DEMOKRACIJA
Leto XVI. - Štev. 5
Banmaamrn
Trst-Gorica, 1. marca 1962
Iman zelo slaba jetra, zato mi angleška kuhinja tako prija. j)
PIETRO QUARONI italijanski veleposlanik v Londonu
J
Izhaja 1. in 15. v mesecu
NOVA FANFANIJEVA VLADA
Med. novimi ministri trije socialni demokrati in dva republikanca - Odprtje na levo vznemirja meščane
Po dolgem trudu se je Fanfaniju posrečilo sestaviti novo sredinsko-levičarsko vlado. Fanfani je predložil državnemu poglavarju Gronchiju seznam ministrov v novi vladi. Debata o zaupnici se bo vršila v začetku marca.
Od članov nove vlade so peleg ministrskega predsednika in njegovega namestnika Piccionija obdržali svoja ministrstva sledeči: Pastore za južne pokrajine, Segni za zunanje zadeve, Trabucchi za finance, Andreotti za obrambo, Rumor za poljedelstvo, Spallino za pošto, Colombo za industrijo, Bo za državne udeležbe in Folki za turizem. Ministrstva pa so menjali: Taviani od zakladnega v notranje ministrstvo. Bosco od prosvetnega v pravosodno ministrštvo, Sullo od ministrstva za delo v ministrstvo za javna dela, Jer-volino od ministrstva za trgovinsko mornarico v ministrstvo za zdravstvo.
Socialni demokrati in republikanci, ki so v vladi, dobijo skupno 5 sedežev. Minister za proračun je republikanec La Malfa, zakladni minister postane socialdemokrat Tremelloni, socialdemokrat Preti prevzame ministrstvo za zunanjo trgovino republikanec Macrelli prevzame ministrstvo za trgovinsko mornarico, socialdemokrat Bertinelli pa prevzame ministrstvo za delo namesto Sulla.
Krščanski demokrat Medici postane minister za reformo birokracije, Gui za prosveto, Zaccagnini, dosedanji minister za javna dela bo vodil krščansko-demo-kratične poslance in bližnje volitve državnega poglavarja.
Ko je Fanfani zapuščal Kvirinal, je v neki izjavi ponovno opisal program in stališče nove vlade. Poudaril je solidarnost z atlantskim zavezništvom. Italija, tako je zahteval njen voditelj, hoče biti udeležena z vsemi pravicami na velikem razgovoru o resničnem miru, ki ni ogrožen od oboroževalne tekme, temveč zagotovljen z enakomernim blagostanjem. V, tej dobro premišljeni izjavi pa ni bilo govora o grozeči nevarnosti sovjetskega imperializma, niti o obrambni skupnosti Zahoda. Ministrski predsednik se tudi ni postavil direktno- proti komunistom, ampak je obljubil, da bo odločno branil svobodne ustanove proti vsaki totalitarni hipoteki. Priznal je, da je Nenni opustil ločitev od Togliattija in je le prikazal samostojnost socialistične stranke.
Fanfani se zaveda, kako »odprtje na levo« zelo vznemirja meščane na splošno in še posebno krščanskodemokratske volivce. »Komunistični in neofašistični manever«, tako je polemiziral s svojimi nasprotniki, »kakor tudi konservativna propaganda, so alarmirali italijansko javnost, da bi prepričali lastne ljudi o razvoju, ki se ga boje.« Tri vladne stranke, katerim se ima Italija za marsikaj zahvaliti, zlasti za svobodo, ki jo uživa in za doseženi napredek, nudijo zadostna jamstva, »da se ne bodo izpolnila nikakršna odklonstva v ka.kršmkoli smeri.«
Za nhmstrskega predsednika in njegovega zaveznika Mora je najnevarnejši odpor v lastni vrstah. Kar pet članov pred-sedništva krščanskodemokratske parlamentarne frakcre se je pri zadnji seji uprlo da bi novi vladi podelilo svoj pri-
stanek. Ne samo Scelba kot notranji minister, ampak tudi vsi njegovi pristaši so odklonili ponujena jim mesta državnih podtajnikov. Vsekakor pa je sama sredinska skupina sklenila, da se bo v mejah stranke borila proti »odprtju na levo« z vsemi silami.__________
Titovi razgovori z Naserjem
Kot »dopust« označeno potovanje in bivanje jugoslovanskega državnega poglavarja Tita v Egiptu, od koder je šel na tridnevni zasebni obisk v Sudan, se je končalo z objavo uradnega poročila. Iz tega je razvidno, da sta z Nasserjem ponovno obravnavala že znane probleme politike nevezanih držav, to je: vloga nevtralnih držav v svetovni politiki, vprašanje razorožitve in protikolonialni problemi.
Sestanek pa je prinesel le malo jasnosti za nadaljni postopek nevtralnih držav z ozirom na napredujočo evropsko skupnostjo. Sicer je poročilo temu vprašanju po-
svetilo precej prostora in poudarilo, da so dežele, ki so vsled ustanovitve raznih novih gospodarskih skupin prizadete, dolžne braniti svoje pravice in koristi. Vendar pa v poročilu ni bilo najmanjše pripombe, na kakšen način bi se to zgodilo.
V Beogradu so se širili glasovi, da se pričakovana gospodarska konferenca nevezanih držav najbrže ne bo vršila, ampak bi se problemi lahko reševali na regionalni ravni.
V jugoslovanski ajvnosti in tisku je ta tema prej ko slej v središču zanimanja, čeprav največkrat prevladujejo aspekti gospodarske integracije pred politično. Pri tem se pojavlja vtis, da želi jugoslovanska vstousmerjena politika ustvariti »ideološke temelje« za izvenblokovske države, da bi na ta način prisilili gospodarsko nerazvite države k protiukrepom. Vodilni jugoslovanski gospodarski strokovnjaki zastopajo mnenje, da v obliki dobičkov in obresti domov prihajajoči zneski predstavljajo »pristno pomoč«. Z znižanjem cen surovinam se izgube nerazvitih držav še znatno večajo.
Fo glasovanju za tržašlsi občinski proračun
Z ozirom na zelo omejeno pristojnost pokrajinskih svetov ima na Tržaškem občinski svet tržaške občine, pa čeprav je ta zgolj samoupravno telo, vendari le eminentno političen značaj najvišjega voljenega predstav» riištva našega področja. Zato so zadržanja posameznih strank v tem svetu imela vedno močan odjek v javnosti in so bila predi met živahnega obravnavanja. Spomnimo se samo koliko napai dov je moral prenesti pokojni dr. Josip Agneletto, svetovalec Slovenske liste in predsednik SDZ v Trstu, ker je pri predračunskih glasovanjih iz utemei ljenih razlogov običajno podprl obstoječi občinski odbor, v kai terem je imela in ima večino Kn ščanska demokracija.
Tudi predzadnji ponedeljek je tržaški občinski svet odobril pro.
UGLED ZDRUŽENIH DRŽAV
Ob istem času, ko se je John H. Glenn po treh obkroženjih naše zemlje srečno vrnil iz takoimeinovanega vesolja, so bile na razpolago po vseh poštnih uradih Združenih držav posebne poštne znamke, ki so oznanjale zgodovinski dogodek. Kore-spondent britanskega radia je ironično pripomnil, da je bil tisk in tudi dostava te znamke največja skrivnost tega podviga. Take zapoznele pripombe Američanov gotovo ne bodo prizadele. Dejansko je res, da Združene države, če izvzamemo nekatere tehnične podrobnosti, niso iz tega zgodovinskega načrta delale nobenih skrivnosti. O tem načrtu je vedel ves svet še preden so izvršili prvi poizkusni polet. Prav tako se je ta prvi poizkus skupno z ostalimi devetimi odloženimi odigral pred očmi javnosti kot se je odigral zadnji posrečeni poizkus.
Med pripravljalnimi deli ni manjkalo kritičnih glasov, sedaj so ponehali. Zato pa je deževalo na sto in sto tisoče brzojavk. Nad uspehom so bili pravzaprav še najmanj navdušeni Američani sami, čeprav je iz nekaterih poročil izgledalo, kot | da je šele od sedaj dalje rešena zahodna dežela, ki leži na obeh straneh Atlantika. Take misli izražajo pred vsem tisti, ki so po zadnjih sovjetskih raketnih uspehih priporočili slehernemu prebivalcu svobodnega sveta naj ima odslej dalje pripravljeno krsto. Odslej dalje, tako poroča zelo resen francoski list, lahko sproži vojno samo tak norec kot je bil Hitler.
Verjetno je, da so vsa takšna ocenjevanja pretirano dramatična in zato tudi njihove vrednosti ne morejo biti drugačne. Ravnotežje sil med Vzhodom in Zahodom se od prvega sputnika dalje pa vse do
flegotoua bodočnost Kenije
AFRIČANI SO NEEDINI MED SEBOJ BORBA ZA FEDERACIJO ALI ZA ENOTNO DRŽAVO
Konferenca, ki je pričela zasedati prejšnji teden v Londonu, da bi sklepala n bodočnosti Kenije, kot neodvisni državi se je na prvi pogled zdela breztlspešna. Med 82 odposlanci, ki so prisotni pri konferenci, vlada različno mnenje in nobena od prisotnih skupin ni pripravljena priznati ali popustiti drugi. Vendar vsi niso črnogledi. Večina ima polno zaupanje, da se bodo pri konferenčni mizi sporazumeli in zedinili.
Samo nekaj evropskih odposlancev desničarske Kenjiske koalicijske skupine ni tako optimističnih. Neodvisna Keniia ne more obstojati, naj bo ustava že kakršna koli. Njihova največja skrh je, da dobijo čim boljše garancije za varnost manjšin in primerno odškodnino za nasade na ozemlju prvih naseljencev.
V kakšni meri izražajo odposlanci te skupine mnenje Evropejcev ni moči točno povedati.Oni predstavljajo 70% posestnikov in polovico od 70.000 priseljenih Evropejcev.
Azijcev je nekaj nad 170.000, ki tudi ne smatrajo položaja boljše, toda so boli fatalisti. Skrbi jih njihova bodočnost v upravi in imajo pred očmi zgled Tanganjike, kjer azijske uradnike grdo geldajo in nočejo slišati o kaki odškodnini.
Nova kenijska stranka pod vodstvom Sira Mahaela Blundella podpira afriško manjšinsko stranko - Kenijsko afriško demokratsko unijo KADU. Toda vplivna skupina pod vodstvom nekdanjega južnoafriškega majorja Bruce Mackenzie-a nastopa za Jcomo Kenyatta in njegovo ke-
nijsko afriško narodno unijo (KANU).
Značilen je izid spora med KANU in KADU. Obe stranki nastopata kot trden blok, toda nobena ni brez notranjih sporov in vsaka od njiju upa, da se bo okoristila z notranjim razcepom druge.
Sporno vprašanje je federacija in enotna država. Federalistična KADU stranka pod vodstvom zmernih osebnosti kot Ronald Ngala, ki je sedanji ministrski predsednik Kenije smatrajo federalistično ustavo kot edino sredstvo proti eni edini stranki, ki bi pomenila propast demokracije.
KADU ’e zastopnica raznih mrnjših plemen v Keniji, čeprav je bila v manjšini.
KANU stranka pa je rroti federaciji in smatra močno osrednjo vlado kot edino sredstvo za ustvaritev resničnega naroda. Podpirata jo dve največji plemeni v Keniji to je Kihuyu in Luo in ima sko ro pri vseh drugih plemenskih skupinah somišljenike. Vendar je težko vzdržati enotnost v KANU stranki. Strankin vodja Jomo Kenyatta se brani, da bi vzpostavljal disciplino v stranki. Ze poprej je igral vlogo posredovalca med posameznimi skupinami rajši, nego da bi zahteval od njih pokorščino in disciplino.
Čeravno je vprašanje ustave glavni problem, vendar ni edini. Poleg ustave je še vprašanje zaščite proti razlastitvi, ki je glavna skrb priseljencev. Potem je še v-prašanje obalne ožine, ki bi jo priseljeni Somalijci radi pritegnili Somaliji. Končno so še pravice manjšin in problem gospodarskega propadanja Kenije zaradi stalne negotovosti in strahu.
posrečenih poletov Gagarina in Titova ni nikoli popolnoma premaknilo na moskovsko stran in se prav iz istih razlogov ne more sedaj premakniti na stran Zahoda. Nič ni inevarnejšega kot merjenje tekmovalnih sil med Vzhodom in Zahodom po višinah, ki so jih dosegle rakete ali po letalskih urah, ki jih je dosegel astronavt, pri tem pa popolnoma zanemarjati druge faktorje, ki spadajo v današnjem svetu vojaškemu, gospodarskemu oziroma socialnemu potencialu. S tem nihče ne bi mogel trditi, da Glennov polet ne bi bil v vojaškem in tehničnem smislu izredno pomemben dosežek. Tudi pri nas imamo za določene priložnosti na razpolago poklicne pesimiste, ki tudi pod tem aspektom ob vsakem trenutku izračunajo, kako velik je še vedno sovjetski dosežek in za koliko mesecev so Američani za Sovjeti. Nadaljni vesoljski poleti bodo brez dvoma ustvarili nadalinie vojašk" možnosti. Možnosti, da se medsebojno uničita pa sta obe civilizaciji zahodna in vzhodna posedovali že pred zadnjimi poizkusi.
Cesar sovjetski voditelji gotovo pod komunistično zastavo ne bodo mogli nikoli razumeti, je morda pri ameriških uspehih največja pridobitev: to je, tolikokrat zasramovana odkritosrčnost. Diktatura na Vzhodu potrebuje samo pozitivne dosežke, s katerimi postreže svojemu narodu in vsemu svetu in to če le mogoče ob priložnosti kakega komunističnega praznika. Kolikokrat sta Gagarin ali Titov zapustila za start pripravljeno kabino iz najrazličnejših vremenskih ali tehničnih razlogov, tega ni javnost nikoli izvedela. Prav tako nam niso nikoli povedali, koliko manj srečnih Rusov je pustilo življenje v vesoljstvu. Ugled je za totalitarno državo odvisen samo od uspehov. Američani pa so samo za uresničitev tega načrta kar enajstkrat postavili svoj mednarodni u-gled na igralno desko tekmovanja in končno pridobili večji ugled, že zato ker je bolj človeški, z vso rahločutnostjo so upoštevali dragoceno ižvljenje ameriškega astronavta. Toliko časa, dokler si Zahod dovoljujejo lahko take svoboščine, gotovo ni treba, da si s strahom izračunava gonilno silo raket ali pa višinske dosežke svojih vsemirskih raziskovalcev. To je dragoceno spoznanje teh dni, v katerih smo večkrat morali poslušati ironične po-smehe profesionalnih komunistov, ki so se naravnost topili od veselja, ko so nam demokratični Američani sporočili, da je zaradi neugodnega vremena vesoljski polet ponovno odložen.
mnenje je, da se bo večina enajstmilijon-skega prebivalstva odločila za neodvisnost brez Francije.
2) V prehodnem času bo ustanovljena mešana vladna oblast pod predsedstvom muslimanskega predstavnika. Francoski visoki komisar pa bo nadalje nosil odgovornost za javmi red.
3) Ustanovili bodo varnostno službo, ki bo štela 40.000 mož pod mohamedam-skim poveljnikom, Francozi pa bodo postopoma odpoklicali lastno armado, ki šteje 400.000 mož. Ta nova domačinska vojska bo obstojala iz muslimanov, ki so se borili na francoski strani, kakor tudi iz pripadnikov narodne osvobodilne fronte. Amnestija za Alžirce se bo postopoma izvajala.
4) Saharo se smatra kot del Alžirije. Izkoriščanje njenih podzemeljskih zakladov naj bi podvzela bodoča alžirska vlada skupno s Francozi.
5) Evropska manjšina v Alžiriji dobi obsežne varnostne in posebne pravice. Tekom petih let se bo ta manjšina lahko odločila za francosko ali alžirsko državljanstvo.
6) Francozi ohranjajo do nadaljnega pravico vzdrževanja nekaterih vojaških oporišč, med temi Mers-el-Kebir pri Oranu.
Kako izgleda alžirska bodočnost
P osemdnevnih pogajanjih med ministri alžiske begunske vlade in zastopniki Francije, ki so potekala na francoskem ozemlju neposredno ob švicarski meji, je končno prišlo do enotnosti, po kateri naj hi se zaključila sedemletna alžiska vojna. Pogajanja bosta morala še potrditi francoska vlada in alžirski revolucijski svet. Ze konec februarja, oziroma za začetek marca je predvideno premirje, ki arabskim skrajnežem seveda ne bo prineslo polnega užitka. Pogajanja predvidevajo za začetek predhodno vladavino. V ostalem pa je mnogo odvisno od nadaljnega zadržanja francoske skrajne organizacije OAS.
Glavne točke mirovnega pogajanja bi bile:
1)	Francija daje Alžiriji pravico samoodločbe. Tekom šestih mesecev od začetka premirja bodo potom ljudskega glasovanja odločili o bodočnosti dežele. Splošno
Zamenjalna kupčija Powers - Abel
Francis Powers, ki je bil pred 19 meseci obsojen na 10 let ječe, je hil nenadoma izpuščen iz ječe in zamenjan s polkovnikom Rudolfom Abelom - ki so ga imenovali tudi Goldfus in tudi Ivanovič -ki je bil novembra 1957 obsojen na 30 let ječe zaradi vohunstva. Kdo je napravil boljšo kupčijo, Sovjeti ali Američani? To vprašanje še vedno zanima milijone Američanov, ki jih je nenavadna kupčija presenetila. Toliko so ugotovili, da stoji na eni strani nepomembni Powers, ki je na vsej črti odpovedal, medtem ko se je vrnil v Sovjetijo človek, ki je kot akademski slikar devet let vohunil, najprej iz newyorškega hotela Latham (soba št. 839) vse dokler ga ni izdal odpadli sovjetski podpolkovnik Hayhanen.
Na zunaj je šlo za navadno vohunsko kupčijo. Nekega vohuna so zamenjali za drugega. Celo Hruščevu se je zdela taka dvomljiva državna morala malo čudna. Pri svojem obisku OZN v New Yorku je dejal: »Vohuni so obstojali že od nekdaj in vedno bodo vendar obstojali. S Power-som smo milo postopali, vi Američani pa ste zakonsko dvojico Rosenberg obsodili na smrt. Powers je dobil 10 let in bo čez 3 leta oproščen.« Iz ječe pa se je vrnil se pred tem časom: človek, ki je torpediral vrhunsko konferenco, drugič pa se je spremenil v goloba miru in razumevanja ter v fabrikanta nove vrhunske konference.
Sprejem, ki ga je Amerika pripravila 32 letnemu Powersu ni bil ravno priazen. Ne more se primerjati sprejemu ob vrnitvi letalcev RB 47, ki so jih leta 1960 sestrelili nad Barentovim morjem. Takrat jih je pozdravil celo Kennedy.
Pri zasliševanju so Powersu dali tri odločilna vprašanja: 1) Je bilo njegovo letalo U2 resnično zadeto od sovjetske rakete v višini 20.000 m, kakor je trdil Hruščev? 2) Zakaj ni napravil samomo-mora, kakor mu je bilo predpisano (kar ni noben zločin, ampak le dokaz za zmoto injegovih predstojnikov, ki so ravno tega nečastnega pilota izbrali za tak podvig.
3)	Zakaj je podal na moskovskem procesu tako nečastna priznanja, kakor jih ni bilo slišati iz Abelovih ust.
račun za leto 1962. Za odobritev so glasovali svetovalci Krščam ske demokracije, Socialne demoi kratske stranke, republikancev. Liberalne stranke, Tržaške indii pendentistične zveze in dr. Teoi fil Simčič, svetovalec Slov. IU ste. Zabeležiti je treba pri tem, da njegovo ravnanje tokrat ni naletelo na nobene glasnejše očitke od strani naših običajnih nasprotnikov. So morda končno le uvideli, da postopanje sloveni skih demokratpv daje sadove, ki jih s trmastim vztrajanjem pri brezplodni opoziciji ne bi sicer nikdar dosegli?
Na drugem mestu objavljamo danes drugi del tehtnega govora, ki ga je imel dr. Teofil Simčič v proračunski debati. Tu bi želeli samo spomniti naše čitatelje, da je župan dr. Franzil lani, v odgoi vor na pritožbe dr. Simčiča, v svojem govoru izjavil, da se tržaška občina ne bo upirala izvedb bi določil londonske Spomenice o soglasju, če bi ta bila uveljavi Ijena. Letos pa je župan Franzil odgovoril na ponovne pritožbe dr. Simčiča s tem, da je prebral besedilo razsodbe Državnega sveta v Rimu, ki po županovem mnenju neizpodbitno dokazuje, da je Spomenica o soglasju popolnoma veljavna. Ta del žui panovega govora je naletel na oster protest misovskega svetoi valca dr. Morellija, ki je dejal, da je londonska Spomenica za italijanstvo Trsta porazna.
Morda se bo našel kdo, ki bo dejal, da so to samo prazne bes sede. Res {e, bomo odgovorili, zaehfcrat so to ‘Besede, 'vendar besede kakršnih v tržaški občini ski sejni dvorani doslej še nismo slišali. Te besede vsekakor doi kazujejo, da se počasi vendarle približujemo razjastnitvi tega, za tržaške Slovence najvažnejšega vprašanja. Bodočnost bo nato tus di dokazala, da gleda za italijam sivo in prihodnost Trsta in s tem vsega našega ozemlja veliko pas metnejše župan dr. Franzil kai kor pa misovec dr. Morelli!
Tudi občinski odbornik za proi račun dr. Rocco je v govoru ki ga je imel pred glasovanjem, obi ljubil, da bo upošteval pritožbe svetovalca Slovenske liste ter da bo občina poskrbela za izboljšaš nje nekaterih poti v okoliških vaseh in predmestjih, za boljšo razsvetljavo na Opčinah, Kontoi velu, Proseku, Katinari, v sv. Krit žu in Trebčah ter da bo priprai vila načrt za postavitev mizan ske in mehanične delavnice v Sloi venski industrijski šoli v Rojanu. Dr. Rocco je nadalje zagotovil, da se bo občinska uprava zanit mala pri Prefekturi v zadevi dvojnega obdavčenja napisov slovenskih trgovcev, obrtnikov in gostilničarjev.
Dr. Simčič je v svoji glasovali ni izjavi dejal, da sprejema na znanje kar sta mu obljubila žui pan ni dr. Rocco. Še posebej je poudaril, da upa, da se bodo tudi drugi državni organi soglasili z mnenjem Državnega sveta o ves ljavnosti londonske Spomenice in da pričakuje, da bo dvojno obdavčenje dvojezičnih napisov, za od ustave priznane in zaščitet ne etnične manjšine, odpravlja no. Dodal je še, da demokratični Slovenci ne želijo, da bi občini bil imenovan komisar, niti ne vidijo koristnosti predčasnih obi činskih volitev. Zato t je dejal t bo glasoval za proračun.
Slovenski glas za tržaški proi račun torej ni bil dan v prazno. Kdor stvari razume in jih zna trezno ocenjevati mora priznati, da je to bila edino pravilna in z našega demokratičnega stališča tudi edino dosledna poteza.
V H S T J z GORIŠKEGA
NOVA FA N FANI JEVA VLADA ODPRTA NA LEVO
Otuoriteu Doma katoliških Slouenceu u Gorici
Kongres demokrščanske stranke, ki se je vršil v Neaplju koncem januarja in se je zaključil prve dni februarja, je z veliko večino sklenil poiskusiti odpreti na levo, to se pravi: sestaviti vlado s pomočjo republikancev in socialdemokratov ter z zunanjo podporo Nennijevih socialistov.
Na podlagi tega sklepa so šli demokr-ščani takoj na delo in tako vlado, kateri predseduje Fanfani, tudi že sestavili.
Ta vlada se bo predstavila parlamentu, kjer bo Fanfani prečital program, ki bo gotovo nekaj zanimivega.
Iz raznih poročil o pogajanjih, ki so se vršila med predstavniki prizadetih strank, utegne sloneti program vlade tudi na sledečih točkah: izvedba deželnih avtonomij, podržavljanje energetskih sil in sicer naj-prvo jedrske, politika načrtnega gospodarstva od priznanju in spoštovanju zasebne iniciative kot glavne podlage produktivnosti, sprememba polovinarskih pogodb v poljedelstvu in pomoč ter olajševanje pogojev za odkup kmetij, pospešena izvedba šolskega načrta in ustanovitev državnih otroških vrtcev.
Nas Slovence v Italiji posebno zanima izvedba deželne avtonomije s posebnim statutom, odkup kmetji in nakladni nastanek novih zasebnih kmetovalcev ter ustanovitev državnih otroških vrtcev.
Od posebne deželne avtonomije ne pričakujemo nič posebnega za jezikovno skupnost, ker terjamo zaščitni zakon od vlade in parlamenta, vendar bo tudi naš človek deležen raznih koristi, ki jih posebna državna pomoč za kaka izredna javna dela. V deželnem zboru ne vemo še, ali bomo lahko zastopani, ker nam dosedanji osnutki deželnega volilnega zakona ne dajajo nobenega upa na kako možnost našega zastopstva. Prav za prav so republikanci, ki tudi sestavljajo novo vlado, predlagali volilni zakon posrednega sistema, to je: da naj bi deželne poslance volili občinski in provincialni svetovalci, kakor se že dogaja na Siciliji.
Izgledi niso za nas nič kaj dobri in vprašanje je koliko deželnih poslanskih mest bo. Slovenski levičarji pa potegnejo, seveda, z italijanskimi komunisti odnosno Nennijevi socialisti, to je isto, kakor vpreči vola v tuj voz in jarem!
V pogledu kmetijstva utegnejo došeči naši najemniki osvoboditev od gospodarjev in torej lastno samostojno kmetijo. Vladni namen teži ravno za tem, da pripomore čimbolj izdatno pri vprašanju odstopa zemlje kmetom najemnikom, polo-vinarjem in drugim.
Otroški vrtci pa so nam hrati pri srcu in trn v peti. Ustanova ONAIR, ki jih pri nas v glavnem vodi, nas ne zadovoljuje ker moramo reči, da ti vrtci ne nudijo prave in resnične slovenske vzgoje. Razni pojavi in dogodki nas v tem potrjujejo.
Zato bi nam koristilo, če bi vrtci bili državni, zlasti ko nimamo v vodstvu ustanove ONAIR nobenega slovenskega za-vaseh in bi se nam sjjžv-cjlejtjakecev stopnika. Ce bodo vrtci državni, jih bomo
Od srede dne 20. febr. ima Italija vlado levega centra, v kateri so poleg osemnajstih demokrščanskih ministrov še trije socialdemokrati in dva republikanca.
Zanimivo je, da so se proti tej vladi izrekli vsi skrajneži, desni in levi. Prvi namreč trdijo, da predstavlja zunanja podpora Nennijevih socialistov nevarnost za italijansko demokracijo, ker vidijo v jijih zveste zaveznike komunistov in torej ljudi, ki bi znali lepega dne odpreti tem pot do vlado in oblasti v državi. Glavni namen nove vlade pa je v resnici ta: pokazati vsem državljanom, da so tudi demokratične stranke zmožne delati in skrbeti za vse in ne samo za nekatere sloje. Take politike ni potemtakem mogoče smatrati kot koristne za italijanski komunizem. Obenem pa bi taka politika morala pomagati tudi socialistom, da bi med njimi zmagala avtonomistična težnja. Pametno bi namreč bilo, da bi se po vzgledu francoskih, angleških, nemških in drugih kolegov v Evropi in v svetu, italijanski socialisti uvrstili med zagovornike zapad-ne demokracije, ki jo še prav posebno ogražajo njih dosedanji zavezniki komunisti,
V tem pogledu je značilna sledeča izjava ministrskega predsednika Fanfanija: »Ze več kot deset let številne osebe v naši državi trdijo, da bi avtonomistično zadržanje Italijanske socialistične stranke v političnih vprašanjih predstavljalo važen korak k uveljavitvi in utrditvi demokracije v Italiji. Krščanska demokracija, Italijanska republikanska stranka in Italijanska socialdemokratska stranka so si že več časa prizadevale, da bi se to lahko zgodilo na najboljši način. Danes se prvič javlja ta možnost.«
Po vsem tem je seveda naravno, da se tudi komunisti bojijo sedanje vlade, ker se pač zavedajo, da bi se nekega dne lahko znašli povsem osamljeni. Ta bojazen
lahko imeli po vseh vaseh in bi se nam ne bilo treba mučiti za dosego kakega samo v večjih krajih.
Ali pa poizkus take vlade uspe?
Poizkus vlade odprte na levo ne zadovoljuje raznih desno usmerjenih demo-krščanov, ki trdijo, da gre za popust Nen-nijevim socialistom, ki da so povezani s komunisti in predstavljajo nevarnost za obstanek demokratičnih svoboščin, saj ti socialisti nimajo mesta niti v mednarodni socialistični organizaciji
Tu pa tam se v državi proti odprtju na levo pojavljajo redki odpori demokrščanskih zstopnikov v občinskih svetih toda glavno vodstvo stranke jih poziva k disciplini in spoštovanju volje večine ter žuga z izključitvijo iz stranke.
Glavni vzrok odprtja na levo tiči v dejstvu, da demokrščani nimajo absolutne večine v parlamentu, ki naj bi jim dala možnost vladanja brez podpore drugih strank. Ob pomanjkanju te absolutne večine morajo iskati pomoč drugih, a ti drugi je ne morejo dati kar tako lahko in brez upoštevanja kake njihove programske točke. Levičarji držijo z levičarji,
V petek 16. februarja je začel goriški občinski svet razpravljati o raznih vlogah svetovalcev v zadevi prostega pasu (zona franca). Razpravo je otvoril župan dr. Potrzio, ki je podal obširno poročilo o namenu, delovanju in uspehih prostega pasu v korist goriške občine in gospodarstva tega področja. Povedal pa je tudi, da bodo odslej naprej Sovodenjci prejemali neposredno od veletrgovcev (dai grossisti) svoje količine blaga. To pomeni, da bo tudi sovodenjska občina lahko imela nekaj dohodkov od prostega pasu, kakor jih že ima goriška, ki ima po zakonu pravico nalagati nekaj lir carine na sladkor, kavo, olje itd.
Seveda bo morala tudi sovodenjska občina tako dovoljenje, ki ga lahko izda vlada s posebnim zakonom, šele doseč’, a ni dvoma, da ga bo.
Zupanovo sporočilo nas veseli, še bolj veseli pa ga bodo Sovodenjci sami. Ob tej priliki smo dolžni podčrtati, da gre slovenskim goriškim občinskim svetovalcem od SDZ, ki so bili izvoljeni na listi z lipovo vejico, posebno priznanje za uspeh, ker so se oni nenehno in vztrajno borili za to, da se koristi prostega pasu dajo tudi sovodenjski občini, ki je vključena v področja prostega pasu. Večkrat smo s tega mesta poročali o takih odločnih nastopih teh naših svetovalcev in to iz leta v leto.
pa se je pojavila tudi med levičarji PSI. Da se o tem prepričamo, je dovolj naslednja izjava, ki jo je podal na zasedanju centralnega odbora PSI levičar Libertini: »Sporazum glede programa med KD in PSI ugotavlja globoko razliko v gledanju na zunanjo politiko in predvsem na pretežni smoter KD, da se razbije delavsko gibanje in izolira komuniste«.
In ker smo se dotaknili tega pojava v samih vrstah socialistične stranke, to je stranke, ki je sklenila podpreti vlado levega centra, a vedno demokratično vlado, hočemo povedati svoje mnenje še o prisotnosti levičarjev v isti stranki. Ljudje, ki tako skrbijo, da bi vendar komunisti le ne ostali osamljeni, ne morejo biti socialisti. Zato ne bo odveč ponoviti to, kar je tudi naš list že večkrat trdil, da se je namreč v PSI moralo vriniti precejšnje število komunistov, katerim je bilo pač ukazano, naj na vse načine preprečijo, da bi se stranka premaknila na demokratične položaje.
To našo domnevo lahko podkrepimo z dejstvom, da je goriška federacija PSI sprejela v svoje vrste bivše titovce, ki so sicer v teh povojnih letih menjali že večkrat plašč pa so kljub temu ostali vedno komunisti. Ali bi ne bila potemtakem potrebna neka čistka v vrstah PSI? Kaj meni o tem on. Nenni? Ali je morda v korist italijanski demokraciji prisotnost takih ljudi v njegovi stranki? Prav gotovo ne!
Tak korak bi bil seveda malo neprijeten, zlasti tam, kjer bi ne bilo mogoče reči: »Dragi prijatelj, ti si komunist, med nami ni torej mesta zate!«, ker bi se lahko prizadeti branil takih očitkov. Povsem enostavno pa bi bilo tam, kjer bi imeli očitne dokaze kot tu v Gorici. Demokracija zahteva marsikatero žrtev in zato bi smeli pričakovati, da je v imenu italijanske demokracije tudi on. Nenni pripravljen kaj žrtvovati.
desničarji pa zopet z desničarji. Tako so republikanci in socialdemokrati odpovedali zunanjo pomoč vladi in zahtevali odprtje na levo. Sami liberalci niso bili zadosti in vlada je prišla v krizo.
Demokrščani so se znašli na težkem križpotu: ali na desno z liberalci, monarhisti in fašisti, ali pa odpreti na levo ob le zunanji pomoči Nennijevih socialistov.
Premotrili so položaj in ugotovili, da so se Nennijevi socialisti že precej močno oddaljili od komunistov in zavzeli nedvomne korake v smer prave demokratičnosti ter da nudijo dobre pogoje za še večjo osamosvojitev svoje stranke in svojega programa od komunistov. Pred izbiro med fašisti in tem poizkusom, so obsodili i fašiste i komuniste, in se odločili za novo navedono pot.
Ce poizkus ne uspe, pride nujno do novih volitev in verjetno do vlade s fašisti.
Zato ima Fanfani jeva vlada nedvomno zelo važen zgodovinski pomen in s tem v zvezi veliko nalogo spretnega in umnega ravnanja in vladanja.
Ce poizkus uspe, (razni znaki kažejo pozitivno!), nastopi v Italiji nova doba: Doba vladanja demokratičnih sil in padca skrajne desnice in levice, fašistov in komunistov.
Se se spominjamo tudi, kako so oni predlagali tudi, da naj pride v upravni odbor prostega pasu tudi sam sovodenjski župan, odnosno njegov zastopnik.
Mislimo in upamo, da zdaj ne bo več ovire niti za to upravičeno zastopstvo.
Ce bi v goriškem občinskem svetu ne imeli naših odločnih slovenskih zastopnikov, ali bi sploh prišlo do tega uspeha?
Ta uspeh je tudi uspeh volilcev slovenske liste.-------------------------------
Natečaj
Goriško županstvo poroča, da je razpisala natečaj za dve mesti pomožnega računovodje v občinski upravi. Rok za predložitev prošenj je do 31. marca ob 12 uri.
Za podrobna pojasnila je na razpolago urad za občinske uslužbence na županstvu samem.	---------
Občinski proračun
Iz tukajšnjega tiska smo zvedeli, da je občinski odbor končno sestavil proračun za tekoče leto 1962. Ker pa posameznih točk ne poznamo in ne moremo torej o njih izreči sodbe, bi prosili naše občinske svetovalce, naj stvar natančno proučijo in ugotovijo, ali so predvidena tudi javna dela, ki so jih oni zahtevali za nekatere mestne predele in za okolico.
V prvi vrsti gre za popravilo in asfaltiranje številnih cest, ki so bile do sedaj precej in lahko bi rekli preveč zanemarjene. V primeru, da proračun upošteva te zahteve, je prav, drugače pa bi svetovali vsem trem slovenskim svetovalcem, naj do proračuna zavzamejo negativno stališče.
Slovenski volivci
Iz sovodenjske občine
Iz naše občine poročamo tokrat samo žalostne vesti. Prejšnji teden smo imeli namreč smrt v samih Sovodnjah in v bližnji Rupi. V Sovodnjah je umrl v 75. letu starosti domačin Ivan Ceščut, ki je bil več let zaposlen kot kovač v tržiški ladjedelnici, v Rupi pa se je po dolgi in hudi bolezni poslovila od tega sveta gospa Ivanka Maraž, mati gospe učiteljice Dore. Stara je bila 66 let.
Obema družinama izrekamo naše globoko sožalje.
POROKA
V soboto 10. februarja sta se v cerkvi sv. Ivana poročila gdč. Tatjana Koršič iz gorice in gospod Jožko Gerdol, napovedovalec na slovenskem tržaškem radiu.
Novemu paru želimo obilo sreče v zakonskem življenju.
Občni zbor Sindikata slovenskih šolnikov
Prešnji mesec je imel takajšnji Sin-dakat slovenskih šolnikov svoj šesti občni zbor, na katerem so po izčrpnem predsednikovem in tajnikovem poročilu izvoliti nov odbor. Ta se bo moral baviti predvsem z vprašanji, ki so nastala z uzakonitvijo naših šol.
Huda prometna nesreča
V soboto 17. februarja zvečer se je pri Buttriju pripetila huda prometna nesreča, pri kateri so izgubile življenje tri osebe, Lučano Gava iz Bergama in domačina Ivan in Arduina Klavčač iz Podgore, vsi
V nedeljo predpoldne 25. februarja se je vršila v Gorici, drevored XX. septembra, otvoritev Doma katoliških Slovencev.
Oblasti in udeležence je sprejemal starosta naših duhovnikov msgr. Alojzij Novak.
Dom je blagoslovil goriški nadškof msgr. Ambrosi ki je tudi prerezal trak in zatem smo stopili v dvorano. Tu je prof. Anton Kacin pozdravil oblast in vse udeležence ter v kratkih pomembnih besedah povedal, da je Dom nastal s prispevki katoliških in demokratičnih Slovencev z namenom da se bo v njem pravilno vzgajala slovenska mladina v krščanskem duhu in materini besedi. Povedal je tudi, da Slovenci v Italiji spoštujemo državne zakone, a pričakujemo, da nas republika ščiti v okviru ustanovnih določil.
Nato sta spregovorila še nadškof msgr. Hijacint Ambrosi in prefekt dr. Nitri.
Velika udeležba goriških Slovencev in tržaških gostov tako pri jutranji slovesnosti, kakor pri popoldanski akademiji priča, kako veseli in ponosni so naši ljudje na ta svoj Dom, ki bo klical vkup vse dobro misleče, da se med Slovenci ohrani verska in narodna zavest.
Ta primer zgovorno kaže, da katoliški in demokratični Slovenci v Italiji, ki se želimo tu ohraniti kot narodna manjšina z vsem verskim in narodnim kulturnim
zaposleni v podgorski predilnici.
Prvega so odpeljali v rojstni kraj, zakonca Klavčič pa so v torek popoldne pokopali na. podgorskem pokopališču ob velikem številu domačinov, prijateljev in stanovskih tovarišev.
Vsem prizadetim naše sožalje.
		ssir r * D f.llllllllllH			Podpirajte Slovensko dobrodelno društvo
	
C MALI	OGLASI )
Želim spoznati preprosto dekle 34-37 let - prosim sliko. Ponudbe naslovite na: J Stegel Gen. Delivery - Port Arthur Ont., Canada.
Pred nekaj dnevi so Berlinčani iz eine in druge strani, vsak na svoj način praznovali šestmesečni obstoj komunističnega zidu, ki loči zahodni svet od vzhodnega.
Medtem, ko so sovjetski lovci prekašali zvočno' mejo tako, da so šipe šklepetale, je zahodni župan Willy Brandt izjavil: »Zid je strahotna duševna obtožba na obeh straineh. Mi smo se z njo nekako pomirili. Zidu ne more podreti, prepričani pa smo, da bomo zid polagoma premostili. Svobodnega prometa v mestu ne moremo še organizirati, dosegli pa bi že mnogo, če bi lahko uredili večji nadzorovani promet. Tako bi postalo mesto manj nečloveško«.
V današnjem Berlinu človek zasluti, da bo razdelitev Nemčije še dolgo trajala. Položaj vzhodnih Nemcev je treba gledati bolj s človeškega nego s političnega vidika. Oni so se pripravljeni razgovarjati toda so slej kot prej proti priznanju komunistične vladavine in so proti spremembi stališča zahodnega Berlina. To so vodilne misli večine zahodnonemških politikov. Na ta način ostanejo pri politiki, ki io vodi kancler Adenauer. In vendar se zdi berlinski zid kot zgodovinska in geografska stena, ki loči povojno Nemčijo na dva dela.
Zid je omajal Adenauerjev sestav in pripeljal do raznih nasprotujočih si misli Vse stranke podpirajo nemško povezanos' z NATO in evropsko integracijo. Istočasno pa je tudi narodna zavest Nemcev, postala bolj občutljiva kot kdaj koli pred vojno. Zid je občutiti ne samo kot simbol komunistične tiranije, ampak pomeni tudi končno veljavno razdelitev Nemčije.
Mesec dni potem, ko so postavili zid je dr. Adenauer pri volitvah izgubil absolutno večino v parlamentu. Njegova kr-ščanskodemokratska stranka tvori skupaj z desničarskimi svobodnimi demokrati pod vodstvom Mendeja vlado. Mende pa se ne strinja v zunanjepolitičnih zadevah popolnoma z Adenauerjem, Govori se, da bo Adenauer, ki je zdaj star 86 let v jeseni prihodnjega leta odstopil. Ce se bo to' zares zgodilo, pa ni gotovo.
Za Adenauerjevega naslednika smatrajo dr. Erharda, ki je močna osebnost z liberalnimi idejami. Nekateri pa pravijo, da nima formata za kanclerja. Naslednji
zakladom, ne smemo obupati pri težkočah, ki jih srečujemo, kajti z združenimi močmi lahko dosežemo ta svoj namen in napredujemo.
S tega mesta gre priznanje in zahvala vsem duhovnikom in laikom ki so si zgraditev Doma zamislili in vsem, ki so kakor koli pri tem pomagali.
Bronasti Tolkač
Slovenski kulturni klub iz Melburna je za svojo sedemletnico delovanja izdal lično zbirko ‘ pesmi slovenskega avstralskega rojaka Humberta Pribca. To je pr vič, da je v Avstraliji izšla slovenska knjiga v samostojni založbi.
Knjiga ima dvainsedemdeset strani ter je lično vezana v platno. Pesnik je svojo poezijo ločil v posamezna poglavja. Prvo poglavje nosi naslov »Jadro lepe Vide«. Pesnik se spominja domačih krajev ter razkrije vse svoje domotožje z besedami iz pesmi »Nocoj morda«:
»Nocoj morda bom padel v sen neobčutljivih kamnov, ubit od nemira,
ki je v duši zapredel domovanje«. Drugo poglavje nosi naslov »Samote« ter vsebuje šest drobnih pesmi, ki prikazujejo v glavnem tematiko, ki jo označuje že naslov sam. »Skaljene sence« je naslov tretjega poglavja. Pesmi iz tega poglavja so bile napisane v Valkalagerju pozimi leta 1959/60. V teh svojih stvaritvah prikazuje pesnik vso svojo moč kreacije. Predzadnje poglavje je »Hiša žalosti«, blodnje modernega človeka, ki nikjer ne najde obstanka, čeprav si najbolj želi prav miru. Žalostne so njegove misli, ko se spominja vse Slovencem, ki so raztreseni po svetu:
«Da bi kos okrvavljene krpe visel pod okni domačij v nestalnem vetru časa, zato, da so šli drugi križem svet, brez cul, še slabše kot berači.
Zbirka se zaključuje s poglavjem »Pred jutrnjo«, v katerem najdemo pesnikov optimizmom nad bližnjo^ bodočnostjo. Upanje najde v Bogu, »ki si zida kraljevska stopnišča v srcih siromašnih ribičev.«
Ljubezen do slovenske besede, ki preveva celotno zbirko, nas navdaja z velikim veseljem, da so si tudi avstralski Slovenci izdali prvo lastno knjigo. Morda se bo komu zdel to srkomen začetek, vendar pa pomeni mnogo, mnogo več, kot bi se na prvi pogled razbrati. Temelji so postavljeni in upamo, da bo iz njih zrastla svetla stavba.
Knjiga stane 1.500 lir ter jo lahko posredno naročite pri Slovenskem kulturnem klubu iz Melburnea. Naslov: Slov. kult. klub, 371 a Park Street, Princess Hill (North Carlton) Victoria, Avstralia.
S. R.
kandidat bi bil obrambni minister Strauss, ki velja za najbolj inteligentnega in vitalnega politika zahodnonemškega parlamenta.
Strauss bi nekega dne lahko postal kancler, če bi mu uspelo razpršiti predsodke o njegovem bavarskem poreklu. Kritiki se boje vpliva bavarske lokalne politike in eksplozivnega bavarskega temperamenta, ki bi utegnil napraviti iz njega nevarnega kanclerja za mir in za nemško demokracijo.
Strauss se zdi v vsakem pogledu manjša pojava nego bi bilo pričakovati. Njegova uvidevnost in moč pa se pokažejo razločno, kadar objasnjuje svojo politiko v zvezi z jedrskim orožjem. Potrdil je, da je nemška vlada predlagala skupno kontrolo nad atomskim orožjem NATO.
»Mi smo se leta 1954 odpovedali in potrdili s predpogojem, da bo NATO svojo nalogo obrambe izvršila. Ce smo suverena država, imamo vso pravico vedeti, da nam je jedrsko orožje za obrambo na razpolago in sicer tako, da napravi na Ruse vtis, da ga bomo uporabili po naši lastni vesti in uvidevnosti.«
Strassu se je zdela umestna ta izjava ker je 97% jedrskega orožja Zahoda v ameriških rokah.
Velika Britanija in Francija bi hoteli imeti lastne manjše neodvisno jedrsko orožje, ker se bojita, da bi Američani v slučaju potrebe odlašali z dobavo tega orožja.
Strauss je mnenja, da so pogajanja o nemškem problemu brezupna dokler bodo imeli Rusi še kaj upanja da bi mogli zabiti klin med dežele NATO in preprečiti evropsko združitev. Profesor C. Schmid, eden izmed voditeljev socialdemokratov, ki je leta 1958 govoril s Hruščevom v Moskvi, si ne dela utvar. »V Berlinu«, je rekel »ne more biti drugega odgovora kot ne«. Ne moremo upati na kak modus vivendi. Rešitev tega mesta je v rešitvi Nemčije in nemški problem se reši lahko samo v omejevanju oboroževanja. Rusi sc ne boje moči in sile Zahoda«. Minister Ernest Lemmer pa je še pojasnil. »Mi moramo naše stališče z mirnimi sredstvi izpeljati. Vendar pa tudi ne moremo dveh milijonov Berlinčanov prepustiti njihovi usodi.
Po sestavi nove vlade
s.
KORISTI PROSTEGA PASU TUDI ZA SOVODENJCE
Sesl meseceu berlinskega zidu
IZ JUGOSLOVANSKEGA EMIGRANTSKEGA TISKA
PETNAJST LET „NAŠE REČI“
Z letošnjo februarsko številko je mesečnik »Naša Reč« (t.j. »Naša beseda«), ki ga izdajajo demokratsko in jugoslovansko usmerjeni emigranti organizirani v zvezi »Oslobodjenje« (t.j. »Osvoboditev«), stopil v petnajsto leto svojega izhajanja.
Morda se bo kdo vprašal zakaj na tem mestu pravzaprav omejamo ta jubilej, ki nima neposredne zveze z našo primorsko stvarnostjo. Odgovor je enostaven: kot , Slovenci se moramo nujno zanimati za jugoslovanski politični razvoj, pa naj bo to za dogodke v državi, kakor tudi za pojave v tujini, kjer danes edino lahko ču-jemo svobodno besedo predstavnikov in pripadnikov posameznih jugoslovanskih narodov. Toliko bolj velja to, če gre za pozitivne pojave, kakršnih eden je prav gotovo »Naša Reč«.
Niso nam neznani spori, ki ločijo Srbe in Hrvate. Mnogi obiskovalci iz Jugoslavije nam govorijo o medsebojnih obtožbah, s katerimi pripadniki jugoslovanskih . narodov valijo eden na drugega odgovornost za težave, ki jih morajo prenašati pod komunistično vladavino. Posebno ostre pa so razlike v emigraciji, kjer Hrvati takorekoč ne marajo slišati za Srbe, Srbi ne za Hrvate, eni in drugi pa ne morejo pozabiti potokov krvi, ki so bili preliti v drugi svetovni vojni v tragičnih bratomornih bojih in preganjanjih.
V takem vzdušju, ko se od povsod ogla-. šajo posamezniki prežeti in obremenjeni z duhom preteklosti, ki zanešeni od svojih idej le preradi pozabljajo na kruto stvarnost, katero bi morali jugoslovanski narodi, enkrat razbiti in ločeni, računati, je treba priznati, da je imela pogum tista peščica pripadnikov novega, že v Jugoslaviji zrastlega srbskega rodu, ki je sklenila, da gre po drugačni, strastnim tokovom in geslom nasprotni poti. Pri tem delu so se ji pridružili tudi nekateri Hrvati in Slovenci.
Ljudje, ki se zbirajo okrog »Naše Reči«, zagovarjajo namreč hrvatsko-srbski sporazum, ohranitev skupne države in njeno resnično demokratizacijo. Pokopali so unitarizem in so za federativno ureditev, ki naj zagotovi vsem jugoslovanskim narodom resnično in popolno
■ enakopravnost ter čim večjo samostojnost v vseh zadevah, ki niso neizogibno skupne. To niso pristaši srbskega »junačenja«, niti zagovorniki preživelih starih
■ časov. »Naša Reč« je že leta 1948. zapisala, da se tisto »kar je nekoč bilo ne bo nikdar več povrnilo, pa naj bi pri tem šlo za interese posameznikov ali navade skupin«. Pri tem so bili mišljeni tako jugoslovanski politični problemi kakor tudi socialna ureditev. Krog, ki se zbira pri »Naši Reči« zastopa namreč stališče, da je treba pri urejanju bodočnosti jugoslovanskih narodov izhajati iz sedanjosti in iz novih časov, ne pa se yračati na leto 1945, oziroma celo na leto 1941 ali 1914, kakor si to nekateri želijo in predstavljajo.
Ali si že
poravnal naročnino?
»Naša Reč« je torej glasilo srednjega in mladega rodu, ki ne gleda na sebe in na bodočnost z zagrenjenimi očmi. Ob vročih in strastnih, v dobrem delu pa precej napihnjenih in praznih polemikah, k: so tako pogoste v emigrantskem tisku, je kar prijetno brati revijo, ki piše v tako umirjenem in treznem duhu. Vsaka številka ima krajši idejni ali politični uvodnik, kateremu sledi največkrat daljša razprava ali poročilo iz jugoslovanske problematike. Pri tem so posebno pogoste politične, socialne in ekonomske razprave. Enako pozornost posveča revija tudi obravnavanju življenja in udejstvovanja v vrstah jugoslovanske emigracije. Drobna jugoslovanska in mednarodna kronika, nekrologi, ocene knjig, ki se nanašajo na Jugoslavijo a so izšle v tujini, literarni prispevki, pisma čitateljev, pogosti ponatisi zinačilnih člankov iz jugoslovanskih listov, tu in tam nekaj polemike in poročila o delu lastne organizacije, koristno dopolnjujejo vsebino vsake številke.
Mislimo, da nismo daleč od resnice, če rečemo, da krog, ki se zbira okrog »Naše Reči« najbrže prav zaradi svoje velike resnosti in iz tega izhajajoče razumske
usmerjenosti ne bo nikdar postal množično politično gibanje, predstavlja pa že danes intelektualno elitno jedro, katerega vpliv ne bo ostal brez sledu v prihodnji zgodovini jugoslovanskih narodov. S tega vidika so napori, ki jih je ta skupina vzdržala s tem, da je štirinajst let z lastnimi sredstvi in pritrgovanjem od ust redno izdajala svoje glasilo, da je poleg tega založila vrsto političnih knjig im brošur ter da je razširila svojo organizacijo na vseh pet kontinentov, vredni vsega priznanja in želeti je samo, da bi jim bila kos tudi v bodoče. Kot pomembnim predstavnikom novega rodu posvečajo članom »Osvobo-djenja« vedno večjo pozornost tudi razni starejši politični voditelji, saj je to eno izmed tistih redkih emigrantskih središč, v katerem složno sodelujejo pristaši raznih demokratičnih političnih strank in pripadniki prve povojne kakor tudi najnovejše jugoslovanske emigracije.
Revija »Naša Reč« izhaja v Angliji (North Harrow, Middlesex) njen poverjenik za Italijo, kjer znaša letna naročnina 1.100 lir, pa je g. Stevan K. Pavlo-witch, Milano, Via Salutati, 6.
)>
MIŠNICA
(<
Pretekli teden je Slovensko gledališče v Trstu uprizorilo detektivko Agate Chri-sty »Mišnica«. Ta dvodejanka, ki ima v nekaterih točnejših prevodih naslov »Tri sive miši«, ne spada med psihološko na:-boljša dela velike angleške pisateljice policijskih romanov, pač pa je gotovo zelo popularna. Ozadje in okolje, v katerem se zgodba odigrava je že samo posebi zagonetno in polno takoimenovanega »suspen-sa«. In vendar smo na premieri Slovenskega gledališča zaman čakali na napetost, ki je osrednja privlačna točka vsake kriminalke. Režija, ki je bila v nekaterih momentih še kar povprečna, je posebno v prvem dejanju zvodenela. Vsekakor je bilo takoj opazno, da režiser Adrijan Rustja ni niti najmanj razumel smisla igre angleške pisateljice. V opravičilo za to lahko navedemo dejstvo, da je bilo tokrat prvič, da se je Slovensko gledališče predstavilo tržaški publiki z detektivskim delom. In prav v tem dejstvu smo dobili dokaz, da bi bilo bolje, ko ne bi Tržačani imeli priliko gledati zadnje premiere tržaškega slovenskega poklicnega gledališča. Dokler detektivk nismo gledali, smo vsaj lahko upali na boljšo predstavo, s predstavo pa je to upanje šlo po vodi.
Na visoki umetniški višini je bila pri vsej predstavi edinole glasba Pavleta Merkuja, ki je v določenih trenutkih reševala režijo, kolikor je le mogla. Ce smo
SLEPA POT
I
Iz vasice v Kanalski dolini vodijo proti Višarjem poti, ki se izgubljajo nekje po poljih ali gozdovih. Ko sem se nekoč znašel na eni izmed takih poti, sem na križišču opazil neznanca. Stal je in majal z glavo, morda se je tudi smehljal, zinil pa ni nobene.
Ko sem se čez dobro uro vračal po isti poti nazaj na izhodišče, je bil možakar še vedno tam. »Lahko bi me bil opozoril«, sem si dejal-
Višarska pot ima v tem okolju več slepih poljskih in gozdnih odcepov. Za časa mojih počitnic nisem zašel samo enkrat. Nekega dne sem se s čudakom seznanil. Bil je domačin, Slovenec, časnikar, povratnik iz Slovenije, kjer časnikarjev z lastnimi možgani današnja diktatura ne potrebuje. Vračal sem se z vrha s polnim nahrbtnikom jurčkov. Prav v tem trenutku je prisopihal na križišče znanec. Tudi on jo je ubiral po napačni poti, zato sem ga nagovoril: »Ta pot je slepa, gospod!« Ustavil se je, me pogledal od vrha do tal, nato pa mi je v najsočnejši briščini dejal: »Ne brigajte se, prosim, za stvari, ki se vas ne tičejo. Pravo pot bom že sam iztaknil!«
Obstal sem z odprtimi usti in najbrž tudi zagodrnjal. Tedaj se je izza leskovega grma oglasil neznanec. »Ce boste malo počakali«, je dejal in se mi smejal, »ga boste lahko ponovno srečali, ko jo bo pri-drsal nazaj.«
Casa sem imel na pretek kot vsi leto-vičarji. Odložil sem nahrbtnik in prisedel k neznancu. Tako sva se spoznala.
»Mnogi ljudje hodijo po tej poti«, je pričel moj novi znanec. »V prejšnjih časih sem jih opozarjal, da hodijo po slepi poti, pa so me še ozmerjali kot je vas oštel tale neotesanec. Le zelo redki so se mi zahvalili in jo ubrali po pravi poti. Prav zato tudi nobenega več ne opozarjam. Gledal sem jih, kako so se utrujeni vzpenjali navzgor, pa sem premišljeval, ali bi jim ne pokazal prave poti. Ze kmalu pa sem se prepričal, kako svojeglavo so silili v napačno smer. Vem, napačna pot se jim je zdela bližja. Prevara, kakršnih je v življenju nič koliko. Kolikokrat mislijo ljudje, da hodijo po bližnjici, pa ni res.
Tale možakar, ki rine navzgor, izgleda, ko da je do smrti utrujen. Mislim celo, da je bil prepričan, ali pa je vsaj slutil, da je na nepravi poti, ko ste mu postregli z dobrim nasvetom, kljub temu je pot nadaljeval. Trmasto je zahteval da obvelja njegova. Veljavnost je značilna lastnost ošabnežev in oblastnikov. Boste videli, čez nekaj časa se bo vrinil in vas iz dna duše zasovražil. Morda bo na doživljaj že kmalu pozabil, morda pa vam tega pouka niti po smrti ne bo odpustil. Ce bi morda drugače izgledali, tako približno kot je on sam, bi vas morda poslušal. Morda bi vas celo sam vprašal za pot; ker pa ste drugačni od njega, vas sovraži, in je prepričan, da ste hudobni. Podzavestno namreč čuti, da ga v kakršni koli stvari prekašate. Morda tudi pretiravam. Tega še šam ne vem. Vem pa, da je vse polno pretvez za sovraštvo med ljudmi«. Oddahnil se je. Ponudil sem mu požirek čaja iz čutare.
Umolknil je in se zazrl v daljavo proti vzhodu.
»Morda imate prav«, sem dejal in pogovor obrnil na možakarja, ki me je pred nekaj minutami nahrulil, »vendar ne.verjamem, da je na svetu mnogo takih ljudi. Morda pa možakar stanuje nekje ob tej poti, potem jo je vsekakor ubral po pravi poti.«
»Gotovo«, je odgovoril. »Vem sicer, da tu ne stanuje, pa tudi če bi stanoval, bi se za nasvet vsaj zahvalil. Se vesel bi moral biti, da ga drugi odvračajo od pogreškov. Gotovo ga nihče ne sili, da posluša tuje nasvete. Vsak človek ima pravico, da se na tuje nasvete požvižga, zlasti v mladosti. Posebno pa še takrat, ko je prepričan, da ima prav in ne samo zato, ker mu tako narekujeta oholost in trma.«
V bregu so odmevali koraki. Možakar se je vračal. S peklensko jezo me je prebodel s pogledom, mi obrnil hrbet, zaklel in jo hitro pobral navzdol.
»Ali ste videli. Jeza ga razganja. Ce bi le mogel, bi vas živega pohrustal. Tako nastajajo vojne. Trmoglavci, prepričani, da je njihova beseda zlato, ne dopuščajo drugim besede. Taki ljudje ne preudarjajo s pametjo. Veljavnost, tista, ki je v preteklosti pognala številne slovenske kmetije na boben, ima še vedno veliko in odločilno bese'* zato, ker se ji le malo kdo z odločnostjo upira. Tako, prijatelj, nastajajo diktature. Le poglejte, vsj diktatorji so veljavneži, trmoglavci, suroveži - in poleg vsega še veliki strahopetci.«
V premišljevanju sem se poslovil od novega znanca in skoraj pozabil na sijajno večerjo z jurčki.
lllllll!IIHHIIIIIII!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllll!lllllllllllllllllllllllllll!IUIIHIIIIIIIIIII!llllllnilTO	H[ll!l!llll!IItlllll!llllll!IIIHIIIIIIIIIIIIIIillil!llllillllj||l|j|llllll
POD ČRTO
Kako se je Tito polastil K.P. Jugoslavije
Ante Ciliga, eden izmed ustanoviteljev KP Jugoslavije, je bil član notranjega komiteja in politbiroja, prav tako pa tudi glavini urednik »Borbe« in pokrajinski tajnik za Hrvatsko. Leta 1925 se je preselil najprej na Dunaj kot krajevni zastopnik KPJ na Dunaju, pozneje pa se je namestil v Sovjetiji, kjer je živel od oktobra 1926 do decembra 1935. Prva tri leta je preživel v Moskvi kot inštruktor na Partijski šoli jugoslovanskih emigran-tokih komunistov. Leta 1930 je predaval ina Komunistični univerzi v Leningradu. Tu ga je aretirala sovjetska tajna policija Gpu zaradi opozicije proti sovjetski vladi. Deportirali so ga v neko sibirsko koncentracijsko taborišče. Po petih letih se mu je posrečilo, da so mu kazen spremenili v izgon iz sovjetskega ozemlja. Od tega časa dalje je Ante Ciliga živel v Franciji in Italiji. Ze leta 1929 so ga izbrisali iz komunistične partije Jugoslavije, nakar se je članstvu kasneje tudi sam odrekel. Od tega časa dalje deluje v vrstah demokratičnih socialistov, ne da bi se vpisal v katerokoli politično skupino.
Ob koncu poletja 1935, po 3 letih osrednjega političnega zapora Sovjetije, ki leži v mestecu Verhnije Uralsk in po 2 letih koncentracijskega taborišča v Sibiriji, sem v času, ko sem se naravnost brezupno bojeval da se rešim sovjetskega o-zemlja, sem prejel 2 razglednici od starega opozicijskega bojevnika Herberkinga iz Moskve, ki je bil prav tako deportiran v Sibirijo. Iz vesti obeh Heberlingovih razglednic sem razbral da je bila aretirana tudi Pelagija Denis-ova - Belausova, žena Josipa Broza Tita, ki je prav ,tako pripadala naši opozicijski skupini. Pozneje pa je v ječi umrla. Kaj naj bi pomenila smrt v zaporu? Ali je to bila naravna smrt, povzročena zaradi pomankanja ali lakote, ali je to bil to samomor oziroma izvršena kazen, ker so jo obsodili na smrt? V obeh Herberkingovih sporočilih, ni bilo drugih važnih podrobnosti, kr bi odkrivale okoliščine razkrinkanja s strani Gpu, aretacije oziroma eksekucije Pelagije De-nis-ove Belausove?
Prekinitev korespondence s Herberkin-gom mi je onemogočila, da bi zvedel kako so se stvari razvijale.
Pelagija Denis-ova Belousova je dospela v šolo jugoslovanske kom. partije v Moskvi spomladi 1. 1929. Pelagija se je kar hitro pridružila naši opozicijski skupini. Iz posebnih razlogov in na naš nasvet je ostal njen pristop k opoziciji prekrit. Zato je v javnosti podpirala uradne zamisli, obenem pa; pobijala naše ideje, da bi na ta načiin mogla bolje vršiti svoje delo. V letih 1929 in 1930 je bila v tajni dopisni zvezi z našim novim Središčem v Leningradu. Pelagija Denis-ova Belousova ni bila prva jugoslovanska komunistka, ki jo je v Rusiji aretirala Stalinova policija. Pet naših tovarišev iz Centra so že pred tem razkrinkali in jih maja 1930 aretirali. Obsojeni so bili vsak na 3 leta ječe. Pelagija pa je jugoslovanska komunistka, ki je našla smrt v Stalinovih zaporih.
Iilova žena je bila aniiana v začetku zime leta 1935. Aretirana je bila v trenutku, ko se je Tito sprehajal po Moskvi, kamor je prišel po petletnem zaporu v Jugoslaviji. Tu je opravljal funkcijo drugega predstavnika jugoslovanske komunistične partije pri Kominterni. (Prvi predstavnik v tem času je bil Vladimir Copic, bodoči heroj v španski vojni, ki pa je pozneje padel v nemilost v Moskvi.) Pelagija Denis-ova - Belousova je živela skupno s Titom v Domu Kominterne (bivši hotel Lux). In prav tu jo je ponoči aretirala Gpu, v prisotnosti moža, ki si v njeno obrambo ni upal niti s prstom migniti. Aretacija Titove žene je današnjega maršala spravila v najtežjo situacijo, ker se je upravičeno bal da ga sumijo trockizma. Prav zaradi teh sumničenj Gpu je živel Tito med življenjem in smrtjo Skozi tri leta. Nič čudnega ni, če se je aprila 1959 (s kakšno zamudo!) spomnil tega svojega bivanja v Moskvi od leta 1935-1938. Pri tem pa je popolnoma zamolčal aretacijo in kasnejšo usmrtitev lastne žene. Takrat aprila 1959 je dejal »...To so bili najtežji, dnevi mojega živ. ljenja. Tudi med vojno je bilo vse lažje: človek je vsaj vedel, kje stoji sovražnik...« (Intervju ki ga je Tito dovolil uredniku lista »Komunist«, ki izhaja v Beogradu, 16. aprila 1959.)
Po letu 1948 in po prelomu vezi KPJ s Kominformom se je v svetovnem tisku večkrat govorilo o sumničenjih, ki jih je
Gpu vzdrževala do Titovega trockizma. Nikoli pa ni nihče povedal na kakšne temelje so se opirala ta sumničenja. V svojem zgoraj imenovanem intervjuju pripoveduje Tito, da je prispel v Moskvo zelo popularni Črnogorski komunist Petko Miletič, ki je prispel naravnost iz Jugoslavije v začetku leta 1938, da bi Tita - tako on dobesedno poudarja - ovadil trockizma (to poudarjamo mi; mu odvzel vodstvo KPJ potem ko so aretirali in odgnali Gorkiča. Na ta argument pa se bomo vrnili kasneje). Tudi Tito navaja argumente, s katerimi je Petko Miletič utemeljeval svojo ovadbo.
Sam A. Ciliga pripoveduje v spominih:
Petko Miletič je bil leta 1929 v Moskvi na Soli jugoslovanske komunistične partije, (kjer sem jaz poučeval) in se je v mnogih opozicijskih idejah strinjal z nami. Poznal je skoraj vse naše skrivnosti in vedel je tudi za razmerje med Titovo ženo in odgovornim funkcijonarjem našega opozicijskega centra Stankom Dragičem, bivšim partijskim tajnikom v Zagrebu.
Miletič je zavračal uveljavljanje naših zaključkov in tudi odklanjal, da se priključi stvarni in dejanski akciji opozicije. Omejeval se je v zatrjevanjih, da moramo ohranjati svoje nazore in da ne smemo slepo slediti Rusom, zlasti, da moramo biti nezaupljivi do inekih njihovih načinov in zahtev. Nikoli pa ne bi smeli vsega tega povedati boljševikom. To je bila taktika, ki se je z velikim uspehom posluževal Tito, ko je po končani drugi svetovni vojni v vsej tajnosti pričel pripravljati odprti odpor proti Kremlju.
S svoje strani je isti Petko Miletič, ki bi letal929 moral na partijski šoli v Moskvi glasovati za ali proti jugoslovanski liniji v Kominterni, se je od zborovanja odstranil, svojemu prijatelju Stanku Dragiču pa je dejal: »Prijatelji v resnici ne vem, kakšen smisel bi imelo naše skupno potovanje v Sibirijo.« Petko Miletič je leta 1938 končal svoje življenje v koncentracijskem taborišču Kolima v Sibiriji. Dejstvo, da se je Tito spustil v taka razkrivanja po 3 letih tajnega Hruščevega poročila na 'XX. kongresu, ko so bile že vse komunistične stranke obveščene o Stalinovih pogreška}i, dejstvo, da je bil Tito zadnji od mednarodnih komunističnih voditeljev, ki so obsodili Stalinove zablode in vsaj deloma ponovno dali za-
doščenje žrtvami, vse to nedvomno dokazuje, da obstoja neka skrivnostna in javnosti še neznana povezava med epura-cijami jugoslovanske komunistične partije v letih 1937/38 in Titovo kariero.
Se bolj čudna in skrivnostna je molčečnost, ki jo je do danes čuval Tito glede aretacije in smrti v ječi njegove žene Pelagije Denis-Belousove, kar se je vse zgodilo po naročilu Stalina. V Titovi biografiji, ki jo je uredil Vladimir Dedjer, se govori o njegovi ženi samo ob njenem prihodu na Hrvatsko in o njeni možitvi s Titom. V jugoslovanski izdaji te biografije je še dodatek, da je njegova prva žena ostala v Rusiji, mož pa v zaporih v Sremski Mitroviči, brez slehernih nada-ljnih podrobnosti.
Tito ni želel, da se odkrije cinični mehanizem svojega prvega karjerističnega uspeha 1937/38. Tito je obvezen, da pušča v senci resnične odnose med sovjetsko komunistično in jugoslovansko partijo, v jugoslovanski komunistični partiji, katerih žrtve so bile zelo številne, (40 jih je bilo ob času majhne epuracije, ki se razteza od leta 1929 do leta 1935 - med temi žrtvami je bila tudi Titova žena - in velika epuracija, ki se je izvršila leta 1937/38.
Leto 1927 je bilo v boju centro-desnega krila Stalin - Buharin in med levičarskim blokom Trocki-Zinovjev odločilno. Potolčena in izgnana iz partije sta bila Trocki in Zinovjev. Zmagovalci so si porazdelili štrumente oblasti: Stalin je dobil partijo Buhrin kominterno, Rikov pa predsedniš-tvo vlade. Buharin je bil popolni oblastnik kominterne. V tem času se je namreč Stalin v glavnem ukvarjal s prevzemom notranje oblasti v deželi. V tej dobi je pomenilo akceptiranje Buharinove linije s strani raznih komunističnih partij, akceptiranje sovjetske politike in priznanje sovjetske hegemonije.
V Jugoslaviji je pomenilo leto 1927 do-zoritev akutne krize režima in tudi same države. V tem letu se je namreč izoblikovala opozicija Radič-Pribičevič (stranka hrvatskih kmetov in stranka hrvatskih Srbov) proti Beogradu in proti srbski hegemoniji.
Relativni mir, ki ie vladal leta 1925/26 ie bil s tem pokopan in to je povzročilo pomembne spremembe tudi v notranjem življenju komunistične partije, ki je bila do takrat napol zakonita. Centro-dešničar-ski blok (Sima Markovič in hrvatski in
o režiserju dejali, da ni uspel, kljub velikemu trudu v svojem namenu, da bi pri občinstvu ustvaril napetost, lahko to ponovimo tudi za vse igralce brez izjeme. Niti v trenutku, ko bi bila morala biti igra na višku, to je v trenutku, ko se nam morilec izda, nas ni igranje z vso silo potegnilo za sabo.
Eno izmed glavnih vlog, lik gospodarja gostišča je podal mladi igralec Milič, ki je s svojo postavo kot nalašč ustvarjen za tipičnega angleškega majordoma. Njegovo igro, vpoštevajoč, da je prvič nastopil v večji vlogi, lahko pozitivno ocenimo. Podobno se lahko izrečemo tudi o Modestu Sancinu in Silviju Kobalu, ki sta svoja lika uspešno rešila, ker sta se lahko oprijela karakterizacije svojih vlog. Pravo razočaranje pa je prikazal Stane Starešinič, ki je nosil vodilno vlogo. Vse premlačen je bil na začetku, kasneje pa se je hipoma spremenil iz popolnoma uravnovešenega človeka v pravcatega blazneža. Ta prehod je bil prenagel pa čeprav je avtorica o tem liku dejala, »da ga je študirala dneve in mesece z željo, da bi neuravnovešenost z ene strani občinstvu prikrila zaradi dramatičnejšega učinka na koncu igre, po drugi strani pa dala igranju čim realnejšo verjetnost«.
V celoti lahko trdimo, da je bila predstava »Mišnice« ena izmed najslabših izvedb, kar jih je Slovensko gledališče v zadnjih letih uprizorilo. Se posebno mučno je bilo prisostvovati premieri, ko je bilo še mnogim gledalcem pred očmi igranje italijanske specializirane skupine »Compagnia del giallo«.
Razkrinkanje letečih krožnikov
Po petnajstih letih skrbnega raziskovanja se je ameriško letalstvo končno prepričalo, da je šlo pri takoimenovanih »letečih krožnikih« in pri neznanih letalskih objektih največkrat za ptice, letala, balone, nenavadne svetlobne - prikazni ali enostavno za goljufije vsekakor pa ne za letalna tvoriva, ki bi prihajala od drugih planetov.
Letalstvo je prišlo do tega prepričanja po preiskavi 7369 poročil od leta 1947, odkar je pričelo s preiskavami neznanih letalskih objektov. Pri tem je ugotovilo, »da so pri vseh raziskovanih predmetih zasledili tehnične izsledke, ki niso prekašali naših današnjih znanstvenih spoznanj.« Samo v preteklem letu je ameriško letalstvo zasledovalo 488 primerov, pri katerih so bodisi pripadniki letalstva ali pa drugi ljudje, zasledili tolikšno količino neznanih slučajev. Samo 10 izmed teh pojavov niso do konca leta povsem raziskali. Posebno pogosto ugotavljajo zasledovalci letalstva še neviden zračni signal kot nov letalski izum. Druga poročila o »skrivnostnih letalskih prikazih« nastajajo z zvezdnimi utrinki. Večkrat prihajajo tudi poročila opazovanj, da so neznani leteči objekti spremenili barvo. Letalstvo razlaga ta pojav, da tudi baloni in letala pod gotovimi svetlobnimi pogoji, zlasti v veliki višini, prav tako spreminijo obliko in barvo.
Končno ugotavljajo raziskovalci, da niso doslej našli še niti enega samega takega objekta, ki bi ogražal varnost Združenih držav in da je ostalo v zadnjih šestih letih samo 1,96 primerov nerazjasnjenih.
iRiiiiniiuiiiHiuiiiiuniiiuiiiiiiiiinuiiiniiiiiiniiniiiiiniiHnuiiiiiiniHmumiHiutumisiimiimiiiiniiiiiiiK^iiiiingrainn
slovenski sindikalisti Salaj in Zorga), ki ga je postavila oblast kominterne ob času tretjega kongresa jugoslovanske komunistične partije (v poletju 1926), se je hitro razšel. Sima Markovič, srbski nacionalist je bil odstavljen; centralistični sindikalisti so se združili z levičarji, ki jim je bil na čelu Djuro Cvijič in v jeseni leta 1927 je centralni komite imenoval Cvijiča za političnega tajnika Politbiroja namesto Sime Markoviča.
Protifracionistična in proti intelektualistična trdnjava, ki je delovala v Zagrebu in jo je postavil na noge Stanko Dragič, ki se je v tem času zadrževal v Moskvi je bil prav tako zamenjan z Antonom Mavrakom, nakar se je tudi ta organizacija povsem pridružila novi liniji. Vse to se je dogodilo brez predhodnih posvetovanj z Moskvo in proti Buharinovi liniji, ki je bila takrat v veljavi. Ker pa se je v Moskvi že nakazoval nov konflikt med Stalinom in Buharinom se je slednji počutil posebno obvezen, da v interesu kominterne premakne vso zadevo proti levici. V Milanu Gorkiču (katerega pravo ime je bilo Josipo Cizinsky) rojenemu v Bosni od čeških staršev, ki je bil drugi tajnik mednarodne komunistične mladine in katere organizacija je bila zvesto vdana buharinjanom, je Buharin našel primernega človeka za novo jugoslovansko operacijo. Centro-levičarsko direkcijo KP Jugoslavije bi morali razpustiti. Ne bi pa mogli na novo postaviti na tajnško mesto Simo Markoviča, ki je bil vse preveč kompromitiran. Na drugi strani pa je bil Markovič tip, ki je bil vse preveč obdarovan z željo po neodvisnosti. Zato so najprej mislili, da bi bilo še najbolje organizirati rusko skupino in jo odposlati v Jugoslavijo. Tu naj bi se polastila KP in odstavila centro-levičarsko direkcijo. Skupino so sestavili iz starih vojnih ujetnikov nekdanje avstro-ogrske armade, iz ameriških emigrantov jugoslovanskega porekla in mladih Jugoslovanov, ki so bili izšolani ° solidno boljševiško vzgojo; vsem tem so se priključili oportunisti in karje-risti najrazličnejših vrst.
Gorkič je bil izredno marljiv delavec, priden in natančen človek, ni pa imel organizacijskih sposobnosti in ni poznal ljudi. Te njegove negativne lastnosti sn ga močno kompromitirale v letih 1928/29 in ga definitivno pokopale - kot torno videli pozneje - v letih 1937/38.
Dr. Teofil
t
w ©
Vsekakor odobravam postavko, ki govori o popravilih in vzdrževanju mestnih in predmestnih ulic, kakor tudi cest v okolici. Na tem mestu bi rad opozoril kompetentnega odbornika na probleme v zvezi z nekaterimi ulicami v predmestju in okolici. Opčine: medtem ko se je mnogo napravilo za predel »Villa Carsia« pa se je pustilo v nemar stari predel Opčin, ki se razteza med Alpinsko, Repentaborsko in Narodno ulico. Ceste v tem okolišu še niso bile nikdar popravljene in so zato v zelo slabem stanju. Nekaj podobnega se dogaja v Barkovljah. Stare, ozke in strme ceste v Barkovljah so v obupnem stanju. Občina bi morala čimprej poskrbeti za -njihovo izboljšanje, saj tudi Bar-kovljani, kot ostali Občinarji redno plačujejo takse in občinske davke.
Popolnoma bi bilo treba prenoviti cesto, ki pelje pod Kontovelom, nadalje cesto, ki povezuje Konkonel in Bane in ulico Campamelle. Kar zadeva Opčine pa bi bilo treba v čim krajšem času poskrbeti, da bi se odstranile še zadnje ruševine, ki spominjajo na preteklo vojno. Znano je tudi, da se v tem kraju občuti pomanjkanje javnega stranišča. Posebno občutijo to potrebo turisti in nedeljski izletniki.
Za razsvetljavo v okolici predvideva proračun 915.000 lir izdatkov. Vsakdo, ki prebije večer v naših vaseh pa jasno vidi, da je vsota, ki jo daje na razpolago občina minimalna. Nikakor ne zahtevamo razkošne razsvetljave, vendar pa je treba ceste vsaj toliko razsvetliti, da pešec ne bo butal z glavo v zid ali v drevesa zaradi teme. Izdatek za razsvetljavo v teh krajih bi bilo treba vsaj podvojti. Na Opčinah so na primer ceste v taki temi, da je marsikogar zvečer strah na cesto. Nikakor se ne smemo čuditi, če je toliko nesreč. Avtomobili, ki imajo prižgane male luči, vozijo praktično v temi. Kot vemo, ne manjka žrtev cestnih nesreč. Običajno so te žrtve vojaki, ki hodijo ob straneh ceste v gručah in jih avtomobilisti ne zapazijo pravočasjio. Sedaj, ko je določeno, da se bo popravilo zloglasno križišče na Opčinah, je treba istočasno tudi poskrbeti za primerno razsvetljavo. Prepričan sem, da se te dolžnosti občinski odbor ne bo otresel, saj gre za to da se rešijo človeška življenja.
Clen št. 93 predvideva za novo ustanovljene šole izdatek v višini 40 milijonov in 330 tisoč lir, kar znaša 3.800.000 lir manj kot prejšnje leto. Oglejmo si denominacijo: Nevo ustanovljene šole. V zadnjih letih ni bila ustanovljena niti ena sama nova šola torej gre za stare šole. Pred mano so se že drugi svetovalci pritožili nad slabo oznako. Zato predlagam, da se oznaka spremeni ter se tem šolam da ono denominacijo, ki jim gre in sicer Slovenske šole, ali šole s slovenskim učnim jezikom.
Ob tej priložnosti bi hotel odbor in svetovalce seznaniti z mnogimi nedestatki na teh šolah. Na primer: pred šolo pri sv. Ivanu je prazen prostor, za katerega se nihče ne briga. Na tem mestu rase plevel, tu pa tam opazimo luknje in kupce odvišne zemlje. Ali se ne bi dalo to zemljišče urediti? S tem bi se estetika obeh šol, ki sta tam zgrajeni, slovenske in italijainske, izboljšala. Slovenskemu učiteljišču pri sv. Ivanu bi bilo treba nakupiti debelih zaves, da bi z njimi lahko zastrli okna ob projekcijah filmov ali diapozitivov. Strošek za nakup bi bil malenkosten.
Na istem zavodu se občuti tudi pomanjkanje čuvaja. Pravzaprav je mesto vratarja zasedeno, vendar je vratar v službi samo do osmih in kdor ga hoče po tej uri posetiti, ga mora obiskati v njegovem fotografskem študiju v drevoredu Ra:-faele Sanzio. Po mojem mneinju bi moral biti vratar stalno v šolskem poslopju, da bi nadzoroval prihode in odhode tujcev.
V podzemlju istega zavoda bi bilo treba urediti učilnice za kemijo in fiziko z ustreznimi laboratoriji. V tem trenutku ni na zavodu nobenega primernega prostor? za ta namen. Inštrumente in potrebni material pa morajo hraniti v omarah, ki st> nameščene na hodnikih. Kemični poskusi, ki jih morajo opravljati v učilnicah večkrat povzročajo neprijeten vonj. Tudi naštete nedostatke bi lahko popravili z majhnimi stroški. Industrijska šola v Rojanu nujno potrebuje laboratorij za mehaniko in mizarstvo. V ta namen so se dosedaj posluževali hodnikov vendar vsakomur jasno, da se tako stanje ne more nadaljevati v nedogled. Povračam se torej k svcji zahtevi, ki sem jo podal že prejšnje leto in sicer, da občina poskrbi za laboratorija ki naj stopita v obrat že v novem šolskem letu.
Poleg tega bi še rad dodal, da na mnogih šolah naše občine manjkajo primerne table z napisom v slovenščini. Res je sicer, da ni niti napisov v italijanščini. V obče ni nobenih napisov.
V svojem govoru, ki sem ga imel lani ob priliki diskusije o občinskem proračunu, sem se dalj časa ustavil pri ugotovitvi, da na žalost niti vladne niti obč.n-ske oblasti ne spoštujejo posebnega statuta, priloge londonskega memoranduma. Tudi letos se moram vračati k istim ugotovitvam. Pretekli petek se je eden izmed občinskih svetovalcev izrazil proti dvojezičnosti. Svoje dokazovanje o nesmiselnosti izvajanja dvojezičnosti je potrjeval z resolucijo, ki naj bi jo izglasovali leta 1895, Temu svetovalcu bi rad povedal, da je od tedaj minilo skoraj tri-četrt stoletja in da so se v tem času mnoge stvari spremenili. Bili sta dve svetovni vojni, mnoga cesarstva in kraljestva so se porušila, v Evropi in drugod so zrasle nove države, bilo je mnogo revolucij, izginili so in dan na dan izginjajo še zadnji ostanki kolonializma. Svet se je popolnoma predrugačil. Nacionalizem, ki je v preteklem stoletju samovoljno vla-
dal, se je moral odreči svoji nadvladi v korist drugim ideologijam, ki imajo drugačne cilje in sredstva. Zagovarjati dandanes idejo, ki je že zdavnaj pokopana, je otročje in brezplodno. Toda neglede na to, obstaja dejstvo, da je Italija podpisala memorandum v Londonu in njena dolžnost je, da ga spoštuje, če je veljaven. Prav v teh dneh se mnogo debatira o njegovi veljavnosti. Odgovor na vprašanje ali je veljaven ali ne, bi moral biti po logiki pozitiven, kajti zavezniki so zapustili Tržaško ozemlje, katerega je zasedla Italija prav po določbah tega sporazuma. Toda zgleda, da za nekatere to ni popolnoma jasno. Tržaško sodišče je pred nekaj tedni izreklo, da londonskega memoranduma ni moč uveljaviti, ker manjkajo uveljavitvene norme. Pri nekem drugem procesu pred porotnim sodiščem v Rimu pa je državni pravdnik zagovarjal prav nasprotno mnenje, češ da je memorandum popolnoma veljaven.
Državni svet je s svoje strani določil, da londonski memorandum ni vrnil Italiji popolne vrhovnosti na nekdanjo cono A, pravtako kot ne Jugoslaviji nad nekdanjo cono B. Na ta način je sporazum samo prehodnega značaja in bo veljal samo toliko časa, dokler ne bodo znova pregledali mirovne pogodbe. Iz tega sledi, da ima sedaj Italija v Trstu prasv ono oblast, ki jo je imela zavezniška vojaška uprava.
Kasacijsko sodišče pa je zopet drugačnega mišljenja, kot je to dokazalo z razsodbo z dne 21. oktobra 1961. Tu je rečeno: »Nobenega dvoma ni, da je Koper, ki spada v bivšo cono B Tržaškega ozemlja, pod popolno vrhovnostjo Jugoslavije«.
Zdi se mi, da lahko zaključimo s trditvijo, da je v sodih dneh memorandum
veljaven, medtem ko v lihih dneh nima nobene veljave in da je v sodih dneh Tržaško ozemlje del Italije, medtem ko v lihih dneh ni vključeno v italijansko ozemlje.
V tem kaosu idej je samo ena stvar gotova: glavni vladni komisar je v Trstu prav po določilih londonskega sporazuma. Ce pa je torej memorandum veljaven /a gotove stvari, bi moral biti tudi za druge. Kakšine so ostale težave, kakšni so ostali dvomi? Tako nihanje oblasti in trdna volja, da se ne bodo držali dane besede, ni nikakor častno za Italijo. Pacta sunt ser-vanda - pogodb se je treba držati! Demokratična vlada, kakršna hvala Bogu obstoja v Italiji, bi se podpisanih pogodb morala držati. V nasprotnem slučaja se bo vsako mednarodno življenje nujno znašlo v popolnem kaosu. Zato sem prepričan, da se bo vlada prej ali slej zavedala svojih dolžnosti. In občina? Ali je res da mora občinska uprava nujno pasivno stati na strani in čakati? Prepričan sem, da ne. Zato vabim gospoda župana in odbornike, da prevzamejo na svoja ramena iniciativo pri rimski vladi, da dokončno razčisti vprašanje. Ce se bo odbornikom posrečilo pripraviti vlado do tega koraka, bodo napravili neprecenljivo uslugo mestu, saj smo vsi globoko zainteresirani, da se zadeva čimprej uredi.
V pričakovanju ureditve pa bi lahko odbor uresničil one točke memoranduma in posebnega statuta, ki ga zadevajo. Na tem mestu bi poudaril, da tudi v slučaju uresničitve po občinskem odboru onih točk, ki ga zadevajo, še ne bomo prišli do dvojezičnosti, ki se je nekateri krogi tako zelo bojijo.
In vendar bi bilo tako lahko zadovoljiti
slovensko manjšino. Najprej bi bilo treba odstraniti sum, da se nas hoče potujčiti. Toda če hočemo doseči, da se bomo Slovenci otresli te kmnje, je treba menjati politiko do nas. Dokler se bomo morali boriti za svoj obstoj, je jasno, da se moramo postaviti v bran. Dandanes se slovenska manjšina še vedno ne počuti popolnoma enakopravna ter se v veliki večini skriva. Najboljši dokaz za to nam je bilo zadnje ljudsko štetje. Neki časopis, ki je običajno dobro informiran, je pisa', da se je samo 13.000 ljudi izreklo, da so Slovenci. Ta številka je smešna ter jemlje objektivno vrednost štetju. In prav ta pičla številka nam jasno dokazuje, kako se pripadniki slovenske manjšine čutijo zapostavljeni. Obstoja še vedno strah pripadnika, da mu slovenstvo prinaša neki »diminutio capitis« ali v modernem izra-ženju povedano, da pripadnost slovenskemu narodu nujno postavi pripadnika v mainj vredno skupino.
Ko se bo ta strah razblinil, se bo tudi dokončno uredilo vprašanje slovenske manjšine.
Nikakor ne bi hotel, da bi te moje besede razumeli napačno. Ne govorim jih, ker bi mi jih narekoval nacionalistični duh. Nikakor ne! Vedno sem posvečal in jih bom tudi v bodočnosti vse svoje moči za mimo sožitje med Slovenci in Italijani, ki živijo na tem področju. 2elim si, ad bi bila sila po nadvladi enega naroda nad drugim dokončno pokopana, in da bi na njeno mesto prišle modernejše ideje, ki bi se bolj skladale z evropeiz-mom, v katerem sedaj živimo. Vem, da čas mirnega sožitja ni daleč, vendar se žalostim nad dejstvom, da je ta prehod
Občinsko delo v Nabrežini
V ponedeljek 19. t.m. je nabrežinski občinski svet nadaljeval s svojim delom. Zupan je najprej poročal o sprejemu upravnega odbora v štivanski papirnici. Občinski odbor je sprejel predsednik družbe; odv. Ferraro skupno z urdgimi člani u-pravnega sveta papirnice. Najprej so si odborniki ogledali tovarno, nato pa so se začeli pogovori o problemih, ki zadevajo papirnico in občino. Glavne točke razgovorov so bile: pokopališče v Stivanu in zemljišče okoli njega, zemljišče za gradnjo delavskih hiš in sprejemanje v tovarno domačo delavsko silo, posebno mladino.
Glede pokopališča v Devinu so zastopniki občine opozorili ravnateljstvo papirnice, da je devinski princ izjavil, ca je v kupno-prodajni pogodbi zemljišča, katerega je princ prodal papirnici, tudi postavka, po kateri je papirnici prisiljena prepustiti pokopališče in zemljišče okoli njega občini brez vsakršne odškodnine. Predsednik papirnice je izjavil, da so kupili zemljišče skupno s pokopališčem od devinskega princa brez pogojev. Vendar je dodal, da bodo upoštevali želje občine in uredili zadevo, da bo za obe strani zadovoljiva. S tem pa se vidi, da je bila prinčeva iziava ob priliki zadnjega sprejema nabrežinskega župana netočna. Glede zemljišča za gradnjo delavskih hiš je župan pojasnil ravnateljstvu, da je zem ljišče last jusarjev iz Medjevasi. Jusarii si prav v tem času razdeljujejo zemljo. Takoj bo to urejeno se bodo lahko pričela pogajanja za nakup. Glede sprejema delavske sile se je župan pritožil, da se ne dovolj sprejema domačinov, pač pa ravnateljstvo raje sprejema delavce iz dru-g:i' pokrajin. Predsednik je izjavil, da si papirnica želi zaposliti čim več domač -nov, vendar pa so v določenih slučajih to delavci brez kvalifikacije. Kljub temu pa je obbljubil, da se bodo odslej držali kri ttriin, da se zaposli domačine v več d rns-ri. Po teh izjavah je bilo vsem očitno, da ravnateljstvu ni povsem jasno, kako so sprejemajo novi delavci, pač pa zgledi, da je to v veliki večini odvisno od podrejenih uradnikov. Ker se je v zadnjem času res sprejelo več domačinov, upam.', da se bo stanje domače zaposlitve v bodočnosti še zboljšalo.
Naslednja točka dnevnega reda je bila zadeva o kamnolomu SMAT. Zupan je poročal, da je prišlo do sporazuma z g. Son-zognem, ki je pripravljen plačati za leto 1960/61 skupno 500.000 lir najemnine. S tem pa bi se občina morala obvezati, da umakne tožbo, ki jo je proti najemniku kamnoloma vložila prejšnja uprava. Dalje je g. Sonzogno zaprosil, da se mu pogodba za komnolom podaljša še za dve leti in sicer 1962/63 z najemnino v višin; 250.000 lir letno. Občinski svet je po kratki razpravi vse to odobril.
Nato je prišla na vrsto kočljiva zadeva g. Ciclitire. Posebna komisija, ki jo je vodil župan je prišla s g. Ciclitiro do sporazuma, na sledeči podlagi:
G. Ciclitira, ki je kupil od devinskega princa občinski parkirni prostor, stopnišče za vhod v devinski portič in drugo zemljišče v meri 2000 kvadratnih metrov, prepusti vse to občini s pogojem, da mu občina odstopi y nabrežinskem bregu svoje zemljišče v meri 2:1. Poleg tega pa je pripravljen odtegniti tožbo proti občini, ki jo je svoječasno vložil na državni svet v Rimu. Zemljišče pod Nabrežino bi bilo v bližni takoimenovane »Kovačevce«
Po pripombah raznih svetovalcev je občinski svet odobril tudi ta sporazum.
Odbornik Terčon je nato predlagal sledeče nakupe in prodaje zemljišč, ki so bile vse potrjene od občinskega sveta:
nakup zemljišča od družbe Luzar v Ses-ljanu. To zemljišče leži med »Esso« bencinsko postajo in hišo g. Legiša na glavnem trgu v Sesljanu. Meri približno 5000 kvadratnih metrov, njegova cena pa znaša 4.700 lir za kvadratni meter. Odbornik je izjavil, naj se to zemljišče kupi zato, da ne bi prišlo v last zasebnikom, ki bi si želeli na tem mestu zgraditi stavbo, ki bi ovirala razgled na morje. Razen tega bi bilo to občini v korist, ker bi lahko zgradila primerne higienične naprave. Dalje je odbornik predlagal nakup 512 kvadratnih metrov zemljišča od g. Mussapija iz Devina v bližini devinske šole, ki bi služilo za parkirni prostor. Tak prostor v Devinu občutno manjka. Cena zemljišča je 5000' lir za kvadratni meter. Odbornik je obvestil, da se je prodalo g. Josipu Grudnu iz Sempolaja 94 kvadratnih metrov po 300 lir. V Sesljanu med gostilnama Kralj in »Alla Pinetta« pa se je prodalo sledeča zemljišča:
Francescu Crocciattiju - Sesljan 914 kv.m Leopoldu Spangerju - Trst 918 kv.m Francu Prašlju - Kontovel	942	kv.m
Engelbertu Zimicu - Krmin 874 kv.m Carlu Sasso - Vižovlje	1020	kv.m
Dr. Humbertu Momolu - Trst 918 kv.m Giovanniju Cramerju - Trst 1133 kv.m vsem po 300 lir za kvadratni meter.
Dalje na istem prostoru še: g. Josipu Regentu Kontovel 1020 kvadratnih m -trov po 400 lir in g. Bogoljubu Perčiču iz Sempolaja 1020 kvadratnih metrov po 500 lir.
KO MOŽJE ODHAJAJO...
Preteklo nedeljo 18. februarja smo ob ogromni udeležbi tržaških Slovencev, slovesno pokopali po vsem Tržaškem znanega in požrtovalnega pevovodjo gospoda, Franca Fabrisa.
Ze sama udeležba je zgovorno izpričala kako je bil blagi pokojnik znan in priljubljen med vsemi sloji našega naroda.
Slovesen cerkveni obred je opravil v domači škedenjski cerkvi č.g. Dušan Jakomin ob žalnem prepevanju združenih zborov.
Na pokopališču sta mu v slovo v slovenščini spregovorila gospoda Miklavc? Zorko in Kolonkovca in prof. Sancin Karlo iz Skednja v imenu slovenskih demokratskih organizacij in SPM še posebej, čigar odbornik in nadzornik je bil dolga leta pokojnik.
Kako hudo nam je bilo, ko se zadnje čase ni mogel tudi osebno udeleževati na-
ših narodnih in kulturnih prireditev in gojiti njemu tako priljubljenega zborovskega petja. Obiskali smo ga na njegovem domu in tako se mu, vsaj skromno kot prijatelji in somišljeniki oddolžili, za vse kar je dobrega in lepega storil za naš rod. Človek, ki je celo svoje življenje živel umerjeno in pravično pod starim geslom, ki ga je večkrat ponavljal »hrast se maje, hrib se gane, zvestoba Slovenca ostane«, je doživel tudi marsikatero razočaranje od ljudi, za katere je vedno nesebično in dobro delal.
S težkim srcem je opazoval kako se nekateri v znaku napredka in internaciona-lizma v resnici odtujujejo naši resnični narodni bitnosti. Zato je še s pokojnim deželnim itn mestnim poslancem gospodom Antonom Miklavcem (Računom) in škedenjskim deželnim odbornikom Sancinom (Drejačem) aktivno zoprstavil prihajajočemu social-menefregizmu in trie-stinizmu v trž. okolici, kot prvi stopnji potujčevanja našega zavednega naroda. Zato so skupno zasnovali narodne in ljudske festivale pesmi in popevk naših sosedov in po isti ariji toda v slov. besedilu jih prirejali za naše ljudi. Koliko, narodnih, ponarodelih in ljudskih pesmi je gospod Fabris sestavil. Ce bi vse našteli bi jih bilo za debelo knjigo, koliko pa tudi zasnovanih priredb tega talentiranega, skoro bi rekli samouka, ki upamo, da se ne bodo izgubile. Tako je tudi za časa fašizma deloval neumorno, zbiral pevce, hodil v Plavje, Škofije, Mačkovlje in druge oddaljene istrske vasice navduševat mlado in staro za našo blagodonečo pesem. »Kje se razlega slovenska pesem, tam so pošteni ljudje«, tako mi je dejal na enem izmed zadnjih obiskov na njegovem majhnem a prijazem domu pri sv. Ani. Zanimal se je za kulturno delo vrlih Nabre-žincev, čigar zbor je sam dolgo vadil, skratka zanimalo ga je vse, kar je spadalo h kulturi in omiki. Želel si je večjega razmaha domačih sil iz Skednja in Kolonkovca in se vedno zadovoljno spominjal slavnih zborov »Slava« in »Velesila«, katere je sam pomagal soustvariti.
Vsa povojna leta je bil naš slovenski narodni starosta v okrožjih S.M. Magdalene, Skednja in Kolonkovca in kot zvest odbornik SDZ od svoje ustanovitve, vedno tudi neustrašeno- kandidiral pod znakom naše slavne lipe.
Slava njegovemu spominu!
M. U.
tako počasen in da naletava na toliko težav.
Zato vabim demokratično upravo naše občine, da pospeši prizadevanja za sožitje, da dokončno pretrže vse vezi, ki jo vežejo na preteklost in da začne z novo dobo, dobo poštenega sodelovanja med večinskim in manjšinjskim narodom. Samo na ta način bo mogoče rešiti težko vprašanje, ki že sto let zastruplja ozračje našega mesta, ki nam je vsem tako pri srcu.
dr. TEOFIL SIMCIC občinski svet. »Slovenske liste«
t Joso Puhalj
Pet let je minilo v soboto 24. jan. od prerane smrti priznanega gospodarstvenika gospoda Josota Puhalja.
Tržaški Slovenci smo izgubili z njim ne le širokopoteznega bančnega strokovnjaka, ampak tudi zvestega podpornika in vzpodbudnika vseh naših dobrodelnih, kulturnih, dijaških, akademskih pa tudi političnih organizacij; naš list in naše na-rodno-demokratsko gibanje SDZ pa vedno naklonjenega prijatelja.
Se danes po petih letih, se nam zdi. da ga bomo še srečali prijaznega tu pri For-stu ali Benedettu, kjer smo večkrat prihajali se potožiti naše tegobe, mu razkriti naše težave in potrebe. Koliko lepih načrtov je šlo v prerani grob skupaj z njim. In tudi marsikatere današnje nevšečnosti na področju slovenskega denarništva v Trstu ne bi bilo, mislimo, če bi bil on med nami.
Vse njegove svete zasnove o novem NARODNEM DOMU v središču mesta, o primernem slov. bančnem zavodu, katerega bi bil sposoben vestno in v veselje in korist vseh voditi samo on, se žal, niso-uresničile. Obstojajo pa še pogoji, da bi se te njegove zamisli postopoma izvedle že v bliižnji bodočnosti.
Slovenski demokrati na Tržaškem in Goriškem in predvsem mlajši rod tu ob Jadranu, ki zaupa v boljšo bodočnost bo ohranil njegov svetal lik svobodoljubnega človeka, pristnega predstavnika svobodne-pobude na gospodarskem polju v trajnem spominu.
U. M.
DAROVI
V počastitev spomina g. Josota Puhalja ob j?eti obletnici daruje družina za SDD lir 10.000.-. Prisrčna hvala.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF riskhrna Adna. d. d. v Trjtu
Uredništvo 'n uprava: Trst, u!. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica. Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.—	— letno L 1000.—
Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000
TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
POZOR! Potujete v Rim?
Prenočišče, hrana, ogled Rima itd., vse te skrbi bodo odveč, če se boste obrnili na>
_si Hotel-Penzion BLED i=_
Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINICO A. LEVSTIK Izrezite in shranite! - Pišite nam za cene in prospekte!