SLOVENSKI PRIJATEL • IzhtnTCu.rat Za cerkev, šolo in dom. ItVUt Št. 12. 15. decembra 1858. VII. tečaj. Prečastitemu, visokoučenemu in svitlemu Gospodu Gospodu doktorju svetega bogoilovslva, častneraa korarju Lavantinstemu itd. itd. škofu Kerškemu in knezu Avstrijanskemu v slavni spomin nabral Andrej Einspieler, kateket in učitelj C. k. višje realke. I. Pred 31. Oktobrom. CflLerVs popVIiVsq"Ve GVrCensIs epIsCopo faro C VnCta eX.optat IIeo IVVante seCVnDa. Jan. Cernic. Prašal sem kmete, mesijane okoli, Kdo da kej škof naš bo vsem zdaj po volji? Poslušam, poslušam, kaj se govori, Poslušam, poslušam, kaj močno doni: »Prosimo, prosimo vsi zdaj Boga, Da nam za škofa le Wiery-a da!" Prašal sem svetne, duhovne okoli, Kdo da kej škof naš bo vsem zdaj po volji? Poslušam, poslušam, kaj se govori, Poslušam, poslušam, kaj močno doni: »Prosimo, prosimo vsi zdaj Boga, Da nam za škofa Wiery-a da!" Prašal sem Nemce, Slovence okoli, Kdo da kej škof naš bo vsem zdaj po volji? Poslušam, poslušam, kaj se govori, Poslušam, poslušam, kaj močno doni: »Prosimo, prosimo vsi zdaj Boga, Da nam za škofa le Wierj-a da!" 31. Oktobra. v* Prašal sem danas po mestu okoli, Kdo da kej škof naš bo vsem zdaj po volji? Poslušam, poslušam, kaj se govori, Poslušam, poslušam — že močno doni: „Mamca je prišla iz Solnograda, Wiery-a, pravi, imate škofa!" Po 31. Oktobru. Prašam zdaj tudi povsod i okoli, Alj je dro Valentin res vsem po volji? Poslušam, poslušam, kaj se govori, Poslušam, poslušam — veselo doni: »Hvalimo, hvalimo vsi zdaj Boga, Da Valentina nam dal je škofa!" Rojenega Korošca nam je toraj Bog dal za škofa ; le poslušajte ljubi Slovenci! hočem vam vse naravnost povedati, da vidite, kako čudovitno Jih je premodra roka božja vodila, da Jih je pripeljala do te narvišje stopinje v sveti katoljški cerkvi. Dr. Valentin Wiery, premilostljivi knezoškof naš, so se | rodili na Koroškem, so toraj naš rojak. VLavantinski dolini je I tekla zibika Njihova. Malo urico od št. Andraša, kjer so dosedaj La- • vantinski škofi stolovali, vidiš si lepo belo cerkev nasproti smehljati; dva stolpa ponosno naviš molita in ti naznanujeta, da je tukaj precej velika fara. To je „Marain," farna cerkev posvečena rožni devici . Mariji. Tukaj so prečastiti knezoškof naš zagledali beli svet. Oče Njih Franc Serafinski je bil celih 31 let učitelj in cerkvenik pri tej fari, in že tretjič oženjen. 12. Februarja 1813 povije mu žena sinčka Valentina. Pa komaj je bil fantiček 4 leta star, kar nemila smert pobere skerbnega očeta 27. Januarja 1817. Ostane toraj uboga udova in troje otročič: Valentin, Ana, ki je zdaj v Celovcu, in Anton, ki je lončarski mojster v Velikovcu. Skerbna mati pošlje svojega Valentina v bližni št. Andraš v šolo, potem pa v Celovec, da se ondi izuči 4 nižje latinske šole. Valentinov stric in dobrotnik, ^ visokočastiti gosp. P oš, predsednik c. k. deželne sodnije, so pa bili prestavljeni iz Celovca v Gorico; toraj se tudi Valentin ž njimi v Gorico preseli in tam dokonča 4 višje latinske šole. Leta 1832 stopijo Valentin po božjem poklicu kot bogoslovec lavantinske škofije v Celovško semenišče in dokončajo bogoslovske šole 1. 1835. Da so se učili vse leta in po vseh šolah izverstno, in se obnašali prav lepo in izgledno, ni treba v misel jemati, ljubilo in spoštovalo Jih je vse, predpostavljeni in součenci. Radi bi Jih bili rajni knezoškof Ignaci Zimerman že 1. 1834 v mašnika posvetili, pa so bili še premladi; zatoraj seje to zgodilo še le 4. Avgusta 1835. V mašnika posvečeni se podajo na Dunaj v višje šole, se učit doktorstva svetega bogoslovslva. Leta 1838 se vernejo kot doktor sv. bogoslovstva v svojo domovino in pridejo za kaplana v Šmarje na spodnjem Štajerskem. Pa že jesen perve dni mesca Oktobra Jih pokličejo kot špirituala v Celovško semenišče. Blizo 7 let so bili bogoslovcem ljubezniv duhoven oče; tako so si prirediii in podučevali velik del tistih duhovnikov, kterim so zdaj škof .in višji pastir. Še so pri vseh učencih v blagem spominu in vsi se še spominjajo živo Njih prelepih ogovorov in zlatih naukov. SIo-vencom so se posebno še pa bili prikupili; kajti še le kot bogoslovec so se bili začeli učiti slovenskega jezika, pa skoraj so se ga bili tako navadili, da so Oni—rojen Nemec—slovenske bogoslovce učili slovenskega jezika. Toliko premore bistra glavica in terdna volja. — Pa Njih slavne lastnosti in prelepe dela nc ostanejo skrite. L.' 1844 Jih rajni knezoškof Franc Ksaver Kutnar pokličejo kot stolnega korarja v št. Andraš. Tukaj so se trudili obilno, in zlasti kot višji šolski ogleda so mnogo mnogo delali za ljudske šole, — kar Jih leta 1851 višji knezoškof Maksimilijan Jožef k sebi vzamejo v Sol-nograd. Tukaj so bili korar pri višji stolni cerkvi, prosinodaljni spraše-vavec, škofijski komisar za fantiško semenišče in slednič vodja bogo-slovskega semenišča. Celih 7 let so tukaj pred očmi svojega nadškofa živeli in svoje mnoge in težavne dolžnosti zvesto spolnovali, so se obnašali pa tudi tako lepo in ljubeznjivo, da Jih spoštuje in ljubi celo mesto, pa tudi cela nadškofija Solnograška. Zatoraj so Jih pa tudi knezonad-škof Solnograški po svoji pravici, da vsako tretjokrat oni imenujejo Kerškega knezoškofa, 30. Oktobra 1858 za Kerškega škofa izvolili. Vse po celem Koroškem je želelo, je zdihovalo, je prosilo, da bi iz Solnograda dobili za škofa tam bivajoeega Korošca, slavno znanega in občno ljubljenega gospoda. Že je bilo minulo troje mescov, pa od prihodnjega škofa kaj gotovega še ni vedel nihčer. Se ve, da je vse težko težko pričakovalo ! Bilo je 31. Oktobra — ravno sveta nedelja, — kar kočija priderdra iz Solnograda in nam pripelje mamkico, staro mamkico novega škofa našega. Oh srečna mati, da si doživela tolikega veselja, srečni pa tudi mi, da si nam prinesla veselja tolikega. Bog ti daj uživati dolge dolge leta to veliko pa redko veselje! Šla je ta vesela novica kot blisk po celem Celovcu, in ko bi trenil, se je raznesla po celi deželi; razlegalo se je po dolinah in planinah: „Dr. Valentin Wiery je knezoškof naš!" — Malo dni potem so prišle uradne pisma iz Solnograda, ktere so poterdovale to veselo novico in zraven še naznanovale, da bo konfirmacija, to je poterjenje novega škofa 20. Novembra, konsekracija, to je posvečevanje 21. Novembra v Solnogradu. Vsa škofija je bila zdaj po koncu, veliko ljudi se je spravljalo v Solnograd, — ali človek obrača, Bog pa oberne. Strašen mraz je pritisnil, snega je padlo do kolena. Vendar se je podalo v tein strašnem mrazu in globokem snegu črcz visoke in nevarne Turje na daljno pot v Solnograd devet duhovnikov iz Kerške škofije. Imenujejo se ti sereni visokočastiti gospodje (p. n.): Peter Adam Pichler, stolni korar in vodja Celovškega semenišča, Maks Walner, konzistoralni svetovavee in fajinošter mestne glavne fare v Celovcu, Jan. RaupI, dehant vRelace, Jan. Rauscher, dehant v Sovodju, Franc Stornik, začasni dehant na Bistrici, Ant. Ehrli ch, mestni fajm. v Štrassburgu, Ant. Mayr, fajm. v starem Dvoru, Ni k. Rabič, fajm. v Lollingu in Jož. Gasser, fajm. v Kamerčah. Vsi ti gospodje ne morejo dosti pripovedovati in prehvaliti, kako milostljivo, prijazno in. preljubeznjivo so bili povsod sprejeti, posebno od prečast. knezonadškofa Maksimilijana in našega novega škofa Valentina. Le slišati jih, svitle solze človeka posilijo. Kdo bi vesel ne bil takega škofa! — 20. Novembra, to je saboto pred poslednjo nedeljo po binkoš-tih so bili naš novi knez in škof konfirmirani ali poterjeni. O pol enajstih so jeli v stolni cerkvi vsi zvonovi peti, in v bogati opravi in lepi procesiji je stopala vsa duhovščina po sredi stolne cerkve pred veliki oltar. Pred ravno tem oltarjem so shranjeni sveti ostanki škofov sv. Ruperta in Virgilia ; prelepo so bile svetinje okinčane in veliko sveč je gorelo okoli. Prečastiti knezonadškof Maksimilijan Jožef so se usedli na svoj prestol, novoimenovani knezoškof Kerški tudi na svoje odločeno mesto. Prokurator ali zagovornik novega škofa je začel svoj govor in prosil prečastitega knezonadškofa, naj da imenovanega škofa Valentina tudi poterdi. Zdaj se vzdignejo prečast. nadškof in poterdijo s prav pohvalnimi in ginljivimi besedami škofa Valentina. Slednič se vzdignejo poterjeni škof Valentin in se zahvalijo premilostljivemu nadškofu tako milo in serčno, da je vsem pričujočim duhovnikom se storilo prav milo pri sercu. Potem je prokurator čast. gosp. Dr. Lienbacher še enkrat nagovoril prečast. nadškofa in novopoterjenega škofa — in ginljiva slovesnost je bila končana. — Veliko nar višje gospode in mnogo vernega ljudstva se je bilo zbralo; serčno veselje se je vsem svetilo na licu. Pa še več ljudi se je bilo nabralo prihodnega dne, ko so izvoljenega in že tudi po-terjenega škofa Valentina posvečevali, to je: poslednjo nedeljo po binkoštih ali n. 21, Hovcmbra. Te C VSI abhlnC aD Coefcestla Iter. j. č. Služba božja slavno se opravlja, Sveto opravilo se ponavlja V starem Solnogradu tam; Valentin se v škofa posvečuje, Moč škofovska Mu se podeljuje Daje nadpastir se nam. Truma, glej! duhovnov Ga obdaja, V stolno cerkev slavno Ga sprevaja, Pred altarjem On kleči: Višji škof nad Njim roke steguje, S križmo sveto Ga pomaziljuje, Škofje znamnja Mu deli. Rokavice zlate, paljca kriva Valentinu v roci se preliva, Perstan drag na perstu lesketa; Kniga evangeljska se Mu daje, Tri škofovi „ brata" objemaje Zdaj solze točijo veselja. Glej! v odsvitu večne božje slave Se tam Valentinu verha glave Mitra sveta zdaj blišči, Zlati križ na persih že Mu sije: Oh komu serce glasno ne bije ? — „Novi škof naš tam stoji!" Mislite se tje v starodavni Solnograd v stolno cerkev; kakor vesela nevesta je prelepo okinčana hiša božja, vse živo je ljudi. Tam so 21. Novembra, ravno na god Marijnega darovanja posvečevali našega novega škofa. Ob osmih zjutraj stopijo najpred prečastiti kne-zoškofLavantinski in slavno znani govornik Anton Martin na lečo ali prižnico. Vse gleda in posluša, kaj bo. Prečastiti pridigar vzdignejo svoj glas in začnejo: Sveti Duh je rekel: ^Odločite mi Savla in Barnaba v opravilo, za ktero sem ju izvolil. Tedej so se postili in so molili, ter položili na nju roke in ju poslali." Dj. apost. 13, 2 — 3. Vvod. Tri mesta po celi Evropi so mi nar ljubše, nje visoko spoštujem in posebno rad imam. Rim, večno mesto, kjer počivata apostoljška kneza in pervaka Peter in Pavi, Rim, terdna skala naše sv. vere, ktere vrata peklenske ne bojo premagale, Rim, pravo sarce, iz kterega se raztaka na vse strani vse katoljško življenje. Poln spoštovanja in ljubezni pozdravljam mesto Rim, sveto mater vesoljnega sveta katoljškega, s prelepimi besedami škofa Fenelona: „Moja roka naj mi odreveni, in jezik moj naj mi zastoji, preden tebe pozabim, in ne oznanujem slave tvoje, o sveto mesto i" — Moje drugo mesto , ktero posebno rad imam, je stari in častitljivi Oglej, perva zibel keršanske vere in naj starejše semenišče tistih slavnih mož, ki so sv. katoljško vero nesli med tiste rodove, ki so prebivali od sinjega morja jadranskega do bistre Donave in od visokih Tiroljskih planin in snežnikov noter do prostornih planjav stare Panonije, Oglej, kjer je sv. Marka bil pervi škof, kjer sta pokopana slavna mučenca sv. Mohor in Fortunat, in kjer počiva toliko mučencev in svetih škofov. Škoda, da je to nekdaj tako slavno mesto že nektere sto leta do konca razdjano, le velika groblja je, ki nam glasno pričuje, kako mine in zgine vsa čast in imenitnost posvetna. Tretji ljubej mojega serca si ti prijazni Solnograd, ti visoko počeščeni grob, v kterem počivata obadva sveta apostoljška škofa Rupert in Virgili, in danes tamle pod velikim oltarjem gledamo in visoko častimo njune svete ostanke; ti Solnograd, rodovitna zemlja, ki že več kot tisuč let velike škofe in goreče oznanovavce sv. vere pošiljaš daleč in široko okoli. Iz strašnega spanja žalostne ajdovske vere te je zdramil sv. Rupert; na podertinah stare Juvavije je ta veliki apostel stvaril novo mesto, od kterega so dobivale svojo keršansko vero, svojo umetnijo in vso omiko svojo prostorne krajine stare Ba-varije, Noreje, Panonije in posebno naše staroslavne Gorotanije. Iz Solnograda je prišlo dvanajstero apostoljških mož, ki so sv. Rupertu pomagali in kot močna trobenta oznanovali sveto evangelje po dolinah in planinah med Dravo in Donavo. Tukaj je sveti in visoko učeni škof Virgili osnoval keršansko šolo, kjer sta se keršanske vere naučila gorotanska vojvoda Korast in Kotmar. in odtod tudi svoji domovini prinesla pravo luč svete keršanske vere in življenja pobožnega. Od Solnograda so prišli na Gorotansko in Panonsko pervi zidarji in tesarji , in stavili so šole in cerkve. Po stopinjah, po kterih je hodil veliki in sveti škof Virgili, so slavni nasledniki njegovi sto in sto let naprej hodili in tako napravili Gospodu velik in lepo cveteč vinograd ; cela Bavarija in Avstrija se še zdaj razveseljuje žlahtnega sadja, ki je veselo in obilno rastlo v tem obširnem in prijaznem vinogradu Gospodovem. Okoli leta 700 pošlje sy. Virgili svojega pomagavca pobožnega Modesta iz Solnograda na Gorotansko za pervega škofa, in od tistih mal že več kakor 600 let dobivajo tri škofije: Kerška, Lavantinska in Sekovska svoje višje pastirje iz staroslavne metropolije Solnograške. In ravno danes se tukaj na pokopališču svetega Buperta ponavlja tisto sveto apostoljško opravilo, ktero se je nekdaj opravljalo v Antiohii. Nekdaj je sv. Duh govoril: „OdIočite mi Savla in Barnaba v opravilo, za ktero sem ju izvolil;" ravno tako govori po višjem škofu, ki današnji dan na imenitnem stolu svetega Ruperta sedi, govori po visokočastitein in visokovrednein višjem škofu Maksimilijanu Jožefu sv. Duh tudi dans tukajle: »Odločite mi zvestega sina svete cerkve Valentina, ki obetuje toliko lepega sadu, kije to!iko gorečega duha, in je poskusil že toliko, odločite mi ga, položite roke na njega, pomazilite ga, posvetite ga za apostoljskega škofa in pošljite ga v slavno cerkev sv. Heme, ki kot uboga udova žaljuje, pošljite ga, naj da kot 56. škof Kerški slavno nosi pastirsko palico svetega Modesta in kot skerben pastir pase spet celo Koroško. Danes za-doni novoizvoljenemu pastirju Kerške škofije imenitna beseda Jezusova: ,,Kakor je mene Oče poslal, tako pošljem tudi vas. Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in sad obrodite, in da vaš sad ostane." Jan. 15, 16. Visokočastiti! čujte in poslušajte : I. Za škofa poklican biti, je veliko čudo od Boga; zatoraj je vsak škof vreden, da ga spoštujemo. II. Težavne so pa tudi dolžnosti in ojstra rajtenga vsakega škofa; zatoraj tudi vsak škof zasluži, da ga podpiramo. I. del. „čudovitne in premodre so pota, po kterih Oče nebeški cele ljudstva pa tudi posamezne ljudi, ki njegov glas poslušajo, vodi do tistega cilja in konca, kamor jih je bil namenil. Kdo ne premišljuje svojega življenja od mladih nog do zadnje ure in ne zdihuje s sv. apostolom Pavlom Rimlj. 11, 33: „0 visokost bogastva, božje modrosti in znanja! kako nezapopadljive so njegove pota! Kdo je spoznal misel Gospodovo, ali kdo je bil njegov svetovavec ? Ali kdo mu je pred kaj dal, da bi se mu povernilo ? Saj je vse iz njega in po njem in v njem ; njemu bodi čast in hvala vekoma za vse, — tudi za novega višjega pastirja, ki se dans tukaj posvečuje ! Po milosti božji je škof postal, kakor vsi njegovi po pravici posvečeni sobratje, vsi predniki in nasledniki njegovi. Tako se spolnu-jejo besede Jezusove: ,/Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem izvolil vas, in sem vas postavil, da greste, in sad obrodite, in da vaš sad ostane." Jan. 15, 16. Tako si je Jezus za svoje apostole izvolil uboge ribiče, — je poklical Simona Petra, ki je ribe lovil, Matevža, ki je mito prejemal, Matija, ki je ovce pasel, Pavla, ki je tkal in tako si kruha služil. Čudovitno je toraj v pervih dneh Jezus izvolje-val in zbiral svoje apostole; kakor od začetka tako vselej in še tudi dandanašnji. Bog pokliče za škofa Aleksandra oglarja, ki je ravno kopo kuhal, pokliče sv. Ambroža izza sodniške mize, sv. Avguština z leče, na kteri je učil, pokliče sv. Martina izmed vojšakov, pokliče Patricija od živinske črede, ktero je pasel. Sv. Ruperta nehvaležni Wormčani iz mesta spodijo, mi Avstrijanci ga sprejmemo kot apostola ; sv. Bonifac pride čez morje iz daljnih dežel in prinese v nemške dežele svetlo luč zve-ličanske vere. Oh, velike reči je Bog delal po poslancih svojih , ki so slišali njegov glas in zvesto po njem se ravnali, po svojih poslancih, „ktere je poprej odločil, ktere je tudi poklical, tiste pa, ktere je poklical, je tudi opravičil; ktere pa je opravičil, to je tudi pove-ličal," Rimlj. 8, 30. Tako čudovitno in zvesto skerbi božji ženin nebeški za svojo preljubo nevesto, sveto katoljško cerkev, in pošilja jej že celih osemnajst sto let do današnjega dne svete škofe, da jo varujejo, jo učijo, in kot skerbljivi očetje lepo za njo skerbijo. Tako se natanjko spolnuje obljuba njegova: „Glejte! jaz sem pri vas do konca sveta!" Tukej pokliče si škofa iz kake preslavne in visoke rodovine, tam pa spet iz nizkega kmetiškega stanu; tega višjega pastirja si Bog izvoli izmed kake rokodeljske hiše, za novega Kfirškega knezoškofa si Bog pa izvoli sina revnega šolskega učenika." — Zdaj začno prečast. govornik praviti življenje novega škofa Valentina, kakor je zgoraj popisano, in slednjič pristavijo: „Iz nar nižje cerkvene službe, od ministranta ali mašnega strežaja, je Bog Valentina povišal na nar višjo stopinjo cerkvene oblasti, postavil ga je za apostoljškega škola: „Dans je toraj dan, kterega je Gospod naredil. Ker jo bil v malem zvest, se mu zdaj veliko izrožuje!" Ja! kdo bi na kolenih ne hvalil in molil prečudnih potov previdnosti božje! Kdo je kakor Gospod, Bog naš, ki v višavah stanuje in pogleduje na to, kar je nizkega? Nizko iz praha poteguje, in reveža poviša, da ga posadi v versto visokih knezov, zraven knezov ljudstva svojega, Ps. 112, 5, da se nobeden človek ne hvali pred njegovim obličjem; kdor se pa hvali, naj se v Gospodu hvali, I. Kor. 1, 29.; kajti on razdeljuje svoje darove in službe, kakor se mu po njegovi neskončni modrosti dopada, da se vse godi v razširjenje in v čast sv. katoljške cerkve. Kavno tako modro je Bog vodil našega Valentina od stopinje do stopinje in danes ga posaja na preslavni pastirski sedež Kerške škofije, da čreda Kristusova ne ostane brez pastirja, in ovčice in jagneta ne padejo derečim volkom v oblast. Zatoraj raduj se, ti prelepa dedščina svete Heme, sleci svoje černe žalostne oblačila! Glej jaz pošljem svojega angela, da hodi pred teboj, da te varuje na potu in te pripelje v kraj, kterega sem ti pripravil. Pazi na njega, poslušaj njegov glas, zakaj moje ime je v njem, II. Moz. 23, 26. — Raduj se Solnograd, ki rodiš in razpošiljaš toliko apostoljških višjih pastirjev; danes pošiljaš svoji žalostni hčeri, revni udovi, spet enega svojih ljubejev za 56. pastirja Kerške škofije; — raduj se pa tudi ti novoizvoljeni, ti ljubi brat moj, da te je Bog vrednega spoznal, toliko imenitno in slavno službo ti izročiti. Tudi sv. Franc Salezi se je veselil, ko je bil za škofa izvoljen, da bi namreč mnoge in velike reči mogel storiti za sv. cerkev Gospodovo! Res, Valentin! visoko si povišan, pa ne zabi imenitnih besed, ki jih je govoril sveti škof in mučenec Adal-bert: „Res, lepa reč je, sveto mitro na glavi, pastirsko palico v roci, in zlati perstan na perstu nositi; pa veliki sodnji dan se bo pokazalo, kako težke da so bile vse te reči." Zatoraj potrebuje vsak škof posebne pomoči, da ložej spolnuje svete dolžnosti svoje." — Od teh so govorili v II. delu svoje pridige. II. del. „PogIejte in premislite, so djali presv. škof Anton Martin dalej, prelepe obrede ali ceremonije, ki se pri posvečevanju novega škofa opravljajo; iz teh bote spoznali, da so dolžnosti apostoljškega škofa težka butara, ja pretežka za angeljske rame!" Potem so celo posvečevanje jasno in ginljivo popisovali, in po ceremonijah kazali na dolžnosti apostoljškega škofa, skoraj ravno tako, kakor se yse to nahaja malo spodaj bolj. Na koncu svojega prekrasnega govora so pa djali: „0 Valentin, nekdaj moj ljubi učenec, sedaj moj brat v sveti službi, oh koliko visoko vrednost in čast ti je Bog podelil! Pač res iz prahu te je povzdignil in te je na stran postavil nar višjim knezom svojega ljudstva, na svetilnik slavne Kerško cerkve te je Kristus postavil kot angela. — Sedaj tretjič4' moj naslednik, kot škof, kajti veliko trumo keršanskih ovčic, ktere sem jaz dozdaj pasel, bom skoraj tebi prepustil. Kako težko butaro je Bog na tvoje rame naložil! Pet talentov ti je izročil, da zvesto, modro in marljivo ž njimi gospodariš in si ž njimi še pet novih talentov pridobiš!" O Valentin, priserčni brat moj! kolike stanovitnosti, pomoči in milosti potrebuješ, da pod toliko težo ne oslabiš, da zamoreš od 317,000 duš 317,000krat odgovor dajati tistemu Gospodu, ki jih ti danes izročuje, pa tudi spet iz tvojih rok tirjal bo! Pa serčno.st velja, — ne boj sc na svojem novem visokem mestu. Danes, ko obhajamo nar lepši dan tvojega življenja, danes pošilja 317,000 duš s svojimi duhovniki vred goreče molitve in prošnje pred sedež milosti božje, da bi Bog novemu škofu podelil potrebne luči in pomoči obilne; — danes za-te povzdiguje svoje roke obilna truma do-sedajnih učencov tvojih in prosi za te Očeta luči, od kterega pride vsak dober dar; — opremljajo te tudi danes želje in prošnje tvojih ljubih Solnogradčanov, pojdejo s tebo črez visoke hribe in planine na lepo njivo tvojega novega delovanja in ti bojo sprosile od Boga usmiljenega, da dolgo in srečno paseš novo čredo svojo. Zavetniki ali patroni višje škofije Solnograške stopijo dans pred tron božjega jagneta, da bi tebi, svojemu duhovnemu sinu, sprosili ob lno sreče in blagra nebeškega. Z njim se pa družijo zavetniki in varlii Koroške dežele: sv. Modest, Domicijan, sv. Hema in Lihart, da bi usmiljeni Oče nebeški obilno blagroval novega škofa, da njivo, ktero so oni pripravili, lepo obdeluješ, skerbno polijaš, pa tudi bogato ženješ. Mo-litva združena pa sila sila veliko premore. S terdnim zaupanjem moreš toraj danes reči kot sv. Pavi: „Vse premorem v Tem, ki me močnega dela." Fil. 41, 13. Veselega serca toraj primi za pastirsko palico, in nastopi svoj novi pot. Sveti angel Kerške cerkve te bo spremljeval in te obvaroval vseh nevarnost. Bodi stanoviten kot sv. Peter; sveto goreč in vnet za vse dobro kot sv. Pavi; oznanuj pokoro kot sv. Janez- Iferstnik; bodi usmiljen, kot Janez Evangelist in išči kar je zgubljenega; bodi ravnodušen in milostljiv kot sv. Rupert, pa tudi previden in moder *) Pervič kot špiritual v Celovškem seminiščn; drugikrat kot višji šolski ogleda v št. Andrašu, in tretjič kot škof. kot sv. Virgili. In akoravno kakor nekdaj sv. Modest ves solzen se-ješ, poneseš vendar enkrat ves vesel svoje snope domu. Veselega serca popelješ svoje ovčice pred pastirja vseh pastirjev in porečeš o tisti uri, ko svojo pastirsko palico na stran odložiš, o tej imenitni uri vesel porečeš. »Tukaj so vsi, kar sfmi jih izročil; noben se po meni in zavolj mene pogubil ni." Slava toraj Bogu na višavah, in mir vsem ljudem na zemlji! Amen. Radi verjamete kaj ne, ljubi Slovenci! da je po taki pridigi bilo po cerkvi vse ginjeno do živega. Po dokončanem govoru so vsi pričujoči škofje po cerkvi stopali proti velikemu oltarju. Mislite si veliko trumo duhovnov v bogati opravi, med njimi štiri škofe: Maksimilijana Jožefa, knezonadškofa Solnograškega, Antona Martina, knezoškofa Lavantinskega, Otokarja, knezoškofa Sekov-skega in Valentina, novega škofa Kerškega. Komu bi serce ne trepetalo duhovnega veselja in svete groze! Ko je bilo vse pripravljeno in oblečeno, se je pričelo sveto opravilo — posvečevanje novega škofa. Višji škof, ki posvečuje ali posvečevavec, in novi škuf, ki se posvečuje ali posvečevanec, stopita vsak pred svoj oltar in bereta sv. mašo ponavadno do sv. e v a n g e I j a. Ravno pred sv. evangeljem peljeta dva pomagavna škofa posvečenca pred oltar posvečevavca. Višji škof in knez Solnograški so zdaj pričeli posvečevati našega novega škofa po rimskem pontifikalu. Cela truma duhovnov obstopi sv. oltar, kar jamejo moliti litanije vseh svetnikov — posvečevavec in druga duhovščina molijo kleče, posvečevanec pa na obrazu leže: tako se kličejo vsi svetniki in svetnice božje, da bi nebesa in zemlja od Boga milosti in pomoči za novega škofa sprosile. Potem se prično prelepe ceremonije ali sveti obredi, ki jih zaporedoma kratko popišemo in razjasnimo. — Pri sv. evangelju se: a) posvečencu odperte evangeljske bukve na zatilnik in pleča položijo; to pomenja, da je škof scer keršanskemu ljudstvu predpostavljen, da je pa sam pod višjo oblastjo, in da naj se v svojem pastirovanji lepo po zapovedih svetega evangelja ravna; da naj sladki jarm svete vere in keršanskega življenja sam pred vsemi drugimi nosi, nikar pa koj svojim ovčicam naklada ga. b) Posvečevavec položi posvečevancu roke na glavo, rekoč: „Prejemi sv. Duha !" in mu glavo s sveto križmo v imenu presvete Trojice pomazili; to je vidno znamnje, da se zdaj sv. Duh nad po-svečevanca razliva in mu deli obilne darove svoje. c) Potem izroči posvečevavec novemu škofu pastirsko palico ter pravi: „Prejemi palico svojega pastirstva, strahuj ž njo vse grehe v sveti gorečnosti, vodi brez jeze, poterjuj svojo čredo v vsem dobrem , skazuj v miru duha resnobnega. d) Zdaj mu posvečevavec škofji perstan na perst natakne rekoč: „Prejemi perstan, ki je pečat vere; svojo nevesto, sveto cerkev, varuj in brani s svojo čisto in nepokaženo vero in z ne-prelomljivo zvestobo !" e) Potlej se posvečevancu evangeljske bukve v roko dajo z besedami: „Prejemi sv. evangelje , pojdi in uči ljudstvo, ktero ti je izročeno!" f) Zatim posvečevavec novega škofa objame in poljubi, ravno to storijo tudi drugi pričujoči škofi in rečejo: „Mir s tebo !" tako ga spoznajo za svojega brata, ki ž njimi po bratovsko dela in se trudi v višjem pastirstvu. Kakor sveti aposteljni se tudi škofje se-da;ni med seboj ,/bratje" imenujejo in odslej tudi nar višji poglavar svete cerkve, sv. oče papež, novega škofa imenuje: „brat." Ko je vse to opravljeno, se sv. maša dalej bere. Pri dar o-vanji daruje novoposvečeni škof posvečevavcu dve sveči, dva kruha in dva sodčika vina, v spomin namreč starodavne navade v pervih keršanskih časih, da so verni pri sv. maši darovali, česar je bilo za sv. mašo potreba. — O začetku darovanja stopi novi škof k ravno tistemu oltarju, kjer posvečevavec sv. mašo bere, odslej bereta oba ta škofa sv. inašo pri enem tistem oltarju, in imata le eno hostijo in en kelh pred seboj na oltarju. Sv. obhajilo prejme novoposvečevanec iz rok posvečevavnega škofa in sicer v obeh podobah: oba toraj uživata od ravno tiste hostije, pijeta kri Gospodovo iz ravno tistega kelha v zastavo bra-tovske družbe v Jezusu Kristusu. Po blagoslovu se novemu škofu a) mitra ali š k o f j a kapa na glavo dene; to ga opominja, da naj sv. cerkev in resnico sv. evangelja na vso moč brani. b) Potem se mu škofje rokavice oblečejo v znamnje, da naj čiste roke ohrani in tako opravlja sveto delo svoje. c) Zdaj se novoposvečeni škof na š k o fj i stol posadi in se zapoje prav veselo : „Te Deum laudamus!" d) Poslednjič novo posvečenec. po cerkvi gre, verno ljudstvo blagoslovlja in se verne do oltarja; tukaj se mu naproti kliče: „Ad multos annos" to je „dolge leta," in sedaj je to sveto in ginljivo opravilo pri kraju. — Ko so bili Dr. Valentin Wiery tako v škofa posvečeni, Jih je vsa častita duhovščina v škofijsko poslopje slovesno spremila ; tukaj so vošila duhovskih in deželskih višjih sprejemali. Popoldne je bilo pri knezonadškofu Maksimilijanu veliko obedovanje, pri kterem je bilo 48 gostov pričujočih. Vse je tukaj bilo prav serčno in priljudno , prav po domače. Višji škof so najprej napili na zdravje svetemu očetu in svitlcmu cesarju; potem našemu škofu, — svitli cesarici udovi Karolini in Kerškim duhovnikom; naš novoposvečeni škof so pa napili prav s preserčnimi in hvaležnimi besedami na zdravje prečaslitega nadškofa posvečevavca, potem so si pa napi vali pričujoči gostje. Ptuji gostje so se vernili po raznih potih v svojo domovino, novoposvečeni knezoškof so šli pa s cesarico udovo Karolino Avgusto 24. Novembra na Dunaj. Na Dunaju so imeli naš knezoškof mnogo in mnogo potov in opravil. 2. Decembra, ravno tisti dan, ko je naš presvitli cesar Franc Jožef pred desetimi leti svoje cesarstvo prevzel in slavno in srečno vladati začel, ravno ta dan so naš milostljivi knez in škof cesarju samemu v roke prisegli, da mu bojo verni in zvesti do smerti. Oh živi in ohrani Bog Oče nebeški oba dolge dolge leta, razsveti in poterdi oba, da vredno spolnujeta visoko in imetno mesto, kamor Ju jo postavila premodra roka božja v blagor in slavo katoljške cerkve in deržave avstrijanske! — 3. Decembra so jo prečastiti gospod od Dunaja odrinili in od dolnega Dravberga clo Velikovca so bili povsod slavno in veselo sprejeti. Že iz Solnograda domu pridši gospodje duhovniki so pripovedovali, da mislijo naš knezoškof prav tiho po noči v Celovec priti; kajti mraz je hud in vreine neprijetno, cesta slaba, mehko in dobro serce bi Jih močno bolelo, ako bi se kdo zavolj Njih preinrazil in zbolel. Pa vendar so se 4. Decembra štiri stolni korarji, mestni župan in tri srenjski svetovavci in več duhovnikov iz Celovca podali v Velikovec, tain pričakovat novega višjega pastirja. Skoda da je vreme bilo tako neprijetno, gotovo bi se bil tudi kdo cesarskih uradnikov na pot podal. — Ob pol štirih se pripeljejo knezoškof v Velikovec in vse se veseli zagledati in slišati toliko ponižnega, prijaznega in ljubega gospoda: „Glej ! si je vse šepetalo, glej ponižnost, prijaznost in tnilobo, kakor nekdaj!" Serčno smo Jih vsi sprejeli in se Jim priklanjali, pa ravno tako serčno so tudi Oni se obnašali. Okoli štirih je bilo , ko se usedemo in odpeljemo v Celovec; že je bilo sedem naprej in terda noč, ko smo se peljali proti škofijskemu poslopju. Na tihem so hoteli knezoškof priti, pa vendar se je bila nabrala lepa truma ljudi. Iz celega serca smo Jim klicali: Lahko noč, lahko noč! Prihodnji dan — drugo adventno nedeljo — so ob enajstih pri sv. glavi v cerkvi mestne glavne fare brali sveto mešo; priča je bila vsa Celovška duhovščina in toliko ljudi, da je bila prostorna cerkev natlačena. Med to sv. mašo se je postavilo več kot 40 belo praznično oblečenih šolarc po škofijskem poslopju in po stopnicah. Lepe vence so v rokah deržale, cvetlice na tla trosile in ena Jih je nagovorila in pozdravila. Knezoškof so bili serčno ginjeni tako, da skoraj govoriti niso mogli. — Potem se je Jim predstavljala in priklanjala v prelepi sobani škofijskega poslopja duhovna in svetovna gospoda. Zvečer ob sedmih so Jim mestjani napravili slovesno baklado; več kot 60 gospodov je imel vsak debelo baklo v roci, turška muzika je godela, in tako so se ustopili pred škofijskim poslopjem. Izverstno se je mestna muzika obnašala, in neštevilna truma ljudi zažene večkrat: „VivatM in še le okoli osmih se vse razide. Tako slovesno in veselo smo obhajali 5. dan Decembra, pervi dan, ko so naš novi knezoškof med nami prebivali. Pa poslušajte , kaj se je godilo, ko smo Jih pervič v stolno cerkev peljali: III. Dcceinbra. ECCe Corlla In plgnVs ajlorfs obliata. j. c. Kaj kej ljudje dans v Celovcu imajo, Da mesto vse živo ljudi Inergoli? Kaj kej bandera visoko vihrajo, In zvonenje daleč okoli doni? Alj so se vigredi ure pričele, Da rožice lepe po oknih cveto? Alj so mar ptičice že k nam pripele, Da tako veselo in milo pojo ? Zemlja je terda in sneg jo pokriva, Pa zmerzlo in mertvo je še pri nas vse; — Nekaj je dans, kar nas močno oživa, Oh! nekaj je dans, kar ogreva serce. Knezoškof novi se v cerkev vpeljuje, On pervokrat dans pred oltarjem stoji, Pervokrat dans Oll Bogu tu daruje, Na škofovskem tronu dans pervič sedi. Božjo besedo nam dans oznanuje, In pervič kot Oče On nam govori, Pervič kot škof svoje roke steguje, In blagoslov božji ovčicam deli: „Naj nam Duh sveti serce razsvetljuje, Pri boju težavnem na strani stoji, Da se nobeden zmed nas ne zgubljuje, Vsak večno v nebesih se tam veseli!" Ti pa Marija, prečista Devica, Ki dans te častimo iz vsega serca, Bodi nam mati in mila kraljica, To bodi vsem vernim do konca sveta! Našega škofa poglej milostljivo, Oh glej milostljivo na Njega vsak čas! Glasno zdihujemo vsi zaupljivo: Oh prosi Marija, oh prosi za nas! Prišel je bil nar veselejši dan Kerške škofije: žalostna udova, stolna cerkev Celovška ima dobiti svojega ženina, svojega knezoškofa, višjega pastirja in očeta! Že več kot 14 dni perši in dežuje, — že smo se bali, da nam bode ta redka in prevesela slovesnost prikrajšana. Pa vendar je bil dež toliko prenehal, da je dopoldne bilo lepo. Ceste in poti so bili strašno blatni, rjpbo černo oblačno — pa serčna ljubezen vse pozabi in premaga, ljudi se je bilo zbralo toliko, da so že na vse zgodaj pri vseh vratih vozovi v mesto derdrali, in ljudje po vseh cestah in stezah v mesto vreli. Novi terg in terg pred cerkvijo sv. Duha je ljudi ves živ in vse težko čaka, zagledati novega občno ljubljenega škofa in očeta. Kar okoli osme ure začno zvonovi po cerkvah peti veselo oznanovaje, da so prečastiti knezoškof že na poti v cerkev sv. Duha, kakor je bilo napovedano. Tukaj pred cerkvijo Jih je čakala duhovščina, ki se je od stolne cerkve in iz mestne glavne fare v procesiji tje podala. Tudi je bilo tam pričujoče celo mestno svetovavstvo s svojim županom. Cerkev je bila neizrečeno lepo okin-čana, prečastite nune Uršulinarce so jo z venci in cvetlicami bile obsule. Stopifši v cerkev se veržejo prečastiti knezoškof na kolena, in častiti gospod stolni dekan Jim dajo poljubiti križ; potem ustanejo in pokropijo pričujoče, zdaj vzamejo gospod dekan kadilnico in Jih trikrat pokadijo. Potem se podajo milostljivi škof pred veliki oltar na svojo klečavnico, zraven Njih na levi strani je še ena druga klečav-nica za nadškofijskega komisarja, gospod prosta Tinjskega. Za tem čast. gospod stolni dekan zapojo pesem: „Yeni sancte spiritus" to je : //Pridi sv. Duh," in bero potem tiho sv. mašo. Med tem se je zunaj cerkve dolga procesija v red postavljala. Kar zvonovi zapojo v znamnje, da je čas naprej gibati se proti stolni cerkvi. Res se procesija jame gibati, zvonovi po vseh cerkvah praznično pojo, vesele svete pesmi se razlegajo, serčne goreče molitve iz tavžent in tavžent sere proti nebesom puhtijo, bandera visoko vihrajo, na obeh straneh so ljudje lepo v verste postavljeni, vse hiše in okna po ulicah, kodar procesija gre, so slovesno in prelepo okinčane, tako se mikajo dolge dolge rajde proti stolni cerkvi črez novi terg po grašni in stolni ulici. Naj-popred je šla šolska mladina; deklice, normalnoglavne šole, nižja in višja realka, latinske šole; potem bližnje fare s svojimi banderi, toliko jih je bilo, da je po celi stolni ulici bandero stalo pri banderu; za temi so prišle veličastne bandera in gerbi starih nekdaj slovečih Celovških cehov in bratovščin; potem čč. očetje redovnici kapucinarji in benediktinarji, gospodi bogoslovci in drugi duhovniki, potem pevci in godci, prečastiti stolni kapitel in zdaj naš svitli knezoškof v svoji bogati in prezali škofovski opravi in obleki. Za Njimi duhovni škofijske pisarnice in škofovi služabniki; slednjič gospod mestni župan in svetovavci njegovi, za temi prevelika rajda vernega ljudstva. Za res nismo skoraj vidili naše mesto tako lepo, tako veselo in živo! Pred stolno cerkevjo je čakalo veliko političnih, sodniških in vojaških častnikov; med njimi naš deželni poglavar sam in predsednik deželne sodnije. Ko novi škof v cerkev stopijo, zaženejo pevci gin-ljivo in veličastno ,,Ecce sacerdos magnus , to je: "Glej, višji duhovnik;" v tem gredo novi škof na svoje mesto tako imenovan faldistorij. Potlej prečastiti stolni dekan stoje na levi strani velikega altarja pojo ginjenega serca verstice in navadno molitev „za škofa" in duhovščina vse krepko in močno odgovarja. Novi knezoškof se potem usedejo na svoj faldistorij poslušati, kako se berejo vradne pisma, Škofijski tajnik ali sekretar, č. g. Alojz Khul, bere imenovanje po nemški, poterjenje po latinski, besede do kapitelna in do ljudstva pa spet po nemški. Nadškofijski komisar, infulirani prošt in fajmošter Tinjski, visokočastiti gospod Dr. Lorenc Welwich, so zdaj nagovorili novega škofa tako serčno in ginljivo, da nobeno oko ni ostalo suho. Kar iz serca pride, spet do serca gre! „Kader bojo moje kosti, so djali, že davno davno prah in pepel, daj Vam, premilostljivi knezoškof! usmiljeni Bog Oče nebeški, še ljubo in terdno zdravje!" Ko so nadškofijski komisar gospod prošt svojo nalogo izverstno rešili, peljejo novega škofa na Njihovo novo mesto, na škofijski tron ali škofijsko stolico Celovške stolne cerkve, in Jim voščijo, da naj dolge dolge leta sedijo na tem preslavnem mestu I Zdaj se začne tako imenovani homagium to je: vsi pričujoči duhovniki ponavljajo zaporedoma novemu škofu tiste svete obljube, ki so jih bili nekdaj storili pri posvečevanji. Kaj ginljivo je bilo viditi, ko so se škof in častiti gospodi stolni korarji, prošti in dehanti objemali in poljubovali! Zdaj pride nižja duhovščina na versto. Ta sicer novega škofa ne poljubuje, ampak poljubi le samo Njih perstan. Ali oh prijaznost in ponižnost! Premilostljivi knez in škof poljubljujejo vse duhovnike od pervega do zadnjega! Več kot 100 nižjih duhovnikov je bilo, in vse so ljubili po očetovski — po bratovski. Ne samo duhovniki tudi verni so bili ginjeni do svitlih solz! Po dokončanem priklanjanji stopijo častiti gospod stolni dekan Mihael Aha t z na nizko prižnico blizo oltarja in jamejo govoriti. Zahvalili so se v imenu cele škofije premilostljivemu knezonadškofu Solnograškemu Maksimilijanu J ožefu, da nam so poslali za škofa občno ljubljenega in od vseh zaželjenega rojaka našega doktarja Valentina Wiery-a, zahvalili so se presvitlemu cesarju Francu Jožefu, da so dovolili v vse to, — potem so priporočevali prav goreče novemu škofu celo novo čredo, posebno vse duhovnike in slednjič so serčno prosili Očeta nebeškega, da naj nam dolgo ohrani novega višjega pastirja, da naj krepko deržijo in nosijo škofovsko palico v čast in slavo sv. katoljške cerkve, v blagor in zveličanje vseh vernih svojih! Stolni dekan so stari že 77 let; pa so govorili tako živo in tako krepko, kakor mladenč. Toliko moči in gorečnosti daje serčno veselje in sveto navdušenje! Po dokončanem govoru se napravljajo knezoškof sami na priž-nico. Cerkev vsa natlačena je tako tiha, da se ljudje skoraj dihati ne upajo;1 željno pričakuje vse, spet slišati mili glas že od nekdaj slavno znanega pridigarja. Kar trobente zapojo in naš novi knezoškof stojijo na ' leči. „Hvaljen bodi Jezus Kristus!" pozdravijo zbrano množico in pravijo: „Ne iščem kar je vašega, ampak vas." II. Kor. 12, 14. Povedali so, kjer mislijo, svoje verne ovčice iskati. Iskali jih bojo v cerkvi tam pri sv. maši, pri božji mizi in okoli prižnice, — v spovednici, kjer se serčne rane celijo in težke butare od naših sere odvaljujejo, —v šoli po izgledu božjega mojstra, ki je otročiče k sebi vabil in jim obljuboval nebeško kraljestvo, „pa zaupam, so djali, da mi bojo keršanski starši ljubeznivo pod ramo segali in mi pomagovali pri tem toliko imenitnem in težavnem delu, — na bolni postelji, kjer revni bolnik pomoči in tolažbe naj bolj potrebuje, — na pokopališču, kjer počivajo naši ljubi rajni, za ktere mi molimo in darujemo; pa tudi oni, po nas rešeni strašnih bolečin, bojo tudi za nas v nebesih prosili; — slednjič imam vas iskali, so dalej rekli, še tam pred stolom strašne pravice božje, kjer bom moral ojster odgovor dajati za vsako dušo, ktera mi je bila izročena, oh prosite za me, pomagajte mi, podpirajte me!" Zdaj se obernejo proti duhovnikom in jih zarotijo pri živem Bogu, da posebno oni Jim pomagajo, da pridno in goreče svoje verne pod-učujejo, za nje Boga prosijo posebno pa da lepo in pošteno živijo in tako svojim ovčicam svetijo na poti v svete nebesa. Na koncu svojega prekrasnega govora podelijo slovesno svojim vernim pervokrat svoj škofovski apostoljški blagoslov. Govorili so tako serčno in milo, pa spet tako resnobno in ognjeno, da je človeku segalo do živega in da je človeku serce v persih trepetalo. Moramo pristavljati, da so sivi starčki in terdni merzli korenjaki oči brisali, bolj mehke žen-kice so pa glasno zdihovale. Zdaj se je pričela velika maša in po maši se je pela hvalna pesern : „Te Deum laudainus," to je: „Tebe Boga hvalimo." Že več dni sem so novi knezoškof veliko govorili, so imeli veliko potov in opravil, so šli po mokrem polu od cerkve sv. Duha do stolne cerkve, so močno in glasno govorili dobre pol ure, — kdo bi se ne čudil, da je bilo Njih gerlo še gladko, Njih glas še čist in jasen, peli so, da je vse po cerkvi cinglalo. Oh Bog Jih ohrani dolgo dolgo tako močne in zdrave! Ob dvanajstih je bila cerkvena slovesnost pri kraju; po kosilici so prečastiti knezoškof že spet pripravljeni bili, vse duhovne sprejemati in dolgo ž njimi pogovarjati se. Ob dveh popoldne je bilo veliko obedovanje pri prečastitem knezoškofu, in v jedilnici bogoslovskega seminišča; več kot 140 ljudi so milostljivi knezoškof pogostovali. Pri jedi so se napivljale zdravice naj prej svetemu očetu papežu in svitlemu cesarju, ki spone avstrijanske cerkve razbijata, — potem prečastitemu knezonadškofu Solnograškemu Maksimilijanu Jožefu, ki nam je dal, kar bo sam težko pogrešal, in slednjič tudi našemu mnogospoštgvanemu deželnemu poglavarju, kteremu je ravno te dni velika čast došla, da ga je svitli cesar si izvolil za svojega tajnega svetovavca in mu podelil naslov: f/ExceIlenc." — V škofijskem poslopju pri knezoškofu in v bogoslovskem seminišču je bilo vse židane volje. Kdo bi pa tudi iz celega serca vesel ne bil, kader se spolnuje naj gorečejša želja tavžent in tavžent sere ? Da bi nam neskončno dobri Bog spolniti blagovolil še uno ravno tako serčno željo, da bi nam novega knezoškofa ohranil zdravega in terdnega leta in leta!!! " Zvečer ob pol devetih je pa Celovška „Liedertafel" ali družba mestnih pevcov pod okni prečastitemu knezoškofu tako milo in lepo zapela, da kaj takega še slišali nismo. Vidi se, da ljubezen vse ogreva in unema; goreča ljubezen pa vse rada in tudi vse prav dela. Oh sv. Duh, ti duh zaslopnosti, miru in ljubezni, ohrani in oživljaj to sveto in živo ljubezen med višjim pastirjem in Njegovo čredo, ktera se je te dni tako očitno kazala! Serce se mi v persih širi, In veliča duh Gospoda, Vlivajo se rajski viri V persi dvojnega naroda. V našo domovino milo Pošlje Bog nam zdaj Očeta J Oko dolgo je solzilo, — Zdaj je žalost vsa odvzeta. IV. I>IV aVspICe CoeliO, ValiCntlno pontIfeX! gregl patrlo VIVas, IngenVe optaiflVs ferVentes. J. Stopi, Oče! v našo sredo, Vodi Bog stopinje Tvoje, Sprejmi verno vdano čredo, Sprejmi nas, otroke Svoje! Sprejmi, Oče! brate Nemce, Bodi Oče jim prav mili; Sprejmi tudi nas Slovence, Oče tudi nas se vsmili; Duh nam lej! puhti v višave, S celo dušo Tebi vdani, Kličemo na bregih Drave: „Bog Očeta nam ohrani!" V. O d a. Verls--VVMjtVs Vbl tVVs nVtablt, popVIiO gratlor It Dles a