Knjige na tnalu
Aljaž Kovač
Ifigenija Simonovic: Konci in kraji.
Spremna beseda: Manca Košir, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009.
Esejistično pisanje Ifigenije Simonovic odpira številne zanimive teme, o katerih se zdi vredno razpravljati, saj se ne nanašajo samo na njeno poetiko in esejsko kategorijo v tem času in prostoru, ampak tudi na termin "ženska pisava", ki je povzročil poplavo zmede in eksploatacij. Vsekakor je to pisanje, ki se ga zaradi svojega notranjega ustroja zdi nujno lotiti sistematično in odločno. Vsakršna drugačna obravnava zaide v "poezijo o poeziji" in povzroči še več zmede. Predvsem pa se mi zdi pomembno to, da Ifigenija Simonovic po Rožančevi nagradi postane deležna resnejše znanstvene obravnave, ki se ji njeno pisanje sicer izmika.
Da gre za vajeno esejsko pero, ni presenečenje. Ifigenija Simonovic je že leta 2005 navdušila z eseji o gledališču Navzven - navznoter, ki so seveda v slogu njene intermedialnosti prinesli tudi poglede na književnost in likovno umetnost. Enako velja za to zbirko esejev, ki jih glede na prevladujočo temo v grobem lahko razdelimo v naslednje skupine: "eseje o umetnosti", "eseje o družbeni in politični problematiki", "potopisne eseje" in "eseje o intimnih premišljevanjih"; seveda je vsaj zadnja kategorija absurdno neznanstvena, kar pa že dokazuje, da Konci in kraji niso sestavljeni samo iz esejev, tudi če poskušamo ta sicer zelo nezamejen in kot ocean širok pojem še tako raztegniti. Nekateri zapisi so čisto preprosti dnevniški zapiski, kratke refleksije, žalostinke; s tem jim ne očitamo pomanjkanja kvalitete, samo ugotavljamo njihovo zvrstnost. Naravi teh zapisov je ustrezen tudi slog, ki je asociativen, prepušča se toku zavesti in miselnim ekscesom. Slog preostalih, recimo jim "pravih esejev", je prav tako asociativen, a ker se drži rdeče niti, rahlo bolj ukročen in miren. Po svoji ritmični, fonemski in pomenski strukturi spominja na prvine moderne lirike. Simonoviceva je seveda pesnica (dobra pesnica, mimogrede), kar je njen močan adut, a tudi Ahilova tetiva: če se strinjamo z Gorazdom Kocijančičem, nominirancem za zbirko Razbitje: sedem
radikalnih esejev, ki meni, da je poezija "radikalno pričevanje o eni poti", filozofija "mišljenje, ki se izpraznjuje ob svoji poti in se mora odpirati za druge poti", esejistika pa tisti hibrid, ki povezuje oba pristopa, lahko ob branju Koncev in krajev zelo hitro ugotovimo, da Simonovi}evo rado zanese preveč na prvo stran, v sfero tega "radikalnega pričevanja o eni poti". Logično, da sta zato zanjo tipični dnevniška oblika in že omenjeni slog, o katerem lahko dodamo še to, da je stvaren in preprost, primarno divji, bi lahko rekli. Pod tezo Rožančeve žirije, da ta slog "prežarja iskrenost" in "presega umetelnost pisave", se lahko samo dvakrat podpišem, ob tem pa dodam, da je prav občudujoče neambiciozen in nepretenciozen ter da je vrhunec Simonovi}ine esejistike.
Zdaj se posvetimo še drugim fasetam tega pisanja, ki niso zanemarljive vrednosti, a bi slečene sloga težko preživele zimo. Simonovi}ina argumentacija zna na nekaterih mestih ostati kritično nedorečena, kar je najbrž posledica dejstva, da so Konci in kraji zbirka esejev, dejansko nabranih z raznih koncev in krajev: iz Nove revije, Ampaka in Poslovne asistence, v katerih so mesečno izhajali več let. Ker so zaradi pisateljičinega statusa izseljenke, opazovalke britanske družbe in razvoja nekaterih kapitalističnih modelov, ki so v devetdesetih letih k nam šele dobro pokukali, odigrali tudi vlogo nekakšnega kuriozuma ali informacijskega vira, tehtnejše misli takrat niti niso zahtevali. Zbirka je seveda nekaj drugega, zato bi avtoričini razmisleki o vojni, thatcherjanski politiki in kazino kapitalizmu zahtevali ostrejšo misel; tudi če bi se z njimi v vsem kategorično strinjal (se ne), bi rekel, da dober esej prepriča neverujočega, ne pa utrdi vernika. Poleg tega je Simonovi}eva ponekod preprosto naivno-ogorčena: o diktatorstvu Sadama Huseina govori, kakor da ne bi vedela, da je to diktatorstvo omogočila zahodna tehnika. Revijalni izvor je te eseje oropal tudi njihove aktualnosti. Zapisi o irskem referendumu o splavu iz leta 2002, o začetku iraške invazije, o padcu Miloševi}evega režima - zakaj bi ti zdaj zanimali poučenega bralca?
Po eni strani je avtorica s temi eseji zelo minljiva, z eseji, ki se ukvarjajo z umetnostnimi vprašanji, pa ostaja večna: je pač velika poznavalka vseh umetnostnih zvrsti. Najmočnejše so njene likovne interpretacije: njeno razumevanje slike je tipično esejistično, sinteza domišljijske indukcije in dedukcije umetnostnozgodovinskih dejstev - poglejte samo, kako v eseju Norve{ka razlaga Munchov ekspresionizem. Ob tem se spomnim na zgodnjega Zorana Muši}a, popoln antipod Ifigeniji Simonovi}: Muši} kot čisti artist, ki v paradah ob španski vstaji rudarjev vidi samo blišč in čudovito pisanost, Simonovi}eva kot izjemno angažirana pisateljica, ki se ob najmanjših detaljih krivične urejenosti sveta ne ustraši glasne polemike.
To je lahko velika prednost esejističnega pisanja, in ker Simonoviceve ne zanese v moraliziranje, jo tudi popolnoma izkoristi. In kot Music pozneje naslika svoj znameniti cikel Nismo poslednji, kjer človeška trupla oropa vsakršne individualnosti, tako Simonoviceva v diaboličnem nasprotju vedno išče posamezno v splošnem, izlušči eksistenco individuuma. Njune barve pa so podobne: sive, melanholične, čez svet je legla neka koprena. Še nekaj ju druži: paradoksalnost (Mušic z občasnim levičarskim besednjakom svojih člankov in Simonoviceva z zagovorom iraške invazije) ter zaznamovanost s smrtjo. Konci in kraji so knjiga, prežeta s smrtnostjo: umiranje moža Veseljka, izseljenkino umiranje na obroke, staranje - na drugem bregu pa vitalizem Vitomila Zupana. Na sredi, vrh te trojice: Alma Karlin (trije citati, ki knjigo pospremijo na pot, se nanašajo na Veseljka, Karlinovo in Zupana). Ta trikotnik je za te eseje konstitutiven, saj pojasnjuje ne le pomemben mik pisanja Ifigenije Simonovic, ampak tudi njeno osnovno motiviko, prizmo in, last but not least, mačehovsko-banalni marketing, kakršnega je deležna.
V eseju Iztekajočnosti Simonoviceva zapiše: "Prilepila sem se na Veseljka, šla sva v London. On je hotel iti v Anglijo, prav na BBC, in uspelo mu je. Delal je, moj Zamor'c, delal, do smrti, nič drugega, ah. Jaz pa sem hotela biti z njim, prav do konca - pa mi ni uspelo. Niti sproti." Motiv lepe Vide prežema to esejistiko; obdelav te izvorno ljudske balade naštejemo malo manj kot petdeset, a Simonoviceva se navezuje na Prešernovo in Cankarjevo interpretacijo: lepa Vida kot samostojna, pogumna ženska, ki odide drugam, a tam hrepeni po vrnitvi domov. Simonoviceva zgornji citat nadaljuje takole: "Prilagajala sem se, iz leta v leto odlašala vračanje, delala, a ničesar tako, kakor če bi bilo res tisto, kar sem hotela." Motivika hrepenenja je torej očitna; Simonoviceva pa jo razširi na način, ki je za termin "ženska pisava" morda nekoliko presenetljiv: to hrepenenje je dvojno, je hrepenenje po vrnitvi domov in je hkrati hrepenenje po moškem, ki je zdoma.
Poglejmo tudi zasnovo knjige: esej, ki knjigo razdeli v dvoje enakih polovic, je esej o smrti moža Veseljka. Da sploh ne omenjam neštetih omemb Vitomila Zupana, ki so večkrat postavljene v erotičen kontekst, pri čemer je Simonoviceva zelo spretna. "Ženska pisava", ki je danes nezaželen termin, je torej dobila pisateljico, ki na svet gleda tudi skozi prizmo moškega, kjer ta ne projicira popačene slike s stereotipnimi predstavami in liki, ampak čisto, jasno podobo pisateljičinega animusa. Če je namreč "moška pisava" zakrivila številne femme fatale, cankarjanske matere in druge neslanosti, je "ženska pisava" kriva za prav toliko moških "prascev". Pisanje Ifigenije Simonovic transcendira takšne delitve in
pokaže, da so prav toliko smiselne, kot bi bilo smiselno nalivna peresa deliti na ženski in moški spol. Zato predlagam, da se njenega pisanja ne banalizira ve~ s taksnimi oznakami in da se kakšno njeno prihodnjo knjigo po~asti s primerno spremno besedo, ki ne bo melodramati~na hvalnica Ifigeniji Simonovi}, ampak razmislek o njenih literarnih kvalitetah, ki jih ni malo.