Štev.
11.
Leposloven in znanstven, list?
V Ljubljani, dne i. listopada 1893. I,eto XIII.
Ivan Kacijanar.

aeijanar, slavni vojskovodja, Ves zamišljen hodi po šatdru. Ljuta skrb mu polni glavo trudno. Riše mu na čelo temne črte In obrvi mu ježi košate. Polumesec na šatorih belili Ob ost rogu bliska se krščanskem — Oj, gorj«? ti, četa mdž junaških, Če viharji zažend se »alč . . . Kje je močni duh tvoj, Kacijanar ? Sokol silni, ali naj se plašiš, Če kričč ob tebi vrani črni? Le peruti dvigni — vsi zbežijo . . . Ni mogoče! — Vrani le kričijo, A kričijo, ker diši jim mrtvec . . . Se globočja bol v junaških prsih, Še bridkejša skrb na čelu resnem!
»Kaj pomeni ta nemir skrivnostni ? Saj prišlo še ni krvavo jutro?« — In služabnik stari, zvesti Miloš, Odgovarja: »»Gospodar, ne skrbi 1 Res prišlo še ni krvavo jutro; Ali srca jim kipč junaška, Z žvenketanjem mečev čas podijo.«« Drugič vpraša slavni Kacijanar: »Kaj pomeni ta ropot skrivnostni, Kot hodile tolpe bi po planem? Saj še vstalo solnce ni krvavo « Odgovarja zopet stari Miloš, Odgovarja mu s tresočim glasom: »»Oj, nc skrbi, gospodar mogočni!
Res še vstalo solnce ni krvavo; Vso ravnino krije noč ledena, A v telesi mrzlem — mrzla duša. In junaki hodijo po planem, Da si mrzle ude oživijo.«« — Tretjič vpraša slavni Kacijanar: »Kaj pomeni ta topol skrivnostni, Kot bi v dalji dirjali konjikt? A resnico mi govori, Miloš! Priča mi je tvoj pogled brezupni, Da besedam svojim ne verjameš.« — Zdaj zastoče grenko stari Miloš, Odgovarja solzen gospodarju : »»ICaj mi ne bi se oko solzilo, Kaj mi ne bi srce trepetalo ! Gledal tvojo sem visoko slavo; Gledal tvoja sem junaška dela — Oj, Število krasno . . . Vse za tabo; Izgubljen si, Kacijanar silni! Kaj pomeni, vprašaš, šum skrivnostni ? Grob se koplje zunaj slavi tvoji — Vojska naša je v sramotnem begu.«« — Ne vztrepeče Kacijanar slavni, Ne pordsi mu oko se bistro: Meč opaše, pa zasede konja In odjaše v diru skozi meglo; Poleg njega jaše stari Miloš
Hladna'megla krije vso ravnino; In ne gane se pero na drevji. In ne gane bilka se na polji; Vse je tiho kukor pod gomilo.
»Miloš stari, zvest ko prej mi nisi: Kaj odkril mi nisi prej izdajstva?« — »»D&, grešil sem hiido, gospodare! Daj roko, da zadnjič jo poljubim, Potlej mojo kri naj pije zemlja!««
Kacijanar zdirja še hitreje, Poleg njega dirja stari Miloš.
»Ali vidiš tam bleskčt orožja? Dhj, poglej in odgovdri, Miloš!*
»»Kacijanar, dzri se v daljino: Solnčni žarki se bliščč po hribih.«« — »Ali Čuješ žvenketanje mečev?« — *»Ne pred nama, ali pač za nama,«« »Ali čuješ daljno petje, Miloš?« »»Bojno petje se glasi na planem; Zmagoslavni besni .Allah, Allah' Vmes pa jok in stok in petje mečev.«« »Miloš, Miloš — so li vsi zbežali ?« — »»Polovica, Kacijanar slavni.«« Pa vztrepeče Ivan Kacijanar, Zasolzi se mu okd junaško: »Htel privesti sem nazaj vojake, Izdajalce — žalostna jim majka; In tedaj naj sam sem izdajalce?« — »»Oj, nc toži, slavni-Kacijanar! Kje pač tvoja je železna duša. Kje ponos je tvoj, o Kacijanar?««
Prah se dvigne tam na cesti beli,
V	njem pridirja jezdec kakor ptica: »Izgubljena bitev, vojskovodja, Izdajalec — žalostna ti majka!« Dvigne se na konji Kacijanar, Dvigne se mu v prsih silna duša, Meč zablisne se mu v roki silni
In preseče jezdeca do sedla. Spet se dvigne prah na beli cesti,
V	njem pridirja tolpa konjenikov, Vsi pokriti so s krvjo in prahom. »Izdajalec — zbežal je sramotno In v pogubi pustil je junake; Naj pogine izdajalec kleti f« — Zdajci vstane v sedlu mladi Hojzič: »Močil zemljo si s krvjd junaško, Meč tvoj silni mi ubil je brata: Vreden nisi, da bi padel v boji;
Meč krvuikov ti končaj življenje Kadar zvč ves svet sramoto tvojo!« — Pa razjaše stari zvesti Miloš, Nasadi na meč si prsi jadne, Duša zvesta splove proti nebu.
In zastoče silni Kacijanar, Meč mu pade iz rokč junaške,
In jetnik je sredi konjenikov.
* * *
Vino pije grof Nikdla Zrinjski Na visokem, sivem gradu svojem; Ž njim sedi ob mizi družba krasna, Družba krasna samih slave sinov, A med njimi silni Kacijanar. Bledo mu je lice, medel pdgled, Zgubano mu je visoko Čelo,
S stola vstane grof Nikola Zrinjski, Cašo dvigne polno in napije: »Vse zahval ja m vas, junake slavne. Da s posčtom svojim ste prijaznim Počastili dom moj starodavni! Pač bi zdelo se veliko čudo, Kaj vas gnalo je i/, gradov močnih Od nevarnih mej mohamedanskih; Ali znano mi jc, bratje moji, Da sočutje prišli ste izkazat Med junaki prvemu junaku. Res okrutno ga pesti usoda, Res preganja ga vladar krivično: Saj nečastno je sedčl v temnici Kacijanar, prvi med junaki. In recite, ni li to pravično, Da slobodo sam si je priboril Z roko .silno ter ubegnil ječi? Ali naj bi čakal, da zablisne Meč krvnikov njemu se nad vratom? Čakal naj bi, da mu za plačilo, Ker je zmogel tolikrat Mahomce, Vzame glavo naš vladar dobrotni ? . . , Zopet bodi jasno lice tvoje, Zopet meč se bliskaj ti kot nekdaj, Zopet pijmo vince kakor nekdaj, Kacijanar, prvi med junaki! . . Pijmo, bratje, pijmo njega zdravje!« Bliskajo se v sobici čaše jasne, Po dvorani pa zvenijo klici:
»Slava tebi, prvi med junaki!« In odmeva tam od druge mize, Tam med hlapci, kmeti in vojniki: »Slava tebi, prvi med junaki!«
Jeden le ne dvigne čaše polne,
Jeden le ne kliče: »Slava tebi!«
To vojnik jc drzni mladi Ilojzič.
In ozrč se grof Nikdla Zrinjski:
»Je li spanec te premagal, Hojzič,
Da uho ni čulo ti zdravijce ?
Ali z<li se vino ti preslabo,
Da porosil ž njim bi ustna svoja?
Ali pa ti v srci je sovraštvo,
Da ne pijcs — odgovöri, Hojzič!« —
»»Kaj li pil bi zdravje izdajalcu,
Kaj li slavo klical bi morilcu?
Vso izdal je vojsko nam krščansko
In sramotno zbežal iz ostroga —
A na begu mi ubil je brata . . .
Čul sinoči sem na izprehodu,
Ko je vzdih al s hrepenečim glasom:
»Pač na Turškem slabše ni od tukaj —
Izdajalec bi pobegnil davno.*
Res bi kaznjen bil, kakör je vreden, Če vladar bi vzel mu glavo kleto — A ušel je, kot bežd tatovi.«« Vstane jamo silni Kacijanar: »Pes nesramni, ddj, dokazi z mečem, Kar govoril ti je jezik zlobni!« — »»Znan mi je tvoj meč, o Kacijanar, Znana mi je silna roka tvoja — Ali evo moje ti osvete . . . Cesar plača te, Niköla Zrinjski, Da je mrtev pes na tvojem gradu!«« — Samokres mu dvigne roka kleta, Strel odmeva glasno po dvorani, In ua tl& se zgrudi Kacijanar; A zaprd se vrata za morilcem , . ,
O bledijo gostom vsem obrazi, In zastane jim beseda v grlu. Ali vzdrami se napdsled Zrinjski, Skloni se nad prsi krvaveče: »Tj& odščl je duh tvoj, Kacijanar, Kjer pravico je dobil in srečo !« In vsi gostje molijo pobožno — A po beli cesti dirja IlojziČ . . .
Trošan.
J u t r o.
,/irno vse pO dolu. Mrak jutranji Nad vasjd.
Ziblje se škrjanček v sanji, Dremlje še nebd. Somrak ginc,
A iz njega vstajajo planine . . .
Glej, izza gord
Pribiti' mi zlatokrili prvi žar,
Lahno se smej d.
Prvi žar, neba mogočni čar,
Vir življenja,
Vsega hrepenenja!
Oj, kakd hiti veselo
V selo belo;
V gnezdo grč drobnd,
Pličici odpri okd ;
Njemu bratov pa sledi krdelo,
Blcsck nad vasjo . . .
Zdaj škrjanček se iz gnezda dvigne,
Kvišku švigne;
Grlo pesem mu zveni,
Gldsov sto in sto rodi.
Glrfsov sto in sto veselje poje .. .
Ti, ki bivaš nad višino,
Ti, ki čuvaš mi dolino,
Ti, ki zreš v sred globino,
Nd moli t vb duše moje!
Rädinski.
Abadon.0
Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren. (Dalje.)
XI.
topimo v svetišče zemeljske pravice, kjer človeški sodniki po časnih zakonih odločujejo o življenji in prostosti, o pravici in imovini svojega bližnjika. Na vzvišenem prostoru velike svetle dvorane sedč za dolgo, zeleno pogrnjeno mizo trije sodniki, resni, pdstarni gospodje z zlatimi ovratniki, in poleg njih sedita pri svojih mizicah na desni sträni državni pravnik, na levici pa mlad zapisnikar. Pred vzvišenim prostorom so v dveh klopčh zbrani izžrebani porotniki, dvanajst mdž iz prostega näroda, ki niso vajeni blestečih govorov in bistroumnih dokazov, pa vender želč po zdravi pameti rednih možgan razločiti resnico od laži in bistvo od videza. Nasproti porotnikom na levi strani pred vzvišenim prostorom je sčdel za nepogrnjeno mizico zagovornik, prileten mož v navadni črni obleki; zamišljeno zrč sedaj na obtožno klop med seboj in porotniki. Blizu dve tretjini prostorne dvorane pa je napolnilo radovedno občinstvo, največ ženskega spola.
Na obtožni klopi je odkazan sedež gospč Cvetäni Pavličevi. Obleka ji je črna, obraz bled in miren, vsa podoba sočutna in Častita. Dva orožnika stojita za njo.
Zapisnikar je glasno in jasno prečital zatožni spis, v katerem se gospč Cvetäni Pavličevi očita, da je s pomočjo Samorada Veselina zavratno umorila gospoda Petra Pavliča, svojega možd. Predsednik jo priljudno vpraša, kaj bi odgovorila na obtožbo. Cvetäna dostojno vstane in pravi z mirnim glasom, kakor udana v usodo svojo, da ji vest ne očita ničesar in da pred Bogom in pred ljudmi ni kriva smrti gospoda Petra Pavliča.
x) Na str. 593., vrsta 16. naj v odstavku: „večno strahovauje, večno se ponavljajoče Človeške zlobe" vejica izostane.
Predsednik jo mirno opomni, da je pred preiskovalnim sodnikom priznala svojo krivdo in da je sploh najugodneje za nje usodo, če tudi danes govori čisto resnico. Cvetäna pa nadaljuje: — Tudi preiskovalnemu sodniku sem iz početka govorila resnico, trdčč. da sem nedolžna ; in pričakovati sem smela, da najdejo moje besede vero . . . Cemu mi jc bilo moriti gospoda Petra Pavliča, ko sem se ga mogla iznebiti pred poroko s suho besedico; saj me ni nihče silil v zakon, niti me smel siliti I Čemu naj ga morim uprav pri obedu vpričo toliko svatov, ko bi ga bila lahko umorila prej ali slej neočito in nesumnjivo ? Kaj mi je bilo do tega umora, saj se mi vender ne more očitati lakomnost po tujem imetku ? Dokaj imam imovine, sama ne včm, koliko, vender izvestno sem jako bogatejša od Petra Pavliča. Prav nič mi ni bilo do smrti svojega ženina, in našel se ni za to noben nagib; vender, meni ncdolžnici se je verjelo menj nego varavlm osebam, ki so se nadejale očite koristi od moje obsodbe. V dolgih dnevih in črnih noččh samotnega zapora me je premagoval obup o človeški pravici, trapil me gnjev na ljudi, o katerih poštenosti sem se prevarala, in stopala mi jc pred oči sramota, ki me bode vse dni preganjala ob sumnji, vedno se mladeči in šireči, dasi me sodišče morda oprosti. To vse me je takd prevzelo, da sem si zaželela zameniti sramotno življenje za rešilno smrt. V tej želji sem se udala laži in priznala krivdo, meni namišljeno. Tudi sedaj si želim smrti, in bodisi na vešalih. Nečem pa umreti z lažjd na duši; zatorej sem danes slovesno izpovedala, da sem nedolžna. Ustreženo mi bode, če slavno sodišče verjame vse, kar priča proti meni, in veselim se groznih vešal, ker me otmd svetä, na katerem mi ni več prebiti . . . Samd to sem Še imela na srci; odslej ne bodem odgovarjala na nobeno vprašanje. —
Toliko da se Cvetdna bolj zgrudi nego sčde na tožno klop, že pristopi mlad gospod smelega, samozavestnega lica. Bil je Abadon v podobi sozatoženega Samorada Veselina.
Dostojno se prikloni in nepozvan izusti: — Čital sem po naključji, da je draga mi Cvetäna hudo obtožena in da sem tudi sam zapleten v obtožbo. Dospel sem naravnost iz Amerike, kamor sem bil odpotoval, ne ker bi se bal obtožbe, katere pač nisem pričakoval, ampak iz ukaŽelje, da si ogledam svetovno razstavo. Hitel sem, kar sem mogel, in prišel nisem prepozno. Še mi je možno rešiti nedolžnost Cvetdnino in poštenje svoje. —
Predsednik strogo pogleda prišleca. Ta se pa ne dä premotiti, nego nadaljuje: — Slavno sodišče izvoli oprostiti, če govorim nemara nespodobno. Tukaj grč za življenje in poštenje dveh oseb, ki sta si
svestni svoje nedolžnosti. V takem položaji pa nc moremo vsekdar ohraniti ravnodušnosti in pretehtati vsake besede, predno uide čez zdbe. Jaz sem Samorad Veselin. To izpričajo poklicani svedoki, in poznajo me tudi nekateri gospodje porotniki. Obtožba mi je znana. Sinoči sem jo prečital pri gospodu zagovorniku in danes lahko odgovarjam nänjo. Ne tajim, da sem bil tisti usodni večer najprej skrivaj in potlej očito pri ženitovanji, dasi ni v preiskavi čisto nič pojasnjeno, kakd sem mogel pred malo urami v Savi utoniti daleč od Pavličevega ddma, kakd sem prišel skozi zaklenjena vrata na dvorišči med svate in kakd sem bil malone v tisti trenutek zopet daleč na svojem domu, kjer so me hoteli prebosti za volkodlaka. Videl sem, kakd je vinjeni gospod Pavlič pil črno kavo in kakd ga je skoro potem prizadela kap. Opazoval sem vse to prav dobro, zakaj bil sem menda jedini trezni moški izmed vse družbe. Povedati bi mogel celd, iz katere skudelice je Peter Pavlič pil svojo kavo, dasi je pilo črno kavo več gospodov in so bile vse čašice blizu jednake. Toda meni se bode verjelo še menj, nego se je verjelo nedolžni Cvetdni. Pojasnila bode pa vse glavna obtežilna priča: Peter Pavličeva sestra. Danes bode govorila čisto resnico, videč mene pred seboj. Izpovedala bode, da je sama v splošni zmedi po Pavličevi smrti iztikala po njega spalni sobi. Tam je našla odprto drobno stcklenico s tekočino, katera ji je dišala nekamo sumnjivo. Znane so ji take vonjave, ker pozna nekaj lekarniških tajnostij; saj vari in meša zdravila, kadar se nje mož, ki je lekarničar, kratkočasi na lovu. S strupenim vonjem vred so ji v glavo šinile tudi strupene misli, katere ji je zdajci zanetil pohlep po ostalim Pavličevi. Ta žena se je potlej pritihotapila k čašicam, iz katerih so svatje pili črno kavo, in izmed njih je vzela nekovo čašo, v kateri je bilo Še nekaj kave in neraztopljenega sladkorja. Vlila je vmes nekaj kapljic tistega nazvistrupa ter v varno skrivališče spravila to brozgo in tikvico najdene tekočine. Takd je bilo iztaknjeno otrovälo. Poiskati je bilo še podajnika tistega otrovala. Za tega sem bil jaz najpriprav-nejša oseba, ker se bavim s kemijo kakor malokdo, in ker so me sploh imeli za Cvetclninega zaročenca do malo dnij pred nje poroko s Petrom Pavličem. To se je zlobni ženski tudi posrečilo. Tisti večer mi je umrla mati. Gospa jo je šla jutrodan kropit, saj sta bili nekdaj znanki. Prišla je pri tej priliki v mojo delavno sobo in si tam utrgala kos nekega mojega načrta, ko ji nihče ni gledal pod prste. V tisti kos mojega črteža je potlej zavila tikvico dozdevnega strupa v skrivališči na Cvetžininem domu, ker ondu ji tudi nihče ni gledal pod prste. Ko je bilo takd vse v redu, poslala je blaga gospa svojega
možd k sodišču, zakaj v svoji rahločutnosti ni hotela sama ovaditi svoje jetrve. Sodni navod je takoj dospel na lice zločinstva, in vse sc jc ujemalo z ovadbo, ker je pri hišni preiskavi posredovala rahločutna gospd. Sedaj se pa še bolj ujema, odkar je Cvetäna, po duševnih mukah omamljena, napdsled obstala vse, kar so ji pokladali na jezik . . . Kar sem si drznil razodeti slavnemu sodišču, potrdi ta priča do pičicc, dasi dobro vč, da s tem obtoži sama sebe. —
Na povelje predsednikovo takoj stopi v dvorano tista gospä, ki smo jo v drugem poglavji te kolikor toliko resnične povesti na-zvali prekosavsko zalvo Cvetänino. Ošabna gospä je pristopila v bogato nakičeni črni opravi. Ko pa stopi pred sodno mizo in poleg sebe zapazi Satnoradovo lice, preobrazi se ji takoj zavest zmagovitosti v skesano odkritosrčnost. Vse potrdi, kar je ravnokar razodel Abadon-Samorad. Nejevoljen šepet zašumi med poslušalci, osuplo se spogledajo sodniki in porotniki, državni pravnik pa resno vpraša gospd, kaj jo je napotilo, da danes vse preklicuje, kar je prej izpovedala pod prisego, in ali se zaveda posledic takovega ravnanja? Gospa odgovori, ne da bi se käj obotavljala: — Ko sem videla mrtvega brata pred seboj, pokalo mi je srce od žalosti, da ne bodem ničesar dedovala za njim. Ta žalost me je tolikanj omamila, da sem se udala hudobnemu naklepu in si ohranila srčnost za njega zvršitev. Sevčda me je pekla vest, ko sem čula, da grč Cvetäni za glavo; vender svoje ovadbe nisem popravila, zakaj bala sem se, da pridem potlej sama v ječo in da mi splava trideset-tisoč gotove dedovine po vodi, če povčm resnico. Včeraj me je po-setil neznan gospod in zahteval z menoj govoriti tajno reč. Povedal je ves dogodek nadrobno, kakor se je res vršil. Vse sem tajila, ali mož me je motril takd strogo in presunljivo, da sem napdsled priznala vso resnico. Mož dč nato ravnodušno: — Za svojim bratom pričakujete dedovine tridesettisoČ forintov. Toliko je pač ne bode, ker pri vsaki dedovini nekaj odleti. Vender vam takoj odštejem tridesettisoČ in povrhu še desettisoč; to pa s tem pogojem, da jutri pri završni obravnavi govorite o Cvetäni čisto resnico. To storite tem gotoveje, ker se sicer z menoj vred proti vam oglasi še drug svedok, kateri vam je dosedaj takd neznan kakor jaz. Ta veljak vč vso do-godbo popolnoma in tudi skrivaj posluša najin pogovor. — Mož mi je naštel obljubljeno vsoto in odšel, ne včm kam. Takd se je v meni zopet obudila poštena vest, in danes govoritfi čisto resnico. Cvetäna je popolnoma nedolžna. Samd jaz sem delala krivico v svoji slepoti. Z menoj, šibko, grehu podvrženo žensko, pa ravnajte usm ljeno! Ko-
Jikor me pa kaznujete, glave mi ne vzamete, in napösled mi vender ostane podarovanih štiridesettisoč forintov. —
Gospa dogovori, in predsednik ji oznani, da bode izpraševana še pozneje. V tem naj jo sodni sluga odvede v posebno sobo.
Abadon-Samorad zopet izpregovon':
—	Kakor se mi je posrečila obrana gledč na poglavito pričo, takisto ugodno se mi izide gledč na otrovno pijačo. Usojam si slavnemu sodišču podati steklenico tistega dozdevnega otroväla in seznam kemijskih prvin, ki so spojene v tisti tekočini. Ta tekočina je nova in moja iznajdba. Strup ni, ampak jačilen lek za stare ljudi, pijača, ki ne škoduje nikomur. Veščaki so ta lek razkrajali po starem kopitu in našli v njem, česar so iskali, namreč prusko kislino. Käj takega se Često pripeti veščakom. Žal, da so po zakonu dozdevno nezmotni. Jaz pa hočem dejanski in znanstveno dokazati, da so v tej tekočini ne samd snovi pruske kisline, temveč tudi druge snovi, katere so prezrli ob površni preiskavi. Vse te snovi skupaj pa niso ne po ukusu ne po učinkih slične pruski kislini, ampak novo, dobrotno zdravilo, katero sem že često pribavil prijatelju svojemu Petru Pavliču in drugim znanccm. Veščaki v kemijski stroki takoj potrdč mojo trditev; samd dovoljeno mi bodi, da jim na tej novi in njim popolnoma neznani sestavini pojasnim, od česa se napravlja in kakd se potlej razkrajaj, da se dobč, premerijo in pretehtajo vse snovi in prvine moje iznaj-dine. Ali tudi brez veščakov se utegne slavno sodišče uveriti, da dozdevni strup ni strupen. —
Rekši seže Abadon-Samorad bliskoma po obe steklcnici na sodni mizi, namreč po tikvico, ki stoji na mizi od preiskave proti Cvetäni, in po jednako tikvico, katero je danes sam podal sodišču v početku tega govora. Sodniki kär otrpnejo za to nečuveno predrznostjo; toda predno more predsednik izustiti zasluženi ukor, že zagovornik iz jedne in prvosedeči porotnik iz druge tikvice potegneta krepek požirek. Abadon-Samorad jima, olikano se kretaje, vzame steklenici iz rok in ji z glokokim priklonom postavi nazaj na sodno mizo ter prosi dovoljenja, da izpregovori še majhno opazko. Potem nadaljuje:
—	Izvdli mi slavno sodišče oprostiti toliko predrznost, da sem na način, kakeršnega kazenski postopnik ne pozni, dokazal resničnost svoje trditve. Gospod porotnik ob moji desnici je použil požirek tistega strupa, ki se je našel v spalnici gospoda Petra Pavliča in v ostankih črne kave; gospod zagovornik je izpil tisti strup, katerega sem danes predložil slavnemu sodišču. Nijednega gospoda ni zadela usoda Pavličeva; temveč oba izvestno potrdita, da po tem požirku
ne čutita nikakove bolesti ali slabosti, pač pa dobrodejno oživljanje. Spoštljivo prosim, naj tudi veŠčaki pokusijo oba ta leka, da bode dokaz še sijajnejši. Tudi vi, častiti gospod predsednik, račitc pokusiti to vodico in takoj bodete izvolili čutiti, kakd jačilno in mladilno deluje na živce. —
Predsedniku se bere na obrazu, da iz težka zadržuje srditost zbok take izzivalne predrznosti. Vender ohrani ravnodušje.
Abadon-Samorad mora odstopiti. Odvedd ga sodni sluge na povelje v posebno cčlico.
Sedaj nastopita dva veščaka. Gledata, duhata in pokušata tekočino v obeh steklenicah in preumita seznam snovij, katerega je Sa-morad-Abadon ravnokar podal sodišču. Strokovnjaka jednoglasno izjavita, da je vodica v obeh steklenicah na prvi pogled prav nedolžna, da pa je bila tekočina, najdena v ostankih kave in v spalnici gospoda Pavliča, kakor vesta za trdno, bistveno drugačna.
To mnenje preseneti sodnike in poslušalce. Natd se oglasi odvetnik, rekoč: — Preiskava se je zvršil a takd strogo in pravilno, da bi se prej smelo dvojiti, ali je gospä, danes sedeča na zatožni klopi, tista, katera je bila privedena v preiskovalni zapor, negoli izreči mnenje, da je strup, kateri se je danes gospodom strokovnjakom podal v presojo, drugačen od dnega, kateri je bil zasežen v Pavličevi hiši. Gledč na tisti dozdevni strup je izključena vsaka sumnja; in kakor zagovornik iskreno pomilujem, da sta si veščaka takd nedopustno olahkotila težavni svoj nalog, ako sc ga račita iznebiti takd, da zani-kujeta, česar poleg sodnih listin ni smeti zanikavati. Nisem kemik in prirodoslovec, vender naj izrečem iskreno svoje priznanje kemijskemu znanstvu in izkušenosti gospoda Veselina; zakaj že sinoči me je opozoril, kakšno sodbo izrekd veščaki, zavedajoči se domnevane svoje nezmotnosti. Razodel mi je gospod Veselin, da je bilo leku, najdenemu pri Pavličevih, primešano vonjavo eteriško olje. To pa je sčasoma izpuhtelo, ker je bila steklenica večkrat odmašena, sicer pa zamašena z navadno pluto in ne, kakor bi moralo biti, s steklenim zatikom, kakeršen je bil prej na steklenici. Izročil mi je na tem listu imč tistega parfema in v tej stekleničici tudi nekaj njegovih kapljic. Tri kapljice naj se kanejo med lek, in takoj zadobi prvotno vonjavo, slično pruski kislini, in prejšnji grenkasti ulcus. List in parfem podajam slavnemu sodišču ter prosim, da se zločinstva sumnjiva tekočina iz nova preišče po drugih veščakih, ker dosedanjim je bila nje sestavina prenova. Dovoli naj se tudi, da pri tej preiskavi sodeluje obtoženi gospod Veselin, izumitelj tega leka. Končno naj še opomnim, da
sem na tem mestu pred slavnim sodiščem izpil ta lek, popolnoma uverjen, da ni strupen, «in da proti možnemu otrovanju nisem rabil nobenega pomočka. Gospoda veščaka mi morata sama potrditi, da bi sedaj ne stal na tem mestu zdrav in trden, ako bi bila v steklenici, iz katere sem pil, pruska kislina; in da proti takd silnemu in naglemu otrovälu ni nasprotnega strupa, ki bi mc takoj raztroval. Moja zagovornika gorečnost pa tudi ni takd strmoglavasta, da bi, braneč tuje življenje, zaigraval svoje. —
Zagovornik še ne sčde, kkr se oglasi prvosedeči porotnik, ne izprosivši si besede: — Da zmaga pravica zoper zlobo in nevednost, bodi tudi meni, preprostemu krojaču, a danes gospodu porotniku, dovoljeno izreči, da je tista strupena vodica takisto meni teknila prav dobro. —
Predsednik vpraša nejevoljen: — Kakd ste se pa vender vi — krojač, kakor pravite — tolikanj ojačili, da ste izpili sok, o katerem ste po okoliščinah morali soditi, da vas utegne takoj usmrtiti? —
Porotnik ga zavrne: — Tudi mi, preprosti krojači, nismo brez srčnosti, zlasti kadar grč za pravično reč. Ta gospod Veselin, ki je ravnokar stal tukaj pred mano, ponujal mi je včeraj ta strup, da ga pokusim. Pokušal ga je sam brez vidnih posledkov, in napdsled sem ga pokusil tudi jaz. Za to pokušnjo mi jc gospod plačal pettisoč forintov. Takd sem pridobil lepo vsoto denarja in hkrati prepričanje, da je ta lek prav koristna iznajdba. —
—	Kaj vam je rekel gospod, ko vam je dajal tisto vsoto, ddkaj veliko za vaše razmerje? —
—	Nič drugega nego to, naj kakor porotnik uvažujem takisto vse okolnosti, ki govorč za nedolžnost obtožene ženske, kakor okol-nosti, ki govorč za njeno krivdo. To sem mu obljubil. Da bodem tako ravnal, to sem danes tudi prisegel. Podarjena vsota mi torej ne bode omajala poštene vesti, dasi sem ubožen krojač. —
Predsednik opomni z resnim naglasom: — Ali vam ni očitala vest, da ne smete vzprejemati darov gledč na častni svoj porotniški ured? —
—	Oprostite, gospod predsedniki Dar sem prejel zatd, da nepristranski opravljam svojo službo. Vi ste se pa danes zarotili svoji soprogi, nam porotnikom takd zasukati posnetek obravnave, da bode zatoženka naslikana bolj črna, nego je res; sicer vam milostiva gospä ne kupi novega svilnatega klobuka. To sem čul na svoja ušesa, in kar pravim, to je res! —
Porotnik počasi sčde, nesoč samozadovoljive poglede nad sodniki in poslušalci. Predsednik ostro pokara brbijavega krojača. Drugi porotniki kličejo vsi vprck, da so tudi oni prejeli drage darove, da bi pravično sodili. Poslušalci mrmrajo in glasno govorč. Državni pravdnik govori s povzdignjenim glasom, da se širi po dvorani čuden, omotičen sopar, ki opojno vpliva na možgane porotnikov, da, celd na predsednikove živce, in da ni možno obravnavati dalje. Sodni vratar, ki naglo prisopiha pred sodno mizo, pa izjavi, da je ravnokar v sodno hišo stopil nadsodiški načelnik.
Seja se prekine. Sodni stražniki vzemd Cvetäno - ničdse in jo odvedd. Sodniki odstopijo. Porotniki se razidejo. Poslušalci pa tiščč k vratom, grdo tožčč, da se jim je pokazil dan, ki jc obetal toliko zanimljivostij. V dvorani ostanejo samd stoli, mize in klopi kakor vselej, kadar se završč kazenske obravnave. No, danes jc notri ostalo nekaj novega. Na temeni visoke železne peči stoji po konci literska čutarica od zelenkastega stekla, zamašena s steklenim zamaškom in zapečatena. Na videz je prazna, tiči pa v nji pravcati gospod Samorad Veselin. Gledal je že nekoč ljubljeno Cvetdno raz peč, zakaj bi je danes ne s prav takšnega sedišča? Ondaj je bila Cvctana v nevestinem sijaji in pred njo jc bilo odprto nebd srečnega zakona; danes je vdova, obtožena zavratnega umora, in pred njo se odpira pčkel sramote in grozne kazni. Ondaj je bil Samorad sloboden, v sanjah krasne bodočnosti in svest si pomoči mogočnega Abadona, danes pa čuti prav tistega duha kruto mogočnost: teld mu je vzeto, in tisti lev, na katerega mu je navezana duša, tiči v tej čutari, da se ne more geniti. Slobode svoje se mora bati, ker tudi nad njim visi krvnikov meč in teralice ga iščejo v domovini in tujini. Tiste sanje o krasni bodočnosti pa so se izpremenile v prokletstvo kčsa in obupa. —
Naj povčm, kakd je prišel Samorad v stekleno ječo. Čitali smo na konci desetega poglavja, da je Samorad odklonil nadaljno svar-jenje duhä, ki mu je pokladal na srce, naj se odreče Abadonu in njega pogodbi. Ko blagi duh odide, prisede Abadon prijazno k Samoradu pod oreh, in izpregovori:
— Sanjavi duh, ki te je ravnokar nadlegoval, sličen je prav tebi. Ti si gledal površino svoje domovine za poznih stoletij in tratil dragi Čas, brezosnovno motrčč novo državo azijskih rodov, ki nekoč ustrahujejo grehotno Evropo. Za kazen te nepremišljene radovednosti si videl okameneli kip najpodlejšega človeka, ' in ta je pravnuk tvojih pravnukov. Tvoj svarilec pa ti je polnil ušesa s trditvami, da svet napreduje in da budo nastopna stoletja blažja in srečnejša od seda-
njega. Pokazati sevčda ni mogel ničesar, dasi je trdil, ka je jakši od mene. Toda še toliko . ni imel oblasti kakor moj PlahtaliČ in tisti genij Včlike Azije, ki sta ti svoje trditve kolikor toliko dokazovala z živimi podobami. Čudaka sta ti in tvoj svarilec. Evropske omike napredek ali pogibeij v poznih stoletjih vama je tolikanj segel do srca; tvoja blagost, tebi najbližja stvar, pa te ni zanimala prav nič, in pridobil nisi niti nauka niti koristi, odkar si se iznebil telesne teže. Ta tvoj svarilec te ni obogatil še za jedno idejo ali izkušnjo ne, samd od mene te je odvračal, včdel pa ni, kdo me bode potlej nadomeščal ... Ne misli, da te hočem trpinčiti, ako ti predočujem vsoto tvojih dosedanjih bedastih činov, ali — kakor človek pravi takd laž-njivo kakor blagorečno - sedanjo tvojo usodo. Nečem ti očitati, kar se ne da popraviti; ampak poučiti te moram o tem, kar ti bode na razvalinah minulosti v srečo za prihodnje dni; obuditi moram v tebi zanimanje za tvojo osebo sdmo. Ti pa odloči, kaj ti bolj hasne, ali moj pozitivni nauk ali tistega sanjača negativno svarilo . . .
Nekdaj se je malo potrebovalo za človeško blaženost. Človek je bil blažen, če ni ničesar zahteval od sreče, če je izmed človeških potreb poznal samd prirodne in nujne, če je krotil svoje želje in se vedno ravnal po tem, da Življenje ni uživanje, ampak vedno pripravljanje na neizogibno smrt. Dolgočasna blaženost, ki je zgolj negacija, vedno zatajevanje samega sebe I In ako bi vsi živeli po Prcščrnovem reku: »De srččin je le tä, kdor z Bogomilo up srčče ünstran groba v persih hräni«, skoro bi izginil ves človeški rod in nadzemeljski duhovi bi morali pogrešati zabave s tragikomedijo, ki se i grd na odru Človeške zgodovine. Takove starokopitne teorije o človeški blaženosti so bile morebiti na srci tvojemu svarilnemu duhu, ko te je odvračal od mene. Toda človeška blagost v sedanji dobi splošnega napredka in procvita zahteva nekaj več in vsaj nekaj pozitivnega in bistvenega. Odpreti ti hočem oči, kakd ti je doseči tdko istinsko blaženost. Ti pa sodi in potlej odloči . . . Temelji tvoje blagosti, kakor vsega tvojega bitja, ti so osebni in zunanji. Osebni temelj si ti sam, ves, kar te je: »Zdrava duša v zdravem telesi.« To je najvišja blagost na zemlji, ki daleč preseza vse druge dobrine. Jaz in moji duhovi ti bodo v tem neprecenljivo koristni. Mi poznamo boljše leke za brambo proti smrti nego tvoj Rudovar; branili te bodemo bolečin in opasnih slučajev ter negovali tvoj život, da ti nekoč v poznih letih smrt ne bode jadna ločitev od sveta, ampak brezbolesten prestanek življenja. Mi ti bodemo takisto bistrili duhä, odpirali vire modrosti, kakerŠnih ne podd človeška knjiga in izkušnja, in te naslajali z zabavami, katerih ne za-
sledujeta stud in žal, to je z zabavami vede in spoznave. Takd bodeš resnično blažen. Zadoščal bodeš samemu sebi, in tvoje duševno obzorje bode gorostasno vzvišeno nad težnjami in marnjami povprečnih človeških hoclničnjakov in krtinoplezalčkov . . . Zunanji temelj tvoje blaženosti je vse, kar je zunaj tebe, s čimer moreš vladati in razpolagati: to je tvoja imovina in zlasti denar. Človek ima veliko potreb; tebi je odkazano življenje med svojci, med omikanimi ljudmi, in njih Šegam, celd predsodkom se ne moreš odtegniti. Ako sedaj po Dijo-genovem vzgledu iščeš modrijanske svoje blaženosti v sodu brez dna in ljudij, vrednih tvoje družbe, s svetilko za belega dnč, gotovo te vtaknejo v najbližjo blaznico. Dobavljati si moraš vse potrebščine za svoj život, za obitelj, za zahtevke svojega stanu, za navadni blišč, za prijetnost in ugodnost. Za to vse potrebuješ denarja. Samd denar se more vsekdar izpremeniti v predmet tvojih raznih potrebščin, ki se vedno menjavajo. Denar rabi za vse potrebe in je torej najboljše blagd, dobrina säma na sebi. Bogastvo ti je zaščitje proti bedi in nezgodam, ki pretč od vseh stranij. in proti težavam starosti, ko jame pešati duševni kapital. Kdor jc ubog. mora neusmiljeno čutiti »trojno gorjč« pesnika Simona Jenka; bogatin pa je prost vseobČe človeške tlake. Vsako jutro smč reči: »Ta dan je moj, gospodar sem svojih močij in vrlin ter smem slobodno javljati svoje misli in svoje prepričanje.« No, moji duhovi so ti tudi v tem oziru pre važni pomočniki. Res imaš že nekaj imovine in tudi nekaj ved, ki ti pridobivajo bogastvo. Ali to vse je malenkost proti temu, kar ti bodo sipali moji duhovi v nardčaj. Napotili te bodo na plodonosne iznajdbe; pri podjetjih, kjer grč za velike imovinske vsote, narekd ti, kdaj je denar vtekniti in kdaj umekniti, odprd ti bogate žile premoga in dragih kovin v zemeljskem drobu in razkrijd ti zaklade, nakopičene iz davnih Časov. Takd bode osebna tvoja blaženost ojačetia in obstražena z velikim bogastvom ... To oboje bi zadoščalo za blaženo življenje; vender človeška nrav, ali pravše, slabost, zahteva še nečesa več: nekaj prav za prav nepotrebnega in celd često kvarnega. Saj včš, kakd se vsakdo v srci veseli tuje hvale, najsi ni zaslužena; in kakd ga peče tuja graja, najsi je upravičena. Opazoval si že, kakd je marsikdo žrtvoval velik del svoje osebne udobnosti in slobode in velik kos svojega imetka jedino zatd, da si je pridobil priznavo in odliko — nestalno, izpremembno sodbo — drugih ljudij,, često malovrednih vrstnikov. Ta nepotrebna potrebščina je čast in slava, da ne govorim o poštenji. Zakaj poštenost ima vsak človek, vsakdo jo do cela priznava vsakomur, in paziti je samd na to, da je ne izgubiš ali prevrneš v
sramoto z nepoštenim dejanjem. Čast in slava je nekaj posebnega — v resnici nečimcrna reč, vender glavno živilo prirodnemu človeškemu svojstvu gizdavosti, oholosti in napuha. Saj celd tisti ni brez napuha, kdor se ponaša s ponižnostjo ali z zaničevanjem ljudske hvale. Bolj brez-pameten nego blažen je res, kdor svoje blaženosti ne išče v sebi, nego zunaj sebe in kogar bolj osrečuje ljudsko mnenje nego zavest svoje vrednosti; zlasti če pomisliš, kakd neosnovano je često ljudsko mnenje, kakd narejajo tako mnenje često bedaki in podli značaji in kakd rado in brez dokazov se verjame vsaka ogrda tvoje osebe, dočim se mora vsaka tvoja vrlina strogo dokazati, premer jo verjamemo. Vender, tudi to brezpametno svojstvo se mora utolažiti, da je človek srečen! . . . Čast: visoko dostojanstvo, imenitni naslov, red ali križec na prsih, to vse veljavi moža, to blesti v oččh velike množice, katera sodi, da je res odličnjak, kdor je odlikovan. In ta množica nikoli ne vpraša, kakd mrzlo ali toplo srce ti bije v odlikovanih prsih in kako podle misli ti lazijo v ponosni glavi. Sdsebno redovi so izvrstna iznajdba vpričo starih časov, ko so se zasluge plačevale in usluge darovale s težkim, suhim zlatom in velikimi graščinami Tudi do teh raznih častij ti odprd moji duhovi razna pota. bogastvo, katero ti bode dano, častno je že sdmo na sebi in za plezanje kvišku pri-kladnejše nego velike duševne zmožnosti. Z velikim bogastvom se utegneš pridružiti denarstvenim mogotcem, delovati z denarno silo in vplivati na narode in njih vlade po načinih, kakeršne uporabljajo takovi denarstveniki, in celd po bolj prekanjenih, kakeršnih te naučč moji duhovi. Vedno še velja rimskega Juvcnala slovo: »Dat veniam corvis, vexat censura columbas« ; vedno še leži svet na tleh pred zlatim teletom kakor v starodavni dobi, in v priznanje tega maliko-vanja ti bodo naslovi, odlike, celd plemstvo, ne da bi trebalo, da se pojudiš. Ako te bode mikalo, udaš se tudi državniški umetnosti. Ondu ti bode poleg bogastva pomagalo tudi to, da nisi veleum. Mož visokih duševnih zmožnostij je premalo gladek, presamosvoj. Jednako zmožni ga črtijo kakor tekmeca in ga tudi izpodrivajo z neplemenitimi pomočki. Menj zmožni ga zavidajo, ker se bojč preziranja; in velika duševna zmožnost jim je predrznost, ki se mora zavračati. S sijem bogastva, s prijatelji, katere ti pridobiva tvoje zlatd, z laskavo priljudnostjo, ki stane samd prazne besede, in z oskromnostjo, ki prikriva tvoje duševne zmožnosti, lahko splezaš do časti in dostojanstva velikega, vplivnega možd; in če zatajiš ideale svoje mladosti ter prirodno ljubezen do svojega jezika in näroda, hvaljen bodeš kakor razsvetljen vzornik; zakaj vzpel si se do višjega človečanskega obzorja in očistil
svoje mišljenje od tesnosrčnega neplodnega sanja rs tva. Če bodeš parlamentarec, naučč te moji duhovi govoriti dvojnoumno, da bode prav na dve strani, in brezbarveno, da bode najbolj prav tebi; in če bodeš visok državnik, narekovali ti bodo breznaglasne in nejasne govorice, s katerimi bodeš odeval svoje misli, in na jezik ti poiožč o pravi priliki diplomatiški dovtip, ki se izpremeni v »krilat rek«, ako bode hladilen kakor limonada in ne žgoč kakor biisek iz ust velcumovih . . . Kdor ima čast, želi si tudi slave. Slava biva visoko nad častjd in se pridobiva jedino s čini, ki se ne pričakujejo od navadnega povprečnega človeka. Poštenje in časti ti prestanejo s smrtjo, slavo pa smemo imenovati nesmrtno, in najdlje traja slava, katero dosežeš stoprav po smrti. Nahaja se pa tudi puhla slava, in res je, kar je dejal modrijan, da je marsikdo slaven, dočim je zaslužil drug. da bi bil slaven. In res je, kar je rekel drug modrijan: >V svetišči slave bivajo nekateri mrtvi, ki niso bili notri, dokler so živeli, in nekateri živi, katere pa največ iz svetišča odnesö, kadar so umrli.« Slavo pridobiš z izrednimi čini in z izrednimi umotvori. Pri obeh pridobitvah so ti moji duhovi na razpolago. Velikanske dobrodelne ustanove, epohalne iznajdbe, na primer živeža, kakeršnega si videl v novi evropski državi, ali ccnega kuriva od vode ali od ujetih solnčnih žarkov, ali iznajdba stroja, s katerim se v vojskah ljudje pokončujejo grmadoma, najdba nove pri-rodne sile: to vse so slavni čini. S takimi čini najprej dospeš do slave, ker vsakdo lahko spozna njih dobroto in veličavo. Se v življenji se ti ovije lovorika okolo čela in postavi bronast spomenik; dasi je tak spomenik kočljiva reč. Zavisten kritik nemara poreče, da si spomenik sam plačal, ali pa, da so ljudje zatorej takd hiteli s spomenikom za tvojega življenja, ker so se bali, da ga nc dobiš po smrti. Zate je taka slava, katero čutiš že v življenji, boljša; nekaj imaš od nje. Vender višja je slava iz slavnih umotvorov. Prva slava počasi gine. Tvoja ustanova ostane, tvoja najdba ali iznajdba bode še imovina in dobiček vseh ljudij; ustanovitelj in izumitelj pa se pozabi, ako imena ne ohrani zgodovina. Druga slava pa živi, dokler je ohranjen slavni umotvor, kakor na primer -sinje Homer še danes, dasi ni gotovo, ali je sploh kdaj živel. Taka slava doleti samd genijalno glavo, kakeršne nimaš. Tudi moji duhovi niso umetniki, ker umetnost je zgolj Človeška last; tudi niso modroslovci, ker svoje praktične modrosti, katera je nadčloveška, ne morejo urediti v sdstav, kakeršen bi prijal človeškemu razumu. Vender ti pomorejo tudi k tej najvišji, neumrjoči slavi. Moji duhovi poznajo slovstva vseh jezikov in narodov. V jezikih, menj znanih še omikancem, v pozabljenih knjigah, v plevah neslavnih
pisateljev ti poiščejo izbor ne, visoke misli. Te misli, davno povedane, toda za omikano Evropo nove, bodo tvoji izvirniki. Taka zlata zrna bodo moji duhovi razbrali, nanizali, razklepili na dolgo in široko, kakor se sploh ravnä z zlatom, in okrasili z divnim reklom in zlogom. Saj včš, da je glavna reč, kakd kaj poveš, in ne, kaj povčš . . . Tvoje delo izide kar v dveh, treh jezicih. Moji duhovi bodo zatrobili slavospcv, moji kritiki bodo prcvpili zavidljivce, ki nalašč hvalisajo slabe umotvore, da zatemnjujejo resnično dobre, takd zvani omikani krogi, ki največ mislijo po tujih razlogih, in zlasti tisti knjižji molji, ki čitajo vedno in toliko preveč, da ne morejo nikoli prebaviti književne svoje hrane, strmeli bodo o izvirnosti in globini tvojih mislij in o krasnem, plemenitem jeziku, s katerim se dičijo. Takd bodeš zvečer legel spat, in ko jutrodan vstaneŠ, onda si slaven veleumnikl Nič ne dč, ako pozneje, želčč prekositi samega sebe, spišeš kaj slabšega ali prav slabega. Kadar je tvoja slava ukoreninjena v ljudskem mnenji, nihče ne bode takd predrzen, da bi, trgajoč tebi lovorov venec raz čelo, izpostavljal samega sebe kamenjanju tvojih hvalilcev. Potomci bodo siccr bolj nepristranski sodniki od naših vrstnikov, in nekoč po tvoji smrti utegne vstati strog učenjak, ki neovržno dokaže, da si posnemal srako, ki se je šopirila s pavjim perjem; ali tudi to nič ne dč. Spal bodeš tedaj pod hladno gomilo, in najsi na nji zanamci razgrajajo šc toliko, tebe ne predramijo . . . Takd ti podelim zdravje telesa, modrost in učenost, neizčrpno bogastvo, sijajne časti in večno slavo: vse najvišje blagosti človeške. Povrhu ti dovolim zopet piti vode in se odrečem tistim štirim uram tvojega spanja. Ti mi za vse to ne oddaš ničesar, samd svečano mi še zatrdiš, da nc. bodeš več poslušal tistega sanjavega duhä, ki jc hotel razrušiti najino združbo. To novo pogodbo bodeva dogovorila in svečano potrdila, kadar bodeš zopet cel in svoj duh v svojem telesi. Sedaj ti je pa na voljo dano trezno premišljati, predno se odločiš; zakaj jaz ne silim, celd niti ne prigovarjam . . . Včm, nekaj te ustavlja, da bi segel po mojih darovih. To so malenkosti; žal, prav ob malenkostih se često spotikajo vzvišene težnje. Tvoje malenkosti so prirodna ljubezen do näroda in slučajna ljubezen do Cvetäne; zgolj ljubezen, katera je najhujša nasprotnica blaženosti vsakega zemljana. Vsaka ljubezen je ne-opravična žrtva človekovih koristij, takd tudi närodna. Svoj närod, svoj jezik ljubiš z vsem idealnim ognjem, in kaj ti vrača närod za to ljubezen, najsi je požrtvovalna? Nemara ne več nego z žalnimi izkušnjami pridobljenega dokaza, da so vse človeške zveze realne in da vse teže za gmotnimi koristimi. Sebi najbližji, najpotrebnejši, jedino
zvesti pomočnik si vedno ti sam, in zatorej si sam sebi vedno več vreden nego vsi tvoji slučajni rojaki. Čemu torej ta gorečnost do jednega samega naroda ? Ako si to ljubezen ohladiš v srci, bodo te nekaterniki, namreč zavedni narodnjaki, pač grajali in celd zaničevali; vender, če si visok dostojanstvenik in bogatin, zaničevanje tvojih ro jakov ne bode sezalo gdri do čaščenja tvojih hvalilcev in do vpliva tvojih prijateljev. Ako ti je pa taka nižavna mržnja nekaterih narodnjakov venderle menj prijetna nego njih hvala, onda si tudi lahko pomagaš. Dočim se leskečeš v visokosti in v odlikah, čuti se närod samega sebe čaščenega, da ima takovega sina, ako se Ie o posebnih prilikah — nikar ne prečesto — milostno ozreš na svoje rojake in jim oprezno podariš drobtinico z bogate mize svoje. Tvoji rojaki, dobre duše, zapojd ti takoj slavospev iz radostno iznenadejanih src, in njih hvaležnost visoko prekosi tvojo dobrotnost. Takd moreš, ne ponižavši sebe, doseči z majhnimi pomočki velik uspeh pri svojih rojakih. In ljubezen do Cvetäne? Bodisi. Žcnstvo je lepo, ali posamezne ženske so venoče cvetice. Imej Cvetäno; ljubi jo takd idealno, kakor še noben pesnik ni opeval ljubezni; vender se ne bodeš mogel izogniti spoznanju, da Cvctana ni ideal, ampak ženska. Kadar se je naveličaš, kadar ti bode na poti v tvojih težnjah do časti in slave, onda ti tudi pomorejo moji duhovi, in to po imenitnih vzgledih takd, da se zakonu ohrani vsa čast, tebi pa vsa prostost v tvojem delovanji. — Ko govorim baš o Cvetani, naj ti povčm, da se bode jutrodan odločevala nje usoda. Ščitil in branil jo bodem pri končni obravnavi, kakor imava besedo. Včm, da bi ti po tolikem času zopet rad videl Cvetano, in tega veselja ti ne morem odreči. Utegneš pa pri obravnavi učiniti täko bedastočo, da razdereš ves moj trud. Zatorej naredim takd, da bodeš Cvetdno sicer gledal z lica v lice, da bodeš čul in videl vse, kar se bode godilo, da se pa sam ne bodeš mogel ne geniti ne oglasiti, dokler ni obravnava zvršena. Takd mora biti, da je v prid tebi in Cvetäni. —
Po tem dolgem govoru, ki pa je bil daljši, nego se tukaj čita, ker je Samorad na to očito priporočanje kosmatega materijalizma in golega egojizma trdil marsikatero nasprotno misel, zvršil je Abadon brez odloga vse, kar je namenil bajč v Samoradovo korist. Potegnil je iz žepa čutaro, segel po Samorada, potlačil ga k tlom, stisnil ga s pestjd in zmašil v steklenico. Ko to trdo zatakne in zapečati, pre-nesd jo služili duhovi takoj na visoko železno peč v obravnavni dvorani.
Takd je prišel Samorad včeraj v stekleno ječo. Danes pa je bil najpaznejši poslušalec nenavadne obravnave, ki se je ravnokar prekinila takd iznenada. —
Ko so Cvetäno odvedli in se je dvorana počasi izpraznila, zaželel si je tudi Samorad' slobode ter klical Abadona in služne duhove, toda zaman. Za kake pol ure prideta dva sodna slugi dvorano snažit in okna odpirat; bila sta očanca Kajetan in Avguštin.
—	Kaj takega Še nisva učakala, kar opravljava to hišo, pravi Kajetan tovarišu. Gospoda predsednika je prizadela taka omotica, da smo ga komaj oživili. Sedaj se bode vender dal vpokojiti, skrajni čas je že. No, prava sreča je, da ni prišel nadsodiŠki načelnik, kakor so bili zagnali prvi hrup! —
—	Čudno je pa vender, odgovor/ Avguštin, da je BinkoŠtnik, ko je ob navadni uri gledal skozi okno, prav razločno spoznal načelnika, da ga je potlej videl tudi v veži, da ga pa ni videl nihče drug. Povsod so ga iskali, povsod vpraševali, ali nihče ga ni videl, in vsi pravijo, da se sedaj zdravi nekje gori na Koroškem. —
—	Vender skoro pride. Ali bode to grom in strela 1 Toda midva se ne bodcva tresla, kakor se tresejo drugi že sedaj 1 —
—	Ali si videl, kakd sta ušla dnadva naši pravici? —
—	Sevčda sem videl, saj sem stal na dvorišči nasproti včlikim vratom. Tisti Veselin je izginil, nihče ne vč, kakd in kam, ko je stopil iz dvorane. Potlej so stražniki, kakor po navadi, v vežo privedli tisto gospd Pavličevo, ne slutčč ničesar hudega. Pred včlikimi vrati je stala tista kočija, v kateri se je bil po trditvi Binkoštnikovi pripeljal nadsodiŠki načelnik. V veži pri vratih sta stala dva moža, oblečena kakor strežnika; trije možjč, oblečeni kakor uradni sluge, pa so tiščali občinstvo nazaj in delali prostor za izprevod gospč Pavličeve in stražnikov. Odkod je prišla ta petorica, ne vč nihče. To so bili bržkone preoblečeni razbojniki. Ko pride gospä k vratom, vstane kakor iz tal tisti Veselin. Strežniki in preoblečeni sluge primejo stražnike od zadi, da se ne morejo geniti. Veselin in gospä smukneta skozi vrata v kočijo. Lopovska petorica vrže stražnike ob tla, skoči skozi vrata in jih zaklene od zunaj. Kakd so vratarju izmeknili ključ, ne včm. Predno smo potlej dobili drugi ključ, kar v splošni zmedi ni bila lahka reč, izginili so vsi lopovi, Bog vč kam. Tisto lepo kočijo s Črnimi konji in s črnimi strežniki, kakor jo je BinkoŠtnik popisal nadrobno, videli so ljudje hkrati na štirih raznih krajih hitečo iz mesta. Zunaj mesta pa ni bilo sledu o taki kočiji. Sedaj so udarili na brzojavno žico, pa nc verjamem, da bode kaj uspeha. Nekateri pravijo, da je tukaj delovalo veliko denarja; jaz pa pravim, da je prišel sam zlddej po dnadva, ker neče, da bi umrla skesanega srca na naših veŠalih. Gotovo sta že v peklu! —
Slugi še razmišljata o tej dogodbi, potlej se lotita snaženja. Kajetan mčni, da bode nekaj grošev stavil v loterijo. Avguštin se srdi, da vse vedeževalke in vse sanjske knjige za take izredne slučaje ne vedd povedati pravih številk, vender bode stavil tudi on. Samorad na peči pa pričakuje, da se zapazi njega steklenica; ali zime tedaj ni bilo. Kdo bi se torej ozirai na peč?
Samorada do drugega jutra nihče ni motil v sanjavem dolgoča-sovanji. V drugo jutro je bila zopet obravnava. Sodniki, javni obto-Žitelj, zagovornik in porotniki so bili nove osebe, poslušalci pa od prejšnjega dnč. Obtoževani so bili Samoradovi hlapci, ker so tisti večer po svatbi in smrti Petra Pavliča namcrjali usmrtiti svojega gospodarja. Skesani možjč, sicer poštenjaki, opravičevali so se, da so imeli samo volkodlaka pred seboj; da jim je bila prava dolžnost umiriti truplo svojega gospodarja, da bi ne hodilo nazaj med ljudi; in da se truplo v pokoj i samd takd, ako se mu prebode srce. Vender so bili hudo obsojeni na žalost Samoradovo, ki je menil, da niso zaslužili kazni, ker jim je vraža toliko zmešala možgane, da v svoji nakani niso mogli spoznati hudodelstva.
Dvorana se zopet izprazni. Kajetan in Avguštin novič nastopita z metlo in brisalko. Govorila sta, da se o Vcselinu in gospč Pavličevi ni še nič pozvedclo, in zopet se nista ozrla na peč in na steklenico na nji.
Porotne obravnave so trajale še nekaj dnij. Na zatožno klop sta sedla tudi zakonska Ivan in Bara Jaroslavič, zatožena, da sta gorenjskemu tovorniku prikrivala najdenih tisoč forintov njegovega denarja. Ivan Jaroslavič, sicer jako poštena duša, opravičuje se, da ničesar ni našel, ničesar prikrival, da je pa moral molčati, ker mu žena Bara kar zboli od razdraženosti, ako ji käj oporeka. To potrdijo vsi sosedje. Bara se opravičuje Živahneje, in vidi se ji, da je ženska krepkih živcev. Okrajšan posnetek nje besedovanja je tä-le: — Ta tovornik, ki ima lice takd pošteno, srce pa takšno, kakeršno poznä samd Bog, ni prav nič oškodovan. Listnico, katero sem mu pokazala, vrgel je sam na cesto; saj je bila takd malo vredna, da bi se niti mladi cucki ne hoteli igrati ž njo. Res mu denarja nisem dala tisti večer. Da sem mu ga vrnila takoj, ko sem ga našla, gotovo bi mi ne bil dal niti solda najdenine; saj ga dobro poznam. Hotela sem to reč objaviti pri sodišči, da dobim svojih sto forintov. Zjutra potem je bila dražba Ivanovega posestva. Šla sem k sodišču, da' otmem možev dom sebi in svoji deci in da tovorniku vrnem najdeno vsoto. Ali je bila krivica, da sem najprej skrbela zase in za deco in da sem od tovornikovih
42*
denarjev za varščino pri dražbi vzela tistih sto forintov, ki mi pristojč po postavi ? To bi bila' storila vsaka mati! Prčcej po zvršeni dražbi bi bila na sodno mizo položila ostalih devetsto goldinarjev, ki gredd tovorniku nazaj. Toda prehitel me je, in jaz sem takoj, ne odlašajoč, ne tajdč, dala iz rok ves denar. Čemu sem vzela s seboj vseh tisoč forintov, ako nisem imela poštenega namena, da dam iz rok, kar ni moje ?. . . Kakd drugače pa je mene oškodoval ta mož, ki ima takd pošteno lice? Mojega Ivana dom je bil cenjen na tisoč forintov, vreden je bil pol več. Ta tovornik ga je izdražbal za slepih tristoinpetdeset goldinarjev, ko jaz nisem smela dalje dražbati. Nekdo je hotel potlej sodno ponuditi višjo ceno. Tovornik mu je stisnil sto forintov v roko, da je miroval. Samd za slive je iztržil štiristo forintov, sedaj pa je prodal zemljo za dvanajststo. Moj mož mu je pa še vedno dolžan okolo sto forintov, ker terjatev s kupom tristoinpetdeset forintov ni bila popolnoma pokrita. To je tudi v nebovpijoča krivica l Stari dolg je bil že trojno plačan pred dražbo. Plačevala sva obresti po deset od sto, potlej malone jednoliko za dobroto, da je obetal čakati; prodajati sva mu morala vsakoletni vinski pridelek po ceni, kakor jo je naredil sam, z namečkom, kakor ga je zahteval sam; in pri računu nama je vselej utrgal, kolikor se mu je zljubilo. Sedaj sva moj Ivan in jaz v ječi, najina deca ob beraški palici, ta poštenjak pa ne bode kaznovan. —
Nič niso pomagale besede in solze. Ivan in Bara sta bila obsojena. Smilila sta se Samoradu tem bolj, ker je bila uprav njega radodarnost vzrok njiju nesreči. —
Minilo je nekaj dnij brez obravnav, in še vedno se ni nihče ozrl na steklenico vrhu peči. Celd strogi, nad vse natančni gospod predsednik ni pogledal na peč, kadar je po svoji navadi hodil v dvorano vohat, ali nemara ne kadč tam smodek mladi pravniški vajenci, kar jim je bilo ostro prepovedano. Nova obravnava, toda ne pred porotniki, podala je Samoradu kratek prctrgljaj v mnogodnevni jedno-ličnosti. Ali tudi ta obravnava, kakor vse dosedaj opisane, pomnožila mu je samd žalost in gnjev. Sčdel je na grešniško klop Cvetdnin vratar Miško, zatožen, da je gospodu Petru Pavliču ukradel uro žepnico. Miško je govoril po pravici, da mu je tisto dragoceno žepnico podaril gospod Veselin in da on sploh ni mogel krasti, ker je ves dan, ko so bili drugi pri poroki in pri pivu, vrataril v svoji cčlici in ondu celd obedoval sam zäse in proti navadi drugih dnij. Odgovorilo se mu je, da so tudi gospoda Veselina šele po smrti Pavličevi videli v dvorci in da ga nihče ni videl poleg gospoda Pavliča. Napdsled se
pa še oglasi javni obtožnik: — Ako ti je Veselin podaril takd drago žepnico, gotovo bi ga jutrodan po svatbi ne bil izdal orožnikom. Takd nehvaležen vender nisi 1 —
To je odločilo, in Miško je bil ostro obsojen, na žalost Samo-radovo, ki je bil kriv tudi tc obsodbe. Rad bi bil Samorad zvčdel, ali bodo kaznovani tudi tisti svatje, ki so v svatovski dvorani cekine pobirali v svoje žepe, dočim so drugi mrtvega Pavliča oživljali, in tisti lopovi, ki so mu zapalili pristavo. Toda te reči niso prišle na vrsto.
Peto jutro po MiŠkovi obsodbi so se požigali listi nekega zaplenjenega časopisa. Stari sluga Kajetan, včšč temu poslu, zakuril je grmado v peči obravnavne dvorane. Gospod predsednik pa je, kakor mu vest ni dopuščala drugače, osebno nadziral požiganje prepovedanih besed in strogo pazil, da ne uide košček grešnega popirja strahujo-čemu plamenu. Ko slastno gleda v ogenj, ki uničevalno izvršuje ukaz sodne oblasti, začuje se iz dvorane močen pok in cvcnketanje ubitega stekla. Predsednik strogo pogleda, Kajetan odhiti v dvorano. Tam uzrč pri peči kosce raznesene steklenice in možd, ki si razteza in vzravnava ude. Kajetan, nekdaj srčen vojak, skokoma plane na sum-njivcga tujca. Tujec mu izgine izpod rok, Kajetan telebne na tla in si hudo rani nos ob steklenih Čepinjah. Na ta ropot stopi tudi predsednik v dvorano in začuje iz ust preplašenega in krvavečega sluge, kakšno peklensko čudo se je zgodilo. Predsednik strogo opomni, da je Kajetan zatd videl pošast, ker se je zopet napil žganja. Toda stari Kajetan ne požrč take graje, ampak se naglo odreže: — Da dobivam tdko plačo kakor gospod prezident, pil bi muškatčlico, ali ob svoji ubogi mezdi si smem privoščiti jedva malo žganja. Pa kaj bi tisto — meni je ušel Človek ali duh, ki je morebiti nedolžen; učenim gospodom pa sta izpod rok izginila dva morilca! —
Molčč kurita dalje predsednik in Kajetan, Samorad pa plava visoko v zraku proti domačemu Zagorju, hvalčč našo clobo, da še ni odpravila konfiskacije časopisov. Tam v Zagorji najprej poseti domači dvorec. Vse je zaklenjeno, in na klicanje se ne oglasi živa duša. Znani ljudje, ki jih ogovori na cesti, niti ga ne vidijo in ne slišijo. Potem se napoti na Cvetänin dvorec, da tam pozvč veselih ali žalostnih novic. Ko stopi na dvorišče, začuje živahno pikapokanje mla-tičev na skednji in ugleda, kakd se vali dim iz grajskega dimnika. Pohiti v dvorec. Vse sobe so zaklenjene. Pohiti v kuhinjo. Ogenj je pogašen, in človeka, ki je moral ravnokar piskre pristavljati k ognju, ni moči priklicati. Grč na skedenj. Tam ležč snopje in cepci na tleh, pa nijeden mlatič se nc prikaže in ne odzove glasnemu klicu.
Uvidevši neuspešnost vseh naporov, sčde Samorad v perivoji za dvorcem v senco košatega drevja, kjer je nekoč s Cvetäno sedeval srečne srčne ure; in tam se brezvoljno udä mislim in slutnjam, ki so ga trapile vse dni po Cvetänini kazenski obravnavi. Vsi včmo, da Samorad takisto ni iznajdljiv v mislih, kakor ni trden in preudaren v svoji volji; vender moram povedati vsaj nekaj, kar mu je rojilo po glavi. Čimdalje bolj je bil uverjen, da je Abadon namenoma takd vplival na obravnavo, da Cvetäne napdsled niso smeli ne obsoditi ne oprostiti. Čemu je podaril nje zalvi veliko novcev, ko jo je mogel drugače prisiliti, da izpovč resnico ? Čemu je storil to stoprav zadnji dan pred obravnavo? Čemu je dal pri obravnavi dozdevni strupeni vodici drugačno vonjavo, nego je bila ob zasledbi namišljenega zlo-činstva, da je takd zmotil veščake ? Čemu je podmitil porotnike, kateri bi bili itak oprostili Cvetäno z mirno, pošteno vestjd? Zakaj se je javil sodišču kakor Samoradova oseba ravno med obravnavo in ne prej ? Zakaj je iztrgal Cvetäno iz rok sodne oblasti ravno med obravnavo, ko bi bil vender lahko počakal nekaj ur, da jo potlej odvede takšno, kakor jo je prej, ali pa kakor nedolžno oproščenko? Gotovo je, da hoče zli duh Abadon tudi s Cvetäno igrati takd, kakor igrä ž njim, Samoradom. Nje usoda mora viseti med obsodbo in prostostjo, da bode Abadon ubožico lože prisilil v varavo pogodbo, katere se potlej ne bode mogla rešiti. Nemara pa jc Abadon, zlorabčč Samo-radov život, njega glas in lice, Cvetdno ukanil celd tolikanj, da ona sedaj domneva, ka je njen rešitelj iz ječe in spremljevalec po neznani tujini pravcati Samorad! —
V tej strašni slutnji zaroti Abadona, naj ga takoj odvede pred obličje Cvetänino. Toliko da izgovori, že se dvigne v zrak in splava za solncem. Dolgo je plaval, kje in kam, ni mogel razločiti. Zdi se mu, da je obstal v teku in da mu prijeten glas Šepeče na uhd: — Takoj ugledaš Cvetäno prosto, zdravo in veselo. Oprezno se ji pojavi, da je ne presenetiš! — Natd se Samorad počasi spušča iz višave in pod seboj razločuje velikanski šum razsežne reke. Spomnil se je slik in opisov ter spoznal, da se nosi nad svetovno-imenitnim nijagarskim slapom v Severni Ameriki. Onda vidi na skrajnem robu velikanske, navpične in izpodmlete pečine dve osebi, ki imata uprav na tej skali najlepši razgled na najveličastnejši slap naše zemlje. To sta Abadon v Samoradovem životu in Cvetäna, ki ukusno opravljena iz veselih lic blaženo zrč sedaj v grmado valov, ki se drevč v peneči, grmeči prepad, sedaj v lice svojega ponosnega spremljevalca, ki ima oči malone jedino za krasno svojo družico. —
Ta prizor omami Samorada. Vzkipf mu vsa nekdanja ljubezen, in v žilah mu za vrč besen srd na Abadona. Bliskoma se spusti iz višave in se zgrudi pred Cvetäno na kolena, kličoč: — Cvetdna, usmili se, pozabi! Tvoj Samorad te prosi! —
Cvetdna vzdrhti, boječe se oprime Abadonovega rämena in za-kliče: — Ostavite naju, sicer gospod Veselin takoj ustrahuje vašo predrznosti —
Samorad vstane in strastno zakriči: — To ni Veselin, to je peklenski duh Abadon; jaz sem tvoj Samorad Veselin I —
Cvetäna mčni, da ima blaznega Človeka pred seboj. Abadon pa stopi v stran in izpregovori breznaglasno: — Ta človek govori resnico, milostiva gospa! Jaz sem duh iz pekla v Samoradovem telesi. Ta spojina sence in duhä pa je pravi Samorad. —
Cvetana obupno zakriči in se zažene v prepad. — Samorad skoči za njo, ali puh iz brezdna mu odnese breztehtno teld kvišku, da takd skozi vrtince soparov in pen, vrvečih pod njim, niti ne more uzreti valov, ki so v4se vzprejeli truplo Cvetänino.
Dolgo je bil Samorad kakor nezavesten in igrača sopotov in vrtincev, ki so ga dvigali in sukali nad valovjim grobom nesrečne Cvetäne. Napdsled ga Abadon potegne k sebi, postavi ga na trdna tla in mu pravi srdito:
— Kar si učinil danes, preseza vse dosedanje bedastoče tvoje. Bilo bi najbolje, da izgineš v nič. Ali to bi bila prevelika dobrota zäte; zatorej ostani človek, kesaj se, obupavaj in nizaj zlodcjstva na zlodejstva, bedastoče na bedastoče 1 Cveta.no si otčl, kakor vidiš, samega sebe, otčl pa je nisi — mene! Obsojena je ona, ker nekoč nisi bil obsojen ti; in sedaj pride meni v oblast — ona namesto tebe, ali — pred teboj. Telesa tvojega ne potrebujem dlje, zakaj več ne bodem branil Cvetane; in ostavljam te, ker je bil ves moj trud s teboj prazna tlaka. Nikar pa ne misli, da si s tem rešen dolžnostij najine pogodbe! —
Abadon se razprši v zrak. Samorad zopet začuti kakor nekdaj bolesten drhtdj po vseh udih in v tem hipu je zopet v svojem životu: morebiti kakor kaznjenec, nazaj pritiran v ječo, iz katere je ubegnil, morda kakor izgubljeni sin, ko je zopet prestopil prag očetnega ddma ! —
(Konec prihodnjič.)
Pogubni malik svetä.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Dalje.)
XI. Trgovina na Martu.
Ijvečer po končanih dnevnih opravkih navadno počivamo v družbi očeta Arhonta in njega družine. Pogovarjamo se zopet o mnogovrstnih napravah na Martu ter se mimo [Uf~ i11 drugega dotaknemo vprašanja o trgovini na tem planetu.
Oče Arhont povzame takd-le: »Naša mednarodna osnova, po kateri dobiva vsakdo od združenega naroda toliko potrebščin, da lahko živi brez skrbi, izhaja brez denarja, brez plačila in brez trgovine.«
»Ali bi se čudili Zemljani,« pravi mi Sokrat, »da slišijo in vidijo kaj takega kakor midva!«
»Ali ste vi bedaki, ali pa smo mil« slišim v duhu tiste Zemljane, ki se nikdar nečejo zavčdeti, da časih ni bilo vse takd na Zemlji, kakor je sedaj, in nečejo priznati, da denašnje naprave ne morejo trajati tudi v prihodnjosti.
»Sevčda, če ne tržite nI s poljskimi pridelki nI z obrtnimi tvori,« izpregovon Sokrat, »in če ne dajete nič zaslužka v denarji, tedaj vam tudi denarja ni treba. Rad slišim, da se kje kaj opravi brez plačila in brez denarja, zakaj to me spominja mojega delovanja. Toda vrstnik moj, sofist Antifon, odrekal mi je celd modrost, ker sem brezplačno poučeval mladeniče in jih opominjal kreposti, češ, da to, za kar ne jemlješ plačila, tudi ni ničesar vredno. Meni ni bilo do plačila, in ko so me zaničevali zaradi siromašnega življenja, dejal sem Anti-fonu: ,Ubožno živčč se človek lože utrdi na duhu in telesu. Čim menj potrebuje, tem večja mu je zadovoljnost in tem bolj se približuje vzpodbudnemu čustvu prave sreče in uživanju božjega vzveliČanja'. Drugim opravljivcem sem odgovarjal: ,Pošteneje je poučevati mladeniče brez plačila in jih izobražati za državno gospodarstvo nego jim s prepoželjivimi rokami jemati neizogibne pomočke'. Zdelo se mi je vredneje, ohraniti si njih prijateljstvo nego osvojiti si njih imenje.«
>Res, prijatelj, kar si storil brezplačno ob tedanji denarni osnovi«, odgovori oče Arhont, »to je bilo preveč; kaj takega ni smel nihče zahtevati od nikogar. Žrtvoval si torej svoj zaslužek v blaginjo mladine in domovine. Imel pa nisi zaradi tega posebnega priznanja, če te ni na tihem veselila zavest storjenih dobrot. Takega žrtvovanja svoje
blaginje v prid domovini in narodu pri nas na Martu ne zahteva nihče, tudi vesoljni ndrod ne. Od nas ne tč rja nikdo, da bi delali zastonj, dasi ne delamo za denar; takisto ne zahteva nihče, da bi zatajevali svoje potrebe ali celd žrtvovali svoj zaslužek narodu v prid. Zaslužek slčharnega Martovčana se sicer oddaja, toda ne v denarji, nego v obliki preskrbitvc za vse žive dni. Vsako selo, slčharna občina pozna svoje prebivalce. Stari očetje in sodniki vedd iz svojih zapisnikov in po vednem občevanji z ljudstvom, koliko potrebuje te ali dne tvarine vse selo ali vsa občina na leto in koliko na mesec, bodisi pozimi ali poleti. Takisto poznajo vire, odkoder se pridobiva vsakatera stvar, in vedd, kaj bi utegnilo pohajati pri domačem pridelovanji. Stari očetje delč — ako je treba, s podporo sodnikov — pridelke in izdelke in vsakovrstne tvarine, orodje i. t. d. med tiste prebivalce, katerim ni ostalo dovolj od svojskega pridelovanja in od pridelovanja, podprtega po narodnih rokah; takisto jim delč tuje tvarine, katerih ne pridelujejo in ne izdelujejo doma. Vsakdo prejme o pravem času vse, kar mu grč od näroda; vse pa prejemlje brez pobotnic, brez potrdil, brez denarja. Samd v občinskih knjigah se zapomni, kaj je kdo prejel, da se vidi, ali mu grč še käj alt nič. S tem pa ni rečeno, če je vsakdo preskrben z vsemi potrebščinami, da bi posebne zasluge za närod ne imele nI pravega priznanja ni primerne odškodbe. Kar je takih zaslug, sdsebno zaslug tistih mdž, ki po dokončani obči närodni službi šc nekaj svojih pokojnih dnij žrtvujejo närodu, kakor n. pr. sodniki, umetniki, zdravniki, stari učitelji, nadzorniki i. dr. — tudi takim zaslugam ni odškodbe nI v denarji nI v zlatu nI v biserih. Do malega vsi ti možjč ti iščejo plačila v časti, da jim narod izroči najvažnejše posle. Ako bi pa kdo venderle zahteval käj poboljška zaradi svojega žrtvovanja, temu se dä po odmeritvi narodnega zbora njega — fotografija.«
»Kaj,« vzkliknem iznenädejan, »s fotografijami plačujete zasluge? Pri nas na Zemlji bi dejali, da je to bedasto.«
»Potrpi, da izgovorim,« mčni oče Arhont nasmehoma. »Vam Zemljanom se zdi takšna odškodba Čudna, ker ne grč v denar in ker je niste vajeni. Ta naša naredba. se nekamo prilega Sokratovemu nauku, da nima nihče posebne pravice zgolj zaradi svojega rojstva, ampak le zbok svojih zaslug. Svoje posebno veljavne zasluge so, ki jih ndrod povračuje dnim blagim možčm in ženam, ki se ne zadovoljujejo samd s častjd, ampak želč še käj telesne ali materijalne odškodbe. Vprašaš, kakd ti more ndrod s tvojo fotografijo izraziti svoje priznanje: Fotografija je zgolj pomoček in dokaz tvoje pravice. Jutri» če ine ne zadrži käj drugega, pojdeta z mano k närodnemu fotografu
in potem na trg, kjer imamo skladanico närodnega blagä, da spoznata, koliko je vredna fotografija, podarjena po närodu.« —
Težko sva čakala drugega dnč. Harita in Hrizila hitro opravita svoje gospodinjske posle, in potem se odpeljemo po morji k fotografu na bližnji otok. Spotoma nadaljuje oče Arhont takd-le: »Občina je velika in ima več fotografov, toda le dni na otoku je upravičen izvrševati zaslužbene fotografije! Pripravljene ima tiste knjižice posebnega popirja, kamor napravlja fotografije in kamor pristavlja po več razmnožeb zmanjšane slike. Na sprednji sträni je svojeročno podpisan načelnik närodnega zbora. Na drugi listek bode fotografiral tvoje obličje. Pod fotografijo se podpišeta imetnik in občinski sodnik, c
Kakor je pripovedoval oče Arhont, takd je bilo. Ko se s Sokratom podpiševa vsak na svojo knjižico, vpraša fotograf sodnika Arhonta, kakšna bodi veljava knjižici ?
»Vsakemu tri osebne pravice do närodnega imetja za leto dnij,« odgovori Arhont.
»Skoro bode izdelan medorčz po fotografiji, katero si je moj strežnik hitro naredil, ko ste stopili prčdme. Z medorčzom natisne stroj polne knjižice medopisov, ker zahtevate letnih pravic za tri osebe. V tem oprostite, da grem pomagat medorezcu, in da se zvrŠČ me-dopisi vpričo mene. Vaši ženski se izprehajata po vrtu, torej počakajte me ali tukaj ali na vrtu, kakor vam drago.«
Ko sčdemo k druščini v prijazno lopico tik morja, vprašam, kakö tukaj fotografirajo, ker ni fotograf ničesar pripravljal.
»Takö je prav. Da si opazil njega priprave, obrnila bi se tvoja pozornost nänje, obraz bi se ti bil izpremenil, in fotografija bi ne kazala navadnega lica. Najrajši fotografirajo koga, kadar stoji in se s kom pogovarja ter še ne misli na to.«
Sedaj me pokliče Harita, stoječa za držaji ob morji, naj pogledam lepo zlato ribo, kakeršne izvestno še nisem videl; v tem hipu pa prinese fotograf najini knjižici z naslovom »Närodna fotografija«. Ko nama ji izroči, pravi: »To je potrdilo, da imata posebne pravice do närodnega imenja.« Pokaže nama tudi medorčz; bil je velik samd desetino prve fotografije, stoječe na prvem listu v knjižici; drugi lističi pa so bili polni natisnjenih medopisov. »Medorčz ostane po zakonu v närodni fotografski delavnici.« Prinese pa fotograf tudi zapisno knjigo, rekoč: »PrepriČajta se samä in vi, sodnik, zapisal sem, kar sta prejela vaša gosta v vašem imeni; sedaj se pa podpišite še vi, oče Arhont, zakaj vaša je pravica.«
Ko odidemo, vprašam spotoma očeta Arhonta, kaj je fotograf hotel reči z besedami: »Vaša je pravica«?
»Zbok närodne svoje službe imam pravico vselej vzprejeti deset gostov in vsakemu podariti tri vseletne osebne pravice do narodnega imenja. Kaj je to, zvčsta še danes.«
»Oče imajo še druge opravke na otoku,« pravi Harita, »pojdita z mano in z materjo; na spodnji konec greva v närodno skladališče po nekaj blaga. Tam se dobivajo malone vse stvari, kolikor jih imamo domä. Glejta, pri sebi imava jednaki knjižici. Na te dobi v skladališČi, česar kdo zahteva, dokler je käj medopisov v nji.« —
Mogočno se razprostira pred nami velikansko poslopje. Prčcej pri vstopu je velika svetla dvorana; pred okni stojč prazne mize. Hrizila in Harita zahtevata nekaj blagä na ogled. Hitro ga jima pri-nesd na mizo pred okno toliko, da ga je za ogled baš dovdlj. Obe si izvolita, kar jima prija. PostreŽnica zapiše v trgovinsko knjigo, koliko je blagä, nekaj izračunja in pravi: »Za izvoljeno blagd nam grč znamenje tridesetih stotink jednega vaših medopisov.« Rekši seže po knjižici z närodno fotografijo, vzame med prste listek poln medopisov, potisne ga na oglu nekaj malega pod stampilijo, pritisne na ročico in si odseka iz medopisa trideset stotink fotografije. Odsek si obdrži namesto plačila za znamenje prejete vrednosti, knjižico pa vrne.
»Kaj pa si izbereta vidva?« nagovori naju mati Hrizila. »Toliko vsaj vzemi vsak, da bodeta včdela, kakd se na närodno fotografijo dobiva blagd in vse drugo.«
Harita mi namigne, rekoč: »Stopita v drugo sobano; ondu so razstavljene vsakovrstne stvari po mizah, omarah in stenah. Medve sicer nikoli ne kupujeva takih tvarin, katerih nam ni brezuvetno treba, vidva pa si lahko izvolita käj za spomin.«
»Ko bi dobil vašo fotografijo v razstavi,« odgovorim Hariti, »vzel bi jo za spomin, če bi dovolili; drugega ne včm käj vzeti.«
»Kaj vam je treba moje fotografije, saj me vidite, kadar hočete! Če pa vam je do nje, spomnite me domä; mislila sem že na to, včdela pa nisem, aH bi vam ustregla ž njo.«
Dočim se razgovarjava, ogleduje mati s Sokratom razstavo. Stopim k Sokratu. Ogledujeva in ogledujeva marsikakšen nakit za pohišno opravo. Najbolj nama ugaja marmornata podoba Arhontovega kipovja in Martov mikrokozem. Sokrat, ljubitelj kipov, izvoli si kipec kentaverski. Mene miče mikrokozem — ne,'kar imenujemo na Zemlji takd, nego posnetek Martovega plančta in njega gibanja z lunicama vred okolo solnca. Na prvi pogled bi mislil, da imaš pred sabo pre-
zorno jajce, v katerem nekaj visi Na njega daljši dsi proti sredini jajca stoji zlato solnce, okolo njega pa je napeta bakrena eliptiška pot, po kateri se giblje Mart z lunicama, kakor se dejanski gibljejo vsi ti trije svetovi okrog solnca. Ali ne brez pridavka. Na svojem severnem tečaji ima Mart nataknjeno kazalo s številkami, na katerem ti kaže svoj čas kakor ura. Solnce pa ni nič drugega nego elektriška lučica. Ko pripnem dolgo jajčino ds med telegrafske vezi z elektriškim tokom, zažari se solnce v jajci ter obseva Marta in lunici, kakor jih obseva pravo solnce pod nebom. Kaj bi še iskal zanimljivejših stvarij — Martov mikrokozem si vzamem!
Ko pokaŽeva, kaj sva si izbrala, vzame strežnica Sokratovo fotografijo in si odbije petdeset stotink medopisa, iz moje knjižice pa si odseka cel medopis, rekoč: >Ne čudite se, da sem si vzela tolikanj znamenja! Vsaka stvar ima svojo ceno v narodnih knjigah.« Pokaže mi trgovsko närodno knjigo, in res, poleg podobe in imena te stvari stoji v predalu z nadpisom »odsek« številka ioo, kar pomeni: sto stotink ali ves medopis.
»Opravili smo vse,« pravi mati Hrizila, »pojdimo domdv.« — Midva s Sokratom hočeva vzeti nakupljene stvari, toda Harita mčni: »Čemu bi jih nosila s seboj? V skladanici je stara navada, da se pošilja izbrano blagd na dom.«
Spotoma me Hrizila in Harita kratkočasita s sedanjimi šegami in navadami. Sokrat stopa ves zamišljen za nami. Povedal mi je pozneje, kakd se je natihoma veselil uredbe brez denarja in sdsebno tega, da se na Martu nič ne dobiva zanj, vse pa za svoj obraz. »Tukaj spoznavajo osebno vrednost brez ozira na rojstvo.« Nič mu ni hodilo napak, da narodni zaslužnik lahko podari komur hoče nekaj svojih zaslug, kakor jih je nama podaril z närodno fotografijo oče Arhont.
Ko pridemo domdv, odideta Hrizila in Harita po svojih poslih, midva s Sokratom pa dobiva na vrtu Krata, ki je ravnokar dovršil svoje opravke. Vsi trije gremo po senčnih potih proti otoku na ribniku.
Pripoveduje nama sedaj o tej, sedaj o dni neznani ljudski šegi. Ko zvč, kaj sva kupila brez denarja, samd z närodno fotografijo, začnč pripovedovati o trgovini na Martu.
»NI denarja ni prodajalnic nI denarnic nI menilnic ne poznamo. Niti ne včdeli bi, kaj je to, da nam ne govorč o takšnih stvarčh stare knjige. Trgovine in denarja je bilo treba samd dotlej, dokler je bilo blagd v rokah posamični kov, sedaj pa ga upravlja ves närod. Izpremcnivši prejšnjo vesoljno vojaško službo v vesoljno delovanje,
prevzel je združeni närod vse gospodarstvo. Plačevati mu ni treba ničesar nI za davek, ni za blagd, ni za živež. Vse si prideluje sam, in vse je njega skupna svojina. Zatd nimamo prekupovalcev, zatd sploh ni treba nikomur ničesar kupovati, närod sam razdeluje po potrebi pridelke in izdelke med svoje člane. Kakd sq to vrši, to mu je majhna skrb. Prej, ko smo imeli posamične posestnike, posamezno pridelovanje in izdelovanje, spravljali so ljudje na kupe denar in drugo imenje, bojčč se izgube in negotove prihodnjosti ter skrbčč za ohranitev svoje družine. Združeni närodje, ki imajo obilo zdravih, delavnih močij in ogromno zemljišč pod slčharnim podnebjem, ne pogrešajo nobeno leto vesoljnih pridelkov. Närodnemu gospodarstvu torej ni toliko do prihrankov, kolikor do dobrega preskrbovanja vseh svojih članov. Nikogar ne tare več skrb, kakd bode živil družino v slabih letinah; splošne lakote ni več na Martu, zakaj narodno gospodarstvo si lahko pomaga s pridelki od dežele do dežele. Naši pridelki — recimo, naša trgovina — imajo hitro pot po kopnini, po morji in po zraku. Mi ne poznamo nika-keršnc skrbi ni za sedanjost nI za prihodnjost — närod sam je porok dostojnega preskrbovanja vseh duš. Närod skrbi za vzgojo mladine, närod skrbi za spodobno preživljanje odraslih ljudij — närod skrbi za slčharne naše potrebe od zibeli do groba!«
»Ti govoriš,« povzamem jaz, »kakor bi bili vsi närodje na Martu združeni pod jednim vesoljnim närodnim varstvom. Nam Zemljanom neče v glavo, kakd bi se dali združiti vsi närodje našega sveta. Prevelik je razloček njih potreb, šeg, jezikov, ver in vlad, preveliko je nasprotje njih namenov. Ne samd, da je odcepljen novi svet od starega, tudi značaj posamičnih ljudstev dela več neprestopnih mej nego Široka morja med njimi. Le poglej sčm na mapo, katero ste si narisali Martovčani o naši Zemlji s pomočjo preizvrstnega svojega daljnogleda. Ko sva zadnjič s tvojim očetom ogledovala Zemljo, zapisal si v to mapo naša domača Zemeljska imena. Tukaj vidiš od imenovanih dežela tudi popolnoma odbito Avstralijo.«
»Naši osnovi närodne^a gospodarstva,« mčni Krat, »bilo bi na Zemlji menda najlože pomagati na noge v Severni Ameriki, ki obseza več držav, združenih v jedno ljudsko gospodarstvo. Ko bi Severna Amerika po Martovem vzgledu odprla novo pot vesoljnega närodnega delovanja in gospodarstva brez denarja — začetkoma vsaj po svojih domačih krajih — pridružilo bi se ji polagoma več tujih ljudstev. Pristopila bi ji Mehika, Južna Amerika, Avstralija, Afrika in Azija tja do Kitajskega zidu, katerega imaš na mapi zaznamenovanega z rdečo črto.«
»Ali kaj početi s Kitajci, temi okamenelimi ostalinami starodavnih šeg? Kaj hočeš 'z närodom, takd zakopanim v starih vražah in krivi veri v vsemogočnega duha ,Funk - Šuija', da si še ne upa uvesti evropskih železnic, češ, da bi takd razžalili duhove svojih praočetov? Preveč se bojč Kitajci, da bi jih Funk-Šui ne pogubil z lakoto, kugo, vojsko i. t. d. Zatd zaostajajo v napredovanji in zaostajali bodo, dokler posebna sila ne odprč širega kitajskega vladar* stva evropski omiki.«
»Pod solncem ni nič nemožnega! To ti priča stara uredba vesoljnega närodnega gospodarstva na Martu! Oče vama povedd, kakd se je to zgodilo, kadar namreč izpregovorč o zgodovini starega ki-povja. Omenim naj pa samd mimogredč, da je bilo res tudi na Martu premagati ddkaj ovir. Bilo je med närodi več jezikov, mnogo starih Šeg in dosti posebnih namenov, takisto jih je dovolj še dandanes, ali vse to ne ovira vesoljnega jedinstva. Ko je nastopila prava sila, odpravila je vse zadržke, kakor bi jih bil veter odpihnil; pozabljene so bile domišljene težave jezikov, šeg in namenov. — Mednarodni zbor ureja zamenja vanje in prevažanje blaga, pridelkov in izdelkov med närodi, sicer pa gospodari v svojih deželah nezavisno od tujih närodov vsak zäse, kakor hoče.«
»Kakd se pa izvršuje zamenjavanje blaga ali trgovina s tujimi närodi brez denarja? Saj je närod proti narodu vender käj drugega nego državljan proti svojemu närodu. Državljan žrtvuje delovanje svojih rok svojemu narodu, zatd ga preskrbuje närod z vsem, česar potrebuje; tuja ljudstva so nezavisna drugo od drugega.«
»Tvoj odgovor,« nasmehne se Krat, »kaže mi, da ti Zemeljski denar dela temo pred očmi. Poglejta dobro, kaj vama je ravnokar prinesel služabnik iz narodne skladanice! Na mizo je postavil malo kipovje in mikrokozem. Ali se ne spominjata, da sta vidva samä tudi tujca med närodom, iz čegar rok prihajajo te umetne tvorine? Kakor si pomagata vidva s svojo fotografijo, prejeto od našega näroda, takisto si pomaga närod s fotografijo svojega načelnika. Po telegrafu ali z dopisi se dogovori närod z närodom, načelnik z načelnikom, kadar česa potrebuje. Vsak narod ima po tujih deželah skladišča svojega blagä. Tuj närod pošlje poverjenika z načelnikovo fotografijo v našo skladanico. Če ondu dobi blagd, katero zahteva, vzame ga, in zgodi se, kar se je zgodilo pri vajinem nakupu. Če ni blagä, prera-čunja se mu in možu odda dotični odsek fotografije, blagd pa se mu pošlje, kadar ga pripravimo. — Tudi mi potrebujemo Časih izdelkov tujega näroda. Često ima naš närod v rokah fotografske odseke dnega
načelnika; takrat nam ni treba pošiljati svojega znamenja, temveč närod vrne tuje znamenje za prejeto tuje blagd. Iz tega lahko vidita, kakd se pri nas poravnavajo mednarodne terjatve. Umeje se samd po sebi, da ima vsak närod svoje poslovne knjige, iz katerih se vidi, koliko ima na dolgu in koliko na dobrem pri drugem närodu. — Denarja sevčda ne pogreša nihče. Kadar zahtevamo mi več blaga od tujega näroda nego dni od nas, poravnä se razloček takd, da pošljemo käj blagä tretjemu närodu namesto njega; ali če ni drugače, vrnemo mu razliko v zlatu, katero pri nas devljemo na tehtnico kakor drugo blagd. Sicer ni noben närod, najsi je pristopil vesoljnemu närodnemu gospodarstvu, prisiljen ali dolžan oddajati vsakovrstno blagd drugemu närodu; toda ker mu grč za svojo blaginjo, rad postreza drugim nä-rodom, kolikor more, da je upravičen käj zahtevati od njih. Velja pa zakon, da ima vsak närod jednake pravice prejemati blagö od drugih in da ni nikdar in nikjer ob deželnih mejah plačevati carine.«
»Vse prav,« odgovorim na Kratovo razlaganje, »toda kdo ali kaj ustanavlja ceno trgovini ? Kdo presoja in kakd, koliko grč tega blagä za dno blagd ali koliko je odsekati fotografskega znamenja za določen del tega ali dnega blagä? Ko sva si midva prej izbrala umetne tvorine, videl sem v knjigi pripisano ceno po velikosti fotografskega odseka.«
»Prav si opazil. Vrednost blagä se izraža po stotinkah zmanjšane fotografije ali po medopisu. Cena umetnine jc večinoma stanovita, razven pri tvorinah sdsebno znamenitih umetnikov. Z umetniki se je treba dogovoriti o ceni. Käj drugega je z vrednostjo navadnih pridelkov in izdelkov ali trgovine sploh. Cena trgovine izhaja iz razmerja obilice ali nedostatka neobdelane tvarine proti trudu in času, katerega jemlje izdelovanje. Cena za tuje närode pa je tista, kakeršna je ustanovljena pri närodu domä. — Sedanji deželski zastopniki na Martu nimajo nič več tistih politiških opravil, s katerimi so potratili v starih vekih toliko časa; sedaj se bavijo z närodnim gospodarstvom glede na närodne odnošaje. Po večjih selih imajo svoja stanovaliŠČa; velikih mest, kakeršna so imeli naši očaki za oblasti trinogov, nc poznamo. Stanujč poleg närodnih skladanic, imajo poslanci priliko, da opazujejo, kakšna je cena blagä ondotnega ljudstva. Sploh je cena med närodi tista, kakeršna veljä med ljudmi na domu. Navada pa je, da se pri večji množini kupljenega blagä cena zniža v tistem razmerji, kolikor se menj potrati časa in delavnih rok. Zatd se snide naš zastopnik z dvema poverjenikoma ondotnega ljudstva. Kar sklenejo, to se naznani našemu narodnemu načelniku; ta pa obvesti o dotičnem ukrepn nä-rodni odbor. Če ga odbor odobri, dognan jc trgovski posel.«
»Vaš načrt nama razjasnjuje večino mednarodnih stvarij; tega pa vender še ne veva, kakd je ob taki osnovi närodnega gospodarstva s potovanjem ali celd s preselitvijo v tuje dežele? Da veljä me-dopis obličja vašega načelnika pri načelnikih tujih narodov, to se umeje, ker si närodje vzajemno naznanjajo svoje načelnike. Toda vsakega prebivalca ni moči naznaniti; bilo bi tudi nepotrebno. Komu je v tuji deželi do tega, ali poznä obraz in ime vaših ljudij ali ne?«
»Hudodelnika našega, če bi ušel med tuji närod, vedd se varovati, zakaj to je mednärodna dolžnost, da ga jim prčcej naznanimo z njega fotografijo. Tega pa ne najdeš na Martu, da bi za mejami veljala drugačna pravica ali da bi tuj närod celö dajal potuho našemu hu-dodelniku. — Poštenemu človeku na Martu ni ne politiških ne policijskih meja; vsakdo smč iti, kamor hoče. Nikdo ne, na tej ne na dni strani deželnih meja, nc vprašal bi po človeku, da nima närod izvestne pravicc do njega delovanja in izvestne dolžnosti do njega preskrbitve. Vpraša se pa, ali je dotičnik vzgojitelj, delavec ali zasebnik. Možjč, katerim je prepustil närod za njih žive dni kmetijo, gredd malokdaj iz dežele — vzeti pa tudi nimajo ničesar s seboj, če bi se stalno preselili, razven svoje obleke, zakaj vse drugo je narodno imenjc. Za otroke, vzgojnike in delavce srednje vrste ni nobene odškodnine. Za dclavca višjega reda ima närod, h kateremu se preseli, toliko odpravljati na leto, kolikor je v naših närodnih knjigah cenjeno njega delovanje. Za priseljenega zasebnika pa mora dobivati närod, med katerega se je preselil, toliko na leto, kolikor ima pravico uživati v svoji domovini. Vse to je do ccla ustanovljeno v mednärodnem pravu, ki veljd po vsem Martu. — Spoznal sem, da sta tudi v skrbčh zaradi potovanja po tujih deželah. Nič ložjega negoli to; umejem pa vajine skrb/, zakaj Zemljani si ne veste pomagati brez denarja v tujih deželah! Kadar Martovčan odpotuje, prejme od svojega näroda kolikor toliko svojih medopisov z navadno fotografsko knjižico; to se sevčda ravnä po njega zaslužkih. VzpriČo mednarodnega prava ima njega me-dopis tisto veljavo po zunanjem svetu kakor v domovini. Tuji närod, ki ga preskrbuje na poti, prejemlje od njega medopisne odseke, ima pa pravico, da jih zamenja za naše blagd.«
»Pravite, da se ravnä to po zaslužkih, koliko dobi kdo medopisov. Ali ne ceni närod jednako zaslužkov vsakega posamičnika, ker ima dolžnost skrbeti za vsakogar do smrti ?«
»Gotovo nima vsakdo jednakih zaslužkov. Nekaj takega so vama že oče omenili, kar se tiče častnih poslov. Preskrbitev je sploh posneta po srednjem zaslužku. Kdor jc nadarjenejši ali marljivejši pri
delu, služi več. Kakor je v starih časih tedanja država skrbela za vojaka, dokler je služil, takisto skrbi sedanji närod za vsakogar, toda ne samd za tista kratka leta, ko mu opravlja närodna dela, nego za vse žive dni. Kdor si izbere posel po svojem pozivu, opravlja ga časih za dva in več navadnih delavcev in zatd ima tudi večji zaslužek. Odškoduje se po razsodilu posebnih nadzornikov, bodisi s častjd ali z medopisi, katerih vrednost poznata. Zatd je vsakemu mladeniču gledati na poziv, da se ne silijo vsi k jednemu delovanju, kakor je pri nekdanjih vojakih vsakdo prisiljen opravljal jedino tisti posel. V dnih letih, ko so se nekdaj jemali mladeniči v vojake, jemlje-se dandanes vsa marljivo vzgojena mladina v službo združenega naroda. Vzgajaje imajo učitelji in nadzorniki dosti prilike, da opazujejo nadarjenost tega ali d ne ga mladeniča, torej ni težko postaviti vsakega na pravi prostor k tisti službi, ki se najbolj prilega njega znanstvu in telesni moči. Dekletom in takisto ne odraslim ženam ni nikoli pripuščeno opravljati težka dela, od katerih bi se pokvaril njih nežni život; torej jih ni nikjer po tvornicah, pač pa sta videla postrežnice v närodni skladanici, kjer ne prenašajo težkega blagä, nego razkazujejo izdelke, ki so postavljeni na ogled. Pri vesoljni närodni službi je torej želja vseh, da si izvoli vsakdo tisti posel, ki se najbolj prilega njega posebnosti, najsi dela z glavo ali z roko. Pouk v naših šolah, razven v prvih letih, nima nikjer namena, ustrojiti vso mladino na jedno kopito. Prva skrb je ohraniti mladini nje značajnost; torej se trudijo učitelji spoznati darovitost tega in dnega mladeniča. Mladež se torej vzgaja in poučuje, ne da bi silili v vsako glavo, kar ne grč vanjo; poučuje se z ozirom na nadarjenost in prihodnjo närodno službo, priležno nje moččm. Takd se lahko vsakdo o pravem času navede na tisti pot, na katerem je potem odraslemu možu moči delovati kar najveseleje in najkoristneje. — V naših dneh si ni treba beliti glave s poukom, za katerega mladeniču nedostaje pravega razuma. Kdor hoče razviti moči slčharnega človeka do najkoristnejšega uspeha, pomagaj mu v mladih letih do spoznanja svojih močij in do proste izvolitve svojega posla.«
»Ne veste,« menim jaz, »kakd me veseli, kar pripovedujete o namenih vzgoje in pouka na Martu! Takd se ni bati tistega zasmehovanja delavnih stanov zaradi »nečistega1 dela, s katerim se dandanes na Zemlji oskrunja takd zvano rodno plemstvo. Kje so še na Zemlji tisti časi, ko ne bode nihče vpraševal po rojstvu, nego le po zaslugah — časi, ko se bode delo obče spoštovalo! Do tedaj Zemljani ne bodo oteti dosedanjih nadlog, niti jim ne bode olajšan bridki boj za živ-
ljenske potrebe. Dolgo jih bode še tepla šiba božja! Preveč so pozabili starogrški pregovor: ,Za delo dajd človeku bogovi vsakovrstne dobrote'. Dandanes je svet na Zemlji takd izprijen, da je izobraženega človeka dela sram.«
»Pač res, dolgo jih bode še tepla šiba božja,« pristavi Sokrat, »če je takd, kakor govoriš. Vse je torej pozabljeno, kar sem časih razjasnjeval ljudem 1 To že veste, kakd sem se jim zameril, uččč, da rojstvo brez svoje vrednosti ne daje nikakeršnih pravic. Lahko si mislite, kakd sem razžalil bogatine Midija, Aristokla i. dr.. ko sem jih kazal mladeničem, češ: ,Ne bodite takd leni, ne takd mehkužnil' — Če hoče imoviti Človek, da mu kaj hasne imetje, biti mora brez strastij. Učil sem, naj se vzgaja mladina takd, da bode mož veselo, uspešno in v blaginjo svojega näroda opravljal obče posle: vladarske, vojaške, mornarske, rudarske, poljedelske, obrtne in trgovske. Mladina se vzgajaj takd, dejal sem, da bode žena ne samd po besedi, nego dejanski ohraniteljica domačega reda in snažnosti; za blaginjo svoje družine to, kar je matica pri čebelah l«
(Konec prihodnjič.)
r r i vinu.
©če moj in mati,	Vroča kaplja tvoja
Vama bodi hvala,	Žile je ogrela,
Ki v tujino meni	Duša zaslepljena
Vinca sta poslala.	Vriska mi vesela.
Vincc gdre naše,	Rožne gledam dole,
Okrepčaj mi grlo	Solnčne zrčm planine
V srci mi oživi,	In po njih vzbujene
Kar bi v njem zamrlo ! . . .	Mladih dnij spomine .
Dosti kapelj, dosti! Kdo bi znal, da vrfnje Kmet je pri trgatvi Vlival lake sanje !
Rästislav.
Kako se branijo rastline nepoklicanih
gostov.
Spisal M. Cilenšek. (Dalje.)
rav pogostoma vidimo v cvetu omrežja in vrše, ki pač nimajo druge naloge, nego da branijo med dni m žužkom, ki po svoji rasti niso rastlini na korist. Omrežja in vrše so navadno sestavljene od ravnih prožnih lasastih kocin, ki so nameščene po nekovem obročku na notranji steni cevastega venca ter s prostimi svojimi konci nehajo sredi cevi. Takd jih vidimo v venci raznih pivk,1) mačjega repa, čišljaka3) in mnogoštevilnih drugih ustnatic, potem mnogih zijalk in srhkolistnic. Vender niso povsod pritrjene na tistem mestu, ampak nekatere rastline jih imajo blizu vhoda v venčevo cev, n. pr. sporiš, *) poljski črni koren 4) in nekateri sviŠči, druge pa globočje blizu venčevega dna, n. pr. celiče) i. dr. Časih je pa vrša takd narejena, da posamezne kocine ne štrlč z omenjenega obročka proti venčevi sredi, temveč so nameščene samd na jedni sträni. Tedaj so pa takd dolge, da dosezajo nasprotno venčevo steno, n. pr. pri vredniku.0)
Nekova posebnost so vrše nekaterih lilij in sviŠČcv. Tü se namreč nabira med v jamastih otlinicah, ki so se naredile kot posebni izrastki notranje venčeve stene, in okrogli rob, ki opasuje omenjene globelice, Štrli od mnogobrojnih lasastih rčs, katerih konci so nagnjeni drug proti drugemu in zakrivajo globelico, napolnjeno z medom. Krilati krepki žužki, ki se spustč od zgoraj na cvet, lahko odrinejo posamične paličice in pridejo do slaščice; drobnejšim živalcam pa, ki želč dobiti medu od spodi ali od strani, tem je to nemogoče, ker so prešibke, da bi upognile precčj trdne rese. — Jednako je tudi pri selze-novcih, samd da imajo ti globelice z medom ob dnu posameznih ven-čevih lističev in da ima vsaka svojo posebno vršo od kratkih, proti sredi nagnjenih kocin.
Tudi na prašnikih so mnogokrat pričvrščene take vrše. Käj lepo je to opazovati pri mahovnici.7) Tukaj stojč trdne prašne niti okolo medovnika kakor doge pri sodu; na desno in levo stran pa štrlč vodoravno vzporedne kosmatinice, ki premrežajo špranjo med
*) Lamiurn. 2) Stachys. *) Verbena. 4) Anchusa arvensis. 6) Prunella. 6) Veronica Clmmaedrys. 7) Vaccinium Oxycoccos.
dvema stebričkoma. Takih in jednakih naprav je najti osobito ondu, kjer tudi prašnice pomagajo zapirati vhod do medovnika in kjer na-rejajo tc, kloneč se druga proti drugi, nekakšen stožec, ki gleda z ostjd iz cveta in je nastavljen na prašnih nitkah. Tudi nekatere košarice in zvončice imajo take naprave.
Toda ne samd na venci in prašnikih, ampak takisto na pestiči se razvijejo kosmatinice, katere moramo zaradi njih pravilnosti tudi prištevati tej skupini. Najlepše nam kaže to navadni samovratec. Tu nahajamo namreč pod žmulastim robom, ki obkolja konec pestiča, jamičasto brazdo, mično zvezdico kosmatinic, katere sezajo do ven-čevih lističev in tvorijo kolobarčast pretin.
Od navedenih vrš, večinoma sestavljenih jako pravilno, razlikujejo se dne kosmatinice, ki so nameščene brez posebnega reda v cvetu, samd da zapirajo cevaste in lijaste vhode do medovnikov, postavljenih navadno na dnu. Takd nastanejo kosmati zamaški, močni dovolj, da zaradi njih slabši, manjši in s kratkim sesatcem obdarovani žužki ne morejo do medu; nikakor pa niso na poti močnejšim, večjim in z dolgim sesalom oboroženim. Tudi te nepravilno postavljene kosmatinice stojč tu na notranji venčevi steni, ondu na prašnikih' in zopet drugje na pestiči; nekaj pa je takih rastlin, ki jih imajo istočasno tu in tam. — Izmed naših cvetek je med najlepšimi brez dvojbe tudi močvirska detelja,1) ki rase marsikje po vlažnih in mokrotnih travnikih, kjer je sevčda plevel. Belo, rdečkasto nadahnjeno cvetje je po notranji venčevi sträni takd gosto prepleteno s precčj dolgimi kosma-tinicami jednake barve, da tudi najmanjši prostorček ne ostane prazen. Takd tudi materina dušica, mačji rep, pritlični jeglič, močvirski babji zob 2) in druge, kjer je ali vse površje prepreženo z gostim kožuhom, ali pa samd spodnji zoženi venčev del. Gozdni babji zob, dlakavi in rjavi sleč,3) navadna in planinska pesikovina4) pa imajo po venci le semtertjä nekaj kosmatinic, toda te se vežejo z dni mi, ki so obešene po prašnih nitkah, v- zamotano celoto, razpeto nad medovnikom. — Zopet drugje pa je venec gol in gladek, in samd prašne niti so spodi porastene z gostimi lasmi, ki se nagibljejo nad medovnik. To opazujemo pri kustovnici,6) volčji češnji in drugih. — Divji tulipan je malone povsod znana rastlina; prav radi ga imajo ljudje tudi po vrtčh, ker njega rumeno cvetje prav vrlo diši. Tudi njega ni pozabila priroda, temveč pripela mu je medovnike na prašnike, in sicer takd, da je vsak prašnik blizu spodnjega konca na svoji zunanji sträni, obrnjeni proti
') Mcnyanthes trifoliata. 2) Geranium palustre. 3) Rhododendron. *) Lonicera Xylo steum et alpigena. Lycium barbarom.
cvetnemu obodu, izglobljen, in ta globelica je napolnjena z medom. Toda popolnoma je zastrta s kocinicami, obešenimi nad medovnikom na prašni niti, in žužki, ki želč sladkati, morajo prašnik nekoliko privzdigniti in se pod omenjenim kožuščkom priplaziti do slaščice. — Napdsled bodi imenovan še Blagajev volčin,1) ker nam svedoči, da se ta naprava razvije časih tudi na plodnici. Njegov cvetni venec je precej dolg in ozek; sredi njega stoji na podaljšanem receljčku jajčasta plodnica, ki je vsa porastena s kocinicami, sezajočimi do oboda. Takd je zaprt nepoklicanim gostom med na dnu cveta.
Popolnoma umevno je, da zaradi vseh teh naprav ni mogoče tihotapstvo takim živalcam, katerih telesna obilost se ne strinja z do-tičnimi cvetovi. Živalce bi morale na poti do medovnika osmukati ne le cvetni prah s prašnic, ampak odložiti ga na brazdi druge rastline. To nam kaj izvrstno predočujejo dne ustnatice, ki imajo prašne niti in pestiče takd podaljšane, da stojč prašnice in brazde visoko nad gdrenjo ustnico (dobra misel,2) materina dušica, meta). Samd taki žužki, ki sčdejo od strani na cvet, osmučejo nad vhodom vdnj postavljene prašnice, oziroma brazde, dočim bi se pritihotapili nekrilati žužki od spodi po spodnji ustnici med prašnimi nitimi in pestičem ter pod njimi — in bi torej ne dosegli bistvenih delov. Ali tem je zadelala priroda pot z raznimi in raznovrstno nastavljenimi kosmatinicami pri vseh dnih ustnaticah, katerih prašnice in brazde molč daleč iz cveta.
Velika mnogovrstnost pa se kaže tudi pri dnih vršah in ko žuščkih v cvetu, kateri sicer nepoklicanih gostov kar meni nič tebi nič ne ovirajo pri vhodu do medovnikov, temveč merijo na to, da se poklicani gostje ne dotaknejo nekih mest v cvetu in jih ne poškodujejo, ampak jih silijo, da se držč potij, odkazanih jim po prirodi. Tudi te naprave — kažipotje — so jako različne in so prirejene sedaj tu sedaj tam.
Sdsebno nas v tem pogledu zanimljejo one nekamo čudne tvorine, ki so se potisnile pri jednoperki5) med prašnike in med venčeve lističe in katere navadno imenujemo medovnike. In res so to medovniki, zakaj v dveh majhnih podolgastih globelicah na notranji strani izločajo sladke snovi. Predno izpregovorimo o tej napravi, treba, da seznanimo blagovoljnega Čitatelja vsaj nekoliko s to lepo rastlino. Jedno-perka ali ozimka rase marsikje po travnikih, sdsebno mnogo pa je dobiš po nekaterih gorskih senožetih. V zemlji ima kratko koželjasto koreniko, iz katere vzrase šop recljatih pritlehnih listov. Vsi so okrog-lasti ali okroglasto-srčasti, celorobi in popolnoma goli. Robato steblo
1) Daphne Blagayana. -) Origanum. 3) Parnassia.
je v svoji spodnji polovici okrašeno s sedečim listom, ki je jednak pritlehnim. Včliki cvet vrhu stebla je bel, zvezdasto razprostrt in ima svojih delov po petero. Med prašniki in venčevitni lističi je pet zelen-kasto-rumenih luskic, katerih rob je podaljšan v rese in ob koncčh posut z okroglimi glavicami. To so že omenjeni medovniki, do katerih je mogoče priti samd od jedne in sicer notranje strani, obrnjene proti pestiču, in žužki, ki prihajajo od te strani, ne morejo se ogniti prašnikom in brazdam Daljši pa je pot žužkom, ki sčdejo na rob razprostrtega cveta. Ko se pomičejo odtod proti medovnikom, pridejo skoro do mesta, kjer jim zaprd pot omenjene rese ob medovnikovem robu. Od te strani ne morejo do slaščice. Toda ta naprava je žužkom samd kažipot, in lahko jo prekoračijo, zakaj navedene glavice ne izločajo lepkih snovij in se tudi ne končavajo v bodeče osti. Zatd se motajo brez pomisleka proti sredi in se skoro takd zasuČejo, da jim je osredje za hrbtom. Vsekakor se dotaknejo prašnikov in brazde, in dasi po ovinkih, rastline venderle dosežejo to, kar so dosegle v prvem slučaji.
Jednako nalogo moramo pripisovati dnim dolgim in tankim, večinoma nepravilno usločcnim kosmatinicam, ki so nameščene po robu in notranji sträni venčevih robcev naše brkate zvončice in se stikajo sredi venčcve odprtine. Človek bi malone mislil, da je omrežje, prepletajoče omenjeno odprtino, nastavljeno radi tega, da se rastlina odkriža nepoklicanih žužkov, ki bi sicer prišli do medovnikov, skritih na dnü cveta. Toda temu ni takd, in vsakdo se lahko prepriča na svoje oči, da nepoklicani gostje nikakor ne morejo do medu (o tej posebni napravi pozneje), dasi tudi lahko prekoračijo omrežje in se izmotajo v cvet. Kosmatinice držč kakor most do pestiča, oziroma njega treh brazd sredi venčeve odprtine, in dospd od robu semkaj prav tjä, kjer si poiščejo krepki čmrlji vhod. Vsekakor se dotaknejo i nepoklicani gostje brazd in odložč ondu nekoliko cvetnega prahu. Toda to jim ne zadošča, zatd se • odpravijo po pestiči v cvet, da bi si osvojili slaščice. Ali do nje vender ne morejo, in ko se poslovč od cveta, vzamejo s seboj še cvetnega prahu, da ga imajo za popotnico do drugega cveta.
Prehodili smo široke doline, košate gore in strme planine, zakaj ne bi stopili tudi na bližnji domači vrt. Morda je tudi ondu käj za nas; pogledati treba l Zmotili se nismol Glej jih kapucinskih kreš,2) kakd se žarč na dni-le okrogli gredici! Oglejmo si včliki cvet nekoliko natančneje. Nekamo nepravilen je, in njega spodnji trije venčevi lističi
J) Campanula barbata. 2) Tropaeolum majus.
so precčj zoženi, po njih stoječe resice pa delajo nekovo vršo, katero morajo preplezati manjši žužki, ki so se spustili na venčev rob, ako hočejo do medu. Mislimo si cvet brez navedene naprave, to takoj vidimo, da bi zlezle drobne živalce med prašnimi nitimi in pestičem do dni, kjer je shranjen med v globelicah čašnih rogljev, in da bi ne osmukale ne prašnic ne brazde. Ali takd lahko to ni! Žužki, morajo preko vrše, sestavljene od 4 mm dolgih in 0*5 mm oddaljenih, kolikor toliko zapletenih resic, in dospd neizogibno do bistvenih delov, ki so nameščeni kraj nje. — Tej skupini moramo* prištevati tudi resnato zvončico,1) katere venčeve krpe so ob spodnji polovici- oborožene z obilimi resami, ki kažejo žužkom pot do osrednjega vhoda. Ako pribrnf živalca na cvet in mu sčde na zunanjo steno, lahko bi se pritihotapila med venčevimi špranjami do medovnika in ga izpraznila, da mu ni priroda obesila dnih resic, katere jo silijo, da jih pregazi in osmuče prašnike ter opraŠi brazdo drugje.
Ne samd venec, ampak tudi čašica je časih ob robu pokrita z resicami ali dlakastimi tvorinami, katerim jc na skrbi, da ne dohajajo mičkeni žužki pri stranskih vratih do medu; kažejo jim temveč na včliki vhod, ob čegar odprtini so primerno postavljeni prašniki in brazda. Iz te skupine si oglejmo navadno kamenico,2) ki rase marsikje kot plevel na obdelanem svetu. ČaŠni lističi so malone do dna oseb-Ijeni, in ker zapirajo venčevi lističi, ki stojč med njimi, s svojimi že-bicami vhod v cvet lc nepopolnoma, mogli bi zeld majhni žužki od spodi skozi špranjo med čaŠnimi lističi do medu. Toda kosmatinice, ki se razvijejo na čašici, premrežijo omenjene špranje, in žužki, do-spevši do omrežja, ne poskušajo ga predreti, temveč gredd po tem mostu najprej do glavice in odtod po osrednji odprtini do medovnika.
Napdsled omenimo še dnih dlakastih tvorin, ki jih imajo mnoge rastline po steblih in listih; vender pa ne trdimo, da so vse tudi v zvezi z živalimi, toda nekaj jih je pač, ki nekrilatim posetnikom do dobra zapirajo pot do cveta. Tej vrsti prištevamo zlasti dne, ki nalik pajčevini prepletajo imenovane rastlinske dele. Za vzgled nam bodi pajčevinati netresek3) in mnoge košarice. Take kosmatinice so tudi mnogim krilatim mičkenim žužkom nevarne pasti, zakaj zamotajo se v njih takd, da ne morejo nI naprej nI nazaj.
Ako hrani cvet v svojem dnu mnogo medu in ako ga ne prikrivajo raznovrstne dlakaste tvorine, to je več nego gotovo, da se posamezni cvetni deli postavijo in izobrazijo nekamo čudno ter na
') Campanula ciliata. a) Alyssum calycinum. Sempervivum arachnoideum.
poseben način zapirajo pot nepoklicanim gostom. Ponajveč se cvetni deli usločijo, sploŠčč in razširijo ter takd nakopičijo, da nastanejo žlebiči, cevf, grbe, globelice in predelčki toli raznovrstne oblike, da jih skoro ni moči spraviti v pregledno celoto. Najbolje morebiti ustre-žemo blagovoljnim čitateljem, ako razdelimo te naprave na dve skupini, in sicer takd, da prištevamo jedni vse tiste, ki so nad medovniki po polnoma zaprte, drugi pa take, katerim je vhod sicer tudi zožen, vender pa ima luknjico, kjer žužki lahko potisnejo sesalo v medovnik.
V prvem slučaji imamo torej obokane otlintce, do katerih morejo žužki le tedaj, če privzdignejo ukrivljene ali razširjene in gosto zbite dele ali če jih pritisnejo v stran. Dasi so ti deli prožni, vender mora biti živalca močna in mora tudi krepko butniti ob obok, inače ne doseže svojega namena; baš radi tega šibkejše živalce tukaj ne pridejo do medu. Težko ni zaslediti zveze z ozirom na velikost in moč posetnikov z mehanizmom v cvetu, in v obče lahko trdimo, da živalce, katerih telesna obilost ni zadostna, da bi zadele ob bistvene cvetne dele, ne morejo odpehniti durij.
Vseh rastlin, katerih medovniki so takd Čudno okovarjeni, skoro ni mogoče navesti, zatd se ozrimo le na nekatere. Znane so ti razne zijalke, zlasti včliki odolin in mnoge madronšice.1) Spodnja ustnica njih venca je močno zvežena in se odlikuje po grbastem oboku, ki se naslanja na gdrenjo ustnico in popolnoma zapira vhod do medov-nika. Močna živalca sčde na spodnjo ustnico in ko krepko zamahne s svojim dolgim sesalom, klecne zapah in vhod ji je zdajci odprt. Jednako so prikrojeni tudi grcbenec,2) Sv. Petra ključ3) in srčnica.4)
Časih so samd luskaste ali loputaste tvorine, obešene na venci, ki molč v njega odprtino in jo delč nekamo na dve nadstropji. V spodnjem nadstropji pod luskami je medovnik. Takd je ustvarjena planinska zvonka,B) jako nežna in mična rastlinica višjih planin, ki najrajši uspeva ondu, kjer je po senčnatih prostorih dosti vlage.
Znameniti so medovniki raznih črnuh,«) ki jih imajo na posameznih venčevih lističih. Vsak je zastrt s posebnim pokrovom, zakaj vsak listič je nekoliko izglobljen, in stanice okolo globelice izločajo prav mnogo medü. V svojem spodnjem konci je listič bolj podoben reclju nego listu. Ondu, kjer prehaja recelj v medovnik, vidiš listast izrastek, ki se položi liki pokrov čez medovnik in ga popolnoma pokrije. Tu morejo sladkati samd takšne živalce, ki so dovolj močne, da privzdignejo zapah. Le ogleduj mravlje in čuditi se moraš njih
') Linaria. -) Corydalis. ») Fumaria. ■*) Diclytra. Soldanella alpiua. e) Nigella.
vztrajnosti; od vseh stranij in kakorkoli se dä, poskuša ti ta oblizljiva gomazen priti do vabne slaščice. Toda, o joj, preslabi smo, in trdni zapah se ne gane l Čebelica pa se vede, kakor da je tukaj domä. Nič ne premišlja, nič ne privzdiguje; krepko zastavi sesalo in se napije darü božjega. Sevčda je ona izmed priljubljenih gostov, ki ne jemljd le slaščice, temveč osmučejo tudi prašnice in brazde, postavljene nad medovnikom.
Mnogo je takih rastlin, katerim pokrivajo medovnike prašniki, tvoreČi nekako otlino, do katere pridejo le močnejše živalce. Obok tvarjajo ali samd velike prašnice, ki stojč tesno druga poleg druge in so takd zvezane v otel, z ostjd navzven obrnjen stožček, ali pa listasto razširjene prašne niti, ali pa tudi ogromna množina prašnikov sploh. Kakd zaslanjajo prašnice osrednji medovnik, to kažejo najbolj kokorik,1) mnogi razhudniki, srhkolistnice in vrcsnice. Z ozirom na prašne niti opazuješ največ takšnih rastlin, katerim so se omenjene niti ob spodnjem konci precčj razširile in takd torej obstopile medovnik. To kažejo n. pr. repušč,2) zvončice in ozkolistni vrbovec.3) Samd o zadnjem naj omenimo nekaj malega. Njega prašne niti so spodi nekoliko sploščene, stikajo se druga ob drugo, naslanjajo se ob osrednji pestič in delajo otel stožec, poveznjen nad nekovo kolobarčasto ploščo, ki skrgava med. Prav takšen je medovnik raznih zvončic, samd da so njih prašne niti kolikor toliko podobne luskicam, zajedno močno na znotraj ukrivljene in časih celd z dlakami porastene.
Kakor smo že omenili, nakopiči sc pri nekaterih rastlinah toliko prašnikov, da zaslanjajo osrednji medovnik. Zlasti petoprstniki,1) srč-tena,*) breskev in druge so imenitne v tem pogledu. Prašniki so postavljeni ob gdrenjem robu medeničastega ali kotlastega cvetnega dela, ki proizvaja slaščico, nagnjeni proti središču in tvarjajo obok, katerega predrd le krepkejše živalce.
') Cyclaraeu. Phytcuma 3) Epilobium august ifolium. 4) Potentilla. «) Geum.
(Konec prihodnjič.)
Kaj zalivaš,
,aj zalivaš, dfekle, roži, Ki jo suša umorila? Včdi, trud je tvoj prepozen: Prej bi bila ji zalila !
dekle, roži?
Kaj ljubezen meni vzbujaš, Ki 5« v'srci mi zaspala? Včdi, trud je brezuspešen: Sdma si jo ti končala!
L. Habetov.
O pomenu naših krajevnih imen.
Sestavil Evgen Lah. (Konec.)
VII.
gledali smo si prirodo z vsemi njenimi bitji. Najvažnejše bitje je sevčda človek sam. Ali se je takrat že zavedal kot bitje? Bržkone da; na to nas opozarjajo različna Bitinja, bodisi bohinjsko, kočevsko, bistriško ali pa tudi Gorenje, Srednje in Spodnje med Loko in Kranjem. Je li že bilo takrat človeku takd hudo za splošno življenje, da bi se bil moral vprašati s Hamletom: »Biti ali ne biti«, tega ne včmo. Vender je skoro gotovo, da mu je šla časih tudi trda in da je moral že zgodaj tudi nekoliko misliti na zdravnikovo umetnost. Zgolj z domačimi pomočki ni šlo vselej. Da je sploh pogostoma resno obolel, temu se ni čuditi; saj je bil človek in večno ni mogel živeti. Največ boleznij izvira dandanes iz prehla-jenja. Tudi svoje dni so se ljudje prehlajali, saj smo slišali, da so bili občutni proti mrazu in vročini. Pojdi od napornega dela poten in razgret na hud piš — po tebi jel Da so bili tudi nekdaj ljudje v tem oziru neoprezni, o tem ni dvojbe, zatd pa so si nakopavali različnih boleznij. Nekatere še niso imele posebnih imen, ker niso poznali njih značaja, druge, sdsebno razširjene pa so kmalu poznali. Pri tej priliki so tudi skoro opazili, da so važni faktorji za človeško zdravje zdrava kri, pravilna sapa in žila, dober želodec in redna prebava. To pričajo vasi: Krvava peč, Sap, Sapnik, Zasp, Zasap, Žilce in Cevca. Časih pa vender ni funkcijoniralo vse redno; tedaj je človek tožil in vzdihal, bil je čmeren, iz kratka, imel je svoje križe in nadloge. Ko se mu je shujšalo, Čutil je že resne bolečine, da je kär vikal in kričal. Vse te neprijetne momente si lahko predstavljamo prav živo, če pomislimo na vasi Zdihovo, Čmerno, Kummersdorf, Križmani in Vikerče. Lačen je bil, jesti ni mogel, ker ni poželel jedi; dolge sline je imel, sevčda, ker je bil bolen na želodci, vse se mu je grajalo in studilo; najrajši bi se bil prepiral. Položaj je prihajal resen; dvojil je že, aH ozdravi; želel si je zdravja, bal se je za življenje, strah ga je bilo. Skoro potem se mu je zbledlo, bil je kär besen. To vse čutimo sami, in kär pretrese nas, če izgovorimo imena Lačni vrli, Slinovec, Studa, Kregarjevo, Cvible, Želele, Bojanci in Bojanja vas, Strahinj in Strahomr, Bemica, Gorenja in Spodnja Besnica, Reva in Boga vas. Kakšne bolezni pa so imeli
takrat naši ljudje, da so tolikanj trpeli ? Grintavi so bili (vas Grintovec); sicer pa to še ni nič hudega. Sitnejši je bil že kašelj (vasi Gorenji in Spodnji Kašelj). Ker so imeli, kakor smo slišali, dosti sadja in so ga radi jedli, časih kir niso mogli pričakati, da bi bilo zrelo, vležano in medno (vas Medno)\ tedaj pa so dobili grižo (vas Grize), kar je vredno tem večjega pomisleka, ker je to prva stopinja do kolere. Obhajala jih je tudi omotica (vas Omota), trpeli so na vodenici (Vodenica), sevčda, ker so radi in veliko pili. Da pa je bil bolni človek tudi že svoje dni dobro preskrben in v usmiljenih rokah, priča lahko vas Spitalic.
Že takrat je bilo na svetu hudo (vasi Hudo pri Tržiči in pri Setičini, Ihdi vrh in Huda polica). Vender bi bilo lahko še huje (vas Huje poleg Kranja), saj so bili vsaj nekateri ljudje venderle srečni. Na to nas opozarjajo vasi Osrečje, Dobrova, Doberlevo, Dohr niče, Dobro polje in Dobrčpolje. Poznali so že takrat mošnje (vasi Mošnja in Mošnje pri Radovljici). Da niso bile vedno prazne, nego časih tudi polne, kaže Bogata vas. — Ker živi človek le jedenkrat, zakaj bi ne bil časih tudi vesel? {Radovica, Radohova vas in Radovljica). Časih so se radi nekoliko zavrteli (vasi Vrtače, Zavrtnik). Imeli so že kar pravilne plese (vasi PleŠe in Plešivica), pri katerih jim je igrala godba (vasi Godit in Godešič). Ali so že poznali predpust, tega ne včmo. Imeli so tudi že zabavne večere (vas Zabava), na katere so vabili goste (vasi Gosteče in Gostince). Nekdanji zabavni večeri pa niso obsezali zgolj beril, petja in instrumentalne godbe; predstavljale so se tudi igre (vas Drama), igrali so Šah (vas Šahovec) in kvartali so (vasi Gorenje in Dolenje Kar-teljevo).
Ko je bilo družabno življenje že toli razvito, da so včdeli, kaj je vlada in država, in ko je bilo že več držav, poskušale so te druga drugo prikrajšati in izpodriniti. To pa ni šlo kar takd gladko, vojske so bile. Odtod razločevanje med mirom in vojsko (vasi Mir, Mir je, Mirna in Mirna peč, Vojsko in Vojna vas). Boj je bil iz prva jako preprost in se ni ločil od navadnega pretepa (vas TolČane). Ko pa so izumljali modernejše bojne pomočke, bilo je tudi vojevanje vedno primernejše, pravilnejše in se je vršilo po posebnih načrtih. Vojaki so imeli svoje šatore, imenovane ostroge, ker so morali pod milim nebom čakati sovražnika (Ostrog, Ostroznik in Ostrozno brdo). Če je bilo stališče po prirodi premalo zavarovano, treba se je bilo utaboriti (vasi Tabor, Gorenji in Spodnji Tabor, Podtabor in Siler tabor). Sovražnika so pričakovali stojč. klečč. pa tudi ležč iz zasede (vasi Staje, več Kleč in Ležeče). Vojska se je takrat izvestno že delila v levo in desno
krilo, v središče, v sprednji in zadnji del; odkod sicer Potislcavc? Če jim je šlo slabo in so4 obupa vali, hajdi, puško v koruzo in zbežimo (več Begunj). Močnejšega so imenovali premagovca (vas Premagovec pri Kostanjevici); žel pa je že takrat vselej neizmerno slavo (vasi Slavina in Slavine). —
Kakor pa je vsake stvari napdsled konec, takd je konec tudi mojih krajevnih imen. Pravijo, da se po navadi vsaka stvar pričenja z začetkom in končuje s koncem. Tudi meni se zdi to prirodno. Začel sicer nisem z.začetkom, hočem pa vsaj končati s koncem ter opozarjam na vasi Konec, Hudi Konec in Mali Konec. Časih pravijo začetku »glava« in koncu »rep«; tudi temu pritrjujem in opozarjam na Zlati rep. Če je konec v tem slučaji kratek, imenuje se repič. Ker je tudi konec mojega spisa kratek, zdi se mi primerno, da končam z Repičem, vasjd pri Trebnjem.
Studenec.
^Ropali
studenec možjč, Zadeli so žilo vodeno; Prikazal se vir iz zcmljč Slaboten kalno je in leno.
Izplali so jamo poldm, Globočje posegli z lopato, In krčpek studenec možčm Poplačal je trude bogato. -

Od teb se kopačev, poet, Modrosti življenja nauči: Globoko posezaj mi v svet. Nikar se v plitvinah nc muči!
Obilen odprč se ti vir, Zajemaj, in vedno le rase ; Sladdk je iz njega požir, Da žeja po njem te vse čase !
y-
D
Stara povest.
a sreča se Človeku iznevdri In dušo grenka zaloti prevara. Prijatelj moj, povest le td je stara. Kar svfetlo solnce pot nebeško mčri.
Brez sdlz z nezvestnico se mož razstane: Saj še na nebu žarko solnce sveti In bliskajo se zvezde v noči jasne —
Bedak za-td se zdi mi vsakatdri, Ki plitva sreča ga slepd začara; Prebiti mdči njemu ni udara, Kad&r zameril se je »božji hččri.«
In iskra v njem prenehala ni tleti: Srčndst, ki v moškem srci nc ugasne, Doklčr življenja čuti slast iu rane.
Miroljub.

Jara gospoda.
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.)
XII.
vkarjevi so imeli nekaj sorodnikov v glavnem mestu, in kadar sta nanesli prilika in dobra volja teh sorodnikov, prebila je ta ali dna davkarjevih gospodičin nekoliko dnij pri njih. Tam so izpraznovale svoje košare, polne grobe! jskih novostij, in jih napolnjevale z mestnim klepetanjem, katero so potem trosile in razširjale do zadnje pičice po domači vasi, zabe-Ijene z dodatki, kakor sta jih porajali fantazija, v tem oziru vselej bujna, in malovaška zlobnost.
Evfemiji se je po dolgem času zopet ponudila prilika, da se je odzvala povabilu dveh tet v mestu. Ti sta stanovali skupaj, Živeli oskromno ob pokojnini, katero je imela jedna kot vdova nižjega uradnika, in ob stanarini, katero so jima plačevali podzajemniki treh sobic v njiju stanovanji. Bili so navadno iz krogov, v katerih se po-jcdinci hitro menjavajo. Sedaj je stanoval tam trgovski potnik, ki je bil malo doma, zaseben zemljemerec in končno odvetniški pisar, izgubljen student, ki je imel, kakor je sam dejal, vse študije, samd izpitov še ne.
Evfemijini teti sta Časih te svoje gospode povabili na večerjo; sami sta käj skuhali ali spckli, gospodje pa so naročili pivo in vino. Taki večeri so bili davkarjevim gospodičinam veselje, kakeršno so si sploh mogle misliti. Nebrižni in veseli, frivolni in premnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, ugajal je družbi, in gledč na izobrazbo teh ljudij tudi ni moglo biti drugače.
Ko je Evfemija nekoč ob taki večerji prodala vse zanimljive novosti o grobeljskem sodniku in njega Ančiki ter naslikala adjunkta Pavla, kakd se izprehaja pod sodnikovim stanovanjem, ali pa celd spremlja AnČiko domdv, porodila se je tam tudi — sicer ne več nova, vender pa vedno priljubljena misel, da bi se anonimnim pdtem obvestil slepi in gluhi Vrbanoj o tem, kar govorč ljudje. Redakcijo je prevzel odvetniški pisar, kaligrafiško zvršitev zemljemerec, ekspe-dicijo po kakem oddaljenem poštnem uradu pa trgovski potnik; teti in Evfemija pa so si mele roke in kričale: »Oh> ali bode to dobro! Kakd bode dobro!« —
Krasnega jutra je bilo. ko je Vrbanoj, prišedši v pisarno, odpiral pisma, katera mu je bil' ravnokar prinesel sluga s pošte. Bila so zgolj uradna, in ta je metal na kup, velevši slugi, naj jih odpravi zapisnikarju. Potem seže po časnikih, a tu leži pod zavitkom dnevnika še drobno pisemce. Naslov je njegov, napisan pa z dno lepo okroglo pisavo, kakeršno rabijo tehniki na svojih načrtih.
Vrbanoj pogleda najprej v časopis, kaj poročajo zadnji brzojavi, potem prečita prvi stavek uvodnega članka, natd šele seže po pismo.
Sluga še vedno uravnava zavitke in akte uradnih dopisov, in sodnik deje, malomarno odpirajoč svoje pismo:
»Prinesite mi denaŠnji komisijski akt — dno pravdo g6ri v gro-beljskih fužinah — sam pojdem tja!«
V	tem stopi k oknu in radostno pogleda proti temnosinjemu jesenskemu nebu.
»Krasen dan!« deje sam v sebi, odhajajoči sluga pa, mislčč, da je namenjen ogovor njemu, pristavi:
»Lepo je, lepo, samd burja se nekoliko sili!«
»Dajte, dajte urno dni akt!« veli sodnik. —
Ko se vrne sluga z zahtevanimi spisi, najde Vrbanoja sključenega v stolu pred pisalno mizo in strmečega na odprto pisemce.
»Tukaj so spisi!« deje sluga pokorno.
Sodnik ne odgovori, in sluga zrč strahoma na njega bledi, pre-pali obraz.
»Gospod — gospod sodnik! Vam je li slabo?«
»Kaj?«
»Vode? — Ali hočete vode?« hiti sluga.
Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakor iz spanja.
»Nič, nič — le pojdite!« veli s hripavim glasom, osorno in zapove dujč, kakor ga ni čul sluga še nikoli. Preplašen odide, zunaj v prvi sobi pa pripoveduje pisarjem, da je moral sodnik prejeti Čudno pismo — kdo vč — kdo zni? In vse ugiblje, napdsled pa si tudi vsi sporazumno nameŽiknejo.
V	svoji sobi pa je Vrbanoj zopet strmel na list, katerega je držal v tresoči roki.
Tukaj je bilo napisano tudi z dno okroglo pisavo, po kateri pisca ne moreš zaslediti:
»Prečastiti gospod sodnik! Ako si domnevate, da ste prvak v Grobljah, upravičeno je to popolnoma; zakaj dosedaj ondu še ni bilo nikogar, ki bi nosil takšno krono, kakeršno pleteta vam Ančika in Pavel. Z najodličnejšiin spoštovanjem
Resnicoljub.«
»Kje je adjunkt? Kje je Pavel?« vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. »Ančika in Pavel ?« zašepetal je, in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo seznanstvo z Ančiko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri Krači, domači, mnogokrat takd neutemeljeni prepiri — vse mu je šumelo po glavi. Natd se domisli raznih zbadljivih opazek, katerih osti dosedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj — sedaj mu rastd v spomin — bujno in košato kakor koprive ob senčnatem zidu, in peče ga do dnu srca.
»Pa — saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje — zlobnost, da ji ni jednake!«
Takd se tolaži. Ali kadar vzame dni usodni list in novič čita njega vsebino, vzkipf mu zopet kri.
Dvakrat, trikrat je žc postal pred svojo mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drug popir in potem zopet segel po njem.
Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi:
»Gospoda adjunkta prosim, naj pride sem l«
Nekoliko pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti — adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj pomeni ta redki poziv k načelniku sodnega urada.
»Na — beri!« pravi sodnik in vrže dno pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena, in na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisezale stranke in priče, in tu je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej dne že malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico in nič drugega nego — resnico.
Pismo, katero je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika, in adjunkt je nehotč odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti.
»Kaj je?« vpraša osupel.
»Beri to — pravim!« veli Vrbanoj z glasom, kateremu skoro ni moči ugovarjati.
Pavel prečita list in ga natd hladnokrvno položi na mizo.
»Kaj je?« ponovi — potem pa pristavi, ko Vrbanoj le srepo gleda vänj: »Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš na to — nesramnost?«
»Odgovori, je li res — ali ni res?«
Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: »Ni res, to je laž, grda laži« — ali da*je dejal vsaj kaj podobnega — Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno:
»Ali se brigaš za täko klepetanje — za take nesramne dopise?«
Kratka tišina nastane, toda predolga, da bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku, ali prestrašen odstopi za korak, ko ugleda njegov prepadli obraz.
»Torej je venderle res!« šepne Vrbanoj.
»Ako tem veruješ« — hiti Pavel.
»MdlČi — lopov!«
Ta psovka je padla kakor skala skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom.
Vrbanoj stopi k pisalni mizi in vzame spise, katere mu jc bil prinesel sluga.
»Gori pri fužinah — dno pravdo — denašnjo komisijo — to opravite vi — gospod adjunkt! Evo vam aktov.«
Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta.
Pavel se nekoliko obotavlja, ali bi segel po aktu ali ne; napdsled vzame akt in odhaja.
»Počakajte!« vzklikne Andrej za njim, »dno — dno Kračino Ančiko tudi lahko vzamete kar s seboj; odslej je — vaša!«
Adjunkt se ne obrne, celd vrat ne zaprč prenaglo za seboj.
(Konec prihodnjič.)
Mož slovo.
ožri sem videl z mdžem se razstati; Od dnij mladostnih že sta se ljubila, Krepost je v dušo jedno ju spojila, Krepost, ki srima trajno srca brriti.
se razstati;
Ljubezen jima zvesta bila mati, Teženj je tistih sklepala ju sila, In družno vzorom sta moli služila, Ki so razvneli ju v mladosti zldti.
Oči možema niso bile krilne . . Molčeča zadnjič sta si v rdke segla, In — včdli narazen so ju koraki . .
Oj, trpki čut slovesa ure žrilne! — Komü na prsi ne bi žalost legla Ob žitja mrzlega ločitvi taki?
Miroljub.
K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega.
(Dalje.)
črvljtrn = črljen Vramec kron. 39*; Petretič 57 haljum črvlenoga baržuna odeše njega (jan. 19.2). — čruoltk m. junges kleines Schwein.
—	örvoliti črvolim wühlen in der Erde, v uganki: črvolfki črvohju, vsu gorti prevah'ju (prašiča s prašiči.) — čtejinje n. das Lesen (im Buche), često v knjigah zraven: čtfnje. — čtinje n. = čtejenje: Krajačevič " 279 Milovec, Zagrebec i. t. d. — čubitome n. pravi se dnem«, kdor stoji brez dela: vidiš ono čubitome nema nikakvoga posla. Drugih padežev nisem slišal. — čučič m. junger Hund. Gašparoti 2.577 kot da bi za mačke i čučice Kristuš svoju krv bil prelejal. — ČTitkati — božati, z roko milujč gladiti. Čudnovlt — čudovit; često v kajkavskih knjigah. — Čudnoviten, adj. = čudovit ogr. i kaj k. — eudočimtelj m. = čudodelec, kaj k. — čudoUiiiteljica f. čudodelnica, kajk. (Gašp. 3.60). — Čuga, čugana, čugaš = čdga i. t. d.
—	ČTiklek m. čuklav človek, kajk. Mulih pos. 780 tak mi ne bi vu ov stališ niti na ov imčtek nigdar došli, nego bi bili zaginuli šumžtki, ali čuklcki, ali slepci, ali d<lvno mrtvi. — čuviček m. gryllus domesticus. — čuvovit, adj. wachsam, čuvovit pes. — čvale f. pl. grosse Lippen. — čv&liti Tabak rauchen. — čveka f. otroški krik, kadar se skregajo. — čvekctii, čvsčem: pes čveče, kadar zajca goni. = čvznjkati Sv. Miklouš — čvetkati = čvekati.
—	čvrča f. škripanje po snegu v hudi zimi: bila je velika zima i čvrča (Mrkopoljc). — ČvrgiMi = žvrgolčti, Mikloušič izbor 170: lastovica pred oblokom rano čvrguli, a slaviček rani ptiček složno drobuli. — čvrljiiga f. pokaženo vino, ko ga jc že malo. — da se rado obesa na imperativ n. pr. Petretič: 238 povedž^fo, kak moliš otec naš? Habdelič ad. 106 hoduafo, 208 prosil, 338 povečtcrtfo 1021 posluhnkfo, Gašparoti 2.582 oblecidfo, 3.666 pridajteda, Mulih Ferenc 34 pitajdb i. t. d. — dübljati besiegen, überwinden gewinnen, iter, dobiti: Jurjevič 60 ovde kričim: srečal mene dabljaŠ vsega. 110 nut ladja prela v stenah däblja. — dak = dakle oger. in kajk.
—	dalzčiti hinausschieben, verlängern. — danilo n. Nachtgespenst. — dar se kakor da obeša na imperativ: Zagrebec 1.394 stčgnidar, Lovrenčič rodb. 32. 66. i. t. d. — där= bär Habd. ad 477 ne veruješ? posluhni, kaj sveto pismo — jeda dar njemu veru val budeš — na prvo daje. 228 pojdi v hižu sina i dar jenkrat glad od sebe odtiraj. — dareznik m. der Verleiher, Geber: Habd. mar. 211 kaj imaš, kaj prijel nesi (rekši iz ruk nebeskoga darežnika). Gašp. 3 861 naš osebujni i vseh darežnikov zagovori tel jest vu-činjen. —- ddric m. dim. dar. Mulih pos. 841. ljubleneh däricev pošiljanje.
44
—	ddro m. ime volu. — darovden a, o. od darovea narejen. Jurjevič 14.
—	ddrovčenica f. obleka- od darovea. Habd. ad 248. ako muž i koliko obogati, darovčenicu zabiti, vu plemenito se sukno opravi. — ddrovec m. das Lodentuch. Habd. ad 248 drugo ne znal šivati nego darovec, 390 pride k tebi darovea ali drugoga sukna kupuvat i. t. d. — darovitelj ni. kdor daruje: Gašparoti 1.259. Pr* katereh veselitel duh on dobri darovitel vsigdar rad zdržava se. — darovnitelj m. — darovitelj, naopak skovana beseda. Matakovič 1.407. 484. — davor m. ime konju. — debulka f. der Kukuruz. — dečifi adj. Kinder-: PetretiČ 290 to je konec katehižmuša det-činoga. — dečbistvo n. die Kindheit: Škvorc 68, Fuček 330, Švagel 1.34. 81. 130. 150. i. t. d. — ded m. Ono drevd pri vinski stiskalnici, s katerim se pritiska grozdje (Pregrada), b) kdor zadnji na rali dožanje, dražijo ga, da je deda zaklal, c) stari ded je strašilo za deco: ne hodi tam, dojde stari ded. — dedak m. der Nähpolster, <5no, v čemer imajo ženske zabodene igle. — de glin m. der Degen, iz nem. Škvorc 43.158 tudi jo imata Habdelič in Belostenec v slovarji za gladius. — dekUsa f. veliko dekle: Habd. ad 561 ne li proti bogu, da male devičice po puteh, po vulicah, po pijacch tnedž tropšaste deklese, del>ele brente, nesnažne Jare v plese idu? Mulih poselap. 768. vu Brabancije jedna deklesa vu ne-delju večer došla je trudna iz kola, spät legla i strašnoga stanovnika vraga vu sebe je do nesla, kojega jeden pobožen dečiric je iztiral. — dčklica f. ga-lanthus nivalis. — delalni den ein Werktag, kajk. po delatneh dneveh Habd. ad, 348, in stokrat. — dčlatnik m. = delavnik, kajk; često v knjigah, — delništvo n. Antheil, kajk. delničtvo; Matakovič 2.204 radi dugovanja krivično zadobljenoga vsa družina greši i dužnost ima povrnuti, kada zna-vživa i delničtvo iz njega ima, akoprem jeden sam je, koji kräde. — Gašparoti. Lalangue. — dindreti dlndrem: Mikloušič izbor 170 kos vu jutro pofučkava, drozdi dendreju. — dzrbati: kadar krava jako muli travo, pravijo, da derba. — dereš m = hren. — dčtec m. der Knabe ; Petretič 44 jč ovde jeden dčtec, ki pet hlebov ječtnenneh ima (joan. 6.9). Fuček 174 doklam je iz deteta dečak, iz dečaka veliki detec postal. Gašparoti 3 559 drugi dan na istom mestu detec nekoji zvršeno je zdravje zadobil.
—	dčteljek m. ime psu. — deveničevina f. = vini kovina. — devka f. posteljno pokrivalo, koperta, mesto odevka. — dežmati od dežma iz decima, ide tudi v slovenski slovar = desetino pobirati. Habd. ad. 465. — dičenje n. das Lobpreisen, sich brüsten. Habd. Kovačič.
(Konec prihodnjič.)
M. Valjavec.
Prinos k slovenskemu knjištvu.
(Dalje.)
Izvestja za leto 1887/8.
Dunaj. C. kr. Frančišek Jožefova gimnazija v I. okraji (Hegelgasse 3). Pajk, dr. Janko'. Piatons Metaphysik im Grundriss. 22 str.
Hall. C. kr. frančiškanska gimn. Som Josip'. Der Sprachgebrauch des Eutropius. Erster Theil 44 str. (Glej iste gimn. izvestje za leto 1886./7.).
Celje. Drž. gimn. Gubo Andrej: Graf Friedrich JI. vonCilli. 19 str.
Ljubljana. Drž. gimn. Wallner Jul.: N i c o d e m u s F r i s c h 1 i n s Entwurf einer Laibacher Schulordnung aus dem Jahre 1582- 35 str.
Novo Mesto. Drž. gimn. Dergane Anton: Die Entdeckung des Hyp-notismus und der mit demselben verwandten Zustände, und der sogenannte animalische oder Lebensmagnetismus. 34 str.
Gorica. Drž. gimn. Šantel Anton: Ueber die wechselseitige Abhängigkeit zwischen den räumlichen Dimensionen der Naturkörper und den an ihnen vorkommenden Erscheinungen. 25 sir.
Litomerice. Drž. gimn. Unterforcher Avgust: Sla vi sehe Namenreste aus dem Osten des Pusterthales. 18 str. (Glej iste gimn. izvestje za leto x885-/6.).
Ljubljana. Drž. realka. Raič Anton: Sta p le ton. Neznanega pre-lagatelja evangelija preložena po Staplctonu v XVII. veku. 66. str. (Glej iste realke izvestje za leto 1886./7.).
Trst. Drž. realka. Urbas Viljem: Ueber Sagen und Märchen. 22 str. (Glej iste realke izvestje za leto i879./8o.).
Budejevice. Drž. realka. Rypl, dr. Matija: Die Beziehungen der Slaven und Avaren zum oströmischen Reiche unter der Regierung des Kaisers Heraclius. 27 str.
Izvestja za leto 1888./9.
Gradec. Druga drž. gimn. Krašan Franc.: Ueber die Vegetationsverhältnisse und das Klima der Tertiärzeit in den Gegenden der gegenwärtigen Steiermark. 28 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1886-/7.).
Celje. Drž. gimn. Gubo Andrej: Graf Friedrich II. von Cilli. (Fortsetzung.) 18 str. (Gl. iste gimn. izvestje za' leto 1887-/8.).
Ptuj. Dež. mala gimn. Železinger Franc.: Zur Methode der Caesar-Lectiire in der Quarta. 33. str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1886./7.).
44*
Ljubljana. Drž. gimn. Šorn Josip: Der Sprachgebrauch des Eutropius. 30 str. (Gl. izvestje frančiškanske gimn. v Hallu za leto 1887,/8.).
Novo Mesto. Drž. gimn. Bežek Viktor: Jezik v Mat. Ravnikarja aSgodbah fvetiga pifma s a mlade ljudi,« 40 str.
Trst. Drž. gimn. Glasery dr. Karol'. Altnordisch. 40 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1885./6.).
Litomerice. Drž. gimn. Unterforcher Avgust: Sla vise he Namenreste aus dem Osten des Pusterthaies. 28 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1887./8.).
Wittingau. Občinska realna gimn. Decker, dr. Anton: Dejiny Avarü. (Zgodovina Avarcev). 81 Str.
Maribor. Drž. realka Spiller Robert: Beitrag zur Kenntnis der Mar bürg er Brunnenwässer. 31 str. (Gl. iste realke izvestje za leto
1S83./84.).
Celovec. Drž. realka. Hamberger Josip: Die französische Invasion in Kärnten im Jahre 1809. str-
Ljubljana. Drž. realka. Voss Viljem: Florenbilder aus den Umgebungen Laibachs. 53. str.
Trst. Drž. realka. Tomasin, dr. Peter: Die Volksstämme im Gebiete von Triest und in Istrien. 40 Str.
Izvestja za le to 1 8 8 9./90.
Celje. drž. gimn. 1. Gubo Andrej: Graf Friedrich II. von Cilli. 22 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1887./8. in 1888./9.). — 2. Wretschko, dr. Andrej: Professor Michael Žolgar. Nekrolog. 2 str.
Maribor. Drž. gimn. KoŠan Janko: Slovenischer A-B-C- Streit mit besonderer Berücksichtigung des Danjko'schen Alphabets. 29 str.
Ljubljana. Drž. , gimn. Som Josip: Die Sprache des Satirikers Persius. 33 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1888./9.).
Novo Mesto. Drž. gimn. Perušek Rajko: Zloženke v novej slovenščini. 40 str.
Trst. Drž. gimn. Moser, dr. Ludovik Karol: Der »Karst« in naturwissenschaftlicher Hinsicht. 40 str.
Heb. Drž. gimn. Unterforcher Avgust: Nachträge und Berichtigungen zur »slavischen Namenforschung«. 14 str. — Rhä* tor oman isc h es aus Tirol. 18 str. (Gl. litomeriške gimn. izvestje za leto 1888./89.).
Iglava. Drž. gimn. Primožič, dr. Anton: Ueber den Demosthenischen Periodenbau. 25 str. (Gl iste gimn. izvestje za leto 1886/87.).
Nikolsburg. Drž. gimn. Krassnig Ivan: Die Prineipien des Schönen. 37 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1885./6.).
Celovec. Drž. realka. Hartman, dr. Vincencij: Das seenreiche Keutschach thai in Kärnten. Ein Beitrag zur näheren Kenntnis der Seethäler des Landes. (Mit einer Karte). 40 str. (Gl. iste realke izvestje za leto 1885./6.).
Ljubljana. Drž. realka. Knappitsch Balthasar: Die Einwirkung des Wassers auf Blei im Allgemeinen und insbesonders die des Wassers der städtischen Wasserleitung in Laibach. 3S. str.
(Konec prihodnjič.)
V. Bezek.
Književna poročila.
v.
O jeziku Prešernovem.
(Dalje.)
» Satelitov trdp nam zvčzde kräj oznäni* (121. 4) t. j. kadar se nam pokaže spremnic trop, tedaj nam oznani zvezde stališče; kadar spremnic ne vidimo, tedaj nam tudi ne naznanjajo zvezdincga stališča. Ta izrek se mi zdi jednako pogojnega značaja, kakor če pravim: »Dolgotrajno deževje in močni nalivi napravijo povodenjc. Kjer se nam pokaže krdelo spremljevalk (oziroma spremljevalcev), ondu včmo, da mora biti spremljanka; po stanji spremnic vselej spoznamo stališče zvezde osrednice, najsi bi nje same ne videli. —
»Veselje preleti nat6ro cčlo* (146. 8). Vsako pomlad se vzbudi priroda v novo življenje; vselej, »kadar mine zima huda*, preleti vso prirodo novo veselje, in tedaj tudi rože bolj veselo razvijejo in požend svoj cvet.
V elegiji na M. Čopa pravi pesnik: »Niso suhč nam prijätlam oči, ki se spdmnimo tčbe*. — Gospodu dr. Tertniku bi bolje ugajalo spominjamo, meni ne. Poleg imperfektivnega glagola bi si namreč morali prikrojiti misel tako-le: »Mi tvoji prijatelji se te spominjamo in jokamo se o tvoji prerani smrti«. Tega pa vender ne, da bi bili prijatelji po Čopovi smrti neprestano nänj mislili in se jokali; le ob spominu n a nj jih je miločutnost gcnila do solz. — Kaj pa, ali je »prijatelji, ki (= kateri?) se spominjamo*
morda namigljaj, da sc ga nekateri ne spominjajo? Nikakor ne. In kakö prozajiško bi bilo naglašati/ da se prijatelji prijatelja spominjajo, zakaj to je umevno samö ob sebi, da ga ne pozabijo takoj, če so res prijatelji. — Stavek »ki se spomnimo* ni morda prideven ali vzročen stavek in ki ne namestnik oziralnika (= kateri), ampak je pogojno-časoven stavek, in ki kon-dicijonalno-temporalen veznik (k«, ka; ko, cum). Vselej, kadar se spomnimo tebe, dragi prijatelj, porosč nam solze oči. Primeriti je gledč ki tudi (26. 11):
Se v sMvi, ki zgrtidi
Ga smfcrt, prerodi —
t. j. pesnik je vse življenje pozabljen in preziran (zžtaj družba ne mära, in on ne za njö), ko pa umrje, zasluje, in kakor ptiča Fenisa ga ovenča svetloba.
V stavku (184. 14): »De v ndše kräje oznanvät jo pride« imamo pač le zamenjavo časov, a ne zamenjave imperfektiv nega glagola s perfek-tivnim (pride = je prišel);, prihod je dovršen. Zamenjava časovnih stopinj bi pa utegnila biti bolj upravičena nego zamenjava časovne kakovosti, saj je znano, da sedanjik lahko nadomešča i minulost i prihodnost in da slovenščina oblikoslovno tudi več nima drugega časa, da je torej prisiljena ali nadomeščati ali opisovati.
Jednaka je tudi z verzom (113. x.): »Perjätcl, ki 'z svetä prideš, mi povčj po pravici*. — Prideš je toliko, kakor »si prišel«, a ne * prihajaš® ; ko prišcdšega ogovorim, mislim si prihod dovršen. —
In kakö je s pozabljanjem? Pozabim = izgubim pomisel, misel izgine, (pozabil sem = izgubil sem pomisel, izginila mi je); pozabljam = misel mi gine in temni, t. j. polagoma izgublja svojo jasnost in določnost, druge misli se silijo v ospredje. — Kdor ne misli več na svojo varnost, ta po mojem mnenji ne pozablja šele sebe, nego je že pozabil, Črtomir, stojčč na bregu bohinjskega jezera, naslonjen na svoj krvavi meč, vtopljen v strašne samomorne misli, pozabil je poleg teh mislij samega sebe, in ribič, prives-lavši preko jezera, opomni ga, kakd neoprezen je, ker ne misli näse in na svojo rešitev, češ, da je tii nevarno zänj, naj si torej rajši poišče varnejšega zavetja. Nedovršni glagol zabljevati (pozabljati) je n. pr. umesten v Korytkovi zbirki närodnih pesmij I. 54; na dotiČnem mestu Preščrnovega »Krsta« (179. 18) se mi pa nikakor ne zdi. »Ne bodi takd izgubljen«, pravi ribič, »zavčdi se svoje nevarnosti ter poskrbi za svojo rešitev*. —-Kakor pa ne morem reči namesto »izgubil sem« izgubljam, takö se mi zdi neupravičeno pozablja namesto ^pozabil je*. Igralec, ki je izgubil, ki je na izgubi, pravi: »Toliko in toliko izgubim«, a nikdar ne: »Toliko in toliko izgubljam^. Včm, da bode marsikdo pripravljen ugovarjati, češ, to
je po nemškem (ich verliere), včm, da je vsestransko pravilno le: »Izgubil sem, na izgubi sem, imam izgube toliko in toliko.« — Toda prav takö včm, da moram rabiti perfektiven, a ne imperfektivnega glagola, če postavim namesto perfekta sedanjik. Ob imeni »dejanski ali faktiški pomen« (nasproti durativnosti ali trajnosti) se po mojem mnenji ne kaže spotikati, sicer pa ga nisem izumil sam, ampak našel sem ga pri slovničarjih ter sem ga uporabil, govorčč o posebnih prikazih na slovenskem glagolu, in sem sodil, da ga je subsumirati pod pdjem perfektivnosti. — In prav s tega stališča še danes sodim o dotičnih perfektivnih glagolih.
Kar pa se je v preteklosti jedenkrat zgodilo, ali o čemer «i to mislim» (saj je izražanje zavisno jedino od našega mišljenja, a ne od istine, ki utegne biti različna od našega predstavljanja), o čemer si torej mislim, da sejezvršilo, o tem si tudi lahko mislim, da se utegne poleg istih pogojev zgoditi i danes, i jutri, i kadarkoli. Ako pravimo, da ima perfektivni glagol pomen futura, moramo pač za take slučaje, kakeršni so nam tü na mislih, dostaviti, da to ni določen, ampak sam6 nekakšen pogojen futurum. — Skoro bi dejal takemu sedanjiku dovršnih glagolov kot neki posebni kategoriji neomejenega ali vsakokratnega sedanjika mož nos t ni sedanjik potentialis. Časih nam rabi v tem možnostnem sedanjiku tudi imperfektiven glagol; n. pr. »Ončgav hlapec pet mernikov pšenice vzdigne kakor nič, brat njegov jih pa še celö nese«. — —
Preščren pravi (165. 9) »Tje, kämor m6č pregžtajovcov ne sčže* (nas vSde smrt). G. Celestin 1. c. misli, da bi bil moral Preščren reči ne seza. Kakö krivična graja perfektivnika! — Sezala bi pač, sezala, ko bi le mogla seči, toda nezmožna jc. Mislimo si debelo drevö, trije možjč je obsezajo (izkušajo obseči), toda ga ne obsežejo (= ne morejo obseči). —
Jednako umevam konec ravno istega Preščrnovega soneta, ki slove: Tje v posteljo postMno v čferni jdini,. V katčri (sc. postelji) spi, kdor vd-njo spdt se vlčže, De glasni hrtfp nadldg ga ne predrdmi. Zadnji stavek je načinoven: tedaj: nevzdramno spf, takö trdno spi, da ga glasni hrup nadlog predramiti ne more. Jednako sodim o verzih (184. 20).
Kak, kir grešila sta Add m iu j£va, Na križi operd kervi potdki — in nikakor bi ne pritegnil zamembi z imperfektivnim glagolom opirajo* — Kdor se opira ali pere, ta se samö izkuša oprati, a vselej se mu ne posreči. — (Operd = sie sind imstande reinzuwaschen). Spasiteljeva sveta kri ima takö očiščevalno moč, da opere madež podedovanega greha. To pa se sevčda zgodf le pogojno, samö če sv. krst človeka posveti v otroka božjega.
Gledč dovršnega glagola, v verzih (150. 2).
Velika, Togenburg ! bilä je mčra Terpljčnja tvoj'ga; moje ga premaga —
češ, cla ga je zameniti z imperfektivnim premaguje, zlagata se gospoda presojevavca PreŠčrnove slovenščine; vender tudi soglasni obsodbi ne morem pritegniti ter utemeljujem svoje mnenje tak(3-le: Kdor šele zmaguje, še ni zmagal; nädejemo se sicer, da utegne zmagati, a prav takč lahko se še v zadnjem trenutku sreča in zmaga nagne na nasprotnikovo stran. Misel Preščmovega soneta je ta: Togenburgovo trpljenje je bilo sicer veliko, ali moje je vender še večje, zakaj ta vitez je smel vsaj gledati v raj svojih želj&, jaz pa se niti ne upam ozreti vänjo. — Če je torej Preščrnovo trpljenje večje od Togenburgovega, tedaj je že večje in se ne veča Šele; mero obojnega trpljenja si moramo v zvrho medsebojnega primerjanja misliti dopolnjeno in razmerje med obema trpljenjema ustanovljeno, a to razmerje je facit prema ge, in ne premagovanje. — Preščrnova trditev je nekamo pogojna: Res da je trpel Togenburg mnogo (koncesivno priznava), a dasi je njega trpljenje veliko, vender je, če je postavimo vzpored mojemu in je primerjamo, moje še večje; moje trpljenje Togenburgovo šc prekosi — mislimo si moje trpljenje s Togenburgovim vzporejeno, tedaj vidimo, da <3no mojega ne doseže. (Primeri grški optativ z av).
Tudi o vzgledih (64 15): *De zäkon näju zvčže* in (101. iS) »Na dčlapust1) de södniga jez dnčva slovim«, ki jih g. razpravljavec navaja za sedanjike s prihodnjikovim pomenom, treba opomniti, da je to le nekakšen pogojen prihodnjik, a ne določen kakor n. pr. (103. 7.), to je le nekakov conmnctivus finalis.
Perfektivna glagola vpeti kitici »ICrsta«: sprosti in skrije (175., 20 in 22) bi si jaz tudi rajši vsaj poskusil tolmačiti, nego bi ja obsodil, češ da slujta pravilno: sprostim t. j. razprostira in skriva, najsi bi to tolmačenje tudi ne zadovoljilo vsakogar. Če za vzgled takega tolmačenja navedem Vodnika, češ, tudi on pravi, da se na Vršac stopivšemu neznan svet odpre (ne odpira!), utegnil bi me sevčda kdo zavrniti, da je ondu s perfektivnim glagolom izražena izpoved v zvezi z imperativom pogojnega pomena, iz kratka, da je porek k perfektivnemu proreku: »Če sedeš, tedaj se ti odpre« — da bi pa v drugem slučaji morali reči: ^Če na Vršaci sediš in se razgleduješ, tedaj se ti odpira neznan svet/ Toda kaj mi brani, da si tudi v PreŠčrnovi kitici v mislih ne dostavim pogoja perfektiv no iz-
') Besed »na dčlapust« pa ne smemo izpustiti, ko citiramo ta stavek, (kakor se je to zgodilo v razpravi 29. 36,) sicer čitatelj misli, da je »sodniga dneva« časoven ge-nitiv, kar pa ni, ampak je zavisen od »delapust«. — Delopust kakega dnč se pričuč že prejšnji dan. —
raženega; n. pr. »Če stopiš na bleški grad ter se ozreš po rajski okolici« i. t d. Sicer je pa tudi znano, da pridobi vsak opis in da je živahnejši, ako zasuče pisatelj stvar takö, da se slika takö rekoč šele pred nami porodi in razvije, nego da bi jo nam pokazal že dovršeno v durativnem položaji upodobljenega prizora.
Četrti odstavek dr. Tertnikove razprave govori o pomenu nekaterih besed, ki se baje po Preščrnovi rabi ne strinjajo s sedanjim pomenom. Na nekaterih besedah, navedenih v tem odstavku, ne morem najti nobene posebnosti; graja in četrtnica n. pr. sta znani še danes. — Pač pa bi bil marsikdo gotovo rad zvčdel käj natančnejšega o redkih pojedinicah in njih etimologiji; n. pr. šušmar (97. 2), šalobarda, Čobodra, M&bodrati (159. jf 11, 13). Zanimljiv je pogostni dokaj (= mnogo); zagodnica (81. 2 — das Ständchen), ki se pa sevčda ne izvaja od zagosti menda, nego bržčas slove takö, ker je namenjena za god (primeri podoknica, odhodnica i. t. d.). — Kaj naj pomeni presnet (41. 5)? — Odreči, ki ima v pesmi o povod-njem moži sedaj navadni pomen: ne privoliti, pa menda (51. 18) tudi pomeni odgovoriti, odvrniti, zakaj v navadni rabi bi pričakovali pač potem: »Odreče mu s temi besedami.« — Oblikoslovno zanimljiv je glagol tre širiti (163. 1); pričakovati bi bilo ali tresknili (II.) ali treščiti (IV.), kaj ne? Znano razločevanje med neprehodnimi glagoli tretje in prehodnimi četrte vrste pri Preščrnu ni razvito; primeri oživčla (138. 4) in ozelenel (163. 3); toda to je pač kolikor toliko zabrisano v gorenjščini sploh. — S sodbo, da je izraz druga molitev (73. 5) Preščrnu tisto, kar: »vsaka« druga molitev, »vse* druge molitve, s to sodbo se nikakor ne morem strinjati. Čemu to naglašanje vsaka, vse?I Čemd mašnik danes takö hiti z misererom, z libero in z drugimi pogrebnimi molitvami ? To je vender umevno. Če že hočemo kaj razlagati, tedaj bi kvečjemu opozorili na stnekdoho (singular) in pa da bi se utegnil prepozicijonalni izraz »per pokopu« tolmačiti ne kot prislov, ampak po staroklasiških vzgledih kot pridevek (= mit den übrigen Begräbnisgebeten). — Zmerom v pomenu pri miru? (ti pa mčne pusti zmčram 29. 15) menda prvotno t. j. po etimologiji ni različen od zmerom (= vedno). Glej M. E. W. 195. Kot vzporednico obliki zapoldan (50. 14) si še zapomnimo iz gorenjščine izraz: za vrha (erwachsen, gross) (adultus, grandis), n. pr. »N. ima dve dekleti, jedna je še majhna, druga
pa že za vrha«. — »Ki« v verzu (187. io): »roži......ki pride nänjo
pomladänjska släna« ni oziralnik, ampak časovni veznik (k«, ko), kakor na mnogih drugih mestih. — »Da bi glagol očitati sedaj kje pomenjal1): ana
J) Oblika pomenjati namesto pomeniti je prava n^bodijetreba, ki se je izciinila iz tistega modernega nezavestnega teženja za imperfektivniki, kakor bi pomeniti ne bil že sam imperfektiven. Saj je vender izimenska tvorba iz samostalnika pomen (Bedeutung), ne pa prefiksitau {po -}-)meniti. —
dan spraviti, pokazati*, kakor pomenja to v Prešernu (136. 2), nam ni znano« — piše g. dr. Tertnik. Meni kaj takega tudi ni znano, da bi med närodom kje imela beseda takov pomen, saj ga pa tudi lahko imeti ne more. — Koseski je pač preložil Schillerjeve besede:
Und dräuend wies mir die grimmigen Zähne
Der entsetzliche Hai, des Meeres Hyäne —
tudi s pomočjo tega originalnega glagola takö-le:
In jadno grozivši mi zobe očita Pomorski pes, jezera risa serdita.
Oba pesnika sta, kakor je videti, glagol očitati devala v zvezo s pridevnikom oČit (manifestus); tedaj jima je pomenilo očitati (= manifestum facere). Tega sevčda nista pomislila, da bi takov izimenski glagol menda po pravilnem poti ne bil zašel v 5. vrsto, ampak vrinil bi se bil v 4. Toda o tem obširneje drug pot.
V tem oddelku čitam tudi vprašanje: Je li »sija* (= sla = Lust) v gorenjščini znana? — Dä, znana je, in ne samd samostalnik, ampak tudi pridevnik sljav je še znan. Sljavo je n. pr. govedo, ki sösebno rado žveči usnje, cunje in take stvari. Sljavi so otroci, če radi kžtj glodajo, kar ni za jed, n. pr. omet od zidü. Sljave so večkrat tudi materničave in samodruge ženske. Iz kratka: sljavost je nekova hotljiva bolezen. Sija ga prime, komur se kake reči prav šiloma zahoče. - To besedo so naši pesniki in pisatelji prav radi uvajali v knjigo. Ima jo Vodnfk v basni »Kos in brčzen«, Svetec v pesmi o tožečem drevesi, Levstik v »Uri«. Tudi Koseski jo je vpletel v zadnjo kitico svojega speva o slovenskem oratarji, in R. Ledinski v pesem »Zaničevavcem pevcev*. — Vender še ne trdim, da so jo vsi poznali in se je zavedali z döma; v zadnjih dveh slučajih se mi zdi sumnjiva nezavednega posnemanja. Preščren ima to besedo na dveli mestih (30. 9 in 156. 12), pa tudi na obeh pravilno pisano sija. Pozneje Šele so mu to obliko popravljali v sla, a ne popravili, ampak pokazili so jo. — Prvič sklepam po izreki, češ da bi se morala potem Gorenjcu, ki pravi kov6 (das Rad) zv6, (sehr) i. t. d., ta beseda glasiti sva. Drugič jo pa tudi razlagam kot tvorbo, napravljeno s sufiksom jz, in sklepam takö-le: Tudi v drugih jezikih vidimo, da se izrazi za strastno poželenje naslanjajo na pojme: goreti, zgati, peči (Brunst, Glut der Leidenschaft, brennendes Verlangen, heisse Sehnsucht, ardor, fervor, aestus, calores, amoris ineendium, igniculus desiderii i. t. d.). Ali ne bi utegnilo isto veljati tudi za našo besedo takö, da bi jo izvajali iz korena sül (M. E. YV. 334)? Vzporednice so potem: (sul : sija : sljav = rüd : rja (rubigo) : rjav (robiginosus) = tU : tilja (corruptio) : tČljav (morsch) = mig : mlža (nictatio) : mižav i. t. d. —). Res je, da Miklošič v eti-mologiškem slovarji besedo navaja v obliki sla pod korensko obliko slu
(pag. 309.) v zvezi s staroslovenskim oshnqti (hungrig werden) z dostavkom sla do jedi (Esslust). Toda to nas zopet opominja nekove bolezni v ješčnosti, ki ji pravi Nemec Heißhunger, a Ovid (Met. VIII. 82$ in 845) ardor edendi in inplacatae flamma gtilae. — Kaj, ko bi bila sija do jedi uprav Homerjev	(Od. XVII. 603, XIX. 198.), a oshmti Ksenofontov
ßou^tjM&jai, sija sploh pa fen&upfct? —
Družba sv. Mohorja nam je poslata letošnje svoje knjige. Vsakemu družabniku grč teh-le šest knjig: 1. Jeruzalemski romar. Opisovanje svete dežele in svetih krajev. Spisal dr. Frančišek Lampe, II. zvezek; 2. Molitvenik : Življenja srečen pot. Spisal Anton Martin Slomšek; 3. Kitajci in Japouci. Spisal Josip Stare\ 4. Naše škodljive rastline v podobi in besedi. Opisal Martin Cilenšek, II. snopič/ S- Na krivih potih. Povest. Priprostemu ljudstvu v pouk in zabavo spisal Žaljski, Slov. VeČemic 47. zvezek; 6. Koledar za leto 1 S 9 4. — Nekoliko več o teh knjigah izpregovorimo v prihodnjih številkah.
Slovanska knjižnica. Prvi snopič tega zaslužnega književnega podjetja, katero jc zasnoval urednik A. Gabršžek v Gorici, prinaša povest iz češke zgodovine „Ratmir", spisal Jan Vdvra, poslovenil Petrovič. „Ratmir" je zanimljiva slika iz slavne minulosti češkega naroda, povest, katera bode, kakor upamo, splošno ugajala tudi slovenskemu čitatelju. — „Slovanske knjižnice" prvi zvezek nam, iz kratka povedano, v domačem lepem jeziku, kateremu bi le tu in tam očitali khj malega, podaja lepo vsebino; zatd bodi našim čitateljem sdsebno priporočen. Za pet p61 berila 12 kr., to pač vzmore vsakdo, komur jc res do napredka naše književnosti!
Drugi snopič »Slovanske knjižnice« obseza dično povest Sienkiewiczevo iz Kristove dobe »Pojdimo za Njim!«, poslovenil Petrovič, dalje istega pisatelja mračno sliko iz poljskega življenja, »Angeljr, poslovenil f Fr. Gestrin, životopisno črtico o Stenkiewiczi in napdsled pesem »Stanku Vrazu na dan 8. rujna godine 1880«, zložil A. Šetioa
Trtna uš iu trtoreja. — Dve ljuti sovražnici sta v poslednjih dveh desetletjih napadali vinsko trto in jo hočeta uničiti, kakor bi človeku zavidali sladko viusko kapljico, »ki utopi vse skrbf, v potrtih prsih up budi«. Toda Človek se krepko upira obema, trtni uši in peronospori, in posrečilo se mu je najti pomočkov, da si ohraui vinsko trto, katera že tisoč let rase in rodi po naših osojnih gričih. Proti peronospori pomaga škropiti z modro galico, in le še nebrižni in nemarni vinogradnik opušča to delo sam sebi v največjo Škodo. Proti trtni uši sicer še nimamo pomočka, dasi je francoska vlada zänj razpisala darilo 300.000 frankov, dobili pa smo iz domovine trtue uši, iz Amerike, tudi trto, dasi divjo, katera se ne mčni za napade trtne uši, in na to podlago lahko cepimo najboljše domače trte. Da je to jedina pot, oteti naše» vinogradarstvo, o tem pač ne more dvojiti najnejevernejši Tomaž, ako si ogleda nove zasade ameriških trt, zlasti na Uizeljskem. Tam je bila trtna uš že pokončala vse vinograde, toda na me<tu opustošenih zeleni na mnogih krajih ie novi vinogradi, katerih trte so obložene s sočnatimi grozdi.
(Konec prihodnjič.)
L. P.
Zasaditev novih vinogradov pa ni takd lahka, da bi se izvrševala, kakor so bili dosihdob vajeni na mnogih krajih. Izkopali so jame ali kvečjemu jarke ter vdnje vtekuili trte. Novo vinarstvo zahteva veliko dela, pa tudi umnega ravnanja.
Zatd prav srčno pozdravljamo knjigo, katero je spisal potovalni učitelj štajerski, g. Ivan Bele, da vinogradnikom podd na vod, »kako se je mogoče vkljub trtni uši uspešno s trtorejo bavitic, ali bolje rečeno: kakd zasajati vinograde z ameriškimi trtami. Imamo sicer že nauk iz peresa vodje R. Dolenca, ki ga je spisal po naročilu de?., odbora kranjskega, toda on se je moral omejiti na najpotrebnejše podatke, da ni knjižica preveč narasla. Tudi je bila natisnjena že 1. 1891., v poslednjih dveh letih pa se je spet poskušalo in pozvedelo marsikaj novega gledč na vzgojo ameriških trt. Na to se ozira Belč, ki po pravici trdi, da je knjigo spisal po najnovejših izkušnjah. In res, kdor se hoče natanko poučiti o najnovejši döbi vinarstva, vzemi v roke Beldtovo knjigo. V nji najde vse, kar mu je treba vedeti, kakor kaže posnetek vsebine, za katero pa, žiti, knjiga nima kazala. V devetih poglavjih opisuje pisatelj trtno uš, ameriške trte, pomno-žitev trt, cepljenje, katere domače trte naj cepimo na ameriške, napravo novih vinogradov, sajenje i. t. d., in dodaje še razvrstitev trt po fraucoskem učenjaku Planchonu in zakone gledč na promet s trtami in oproščenje od davka. Povsod, kjer je treba, dodane so podobe.
Bogati vsebini naj dodam le lit in tam käj opazek, ki so se mi vrinile, ko sem pregledoval knjigo. Kakor znano, izrejali so Francozje cčlo vrsto takd zvanih direktnih producentov, to so trte, ki so nastale po križanji ameriških plemen z evropskimi. Te trte rodč obilo grozdja, katero pa ima večinoma poseben ukus (fox-ukus), podoben izabelemu grozdju. Vender so vmes vrste, ki so brez tega ukusa, n. pr. Othello, Jaguez, Iierbemont, Huntington. Ker jih ni treba cepiti in se smejo tudi pozneje pogrobati, bile bi priporočite te trle, toda zanesljive niso proti trtni uši, ali pa dozorč prepozno. Torej pritrjujem pisatelju, ki odsvetuje, da bi se zasajale v večji množini. Konstatirati pa moram, da te trle rodd toliko grozdja, da jih je veselje gledati. Po Pohorji in brez dvojbe tudi po ljutomerskih goricah dozorevajo tudi dobro. — Najimenitnejše je vprašanje, katere vrste domačih trt naj cepimo na ameriške podlage, in pri tem se ne morem popolnoma strinjati s pisateljem, vsaj za velik del Štajerskega iiv za vso Kranjsko «e. On mčni, da se mora gledati le na kakovost, ne na množino, in priporoča torej trte, ki dajd sicer »ajizbomejše vino, ali niso kkj rodovite. Ko bi bil konsum boteljskih vin tolik, kakeršen pa ni, da bi se ga popilo na milijone botelj, ondaj bi bil ta nasvet dober. A bolje je in gotoveje, ako moremo na hektaru pridelati Še jedenkrat toliko navadnega mizuega vina kakor bi botcljskega, ker namizno lahko prodamo že v prvem letu, za boteljsko pa se ne najde takd lahko kupca. Torej skrbimo zlasti za množino.
Za bela vina nasvetuje jednajst vrst, med katerimi pa pogrešam prav dnih vrst, ki so po najimenitnejših štajerskih vinogradih in po pravici najbolj čislane; sdsebno navajam šipon ali malnik (Mosler , ki daje sladkost in moč ljutomerskim in pohorskim vinom, Žlahtnino (chasselas, Gutedel) zlasti rdečo, slovečo zaradi svoje rodovitosti in žlahtnega ukusa, kraljevino ali rjavino (rother Portugieser), imenitno po blagem ukusu, glavni nasad na Hrvaškem in Bizeljskem in po boljših pohorskih vinogradih; dalje za vinograde v celjskem okrajnem glavarstvu peček (Elbling), ki je izvestno boljši od priporočene mušice ali od rdečega traminca, prav nehvaležne trte. Ne izključil bi celd zele-njaka ali zelenike (Grünhainer), ker cepljene trte prej dozorč in ker tudi zclcuika, ki je izredno rodovita in daje izvrstno staro vino, dozori v navadnih letih. Rivček laški je pisatelju pod 6. Zierfandler, pod 11. Wälschriesling. Dosedaj se je le poslednji imenoval laški rivček, za Zicrfandlerja, ki ni «a Slovenskem domač, nimamo slovenskega
imena. Pri trtah s črnimi grozdi bi še zaradi kolikosti priporočal ramfolak (blauer Blank), ogcrska kadarka pa vsaj v mojem vinogradu pri Slov, Bistrici ni obrodila. Sploh naj v vsakem okraji vinogradniki pomnožč one trte, katere tam najbolj rodč in so aklimati-zirane. — Ako čitam dolgo vrsto francoskih in nemških plemen, ki naj bi se uvedla pri nas, spominjam se besed: »Warum iu die Ferne schweifen, sich, das Gute liegt so nahe. G. Belčtu pa priporočamo, da se potujč in poučujč kolikor mogoče ozira na krajevne razmerje.
Prav natančno popisana in s podobami razjasnjena so vsa dela, začenši od po-množitve trt do njih nasaditve. Na Štajerskem navadno cimenje trt. ne siljenje, kakor pravi pisatelj menda po nemškem »antreiben der Reben«, v cimnicaU (Weingruben) pri ameriških trtah ne daje tako povoljnih uspehov kakor pri domačih. Francoski veščak Richter nič ne povesne ključev v cimnice, temveč jih po cepitvi prčccj vloži v crtnico, sevčda v povsem drugače urejeno trtnico, kakor je pri nas navada.
Končno priporočam vsem vinogradnikom, ki se želč temeljito poučiti o sedanjem vinarstvu, naj si omislijo knjigo, katere celd Nemci nimajo jednako dobre. Cena 40 kr. za 7 tiskanih p6l z 32 podobami je takd nizka, da se moremo le čuditi založniku D. Hribarju. Dolžnost štajerskega dež. odbora bi pač bila, da nakupi večje število knjig ter jih brezplačno razdeli po okrajih, od'trtne uši okuženih, kakor je to storil kranjski deželni odbor z Dolenčevo knjižico.	Dr. J Vošnjak.
Nova slovenska opera. Gospod Viktor Parma, c. kr. okrajni komisar v Litiji, čegar ime je slovenskemu občinstvu že dobro znano po različnih glasbenih delih, dovršil je minuli mesec novo slovensko opero, in sicer na libreto „Teharskih plemičev", ki so se lani v kompoziciji g. dr. B. Ipavca predstavljali v slovenskem gledališči. Delo jc pisano v velikem opernem zlogu ter obseza jako melodijozne arije, recitative iu zbore. Gospod Parma je „Teharske plemiče" popolnoma komponir.il, zatd se je tekst mar-sikje okrajšal in sploh v marsičem preuaredil. — Želeti bi bilo, da se ta opera skoro uprizori na našem gledališči; brez dvojbe bode izredno ugajala.
Prešernove poezije v cirilici, in sicer balade, romance in legende so izšle v Dolenčevi tiskarni v Trstu. Proti izdaji srimi nimamo nič, saj je namen g. prcpisatclja Lamurskega celd povsem hvalen, vprašanje pa je, ali kdaj obveljd njega spopolnjena cirilica. Knjižica obseza 88 str. in stane 15 kr., po pošti 3 kr. več.
Nov slovenski list v Ameriki so ustanovili slovenski delavci pod naslovom »Glas Naroda«. Izhajal bode vsako sredo v Ne\v-Yorku 436 E 72 ud. Str. (City). Za naše kraje stane do konca leta i gld. »Glas Naroda« se bode odločno potezal za slovenskega delavca v Ameriki, pisan pa bode v narodnem in katoliškem duhu. Izdajatelji so Antou Logar, Jožef Rems in Fr Sakser.
Slovensko gledališče. „Dramatično društvo" je pričelo letošnjo gledališko dobo dnč i. vinotoka in uprizorilo do vštetega dnč 26. m. m, vsega skupaj osem predstav, ki so bile razvrščene tako-le: dnč 1. vinotoka ,.Dolenjska železnica", gluma v treh dejanjih, češki spisal dr. Jožef Štolba, poslovenil in lokaliziral Fr. Gestrin ; dnč 4. vinotoka „V spanji", vesela igra v jednem dejanji, spisal Julij Rosen, poslovenil Jožef Nolli, in „Cavalleria rusticana"; dnč 7. vinotoka .,Dama s kamelijami", drama v petih dejanjih, spisal Aleksander Dumas siti, poslovenil Fr. Svetiš; dnč 12. vinotoka vesela igra ,,Ravna pot, najboljša pot", po Schlesingerji prevel Jesenko, in Blodkova opera „V vodnjaku"; dnč 15. vinotoka StroupeHniekega ndrodna igra „Naša kri" ; dnč 18. vinotoka „Mylord Cartouche", vesela igra v jednem dejanji, spisal K. pl Kohlenegg, poslovenil J. R, in opera „Cavalleria rusticana"; dnč 21. vinotoka ,,Miška", vesela igra v treh dejanjih, spisal Pailleron, preložil Ivan Podgornik, in dnč 26. vinotoka „Klobuk", vesela igra v
je<lnem dejanji, spisala E. Girardin, poslovenil V. Mandek, in opera ..Cavalleria rusticana". Izmed teh iger so bile, za naše gledališče nove „Dolenjska železnica", „Dama s kämel'jami", „Ravna pot, najboljša pot" in „Miška". — V obče je treba priznati, da je prvi mesec tekoče gledališke ddbe minil dokaj uspešneje nego lani, zakaj uprizorili so se večinoma dobri proizvodi in tudi slovensko občinstvo zahaja pridneje k predstavam nego v lanski sezoni, ko so se že prčcej pri drugi predstavi pokazale prav nevšečne praznine. Otvoritvena predstava sevčda ni bila kžtj srečna, zakaj „Dolenjska železnica" je delo brez posebne literarne vrednosti, in nje uprizoritev ob početku gledališke d6be se je dala opravičiti zgolj gledč na istočasno otvoritev dolenjske železnice. Igra sama po sebi je predolga, kar se sosebno čuti v prvem dejanji, mimo tega ni lokalizirana najsrečneje. Občinstvo se ni moglo ogreti zrtnjo in je izrečno pohvalilo prav za prav le g. Borštnika, Čegar naloga pa je premalenkostna in prepasivnn, da bi zakrila druge ne-dostatke. Izimši g. Ferovška, ki je bil vsekakor preeleganten župan, navzlic temu pa precčj lesen, ugajali so nam drugi predstavljatelji večjih nalog še dosti; tudi ljudski prizori so bili dobri, dasi naposled nismo vedeli, čemtf tolikanj hrupa za nič! — V Du-masovi „Dami s kamelijami", katero ocenjati bi bila do cela nepotrebna stvar, pridobila si je zlasti gospd Borštnikova v težavni nalogi Marguerite Gautierjeve obilo zaslužene pohvale in je sdsebno krasno pogodila končni prizor, kjer je razvijala prirodno in uprav pretresujočo tragiko. Izmed drugih igralcev je hvalno imenovati g. Borilnika kot Ar-manda Duvala; gg. Lovšin in Danilo sta ustrezala. Gospoda Verovška, ki je prevzel nalogo očeta Duvala, bilo je zgolj jokavo vzdiharije, iu sicer tam, kjer ni bilo nobene potrebe. Igralo se je decentno, sicer pa za pariški salon tu in tam precčj nerodno. — Tretjo novost, krasno in dovtipno pisano „Miško" je vzprejelo občinstvo prijazno, kakor se spodobi, dasi igralci niso povsod zadeli lahkega konverzacijskcga tona. Očitati bi se dalo „Miški" zgolj to, da ji snov ne zadošča za tri dejanja; ali pisatelj je položil vdnjo toliko csprita, da se ta nedostatek največ ne čuti. Sdsebno nežno, presrčno in zajedno psihološko resnično je opisana „Miška" sama, deklica, ki prvič ljubi. Gospodičiua Slav-Heva jo je predstavljala, lahko rečemo, izborno; g. Borštnik jo igral sicer točno, kakor smo temu že vajeni, vender se nam je zdelo, da je premalo pointiral. — O drugih igrah bodi samö povedano, da so se izvajale v obče povoljno — „Naša kri" pač pre-robato; posebe o jednodejanskih igrah pred operami pa bi želeli nekoliko več izbirčnosli, da se ne bodo dajale stvari kakor „Ravna pot, najboljša pot" in famozui „Mylord Cartouche", pri katerih se občinstvo samö nesmrtno dolgočasi! —
Naše operne predstave so dosegle letos višino, na kakeršno se vzpuč le malo* katero gledališče v provinciji. Nečemo sicer trditi, da je bila vsaka predstava celotno dovršena, toda na novoangažirane soliste je naše gledališče lahko ponosno. Primadona gospodičina Leščinska, koloraturna pevka gospodičina /tiha, tenorist g. BeneŠ, baritonist g. Nolli in basist g. Vašiček, vsi razpolagajo od prvega do zadnjega z lepim, obsežnim in zvonkim glasom, prikupuo zunanjostjo in odlično igro. Želeli bi samd, da se jim že skoro podä prilika nastopiti v novih nalogah. Brez dvojbe dosežejo prav tisti uspeh kakor doslej še pri vsakem nastopu!
Hrvaško-slovenska pesmarica. Zagrebško »Kolo« vabi na naročbo hrvaško-slovenske pesmarice, ki bode na 25 tiskanih polah obsezala v partituri okolo 150 zborov ter stala 1 gld. Poleg skladeb najboljših hrvaških skladateljev bodo vdnjo vzprejete tudi skladbe slovenskih skladateljev, zlasti Hajdrihove, Ipavčeve, Majerjeve, Maškove, Ncd-vždove, Sattnerjeve, Vašakove in Foersterjeve. Uredil bode pesmarico znani strokovnjak in pevovodja »Kola«, gosp. N. pl. Faller. Knjiga, na katero opozarjamo vse prijatelje hrvaške in slovenske glasbe, izide o Veliki noči prihodnjega leta.
Dve Aškerčevi pesmi v nemškem prevodu (glej str. 639. našega lista):
Ahorn und Linde.
Von bleichem Monde beschienen Erhebt sich ein Ahorn am Hang, Es rauschen in nächtlicher Stille Die Zweige so süß und so bang.
Geheimnisvoll flüstert auf ihnen Das Laub, sich wiegend im Traum . . . Was mag wohl so seltsam bewegen Den armen, vereinsamten Baum?
Es blüht neben ihm eine Linde, Die schönste im ganzen Hain; Es drängt ihn nach ihrer Umarmung Der Sehnsucht qualvolle Pein.
Lass ab von der Linde, mein Ahorn, Es lockt dich vergeblich ihr Duft! Es trennt dich auf ewig vom Liebelten Eine unüberbrückbare Kluft.
Der letzte Brief.
»Ein langes halbes Jahr verflog, Seitdem er in die Fremde 20g.
Doch er, er kommt noch immer nicht, Es kommt von ihm auch kein Bericht.
Soll ewig denn das Schlachten währ'n, Mein Bräutigam, mein Augenstern ?«
Die Jungfrau SO am Thore stöhnt, Durch's Dorf das Posthorn lustig tönt.
»Hast, Postilion, auch was fiir mich!«
»Es sehe noch wer sonst hinein Und sage mir, was mag es sein ?«
Die Brüder, Schwestern, alle Welt Erklären, was der Brief enthält:
Dass er im Krieg gefallen sei, Ins Herz ihn traf ein Stückchen Blei.
Wohl hört die Trauerbotschaft sie, Doch was sie hört, begreift sie nie;
Steht auf der Schwelle fort und fort,
»»Ich glaub', es ist ein Brief für dich!«« So oft das Horn ertönt im Ort.
Er drückt ihr etwas in die Hand,' Es ist ein Brief mit Trauerrand.
Sie liest und liest; was steht darin? Entziffern kann sie nicht den Sinn.
Nach Briefen aus dem Ilcer sie fragt, Ob welcher ihren Namen trägt
Ein Brief ist da fur den und die, Doch keiner, keiner kommt fur sie.
Nov domač umetnik, To poletje sem našel v Mozirji novega nadepolnega slovenskega kiparja. To je Ivan Cesar, ki se uči sedaj šele tretje leto na umetno-obrtni šoli dunajski. Ivan Cesar je izvršil dosedaj že več, skoro samih religijoznih dčl, spa* dajočih v kiparsko stroko. No, naravnost očarala sta me dva bas-reliefa v naravni velikosti, izrezana na javorovih deskah. Jeden relief kale glavo sedemdesetletnega bradatega starca, drugi pa glavo šestnajstletnega dekleta idealne lepote. Videl sem že več takih rečij po raznih muzejih, pa zato si upam trditi, da sta imenovana reliefa klasična. Cesar je ž njima pokazal, da bi utegnil biti kdaj še kipar prve vrste, ako mu bode mogoče nadaljevati svoje študije še na kaki akademiji. Želimo mu, da bi našel takega mecena, ka-keršnega je imel n. pr. celovški kipar Progar . . . Oktobra meseca t. 1. je bil izložil Cesar umotvore svoje na razstavi umetno-obrtnih šol, a dunajski časniki z dnd 10. oktobra se izražajo kkj pohvalno o njih. ,,Fremdenblatt" piše: „Hochinteressant sind die Naturstudien von Joh. Cesar . . . direkt nach dem Leben in Holz geschnitten." — „Welt-Blatt": . . . „einige Arbeiten eines vielversprechenden Talentes Cesar, welcher, erst zwei Jahre der Schule angehörend, mit sicherer Hand und ausgezeichnetem Formenverständnis schafft." — „Wiener Tagblatt" pravi: „Eine Madonna von Cesar . . . alles Lobes würdig."	A. A .... e,
Matica Hrvaška je razposlala lanskim članom svoj »izvještaj« za upravno leto 1892., ki obseza mimo drugega, poročilo o velikem zboru »Matice Hrvaške« (glej 8. št. našega lista) in imenik vseh Članov. Po slovenskih deželah jih je samd 360, torej vse premalo, če pomislimo, koliko in kakšnih knjig podaja »Matica Hrvaška« za letni donesek treh goldinarjev! Letošnje knjige izidejo, kakor smo že poročali, o Rožiči in se bodo natisnile v to.ooo izvodih.
Milje i Omilje ili Milica i Nevenka. — Takd se imenuje popolna zbirka ljubavuih pesmij, katero je v »Dionički Tiskar i« v Zagrebu izdal sloveči pesnik Jovan Sundetič. Krasno natisnjena knjiga obseza na 272 strančh toliko pristnih pesniških umotvorov, da pesniku radi izpregledamo nekaj menj dobrih pesmij, kakeršne se končno povsod in vsakomur vrinejo v celokupno zbirko. Cena knjigi je i gld.
Goethejev »Faust« v hrvaškem prevodu. V „Dionički Tiskari" v Zagrebu je izšel prvi del Goetheje vega „Fausta", katerega je preložil A/ehsatuier Vi rag. Kdor poznK izredne težave, katere mora premagati prelagatelj tega monumentaluega dela, da je prevod vsaj dostojen izvirnika, priznri drage volje g. Viragu, da je izdal skrbno izvedeno in dobro opiljeno delo. Znano je, da se je s prelaganjem „Fausta" v slovenščino bavil pokojni V. Mandelc in da sta pozneje njega prevod — delo prve roke — pilila in pre-delavala Levstik in J. Cimpcrman ; toda za tisek ta prevod ni pripravljen nI dandanes. Kdor hoče torej čitati „Fausta" vsaj v sorodnem jeziku, ker nimamo slovenskega prevoda, sezi po delu Viragovcm! Knjiga je opremljena z dobrimi pojasnili ter stane 80 kr.
Urota Zrinško-Frankopanska. Včliki roman, katerega je znani hrvaški romanopisec Ev genij Kumičič pod tem naslovom priobčeval v zagrebškem ,,Domu i Svielu", izšel je sedaj v zagrebški knjigarni Lav. Hartmana v treh debelih zvezkih. Mi sami ga nismo prejeli, kritika pa ga hvali, da je vrlo znamenito delo.
Znameniti grobovi. Umrl je dnč 23. malega srpana Ekoir Michal AndrioUi, jeden najboljših poljskih ilustratorjev, v 56. letu svoje dobe. Sosebno slovč njega ilustracije k Mickiewiczevi pesmi »Pan Tadeusz«; ilustriral pa je tudi dela Slowackega, Malczew-skega, Groszczynskega in Kraszcwskega, takisto mnoga francoska pesniška dela. Namenil se jc tudi ilustrirati najlepše pokrajine ob Visli, žil, da je njega delo ustavila prerana smrt. — Ruska lirika je izgubila slovečega pesnika A. N. Apuhtina, katerega hvalijo, da je do skrajnosti poznal psihologijo srca. Velikih stvarij ni pisal, ali njega drobne pesmi se odlikujejo po izredni nežnosti. Nekatere je uglasbil skladatelj Čajkovski.
Dnč 18. m. m. je umrl v Parizu skladatelj Charles Gounod v 77. letu svoje dobe. Svetovno slavo si je pridobil s svojim „Faustom", opero, ki se je prvič predstavljala v Parizu leta 1859. Druge njegove opere so „Filemon in Bavkida", „Kraljica iz Sabe", „La colombe", „Mireille", „Romeo in Julija", „Polyeucte", „Cinq Mars", „Irčne". V poslednjih letih je spisal dva oratorija „Redemption" in „Mors et vita".
Listnica. Devič. Brez pravega pesniškega jedra. — Vlastin. »Strti cvet« ni za nas. — Miloslav, Kokržm in Nevčn. Še nezrelo. Morda o priliki kitj boljšega.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr,, pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po S gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Narodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubi jam.