Bogomila Krvina (1938–2014) / LR 61 334 Marko Primožič Bogomila Krvina (1938–2014) Na praznik dela, 1. 5. 2014, smo se poslovili od Bogomile Krvina, učiteljice razrednega pouka in prve ravnateljice Osnovne šole Ivana Groharja. Že prišla je k nam pomlad, travniki cvetijo, drevesa zelenijo, zbudi se otročad. Ptice bodo se vrnile iz daljnih krajev spet nazaj, gnezda bodo nova spletle, krasen je pomladni raj. (To pesmico je v Malih macesnih, glasilu Osnovne šole Ivana Groharja, leta 1987 zapisala učenka Marija Žagar.) Bogica se je rodila 5. aprila 1938 v Bački Palanki, kjer je bil njen oče geome- ter. Ko so v Vojvodino leta 1941 prišli Madžari, se je družina vrnila v Škofjo Loko. Po vojni je živela v Gorenji vasi, tu obiskovala osnovno šolo ter nižjo gimnazijo. Nadvse si je želela postati učiteljica, vpisala se je na učiteljišče v Ljubljani in ga zaključila leta 1957. Svoje znanje je nadgradila še z diplomo na Pedagoški akade- miji (1965) in postala razredna učiteljica. 1. septembra leta 1957 se je zaposlila na Osnovni šoli Škofja Loka, kjer je ostala do leta 1960. Nato je tri leta poučevala na Osnovni šoli Staneta Žagarja v Kranju, leta 1964 pa službeno pot nadaljevala v Ljubljani, na Osnovni šoli Poljane in Osnovni šoli dr. Jožeta Potrča. V začetku šolskega leta 1967/68 se je vrnila v Škofjo Loko, na takratno Osnovno šolo Petra Kavčiča, kjer je ostala vse do razdru- žitve šol (1985). Nekaj časa je poučevala učence nižjih razredov, kasneje pa peto- šolce slovenščino. Od leta 1981 je bila na tej šoli tudi pomočnica ravnatelja. V letu 1985, ko so ustanovili samostojno Osnovno šolo Ivana Groharja s tremi podružnicami, je postala prva ravnateljica te šole. Bogomila Krvina LR 61 / Bogomila Krvina (193–2014) 335 Leta 1960 se je poročila z Zdravkom Krvino, naslednjega leta se jima je rodil sin Bojan, 13 let kasneje pa še Jure. V intervjuju ob 20-letnici šole, ki ga je z njo opravila vnukinja Maja, takrat učenka 4. razreda, je Bogica o sebi povedala: »Že od malega sem si želela, da bi postala učiteljica. Uspelo mi je in zelo sem bila srečna pri delu z učenci. Prepričala sem jih, da se splača pridno poslušati pri pouku, ker se bo treba doma manj učiti. Zelo rada sem učence pohvalila in bili so pridni. Ko sem ob ustanovitvi nove šole postala ravnateljica, sem se iz razreda preselila v pisarno. Veliko sem hodila po šoli in se pogovarjala z učitelji; o učencih, raznih prireditvah, učenju in podobno. Tudi med učitelji sem se dobro počutila. V šoli sem bila srečna in še danes imam zelo veliko lepih spomi- nov. Rada pridem v šolo in v raznih pogovorih še vedno rečem »naša šola«. Čeprav sem od leta 1992 v pokoju, mi je v naši šoli še vedno vse domače.« Vsi, ki smo delali z njo, imamo nanjo lepe spomine. Usmerjala nas je, da smo v naše delo uvajali novosti, saj je veliko časa namenjala svojemu izpopolnjevanju in znanje nato prenašala med učitelje. Z vso zagnanostjo se je posvetila razvoju metod samostojnega učenja, da smo učence učili učiti se. Šola se je pod njenim vodstvom leta 1991 vključila v projekt Drugače v drugačno šolo, ki je uvedel osnove današnje- ga dela v prvem razredu. Usmerjala nas je v delo z nadarjenimi učenci, v diferenci- acijo pouka in integrirani pouk. Naš način dela je nato skupaj s sodelavci predsta- vljala po številnih slovenskih šolah. Veselila se je uspehov učencev in njihovih uči- teljev, ki so posegali po najvišjih mestih na tekmovanjih v znanju in športu. Vedno je bila na razpolago vsakomur, ki jo je potreboval: za nasvet, spodbudo ali pa kar tako, samo za pogovor. V času ravnateljevanja je tesno sodelovala tudi s starši, lokalno skupnostjo, delovnimi organizacijami in drugimi društvi ter insti- tucijami iz našega okolja. Bogica je od leta 1975 do upokojitve pisala tudi šolsko kroniko. Konec šolskega leta 1991/1992 se je upokojila. Ker je bila vedno polna energije, je v šolski kroniki ob njeni upokojitvi zapisano: »Naša Bogica odhaja, toda ne bo počivala, le kaj se plete že sedaj v njeni glavi.« Tudi po upokojitvi se je ukvarjala z njej najljubšo tematiko, s samostojnim učenjem. Doma je imela celo učilnico, v kateri je pomagala številnim otrokom. V tem času je napisala tudi nekaj strokovnih priročnikov za učence, učitelje in starše o tem, kako se učiti. V zadnjem letu se ji je uresničila njena velika želja, da je lahko še enkrat stopila pred učiteljski zbor, ki ga je vodila sedem let, in kljub bolezni odlično izpeljala preda- vanje. Bogica je živela za šolo, vendar je bila hkrati tudi izjemna mama sinovoma Bojanu in Juretu. Z njeno smrtjo smo izgubili veselo, prijazno, čutečo, prodorno in pokončno osebo. Svoj optimizem je širila tudi med sodelavci, kar je prispevalo k dobrim medsebojnim odnosom v kolektivu. Njene značajske lastnosti so ji pomagale tudi pri premagovanju bolezni, s katero se je borila zadnjih trinajst let. Z njo je odšel tudi delček nas, ki smo jo spoštovali in cenili.