Leto XVII. 1919 Št. 7. Julij. Koledar za julij 1919. Namen molitve apostolstva, določen od sv. Očeta: Vera v mladem naraščaju. Dnevi Godovi Posebni nameni molitve za vsak dan so vsi važni dogodki, potrebe in stiske, ki bi se pripetile. Češčenje presv. Kešnj.Tesesa v ] lju&lj, škot lavant. Škot. | 1 I 2 1 3 4 a Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Sv. Kri Obisk B. D. M. Helij o do r (1. pet.) Urh Ant. Zak. Zacelite v ran, vso kanih v vojni Stanovska svetost Marijinih družb Uspešna milost v izkušnjavah Trdovratni grešniki Zatiranje kletvine in bogokletstva Ljublj.Trnovo Draga Selca Smlednik Komenda Zibika j Sladka gora | Dramlje Kalobje (i 7 8 enega veselja; delo jim bo dalo veselje do življenja. To je treba invalidom povedati. A.ko pa se jim ne da dopovedati, jih je treba k delu tudi nekoliko prisiliti. — Posebno so tudi invalidje v nevarnosti, da se utegnejo vdati pijančevanju, ker si hočejo v pijači iskati tolažbe. Zato jim je treba skrbeti za boljšo tolažbo in razvedrilo; posebno naj se tolažijo z verskimi nagibi, A.ko pa podporo zlorabijo za pijačo, naj se jim odtegne, 9. Dobrodelni odbor naj ne pušča iz-aemar tudi p i j a n c ev in naj jim posvečuje potrebno pozornost. Kajti ali ni ravno pijanost največkrat vzrok revščine? Treba pa je revščino ne samo lajšati, ampak jo skušati tudi preprečiti. Dobrodelni odbor naj ima torej tudi imenik vseh pijancev in naj jih skuša — ali sam, ali potom treznostne organizacije, ki je v župniji — od pijančevanja odvrniti. Ako se pa to ne da doseči, naj dobrodelni odbor skrbi, da se pijanec da pod kuratelo. In sicer ne šele takrat, ko je zapravil že polovico premoženja, marveč brž, ko se opazi, da je začel zapravljati. 10, Tudi izseljence naj ima dobrodelni odbor na skrbi. Glavno pri izseljencih je, da pridejo v mestih ali krajih, kamor se preselijo, v zvezo z dušnimi pastirji ter v krščanska društva in družbe. Zato naj se v župniji javno proglasi, da naj se vsak, kdor se misli izseliti, zglasi pri dobrodelnem odboru ali pri enem njegovih članov. Ta naj mu da izkaznico, s katero naj se v novem kraju priglasi na pristojnem mestu, ki naj ga vpelje v krščansko društvo ali družbo. V Ljubljani naj se pri-glašajo vsi taki izseljenci v Dobrodelni pi- sarni; po drugih mestih pa, dokler nimajo za to posebne zglasilnice, pri dotičnih du> hovnikih. 11, Največjo skrb naj odborniki po-svečujejo bolnikom, zlasti sveda ubož-nim bolnikom, ki so večkrat zelo zapuščeni. In čim bolj so zapuščeni, tem bolj je treba zanje skrbeti. Posebne ljubezni so potrebni bolniki, ki leže dolgo časa, po cela leta, na neozdravljivih boleznih. Treba bo na to delati, da se po vseh občinah preskrbe izučene bolniške strežnice. Naloga dobrodelnega odbora ravno bo, primerne osebe dati za strežnice izučit. Dokler pa takih ni, naj članice dobrodelnega odbora to samaritansko službo po možnosti same opravljajo. Postrežejo naj jim, kolikor morejo, in prinesejo, česar potrebujejo, Preskrbe naj jim pa ne samo telesne, marveč tudi duševno pomoč,• kolikor jim je že duhovnik ne preskrbi. Tolažijo naj jih z verskimi tolažili, naj ž njimi molijo ali jim kaj primernega berejo ter pomagajo sploh, da si bolniki čas bolezni dobro obrnejo v dušni prid in se kar najbolje pripravijo za smrt. * * * Na podlagi tega poročila so presvetli gospod knezoškof zaukazali, naj se dobrodelni odbor (ali društvo) ustanovi čimprej v vsaki župniji. Bogoljub prosi svoje bralce, posebno one, ki so za to bolj sposobni, da svoje dušne pastirje, ki vas bodo povabili k osnovanju takega odbora ali društva, radi podpirate, v odbor vstopite in pomagate dobrodelnost v domači župniji voditi. Bogoljubu pa poročajte, kje se je dobrodelni odbor ustanovil in kako deluje. Poziv vsemu krščanskemu slovenskemu ljudstvu.1 Naš narod že davno ni bil v tako usodnem položaju in v takih stiskah, kakor je zdaj. Sovražni nam Italijani so nas spravili v sila težaven položaj. V velikih stiskah so se vedno ne le posamezniki, ampak celi narodi zaupno obračali k Bogu za pomoč, Posebno francoski narod je veliko molil za svojo zmago. Če primerjamo naše stiske pa naše •nolitve, se moramo vprašati: Ali molimo dovolj? Ali molimo toliko in tako, kakor sedanja velika sila zahteva? , Po naši misli ne. Gre se nam za velike reči. Kaka nesreča za naš mali narod, če bo ostal trajno raztrgan! Ne samo v narodnem, ampak bolj ali manj gotovo tudi v verskem oziru, — Vprašanje je: ali se te nevarnosti za domovino zavedamo? Ali nam je blagor domovine dovolj pri srcu? Ali v moč molitve verujemo? Ali v pomoč božjo in Marijino zaupamo — ali ne? Kako vse drugače ljudje večkrat molijo za malenkosti! Pomislimo samo, kaj bo, če bo tako ostalo, kakor je zdaj, da na Primorsko in Notranjsko ne bo smel zahajati noben slovenski časnik. Kolika škoda bo to za ljudi, kolika za naše časnike! Koliko naročnikov bo samo »Bogoljub« zgubil! Kaj če tudi Mohorjeva družba ne bo smela pošiljati tja svojih knjig! In če se ljudje izneverijo svojemu narodu, se bolj ali manj izneverijo tudi veri in Bogu. To velja še posebno za Koroško! Kolika zguba torej tudi za cerkev in versko življenje! Po naši misli bi se moral v teh okoliščinah cel narod vreči pred prestol božji in Marijin, neprestano dvigati srca in roke ter klicati na ves glas k Bogu in njegovi Materi za pomoč. Narod slovenski — moli! Opravljajte brez prenehanja zasebne in javi. d molitve v rešitev domovine! — Tudi kake obljube bi lahko napravili. Če jih ljudje ali cele župnije delajo za manjše stvari, zakaj ne v toliki potrebi? Sicer se zdi, da je vsa stvar že zamujena. Toda kdo pozna pota božje previdnosti ali kdo more njemu roke zvezati! Ne poznamo sicer namenov božjih, čigar »sodbe so neumljive in čigar pota neizsledna«, — a božjai pomoč, ki se je izkazala že večkrat, ko je bila sila največja, je tudi zdaj še mogoča. Ošabna Italija, ki je toliko grešila nad papežem, mora biti prej ali. slej kaznovana. Seveda končno vse prepuščamo njegovi sveti volji in neizmerni previdnosti. Kajti on bolje ve, kaj je v našo resnično korist, kakor mi, Tudi si moramo vest izprašati, če nismo svoje nesreče tudi sami kaj krivi. Za nas ni nobenega dvoma, da Bog kaznuje kakor posameznike tako tudi narode za njih grehe. Razžaljenje in izzivanje božje zahteva zadoščenja. Če mu ga sami ne damo, si ga poskrbi sam. Zato moramo Bogu tudi obljubiti, da bomo spravili iz svoje srede vse pregrehe in pokvarjenosti. Narod, napovej vojsko vsemu nizkotnemu in sramotnemu, kar nas sramoti pred svetom in osovraži pred Bogom! Vojsko satanu z njegovo zalego,' — zmago Kristusu! Bog s svojimi napovedmi mora vladati nad nami v zasebnem in javnem življenju. Le potem smemo pričakovati njegove pomoči. Presveto Srce Jezusovo kraljuj nad nami! Potem, ko smo napravili tak sklep, se zatecimo enodušno in s sveto silo k Srcu božjemu in k Mariji, pomočnici kristjanov. Gospod, usmili se nas! Marija, reši nas! Osramoti nakane naših in božjih sovražnikov! Sv. Ciril in Metod. Pred tisoč leti se je v krščanskem svetu pripravljal nesrečni cerkveni razkol, ki je krščanske evropske narode raztrgal v dve sovražni polovici. Narodno sovraštvo in politična nasprotja so podpihovala ogenj verskega boja. Na vzhodu je ošabni cari-grajski patriarh Fotij razvnel grško nasprotje proti Rimu, Na zahodu so bili takrat Nemci že tako mogočni, da so pod-jarmljali slovanske narode; krščanska vera jim je bila večkrat samo sredstvo, da so mogli podjarmiti Slovane, Med Slovani se je krščanska vera le počasi širila, ker so se bali, da jim bodo tuji oznanjevalci krščanstva vzeli prostost, V oni dobi je Bog obudil dva velika apostola krščanske prostosti, ljubezni in edinosti, sv. Cirila in Metoda. Bila sta sicer vzgojena v ponosnem grškem duhu, a vendar sta ostala ponižna; kot prava učenca Kristusove ljubezni do vsega človeštva sta ljubila vse narode in sta bila pripravljena svoje življenje žrtvovati, da zaničevane neizobražene narode pridobita za Kristusa, V času, ko so ponosni Grki zaničevali tuje narode, sta sv, Ciril in Metod zapustila grški Solun in Carigrad ter šla kot ponižna misijonarja oznanjevat sveto vero med panonske in moravske Slovence. Slovani so bili takrat neizobraženi in tako zaničevani, da so veljali za narod sužnjev; beseda Slovan je mnogim pomenila tolike kakor suženj, A sv. Ciril in Metod sta tako ljubila zaničevane Slovane, da sta jih hotela povzdigniti v vrsto prvih krščanskih narodov, V slovanskem jeziku sta se tako izurila, da sta evangelij oznanjala v tem jeziku. A še več, iznašla sta posebne črke in začela pisati knjige v slovanskem jeziku. Sveto mašo, evangelije in druge svete knjige sta prevedla na slovanski jezik. Slovanski jezik sta tako odlikovala, da sta ga povzdignila na oltar; presveto daritev sta opravljala v slovanskem jeziku. Slovani so z veseljem poslušali goreča apostola svete vere in krščanske omike. Spoznali so, da krščanstvo ni nevarno njih prostosti, marveč da bodo ravno po kr-ščanstvu lahko deležni vseh dobrot prostosti in omike. Sveta apostola sta morala dobiti od rimskega papeža vse potrebne pravice, da bi mogla urediti cerkvene razmere v Panoniji in na Moravskem. Ko so se njuni rojaki Grki pod vodstvom Fotija odtrgali od Rima, sta sv. Ciril in Metod ostala zvesto vdana Rimu, L, 868. sta v spremstvu slovanskih učencev popotovala skozi naše dežele v Rim. Tako so bili ne samo panonski Slovenci na Ogrskem in na vzhodnem Štajerskem, ampak tudi kranjski in primorski Slovenci deležni oznanjevanja svetih naših apostolov, Rimski papež Adrijan II. je potrdil slovanske bogoslužne knjige in je dovolil, da se sme sv, maša darovati v slovankem jeziku. To je bila zares velika odlika za slovanske narode. Katoliška Cerkev je s tem lepo pokazala, da je zares vesoljna, za vse narode. Učeni zgodovinarji pravijo, da so imeli papeži posebne namene s Slovani, Videli so namreč, da so ošabni Grki in premogočni Nemci nevarni krščanski edinosti in katoliški vesoljnosti. Zato so hoteli, da bi bili Slovani cerkveno popolnoma neodvisni od Grkov in Nemcev ter naravnost združeni z Rimom. Tako naj bi bili most med vzhodno in zahodno cerkvijo ter važna podpora katoliške edinosti in vesoljnosti. Zraven tega so tudi videli, da se bo krščanska vera s pomočjo slovanskega bogoslužja najhitreje razširila med Slovani, kar se je tudi zares zgodilo. Velika škoda je, da so Nemci preganjali sv. Cirila in Metoda ter njune učence, Nemci so v Panoniji in na Moravskem uničili cerkveno organizacijo naših svetih apostolov ter njune učence izgnali. Zato se ni mogel popolnoma uresničiti načrt, da bi se vsi Slovani združili v katoliški veri in postali podpora krščanske edinosti. Pod grškim vplivom so vzhodni Slovani zašli Prvo sv. obhajilo sv. Alojzija (obhaja ga sv. Karel Boromej). v razkol. Ravno Slovani so najbolj deležni žalostnega cerkvenega razkola. Zemljevid Evrope bi bil drugačen, Evropa bi bila obvarovana mnogih nesreč, ako bi se bili neovirano uresničili načrti sv, Cirila in Metoda ter rimskih papežev. Slovansko bogoslužje je nekdaj imelo namen pospeševati cerkveno edinost. Iz istega namena so jugoslovanski škofje prosili, da bi se vsem jugoslovanskim katoličanom zopet dovolilo slovansko bogoslužje. Slovansko bogoslužje naj nas torej opominja k vdanosti do svete Cerkve in h gorečemu delovanju za cerkveno zedinjenje. Ko je papež Hadrijan že potrdil delovanje slovanskih apostolov, je slabotni Ciril v Rimu obolel in.umrl dne 14. februarja 869. Letos je torej 10^? letnica njegove smrti. Na smrtni postelji je molil za svojo slovansko čredo in za cerkveno edinost. Združitev vseh Slovanov v katoliški veri in delovanje za cerkveno edinost, to je duhovna oporoka sv, Cirila in Metoda. Sv, Ciril in Metod sta vzvišen zgled krščanske ponižnosti, krščanske goreče ljubezni do bližnjega, apostoske gorečnosti za razširjanje svete vere in za cerkveno zedinjenje. Sv, Cirila in Metoda enako častijo kot svoja apostola katoliški in raz-kolni Slovani, Zato sta mogočna patrona dela za cerkveno zedinjenje.' Molimo in delajmo, da bi se vsi slovanski narodi, ki lastijo sv, Cirila in Metoda kot svoja apo-cla, zedinili v katoliški veri! Sv, Ciril in Metod sta velika svetnika katoliške Cerkve, a vendar ju Š£ premalo častimo. Tega je bila nekoliko kriva prejšnja tuja vlada, a krivi smo tudi sami, ker smo dovolili, da sta se imeni naših apostolov rabili le bolj v posvetne namene. Sedaj je čas, da sv. Cirilu in Metodu damo zasluženo mesto v naših molitvah in v j naših cerkvah. Zakaj se ne bi mogle v past sv, Cirilu in Metodu zidati cerkve in]po-stavljati oltarji? Sv, Ciril je po svoji ne dolžni mladosti in po svoji čudoviti ponižnosti in čistosti sredi velikih nevarnosti na carigrajskem dvoru, kjer je prežive! svoja mladostna leta, primeren zavetnik' za naše mladeniške Marijine družbe. Oba naša apostola sta nam vzor tistih čednosti, ki so nam ravno v naši dobi posebno potrebne, da se ohrani mir v družinah, občinah in v državi. Predvsem se moramo sv, Cirilu in Metodu zahvaljevati za dar prave vere. Onadva sta Slovanom s svojim zgledom pokazala, da je krščanstvo vera ljubezni, edinosti in prostosti ter sta največ pripomogla, da se je krščanstvo razširilo med vsemi Slovani. Najprimerneje častimo naša apostola, če po svojih močeh nadaljujemo nju delo za utrjevanje in razširjanje krščanske vere te r za zedinjenje naših ločenih slovanskih bratov s katoliško Cerkvijo. Zatorej se združimo v Apostolstvu sv. Cirila in Metoda pod zavetjem prebla-žene Device Marije! Tako bomo pripomogli, da se bodo zacelile rane vojske, sovraštva in razdora. Tvoj dar. Že zopet trnje, ostro, žgoče ... Gospod, Gospod, kako boli! Kako to seka rane vroče, kako to žge, kako skeli! In trnje proč sem vreči htela, da več ne čutim bolečin — a glej, kako sem se zavzela: na vsakem trnju drag rubin! S krvjo so tvojo okrašeni. Gospod, ti nosil trn si vsak, potem šele si dal ga meni. . . O Križani, kako si blag! Odpusti mi, odpusti, prosim, branila se ne bom nikdar; naj s tabo trnjev venec nosim, ljubezni tvoje drag je dar. M. Elizabeta. Privedite otroke k Jezusu! »Pustite male k meni!« — Da, tistikrat so apostoli branili v skrbi ia Jezusa- Matere pa so prosile Učenika, naj blagoslovi njihove »male«. In ti otroci so se čutili srečne pri Jezusu. Zdaj duhovniki kličejo, otrok pa ni, ker jih matere zadržujejo. 1 Skoraj na skrivaj mora katehet zbirati obhajance v šoli ali v Marijinem vrtcu, da jih skupno dovede k Jezusu za blagoslov. So matere, ki ne puste otroku v cerkev. In ti otroci ne vedo za svojega največjega Prijatelja v tabernakeljnu. Kaj bo iz otrok, ko tudi kateheta več ne bo? Ko izstopi iz šole, pozabi otrok tudi na lepe šolske navade. Z drugimi je navajen hoditi k šolskim vajam, tudi potem bo hodil z drugimi po slabih potih. Saj se tie zna sam voditi! So matere, ki mislijo, da ni treba otroku pogostnega sv. obhajila. Vzgajajo ga z ljubeznivostjo, šibo, nauki in opomini, O Bogu in angelih mu govore, kadar ne pomagajo druga sredstva, Podobne so vrtnarju, ki drevesce samo podpre in ogradi, ne pusti pa zraka, vode in solnca k njemu; obrezuje drevesce, a ga ne cepi. —Otroku je treba za večno dušo hrane iz večnosti; duha ljubezni božje, ki naj mu poživi srce, žive vode večnega življenja, ki mu ohrani milostipolno dušo pred grehom; Solnca pravice, ki naj mu sveti in ga ogreva, Kakor se divjak cepi, da rodi žlahtni sad, mora se tudi narava otroku posvetiti, oplemeniti in proti grehu zavarovati. Otrok mora biti cepljen proti grehu s pre-svetim Telesom in Krvjo Kristusovo, da bo vzrasel pravi kristjan, drugi Kristus, Sv, obhajilo je redna pot za ohranjenje otroške nedolžnosti. Kakor je Jezus rekel o potrebi sv. krsta za zadobitev milosti,- »Resnično, resnično ti povem (govoril je z Nikodemom), ako kdo ni prerojen iz vode in Sv. Duha, ne more iti v božje kraljestvo« (Iv. 3, 5), tako o potrebi sv, obhajila za ohranitev milosti: »Resnično, res- nično vam povem (govoril je zbranemu ljudstvu), ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi« (Iv. 6, 54.). Sv, obhajilo je angelski kruh za življenje božje v otroku. Otrok je mladika v vinogradu sv, Cerkve. Kri Jezusova, ki je začela teči iz srca prečiste Matere božje, ta sok prave vinske Trte, mora začeti delovati v srcu otrokovem. Potem bo življenje božje v otroku; živel bo po Jezusu, kakor Jezus po nebeškem Očetu. Srečna ona Mati, ki ima v naročju božje Dete! Srečna tudi vsaka mati, ki ima otroka podobnega Jezusu! Govoriti o dobrem, poslušnem Jezusu ni dovolj, ker vzbuja samo dobre misli. Tudi otroka pripeljati v cerkev k Jezusu, da ga počasti in prejme njegov blagoslov, še ne zadostuje. In če bi mali razvnela svojega otroka za Jezusa, da iz ljubezni do njega dela in trpi, še ni zadosti storila. Vzbudila mu je želje, ogrela srce — pripravila je posodo za nebeški kruh. Šele sv. obhajilo napolni to posodo otrokovega srca, izpolni njegove želje po zjedinjeniu z Jezusom. Sv, obhajilo stori, da je Jezus v otroku, Dob«r otrok ima največje veselje, če more k Jezusu, Celo čudno se zdi otroku, če ne sme k Njemu, ki je dober, ljubezniv/ bogat, kakor se je učil o Jezusu, Veruje, da je Jezus v sv. Zakramentu — in bolj veruje nego mati, ki mu brani k sv, obhajilu. Za otroka pa ni dobro, če gre k ev-harističnemu Jezusu brez vodnika. Samo za nedolžno šalo ali za tatvino komaj enega krajcarja se je šlo. Ker pa je mati otroka hudo kaznovala, je prepričan, da je bil smrtni greh morda še večji kakor bogokletstvo ali nečistost, Komaj je prišel od spovedi, že ga je kdo razjezil. Prenaglil se je, grešil. Smrtni greh pač ni bi!, a otrok ne zna prav raz- soditi. Lahko bi se zgodilo, da pristopi k sv, obhajilu, čeprav misli, da je v smrtnem grehu. Za pogostno sv, obhajilo je treba tudi paziti na dobri namen, da se ne sprevrže v golo navado. Še ko se v cerkvi pripravlja na sprejem sv. obhajila, lahko otroka zmoti vsaka malenkost. In če drugega ne, otrok brez nadzorstva bo gledal na obha-jance še dolgo časa potem, ko bi se že moral zahvaljevati, ali pa bo kuhal v svojem srcu jezo na soobhajance, ki so ga porivali nazaj, namesto da bi se učil od Jezusovega Srca ljubezni in ponižnosti. Pogostno sv. obhajilo otroka posvečuje, če pristopa v milosti božji. Lahkomiselno obnašanje pa mu lahko pride tako v navado, da izgubi vsak strah pred Najsvetejšim, Če se nobeden ne briga za njegovo zunanje obnašanje, tudi ne bo slišal opominov Jezusovih njegovemu srcu. Duhovnik je zaposlen pri oltarju, matere obhajančeve pa, ki sicer tako skrbno pazi na obnašanje otrokovo, te matere pa ni, da bi poučila otroka v obnašanju pred Bogom svojim in mu kazala z zgledom, kako je treba uživati angelsko hrano. Mati, ki gre sama k sv. obhajilu in ima pri obhajilni mizi svoje otroke kot nedolžne angele za spremljevalce na desni in levi; mati, ki kaže otrokom s svojim vzornim obnašanjem, kako je treba uživati Jezusa, tako mater otroci spoštujejo in ljubijo, ker jim skrbi ne samo za telesno hrano, ampak tudi za dušno uteho. Enkrat jih bo morala predstaviti Jezusu, svojemu Sodniku, Blagor materi, ki je razumela klic Jezusov: »Pustite male k meni!« Ni jih malo, ki jim bo veljal ta blagor, čeprav svet ne misli na te dobre matere. Sram bo vsako, katera se zdaj sramuje iskati Jezusovega blagoslova pri obhajilni mizi. Bilo je zadnje dni pred vojsko z Italijo, ko je zbrala vzorna Mar, družba v Trstu po ulicah zapuščene otroke in jih pripravila za prvo sv. obhajilo. Vidni angeli varihi so bile te Mar. hčere tem prvo-obhajancem. Tudi drugod so dobre družabnice, ki pristopajo k sv. obhajilu skoraj vsak dan. Ali bi ne mogle marsikateremu nedolžnemu otroku nadomestiti mater in pomagati k Jezusu s poukom, spremstvom? Raztre-senost, s katero zabrani ta duhovna mati raztresenost otrokovo, ji ne bo škodila. Pač pa ji bo koristila molitev, združena z molitvijo otrokovo. Učiteljica,, ki je pristopila prva k sv. obhajilu in potem v pogovoru z Jezusom skrbela za red in pobožnost svojih učencev, prejme plačilo tudi za pobožnost teh otrok. »Pustite male k meni!« bodo razumeli dobri otroci Marijini kot klic: »Privedite k meni malih obhajancev!« In otrokom ne bodo rasli rogovi nepokorščine, ampak ljubezen do mirnega, pobožnega življenja po zgledu Jezusovem. Vzgojili se bodo v evharističnemu Solncu značaji, stebri družin in domovine. Bratovščina za umirajoče. Zdi se, da smo nanjo malo pozabili. Dne 1. julija je praznik presv. Krvi, Ta dan ali pa v nedeljo potem, to je prvo nedeljo meseca julija, je praznik te bratovščine. Kajti s to presveto Jezusovo Krvjo so odrešene duše, za katere molimo, zato so tako veliko vredne. Ta dan ponovimo v čast Jezusovi presveti Krvi sklep, da hočemo zazveli- čanje in rešenje duš storiti,, kar je največ mogoče. Ne opešajmo v molitvi! Ljudje še vedno umirajo. Vsak dan približno 140.000. Umirajo tudi nanagloma, neprevideni. Umirajo še vedno po bojiščih, Tudi na Koroškem jih je zadnji čas precej padlo, A tudi po drugih deželah se še bijejo krvavi boji. Bratovščina bi se lahko tudi še mnogo bolj razširila kakor je razširjena. Vpisanih je približno 30.000 udov. A podobic je še več tisoč. Škoda bi bilo, ko bi ležale brez haska. Širite torej, ljubitelji duš, bratovščino še vedno in vpošiljajte mena udov na kraje, kjer je bratovščina ianonično vpeljana, odkoder boste dobili sprejemnice! Zadnji čas je vodstvo bratovščine azpečalo vsem župnim uradom po Slovenskem tablice, ki naj se obesijo na cerkvena vrata. Na teh tablicah se verniki opozarjajo, da naj se pri sv. maši spomi- njajo umirajočih tistega dne. Obenem naj darujejo vse sv. maše, katerih se na celem svetu opravi na dan okoli 300.000, za umirajoče. Molitvica, s katero se to darovanje opravi, je od sv. očeta Pija odobrena in z odpustki obdarjena. Prav je, da jo molite vsak dan. Glasi se: Moj Bog, vse sv. maše, ki se danes darujejo po vsem svetu, ti darujem za grešnike, ki so v smrtnem boju in bode danes umrli. Dragocena Kri našega Zve. ličarja jim nakloni usmiljenje! Rešujmo duše! S tem bomo najboli gotovo rešili tudi svojo! Gema Galgani. Serai molitve. Zrak, luč in jed — brez teh ni telesnega življenja. Zatajevanje in molitev — brez teh ni duhovnega življenja. In če ,je duhovno življenje v kar najtesnejši združitvi z Bogom, sta zatajevanje in molitev krili, perutnici, na katerih se dvignemo k Njemu, Vse duhovno življenje sloni namreč na milosti božji v nas, brez te ni nebes; in brez dejanske milosti božje tudi ne moremo storiti prav nič dobrega, zaslužnega za nebesa, Kristus nas pa zagotavlja, da daje milost samo tistim, ki ga zanjo prosijo. Moli te v. je torej tako potrebna, da se brez nje ne moremo zveličati. Samo kdor moli, vztrajno moli, more izpolnjevati vedno vse božje zapovedi, premagati vse skušnjave in vztrajati do konca v dobrem. Brez molitve človek drvi v gotovo pogubo. Z molitvijo se torej duša dviga k Bogu in živi pravo krščansko življenje. Kakor to življenje, tako ima tudi molitev več, oziroma mnogo stopinj: duša, ki jih vse prehodi, doseže najpopolnejše združenje z Bogom. Največ duš ostaja vedno na prvih stopnjah navadnega premišljevanja; a Piše Srečko. (Dalje.) ■ \ . ■ Dvajseto poglavje. če je duša vedno Bogu zvesta, tudi v najmanjših stvareh, in se brez pridržkov izroči njegovemu vodstvu, jo Bog dvigne na brez-primerno višjo stopnjo molitve, na stopnjo kontemplativnosti, ali zrenja: ko duša v posebni nadnaravni luči brez vsakega truda kar nekako gleda verske resnice in se napaja ob njih. Vsak kristjan je poklican k tej molitvi in si je lahko želi ter prosi od Boga, čeprav jo le bolj redki dosežejo. — Te vrste molitev ni stavljati med one druge v vsakem oziru »izvanredne milosti«, kakor zamaknenje, stigmate, moč delati čudeže, razodetja, prerokovanja itd., katere daje Bog izjemno nekaterim svojim izvoljencem, v dosego kakega zunanjega namena in ne dušnega posvečenja, in katerih nam zato niti ni dovoljeno želeti. To smo morali povedati kot uvod, ker se pri nas žalibog o vsem tem le premalo ve in govori: Slovenci smo menda premrzel narod ,.., zato pa tudi še nimamo svetnikov. Izza svojih detinskih let se je Gema z vso vztrajnostjo vadila v molitvi. Kar je mogla, se je trudila, da bi bila njena duša vedno pripravljena na prejem novih milosti. 5e kot otrok izprašuje in prosi svojo mater )n učiteljico, naj jo uče moliti; in ko se ji gdi, da nekoliko razume, se umakne v svojo sobo in preživlja tem cele ure sama v delu in molitvi. Že od takrat se na vso moč trudi, da »dstrani iz misli in srca vse, kar ni Bog, kar bi jo moglo raztresti, kar bi jo moglo navezati na svet; v ta namen tako strogo in neprestano zatajuje svoje čute. Kar najtesnejše združenje z Bogom — to hoče na vsak način doseči. Pa se ji je sčasoma, z vztrajno vajo, tudi posrečilo. Gema je kot orel uprla svoj pogled v Boga in ga ni več odmaknila. Polagoma je tako daleč uspela, da ji fli bilo treba več postavljati se znova v pričujočnost božjo, ker je bila neprestano zbrana v nji. Nič je ni moglo več raztresti, Pri vsem tem, da je vedno mislila na Boga, pa je bila na vso moč skrbna v vseh svojih dolžnostih; kar ji je kdaj kdo naročil, se je lahko zanesel nanjo: izvršila je vse do pičice. Sicer je pa že njena zunanjost in vse njeno obnašanje jasno razodevalo, kako je bila zatopljena v Boga. Ves izraz ožarje-aega obraza, neprisiljena molčečnost, an-geljski sijaj oči in veden smehljaj okoli usten je razodeval, da se Gema pogovarja z Bogom in je le s telesom še na zemlji. Ta zbranost pa je niti najmanj ni utrujala. Ravno narobe: stalo jo je velikega truda, da se ji je izmaknila. »Nekoč sem bil povabljen k Gianoinijevim« — pripoveduje o, Stanislav, »Ko vidim Gemo, ki mi je sedela nasproti, vso zamaknjeno samo vase, ji z oblastjo duhovnega vodnika pravim, naj pusti zdaj to, ker pri mizi ni ne čas ne prostor za molitev. Gema je obledela, in se pričela tresti po vsem telesu, tolikšna je bila njena bolest; a je jedla naprej, kot da ni nič. Po kosilu sem jo zato prijel. ,Saj vendar veste, oče,' mi pravi z otroško pri-prostostjo, ,ali mi niste vzeli Jezusa med kosilom? .,. Ali mislite, da morem vzdržati, da ne mislim nanj.'« Ta neprestana Gemina pozornost na Boga pa ni bila samo navadna zbranost duha, kot jo mora imeti vsak, kdor se zaveda božje pričujočnosti, marveč je bila najvišja molitev, vsa polna ljubezni in neprisiljena. Gema je v duhu videla Boga, se pogovarjala ž njim, ga poslušala, se veselila v njem. In v tem, ko je z vso priprostostjo od najvišjih misli in resnic prehajala na čisto priproste in vsakdanje stvari, mu je razodevala svoje dvome, ga prosila za to, ali ono dušo in ga zahvaljevala za prejete dobrote. To je bila njena ubranost, to njen duh molitve, to njen opravek vseh 24 ur dneva. Tudi ponoči, ker je malo spala. Ko se je prebudila, je pričela svoje premišljevanje tam, kjer ga je prekinila, ko je zaspala, Zjutraj je vstala spočita, a v srcu ji je bilo kot da je prečula celo noč pred ta-bernakeljem,,, Pobožno je poljubila in se pokrižala s križem, ki ga je držala celo noč v rokah. Sama pravi nekoč o tej nočni molitvi: »Glej, o Jezus, tudi ponoči tiste ure! Spim, toda, moj Jezus, srce ne spi; s tabo čuje vedno, vso noč.« V svojih razgovorih z Bogom se ni posluževala nobenih od drugih sestavljenih molitev. Pač je molila z drugimi rožni venec in žalostni del je tudi zase često rada premišljevala. Sicer pa je molila vedno kakor sta ji narekovala srce in pa luč, ki jo je imela od zgoraj. »Kar ne morem moliti iz knjig in tudi očenašev in češčenamarij ne. Mi ne dado prave hrane in me utrudijo, Zato molim kar sama zase, kar najbolj morem,« Veliko teh njenih molitev nam je k sreči shranjenih in o, Stanislav jih je objavil v posebni knjigi v velik dušni prid vseh, ki jih čitajo. Često je molila s kratkimi, a zato tembolj vročimi zdihljaji; »O Jezus, o Bog mojega srca! O Oče moj! Sama s Teboj samim! Kdaj Te bom zazrla iz obličja v obličje? O zemlja, kako si mi revna! O križ mojega Jezusa, kako si mi ljub!« Včasih, ob najhujših dušnih suhotah, je ponavljala tudi nekatere odlomke iz psahnov, katere si je z nekaterimi drugimi molitvami prepisala v malo knjižico za tisti čas, »kadar se Jezus skrije«. Višjo vrsto premišljevanja, ko duša bolj občuti Boga in verske skrivnosti in jih tar zre in občuduje s svojimi duhovnimi jčmi, imenujemo »kontemplacijo«, mi bi rekli zrenje, gledanje. Ena sama misel, ena sama slika dušo tako prevzame, da je ne premišljuje več, marveč kar gleda, zre, občuduje ... To se doseže z dolgotrajno vajo premišljevanja in sodelovanjem milosti božje. Gema je pod vodstvom Sv. Duha mnogo premišljevala; redno pa eno uro zjutraj v cerkvi in eno uro zvečer pred počitkom. Pa tudi med dnevom je vsak prost hipec porabila v premišljevanje. Držala se je pri tem občih pravil, ki jih dajejo učitelji duhovnega življenja: daljno pripravo je vršila z neprestano zbranostjo, bližnjo pa z občutki vere, upanja, kesanja, ljubezni, čaščenja itd.; nato si je s pomočjo spomina predočila dogodljaj, kraj, resnico ali skrivnost, ki jo je hotela premišljevati, in jo z razumom preudarila ter obrnila nase in h koncu je obujala z voljo primerne srčne občutke. Predmet njenih premišljevanj je bil navadno Bog in Kalvarija. Pri tem je imela pač to veliko milost, da se ni nikdar raz-tresla, pa naj je premišljevala ure in ure. Ko se je potopila v premišljevalno molitev, je svet izginil iz obiležja njenih . mi$li. Ponavljamo: Gema je to dosegla 2 dolgotrajno vajo, oprto na trdno voljo, čisto srce in milost božjo. Po vsem tem ni nič čudnega, da je Gema od navadnega premišljevanja z vso iahkoto prešla v kontemplativno premišljevanje. Bog ji je zgodaj naklonil to milost, icer je bila čistega in preprostega srca. Ako je premišljevala n. pr. lepoto, svetost, usmiljenje ali pravičnost božjo, je ona zrla te resnice kakor na sliki, bolje: kakor v zrcalu. Merila je. njih globokost in velikost, razgrinjala, kolikor je ustvarjenemu umu mogoče, njih nedoumno skrivnost; in ko so njene dušne zmožnosti umolknile, je samo gledala in — uživala ... Če pa je premišljevala Gospodovo trpljenje, se je po premišljevanju dotičnega prizora v Getze-mani, pred Pilatom, na Kalvariji..., njen duh kar potapljal v brezbrežnem morju, srce pa ji je mrlo bolesti in ljubezni, Toda naj pove sama, kako je premišljevala. O, Stanislavu je pisala: »Ko mi je pričeti premišljevanje, storim to brez vsakega napora. Duša se mi takoj vsa potopi v neizmerno velikost božjo in se izgubi zdaj v eni zdaj v drugi točki. Še preje pa predočim svoji duši, da ker je ustvarjena po božji podobi, mora biti samo on njen cilj in namen. V takih trenotkih se mi zdi, kot da izgubljam težo svojega telesa; in če sem pred Jezusom, se vsa izgubim v njem. Takrat čutim, da ljitf>itn nebeškega Ljubitelja duš; čim več mislim nanj, tem bolj se mi zdi sladek in ljubezni vreden. Včasih se mi zdi, da vidim v Jezusu nebeško luč in solnce večne janosti, velikega Boga, da je ni v nebesih in zamlji stvari, ki bi mu ne bila podložna, Boga, v čigar volji je vsa moč. Med dobrotami ga poznam za največje dobro, ki je samo od sebe; in ker je Jezus popoln, v njem najdem vse. Potem se potopim še v njegovo dobrotljivost in pri tem se moj duh navadno dvigne skoro v nebo. Jezus je neskončno dober in v njem bom nekoč uživala, tako upam, vse druge dobrote. Za sklep premišljevanja prosim Je2usa, naj pomnoži v meni svojo ljubezen, da bo popolna v nebesih.« Na neki dvom, ki ga ji je o, Stanislav nalašč stavil .odgovarja: »Če se podam v premišljevanje, vidim Jezusa, ne sicer s telesnimi očmi, ampak spoznam ga razločno, on me pusti pasti v neko sladko onemoglost in v tej onemoglosti ga spoznam. Njegov glas začutim tako razločno, da sem večkrat rekla, Jezusov glas me globlje rani od več-reznega meča: tako globoko gre v dušo. Njegove besede so besede večnega življenja, Kadar tako vidim Jezusa in ga čutim, se mi zdi, da ne vidim ne telesne lepote, ne podobe, ne sladkega glasu ali petja. Ko vidim in občutim Jezusa, vidim samo neizmerno luč, neskončno dobroto; njegov glas ni slovkan glas, a je glasnejši in razumlji-vejši moji duši ko z jezikom izgovorjene besede.« Do sem se je povspela Gema s svojim lastnim trudom, podprtim od milosti božje. Bog sam, brez njenega sodelovanja, pa jo je cesto dvigal še višje. Tako je kot po Jakobovi lestvici njena duša stopala gor in dol _ po vseh stopnjah notranjega življenja. Kjer je njej zmanjkalo moči, je pomagala milost božja, so pomagali darovi Sv. Duha. Ali je še kaj Gemi podobnih duš, ki bi 8 Marijine družbe Vojska je s svojimi slabimi posledicami segla celo v Marijine družbe. Med vojsko samo so se ženske Marijine družbe razmeroma dobro držale. Naše ženstvo je bilo med vojsko po krajih, kjer je bilo nastanjeno vojaštvo, izpostavljeno hudi poskušnji. Toliko možtva, razbrzdanega, zapeljivega, nastavljenega po vseh vaseh in hišah — to ni bila mala nevarnost, katero je bilo treba premagati. To poskušnjo je naše ženstvo večinoma dobro prestalo. Večinoma so se dobro držale; sempatje se je že katera izpozabila, nekatera tudi dosegle tako visoko stopnjo molitve? Še, a malo. Zakaj je pa druge ne dosežejo? Ker si je ne zaslužijo — pravi pisatelj »Hoje za Kristusom«. Posnemajmo Gemino zvestobo milosti božji, navzemimo se od nje duha molitve in Sv. Duh bo storil ostalo. (Dalje.) — prenovite se! žalostno padla. A to so bile redke izjeme. Splošno so družbe mnogo slabega odvrnile. Ako ni bilo vse, kakor bi imelo biti, se moramo vprašati, kako bi šele bilo, ko bi družb ne bilo! A hujše je nastalo po vojski. Takrat je neka omotica, neka vrtoglavost pograbila ljudi. Začel se je dirindaj na vseh koncih in krajih. Napačno razumljena svoboda je vsem glave zmešala. In ta duh raz-brzdanosti tudi dekliškim Marijinim družbam ni prizanesel. Duh posvetnosti, duh vaseljaštva je zašel tudi čez posvečeno Življenja daj doseči cilj mi, o Gospod! Jaz slaba sem, neznana in nevarna mi je Po poti gladki in široki sama znam. A Ti učiš, da ta pripelje me drugam. Molitev. Le Ti si cilj nemirnega življenja, kjer duša lačna pot. se nasiti koprnenja. Po poti gladki in širen i sama znam. Saj z mnogimi hodila že sem tam. A zdaj želim na strmo Tvojo pot. O spremljaj, prosim, me po njej, Gospod! M. J. — Gorenjka. ozidje teh Marijinih svetišč. Reči smemo, da je večina deklet tudi zdaj ostala pametna in poštena. A le preveč je tistih, ki so se spozabile in vrgle posvetnemu veselju v naročje. To pa se pri Marijinih družbah ne sme trpeti! Ako ne znajo dekleta Marijinih družb kaj boljšega kakor posvetnjaki, potem ne vemo, čemu družbe so. Poštenega, nedolžnega veselja Marijina družba ne brani; a nevarnega in grešnega veselja mlade ljudi varovati, to je ravno namen Marijinih družb. Družbe morajo biti pred svetom neomadeževane, ali je pa bolje, da jih ni! Zato pa se morajo družbe, ki so pri-Jle kaj iz reda, prenoviti in z novim, dobrim duhom poživiti. Z duhom modrosti, duhom pobožnosti, duhom strahu božjega. Kako pa se to naredi, to je težko obkrat-kem povedati. En pomoček so duhovne vaje, drugi skupni shodi več družb skupaj, tretji natančno nadzorstvo. Večje skupne shode, ki so bili prej ? navadi, pa so med vojsko prenehali, priporočamo zopet vsem družbam. Naj se zbirajo po dekanijah ali drugih primernih okrožjih. Še letos naj bi priredile vse dekani je take skupne shode, kjer jih že niso. Program shodov bodi: Molitev za domovino in prenovitev družb samih. Ako pa vsi drugi pomočki odpovedo, potem je treba seči po zadnjem sredstvu: Družbo je treba presejati in očistiti takih, ki se ne pokore in ki družbi nečast delajo. Poživljamo vse družbe, da ako so se nabrale v njih sredi smeti, ki se ne dado drugače odpraviti, naj jih temeljito po-metejo! Marijine družbe morajo biti neomadeževane in na dobrem glasu pred svetom. In v kolikor so v tej splošni zmedenosti dober glas zgubile, ga morajo čimprej zopet nazaj dobiti, Marijine družbe — prenovite se! __Pošlji svojega Duha — in prerojeni bomo! Škofijsko Vodstvo M. D. Na napač i. Silno slabe volje je prišla od shoda. Vrata so čutila njeno jezo; psiček se ji ni smel dobrikati, sunila ga je, da je zacvilil; gledala je, kakor sama huda ura. Naposled se je vsula ploha ... »Oh ta baba! Le počakaj me! »Kaj pa je vendar?« vprašajo mati Komarica, »I, kaj? Te vražje klepetulje! Komaj sem malo poplesala, pa je že nesla pošto v farovž!« »Kdo pa?« »Saj veste, kdo. Katera pa je največja klepetulja v vasi! Katera ima pa najdaljši jezik, tako dolg, da z njim sega v tri fare!« »Ti misliš Kregaijevo, ki je odbor-aica.« »Ta ne, ampak Škrbinka. Ta ne da nobenemu človeku miru.« m naslov. »Misliš, da je ta?« , »Ta, ta, pa nobena druga!« »Pa se morebiti motiš.« »Motim? Oh, kaj pa! Motim! Saj jo poznam.« »Ne sodite, da ne boste sojeni, pravi sv. pismo. Nežika, pomisli —« »Seveda! Vi jo zagovarjate. Saj vem, zakaj. Zato ker tudi vam čenče nosi.« »To pa ni res!« »O, res je, res. Pa gospodu tudi čenče nosi; gospod so pa tako neumni, da jo poslušajo, Ko bi bila jaz gospod, bi ne poslušala takih sitnic za cel svet ne!« »Nežika, le počasi! Kako si se pa oni dan držala, ko ti je Krivarica nekaj povedala. Ali še veš?« »Tisto je bilo pa res, zato sem se pa lahko jezila,« »Ali mar to ni res, da si ti plesala?« »Res je že; pa ni treba, da bi gospod vedeli,« »Aaa, tako je ta reči Pred gospodom bi bila ti rada svetnica, p«r te je goljufalo. Ti bi bila rada v Marijini družbi, pa plesala bi rada, Z eno nogo bi rada služila Bogu, z drugo pa hudiču, tako se mi zdi. Ali pa ne veš..,« »Ali bo danes še enkrat shod? Tako pridigo sem že enkrat slišala.« »Jo boš pa doma še enkrat.« »Pa je ne bom I« Z največjo naglico je hitela k vratom ,n še z večjo naglico v podstrešje, v svojo sobico. Tam se je vrgla na posteljo in cel dan je ni bilo na spregled, »Kje pa je Nežika?« so vprašali opoldne oče. »Slabe volje je, Nekaj jih je po pravici slišala.« »Aha! Sedaj pa štulo kuha. Naj jo le! Kadar bo lačna, bo že prišla. Molimo!« Pa so molili in žlice so zapele svojo pesem, družina je pojedla, kar je prišlo na mizo. Nežika pa je ležala v svoji sobi, srd in jeza sta vladala v njenem srcu; srd in jeza nad vsemi tistimi, ki ji grene zlate ure vesele mladosti. Za večerjo je vstala, »No, ali se je vihar polegel,« vprašajo pikro oče, Nežika zajoka. Torej tudi oče jo dražijo, Nobeden ne čuti z njo. Oh uboga mladost, koliko »sovražnikov« imaš! Po večerji je Nežika zopet izginila. V spalnici je pogledala skozi okno. Pri Škr-bincu na vasi je še gorela luč. To jo je pogrelo. Tiho, skozi zobe sikajoč, je zagrozila: »Počakaj me, ti Škrbinka škrbinasta! Nekaj ti bom zagodla, da boš pomnila, kdaj si me šla tožit,« II, »Oh, saj pravim no! Ta beraška prevzetnost!« »Kaj se pa jezite, mati!« se oglasi na pragu Marinova mati, »Kaj bi se ne,« odgovarja Komarica, poglej, kaj mi je naredil ta berač, ta ošab- ni Barantavček, Dober kos kruha sem mu dala, pa so ga otroci vsega dobili tam doli za mejo,« »Saj ga bo še stradal, ta ošabnost ošabna,« Marinka stopi v vežo, da izve vso zgodbo o beraču in kruhu, »Tako so neumni ti beraški postopači. Mislijo, da kmet samo bel kruh je, beračem pa črnega daje. Saj mu še za črnega trda gre,« »Neumni so, neumni, in pa ošabni. Saj veste, neumnost in ošabnost sta si sestri.« »Prav res,« »No ja, pa kaj se hočemo jeziti na berače, saj je ves svet neumen in pa ošaben,« začne Marinka vodo napeljevati na drug mlin. »Poslušajte, kaj sem danes zvedela. Pri Škrbincu sem bila, ko je ravno pošto nosil,« Nežika, ki je doslej poslušala zgovorno ženico v hiši, pride ven. Rada bi zvedela, kako je Škrbinko pogrelo njeno maščevanje, »Kakor veš, so letos predpustom naša dekleta malo preveč plesale. Celo take, ki so v Marijini družbi, so letos skoro vse znorele. Zadnjič so jih pri shodu malo prijeli, sedaj pa vsekrižem ugibajo, kdo jih je zatožil. Ena je zato pisala tudi Škrbinki, podpisala se pa ni, ker jo je bilo sram. Le skrivaj stresajo take punce svojo jezo.« »Kaj je neki pisala?« »Ko imam pa tako slabo glavo, saj ti ne morem vsega povedati. Samo to vem, da je bila Škrbinka v začetku prav hudo jezna.« Nežiki se zjasni obraz. Torej jo je 'e dobro prijela. Prav, prav, klepetulja ti stara! »Potem sem jo pa malo potolažila, pa mi je dala pismo brati. Pa sem jo potem ša lažje tolažila, ko sem pismo prebrala. Poglej, pravim, kako so naša dekleta ne- . umne. Tebi piše, sebe pa po zobeh bije.« j »Kako to?« — Nežika pogleda v tla, »Poglej, sem dejala, kaj ti piše: Ali ste bili včasih kaj boljši ljudje, kakor smo se- Jaj. Dobro vem, da si tudi ti plesala, ko si bila mlada. — O, seveda si. Ali takrat pa je nismo poznale Marijine družbe. Če bi jo bile pa imele, bi bila pa naša mladost drugačna. Dekleta še ne vedo ne, kaj imajo, ko imajo Marijino družbo pa izobraževalno društvo, kjer dobe bukve, da jih fahko bero, pa tudi drugega veselja jim ne manjka. Le zakaj jim je najslabše in najnevarnejše veselje najbolj všeč!« »Prav si povedala, Nežika, le poslušaj.« »Poglej, sem dejala dalje, kaj ti zopet jiše: S tem, da nas gospodu tožite, naprav-Ijate samo, da so gospod kaplan vedno težje pri nas in da si žele proč. Takega dobrega gospoda, pa ga stran spravljate! — Vidiš, sem ji dejala, kako so vendar naše punce neumne in nespametne. Kdo pa dela našim gospodom težke ure med nami? Ali ne takele norice! Ravno take se mi zde kakor tisti tat, ki je z ukradenim denarjem tekel od hiše in vpil; Primite tatu, primite tatu! Same gospodom težave delajo, krivi naj jih bodo pa drugi, seveda!« »Dobro znaš govoriti.« »Konec je pa najlepši. Takole piše; Sedaj se ti pa zahvalim v imenu cele naše fare za te čenče, ki si jih naredila ,..« Kako domišljave so te naše punce! Ali res mislijo, da se cela fara briga za take pri-smode! Če tam na plesu ena kihne, pa ji mora cela fara klicati: Bog pomagaj! Beži no, beži!« »Kaj meniš, katera je te neumnosti pisala?« vpraša Komarica. »Tega pa ne vem. Pa me tudi malo briga.« Nežika pa medtem lepo tiho izgine v hlev. Sicer bi jo bila rdečica prav gotovo izdala. Pri srcu ji je bilo tako hudo. Vsaka beseda, ki jo je pisala Škrbinki, je kakor kamen priletela nazaj in jo zadela v dno duše. Tudi bi se bila poboljšala, če bi na potu poboljšanja ne bila zadela na kamen neumnosti in ošabnosti, Nad tem kame-nom se je pa spodtaknila .,, Mešane vloge. Gospod urednik, dovolite, da podam še jaz nekaj misli o dopisih, ki jih je prinesel »Bogoljub« pod zgornjim naslovom v marčevi in majnikovi številki. Čisto neumevno mi je, kako da pridejo Marijine družbe do iger z mešanimi vlogami, Marijine kongregacije so vendar verske družbe, ki skušajo gojiti prisrčno ljubezen do blažene Device Marije, navajati drubenice k posvečevanju samih sebe ter jih pridobiti in navdušiti za razširjanje kraljestva božjega na zemlji. Marijine družbe so vzgajališča verskih značajev, jim torej kot čisto duhovnim napravam nikakor ne more biti naloga,, reševati posvetna vprašanja. Zato je kaj napačno, če morajo Marijine družbe, kakor je žal na Slovenskem čestokrat v navadi, sodelovati povsod, naj se že zgodi v župniji karkoli se hoče. Revice, prave Marte, se trudijo, dokler jim končno vsled vsestranskega napora ne ostane od družbe — nič drugega kakor svetinjica. To ni prav! Pustite Marijine dekleta v njih družbi, pri njihovih odsekih. Ne vabite jih v po-svetnost brez potrebe! Zlasti pa ne motite v delu prednice! Če je vestna in skrbna, ima v družbi čez glavo dovolj dela. Posebno ji ne preostaja časa, da bi igrala zaljubljene vloge. Iger z mešanimi vlogami navadno po deželi, v manjših krajih, ni treba. Koder pa mislite, da so take predstave, umestne in potrebne, tam pa ustanovite za to posebna izobraževalna društva ali bolje rečeno »Društva za izobraževalno vzgojo«. V društva s takim namenom kajpada sinejo pristopiti in v njih sodelovati posamezne Marijine hčere, če so za to sposobne in če jih veseli. Kar pa zadeva »znanja«, pa pripomnim, da k temu dekleta še posebej navajati, pač ni nikakega vzroka. Prava Marijina hčerka ne goji pretirale pobožnosti, zato se tudi nikakor ne odteguje svetu, marveč občuje, izpolnovaje svoje stanovske dolžnosti, z vsakomer prijazno in priprosto. V svoji skromni poštenosti pride seseda toliko v dotiko tudi z mladeniči, da z lahkoto spozna njih pravi značaj. In če ji je Bog namenil koga izmed njih za ženina, potem bosta že sama pogodila pravo, ne da bi hodila v šolo k Domnu in Anici, Bolj ko bo ljubezen za njih nekaj skriv. nostnega, novega, lepša bo. Končno naj pa še nekaj omenim, kar naj bi posnemale vse igralke »mešanih vlog«. Tudi nekje na Gorenjskem so nameravali igrati prav tisto igro »Domen«. Vlo. go Anice so tudi pridelili neki Marijini hčerki. Ko pa ona prebere vlogo, se ji ne zdi povsem dostojna, zato gre kar naravnost h gospodu voditelju in mu razodene svoje pomisleke. Gospod rade volje ustreže njenim željam, popravi grajane stavke in vse se je lepo in dobro izšlo. K, P. Še enkrat bela obleka v Marijini družbi. V neki župniji na Štajerskem so domači g. župnik obhajali petdesetletnico mašništva. Župljani so si veliko prizadevali, da bi jih dostojno počastili in jim izkazali svojo vdanost in hvaležnost, dekleta so lepo okinčale cerkev in župnišče. Ko so v slovesnem spievodu spremljali č. gosp. župnika v cerkev, je bila tudi lepa vrsta belo oblečenih deklet, da so se ljudje kar čudili, kje so naenkrat dobile belo obleko, ker pred par dnevi pri telovski procesiji niso bile več ko tri belo oblečene pri družbenem križu. V sosedni župniji so si isto leto omislili leki dosluženi vojaki novo zastavo, napravili so veliko slavnost, kakor je bila navada pred vojsko,- tudi dekleta so se postavile, bilo jih je 17 v enaki dragoceni beli obleki in enega kroja s širokimi svilenimi cesarskimi traki. Stroški torej niso bili majhni. Tudi je navada, da povabi novomašnik za prvo sv. mašo v povečanje slovesnosti dekleta za svatovce, povabljene si štejejo to v veliko čast, z veseljem si kupijo belo obleko in vse, kar je k temu potrebno, ne bojijo se nobenih stroškov. Neveste in družice se najraje oblečejo v belo obleko, ker so mnenja, da se jim najbolj poda in je tudi najbolj primerna. Enako je pri pogrebu deklet, ker se navadno dobi plačilo ali južina, da se belo oblečejo tudi tiste, ki pri cerkvenih slovesnostih ne marajo zanjo. Pri nas je navada in se tudi v cerkvi oznani, naj so dekleta, posebno družbenice, pri procesijah s sv. Reš. Telesom v beli obleki in z družbeno svetinjo. O tedaj jih pa ni, ni obleke, ni časa, so preveliki stroški itd,, za božjo čast nimajo nič. Čast komur čast! Prav je, izkazati čast zlatomašniku, kakor tudi novomašniku, ker s tem pokažemo svojo vdanost in pokorščino. Tudi umrli družbenici smo dolžni izkazati zadnjo čast. Zraven tega pa ne smemo zanemarjati, dajati čast Bogu kot najvišjemu gospodu nebes in zemlje. Ne sramujmo se torej nositi bele obleke v čast božjo z dobrim namenom, skrbeti, da bodo v beli obleki tudi lepe duše, in se tudi tako obnašati, da nas ljudje zaradi bele obleke ne bodo zasramovali. Dasiravno ni dolžnost Marijinim družbenicam nositi belo obleko, vendar je lepo in primerno, ker je bela barva podoba nedolžnosti, ki mora dičiti vsako družbenico. Mlada nepokvarjena dekleta so, ko vstopijo v družbo, za vse dobro in lepo vnete; a ko malo odrastejo in pridejo v slabe družbe, se kaj rade pokvarijo. Starejših deklet je torej dolžnost, mlajšim dajati lep zgled in jih napeljevati k lepemu čednostnemu življenju. Živimo tako, da bodemo enkrat smele v belih oblekah spremljati nebeško Jagnje po nebeških livadah. Družbenka. Po svetu. To m boljševizem; marveč božjeropno div-dšlvo. Iz časa divjanja nemških tolp po slovenskem Korotanu v dneh okrog 10. maja, izvemo, da so nemški roparji v cerkvi v S e -lah vse razbili. Pero se ustavlja in groza nas navdaja, ko moramo sporočati o božjeropnem početju pobesnelih tolp nemškega jezika: vrgli so Marijin kip za duri, podobam svetniškim so odbijali roke, hostije (najbrž posvečene] so razsuli po tleh, kelih in monštranco odnesli. Ukradli so tudi krono z Marijinega kipa. Lepo, večinoma noro mašno obleko so raztrgali in razmetali. V Št. Janžu na koroško-šiajerski meji so porušili in oskrunili taber-nakelj Čudovito je božje potrpljenje in božja dobrotljivost, da se ne maščuje na mestu nad temi bogokletneži. Bog ne plačuje vsako soboto. Veliko je še dobrih ljudi med Nemci, in zaradi dobrih ljubi Bog prizanaša, da ne udari z grozno šibo na vse. Zadoščujmo z gorečim češčenjem in molitvijo presvetemu Srcu Jezusovemu za nečuveno žaljenje nečloveških divjakov. V nekem drugem kraju na Koroškem so nemški divjaki odnesli kelihe iz cerkve ter jih oskrunjali s tem, da so v gostilni iz njih popivali. Bogoskrunstva so izvrševali tudi v Libeličah. Nismo vedeli, da so med Nemci taki brezvestneži in brezverci. Mimogrede omenjamo, da se je tudi neki slovenski degradirani vojak hvalil med svojimi tovariši v ljubljanski vojašnici, da je na Koroškem ukradel kelih. Bog se nas usmili! Proslava narodne svetnice. V Parizu so na posebno sijajen način proslavili narodno zaščitnico devico Orleansko Ivano d' Ark, ki je bila nedavno prišteta med svetnice. Slavja cerkvenega so se udeležili tudi zastopniki ne-katoliških veroizpovedanj. Generalni predstojnik družbe Jezusove P. Ledochowski, ki se je med vojsko nahajal v kraju Zizers v Švici, se je vrnil nazaj v Rim. Ker je rodom Poljak, mu povr&tka italijanske oblasti niso zabranile. Strah italijanskih framasonov, Kef se je ustanovila italijanska ljudska stranka s sedežem v Rimu, so takoj nastopili združeni nasprotniki sv. Cerkve. V rimskem občinskem svetu so zastopniki prostozidarstva vložili predlog, naj se 1. 1920. slovesno proslavi 50 letni spomin, odkar je bila uropana cerkvena država. Po domovini. Slovenske usmiljenke so se, hvala Bogu, osamosvojile. Doslej so bile namreč odvisne od Gradca. Tam je bila takozvana materna hiša, tam glavna predstojnica, tja so morale hoditi vsa slovenska dekleta, ki so hotele postati usmiljenke, Ena prvih zahtev pa je bila, da je vsaka znala nemško. Nemščina je delala marsikateri dobri deklici veliko težavo. Zdaj ta težava mine. Dosedanji glavni pogoj za redovni poklic, nemščina, odpade. Naše usmiljenke so se ločile od Gradca in dobile svojo provincijo. Prva provincijalna predstojnica ali vizitatorica je postala bivša prednica v zavodu Lichenthurn, č, sestra Er žili j a Hafner. Središče družbe je v Ljubljani. Sedež predstojništva in »semenišče« za bodoče sestre je »Marijin dom« v Ljubljani. Tja naj se obrne vsaka, katera želi vstopiti. Slovenska provincija misijonarjev - lazari-stov. Kakor usmiljenke, hčere sv. Vinccncija Pavlanskega, enako so se osamosvojili tudi misijonarji, sinovi sv. Vincencija. Dobili so svojo lastno provincijo. Prvi provincijal ali vizitator je č, g. Franc Javšovec, doslej superijor pri sv. Jožefu v Celju. Slovenski misijonski družbi iz srca častitamo! Smrtna kosa. V Pazinu je umrl 13, maja msgr. Ante Kalac, župnik in dekan. Bil je zgleden duhovnik in iskren Jugoslovan. Veselil se je nove domovine, a zadnje dni ga je pa trlo italijansko suženjstvo. Malo pred smrt;o se je tolažil: »Bolie bo, da me Bog vzame, nego da doživim narodno propast. P. v m.! — Preselil se je v večnost na rojstnem domu na Polici pri Višnji gori g. Alojzij Vovk, bivši kaplan v Veliki Dolini; star je bil šele 29 let. Mir njegovi duši! Duhovske spremembe v ljubljanski škofiji: Za župnijske upravitelje so bili imenovani gg.: Župnik Fr. Zorko v Kamni gorici, kaplan Fr, Pavlič v Motniku, kaplan Anton Kreč v Št. Juriju pri Kranju, P. Ananija Vračko, frančiškan, v Čatežu o. S., kaplan Fr. Presetnik na Koroški Beli. — Preme- j č e n je bil g. kaplan Andrej Stare iz Mirne peči v Kranj. Nameščena sta bila gg. vojna kura ta Rudolf Potočnik kot kaplan v Št. Juriju pri Kranju, Jožef Poje kot kaplan v Mirni peči. — Stalni pokoj je dovoljen g. Francu Dimnik, župniku v Motniku; g. Simonu Ažman, župniku v Kamni gorici; g. Francu Hiersche, župniku v Radečah pri Zid, mostu. Naslov duhovnega svetnika je podelil prevzvišeni škof ljubljanski ob priliki birmo-vanja v Tržiču ondotnemu g, župniku Jožefu Potokar-ju, Proti nenravnosti. Izšla je naredba, ki najstrožje prepoveduje razširjanje nenravnih in pohujšljivih spisov po časopisih ter raznih nesramnih knjižuric, Naredba napoveduje hude kazni vsem, ki bi se v tem pregrešili. Če bodo le tudi tisti, ki bi morali kazni izvrševati ter nenravnost zasledovati, dovolj odločni/ Marijine družbe. Shod dekliških Marijinih družb na Brezjah o Binkoštih se je izvršil lepo. Udeležba je bila taka, da ni bilo ravno gneče, a cerkev je bila vedno polna. Da deklet ni bilo več, ne moremo ravno zameriti, ker so cene na železnici tako visoke. Zato naj pa družbe prirejajo skupne shode kje bolj v bližini. V nedeljo zvečer ob šestih je govoril škofijski voditelj o na-menu celega shoda, ki je dvojen; molitev za domovino in prenovitev družb samih. Zvečer je bila procesija. Med procesijo in drugikrat so veselo pritrkavali novi jekleni zvonovi, ki so se tako posrečili,, da se vsaj, kadar vsi skupaj pojo, prav nič ne ločijo od! bronastih zvonov. Prav veseli smo bili, da Šffie ždpfet enkrat slišali tako prijetno pritrkavanje. V p&liedeljek zjutraj je pridlgoval č. g, ti f. Janka A f n e j c i župnik v Žrelcu pri Ceičivcu in škofijski voditelj slovenskih Marijinih družb ha Koroškem, Obhajil je bilo fiad 20O0. Ob 10. je Imel pridigi, č. g. ježtiit P. T 6 ni C, ki so ga Italijani pregnali \i Tfšta V Ljubljano, Veliko sV. rtštšč ž asistenco je imel g. dr. Arnejc. Ob pol dVeli je bilk zopet pri); eesija po pdljiij nate driiga pridiga g, dr. Ar-nSjda »Ti hidja mati — jaz tv&j otrok.« Po odpetih lltaflljah je pa g. d t. Arfteje zunaj pod kostanji v zelo prijetni šaljivi obliki razlagal družbenkam reseil hatik o šailldžatajevanju. Nazadnje pa je še pevedal čudovito žgodbo svoje rešitve i ž rOk hemSkih ražbbjnikov, ki so ga hoteli ha Vsak iiačin V ioke dobiti in ubiti, Zgodba bo popisana v »Bogoljubu«. — Naj bi se le tiailien shoda dašegel, da bi se družbe prenovile ifl prerodile. ž& domovino pa je treba moliti ne samo en dan, ampak neprestano, dokler jo vidimo v nevarnosti! Za domovino. Na binkoštni ponedeljek popoldne so imele ljubljanske kongregacije skupno pobožnost za dosego pravičnega miru ter za rešitev in blagor domovine na Rožniku. Ob lepem vremenu se je zbrala številna družina Marijina ob vznožju Rožnika, pri kapelici, odkoder se je podala v procesiji na hribček. Pobožnosti primerni govor je imel ka-tehet P. Rafael Grobljar. Nato je stopilo k oltarju osem gg. voditeljev z opatom g. Smre-karjem na čelu. Pri petih litanijah je lepo ubrano odpevala vsa družba. Pridne pevke so koncem skupne molitve dodale še celo vrsto pesmic na čast nebeški Kraljici, pomočnici kristjanov, Semič, Kot vsako leto je imela naša dekliška Marijina družba tudi letos v majuiku shod v Marijinem svetišču na Smuku, vendar letos bolj slovesno kot navadno. Bila je ta lepa pobožnost za skorajšen pravičen mir naše mile domovine, ki je trajala 18, maja od 10. ure dopoldne do pol 4. ure popoldne. Imele smo dve sv. maši, dve- pridigi, šmarnice s petimi litanijami in tri ure molitve pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom, vmes pa so neutrudne pevke prepevale lepe pesmi. — Umrla je vzorna družbenka in dolgoletna vestna svetovalka Marija Cimerman s Kola; zanjo smo darovale sv, obhajilo. Iz Čateža ob Savi, Meseca aprila snui imele dekleta duhoyne vaje. Vodili so jih č. g. misijonar Gregor Flis. Govorili so zares ganljivo. Bog jim za to stotero povrni! — Zadela nas je zelo občutna izguba. Zapustili so nas preč. g. župnik F. Zorko in se preselili v Kamnogorico na Gorenjsko, Želimo jim mnogo več sreče, kot šo jo imeli tukaj. Tomžielj, Naša Marijina družba dobro napreduje, Imamo redno vsako nedeljo molitveno uro pred Najsvetejšim, Ob novem )e(u smo raiprodajale Misijonski koledar, tako da ga ima skdl-O vsaka hiša. V Župniji, Preteklo leto je pi-eeej driižabftie pte§ iztrgal it n&id srede; če šfe katera izfleveri feVdji nebeški Ma* teri, se je druge tem tesnejše oklenemo. Za> časno so bili pri naS č, g. LoVfd Kdš, ki SO našo Marijine družbe tla fi&vb poživili Naša Mafljifla dfuiba jim izreka Pfl§fgae žahvalb! lit Kahuiika, Meseca marCa je obhajala dekliška Mafijifla družba 20lethieb. RažVili smo novo skrbite izdelahd žastave. V spOHiirt nam prihajajo pretekli dogodki dVeh desetletij: žalostni jft vešeii. Vsako ieid je špffejžia do 20 deklet. Meseca marca Sme imele da-ItdViie vafe. Ob zaključku šiito pritedile kralkt) igro S tdffibflld. Sv. Križ pri Slatini. Odbor naše dekliške Marijine družbe ima redne seje ter skrbi za živahno družbeno življenje. Vsak prvi petek imamo skupno molitveno uro s petjem, Druž-benke in tretjeredniki pristopajo v velikem številu k sv, mizi v zadoščenje božjemu Srcu. »Bogoljubovo« naročilo, naj molimo za pravice našega naroda, smo izpolnile s tem, da smo opravile devetdnevnico pred praznikom Marije Pomočnice. Breznica. Dne 1, junija smo praznovali .'Oletnico dekliške Marijine družbe. Prišle so k slavnosti tudi Marijine hčere iz Kor. Bele, Grada, Radovljice in Begunj s svojimi gg. voditelji. Pripravile smo se na ta dan z malo iridnevnico. V nedeljo zjutraj smo pristopile polnoštevilno k sv. obhajilu. Popoldan so nam g. voditelj Fr. Pfajfar podali pregled o 20let-nem družbinem delu in nas v krasnem govoru bodrili k stanovitnosti v Marijini družbi. Po petih litanijah so pozdravili v društveni dvorani navzoče Marijine hčere č, g. župnik Jos, Lavrič in prednica Ivanka Kokalj. Nato se je predstavljala igra »Marijin otrok sem«. K sklepu so družbene pevke pred Marijinim kipom, okinčanim z bršljinom in električnimi lučkami, v ljubki pesmi obetale zvestobo svoji materi Mariji. Naj bi Marija pritegnila k sebi vse mlačne in omahujoče družbenice, da bi se odpovedale grešnemu razveseljevanju in postale vzorne Marijine hčerke! Škoija Loka, Dne 1. maja smo z velikim veseljem pozdravile novega župnika, g. dr. Tomaža Klinarja, ki so takoj sprejeli v svoje varstvo vse štiri Marijine družbe. Dek!. Mar. družba jim je v znak vdanosti priredila malo pozdravno poklonitev s petjem, nagovori in igrico. Pozdravil jih je tudi Marijin vrtec kot bivšega vodnika; Mladinski in Misijonski odsek, pa sta uprizorila kratko misijonsko igro, kjer so pokazala dekleta, kako požrtvovalno delajo in se trudijo za misijone; ravno sedaj so zopet zbrale nov tisočak, katerega so poslale za drugi Misijonski dom, ki je namenjen razkolnim miaijonom. Misijonski odsek prav živahno in veselo deluje; vsak mesec ima po družbenem shodu sestanek, kjer nas g. voditelj navdužujejo za misijonsko delo, V Mladin* skem odseku pomagata dve tukajšnji gdč, Učiteljici pri predavanjih, vajah, prireditvah itd,; svoje sestanke ima ta odsek vsakih 14 dni Ift je posebnega pomena za tista dekleta, ki iž šole izstopijo; namen ima namreč pospeševati napredek in lepo zgledna življenje mladih deklet ter jih pridobiti za Marijino družbo. — Naša družba je dobila sovo sestrsko družbe*, Dne 25. jan. t. 1. je bik potrjena Ustanovite-/ »Dekliške kongregacije za meščansko šolo«, Na praznik Vnebohoda je bil prvi slovesni sprejem, na dan sv. Angele pa so članice napravile izlet k Materi božji na Brezje in Bled. V mladi družbi vlada sveže veselje in navdušenje. Bog ohrani ta mladi cvet, da bo rodil obilo sadu v čast Materi božji, v lastno korist in v pomoč bližnjemu! Pišece, 11. maj, dan ustanovitve Marijine družbe za dekleta, nam ostane v dobrem spominu. Marija je pripeljala pred šmarnični oltar 69 mladenk in g. kanonik Josip Mešiček iz Brežic so jih po lepem nagovoru sprejeli v Marijino družbo. Ganljivo je bilo, ko so prišle z g. voditeljem v slovesni procesiji v cerkev, ko so z gorečimi svečami in ovenčanimi glavami pri Marijinem oltarju molile posvečenje. Naša družba šteje 72 članic in ima shod vsako prvo nedeljo. Udeležbo pri shodih nadzoruje g. voditelj z imenikom, mesečni prejem sv. zakramentov pa z listki. — Odsek za lepšanje cerkve pridno deluje, odsek za petje pa pridno poje, časniški razdeli »Bogoljub« in »Glasnik«, ki jih je pa še mnogo premalo. Vse članice so vstopile v drugo stopnjo »Sv. vojske«. Po župniji so nabrale 861 K za »Dobrodelnost«. Čedalje lepše se razvija pogosto sv, obhajilo in molitvene ure po knjigi »Večna molitev« ob nedeljah in praznikih. Reči se mora, da se po Marijini družbi začenjajo in lepo razvijajo razne pobožnosti in se poživlja versko življenje. Mnogo žrtev terja od naših deklet, ker so zelo oddaljene, pa se jih ne ustrašijo, Rajhenburg ob Savi. Za našo novo lurško cerkev postaja med vernimi Slovenci vedao več zanimanja. Bolj in bolj raste zaupanje do naše Lurške Marije, Premnogi romarji, ki prihajajo sem dan na dan, zagotavljajo, da so dolžni naši Lurški Gcspej veliko hvaležnosti, ker so bile na njeno priprošnjo uslišane tolike njihove prošnje in molitve. Zlasti vojaki pripovedujejo,' kako so se priporočali v največjih nevarnostih rajhenburški Lurški Mariji, in kako jih je ona rešila smril. V mescu maju si bil lahko večkrat priča raznim prizorom v naši Marijini cerkvi, ki sq bili jasni dokazi globoke hvaležnosti in neomajnega zaupanja ljudi do naše Lurške Matere. Došle je v tem času tudi več procesij. Da, cele župnije so prihitele, da se skupno zahvalijo in nanovo priporočijo naši Mariji, Dne 1, maja so Se V ža obljubljeni potresni procesiji, kakor vsako leto, poklonili zopet Mariji verniki k Brežic in okolice. Pa-beŽnOšt je vodil pteč. g. kštiofilk in dekan J. Mešiček sam ž dfugiffil gg. dušrilml pSšlirji. Dne 18. rtiafa je došla šein dekliška Marijina družba iz Trbovelj. Dfie 21. fnaja sta pripeljala V slovenski Lttfd v veffki procesiji' svoje arane g. župnik Gašparič iz Ši. Ruperta nad Laškim in g, župnik Žagar iz Dobjega. — Na jraznik Gospodovega vnebohoda proli večeru ;o došli Marijini sinovi in hčere* s Kranjskega. Vršila se je zopet pred Lurško Gospo lepa pobožnost ta večer in drugi dan v jutru. Občudovali smo posebno krasno petje Sentjan-škega cerkvenega pevskega zbora, — Največje slovesnosti pa se obhajajo v slovenskem Lur-du 2. julija, t. j. ob obletnici posvečenja Marijinega svetišča. Praznik Marijinega obiskovanja smo še vsako leto, kar stoji ta Marijin dom, veličastno in najslovesnejše proslavljali in ga želimo tudi v prihodnjosti tako obhajati. Že na praznik sv, Petra in Pavla (29. junija) pridejo gg. misijonarji od Sv. Jožefa nad Celjem. Na večer se začne pobožnost z večer-nicami in s spovedovanjem. Naslednja dva dni so pridige in druge pobožnosti dopoldne in popoldne. Dne 2. julija se konča vsa slovesnost s slovesnim drugim sv. opravilom, pri katerem ima navadno mil. g. opat trapistov slovesno sv. mašo. — Letos hočemo to tridnev-nico in sploh vso pobožnost opravljati s tem namenom, da bi nam Lurška Marija s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu pomagala urediti in utrditi našo ljubo novo domovino, da bi kmalu zavladal v njej mir in red, in da bi jo Bog in Marija čuvala in varovala vseh zunanjih in notranjih sovražnikov, — Vsem nabiralcem naše cerkvene družbe pošiljamo pri tej priliki iskrene pozdrave s pripombo, da jim v kratkem pošljemo nove položnice z željo, da se vidimo 2. julija. Spominjajte se umrlih! Marija Prah, Sv. Križ pri Slatini. — Frančiška Polak, Tržič. — Marija Čadež, Poljane nad Škofjo Loko. — Neža Centrih, Slivnica. — Marija Praček, Marijana Zavrl, Ljubljana, — Marija Falič, Ivana Hafner, Pavla Luštrek, Sora. — Frančiška Mramor, Cerknica (jeruzalemska, lurdska in rimska romarica). — Matilda Dovnik, Sv. Martin na Pohorju. — Helena in Ana Poš, Sv. Lenart v Slovenskih goricah. — Ana Korošec, Katarina in Antonija Grašič, Ana Gril, Terezija Kranjc, Sv, Lorenc v Slovenskih goricah. — Lojzika Jus v Žetalah. N. p. v m.! V MOLITEV SE PRIPOROČAJO: Neka zelo bolna Marijina družbenica iz Domžal, — Marijina družbenica za dušni mir, vreden prejem sv, zakramentov ter za spoznanje pravega poklica. — Neka bolna Marijina družbenica za dušno in telesno zdravje. — Marijina družbenica za vredno sprejema- nje sv. zakramentov in dušni mir, ter svojega dušnega vodnika in bolno scslro. — Neka mati za zdravje v težki bolezni, — Marijina družbenica za ozdravljenje želedčne bolezni — Neka oseba, da bi prejela darove sv. Duha, zlasti še dar modrosti, pobožnosti in strahu božjega. — Dve družini. — Neki vojak, ki je veliko pretrpel ves čas vojne, cedaj je pa ujetnik na Laškem, — Marijina družbenica, da bi zamogla premagovati skušnjave zoper verske resnice. — Vse še ne usiišane prošnje. ZAHVALE: Zahvaljujejo se: T. K. presv. Srcu Jezusovemu, sv. Jožefu, posebno pa Žalostni Materi božji za obilno prejete milosti in dobrote ter za zboljšano zdravje po opravljeni devet-dnevnici, — Tri dekleta iz loške doline Mariji Pomočnici kristjanov za rešitev iz nevarnosti. — N. I. Materi božji, sv, Jožefu, sv. Frančišku Sal. in čast. Don Bosku za uslišano prošnjo. — J. C. Materi božji za zdravje, — Marija Zupančič Žalostni Materi božji za milostno ozdravljenje dolgotrajne živčne bolezni. — B. A. Zaplaški Materi božji in sv. Antonu Pad, za dvakratno ozdravljenje nevarne bolezni in za večkratno pomoč v dušnih težavah, Neka oseba prebl. Devici Mariji, Praškemu Jezuščku in sv. Antonu Pad. za usli-šanje v neki važni zadevi. Darovi. Za »Dejanje sv. Detinstva« so poslali vodstvu čč. gg.: Zupan Ign,, kaplan, Prevalje na Koroškem, 49 K 12 vin.; Vrhovec Franc, župnik na Krki, 50 K; Anton Mrkun, župnik na Homcu, 50 K; Ivan Noč, kaplan, Šmarje pri Ljubljani, 112 K; Josip Ambrožič, kaplan, Polhov Gradec, 61 K 20 vin.; svetnik Fr. Feriančič, kanonik v No vem mestu za župnijo Mavčiče, 157 K; Ivan Vin-dišar, kaplan v Semiču (II. zbirka), 115 K; Ivar Mevželj, kaplan v Gorjah, 70 K 26 vin.; Mat Ježek, župnik, Begunje nad Cerknico, 45 K; Andrej Šavli, kaplan v Mokronogu, 165 K in 75 K za odkup treh poganskih otrok; Jernej Kovic, župnijski upravitelj na Polšniku (II. zbirka), 25 K; Vinko Zor, kaplan v Srednji vasi, 20 K; Josip Cuderman, župnik v Št. Lambertu, 30 K. Za Apostolstvo sv, Cirila ir> Metoda: Misijonski odsek Dekl. Mar, družbe v Škof ji Loki za apostolski dom 1000 K; župni urad Radovica, 37 K 60 vin.; druga Mar. kongregacija v zavodu sv. Stanislava, 36 K 20 vin.; župnija Kopanj, 80 K; Fr. Sušteršič.š kaplan, Psečoa, 85 K; Mar. družba Dramlje, 20 K; Marijin vrtec v Mokronogu za apostolski dom, 200 K; zbirka vencev in darov v Mokronogu, 292 K 70 viifc; notranja Mar. družba pri uršulinkah, 33 K; J. Jarc nabrala 22 K; dijaki v zavodu sv. Stanislava, 89 K 5 vin.; Janez, Martin ir> Marija Pečolar iz Šoštanja, 10 K; Dekl, Mar. družba v Ribnici (venci), 316 K 80 vin.; Alojzij Esih. Račica, 5 K Katoličani in misijoni. (Dalje.) Budhova vera. Druga glavna vera v Indiji je Budhova vera. Te vere so tudi Kitajci in Japonci. Budha je bi! neki učenjak, ki je živel ckcli leta 560. do 580. pred Kr. Ta vera ne potna nobenega boga, ampak samo cele lita-niie zapovedi. Budist (privrženec te vere) ne sme prisegati, lagati, obrekovati, ubijati, krasti, se ne sme maščevati, mora živeti čisto in zmerno, dajati miloščino, po-čutnost zatirati in tiho premišljevati. (To-, rej vidimo, da imajo precej prav pametnih predpisov.) Če kdo to natanko izpolnjuje, postane moder, dobi naslov »budha« in ko umrje, gre v nirvano, to se pravi, se spremeni v nič in postane tako popolnoma srečen. (Kajne, kako žalostna mora biti ta vera, ki uči, da je največja sreča za človeka »nič«, da se mora to za celo življenje truditi, da nazadnje doseže »prazen nič«!) V tej veri so vsi enaki; nobeden ni višji ali nižji, samo eden je bolj prvi, drugi so bolj zadnji. O Budhu, začetniku te vere, so si izmislili vsakovrstne pripovedke. Tako pravijo, da se je enkrat bojeval s kačjim kraljem; takrat je izpustil strašen dim in svoje telo je spremenil v ogenj. Drugič se je peljal po reki navzgor v nekem loncu, pa bolj hitro kakor teče najboljši konj. Večkrat se Budha vozi tudi po nebesih okoli in spušča na zemljo iz enega očesa dež, iz drugega pa ogenj (blisk). Budha sam je učil, da ni npbenega boga; njegovi privrženci pa so začeli sčasoma njega samega častiti kot boga. Razen njega molijo tudi vse tiste, ki so do- bili naslov »budha«, t. j. ki so na svetu dosegli modrost; to so njihovi svetniki. Tem na čast darujejo svete cvetlice in sadje, ne smejo se pa darovati živali. Na Kitajskem in Japonskem darujejo tudi riževo žganje, ki ga pa potem duhovniki popijejo! Duhovniki brijejo celo glavo, so neoženjeni in žive navadno skupaj v samostanih. V Siamu (zahodna Indija) častijo posebno belega slona Ta je varuh dežele, ima svoj poseben tempel, krasno palačo, zraven cesarjeve palače. Temu bogu se sme približati samo kakor cesarju. Ta bog ima svoje »duhovnike«, ki ga molijo, in svoje »plesalke«, ki ga razveseljujejo. Krmo mu dajejo samo kleče na srebrnih krožnikih. Ko ga zjutraj peljejo z godbo iz templa in vzdigne svoj krasni trobec (nos), padejo vsi na tla in mu darujejo. Včasih so ga celo vprašali za svet pri kakih važnih državnih vprašanjih (sedaj so pa t0 opustili, ker jim je najbrž včasih slabo svetoval). če pogine, nastane p0 celi deželi strašna žalost, ker so izgubili tak »svet zaklad«. Posebna vrsta budistov so lamalsti, ki časte nekega duhovnika Dalai Lama v Tibetu. V njem, pravijo, živi Budha. Ta vera ima veliko samostanov, v katerih živi po 4C00 do 5000 menihov, celo mesto. Vera je polna vraž, čarovnij in praznih ver. Koliko je budistov, je težko povedati, ker ti ljudje vedno svofo vero spreminjajo; danes darujejo to, jutri kaj drugega. Vendar cenijo, da jih bo okoli 125 milijonov. Kako potrebna bi bila tem žalostnim b zbeganim ljudem prava, krščanska vera! Kako veseli bi bili, ko bi poznali prelepe resnice naše svete vere! Molimo zanje! Konfutsejeva vera. Velik del Kitajcev ima Konfutsejevo i^ero. Konfutse je bil kakor Budha učenjak, ki je živel okrog leta 551. do 478. pred Kr. On o Bogu in duhovnih bitjih sploh ni rad govoril; Bog in svet mu je bilo vseeno, Ko ga je neki učenec vprašal,, kaj bo po smrti, mu je rekel; »Kaj take stvari izprašuješ; saj še življenja ne poznaš, pa hočeš še o smrti vedeti.« Tudi njegova vera ima celo vrsto predpisov, kako mora človek živeti In se obnašati med svetom; veliko reči je podobnih našim krščanskim zapovedim, in te seveda misijonarji lahko uporabijo kot podlago pri pouku naše sv. vere. To vero imajo na Kitajskem vsi visoki uradniki, učenjaki in tudi cesar (dokler so ga imeli) je bil te vere. Ta vera ima polno templov, kjer časte Konfutseja in stare prednike in njim na čast zažigajo kadilo. Privržencev te vere štejejo okoli 240 milijonov. Na Japonskem in v zahodni Indiji imajo podobno čudno vero, ki se imenuje Taotsejeva vera. Ta vera uči: če hoče postati kdo svetnik v nebesih, mora storiti 1300 dobrih del, če pa hoče postati svetnik na zemlji, pa je zadosti 300 dobrih del. Teh vernikov je okrog 30 milijonov. Šintovska vera je posebno razširjena na Japonskem. Častijo mrtve stvari (ogenj, drevesa itd.), duhove prednikov in junake. Ognju na čast obhajajo posebne praznike; kdor se hoče grehov očistiti, mora iti bos skozi ogenj. Svetemu drevesu »sakakiju« prinašajo v dar jedi in pijačo; v njem, pravijo, da bog prebiva. Častijo tudi razne živali, n, pr, pava, ki je posvečen solnčni boginji, podgano, ki je posvečena bogu bogastva itd. Razen glavnih bogov imajo še okrog osem milijonov malih, nižjih bogov. _____ Bogovom na čast darujejo riž, ribe, divjačino, pivo, sadje, zelenjavo, vodo m žganje. Včasih so tudi ljudi klali in darovali, sedaj so pa postali bolj pametni in raje napravijo maškare iz lesa in cunj in jih pokopljejo z mrličem ali sežgejo namesto ljudi. Le včasih se še kak junak sam usmrti s tem, da se z noži razpara, kakor sta n. pr, storila leta 1912, znani general Npgi in njegova žena ob cesarjevi smrti. Koliko privržencev ima ta vera, je težko povedati, ker imajo navadni ljudje kar po dve veri in se ne ve, kam bi jih prišteli. Cenijo pa šintoistov na 19 milijonov. Naj bi krščanska vera kmalu pregnala te nespametne vere in vraže in jih osrečila s pravim naukom Kristusovim, ki tako lepo uči o Bogu, o življenju in o smrti! (Dalje.) Ne pozabite Misijonske zveze in njene masne družbe! Darovi za Misijonsko zvezo so zelo izostali in novi udje mašne družbe se le malo priglaša/o. Gorečnost Vaša za misijone naj ne poneha! Misijonska pošta. 1. Vse cenjene pospeševalce »Misijonske zveze«, katerim smo poslali lansko leto »Misijonski koledar 1918«, da ga razpečajo, pa ga še niso, vljudno prosimo, da nam ga blagovolijo vrniti, in sicer na naše stroške. 2, Počenši z januarjem t. 1, se daruje še ena sv. maša razven onih, ki so označene na novih sprejemnicah »Mašne družbe«, in sicer vsak drug dan v mescu, za vse žive ude, ki so pristopili k »Masni družbi« v preteklem mescu.. Tiska Jugoslovanska tiskarna. Urejuje: Janez Ev Kalan. 7. Ponedeljek. Sv. Ciril in Metod. Sv. Lovrenc Brindiški. Popolni odpustek: a) udom apostolstva sv. Cirila in Metoda; b) vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom' tudi v farni cerkvi, kjer ni re- . covne. 8. Tcrek. Sv. Elizabeta Portugalska, Popolni odpustek vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom tudi .v farni cerkvi, kjer ni redovne. 9, Sreda. Sv. Nikolaj in tovariši, Popolni odpustek istim kakor včeraj, 10, Četrtek. Sv. Veronika Julijani, Popolni odpustek istim kakor 8, dan, 14. Ponedeljek. Sv. Bonaventura. Popolni odpustek istim kakor 8. dan. 15. Torek. BI. Angelina. Popolni odpustek istim kakor 8. dan. 16. Sreda. Marija Devica karmeiska, Popolni odpustek v karmelskih cerkvah vsem vernikom tolikrat, kolikorkrat obiščejo cerkev n molijo po namenu sv. očeta. Kjer ni kar-melske cerkve, lahko obiščejo cerkev, v kateri je ustanovljena škapulirska bratovščina karmelske Matere božje. Redovnice zadobe iste odpustke, ako obiščejo svojo cerkev. Odpustki se lahko darujejo vernim dušam v vicah, Dobiti jih je mogoče od včeraj opoldne pa do danes opolnoči. — Popolni odpustek: i) udom škapulirske bratovščine karmelske Matere božje danes ali v osmini pod pogoji kakor 2. dan; b) udom bratovščine presv, Rešnjega Telesa kakor 4. dan. 19, Sobota. Sv. Vincencij Pavlacski. Popolni odpustek udom »Dejanja sv. Detinstva«, če prejmejo sv. zakramente in molijo obenem '.a razširjanje »Dejanja«. 20. Nedelja, Popolni odpustek udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor 3. dan. 22. Torek. Sv, Marija Magdalena, Sv. Lovrenc. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv, Rešnjega Telesa kakor 4, dan; b) udom bratovščine prečistega Srca Marijinega; c) istim kakor 8. dan. 24. Četrtek. Sv. Frančišek Šolan. Popolni odpustek istim kakor 8. dan. 25. Petek. Sv. Jakob, Popolni odpustek udom družbe sv. Petra Klaverja, ako molijo rla razširjanje vere in po namenu sv. očeta. 26. Sobota. Sv. Ana, Popolni odpustek ldom škapulirske bratovščine karmelske Matere božjo kakor 2, dan, 27. Nedelja, zadna v mescu. Popolni odpustek vsem, ki trikrat na teden skupno molijo sv, rožni venec, 29, Torek. Sv, Marta, Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor 3. dan; b) onim, ki nosijo višnjevi ška« pulir. 31. Četrtek, Sv. Ignacij Lojolanski. Popolni odpustek udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor 3. dan. »--:- Darovi. Upravništvu so od 1. do 31. maja došli darovi: Za odkup poganski^ otrok: Marija Kač, Arna vas (za dcklico: Marija), 25 K; Neža Novak, Do-brniče, 30 K; Jožefa Lužar iz Osredka pri Šmar. jeti (za dečka: Alojzij), 100 K. Za kruh sv, Antona: Neimenovana iz Škofje Loke 4 K; neimenovana iz Gorenje vasi 3 K; Fran Jeglič iz Tržiča 10 K; neimenovana iz Dobra 10 K. Za balkanske mišljene: Marijina družba iz Brežic 35 K 20 vin.; Fran Krošelj, župnik iz Mozirja, 30 K, Za misijonišče: Fran Vidmar, župnik od Sv. Trojice pri Tržiču^ 20 K; župni urad iz Mirne peči 20 K. Za afrikanske misijone: Elizabeta Veingerl od Sv. Barbare pri Mariboru 6 K, Za misijone v Sv, deželi: Marijina družba od Sv, Barbare pri Mariboru 30 K. Za dejanje sv Detinstva; Župni urad iz Cerkeli pri Kranju 50 K. Za bratovščino sv. Dizma: Župni urad iz-Cerkelj pri Kranju 43 K, Drugi darovi: Za kruh sv, Antona, Karlin Jožefa 10 K; neimenovana 2 K; neimenovan, Trst, 2 K; Ažman Neža, Naklo, po namenu, 10 K; Knific Franc, Hrašče, 10 K; Mihelčič Ivana, Sv. Helena, 20 K; Mihelčič Frančiška, Sv. Helena, 4 K; Mihelčič Mar., Sv. Helena, 5 K; Jagodic Ana, Šmarje pri Jelšah, 5 K. Za »Dejanje sv detinstva« ^o poslali gg, poverjeniki do 11. maja: A. Martinčič, kaplan v Dobrepoljah, 23 K 66 vin.; Martin Bukovec, kaplan v Smledniku, 45 K; Jan. Jereb, župnik, Ško-cijan pri Turjaku, 14 K; Val. Zupančič, katehet na notr. uršul. šoli v Ljubljani, 67 K; A. Jemec, župnik Št. Jakob ob Savi, 50 K 10 vin.; Janez Črnilec, kaplan v Komendi, 152 K; Jan, Žagar, župnik, Planina na Štajerskem, 20 K; Janez Štrukelj, župnik, Zg. Tuhinj, 50 K; svetnik Karel Čcrin, špiritual v Škofji Loki (notr. urš, šola), 60 K; Lud. Lederhas, katehet na zun. urš; šoli v Škofji Loki (VI. zbirka), 70 K. Mesto nagrobnega venca svojemu skrbnemu dušnemu vodniku č. g. I. Plevaniču v Vel. Gabru darujejo za misijone med pogani: vlc. rodbina nad-učitelja Zajec 10 K; Ana Marjetič 10 K; Marija Smrke 2 K; Marija Vigele-10 K. Za cerkev na sv, Višarjah. Knific Franc, Hrašče, 10 K. Za cerkev na Sv. Gori, Knific Fr., Hrašče, 10 K, Za slovenske oslepele vojake, III. Mar. kon-grcgacia pri uršulinkah v Ljubljani, kot del čistega dobička od prireditve srečolova, 60 K Bogoljuba v vsako slovensko krščansko hišo! Hčere družin katere imajo samostanski poklic in se hočejo posvetiti božjemu Srcu Jezusovemu ter vzgoji ubogih zapuščenih otrok v misijonu v tu- in inozemstvu, se sprejmejo v karmeličanski samostan pod naslovom: Karmeličanke božjega Srca Jezusovega Zagreb, Zaverska cesta 31, Hrvatsko. Zastonj in poštnine prosto dobi vsak na željo moj cenik o zlatnini, srebrnini in godalih. Violine po K 40'—, 45-, 55-— in višje.. Dobre harmonike K 45'—, 60-—, 80 —, dvovrstne dunajske harmonike K120, 140, trivrstne K 300, 400 in višje. — Zamena dovoljena ali denar nazaj. — Pošilja po povzetju ali predplačilu razpošiljalnica JflN KONRAD, Briix štev. 1993, Češko. Ljudska posojilnica registrovana zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani, v lastnem domu Miklošičeva cesta št. 6, za frančiškansko cerkvijo sprejema hranilne vloge vsak delavnik dopoldne od 8—1 in jih obrestuje po W 3% brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje zavod sam za svoje vložnike, tako, da dobe le-ti od vsakih 100 kron čistih 3 krone na leto. Vloge v „Ljudski posojilnici" so popolnoma varno naložene, ker posojilnica daje denar na varna posestva na deželi in v mestih. „Ljudska posojilnica" sprejema vloge tudi po pošti in daje za njih vplačilo na razpolago poštne položnice. Sprejema tudi vloge na tekoči račun ter daje svojim zadružnikom posojila proti vknjižbi z amortizacijo ali brez nje, na osebni kredit (proti poroštvu) in zastavi vrednostnih papirjev. Menice se eskomptujejo najboljše. Rezervni zakladi znašajo nad en milijon kron. Stanje hranilnih vlog je bilo koncem leta 1918 nad 40 milijonov kron. »Ljudska posojilnica" stoji pod neposrednim državnim nadzorstvom.