VSEBINA: ALFONZ GSPAN: Uvodne besede k recita cij-skem večeru Srečka Kosovela. VINKO KOŠAK: Jugoslovansko-bolgarsko zedinjenje. IVO GRAHOR: Zbližanje z Bolgari. LUDVIK MRZEL: Nacionalni problem. VLADIMIR PREMRU: Slovenstvo in naši kulturni delavci. BRATKO KREFT: Ruski teater. Dr. FRAN VEBER: Sokrat. ZAPISKI: Abolicionistom. (ŠPINDLER). Vidovidevo „etično-kulfurno“ gibanje ali rentabilno podjetje. (POPOVIČ). Kralj Oidipus. (OCVIRK). - -1926/1927. Štev. 8. CENA 6 Din. UredniStvo-uprava Ljubljana, Kolodvorska ul. 7. MLADINA Meseinik za sodobna slovenska kulturna vprašanja. »Mladina« izide desetkrat v šolskem letu. — Rokopisov ne vračamo. Naročnino, reklamacije itd. pošiljajte samo upravi. Urednika: A fon z Gspan in Vinko Košak. Odgovorni urednik: Stanko Tomšič. Izdaja za Konzorcij »Mladine« v Ljubljani: Stanko Tomšič. Za tiskarno >>Merkur«: Andrej Sever. Naslovna stran po načrtu arh. I. S p i n č i č a. Našim naročnikom ! V sedmi številki „Mladine“ smo priložili položnice osem naročnikom, ki nam še dolgujejo naročnino za III. letnik. Ker kljub takemu opominu in obzirni prošnji večinoma naročnikoo še ni izpolnila svoje plačilne dolžnosti, ponavljamo svojo prošnjo in poziu: Plačajte vendar to bagatelno vsoto, od katere pa zavisi življenje „Mladine". Upraua. I Naročajte in podpirajte »Mladino4! ===== Plačajte naročnino! ===== LETO III. MLADINA 5ibv __________ 1Q26~1927. ■ Alfonz Gspan: Uvodne besede* govorjene na recitacijskem večeru pesmi Srečka Kosovela, dne 8. marca 1927. v ljubljanski drami. Gospoda! Nocojšnji večer je posvečen spominu pokojnega pesnika Srečka Kosovela. Če pravim posvečen, potem upam, da vsi izvajavci kakor tudi vsa javnost pojmuje in čuti vsebino take besede v vsej njeni globini in zlasti v vsej njeni čistosti. Težko in hudo pa je človeku pri srcu, če ga mora celo ob takih večerih ena ali druga nelepa misel trdo spominjali, da živimo brez usmiljenja v naših za pesem in tiho, odkrito beseda tako hrupnih in brezsrčnih razmerah. Zaupanje v pošteno in nesemčno delo je danes skoro vsem že tvegana sentimentalnost, naše podnevno življenje je grozotno tesno; in potem so na svetu še posebni izbranci, ki ne otresejo nikdar prahu s čevljev in ki zvesto svoji naturi ne prizanašajo nikomur in ničemur ... * * * V dobo za razmah našega kulturnega življenja, to je onega, ki je z muko prospevalo pod avstrijskim plaščem in ki je kljub vzduš-nemu ozračju pognalo parkrat visoke pramene prave umetnosti, ki jih je mogoče vzporediti z nivoji prostih evropskih narodov; v to borbo je katastrofalno posegla svetovna vojna. — Žareči konji z jeklenimi kopiti so se vzpeli preko uboge slovenske zemlje. Očetje so stali na poziv sadističnih degenerirancev v jarkih smrti, matere so s strahom privijale svoje dojence na vele grudi, otroci pa so s široko odprtimi očmi gledali v grozo in je niso razumeli. Preko teh majhnih otroških src so bila jeklena kopita in sekala vanje rane, ki se niso in se ne bodo nikoli zacelile. Slovenska pesem je obmolknila — čuli smo le težke, grozepolne besede Ivana Cankarja in Otona Župančiča. In kaj če so nam vzhajale »Zarje Vidove , razjokane oči jih niso videle in niso razumele ... Če je bilo v predvojni dobi naše javno življenje kalna inlakuža, tedaj je čas, ki ga preživljamo po vojni še mnogo bolj žalosten. Etične vrednote so v naših dneh tržno blago po najnižji dnevni ceni, krivica in nasilje so hvalevredna gesla, konzervativne politične forme * Govor priobčujemo za obletnico (27. maja 192IJ) smrti Srečka Kosovela, sodelavca in urednika »Mladine*. — Op. ur. so izgubile svoj pomen, umetnost — v današnjem smislu besede — je reklamno sredstvo za podpiranje diletantizma, slovenski genij govori ribam ali pa se je v zagrenjenosti umaknil z javnega poprišča; mladina z razbitimi sanjami in zlomljenimi krili pa naj rešuje potapljajoči se brod slovenske kulture ... V ta poteptana polja je padla drobna, drobna brinova jagoda s. Krasa — Srečko Kosovel. Sredi kaotičnih vojnih let je prišel v Ljubljano. S culo se je napotil z žametnih krašnih pašnikov, kjer si pripovedujejo osamljeni bori stare povesti; stopil je iz tihe idile v kruto tuje življenje. Obrazi, ki so se mu zdeli sprva dobri in prijazni so gledali nanj z mrzlimi, lokavimi očmi, solnce v oknih visokih palač je zatonilo in mesto je zaživelo na dnu sive, vlažne megle. Otrok solnca se je začudil in zajokal po domu. V šoli se je moral pokoriti strogim, okorelim postavam, v mrazu je presedeval pri suhoparnih knjigah in nihče mu ni dal dobre, poštene besede. In vendar ni utonil v tem sivem dolgočasju. — Hrepenenje po vsem tistem, česar mu ni dala nizkotna okolica, ga je napotilo v študentovsko družbico, kjer so govorili petošolci o lepoti, kjer so sanjali neizpolnjene sanje. Takrat, Bog vedi zakaj, je napisal svoje prve verze. Bili so plahi, besede so bile nerodno nizane druga k drugi, za njimi pa je drgetalo mlado, otroško srce. Če bi bil vedel tedaj, da bo treba od »Lepe Vide«, preko spoznanja, po dolgih, mrtvaških hodnikih, bi se zgrozil in bi osivel. Pa je človeku pisana sodba, da ne vidi ure pred se — in zato je šel brez bojazni na ono pot, ki so jo prehodili pred njim bratje v trpljenju, pesniki sanj in razočaranja, ki so pomrli med sivimi stenami, kakor listje brez solnca. Za oznako te dobe Kosovelovega pesniškega ustvarjanja se mi zdijo veljavne značnice: prva, neuslišana ljubezen, impresivno opazovanje življenja, zlasti narave in pa nemirno hlastanje po doživljanju, hlastanje po spoznanju. Nedozorel mladenič je mrzlično iskal odgovore na vprašanja, ki ostanejo vse življenje problematični obrazi, dokler jih ne odgrne zadnja zavesa pred onstranstvom. Živel je v tihem, odmaknjenem svetu Kettejeve, Murnove in prve Župančičeve besede, Cankar pa mu je odpiral pot do temnih katakomb duše. Vse tiste besede, ki mu jih ni dal svet, od katerega jih je pričakoval je govoril sam s seboj, s svojim drugim bistvom, ki ga imenuje v pesmi svojega brata. Prehodila sta dneve po dolgih kostanjevih drevoredih, po zelenih travnikih, črnih lesovih in sneženih poljanah, srečavala nista ljudi in sta si odpevala v subjektivnih dialogih, v izbrušenih sonetih, v jeziku naše narodne pesmi ali pa v prosti besedi. Na tej poti ju je spremljala vera, da prideta do srebrnih zvezd, kjer se jima razodene večna lepota, to je ona, ko jo je slutila mlada duša in je šla za njo. Prestopil je šolski prag in stopil v svobodno življenje, od katerega je pričakoval mnogo. Da bi se čimbolj približal svojemu narodu, si je izbral za študij stroko, ki proučava vse utripe narodovega srca, izražene v njegovi besedi... Pa je stopilo predenj življenje in se mu razodelo v vsej svoji nizkotnosti, oči so neposredno pogledale v svet, sanje so se razblinile in nogam je zmanjkalo tal. Zlati čoln — tako je hotel nasloviti svojo pesniško zbirko, ki naj bi izšla jeseni 1. 1925. — in ž njim oni tihi, lepi brat sta odjadrala v dalje. Visoki templji, ki jih je gradila zgodnja mladost so zgrmeli v prah in iz razvalin je vstala demonska postava: Spoznanje. Takrat so drobne roke zakrilile po zraku, šibko telo je omahnilo nazaj. Pojavil se je pred njim izbicani obraz s strjeno krvjo, ponižani človek, ki mu je usojeno gaziti blato, vstal je pred njim ves narod, ki je že od prvih flj' početkov na kolenih in prosi od sveta milosti. V teh mrzličnih vizijah je spoznal nizko ceno svojega življenja, in življenja sploh. Takrat se je opotekel in malo je manjkalo, da ni pal. Govoril je o smrti, belem odrešenju in umiranju duš. Za vsem tem pa je videl Kras, tisto grenko puščobo in sredi nje edino bitje, edino besedo: mati, k kateri bi se zatekel v svoji razbitosti. Klasično umirejna forma se je izprevrgla v disharmoničen krik, iz katerega so zvenele v svetopisemski dikciji bezručevske besede. — To je bilo drugo obdobje njegovega življenja, globoko pogreznjenega v temo cukrarniških labirintov... Preko peripetije je prišla duša do očiščenja. Srečal je vrstnike, znance iz mladih dni. Vsi so imeli glave globoko nagnjene naprej. Pa je završalo kakor pomlad po bregovih. V šibko drevo so se pognali ognjeni sokovi, korenine so posegle v sredo zemlje. Stisnil je pest in stopil na krilo mladine, ki je hotela s svetlimi plamenicami v novo življenje. Izdelal je načrt za naloge, ki so se mu odstirale v vedno večjih obsegih. Z novimi gesli, katerih prva sta mu bila popolna svoboda in poštenost, je šel preko pesimizma v borbo za novega človeka. Delo in delo je bil poziv, ki mu je narekoval čine, o katerih se bo morala pozitivno izražati naša kulturna zgodovina. — Včasih pa je zaihtelo srce v boju s trdimi življenskimi prilikami, a se je hrbtenica takoj usločila. — Za primer naj navedem neko njegovo neodposlano pismo iz zapuščine, pisano neki znanki: »Tako žalosten sem, da bi želel čuti v bližini tvoj smeh, Tebe, in ne vem kaj še vse bi si želel ta trenutek. Joj kako strašna so povračila žalostnih ur, strašna njih razodetja. V takih trenutkih spozna človek, da je nekaj nad njim, klone, obnemore. Zakaj se ne ubije tak človek tisti trenotek, zakaj se ne ubije? Zato ker je zanič. Slabič! Ne misli, da igram komedijo, pišem zares. Zakaj se ne konča tak človek tisti trenutek, ko je videl vso ničevost svojega življenja in življenja sploh: vso brezpomembnost, vse, ki ni, in vendar je.^ — Zato, ker mu sveti žalostna lučka poslanstva na pot. Misli si: to in to bom naredil in to moram. Moram. To je strašna beseda, bori se z drugo, ki se ji pravi brezpomembnost. _ Čas največjih tragedij nas je rodil in mi smo tako slabi. Zame z eno besedo. Jaz čakam le enega: da pride čas, ko dovršim vsaj del svojega dela in grem potem počivat na oni kraj... Meni je strašno živeti.« . , , , Besedam ni treba razlage. — Imperativ: delaj! pod pepelom pa iskre težke žalosti ob pogledu na svet, to je njegova tretja in obenem zadnja razvojna faza. V tem času je njegova pesem krepka ekspresija z enostavno, očiščeno in zgoščeno besedo. Tukaj, kjer pravzaprav 12’ začenja prava umetnost pa konča njegovo življenje. Sam ni vedel ,kako in kdaj je začelo pešati njegovo telo, ki radi pomanjkanja vitalnih pogojev ni preneslo velikih duševnih naporov. Z majskim večernim solncem nad Tomajem je tiho zatonilo njegovo življenje. Ne le Kosovelovo, zatonilo nam je nešteto takih mladih življenj. In če pogleda človek to strašno umiranje, tedaj se zdrzne in zastrmi v sivo praznoto, iz katere mu zeva nasproti tisto vprašanje, ki se je Cankarju v mukah izvilo v »Podobah iz sanj »Čemu? Čemu to^ brezdanje trpljenje, čemu bolečina, žalost, strah in smrt? Povej čemu ti moja srčna kri, samo reci, čemu, pa na jo, vzemi si jo, iztoči si jo, iztoči si jo brez strahu od kaplje do kaplje; samo povej — čemu?« Vinko Košak: Jugoslovansko -bolgarsko zedinjenje. Na našem političnem horizontu se je spet pojavilo vprašanje zedinjenja vseh Južnih Slovanov v eno državo. To vprašanje pa ni samo kulturno velikega pomena, temveč po vsem svojem bistvu še bolj političnega. In ker je velika verjetnost, kakor seveda tudi nujnost, da se to zedinjenje izvrši, je potrebno, da tudi mi Slovenci povemo svoje mnenje, fiksiramo naše razmerje do vprašanja, ki bo enkrat v vsej svoji veličini zarezalo v naše narodno življenje. Opazili pa smo lahko ob priliki dr. Kostovovega predavanja v Unionu, kakor tudi iz vsebine časniških poročil po tem predavanju, da znamo samo manifestirati, vse drugo pa prepuščamo drugim. In tako se nam lahko spet zgodi, da v času, ko se bo to zedinjenje izvršilo, spet ne bomo pripravljeni, kakor nismo bili ob pomladi avstrijskih narodov« 1848. leta, v začetku svetovne vojne 1914. leta, kakor tudi ne ob prevratu 1918. leta. * * * Že več kot pol stoletja se borimo za Zedinjeno Slovenijo in še danes je nismo dosegli. V času, ko si je toliko drugih narodov znalo priboriti svojo politično samostojnost ali vsaj minimum: kulturno avtonomijo, smo bili mi razkosani med tri države. Ko občutimo danes posledice tega dejstva na lastni koži zavračamo krivdo na vse druge, samo vase ne gremo, kar bi bilo najbolj potrebno, da ugotovimo najprej lastno krivdo, ki je brez dvoma največja in iz katere izvirajo vse te danes za nas tako usodepolne posledice. Mi smo se že od nekdaj izmed vseh Slovanov najbolj ogrevali za slovanstvo. Kaj pa smo si predstavljali pod tem slovanstvom pa še danes ne vemo. Kar na slepo smo zaupali raznim slovanskim narodom, da nas osvobode (kaj se pravi osvoboditi koga?!), udeleževali smo se vseh vseslovanskih shodov in banketov, z navdušenimi napitnicami slavili neko megleno slovanstvo in se kar prehitevali z izjavami o našem zlitju z raznimi slovanskimi narodi. Na nas same kot narod nismo pri tem nikdar pomislili. In zato je šlo življenje večine slovenskega naroda preko tega in zato je nastal velik, danes že skoraj nepremostljiv prepad med našim ljudstvom in našo inteligenco. In prav taki smo bili, ko se je pojavilo vprašanje zedinjenja Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupno državo. Hiteli smo zatajevati našo narodnost, med tem ko so mislili Srbi na Veliko Srbijo in nas proglasili Hrvati za Planinske Hrvate. Danes pa se čudimo, da se nahajamo v tako obupnem položaju. Vprašajmo se, če je moglo biti po vsem tem drugače?! Tudi mi smo mnenja, da se zedinjenje z Bolgari mora izvršiti. V tem se prav noč ne razlikujemo od one množice v Unionski dvorani, ki je za to zedinjenje tako navdušeno manifestirala. Vprašanje je samo: kako naj se to zedinjenje izvrši! Tekom kratkih devetih let po prevratu smo uvideli, da je naša rešitev edino le v popolni politični samostojnosti, ker edino na tej podlagi se moremo razviti kot narod. Torej more biti edina oblika bodoče skupne države vseh Južnih Slovanov federacija, ker le v federaciji je zagotovljena popolna politična samostojnost posameznih narodov, ki je podlaga neoviranemu kulturnemu in gospodarsko-social-nemu napredku in razmahu. Zato bo vse naše stremljenje in delo — v tem vprašanju — usmerjeno v zedinjenje Slovencev, Hrvatov, Srbov, Bolgarov in Macedoncev v fedarativno državo Južnih Slovanov, v kateri bo prav tako svoboden in enakopraven slovenski kakor vsak drugi narod. Morda se bo zdelo komu čudno, da imenujemo posebej tudi Ma-cedonce. Prepričani smo, da preko Macedoncev ne sme iti naša pot, kajti danes, ko smo začeli polagati prve kamne k zgradbi enotne federativne države južno-slovanskih narodov, si moramo biti svesti, da imajo Macedonci prav toliko eksistenčne pravice, prav toliko pravice do svoje narodne samostojnosti, kakor mi ali Hrvati, Srbi, Bolgari, oziroma kak stomilijonski narod. In mislimo, da bi bila to tudi najboljša rešitev macedonskega vprašanja, ki že več kot četrt stoletja ogroža mir na Balkanu in tvori stalen kamen spodtike med srbskim in bolgarskim narodom. Kajti le z odstranitvijo vseh spornih vprašanj bomo mogli doseči življenja zmožno federacijo južnoslov. narodov, ki bodo dovolj trdna podlaga bodoči federaciji balkanskih narodov. Ivo Grahor: Zbližanje z Bolgari. Slovenci, mi — smo prvi. Spet je Ljubljana manifestirala za nekaj in grd je, kdor se vprašuje — kaj je bilo tisto, zakaj in čemu zdaj? Pri nas je ideja bratstva z Bolgari že stara in dr. Kostov je le oživil to idejo z veliko akcijo. Toda v naši nevarni dobi, sredi bojnega razpoloženja balkanskih sosedov, moramo paziti na vsak naš korak in na vsak šum za obzorji. Potem — se navdušujmo. V Bolgariji divja teror Ljapčeve vlade, država je dekla angleškega, laškega in nemškega imperijalizma, zato tudi sovražnica Jugo- slavije. Bolgarski narod je strt, potreben miru in pomoči. Naš pozdrav bi mu moral biti pomoč in vzpodbuda. Zato je razumljiv vsak pokret bolgarskih emigrantov. Naivna pa bi bila misel, da moremo zbližati Južne Slovane, dokler niso pri vseh doseženi predpogoji, dokler ljudstvo ne more svobodno delati za svoj obstanek in ideal. Tega spoznanja dr. Kostov ni prinesel na svojo turnejo in uspeh njegovega predavanja bo radi tega škodoval resnemu in napornemu delovanju za resnično zbližanje. Prirodna sorodnost Južnih Slovanov je temelj bodoče politične skupnosti. Dr. Kostov je omenjal zgodovinske dokaze, da zbliževalni pokret ni le najdba politikov. Zgodovina je polna dokazov, kajti narodna skupnost temelji na prirodni skupnosti vseh ljudi. Dejstvo, da narodna sorodnost ni našla konkretne oblike, nam le dokazuje, kako veliko je nasprotje med življenjem v kapitalistični dobi in človekom, oziroma narodom v našem primeru. Sedanji položaj označujejo posebno ostra nasprotja, ki jih je rodil kapitalizem. Dokler ne premagamo teh nasprotij, so dvomljivi tudi vsi uspehi našega dela. 20. stoletje je dalo vsem malim in zatiranim narodom velik nauk. Na Balkanu so se spopadli vsi evropski imperializmi. Bolgarski narod je krvavel za Nemčijo, Srbi za antanto. Razmerje sil se je po vojni spremenilo, a v bistvu je ostalo isto. Na ukaz iz Londona oziroma Rima ali pa iz Pariza bo vulkan zopet bruhal. Tu so napete vse niti bodočih evropskih vojn, ki se jim lahko izognemo le z največjo previdnostjo. Ko je prišel dr. Kostov iz Pariza, je grozila Italija — ne le Jugoslaviji — grozila je Franciji. In Bolgarija ni več na strani Francije, bolgarski emigranti - agrarci so edini zagovorniki francoske ori-jentacije, ki pa nimajo doma nobene moči. V tem trenotku je nastal francoski načrt, ki ga je podal v svojem predavanju deloma dr. Kostov. Bilo bi pa popolnoma napak, delati zbližanje po imperialističnih načrtih, ki so vedno priprava vojn. Ne zbliževalne akcije za vojno, akcij proti vojni je treba na Balkanu. Zato moramo v tem trenotku opozoriti na našo novejšo zgodovino. Meščanstvo in koburška dinastija sta bila zapletla bolgarski narod v svetovno vojno in bratsko klanje. Poraz je vrgel dinastijo, razbil gnilo buržuazijo in omogočil ustanovitev kmečke republike. Predsednik Stambolijski je ponudil Srbom prijateljsko zvezo, ki bi pomenila zvezo vseh Južnih Slovanov. Srbska buržuazija je odbila njegovo ponudbo, kajti položaj v Srbiji je bil zelo različen od onega v Bolgariji. Srbska buržuazija je bila zmagovita, ljudstvo uničeno in zastrupljeno deloma s sovraštvom do Bolgarov. Vojna in beda sta kmeta zrevolucijonirali in nevarna beseda o kmečki državi bi kmalu prodrla iz Bolgarije v Srbijo. Te nevarnosti se je srbska buržuazija ustrašila in se oddahnila šele po padcu Stambolijskega, ko je zavladal v Bolgariji z angleškim denarjem militaristični režim, ki vlada še danes. Imperializem je zopet ločil dva naroda. Ali moremo preko teh dejstev? Ali moremo preko dejstva, da veliki imperialisti prodajajo Makedonijo hkrati imperialistični Bolgariji in Jugoslaviji? Ta dejstva dokazujejo, da se načrti vseh imperializmov na Bal- kanu strinjajo v zatiranju balkanskih narodov. Buržuazija, ki je nosi-teljica imperializma, seje med narode umetno sovraštvo, pod njenim vodstvom ni mogoča rešitev balkanskega problema. A ves Balkan je problem vseh balkanskih narodov, kakor so bile skupne tudi njihove osvobodilne vojne in jim je enako krivična sedanja usoda. Ta zavest je v kmečkih in delavskih množicah utrdila idejo balkanske federacije, za to idejo se borijo narodi, od katerih je buržuazija odpadla in jim ovira svoboden napredek. Ta boj združuje Slovence z Bolgari bolj kot bi nas mogel družiti pokret od zgoraj navzdol ali pa kaka zunanja injekcija. Zato nam bo več koristilo spoznanje, da moramo iskati in najti vezi s srbskim in bolgarskim narodom, kakor pa naivno meščansko navdušenje, ki kompromitira zdravo idejo zbližanja Slovanov na Balkanu. Zbližanje južnih slovanskih narodov mora biti in bo prva stopnja k balkanski federaciji. Pot slovenske mladine se mora razlikovati od poti lahkovernega Pavlihe. Pokazati moramo, da navdu-ševanje in vsa naša krepost, sicer nas lahko res »zbliža« propad Evrope z junaki svetovnih vojn. Ludvik Mrzel: Nacionalni problem. Najprej so demokracije in pacifizmi sveta — po taki demokraciji vlada gornjih deset tisočev 40 milijonskega angleškega naroda nad 400 milijoni ljudi po kolonijah; po takem pacifizmu so finančnikom vvilsonske Amerike dobički tekom vojne poskočili za več kot 120% — najprej so štiri leta na frontah in v civilu gazili, posiljevali in ubijali belega, črnega in vseh polti človeka. Potem so narodi vstali iz blata in krvi in ob božajočih simfonijah istih demokracij in pacifizmov, z noro hvaležnostjo do svojih odrešenikov kakor otroci, s krčevitostjo kakor ljudje, ki tonejo med življenjem in smrtjo, hlastnili po proglašenih socialnih, nacionalnih in političnih svoboščinah. Potem je poteklo nekaj več mesecev, kakor je vojna trajala let, in svoboščine so se razpuhtele kakor fantomi; narodi so se pogreznili v blato in kri, nad krstami bedi do zob oboroženi angel miru — Društvo narodov. Zdaj se gugajo krste na Balkanu, po Evropi, po vseh kontinentih, narodi, živi pokopani, bijo ob pokrove: to je borba sveta za suverenost narodov, za suverenost človeka. Za suverenost človeka. Povsod je eno samo posilstvo nad človekom. Nad Balkanom, od pamtiveka razrvanim po antagonizmih klik, ki tekmujejo za hegemonijo nad narodi in razredi, nad barbarskim, po bolestnih izrodkih evropske civilizacije inficiranim Balkanom so žandarji s kopiti pušk in z biči iz vrvi in iz gumija. Nad kulturno, demokratično Evropo so žandarji duha in žandarji s kopiti pušk. Povsod je eno samo posilstvo nad naturno čistostjo mladih generacij in človeka, ki dela. Zmagoviti roparji Evrope in Amerike so dali od Balkana do Baltskega morja zarezati brazdo in so iz malhe, polne bogatega plena, usuli vanjo prgišče zrnja. 'Nacionalne države. Iz tega semena naj bi zrastel živ zid, ki bi jih varoval pred socialno in nacionalno prebujajočim se Vzhodom. V ta zid so kakor mrtve, brezimne opeke vzidani mali narodi in drobci narodov, vse od Makedoncev na jugu pa do Litvancev v severni Poljski. Balkan, ki je spričo svoje pestrosti nacionalnega zatiranja bil pred vojno evropski rezervoar vojnih konfliktov, se je tako razširil tja gori do Baltika. Takšna opeka, na kose razbita, smo Slovenci; narod, ki med tri države raztrgan brez krika tone v tri narode, brez odpora in brez krika na pomoč. Tudi v kraljevini SHS: slovenske kmetije plačujejo ’/« državnega davka in gredo na boben, slovenski delavci gredo v emigracijo kakor še nikoli, slovenski jezik je dialekt. Ta poraz se je v nekaterih zlomljenih mozgih prebledel v zmagoslavje in v hiši, v kateri nekdo umira nasilne smrti, pojo triumfatorji: Mi smo likvidirali nacionalni problem, mi gradimo! Drugi so v brezupnem defetizmu povešenih glav počenili v kot, kjer jim zavest božansko neizbežne tragične krivde na tihem pije kri: Premajčkeni smo, preslabi smo, pasivna dežela smo — do smrti žalostni in žalosti vredni tragedi, ki so si v dušo zabodli strupen trn, naivno, mikromano zablodo, da smo Slovenci pasivna dežela, ki jo, siroto, od časa do časa kak dober tujec vzame pod streho; (kakor da bi bile države kaki sentimentalni dobrodelni zavodi in ne pridobivanju gospodarskega haska namenjene organizacije). Tretji pa — to so junaki našega časa — so prisluhnili težnjam širokih množic slovenskega naroda in so si iz njih prikrojili prijetno napitnico: Avtonomija. Slovenska avtonomija — kompromis: zgornjim tisočem vladajočega srbskega naroda, kar jim premočnim gre, predvsem pomoč, da vzdržijo hegemonijo nad drugimi narodi v državi (slovenska politika je doslej dosledno in z uspehom uveljavila samo ta del svojega programa); vladajočemu razredu na Slovenskem, kar je njegovega; ljudem pa, slovenskim ljudem?! — Tak je ob koncu poslednjega bednega desetletja približen profil naše borbe za nacionalno osvobojenje. Nacionalni problem ni samo problem naroda kot homogene enote; to je problem o notranji razporeditvi gospodarskih in kulturnih sil naroda, o medsebojnem odnosu razredov. Iz zgodovine vemo: kadar množice kakega nar od a tako ogrožajo privilegije svojega vladajočega razreda, da jih ta sam ne more uspešno braniti, tedaj pokliče tuj narod na pomoč in se mu raje nacionalno podvrže, nego da bi popustil od svojih gospodarskih predpravic. Ob koncu starega veka se ponosni rimski latifundisti niso pomišljali, iz strahu pred sužnji in najemniki povabiti vojske barbarskih Germanov, da se polastijo države in jim rešijo latifundije. Tako so povojni prevratni dnevi slovenske vodilne kroge nagnali pred alternativo: ali dati socialne koncesije zrevoltiranim delovnim množicam ali pa poiskati zaščitnika in žrtvovati nacionalno samostojnost. In se je zgodilo. — Dalje se da iz zgodovine razbrati zakon: gornji razredi vladanih narodov se akomo- dira j o in čez čas tudi asimilirajo vladajočemu in težišče nacionalne zavesti se pomakne navzdol, med suženjske, kmečke, delavske plasti. Tudi ta zakon je izpričan pri nas; ne samo po znatnem številu anacio-nalnega meščanstva, malomeščanstva, birokratične inteligence, temveč zlasti še po kompromisni avtonomistični politiki slovenskega meščanstva, ki stremi za kramarsikm sožitjem, za akomodacijo. To ni prazen očitek; celo aristokracija trdoživega židovskega naroda se je koncem starega veka pod Rimljani romanizirala. Tako je borba za naše nacionalno osvobojenje borba slovenskega malega človeka. To je borba za zemljo, za kruh. Za suverenost slovenskega naroda, t. j. za neprikrajšano pravico, da slovenski narod o svoji usodi odloča sam, da ne odloča zanj kak jerob z demokratičnega Zapada ali kak starejši brat; za neprikrajšano pravico, da se v bratski zvezi druži z drugimi narodi; predvsem z zapostavljenimi narodi te kraljevine, od katerih ga je doslej kurz slovenske oficielne politike izoliral, in s svobodnim srbskim narodom — narod, ki tlači, je tlačen sam; z vsemi narodi sveta. To je borba za nedotakljivo, sakrosanktno suverenost človeka; za novega, suverenega človeka, ki nikomur ni hlapec, ki nikogar ne mrzi, ki dela. To je borba za novo družbo, katere klice dremljejo v mozgih in v rokah delavcev in kmetov. Iz slovenske mladine mora rasti človek, ki pojde mednje in bo pomagal ta boj izbojevati. Vladimir Premru: Slovenstvo in naši kulturni delavci. ii. Nerazumevanje časa in velika zakrknjenost napram vsemu, kar je mlado in novo, ustvarja pri nas vedno obupnejše razmere, tako, da lahko rečemo, da so vseh teh povojnih blodenj krive le naše res malomeščanske razmere in njih pojmovanje s strani naše inteligence. Ti ne jemljejo resno našega slovenskega narodnega problema, ker ga smatrajo le za nekaj neresničnega, za sanje slovenskih fanatikov. Pri tem pa, če se naša inteligenca izogiba perečih narodnih vprašanj in se postavlja na nesmiselno narodno parolo jugoslovenstva, ne pride v poštev toliko nasprotstvo, kot pa gotova vrsta ugodnosti in brezbrižnosti. Saj ta inteligenca niti ne pojmuje slovenskih narodnih problemov in njih velike naravne nujnosti, sploh vsega tega ne jemlje resno ter se obrača po potrebi in trenotnem političnem položaju. Tu pa se konča vsako dosledno in resno delo! Imamo pa tudi med slovenskimi kulturnimi delavci tipe pravih jugoslovenskih šovinistov, ki niso še nikdar začutili naravne nujnosti obstoja slovenstva. Take vrste kulturni delavci so le coklja za razvoj slovenske kulture in je nerazumljivo, čemu še sploh pišejo slovensko v svoji gostobesedni jugoslovenski orijentaciji. Saj je razumljivo, da so v vojnih letih zapadli gotovi ljudje nekemu nejasnemu, umetno stvor-jenemu idealu jugoslovenstva, ki jim je bil v tistih težkih časih tolažba v trpljenju, da pa danes po mnogih letih izkušenj ne izpregledajo, je nerazumljivo. Saj ni slovenstvo pojm od včeraj, pojm, ki se je porodil v razgretih glavah mladine, marveč je to nujnost, ki se mora poroditi v slehernem narodu, ko se bori za svoj lasten obstanek — kaj šele pri narodu, ki stoji kulturno na dovolj visoki stopnji. Ali je res križev pot slovenske kulture brezpomemben, ki naj ga žrtvujemo nekemu neresničnemu jugoslovenstvu in se odrečemo za vselej lastne narodne samobitnosti, za katero se mora boriti vsak pošten Slovenec odkrito in brez strahu! — Ne gre pa pri vsem tem za to, da poudarimo, kakor je često Slovenstvo napram državotvornemu jugoslovenstvu, marveč za to, da se vprašanje razčisti še točneje. ■Če ima življenje kak etičen zakon, je ta pač — razvoj vseh sil vsakega posameznika. Pač pa je treba povdariti, da si stojita tu nasproti dva principa: bistvo nujnosti razvoja in številčna moč. Prvi priznava možnost enakovrednega razvoja in pravico do življenja tudi po številu najmanjšim narodom, ker vidi razvoj v kulturnem življenju posameznika in naroda. Drugi pa zahteva, da izginejo mali narodi v velikih, ker priznava pravico do življenja le velikim masam, katere edine so zmožne biti podlaga civilizaciji. Kultura sama na sebi pa pomenja razvoj in napredek človeštva, dočim pomenja civilizacija sama na sebi le mašilo za pomanjkanje kulture, degeneracijo. Za primer, kako lahko izgubi kulturni delavec v sebi čut s'o-venstva, hočem navesti dva primera. Alojzij Gradnik je izdal 1. 1927 svojo zbirko »De profundis«, kjer se je v VII. poglavju str. 71—80 osredotočil na misel jugoslovenstva. Gradnik je postal v teh pesmih pridigar in goreč zagovornik jugo-slovenskega šovinizma. Vrhovi, s. katerih nam je zreti v bodočnost, so priznanje srbske zgodovine za našo zgodovino, srbskega jezika za materni jezik. Potrkavati si moramo udano na prsi in priznati vso našo kulturno zgodovino za strup tujinstva in za grehe nesvobodnih dni ( Ujedinjenje« str. 72). Oznanjati moramo smrt lastnega življenja in goniti neokusno storijo o razkrinkanih Habsburžanih (»Habsburg str. 78). Proglasiti moramo slovenstvo za doktrinarstvo, zgrajeno na trhlih argumentih (»Mrtvi zidarji« str. 74, Nekaterim« str. 80). S to zbirko je Gradnik zašel z one poti, ki bi po njej moral hoditi umetnik. Svojo veliko modrost o narodu je posnel iz »Jutra« in jo oblekel v formo soneta, ki je pa pri njem že res dolgočasna. A ni moja naloga zasledovati še nadalje njegovo delo. Prelom svetov, ki se je pripravljal in oznanjal svoj prihod vsa zadnja desetletja prejšnjega in vsa leta našega stoletja do svetovne vojne, ki je pretresel življenje človeka do njegovih zadnjih skrivnosti in globin, da iz kaosa ustvari novega, močnega in svobodnega človeka; nebrzdana, neukročena elementarna sila ideje, ki je rodila potres, čigar veliki sunki so segali do zadnjih kotov zemlje; klic naših dni slehernemu najmanjšemu človeku in rodu — pa je rodil pri nas poslednje delo Vladimirja Levstika 'Pravico kladiva«. Ogromne dimenzije človeškega življenja, problemi, ki so pretresali človeški rod vsa dolga tisočletja — je naš veliki umetnik in filozof VI. Levstik zajel v štoriji: »Povest o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu ali povest o junaškem liberalizmu in o gnilem klerikalizm u.« Izveličavne in odrešilne besede našemu rodu so bile« izrečene v >:Jutru«, up in ideja, visoka misel v »Preporodu«, ki naj predstavlja mladino... Smrt, poguba in gniloba sta osredotočeni v »Slovencu« in »Bogoljubu , v vsem, kar je klerikalnega. Oba pola sta torej politični stranki. Čudno je le dejstvo, da pisatelj, ki se smatra za kulturnega delavca, vidi vse probleme življenja posameznika in naroda osredotočene v političnih strankah. Sicer bi človek dalje lahko stavil vprašanja! Kaj pomenja liberalizem danes; kaj je naloga kulturnega delavca, če ne hoditi pred svojo dobo kot zrcalo resnice in ji nosi plamenice na poti v bodočnost. In kaj pomenjata končno »Jutro« in »Preporod« v slovenski kulturni zgodovini. Kdaj sta ta dva lista dvignila svoje prapore in prinesla v naše življenje novih sokov. Ali nista vendar le medla kopija misli tiste dobe pred petdesetimi leti? — VI. Levstik pa piše na str. 12—13: »... vse to in še marsikaj je bilo skrivnostno namignjeno v besedah govornikov, izraženo v vihranju praporov in v zvokih godbe, tajno zapopadeno v žarki barvi sokolskih srajc in v prožnih okretih silnih mladih teles pri telovadbi... Nekaj časa so snovali načrt, kako ustanoviti tudi v Ravnah sokolsko društvo... Nato so utihnili in so mislili le še na tisto... Trombe so pele na boj, belci so prhali, vihrali so rdeči plašči vitezov, v vetru so trepetala sokolja peresa čelad; bliskale so se dvignjene sablje, svetla kopja so se pobešala sovražniku nasproti...« Če piše takšne stavke žurnalistični poročevalec sokolskega društva ob priliki javne telovadbe, kdo bi mu zameril cmerikavo modrost! — ali če pretakajo pisateljice, ki hodijo po stopinjah Ehstruttove, solze po rekvizitih iz časov vitežkih čelad in oklepov, jim človek tega tudi ne zameri, saj jih ne jemlje resno. — Če pa napiše človek, ki se smatra za umetnika, celo knjigo v takšnem žanru, ima vsak pošten človek utis, da čuje pogrebne zvonove njegovemu pisateljevanju* Kdor vidi dalje ves problem kulturnega življenja našega naroda, vtelešen v nemškutarstvu na eni in jugoslovenskem šovinizmu na drugi strani in je Slovenec in ne član edinega državotvornega srbskega naroda, mu je treba staviti vprašanje: Čemu ne piše »jugo-slovensko«, pravilneje srbsko. Solze potočene ne bodo povzročile nove poplave v Žireh ... za izgubo take vrste, ker kar dela VI. Levstek, je zavajanje nevedne mase, je zagrinjanje dejstev kakršna so sama na sebi. Mlada slovenska generacija vidi svoje vzore v temeljih našega kulturnega življenja v Trubarju, Prešernu, Franu Levstiku, Ivanu Cankarju..., a Gradnik in VI. Levstik pa sta ji lahko le glasen in jasen vzgled, kako naj kulturni delavec ne dela, da ni nepotrebna zavora v kulturnem razvoju slovenskega naroda. Bratko Kreft: Ruski teater. (Nadaljevanje.) Iz (njegovega repertoarja, kolikor sem ga imel priliko videti, izberem tri (predstave, ki se mi zde zanj najboilj značilne, Leooquova opereta: Sestri z naslovom Girofle-Girofla — dramatizacija Chestertonovega romana Četrtek in Oskarja Wfilde-a Salomo. Lecoquova opereta je še precej starega kova in ni več navadno v repertoarju. Tairof jo je uporabil za svoj sistem in tudi pri njenem muzikaličnem delu okrnil, ker se ni mogel sprijazniti z uprizoritvijo. Ker zastopa tezo, da je vse podložno igralčevi umetnosti, tudi literatura, muzika, zato se ni obotavljal kak fortissimo spremeniti v piano. Ako se godba ni mogla sprijazniti z govorom, s čustvom igralčevega petja, se je morala ukloniti. VseSima malkratko je sledeča: Oče Bolero in mati Avrora imata Merki divojčkii Giirofle-Girofla. Popolnoma rita si enalki, ločijo iju saano po lasnih trakovih. Ena ima rdečega, druga imodrega. Girofle 'je obljubljena lepemu kavalirju Mara-scjuinu. Girofla mogočnemu vojščaku Mursuku. Med poroko Girofle ukradejo morsM roparji Giiirofla. Pride iMursuk, imati in oče sta v strahu pred mpm: bojita se izgube bogattega žarnima, bojita se tudi njegovega imeča. Poslali so sla k admiralu, ki naj ugrabljeno Glirofla reši. Ker mi druge pomoči ob divjem Mursuku, vzame oče ravnokar poročeni GirofJa modri itrak Hz lais in 'nihče več ne ve, ali je Girofle — ali Girofla. Avrora jo pelje k Murzulku kot Glirofla, Marasquiin žaluje. Zapletljaji se pomnože. Razreši (jih admiral, ki pripelje rešeno Girofla. Ljubeči so se znašli in operete ije kakor vedno konec. Kako je Tairov to uprizoril. Predstavljajte si prazen oder brez kulis. Ozadje .izpolnite z veliko čez cel oder segajočo, zgoraj zaokroženo steno z dvema odprtinama kot vrata. K vhodom so pritaknjene belo, modro barvane in črno obrobljene stopnice. Stena sama je barvana svetlo modro. Godba igra, ob bobnenju priteče na oder mešani zbor — služabniki in služabnice. Takoj opazite eno zahtevo Tairova uresničeno. Moški in ženske imajo krasno oblikovana telesa, kar so vsi dosegli s telovadbo, plesnimi vajami itd. Plešejo, pojejo in reči moram, da še v nastopu nisem videl nikjer 'talko harmoničnega zibora kakor je bil ta. Roke so biile kakor ena saima ,‘isto noge. sfcraltka — Ibiilii iso vsi kakor eden. Prit je je podamo ue zaradi petja — zaradi igre. Zato je mi mično. Kostumi so pestrobarvni, fantastični, Šaljivi. Oče Bolero, Iki ije rvlse drugo kakor gospodar v hiši, nosi čudno širok ma-prsnik. V trenotkih hude jeze svoje boljše polovice se sključi in kakor lisica skrije svojo glavo v maprsnjk. Huda gospa Avrora, ki je sicer prav prijetna in dostojna žena, ima tudi kostum-krilo široko našopirjeno. Kadar se razkorači, pokaže svdjo mogočnost, vidiimo, da rojeno Široko im v 'mirnem položaju čisto dostojno krilo, ini kriilo, aimpak 'hlače. Tako še kostumi pomaga — seve šaljivo —. Ne poaaltoimio, da imamo opravili i opereto. Vise se giblje v itaktu godbe. Lep