^tovensKA R2AVA rot «./Kit $ L O V I K I A B REZ POPRAVE KRIVIC N I S I? RAVE I LETNIK XLV MAREC-APRIL 1995 ST.3&4 N0.3&4 VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE In večeri v postu: Sonce zaide že navsezgodaj. Med dež se meša še sneg, kajti pomlad prihaja počasi. Čas Kristusovega trpljenja! Tedaj se blešči na sleherni jagodi rožnega venca kapljica Gospodove krvi, ki jo je na Oljski gori potil, ki jo je pod udarci bičev prelil, ki mu jo je trnova krona iztisnila, ki mu je na bridki križevi poti tekla iz ranjenih nog in ki se mu je iz rane v ljubečem srcu ulila po poslednjem kriku . . . Bog je za nas umrl! M. Gaspari: Velikonočna procesija Toda takoj nato: Glas velikonočnih zvonov; vesela procesija skozi prvo pomlad — in preden sedemo k žeg-nu, zazveni iz očetovih ust kakor zmagoslavna hvalnica: »Ki je od mrtvih vstal . . .« Vsi smo združeni na kolenih pred Bogom: oče in mati in bratje in Bog je sredi med nami — v zaupanju govorim, ne v predrznosti! — Od vseh strani prihajajo k fegnu. Po maši na veliko soboto se prično po hišah prav skrbno pripravljati za blagoslov velikonočnih jedi, tako imenovanega velikonočnega »žegna«. To je v vsaki družini slovesen trenutek. Pri velikonočnem žegnu MISLI O NAČRTIH PROSLAVLJANJA ZMAGE Mate Roesmann Vedno bolj postaja očitno, da bo v Sloveniji proslavljanje konca druge svetovne vojne, zavezniške zmage nad nacizmom in fašizmom, za Slovence pomenilo nadaljevanje komunistične revolucije. S tem nadaljevanjem pa se seveda za Slovence še vedno nadaljuje čas druge svetovne vojne. Proslavljanje kot ga načrtujejo in organizirajo v Ljubljani, ne obeta prav nič dobrega za slovensko bodočnost. Priprave in organiziranje proslav poteka v zatohlem ozračju, ki ni demokratično in ga preveva duh grozotno obremenjene preteklosti. V častni odbor, pod pokroviteljstvom g. Kučana, so natrpali večino svojih privržencev. Zaradi lepega videza so v odbor pritegnili še predstavnike opozicijskih strank, predstavnike važnih ustanov, ki bi morale biti nevtralne in predstavnika Cerkve. Ko pride do glasovanja, večinski buldožer seveda povozi in zmečka vse predloge, ki niso v prid večini in jih večina prezirljivo zavrne. Takšen totalitarno navdihnjen postopek postavlja manjšino pred gotovo dejstvo in jo na ta način prisili, da ostane brez izbire in jo prisilno vprežejo v svoj voz. Gospodovalna in nedemokratična večina govori le malo o narodni spravi, če o njej govore pa postane očitno, da ne mislijo resno in da so pripravljeni plačati za njo le najnižje poniževalne stroške. Niso pripravljeni plačati tistega, kar so dolžni. V bistvu to ni denaren problem. V bistvu je to problem človeškega dostojanstva, je moralen problem, je pravni problem, kot ga poznajo v civiliziranih kulturah in družbah, kamor spada Evropska Zveza. Z orkestrirano in kontrolirano proslavo, s pritegnitvijo predstavnikov zapadnih zaveznikov, skušajo privrženci današnje gospodovalne in nedemokratične politične večine zatajiti in zamolčati grozote komunistične revolucije, prevzema oblasti in skoraj petdeset let totalitarnega režima. Z belo tančico osvobodilnega boja upajo, da bodo prekrili svoje rdeče zvezde in svoje rdeče zastave. Nočejo prelomiti s preteklostjo, v kateri so zakoreninjeni. Hočejo še nadalje "živeti v laži" (Vaclav Havel). Ob vsem tem pa govore in zatrjujejo, da jih zanima le bodočnost. V resnici pa se ne morejo izkopati iz preteklosti in bodočnosti skoraj ne dovolijo, da bi zadihala. Preteklost tako životari še naprej. Zato v Sloveniji ljudje ne vidijo "čistega in jasnega ozračja prihodnosti". Zato v Sloveniji še ni resnične demokracije in demokratičnosti. Zato še ni udomačeno načelo ustavnosti, ki je temelj sleherne demokratične družbe. Pozna ga, k sreči, le ustavno sodišče in nekaj redkih pravnikov. Podoba je, da ga ne poznajo niti v pravosodnem ministrstvu, da o večini današnjih zakonodajalcev sploh ne govorimo. Gospodarstvo se še vedno presoja, vodi in rešuje z zastarelimi idejami planiranega, socialističnega gospodarjenja. Namesto stečajev slovenskih "velepodjetij", nalagajo silno težka, skoraj bi rekel, nezmogljiva finančna bremena na vse slovenske prebivalce in njih bodoče rodove. Nič pa ne slišimo o vzrokih tega žalostnega položaja in pa o ljudeh, ki so ga zakrivili. Mogli bi še pisati o moralni, fizični, kulturni, vzgojni in ekološki škodi, ki jo je totalitarna preteklost napravila slovenskemu narodu. Proslavljanje petdesetletnice zmage, kakor jo je zamislila današnja gospodovalna in nedemokratična politična večina, ne bo zboljšalo današnjega slovenskega položaja v nobenem oziru, sploh pa ne bo prav nič doprineslo k "čistemu in jasnemu ozračju prihodnosti". Podoba je, da bo pot Slovencev iz egiptovske sužnosti skozi puščavo v obljubljeno deželo še dolga in težka. Kako dolga? Dokler bodo sanjali o zapeljivem udobju sužnosti in bili pripravljeni "živeti v laži"; dokler ne bodo spoznali, da je pot skozi puščavo težka in da zahteva žrtve; dokler ne bodo spoznali, da se je treba otresti mitov in laži, oholosti in nadutosti. Vse dotlej Slovenci ne bodo stopili na pravo pot v lepšo bodočnost. slovenska DRŽAVA FOR A FREE SLOVENIA Subscription rata«: • 15.00 p« yaw * 1.50 single »sua Advertising: $ .45 par agate i Member of MuMKnguel Preee Association of Ontario Mambar of Canadian MultifinguaJ Preee Federation Ownad and puMehed monthly by Slovanian National Federation of Canada Laatrah ki izdajatelj Sloveneka Narodna Zveza v Kanadi 64« Euclid Ava.. Toronto. Ontario M6G 2TS Edited by Editorial Board Urejuje komorctj Slovanska Driave Zastopnika: Slavko Skobarna Ludvik Jamnik Eapana 1316 79 Watson Ava.. Castelar 11712) Toronto. Ontario Prov. Buanoa Air» M6S 4E2 Argentina Kanada TELEPHONE & FAX »: (416) 766-4848 Letna naročnina: Za Kanado in ZDA $15.00. la Argentino in Brazilijo po dogovoru: Anglija. Avstrija. Avstralija, Francija in druge driave «12.00 U.S. Po letalski poiti po dogovoru. Za podpisane členke odgovarija pieec. Ni nujno, da bi se avtorjeve naziranje morala skladati v celoti z mMljenjem uredništva in izdajatelja. ŠKOFIJSKI ORDINARIAT V MARIBORU SLO - 62000 M a r i U-o r , Slomškov trg 19 Telefon: (062) 211-271; Fax: (062) 223-092 Datum: 13.'3.1995 Številka: 178 Vaš znak: Belo-moJro-rdell plrhl, poslikani s »lovenako ornamentlko lzii«lala Anica Vrelar - OoriiC Nabirka za Duhovni center pri Sv. Benediktu v ICančevcih 38 SLO-69206 KRIZEVCI V PREKMURJU Dragi slovenski rojaki! Pri Sv. Benediktu v Kančcvcih (Prekmurje) že deluje Duhovni center, ki ga vodijo patri kapucini. Stavba je precej velika, da so lahko v njej duhovne vaje za posamezne stanove: za mladino, zakonce, študente, izobražence. To je hkrati edini "samostan" v Prekmurju. Manjka pa še veliko notranje opreme, zato ne more sprejeti ustreznega števila vseh prijavljenih. Prekmurske župnije pomagajo po svojih močeh. S tem pismom se patri kapucini obračajo na slovenske rojake po svetu, da bi s svojim darom priskočili na pomoč. Pri Sv. Benediktu v Kančevcih počiva "prekmurski Slomšek", dr.Franc Ivanocy (1857-1913) in prvi prekmurski katoliški pisatelj Mikloš Kiizmič (1737-1804). Ko se je ta zahvaljeval svojim dobrotnikom, je zapisal, da bo Mura prej stekla nazaj proti Gradcu, kot pa da bi se nehal zahvaljevati za darove. Podobno obljubljajo tudi patri kapucini, voditelji Duhovnega centra v Kančevcih. Za nabirko, za vsak najmanjši dar se že vnaprej zahvaljujejo. Svoj prispevek lahko pošljete na škofijo (naslov je zgoraj) z oznako: ZA DUHOVNI CENTER-KANCEVCI. Nabirko podpisana iskreno priporočava. v^v ^ i Dr. Jožef Smejv1--pom.škof Dr. Franc Kramberger škof SLOVENIJA ENO LETO PO JANŠEVI Minilo je eno leto od dogodka v Depali vasi, ko je oborožena skupina obrambnega ministra, ki je bila pod nadzorom Janeza Janše, takratnega obrambnega ministra ter brigadirja Toneta Krkoviča, poveljnika specialne brigade Moriš, nasilno aretirala plačanega agenta kriminalistične službe za notranje zadeve. Dogodek je takrat šokiral slovensko javnost. Zbeganost, posebej v novinarskih vrstah, je bila še posebej velika dan po dogodku, v ponedeljek, ko je revija Mladina objavila pretresljivo reportažo, zabeljeno s slikami, ki so ponazarjale nasilje. Dogodek je prikazala kot nasilje Janševe vojske nad civilistom. Zbeganost je bila tudi zato, ker tisti dan ni bilo mogoče dobiti informacije z Janševe strani, zato so bila temu primerna tudi poročila naslednji dan v časopisu. Janša je sliko, ki jo je razbobnala Mladina, zrelativiziral šele v ponedeljek zvečer na televiziji. Zamujen je bil en dan, ki je bil v takratni medijski vojni še kako pomemben, pa čeprav toka dogodkov več ne bi mogel spremeniti. Po enem letu smo o ozadju celotne zadeve odstranjevanja takratnega obrambnega ministra Janeza Janše iz vlade dobili knjigo OPERACIJA MARINEC novinarja Vladimirja Voduška. Knjiga bo vsekakor v pomoč rekonstruiranju dogodkov, vseeno pa je potrebno opozoriti na nekaj ključnih elementov afere, ki jih knjiga zaradi obsega nekoliko zamegli. Kaj se je pravzaprav dogajalo? Kdo so bili botri v ozadju? In predvsem, ali bi se lahko izteklo drugače, kot se je? Odgovor na zadnje vprašanje je vsekakor odveč. Odvisno od tega kako dolgo časovno obdobje vzamemo in katere elemente iz političnega dogajanja pri tem upoštevamo, če zanemarimo čas od leta 1990 (to bi pač zahtevalo obširnejšo analizo, ki bi dala zanimive rezultate) in se omejimo le na goli potek akcije, imenujejo jo tudi zarota, potem bi le s težavo lahko rekli, da bi se ODSTRANITVI IZ VLADE IVO ŽAJDELA lahko dogodki odvili drugače - mirneje - kot so se. Glede na uspehe, ki so jih postkomunisti dosegli z volitvami konec leta 1992 in nato še z oblikovanjem velike koalicije (LDS, SKD in ZL), je bilo jasno, da so prevzeli nazaj vse vzvode oblasti, ki so jih leta 1990 "izgubili". Pri kupčiji - imenovani velika koalicija - so imeli srečno roko... Toda vse le ni bilo tako, kot so želeli. Totalno oblast je ves čas motil Janez Janša, ki je znotraj vlade ravnal opozicijsko, ali natančneje povedano, načelno in pokončno. Janez Janša seveda ni kdorsibodi, zato tudi njegova opozicijska drža ni bila takšna, kot bi jo kdo pričakoval od enega človeka. Očitno je bila taka, da se zaradi nje "ni moglo spati". Glede na dosego visokega soglasja med glavnimi tremi koalicijskimi partnerji je bil naslednji korak LDS pridobitev nekaterih poslancev v državnem zboru, kar je pomenilo večino tudi v primeru, ko je kateri od koalicijskih partnerjev zaradi svoje baze moral glasovati drugače. Milan Kučan in Janez Drnovšek, predsednika države in vlade, sta zadevo peljala na dveh glavnih nivojih. Na prvem je od jeseni 1993 potekal proces pridobivanja osmih poslancev iz vrst Demokratske stranke in Zelenih - ekološkosocialne stranke, ki se je zaključil marca 1994 z pridružitvenim kongresom na Bledu in oblikovanjem velike stranke s 30 poslanci Liberalne demokracije Slovenije. S tem so postkomunisti "ponaredili" rezultate volitev in imeli v državnem zboru večino tudi v primeru če bi poslanci SKD glasovali proti. Hkrati s tem je tekel tudi drugi nivo, podtalne priprave na obračun z velikim nasprotnikom znotraj vlade, Janezom Janšo. Janšev položaj je bil seveda pomemben, saj je poleg tega, da je bil karizmatična oseba za desnico, imel je v rokah slovensko vojsko z vsemi njenimi službami. Med njimi je bila tudi obveščevalna, ki je omogočala lažje pridobivanje informacij. Ne nazadnje gre za ministrstvo, v okviru katerega se je obračal velik denar. Janša je torej znotraj vlade igral zelo močno opozicijsko vlogo, ki je zelo otežkočala miren potek tistega, kar so nekateri poimenovali s posrečenim pojmom 'prihvatizacija'. Zanjo je značilno to, da je državni sistem (tako imenovana tranzicija) dobil vse pojavne oblike organiziranega kriminala, pa naj gre za čisti kriminal (ropi, mafijske verige itd.), gospodarskega kriminala (odlivi kapitala v tujino, divje lastninjenje, obvodna podjetja, privatizacija stanovanj, borzna mesetarjenja z vrednostnimi papirji Banke Slovenije itd.). Vse skupaj pa je bilo začinjeno še s ponovnim vračanjem komunističnih ideoloških obrazcev iz preteklosti (šolski sistem, zgodovinopisje, temeljna nacionalna literatura). Ali se je Depali vasi bilo mogoče izogniti? Ogovor na to vprašanje ni preveč težak. Po letu 1990 so represivni aparati prejšnjega komunističnega režima ostali nedotaknjeni. Policija in Služba državne varnosti sta res dobili nova načelnika, vendar se je njuna funkcija zreducirala na upravne posle, izgrajena sistema pa sta po inerciji delovala naprej, ne da bi se načelnika tega sploh prav zavedala. Knjiga VMESNI ČAS Miha Brejca, po letu 1990 novega šefa Visa, nam to dovolj nazorno pokaže. Večina ljudi v policiji in obveščevalni službi je ostala zvesta tisti politični liniji, v kateri je odrasla, bila vzgojena in ki ji je dajala kruh. Da Kučan oziroma postkomunisti hočejo delovati kot država v državi, je pokazala afera s tako imenovanim mariborskim orožjem. Kučanov krog je akcijo organiziral mimo obrambnega ministra, ki je za trgovino z orožjem zakonsko edino pristojno. Temeljno vprašanje je -zakaj, ko pa to sploh ni bilo potrebno?! Seveda je bilo "vzrokov" več, eden od pomembnejših pa je SLOVENIJA ENO LETO PO JANŠEVI ODSTRANITVI IZ VLADE nadaljevanje s str.2.. nedvomno ta, da je s tem Kučanov krog preizkušal lojalnost svojih ljudi v obveščevalni službi in policiji, kasneje, po odkritju, pa še v sodstvu. To, za kako veliko količino orožja je šlo in kako dolgo zanjo "nihčen ni vedel, lepo pokaže, da so postkomunisti obvladali pomembne vzvode oblasti. Početje so lahko odkrile le službe v obrambnem ministrstvu. Če se te nevtralizirajo, potem je obvladovanje politike lahko popolno. Proti Janezu Janši so postkomunisti torej šli na način, ki jim ga je narekovala njihova mentaliteta iz preteklosti. Z zaroto. "Glasovalni stroj" v parlamentu, kar je značilnost parlamentarnih demokracij, jim ni zadoščal. Služil jim je le za končno formalnost razrešitve. Kaj bi Janša dosegel, če se na "igro" kriminalistične in obveščevalne službe ne bi odzval? Kolikor poznamo komuniste in njihovo mentaliteto, vemo, da ne bi to situacije prav nič "izboljšalo". Nadenj so šli z zaroto. Ta bi se končala tako ali drugače - za Janšo slabo. "Sprejem igre" je bilo torej racionalno dejanje. Vendar je bila to "bitka" dveh neenakovrednih partnerjev. Na eni strani sta bili kriminalistična in obveščevalna služba, ki sta bili močnejši tako po številčnosti kot po izkušnjah. Bili pa sta tudi pobudnik zarote oziroma "spopada", kar je zelo pomembno. Na drugi strani je Janši ostalo le to, da se je branil. V tej poziciji bi lahko zmagal ali izgubil. Šibkost in neizkušenost sta pač botrovala porazu. Pa čeprav v očeh tistih, ki so igro sprevideli in so politično na njegovi strani, nikakor ne gre za poraz. Moralno je pač zmagovalec. Podobno je bilo med drugo svetovno vojno, v času okupacije. Tudi takrat so komunisti zmagali z zaroto. Okupacijo in narodnoosvobodilni boj so zlorabili za revolucijo. Druga stran je imela na razpolago le dve možnosti: ali se pusti pobijati in na koncu zatreti, ali pa se upreti. Seveda je bil odpor v pogojih totalne okupacije zelo otežen. Tako močno, da je bil edini izhod (taktična) naslonitev na okupatorja, ne glede na to, kaj bi to lahko pomenilo. V obeh primerih, med drugo svetovno vojno in pri odstranitvi Janeza Janše iz vlade, so komunisti s svojo zaroto zmagali le v vojaškem spopadu, na moralnem pa so popolni civilizacijski poraženci. Sam dogodek v Depali vasi je bil seveda napaka, na katero je takrat nasprotnik samo čakal. Verjetno je bila ta napaka rezultat izredno močne živčne vojne* ki je bila po vsej verjetnosti potencirana tudi z dejstvom, da Janša ni imel v svojem političnem taboru močnejših (pokončnejših) zaveznikov. Biti osamljen pa seveda ni lahko. Ob predstavitvi knjige o Depali vasi je bilo slišati, da je njen avtor izpostavil Kučana in Janšo, obvaroval pa Drnovška. Res je, da je knjiga medij, ki lahko s svojo "gostobesednostjo" (množico podatkov) precej otopi morebitne poudarke. Zato pač povejmo, da je vloga predsednika vlade Janeza Drnovška pri odstranitvi Janeza Janše iz vlade povsem razvidna. Nekateri sicer pravijo, da je stal ob strani, in da je spopad med Kučanom in Janšo samo opazoval, saj naj bi imel, ne glede na izid, od tega le korist. To je deloma seveda res, res pa je tudi, da je bil interesno povsem opredeljen za eno stran, oziroma proti drugi. Janša ni bil zanj prav nič manj nasprotnik kot za Kučana. Če bi hotel, bi lahko zaroto in reakcijo nanjo (z vohuni in protivohuni) presekal vsak trenutek, vendar tega, razen nekaj povsem nepomembnih verbalnih "poskusov", ni storil. Tako kot Kučan v ozadju je tudi on čakal na Janševo napako, ki jo bo lahko zagrabil kot izgovor pri glasovanju o nezaupnici. Tudi to je res, da so postkomunisti z zaroto cel čas projicirali na Janšo sami sebe, svoje bistvo. Zaroto v podzemlju je namreč spremljala javna gonja, da Janša pripravlja državni udar. V resnici so ga pripravljali (izvajali) oni sami. In na koncu tudi izvedli, če ne bi bilo dogodka v Depali vasi, bi se našel kakšen drug. Intenziteta njihove volje po Janševi odstranitvi od vzvodov oblasti je bila tako močna, da bi prej ali slej našli povod za nezaupnico. Podatek, da so bile posebne enote policije v času izrekanja nezaupnice Janezu Janši v pripravljenosti za poseg, če bi prišlo do nemirov, je seveda le samo še en podatek, ki govori o postkomunistični strategiji in taktiki vladanja. Knjiga o Janševi odstranitvi veliko pove tudi o Ivo Bizjaku, sicer podpredsedniku SKD, v času zarote proti Janši pa notranjem ministru (kasneje ga je Kučan nagradil s prestižno funkcijo varuha človekovih pravic!). Prikazan je kot ena ključnih oseb v zaroti, saj se je večkrat sestal s Kučanom. Bizjak je pravzaprav šolski primer tega, kar se v zadnjem času dogaja v Sloveniji. Mož, ki je leta 1992 v imenu SKD kandidiral za predsednika države in je še danes eden glavnih ljudi te stranke, nam nazorno kaže politiko SKD. Navidez je predstavljal SKD, v resnici pa je v ozadju delal izključno za interese nekdanjih komunistov. Kakšno je slovensko politično prizorišče zdaj, tri mesece po lokalnih volitvah? Zdaj, ko so se (po)volilne strasti že povsem umirile, in je to prizorišče povsem razvidno (čeprav veliki večini Slovencev ne, kajti medijska blokada z obvladovanjem resnične podobe še naprej traja!!!), žal moram spet poudariti, da je bilo jeseni, v času predvolilnega strankarskega spopada, spuščeno precej megle, v kateri seje potem zelo manipuliralo. Spomnimo se še enkrat. Septembra lani je Lojze Peterle "protestno" odstopil s funkcije zunanjega ministra ter začel pravo gonjo proti svojemu gospodarju Drnovšku ter njegovi stranki LDS. To je volilce SKD očitno prepričalo, da so stranki namenili toliko glasov, da je na volitvah zasedla celo prvo mesto. Ko so bile volitve končane, se je tako rekoč takoj prenehala tudi "vojna" med Peterletom in Drnovškom. SKD je "pozabila" na vse svoje zahteve, ki jih je postavljala (s čimer je gradila podobo stranke) v letu 1994. "Pozabila" je na zahtevo po "uravnoteženju" koalicije, pri čemer bi morala iz koalicije Združena lista. "Pozabila" pa je tudi na vse svoje grožnje in zahteve ob funkcijah, ki bi jih SKD morala dobiti v vladi in parlamentu. Ne le to, celo zunanje ministrstvo je brez resnejših ugovorov prepustila LDS, Peterle pa je ostal "le" poslanec. To torej, na kar sem opozoril takoj po njegovem "protestnem" odstopu: kot zunanji minister je bil predsednik svoje stranke le že formalno, ta stranka pa se je znašla v položaju, ko rabi močnega predsednika, če noče, da se močno osuje. Z manevri (meglo) je Peterle, ob izdatni pomoči Drnovška in Kučana seveda, uspel obdržati stranko neokrnjeno. Generalka za parlamentarne volitve leta 1996 je torej uspešno opravljena. Ob tem je zanimivo, da je pred časom v Delu objavil svoja pisma Drnovšku Dimitrij Rupel, v katerih mu je pisal, da je za LDS glavna prioriteta, da obdrži SKD v koaliciji, saj bo le na ta način desnica razcepljena in odločilno oslabljena. Letos poleti bomo v Sloveniji torej obhajali tretje leto, ko je postkomunistom uspelo podkupiti glavno desno stranko ter s tem obvladati politični prostor. Ob vsem tem, kar se je godilo ta zadnja tri leta (pa tudi zadnjih pet let), je treba poudariti še nekaj. Tisti, -m mislijo, da pa bi se na volitvah decembra 1996 Peterle vendarle pridružil desnici, živijo v usodni zmoti. To je nemogoče. Pa ne zaradi kakšne načelnosti desnice, ampak zaradi narave in interesov postkomunistov ter vodstva SKD. Kljub temu stvar za stranke slovenske pomladi ni izgubljena. Prav iz prej povedanega bi se morale naučiti, kako je potrebno odslej nastopati: povezano (ne združeno! - sicer pa to niti ni možno), odločno, iasno in glasno! In z zavzetjem volilnega prostora SKD. Vse to je za tisti del Slovencev, ki je bil toliko desetletij tlačen, zatiran, ponižan in razžaljen edina možnost za uspeh. To zadnje, javno razkrinkati Lojzeta Peterleta in ekipo, ki sestavlja vrh Slovenskih krščanskih demokratov (poleg vsega drugega gre tudi za svojevrstno zlorabo imena krščanski!), bo sicer izredno težavno opravilo. Na eni strani medijske blokade, saj občila v veliki večini branijo interesno področje strank naslednic komunistov, na drugi pa zaradi včasih že kar nerazumljive slepote ljudi, ki ne sprevidijo, kdo je Peterle in njegova druščina. Tako se še vedno dogaja, da marsikdo, za katerega bi si mislil, da je ob tem, kar vse se je povsem očitno v tej Sloveniji v zadnjih letih zgodilo, izrekel o Peterletu kakšno kritično, tega ni sposoben narediti. O Podobniku in Janši pa na primer vedno. Peterle je svojevrsten tabu. Res, strašna je slepota.... Ker SLOVENSKA DRŽAVA pride tudi do Slovencev v Argentini, naj vsaj preko nje izrazim svoje veliko začudenje nad tamkajšnjim tednikom SVOBODNA SLOVENIJA, ki že dve leti - kljub vsemu, kar se je zgodilo - še vedno zagovarja politiko SKD. Kako je to mogoče!? PROTI VNOVIČNI DELITVI STALIŠČA PREDSEDSTVA SDSS DO PROSLAV OB 50. LETNICI KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE Predsedstvo SDSS je na svoji seji 7.2.1995 obravnavalo razmere, nasprotujoča si mnenja in zaplete, ki so se v oblastnih organih in slovenski javnosti pojavili v zvezi s 50. letnico konca druge svetovne vojne v Evropi in sprejelo naslednja stališča: Slovenski narod je preko skupnih naporov v zadnjem desetletju, med katerimi izstopajo - upor slovenske kulture in civilne družbe proti enopartijskemu sistemu, formalne demokratične spremembe s prvimi svobodnimi volitvami, plebiscit za samostojno in neodvisno državo, voina za Slovenijo in mednarodno priznanje slovenske države - uspel za silo zaceliti rane, ki so mu jih povzročile italijanska zasedba Primorske po prvi svetovni vojni, druga svetovna vojna in tuja okupacija v letih 1941 - 1945, komunistična revolucija, pomori in preganjanje dejanskih, možnih in namišljenih političnih nasprotnikov, gospodarsko siromašenje v korist nerazvitih delov Jugoslavije, gospodarsko in družbeno zaostajanje za zahodno Evropo ter enostranski komunistični režim s svojimi utopičnimi poizkusi v obdobju 1945 - 1990. Konec druge svetovne vojne in poraz ideologije ter prakse totalitarnega nacifašizma sta gotovo dogodka, ki zahtevata dostojno obeležitev tudi v Sloveniji. Še posebej, ker je Slovenski narod plačal visoko ceno v tisočih pobitih, zaprtih, mučenih in odpeljanih v internacijo s strani okupatorskih vojska. Obenem pa je prav tuja okupacija omogočila razmere, v katerih se je po navodilih iz Moskve na slovenskih tleh razrasla nova totalitarna ideologija komunizma, ki je s komunistično revolucijo povzročila še več trpljenja in gorja. Slovenske demokratične stranke se niso znašle v razmerah, ki sta jih poleg tuje okupacije ostrili tudi dve totalitarni ideologiji in do konca vojne njihovi voditelji niso našli pravega političnega odgovora oziroma ustrezne alternative sodelovanju z okupatorjem v obrambi pred komunistično revolucijo. Nekomunistična ilegala, ki se je borila tudi proti okupatorju, je bila politično in vojaško prešibka. Konec druge svetovne vojne v Sloveniji je prinesel tudi zmago komunistične revolucije, množične izvensodne poboje tisočev domobrancev in civilistov, razpustitev slovenske partizanske vojske, vzpostavitev revolucionarnega pravosodja in prevzemanja boljševističnih načinov organiziranja družbe po Sovjetskem vzorcu. Kolaboracija slovenskega komunističnega vrha z Beogradom in Moskvo, katere posledica je bila razpustitev slovenske partizanske vojske leta 1945, je v določeni meri dobila svojo ponovitev tik pred oblikovanjem nove demokratične oblasti v Sloveniji, ko je JLA, ob tihem soglasju odhajajoče enopartijske oblasti in novoizvoljenega predsednika predsedstva RS Milana Kučana, razorožila večino slovenske Teritorialne obrambe. Proslave obletnic, ki so vezane na vojaški poraz okupatorja in leto 1945, imajo zato grenak priokus, še posebej, kolikor se skušajo z njimi ponovno enačiti odpor proti okupatorju in komunistična revolucija. In to v času, ko so mlade generacije potem, ko so bili šolski programi in medijski prostor očišCeni najbolj grobe ideologije, začele jasno ločevati med odporom proti tujcu in izkoriščanjem tega odpora za polastitev oblasti na nedemokratičen in krvav način. Slovenska zemlja je še vedno posejana s stotinami spomenikov, spominskih plošč in drugih obeležij, ki pojejo slavo komunistični revoluciji. Načrtovane proslave povzročajo grenak priokus tudi zato, ker so se slovenska osamosvojitev in drugi z njo povezani dogodki, ki objektivno predstavljajo vrednostno središče slovenske nacije, skušali v zadnjih treh letih sistematično izrinjati na obrobje, njihov pomen pa čimbolj minimalizirati. Ti dalje na str>. PROTI VNOVIČNI DELITVI nadaljevanje 3 str.3 poskusi so dosegli vrh junija 1993, ko je celo predsednik republike Milan Kučan nasprotoval proslavi ob drugi obletnici razglasitve samostojne slovenske države. Zato se ni mogoče izogniti sklepu, da tiste politične sile v Sloveniji, zbrane predvsem v Združeni listi in Liberalni demokraciji Slovenije, ki niso nikoli javno obsodile krvave komunistične revolucije in polastitve oblasti na nedemokratičen način, niti se niso opravičile zavedenim partizanom za zgodovinsko prevaro in se hkrati na vse kriplje upirajo popravi krivic, ki jih je povzročil enostranski režim, skušajo izrabiti obletnico zmage nad eno totalitarno ideologijo -nacifašizmom - za rehabilitacijo druge prav tako totalitarne ideologije - komunizma - katero so skušali v vsej svoji razsežnosti uveljaviti po letu 1945. S ciljem, da bi preprečili grožečo vnovično delitev slovenskega naroda, ki se napoveduje ob predvidenih proslavah, slovenski socialdemokrati: 1. zavračamo totalitarne ideologije in politične sisteme, temelječe na fašizmu, nacizmu ali komunizmu in poudarjamo, da so vsi povzročili tako človeštvu nasploh kot tudi slovenskemu narodu velikansko gorje; 2. izražamo spoštovanje vsem tistim partizanom. ki so prijeli za orožje iz domoljubnega prepričanja in niso zavestno sodelovali v socialistični revoluciji; 3. obsojamo vsako kolaboracijo s totalitarno ideologijo in tujo državo, katere namen je bil ohranitev ali pridobitev politične oblasti na nedemokratičen način; 4. zahtevamo pravične oškodnine internirancem, pregnancem, nasilno mobiliziranim in drugim žrtvam okupatorjevega nasilja; 5. zahtevamo popravo krivic, ki jih je povzročil komunistični režim ter pravične odškodnine preživelim; 6. nasprotujemo izrabljanju 50. letnice konca druge svetovne vojne za poudarjanje kontinuitete med nekdanjim enopartijskim in sedanjim demokratičnim sistemom v Sloveniji; 7. zahtevamo takšno sestavo odbora za obeležitev 50. letnice, ki bo odražala pluralnost mnenj v slovenski družbi in ne bo še bolj delila naroda na podlagi nekdanjih razrednih kriterijev; 8. zahtevamo, da se ukinejo visoki materialni privilegiji in nagrade za sodelovanje v socialistični revoluciji (izjemne pokojnine in druge ugodnosti revolucionarjev) ter da se sredstva prerazporedijo za štipendije mladih in nova delovna mesta; 9. zahtevamo, da obeležitev 50. letnice simbolizira spravo, temelječo na popravi krivic in obojestranskemu odpuščanju; 10. nasprotujemo poskusom, da bi vnovična delitev na vsiljenih dilemah sprla mlade generacije. ki si želijo zvedeti resnico, vendar ne želijo vnovičnih obračunov in od vlade pričakujejo predvsem dostojne pogoje za šolanje in zaposlovanje. Socialdemokrati smatramo, da je slovenska država dolžna zagotoviti vse navedene in druge zakonske pogoje, da se končno preseže radikalna delitev, ki so jo na slovenskem povzročili tuja okupacija in kasneje komunistična revolucija. Slovenska država ne izhaja iz nasledstva socialistične revolucije, temveč je zrasala na temeljih slovenskega odporništva različnim tujim nadvladam in totalitarnim ideologijam ter demokratičnih težnjah velike večine slovenskega naroda. Zato slovenska država lahko in mora preprečiti vnovičen poskus nevarne delitve. Slovenski socialdemokrati opozarjamo, da so bili pogoji za približevanje demokratični Evropi večinoma izpolnjeni šele pred petimi leti, ko je Demokratična opozicija v Sloveniji izsilila prve svobodne volitve in leto dni kasneje, ko se je Slovenija uspešno osamosvojila. Ta korak nam je omogočil članstvo v Svetu Evrope in drugih demokratičnih mednarodnih institucijah. Proslaviti bi veljalo predvsem ta zgodovinski korak slovenske nacije, ki nas ni razdelil tako kot leto 1945, temveč nas je notranje združil.