotnega psihičnega in družbenega preoblikovanja. Elias opozarja na pSihoge- netsko raziskavo, hkrati pa je potrebna tudi sociogenetska raziskava v obliki proučitve celotne strukture specifičnega socialnega in zgodovinskega reda (drugi zvezek, 365). Opozarja, da se moramo lotevati proble¬ matike civilizacijskega procesa onkraj Parsonsovega pojmovanja odnosa med posameznikom in družbo - ki ga v delu tudi temeljiteje obdela - kot odnosa med delujočim posameznikom in družbenim sistemom. Po drugi plati pa je “zelo razšir¬ jena podoba posameznika kot absolutno neodvisnega in ločenega samozadostnega bitja težko združljiva z. dejstvi, ki jih tukaj obravnavamo, in onemogoča razumevanje dolgoročnih procesov, skozi katere gredo ljudje tako na individualni kakor na druž¬ beni ravni” (prvi zvezek, str. 39-40). S Parsonsom povedano: posameznik je “black box”, ki sprejema dražljaje iz okolja in jih oddaja v obliki specifičnih vzorcev vedenja. Na tem mestu Elias uvede koncept homo clausus kot predstavo o posamezni¬ ku, “ki je mali svet zase in pravzaprav obstaja povsem neodvisno od velikega TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 sveta zunaj sebe” (prvi zvezek, str. 42). V okviru omenjenega koncepta Norbert Elias pojmuje vse predstave o človeku - od Descartesovega mislečega jaza do Leibnitzovih monad brez oken ter Kantovega kritičnega spoznavnega subjek¬ ta - vendar opozarja, da o naravi takšnih samoizkušenj ne moremo dobiti zadovolji¬ ve predstave, če jih vidimo zgolj kot idejo iz učenih spisov. Tudi zato zanj civiliziranje še ni končano, civilizacija pa je šele v nasta¬ janju. TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 AUTHORS SYNOPSES UDC: 321.7:330.342.14/.15(4-11):316.2 Rudi RIZMAN: THEORETICAL UNDERSTANDING OF TRANSITION TOWARD DEMOCRACY Teorija in praksa, Ljubljana 2002, Vol. XXXIX, No. 2, pg. 137-154 Sociological and political Science theory face a complex and difficult task: arguably, none of the available theories is able to offer a coherent and self- sufficient explanation of democratisation processes due to their manifold paths. The author is thus not surprised that many scholars working in this area are turning towards eclecticism. Article further discusses two core concepts - that of democratic transition and democratic consolidation - and elaborates upon the following three key explanations of transition to democracy: modernization, transition and structural theory. The last chapter focuses on the search for a good explanatory theory in this field of social research. Key words: democratization, transition, explanatory (sociological, political Science) theories, eclecticism, modernization explanation, transition explanation, structural explanation, postcommunism UDC: 321.7:004.7 Tanja OBLAK: IMAGES OF ELECTRONIC DEMOCRACT Teorija in praksa, Ljubljana 2002, Vol. XXXIX, No. 2, pg. 155-169 The term “electronic democracy” has been present in the scholarly and popular discourses for more than three decades. It was introduced in Slovenia with some delay, but is now becoming well known. The paper analyses a development of the notion through time and addresses various ideas that contributed to its contemporary understanding. However, theoretical and ideal contributions to electronic democracy were very complex and to some extent even mutually exclusive. This makes the fashionable expression not only very complex but also vividly contested. As a consequence, the article is limited to a specific set of ideas, in particular to those, which are related to communication and public participation processes. The central question of the paper is therefore: Does the spread of new communication and information technologies lead any closer to the realisation of certain demanding assumptions of democratic life? Key words: electronic democracy, political participation, communication technologies, computer-mediated communication, electronic public sphere UDC: 2:316.42 Marjan SMRKE: ‘OLD MOTHS - NEW LIGHT’: RELIGIOUS FORMS OF SOCIAL MIMICRY IN THE CONTEXT OF SOCIAL TRANSITION Teorija in praksa, Ljubljana 2002, Vol. XXXIX, No. 2, pg. 170-181 The fall of communist regimes has entailed a relatively rapid change in society. Social actors becarne exposed to various demands for their adaptation. The article investigates applicability of biological - or in other words zoological - concept of TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 AUTHOR S SYNOPSES 296 mimicry for a sociological explanation of the behaviour of individuals, groups and institutions. In the changing attitude towards religion in post-communist countries, a human, that is to say social, mimicry seems to be a basic behavioural strategy. It is also likely to be one of the basic behavioural strategies of Churches in the changed social environment. Key words: social mimicry, religious mimicry, conversion, adaptation, social transition. UDC: 711:316.477:159.923.2 Jelena ALEKSIČ: URBAN FEARS, POSTMODERN RISKS Teorija in praksa, Ljubljana 2002, Vol. XXXIX, No. 2, pg. 182-194 The article seeks to answer the question, how it is possible to show or to recognize those visible and/ or symbolic elements in a concrete physical space that decisively contribute to feelings of risk and danger. In the opposition to the starting point that the idea of the territorially founded world has been irrelevant and so to say archaic, the article attempts to confirm the thesis on (revived) relevance of research and observation of physical space as an important determinant within individual perceptions and conceptions of the world of every day life. The Bauman’s (2000) “uncivility” of the urban places is even more interesting from the aspect of hyper-militarization and sterilization of some typically urban city places. This is problematical especially in the light of poststructuralist idea that the limits and freedom of the outside world are stili a reference framework for identities and identity policies. The descriptive analysis of a concrete open city location and closed (post) urban space has confirmed the existence of a very concrete social, spatial and cultural implications of magnification of (feelings) of risk and danger what ali threatens the urban city pulse, that Wirth named “urbanism as a way of life” (1938). Key words: civility, physical space, perceptions and conceptions of the world, every day life, the risk society, identity, community, public city places, risks and dangers, cityness, consumption. UDC: 396.9:314.72/74(55) Irena WEBER: WALLS AND VEILS: TRANSFORMATION OF FEMALE SPATLAL MOBILITY UNDER THE CONDITIONS OF SECLUSION Teorija in praksa, Ljubljana 2002, Vol. XXXIX, No. 2, pg. 195-203 The article deals with the strategies used to čope with difficulties of spatial interaction under the specific condition of seclusion in contemporary Iran. It is focused on the complex institution of temporary marriage that among other things allows local women to re-define spatial mobility within the local space and while travelling. Temporary marriage mut’a is a part of the pre-Islamic Arabic tradition and is practiced today among the Shiites while it is legally recognized only in Iran under the name sigheh. Temporary marriage is a contract between a TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 AUTHOR'S SYNOPSES man and an unmarried woman that is a Virgin, divorcee or a widow. It renders a temporary legal status to both partners and exists in two different forms: the original sexual or the “real”” form and the non-sexual or the "fictive” form. The non-sexual form is used mainly to manipulate socially defined (visible and invisible) spatial boundaries, the rule of veiling included. Institution of temporary marriage is not a fixed practice it is rather a subject to reinterpretation and cultural improvisation that influence transformation of female spatial mobility. Key words: space, seclusion, female mobility, temporary marriage, Iran UDC: 316.48:351.76 Srna MANDIČ: SOCIAL PROBLEMS, HUMAN SERVICE PROGRAMMES AND EMPOWERMENT Teorija in praksa, Ljubljana 2002, Vol. XXXIX, No. 2, pg. 204-219 The article focuses on the relationship between social problems and the human Services programmes, designed to alleviate the theme. It is observed in the policy analysis framework witli its distinctive steps such as tlie problem recognition, design of policy and programmes, their implementation and evaluation. In addition, die recent shift in the evaluation towards post-positivist approaches is highlighted, extending the role of evaluation from the one in assessment of quality in service delivery towards that of democratisation of public decision-making. The author also describes a specific method of ‘measuring the performance of Services’ and discusses its applicability in the Slovenian social context. Key words: social issues, social problems, public policy, programme, human Services, evaluation, democratisation, empowerment. UDC: 782/785 : 172.15 Peter STANKOVIČ: APPROPRIATING “THE BALKANS”: ROCK AND NATIONALISM IN SLOVENIA IN THE 1990S Teorija in praksa, Ljubljana 2002, Vol. XXXIX, No. 2, pg. 220-238 The article raises questions regarding the relations betvveen rock mušic and nationalism in former Yugoslavia. The author argues that Yu-rock mušic and culture have with their universal allegiances helped to preserve a degree of sane distance from the feverish outbursts of nationalisms among the significant part of the country’s youth during the years of nationalist wars between its former federal republics. As a consequence, it is possible to understand it as a positive movement in a political sense. A special čase of Slovenian “Balkan-scene”, however, shows that various appropriations of Yu-rock mušic, which have happened after the dissolution of the former Yugoslavia, do not necessarily have the same positive impact. Although it is true that listening to the Yu-rock mušic and appropriation of what was perceived as typical Balkan life-style by Slovenian alternative youth meant important symbolic challenge to Slovenian official nationalist discourse, this opposition did little to abolish the stereotyped understanding of the ‘Balkan’ TEORIJA IN PRAKSA let. 39. 2/2002 AUTHORS SYNOPSES 298 as such. Just as in the official discourse, there was no recognition among the Slovenian alternative rockers of the fact that ‘Balkans’ is actually a set of rather different ethnicities, cultures, histories, religions, folkways etc., which means that this affirmative appropriation of the concept of ‘Balkan’ basically only reproduced the existing understanding of the nations in the region as a fascinating and also sometimes dangerous Otherness. Key words: Rock mušic, youth, Balkans, Slovenia, nationalism, popular culture, anti-essentialism, identity. UDC: 329:342.81 Samo KROPIVNIK: VOTERS’ ATTITUDE TOWARDS POLITICAL AND/OR PARTY LEADERS Teorija in praksa, Ljubljana 2002, Vol. XXXIX, No. 2, pg. 254-267 The article examines and compares voters’ attitude towards political parties and their leaders, both theoreticaly and empiricaly. A comparison is based on the results of different approaches and different statistical methodes, from basic descriptive to complex multivariate ones. Slovenian parliamentary elections in 1992 and 1996 are exposed. Representative samples of Slovenian population are analysed. Keywords: voting behaviour, voters, political parties, party leaders, antipathy, political space, popularity, traditional vs. Progressive, descriptive statistics, paired samples t-test, bivariate linear regression model, multidimensional metric scaling UDC: 316.346.32-053.6:316.723 GROUP OF AUTHORS: FOOTBALL FANS IN SLOVENIA Teorija in praksa, Ljubljana 2002, Vol. XXXIX, No. 2, pg. 239-253 A group of students at the Sociology of youth course has carried out a research on the football match between Olimpija and Maribor PL, using a method of participant observation. They were interested in the ways the football fans on both sides were acting before, during and after the match. The media response was analysed as well. In the contrast to the national team, the club scene in Slovenia seems to be less developed. This goes for a fan scene as well. There are only few hundred fans on both sides, mainly young people with a built image and behaviour of a typical adherent of a' football fan community. Key words: participant observation, football fan groups, youth, image and behaviour, media TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 NAVODILA SODELAVCEM ČLANKI Besedilo. Teorija in praksa (TIP) sprejema v presojo za objavo originalna znanstvena in strokovna besedila, ki še niso bila objavljena drugje niti niso drugje v recenzentskem postopku. Besedila (vključujoč reference in opombe) naj bodo enostransko izpisana v treh izvodih na papirju formata A4 z 1,5 vrstičnim razmikom. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilčene. Izpisu je treba priložiti besedilo na 3,5-palčni disketi, na kateri naj bo poleg imena in priimka avtorja označen tudi računalniški program v katerem je besedilo pripravljeno (na primer Microsoft Word 97). Besedila pošljite na naslov: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva pl. 5,1000 Ljubljana, Slovenija. E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si. V kolikor je besedilo poslano po elektronski pošti na naslov uredništva, izpis treh kopij ni potreben. Zaradi dvostranskega anonimnega recenzentskega postopka naj prva stran besedila vsebuje le naslov besedila brez imen avtorjev. Imena avtorjev naj bodo izpisana na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko, elektronsko pošto ter na povzetku. Besedilo mora spremljati izjava avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v pripravi za tisk. Uredništvo zavrnjenih besedil ne vrača. Dolžina besedil. Znanstveni in strokovni članki naj praviloma ne presegajo 8000 besed; pogledi, glose, komentarji in publicistični zapisi naj obsegajo do 3000 besed; recenzije do 1500 besed. Naslovi. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila daljša od 1500 besed morajo vsebovati podnaslove. Povzetki. Izvirni znanstveni članki morajo biti opremljeni s povzetkom in smiselnimi ključnimi besedami (oboje v slovenskem in angleškem jeziku) v obsegu do 100 besed. Povzedd naj vsebujejo natančno opredelitev teme besedila, metodo argumentacije ter zaključke. Tabele in slike morajo biti izdelane kot priloge (ne vključene v besedilo) z jasnimi naslovi. Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno označeno mesto kamor sodijo. Opombe morajo biti v besedilu jasno označene z zaporednimi številkami od začetka do konca, nadpisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvrščene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorju in zahvala vključuje informacije o organizacijski povezanosti avtorja (avtorjev), ki so relevantne za obravnavano problematiko, ter o finančnih in drugih pomočeh pri pripravi besedila. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo uporablja za vse članke obojestransko anonimni recenzentski postopek. Članke recenzirata dva recenzenta. Uredništvo lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo neustreznega članka. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 NAVAJANJE Reference v besedilu: Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak. 1994). Za navajanje strani uporabljajte (Novak, 1994:27-8). Če jr- ver a\toije\ besedila, uporabljate v tekstu obliko (Novak et al„ 1994:27), v seznamu literature pa navedite vse avtorje. Če ne uporabljate prve izdaje knjige, napišite tudi letnico prve izdaje (Novak, 1953/1994:7). Več referenc hkrati ločite s podpičjem ( Novak, 1994:7; Kosec, 1998:3-4; Kosec, 1998a:58). Če navajate več del istega avtorja, objavljena v istem letu, dela med sabo ločite s črkami a. b, c. itd. (Novak, 1994a:27-9) (Novak, 1994b:l). Seznam referenc: v seznam referenc vključite vse uporabljene vare. Seznani referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev ter v primeru istega avtorja po časovnem zaporedju izdaje. Knjige: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Morebitni podnaslov. Kraj: Založba. Na primer : Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineleenth- Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje zbornika): Naslov prispevka v zborniku. V Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: ZaložNa. Na primer : Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V Martin Hevvson in Timothv J. Sinclair (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55-72. Albanv: State University of New York Press. Članki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izida članka): Naslov članka. Ime revije Letnik(številka): strani. Na primer : Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Revievv 57(3): 632-42. Svetovni splet (WWW): Avtorjev Priimek, Ime (letnica): Naslov. Dostopno preko Internet naslov, datum dostopa. Na primer : Deleuze, Gilles (1978): Spinoza. Dostopno preko http://www.imaginet.fr/deleuze/TXT/240178.html, 10.1.2001. RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domačih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzije naj ne presegajo 1500 besed. Na prvi strani zgoraj naj bo v prvi vrstici napisano ime avtorja recenzirane knjige, v drugi z odebeljeno pisavo naslov in morebitni podnaslov knjige, v tretji vrstici pa je treba navesti sledeče podatke: naziv izdajatelja, kraj izdaje, leto izdaje dela in število strani. Recenzija se pocipiše na koncu besedila. TEORIJA IN PRAKSA let. 39, 2/2002 Fructalove sokove in nektarje združuje Prepoznaven okus in sočnost svežega s adja. Ce imate radi drobna sočna sporočila in vedno želite le najboljše, Naročite svoj Fructalov sok v steklenički. Samo tako boste zagotovo dobili najbolj svež, najbolj okusen in najbolj sočen sok. Ker so najbolj sočna sporočila v majhnih stekleničkah. Fructalovih stekleničkah. RUDI RIZMAN TEORETIČNA RAZUMEVANJA TRANZICIJE K DEMOKRACIJI TANJA OBLAK PODOBE ELEKTRONSKE DEMOKRACIJE MARJAN SMRKE STARE VEŠČE - NOVA LUČ: RELIGIJSKE OBLIKE DRUŽBENE MIMIKRIJE V POGOJIH DRUŽBENE TRANZICIJE JELENA ALEKSIČ URBANI STRAHOVI, POSTMODERNA TVEGANJA IRENA V/EBER ZIDOVI IN ZAKRIVALA: TRANSFORMACIJE ŽENSKE PROSTORSKE MOBILNOSTI V POGOJIH SEKLUZIJE SRNA MANDIČ SOCIALNI PROGRAMI, DRUŽBENI PROBLEMI IN KREPITEV VPLIVA JAVNOSTI