C-

m inmn

SPLOŠNA

KNJIŽNICA

leposlovje:

DRAMA

MLADINSKI SPISI

ZNANOST

STROKOVNE VEDE

UMETNOST

ZAKONI IN
NAREDBE

NARODNA PRAVLJICA
V ŠTIRIH DEJANJIH

V LJUBLJANI 1923

NRTISNILR IN ZALOŽILA
ZVEZNA TISKARNA
IN KNJIGARNA

ORAOuTiN iMKlOStm MlOENJAK

V- . V

■

: : 1  ’

FR. MILČINSKI

Mogočni prstan

NARODNA PRAVLJICA V ŠTIRIH DEJANJIH

V LJUBLJANI 1923

NATISNILA IN ZALOŽILA
ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA

Vse pravice pridržane.

Glasbo je zložil Viktor Parma, skladatelj v Mariboru,
Tatenbachova ulica 19.

Uprizoritev bo dovoljeval pisatelj diletantskim
odrom za dobrodelne ali kulturne svrhe brezplačno, čim
si nabavijo pri založništvu vsaj 20 izvodov te igre.
Zastran uporabe Parmove glasbe pa se morajo domeniti
s skladateljem.

SPLOŠNA KNJIŽNICA: 12




.i“>d (n  ,e>io(iV saaamt^

•'5? (S

,

■


OSEBE:

Kraljica belih vil.

Vila Dragomila.

Tri vile, čuvarice zakladov.

Trije škratje.

Car flleš eno manj nego deseti.

Princesa Vijola, njegova hči.

Minister Rigomir.

Minister Rogoslav.

Strežaj.

Deveti kralj.

Minister Mehmed.

Dva črna sužnja.

Stražarja.

Sluga.

Glasnik.

Prvi mož iz naroda.

Drugi mož iz naroda.

Majka Martay
Stanko, njen sin.

Kuža Zvestin.

Muca Liza.

Evfemija roj. Prezeljtajg.

Tonček
Tinček

Binček njeni otroci.

Mirkec
Markec

Vile. Sejavci. Žanjice. Mlinarji. Peki. Narod.

PRVO DEJANJE.

1 .

V borni koči majke Marte. Pičla oprava. Na levi ognji¬
šče 1 . Vzad vrata, ki so ves čas odprta.

MARTA (gleda s praga venkaj):  Ni ga še, kje
se neki mudi? — Nak, tak fante! Star je osemnajst
let, pa včasi katero napravi — človek bi mislil, še
štirinajst jih nima. (Stopi zopet k ognjišču in
kuha.)

STANKO (se pojavi na pragu, nekaj nosi pod
suknjo):  O majka, pomislite —

MARTA: Kje si postajal toliko časa? Ali si
prodal butaro? Ali si kupil kruha?

STANKO: O mati, takšna sreča!

MARTA: Zakaj tiščiš hlebec pod pazduho?
Sinko, to se ne spodobi! Kruli je božji dar — lepo
ga položi na mizo!

STANKO: I<oj! Ko j! (Privleče izpod suknje
majhnega psička in ga postavi na mizo)  Vi ne
veste —

5

MARTA: Nesrečni otrok, mar je to hlebec,
mar je to kruh? Kaj si zopet uganil! Ali mi ne daš
nemarne živali koj z mize!

STANKO: Kaj ne, da je lep! Vedel sem, da
ga boste veseli. — Butaro sem imenitno prodal.
Kuharice so se kar steple zanjo, še predno sem
prišel do peka — cel groš sem izkupil! Pa je bila
tudi velika butara, tri dni bodo lahko kurile z njo!

MARTA: Kje je hlebec?

STANKO: Kruha sem kupil zanj. (Prestavi psa
na ognjišče.)  Tako velik hlebec sem dobil — pri
peku me že poznajo in so rekli, zakaj nisem pri¬
nesel butare tja.

MARTA: Kje je hlebec?

STANKO (pokaže na psa):  Tamkaj! (Se zave
in se zasmeje.)  Hahaha! Počakajte, da po vrsti
povem — to ni majhna reč! — Grem s hlebcem
proti domu, pridem čez pašnik — holej! na paš¬
niku so pastirji in se igrajo. Pomislite — kužka,
tega-le revčka, so imeli privezanega ob drevo, v tla
so imeli zarisano črto, s te črte so v kužka metali
kamenje, kdo ga bo bolje zadel!

MARTA: Grdi zanikarneži! Uboga žival!

Kam si ga dal? Glej ga, na ognjišče! Mar bi rad,

da se speče?

STANKO (ga vzame z ognjišča in se ozira,
kam bi ga del):  Pa če bi vi čuli kužka, kako milo
je vekal in prosil — vse sem ga razumel! (Ga de-

6

ne na postelj in ga malo zadene.)  Rekel sem: Pa¬
stirčki, nikarte! Ne mučite in ne morite prijaznega
psička, dajte ga rajši meni! — Rekli so: Za hlebec
ti ga prodamo, drugače ga ne dobiš. Pa smo tako
naredili. Ali ni bila kupčija dobra?

MARTA: Žival je usmiljenja vredna, prav je,
da si jo rešil. — Ali tudi ti se mi smiliš, ko stradaš
kruha! Preljubo moje dete, ne skorjice nimava
kruha, ne prahu moke ni v predalu! Predno drugo
butaro zbereš, poteče ves dan — jaz reva ti pa ne
morem pomagati. O, da sem zopet zdrava in krep¬
ka, kakor sem bila!

STANKO: Ne skrbite, majka, ne bova stra¬
dala kruha ne! Vaš Stanko ni tako lahkomiseln,
kakor se vam zdi. Ne poznate me! Varčeval sem!
In sem varčeval vsa leta! In sem si prihranil — kaj
pravite, koliko?

MARTA: Ti moj ljubi dečko, kako bi ti želela
srečnejših dni!

STANKO: Groš sem si prihranil! Cel groš!
Kadar bi jih bilo sto, pa bi vam kupil graščino.
Moja majka — grajska gospa! — Poglejte, to-le
je moja blagajna! (Izvleče iz skrinje veliko vrečo,
z dna vreče groš.)  Nič ne de, pa naj gredo lepi ti
prihranki danes še za kruh. Saj imava kužka, ne?
— Kako ti bo ime, kuža? Zvestln boš, kaj ne, če
boš zvest. Zdaj pa kar grem. Z Bogom, Zvestln, z
Bogom, majka — koj, koj se vrnem! (V vratih

7

sreča sosedo Evfemijo s petimi otroki.)  Klanjam
se gospa rojena Prezeljtajg, z Bogom, Tonček,
Tinček, Binček, Markec, Mirkec! (Odhiti.)

2 .

(EVFEMIJA in  OTROCI gledajo za Stankom.  PRVI
OTROK se drži materinega krila,  OSTALI drže
drug drugega za obleko.)

EVFEMIJA (beraško gosposki našemarjena, s
klobukom na glavi. Govori afektirano):  Oh, kako
hiti, grozno! Kar kadi se za njim — na, ni ga več!
— Naklon, gospa Marta! Zdaj mi je pa baš ušel go¬
spod sin. — Lepo pozdravite, otroci!

OTROCI (stoje  v vrsti ob materi, vsi drže
prst v ustih):  Poljubljam ro-ko!

MARTA: Bog daj, soseda! Pozdravljeni, otro-
čajčki! Mar bi kaj radi od Stanka?

EVFEMIJA: Oh, nič posebnega! (Sede.)  To¬
liko, da vam spanja ne odnesem! — To svojo mla¬
dino bi bila rada izročila vašemu gospodu sinu, da
bi malo gledal nanjo, dokler se ne vrnem. Važno
pot imam — grozno!

OTROCI (enoglasno):  Mama, laaačen! (Zo¬
pet dajo prst  v usta.)

EVFEMIJA (ogorčena):  Tiho! (Potem zopet
sladko):  Ne verjemite jim, gospa! Včeraj so jedli,
predvčerajšnjim tudi, grozno! — siti so, da komaj
dihajo.

8

MARTA: Par krompirčkov imam skuhanih —
otročajčki, ali bi jih jedli?

OTROCI (zarajajo okoli Marte):  Živela!

EVFEMIJA (ogorčena):  Deca — prosim vas-

MARTA (daje otrokom iz lonca krompir):  Ta
je tvoj — tebi tudi enega — in tebi — in tebi — in
tebi — naj vam tekne! Eden pa še ostane za Stan¬
ka. Šel je po kruh. Ko ga prinese, se pogovorimo
naprej.

EVFEMIJA: Ni treba, gospa soseda, ni treba,
res niso lačni. Grozno! Ali ste se zahvalili, deca?

OTROCI (iz polnih ust):  Poljubljam ro-ko!

EVFEMIJA: Upam, da vam skoro poplačam
z obrestmi vašo ljubeznivost. — Oh gospa, tako
sem nesrečna! Oh, da me je morala neusmiljena
usoda vreči baš v to zanikamo deželo, med to ne¬
izobraženo ljudstvo, mene, rojeno Prezeljtajg! Moj
rajnik me je bil preslepil, pripeljal me je semkaj v
svojo domovino in sem mislila, sprejeli naju bodo
s častjo in lepo bodo naju preskrbeli. Na, pa so
naju komaj pogledali in rajnik je moral delati ka¬
kor vsak drugi in je ta človek zraven še žvižgal in
pel! Grozno! Mene je grizlo, vsak dan sem mu
razkladala, kako nemarna je ta dežela, kako su¬
rovo to ljudstvo, on pa je le žvižgal in pel pa sem
bila huda pa je dejal, da me ne bo več poslušal in
je umrl, grozno! — in mi pustil teh pet.

9

\

MARTA: Zdravi so in bistri, hvala Bogu! In
vi, soseda, ste tudi zdravi in ste še mladi in vam ni
sile za delo in kruh.

EVFEMIJA: Grozno! Jaz, rojena Prezeljtajg,
naj delam! Mar sem se zato možila v to nesrečno
deželo? — Gospa soseda, nikomur še nisem pove¬
dala, vam sedajle povem — poglejte tole prošnjo!
(Privleče iz nedrja dolg papir-)  V tej prošnji je na¬
tanko popisana vsa moja nesreča, da sem razoča¬
rana vdova s petimi nepreskrbljenimi otroki. Odlo¬
čila sem se, to prošnjo nesem pred samega carja.
■— Deca, da mi ne boste krompirjevih olupkov me¬
tali po parketu!

OTROCI: Ne bomo, smo jih pojedli. (Se zopet
postavijo  v vrsto kakor prej, s prstom  v ustih.)

EVFEMIJA: Grozno! Danes je najugodnejša
prilika, da prošnjo izročim, ko pride car semkaj v
naš kraj.

MARTA: Ali je mogoče?

EVFEMIJA: Pride, pride — in princesa z njim
in ves dvor! Moj rajnki mož je bil pravi stric Mar-
tanove Maričke, ta je omožena s prvim nadomest¬
nim dvornim pometačem, ta je izvedel od konjarja.
Prav semkaj pride car, tukaj je meja, tukaj bo pri¬
čakoval Devetega kralja.

MARTA: Kaj ne poveste! Danes da pride in
semkaj? Da je torej le res, da se bo mila naša prin¬
cesa poročila z Devetim kraljem?

10

EVFEMIJA: Seveda se bo poročila, naj se hoče
ali ne. In je v tej-le prošnji natanko povedano, kako
da je bil moj rajnki mož pravi stric Martanove Ma¬
ričke, ki je omožena s prvim nadomestnim dvornim
pometačem, in z ozirom na tf zasluge in ker sem
rojena Prezeljtajg, da bi bilo prav in pošteno, da bi
mene razočarano vdovo in mojih pet nepreskrblje¬
nih otrok —

OTROCI: Marna, laaačen!

EVFEMIJA: Tiho! — redili iz carske kaše! —
Da le pridem do njega — drugo me ne skrbi! Oh,
vajena sem generalov in baronov in prošenj,
grozno!

MARTA: Bog vam daj srečo, soseda! Vsi ima¬
mo svoje težave. Tudi na carjevem dvoru jih imajo.
Princesa se mi smili, pravijo, da ne mara ženina,
Devetega kralja, da je krut in ljut.

EVFEMIJA: Ali ga mara ali ne. vzeti ga mora,
zapisana mu je! Zapisal mu jo je sam oče car.

MARTA: Ni mogel drugače. Tega je deset let,
princesa je bila stara šest let — takrat je bila v de¬
želi silna lakota — vsa drugačna, kakršna je zdaj.
Svetli kroni se je smililo ljudstvo, iskala je pomoči,
nikoder je ni dobila. Le Deveti kralj je ponujal in
dal pet vreč zlata, toda se je moral zavezati car,
čez deset let da vrne dvakrat toliko ali pa mu da
edino hčer za ženo.

EVFEMIJA: Deset let je preteklo, zdaj bf car
rad obdržal zlato in hčer tudi — to je gospoda!

11

MARTA: Vseskozi so bila slaba leta — odkod
vzeti denar? Uboga princesa, žrtvovala se bo za
nas!

EVFEMIJA: Oh, gospa soseda, taka žrtev?
Jaz bi se koj rada žrtvovala mesto nje. Pomislite —
Deveti kralj, to je grozno lepa partija!

3 .

STANKO (pride upehan in z žarečim obrazom,
pod suknjo nekaj nosi):  Majka, majka, to pot mi je
bila sreča posebno mila! Klanjam se, gospa rojena
Prezeljtajg! Dober dan, Tonček, Tinček, Binček,
Markec, Mirkec!

EVFEMIJA: Slednjič ste prišli, mladi gospod!
Ali ste videli carja?

STANKO: Nisem. Ali vse črno je ljudi, ki ga
čakajo; pravijo, zdaj zdaj bo tukaj.

EVFEMIJA: Oh, potem pa moram kar na pot.
(Oblači strgane rokavice.)  Gospod Stanko, sprej¬
mite mojih pet pod svoje varstvo, malo pazite na¬
nje, kmalu pridem nazaj. Grozno! (Skrivaj otro¬
kom.)  Stanko ima kruha! — Naklon, gospa soseda!
Naklon, gospod Stanko! (Odide.)

4 .

OTROCI (plešejo okoli Stanka in pojejo):
Stanko bo dal kruha! Stanko bo dal kruha!

MARTA: Revčki, kako so lačni! Kar semkaj
daj hleb, teže čakajo kakor midva!

12

STANKO: Hleb? Saj res — hleb! (Se popraska
po glavi in počasi privleče izpod suknje majhno
mucko in jo postavi na mizo.)

OTROCI (ploskajo v roke):  Muca, muca!
(Vzemo jo z mize in se m tleh z njo igrajo.)

MARTA (sklene roke):  Takšen kruh si pri¬
nesel!

STANKO (klavrno):  Takšen! — (Živo.)  Pre¬
ljuba moja majka, ni šlo drugače! V vreči so jo
imeli in so jo hoteli utopiti v ribniku — zadnji hip
sem prišel, skoro je bilo prepozno! Pa so mi jo
prodali za hleb. Za hleb kruha tako lepo muco —
ali ni to imenitna kupčija?

MARTA: Moj Stanko, tebe bo od same do¬
brote konec.

TONČEK: Muca je lačna!

OSTALI ŠTIRJE OTROCI: Mi smo tudi lačni!

KUŽA (na postelji):  Hav, hav, jaz tudi!

OTROCI (se usuje jo okrog kuže):  O, kuža,
kuža!

MARTA: Nak! Toliko lakote še nismo imeli
pri hiši! '

STANKO (šaljivo ukazuje):  Lakota — stoj! —
častita gospoda, posluh! Še malo potrpite vsi vku-
pe, vas prosim prav vljudno! To pot vam resnično
prinesem kruha. Pek me pozna, pek mi bo zaupal
hlebec — častno besedo mu bom zastavil in klobuk.
Jutri pa mu plačam z butaro. (Steče skozi vrata.)

13

OTROCI (kriče za njim in ploskajo  v roke):
Lačen, lačen, lačen! Havhav! Mijav!

MARTA (si tišči ušesa).

5 .

Izprememba. Kratko skalnato prizorišče. Na desno za
odrom grohot odhajajočih pastirjev.

STANKO (s kačo okoli vratu. Oponaša jih):
Hohoho — le smejite se! Ob hleb ste me zopet
spravili, rokomavhi zanikarni! Da bi vas — e, naj
vam tekne! Ali kači ca, tebe sem le otel od grozne
smrti! Zakurili so in na ogenj so te hoteli vreči ne¬
usmiljen ci, da bi v strašnih mukah poginila, revica
moja nebogljena! Sem pa vendar-le rajši dal hleb
kruha zate. Le pomiri se, kačica, kar treseš se! Mo¬
rebiti imaš mamico, morebiti imaš sestrico, čakajo
te — kako bi žalovale, če se ne bi več vrnila!
Mene tudi čaka preljuba majka — v kakih skrbeh
je, kadar se zakasnim le za pol ure! — Ojej, ojej,
še sedem drugih lačnih kljunov me čaka, brez hleba
se skoro ne upam domov! Še enkrat moram nazaj
k peku; na klobuk mi je bil zaupal hleb, morebiti
mi ga to pot zaupa na obraz. (Dene kačo ob skal¬
natem ozadju na tla.)  Tako-le! Kar lepo se splazi,
kamor veš in- znaš, pazi, da ne prideš v roke onim
potepinom — in doma lepo pozdravi! — Glej jo,
kako prijazno me gleda! Kaj bi pa rada? Na! po¬
ljubček mi je dala na roko! Nak, čisto nič mi ni
žal, da sem zate dal hleb. Tako prijazna živalica!

14

Najraje bi še tebe vzel domov, pa vem, da si ska¬
lovja bolj vajena nego hiše. Rada bi kvišku zlezla v
skalo, kaj? pa ne moreš? Čakaj, pomagam ti — ta-
ko-le, tukaj je v skali razpoka — smuk noter!

Kača izgine za skalo, tačas se skala odpre.
STANKO (sede vznak in se prične križati):
Pomagaj mi Bog!

6 .

V skalni odprtini se prikaže VILA DRAGOMILA, nakit
ji ima kačje oblike.

DRAGOMILA: Ne boj se me, mladi junak!
Kačja sem vila Dragomila, rešil si me strahovite
smrti v ognju. Nebo te plačaj za tvoje dobro srce!
(Ga dvigne s tal.)

STANKO (se prepaden umika):  Vila!
DRAGOMILA: Kače se nisi bal, pa se niti
mene ne boj! Bele vile nismo sovražne dobrim lju¬
dem, dasi se skrivamo človeškim očem. Kraljica,
naša mogočna mati, že ve o tebi in kako si ji re¬
šil ljubljeno hčer. Vesela bo, da te vidi in se ti za¬
hvali. Stopi z menoj v naše kraljestvo, brez skrbi
mi daj roko in me sledi!

STANKO (jo kakor omamljen uboga).

7 .

Vse skalnato ozadje se »odpre in pokaže se kraljestvo
vil v prostorni podzemni duplini. Ob desni strani vzvi¬
šen prestol, na prestolu kraljica vil, navzdol po stop¬
nicah so razvrščene vile. Ob vzno»žju stopnic leže tri
skalnate grude, za nj»imi stoje vile čuvarice zakladov.

15

KRALJICA VIL (stopa navzdol):  Pozdravljen v
našem kraljestvu, mladi naš bratec! Vse, kar žije
in klije pod milim nebom, je ustvarila ista roka,
vsi smo otroci iste večne božje sile. Rešil si kačico,
božjo stvarico, pa si rešil svojo lastno sestrico v
Bogu. Bodi pozdravljen, ljubi bratec! Bodi zahva¬
ljen!

VILE (se priklanjajo):  Bodi zahvaljen!

DRAGOMILA (ga poljubi na čelo):  Bodi za¬
hvaljen!

STANKO: Ves sem zmeden. Kraljica, nikar
meni hvale in zahvale! Ko smo vsi eno v Bogu,
nisem mogel drugače: rešil sem kužka, rešil sem
muco pa sem rešil to, to — kačico tudi!

KRALJICA: Dobrega srca si, takšen ostani!
Dobro srce je največje bogastvo, je največja moč:
vse osrečuje okrog sebe, vse premaga. Ker imaš
dobro srce, imaš več, nego ti moremo dati. — Nam
vilam so izročeni v varstvo vsi podzemski zakladi.
Skrivamo jih pred človeškim očesom, človeškemu
rodu so vir neizmernega zla. Le kjer jih vlada do¬
bro srce, tam tudi naši zakladi prineso blagor. Bra¬
tec naš ljubi, ki imaš dobro srce — naši zakladi so
tvoji, vzemi si jih!

Odpre se prva skala ob vznožju prestola, iz nje udari’
mil in bel svit.

PRVA VILA ČUVARICA: Na srebra belega,
čistega — kakršen je lunin svit, kakršen je večni
sneg na nedostopnih vrheh!

16

Odpre se druga skala, iz nje zasijo topli rumeni žarki.

DRUGA VILA CUVARICA: Na zlata, žarkega,
vročega, kakor ogenj solnca greje in mami!

Odpre se tretja skala, močen vijoličast blesk se širi
iz nje.

TRETJA VILA CUVARICA: Na dragega ka¬
menja! V njem je zbran najčistejši blesk srebra
in zlata in tajne ima moči!

KRALJICA: Vzemi in rabi, da bo v srečo tebi
in vsem okoli tebe!

STANKO (preplašen gleda vse bogastvo):  Ne,
ne, kraljica! Groza me je tolikšnega bogastva, oko
me boli od njegovega sijaja. Kar sem storil, mi je
velevalo srce in sem moral storiti! In tudi stro¬
škov nisem kaj imel — le hlebec kruha sem dal. —
O jej, na kruh sem skoro pozabil in na dom! Dovoli,
kraljica, da grem! Hiteti bom moral, doma mi je
majka v strahu, sosedovih pet pa tudi vem, da čiv¬
kajo za kruhom, in še kuža in še muca —

KRALJICA: Ne skrbi, moj bratec, ničesar ne
boš zamudil! — Cisto srce imaš brez lakomnosti.
Namenjena ti je večja naloga — mislim, da se ne
varam: ti ji boš kos! (Snema si z leve roke prstan.)

Rahlo grmenje.

VILE (se radostne čudijo):  O —!

KRALJICA: Na prstan! Priprost je in železen,
za spomin ti bodi na današnji dan!

Spl. knj. 12

17

2

STANKO (ga jemlje):  Prijazen spomin mi bo,
rad ga vzamem, hvala ti!

KRALJICA: Na sredinec leve roke ga natakni
— zdaj je tvoj!

STANKO: Prelepa hvala, zdaj je moj!

KRALJICA: Ko je prstan tvoj, poslušaj me!
Ta prstan ima svojo moč, večjo, nego jo ima sre¬
bro, zlato in drago kamenje, čuvaj prstan, da ga
ne izgubiš, in nikomur ne razodeni njegove moči,
lahko bi ti bilo v pogubo!

VILE (svareče):  Njegove moči ne razodeni ni¬
komur !

KRALJICA: Ta prstan ti izpolni vse želje —
čuješ me, vse želje. Le nad srci nima moči, srcu
vlada le srce. To si dobro zapomni: nad srci nima
moči, srcu vlada le srce!

VILE (svareče):  Nad srci nima moči, srcu vla¬
da le srce.

KRALJICA: Vse druge želje ti prstan izpolni.
Trikrat ga zasučeš na sredincu leve roke, pa se
ti oglase trije škratje, sužnji, pokorni prstanu, in
bodo storili, kar jim ukažeš.

STANKO: Ali je mogoče? Pa bi mi tudi poma¬
gali delati butare?

KRALJICA (smehljajoča se):  Tudi. Vse kar
želiš.

STANKO: To je lepo! Za tako pomoč sem ti
prav zelo hvaležen. Če bomo pridni, naredili bi jih
jaz in trije škratje — smo štirje — v enem dnevu

18

kar za poln voz. — Kaj pa, ali bi mi jih tudi po¬
magali peljati v mesto?

KRALJICA: Seveda bodo.

STANKO: Butare bomo prodali, vse bo kupil
pek, čudovito bomo dobili denarja in bomo naku¬
pili kruha in moke in soli in medu in vsega!

KRALJICA: Pa to ti prstanu pokorni škratje
lahko preskrbe brez butar in peka in prodaje. Kar
ukaži jim!

STANKO: Je to mogoče? Da mi še treba ne
bi bilo, da tečem k peku?

KRALJICA: Poizkusi! Trikrat zasukaj prstan:
prvič — drugič — tretjič!

STANKO (suče prstan):  Prvič! Drugič! Tre¬
tjič! 'i

Rahel grom. Pojavijo se TRIJE ŠKRATJE, sužnji pr¬
stana, in se klanjajo Stanku.

8 .

PRVI ŠKRAT: Gospodar mogočnega prstana,
kaj želiš? Ali ti postavimo sijajno graščino?

STANKO (zavzet):  Ne, ne, ne!

DRUGI ŠKRAT: Ali ti postrežemo z zlato ko¬
čijo, z brzimi konji belci, s krasnimi oblačili?

TRETJI ŠKRAT: Ali si želiš bogato obložene
mize z najfinejšo in najslajšo jedjo in pijačo od te
strani morja in od one strani?

STANKO: Ne, ne, lepa hvala! Vsega tega mi
ni v mislih. Druge nimam želje, nego — za hleb

19

2 *

kruha vas lepo prosim. Pa je lahko malo večji hleb,
ako je mogoče — veste, je več ust, ki že čakajo
nanj in so zelo, zelo lačna. Mudi se — prosim!

TRIJE ŠKRATJE: Kakor si ukazal, koj ti
ustrežemo. (Izginejo.)

9 .

Nemi prizor o ljubem vsakdanjem kruhku.

Godba. Ozadje Se dvigne. Na zvišanem odru se vidi
kmetska pokrajina. Vzad na levo mlin, na desno pe¬
karija. Zgodnja pomlad. Škrjanček poje, žvrgoli. Sliši
se kukavica. SEJAVEC stopa svečano preko njive in
seje. Kratka nevihta. Pride poletje, narava se izpremeni.
Iz tal se dvigne rumeno žitno polje. TRI ŽANJICE ža¬
njejo, DVA OTROKA nosita snope. V godbi se oglase
mlatiči: pikapoka pikapok. HLAPCI neso v mlin polne
vreče žita. Zaklopoče mlin. Iz mlina prineso bele moč¬
nate vreče. Na pragu pekarije se prikaže PEK. Moko
neso v pekarijo. Za njimi ide pek. Iz dimnika se zakadi.
Pridejo TRIJE ŠKRATJE, stopijo v pekarijo in se vr¬
nejo z ogromnim hlebom. — Ozadje se zapre. Godba je
prešla v himno o vsakdanjem ljubem kruhku.
(TRIJE ŠKRATJE prineso na oder hleb kruha, po¬
kleknejo in ga nudijo Stanku.  — VILE se priklonijo.)

STANKO: O ljubi, ljubi naš kruhek! (Ga po¬
ljubi.)  Hvala vam vsem, zdaj hitro domov! (Zadene
hleb na ramo in odide na levi strani spred.)

(TRIJE ŠKRATJE se mu klanjajo.  — VILE ga po¬
zdravljajo z rokami.)

Godba do konca.

Zavesa.

20

DRUGO DEJANJE.

1 .

Soba kakor v začetku prvega dejanja. Spredaj sedi
MARTA, poleg nje na pručici STANKO. Bolj v sredi
odra na tleh sedi PET OTROK, v svoji sredini imajo
kužo ;  in muco; vsi natepajo kruh.

STANKO: Ali ste siti?

OTROCI: Smo.

STANKO: Ali ste zadovoljni?

OTROCI: Smo.

STANKO: Ali ste srečni?

OTROCI: Smo.

MARTA: Kako malo je treba človeku, da je
srečen — košček kruha!

STANKO: In zadovoljno srce! Brez zadovolj¬
nosti še medena potica ne daje sreče.

MARTA (smehljaje se):  Glej ga, kako je mo¬
der! Pa ne, da so te bele vile razun s kruhom ob¬
darile tudi z modrostjo?

*[STANKO: Tako se mi zdi, kakor da se mi je
sanjalo. Pa vendar niso bile sanje, vse se je res-

* Kar je v oklepu, se lahko pri predstavi izpusti.

21

nično sodilo pred mojimi očmi tako, kakor sem ti
razložil. Sama govori: Ali si videla veliki hleb? To¬
likšnega naš pek ne peče! Ali smo se najedli ali se
nismo? Od sanjanega kruha človek ne postane sit!
O majka, kako prijazne so bile vile, vsega bi mi
dale, srebra in zlata in dragega kamenja.

MARTA: Pa so ti dale hleb kruha!

STANKO: Majka, ali mi še ne verjamete? Vi¬
deli boste, kadar bo sila, kako nama pomorejo vile!
Hvaležna jim bodiva!

MARTA (resno): O  vilah vem, da so bile nje¬
ga dni in da so bile dobre. Pravijo, da jih je pre¬
gnala hudobija ljudi. Pravijo, sedaj se na sto let
komaj še enkrat prikažejo človeškemu očesu. Mo¬
rebiti je res baš tebe zadela ta sreča.]

2 .

EVFEMIJA (pride vsa razburjena):  Grozno,
gospoda moja, grozno! Toliko, da še diham! (Sede.)

STANKO in MARTA (preplašena):  Mar se je
kaj zgodilo?

EVFEMIJA: Se je! Nič ne vem, kaj! Toda je
grozno! Okoli carske kočije se je gnetlo milijon
ljudi, vse je prestrašeno kričalo! Kar zbežala sem,
nič nisem opravila.

3 .

CARJEV STREZAJ (prihiti):  Ljudje božji, pri¬
pravite postelj, pripravite vode! — princesa je
omedlela — že jo neso semkaj! Deveti kralj je

22

poslal črnega sla, pa ko ga je princesa ugledala,
zavekala je in se zgrudila. Žurite se, dobri ljudje!
( Odide.)

MARTA: To je strašno! Uboga, dobra prince¬
sa! In v našo revno kočo jo prineso! O, da bi ji
mogli postreči bolje! (Hiti ravnati postelj.)

EVFEMIJA: Jojmeneta, jojmeneta. V tako be¬
račijo pa princesa! O sramota! Ljuba soseda, pro¬
sim vas, izgubite se! (Ji jemlje delo iz rok.)  Jaz
sem edina, ki ima klobuk. (Prestavlja stole.)  Otro¬
ci, ali imate očedene nosove? (Jim prične brisati
nosove, pa v sredi pusti to opravilo in si prične na¬
tikati rokavice.)  Resnična sreča, da imam s seboj
rokavice! — Soseda, ali niste čuli, skrijte se —tako
ste beraški! — Ti Tonček, ti bi lahko kake verze
govoril — ali kaj znaš?

TONČEK: Znam.

EVFEMIJA: In zvonovi bi morali zvoniti in to¬
povi grmeti — nak! pri tej hiši pa tudi nimajo in
ne znajo ničesar!

MARTA: Tako — postelj je v redu! Revna
je, da je le snažna! Stanko, ali si pripravil vode?

STANKO (zamaknjen stoji, kakor da nekaj
premišljuje, pa si ne more domisliti).

Zunaj hrup.

EVFEMIJA: Že gredo! (Se pregleduje.)  Klo¬
buk — rokavice — otroci, idimo naproti!

23

(OTROCI s kužom in muco  v naročju planejo ven.
— EVFEMIJA koj za otroki.  — MARTA počasi
sledi za njimi.  — STANKO je zamaknjen  v misli
sam ostal na odru.)

4 .

VILA DRAGOM1LA (se mu prikaže, s kretnjo
roke ga spomni na prstan in zopet izgine).

STANKO (se zgane):  Prstan! Skoro sem bil
pozabil nate — zdajci pokaži svojo moč! (Ga za-

suie -)  Rahel grom.

TRIJE ŠKRATJE (se pojavijo):  Kaj zapove¬
duješ, gospodar mogočnega prstana?

STANKO: Prosim vas — bolno princeso neso
semkaj, pripravite ji prijazen sprejem! Ta izba da
ne bo tako silno revna in ta postelj! In — in — in
da ne bom jaz tako beraški oblečen in — in — in
moji majki tudi priskrbite obleko in sploh vsem,
kužku in muci tudi — tako sem zmešan, in sosedi¬
nim otrokom tudi — pet jih je, če ne bo preveč — le
ne gospe sosedi, ta bi bila razžaljena, ker že ima
klobuk in rokavice — (stopi k vratom  v ozadju)
že gredo, silno se mudi!

ŠKRATJE: Takoj, gospodar! (Izginejo.)

STANKO (stopi, oziraje se, venkaj).

Oder se za hip zatemni. Ubožna soba se izpremeni v
dvorano, zadaj odprto na vrt. Na levi spredaj stoji le¬
žišče z dragoceno preprogo, na desni, malo bolj proti
ozadju, miza s krepčili.

24

5 .

(DVA STREŽAJA prineseta na nosilih  PRINCESO.
Ob princesi stopa  CAR, prijazen, star gospod agrar¬
ne vnanjosti. Za njim minister  RIGOMIR, suh in
siten, in minister  ROGOSLAV, dobrovoljno, rejeno
lice. Slede potem  MARTA, STANKO, PET OTROK,
vsi so v lepih, novih oblačilih, toda brez bahaštva.
Kasneje  EVFEMIJA. STREŽAJA položita princeso
na ležišče in potem na carjev mig odstopita k
vhodu.)

CAR (ljubeznivo):  Tako, zlato moje jabolko!

MARTA (ravna princesi vzglavje; skrbno):
Premilostna naša princesa!

EVFEMIJA (se privije v ospredje, v roki drži
prošnjo in se prikloni):  Veličanstvo! (Tedaj zapazi
krasno ležišče in ostrmi in zija.)  Grozno!

STANKO (pristopi k ležišču,  v rokah drži pod-
nos z vrčem in čašo in robci):  Bistra je voda in
mrzla ko led! (Zagleda se  v princeso, prevzame ga
njena lepota.)

MARTA (nataka vode  v čašo, da moči princesi
sence in ustni.)  Stanko, pazi, da ne zvrneš vrča!

EVFEMIJA (se zopet prikloni):  Veličanstvo!
(Pa vidi Marto in Stanka v novih oblekah, ostrmi
in zija, ozira se po dvorani in se čudi.)  Grozno!

CAR (Marti):  Hvala, hvala, dobra gospa! Od
strahu je omedlela.

MARTA: Naša mila princesa!

25

STANKO: Kako je lepa!

MARTA: Pazi, Stanko!

CAR: Po dvornega zdravnika smo poslali. —
Mislim, da smo. Veste, na svoja dva ministra se ne
smem preveč zanašati.

MARTA: Morebiti ne bo treba zdravnika, pre¬
svetla krona! Že se je ganila!

STANKO (je razburjen. Podnos  v rokah ga
ovira, postavi ga na stol. Sklene roki):  Ganila se
je!

CAR: Hvala, hvala, dobra gospa! Zelo sem
vam hvaležen. Tako prijazno vam gre vse od rok!
Veste, jaz nisem vajen takih reči. Jaz samo vla¬
dam. In kmetijstva znam nekoliko. Kmetijstvo je
jako važno, kmetijstvo je steber države. Živinore¬
ja — (pripoveduje naprej).

EVFEMIJA (ozirajoča se po dvorani, uzre
otroke):  Kdo so pa ti princi? (Ploskne zavzeta z
rokami.)  Tonček, Tinček, Binček — kakšni pa ste?
(Uzre ministra in se jima klanja.)  Prevzvišenost!
— Prevzvišenost!

RIGOMIR: Kaj hoče ta prikazen?

EVFEMIJA: Prikazen — jaz, rojena Prezelj-
tajg! Grozno!

ROGOSLAV: Kaj želite, ljuba gospa?

EVFEMIJA: O, prevzvišenost, moj naklon!
Razočarana vdova — mati petih nepreskrbljenih
otrok z vdano podpisano prošnjo —

26

RIGOMIR (ji vzame prošnjo iz rok in jo
obrača):  Kaj je to? To ni niš — prošnja nima bi-
ljega, taka prošnja ni prošnja, tukaj jo imate nazaj!
— Z Bogom!

EVFEMIJA: Tako? Meni se ne reče (ga po¬
snema)  »Z Bogom!« Gospod, videla sem že lepše
ministre! Pa bo moja prošnja tudi našla pot pred
višjega gospoda, ko ste vi! »Z Bogom!« — Otroci,
bežimo!

OTROCI: Poljubljam ro -

EVFEMIJA (jih prekine):  Tiho! (Odide z
otroki.)

RIGOMIR (ogorčen):  Ali si slišal, gospod
tovariš?

ROGOSLAV: Slišal. Govorila je glasno in jako
razločno. Le premalo ti jih je povedala!

RIGOMIR (kriči):  Oprosti, take neslane šale
si prepovedujem!

CAR (ministroma):  Hvala lepa, draga gospo¬
da! Že sta zdramila princeso iz nezavesti — pri¬
srčna hvala! Ni se vama treba več truditi! Ne bom '
pozabil vajine požrtvovalnosti!

MINISTRA (se zadovoljna globoko priklonita
in se umakneta v ozadje, sedeta in zaspita).

CAR: Preljuba moja hčerka!

PRINCESA: Kje sem?

CAR: Pri dobri tej gospe — pri dobrem nje-

27

nem sinu — v gostoljubni njuni hiši; in jaz sem pri
tebi, moje srce zlato, in oba gospoda ministra sta
tudi tukaj —

PRINCESA (zavpije):  Deveti kralj!

CAR: Ne plaši se, hčerka! Le po domače! De¬
vetega kralja ni. Deveti kralj ni prišel, le svojega
črnega sla je poslal in tega sla si se revica tako
ustrašila, da si kar omahnila v omotici. Devetemu
kralju nenadna vojna ne pušča iz dežele.

PRINCESA: Devetega kralja ne bo? Ali ga
res ne bo? Potem sem zopet zdrava in čila, vesela
sem očka, da ostanem pri tebi. Ljubi očka, tako
strahovito se bojim Devetega kralja! (Pokonci sede
na ležišču.)

CAR (sede poleg nje):  Potolaži se, ljuba moja
hčerka! Devetega kralja danes ni in jutri ga ne bo
in pojutrišnjem tudi ne — taka vojska lahko traja
trideset let! Bo že Bog dal! — Človek ugiba s
svojo slabo človeško pametjo, kako bi bilo naj¬
bolje — (vzdihne)  potem pa pride vse drugače! —
Ko nam je Deveti kralj pred deset leti posojal zlato
in je prosil zate — tako lepo je prosil —

PRINCESA: In ti, moj očka, ne moreš ničesar
odreči —

CAR: Predober sem, predober, vem, da sem
predober — in smo mu te zapisali, pa smo mislili
in računali: ko mine deset let, mu vrnemo zlato z
obrestmi vred pa boš prosta in če boš hotela, ga

28

boš vzela, če ne, pa ne. Minil je rok, Devetemu
kralju naj vrnemo dolg, na — pa nimamo! Pre¬
ljubo moje dete, nimamo!

PRINCESA (vzdihne):  Nimamo!

STANKO (proti majki):  O, da bi mogel po¬
magati jaz, da bi smel! O, moja majka — lepa je
kakor angel!

MARTA: Tiho, moj sinko! Kake misli ti roje
po glavi!

PRINCESA (vstane):  Tako, moj očka, zdrava
sem — lahko se zopet napotimo domov!

CAR: Holaj, strežaja!

STREŽAJA (pristopita od vhoda).

MARTA: Presvetla krona —

STANKO: Premilostna princesa —

MARTA: — če bi smela prositi, da počastite
revni najin dom —

STANKO: — in si postrežeta za skromno na¬
jino mizo!

MARTA: Kar je naše, vaše je!

CAR: To pa to -— modra ste gospa, res sem
malo potreben. Vse drugo bo že Bog dal! Ne vem,
kadar se razburim, vsakikrat postanem lačen. In
danes je bilo obilo razburjenja. — Vidiš, preljuba
hčerka, ta gospa ti je tako rekoč rešila življenje.

MARTA: Presvetla krona, sram me je!

29

PRINCESA: Hvaležna sva ti, draga gospa, na
tvoji požrtvovalnosti.

CAR: Vidiš, in ta mladi mladenič ti je tudi
rešil življenje tako rekoč — prinesel je vode.

PRINCESA (mu da smehljajoča se roko):
Hvala ti!

STANKO (poklekne na eno koleno in ji poljubi
roko):  Princesa, da bi smel svoje življenje dati za
vašo srečo! (Ji zopet poljubi roko.)

PRINCESA (ga je pozorno gledala. V zadregi):
Vstani! (Mu umakne roko.)  Oče in jaz, oba priča¬
kujeva, da naju skoro posetita, da vama vrneva
gostoljubnost.

CAR: Seveda, seveda — le po domače! — In
prosim, da tudi prisedeta k mizi. — Kje pa sta mi¬
nistra? Spita — srečna dežela! (Ju frcne s prstom
v nos.)

MINISTRA (se zbudita).

CAR: Muhe so sitne, muhe, muhe! Gospoda
ministra, prosim, za mizo! — Vidiš, hčerka, najina
draga gospoda ministra, nemara sta ti tudi rešila
življenje. Tako glasno sta se pričkala, da sta te
zbudila iz omotice.

PRINCESA (se jima zahvali s prijaznim na¬
klonom glave).

MINISTRA (se globoko priklonita).

(VSI sedajo za mizo,  v sredo  CAR, na desno  PRIN-

30

ČESA, na levo oba  MINISTRA in sicer  RIGOMIR
ob carjevi strani. Majka  MARTA in  STANKO sta
še  v ospredju.)

STANKO: O majka, da bi bil tako srečen in
bi mogel rešiti princeso! Da bi se smel zanjo po¬
staviti v bran Devetemu kralju! Zdi se mi, močen
bi bil, vile bi mi stale ob strani — pa bi rad tudi
tvegal življenje. Majka, kako je mila! Majka, ne
bom več mogel živeti, da ne gledam princese!

MARTA: Nesrečni moj sinko! Previsoko ti
lete misli. Brzdaj svojo neumno pamet! (Sedeta,
ona k ministroma, on k princesi.)

STREŽAJA (strežeta).

CAR: Le po domače, gospoda! Kaj pa kaj le¬
tina, gospa, ali dobro kaže?

MARTA: Elvala, presvetla krona!

CAR (se dobrodušno smeje):  Veste, gospa, mi
smo poljedelska država, poljedelec pa vedno stoka.
Če je slaba letina, stoka, ker je slaba. Če je pa
dobra in ne more pridelka tako drago prodati,
kakor bi rad, pa stoka, da je kriza. Pa bo že Bog
dal! Le po domače! (Pije.)  Bog nas živi!

STANKO (napija princesi):  Da vam Bog da
obilo sreče, da noben oblak ne zatemni vedrega
neba vašemu življenju!

PRINCESA: To je v rokah usode!

CAR (pokuša vino):  Mm! — Rigomir, mm?
Rogoslav, mm? — Kje ste kupili tega, gospa?

31

MARTA (v zadregi):  Ga nismo kupili —

CAR: O, klobuk ob tla! Torej lastni pridelek!
Takega naši vinogradi ne premorejo.

STANKO: Majka in jaz radostna čujeva, da
vino ugaja vašemu veličanstvu. Naj nama veličan¬
stvo ne šteje v zlo, ako mu ga postaviva en voz ali
dva v dvorno klet.

CAR: Hvala, hvala! Veličanstvo ne bo štelo
v zlo. Ampak ne preveč! Se vama bo že oddolžilo.
(Pije.)  Kapljica je res plemenita! In plemenita hi¬
ša, ki goji tako kapljico! — Rigomir, kaj praviš,
kako bi odlikoval to hišo? Ali bi jima podelil plem¬
stvo?

RIGOMIR: Lahko! Ne stane nič. Morebiti nam
kaj posodijo.

CAR: Pa dajmo no!

RIGOMIR (hoče vstati).

CAR: Le pusti, bom že sam govoril. Najrajši
sem sam svoj minister. (Potrka ob kozarec in po¬
tem govori lepo po domače; včasi išče izraza, se
malo popraska in suče kozarec.)  Ljubi moj narod!
Vesel sem, da sem — vesel in me jako veseli, da
smo vsi veseli [in mi je v veliko — veselje, da je to
veselje vajina zasluga, ljuba gospa in moj ljubi go¬
spodič! Pa tudi mene veseli, če komu napravim
veselje, skratka — uvažujoč ves položaj in vpošte-
vajoč reči in razmere:] častiti tej hiši podeljujem

32

plemstvo — brez takse, — tiho, Rigomir! — čisto
brez takse, ne beliča nočem takse. — Čestitam!
Čestitam!

MINISTRA: Čestitam! Čestitam!

MARTA: Svetla krona, preveliko čast nakla-
njate meni in revni moji hiši! Kako naj izkažem
svojo hvaležnost!

PRINCESA (daje Stanku roko):  Čestitam vam,
mladi vitez!

STANKO: Moja iskrena hvala, milostna prin¬
cesa! (Hoče ji poljubiti roko.)

PRINCESA (ga resno pogleda in mu roko
umakne).

CAR: Le po domače! Tako vesel že dolgo ni¬
sem bil! -- Ljuba moja hčerka, ali si ti tudi zado¬
voljna? Nič si ne delaj skrbi — bo že Bog dal, bo
že Bog dal! Vidiš, danes sva prišla med narod —
gospa, ti si narod! — sinko, vitez moj najmlajši, ti
si tudi moj narod! — pa se med narodom izborno
počutiva. Kajti narod naju ljubi. Midva pa ljubiva
narod. Mi in narod — vsi smo eno, ena sama dru¬
žina! Ali ni res? Le po domače! — Če bi zdajle
imeli še malo godbe ali malo petja, pa bi bilo vse
v redu. — Minister Rogoslav, ti si minister pro¬
svete, ti bi nam lahko katero zadrajsal.

ROGOSLAV (se popraska):  Nimam not s se¬
boj!

Spl. knj. 12

33

3

CAR: Hohoho! Hohoho! Ti pa note — ti jih
poznaš! Hohoho!

(Od zmaj se čuje »hav-hav« in »mijav«.)

STANKO: Dovolite, veličanstvo, dve skromni
domači živalici imam, kužka in muco, čujem ju
pred vratmi, ponujata se, da bi pokazala najvišji
gospodi, kaj znata.

CAR: Imenitno! Le kar noter!

STANKO (ploskne z rokama).

6 .

(Z leve strani priplešeta  KUŽA ZVESTIN in  MUCA
LIZA — igralec in igralka  — v primernem prijaz¬
nem kostumu. Da sta pes in mačka, ie označeno po
uporabi zadevnega krzna na kostumu, po pokrivalu
na glavi in po repih.)

ZVESTIN in  LIZA (plešeta in pojeta):

I.

OBA: Domači sva živalici,

ZVESTIN: Kuža havhav,

LIZA: muca mijav!

OBA: Vsakomur sva po godu, kmetu in gospo¬
du!

ZVESTIN: Havhav!

LIZA: Mijav!

ZVESTIN: Stražar sem zvest, rentačim rad in

kažem rad zobe,

Kdor bi gospoda lotil se, gorje
temu, gorje!

34

LIZA: Jaz pa sem gladka, sladka vsa, pa le

ujamem miš,

in kdor predrzen si z menoj, jo s krem-
peljčki dobiš!

ZVESTIN: Malo havhav! LIZA: Malo mijav!
OBA: Pa na obe plati, za vse stvari je prav.
ZVESTIN: Havhav! LIZA: Mijav!

II.

OBA: Najbolje svet tako pelja:

ZVESTIN: Malo havhav! LIZA: Malo mijav!
OBA: Na eno plat strogosti, na drugo kos

sladkosti!

ZVESTIN: Havhav! LIZA: Mijav!

ZVESTIN: Najprej delavni dolgi dan od zore

do mraku,

ker kruhka ne imeli bi brez žuljev
in znoju.

LIZA: Ko pa si delo dokončal, potem ves svet

je tvoj,

počivaj zdaj in se sladkaj, veselo zra¬
ven poj!

ZVESTIN: Malo havhav! LIZA: Malo mijav!
OBA: Pa na obe plati, za vse stvari je prav!
ZVESTIN: Havhav! LIZA: Mijav!

(Odplešeta.)

CAR: Dobro! Izborno! (Vsi ploskajo.)

35

3 *

ZVESTIN in  LIZA (se vrneta, poklonita in
odhajajoč poljubita vsak enega ministra).

7 .

(CAR se je bil uže poprej dvignil izza mize in pride
v ospredje. Ozre se po Stanku.  — STANKO se mu
približa.)

CAR: Moj ljubi vitez najmlajši, ta dan je naj¬
lepši dan mojega življenja. Rad te imam kakor
svojega sinu! Daj, da te objamem! (Ga objame.)

STANKO (mu poljubi roko).

CAR (mu brani):  Nikar, saj nisem dama! Le
po domače! Sinko moj ljubi, še bi ti rad izkazal
svojo milost. Ali imaš kako željo? Ne boj se me!
Zahtevaj, kar hočeš in kar imam, dovoljeno ti je —
brez ugovora in brez preklica! Na to moja carska
beseda!

VSI (so vstali in so pozorni).

STANKO (od sile svojih želja zmeden):  Ali je
resnično vaša .milost tako brezmejna? Veličanstvo,
ne bom je nevreden — v moji roki je moč — obr¬
nem jo carstvu v prid —

CAR (dobrovoljno):  Sinko, cul si mojo be¬
sedo!

STANKO (iskreno pogleda princeso).

PRINCESA (se obrne  v stran).

MARTA (je ujela sinov pogled. Pristopi in roti
sina):  Stanko, varuj se!

36

STANKO: Veličanstvo, brezmejna mera vaše
milosti, brezmejna sila mojih srčnih občutkov mi
dajeta pogum: Veličanstvo, svojo hčer — pre¬
svetlo princeso mi dajte za ženo!

MARTA (objame sina  v strahu):  Kaj si storil,
Stanko!

PRINCESA (omahne na stol in si lice pokrije
z rokama).

CAR (po kratkem premoru):  O jej, o jej!

RIGOMIR: Predrznost!

ROGOSLAV: Ti ptič ti!

CAR: Mojo-hčer za ženo — na to res nisem
mislil! Saj pravim — predober sem, predober! —
(Grabi se za glavo.)  O jej, o jej, kaj bo pa zdaj!

RIGOMIR: Prekličite!

CAR: Ne morem! Carsko sem dal besedo!

ROGOSLAV: Beseda drži, to je res! Ali po¬
roka s presvetlo princeso sploh ne bi bila mogoča,
dokler niso izpolnjeni pogoji!

CAR: Pogoji, da, pogoji! To je tisto! — Moj
sinko, presenetil si nas s svojo prošnjo, toda be¬
sedo imaš našo carsko, ta beseda drži — žalibog!
Gre pa za pogoje! Reči so in razmere, skratka —
brez pogojev ni nič.

STANKO: Podvržem se jim. Vse rad tvegam
za svoj visoki cilj.

37

CAR: Pa poslušaj pogoje, minister jih pove.
(Marti):  Le pogum, gospa! Bo že Bog dal, če ne
tako, pa tako!

ROGOSLAV: Pogoj je neizogiben. Ce bi ga
Veličanstvo ne zastavilo, vseeno bi moral biti iz¬
polnjen. — Deveti kralj je posodil kroni v lakoti in
stiski pet vreč zlata, z obrestmi jih je deset. Za
dolg je krona zastavila Devetemu kralju roko prin¬
cese — dokler ni plačan dolg, princesa ni prosta!

CAR: Res je, princesa ni prosta, prej mora
biti plačan dolg.

ROGOSLAV: Da si kos in položiš deset vreč
zlata, to je poglavitni pogoj. Sprejmi ga ali se
odreci princesi!

RIGOMIR: Če ga sprejmeš, a ga ne izpolniš,
glavo zapadeš za predrznost!

MARTA: Stanko!

PRINCESA (ga pogleda).

STANKO: Sprejmem.

PRINCESA (skloni glavo).

RIGOMIR: Solnce se bliža zatonu. Da izpol¬
niš pogoj, rok ti je dan do hipa, ko se bo žareča
obla s spodnjim robom dotaknila gore. — Pazi na
solnce!

VSI (so stopili  v ozadje in zro za solncem).

STANKO (sam  v ospredju):  Vile, pomagajte!
Prstan, bodi mi pokoren! (Ga zasuče trikrat.)

Rahel grom.

38

TRIJE ŠKRATJE (se pojavijo):  Gospodar

mogočnega prstana, kaj ukazuješ?

STANKO: Ljubi bratje, zlata mi je treba za
deset vreč. Predno se solnce dotakne gore, mora
zlato biti tukaj, drugače zapadem glavo.

TRIJE ŠKRATJE: Gospodar, bodi brez skrbi!
(Izginejo.)

RIGOMIR: Skoro se solnce dotika gore.
MARTA: Ne, še ne, za prst še manjka do
roba!

Iz tal prideta dve skrinji, v nji se prične od zgoraj
usipati zlat dež, lesketajoč se v zahajajočem solncu.

RIGOMIR: Hoho! Recimo, za pol lasu!
ROGOSLAV: Malo, malo, malo še manjka!
RIGOMIR: Solnce se je dotaknilo gore! Glava
je'zapadla!

CAR: Dotaknilo se je! Ubogi mladenič!
STANKO: Hvala vam, vile! Hvala ti, prstan!
(Zlati dež neha.)  Svetla krona, pogoj je izpolnjen,
evo zlata za deset vreč!

VSI (se začudeno obrnejo):  Ali je mogoče?
Od kod?

MINISTRA (prihitita k skrinjama).

RIGOMIR (omahne):  Oh!

ROGOSLAV (ga ujame):  Hopla!

CAR: Kaj se je zgodilo?

39

ROGOSLAV: Omedlel je — minister za finan¬
ce. Ni vajen tolikšnega denarja!

CAR: Torej je res? (Prihaja bliže.)  Jejej, jejej!
To me pa veseli! Sami cekini! Deveti kralj bo zijal!
In naša hčerka je rešeni. (Marti.)  Gospa, kaj
sem rekel? Bo že Bog dal — vidite, pa je res dal!
(Stanku.)  Dragi moj vitez, kaj naj rečem — pri¬
srčna ti hvala, izpolnil si pogoj —

RIGOMIR: Mladenič stoj! Še drugi čuj pogoj,
nič manj ni tehten in nujen nego prvi! — Carska
princesa ne more iz carske palače drugam nego v
carsko palačo. Kje imaš carsko palačo? — Glej,
solnce zahaja! Predno celo zaide, dokaži, da jo
imaš! Ali se odreci princesi! Drugače zapadeš
glavo za svojo predrznost! To je drugi naš pogoj!

MARTA: Stanko, odreci se!

STANKO: Ne odrečem se, ne morem se od¬
reči! Sprejmem pogoj!

RIGOMIR: Glej, solnce tone — pazi na
solnce!

VSI (razun Stanka gledajo kakor prej za
solncem).

STANKO: Ljube moje vile pomočnice, ne za¬
pustite me! (Zasuče trikrat prstan.)

Rahel grom.

TRIJE ŠKRATJE (se prikažejo):  Kaj ukazu¬
ješ, gospodar mogočnega prstana?

40

STANKO: Ljubi moji bratje, še to vas pro¬
sim, postavite palačo, večja naj bo in sijajnejša od
carske! Predno solnčna obla zatone za goro, mora
stati palača in biti opremljena z živim in mrtvim
blagom. Drugače sem ob glavo!

TRIJE ŠKRATJE: Bodi brez skrbi, gospodar!
(Izginejo.)'

MARTA (plaka):  Solnce tone!

CAR (sočutno):  Solnce tone!

RIGOMIR (zmagovito):  Solnce tone! Solnce
ti piše sodbo!

MARTA (poklekne):  Car, bodi milosten! Edi¬
no mi je dete!

PRINCESA (pozorno pogleda carja in Stan¬
ka, ki napeto čaka na učinek svojega ukaza).

Solnce zaide, mraei se; tisti hip se prikaže v ozadju
palača, bajno razsvetljena.

VSI (se glasno začudijo).

STANKO (se oddahne):  Hvala vam, vile! —
Hvala ti, prstan! — Veličanstvo, tam vas vabi
moja palača, naj bode še vaša! Želim, da bi ugajala
vašim očem!

CAR: Krasna je! Pred nosom nam je stala,
pa je nismo videli prej! — Sinko, čestitam ti! Pa¬
lača je sijajna, če je brez dolga. Pa je brez dolga,
tebi verjamem, da je brez dolga! Imeniten si
dečko! Pa je gotovo tudi kaj kmetije pri palači?

41

(Čuje se mukanje, rezgetanje, beketanje živali.)  O,
kravice, konjički, janjčki — to je za moja ušesa!
(Čuje se petelin.)  Kikeriki! Premagan sem — sin¬
ko, daj, da te objamem še enkrat!

8 .

Zunaj hrup prihajajoče množice. Cujejo se zvoki otroške
godbe in klici: »Živel! Živela!«

MNOŽICA (s pisanimi lučkami obstoji zunaj):
Živel car! Živel Aleš eno manj ko deseti! Živela
princesa!

CAR: To velja nam? Jaz sem ginjen! Narod,
naš ljubljeni narod! Saj pravim, nič ni tako ljubez¬
nivega na svetu, kakor je narod, — razun kadar
kamne luča. (Stopi na stol.)  Hvala, bratje, hvala!
(Si briše z robcem solze in pozdravlja narod.)

(Iz ozadja pridejo  TONČEK in njegovi  ŠTIRJE
BRATCI. TONČEK bije na škaf,  OSTALI ŠTIRJE
delajo »godbo « z renami in možnarjem. Za njimi
EVFEMIJA brez klobuka in rokavic,  v roki nosi
prošnjo. Na njen mig  » godba « utihne.)

EVFEMIJA: Prečastita krona! Globoko pora¬
ženi odmevamo visoko čast, pa tudi vdana srca in
božji blagor. Naše razmere so skromne, dasi je bil
- moj blagopokojni soprog pravi stric žene prvega
nadomestnega dvornega pometača. In so razmere
take, da si globoko vdane še niso nabavile drugih
topov-

TONČEK (udari po škafu).

42

EVFEMIJA : — in si še niso nabavile ubra-
nejše godbe.

OTROCI (zaropotajo na svoja orodja).

EVFEMIJA: Ali ta top in ta godba nam pri¬
haja z najodličnejšim spoštovanjem iz globine
srca. — Tonček, povej svojo pesemco!

TONČEK: Svetega Miklavža cerkvica, cer¬
kvica,

Gor je namalana merkvica, mer-

kvica.

Ona mene gleda, jaz pa njo —

Jeza me popade, — smuk za njo!

CAR (se smeje):  Ta je pa lepa! Ali znaš še
katero?

TONČEK: Znam. — Biba leze, biba ni,

Tovor nese, osel ni,
Roge ima, kozel ni!

Kaj je? Kaj je?

Povžek je, povžek!

(Poščegeta carja.)

CAR: Hvala, hvala — je že dovolj! Poezijo
jako ljubim, hohoho! — In tebi tudi hvalo, gospa,
lepo si govorila, precej lepo. Ali je zame ta prošnja?
Nič se ne boj, le daj jo sem — bo že Bog dal!

EVFEMIJA: Da, velečastita krona! Razoča¬
rana vdova, mati petih nepreskrbljenih sirot, moj
blagopokojni soprog je bil pravi stric žene prvega
dvornega nadomestnega pometača -— pometača —

43

CAR: Me veseli, jako me veseli! Danes je
tako vesel dan za nas! Pa bi želel, da so vsi drugi
tudi veseli. In ko imaš tako visoke zveze na našem
dvoru, pa še tebe imenujem za našo dvorno nado¬
mestno pometačko.

EVFEMIJA (razočarana):  Oh! (Se umakne.)

OTROCI (napravijo tuš).

NAROD (vpije):  Živel!

CAR (stopa na stol):  Ljubi moj narod! Tvoje
veselje je moje veselje, pa bodi moje veselje tvoje
veselje! Zato poslušaj in čuj najnovejšo vesdlo
novico! Rešeni smo izpod jarma Devetega kralja
in to po zaslugi tega mladega našega viteza —

OTROCI (napravijo tuš).

NAROD: Živel!

CAR: Roka moje preljube hčerke je postala
prosta. Namenil sem jo — stoj! Rigomir in Rogo-
slav, nekaj smo pozabili! (Zleze s stola.)  En po¬
goj smo le pozabili, najvažnejši pogoj, in ta pogoj
moram staviti jaz, ki sem oče. — Dični moj vitez
najmlajši, drag mi boš zet, lahko mi verjameš! —
Toda moj pogoj je ta, ako te moja hči hoče.
Siliti je ne morem in ne maram.

RIGOMIR: Tako je! Pogoj je potreben in pra¬
vičen. Ce se pogoj ne izpolni, zapadeš glavo za
predrznost.

STANKO (zbira prepaden svoje misli).

44

VSI (obrnejo oči v princeso).

PRINCESA (resno in ponosno):  Hvala ti, moj
oče! Trepetala sem, da bom iz enega sramotnega
suženjstva prodana v drugo. — Majhno dete sem
bila zapisana Devetemu kralju, prodana za pet
vreč zlata — poročiti bi ga morala — krut je in
ljut in ga nisem videla in me nikdo ni vprašal, ali
ga maram. — Sedaj je prišel drugi kupec in je po¬
nudil višjo ceno — deset vreč zlata in povrhu si¬
jajno palačo — pa je izpodrinil prvega kupca. A
mene, mene da bi bil vprašal, ali mi bije zanj srce,
ali ga hočem — tega se tudi drugemu kupcu nisem
videla vredna! Srce ni snubilo srca — bahavo
zlato je kupovalo robo  brez duše in volje! —
Hvala ti, oče — umrla bi bila od ponižanja!

STANKO: Kriv sem, naj zapadem glavo! —
Princesa, mlad sem, omamila me je vaša milina,
vse drugo sem pozabil. Sram me je pred vami, oči
se mi nočejo več dvigniti od tal — naj moja kri
opere krivdo!

MARTA: Moj Stanko! (Proti princesi.)  Usmi¬
ljenje! — Vile dobrotne, pomagajte mu!

PRINCESA: Mar ti služijo bele vile? Mar so
te vile založile z zlatom, vile so ti postavile grašči¬
no? Daj, še to ukaži svojim vilam, naj mi živi iz¬
režejo srce in v srcu preobrnejo gnev v ljubezen.

STANKO: Če bi mogel, ne bi hotel! Vaše zani¬
čevanje mi je hujše od smrti. Naj poginem! Mrtve¬
mu potem odpustite!

45

RIGOMIR: Odločili ste se, princesa? Odkla¬
njate ženina?

PRINCESA (resno in mrzlo):  Odločila sem
se! — Rešil mi je roko od krutega Devetega kra¬
lja, jaz mu rešim mlado glavo, majki rešim edinega
sina. Da, jaz si ga volim za moža! (Se obrne v
kraj.)

CAR, MINISTRA (začudeni zro).

STANKO (stoji skrušen).

MARTA (ga tolaži).

OTROCI (udarijo tuš).

NAROD (kriči):  Živel!

Zavesa.

46

TRETJE DEJANJE,

1 .

Dvorana v carski palači, vzad na desno in levo sta
vhoda. V levi steni veliko okno. V ospredju bolj na
desno stran trije stoli, srednji je namenjen za carja.

OTROCI EVFEMIJE (v vrsti pometajo):

Se z metlo urno kretamo,
pometamo, pometamo.

Nesnaga in smet odtod!

Čist mora biti pod!

Se z metlo urno kretamo,
pometamo, pometamo!

EVFEMIJA (je svojo metlo naslonila ob carjev
stol in sama sedla  v stol zraven):  O, jaz Evfemija,
rojena Prezeljtajg, in metlo v roki! Grozno! To je
krivica, zatiranje, nečloveštvo — bridko se bo ma¬
ščevalo !

TONČEK: Mamica, mi jako radi pometamo.
Tako lepo se praši pri pometanju! Kar vidi se,
kako se prah in smet jezita, da jima ne damo miru.
Pa ne odnehamo, na kup ju zmetamo in potem ju
vržemo ven. Živio!

47

2 .

MARTA (urno pride in si ogleduje, ali je vse
v redu. Pošto ji pred Evfemijo):  Dela čez glavo,
imamo visokega gosta, Devetega kralja! — gospa
Evfemija pa široko sedi in počiva — to ni prav!
In metlo je prislonila v prestol! O, saj bi svetli
kroni nemara res bolje služila metla kakor žezlo,
da bi pometala, pometala in pošteno pometla!
Gospa Evfemija, zdramite se, zganite se, žurite se!
— Sprevod v čast Devetemu kralju bo skoro kon¬
čan — samo še narodne noše prihajajo. (Čujejo se
harmonike in vriskanje.)  Ali ne slišite? — Jaz
moram v kuhinjo — povsod je treba, da ima človek
svoje oči — neverjetno, koliko gre masti v tej
hiši. (Odhiti.)

3 .

EVFEMIJA: Grozno! Ta ženska nima ne
sence gosposke olike in to se šopiri po carskem
dvoru, to hoče ukazovati meni, rojeni Prezeljtajg!
Kdo so ti ljudje, kakšnega so-rodu? Beraški so
pastirji, cigani, — z zvijačo in prevaro so si po-
mogli kvišku!

RIGOMIR (prihiti):  Dvor prihaja — brzo v
red in kraj!

EVFEMIJA: Gospod minister — jaz demisijo-
niram!

RIGOMIR: Jaz tudi! Mi demisijoniramo vsi!

48

OTROCI (mu z metlami silijo pod noge):  Po¬
metamo, pometamo.

EVFEMIJA: Razmere na tem dvoru mi niso
všeč.

RIGOMIR: Meni tudi ne! Pa še marsikomu
drugemu ne. (Se jezen umika otrokom.)  Sedaj v
kraj! Dvor je tu! (Se postavi k vhodu.)

EVFEMIJA in  OTROCI (odhite z metlami oh
boku skozi desni vhod).

4 .

(Čujejo se živahni klici množice na cesti. Vstopijo
CAR in  STANKO z DEVETIM KRALJEM v sredi,
sledita jim ministra  ROGOSLAV in  MEHMED, ki
se jima pridruži  RIGOMIR. Prihajajoč mimo okna
car še enkrat pozdravi množico, ki mu odgovori z
živahnim »Živel!«  — CAR sede v sredo, na njegovo
desno stran  DEVETI KRALJ, na levo  STANKO.

Za njimi stoje  TRIJE MINISTRI.)

CAR: Tako, moj ljubi Deveti kralj, le po do¬
mače! Sprevod je bi! sijajen, kaj ne! To je zasluga
našega vrlega ministra Rigomira, ta je bil svoje
dni oficijal pogrebnega zavoda in razume to stvar
— lahko mu date red! Veste, visoki moj prijatelj,
naš narod jako ljubi sprevode. Sprevode in po¬
grebe.

KRALJ: Pa bi vam bil nemara moj pogreb
ljubši, visoki prijatelj?

Spl. knj. 12

49

CAR: Bo že Bog dal, ljubi kralj, bo že Bog
dal! — Vojno ste imeli in ste jo srečno končali,
sovražnika ni ostalo ne za noht. čestitamo vam!
Mi smo bili strogo nevtralni in smo prosili nebo
tako za zmago te strani kakor za zmago druge
strani. Nevtralnost je bila naša dolžnost. — Mislili
smo, vojna bo trajala trideset let, na, pa je trajala
sedem dni in ste že tukaj! Jako ste pozdravljeni
in smo vas precej veseli! Ampak svojo hčerko,
presvetlo princeso, sem med tem časom oddal, to
že tako veste, in ta-le je moj zet. Dolg vam pa
lepo vrnemo in obresti plačamo tudi, vsega vkup
deset vreč zlata. Imamo pa lahko damo. In se
vam lepo zahvaljujemo pa brez zamere in se pri¬
poročamo za drugič.

DEVETI KRALJ: Roki presvetle princese se
nisem odrekel!

CAR: Vračamo vam deset vreč zlata in smo
bot! — Koliko je še drugih princes! Deset vreč
zlata in postaven človek v najlepših letih z dobro
idočim kraljestvom! Vam se ni bati! — Kaj če bi
v malih oglasih poizkusili z ženitno ponudbo?

KRALJ: Ne sramotite me!

CAR: No, no — le po domače!

KRALJ: Dolga niste vrnili o pravem času —
ko je rok potekel, mi je princesa zapadla. Taka je
moja pravica! In od svoje pravice ne odneham.

50

MEHMED: Da, visoka krona, pravica je na
naši strani. Potekel je rok, dolg se je izpremenil:
niste več dolžni zlata, dolžni ste princeso!

RIGOMIR: Veličanstvo, zdi se mi, besede vi¬
sokega Devetega kralja so utemeljene.

STANKO: Princesa ni blago, ki se zastavlja,
kupuje in prodaja.

RIGOMIR: Kako ste si jo pridobili vi?

STANKO (osramočen povesi glavo).

CAR: Ljubčki moji, le po domače — kar je,
to je! Princesa je poročena, tega se ne da več
izpremeniti. Namene pa smo imeli poštene. Pred¬
lagam, da lepo ostanemo prijatelji, pa bomo pri
južini trčnili na zdravje nas vseh.

KRALJ: Nikdo se ni še nekaznovan igral z
Devetim kraljem! V sedmih dneh sem končal zad¬
njo vojno in sem porazil nasprotnika ■— kakor pes
tepen pni je ležal pod nogami! Pa si upam vojno
končati v treh dneh tudi! (Vstane.)

CAR: No, no, kaj se razburjate — saj smo pri¬
jatelji!

RIGOMIR: Veličanstvo, treba bo odnehati!

STANKO: Ne bojimo se tvojih groženj, Deveti
kralj! Sila naj ti pomaga, da zmaga nasilje? Daj,
stopi k oknu, glej na trg, potem tehtaj svoje
besede!

KRALJ: Kaj bi mogel videti novega v vašem
carstvu? (Počasi stopi k oknu.)

51

4 *

OSTALI razun  STANKA (počasi slede za
njim).

CAR: Kaj ima v mislih?

STANKO (sam na desni):  Prstan, brzo po¬
magaj! (Ga suče.)

Rahel grom.

TRIJE ŠKRATJE (se pojavijo):  Gospodar
mogočnega prstana, kaj ukazuješ?

STANKO: Silna vojska naj nastopi na trgu
koj ta hip!

TRIJE ŠKRATJE: Kakor si ukazal, gospodar,
tako se zgodi. (Izginejo.)

KRALJ: Vidim trg, vidim dolgo cesto — 1  dru¬
gega ne vidim nič. Zdi se mi, norčuješ se, mladenič!

STANKO: Glej bolje, Deveti kralj!

Od daleč se čuje vojaška koračnica, prihajajoča bliže
in bliže.

CAR: Na koncu ceste se dviga oblaček —

ROGOSLAV: Oblaček narašča, prašina se
dviga nad vSo dolgo cesto. Iz prahu se lesketa
orožje —

CAR: Silna vojska polni ves trg —

STANKO: Deveti kralj, ali jo vidiš našo hrabro
vojsko? Štej nedogledne čete, ako jih moreš, po¬
tem preudari in voli: ali pošteno prijateljstvo in
mir ali boj in svoj pogin! — Daj, presvetli car,
stopi med svojo vojsko, da te vidi in da te po¬
zdravi!

52

CAR: Da, da, moj ljubi zet! (Kralju.)  Visoki
prijatelj, na svidenje pri južini!

CAR, STANKO, ROGOSLAV (odidejo).

RIGOMIR (hoče za njimi, zadrži ga  MEHMED).

5 .

(DEVETI KRALJ se obrne od okna. Mrko gleda.
Kmalu vo carjevem odhodu godba hipno preneha.)

KRALJ: Vojna mi ni v mislih, škoda bi bilo
prelite krvi! Toda pravica je moja, pravica mora
zmagati, pa mora zmagati tudi brez krvi! (Rigo-
miru.)  Videl sem in sem čul, ti si edini moder v
tem carstvu, ti si spoznal, na čigavi strani je
pravica.

RIGOMIR: Visoki kralj, vaša pravica je očit¬
na in jaz sem vedno na strani pravice.

KRALJ: Srečen sem, da te smem imenovati
prijatelja. (Mu da roko.)  Mehmed, sprejmi onih
deset vreč zlata, pet jih izroči mojemu prijatelju,
gospodu ministru, skromen naj mu bodo dokaz
moje hvaležnosti, pet jih razdeli med narod!

RIGOMIR: Visoki kralj, vaš sem z dušo in s
telesom! Nisem edini, ki ga bole nove razmere.
Uverjen sem, združenim močem se bo posrečilo,
da doženejo vir čudnim silam, ki so zavladale pri
nas in so tudi vas spravile ob pravico in ob prin¬
ceso. In upam, skoro bo zmagala pravična vaša
stvar.

53

(Spodaj je car končal svoj ogovor na vojsko, zopet
zadoni godba, razlegajo se klici  »Živel car!«)

Zavesa.

6 .

Vrt. V ozadju jezerce. Na desno konec palače z majhnim
vhodom spred. Ob palači terasa, ki je nanjo dohod iz
notranjosti palače, pa tudi spredaj z vrta. Po sredi in
na levo vrta so nasadi z grmičjem in drevjem. Pod
drevesom klop in miza.

EVFEMIJA, MEHMED, RIGOMIR (se pripla¬
zijo z desne. Za njimi  ZVESTIN in  LIZA).

EVFEMIJA (z metlo):  Tu imata svoje sobane.
O, gospoda ministra, te ljudi natanko poznam, vi¬
sokega »gospoda carjeviča« Stanka in še višjo
njegovo mater, »gospo« Marto. Sama beračija jih
je bila! Za kosilo sta imela krompir, krompir tako
rekoč v monturi, grozno! in nič drugega. Stanko
pa je drva kradel po gozdu in butare vezal in kadar
je katero prodal, tačas sta si kupila hlebec črnega
kruha, drugače sta bila brez.

KUŽA ZVESTIN in  MUCA LIZA (se smukata
okoli Evfemije in ji ovirata govorjenje).

MEHMED: Plemenita gospa — kako je vaše
častito ime?

EVFEMIJA (se prikloni):  Rojena Prezeljtajg.

54

MEHMED (se ji takisto prikloni):  Plemenita
gospa Prezeljtajč, prejmite za svoje prizadevanje
ta mošnjiček zlata kot vzorec naše hvaležnosti.
Uverjen sem, da ne bo ostal osamljen.

ZVESTIN (renči  v Mehmeda in laja):  Rrrr
havhav!

LIZA (se Mehmeda sladka):  Mijav!

MEHMED (se umika Zvestinu, Lizo pa hoče
pobožati).

LIZA (sikne vanj):  Phhh!

MEHMED (se ustraši).

EVFEMIJA (med tem govori):  Poljubljam
roko! Naklon! Hvala lepa! — Kako je nadležna ta
žival! — O, gospod minister, koj se pozna, kako
fin ste gospod! Takemu gospodu služiti je grozen
užitek!

ZVESTIN (ji kaže zobe):  Rrrr!

LIZA (jo ljubeznivo boža po ustih, da ne bi
mogla govoriti):  Mijav!

EVFEMIJA: Mačka gnusna! Z metlo te bom!

ZVESTIN: Rrrr!

LIZA: Phhh!

RIGOMIR: Ali mi ne greš, pritepena zver!
(Zgrabi Zvestina in Lizo za vratova in ju tira na
levo.)  Juro! Zapri ju v hlev! (Vsi trije odidejo na
levo, Rigomir se takoj zopet vrne.)

55

EVFEMIJA (nadaljuje svoje pripovedovanje):
Gospod minister, verjemite mi, kakor cigana sta
živela! Kolikokrat sem jima pomagala s kruhom,
s krompirjem. Noter do tistega dne, ko je naš car
pričakoval presvetlega Devetega kralja, Deveti
kralj pa ni prišel. Prav tisti dan je izbruhnila ne¬
nadna bogatija, imenitnosti in baharija. Tisti dan
sta morala dobiti Stanko ali njegova mati tajno
moč v roke, že se mi malo svita, kaka je ta moč

— ujela sem besedo o vilah. Če se jima ta moč
vzame, pri kraju bo njihova slava.

MEHMED: Plemenita gospa — gospa — Pu-
seljtajč — oprostite, še en mošnjiček, da onemu ne
bo dolg čas! Gospa se trudite s to-le paličico —
(Odvzame ji metlo in jo da Rigomiru.)

RIGOMIR (ogleduje metlo in jo potem zopet
da Evfemiji).

EVFEMIJA (sprejme mošnjiček):  O gospod

minister, kaj pa mislite! Poljubljam roko! Naklon!
Grozno! Gospod minister, vse bom poizvedela, vse,

— o jaz sem bistre glave — sploh naša rodbina

— vi ne veste — (Zunaj šum množice in klici:
Živel Deveti kralj!)

RIGOMIR: Vaši cekini že kriče!

MEHMED: Naš kralj je mogočen kralj, pa je
tudi dober kralj za one, ki mu zvesto služijo. Ple¬
menita gospa, (ponavlja se igra z metlo kakor
zgorej,)  uverjeni bodite, postavil vas bo na mesto,
ki ga zaslužite vi in plemeniti vaš rod. Zanašam

56

se na vaš razum — odprte imejte oči in ušesa, a
mi bomo odprto imeli roko, ko nam sporočite ključ
zagonetne moči.

MARTA (za odrom):  Evfemija! Evfemija!

EVFEMIJA: Stara sitnica zopet stika za

mano! S pota ji grem in takoj poizkusim kaj izvo¬
hati po sobanah. (Prisloni metlo ob steno in se
splazi v palačo.)

MEHMED in  RIGOMIR (se umakneta spred
na levi strani z odra).

7 .

MARTA (z leve zad. V predpasniku nese
sadja in suhljadi):  Nak, kaki so dandanes posli!
Vsega leži po tleh in gre v nič! — In tod-Ie —
polno je listja! Ta Evfemija — rajša se bo deset¬
krat umaknila nesnagi, nego bi jo enkrat pometla!
Metla je tukaj — nje ni! Vse bi moral človek sam
delati! (Odloži sadje in suhljad na mizo, vzame
metlo in pometa.)

8 .

STANKO (pušča pri vratih Evfemijo iz pa¬
lače):  Prosim, gospa Evfemija —

EVFEMIJA (užaljena):  Ni treba misliti, da
sem prisluškovala!

STANKO: Ne, ne, ljuba gospa —

EVFEMIJA: Jaz pometam!

57

STANKO: Da, vi pometate! Majka, gospa po¬
meta, vi pa imate njeno metlo!

EVFEMIJA (jezna iztrga Marti metlo iz rok.)

STANKO: Gospa Evfemija, ali bi mi hoteli
semkaj poslati svoje otročičke?

EVFEMIJA: Bom, če jih najdem! (Jezna
odide na levo.)

STANKO (je zamišljen sedel).

[MARTA: Zdi se mi, nekaj ji ni prav! — O,
Stanko, kako gospodinjstvo je v tej hiši in kolikšna
se dela škoda! Ne bo šlo drugače, shrambe bo
treba zaklepati. Še včeraj je bila vreča polna slad¬
korja, danes sem ga našla komaj za zajtrk, že
sem mislila, treba ga bo na posodo iskati pri so¬
sedih!

STANKO (po kratkem premoru):  Osem dni
je preteklo, odkar je naklonjena pomoč belih vil
naju prestavila v sedanji sijaj, pa se mi zdi, tega
je že osem let. Osem let da sem starejši, osem let
zad za današnjim dnem da leži moja brezskrbna
mladost — lepa si bila in si minila! — Majka, tedaj
sem bil srečen!

MARTA: Mar sedaj nisi? Ljubi moj sinko,
tvoja beseda me je zbodla v srce. Mar si pozabil
komaj pretekle bedne naše dneve? Streha se nama
je rušila nad glavo in skorjice kruha ni bilo doma
— miška ne bi bila imela ob čem živeti pri naju
dveh.

STANKO: Da, mati, hudo mi je bilo za vas!

58

MARTA: Meni je bilo huje za te. Čil, zdrav,
vrl — zlati moj otrok! — pa naj bi bil propadel v
bedi telesa in duha! Vse svoje lepe in dobre moči
in čuvstva naj bi bil potratil pri butaricah in v
boju za hlebček kruha! Zdaj si rešen teh skrbi!

STANKO: Rešen bi jih bil in proste bi imel
roke za drugo delo, ki mi je pri srcu. In koliko bi
bilo tega dela — toliko, kolikor je gorja na svetu!
Toda mi leži na duhu kakor mora zavest: na mojo
sedanjo stopnjo me je dvignila nezaslužena sreča
brez dela in truda. Povišalo me je naključje, golo
naključje me bo zopet ponižalo!

MARTA: Sinko, ne govori tako! Ali dobro
srce ne šteje nič? S svojo brezmejno usmiljenostjo,
s požrtvovalno svojo ljubeznijo, ki si jo razodel
nebogljeni živi stvarci, si pridobil si naklonjenost
vil. Cula sem, vile niso le dobrotne, modre so tudi.
Vile vedo, kaj delajo. In kakršen si bil, takšen si
ostal: sama dobrota te je in ljubezen, to sta dve
korenini, trdno te držita na sedanjem tvojem
vrhu.]

STANKO: Majka moja — dar belih vil je bil
presilen za skromna moja dela. Zato se mi je pre-
vrgelvvir sovraštva. Pomislite, majka!—jaz lju¬
bim vse okoli sebe, ves svet ljubim in ne morem
drugače — svet okoli mene me pa gleda zavistno
in sovražno!

MARTA: Sinko, ti se motiš! Koder se pri¬
kažeš, narod te radosten pozdravlja.

59

STANKO: Ali si cula pravkar, kako je cesta
vzklikala: »Živel Deveti kralj!« Pozdravljala je
cekine, ki jih je Deveti kralj razdelil med njo. Tako
in nič drugače pozdravlja narod tudi v meni le
moje zlato. — Car mi še zaupa in sem mu hvale¬
žen. Ali iz njegove okolice me zadevajo neprijazni
pogledi, ti pogledi se množe. In čutim — snuje se
mi mreža, da me vanjo vlove. — In to je najhujše,
majka, ona, ki je tako dobra in blaga za ves drugi
svet, ona, ki jo tako ljubim — vame nima vere,
zame nima ljubezni! (Nasloni glavo na materine
prsi.)

9 .

(Vseh  PET OTROK prikoraka z metlami ob rami z
leve strani spred, vodi jih  TONČEK.j

TONČEK: Četa, stoj! Na desno kreni! Pozor!
— Visokost ste ukazali!

STANKO: Kdo sem jaz?

TONČEK: Visokost.

STANKO (vpraša Tinčka):  Kdo sem jaz?

TINČEK: Visokost.

STANKO (si vzame najmlajšega Mirkca  v na¬
ročje):  Pa ti povej, Mirkec, kdo sem jaz!

MIRKEC: Stanko.

STANKO: Kaj ne, Stanko sem jaz! Vidiš, moj
ljubi Mirkec, ti si edini ;  ki me še pozna! (Ga po¬
ljubi.)

60

OSTALI ŠTIRJE (izpuste metle na tla in hite
objemati Stanka):  Stanko, Stanko, Stanko!

STANKO: Tako, pa smo zopet prijatelji! In
ec hočete, da prijatelji ostanemo, ne pozabite, da
sem vaš Stanko! Zdaj mi povejte, moji ljubčki, kaj
počenjate ves ljubi dan?

OTROCI (ponosno):  Pometamo.

STANKO: To je jako koristno delo. Pa znate
pometati?

OTROCI: Znamo.

PRINCESA (stopi iz palače na teraso in pri¬
sostvuje neopažena sledečemu prizoru).

STANKO: Ko pometati že znate, ali se ne bi
hoteli k tej umetnosti naučiti še kake druge? [Po¬
vem vam, na svetu je silo raznovrstnega dela in je
nekatero še lepše in še bolj imenitno, nego je po¬
metanje.] Čim več človek zna, več velja. — Saj
buče imate dobre? (Trka jim s prstom na glave.)

OTROCI: Imamo.

STANKO: Izborno! Pa dobite na te svoje
dobre buče pisane dijaške čepice —

OTROCI (ploskajo):  To bo lepo!

STANKO: — in dobi vaše buče v roko uč telj,
da vanje vlije pod pisane čepice polno mero mo¬
drosti.

OTROCI (se mu obešajo okoli vratu):  Živel
Stanko!

STANKO: Tako, moji ljubčki! Majka, vi pre-

61

vzemite otročajčke v svojo skrb! — In spotoma
se mi ozrite, kje sta kuža in muca, da ju danes še
ni bilo blizu!

OTROCI: Bomo, naš Stanko! (Odidejo z
Marto na levo.)

10 .

STANKO (gleda srečen za njimi. Obrne se
proti palači, tedaj zagleda princeso).

STANKO: Pozdravljena, gospa princesa!

PRINCESA (mirno):  Pozdravljen!

STANKO (stopajoč na teraso):  Bila je deca
nekdanje naše sosede Evfemije. — Deca ima mater
in nima matere, ko je rodna mati ne ljubi iskreno.
Materino ime brez materine ljubezni je prazen
zvok.

PRINCESA: Da, ljubezen je bistvo, ime je
zvok. (Se bridko nasmehne.)

STANKO: Gospa princesa, razumem vas: so¬
proga ste in niste soproga — ime je prazen zvok!
— Nesrečni ste ob moji strani — to me boli tem
bolj, ker čutim, da sem kriv.

PRINCESA: Po svoji volji sem izrekla »da«!

STANKO: Izrekli »da!« ste iz usmiljenja,
sicer bi mi zapadla mlada glava — in smilila se
vam je stara moja majka!

PRINCESA (bridko):  Naj sama sečem glavo
onemu, ki me je rešil iz okrutnih rok?

62

STANKO: Kriv sem in vendar nisem kriv.
Sila vaše miline in mera moje ljubezni sta moja
krivda in sta mi opravičba. Ko mi je bila dana v
roke prilika in moč, da vam pomagam, sem storil
le, kar bi bil storil brez pomisleka vsakomur, bitju
vsakemu, ki bi me klicala njegova stiska. In ne bi
mislil ob svoji pomoči na nagrado. Pa so oči mi
uzrle milo vaše lice  — to mi postalo je v pogubo
— vzljubil sem vas! [In čujte me, princesa, in ve¬
rujte: ni taka mi bila ljubav, da bi jemala le in
terjala, ni mi bila ljubezen samoljubje! Le kakor
topel plašč naj bi vam bila moja ljubav, ogrinjala
vas in branila sovražnih sap.]

PRINCESA: [Prisiljen plašč težak je plašč.]
Ljubezen je soglasje dvojih src — en glas, naj še
tako je lep in plemenit, ne ustvarja je, dokler se
ne odzivlje drug mu glas.

STANKO: Mar mi za veke izgubljen je up, da
glasu mojemu, prosečemu, vabečemu, odzove drug
se željni glas?

PRINCESA: Srce ukazov ne posluša. In moči
ni, ugibati mu poti za bodoče dni. Pa se bojim, pre-
kruta mu je bila prizadeta rana. [— Nesrečna
zvezda me je namenila že v nežnih letih za nevesto
v Deveto kraljevino. Trepetala sem — krvave so
bajke, ki jih šepetajo o trinoštvu Devetega kralja.
A štela sem, da žrtev sem potrebna, da krono rešim
in deželo, kakor so njega dni kraljeve hčere se
žrtvovale zmajem. —] Lahko ti razodenem zdaj —

63

(grenko)  saj si soprog mi — prišel si ti! omililo
se mi je tvoje lice, tako mlado in verno. Lahko ti
razodenem zdaj — saj si gospod mi — oglašal se
mi čut je v srcu zate, vznikla mi želja po soglasju
s tvojim srcem. Toda ti čuta razodela nisem!

STANKO: Nisi!

PRINCESA: Moj čut zate mi tajen je bil za¬
klad, v deviškem skrit svetišču, in ne slutiti ga ni
smelo tuje oko. Pa si svetišče mi porušil, s surovo
roko silovito segel po zakladu. Kjer smel prositi si
in čakati in upati, zahteval si in kupil si, me osra¬
motil pred menoj! (Joče se.)

11 .

(EVFEMIJA se priplazi z desne in daje  DEVE¬
TEMU KRALJU in  MEHMEDU znamenja, naj
ostaneta za prizoriščem. Potem prisluškuje pod
teraso.)

STANKO: Oprosti mi! Povej, kaj naj storim!
Se naj umaknem ti izpred oči? Li naj umaknem se
s sveta?

PRINCESA: Oprosti meni ti! Dežela potrebuje
te in krona! Neizmerno vladaš moč — kaj spričo
nje naj tehta skromna mi Ijubav, ko vsi le žoga v
tvojih smo rokah, dežela, krona, jaz!

[STANKO: Kršil sem voljo belih vil — iskal
ljubezni sem drugače si nego z ljubeznijo, tako
postal vilinski dar mi je v gorje!]

64

EVFEMIJA (daje znamenja. Priplazita se k
njej  DEVETI KRALJ in  MEHMED).

STANKO: Ta prstan, glej, je dar dobrotnih
vil, on vsa je moja moč, on mi je hkratu vir ne¬
sreče! Trikrat zasučeš ga na srednjem prstu leve
roke — poslušni škratje vsak izpolnijo ukaz. Tako
pričaral sem zlato, palačo, vojsko. — Le dve pre¬
povedi je izrekla vil kraljica. Prepoved prva se
glasi: Ljubezni s prstanom ne išči! — Odprla si
oči mi -— prepoved to sem kršil! V revni koči sva
ž da z majko, obdal z bogastvom in sijajem me
je stan, v bogastvu in sijaju le se drznilo srce
je misli previsokih. Pogled na te mi zbrisal je pre¬
poved iz spomina! — In zdaj le kršil drugo sem
prepoved, ki je izrekla jo kraljica vil: Nikomur
ne izdaj prstana tajno moč, sicer ti bo v pogubo!

PRINCESA (se prepadena nasloni z roko ob
ramo):  Gorje mi, kaj si storil?!

STANKO: V spotiko ti bila je skrita sila, ki je
pokorna, čudotvorna mi služila. Spotike se iznebim
— morda potem prijaznejša mi bode tvoja misel.
Globoko jezero, požri ta prstan! (Ga sname in ga
hoče vreči  v jezero.)

PRINCESA: Nikar, nikar! (Mu ustavi roko,
prstan pade iz rok pod teraso, pobere ga Deveti
kralj.)

KRALJ (kvišku moleč prstan):  Hoho, hoho,
holio!

PRINCESA: Nesrečnica, kaj sem storila!

Spl. knj. 12.

65

5

KRALJ: Zdaj v moji roki vsa je moč! Zdaj v
moji roki si, princesa!

PRINCESA: Sovražim te! Čez moje srce pr¬
stan ti moči ne daje. Ni moje več srce! Ko ga
osvojiti ni bila kos ljubav v sijaju, osvojila ga je
ljubav v bolesti! Moj Stanko — ljubim te! (Oklene
se ga.)

KRALJ: Ne misli, da te bom silil, princesa!
Odklonila si me — čakal bom, da boš ponižna sama
mi ponujala ljubezen. — Prstan, pomagaj! (Suče
prstan.)  Prvič, drugič, tretjič!

Rahel grom.

12 .

TRIJE ŠKRATJE (se pojavijo):  Gospodar

mogočnega prstana, kaj ukazuješ?

KRALJ (pokaže na Stanka):  Primite ga! Od¬
nesite ga v Deveto kraljestvo, v belo moje pre¬
stolno mesto, v kameniti stolp globoko pod zemljo,
kamor solnce ne prisije, kamor luna ne prisveti!
— Potem za njim še naju dva nesite odtod v moj
trdni slavni grad!

[TRIJE ŠKRATJE (se obotavljajo).

KRALJ: Ste culi moj ukaz?]

TRIJE ŠKRATJE: Prstan nas veže! (Iz¬
ginejo.)

PRINCESA: Na pomoč! Na pomoč!

66

STANKO (se rahlo izvije iz njenega objema):
Zame ni pomoči! Hvala ti za tvojo ljubezen!

Z neba pade oblak, zakrije Stanka in se zopet dvigne.
PRINCESA: Pomagajte!

KRALJ: Ti edina mu lahko pomagaš. Tisti
hip, ko mi po svoji prosti volji postaneš žena,
tisti hip se njemu odpre temnica. Drugače v njej
pogine!

PRINCESA: Ljudje! Straže! Ali ni nikogar,
da prime tega zločinca? (Omedli.)

KRALJ in  MEHMED (se grohočeta):  Hoho!
Hoho! Hoho!

EVFEMIJA: Visoki kralj, ne pozabite svojih
obljub — vzemite me s sabo!

KRALJ: Hoho! Izdajstva potrebujemo, iz¬
dajalcev ne maramo! Hoho!

Z neba pade oblak, zakrije Devetega kralja in Mehmeda
in se zopet dvigne.

13 .

(Pritečeta  ZVESTIN in LIZA, — za njimi prihiti
PET OTROK s pisanimi čepicami na glavi, za njimi
slede  MARTA in  SLUŽINČAD.)
ZVESTIN in  LIZA (iskaje prideta na teraso
k princesi).

MARTA: Kaj se je zgodilo? Kje je Stanko? —
Joj, naša ljuba princesa v nezavesti!

67

5 *

OTROCI (stopijo k zbegani Evfemiji):  Kaj pa
je, majka? Kje je Stanko? Tako je dober, pomisli,
šolati nas bo dal! Tako smo srečni!

EVFEMIJA: In jaz sem ga izdala! (Se
zgrudi.)

Zavesa.

68

Četrto dejanje.

i.

Trg v prestolnici Devetega kralja. Na levi v ozadju
okrogel temni stolp. Po trgu narod v gručah. — Od
desne pride glasnik z bobnom.

GLASNIK (zabobna):  Stojte! Poslušajte ukaz
premogočnega Devetega kralja!

NAROD (mrmra).

GLASNIK: Kdo mrmra? To je očiten punt!
Kdor se punta — sek! (Pokaže z roko ob vratu,
da bo ob glavo.)

PRVI MOŽ IZ NARODA: Saj ne mrmramo!
GLASNIK: Zakaj ne mrmrate? — To je hi¬
navstvo! Za hinavce je to-le: sek!

NAROD (se hoče raziti).

GLASNIK: Kam bežite? Stojte in poslušajte!
Premogočni Deveti kralj vam daje na znanje, da je
nemilostno odslovil ministra Mehmeda in ga zaradi
grde nezvestobe ukazal vreči v temnico, tamkaj
bo čakal sodbe — sek! Dejan je ob imenje in po¬
štenje in izžene se mu iz dežele vsa družina in

69

ves rod do šestega kolena. Svari se vsak in sle¬
herni, da bi Mehmedu ali njegovemu rodu dal
kakršnokoli potuho, pomoč in besedo. Drugače —
sek! — In zdaj s pota! Koj ga priženo! Da nikdo
ne izpregovori z njim besedice! Drugače —

PRVI MOŽ (za hrbtom drugih):  Sek!

GLASNIK: Kdo? Puntarji! — Naprej! (Goni
pred sabo narod s prizorišča )

VSI (z odra).

2 .

(DVA ČRNA SUŽNJA vodita  MEHMEDA
v verigah.)

MEHMED (zadržuje sužnja):  Čujta me, brata,
vsi trije smo enaki jadniki, ker nismo prosti! Vidva
sta sužnja, jaz sem v verigah —

PRVI SUŽENJ: Tak je gospodarjev ukaz!

MEHMED: Ne bojta se, ne uidem vama! A
vidva lahko postaneta svobodna moža in mogočna
in bogata kakor sam kralj.

PRVI SUŽENJ: Varal bi naju rad!

MEHMED: [Pri pokoju mojega očeta, pri živ¬
ljenju moje dece, verujta mojim besedam!] Kralj
ima čarodejen prstan — na sredincu ga nosi leve
,roke. Kdor ima ta prstan v svoji oblasti in ve nje¬
gove skrivnosti, njemu je pokoren ves svet in vse
bogastvo sveta. [Meni so znane skrivnosti prstana,
jaz sem mu kos ukazovati. — Postojta!] Čujta
me, ne zametujta svoje sreče! [Prstan ni kraljev,
samovoljno si ga je osvojil, vsakdo mu ga sme

70

vzeti.J Skoro se mi je posrečilo in prstan bi bil v
mojih rokah, v zadnjem hipu mi je izpodletelo in
evo me v okovih!

[PRVI SUŽENJ: Nevarna je stvar in ako ni
resnična, glavo tvegava za prazen nič!

MEHMED: Dober sem vama bil vsikdar, vama
in vajini deci — čemu bi sedaj upropaščal vaju za
prazen nič! Svoje imata oči, sama glejta — na
levem sredincu kraljevem neznaten železni prstan!
Čemu bo mogočnemu kralju, najbogatejšemu na
tem svetu, črni rjasti obroček, čemu ga bo nosil
noč in dan na svoji roki, ako nima prstan resnično
v sebi brezmejne vrednosti — večja je od vsega,
kar ima kralj!]

PRVI SUŽENJ: Tebi ni uspelo, kako naj iz¬
vršiva midva?

MEHMED: Prilike iskajta — na priliko ča¬
kajta! Pot je vama prosta pred kralja, prilika ne
izostane, in ko se vama ponudi, uporabita jo! —
uporabita jo! — uporabita, jo! — z lepo ali z grdo.

Cuje .se godba iz sledečega prizora.

PRVI SUŽENJ: Hitimo! (Odidejo na levo.)

3 .

(Z desne pridejo  ZVESTIN, LIZA in  PRINCESA,
preoblečem v cigana,  v dolgi je halji, širok ima
klobuk in palico, preko halje malho, v lice ji vise
dolgi črni lasje. Okoli teh treh se zgrinja narod.)

ZVESTIN in  LIZA (pojeta in plešeta).

71

OBA: Po svetu hodiva midva —

ZVESTIN: Kuža havhav!

LIZA: Muca mijav!

OBA: In kaževa, kar znava,

To je ljudem zabava.

ZVESTIN: Sem korenjak, čvrst in krepak,
močan mi glas doni!

Kje si junak, da hrabra si pogledava

v oči?

LIZA: Sem gospodična, nežna vsa, to lahko

vidi vsak,

In vendar zmag slavim še več, kot jih

slavi junak!

ZVESTIN: Malo havhav —

LIZA: Malo mijav!

OBA: Pa na obe plati, za vse strani je prav!
ZVESTIN: Havhav!

LIZA: Mijav!

NAROD (ploska in se smeje).

PRINCESA: Moja mlada dva umetnika sta
trudna in lačna. Majhna sta, a lakota jima je
velika.

ZVESTIN: Havhav!

LIZA: Mijav!

PRINCESA (jima vrže kruha iz malhe).
ZVESTIN in  LIZA (ujameta kruh, sedeta  v
ospredje in jesta).

PRINCESA: Prosim majhne nagrade za mlada
umetnika. (Pobira darove v klobuk.)  Hvala, hvala,

72

gospoda sijajna! Daleč po svetu nas je že vodila
naša pot, ali tako lepega mesta še nisem videla,
tako dobrega ne še naroda. Vaš kralj, Deveti kralj,
je mogočen gospodar! Pa je gotovo tudi dober!

NAROD (se najprej zgleduje med sabo.
Potem):  Da, da! Kako pa!

PRVI MOŽ IZMED NARODA: Sek! (pa se
koj potuhne.)

PRINCESA: Kako srečni ste ljudje! Kaj po-
menja oni mogočni stolp, tako trden je in lep?

PRVI MOŽ: Temnica je kamenita. Ne želi si
videti njene lepote od znotraj! Globoka je, da seza
do vode. Ozke line so v debelem zidovju, svit
dneva ne prodre skoznje.

PRINCESA (prikriva svojo razburjenost):
[Lepa hvala vam, gospod, za prijazen odgovor! —
Ko je temnica tako strahovita, kako strahoviti mo¬
rajo biti razbojniki, ki je zanje treba take temnice!

PRVI MOŽ: Ej, tujec, niso le razbojniki, ki
jim nudi ta stolp svoje gostoljubno zavetje! Tudi
lepši gostje se mude v njem!

DRUGI MOŽ: Molči! Kdo ve, ali je prav, da
to govoriš!

PRINCESA:] Kamor se ozre oko, vidi nove
krasote! — Kje je kraljeva palača? — Jutrišnji dan
bi se radi poklonili mogočnemu kralju — morebiti
bo tako milostiv in bo dovolil, da pokažeta moja
mlada dva umetnika svojo umetnost pred njego¬
vim presvetlim licem.

Spl. knj. 12

73

DRUGI MOŽ (pokaže na desno):  Kraljeva
palača je ondukaj. Kralj je bogat, bogato vas ob¬
dari.

PRVI MOŽ: Ali pa »sek«!

(Narod se nezaupljivo ozira in se razide.)

4 .

(PRINCESA, ZVESTIN in  LIZA so ostali sami.  —
Večeri se.)

PRINCESA: Do sem si nas naklonjeno vodilo
nebo, preko kopnega in preko morja, skozi selišča
in skozi pustinjo. (Prisede k Zvestim in Lizi.)  V
tem trdnem stolpu za mrzlim zidovjem je zaprt
moj mili soprog, vajin ljubi prijatelj. Tukaj ob tem
zidovju, v njegovi bližini dajmo, da prenočimo!
Morebiti se srečajo naše misli in želje z njegovimi.

LIZA: Zame ni visočine, zame ni debelega zi¬
dovja. Po strehah sem tako varna kakor pri tleh.
In v zidovju so line — ni line tako ozke, da je ne bi
prelezla jaz. Ukaži, princesa, in še nocoj to noč mu
prinesem dleto za zid, pilo za želez je, vrvico za
plezanje!

ZVESTIN: Jaz pa bom stražil in gorje vsa¬
komur, ki bi te motil! Rrrr!

PRINCESA: Zvesta žival! Dragocena mi je
tvoja pomoč! Toda kaj hasni, če rešimo milega
mi soproga iz okovov, če mu otvorimo težka
vrata iz temnice, dokler ima Deveti kralj prstan in

74

z njegovo pomočjo lahko koderkoli zopet ujame
ubeglega jetnika. Prva in edina skrb nam mora biti
ta, da dobimo v roko prstan.

LIZA: Vitka sem in lahka, v vse kote se pri¬
plazim. Moje bistre oči vidijo v temi kakor po
dnevu.

ZVESTIN: Moj nos vse izvoha, koderkoli je
skrito.

PRINCESA: Zanašam se na vaju. Mori me pa
skrb, ali nismo prišli prepozno. Ali sta čula, kako
strašna je temnica?

Mesec prisveti.

ZVESTIN: Ne tarnaj malosrčno, princesa!
Prestali smo dolgo pot in nevarno, višja moč nasl
je varovala, zapustila nas ne bo pred ciljem.

LIZA: Veš kaj, Zvestin, zapojva tu pod stol¬
pom, vse je tiho, morebiti naju čuje gospodar in
spozna, da mu je blizu pomoč!

ZVESTIN: Muca, ti si le bolj pametna nego
jaz. Da nisem kuža, poljubil bi te!

LIZA: Phhh!

ZVESTIN in  LIZA (zapojeta):

OBA: Od daleč naša pot pelja —

ZVESTIN: Kuža havhav!

LIZA: Muca mijav!

OBA: Mar naj še dolgo traja, da pridemo do

kraja?

75

6 *

ZVESTIN: Havhav!

LIZA: Mijav!

ZVESTIN: Prek gor visokih strmo pot —
naprej in brez strahu!
Prek rek, planjav in prek morja — ni dalo

nam miru!

LIZA: Ni pešala nam noga-in ni nam pešal

duh.

Zdaj tu smo! Mar nas čuješ? Mar nem
si, stolp, in gluh?
ZVESTIN: Čuj moj havhav!

LIZA: Čuj moj mijav!

OBA: O, da si živ, gospod! O, da si čil in

zdrav!

ZVESTIN: Havhav!

LIZA: Mijav!

STANKOV GLAS (iz stolpa):  Muca Liza,
kuža Zvestin — ljuba moja prijatelja!

ZVESTIN in  LIZA: Cul nas je!

PRINCESA (poklekne): Živ  je!

Zavesa.

5 .

Izprememba. Dvorana v palači Devetega kralja. Splošni
vhod ob desni strani spred. Zad na desno in levo
vhoda v stranske prostore. V ozadju dve veliki okni.
Kralj sedi na blazinah, odetih s preprogo. Plešejo mu
devojke.

76

KRALJ (prekine ples):  Nehajte! Hajdite!

Mehkužni vaš ples dolgočasi moje junaško srce.

DEVOJKE (zavekajo):  Joj! Ob milost smo
kraljevo! Joj, me reve! (Odidejo  v ozadju.)

(Sledi ples oboroženih junakov.)

KRALJ (kmalu ples prekine):  Nehajte! Bežite
mi, junaki! Prekrotki ste mi danes.

JUNAKI (spogledujoč se odidejo).

KRALJ (ploskne v roko):  Hoj, črni slugi! Orni
slugi!

6 .

(Vstopita  DVA ČRNA SUŽNJA.)

KRALJ: Poteri vaju vrag! Kje sta, kadar
vaju kliče gospodar? — Iz stolpa kamenitega, iz
temnice globoke mi privedita bledega jetnika iz
zapadnega carstva, hoho! — prijazno se bova po¬
menila o lepših časih!

OBA SUŽNJA (se globoko priklonita in kre¬
neta, da odideta).

KRALJ: Stojta! — Kaj pa Mehmed pravi,
moja pisana sraka? Kako mu prija nova kletka?
Kakšna pesem mu sedaj grči iz goltavega grla?

PRVI SUŽENJ: Visoki kralj! Mehmed, tvoj
skrušeni sluga, obupuje, da si je nakopal tvojo
nemilost.

KRALJ (ga opazuje):  Ej, pa si ga slišal na
lastna ušesa, da se kesa in obupuje? Komu je pel

77

svojo novo ganljivo pesem? Mar kamenitemu zi¬
dovju? Mar gluhi noči? (Se nalahno umakne za en
korak, ne izpusti sužnja iz oči in zakliče):  Straža!

PRVI SUŽENJ: Sam sem čul njegove besede,
sam videl njegove solze. Meni je govoril, pred
mano se je jokal.

DVA STRAŽNIKA (vstopita).

KRALJ: Mar si ti, suženj, zaupnik postal mi¬
nistrov? — (Tiše.)  Lopov! Kaj ti iščejo oči na
moji levi roki? V dno črne duše ti vidim — mo¬
rilec! Straža, primi ju, odvedi ju v kameniti stolp!

STRAŽNIKA (se lotita sužnjev).

PRVI SUŽENJ (se brani z bodalom).

DRUGI SUŽENJ: Milost, visoki kralj, nedol¬
žen sem! Samo oni se je dogovarjal z Mehmedom
ministrom!

PRVI STRAŽNIK (je uklenil prvega sužnja):
Bodalo je imel!

KRALJ: Vrzita ju v temnico — vkupe z Meh¬
medom jima bodi sodba! — In mi privedita iz
temnice bledega jetnika iz zapadnega carstva!

DRUGI SUŽENJ: Milost, milost! (Straža ja
odžene.)

7 .

KRALJ (sam, ne prikriva več razburjenosti):
Že drugič mi je grozila smrt — zaradi prstana!

78

Obdan sem od morilcev — komu naj še verjamem!
Kdor pozna tajnost prstana, vsak mi je smrtni
sovrag! Nisem več varen!

LIZA (se prikaže zad pri oknu in ko j zopet
izgine).

KRALJ: Kaj je bilo? Nekdo je pogledal skoz
okno! (Stopi k oknu.)  Nikogar ni! Previsoko je od
tal, da bi se kdo povzpel do okna! Strahove vidim
ob belem dnevu. — Prstan me preganja — [ali naj
se ga iznebim? Ne smem, ne morem, nočem! Pre-
mogočna je njegova moč! V oblast mi je dal car¬
jevega zeta, v roke mi pripelje carjevo princeso!
— Le] s prsta mi mora, da ne bo preglasno mikal
smrtnih bodal! Skrijem ga — (Se hitro ozre, sname
ga s prsta in skrije pod sedež.)

LIZA (se za hip prikaže pri drugem oknu in
zopet izgine).

KRALJ: Deveti kralj, kje je tvoja mogočnost?
Trepetaš pred svojimi lastnimi priliznjenimi suž¬
nji! — Kako sovražim človeško golazen!

8 .

SLUGA (vstopi in se prikloni).

KRALJ: Kaj je? Kaj hočeš?

SLUGA: Tuj cigan je pripotoval s psom in
mačko, čudni sta živali, plešeta in pojeta. Cigan
prosi milosti, da bi smela žival pred vašim pre¬
svetlim licem izvajati svojo umetnost.

79

KRALJ [(gleda slugo):  Ali si ti pošten človek?

SLUGA (preplašen):  Gospod, milostiv bodi z
menoj in mojo deco! Nedolžen sem!

KRALJ: Zakaj se treseš, ako si nedolžen?
Priznaj!

SLUGA (poklekne):  Star sem, moji dnevi so
šteti, pošteno sem ti služil in ti bom do zadnjega
diha. Najmanjše krivde si nisem svest! Ali včeraj
so vrgli v temnico ministra Mehmeda, danes sta
mu sledila dva črna sužnja — pa se bojim, vse
druge nas zadene enaka usoda.

KRALJ: Ali veš, zakaj so morali oni trije v
ječo?

SLUGA: Ne vem, mogočni kralj!

KRALJ: Vstani! Ne boj se — verjamem ti, da
si pošten! —] Razsrdili so me ljudje — naj me
razvedri žival! Ukaži jim, da pridejo.

SLUGA (da znamenje pri vhodu, da vstopijo.
Potem postoji pri vratih).

9 .

(Vstopijo  ZVESTIN, LIZA, za njima  PRINCESA.
Vsi trije se globoko klanjajo. Kretajo se ritmično,
a pri svojih kretnjah vohata in stikata Zvestin in
Liza za prstanom.)

PRINCESA: Mogočni kralj! Kakor solnce nad
zemljo visoko stojiš nad ubogim človeštvom!

ZVESTIN in  LIZA: Visoko! (Kažeta s pozo
in kretnjo, kako visoko.)

80

PRINCESA: Daleč po svetu sega tvoja slava!

ZVESTIN in  LIZA: Daleč! (Igra kakor prej.)

PRINCESA: Globoko se ti klanjamo!

ZVESTIN in  LIZA: Globoko!

PRINCESA: V silno nam bo čast —

ZVESTIN in  LIZA: V silno!

PRINCESA: — da ponižni ti smemo nuditi
pokušnjo —

ZVESTIN in  LIZA: Ponižni!

PRINCESA: — skromne naše umetnosti.

ZVESTIN in  LIZA: Skromne naše umetnosti.
(Napravljata okoli kralja plesne kretnje, pri tem
se z znamenji sporazumeta, kje je skrit prstan.)

KRALJ (ju smehljaje gleda):  Zabavna žival!
(Princesi.)  Odkod pelja vas pot, kam vas popelje
naprej?

PRINCESA: Mogočni kralj — nebo naj rosi
svoj blagor na tvojo kraljevsko glavo! Cigan sem
iz daljnega Egipta, starodavnih Faraonov bedni
sin. Od pradeda na očeta, od očeta na sina, od sina
na vnuka se je v našem rodu podedovala spret¬
nost, da vzgajamo žival za umetnost.

ZVESTIN in  LIZA: Za našo umetnost. (Plesne
kretnje s poizkusi, dobiti prstan.)

PRINCESA: Pot pa nas vodi od vzhoda do
zahoda, od severa do juga, koder so plemenite roke.
(Vsi trije se globoko priklonijo.)

81

KRALJ: Ste bili tudi v zemlji zapadnega carja?

PRINCESA: Nebo ti daj zdravja, tebi in tvo¬
jemu potomstvu! — bili smo, bili. Ali tega je davno;
cigani ne štejemo let — videli smo mlado princeso
— tako je bila tedaj velika. (Pokaže velikost šest¬
letne deklice.)

ZVESTIN in  LIZA: Tako velika!

KRALJ: Se vam li kmalu zopet tjakaj obrne

pot?

PRINCESA: Srečen bodi narod pod tvojim
žezlom, mogočni kralj! Lep in velik je ta svet —

ZVESTIN in  LIZA: Velik!

PRINCESA: — majhna je zemlja zapadnega
carja —

ZVESTIN in  LIZA: Majhna!

PRINCESA: — kdo ve, ali še kdaj prestopi
naša noga njene meje!

ZVESTIN in  LIZA: Naša noga!

PRINCESA: Razun, ako nam to ukaže tvoja
mogočna glava. Sužnji smo pokorni tvojim po¬
veljem.

ZVESTIN in  LIZA: Sužnji pokorni!

KRALJ: Morebiti se poslužim vaše pomoči —
čaka vas dobro plačilo!

Zunaj zarožljajo verige.

SLUGA (pogleda venkaj in javi):  Premilostni
kralj, straža je privedla jetnika!

82

KRALJ (se spomni):  Jetnika! (Slugi.)  Daj,
pogosti malo družbo!

(SLUGA se prikloni, stopi zad k vratom na desni
in ondu čaka.)

KRALJ: Počakajte, okrepčajte se — potem mi
zapojete in zaplešete! (Pristopi k princesi.)  Všeč
si mi cigan, tvoje lice mi vzbuja spomine.

(LIZA vzame za kraljevim hrbtom prstan, ga po¬
kaže princesi in potem da Zvestinu.)

PRINCESA: (se zgane.)

KRALJ (osupne in se ozre):  Kaj je?

LIZA (se priliznjeno smuka ob njem):  Mijav!
KRALJU (se zopet razvedri lice):  Ti si, muca?
— Le idite!

(LIZA in  ZVESTIN odplešeta za slugom skozi vrata
zad na desni.  — PRINCESA sledi za njima, glo¬
boko se klanjajoča.  — KRALJ stopi zamišljen po
dvorani.)

10 .

(STRAŽARJA privedeta  STANKA v železju, bled
je, oči si pokriva z roko.)

KRALJ (stražarjem):  Čakajta pred durmi! Da
se mi ne ganeta odtod! In če vaju pokličem, tisti
hip da sta mi tu!

STRAŽARJA (se priklonita in odideta).

83

KRALJ (gleda Stanka):  Mar nisem vreden

tvojega pogleda, suženj?

STANKO: Kralj, po glasu te spoznavam! —
Tvoja ječa je temna, šest dolgih mesecev nisem
videl belega dne — oči so se odvadile svetlobi.
KRALJ: Bled si in mršav!

STANKO: Taka te je volja, kralj!

KRALJ: Ni moja volja! V drugi roki je ključ

— zakaj odlaša ona roka in ti ne odklene ječe?

STANKO: Ljubezen ji brani.

KRALJ: Nespamet! Piši princesi svoje trpljenje

— prišla bo in te rešila!

STANKO: Ako bi prišla, da me reši tako,
kakor zahtevaš ti, ne bi me ljubila. Toda me ljubi!
Te zavesti — za nič na svetu je ne bi zamenjal, ne
za prostost, ne za življenje.

KRALJ: Piši ji pismo, pravim! Temnico po¬
znaš, toda vseh njenih muk še nisi preizkusil —
odlašal sem. — Svetujem ti, piši! Prilika je tu.
Cigan se je oglasil, z mačko in psom potuje, ki
plešeta in pojeta, ta lahko ponese pismo.

STANKO: Ko me ljubi, še misliti ne more, da
bi mi izneverila ljubezen in jo naklonila tebi. Lju¬
bezen klije le iz ljubezni — kako bi klila iz nasilja!
KRALJ: Potem ti ni rešitve!

STANKO: Kakor bo odločilo nebo! Verujem v
moč ljubezni! —Oko se mi je zopet privadilo dnevu,

84

kralj, vidim te! Bled sem in mršav, ali tudi tebi,
kralj, ki še nisi okusil svoje ječe, tudi tebi lice ne
razodeva sreče! — Sreče ni brez ljubezni in brez
dobrote!

KRALJ: Ljubezen, dobrota — prazni besedi!
Trdno zidovje, železen zapah — na nju se zanašam!

STANKO: Zidovje, zapah ne dajeta varnosti
in sta brez moči, ako ne stoji ob zidovju in zapahu
človek. Ako nimaš človeka ob strani in njegove lju¬
bezni in zvestobe, da ti brani zidovje, čuva zapah,
zapah in zidovje ne držita. Najtrdnejša vrata gladko
odklene šibko zlato, ako ni zvest vratar.

KRALJ: Ni mi treba tvojih naukov!

11 .

MEHMED (se priplazi skozi vhod zad na levi.
Stanku daje znamenja, naj molči. Ko se priplazi
kralju za hrbet, dvigne bodalo).

STANKO (zakriči):  Kralj, čuvaj se!

KRALJ (se hipno ozre, trdo zgrabi Mehmedovo
roko in ji izvije bodalo):  Morilec zavratni!

MEHMED: Kaj si drugega ti, ki le s krvavim
nasiljem vzdržuješ svojo oblast!

KRALJ (dvigajoč bodalo):  Kar si namenil

meni, tvoj bodi delež!

MEHMED: Le suni, kralj! Sto in sto jih je za
mano — kar je meni izpodletelo, enemu izmed njih
ne izpodleti! (Stanku.)  Bedak, zavrgel si prostost!

85

STANKO (z mogočnim glasom):  Kralj, pusti
ga! (Kralju nehote omahne roka.  — Mehmedu.)
Nesrečnik, beži iz teh dežel!

MEHMED (se umakne skozi vhod zad na levi).

STANKO: Hrepenim po svojcih, hrepenim po
svobodi — ali da si odprem temnico z okrvavljenim
bodalom, tega mi ne da srce.

[KRALJ (še skuša vzdržati kraljevsko stro¬
gost):  Drznil si se, Mehmedu si pomagal, da je
ubežal!

(Izza vrat  v ozadju pogledujejo  ZVESTIN, LIZA in
PRINCESA.)

STANKO: Tvoje življenje je bilo v mojih ro¬
kah. Da sem molčal — Mehmed bi bil sedaj-le
vladar, a tvoja glava bi nataknjena' nad mestnimi
durmi plašila tvoje pristaše. Srce mi je velelo, da
te rešim negodne smrti, isto srce mi ni dalo, da
pogine Mehmed od tvoje roke. Ako eno moje de¬
janje obsojaš, kralj, moraš drugo tudi. — In pre¬
udari, kralj, in povej — ali je res le moja beseda
ustavila tvojo roko, da ni sunila z bodalom, beseda
onemoglega sužnja, ukovanega v železje? Mar ni
tvoja lastna kraljevska volja odlašala sunek?]

KRALJ (skrušen sede, sklone glavo v roke).

12 .

(Rahla godba.  LIZA in  ZVESTIN priplešeta,  PRIN¬
CESA ostane  v ozadju.)

LIZA in  ZVESTIN (nežno zapojeta).

86

OBA: Kak dolga nam je pot bila —

ZVESTIN: Kuža havhav!

LIZA: Muca mijav!

OBA: Srce veselo raja, prišli smo ji do kraja.

ZVESTIN: Havhav!

LIZA: Mijav!

ZVESTIN: Trpljenju vsemu konec je, po¬

zdravljen, naš gospod!

Na — prstan! Da bi skoro nas odpeljal vse

odtod!

LIZA: Tja, kjer premili naš je dom, tja srce

hrepeni,

Vse bolje, ko v tujini, doma mi miška diši!

ZVESTIN: Le še havhav —

LIZA: Le še mijav —

OBA: Brzo odtod domov, gospod, to vsem bo
prav!

ZVESTIN: Havhav!

LIZA; Mijav!

(ZVESTIN je dal med vetjem Stanku prstan.  —
STANKO si je prstan nataknil na prst in hvaležen
objame Zvestina in Lizo.)

KRALJ (se zdrami iz premišljevanja in se
dvigne):  Carjevič, prost si! Deveti kralj ne more,
da bi zaostajal za tvojo plemenitostjo.

STANKO: Kralj, resnično sem prost! (Okovi

padejo od njega.)  Oprostila me je ljubezen! — Glej,

87

prstan je zopet našel svojo pot v roko, ki so ji ga
namenile vile! — Pa sem vesel tudi tvoje besede,
sovražnik se mi je prevrgel v prijatelja — hvala ti!
— A zdaj, preljuba zvesta mi žival, prav hitro mi
povej vse, kar veš o moji princesi!

PRINCESA (vrže od sebe klobuk in lasuljo):
Tvoja princesa je tu! (Mu zleti  v naročje.)

KRALJ (zavzet):  Klanjam se vsemogočni lju¬
bezni. Princesa, odpusti mi! — Carjevič, odpusti
mi!

STANKO: Dobrota je vzklila v tvojem srcu,
naj se mogočno razraste in obilno srečo rodi! —
Poslavljamo se! (Suče prstan.)

Rahel grom.

KRALJ: Potreboval bi vajinih rok, da me vo¬
dijo po novi poti.

STANKO: Srce ti bodi voditelj! —

[(TRIJE ŠKRATJE se pojavijo in se veselo kla¬
njajo Stanku, ki jim daje ukaze.)

KRALJ: Srce mi bodi voditelj-( Otvoril

je okno  v ozadju.)  Narod, poslušaj svojega kralja!
(Spodaj šum.)  Nasilju bodi konec, ljubezen vladaj
odslej kraljevini! Vse ujetnike izpuščam! (Veseli
vzkliki.)  Vsem sužnjem dajem prostost! (Živel!)
Vse sirote jemljem v svoje varstvo — ne kralj, oče
bom odslej svojemu narodu! (Spodaj za odrom ve¬
seli vzkliki: Živel Deveti kralj!)

88

STANKO in  PRINCESA: Živel Deveti kralj!]
Padejo oblaki in zakrijejo ves oder.

13 .

Izprememba.

(Doma. Na levi skupina:  CAR, PRINCESA, STAN¬
KO, MARTA, MINISTER ROGOSLAV, OTROCI,
NAROD; na tleh počivata  ZVESTIN in  LIZA. Sku¬
pina predočuje radost vsled rešitve in vrnitve
Stankove.)

STANKO (stopi naprej):  Srečno smo zopet
združeni vsi, ki nas spaja ljubezen. Da tako osta¬
nemo. (Da roko majki in princesi.)  Na vrhuncu
sem sreče pa mi s tega vrhunca uhajajo hvaležne
misli še k vam, k svojim dobrotnicam, belim vilam.
Da ste pri nas, izrekel bi vam poleg zahvale tudi
še prošnjo.

V ozadju se prikaže duplina v kraljestvu vil, na vzvi¬
šenem prestolu sedi kraljica, obdana od vil.

KRALJICA: Klical si nas, tu smo. (Stopa od
prestola navzdol.)

STANKO: Kraljica vil! Tvoj dar, mogočni
prstan, je dokazal svojo moč: obvaroval nam je
carstvo in princeso pred tujim nasiljem. Razodel
pa je tudi neizmerno nevarnost, ki jo ima bajna
njegova sila v rokah šibkega zemljana. Kraljica
vil, hvaležen ti vračam prstan!

KRALJICA: Moder si, carjevič! Modrost ti pri¬
haja iz srca — ta modrost je najvišja! — Ko vam

89

je ljubezen, ni vam treba več prstana — večja
je moč ljubezni! — In ko mi vračaš mogočni prstan
po svoji volji, brez sile in prošnje in iz zadovolj¬
nega srca, si storil novo dobro delo: rešil si tri
zaklete škrate. (Vzame prstan. Tačas zagrmi. Iz
tal pridejo trije škratje, izpremenjeni so v krepke,
lepe mladeniče.)  Zakleti so bili od črnih besov tako
dolgo, dokler se ne izpolni, kar se je izpolnilo ta
hip: ljubezen je dala silo iz rok zaradi ljubezni!
Ljubezen  vladaj ljubezni, sama si je dovolj
močna! — Pozvan si bil in si se obnesel — rešil si
jih robstva!

TRIJE MLADENIČI: Ljubezen nas je rešila.
Prosti smo — iz ljubezni ti prosti nudimo svoja
srca in svoje roke. (Objeti dvigajo roke proti car¬
jeviču.)

Godba.

Konec.

90

Opomnja za manjše odre,

Uprizoritev se lahko v nekaterih ozirih olajša. Zlasti
lahko izostaneta nemi prizor v devetem prizoru prvega
dejanja in ples v petem prizoru četrtega dejanja. Na¬
mesto petih otrok zadoščajo trije, namesto treh vil ču-
varic zadošča ena, ki govori za vse tri, enako namesto
treh škratov eden. Da čarovne prizore prilagodi odru,
kakršen je na razpolago, je prepuščeno preudarku re¬
žiserja.

91

NflRODMfi IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

00000077399

SPLOŠNA KNJIŽNICA.

Izšli so zvezki:

Št. 1. Ivan Albreht: Ranjena gruda, izvirna povest, 104 str.

„ 2. Rado Murnik: Na Bledu, izvirna povest, 181 str.

„ 3. Ivan Rozman: Testament, ljudska drama v 4 dej.,
105 str.

„ 4. Cvetko Golar: Poletno klasje, izbrane pesmi, 184 str.

„ 5. Fran Milčinski: Gospod Fridolin Žolna in njegova
družina, veselomodre humoreske, 72 str.

„ 6/1. Dr. Lavo Čermelj: Boškovičev nauk o materiji
— prostoru — času v luči relativnostne teorije,
52 str. 8°

„ 7. flndersenove pripovedke. Za slovensko mladino
priredila Utva. 112 str.

„ 8. Emil Gaboriau: Akt štev.113, poslovenil E.V., roman,
536 str.

„ 9. Univ. prof. dr. France Veber: Problemi sodobne
filozofije, 344 str.

„10. Ivan Albreht: Andrej Ternouc, relijefna karikatura
iz minulosti, 56 str.

„11. Pavel Golia: Peterčkove poslednje sanje, božična
povest v 4 slikah, 84 str.

„ 12. Fran Milčinski: Mogočni prstan, narodna pravljica
v 4 dejanjih, 92 str.

V tisku so:

Bulwer: Poslednji dnevi Pompejev, roman, prevod.

Sofokles: Antigona, drama.

Dr. Engliš - Dr. Ogris: Denar, narodno-gospodarski spis.

Hauptmann - Funtek: Potopljeni zvon.

Fran Milčinski: Fridolin Žolna. II. in III.

Pripravljajo se za tisk izvirni spisi:

Cvetko Golar: Bratje in sestre v Gospodu, povest.

Dr. Rajko Nahtigal: Primerjalni oris slovanskih jezikov.

Dr. Fran Veber: Psihologija jezika, s posebnim ozirom
na slovenski jezik in Estetika.

Rado Murnik: Matajev Matija, Mladi janičar, Tujec.
Prevodi:

Sienkiewicz: Quo vadiš?, roman.

L. Andrejew: Črne maske, Jekaterina Ivanovna, drami.

Oskar Wilde: Slika Doriana Graya, roman.

Dostojevskij: Idiot, roman v 3 knjigah.

Tolstoj: Vstajenje, Ana Karenina, Kreutzerjeva sonata.

Da pripomoremo k razširjanju, razmahu in
populariziranju slovenske knjige, smo pričeli iz¬
dajati

»SPLOŠNO KNJIŽNICO",

ki bo obsegala vse panoge književnosti, med
njimi posebno : leposlovstvo, dramske in mla¬
dinske spise, znanstvo, strokovne vede, umet¬
nost, zbirko zakonov in naredb in razne druge.

V tem okvirju namerava založba redno izdajati
izvirna slovenska leposlovna in znanstvena
dela, eseje, študije in spise poljudno-znanstvene,
strokovne in zabavne vsebine ter zlasti vsa
boljša dela iz starejše slovenske književnosti,
ki so danes širokemu občinstvu skoro nedo¬
stopna, razen tega pa tudi dobre prevode iz
svetovne leposlovne in strokovne književnosti.

Knjige bodo izhajale v neprisiljeni vrsti,
lepo opremljene, broširane in vezane, v enot¬
nem formatu 15X12 cm in z ozirom na da¬
našnje razmere po kolikormogoče nizkih in
zmernih cenah.

V nadi, da najde njena dobra volja dovolj
odziva, vabi podpisana založba vse one, ki lju¬
bijo lepo in dobro slovensko knjigo, da vstopijo
v krog njenih odjemalcev.

Založba

Zvezne tiskarne in knjigarne

v Ljubljani, Wolfova ul. 1.