v
KAKO SO SLOVENIJO ULILI BIVANJA
Oto Luthar
Na naslednjih straneh bom skušal argumentirati tezo, da v obdobju intenziviranja modernega
družbenega razvoja, se pravi od 16 . stoletja naprej, predvsem pav obdobju intenzivne modern-
izacije, slovenske dežele niso bistveno zaostajale za drugimi celinskimi evropskimi pokrajinami,
oz. da tipično umeščanje slovenskih dežel na periferijo zdrži kritiko le, če pojmujemo modern-
izacijo kot širok kulturni proces in ne kot seštevek tipičnih modernizacijskih učinkov . Skratka,
modernizacija slovenskih dežel poteka skoraj hkrati z drugimi evropskimi okolji, za njihov kul-
turni razvoj pa je značilno tipično latecomerstvo malih perifernih sistemov . Pri tem še posebej
poudarjam, da je za slovenske dežele izraz mali sistem ustreznejši od izraza periferni .
Eden od osnovnih argumentov za to, da je vse od zgodnje moderne dobe razvoj slovenskih dežel
primerljiv z razvojem večine celinskih zahodnoevropskih pokrajin, je to, da so šle slovenske
dežele, delno sicer še vedno osredotočene na štiri "kotline, ki so hkrati krajine" (koroško-
gosposvetsko-celovško, karantansko-graško, savinjsko-celjsko, kranjsko-ljubljansko - Milko Kos),
skupaj s svojim večinskim in manjšinskim prebivalstvom skozi značilne iniciacijske stopnje pred-
nacionalnega formiranja oz. faze modernega družbenega razvoja. In to po bolj ali manj značilnem
(zahodno)evropskem vzorcu razvoja .
Pri tem mislim predvsem na:
formiranje literarnega jezika v 16. stoletja (z natisom prve knjige v lokalnem jeziku) ;
utemeljitev t .i . znanstvenega koncepta nacionalne zgodovine in zgodovinopisja po razsvetljen-
skem vzorcu v 18 . stoletja (Linhartov "Poskus zgodovine Kranjske . . .", 1788) in
- na operacionalizacijo (idealističnega) nacionalnega programa sredi 19 . stoletja (Malija Majer,
Program zedinjene Slovenije, 1948) .
Podobno doseganje razvoja zasledimo tudi kasneje, v drugi polovici 19 . stoletja in na začetku 20 .
stoletja, v obdobju intenzivne modernizacije (determinirane predvsem z industrializacijo), prav
gotovo pa lahko to trdimo v zvezi z primerjalno analizo nekaterih modernizacijskih učinkov -
urbanizacije in - birokratizacije. Stranski učinek obeh je ne nazadnje (po 18 . stol .) tudi dokončna
uveljavitev procesa ločevanja javne in zasebne sfere - z ločitvijo bivalnega in delovnega prostora -
in redefinicija moške in ženske vloge . Za lokalne razmere so pomembne raziskave ljubljanskih
družin na primer (A . Studen, zgodovinar mlajše generacije, uporablja vsakokratni vzorec okoli
500 družin), v različnih časovnih razdobjih po letu 1869 . Zanimivo in poučno pa je tudi branje
različnih gospodinjskih napotkov (daleč najbolj zanimivi so tisti, ki jih je napisal dr . Sernec v
letih 1870 do 1880, govorijo pa o tem, kako mora žena skrbeti za dobro počutje delovnega in
zato upravičeno "trudnega" moža) -branje raznovrstnih koristnih napotil torej, ki pričajo o re-
definiciji "tipične" ženske in "tipične" moške vloge . Z novim pojmovanjem ali z redefinicijo
243
pojmovanja dela se ženski namreč dokončno pripiše ekskluzivna skrb za zasebno sfero. Hoškega
na drugi strani pa se prek njegove delovne funkcije državnega nameščenca ali obiskovalca
najpomembnejše družabne institucije 19 . stoletja, t .j . kaverne, izenači z javno sfero . Vse skupaj
spremlja tudi formiranje nuklearnih družin, tako da imamo v tem času v mestih in njihovih
zaledjih (prek sistema zaščitenih kmetij pa tudi v mnogih kmečkih okoljih) že docela formiran
tip nuklearne družine oz . konec 19. stoletja se tudi v slovenskih deželah uveljavi t .i. načelo "gen-
eracijskega bivanja" .
Torej v eni družini praviloma živi ena generacija s svojimi otroci, ponekod s služinčadjo in praviloma
(to je bistveno) ločeno od pomočnikov oz . vajencev, kadar gre za obrtniške družine.
Glede na to in glede na zgornje zadostitve merilom historične, prednacionalne ali naivno nacion-
alne samodefinicije torej težka govorimo o tipičnem zamujanju oz . " latecommerstvu" v osnovni
odernizaciji slovenskih dežel . Res se kaže določen časovni zamik v urejanju "mašinizacije"
npr., toda ta ni nič večji in nič manjši kot pri nekaterih drugih (tudi osrednjih) avstrijskih,
nemških ali francoskih deželah . Nasprotno, če se opredelimo le na omenjene modernizacijske
učinke (urbanizacijo in birokratizacijo) tega zamika skoraj ni . Rast števila državnih nameščencev
je namreč, ob že običajnem trendu rasti števila klasičnih državnih uradnikov, ki ga poznamo od
16 . stoletja naprej, podobna kot drugod . Prav tako Ljubljana, Celje, Maribor, Kranj in nekatera
lokalna središča - prav gotovo pa Ljubljana, in to v vseh pogledih "posnema(jo)" druga srednje
- in zahodnoevropska mesta; predvsem kar zadeva način ureditve stanovanja, čas oblikovanja
prevlade nuklearne družine, komunalno ureditev, način socializacije na javnih mestih . ... V dru-
gih modernizacijskih aspektih, npr. pri prodoru "mašinizacije", pa se razmere bistveno spremenijo
po dokončanju južne železnice; s tem se prejšni zamik skorajda izniči . . . .
O latecommerstvu torej ne moremo govoriti, ko primerjamo tipične modernizacijske učinke temveč
ga moramo iskati v drugih procesih strukturnih sprememb . Najbližji zasilni pojem za celoten
sklop nezmožnosti politične, nacionalne in kulturne artikulacije vidim v t .i. kulturnem latecom-
merstvu, to je tipično predvsem za manjše sisteme, ki se zaradi podpriviligiranosti v razporeditvi
politične in gospodarske moči niso mogli nacionalno in politično artikulirati pred 20 . stoletjem .
Zaradi skrbi za svoje nacionalno preživetje so bili sistemi neekspanzivni, "obrnjeni navznoter",
t .j ., nenehno so bili prisiljeni iskati robne polzakonite ali celo nezakonite poti svojega
nacionalnopolitičnega delovanja in s tem so bili dovzetnejši za klientelno kot za formalno zakon-
sko načelo .
Deloma tudi zato lahko o idealističnem političnem programu Zedinjene Slovenije - ki je sicer
enkraten federalistični predlog v celi zgodovini monarhije - govorimo kot o specifični folklori v
komunikaciji majhne jezikovne skupine, čeprav gre po drugi strani za jasen političen program .
Očitek, da gre za tipični folklorizem vzhodne Srednje Evrope temelji na dejstvu, da je program
definirala zelo ozka elita z vrha nepopolne poklicne piramide. In če drži teza, da je popolna
etnična (ali nacionalna) identifikacija mogoča šele po izoblikovanju popolnejše, predvsem pa
pogajalsko sposobne poklicne piramide, potem je primer slovenskih dežel jasen . Vemo namreč,
da se je v "Sloveniji" konstituirala takšna elita, ki je bila načelo podrejenosti sposobna preartiku
lireti v dogovorno šele konec prejšnjegaoz. naač ku 20stoletja Ob tem pa maramo upoštevati
244
še to, da so njegovo kasnejše udejanjenje omogočile predvsem izjemne in ugodne razmere ob
razpadu monarhije .
Drugi značilni simptom podrejenosti je nezmožnost uravnavanja kulturnega razvoja na podlagi
načela premoči večine, pa naj bo tov zgodnji ali kasnejši intenzivni fazi modernizacije . Vpliv ali
učinek je bil ravno nasproten, saj se je delež slovensko govorečega prebivalstva v petdesetih letih
po ljudskem štetju iz l. 1846 celo zmanjšal za 12%, in sicer 88,9% na 76,9% . (Mimogrede naj
opomnim, da zmanjšanje ne gre na račun germanizacije ali radikalnih sprememb v razmerju
nataliteta mortaliteta, temveč na račun intenzivnega izseljevanja Slovencev . V sorazmerju so jih
namreč prehitevali samo še Irci in Luksemburžani) . Toda tudi teh slabih 77% bi v izenačenem
razmerju gospodarske in politične moči zadostovalo za jasno prevlado slovensko-govorečega
prebivalstva. Vzrok za tako izrazito nesorazmerje med dostopom do politične moči in gospodar-
skih resursov in dejanski nacionalno sestavo prebivalcev (Slovenci, Nemci, in Italijani) in s tem
za zamudo v celoviti družbeni artikulaciji je torej kulturno določen . Pod kulturo namreč uvrščam
tudi to, da je bilo v dokazljivo multikulturni družbi zelo malo interkulturne prakse . (Pojem
interkulturalizem si sposojam pri Vjeranu Katunariću, ki takrat, ko govori o interkulturni družbi,
misli na prepletanje različnih kultur znotraj multikulturalnega okolja) . Če seje namreč z uvedbo
slovenščine kot jezika poučevanja v temeljnih šolah (v obodobju med 1846 . in 1856 . je le v 15 od
82 "osnovnih" šol pouk potekal v drugem jeziku - najpogosteje v nemščini) ter v štiridesetih letih
s priznanjem pridevnika "slowenisch" namesto "windisch" ta praksa deloma nakazovala, pa je
hita dokončno pokopana z propadom Badenijeve jezikovne reforme . . . (grof Kazimir Badeni,
predsednik avstrijske vlade med letoma 1895 in 1897, v parlamentu ni dobil večine za to, ker bi
formaliziral češčino kot tretji uvodni jezik monarhije) .
S tem je propadla tudi zadnja, najmanjša možnost za nacionalno in politično in s tem širšo kul-
turno artikulacijo slovensko govorečega prebivalstva v prejšnjem stoletju, hkrati pa tudi možnost,
da hi znotraj monarhije takšna artikulacija sploh nastala . Ali, kot rečeno, da bi se ob uveljavitvi
in zasidranju konkretnih modernizacijskih učinkov družba tudi širše kulturno modernizirala .
Kar pa zadeva konkretnejše - pa hkrati tudi dolgoročnejše - umeščanje Slovenije znotraj razprave
"center-periferija" pa zastopam stališče, da so, gledano iz perspektive "daljšega trajanja" "Slov-
enijo učili" ali "se je učila" življenja (in preživetja) med dvema centroma . Med Dunajem, ki je bil
tako politični kot tudi gospodarski in kulturni center, referenčna točka in osrednji promocijski
kanal, ter drugim centrom iz polpretekle dobe, ki pa je bil zgolj administrativno-politični center .
Zaradi tega, predvsem pa zaradi zamika v modernizaciji in pripadnosti drugemu kulturnemu
krogu, svoje gospodarske in kulturne vloge centra v odnosu do Slovenije ni mogel uveljaviti niti
v obdobju po H . vojni, kaj šele v obdobju med obema vojnama .
245