LETO XII. ST. 26 (606) / TRST, GORICA ČETRTEK, 10. JULIJA 2008
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Naš življenjski zagon
Z e sam naslov našega razmišljanja spominja na vodilni motiv, ki ga izpostavlja veliki moderni francoski filozof Henri Bergson, tudi Nobelov nagrajenec za književnost. Ta motiv je v nečem sličen vodnemu curku, ki se potem zaustavi. Zakaj pa ta naslov?
V teh vrsticah bomo v poletnem času spomnili na nekatere pomembne ali tudi manj znane dogodke, ki so zaznamovali manjšinsko pa tudi vseslovensko stvarnost. Slednja je zlasti prišla do izraza na srečanju slovenskih zamejskih in zdomskih predstavnikov v Državnem zboru Republike Slovenije. Tu so se kresale misli in ideje, tekel je
-	prav v letu medkulturnega dialoga -razgovor o skupnih slovenskih temah. Tako je med drugim spet izstopal predlog, da bi pisatelju Borisu Pahorju podelili Nobelovo nagrado. Izziv oziroma upanje in pričakovanje, da bi slovenski zamejski književnik dobil najvišje mednarodno literarno priznanje.
V našem prostoru je prav v tem času izstopala vrsta kulturnih manifestacij in drugih družbenih pobud, tako večje kulturne prireditve na Goriškem in Tržaškem, kot recimo počastitev umetnosti Toneta Kralja s posebno bogato knjigo. Sledijo si razni večji koncerti in drugi glasbeni dogodki predvsem z ovrednotenjem domačih umetnikov in ansamblov. V pripravi je še bogata bera knjižnih izdaj in publikacij o slovenski zamejski stvarnosti.
Na robu našega zahodnega ozemlja, v Beneški Sloveniji se spet javlja Postaja Topolove z zanimivim ne samo slovenskim, ampak tudi mednarodnim okvirom. To je gotovo ena izmed najbolj originalnih kulturnih zamisli oziroma pobud, ki presega meje naše dežele. Premiki se kažejo tudi v deželi Furlaniji Julijski krajini na institucionalni ravni. Predsednik Deželnega sveta Edouard Ballaman je napovedal za drugo polovico meseca julija zbor slovenskih upraviteljev, ki naj bi v okviru deželnega zakona za Slovence uredil določene zadeve.
Na vrsti je že bila poletna Draga mladih, tako v Novi Gorici kot v Gorici, ki je potekala še zlasti v duhu medkulturnega dialoga. Udeležence je sprejel tudi goriški župan Ettore Romoli, ki je v svojem nagovoru izpostavil zlasti letošnjo veliko vlogo naše matične države in njeno uspešno predsedovanje Evropski uniji.
Ni tu naš namen naštevati razne dogodke oziroma navajati določena dejstva. Jasno pa je, da se prav mimo le-teh bolje uvidi ves razvoj in uspeh naše narodne skupnosti. Vse to kaže, da iz nas samih, iz naše dejavnosti in ustvarjalnosti zlasti v zamejstvu vzraste in se razvije cela vrsta pobud. Zato je torej ta naš zagon lahko pravi življenjski zagon, ki omogoča razvoj kulturnega, družbenega in političnega delovanja med nami.
V tem smislu lahko vzamemo za vodi-
lo	verze pesnika Otona Župančiča, ki nam tako žlahtno in zgovorno potrjuje, kar smo prej napisali:
Beseda je izšla, izšla med nami res! Slovenska misel, vzpluj, vrzi se do nebes!
(Naša beseda)
V Državnem zboru srečanje zamejskih in izseljenskih Slovencev
8. Vseslovensko srečanje letos o medkulturnem dialogu
V	državnem zboru je minuli četrtek, 3. t. m., potekalo tradicionalno vseslovensko srečanje. Udeležence je uvodoma nagovoril predsednik DZ RS France Cukjati, ki je poudaril, da je Slovenija nekaj posebnega, kar po njegovih besedah ugotavlja tudi vsa Evropa.
"To ugotavlja vsa Evropa, to ugotavljajo prisotni, ki se vedno znova vračajo v Slovenijo, ugotavljajo tudi njihovi otroci, ki prav tako prihajajo v Slovenijo", je dejal Cukjati. Ob tem je izrazil prepričanje, da Slovenija ni posebna samo zaradi svoje razgibane geografske značilnosti in lepot, ampak zaradi človeške kulture, ki jo slovenski narod vedno znova prepoznava v svojem bistvu. Kultura pa je po besedah predsednika DZ tudi osnova medkulturnega dialoga, ki je v letošnjem letu v Evropski uniji še posebej izpostavljen in mu je bilo veliko pozornosti namenjene tudi v času slovenskega predsedovanja EU. Cukjati je še izrazil prepričanje, da se lahko majhni narodi nasilju, agresiji, vojni in moči velikih narodov uprejo samo s kulturo, medkulturnim dialogom in človeškim pristopom.
"Slovenci smo si vedno v svoji zgodovini z vsemi prizadevali vzpostavljati dobre odnose, se uprli nasilju, nikoli pa nismo vztrajali v sovraštvu", je poudaril predsednik DZ in ob tem izrazil zadovoljstvo, da je prav medkulturni dialog tudi osrednja tema vseslovenskega srečanja. "To znamo Slovenci, znamo vztrajati, znamo graditi mostove, kjer jih potrebujemo. Potrebujemo jih povsod po svetu, kjer Slovenci živite in predvsem tudi v zamejstvu, kjer naletite vedno znova na takšne ali drugačne težave", je ob koncu še dejal Cukjati.
Udeležence so ob začetku srečanja nagovorili tudi državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorko Pelikan, predsednik komisije državnega sveta za evropske zadeve in mednarodne odnose Vincenc Otoničar in predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Janez Kramberger. Pelikan je izpostavil napredek, ki ga je Slovenija v
zadnjih letih dosegla glede sodelovanja z rojaki zunaj meja Slovenije. Pri tem je posebej omenil posamezna ministrstva in njihovo vlogo pri krepljenju te-
r
m m t
Dr. France C
medkulturnem dialogu. Poudaril je, da je pri interpretiranju medkulturnega dialoga bistveno spodbujati tudi dialog med generacijami. Ob tem je prisotne pozval, naj se današnje srečanje izkaže za primer dobrega sodelovanja, predstavitve in promoviranja slovenske identitete, kulture, njene posebnosti in njene edinstvenosti.
V	nadaljevanju je med drugimi spregovoril tudi direktor emeritus za medkulturne in mednarodne programe za državo Ohio (ZDA) in diplomat civilne družbe Avgust Božidar Pust. Srečanje je v prvem delu kulturno obogatil tudi slovenski pevski zbor iz Mendoze v Argentini. Poleg tega pa je bila na ogled razstava nagrajenega projekta "Naš čoln - Unser Boot”, ki so jojpripravili učenci OŠ Franja Goloba Prevalje in OS Železna Kapla (Eisenkappel).
Seveda so spregovorili tudi naši predstavniki, in sicer Drago Stoka za SSO, Rudi Pavšič za SKGZ, prof. Samo Pahor, prof. Jelka Cvelbar, dr. Zvone Štrubelj in drugi; prof. Tatjana Rojc pa se je zavzela za podelitev Nobelove nagrade tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju.
SOZ
ga sodelovanja, predvsem na področjih poučevanja slovenskega jezika, ohranjanju slovenske kulturne dediščine, gospodarstva in gospodarskega sodelovanja, šolstva, pa tudi kmetijstva. Po Pelikanovih besedah ima zelo pomembno vlogo pri čezmejnem sodelovanju v štirih sosednjih državah tudi služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki je po njegovih besedah "povezovalec tega nekoč ločenega obmejnega prostora".
Otoničar se je navezal na letošnjo 500. obletnico rojstva Primoža Trubarja in na njegovo sporočilo, ki je po besedah Otoničarja pomembno tudi v današnjem času, predvsem pri razmišljanju, kako biti boljši pri ohranjanju slovenske identitete, slovenskega jezika in slovenske kulture zunaj meja domovine. Kramberger je izpostavil večpomenskost teme o
Slovenska kulturno - gospodarska zveza
SLOV I K
Slovenski izobraževalni konzSroij'Wir\', V
r
S R E C A N |
SLOVENSKO *	* PREDSEDOVANJE EU
Srečanje z zunanjim ministrom Republike Slovenije
Dimitrijem Ruplom
v petek, 11. julija 2008, ob 18.uri Trst - Narodni dom, Ul. Filzi 14
Evropske teme - Naše teme
Lech Kaczynski in evroskepticizem
Da je bila Poljska trd oreh pri pogajanjih, ki so privedla do oblikovanja Lizbonske pogodbe, se vsi dobro spominjamo; spominjamo pa se tudi potrpežljivosti in spretnosti evropske diplomacije, kateri je uspelo prepričati Poljake, da so sprejeli vsebine Lizbonske pogodbe kljub pomislekom. V tem smislu je bila bistvenega pomena uvedba začasnega mehanizma veta, ki naj bi posamezne države ščitil pred pomembnimi skupnimi odločitvami, ki bi lahko ogrožale posamezne nacionalne suverenosti. Prav čut varnosti in zavest, da Evropa noče nikomur ničesar vsiljevati, sta Poljake privedla do tega, da so v času slovenskega predsedovanja EU ratificirali Lizbonsko pogodbo. Vse lepo in prav, bi si mislili, a trnjeva pot potrjevanja Lizbonske pogodbe za Poljsko se s tem dejanjem ni končala.
Problemi so nastali prejšnji teden v prvih dneh francoskega predsedovanja EU, ko je poljski predsednik Lech Kaczynski, navzlic odobritvi listine v parlamentu dejal, da akta ne bo podpisal, saj po irski zavrnitvi Lizbonske pogodbe to dejanje nima smisla. Izjave so izzvenele kot neke vrste osmrtnica začetega procesa združevanja, ki pa je Evropa nikakor noče sprejeti in upa, da bo prav francosko predsedstvo EU obudilo proces združevanja, ki ga je irski referendum tako grobo prekinil.
In res, ena temeljnih programskih smernic francoskega predsedovanja EU je pomakniti z mrtve točke procese ratifikacije Lizbonske pogodbe in poiskati rešitev za irski ne Evropi. Francoski predsednik Sarkozy se namreč dobro zaveda, da je danes za Evropo temeljnega pomena ustvariti osnovno politično infrastrukturo, ki bi omogočila tako nadaljevanje procesa širitve EU na območju Balkana kot tudi oblikovanje političnih mehanizmov, ki bi dejansko zagotovili Evropi možnost suverenega prevzema
nekaterih nadnacionalnih pristojnosti, kar postaja v današnjem vse bolj globaliziranem svetu nujnost. Jasno je namreč, da Evropa ne more biti več zgolj neka ekonomska tvorba, postati mora prepoznaven politični subjekt, ki ga državljani lahko razumejo in vrednotijo, kar je za francoskega predsednika bistvenega pomena. Francoska diplomacija je namreč prepričana, da bi ratifikacija evropske pogodbe vseh ostalih članic EU omogočila dejansko reševanje tudi irskega problema, boji pa se, da sedanje načelno upiranje Poljske in vrsta kritičnih opazk Češke, ki tudi ni najbolj navdušena nad sprejemanjem Lizbonske pogodbe, bi znala močno zakomplicirati delo francoskemu predsedstvu in stvarno celo pokopati proces sprejemanja Lizbonske pogodbe. Podobno se je namreč že zgodilo pred leti, ko je francoski zavrnitvi Evropske ustave sledila še nizozemska.
Zato je jasno, da so bile prve reakcije na Kazcynskijevo provokacijo precej odločne, a tudi umirjene in diplomatske, saj bo nedvomno prva skrb Francozov prepričati tiste, ki danes še najbolj oklevajo z ratifikacijo Lizbonske pogodbe.
Ob teh dogodkih pa postaja danes vse bolj jasno, da je pot političnega združevanja Evrope veliko težja od poti ekonomskega združevanja. Ko namreč danes govorimo o političnem združevanju, se verjetno vsi zavedamo, da Evropejcev očitno ne more združevati le potreba po grajenju neke politične infrastrukture, kije bolj ali manj zaželjena in katere namen bolj ali manj razumemo. Vse bolj je razvidno, da politično združevanje ne sme temeljiti le na kompromisu posameznih državnih vodstev, ampak mora odražati tudi dejanske potrebe evropskih državljanov, ki morajo biti v procesu soudeleženi v prvi osebi, drugače bo Evropa ostala oddaljena in vsak državni voditelj bo lahko zaigral po potrebi na struno evroskepticizma.
Peter Čemic
Premier Berlusconi po starih tirnicah
Prekinjen dialog med vlado in opozicijo
Huda nesreča
Ob nesreči v Sevnici
Sožalje predstavnikov Žalovanje SSO in SSk
Spošt.
Dr. France Cukjati Predsednik Državnega zbora Republika Slovenija
Ugledna Občina Sevnica Glavni trg 19a 8290 Sevnica
V imenu Sveta slovenskih organizacij, ob pretresljivi nesreči, ki se je zgodila 3. julija v Sevnici, v kateri je življenje izgubil tudi poslanec in župan občine Sevnica, g. Kristjan Janc, izrekam Državnemu zboru Republike Slovenije, Občini Sevnica ter prizadetim sorodnikom najbolj občuteno sožalje.
Svet slovenskih organizacij Predsednik Dr. Drago Štoka
Spošt.
Dr. France Cukjati Predsednik Državnega zbora Republika Slovenija
Ugledna Občina Sevnica Glavni trg 19a 8290 Sevnica
Spošt.
Slovenska ljudska stranka Beethovnova 4 1000 Ljubljana
Stranka Slovenska skupnost izreka iskreno in občuteno sožalje ob pretresljivi nesreči, ki se je zgodila v četrtek, 3. julija, v Sevnici, v kateri je življenje izgubil tudi poslanec v Državnem zboru, župan občine Sevnica in član stranke SLS, g. Kristjan Janc.
Damijan Terpin Deželni tajnik SSk
Slovenijo je prejšnji teden pretresla huda nesreča, ki se je zgodila na Savi, na območju občine Sevnica. 13 ljudi je izgubilo življenje med spustom s kajakom. Slo je za sproščen vodni izlet, ki ga je organiziral sevniški župan in poslanec SLS
Na dnu...
Premirje med novo Berlusconijevo vlado in opozicijskimi strankami v pričakovanju najavljenega dialoga o bistvenih vprašanjih države in vseh državljanov ni trajalo niti dva meseca. V drugi polovici minulega junija je premier Berlusconi poskrbel za korenit zasuk v "državniški drži" in "iskreni pripravljenosti na dialog in sodelovanje z opozicijo", kot je dejal v svojem nastopnem govoru ob predstavitvi vlade. Po nekaj za ljudstvo všečnih izjavah in ukrepih za ureditev vprašanja odpadkov v Neaplju in napovedih gospodarskega ministra o dodatni obdavčitvi petrolejskih družb in vladnih bonih za nakup življenj skih potrebščin v korist prejemnikov najnižjih pokojnin je ministrski predsednik potegnil iz torbe svoje stare probleme s sodstvom.
Najprej je izkoristil začetek razprave v senatu o zakonskem vladnem dekretu o varnosti. Dva njegova senatorja iz vrst Ljudstva svobode sta predlagala dopolnilo, po katerem naj bi sodniki za dobo enega leta ustavili vse tiste procese za kazniva dejanja, storjena pred julijem 2002, z izjemo sojenj za nasilna dejanja, mafijske zločine in kazniva dejanja, za katera je predvidena več kot desetletna zaporna kazen.
Opozicija se je takoj zavedela, kam pri tem pes taco moli. Omenjeno določilo naj bi namreč preprečilo sojenje Berlusconiju, ki je obtožen, da je leta 1997 britanskemu odvetniku Davidu Millsu plačal 600 tisoč dolarjev, da je na nekem drugem procesu proti Berlusconiju krivo pričal. To sporno določilo je v vrstah opozicijskih strank izzivalo izredno ostre kritike, ker je očitno, da z njim hočejo "rešiti premiera" zelo verjetne obsodbe. Istočasno je obtoženi Berlusconi zahteval izločitev predsednice iz kazen-
skega sodnega zbora, ki vodi zadevni proces v Milanu, češ da je do njega sovražno razpoložena in mu zato ne more soditi nepristransko. Zahteva je bila medtem zavrnjena, tako da se bo proces nadaljeval sredi julija.
Isti Berlusconi je istočasno sprožil pravo politično gonjo proti vsem tistim javnim tožil-
cem in sodnikom, ki so po njegovem podvrženi političnim vplivom. Obtožuje jih namreč, da s svojim "pristranskim" delovanjem spodkopujejo temelje demokracije v državi. Da imajo njega posebno na muhi, ker mu je ljudstvo na volitvah izkazalo veliko podporo. Po drugi strani pa je višji sodni svet izrazil mnenje, naj bi bila norma o prekinitvi procesov, ki jo namerava vladna večina uzakoniti, protiustavna tudi zaradi tega, ker krši ustavno načelo o enakosti državljanov pred zakonom.
Berlusconi se je grobo znesel tudi nad vsedržavnim tajnikom Demokratske stranke VValterjem Veltronijem in vodjo opozicije, ker je slednji jasno povedal, da je vsakršna možnost dialoga in sodelovanja z vlado nemogoča, dokler premier ne opusti politike v zaščito predvsem svojih interesov, izrabljajoč pri tem državne institucije, kot so vlada in parlament ter sodstvo. Vodja Demokratske stranke je v tem pogledu
Povejmo na glas
napovedal "brezkompromisno opozicijo". Po drugi strani pa so predstavniki opozicijskih strank (Demokratske stranke, sredinske UDC) dali vedeti, da bi parlament "primer Berlusconija" lahko rešil drugače, in sicer tako, da bi s posebnim zakonom določili imuniteto za štiri najvišje predstavnike oblasti (predsednika republike, predsednika obeh vej parlamenta in ministrskega predsednika v času izpolnjevanja njihovih mandatov). Seveda pa bi vlada morala v zameno umakniti sporno določilo o zamrznitvi procesov.
Omeniti moramo nadalje še drug vladni zakonski osnutek, ki tudi precej razburja politične duhove v Italiji. Gre namreč za zakon, ki bi preiskovalnim sodnikom prepovedal telefonska prisluškovanja osebam, osumljenim kaznivih dejanj, razen za težja kazniva dejanja. Po tem zakonu naj bi se strogo kaznovali tako preiskovalci kot mediji, ki bi objavili prepise prisluškovanj. Sindikat novinarjev je zagrozil z večdnevno stavko, če omenjeni zakon ne bo korenito spremenjen. Berlusconiju prav gotovo ni bilo prijetno, da je tednik L'Espresso prejšnji teden objavil prepis prisluškova-nega pogovora med njim in nekim nekdanjim vodilnim funkcionarjem RAI, kateremu priporoča sklenitev delovnih pogodb z nekaterimi televizijskimi igralkami.
V zvezi s sedanjo vladno ofenzivo proti tujim priseljencem v Italiji se je oglasila La Famiglia Cri-stiana, najvplivnejši katoliški tednik v Italiji, ki ga izdajajo bratje pavlinci. V posebnem prispevku obsoja namero notranjega ministra Maronija iz Severne lige, da policija odvzame prstne odtise mladoletnim romskim otrokom. Takšno ravnanje omenjeni tednik označuje kot rasizem, ki bi ga poslanci in senatorji, ki se prištevajo med katoličane, ne smeli potrditi.
Alojz Tul
Kristjan Janc kot izraz hvaležnosti vsem, ki so sodelovali pri projektu gradnje spodnjesavskih hidroelektrarn. Od štirinajstih prevrnjenih kanuistov se je rešila samo Jančeva žena Ana, ostali pa so vključno s sevniškim županom samim podlegli vodnim tokovom, ki so se ustvarili v okolici hidroelektrarne. Na štartu je bilo pet čolnov, od teh sta dva tragično končala svojo pot.
Obvestilo
Svet slovenskih organizacij sporoča, da v mesecih juliju in avgustu bodo uradi v Trstu, Gorici in Čedadu delovali po poletnem urniku od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure.
Imuniteta in napadi na sodstvo
Kot je bilo pričakovati, se je Berlusconi po prodorni zmagi na aprilskih volitvah spet lotil sodstva oziroma sodnikov. Del sodstva da je problematičen, seveda zato, ker si drzne sumiti in obtoževati prav njega. Del sodstva je pripravljen na blatenje uglednih ljudi in edina novost je v tem, da ne gre več za sodnike skrajne levice, se pravi komuniste, ampak za posameznike, ki so zasvojeni od krvoločne želje po obsojanju. Vsem tem odkritim in vsekakor ostrim napadom pa se je sedaj pridružila še druga oblika izmikanja rokam pravice, in sicer predlog za uveljavitev imunitete, ki naj bi je bili v odnosu do kazenske zakonodaje deležni predstavniki štirih najvišjih državnih institucij: predsednik republike, predsednik vlade, predsednik parlamenta in predsednik senata. Pustimo ob strani dejstvo, da je med naštetimi najvišjimi državnimi predstavniki kot predsednik vlade tudi Berlusconi, in pomislimo, kaj imuniteta v demokratični družbi pomeni. Verjetno je odvisno od takšne ali drugačne občutljivosti, vendar se ni mogoče znebiti občutka, da je imuniteta v demokraciji neke vrste protislovje in tujek, saj se skrajno težko sklada z načelom enakosti in enakovrednosti vseh. V kolikor gre za imuniteto najodgovornejših državnih politikov, se človek vpraša, čemu naj bi bila sploh potrebna. Ima kdo od visokih politikov slabo vest ali kaj za bregom, bo izrabljal svoj položaj, se bo posluževal korupcije, utaje davkov, skratka, ne more zagotoviti svoje poštenosti in za-
to želi posebno zaščito? Mar ni imuniteta oziroma brezpogojna nedotakljivost najvišjih državnih predstavnikov več kot odkrito znamenje, da hoče biti politični vrh ločen od ljudi, izven in daleč od njih in celo nad njimi? Kot že rečeno, občutki ob zavzemanju za tovrstni zakonski osnutek niso prijetni, posebno še, ker ga je vsaj v tem trenutku podprl tudi predsednik republike Napolitano. Občutki razumljivo niso prijetni zaradi preprostega razloga, ker je Italija med tistimi razvitimi državami, ki so najbolj na udaru globalne ekonomske krize in bi slej ko prej potrebovala povsem drugačna znamenja za hitrejšo premostitev sedanjih težav.
Kar se tiče napadov na sodstvo, bi morala biti demokratična družba dosti pozornejša, kot sicer je. Gre za tretjo vejo oblasti, ki je zrcalo zakonodajni in izvršni oblasti, se pravi parlamentu in vladi. Močna parlamentarna večina lahko v načelu sprejme kakršen koli zakon in vlada takšnemu parlamentu lahko predlaga karkoli. Vladajoča politika lahko v svojem območju na katerem koli polju katere koli družbene dejavnosti uveljavlja škodljive enostranske privilegije. V obeh primerih pride do kršitve zakonov ali do takšnih zakonov, ki so v nasprotju z ustavo. In sodstvo je tisti nadzor, ki preprečuje stranpoti, in v kolikor je oslabljeno, to ljudem in državi gotovo ni v korist. Skratka: napadi na sodstvo so nesprejemljivi in jih družba sploh ne bi smela dopuščati.
Janez Povše
HVALA BOGU,
DA IMAMO NA NAŠIH ŠOLAH ITALIJANSKE OTROKE...
...TAKO, DA VSAJ NADOMESTIJO SLOVENSKE, KI GREDO V ITALIJANSKE ŠOLE !
POGOVOR
Francesca Simoni
POGOVOR
ErminaTalič
Večkulturnost ni nikakršen zločin, le korenin ne smemo izgubiti!"
Foto IG
Naše manjšinsko okolje se v zadnjih letih spričo hitrih družbenih premikov močno spreminja, kar je najprej občutiti v šolskem okolju. Pojem večkulturnosti je zato večkrat v navzkrižju z željo po ohranitvi lastne identitete. O teh problematikah smo se pogovorili s predsednico Študijskega centra Melanie Klein, Francesco Simoni, ki si je do sedaj nabrala veliko izkušenj ravno na področju vzgoje.
Zdrava duša v zdravem telesu: pod tem geslom je pred leti začel delovati Studijski center Melanie Klein.
Bilo je leta 2001, ko smo začeli tečaje za dobro počutje, ki so bili namenjeni odraslim in starejšim osebam. Tedaj in danes je naš namen ravno vzpostavljanje notranjega ravnovesja za splošno, dobro počutje. Tečaje za dobro počutje smo na začetku našega delovanja prirejali celo petnajstkrat na leto, vsi so bili tudi ze-
lo	dobro obiskani; v času pa smo to začetno zamisel priredili drugim potrebam, predvsem otroškim.
Lani smo namreč začeli tesneje sodelovati s šolami, tako slovenskimi kot italijanskimi.
Kako bi razčlenili sedanje številne dejavnosti vašega centra?
Večino našega truda vlagamo v delo z otroki. V italijanskih vrtcih smo priredili multikulturne načrte, namenjene prizadetim otrokom, da bi jim olajša-
li	vključitev v šolsko okolje.
Jezikovna delavnica z naslovom Slovenski ABC pa je namenjena tako italijanskim kot slovenskim šolam: posebno dobrodošlo je bilo naše delovanje v slovenski šoli pri Sv. Jakobu, kjer imajo vzgojitelji in učitelji veliko težav pri poučevanju slovenskega jezika zaradi velikega števila otrok iz mešanih, tujih in italijanskih zakonov.
Tečaje slovenskega jezika prirejamo tudi za odrasle, katerim namenjamo tudi t. i. razvedrilne tečaje. Ukvarjamo pa se tudi z najmlajšimi oz. novorojenčki: tečaj Prvi koraki zaobjema spekter specifičnih masaž in dejavnost v bazenu, ki je namenjena otrokom in staršem.
Delovanje Študijskega centra Melanie Klein se je letos usmerilo tudi k socialnim problematikam. V letošnji sezoni smo decembra meseca speljali pobudo Rasti s pravljicami, v sklopu katere smo na trgu sv. Antona nabirali denar za tržaško otroško bolnišnico Burlo Garofolo. Socialni predznak je imela tudi dvojezična pobuda Grillo parlante, ki smo jo v sodelovanju z zdravstvenim okrajem št. 1 aprila meseca posvetili starejšim osebam: načrt predvideva tudi posredovanje osebnih življenjskih izkušenj starešjih oseb otroški populaciji. Ta interakcijski načrt bo obrodil tudi posebno publikacijo in DVD.
Kako je sestavljena delovna ekipa Študijskega centra Melanie Klein?
Odbor centra šteje šest oseb, ostali so zunanji sodelavci. Na srečo pa imamo tudi nekatere simpatizerje, ki nam svojo pomoč ponujajo brezplačno.
V	kakšnem odnosu so si klinična pedagogika in psihoanalitični oprijemi terapevtke Melanie Klein? Psihoterapija je bila nekoč dokaj tradicionalna in je bodisi odraslim bodisi otrokom namenjala isti psihoanalitični pristop. Genialnost terapevtke Melanie Klein je bila v tem, da je v otroško psihoterapijo uvedla igro: ugotovila je, da na tak način pridobi terapevt veliko več informacij o psihičnem stanju otroka kot sicer.
Njen pristop smo pri centru izbrali zato,
ker smo prepričani, da mora vsaka dejavnost temeljiti na zabavi: naše delovanje ne sloni na tradicionalnem pristopu, temveč na interaktivnem soočanju med osebami - odraslimi in otroki, starši in vzgojitelji. Ko se človek zabava, mu najbolje vse uspeva!
Dejavnost, ki jo opravljate v zvezi z negovanjem slovenskega jezika v naših šolah, je dandanes potrebna zaradi spremenjenega manjšinskega tkiva: otrok iz mešanih zakonov je namreč
vedno več, raste pa tudi število priseljencev v naši šolski populaciji.
Glavni problem je v tem, da učiteljski oz. vzgojiteljski kader ni pripravljen na soočanje s tovrstnimi izzivi: učitelji so še vedno prepričani, da se morajo ukvarjati izključno z otroško populacijo slovenskih družin. Naš tečaj Slovenski ABC je namenjen zato izključno otrokom, ki slabo poznajo slovenski jezik.
Poudariti gre, da je v zadnjih letih na voljo bogata pedagoška literatura, ki je namenjena drugačnemu načinu poučevanja jezika: naši vzogiteljipa se tega materiala ne poslužujejo, ker menijo, da so zadolženi zgolj zato, da izpeljejo učni program; dajejo večjo težo snovi kot pa jezikovnemu sporazumevanju. Tu nastane problem, kajti v primeru, da je na deset otrok le en učenec italijanske narodnosti, se začenja pouk izvajati v italijanskem jeziku.
Prva stopnja sloni zato na preosnovanju didaktičnega pristopa vzgojiteljskega kadra. Pred kratkim smo v sodelovanju s tržaško univerzo priredili posvet, na katerem je ravnatelj Marijan Kravos opozoril na potrebo po posredovanju učiteljem specifičnega strokovnega materiala, ki redno izhaja tudi v Sloveniji.
Poudarila bi - po mojem mnenju - posrečeno potezo slovenske OŠ pri Sv. Ivanu, ki kot pogoj za vpis otroka mešane oz. italijanske družine zahteva obvezni tečaj slovenskega jezika za starše.
Na seji deželnega sveta SSO, ki je bila pred nedavnim v Devinu, ste med debato posredovali podatek, po katerem naj bi družine italijanske narodnosti iz Trsta ne vpisovale svojih otrok v slovenske šole, kamor sicer rade pošiljajo svoje malčke italijanske družine, ki so se v naše mesto preselile iz drugih italijanskih mest - denimo - zaradi službenih obveznosti.
To je prišlo na dan v raziskavi, ki jo je izpeljala članica našega odbora Ingrid Ber-senda. Dejstvo gre po mojem menju iskati v zatohlosti duha tržaških italijanskih družin, ki Slovence poznajo zgolj zaradi kuhanih štrukljev ali kraške ohceti... V tržaškem večinskem tkivu je odpor do
slovenske manjšine še močan.
Italijanska družina npr. iz Rima, Turina, Milana pa jemlje slovensko šolo kot možnost za jezikovno obogatitev svojega otroka.
Dodala bi tudi to: veliko jezikovno -strokovnih raziskav je bilo v zadnjih letih izpeljanih ravno na to temo, izsledki pa so ostali zgolj na papirju. Veliko je o tej tematiki govora, dejanskega iskanja rešitve pa ni.
Na podlagi lastnih službenih izkušenj pa se zavedam, da je problem zapleten in pereč.
Beseda multikulturnost oz. večkulturnost je v zadnjih letih v nekaterih krogih postala 'zakon'. Kakšne posledice lahko ima v našem zamejskem prostoru udejanjanje multikulturnosti? Verjamem, da lahko tako vprašanje izzveni nekoliko retorično.
Ingrid Bersenda je v omenjeni raziskavi s psihološkega vidika primerjala položaj otrok na slovenski in italijanski šoli. Izsledki so dokazali, da so značajske, kulturne in psihološke razlike skorajda neobstoječe.
Vprašati pa se moramo: ali je raziskava najprej ugotovila, koliko slovenskih otrok je bilo sploh na slovenski šoli? Če bi podobno raziskavo izpelja-
li	pred petnajstimi leti, bi bili izsledki precej drugačni. Danes se namreč v istem vrtcu lahko igrajo otroci slovenske, italijanske, srbske, kitajske narodnosti, ki se drug od drugega kaj naučijo oz. si nekaj prilastijo. V vsakem primeru otrok razvodeni svojo izhodiščno kulturo. Multikulturnost je zato po eni strani pozitiven družbeni dejavnik, po drugi pa ga lahko primerjamo labirintu, kjer lahko zlahka izgubiš svoje korenine. Ali je ta fenomen fiziološke narave, kateremu ni mogoče kljubovati, ali je treba znotraj manjšine določiti pravšnjo strategijo, da bosta večkulturnost in ohranjanje lastne identitete 'tolerantna' druga do druge oz. da bosta druga do druge ohranili znosno razmerje? Dejstvo je, da se bo otrok italijanske družine v slovenski šoli lahko priučil le jezika, nikakor pa ne slovenske kulture, slovenskega čutenja, slovenske duše. Šolske prireditve - npr. Prešernove proslave - ne bodo italijanskega otroka pretvorile v slovenskega, ker otrok v družinskem okolju diha drugačen kulturni milje. Spoznala sem drug zgovoren primer: večkrat so se učiteljice jezile na kitajskega otroka, ki jih med pogovorom ni gledal v oči: tako vedenje pa je za kitajsko kulturo zgolj znak spoštovanja...
Sprašujem se zato, kakšna večkulturnost lahko na tak način sploh nastane. Slovenska manjšina bi morala ustvariti strokovno delovno skupino, ki bi dejansko posredovala učiteljem ustrezno 'pedagoško orodje': naš vzgojiteljski kader krvavo potrebuje kompas, da bi dobil pravo pot do razmerja med ohranitvijo lastne kulture in odpiranjem novim stvarnostim.
Nekoč smo v naših šolah in vrtcih npr. peli slovenske pesmi: danes pa slišimo tudi pesmi iz italijanske, kitajske in srbske zakladnice. To ni nikakršen zločin, pozabiti pa ne smemo, da sta vrtec oz. šola slovenska s slovenskim učnim jezikom. Dobiti je treba ustrezne strategije, da bosta spričo spremenjenih okoliščin vrtec oz. šola ostala slovenska. To je navsezadnje pošteno tudi do slovenske dmžine, ki vpisuje svoje otroke v slovensko šolo zaradi poučevanja slovenskega jezika in posredovanja slovenske kulture in omike.
Ali bo Študijski center Melanie Klein prispeval svoje znanje za rešitev te problematike?
V	kratkem se bomo sestali z novo ravnateljico Slorija, Majo Mezgec, da bi skupno načrtovali ustrezno strategijo.
IgorGregori
"Pri vas sem se dobro počutila
//
Prve tri tedne junija smo v go-riškem uredništvu našega tednika preživeli v posebno prijetnem vzdušju. Na "delovni praksi" je namreč bila Ermina Talič, ki je letos opravila tretji letnik goriškega trgovskega tehničnega zavoda Žiga Zois. Njene družbe in pomoči smo bili iskreno veseli, saj se je med nami takoj znašla; posebno rada se je družila z našima mladima kolegicama Maido in Katjo, ki sta ji bili kot spretni tehnični urednici glavna mentorja in od katerih je verjetno še največ odnesla. S svojim blagim, a samozavestnim značajem in s svojo življenjsko zgodbo nas je res presenetila. Pred koncem njene izkušnje na NG smo se rade volje na kratko pogovorili z njo ne le o delovni praksi, šoli in njenih koreninah, ampak tudi o tem, kako gleda kot mlado dekle na naš prostor.
Je bila to tvoja prva delovna praksa?
Da, to je bila moja prva praksa. Zame je bila zelo koristna, ker sem se naučila veliko stvari, kot npr. delati z osebami, ki jih prej nisem poznala. Preden sem prišla k vam, sem se namreč bala, kako bo to šlo. Doma sem celo vadila, kako naj se predstavim. Ko mi je urednik Jurij rekel, da vas ne smem vikati, sem se kmalu sprostila in dobro znašla. Si se v šoli na kakšen način pripravila na to izkušnjo?
Najprej smo se preselili v Zagreb, nato pa v Gorico, ko sta tu že živela tata in stric; ki sta nam priskrbela dokumente. Na začetku smo živeli v ul. Ober-dan, nato v večjem stanovanju na Travniku, pred nekaj leti pa smo se preselili v severni del mesta, na podeželje, kjer je tamkajšnja četrt zame prava vas.
Zelo si navezana na družino in svoje korenine...
Vsakdo je navezan na svoj rodni kraj. Jaz sem zelo navezana na Šanski Most. Najlepša leta sem preživela tu. Vedno se mi pa toži po vrstnikih v rojstnem kraju. Veliko mojih prijateljev iz Bosne živi v tujini. Kar nekaj jih imam v Nemčiji in se občasno vračajo domov v Bosno, kot to delam jaz. Drugi živijo v Sloveniji, Avstriji, na Švedskem, sploh po vsej Evropi.
Kje pa imaš sorodnike?
Imam jih v Ameriki, na Švedskem, v Avstriji, Nemčiji in drugod. V Bosni imam še obe noni.
V	Bosno hodiš samo med počitnicami ali še kdaj?
Tja se vračamo, ko imamo priložnost ali vsaj 2-3 proste dni, kot npr. za dan Vseh svetih, za Novo leto, večkrat spomladi, še najbolj pa seveda poleti. Pouk se je končal, izdelala si dobro. S čim boš imela opravka v tem poletju?
Gotovo se bom ukvarjala s čiščenjem
Profesorji so v delovno pogodbo zapisali, kaj naj delamo. Priporočili so nam, naj se lepo obnašamo in primerno oblačimo. Dali so nam samo nekaj okvirnih navodil.
Kako se znajdeš na tej šoli? Profesorji so zelo v redu, resnično si prizadevajo, da bi nas kaj naučili. Z nami imajo veliko potrpljenja. Z njimi sem res zadovoljna, z nekaterimi sem navezala prav lep odnos.
Kateri so tvoji najljubši predmeti? Prvi je slovenščina, rada pa imam tudi zgodovino. Malo manj mi "leži" matematika, to mi je žal prirojeno.
So bili v tem času na podobnih praksah tudi tvoji sošolci?
Da. Nekateri so bili na Goriškem, drugi pa bolj daleč, tudi vPradamanu. Ena sošolka je bila v KB centru, druga v podjetju Terpin, tretja v podjetju Mi-potvKrminu, četrta na banki v Doberdob itd.
Že razmišljaš o svoji prihodnosti?
Za zdaj mi še ni jasno, kam naj se usmerim. Sicer imam še dve leti časa, da razmislim, čeprav vem, da bo minilo hitro. Idej imam veliko, ne vem pa, kako bi jih uresničila. Rada bi poučevala slovenščino, prav tako bi se rada posvetila tudi drugim stvarem. Po vsej verjetnosti ne bom nadaljevala študija na univerzi, ampak bom čim prej poiskala službo.
Kaj nam hočeš povedati o sebi in svoji zgodbi?
Doma sem iz Sanskega Mosta v Bosni. Sem smo prišli z družino med vojno.
hiše, ki ima kar tri nadstropja. Poleg tega bom pazila na malo nečakinjo in na štiri druge malčke, otroke prijateljev. Če bo kakšna priložnost, bom šla v Bosno še pred avgustom; drugače pa gotovo v avgustu, ko bodo imeli moji starši počitnice.
Čeprav se nisi rodila v Gorici, si večji del življenja preživela tu. Kako gledaš na to mesto?
Bilo bi lepše, če bi bilo v njem več mladih in obenem več priložnosti oz. krajev, kjer bi se mladi lahko zbirali in srečevali. Mesto ima eno diskoteko, v njej pa je več odraslih kot mladih. Pa tudi sem ni več varno hoditi. V časopisu sem brala, da so v Novi Gorici trije vrgli na tla starejšega moškega s tomo-sa, da bi mu ukradli moped...
Hodiš pogosto v Slovenijo?
Brez dvoma več kot po Gorici! Živim pač na meji, zato mi je tudi bliže. Tam imam tudi strica in teto. Ob sobotah zvečer sem največkrat prav v Novi Gorici, kjer je več življenja kotna tej strani meje.
Kako si doživljala padec meje med Slovenijo in Italijo?
Bila sem zadovoljna tudi zato, ker sedaj lahko prečkam mejo pri severni železniški postaji, pri Transalpini. Prej sem namreč morala vedno prek Rdeče hiše; s potnim listom nismo mogli drugače. Ko smo se odpravljali na izlete, so vsi prijatelji hodili čez Solkan ali druge mejne prehode, samo jaz sem morala vedno čez mednarodni prehod...
DD
10. julija 2008
Kristjani in družba
Pismo misijonarja Danila Lisjaka
Pozdrav iz Burundija
Lep misijonski pozdrav, dragi bralci!
Prisrčen pozdra v in zah vala prijateljem našega misijona v Rukagu na burundijskih gričih. Prazniki so mimo in 450 katehu-menovje bilo krščenih, 800 otrok je bilo pri prvem obhajilu, 5. julija pa je bila na vrsti še birma prav tolikšnega števila mladih. Spovedovanja opravljamo po 3,5 ure po dva dni trije, ki duhovno oskrbujemo misijon s 60 tisoč kristjani. 25 parov se je v juniju poročilo. To je povprečje na mesec. Spovedujemo 5 dni v tednu po jutranji maši in ljudje prihajajo od daleč, ker vedo, da bodo sprejeti. Danes so mladi iz srednjih šol imeli prisege v 4 gibanja. Maša je trajala čez tri ure in "žurka" tudi. Verjetno je za evropsko uho dokaj čudno, da je v misijonu okrog 2500 krstov letno, rojstev pa še več. V tem zanosu dela in življenja smo večkrat bolj utrujeni kot spočiti. Infrastruktur nebo nikdar dovolj in v tem trenutku pokrivamo zavod s 4 razredi in pritiklinami.
Cez 100 tisoč delov opeke že čaka na poti za prevoz v misijon. Živ-inče, naš kamion, je v petek crknilo in čakamo "zdravnika" ali grobarja! Bilo je precej tistih, ki so se na njem učili voziti in posledice so...
No in v to pestrost našega misijonskega vsakdana se odpravlja 7 mladih entuziastov iz Slovenije, da spoznajo pravo bosonogo Afriko Adamov in Ev. Pravijo, da se ne bojijo in da so iznajdljivi. Benjamin iz Sv. Križa in 6 drugih navdušencev raznolikega znanja. Vendar ne bo ne zidarja ne varilca ne mizarja. Morebiti drugo leto.
No, kmalu zatem pa bodo prišli še trije iz Bologne in edenzMada-gaskarja za animacijo oratorija, poletnih iger. Ti bodo ostali samo tri tedne, Slovenci pa za skoro dva meseca. Naročil sem jim suho robo, tekoče zadeve in tarok karte, ki se dajo igrati ob dolgih večerih tudi ob svečah! Burundi se koplje vse bolj v revščini in neznanju. Pa se kregajo še tisti, ki bi morali
služiti ljudstvu, ki jih je pred 4 leti izvolilo. Pravi babilon. Ne dobi se več nafta na črpalkah, kerpodjet-
nebo vpijoči greh se Tutsiji ne bodo nikdar opravičili, kot se niso nikdar slovenski komunisti. Seveda so starši potem čuvali otroke
je sabotira zaradi prenizke cene. Potem se pa grejo, kdo bo zmagal. Škofje so napisali krepko pismo za branje	med	dvema
nedeljskima mašama. Ali bo to zaleglo? Vsemu temu botruje načrtno porivanje (po naše "peštanje") večinskega dela prebivalstva Hutujev v neukost celih 40 let, saj so jim Tutsiji ob podržki svoje vojske odvzeli vsako možnost šolanja in celo izvedli pravo čistko-genocid po srednjih šolah in univerzi 1. 1972 in pobili vse dijake in študente Hutujev. Od tistih, ki so bili na univerzi, jih je le 7 ušlo odstrelu -oprostite izrazu, ki ga namerno uporabljam. Govori se o 300 tisočih mrtvih. Za ta v
na gričih in so se bali jih pošiljati v šole. Posledice te ignorance žanjemo danes. Tudi v vladi. Še k sreči, da si je vsak katoliški misijon vzgojil vsaj majhno jedro dobrih priučenih sodelavcev, s katerimi še danes delamo in porivamo barako naprej. Seveda so se vra ta šol spet odprla po zadnjih volitvah in 15 tisoč jih je samo v osnovni šoli 6. letnikov. V misijonu imamo že
4	zavode, enega v gradnji in srednjo šolo sester in poklicno šolo za šivilje. Naša mizarska šola je trenutno zaprta zaradi izropanja in uničenja orodja in inštalacij.
Torej dela ne manjka in izziv za šolanje je izziv za misijonarja, saj vidim, da je Burundi 50 let za Ugando in nekaterimi drugimi deželami Afrike v razvoju. S temi nedorečenimi in na hitro nametanimi
stavki bi rad povedal vsem dobrotnikom, da smo še kako hvaležni za njihovo zaupanje in namenjeno pomoč; ja, tudi duhovno, s katerimi zalivate vaše dobre namene! "Boglonej" in kako rad bi vam pogledal v oči in se vam zahvalil. Pa vas zaupam božjemu pogledu, ki naj vas varuje, blagoslavja in vodi. Tudi v teh počitniških dneh, ki so pred vami. Od nas se g. Jože Mlinarič odpravlja na začetku avgusta na zaslužene počitnice v domovino po treh letih. Skupina iz Slovenije in Italije pa bo gotovo popestrila naš vsak dan!
Še vedno iščem kakšnega pridnega zidarja in mizarja penzionista (tudi mladega laika), ki bi mogel priskočiti na pomoč ob toliko gradnjah. Živeti v misijonu, kjer je zagotovljena varnost, duhovna in telesna oskrba, to lahko postane pravi žegen in vir veselja na jesen življenja. Podlaga vsemu je gotovo vera v moč božje ljubezni, ki nas kliče, da se podarimo tistim, ki jim življenje ni naklonilo učiteljev, kot smo jih imeli mi. "Korajža "! Naj seže ta glas tudi na Novi glas in povejte ga na glas!
Vaš beli Afričan, Danilo iz Btmtndija Zbogom
Razmišljanje o vernosti in nevernosti
Med sekularizacijo in ateizmom
sprejema drugače verujoče enako kot sebe. Veličina in izvirnost krščanstva je v tem, da smo verni poklicani k sožitju z drugače verujočimi pa tudi z neverujočimi in
Današnja zahodna civilizacija, kot jo živimo danes, je večinoma religiozno nevtralna ali versko neopredeljena. Prav zato je za kristjana življenje pristne evangeljske vere lahko najbolj pristno prav v ateističnem okolju ali, kot nekateri pravijo, v okolju, ki je versko nevtralno. Nihče ne ve, koliko je poduhovljenih in tudi moralnih ljudi, ki ne priznavajo nobene vere. Prav tako ne ve nihče, koliko je med kristjani tistih, ki resnično živijo pristno krščansko duhovnost in tudi upoštevajo krščanska moralna načela. Vsega tega ne moremo meriti po obisku maše, prejemanju zakramentov, pripadnosti verskim organizacijam, uspelih verskih manifestacijah in podobno...
Naš krščanski prostor doživlja v tem pogledu dramatične spremembe. Ločnica med vero in nevero poteka v človekovem srcu in se velikokrat giblje, kakor teče življenje. To je značilno zlasti za zahod. Blizu smo spoznanju, da absolutnega vernika ali nevernika skoraj ni. Opredelitev med nevernim in vernim je velikokrat na ideološki ne pa osebni ravni. Ob tem se spozna razkorak med cerkveno institucijo in vernikom. Ideološki konflikt se velikokrat vidno širi na osebno raven in ne na po-
gled, kot smo ga bili še do nedavna navajeni; kristjan -ateist. Na ravni zasebnega življenja se danes idološke razlike skoraj ne opazijo. Religiozno neopredeljenim se ni potrebno pred ničimer skrivati ali graditi kake barikade.
Isto velja za religiozno opredeljene ljudi.
Današnji evropski kristjan upošteva versko strpnost, ta pa mu podarja osebno, ponotranjeno vero. Stanje religiozne strpnosti nam narekuje osebno ponotranjeno vero. Prav na ravni osebnega pa lahko uvidimo, kdo je resnično veren in kdo ni.
V krščanskem pojmovanju se je Bog vedno razodeval kot Oče, torej kot tisti, ki je človeku najbolj intimno blizu. Bog je edina in temeljna zapoved, ki človeku stoji ob strani in to ne kot sodnik, ampak kot človekov zaščitnik. Iz postave ljubezni izvira človekovo dostojanstvo, prav zato kristjan sprejema vse ljudi ob sebi enako kot sebe. Pravo krščanstvo je v tem, da kristjan
to tudi celo takrat, ko gre za bližnjega, ki mu povzroča zlo.
Sodobni, kritično misleči kristjan sprejema evangeljsko vero kot osebno bivanjsko držo, čeprav velikokrat dogmatski nauk Cerkve jemlje z rezervo ali ga celo odklanja.
Ne glede na to pa je vse več dokazov in znamenj, da se v sodobnem mislečem človeku religioznost prebuja in to k osebni ali bivanjski veri, manj pa kot pripadnost posameznemu verstvu.
Ambrož Kodelja
Poročilo s srečanja generalnih tajnikov evropskih škofovskih konferenc
Sekularizem in relativizem kot izziva za novo evangelizacijo
Srečanje generalnih tajnikov evropskih škofovskih konferenc, ki ga je letos že 36. zapored organiziral Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE), je od četrtka, 26., do ponedeljka, 30. junija 2008, potekalo v Covadongi v nadškofiji Ovie-do, ki leži v pokrajini Asturija na severu Španije. Tajniki so razpravljali o odnosu Katoliške Cerkve v Evropi do današnjega sveta in odprtih vprašanj, kot so bioetika, legalizacija evtanazije in raziskave na embrionalnih matičnih celicah ter pojav islama v Evropi. Sodelavci CCEE-ja so predstavili konferenco na temo islam v Evropi, ki jo bosta v sodelovanju s poznavalci islama pripravila Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE) in Konferenca evropskih Cerkva (KEK), in raziskavo o verskem pouku v šolah po Evropi, ki bo v pomoč pri načrtovanju pastoralne dejavnosti v prihodnje. Generalni tajniki škofovskih konferenc so se seznanili z izkušnjami nekaterih škofij na področju stalnega diakonata.
Čeprav so korenine Evrope krščanske, je evropska duhovna podoba načeta. Evropski človek je naravno religiozen, vendar cerkvenega nauka v celoti ne sprejema, temveč izbira le tisto,
kar mu je všeč. V porastu je verski pluralizem, vzporedno z njim pa tudi sekularizem in indiferentnost ter ponekod agresivni ateizem, ki v zadnjem času prehaja v indiferentizem. Cerkev v nekaterih razvitih državah z razvejano socialno in karitativno razsežnostjo postaja vse močnejši del civilne družbe, hkrati pa izgublja verski in duhovni vpliv. Na srečanju je bila izražena velika zaskrbljenost nad dejstvom, da nekatere države - kot npr. Belgija ali Nizozemska - v imenu osebne svobode in potrjenih zakonov izvajajo t. i. demokratični totalitarizem, kar pomeni uzakonitev usmrtitve neozdravljivo bolnih ljudi oziroma zagotavljanje pomoči pri samomoru, kar poznamo pod imenom evtanazija. Kljub materialnemu blagostanju, v katerem živi večina Evropejcev, moderni človek drsi v naveličanost, osamljenost, obup in duhovno revščino. Vzrok temu sta egoizem in izguba identitete. Cerkev v Evropi je pred izzivom, kako na novo osmisliti življenje in mu dati novo upanje. Najuspešnejši način predstavlja osebno življenje po veri v manjših ali večjih skupnostih, kot so družina, župnijska občestva ter osebno pričevanje za vstalega Jezusa Kristusa, ki človeku v vseh življenj-
skih položajih prinaša upanje. Evangelij je osnova za oznanjevanje in pričevanje, vprašanje pa je, kako ga prevesti v sodobnemu človeku razumljiv jezik. Naloga Cerkve je, da na novo poživi misijonsko dejavnost in s tem pomaga Evropi, da bo v središče postavila človeka in njegovo dostojanstvo ter spoštovanje slehernega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti.
Del srečanja je bil namenjen tudi ekumenizmu in letu sv. Pavla. Udeleženci so naredili refleksijo tretjega evropskega ekumenskega zborovanja (EEA3), ki se je septembra 2007 odvijalo v Sibiu v Romuniji in se seznanili s kato-liško-pravoslavnim forumom, ki bo od 11. do 14. decembra 2008 potekal v italijanskem Trentu na temo Družina kot dobrina za človeštvo.
V nedeljo so obiskali mesto Ovie-do in spoznali njegovo bogato krščansko zgodovino ter se srečali s predstavniki tamkajšnje krajevne Cerkve. Po sv. maši v stolnici, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval nadškof iz Ovieda, so se v mestni hiši srečali še z lokalnimi oblastmi in županom. Prihodnje srečanje generalnih tajnikov evropskih škofovskih konferenc bo julija 2009 v Ukrajini.
15. NAVADNA NEDELJA
Iz 55, 10-11; Ps 65; Rim 8, 18-23; Mt 13, 1-23
Jezus oznanja Božje kraljestvo povsod tam, kjer se pojavi. Povsod se zbira veliko poslušalcev, tako da včasih mora tam, kjer govori, v čoln, od koder ga vsi slišijo. Ljudje ga radi poslušajo.
Danes nam govori v priliki o sejavcu. Vsi ga slišijo, a vsi ne sprejmejo njegovega nauka o Božjem kraljestvu. Njegova beseda pade mimo srca, kjer jo bodo pozobale druge skrbi; pri drugem naleti na trdo, okamene-lo zadržanje do vere, do Boga. Tudi trnje zaduši seme kraljestva. Robida pusti rasti pri sebi koprivo in plevel in modrasa, kar vse zaduši zdravo seme.
Imamo lahko začetno navdušenje za vero, ki pa ni za nič drugega kot za v ogenj. Morda bo samo še pepel koristil kot umetno gnojilo.
Jezus usmeri našo pozornost na seme Božjega kraljestva, tega naj sprejmemo kakor otroci, ki nimajo obteženega srca, ampak so odprti do nebeškega Očeta. Vsekakor ločitev tistih, ki sprejmejo oznanilo kraljestva, in tistih, ki gane sprejmejo, bo razvidna šele ob koncu sveta. Tedaj bo Kristus izrekel sodbo nad tistimi, ki poslušajo oznanilo kraljestva in ga skušajo razumeti, in nad tistimi, ki ga nočejo poslušati.
Jezus rad govori v prilikah zato, ker so ljudem lažje razumljive, saj so vzete iz kmečkega in ribiškega okolja, kjer ljudje živijo. Ljudem govori, da so začetki Božjega kraljestva skromni, zakriti, nevidni, kakor semena žita ali kakor mladike, cvetje, ki se bodo šele polagoma odpirali človeškim očem. Tako je z vero! Zdi se neznatna in nemočna. Prav takšno je žito, ki pa je še v nevarnosti, da ga ljuljka zaduši in umori. Tudi veren človek mora živeti skupaj s strupom nevere. Jezus pravi, naj oboje skupaj raste.
Jezus je hotel zagotoviti, da v svetu že de-
lujejo sile vere in poštenja, kajti človek ni sam sredi vsega hudega, četudi je potrebno poglabljati in utrjevati vero in neomajno zaupanje v Jezusa.
Božje kraljestvo bo namreč v resnici prišlo, pa naj si ga človek želi ali ne. Bog je namreč zvest svojim načrtom, svoji volji. Bog pa je položil v človeka neuničljivo hrepenenje po slavi, po življenju v Bogu.
Jezus ne sili nikogar, naj veruje, toda človek mora imeti ušesa za poslušanje, mora biti voljan poslušati Gospoda in živeti po njegovi volji.
A predvsem moramo prositi za vero, za strah Boga in za vse tiste milosti, ki ga vodijo k Bogu, saj je vsa milost samo od Boga. Zlasti vera v vstajenje, ki je najtežja za verovanje, presega vse naše izkustvo, ki nas osredotoči samo na razpad telesa. Spomni nas na žalostni konec človeka z vsemi talenti vred, z bogastvom in lepoto, z ljubeznijo v zakonu in družini ter v družbi. Vse se konča v jami ali v prahu in pepelu. Toda klic Boga v novo stvarjenje naredi iz nemogočega mogoče.
Poslušati je treba vzdihe Svetega Duha v naših srcih, ki jih pritajeno dviga k Bogu. Jezus blagruje tiste, ki gledajo in slišijo tisto, česar niti preroki niso videli in ne slišali.
Razpoznavni znak za dosego slave pa ostane trpljenje. Sveti Pavel takole govori v osmem poglavju pisma Rimljanom: "Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov... se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa" (Rim 8, 18-23).
Priporočimo vero zavetniku Evrope, sv. opatu Benediktu (goduje 11. julija) in zavetnikoma Goriške ter dežele Furlanije Julijske krajine, škofu Mohorju in Fortunatu, diakonu, mučencema (godujeta 12. julija).
Kristi ani in družba
10. julija 2008
Papeževe besede odmevajo iz Castelgandolfa
Neizprosen boj proti
vv» • •	■	■	_•
revščini in lakoti
Revščina in podhranjenost, novodobni kugi človeštva, sta bili glavni tematiki nedeljskega posega papeža Benedikta XVI. iz poletne rezidence v Castelgandolfu.
Papež je svoje besede uokviril v kontekst srečanja G8 v Tokyu, na katerem so predsedniki in premieri osem najbolj razvitih držav na svetu razpravljali o težavah, ki jih prinašajo učinek tople grede, lakota in nevzdržne cene nafte, ki dosegajo vrtoglave višine.
Papež je zelo jasno dejal: "Treba je uresničiti vse obveze, ki si jih je G8 zastavil v pre-
teklosti v boju proti najhujši revščini, lakoti, boleznim, nepismenosti in drugim tragedijam, ki prizadevajo človeštvo". Ob tem Benedikt XVI. ugotavlja, da
"morajo biti v središču pozornosti potrebe najbolj šibkih ljudi,
ki so danes še bolj ranljivi zaradi špekulacij trga in njegovih učinkov na ceno hrane in energije". Gre za hudo tragedijo, ki verižno povezuje vse učinke in ki se najhuje pozna prav pri najrevnejših. Dovolj je, da pomislimo na posledice neprekinjene rasti cene nafte, ki je v zadnjem letu poskočila za skoraj 100%. Lanska cena sodčka je bila 69 dolarjev, letos pa je dosegla neverjetno ceno 146, 34 dolarjev. Nafta je v našem svetu bistvena surovina, ki dejansko poganja naprej svet. Ne gre samo za prometno industrijo, gre za vsako industrijo, ki jo napaja naftna energija, skratka za vse. Zato je logično, da rasejo cene hrane in vseh tistih najosnovnejših dobrin za preživetje. Paradoksalno
je tudi to, da se svetovna kriza najbolj maščuje prav tistim revnim ljudem, ki hodijo po velikih ležiščih nafte in živijo na njih. Naj spomnimo, da so članice OPECA tudi Nigerija, Libija, Angola, afriške države, ki z državljanskimi vojnami in negospodarnim upravljanjem prihodkov od črnega zlata. Za nastalo situacijo pa so seveda krive tudi članice razvitega sveta, ki prav na področju energetske politike nategujejo lok do skrajnosti. Zato je sv. oče sklenil nedeljski nagovor z besedami: "Plemenitost in daljnovidnost naj pomagata pri pravilnem odločanju za splošni razvoj, ki naj ščiti človekovo dostojanstvo".
Gordon Brown, angleški premier, je v odgovor na papeževe besede obljubil konkretne ukrepe. Nihče od velikih pa ni omenil milijonskih številk, ko govorimo o žrtvah lakote in revščine. Nobeden od politikov, ki raje kot o socialnih problemih govorijo o ekonomiji, ni niti omenil, da je bila še pred desetimi leti cena sodčka nafte 14,8 dolarjev, torej desetkrat manj kot danes.
mri M Chiari Lubich je treba postaviti kip in ustanoviti gibanje ognjiščnikarjev
Z Lučjo upanja razblinimo temo vojn in katastrof
Prebivalstvo Bovške je skozi čas doživljalo naravne in vojne katastrofe, zato ni čudno, če prav iz teh krajev izvirajo korenine prednikov osebe, ki je sredi ponovnega sejanja množične smrti druge svetovne vojne posvetila z Lučjo novega upanja, gibanja ognjiščnikarjev (fokolarov), ki ga je ustanovila, po starših Slovenka Chiara Lubich. Njeno delovanje je dobilo zrcalen odmev odpiranja človeških odnosov božji ljubezni, ko je začela komunicirati z okoljem z lastnim odpiranjem, ki je preraslo v gibanje. Postavimo na zavrženem kamnu ob izviru Soče, ki ga je materializem zavrgel kot nekoristen svet, duhovni izvir - mednarodno duhovno središče za usposabljanje laikov.
Prisotnost gibanja je živa in nenehno raste, dokazana je s tem, da postaja duhovna last človeštva
v	svetovni razsežnosti krščanstva in ekumenstva posebne vrste, iz katere bomo črpali za danes in jutri, tudi ko ustanoviteljice gibanja ni več med nami.
Chiara Lubich je začela svojo rast iz katoliških korenin svetu odprtega mesta Trenta, ki leži na stičišču romanskega in german-
skega kulturnega prostora. Kot je sama povedala ob obisku Slovenije leta 1999 (njeno pripoved smo lahko brali v katoliškem tisku), so prišli njeni predniki na Južno Tirolsko iz Slovenije.
Lepo bi bilo, da bi ugotovili, iz katerega kraja, in ji tam postavili kip ter ustanovili duhovno središče njenega gibanja za Slovenijo, z mednarodnimi razsežnostmi množično odprto svetu. Po nekaterih trditvah naj bi imela njena mama korenine na Bovškem. Tudi če te domneve ljudskega spomina ne bi mogli zanesljivo potrditi, bi bila idealno mirna dolina, na tromeji treh kultur, za to ze-
lo	primerna. Kot Trento je bil Bovec popolnoma porušen zaradi vojn, zlasti prve svetovne, prizadet od naravnih katastrof... V tej občini je dolina Trenta s skoraj enakim imenom kot Trento.
Ob potresu 1998 so se pri cerk-
vi	Device Marije v Polju na robu Bovca zbrali verniki iz treh škofij, držav in narodov na tromeji... Takrat smo lahko slišali podobne spodbude, čeprav ni bila omenjena Chiara Lubich. Danes se ti kraji praznijo tudi zato,
ker se investitorji na nenehno izpostavljenem območju izogibajo vlaganju v gospodarske programe. Temu dodajajo še vse bolj strogi kriteriji Triglavskega narod-
nega parka, Nature 2000 itd., tihega načrtnega naseljevanja medveda, risa, volka, ki morajo imeti
mir... Prav takšni kraji lahko dobijo novo priložnost, morda edini izhod, z ustanavljanjem duhovnega središča gibanja fokolarov. Gibanje lahko vrne tem naseljem nov smisel in gibalo, kjer iskra iz krajev nasilja in kasnejše pozabljenosti in razvojne zavrženosti preskoči v smisel rasti neumrljivega v božji ljubezni.
Tistih krajev, ki se jih je dotaknila ta svetloba, ljudje ne zapuščajo več. Kot Chiara se s to ljubeznijo poistovetijo, mnogi se z njo "poročijo" in iz tega rastejo družine vernih ljudi - široka družina fokolarov: prižiganje božje ljubezni z lastnim zgledom ljudem v stiski, tem, ki si sami ne morejo več pomagati.
V	"nekoristnem svetu" Trente, kjer potrošništvo nima pogojev in razdiralne moči, se v edinosti podobnih imen Trento - Trenta, edinstveni lepoti narave, simbolizira lepota v edinosti ob Njegovem ognjišču, iz katerega žarki evangelija rojevajo novo ljudstvo.
MM
Združene države Amerike
Slovenski cerkvi sv. Jožefa v Bethlehemu grozi zaprtje
Ameriška škofija Allentown v zvezni državi Pensilvanija se je odločila, da bo julija zaprla ali združila 47 župnij oziroma cerkva. V tem okviru je, kot poroča tudi Slovenska tiskovna agencija, predvideno tudi zaprtje slovenske cerkve sv. Jožefa v Bethlehemu, ki so jo začeli graditi leta 1913 slovenski priseljenci iz Prekmurja. Škofija Allentovvn, ki jo vodi škof Ed-ward Cullen, ima 151 župnij, ki jih s težavo vzdržuje zaradi pomanjkanja duhovnikov. Zato se je škof odločil za reorganizacijo. Do 15. julija naj bi tako zaprli večino cerkva. Na odločitev o zaprtju so doslej prišle pritožbe iz 22 župnij, tudi slovenske. Pritožbe odločitve o zaprtju sicer ne ustavijo, nekateri pa so odločeni, da bodo šli vse do Vatikana. Temeljni kamen za cerkev sv. Jožefa je bil blagoslovljen leta 1914, cerkev pa je bila posvečena leta 1917. Od samega za-
četka jo vodijo frančiškani. Prekmurci so v Bethlehemu leta 1910 ustanovili tudi edino slovensko evangeličansko cerkev v ZDA, to je cerkev sv. Janeza, ki ostaja. Bethlehem je bil največji center priseljevanja prekmurskih Slovencev ob koncu
19.	stoletja, ko so se zaposlovali v železarni "Bethlehem Steel". Ta je že nekaj let zaprta. V Bethlehem so se priseljevali večinoma ljudje iz srednje Evrope in mesto je skupaj s sosednjim Allentovv-nom posejano z etničnimi cerkvami -od slovenskih, slovaških, poljskih, nemških in drugih. Proti zaprtju cerkve sv. Jožefa je uradno pritožbo vložil ustanovitelj Združenja pobratenih mest Bethlehem Murska
Sobota Stephen Antalics, ki je utemeljitev objavil tudi v komentarju za lokalni časopis iz Allentow-na "Morning Star". Antalics pojasnjuje, da bi bilo zaprtje cerkve nesmiselno, saj je dostopna za invalide, ima dve parkirišči, zgradba pa je v odličnem stanju z dobro opremljeno kuhinjo in kletno dvorano. Cerkev sv. Cirila in Metoda, kamor bi morali farani sv. Jožefa po novem hoditi, pa po njegovih navedbah ni v dobrem stanju, poleg tega ni dostopna za invalide in nima parkirnih prostorov. "Utemeljitev za zaprtje meji na absurdno. Logično bi bilo, da ostane odprta cerkev sv. Jožefa, saj bi morala škofija za obnovo sv. Cirila in Metoda porabiti na tisoče dolarjev in postaviti dvigalo. Prav tako ima okrog 100 sedežev manj kot sv. Jožef", je za Morning Star še poudaril Antalics. V komentarju je obenem opozoril, da je cerkev sv. Jožefa središče delovanja Združenja pobratenih mest Bethlehem -Murska Sobota. "Veleposlaniki prihajajo v mesto na vsakoletno dviganje slovenske zastave, zaradi cerkve sv. Jožefa pa prihajajo v mesto tudi tuji dostojanstveniki", je med drugim zapisal Antalics.
Kratke
Sv. maša v spomin na žrtve družine Brecelj
V nedeljo, 13. julija, bo ob 17. uri v Branici sv. maša v spomin na žrtve družine Brecelj. Maševala bosta g. dekan iz Šempasa Aleš Rupnik in zlatomašnikg. Bogdan Bric. V primeru slabega vremena bo mašna daritev v cerkvi v Kodretih.
V Sloveniji se je v minulem letu rodilo 19.823 otrok
V Sloveniji seje v minulem letu rodilo 19.823 otrok, kar je največ v zadnjih petnajstih letih in za 4,3% več kot v letu 2006, so sporočili iz državnega statističnega urada, podatke katerega je posredovala Slovenska tiskovna agencija. Najpogostejši imeni sta Lana in Luka, povprečna starost mater in očetov pa se je ponovno povišala. Rodilo se je 10.152 dečkov in 9671 deklic. Stopnja rodnosti za preteklo leto tako pri sedanji stopnji umrljivosti in ob predpostavki, da bo ženska dočakala 49. leto starosti, znaša 1,38. Povprečna starost mater je bila 29,9 leta, ob rojstvu prvega otroka so imele v povprečju 28,2 leta. Povprečna starost očetov je bila 32,7 leta. Starši so 3,1% vseh rojenih deklic poimenovali Lana in tako ime Nika po devetih letih ni več najbolj priljubljeno dekliško ime, zdrsnilo je na četrto mesto. Pogosta imena so še Sara, Eva, Lara, Ana, Zala, Ema in Neža. Prevladujejo torej kratka imena in imena brez šumnikov. Pri dečkih že deveto leto ostaja najbolj priljubljeno ime Luka, v preteklem letu ga je dobilo 3,5% vseh dečkov. Priljubljena deška imena so še Nik, Jan, Nejc, Žan, Žiga, Anže, Matic in Aljaž. 317 dečkov in 341 deklic je dobilo sestavljeno ime. Med fantovskimi imeni se je največkrat pojavilo ime Žan Luka, med dekliškimi pa Ana Marija. Druga sestavljena imena so praviloma unikatna, le redka se pojavijo dvakrat ali trikrat. Dvojni priimek je v preteklem letu dobilo 1127 otrok, kar je 5,7%. To je verjetno povezano s povečevanjem števila rojstev otrok staršem, ki niso poročeni, a živijo v zunajzakonskih skupnostih.
Papež bo Sveto pismo bral na televiziji
Papež Benedikt XVI. bo jeseni milijonom Italijanov približal zgodbe iz Svetega pisma, in sicer z branjem, ki ga bo predvajala državna italijanska televizijska postaja RAI. Različne osebnosti iz Vatikana bodo tako po delih prebrale celotno Sveto pismo, branje pa bo začel sam papež, kot je poročala tudi Slovenska tiskovna agencija. Ni še znano, ali bodo biblično “učno uro” prenašali v živo iz Vatikana ali jo bodo predhodno posneli. Papež naj bi bil naklonjen neposrednemu prenosu iz Apostolske palače. Za konec bo vatikanski državni tajnik, kardinal Tarcisio Bertone, 11. oktobra prebral 22. poglavje Apokalipse.
Prebivalstvo Italije zaradi priseljevanja strmo raste
Italija ima rekordnih 60 milijonov prebivalcev. K temu številu so večinoma pripomogli priseljenci, saj je stopnja rodnosti v tej državi ena najnižjih na svetu. V zadnjem času pa se število rojstev le povečuje, kot poroča tudi Slovenska tiskovna agencija.
V Italiji je 31. decembra 2007 živelo 59,61 milijona prebivalcev, to je več kot 500.000 prebivalcev več kot leto poprej, je pokazala nova študija italijanskega statističnega urada Istat. Število prebivalstva se je tako povišalo za 0,8%, kar gre pripisati naraščajočemu priseljevanju. Na vsakih 100 Italijanov pride 5,8 priseljenca, v severni Italiji pa 8,1 tujca na 100 Italijanov. Po vstopu Romunije v EU seje v Italiji močno povečalo število romunskih državljanov. Po podatkih Istata naj bi jih tam živelo 600.000. V letu 2007 se je rodilo 563.933 otrok, 60.000 med njimi staršem s tujim državljanstvom. V tem letu seje v Italiji rodilo 3923 več otrok kot v letu poprej. Demografski trend kljub temu ostaja negativen, saj je bilo v letu 2007 tudi 570.801 prijavljenih smrtnih primerov. Stopnja rodnostijevletu 2007 v severovzhodnih regijah porasla za 1,8%, na severozahodu pa za 1,3%. V južni Italiji je bila rast le 0,05%, medtem ko je rast na Siciliji in Sardiniji padla za en odstotek. Kljub vsemu pa je bila celotna rast leta 2007 najvišja v zadnjih 14 letih.
Nadškof Uran je daroval^mašo ob prvi obletnici smrti nadškofa Šuštarja
0d smrti upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja je minilo leto dni. Ob prvi obletnici Šuštarjeve smrti je 1. julija zvečer v ljubljanski stolnici ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran daroval mašo ter spomnil, da je Šuštar “v prelomnih časih preroško nastopil v podporo družbenih sprememb in samostojnosti našega naroda”.
Nadškof Uran je med drugim poudaril, da je “preroško službo sprejel tudi nadškof Šuštar, ki je bil iz Švice poklican, da bi v prelomnih časih preroško nastopil v podporo družbenih sprememb in samostojnosti našega naroda”. Navedel je misli iz Šuštarjevega pozdravnega pisma duhovnikom in vernikom ob prevzemu vodstvene službe v ljubljanski nadškofiji, ko je poudaril, "da je njegova prva beseda, beseda zahvale, druga njegova beseda pa iskrena prošnja: molite in pomagajte”.
Nadškof Uran je še spomnil, da so bili mladi posebno pri srcu upokojenemu nadškofu Šuštarju "z namenom, da bi se oblikovala njihova krščanska vest, da bi se ob podpori evangelija odgovorno pripravljali na življenje ter odkrili globlji smisel enkratnosti osebne poklicanosti na poti za Gospodom”. Zato mu posebej priporočajmo našo mladino ter prosimo, da bi Gospod izpolnil svoj načrt s fanti in dekleti, ki iščejo globlji smisel svojega življenja.
Upokojeni nadškof Šuštarje umrl 29. junija lani, na praznik apostolov Petra in Pavla, v 87. letu starosti v Zavodu sv. Stanislava
v	Šentvidu, kjer je živel zadnjih deset let po upokojitvi. Pokopan je bil v ljubljanski stolnici. Na pogrebu 2. julija lani so se od njega poslovili številni verniki, občani in predstavniki državnega vrha. Mašo zadušnico na Pogačarjevem trgu je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval kardinal Franc Rode. Pogrebni obred pa je vodil ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran. Ob smrti nadškofa Šuštarja, kije leta 1998 postal tudi častni meščan mesta Ljubljane, seje takrat na žalni seji sestal ljubljanski mestni svet.
Šuštarje leta 1980 postal četrti ljubljanski nadškof in tretji metropolit, pastirsko palico pa je ob upokojitvi leta 1997 predal nadškofu Francu Rodetu.
Krotki
Cerkev sv. Ivana v Gorici prizorišče doživetega koncerta
V soboto, 21. junija 2008, je MePZ Lojze Bratuž sklenil sezono s koncertom v cerkvi sv. Ivana v Gorici, v Slovenskem pastoralnem središču. Zbor je v prvem delu koncerta zapel nekaj pesmi, s
Foto JMP
katerimi seje udeležil številnih tekmovanj in revij. To so Gallusova Subsannatores subsannavit Deus, Oče naš Čajkovskega, Rahmaninovi Tebe pojem in Bogorodice djevo, Telferino De profundis, Maria lassu' De Marzija, Pahorjevo Očenaš hlapca Jerneja in ljudsko Kje so tiste stezice v priredbi Hilarija Lavrenčiča.
V	drugem delu koncerta pa je zbor izvedel nekaj skladb v sodelovanju s harfo (Tadeja Kralj), pihali (Marta Lombardi, flavta, in Matija Faganel, oboa) in trobili (Damjan Klanjšček in Jakob Fajt, rog). Najprej je harfistka Tadeja Kralj kar številnemu občinstvu predstavila Surianijevo Partito (Preludij, Con allegrezza, Pastorala in Gagliarda) in Reflets dans l’eau J. Iberta. Harfi so se pridružili ženski del zbora Bratuž in rogova; za to priložnost zbrani inštrumenti in pevke so izvedli Brahmsovi Lied von Skakespeare in Der Gartner. Zadnja točka je bila še My shepherd will supply my need, ljudska skladba v priredbi M. VVilberga za mešani zbor, harfo, oboo in flavto. Pesem je povzeta po znanem 23. Davidovem psalmu Gospodje moj pastir. Celoten program večera je seveda potekal pod taktirko dirigenta Bogdana Kralja. Koncertu v cerkvi je sledila prijetna družabnost ob obloženih mizah na vrtu za cerkvijo. / Costanza Frandolic
Goriški prefekt Roberto De Lorenzo uradno obiskal Kulturni dom v Gorici
Goriški prefekt Roberto De Lorenzo je pred dnevi uradno obiskal slovenski Kulturni dom v Gorici. Gosta so sprejeli predsednik doma Boris Peric, ravnatelj Igor Komel, predsednik SKGZ za Goriško Livio Semolič in inž. Giorgio Bensa.
Predstavniki doma so goriškemu prefektu predstavili v prijateljskem in iskrenem vzdušju široko paleto dejavnosti, ki se redno odvijajo v prostorih doma. Še posebej so bili poudarjeni
nameni in vloga, ki jo opravlja Kulturni dom v samem gori-škem mestu kot izraz kulturnega stičišča ter sožitja med tu živečima narodoma in kulturnimi skupnostimi.
Prisotni so se dotaknili tudi odnosov in sodelovanja med Kulturnim domom in raznimi gori-škimi javnimi ustanovami, kot tudi v vzpostavitvi raznih čezmejnih stikov. Izpostavljene so bile tudi obveze prilagajanja raznih prostorov Kulturnega doma novim varnostnim predpisom. Upravni odbor doma je vložil veliko naporov, da so bila izpeljana v zadnjih letih vsa potrebna gradbena dela.
Goriški prefekt De Lorenzo je ob slovesu pohvalil poslanstvo, ki ga na širšem kulturnem področju Kulturni dom uspešno opravlja na Goriškem že vrsto let in še posebej v prejšnjih sezonah, ko je spričo zaprtja drugih kulturnih prizorišč v Gorici znal priskočiti na pomoč in je omogočil številnim goriškim kulturnim ustanovam, slovenskim, italijanskim in furlanskim, da so nemoteno izpeljale načrtovano letno dejavnost v prid celotni goriški skupnosti. Člani Upravnega odbora so izročili goriškemu prefektu De Lorenzu, v znak prijateljstva in sodelovanja, spominsko plaketo z grbom Kulturnega doma v Gorici.
Foto JMP
Zasedanje goriških konzult in novogoriške komisije
Za skupno in usklajeno načrtovanje
V	petek, 4. julija, so se v sejni dvorani Mestne občine Nova Gorica srečali predstavniki goriške občinske in pokrajinske konzulte ter komisije za mednarodne odnose Mestne Občine Nova Gorica. Na dnevnem redu so imeli poročila koordinatorjev mešanih komisij in načrt skupnih prihodnjih pobud. Za predsedniško mizo sta sedela predsednika slovenskih konzult, občinske Ivo Cotič in pokrajinske Peter Černič, koordinator novogoriške komisije Stojan Ščuka in gostitelj, župan
mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc. Slednji je v uvodnem posegu ugotavljal, da je trenutno stanje čezmejnega sodelovanja nezadovoljivo, da pa upa, da se bo kmalu izboljšalo in da bo prišlo do novega zagona. Povedal je, da se Nova Gorica stalno za to zavzema in da o vseh pobudah redno obvešča goriško občino. Izpostavil je nekatere praktične zadeve, ki niso še primerno rešene. Med temi je odstranitev objektov na nekdanjih mejnih prehodih in uvedba vinjet za avtoceste, predvsem za
krajše odseke na Goriškem. Dejal je tudi, da bi namakalni sistem Vogršček lahko raztegnili čez mejo. Tudi oba goriška predsednika sta se zavzela za utrditev čezmejnega sodelovanja in za pospešitev združevanja skupnega prostora. Srečanja sta se udeležila tudi goriška pokrajinska odbornika Mara Černič in Marko Marinčič.
V	sklopu skupnih prizadevanj so pred časom ustanovili tri mešane komisije: za prostor in okolje, za gospodarstvo in turizem ter za kulturo, šolstvo in šport. Te ko-
misije so že začele delo in na petkovem skupnem zasedanju so koordinatorji predstavili predloge in programe posameznih področij. O delovanju komisije za gospodarstvo je poročal koordinator Aljoša Sosol, ki je predstavil skupno projektno idejo, ki bi lahko ovrednotila kulturne in naravne zanimivosti čezmejnega območja v smislu celovitega turističnega razvoja. Gre za čezmejni kulturni park Goriške, ki naj bi zagotovil razvoj in obogatil njeno širše območje. Projekt, z realizacijo tematskih poti, bi prispeval k vrednotenju dogodkov, prireditev, običajev, pridelkov, zgodovinskih, kulturnih in naravnih zanimivosti.
O delu komisije za prostor in
okolje je poročal Peter Černič. Komisija je izpostavila potrebo po iskanju sinergij za odpadke, namenski uporabi vodnih virov in usklajeni monitoraži onesnaževanja zraka na širšem čezmejnem področju.
Na skupnem zasedanju je bil izrečen predlog o skupnem prometnem načrtu in o čezmejnem električnem tramvaju. Koordinatorka komisije za kulturo, šolstvo in šport Iva Devetak je zaradi odsotnosti pripravila pisne predloge, ki predvidevajo razne skupne kulturne in športne pobude, predvsem na mladinskem področju. Predvideni so tudi izobraževanja animatorjev in zloženke, ki naj bi predstavile zgodovinske in turistične zani-
mivosti obeh Goric ter pobuda Evropa v šoli z vsebino na področju inovativnosti in ustvarjalnosti. Pri sodelovanju kulturnih ustanov na Goriškem je koordinatorka prezrla pomembno vlogo Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice in osredotočila vso pozornost pri sodelovanju z novogoriško kulturno zvezo na Zvezo slovenskih kulturnih društev. Na to pomanjkljivost so opozorili člani goriške konzulte. Na dan je prišel tudi predlog o čezmejni glasbeni šoli in o postavit-
vi	spominskega obeležja Primožu Trubarju v Gorici, kjer je leta 1563 pridigal.
Konzulti in komisija se bodo ponovno srečale na skupnem zasedanju v jesenskem času.
S-rifiji r "if.ir i' -" .!.
^	NOVI
Gonska	glas
38. Festival narodno -zabavne glasbe “Števerjan 2008”
Ansambel Tapravih 6 požel največ uspeha
T f" ako zelo zavidam 1^ tistim, ki Festival J. Vspremljajo od samega začetka, tistim, ki so Festival ponesli v naša srca! Festival čutim, leži mi na koži, preprosto uživam ob nastanku vsakega posameznega Festivala. Samo takrat, kadar se ti duša napoji z veseljem, užitkom in hrepenenjem po Števerjanskem festivalu, je ta tudi del tebe! Vam, ki prebirate moje besede, želim, da bi vsaj za trenutek doživeli tisto, kar doživljamo samo tisti, ki imamo naš Festival resnično radi"! tako zaključuje uvodno misel priložnostne brošure tajnica društva F. B. Sedej Andrejka Hlede, a zgovorno in na glas pove, da Ste-verjanci močno doživljajo Festival. Zmagovalci 38. Festivala narodnozabavne glasbe "Števerjan 2008" so Tapravih 6 z Raven na Koroškem, ki so nastopili s skladbama
V	gozdni samoti (ans. Bratov Avsenik) in Jesensko cvetje (glasba in besedilo Franc Ankerst), medtem ko so si nagrado občinstva pridobili člani ansambla Akordi s Prestranka. Nagrado za najboljši kvintet je komisija prisodila ansamblu Notranjci iz Logatca, za najboljši trio ansamblu Jerneja Kolarja iz Artič. Ansambel Hram s Trnovega pri Gorici je prejel nagrado za najboljšo melodijo, nagrado za najboljšega debitanta pa ansambel Erazem s Predjamskega grada. Komisija za besedilo (Milan Jež, Leo-nard Katz ter Franka Padovan in Martina Valentinčič kot predstavnici organizatorja) je nagradila Faniko Požek za skladbo Ta trenutek, uglasbil jo je Brane Klavžar, aranžma spisal Robert Smolnikar, izvajal pa ans. Erazem.
Izza kulisja se je zaslišala melodija Zarja Števerjana Štajerskih sedem, zmagovalna melodija na Števerjanskem festivalu, kije postala že prava himna samih Števerjancev.
In pričel se je nabito polni program, ki sta ga mojstrsko povezovala priznana napovedovalca Jasna Kuljaj in Janez Dolinar. V petek, 4. julija, in v soboto, 5. julija, sta bila na sporedu tekmovalna večera, kjer se je pomerilo 30 ansamblov, prijavilo se jih je 34; v ne-
deljo, 6. julija, pa je padel zastor na 38. Festival "Števerjan 2008" z bodrilnim nagovorom predsednika organizacijskega društva F. B. Sedej Mateja Pintarja, s finalnim delom in podelitvijo nagrad. Očitno muhavo vreme skozi skoraj celoten potek tekmovalnega trid-nevja, nedeljski program se je namreč zaradi hudega neurja končal v dvorani, prinaša Šte-verjancem srečo, saj so lahko ponosni na dosežen kakovosten rezultat prijavljenih ansamblov in stalno naraščujoče število obiskovalcev, tako da Borovci postajajo iz leta v leto bolj tesni. Na prvih dveh tekmovalnih večerih je komisija za glasbo (Slavko Avsenik ml., Janez Beličič, Jože Burnik, Dani-
lo	Čadež, Jan Leopoli, Berti Lipusch, Tullio Možina,
Denis Novato, Mihael Cor-si, Matej Pintar, predsednik komisije) prepustila v finalni, nedeljski del 17 ansamblov.
Tudi letos je bilo možno poslušanje celotnega poteka tekmovanja preko spletne strani društva F. B. Sedej, www.sedej. org, kar je dodatno obogatilo ponudbo organizatorja predvsem za tiste, ki jim je Števerjan težko dosegljiv. K temu gre povedati, da zasluga inovativnega kabelskega spremljanja Festivala gre goriški družbi Tme-dia. Nedeljski del prireditve so počastili številni častni gostje, med katerimi naj omenimo predsed-
nika Svetovnega slovenskega kongresa za Italijo in člana programskega sveta RTV Slovenije Marjana Terpina, deželnega tajnika SSk Damjana Terpina, deželnega svetovalca SSk Igorja Gabrovca, blagajničarja ZSKP in predsednika rajonskega sveta Podgora Walterja
Bandlja, predsednika rajonskega sveta Pevma Oslavje Štmaver Lovrenca Peršolja, predsednico ZSKP iz Gorice Franko Padovan, odbornika SSO iz Gorice in predsednika občinske konzulte na goriški občini Iva Cotiča, svetovalko na goriški občini Marilko Koršič, predstavnika kmetijske zadruge Medvode Janeza Šušteršiča, dekana strojne fakultete Jožeta Duhovnika, vodjo
zakonodajne službe državnega zbora Miroslava Mozetiča, prijatelja Števerjancev Iva Hvalica, domačega župnika Antona Lazarja, župana občine Števerjan Hadrijana Corsija ter podžupana občine Števerjan Dominika Humarja. Brici so tudi gostovali vse tri večere napovedovalca slovenske televizije Andreja Hoferja.
Obiskovalcem Festivala je bil na voljo obširen bilten o sami prire-
ditvi. Brošuro, ki obsega desetine črno-belih pa tudi več barvnih strani, je izdala Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice, naslovno stran je prispeval David Pintar. Pri organizaciji in izpeljavi Festivala imajo vsako leto pomembno vlogo pokrovitelji, in sicer Zveza
slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Gorska skupnost terskih in nadiških dolin ter Brd, Občinska uprava Števerjan, RAI - Radio Trst A, Adriano Corsi Spa, Banca di Cividale -Kmečka banka, Avto Batič Ajdovščina in Luciolicar. Posebno podporo so še zagotovili: Zadružna banka Doberdob in So-vodnje, gradbeno podjetje Hlede Alojz Ivan, podjetje Terpin Spa, Ni-pret d. o. o., gostilna Franc, Andrej Terpin, Tmedia, Banca Manzano, gostilna Koršič, jestvine in mesnica A market, vinogradniki Mania' Gianni, Humar Marino in Marče-lo, Komjanc Simon, Mužič Ivan, Maraž Ivan, Gradis 'ciutta, Skok Edi, Agrochimica friulana, meha-
nična delavnica Lutman Marko, supermarket Komauli srl in Grafi-ca Goriziana. Cenjenim darovalcem gre prisrčna zahvala.
Odrsko sceno si je zamislil in izdelal priznani slovenski umetnik Jože Napotnik. Amplifikacijo so urejali Mice Karov, Niko Klanjšček in Jože Pirman, ki so se tudi letos odlično izkazali. Za vso skrb in profesionalnost si zaslužijo vsi omenjeni prisrčno pohvalo. V pevski sobi Sedejevega doma sta razstavljala Albina Pintar iz Podgo-re in Ivan Skubin iz Goriških Brd. Števerjanski festival ni le glasbeno tekmovanje, temveč ima velike zasluge pri ohranitvi kulturne dediščine in daje domači mladini močno oporo, da se lahko s ponosom zaveda svojih korenin in da vedno bolj spoznava, da je treba biti narodu zvest in tako ohranjevati svojo lastno identiteto.
Svoj zapis končujem z Andrejkini-mi besedami Števerjanskemu festivalu na pot: "Festival pravijo, da je nastal po naključju, nastal je kot ideja, kot nov izziv za naše društvo in za vso našo vas. Biti danes del tega izziva pa je kratkomalo neopi-sno. Kako lahko sicer nekomu poveš, kako se počutiš, ko dolge mesece v letu slediš nastanku spet novega Števerjanskega festivala...? Kako lahko opišeš občutek ponosa, ki se v tebi porodi, ko prebiraš časopise in čutiš, da je Festival znan širom po svetu? Koliko izvirnih skladb je nastalo za Števerjan-ske festivale? Nekatere so ostale ce-
lo	za vedno vtisnjene v našem spominu".
Marjan Drufovka
Pogovor z režiserjem Borisom Palčičem
Edvard Rusjan je zopet poletel na Rojcah v Sta n d rež u
pisma, slike.
Filmska pripoved o bratih Rusjan se bo odvijala na treh ravneh.
Prvo raven predstavlja dokumentarna in kar najbolj intimna pripoved o družini Rusjan. O usodi "letečih bratov"
Obvestila
Kulturni center L. Bratuž in galerija Rika Debenjaka pripravljata spominsko razstavo ob 50-letnici smrti goriškega umetnika Lojzeta Špacapana. Da bi likovnika čim bolj popolno predstavili, se organizatorja obračata na ustanove in zasebnike s prošnjo po informacijah in morebitno posojo del za razstavo (tel. št. 0039 0481 531445 med
8.30	in 12.30; e-mail: info@kclbratuz. org).
Katoliško tiskovno društvo daje v najem trisobno stanovanje v Kulturnem centru Bratuž na drevoredu
20.	septembra 85 v Gorici. Info na tel. 0481531445 (vjutranjih urah). Pisno prošnjo oddajte na naslov: Katoliško tiskovno društvo, 34170 GORICA/GORIZIA Travnik/Piazza Vittoria 25.
Fundacija Gorica daje v najem trisobno stanovanje z veliko teraso in parkirnim prostorom v zaprtem dvorišču v ulici S. Giovanni 9, Gorica (1. nadstr.). Kličite na tel. 0481 531445 (vjutranjih urah).
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da bo za izlet na Pokljuko odpeljal avtobus v soboto, 12. julija, ob 6.45 iz Doberdoba, nato s postanki na Poljanah, Vrhu, v Sovodnjah, Štandrežu, Pod-gori in pri Pevmskem mostu (pri vagi).
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja tradicionalni izlet s piknikom v soboto, 2. avgusta, v lovski koči v Gojačah blizu Sela pri Ajdovščini, v borovem gozdičku in primerni dvorani ob krasnem travniku.
Sedej iz Števerjana in pevci MePZ Anki Komjanc, hčerki Marti in sinu Davidu, občuteno sožalje.
Ob smrti dragega moža Bruna izraža iskreno sožalje svoji članici Anki Komjanc MePZ Lojze Bratuž iz Gorice z dirigentom Bogdanom Kraljem. Izrazom sožalja se pridružujejo tudi pevke in pevci travniškega zbora z organistoma Andrejem Bratužem in Lojzko Bratuž ter uredništvo in uprava Novega glasa.
RADIO SPAZIO 103
Sožalje
Ob izgubi dragega moža in dobrega očeta Bruna izrekajo SKPD F. B.
biovenske oddaje (od 11.07. dol 7.07.2008)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od
18.30	do 19.30. Spored:
Petek, 11. julija (v studiu Andrej Baucon): Poletje z najboljšo narodno zabavno in zabavno glasbo -Zanimivosti in humor.
Sobota, 12. julija (vodi Ezio Gos-gnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 14. julija (vstudiu Andrej Baucon): V poletje z najbolj vročimi hiti - včeraj in danes; živemu se vse zgodi; obvestila.
Torel^ 15. julija (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru-Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 16. julija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Škr-j^nček poje žvrgoli - Izbor melodij. Četrtek, 17. julija (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Travnik umira?
Veliko naših goriških bralcev nas sprašuje, zakaj nič ne pišemo o naravnost nečedni počasnosti, ki smo ji priče pri obnovitvenih delih na Travniku. Radi bi seveda kaj napisali, če ne bi bili tudi mi zares nemočni, ko opazujemo kalvarijo prebivalcev osrednjega mestnega trga in pa predvsem trgovcev, ki iz dneva v dan izgubljajo stranke. Vse obljube, da se bodo javna dela pospešila, so seveda zaman, kot človek dan za dnem opazuje, kako počasi Travnik dobiva novo podobo, predvsem pa dobesedno umira.
Na nedavnem pokrajinskem kongresu stranke Slovenska skupnost sta postala prva moža stranke na Goriškem Julijan Čav-dek, ki bo odslej pokrajinski tajnik, ter Silvan Primožič, ki bo odslej predsednik pokrajinskega sveta Slovenske skupnosti. Čestitamo!
Pismo uredništvu
Še en odmev na tematiko šolstva
Spoštovani g. odgovorni urednik Novega glasa Jurij Paljk!
V 25. štev. Novega glasa z dne 3. julija 2008 ste pod naslovom Še o naši šoli... objavili odprto pismo, ki ga je podpisal Dario Bertinazzi.
V njem se sklicuje na poročilo Novega glasa o Deželnem svetu SSO. Pismo se začenja z lekcijo treznosti in razsodnosti, ki je namenjena predvsem podpisanemu, ki se je udeležil omenjenega zasedanja in si na njem upal spregovoriti tudi o stanju slovenskega jezika na slovenskih šolah. Če je
trezen in razsoden tisti, ki v govorih in razpravah uporablja samo visokodoneče in pohvalne besede, ki večkrat niso v skladu z objektivnim in realnim stanjem določenega vprašanja, potem očitno ne sodim med slednje. Vedno sem rekel bobu bob! In to tudi ob najbolj delikatnih vprašanjih, kot je slovensko šolstvo. Vedno sem se držal prepričanja, da je za našo skupnost slovenska šola najpomembnejša inštitucija, za katero se moramo zavzemati vsi, ne samo tisti, ki so tam zaradi službene dolžnosti. Na
šoli v Romjanu sem bil večkrat, in to v letih, ko je šola nastajala in je verjetno sedanji učitelj Dario Bertinazzi takrat grel šolske klopi kot učenec. Prva obdobja te šole so bila težavnejša od sedanjih in so bila odločujoča za nadaljnji razvoj te šole. Koliko srečanj in posegov je zahtevalo samo vprašanje prevozov otrok, ki iz oddaljenih krajev prihajajo v to šolo. Da se je šola tako lepo razvila, gre seveda zahvala predvsem staršem in učiteljskemu zboru, pomembno vlogo pa so odigrali organizacije in društva, v prvi vrsti krajevni društvi Jadro in Tržič. Nisem izvedenec za šolska vprašanja, vedno pa sem si prizadeval, da so naše šole živele s prostorom, v katerem delujejo, in da se je čutila prisotnost šolske mladine pri raznih pobudah društev, ki so aktivna v krajih, za katere
predstavlja slovenska šola veliko bogastvo.
Znani rek se glasi, da o pokojnih ne smemo govoriti slabo. O slovenskem šolstvu pa se lahko in tudi mora govoriti in opozarjati na morebitne probleme, saj so naše šole zelo žive in uspešne. Če je to kavarniški nivo, potem prepustimo te opravke tistim, ki se imajo za prvorazredne izvedence na šolskem področju.
Ker je učitelj Dario Bertinazzi vpletel v to pismo tudi Ivo Koršič, naj ob tem povem, da podobne občutke, kot jih je imela ona ob šolski prireditvi v Romjanu, sem imel tudi jaz ob drugih priložnostih. Sicer bi sodelavki Novega glasa Ivi Koršič morali biti vsi hvaležni, saj je edina v našem prostoru, ki vztrajno, natančno in poglobljeno poroča o delovanju naših šol in o šolskih prireditvah.
Glede priimkov in imen me motijo tisti v poitalijanjeni obliki. Lahko bi se potrudili in jih spremenili v prvotno slovensko obliko.
Mislim, da ne odkrivam mrzle vode, če zapišem, da je skrb za slovenski jezik neodložljiva prioriteta. Tega se danes zavedajo tudi tisti, posamezniki in organizacije, ki so se do včeraj zavzemali za multikulturnost, fratelanco in podobno. Slovenščina se vedno manj uporablja po naših družinah, v šolah, cerkvah, na delovnem mestu, v gostilnah, društvih (predvsem športnih) in verjetno še kje drugje. Pri tem ima šola najzahtevnejšo in odgovorno vlogo. Skrbeti mora, sicer ne sama, za izobrazbo in vzgojo naše mladine. V Italiji imamo državne šole s slovenskim učnim jezikom (razen v videmski pokrajini, kjer je
dvojezična). Slovenskemu jeziku mora biti posvečena največja pozornost, ne samo v šolskih klopeh, ampak tudi v raznih šolskih organih, pri katerih imajo starši pomembno vlogo. Če se bomo odpovedovali rabi slovenščine iz praktičnih razlogov (češ, vsi gane poznajo, morebitno prevajanje je zamudno in podobno...), potem se nam ne obetajo lepi časi.
Sicer, ob vseh zgornjih pojasnilih, sem hvaležen učitelju Dariu Bertinazziju za njegovo zavzetost za slovensko šolstvo in tudi za njegovo kulturno delo v korist naši širši skupnosti, ki bi potrebovala več Bertinazzijev. Svetoval pa bi mu, če mi je dovoljeno, večjo zmernost pri ocenjevanju izrečenih besed ali zapisov. Ker ne posegam rad s pojasnili, se ne bom glede tega ponovno oglašal.
Damjan Paulin
Na štandreškem letališču je prejšnji teden Edvard Rusjan zopet skušal poleteti. Gre za slabo uro trajajoč dokumentarni film Leteča brata Rusjan, ki so ga te dni snemali na letališču med Standrežem in Mirnom. Producent je Casablanca Film Produc-tion skupaj z družbo Transmedia iz Gorice in RTV Slovenija. Del filma so že posneli v Ajdovščini, na Krasu in na Jeremitišču pri Makučevih. Najbolj zanimivo snemanje se je dogajalo gotovo na go-riškem letališču. Igralce in statiste so poiskali tudi med člani amater-
blanca. Začeli smo raziskovati zgodovino bratov Rusjan in obdobje, v katerem sta živela, se povezali z ljudmi, ki so o tem že marsikaj napisali, tako da smo dokaj hitro prišli do snemanja. Igralcev je več, predvsem sta tu glavna igralca: Rok Vihar, ki igra Edvarda Rusjana, in Jaka Lah, ki igra Josipa Rusjana. Veliko ljudi pa prihaja tudi iz okolice, so torej domačini iz Mirna in iz amaterske skupine iz Štandreža.
Katere so bile največje težave pri snemanju?
Največje težave so povezane rav-
In prav tu v domačem kraju brata Rusjan skušata preseči omejenost prostora in doseči to, kar v zgodovini je doseglo le majhno število
Edvarda in Josipa, njunih staršev, bratov in sestra, o njihovih razmerjih, o izseljeniški drami, ki je usodno zaznamovala za vedno razklano družino nam
skih gledališč, predvsem v Standrežu: Marko Brajnik igra očeta, Nikol Krpan hčerko, Jasmin Kovic igra pa veliko Edvardovo ljubezen Danico Cigoj. Veliko radovednežev, mestnih gospodov in gospa, gledalcev, ki nastopajo v filmu, je tudi iz krajevnih gledališč. Leseno letalo, enako tistemu, ki je poletelo pred devetindevetdesetimi leti in ki se je imenovalo Eda 1, je rekonstruiral domačin Božo Humar, mizar iz Orehovelj.
Film bo predvajan prihodnje leto ob 100-letnici prvega letalskega poleta bratov Rusjan.
Srečali smo se z režiserjem Borisom Palčičem iz Kopra.
Srečali smo ga pri snemanju na letališču na Rojcah.
Ali nam lahko poveste, kako je nastala zamisel o filmu?
Zamisel je nastala že pred nekaj leti, in sicer v pogovoru z Alešem Doktoričem iz Kinoa-teljeja v Gorici. Ko smo snemali film o Tomizzi in Bratini, se je porodila ideja, da bi bilo lepo napraviti film ob stoletnici poleta bratov Rusjan v Gorici. Pridružil se nam je še producent Igor Pediček s svojo produkcijsko hišo Casa-
no s temi tehničnimi vprašanji. Ker govorimo o letalih, je treba ponazoriti letenje oziroma poskuse letenja, in to ni lahko. Tudi vročina je te dni posebno v popoldanskih urah neznosna. Vendar s snemanjem sem zadovoljen in tudi igralci dobro igrajo vloge, ki so jim bile dodeljene.
S katerega zornega kota ste hoteli prikazati zgodbo o bratih Rusjan?
Hoteli smo postaviti v ospredje psihologijo dveh junakov, ki živita v nekem bolj odmaknjenem okolju. Gorica ni Pariš ali London.
ljudi. Zato sta brata Rusjan tudi dva fenomena in simbol malega človeka, ki se dvigne čez vsakdanjost in izstopi iz povprečja.
Katero glasbo ste izbrali za film? To bomo izbrali vpostprodukciji.
V	prihodnjih dneh bomo slike zmontirali in tudi skušali dobiti skladatelja, ki bo zapisal glasbo.
Ali se nam lahko predstavite
kot režiser?
Filmsko šolo oziroma akademijo sem končal že pred petindvajsetimi leti v Ljubljani. Do sedaj sem snemal večinoma kratke filme. Letos sem že posnel celovečerni film. Film o Rusjanih je tako moj letošnji že drugi televizijski projekt.
Kateri bo končni rezultat filma? Katere vrste film bo to?
To je dokumentarno igrani film. Po eni strani si bomo pomagali z igranimi sekvencami, ki jih tukaj snemamo, po drugi strani bomo predvajali tudi arhivsko gradivo,
bodo pripovedovali še živeči potomci (v Gorici živi le Grazia Rusjan, hči najmlajšega Edvardovega in Josipovega brat Karla, v Argentini je sorodnikov več). Druga raven je spet dokumentarna. Ob tem gre za pričevanja letalskih strokovnjakov in navdušencev (med njimi tudi Srečka Gombača, avtorja knjige o bratih Rusjan, pa pilota Albina Novaka - ta je s sodelavci izdelal repliko letala bratov Rusjan, Ede 5, ki bo v filmu tudi poletela), ki bodo poskušali rekonstruirati čas pionirskih poletov in predstaviti vprašanja in dileme, s katerimi sta se morala spoprijeti leteča brata, ob tem pa odgovoriti tudi na vprašanja v zvezi z usodnim Edvardovim strmoglavljenjem v Beogradu.
Tretja raven je bolj igrana. Gre za pesniško pripoved, ki postavlja v ospredje tekmo za primat v srednjeevropskem prostoru. Tekma ni zgolj prestižnega pomena, saj so v igri tudi serijska naročila letal za italijansko in avstrijsko vojsko.
Kdo je zapisal zgodbo za film?
To je bil Peter Polh. Scenograf je Duško Milavec, kostumografka Meta Sever, direktor fotografije je Bojan Kastelic.
Koliko traja film in kdaj ga bomo lahko videli na televiziji?
Film bo trajal 50 minut in ga bomo predvajali prihodnje leto, ko bo stoletnica prvega poleta. Zahvaljujemo se vam za pogovor.
Karlo Nanut
Katera tematika, bi bila po tvojem zanimiva?
Ja, najbolj primerno bi bilo priti v stik z njihovim svetom s problematikami, ki so zanje posebej pereče: spolnost, mamila, alkohol. Potem ko bomo razumeli, kakšni so realni interesi, bomo skušali oblikovati sklop tematik.
Kaj pa skupne pobude za mlade?
Tudi o tem sva razmišljali. Leto 2008 je leto medkulturnega dialoga, tako da bi eventualne skupne pobude lahko štartale tudi s tega izhodišča. Sodelovanje z ZSKD je sicer že prava stalnica, z Vesno pa sva se pogovarjali o malo bolj specifičnih skupnih pobudah prav za mlade in najmlajše.
ZSKP daje velik poudarek na glasbo, petje in gledališko kulturo, Vesna Tomšič je prav tako uveljavljena režiserka. Ste razmišlja-
li	o konkretnih projektih, ki bi zvezi združili tudi na tem področju?
O tem nisva še veliko razmiš-lajli. Za zdaj sva se usmerili bolj na šolstvo. Treba je iti postopno. Paziti moramo namreč, da se mladi ne pretirano obremenjujejo. Vsako društvo se pomlaja. Veliko mladih se vključuje v realnosti vaških društev in jih ne smemo zato preveč obremenjevati še z drugimi zadevami.
Vaška društva imajo torej po tvojem mnenju prednost...
Ja, s tem se strinjam. Če je ostalih obveznosti preveč, se poraja nevarnost, da mladi zapustijo matična društva. In to nikakor ni pozitivno.
Andrej Čemic
Pogovor / Franka Padovan, predsednica ZSKP
Bežen vpogled v prihodnj o, jubilejno sezono
Stopili smo v stik tudi z Ljubljano, zadnja odločitev pa še ni padla. Vedeti je namreč treba, da smo veliko slovenskih operet že postavili
Prejšnji teden smo se srečali s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca in s Slovensko prosveto iz Trsta, da bi organizirali gostovanje rojakov iz Koroške pri nas. Pripravili
Ob sklepu letošnje sezone smo pokramlja-
li	s Franko Padovan, ki že nekaj let uspešno vodi Zvezo slovenske katoliške prosvete. Konec sezone pomeni za predsednico in odbornike samo kratek oddih, ker bo nova sezona posebej natrpana s številnimi prireditvami in pobudami. Letos bodo pevci namreč že petde-setič zapored peli na odrskih deskah tradicionalne Ceci-lijanke, leto 2009 pa bo jubilejno petdeseto v dolgem delovanju ZSKP.
Franka, kako ocenjuješ sezono, ki se je komaj sklenila?
Letošnja sezona je bila nekoliko bolj umirjena. Večjih projektov ni bilo, ker se že aktivno pripravljamo na jubilejno 50. Cecilijanko in na 50. obletnico naše Zveze. Številna naša društva pa so imela zelo pestro sezono s svojim delovanjem, predvsem na področju zborovstva, tako otroškega kot odraslega. Če se še nekoliko vrnemo nazaj, bi rada podčrtala, da je naša Zveza primerno počastila 500-letnico rojstva Primoža Trubarja. Bila je prva, ki je obeležila ta pomembni jubilej na proslavi Primož Trubar na Goriškem. Slovesnost je nastala v sodelovanju z Združenjem cerkvenih pevskih zborov in s KC Lojze Bratuž. Sodelovali smo
tudi pri postavljanju Trubarjevega kipa v Rubijah. Ob tem moram omeniti še nekaj rednih pobud, ki jih izpeljujemo vsako leto. Organizirali smo natečaj za priznanje Kazimir Humar, ki je bilo letos podeljeno upokojenemu učitelju Ivu Bolčini, sodelovali smo pri pripravi osrednje proslave ob Dnevu slovenske kulture. Ob tem ne gre pozabiti še odrskih desk. Gre za niz veseloiger Iskrivi smeh na ustih vseh in za nagrajevanje najmlajših gledališčnikov s priznanjem Mladi oder. Januarja smo imeli občni zbor, na katerem sem bila potrjena za predsednico ZSKP. Redno smo se enkrat mesečno sestajali z odborniki. Zadnjo sejo bolj družabnega značaja smo imeli prejšnji mesec: pregledali smo delovanje letošnje sezone in začeli postavljati temelje za naslednjo sezono, ki bo nedvomno kar naporna. Kaj pa načrtujete kratkoročno v prihodnosti? Zveza pripravlja novo zbirko Patricka Quaggiata, ki bo po predvidevanjih izšla oktobra. S posebno pozornostjo smo se lotili tudi letošnje 50. Ce-cilijanke. V izdelavi je publikacija na to temo, ki bo zajela tudi zgodovino vseh včlanjenih društev. Na Ceci-lijanki bomo podelili Gallusove značke; bronaste za obdobje članstva med 5 in 15
smo program, ki bo potekal od 5. do 11. oktobra. Na sporedu bosta gledališka in lutkovna predstava, srečanje glasbenih skupin. Sodelovanje s koroško Krščansko kulturno zvezo je že stalnica. Kaj pa sodelovanje z ZSKD? Na Goriškem so pravkar izvolili novo predsednico, Vesno Tomšič... Ja, tudi z njo sem se že srečala. Pogovarjali sva se o tem, kaj bi lahko najini zvezi skupaj organizirali. Strinjali sva se v tem, da morava kaj organizirati za naše najmlajše. Upoštevaje njihove potrebe in v povezavi s slovenskimi šolami, sva mislili, da bi lahko priredili niz predavanj, ki bi jih dijaki lahko vključevali v svoja zborovanja...
leti, srebrno za obdobje med 15 in 25 leti, ter zlate za tiste, ki se za domača društva neutrudno razdajajo že več kot 25 let.
Komu bo letošnja Ceci-lijanka posvečena?
Posvetili jo bomo goriškemu skladatelju Stanku Jericiju.
Letos namreč obhajamo 80. obletnico njegovega rojstva.
Jericija bomo sicer počastili na prav poseben način še z večerom, ki mu bo popolnoma posvečen. Načrtujemo namreč izvedbo enega izmed njegovih daljših del.
Kdaj bo to na sporedu? Datuma še nismo točno določili.
Kaj pa 50-letnica ZSKP, ki jo bomo praznovali naslednje leto?
Da, res je. Leto 2009 bo jubilejno 50. leto delovanja ZSKP. Naš jubilej bomo obeležili z opereto, tako kot smo že večkrat doslej obeleževali pomembne obletnice. Spet bomo torej skušali na oder spraviti splet glasbe, petja in gledališča.
Imate že kaj konkretnega v mislih?
na oder. Izbor postaja zato vse ožji. Več pa tudi ne morem povedati, ker ni še nič uradnega. Lahko pa povem, da bo ta projekt, kot ostali podobni v prejšnjih letih, terjal veliko truda in napora ter bo seveda tudi velik finančni zalogaj. Zveza deluje sicer na amaterski ravni, za izpeljavo tako zahtevnega projekta pa so potrebni tudi profesionisti, predvsem člani orkestra in solisti. Operete so vsekakor hvaležna zvrst, ker se publika zanje vedno močno zavzema.
Kako poteka sodelovanje z ostalimi zvezami? Vrsto let že sodelujete pri pobudah Koroški dnevi na Primorskem in Primorski dnevi na Koroškem...
Iz prevoda v prevod
Nekaj malega o multikulturnosti (1)
Tuj um Prc*l Kube
Scrai maturi Zrela semena
AaKUi__________
Pri Centru za slovensko književnost v Ljubljani, v knjižni zbirki Aleph, je pred nekaj meseci izšla pesniška zbirka znanega italijanskega pesnika, esejista in pisatelja Prima Levija Ob negotovi uri (Ad ora incerta), žal, samo v prevodu in z letnico 2007. Knjigo je uredila in prevedla Jolka Milič. Eno zadnjih pesmi pa v pokušnjo: DROMEDAR
Čemu toliko tožb, sporov in vojn?
Svetujem vam, da me posnemate.
Nič vode? Shajam tudi brez nje,
a zadržujem sapo, da se mi gr-
lo	ne izsuši.
Nič hrane? Zajemam jo iz svoje grbe:
ko so časi za vas ugodni, poskrbite, da zraste tudi vam. A če je grba mlahava, mi je dovolj nekaj suhljadi in slame,
zelena trava je opolzkost in nečimrnost.
Imam zoprn glas? Moji samici je všeč,
našim nasploh ugajajo korenjaki,
in dajejo najboljše mleko daleč naokrog,
zahtevajte tudi od vaših žensk enako.
Seveda sem hlapec, a puščava je moja:
ni služabnika, ki ne bi imel svojega kraljestva.
Moje kraljestvo je vsa ta zapuščenost, ki nima meja.
24. novembra 1986
Pri salerniški založbi Multimedia na jugu Italije je izšla aprila letos dvojezična pesniška zbirka ROSA MYSTICA Josipa Ostija v prevodu Jolke Milič. Spremno besedo je napisal Igor Divjak, to pa je pre-
vedel Sinan Gudževič. Pri isti italijanski založbi je pripravljena za tisk Balada za Metko Krašovec / Ballata per Metka Krašovec Tomaža Šalamuna, prav tako v prevodu Jolke Milič, ki pripravlja za tisk, prav tako pri naših sosedih, tudi Ostijevo zbirko Vse ljubezni so nenavadne / Tutti gli amori sono eccezionali, ki bo predvidoma izšla konec le-
ta ali v začetku prihodnjega leta.
Prav tako v prevodu Jolke Milič sta izšli nedavno pri koprski založbi Libris, vendar z letnico 2007, dvojezični pesniški zbirki Edel-mana Jurinčiča in Jožeka, pardon, Jožeta Štucina, s podvojenim naslovom Odhodi - Partenze / Odhodi - Partenze. Njuna posebnost je, da sta izšli v eni knjigi kot siamska dvojčka. Namesto spremne besede se pesnika na začetku pogovarjata o pesništvu in pred bralci razgrinjata svoje poglede nanj.
Pri tržaški Mladiki bo v kratkem izšel
-	seveda dvojezično - kar zajeten izbor pesmi tržaškega svetovno znanega pesnika Umber-ta Sabe v prevodu Jolke Milič, ki je pesmi tudi izbrala in knjigo uredila. Naslov zbirke bo pesnikov verz, a ker jih je kar nekaj lepih in primernih, da se jih izpostavi, se prevajalka ni še dokončno odločila, katerega bosta izbrali z urednico, ki predstavlja založbo.
Ve se pa, da je iz njegove Pesmarice (Canzoniere) prevedla 135 pesmi, ki ga bodo prav dostojno predstavile slovenskim bralcem. Spremno besedo zbirki na pot je napisala znana tržaška publicistka in univerzitetna profesorica
Tatjana Rojc, izčrpen življenjepis pa prav tako tržaški, le italijanski pisatelj in pesnik Renzo Cigoi. V pokušnjo pesem:
KONTOVEL
Moški zaliva svojo njivo. Nato se
spusti po stopničasti strmini brega, da
se zdi, ko dol leze, kot da stopa z nogo
v praznino. Pod njim je širno morje.
Spet se prikaže. Še vedno gara okrog
tistega koščka sive zemlje, zaraščenega
z robidovjem, ki štrli iz kamnja. Sedim v gostilni in pijem to trpko vino.
Nova zbirka haikujev Tatjane Pregl Kobe Porcelanaste sanje, ki jo je izdala Založba Mondena v Grosupljah leta 2007, bo izšla letos v prevodu
Jolke Milič z naslovom I sogni di porcellana tudi v Italiji, dvojezično. Ni še jasno, pri kateri založbi, ali pri renomira-ni ferrarski Luciana Tufani Edi-trice ali pri Lieto-Colle, ki jo enako dinamično in vešče ureja Michelangelo Camelliti v Fa-loppiu (Co), kjer so letos že izšla njena Zrela semena / Semi maturi. Padla bo kocka za tisto založbo s časovno boljšimi in ugodnejšimi pogoji zanjo in za našo poezijo nasploh. Pri založbi Mobydick iz Faen-ze bodo izšle zelo verjetno letos jeseni ali najkasneje prihodnje leto spomladi - to je včasih odvisno od založniških rokov in včasih od želja pesnikov, ki izberejo poznejši datum, da se knjiga kasneje "postara" - predvidoma tri dvojezične pesniške zbirke v prevodu Jolke Milič, in sicer:
Ples mandljevca - La danza del mandorlo Alje Adam Kateri ogenj - Quale fuoco Vanje Strle in
Banalije - Banalita' Braneta Mozetiča.
V	Freiburgu (Nemčija) bo letos izšla dvojezična zbirka italijanske, pred sedmimi leti za rakom umrle pisateljice, novinarke in pesnice Asterie Fio-re (de Nicolais) z naslovom II segno sulla sabbia / Sled v pesku, v prevodu Jolke Milič, ki je pri nas revijalno objavljala prevedene pesmi te občutlji-
ve italijanske pesnice, ki ji je prijateljsko ali tovariško priprla vrata v nekaj sosednjih literarnih revijah, ki so bile v tistih že davnih časih skoraj hermetično zaprte za nas. Posebnost te zbirke je, - in to prav kaže omeniti - da za Arhiv Asteria, kjer je shranjena vsa zapuščina pokojnice, s sedežem v Labaroche v Franciji, so se imetniki avtorskih pravic odločili, da objavijo dvojezično zbirko na svoje stroške, in sicer s slovenskim prevodom ob strani izvirnikov, ki jih je lastnoročno napisala avtorica.
Tudi drugi tuji pesniki, ki se z nami radi bratijo ali "žlah-tajo”, razen še ene častne izjeme, zelo radi vidijo, da jih beremo, cenimo in prevajamo, a tudi tiskamo zastonj oz. izključno na naše stroške. Še na misel jim ne pride, ko gre za knjige, da bi vsaj delno prispevali pri kritju tiskarskih stroškov. Torej čast, komur gre čast. V pokušnjo šestvr-stičnico brez naslova:
Nekega dne morda se bo nit pretrgala Ostala bo lutka Topa bolečina in ne bom vedela in ne bodo vedeli Pa še eno njenih zadnjih pesmi, ki je obležala v predalu med... nezbranimi stihi in zvenečimi vzdihi:
IN PETELIN JE ZAPEL Trikrat je Peter zatajil Jezusa. In petelin je zapel. In sonce je spet vzšlo.
In je stekel ven, stekel je ven in se razjokal.
Mili prijatelj, nekega dne se bom oprijela
tvojega križa in se vrnila na pot, ki se je
zdaj izogibam, na pot Golgote in Nebes.
/dalje
P rimo Levi
Ob negotovi uri
Kratke
Miroslavu Košuti Zlatnik poezije
Znani so nominiranci za Veronikino nagrado 2008, priznanje za najboljšo pesniško zbirko, izdano v Sloveniji ali zamejstvu v preteklem letu. Za nagrado se po izboru žirije in po poročanju Slovenske tiskovne agencije potegujejo avtorji Milan Dekleva, Milan Jesih,
Cvetka Lipuš, Boris A.
Novak in Marcello Pottocco. Podelili jo bodo
26.	avgusta na Starem gradu v Celju. Lavreat bo prejel denarno nagrado 4000 evrov bruto in listino Mestne občine Celje.
Poleg nagrade	za
najboljšo pesniško zbirko bodo ob priložnosti zamejskemu pesniku Miroslavu Košuti podelili še zlatnik poezije. Zlatnik poezije podeljujejo za pesniški opus	in
ustvarjalni prispevek avtorja k žlahtnjenju slovenskega jezika ter kulture. Doslej so ga prejeli Ciril Zlobec, Tone Pavček in Kajetan Kovič.
Umrl je umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik
V	sredo, 2. julija, popoldne je v 88. letu starosti umrl umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Zoran Kržišnik. Raziskoval je slovensko umetnost od impresionizma naprej, posebej pa se je posvečal povojnemu obdobju. Kržišnik je bil pobudnik in organizator Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, ki je
vrata prvič odprl leta 1955, do leta 2000 je bil tudi vodilna oseba bienala. Kot direktor Moderne galerije je ustanovo vodil med letoma 1947 in 1986. Kot prireditelj številnih mednarodnih grafičnih razstav in tudi z udeležbo v mednarodnih žirijah je pripomogel k uveljavljanju in razpoznavnosti slovenske grafike v svetu, prav tako pa je slovenske umetnike predstavljal v izčrpnih monografijah in razstavnih katalogih. Kržišnik je v začetku petdesetih let minulega stoletja za grafični bienale navdušil Zorana Mušiča, ki je skupaj z drugim Slovencem v Parizu Venom Pilonom 'nabral' grafične liste, ki so tvorili kakovostno jedro razstave. Ko je Kržišnik začel razmišljati o mednarodnem likovnem dogodku v Ljubljani, še ni vedel, da bo ta dogodek privzel vsebino grafične razstave. V Ljubljano je želel le pripeljati velika imena svetovne umetnosti. Da bo razstava grafična, so odločili predvsem gospodarski in tehnični razlogi. Ime Zorana Kržišnika je vezano tudi na naše kraje, saj je kot eminentna osebnost iz umetnostno zgodovinskih in likovno kritičnih krogov bil soudeležen tudi pri razstavah, ki so bile v Galeriji Skerk v Trnovci na Krasu in v galeriji Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Pokopali so ga v sredo, 9. t. m., v Ljubljani.
V palači Attems v Gorici je do jeseni na ogled razstava Josefa Marie Auchentallerja
V palači Attems Petzenstein (Pečanski) v Gorici se nadaljuje razstava pod naslovom Josef Maria Auchentaller (1865-1949), predstavnik dunajske secesije na robu cesarstva. Na ogled bo do 30. septembra 2008. Podrobnejše informacije na tel. 0481.547541, fax 0481.531798, musei@provincia. gorizia. it. Vsako soboto in nedeljo ob 16.30 je brezplačno vodstvo po razstavi; vsako prvo nedeljo v mesecu je brezplačen vstop. Od 1. julija do 30. avgusta je vsak petek odprta do 22. ure; brezplačno vodstvo je ob 21. uri.
vih poslikav, Damjanu Paulinu, ki se je v imenu Zadruge Goriška Mohorjeva osebno zavzel in pomagal pri uresničevanju načrta, posebno fotografskega dela. Iskreno priznanje gre fotografu Carlu Sclauzeru, ki je poskrbel za strokovne posnetke Kraljevih poslikav in dal s tem knjigi pravo težo. Pri končni podobi pa je odigral glavno vlogo oblikovalec, dobitnik več priznanj, Rado Jagodic iz grafičnega studia Link v Trstu, ki je s svojim izvirnim pristopom vnesel v naš prostor novo oblikovalsko dimenzijo. Prisrčna hvala tudi Mirjam Simčič za požrtvovalno spremljanje in tehnično pomoč ter ostalim odbornikom Mohorjeve družbe. S posebnim veseljem naj omenim, da se nam jena nocojšnjem večeru pridružila tudi hčerka Toneta Kralja gospa Tatjana Kralj, ki si v sklopu Fundacije Toneta Kralja že leta zavzeto in požrtvovalno prizadeva za ohranjanje, restavriranje in vrednotenje opusa svojega očeta, posebno v krajih, kjer je zob časa iz različnih vzrokov najbolj načel umetnine.
Verena Koršič / foto JMP
predstavlja še danes, in dokler bo ta prostor še živo in ustvarjalno dihal, bo to tudi za Slovenijo ključnega pomena.
Drugo, kar želi knjiga posredovati, je želja, da bi se Slovenci bolje zavedali bogastva, ki ga hranijo naše cerkve, saj to ni le stvar lokalnega pomena, pač pa sega v sam evropski vrh, v marsičem pa predstavlja posebnosti, ki bi jim tudi v svetovnem merilu težko našli enakovreden izraz. Ker je Kralj postal eden simbolov primorskega upiranja fašizmu, čigar pravi obraz so Italijani sami začeli odkrivati šele sedaj, bo morda knjiga, ki vsebuje tudi italijanski prevod, vsaj tako želimo in upamo, sosedom predstavila, kaj so bili naši umetniki zmožni ustvariti v vse prej kot naklonjenih časih, ko smo največkrat poželi le ponižujoče oznake in ko nas je režimska oholost želela izbrisati z zemljevida. Vse kaže pa, da Kraljeva umetnost po toliko letih ni izgubila vrednosti, kajti boj, ki ga je on bojeval s čopičem in svojo prodorno družbenokritično mislijo, še zdaleč ni sklenjen, kar potrjujejo tudi tukajšnja politična nagnjenja zadnjega povolilnega obdobja.
O Kralju sicer še zdaleč ni izrečena zadnja beseda. Tudi v cerkvenih poslikavah, zajetih v tej knjigi, nas vedno znova preseneča s svojim prodornim, drznim, kritičnim, razumevajočim, sočutnim, iskateljskim razmišljanjem, ki se odraža med drugim v skrbno izbranih ikonografskih motivih, v katerih se pogosto skriva izredna simbolika, povezana s trenutnim družbenopolitičnim položajem. Sklop sedmih, v knjigo uvrščenih cerkva, nanizanih po časovnem zaporedju nastajanja, cerkve s posameznimi deli so bile izvzete, predstavlja prerez celotnega Kraljevega delovanja na Primorskem, saj razpon njihovega nastanka sega od začetkov Kraljeve umetniške poti do zadnjega obdobja umetnikovega ustvarjanja.
Bralec se bo na sprehodu od cerkve do cerkve seznanjal tudi z motivnimi, vsebinskimi in s stilnimi premiki v Kraljevi umetniški govorici, prepleteni s secesijskimi, ekspresionističnimi, plastično no-vostvarnostnimi in realistično predelanimi prvinami, ki opusu Toneta Kralja vlivajo izredno izvirnost in prepoznavnost.
Čeprav knjiga ne bo zadovoljila vseh okusov in izpolnila vseh pričakovanj, bo dosegla že veliko, če bo nas in naše sosede vendarle spodbudila k odkrivanju, ponovnemu ogledu, poglabljanju, umetniškemu uživanju, nadaljnjemu proučevanju in vrednotenju obravnavanih umetnin; nas pa še posebno zavezala skrbi za ohranjanje teh za našo kulturno pa tudi politično zgodovino, posebno pa za umetnostno zakladnico, izredno pomembnih Kraljevih stvaritev na skrajnem zahodnem robu slovenske zemlje.
dokumentov, opomb in bibliografije, ki jih knjiga ne vsebuje, ker bi besedilo otežili in tudi presegli osnovni namen publikacije. Glavno besedo ima namreč Kraljeva umetnost v podobi odličnih fotografskih posnetkov. Toneta Kralja ni treba posebej predstavljati, saj so njegova dela raztresena po skoraj vseh primorskih krajih, če že ne v cerkvah, pa vsaj v zasebnih in javnih zbirkah.
zornost usmeri v poslikave v zamejstvu? Ta oznaka naj bi sicer po novih političnih premikih v smislu evropskega povezovanja s padcem meje odšla v pozabo, kar pa seveda ne drži, saj bo prostor, na katerem živimo Slovenci v Italiji, še naprej odražal svoje politične, družbene, kulturne in duhovne posebnosti. Kot je v Kraljevem času ta prostor predstavljal okope pred zunanjimi pritiski, tako jih
Prestavitev v Pevmi / Goriška Mohorjeva družba
Čudovite cerkvene poslikave Toneta Kralja
V	župnijski cerkvi v Pevmi je bilo 1. julija zelo slovesno, saj je Goriška Mohorjeva družba predstavila lepo knjigo krasnih cerkvenih poslikav Toneta Kralja. Domači župnik Marijan Markežič je lepo vodil dobro obiskan kulturni večer, kustos Pokrajinskih muzejev v Gorici Saša Quinzi je izjemno živahno in življenjsko prikazal lik umetnika Toneta Kralja, moški pevski zbor iz Štmavra j e pod vodstvom Nadje Kovic poskrbel za doživet glasbeni uvod v večer, na katerem je imela glavno besedo avtorica spremne študije v knjigi Verena Koršič Zorn, katere poseg objavljamo v celoti.
Spoštovani,
Prisrčno pozdravljeni v tem lepem svetišču, v objemu ene najlepših poslikav vsestranskega umetnika Toneta Kralja. Hvala, ker ste se zbrali v tako lepem številu, kljub počitniškemu vzdušju in poletni vročini. Vaša prisotnost potrjuje, da je Tone Kralj, dolenjski rojak, še vedno živ v zavesti Primorcev, ki jim je posvetil skoraj vse svoje življenje in umetnost. Najprej bi se rada zahvalila izdajatelju Goriški Mohorjevi družbi, založniku Zadmgi Goriška Mohorjeva in Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je finančno podprl njen izid. In ker so taki načrti največkrat plod skupnih prizadevanj, je treba omeniti osebe, ki so botrovale zamisli o knjigi, in sicer Jurija Paljka, ki je sprožil misel o predstavitvi Kralje-
Knjiga je nastajala predvsem v skladu z željo založnika, da bi predstavila nekaj izjemnih umetnostnih dosežkov našega prostora, da bi vsebinsko ogovarjala in z izbranimi posnetki pritegnila čim širši krog bralcev, tudi sosedov Italijanov in Furlanov, ki so se do sedaj s Kraljevo umetnostjo imeli možnost javno spoznati le leta 1985 v goriškem avditoriju in v Trstu na razstavi v organizaciji Zveze slovenske katoliške prosvete. Izbira v tem pogledu ni bila ne težavna ne slučajna, saj je Tone Kralj najbolj prepoznaven in reprezentativen slikar javnih objektov na Primorskem, konkretno cerkvenih prostorov. Rdeča nit zamisli je torej bila zbrati na enem mestu cerkvene poslikave Toneta Kralja in jih predstaviti v obliki čim popolnejših fotografskih posnetkov; besedilo je le dodatna spremljava v pomoč k boljšemu razumevanju upodobljene snovi. Zato bo bralec zaman iskal natančnejše strokovne umetnostno zgodovinske analize, morebitnih arhivskih
Njegovo ime pa se pojavlja med pomembnimi duhovniškimi in laičnimi osebnostmi, ki so v času črne diktature kljubovali nasilju in s svojim zgledom in delom vlivali slovenski javnosti upanje v boljšo prihodnost.
Ker je Kraljevih cerkvenih poslikav na Primorskem zelo veliko, je bilo potrebno obseg omejiti in kaj bolj logičnega kot to, da se po-
Vabilo na duhovna srečanja
SV. IVAN
Odprto pismo
Drage prijateljice!
Predvsem tiste, ki ste imele srečo, da ste že bile prisotne pri naših duhovnih srečanjih oz. duhovnih vajah. Se spominjate, kako olajšane, vedre in zadovoljne smo se poslavljale v upanju, da se prihodnje leto spet srečamo, obnovimo prijateljske vezi, se razvedrimo, predvsem pa obogatimo svojo notranjost z novo modrostjo in svojo dušo z obilico Božje milosti?
Letos se nam nudi ta priložnost od 18. do 20. avgusta, v Domu blagrov (Le Beatitudini) v Trstu. Voditelj prihaja z Brezij. Imenuje se p. Silvin Krajnc. Pridite tudi letos, če le morete. In bodite velikodušne: povabite čim več znank, da bodo tudi one uživale lepoto in dragocene sadove duhovnih vaj.
Prisrčno vas pozdravlja Nada Martelanc Pojasnila in prijave pri gospe Normi Jež, tel. št. 040 299409, predklicna iz Slovenije 0039.
Obletnica posvetitve cerkve
//
Brez živih kamnov je tudi najlepša katedrala nekaj mrtvega"
Kratki
Socerb / 460-letnica cerkve
Neutrudni in zavzeti, sicer maloštevilni domačini, so praznovanje sv. Socerba, ki seje v maju pričelo s slovesnostjo v Sveti jami, nadaljevali v nedeljo, 23. junija 2008, koso pripravili praznovanje v spomin na 460-letnico postavitve prve cerkve pri gradu (22.6.1648). Pred sedanjo cerkvijo, kije bila od gradu 1.1857 prestavljena v središče vasi, je klanški župnik Iztok Mozetič daroval sv. mašo. Z ubranim in mogočnim petjem je slovesnost obogatil združeni zbor ZCPZ iz Trsta pod vodstvom Edija Raceta in ob spremljavi Iztoka Cergola. Njihov obisk v številni zasedbi je za sicer maloštevilno vas pomenil tudi izkazano pozornost in solidarnost ob prizadevanju domačinov za obnovo cerkve. Hvaležen pozdrav je ob koncu maše vsem izrekla domačinka Justina Jeseničnik, sicer neutrudna in potrpežljiva koordinatorka zbiranja finančnih sredstev, s katerimi že več let postopoma obnavljajo to častitljivo versko in kulturno dediščino. Prečudoviti kraj, od koder se kot na dlani razteza Tržaški zaliv, je bilo tudi zaradi izrednega gostoljubja sicer maloštevilnih domačinov težko zapustiti. Vsem pa velja vljudno vabilo k darovanju finančnih sredstev, da bi se lahko nadaljevala notranja obnovitvena dela in bi tudi cerkev lahko odprla svoja vrata za obiskovalce. / JB
SSk obsoja tržaško občinsko upravo zaradi nekorektnega ravnanja
Slovenska skupnost obsoja početje tržaške občinske uprave, ki je tiskala letake in lepake ob poletni praznični pobudi openskih trgovcev, organizaciji in rajonskega sveta, a samo po podrobnem pregledu funkcionarjev občinskega tajništva, ki spominja na pravo cenzuro. Vzhodnokraški rajonski svet je, kot je to že v navadi za krajevne pobude splošnega pomena, ki so namenjene razvoju teritorija in ljudi, prevzel nalogo, da poskrbi zatiskanje propagandnega materiala za pomemben dogodek. V tem smislu je predsednik Milkovič poskrbel, da je bilo poslano v občinsko tiskarno italijansko in slovensko besedilo.
Takoj seje oglasila tiskarna, kije povedala, da lahko tiska samo slovenska besedila, ki jih je prej odobrilo občinsko tajništvo. Funkcionarji so naposled odobrili tiskovino, a samo, potem koje bilo spremenjeno ime naslova občinskega sedeža na Opčinah. Sicer so dovolili, da se piše via / ulica Doberde in ne Doberdobska ulica. Kaj bi se zgodilo, ko bi prevedli tudi Comune di Trieste/ Občina Trst in naziv odborništva? Bi se verjetno sesula palača na Trgu zedinjenja Italije! Zakaj se to dogaja tudi, potem koje predsednik republike odobril seznam krajev, torej tudi celotne tržaške občine, kjer velja izvajanje zakona 38 iz leta 2001? Ali ni tam predvideno oglašanje tudi v slovenščini? In tržaška uprava zanika to možnost celo na Krasu, kjer so se vsi desničarji še včeraj strinjali, da se lahko izvaja zaščita! Seveda sedaj bodo dejali, da manjka deželni odlok o to-ponomastiki, da v statutu ni dvojezičnega imena občine itd. Kaj pa z že preko 50 let veljavnimi normami Londonskega sporazuma in z Osimom in s prepovedjo zakona 38, da se zniža zaščita pod mednarodne standarde? Skratka, SSk je mnenja, da tržaška uprava grobo krši naše pravice, da si je v tem edina z drugimi desničarskimi upravami, zahvaljujoč se tudi pomanjkanju deželnih odlokov, ki bi lahko bili že zdavnaj izdani, točneje že na začetku letošnjega leta, pa niso bili. Zaupanje v italijansko zakonodajo in v dobro vero italijanskih oblasti pa seje, kot po navadi, izkazalo za neutemeljeno in bo zato treba sprožiti potrebne politične postopke na mednarodni in predvsem evropski ravni. / Peter Močnik
Zelo uspešna sezona zbora Kraški cvet
Zlati na več tekmovanjih
certu nagrajencev za osvojitev nagrade Efrem Casagrande. Po tekmovalnih uspehih se zbor še ni odpočil, saj je pred
kratkim posnel svojo drugo CD ploščo, ki bo izšla v novem pevskem letu.
PAL
Ob začetku poletnega časa je večina pevcev odložila pesmarice in si privoščila počitniški premor, ki je prav gotovo posebno prijeten, ko ga spremlja zavest dobro opravljenega dela. Otroški pevski zbor Kraški cvet iz Trebč je lahko zadovoljen z dosežki uspešne sezone, v kateri so mladi pevci pod vodstvom sestre Karmen Koren delovali v dveh starostnih skupinah. Ločitev je ovrednotila različne sposobnosti mlajših in starejših članov zbora, kar je potrdil dvojni uspeh na letošnji reviji Zlata grla, kjer je vsaka skupina prejela zlato priznanje in posebno nagrado za najboljšo izvedbo obvezne pesmi. Sledil je maja meseca nastop na prestižnem zborov-
skem tekmovanju v Vittoriu Venetu, ki je prav tako nagradil kakovostno izvajanje dvajsetminutnega programa pesmi na temo "Občutki in emocije slovenskega maja", saj je komisija podelila pevcem prvo nagrado, zborovodkinji Karmen Koren pa posebno nagrado za izrazite izvajalske sposobnosti. Pevci so zapeli a cappella in ob spremljavi pianista Alvara Matute. Zbor je nato nastopil še na tekmovalnem kon-
Praznovanja Svetoivančanov so ob okroglem jubileju posvetitve domače župnijske cerkve dosegla višek v petek,
27.	junija, ko je vikar za Slovence, msgr. Franc Vončina, ob somaševanju svetoivanskega župnika g. Fabia Gollinuccija in župnijskega vikarja Milana Nemaca daroval slovesno sveto mašo natanko 150 let, potem ko je "bila ta stavba umita z blagoslovljeno vodo in posvečena po sveti krizmi v Božjo čast kot kraj molitve in zahvale". Tedaj je sve-toivanska cerkev "postala Božja hiša sredi naših hiš".
Msgr. Vončina je svojo dvojezično homilijo osnoval na prepletanju cerkvenega zgodovinskega spomina svetoivanskega prostora in splošnih krščanskih vrednot, ki jih verniki morajo izkazovati bodisi do bližnjega bodisi do celotae verske skupnosti, katere stični kraj je ravno domače svetišče. "Že ko so se prvi prebivalci tega kraja tu naselili in si sezidali svoje domove, so hoteli postaviti tudi hišo svojemu Bogu, v katerega so verovali. Stara cerkvica nam govori o tej njihovi želji", je dejal Vončina, ki se je nanašal na staro
želi dati kaj na vero prednikov". Božjo hišo je treba vselej spoštovati. Tega se moramo zavedati predvsem danes, saj postaja cerkev včasih prostor prostega in nespoštljivega kramljanja, ne pa kraj, kamor bi se verniki zatekali k Bogu. Vedeti pa moramo tudi, da izven cerkve ni prepovedano moliti: "Obenem naj bodo tudi naše družine cerkve v malem, naj bodo tudi te kraj molitve. Le tako bo lahko postala tudi naša skupna molitev na tem svetem kraju nekaj doživetega, nekaj družinskega, in bo lahko ustvarila povezanost ter edinost v družini in v krajevni skupnosti". Bogoslužje, ki ga je daroval msgr. Vončina, je tako sklenilo prisrčno praznovanje Svetoivančanov ob jubileju njihove cerkve. Pomembno organizacijsko vlogo sta ob tej priložnosti odigrali slovenska in italijanska verska skupnost, ki sta s složnimi močmi potrdili možnost skupnega doživljanja istega prostora in to ob spoštovanju tradicije vsake komponente.
Igor Gregori
cerkvico sv. Ivana in Pelagija. Slednja je sčasom postala premajhna, da bi sprejemala prebivalce tega roba Trsta, ki se je naglo razvijal. Sredi domov so Svetoivančani tako postavili tudi ta dom v čast Janezu
Krstniku. "Tu, na sredi, naj bo hiša Božja. Tu naj bo kraj, kjer bodo Bogu prepevali svojo hvalo, tu naj bo tudi kraj, kjer bodo lahko potočili solze gorja in našli v molitvi razsvetljenje in moč". Verniki ne smejo nikdar pozabiti, da so oni sami temelj, na katerem stoji Božja
zgradba, da so oni sami kamenje, "živo kamenje", iz katerega je svetišče zgrajeno in na katerem živi svoje poslanstvo. "Brez teh živih kamnov je tudi najlepša katedrala nekaj mrtvega in se prej ali slej
poruši". Msgr. Vončina je zato nagovoril vernike, naj ta Božji prostor še naprej obiskujejo, tako kot so ga obiskovali njihovi predniki. "Moja hiša, pravi Gospod, je hiša molitve za vsa ljudstva - smo slišali v današnjem prvem berilu. Tudi za naše ljudstvo, če le samo hoče in
Cerkev Novega sv. Antona
"Vzemimo sv. Antona za resnični zgled!"
samostanu sv. Križa v Coimbri	prnenje. Želel je, da bi tudi on
je spoznal skupinico re-	oznanjal evangelij poganskim
dovnikov, ki so se iz Assisija	narodom, ne da bi se ustavil, tu-
odpravili med muslimane v	di za ceno življenja ne. Jeseni le-
Maroko, da bi tam pričevali za	ta 1220 je zapustil samostan
evangelij. V teh okoliščinah je	avguštincev in se pridružil hoji
mladi Anton začutil novo ko-	za asiškim ubožcem ter sprejel
ime Anton. Takrat je kot frančiškanski brat odpotoval v Maroko. Huda preizkušnja bolezni ga je prisilila, da se je moral odpovedati svojemu misijonarskemu idealu. Tu je začetek njegovega zadnjega življenjskega obdobja, saj je Bog vodil p. Antona, da je živel ideal evangeljskega življenja v italijanskih deželah, kjer je z vnetimi pridigami prižigal vero v dušah. P. Anton je frančiškansko življenje živel komaj enajst let,
V	cerkvi Novega sv. Antona v Trstu je bila v petek, 13. junija, vsakoletna slovesna sveta maša, na kateri so se somaševalca g. Blaž Gregorc, vrhniški dekan, in msgr. Marij Gerdol ter številni slovenski verniki zaobljubili velikemu možu katoliške Cerkve, sv. Antonu Padovanskemu.
"Že dejstvo, da mu vsi rečemo le svetnik, opozarja na to, da vsi vedo, da gre za sv. Antona", je dejal na začetku bogoslužja g. Gregorc. "Bil je izredna oseba, kot dokazuje njegovo kratko življenje, v katerem je izpolnil svetost, svoje poslanstvo. Ker se je v njegovi kratki življenjski dobi razodevala taka milost, je danes za nas spodbuda, da bi v Kristusovi moči tudi mi lahko delali velike reči. Zato se mu danes priporočimo, se mu izročimo, ga prosimo tudi, da bi tudi mi postajali po vzoru svet-
nikov sveti, da bi imeli predvsem v Kristusu moč, oporo za življenje, da bi res živeli kot kristjani". Prvih štirinajst let je p. Anton preživel v škofijski šoli v mestu Lizboni. Ko mu je bilo petnajst let, je prosil za sprejem med avguštinske kanonike.
V	petindvajsetem letu je bil posvečen v duhovnika. Mladi Ferdinand - to ime si je pridobil pri krstnem kamnu - je v letih študija intenzivno študiral teologijo in notranje dozoreval v božjem življenju. "Bog pa je še naprej preiskoval duha tega mladega duhovnika.	V
vendar je na evangeljskih krepostih, zlasti na Frančiškovem zgledu uboštva, krotkosti, ponižnosti, čistosti, usmiljenja, dobival svoj navdih: p. Anton je učil, kako naj se v vsakdanjem življenju ter v zasebnih in javnih moralnih izbirah nenehno sklicujemo na Kristusa in evangelij.
Svečano bogoslužje ob prazniku sv. Antona je potekalo ob petju združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki ga vodi Edi Race in orgelski spremljavi Tomaža Simčiča.
V	homiliji je g. Gregorc obudil zadnje trenutke življenja sv. Antona. "In v petek, ob treh popoldan, je zazvonilo. Medtem ko so bratje molili tudi spokorne psalme za umirajoče in prižgali svečo, jih je p. Anton prekinil in jim rekel: Zdaj je ura, ko je naš gospod umrl na križu, na Kalvariji. Molimo. Pozdravljen križ, edini up".
Takrat se je p. Anton, star šestintrideset let, narahlo dvignil iz svoje postelje. Imel je žareče oči, vse svetlikajoče - pravi zgodovinar. Sobrat Luca Belutti ga je vprašal, kaj vidi. "Ne da bi odmaknil pogled, je p. Anton
dahnil besede: 'Vidim svojega Gospoda'. Nato je njegova roka omahnila in brat Anton je zaspal. Tedaj ga je Bog sprejel v svojo blaženost".
Tako kot se je v preteklosti Božja volja razodevala po prerokih, apostolih in svetnikih Cerkve, tako se danes milost Božja razodeva v duhovnikih, redovnicah, redovnikih, misijonarjih in apostolskih dušah. V njih se izkazuje Jezusova želja, Bog pošilja te svete duše kakor jagnjeta med volkove, da oznanjajo Kristusa. "Ti oznanjevalci vedo, kaj je oznanilo današnjemu času: mir in duhovno zdravje v našem življenju. Oznanjajo Jezusa Kristusa, njegovo življenje, sporočilo, ki ga Križani želi dati današnjemu svetu", je dejal g. Gregorc; po njegovem mnenju so danes apostoli lahko le tisti, ki resnično živijo evangelij. "Tako je namreč Božji služabnik, papež Janez Pavel II., imenoval sv. Antona za evan-gelskega moža, moža, ki je živel evangelij, ki je evangelij želel izpolnjevati dobesedno. Prav je zato, da si vzamemo sv. Antona za resnični zgled".
IG
NOVI
GLAS
v
v
10. julija 2008
šče. Vsi, ki se zanimate za ta oratorij, se priglasite čim prej na tel. št.
ki zasedbi. Zelo smo se potrudili za pripravo programa celovečernega koncerta, ki smo ga danes prvič izvedli".
Oktetovci so zapeli šestnajst pesmi, ki so po stilu segale od renesančne nabožne polifonije do umetnih pesmi krajevnih avtorjev, s katerimi so pokazali velik napredek z dovolj uravnovešenim skupnim zvokom in dobrim medsebojnim razumevanjem predvsem pri izvedbah bolj sproščenih tonov ljudsko obarvane literature. Za konec so se oktetovcem pridružili še nekdanji člani zasedbe, ki so skupaj zapeli dva klasika, kot sta Pobratimija in Zdravljica. Po poletnem premoru bo oktet Odmevi odletel na Švedsko, kjer ga pričakuje zanimivo gostovanje med tamkajšnjimi slovenskimi rojaki: "V letošnji sezoni smo nastopili v Postojni ob predstavitvi knjige, kar je očitno vzbudilo zanimanje prisotnega predstavnika slovenskega društva na Švedskem. Nekaj dni kasneje nas je poklical predsednik društva v kraju Olofstrom in nas povabil k oblikovanju kulturnega sporeda ob prazniku trgatve. Ko smo sprejeli vabilo, se je že prikazala dodatna možnost nastopanja, saj bomo ob omenjeni prireditvi nastopili tudi v katedrali v Goteborgu".
PAL
[HI Predstavitev dragocenih bibliografskih izdaj
Za raziskovalce, zveste bralce in ljubitelje polpretekle zgodovine
Bibliografsko kazalo Mladike 1957-2006 zgodovinarke Magdalene Pahor in Slovensko bibliografijo za Kanado 1832-2007 knjižničarja tržaške Knjižnice Dušana Černeta Marjana Pertota je na zadnjem večeru letošnje sezone Društva slovenskih izobražencev z zelo pohvalnimi besedami predstavila dr. Rozina Švent z Rokopisnega oddelka pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. "Pomen tovrstnih del je izreden, predvsem zaradi strokovne javnosti in zaradi bralcev, saj omogočajo hitrejše raziskovanje, iskanje in delo". Mladika je med najstarejšimi slovenskimi periodičnimi publikacijami, redno izhaja od leta 1957, njena odlika pa je predvsem v tem, da je povezovala celoten slovenski kulturni prostor, je poudarila Šventova. 340 strani obsežna bibliografija večjega formata je razdeljena na štirinajst tematskih
sklopov, zelo pomembno pa je imensko kazalo avtorjev, po katerem je vsako iskanje zelo pripravno. Težavo predstavljajo le psevdonimi, saj se je zaradi ostrih političnih razmer v domovini več av-torjev odločalo za psevdonim. "Skušali smo jih razvozlati, glavnina pa je ostala nerazkrita", je dejala avtorica in dodala, da je zahteven podvig terjal tri leta dela.
V	petdesetih letih je namreč izšlo 510 številk Mladike za skupnih 10.250 strani, upoštevana pa je tudi mladinska priloga Rast. Bibliografija je izšla v dvojni izdaji, knjigi je namreč priložena zgoščenka. "Knjižnica Dušana Černeta opravlja enkratno delo za zamejsko in zdomsko knjižničarstvo, dopolnjuje delo NUK-a in upam, da bo kmalu del vseslovenske vzajemne bibliografsko-kataložne baze podatkov knjižnic COBISS", je Šventova uokvirila Pertotovo delo. Delo zaobjema razpon 175
let in obsega 575 enot: 77 časopisov, revij in zbornikov ter 498 brošur in knjig slovenskih avtorjev, tudi v angleškem in franco-
teriala je sicer bilo že v knjižnici, kontaktiranih pa je bilo nad sto ljudi", je dejal Pertot. "Najboljše so se odzvali duhovniki. Župnijska glasila so enkraten vir za cerkvene in kulturne prireditve ter praznike skupnosti. "V Kanadi so štiri slovenske župnije: dve v Torontu, po ena v Hamiltonu in Montrealu, pred kratkim pa so ukinili tisto v Winnipegu. V Kanadi živi več kot trideset tisoč Sloven-
skem jeziku. Pomembno je, da je skoraj ves ta material tudi dejansko zbran v knjižnici, je dodala Šventova.
"Tovrstno delo terja zelo veliko truda, za kanadsko bibliografijo je bilo potrebnih šest let, nekaj ma-
Foto Kroma
cev različnih generacij".
Večer se je začel z odprtjem prodajne razstave akademske slikarke Marte Jakopič Kunaver. Izkupiček je namenjen Dragi mladih, pobudo in slikarko pa sta predstavila Pa-trizia Jurinčič in Matej Susič.
Borštnikovo srečanje 2008
Tudi SSG v tekmovalnem programu
Dr. Barbara Orel, gledališka teoretičarka in kritičarka, selektorica 43. Borštnikovega srečanja, je v program letošnjega BS uvrstila enajst uprizoritev. Merilo za izbor v tekmovalni program je bila konsistentnost uprizoritev, njihova celovitost in izpovedna moč. Naklonjena je bila uprizoritvam, ki izkazujejo svežino v interpretativnih poudarkih, uprizoritvenih postopkih in strategijah predstavljanja, s katerimi nagovarjajo gledalce. Med izbranimi so zastopane drzne, celo radikalne avtorske drže in raziskave gledališča, kakor tudi preverjene uprizoritvene prakse. Režirali so jih predstavniki vseh generacij, med njimi dva gosta iz tujine. To je torej zbirka kakovostnih poudarkov ogledane sezone, ki vse po vrsti izpovedujejo intimni, družbeni in gledališki nemir našega časa. Med
temi predstavami je tudi komedija Samomorilec v izvedbi SSG Trst, ki razpre temeljno vprašanje o pomenu človekovega življenja, o samem smislu bivanja in uprizori odo vitalizmu.
Samomorilec velja danes za enega najboljših tekstov sovjetske pro-
dukcije, tekst je leta 1928 napisal takrat šele šestindvajsetletni ruski dramatik Nikolaj Robertovič Erd-man, a je bil celih petdeset let prepovedan. Čeprav sta se za uprizoritev angažirali osebnosti kot Mejerhold in Stanislavski, je tekst doživel krstno uprizoritev komaj leta 1969.
Samomorilec je zrcalo Sovjetske zveze po oktobrski revoluciji. Z odlično dramaturško strukturo, s humorjem in ironijo nas postavlja pred vprašanje, kaj nam v času diktature kapitala pomeni človeško življenje. Skoraj osemdeset let
I
star tekst nas po mnenju režiserja Milerja sooča s politično sedanjostjo, v kateri vidimo tendence, ki se lahko izrodijo v katastrofo. Govori nam o pomenu, ki ga danes ima človeško življenje, o večnih dilemah o njegovem smislu, o nekdanjih totalitarnih režimih in sedanjih diktaturah kapitala, o svobodi govora in mišljenja. Satirična komedija moskovskega dramatika ima emblematično zgodbo, je parabola o določenem času in družbi, o zgodovini države, o položaju umetnikov in o odnosu politike do angažirane umetniške govorice, ki jo je režiser Ed-uard Miler postavil na oder z vso pronicljivostjo svoje gledališke estetike. Nositelj glavne vloge Se-mjona Semjonoviča Podsekal-nikova, ki ga neutemeljen sum o domnevnem samomorilskem poskusu paradoksalno postavi v središče družbene pozornosti, je igralec Janko Petrovec. V ostalih vlogah igrajo Nikla Petruška Pani-zon, Maja Blagovič, Vladimir Jurc, Stojan Colja, Primož Forte, Lara Komar in Romeo Grebenšek ter gosta Ivo Barišič in Massimiliano Borghesi.
Obvestilo
Župnija Sv. Križ pri Trstu namerava v sodelovanju z mladimi animatorji iz Slovenije in s šolskimi sestrami de Notre Dame organizirati oratorij za osnovnošolske otroke in dijake nižje srednje šole od ponedeljka, 14. julija, do petka, 18. julija, v Slomškovem domu v Sv. Križu, kjer sta veliko dvorišče in igri-
040 220693 ali 347 9322123, kjer boste dobili podrobnejše informacije. Lahko si Slomškov dom pridete tudi ogledat.
Ob praznovanju 150. obletnice župnijske cerkve pri Sv. Ivanu darujeta Zinka in Dario Cerkvenik 150,00 evrov za sklad Marta Požar za narodne noše.
V nedeljo, 6. julija, sta pred 40 leti stopila na skupno življenjsko pot
DORICA in EDI FILIPČIČ
Društvo Rojanski Marijin Dom in Rojanski cerkveni pevski zbor jima želita še dosti okroglih obletnic v zdravju in medsebojnem razumevanju
APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA IZ TRSTA vabi k
SLOVESNEMU PRAZNOVANJU SVETIH BRATOV
v nedeljo, 13. julija, ob 17. uri v svetišču na Vejni
Slavje bo vodil tržaški škof msgr. Evgen Ravignani ob svojem srebrnem jubileju škofovskega posvečenja.
Pel bo združeni cerkveni pevski zbor pod vodstvom Edija Raceta Zaželjene so narodne noše in skavti
Narodna in študijska knjižnica/ Odprtje razstave
Tihožitja Robija Jakomina
Robi Jakomin si je prvi fotografski aparat kupil že kot višješolski dijak: z delom plače, ki si jo je prislužil v pekarskem obratu, si je mladi nadarjeni mladenič nabavil znameniti Nikon. "Tedaj je bila fotografija zame le igra, zadnja tri leta pa sem se s to umetniško zvrstjo začel ukvarjati nekoliko bolj drzno", je dejal Jakomin Jani Pečar, ki je v petek, 30. maja, vodila predstavitev njegove prve samostojne fotografske razstave v Narodni in študijski knjižnici.
Predstavitev fotografske postavitve z naslovom Tihožitja je potekala v obliki sproščenega pogovora med umetnikom in umetnostno kritičarko. Slednja je sogovorniku postavljala kopico vprašanj o pomenu in sporočilnosti fotografskega koda, o digitalni tehniki, kateri je sodobna fotografija vedno bolj podvržena, ter o njegovih prihodnjih načrtih.
Jakomin je dejal, da pomeni tokratna razstava ovrednotenje njegove dosedanje umetniške poti. Jakomin je namreč zaključil dolg proces prevzemanja tehničnih veščin, ki so mu bile ob nakupu prvega fotoaparata neznane. "Ko sem se pred desetimi leti začel ukvarjati s fotografijo, sem želel svoja tematska prizadevanja osredotočiti ravno na tihožitja, vendar tedaj nisem imel potrebnega znanja in izkušnje". Suvereno razpolaganje tehničnih veščin si je Robi Jakomin pridobil kot član krožka Fotovideo Trst 80, predvsem pa na številnih fotografskih tečajih. V zadnjih letih se je Jakomin poglabljal predvsem v idejno, konceptualno fotografijo, pri čemer "se nisem branil tehnoloških novosti fotografske kamere in včasih sem segal tudi po digitalnem aparatu. Izbira je bila namreč odvisna od posameznega načrta".
Jakomin se načelno strinja s trditvijo, da čmo-bele fotografije ohranjajo veliko bolj skrivnostno lastnost.
Kljub temu pa zahteva fotografiranje barvnih subjektov posebno spretnost, kar je s svojo tokratno razstavo Jakomin docela dokazal. Postavitev Tihožitje sloni ravno na prepletanju živih barvnih odtenkov na prevladujočem polju črne barve. Vizualni kontrast odseva tudi tematsko raven, kjer se barviti elementi (jagoda, banana, ananas, vrtnica) prepletajo s strogostjo neživih elementov (čašami za vino, skodelicami, lonci). Dolga kompozicijska procedura vzbuja v gledalcu, ravno zaradi izbire določenih pomenljivih in simbolnih sredstev, občutek erotične prepojenosti. Razstavo je spremljal tudi glasbeni utrinek, za katerega sta poskrbeli kitaristki Veronika Carli in Janja Savi, gojenki Glasbene matice. Prihodnost je za Jakomina tlakovana z novimi fotografskimi načrti: v poletnih mesecih bo namreč v
Foto IG
Skednju postavil razstavo z naslovom Vsakodnevnost, septembra pa je na programu skupinska razstava, ki jo bosta ob Jakominu zasnovala še Viljam Lavrenčič in Andrej Furlan.
Narodna in študijska knjižnica je z razstavo Robija Jakomina sklenila letošnjo sezono ciklusa mladih umetnikov. Gre za sklop razstav, s katerim želi NŠK ovrednotiti zamejske umetnike na področju vizualnih umetnosti. V letošnji sezoni so namreč že razstavljali fotograf Viljam Lavrenčič in slikarki Taddea Druscovich ter Emma Malina Marinelli.
IG
Foto Kroma
SAMATORCA/CERKVICA SV. URHA
Oktet Odmevi in župnija sv. Mihaela iz Zgonika
Bogat zborovski večer ob prazniku zavetnika
Oktet Odmevi in župnija sv. Mihaela iz Zgonika sta združila moči z dvojno počastitvijo praznika zavetnika in konca zelo intenzivne in pomembne pevske sezone. Praznično priložnost je pečatilo petje z bogatim koncertom v lepi cerkvici sv. Urha v Samatorci, ki je v zadnjih letih postala zelo priljubljena pri pevcih zaradi zelo dobre akustike in mirnega položaja sredi narave. Tu so pevci okteta iz Saleža že drugič posvetili zaključni koncert spominu na preminulega pevca, nepozabnega tenorista Maria Simiča.
Poleg gostiteljev so program oblikovale gostje novonastalega ženskega pevskega zbora Vesela pomlad z Opčin. Skupina nekdanjih pevk, ki so se združile ob tridesetletnici openskega društva pod vodstvom Mire Fabjan, kaže zelo dober potencial in predvsem motivacijo, da bi kmalu postala redna in kvalitetna sooblikovalka krajevne kulturne scene. Nasmejane pevke so se z dobro intonacijo in čistimi izvedbami razno-
likega programa prikupile številni publiki in pokazale, da je solidna pevska izobrazba učinkovita osnova za nadaljevanje tudi po nekajletnem premoru.
Tudi oktet Odmevi je v določe-
mogenost in medsebojno soglasje. Za to delikatno nalogo je zadolžen umetniški vodja skupine Rado Milič: "Lani se je prenovljena zasedba združila na polovici sezone, letos pa smo lahko delovali
nem smislu doživel prerod, saj je v prejšnji sezoni zamenjal polovico članov z novimi in mladimi pevci, ki so z navdušenjem prevzeli dediščino prejšnjih članov in se zelo trudijo, da bi v čim krajšem času dosegli potrebno ho-
od začetka leta. Pred nami imamo zahtevno in poglobljeno izpopolnjevanje za pridobitev čiste vertikale, skupnega diha, primernih barv in dinamičnega razpona, vseh elementov, ki so posebno izpostavljeni pri tako majhni pevs-
Sloveniia / Aktualno
--------^	3---------------
Prvič v svoji zgodovini
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Slovenski Državni svet je zasedal v Novi Gorici
Na pobudo novogoriškega državnega svetnika Mateja Arčona in kot poklon mestu ob 60-letnici je 9. redna seja Državnega sveta Republike Slovenije v sredo, 2. julija, potekala v veliki sejni dvorani Mestne občine Nova Gorica. Poleg nekaterih rutinskih točk
julija do 31. decembra 2008. Strnila jih je v štiri točke, in sicer: energija in podnebne spremembe, priseljevanje, krepitev moči Evrope na področju obrambe ter problematika zdrave hrane in skrbi za zdravje. Po koncu zasedanja je državne svetnike sprejel še predsednik uprave družbe Hit
dnevnega reda so državni svetniki obravnavali zaključke s posveta z naslovom Ohranitev kraške krajine kot razvojna priložnost Krasa, sprejet pa je bil tudi nov poslovnik državnega sveta. Seje se je udeležila tudi francoska veleposlanica v Sloveniji Chantal de Ghaisne de Bourmont, ki je predstavila prednostne naloge francoskega predsedovanja Evropski uniji v drugi polovici letošnjega leta oziroma v času od 1.
skem letu v Murski Soboti, naslednja pa bo najverjetneje v Mariboru. Za Blaža Kavčiča, ki Državnemu svetu predseduje od decembra 2007 in je četrti predsednik od prve konstitutivne seje 23. decembra 1992, je bila to prva seja, ki jo je vodil izven Ljubljane. Novo Gorico je obiskal že dva
Niko Trošt. Svetniki so si ogleda-
li	Hitove kapacitete, po kosilu pa so se odpravili še na družabno srečanje v Goriška Brda. Matej Arčon, ki je tudi predsednik novogoriškega mestnega odbora LDS in glavni krivec za to, da je 40 državnih svetnikov obiskalo Novo Gorico, je v zvezi s tem povedal, da se seje državnega sveta enkrat do dvakrat letno selijo na teren. Dodal je še, da je bila zadnja "terenska" seja še v lan-
dni pred zasedanjem in na novinarski konferenci predstavil delo in pristojnosti drugega doma slovenskega parlamenta. Poudaril je, da predstavlja Državni svet most med civilno družbo in politiko. Pojasnil je tudi, da je dvodomni model uveljavljen v 13 državah Evropske unije, in izrazil prepričanje, da takšna ureditev prispeva k bolj uravnoteženim silam na političnem prizorišču.
Nace Novak
Devetlasulj
V	knjižnici naletim na zbran skupek nasvetov in misli o preprostosti, poenostavitvi življenja in prizadevanju za notranji mir. Ambiciozen naslov, instinktivno ga vzamem v roke in dodam seznamu izposojenega, poleg Nobelovke Toni Morrison zame in raznih princesk za nečakinjo. Navsezadnje nič novega, nič takega, česar bi že ne vedeli, kljub vsemu prozorne misli o tem, kar kot navzven obrnjena bitja v tem svetu dejansko izgubljamo. V prvi vrsti stik s samim sabo, iskanje lastnega ravnovesja, stik s tisto naravo, ki je za vse civilizacije tega sveta pomenila sestavni in neogibno potrebni del duhovnega življenja.
Tišina. Kdaj smo zadnjič občutili bogastvo, ki nam ga lahko nudi? Kakšno je postalo naše življenje? Zjutraj nas prebudi budilka, potem pa gre v ciescendu dalje, od telefona, avta, stalno vklopljenega radia in televizije in oči, uperjenih v bliskanje računalnika. Nedvomno smo postali družba, ki je obsedena z novico.
Pred časom mi je tuj novinar normalno omenil, da ima teletekst vklopljen od trenutka, ko vstane, pa do tistega, ko spet leže k nočnemu počitku. Kako grozno, sem pomislila. Sama bi tega ne prenesla. Pa čeprav vsakodnevno normalno preletim novice po internetnem pregledu tiska. Pred meseci, ko sem nekaj dni preživela v spokojnem miru povsem odročne vasice pod Julijci, brez časopisov, radia ali televizije, mi je bilo zelo jasno, kako smo kot družba šli že tako daleč, da ne razlikujemo več med bistvenimi novicami in novicami, ki so nalašč ustvarjene za to, da vzbudijo našo pozornost in nas navsezadnje odtegujejo od lastne (kritične) presoje. Posvečamo se kroniki dogodkov, namesto da bi zahtevali poglobitve.
Pred dnevi sem po 1. italijanskem nacionalnem kanalu sledila novici, ki naj bi predstavljala izjemen dosežek: po desetletjih je najstarejša in najuglednejša japonska šola za geishe odprla
vrata zahodnemu tisku oz. tokrat televiziji. Novica naj bi bila, da je v tehnološko drveči državi, kjer je vse maksimalno - napredek, racionalizacija prostora in organizacija produktivnosti -seznam vpisov v omenjeno šolo vse daljši. In potem sledim krajšemu intervjuju s starejšo gei-sho. Dve vprašanji: ali je težko biti geisha in ali so geishe, kot se rado tolmači na Zahodu, v resnici nekakšne prostitutke. To je vse. Dejansko ne gre niti več za banalizacijo, bolj jo doživljam kot žalitev. Prijateljica me je po mailu opozorila na razmišljanje v Repubblichi o tem, kako smo kot "google generacija" vajeni takojšnje informacije o čemerkoli (kar je dobro), posledica pa je, da postopoma (in zelo hitro) izgubljamo
sposobnost poglobitve. Ali bi ne bilo zanimivo skušati razumeti, zakaj Japonska, kjer je vse tako vrtoglavo hitro in "napredno” (?!), ostaja še vedno država ekstremnih kontrastov, kjer se na tisoče deklet še vedno želi v celoti in za vedno podrediti neki stoletni tradiciji? Navsezadnje kaj sploh vemo o geishah? Kot tudi sploh o kulturi Japonske?
Ne prenesem več banaliza-cije, raje vse ugasnem.
Prepričana sem, da bo družbeni preporod možen le skozi "preprostost", ki še zdaleč ne pomeni "enostavnosti". Manj se bomo menili o večnih političnih zdrahah, izrečenih floskulah in prvih damah, bolj bomo iskali bistvo. Včeraj je bila v internetni pregled tiska vključena novica o 21-letnem holandskem dekletu, ki je zbolelo za rakom. Novica bi ne bila omenjena, če bi dekle ne bilo prikupno, o svojem doživljanju bolezni in borbi za življenje ne napisalo knjige in bi je ne naslovilo "Dekle devetih lasulj", ker je ponovno zaživelo ravno zaradi devetih (povsem različnih in resnično prikupnih) lasulj. Gledala sem vseh teh devet fotografij in pomislila, da je svet tudi (ja, tudi!!) tole. Enaindvajsetletno dekle, ki prestane številne seanse kemoterapije in izpoved svoje vere v življenje.
OPČINE
| Občni zbor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja
Predsednik Boris Siega napovedal
svoj odstop
Na 32. rednem občnem zboru Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, ki je bil v ponedeljek, 30. junija, je predsednik združenja Boris Siega napovedal svoj odstop tako s predsedniškega mesta kot s predsedstva, kjer ga bo nadomestil mlad član združenja Aljoša Čok.
Razloge za svojo "nepriklicno" odločitev je Boris Siega razčlenil ob sklepu svojega predsedniškega poročila: v ozadju ni nikakršnih razhajanj znotraj vodstva, saj so njegovo izbiro pogojevali le
ga položaja našega prostora, ki ga je letos zaznamoval padec schen-genske meje. "Kot je bilo pričakovano in napovedano, prinaša novi prostor kar nekaj novosti na področju večje konkurence. Mnoge je to spravilo v dodatne težave, nekateri so znali izkoristiti novonastali položaj". Zaskrbljujoča je svetovna kriza, ki je pogojevala poslovanje marsikaterega člana združenja. "Priča smo tako zapiranju obratov in lahko le upamo, da bo tako težki trenutek spodbuda za marsikoga, da z velikim odrekanjem, investi-
tonomno. Pred nami je obdobje konsolidacije, ki naj bi s pomočjo novih prostorov, za kar se posebno zahvaljujemo finančni družbi KB 1909, in z organizacijsko pomočjo Aljoše Sosola dalo delovanju novega elana". Siega je omenil tudi pozitivno delovanje čedajske podružnice SDGZ, pri kateri so ovrednotili in okrepili servisno-tehnično ter sindikalno (in hkrati narodno) mrežo. Preden se je poglobil v obračun delovanja posameznih sekcij, je predsednik dodal, da je bilo njihovo delovanje - kljub
osebni in družinski razlogi ter prepričanje, da je treba tako zahtevnemu položaju posvetiti veliko vneme in truda, česar se pred letom dni - ko je nasledil Edija Krausa - ni zavedal. Poročilo predsednika je slonelo na temeljiti presoji delovanja združenja in analizi gospodarske -
cijami in podjetniško žilico ponovno pridobi svoj prostor na soncu". Siega je vsekakor zadovoljen, da je združenje v minulem letu izpeljalo zastavljeni načrt. Po petnajstih letih "smo namreč obudili organizacijo na Goriškem, kjer je nastalo tudi pokrajinsko vodstvo, ki deluje av-
dosegu zanimivih rezultatov -premalo sistematično. "Mislim, da imamo precej možnosti izboljšave, da se tako bolj približamo našim članom, kar je bila naša osnovna skrb na začetku mandata". Siega je omenil tudi dobro sodelovanje s posameznimi odborništvi dežele FJK, s kate-
rimi je združenje izpeljalo projekte Imprendero', Tempo, Utrinki in okusi Krasa brez meja. "Glede sodelovanja z organizacijami in ustanovami v Italiji, zamejstvu in Sloveniji moram reči, da smo zaradi vrste razlogov obdržali prenizek profil", je pristavil Siega. "Še posebej smo bili pomanjkljivi v Sloveniji, pa tudi s Trgovinsko zbornico Trst je sodelovanje pešalo". S krovnima or-gaizacijama SSO in SKGZ pa se je združenje dogovorilo za oživitev gospodarskega foruma ali komisije, "kjer bi se lotili večjih strateških gospodarskih projektov". Na dnevnem redu občnega zbora, ki ga je vodila članica predsedstva Sonja Škabar, so bili še poročila družbe Servis, Evroser-vis in nadzornega odbora SDGZ: slednjega je v imenu predsednika Marina Pečenika prebrala namestnica Martina Malalan. O finančnem stanju SDGZ je poročal direktor združenja Andrej Sirk.
Vodja družbe Servis Nadja Prašelj je občinstvu predstavila laskavo delovanje podjetja, ki bo letos jeseni s številnimi pobudami praznovalo 20-letnico poslovanja. "Servisno podjetje, ki šteje 960
strank, postaja vedno bolj profesionalno. Svoje storitve nudi tako zamejskim podjetnikom kot tudi nekaterim organizacijam"; v njem je namreč zaposlenih 36 rednih uslužbencev, katerim stojijo ob strani še štirje strokovni sodelavci. Negativna nota v poročilu gospe Prašelj je zadevala zaprtje goriških uradov Servisa, saj je vodja goriške podružnice Renzo Devetak podjetje zapustil in s seboj odnesel vse stranke in dva uslužbenca. Obračun za lansko leto in proračun za leto 2008 vsekakor odražata pozitiven napredek delovanja Servisa, tudi podjetje Servis Koper je tokrat zaključilo bilanco s pozitivnim predznakom. Od tod prizadevanje in želja uslužbencev, da bi njihov sedanji 40% delež lastništva povečali do večinske kvote, kar bi nedvomno privedlo do večje angažiranosti v vsakdanjem delovanju. 60% lastnik Servisa je namreč SDGZ in predsednik združenja Siega je v svojem poročilu potrdil velik strateški pomen Servisa za SDGZ, "zato smo sklenili, da si vzamemo določen čas za poglobitev vprašanja".
V minulem obdobju je bil for-
malno izveden sklep o prodaji večinskega deleža v podjetju Eu-roservis vodilnim uslužbencem, ki imajo sedaj v lasti 51% podjetja. Vodja Euroservisa Erik S vab je v svojem poročilu poudaril uspešnost delovanja podjetja, ki je ravnokar sklenilo obveznosti v zvezi s prejšnjim načrtovalnim obdobjem in se že pripravlja na prihodnje izzive. Poleg rednega delovanja nudi podjetje še servis tolmačenja ter strokovno službo slovenski manjšini v Avstriji in na Madžarskem ter italijanski manjšini v Sloveniji. Med razpravo sta se oglasila predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO, Rudi Pavšič in Drago Štoka, ki sta poudarila potrebo po gospodarskem omizju naše manjšine. Posegel je tudi novi član predsedstva in hkrati podpredsednik odbora za promocijo bodočega pomorskega parka Aljoša Čok, ki je poudaril potrebo	po	sodelovanju
združenja pri številnih pobudah v tržaškem mestu. Zadnji je posegel Drago Ota in pozval predsedstvo, naj zavzame stališče v zvezi z načrtovanjem uplinjevalnika v našem zalivu.
IgorGregon
Sloveniia
--------^	M-
Slovenij a v predvolilnem obdobju
Volilni program SDS namenjen blaginji za vse
V	Sloveniji se širi in zaostruje predvolilna kampanja. Poslanci in politiki iz opozicijskih strank poskušajo javnost prepričati, da je država "bolna", da jo vlada Janeza Janše ne zna voditi, zaradi česar bi jo na parlamentarnih volitvah
21.	septembra morali zamenjati. Sedanji koaliciji očitajo, da z večanjem socialnih pomoči, nižanjem davčne osnove, raznimi dodatki in na druge načine poskuša pridobiti volilce, ki so najbolj revni. Le-tem so letos iz državnega proračuna namenili že okoli 200 milijonov evrov.
O t. i. tajkunih, v opozicijskih strankah, LDS, Zares in Socialni demokrati, neradi govorijo, saj jih je v njihovih vrstah največ. Napovedujejo, da bo največji slovenski tajkun Boško Šrot, predsednik uprave pivovarne Laško, zaradi povezav s svojim bratom Bojanom Šrotom, predsednikom SLS, povzročil nazadovanje te stranke na parlamentarnih volitvah. Žiga Turk, minister brez listnice, odgovoren za usklajevanje in spremljanje izvajanja Strategije razvoja Slovenije, je v pogovoru, objavljenem v tedniku Demokracija, takole razmišljal o bogatenju in tajkunih v Sloveniji:	"Da bi lahko
povprečno plačo, ki zdaj znaša okoli 850 evrov neto, dvignili tako, da bi razdelili bogastvo tistih, ki so obogateli, je star komunistični refleks, ki se napaja v
tradicionalni slovenski zavistnosti. Ni pa vseeno, kako je kdo obogatel. Ali je ustvaril podjetje iz nič, zagotovil, omogočil desetinam ali stotinam ljudi boljši zaslužek, ali pa mu je samo uspelo vknjižiti obstoječe bogastvo z obstoječimi programi na svoje ime. V nasprotju s kakšnimi tujimi novimi lastniki naših podjetij niso s seboj prinesli nobenega novega znanja".
O tajkunih, ki so največja predvolilna tema v Sloveniji, je v Družini objavil članek urednik dr.
Stane Granda. Opozoril je, "da se je v delu slovenskega tiska pojavila trditev, da je največji slovenski tajkun Cerkev. Ta trditev pa je tipično politična in ne kaže samo na nepoznavanje ali nerazumevanje družbene problematike, ampak predvsem na sovraštvo do Cerkve, pa tudi do resnice. Slovensko proticerkveno in osta-
lo	javnost so hoteli zaposliti s cerkvenim premoženjem, da bi tako pravi tajkuni še naprej opravljali svoje posle. Dohodke, kot jih imajo murskosoboška, celjska ali novomeška škofija v celem letu, ustvarijo slovenski tajkuni pogosto v enem dnevu. Vsi radi občudujemo dragoceno
cerkveno arhitekturo ali notranjo opremo, pri tem pa se ne vprašamo, kdo in kako jo je naročil in vzdrževal vse do danes. Številne baročne cerkvice na slovenskem podeželju so se lahko
ohranile samo po zaslugi naših starih mam in tet. Je to tajkunst-
vo"?
Politične stranke, Socialni demokrati, LDS, Zares in SDS, so objavile volilne programe, ki vsebujejo mnogo enakih ali pa podobnih razmišljanj in usmeritev za napredek države in utrjevanje demokracije v naslednjem mandatu parlamenta in vlade. SDS je svojo vizijo poimenovala Program za prihodnost, ki naj bi omogočil blaginjo vsem državljanom. Stranka si bo zlasti prizadevala za dolgoročno gospodarsko rast, ki je osnovni temelj blaginje, pravična delitev ustvar-
jenega in dobrin pa osnovni temelj povezane in solidarne družbe. Minister za javno upravo Gregor Virant je tudi napovedal, da bo SDS vzpostavila nova izhodišča za učinkovitost in odgovornost sodne veje oblasti. Mandat predsednikov sodišč bi bil vezan na doseganje rezultatov, predsednik vrhovnega sodišča pa bi moral vsako leto poročati državnemu zboru. Tudi njegov mandat bi bil odvisen od dela in prizadevnosti. Pomenljiva so zagotovila predsednika stranke Janeza Janše, "da bo SDS preprečevala nastajanje monopolov, varovala svobodno podjetniško pobudo, konkurenco in potrošnike. Stranka se bo tudi zavzemala za zatiranje gospodarskega kriminala in korupcije, ob strogem spoštovanju ustave in zakonov". Najbolj zaskrbljujeta visoka inflacija in višanje cen
Javnomnenjske raziskave napovedujejo, da bosta na parlamentarnih volitvah s tesnim izidom zmagali bodisi opozicija, ki jo tvorijo LDS, Socilani demokrati in stranka Zares, ali pa obstoječa vladna koalicija pod vodstvom Janeza Janše. Zmaga te koalicije naj bi bila predvsem odvisna od tega, ali bo uspešna v boju s tajkuni. Volilci pa bodo stranke in nasploh politiko ocenjevali tudi glede na napore za znižanje inflacije, in po tem, ali bo zaustavljeno višanje cen. Direktor vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj, Boštjan Vasle, je dejal, da bo ob koncu leta inflacija v Sloveniji znašala 5,2 %.
Marijan Drobež
Po letu dni delovanja
Vezi s Slovenci po svetu se krepijo
Predsednik vlade Janez Janša je v ponedeljek, 7. julija, sklical redno sejo Sveta za Slovence po svetu, ki je bil utanovljen pred letom dni. Udeležili so se je vsi člani Sveta slovenskih izseljenskih skupnosti iz Argentine, Avstralije, Bosne in Hercegovine, Brazilije, Francije, Kitajske, Nemčije, Srbije in Združenih držav Amerike. Premier Janez Janša je uvodoma predstavil glavne dosežke predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije in se zahvalili vsem Slovencem po svetu, ki so kakorkoli v tem obdobju prispevali k organizaciji kulturnih prireditev in drugih dogodkov za promocijo Slovenije. Ob tej priložnosti so čla-
ni Sveta iz izseljenstva premierju izrekali čestitke za uspešno slovensko predsedovanje Evropski uniji in se zahvalili za posebno pozornost Vlade Republike Slovenije ter njene aktivnosti za Slovence po svetu, zlasti ob nedavnem sprejemu nove "Strategije
odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja". Člani Sveta so izmenjali informacije o aktualnih dejavnostih slovenskih skupnosti po svetu, s posebno pozornostjo na večjem vključevanju mladih v društveno življenje. Predlagali so nekatere konkretne predloge za poglobljeno sodelovanje z domovino in izpostavili administrativne ovire pri urejevanju postopkov v Sloveniji, potrebo po olajšanem glasovanju na volitvah in željo po hitrejšem obveščanju o novostih v Sloveniji. Prizadevajo si še za boljše pozna-
vanje delovanja slovenskih izseljenskih skupnosti v sami domovini Sloveniji ter za večjo medijsko prepoznavnost.
Premier Janez Janša se je za predloge poglobljenega sodelovanja zahvalil in predstavil aktivnosti vlade v okviru Programa dela Sveta v preteklem letu za nadaljnjo krepitev vezi s Slovenci po svetu in utrjevanje njihovih skupnosti. Poleg odprtja centra za slovenske študije ter slovenskega muzeja in arhiva v Clevelandu, olajšanega štipendiranja za mlade Slovence po svetu ne glede na državljanstvo in finančne pomoči za slovenske poslovne klube po svetu je izpostavil bližnjo vzpostavitev posebnega spletnega portala za Slovence po svetu s široko paleto informacij, novosti in koristnih povezav, ki se bo stalno nadgrajeval glede na potrebe slovenskih izseljenskih skupnosti.
Kratke
V razstavišču Stolp na vratih v Štanjelu
V razstavišču Stolp na vratih v Štanjelu na Krasu je na ogled razstava fotografij skupine znanih avtorjev, članov Foto kluba Nova Gorica. Gre pravzaprav za prikaz razvoja omenjenega kluba, ki je bil ustanovljen že leta 1948. Razstavljene fotografije dokazujejo, da so avtorji že tedaj svoje posnetke poskušali tudi kompozicijsko
urediti in izrazno oplemenititi. Razen tega so bili v svoji h stvaritvah zmeraj aktualni. Prvih korakov si Foto klub ne more predstavljati brez neutrudnega mojstra fotografije Milenka Pegana ter pomoči in spodbujanja Zveze kulturnih organizacij Nova Gorica. V Foto klub so se že pred leti začeli vključevati tudi zamejski primorski fotografi. To sodelovanje je zdaj samo po sebi umevno. Fotografi iz omenjenega Foto kluba prikazujejo v razstavišču Stolp na vratih veliko svojih najboljših stvaritev, v tehničnem in umetniškem pogledu. Foto klub se prilagaja času in večina članov že uporablja digitalne fotografske aparate ter se predstavlja z digitalnimi projekcijami in z računalniško obdelanimi posnetki. Razstava bo odprta do 14. septembra.
Slovenski bogataš Mirko Tuš se bo ukvarjal tudi s proizvodnjo električne energije
Mirko Tuš iz Celja je zelo znan slovenski bogataš, tudi zaradi tega, ker si je premoženje domnevno pridobil s poštenim delom in prizadevnostjo, kar žal za mnoge druge bogataše ne velja. Odprl je veliko število trgovin v Sloveniji in tudi v tujini; je lastnik kinodvoran, telekomunikacijskih podjetij in bencinskih servisov. Zdaj pa kaže, da se bo posvetil tudi proizvodnji električne energije.
V	Kranju je pred nekaj dnevi ustanovil družbo Tuš Energija. Kakšni so njegovi načrti na omenjenem področju, ni povedal. Domnevno pa se zavzema tudi za sodelovanje z jedrsko elektrarno Krško.
Slovenski sodniki stavkajo, vlada pa se z njimi ne bo več pogajala
Po krajšem predahu so sodniki v Sloveniji 1. julija obnovili stavko. Sedanja faza, t. i. bela stavka, pomeni, da sodniki delajo le toliko, kolikor od njih pričakujejo, oz. toliko, kolikor določajo sodniške norme. Torej nobenega dela v nadurah ali v prostem času, kar bi bilo nujno potrebno zaradi velikega števila sodnih zaostankov v državi. Sindikat sodnikov je odločen in nepopustlijv v svojih zahtevah, da mora država sodnikom plače povišati do take stopnje, da bodo enake plačam poslancev ali ministrov. Zdaj njihove plače ustrezajo plačam zdravnikov specialistov. Če se bo stavka sodnikov nadaljevala, bi to lahko oviralo izvedbo parlamentarnih volitev 21. septembra. Minister za javno upravo Gregor Virant je medtem opozoril, da se vlada s sodniki o njihovih zahtevah ne bo več pogajala. Ob stavki nekateri izvedenci opozarjajo, da naj bi bilo v Sloveniji preveč sodnikov. Publicist dr. Marko Kos je v časniku Delo zapisal, “daje sodnikov v Sloveniji še enkrat več kot v Avstriji. V naši državi imamo 55 sodnikov na vsakih 100.000 prebivalcev, v Avstriji pa samo 25 na enako število prebivalcev. Sodniki ne bi smeli stavkati, ker to ni higienično, ampak potrebujejo metle in plače glede na njihovo produktivnost”.
Veliko gradiva o razvoju Nove Gorice
Raziskovalka Katja Jerman, ki bo na filozofski fakulteti v Ljubljani jeseni zagovarjala doktorsko disertacijo o nastanku in razvoju Nove Gorice, je gradivo za opis oz. pripravo disertacije, ki gaje zbrala in uporabila, predala v trajno hrambo raziskovalni postaji Znanstvenoraziskovalnega središča Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Novi Gorici. Gradivo obsega okoli 50 enot knjig in drugih publikacij, pet arhivskih škatel časopisnih člankov ter več svežnjev drugega gradiva o Novi Gorici. Gradivo, uporabljeno za doktorsko disertacijo raziskovalke Katje Jerman, je na voljo za ogled in morebitno uporabo vsem, kijih zanima nastanek in razvoj Nove Gorice, ki letos proslavlja svojo 60. obletnico.
Gostovanje SNG Nova Gorica na Festival dveh svetov v Spoletu
Slovensko narodno gledališče se bo med 11. in 13. julijem predstavilo na multimedijskem Festivalu dveh svetov (Festival dei Due Mondi) v Spoletu. Gre za enega izmed najbolj eminentnih poletnih festivalov v Italiji, ki je lani proslavil 50. jubilej. Letošnji spoletski festival bo potekal v znamenju režije. Velika mednarodna imena vizionarske ustvarjalnosti se bodo zbrala, da povrnejo prireditvi njen nekdanji sijaj. Klasičen repertoar, tako na glasbenem kot tudi na koreografskem in dramskem področju, je osvežen z velikimi imeni režije: Bob VVilson bo podal svoje videnje Opere za tri groše Kurta VVeilla in Bertolta Brechta, Luc Bondy bo postavil na sceno Marivauxa, slavni indijski cineast Sanjay Leela pa bo odkrival svetu fantazije Bollywooda in predstavil lirično umetnino francoskega orientalizma Padmavati. V sklopu te raznovrstne ponudbe se bo predstavilo tudi Slovensko narodno gledališče Nova Gorica s predstavo avtorjev Artura Annecchina, Reneja de Cecattyja in Janusza Kica ALIČA, nastalo po predlogi Lewisa Carrolla. Predstavo, ki je bila premierno uprizorjena 20. oktobra 2005, je režiral poljski režiser Janusz Kica. V nenavadnem liričnem musicalu o magičnem sanjskem potovanju nastopajo Alida Bevk, Ivo Barišič, Radoš Bolčina, Ana Facchini, Primož Pirnat, Lara Jankovič, Eva Hren, Iztok Mlakar, Marjuta Slamič, Danijel Malaln in Rosana Peršolja.
52. Srečanje v moji deželi na gradu Kromberk
Slovenski izseljenci so se zbrali na Srečanju v moji deželi
ri je imel pozdravni nagovor državni sekretar Zorko Pelikan. Pohvalil je dobro organizacijo srečanja in udeležencem namenil nekaj vzpod-
VNovi Gorici je 6. julija potekalo tradicionalno, 52. Srečanje v moji deželi, ki ga pripravlja Slovenska izseljenska matica. V mestu vrtnic se je po ocenah organizatorjev in poročanju Slovenske tiskovne agencije zbra-
lo	od 1000 do 1500 obiskovalcev, ki jih je med kulturnim programom pozdravil tudi vodja Urada Vlada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, državni sekretar Zorko Pelikan.
Srečanje, ki ga vsako leto pripravlja Slovenska izseljenska matica (SIM), je predvsem družabne narave. Slovenci, ki so svojo novo domovino naš-
li	drugod po svetu, se na srečanju med seboj spozna-
vajo in prijateljujejo. Srečanj pa se udeležujejo tudi tisti Slovenci, ki so ostali v matični domovini, a se lahko iz izkušenj svojih rojakov po svetu naučijo veliko o drugih deželah.
V	kulturnem programu so se tokrat zvrstili nastopi številnih pevskih zobrov, folklorne in gledališke skupine, obiskovalci pa so si lahko ogledali razstavo miniaturnih furmanskih vozov Janka Samse. Na Bevkovem trgu v Novi Gorici je tiskarski mojster Janez Rozman s potujočo staro tiskarno uprizarjal tiskanje Trubarjeve knjige. Dopoldne je v konkatedrali v Novi Gorici potekala slovesna sveta maša, ki jo je daroval ko-
prski pomožni škof Jurij budnih besed za ohranjanje Bizjak. Poleg tega je potekalo slovenstva, slovenskega jezika tudi snemanje radijske oddaje in povezav s Slovenijo. Koncert iz naših krajev, v kate-
10. julija 2008
Primorska / Gospodarstvo
Razmišljanje ob robu polemik
Ena ali dve primorski pokrajini?
Zakaj dve pokrajini na Primorskem
Spričo očitnega časovnega odmika pri regionalizaciji Slovenije in še vedno prisotnih polemik okrog delitve Primorske na pokrajine želim opozoriti na nekaj dejstev, ki so bila v dosedanji razpravi premalo izpostavljena. Prvič, pokrajine se oblikujejo predvsem zato, da bodo ljudje znotraj nekega širšega prostora urejali stvari, ki so jim skupne in presegajo občinski domet, kot so razvoj, šolstvo, kultura, zdravstvo, socialno skrbstvo, vodna oskrba, varstvo okolja, požarno varstvo ipd. Koper in Nova Gorica sta se s svojo gospodarsko močjo in s svojimi tovrstnimi ustanovami, ki služijo tudi okoliškim občinam, že danes razvili v središči širšega področja ter bi jima s priz-
boja, ki ga nosi to ime, bori za njegovo ohranitev. Na Koprskem pa smo se z izidom izkaza-
li	zbegane, kot da zavračamo tako pokrajino kot tudi njeni
nije imamo tako dovolj časa, da umirimo duhove, da obravnavamo ustanovitev pokrajin s stvarnimi in tehtnimi utemeljitvami ter da ne vpletamo v to kakih stranskih političnih ali ožjih lokalnih in osebnih interesov in ambicij.
Društvo TIGR in organiziranost Primorske na pokrajine
Na občnem zboru Društva za
- . .
-■■■	,	v.
dve predlagani imeni in sploh ne vemo, kaj hočemo.
nanjem statusa pokrajin zgolj formalno potrdili njihovo dejansko vlogo in, seveda, hkrati prenesli nanju tudi nekaj državnih pristojnosti, vključno z delom proračunskih sredstev. Primorske tako v tem smislu ni razbila Ljubljana ali kdo drugi, ampak kar življenje samo. Zato je sleherna razprava o organiziranosti pokrajin, ki bi spregledala navedena dejstva, nestrokovna in obsojena na neuspeh. Drugič, tudi imen dveh bodočih pokrajin nam ne vsiljuje Ljubljana, ampak zgodovinske, geografske in druge naravne danosti. Pri tem, kot znano, imamo na izbiro več možnih rešitev, in sicer: severnoprimorska in južnoprimor-ska pokrajina, ali pa goriška in obalno-kraška oz. še bolje istr-sko-kraška pokrajina. Lahko tudi goriška primorska pokrajina in istrsko-kraška primorska pokrajina, da ne bo kdo očital, da nam kradejo "primorskost". Torej pravi "menu" sprejemljivih imen in nam zato ni treba dvigovati nobenega hrupa okrog tega. Pri čemer pa je povsem naravno, da se Goriška, spričo zgodovinskega in drugačnega na-
Ali je res ogrožena primorska identiteta oz. pripadnost Primorski z ustanovitvijo dveh pokrajin?
Tudi pripadnost Primorski oz. primorska identiteta je zgodovinska, geografska in naravna kategorija ter ni odvisna od upravne organiziranosti tega prostora. Primorska zavest zaradi organiziranosti v dve pokrajini ne bo v ničemer trpela, ker črpa svojo moč tako iz bridke zgodovinske izkušnje z našo nepredvidljivo zahodno sosedo in s tem povezane opreznosti do nje, kot tudi iz mediteranske danosti tega prostora, sorodnosti narečij, temperamenta ljudi ipd. Končno, smo to pripadnost čutili tudi doslej, ko smo bili Primorci razdrobljeni v okrog dvajset občin. Tudi Štajerci, ki imajo podobno zgodovinsko izkušnjo, ne bodo zato nič manj Štajerci, ker bodo organizirani v kake štiri pokrajine. Spričo navedenega menim, da je bil ves hrup okrog organiziranosti pokrajin in domnevne ogroženosti Primorske odveč in da smo se zaradi njega izkazali kot nekoliko neresni. Glede na zaplet okrog regionalizacije Slove-
negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, letos marca v Kopru, so predstavniki ožje Goriške predlagali, naj se ne odpira razprava o organiziranosti Primorske na pokrajine, ker so o tem med člani društva različna mnenja, in bi tako razprava izzvenela v razhajanja in notranji razkol. Tudi sam sem pozdravil ta predlog in tako razprave na to temo, razen kake obrobne praske, ni bilo. Zato smo bili toliko bolj presenečeni, ko je predsedujoči na koncu občnega zbora predlagal v sprejetje zaključke, med katerimi se je znašel tudi sklep, da prisotni podpirajo organiziranost Primorske v enotno pokrajino, čeprav o tem ni bilo ne razprave ne posebnih sklepov. Nekaj predstavnikov ožje Goriške se je zato vzdržalo glasovanja, ostali pa smo zaradi utrujenosti po triurnem zborovanju in v izogib načenjanju konfliktne teme na koncu zborovanja šli preko tega. Kakorkoli že predsedujoči tega ne bi smel narediti, pa tudi sicer tak sklep nima nobene veljave. Zato tudi ne more nihče v imenu društva zagovarjati enotne primorske pokrajine. Lahko se tako stališče zagovarja v imenu upravnega odbora, vendar le v primeru, da je bilo soglasno podprto. Če pa ni bilo soglasno sprejeto, se lahko zagovarja samo v imenu članov, ki so ga podprli. Društvo namreč sestavljajo člani z različnimi pogledi na določena vprašanja. Kot pluralna civilnodružbena organizacija ne trpi preglasovanj ter njeni člani tudi niso zavezani kaki strogi partijski disciplini. Zato si nihče ne sme lastiti monopola nad tem, kaj naj bi o neki stvari mislili, in še manj vpletati društvo v polemike o stvareh, o katerih se ni izrekalo.
Milan Gregorič
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 8. julija, ob 14. uri.
S psihoanalitikom Pavlom Fondo
Člani SDGZ o prostoru brez meje
Sekcija svobodnih poklicev pri SDGZ prireja prihodnji četrtek, 17. julija, ob 19. uri, v gostilni Pri Borisu v Mavhinjah, družabno srečanje, na katerega so vabljeni vsi člani, ki niso še na dopustu.
V	zadnjem mandatu je začel delovati nov odbor in predsednik geometer Alan Ober-dan je nadomestil po dobrem desetletju prejšnjega predsednika, inženirja Marka Stavarja. Odbor bo na kratko orisal delovanje in bo tudi na razpolago članom za morebitne predloge, sugestije in kritike. Med novostmi se bo gotovo poudarila soudeležba kolegov iz Goriške, ki so po ustanovitvi
tamkajšnje pokrajinske sekcije obogatili delovanje sekcije. Glavna točka srečanja bo razprava o vlogi profesionalca in nasploh gospodarstvenika v novem "prostoru brez meje", v naravnem delokrogu, ki se je s schengensko širitvijo za vse gospodarske operaterje odprl v smeri Slovenije, Istre in še dlje. Ob raznih dejavnostih so svobodni poklici morda tisti, ki lahko imajo posebno vlogo, občutljivost in tudi čut za inovativnost pri novih stikih in pobudah. Za uvod v skupno razmišljanje bo poskrbel ugledni član sekcije, tržaški psihoanalitik Pavel Fonda, ki bo to obravnaval z vidika udejstvovanja podjetnikov in pro-
fesionalcev, tudi tistih, ki se ukvarjajo s psiho - zdravstvenim delom. Skušal bo predoči-ti ne le pozitivne postavke in priložnosti, ampak tudi psihološke motivacije in ovire. Večkrat je bil poudarjen pomen družabnosti, še posebno za profesionalce, zato bo po uradnem delu srečanja še skupna večerja, na kateri se bodo lahko vsi sprostili v svežem okolju ob kozarčku in pristnih "jugoslovanskih" specialitetah na žaru Borisa in Svetlane Markovič. Prijave za večerjo se sprejemajo na tel. 0406724824 ali epošti davo-rin. devetak@servis. it do torka 15. julija.
Davorin Devetak
Dobrodošla novost
Francija odprla trg dela za Slovence
Francija je 1. julija v skladu z napovedjo francoskega predsednika Nico-lasa Sarkozyja odprla trg dela za prebivalce osmih držav, ki so se Evropski uniji priključile maja 2004.
Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, je med njimi tudi Slovenija.
Ukrep, ki stopa v veljavo prvi dan francoskega predsedovanja EU, velja za delavce iz Slovenije, Češke, Estonije, Latvije, Litve, Madžarske, Poljske in Slovaške, medtem ko bodo za delavce iz Romunije in Bolgarije, ki sta se EU pridružili
skim kolegom Lechom Kaczynskim konec maja dejal francoski predsednik Sarkozy. Po prvotnih načrtih naj bi Pariz svoj trg delovne sile za omenjeno osmerico držav odprl maja 2009.
Ob širitvi EU maja 2004 so le Velika Britanija, Irska in Švedska takoj odprle trg dela za državljane novink, ostale članice povezave pa so se, predvsem zaradi strahu pred navalom novih delavcev, odločile za začasne omejitve. Postopoma so te omejitve odpravile in v letošnjem letu so svoj trg dela omejevale le še Francija, Nemčija, Avstrija, Belgija in Danska.
januarja lani, še vedno veljale začasne omejitve. "Potrjujem, da bodo od 1. julija, torej eno leto pred predvidenim rokom, odstranjene vse ovire", je po srečanju s polj-
Ko nastopi poletje, se tudi tatovi razživijo
V Avstriji so lani ukradli 24.000 koles, tretjino na Dunaju
Z lepšim vremenom se v Avstriji, tako kot tudi drugod, poveča število kolesarjev na cestah. Hkrati je to tudi priložnost za tatove, ki so samo lani v Avstriji ukradli nič manj kot 24.000 koles, od tega tretjino v avstrijski prestolnici Dunaj, kot poroča avstrijska tiskovna agencija APA.
Avstrijski Kuratorij za prometno varnost (KfV) je zato Avstrijce nedavno pozval, naj svoje dvokolesnike ustrezno zavarujejo. "Če ti kolo ukradejo, imaš zelo malo možnosti, da ga dobiš nazaj. K pravim lastnikom se vrne zgolj pet odstotkov ukradenih koles”, je za APA povedala pred-
stavnica KfV Brigit Zeti-niggf.
KfV kot eno izmed učinkovitih metod za zavarovanje koles pred krajo priporoča poleg ključavnice iz kaljenega jekla ali oklepnega kabla še kodiranje kolesa, ko v kolo vrezkajo individualno kodo, preko katere je mogoče kolo kadarkoli identificirati. Avstrijska policija tovrstno kodiranje koles ponuja brezplačno.
Topla pernata bližina v samoti vsakdana
Vrabec
Za večino je bil to samo vrabec, največkrat nadležen. Nekje je celo brala, da so jih v prejšnjem stoletju na Kitajskem popolnoma iztrebili, da bi obvarovali žitna polja. Njej pa je pomenil veliko: naznanjal ji je jutro, ko ji je navsezgodaj prinašal prvi pozdrav in zahteval hrano, bil ji je družba, ko je s svojim glasnim čivkanjem polnil praznino, bil je prijatelj, ki se je vračal v njen svet.
Odkar je bila zaprta doma, so ji bile ulice in veselo žlobudranje mesta vsak dan bolj daleč. Na sprehode ob obali, na borove gozdove, na sonce in veter ji je ostal le spomin. In ostalo ji je okno z izbrisanim razgledom, kajti pred oknom se je dvigoval visok, siv nebotičnik, ki je zakrival morje in nebo. Prav zato je imela rada malega vrabca, ki je prihajal. Vedela je, da on lahko poleti k nebu, da se igra s soncem, da na ulici srečuje iste obraze, ki jih je sama srečevala vsak dan. Saj prijateljev ni niko-
li	imela. Ampak obstajala so srečanja, obstajale so besede, ki jih je izmenjala z mimoidočimi. Četudi je bil samo bežen pozdrav, četudi je spregovorila samo o vremenu. Tiste male besede so bile njen veliki svet, bile so most, bile so vez z ljudmi, ki so samo bežali mimo nje, a jih je imela še kako rada.
Tistikrat je bila srečna. Srečna, kot je lahko srečen človek, ko se mu življenje izteka, ko so že vsi odšli mimo njega svojo pot. Ampak imela je take male, drobcene stvari, ki so ji veliko
pomenile. To, da je pogledala v jutro in videla, da bo lep sončen dan. In da je s tistim nekaj drobiža, ki ji je ostajal od položnic, kupovala nekaj malega zase. In izbirala sveže sadje na tržnici, kjer je kričanje branjevk tonilo v morju privlačnih vonjav. In sprehodi ob morju, stari znanci, ki so hodili mimo nje in so ji privoščili bežen pozdrav in par drobnih besed. O otrocih, ki so odšli in se redkokdaj vračajo, o cenah, ki so vsak dan višje, o zimi, ki prihaja, in o tistih starih časih, ki tonejo vsak dan globlje v pozabo.
Ob nedeljah se je z avtobusom odpeljala na Napoleonovo pot in uživala ob nedeljskem sprehodu, nekje na robu Krasa in visoko nad mestom. Tam je imela nekaj prijateljev in včasih so posedali na klopcah. Bilo ji je lepo. Pa čeprav ni več brala, ker ji je siva mrena zastirala pogled v pisani svet črk, in čeprav je redkokdaj vključila televizijo. Utrujale so jo dolge razprave in zapletene vsebine kriminalk, tako da je zakinkala, še preden se je dodobra vživela v dogajanje na ekranu.
Dnevi so ji minevali v pričakovanju popoldanskih sprehodov, življenje ji je teklo mirno in bilo je prvikrat, ko je lahko rekla, da uživa v brezskrbnosti. Hčerki, ki je redkokdaj prihajala na obisk, je vsakič zagotavljala, da ji je lepo, da je zadovoljna, da si želi še dolgo uživati tako preprosto življenje. In je res upala, da bo še dolgo tako, da se bo zima zlivala v barve pomladi in bo uživala v senci borov-
cev, kjer močno diši po morju.
V	mestu, kjer je preživela celih dolgih štirideset let in ki ga je ljubila, kajti bilo je edino mesto, ki ga je poznala. S hčerko se nista nikoli razumeli. Bila je drugačna, ona je živela na vasi, dolgo si je prizadevala, da bi zapustila sivino ozkih ulic in odšla na podeželje. Ljubila je gozdove in njive in tisti vonj po senu in gnoju, ki ga je sama od
na tleh. Dolge so bile ure, ko ni mogla vstati, ko se je počasi plazila do telefona, da bi poklicala sosedo, ko je že mislila, da bo vsega konec, da bo sama počasi zaspala v skromnem predmestnem stanovanju.
Pa je imela srečo. Sosedo, kateri je zaupala rezervne ključe, je zaskrbelo, ko je ni videla na balkonu. In je prišla, čeprav šele tedaj, ko je bila že vsa v sol-
poslušala. Že kot otrok, ko je v Bazovici pasla edino kozo, je sanjala, da bo živela v stanovanju, nekje visoko v stolpnici, z velikimi okni in razgledom na morje. Razgleda na morje sicer njeno borno stanovanje ni imelo, niti velikih steklenih oken, bilo pa je visoko v petem nadstropju, pa četudi brez dvigala, in z okna je lahko dolge ure opazovala vrvež na ulici.
mladih let sovražila. Ona je pred vsem tem zbežala v mesto. Da bi bila lepo oblečena, da bi se sprehajala v visokih petah, da bi s čipkami lišpala svojo malo hčerko.
Sedaj je vedela, da mesta, teh hrupnih ulic in trgovin, ki se jih nikoli ni naveličala, ne bo več videla. Nikoli več. To je razumela tistega jutra, ko je vstala, da bi si skuhala kavo, pa ji je noga odpovedala in znašla se je sama,
zah. Nato se je vse dogajalo nenavadno hitro: prišel je rešilec, pregledali so jo in operirali. Spet kolk, edini zdravi kolk. Že petnajst let je hodila s palico in noge je imela otečene. Pa tako težko je prišla po stopnicah do petega nadstropja, kjer je stanovala. Saj so ji prigovarjali, naj poprosi za zamenjavo stanovanja, naj gre v pritličje. Ker je bila invalid, bi morda lahko našla kaj primernega. Pa jih ni
Sedaj je vedela, da bo tisto ma-
lo	stanovanje ves njen svet. Zdravnik ji je povedal za hoduljo, ko mu je priznala, da stanuje v petem nadstropju, pa je samo zmajeval z glavo. V dom bo morala, so ji zatrdili vsi. Pa ni hotela, samo jokala je in jim zagotavljala, da bo zmogla, da si bo kuhala in prala, da bo že nekako, samo doma naj jo pustijo. Balkona in okna s pogledom na ulico si je zaželela. Saj
bo to zanjo dovolj, samo v dom ne, samo tja ne, ker noče umreti. V domu pa ljudje vsak dan pričakujejo smrt.
Po dolgem vztrajanju so popustili. Hčerka, zdravnik in socialna delavka. Dovolili so ji, da jo je rešilec odpeljal domov, tja, kamor je hrepenela dva dolga meseca. In je bila spet vesela. Vsako jutro se je veselila svetlobe, ki je lila z okna na vzglavje, veselila se je sonca, ki je za nekaj kratkih uric pozlatilo balkon in dnevno sobo. Veselila se je smeha in vpitja, ki je prihajalo z ulice. Bilo je težko, bila je sama, ampak lahko je živela. Svobodna, pa čeprav ujeta v dvosobno stanovanje. In se je znašla. Ko so jo spraševali, kako to zmore, kako živi brez travnikov, brez ulic in brez neba, jim je odgovarjala, da ni težko, da se navadiš, da je lepo živeti doma.
Zadnje čase se je včasih počutila samo, pa čeprav je pogostokrat zvonil telefon in je prihajala hčerka. Predvsem zjutraj je bilo težko, ko si je zaželela, da bi komurkoli voščila dobro jutro. In ravno tedaj je prišel. Zgodaj zjutraj, še sedma ni bila, je začivkal na balkonu, najprej plaho, potem glasno in vsiljivo, dokler mu ni natresla krušnih drobtinic. Bila ga je vesela. Tako živahno jo je gledal, ko je čakal, da bo kaj dobil. In prihajal je redno. Dvakrat, trikrat, celo štirikrat na dan. Najbolj pa se ga je veselila zjutraj, ko jo je že navsezgodaj budil s svojim čivkanjem. In ko mu je drobila kruha, je bila spet mati, ki hrani svojega otroka. Bila je srečna, ko je dajala na stran drobtine. Ko je vedela, kako jo mali ptiček potrebuje. Mali ptiček z velikim poslanstvom.
Srni Pertot
ČLOVEK JE PRISTAL NA LUNI? DA, DA, NEDVOMNO.
Levičarji pripovedujejo...
Se pomnite tovariši? V času predvolilne kampanje je bilo v Italiji vse lepo in prav. Kulturna razprava in omikano polemiziranje sta se cedila kot med in mleko v Indiji Koromandiji. Veltroni se je naokoli vozil s svojim avtobusom, Berlusconi pa je zaradi svojih mesijanskih lastnosti bil itak vedno in povsod prisoten. In bil se je olikan boj, v katerem je bila najhujša žalitev Veltronijeva formulacija o "vodji politične opcije, ki je meni nasprotna". Celo Berlusconi je imel tako spravljive nastope, kot bi šlo za tekmovanje v prijaznosti. Ali pa, za nastop v Faziovem Che tempo che fa...
Nastajal je Veltrusconi, ali vsaj, mnogi so predvolilno dogajanje tako ocenjevali. Ljudje so v premirju volilne kampanje videli nov "inciucio". DS brez komunistov, PDL z Berlusconijem, ki je bil med kampanjo podoben Mahatmi Ghandiju (tokrat ne samo zaradi pleše).
Ampak... pretvarjanje je le pretežek napor, da bi ga lahko vzdržali za daljši čas od ene same samcate volilne kampanje.
Pravzaprav Berlusconiju ghan-dijevske maske niti ni bilo treba obdržati na sebi s tako prepričljivo parlamentarno ekipo.
Dovolj je že hiter pogled na vladno ekipo, ki je ena od manj kakovostnih v zadnjih letih. Berlusconi je v to vlado nastavil samo preizkušene kadre. Ligaši Maroni, Bossi in podobni v zameno za popolno avtonomijo na področju reform mižijo na obe očesi pri vseh drugih problematikah, zvesti bojevniki Tremon-tijevega in Frattinijevega kova so 100% Berlusconijeva šola, ostali ministri pa so bolj ali manj politični zelenci (pravosodni Alfano v prvi vrsti) ali subretke (lepa dama Stefania Prestigiacomo in dekle za moške koledarje Mara Carfagna). Skratka profil ministrske ekipe je tisti, o katerem Berlusconi na široko razpravlja v svojih telefonskih pogovorih z Rai-evim urednikom Sacc^jem. Ja, po volitvah je Berlusconi spet postal stari preverjeni mačo in playboy. Zakon za ohranitev Rete 4, zakon o imunosti pred sodnimi postopki za štiri najvišje državne institucije, zdaj pa še zakon proti sodniško odrejenim telefonskim prisluško-
vanjem. Ja, dragi Silvio, pogrešali smo te! Ampak, pustimo Silvia pri miru enkrat toliko. Kaj in kako je reagirala Demokratska stranka in njen Topo Gigio, če prosto povzamemo po Grillu? Ja, seveda, zgražali so se. In obsojali avtoritarnost italijanske vlade. In pogrešali predvolilnega duha sporazumevanja. Ampak, ko si je Di Pietro s sočnim rimskim izrazom imenoval Berlusconija za zvodnika zaradi vsebine prestreženih telefonskih pogovorov, so začeli zmajevati z glavo. Ni primerno v politiki uporabljati tako vulgarnega izrazoslovja. Primojduš, seveda ne! Saj sta politika in demokracija zelo visoki vrednoti. Tudi ko opravljata in obravnavata ljudi na živalskem nivoju.
In noben politik si ne sme šteti v čast, da vulgarno opravlja kakega kolega. Saj, pravijo levičarji, Berlusconi je res čuden.
V	politiko je šel zato, da bi se obvaroval zapora in da bi kopičil svoje bogastvo. To je res. Ampak, v politični dialektiki je treba obdržati dostojanstvo in visoki nivo kulturnega dialoga. Skratka, na Berlusconija se lahko vsakdo jezi, saj je to njegova pravica, treba pa je obdržati nivo... tako, kot to redno počenjajo vsi politiki. In da bo jasno... sodniki so popolnoma avtonomni in morajo nadzirati spoštovanje zakonodaje, še pravijo levičarji. Treba pa je do določene mere razumeti Berlusconija, ker so nekateri javni tožilci pravi povzpetniki in iščejo senzacionalizem, končujejo italijanski levičarji. Medtem pa so tiskovne agencije v svet natisnile novico, da je padla obtožba proti Clementini For-leo, javni tožilki, ki je želela sprožiti preiskavo proti D' Alemi in Fassinu v primeru Unipolove-ga osvajanja banke BNL. Forleova je po mnenju Višjega sodnega sveta pravilno postavila sodniku zahtevo po prestreganju pogovorov obeh omenjenih politikov. Po mnenju Višjega sodnega sveta je torej upoštevala pravila in se držala črke zakona. Pa čeprav je po D1 Alemovem in Fas-sinovem mnenju želela samo pritegniti pozornost nase in ju tako politično umoriti. Demokratično in korektno, a ne?
Andrej Čemic
Po vseh dosedanjih možnih zmagah
Svetovni naslov tudi letos prvenstveni cilj za Tanjo Romano
Prejšnji teden je Športno društvo Polet na Opčinah proslavljalo svojo štiridesetletnico. Društvo, ki je danes aktivno v balinanju, košarki, otroški telovadbi, rekreaciji in umetnostnem kotalkanju, je sicer jubilejni rojstni dan obhajalo lani pozimi, ko pa obnovljeno kotalkališče na Pikelcu še ni bilo nared, da bi gostilo tako slovesno in mogočno prireditev. Na proslavi je v sicer bogatem sporedu za nekaj lepih točk poskrbela predvsem vitalna kotalkarska sekcija, ki je zbrala lepo števi-
lo	svojih nekdanjih tekmovalk in tekmovalcev in jim za to priložnost spet nataknila kotalke.
Med prisotnimi na slavju je bila seveda tudi Poletova prva violina in sploh prva svetovna dama umetnostnega kotalkanja, Tanja Romano, ki se sicer ni mogla zavrteti po plošči, saj si zdravi poškodbo. Klepet z njo je bil ob tej priložnosti kajpak obvezen, še zlasti zato, ker jo je, odkar se je zaradi študija preselila v Toskano, doma zelo težko srečati. 25-letna šampionka (za sabo ima šest zlatih zaporednih izvedb na članskem svetovnem prvenstvu!) se v Livornu in Pizi namreč ukvarja z gibalnimi vedami, tam pa tudi trenira in pripravlja vedno nove podvige. Ko teče leto 2008, lahko s kančkom grenkobe ugotavljamo, da so letos olimpijske igre, na katerih bi lahko Tanja prinesla našemu zamejstvu zgodovinsko svetovno kolajno... Dejstvo pa je, da umetnostno kotalkanje ni olimpijski šport in da ga Romanova v svoji tekmovalni karieri
najverjetneje niti ne bo dočakala. Zato pa se je brhka tržaška plavolaska naučila vsakič znova motivirati se z drugačnimi vsebinami. Če je zdrava in kolikor toliko dostojno trenirana, je preprosto nepremagljiva. To je dokazala že neštetokrat. Njeno merilo je postalo izključno svetovno prvenstvo, na drugih tekmah (od evropskega do pokrajinskega prvenstva) dejansko sploh ne nastopa več. Kvečjemu sprejme kako povabilo na ekshibicijske
b?
nastope, ki edini prinesejo nekaj prepotrebnih denarnih nagrad. Drugi izziv je zanjo tehnično, umetniško in koreografsko izpopolnjevanje. Vedno nove težave, bolj zahtevni programi, čim višja ocena, se pravi v družbi trener-
skega štaba na čelu z Moj mirom Kokorovcem zasledovanje neke količinsko težko zakoličene športne popolnosti. Če ne bi stremela po tej odličnosti, bi bila najbrž že zdavnaj obesila kotalke na klin. Novih načrtov (kino, svet mode in spektakla) bi ji menda ne manjkalo.
Tretji dejavnik, ki jo še sili k trdemu delu in žrtvovanju, je pre-moščanje poškodb. Ob velikih obremenitvah in neizogibnem minevanju pomladi (čeprav je vsekakor še mlada!) so postale neka nezaželena konstanta, ki se redno pojavlja v obdobjih priprav in jo pravzaprav spremlja vseskozi. Z vsem tem, kar to terja: počitek, pregledi, fizioterapija, stres, protibolečinska sredstva, negotovost, ali bo lahko še tako uspešna kot prej... Letos ji jo je zagodel mikrozlom na stopalu, zaradi katerega je morala mirovati dva meseca. Na Poletovem prazniku nam je povedala, da je končno okrevala in da nekaj tednov že počasi in previdno trenira. Spet vprašanje pa je, če ji bo do jeseni uspelo opraviti vso potrebno telesno pripravo in po možnosti še izpopolniti ali vsaj posodobiti lanski zmagoviti dolgi program na plošči. Letošnji edini cilj je namreč sredi novembra (od 8. do 22.) eksotično svetovno prvenstvo na otoku Tajpej pri Kitajski, kjer se bodo vse tekmice znova postavile na glavo, da bi skušale prekiniti njeno cesarjevanje.
HC
Mirko Brulc in Vaško Simoniti (foto JMP)
Veronika Krainz, Jernej Šček in Luigia Negro (foto JMP)
želijo ustvarjati dialog. Udeleženci Drage mladih v deklaraciji ugotavljajo, "da je kulturna raznolikost bogastvo vsake družbe, da je sposobnost sprejemanja različnosti znak zrelosti lastne identitete, da jezik oblikuje mišljenje in identiteto posamez-
nega dialoga udeleženci Drage mladih predlagajo, "naj slovenski prostor utrjuje medkulturni dialog in pri tem neguje rabo slovenskega jezika na vseh stopnjah, naj inštitucije in javne uprave v vseh sosednih državah, kjer živijo slovenske narodne skupnosti, spoštujejo in omogočajo rabo slovenskega jezika v odnosu z ustanovami, kot to opravlja Slovenija v odnosu do italijanske in madžarske narodne skupnosti, ter naj italijanske in avtrijske državne ter krajevne oblasti izvajajo zaščitne norme za slovenske narodne skupnosti (in druge manjšine na svojem teritoriju), zagotovljene v mednarodnih konvencijah, državnih/zveznih in deželnih zakonih". Udeleženci tudi priporočajo, "da bi nikjer ne prihajalo do poskusov omejevanja ali izpodrivanja rabe slovenskega jezika ali vidne dvojezičnosti, kot se je še pred kratkim zgodilo prav v središču Gorice - mesta, ki drugače velja za evropsko mesto in model sobivanja različnih kultur in jezikov. Posebno v obdobju po odpiranju meje in v evropskem
Nova Gorica-Gorica
Letos o medkulturnem dialogu
V	četrtek, 3. julija, se je v veliki občinski dvorani v Novi Gorici začela 18. Draga mladih, ki je bila letos posvečena medkulturnemu dialogu v novi Evropi. Na odprtju letošnjega druženja mladih je spregovoril slovenski minister za kulturo dr. Vaško Simoniti, ki je mla-
dialoga predstavlja trk med kroglami. Za Lucijo Čok smo Slovenci lahko srečni, ker vedno živimo na stičišču kultur. Zanjo je medkulturni dialog tisti, ki vodi in omogoča dialog z nekom, ki je drugačen od nas. Pirkovičeva je opozorila na nevarnost izseljevanja tistih, ki se v nekem okolju
dim naročil, naj "presežejo padec mej in naj se zavzemajo za svet, v katerem bo medkulturni dialog nikoli dokončan proces iskanja in potrjevanja lastne idetitete ob spoštovanju drugega in drugačnega".
Slovenski minister za kulturo Vaško Simoniti je okrog petdesetim zbranim mladim iz Italije, Slovenije in Avstrije, prišli pa so tudi iz Belgije in drugih evropskih držav, v Novi Gorici najprej orisal stanje v razviti sodobni evropski družbi. Po mnenju ministra Simonitija je bistvo medkulturnega dialoga v potrditvi lastne identitete ob spoštovanju drugega in prav to najlepše in najbolje lahko naredijo mladi. Novogoriški župan Mirko Brulc je izrazil prepričanje, da se bodo v Novi Gorici dobro počutili, in omenil, da ne razume zadržanja sedanje desničarske go-riške občinske uprave župana Et-tora Romolija v Italiji, ki hoče iz-
ne znajdejo, a se lahko uveljavijo drugje.
V	živahni debati so mladi raz-
jutranjih urah na goriškem županstvu sprejel mlade, prisotna je bila tudi svetnica stranke Slovenska skupnost Marilka Koršič, ki je s Karlom Brešanom organizirala srečanje z goriškim županom. Ro-moli je mladim dejal, naj bodo ponosni na domovino, Republiko Slovenijo, ki je v kratkem času naredila izjemno velike korake.
Mlade sta na okrogli mizi "Stereotipi in predsodki o drugih kulturnih skupinah" nagovorili Veronika Krainz z Dunaja in Luigia Negro iz Rezije. Veronika Krainz je povedala: "Sama težko prenašam besedo integracija, ker sem od blizu spoznala, kako krivična je avstrijska zakonodaja do beguncev, saj jim prepoveduje delo, onemogoča študij, istočasno pa jim tudi azila ne da". Podrobneje je orisala program Connecting people za pomoč beguncem. "Sama sem
zik tistega naroda, ki živi za Kaninom".
Vseeno pa je Luigia Negro prepričana, da se je tudi za Rezijane spremenilo na bolje po potresu leta 1976. Pojasnila je tudi, da predsodkov do Rezijanov ne bi bilo, če bi se v sicer italijanskih šolah sploh kaj učilo o Rezjanih in Slovencih.
Nedelja, 6. julija Zaključni dan Drage mladih je potekal v nedeljo, 6. julija, v Šte-verjanu. Najprej so se mladi udeležili nedeljske maše, nato pa so imeli sprejem pri županu Hadrijanu Corsiju. Mlade sta poleg župana sprejela tudi podžupan Humar in predsednik Svetovnega Slovenskega Kongresa za Italijo, Marjan Terpin. Udeleženci Drage mladih so z veseljem prisluhnili županu, ki je predstavil svojo občino. V njej sta namreč slovenska vrtec in osnovna šola, dve slovenski društvi... vaško življenje je skratka zelo aktivno in razgibano. Občina spodbuja čezmejno sodelovanje med šolami kot tudi med društvi. Mladi so županu predstavili delo, ki so ga opravili v preteklih dneh
Organizatorji: Roman Roblek, Breda Susic, Zdenka Oblak in Bojan Mevlja (foto JMP)
riniti rabo slovenščine iz mestnega središča v Gorici. V imenu soorganizatorjev je spregovorila tudi predstavnica Svetovnega slovenskega kongresa Simona Drenik.
Petek, 4. julija
V	novogoriškem dijaškem domu je dopoldne potekala okrogla miza z naslovom Medkulturni dialog -Izzivi sobivanja različnih kultur na sončni strani Alp. Okroglo mizo, ki jo je vodil Peter Černič, so sooblikova-
li	državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Jelka Pirkovič, nekdanja rektorica Univerze na Primorskem Lucija Čok ter filozof Ernest Ženko.
Filozof Ernest Ženko je o medkulturnem dialogu povedal, da je kultura po tradicionalnem pojmovanju kot krogla, ki je navznoter homogena, navzven pa omejena, tako da edino možnost medkulturnega
pravljali, kako kultura, identiteta in jezik vplivajo na osebnost in odnose v družbi. Mladi si niso bi-
li	edini v tem, da smo Slovenci
odprti in da sprejemamo različne. Sobota, 5. julija
Goriški župan Ettore Romoli je v
prepričana, da takih in drugačnih predsodkov ne bi bilo, če bi se ljudje bolje poznali. Iz gospodarskih panog nas nenehno sprašujejo po delovni sili in mladih ljudeh, a Avstrija dovoljuje prihod samo visoko izobraženim tujcem, kar je seveda krivica! " je še povedala Veronika Krainz. Luigia Negro je predstavila Rezijo in jo je označila za "malo gorsko dolino, kjer nas danes živi samo tisoč petsto Rezjanov, ki govorimo slovensko narečje, a nas je še leta 1911 bilo pet tisoč".
Povedala je, da je bil slovenski jezikoslovec Fran Ramovš v tridesetih letih minulega stoletja prvi, ki je strokovno dokazal, da Rezijani govorijo slovensko narečje, kot je tudi pripovedovala o poniževanjih in predsodkih, ki so jih do njih imeli tako sosedje Furlani kot večinski narod Italijanov, saj so jih imeli za "kmetavzarje, gorjane in seveda za nevredne, za Slovane, ki govorijo je-
in mu prebrali deklaracijo, ki so jo sprejeli. Corsi se je z načeli mladih strinjal in dodal, da se morajo vedno zavedati svojih korenin in istočasno spoštovati drugega, če
nika ter da je temelj narodne identitete, da je bistvo medkulturnega dialoga v potrditvi lastne identitete ob spoštovanju drugega”. Zato za krepitev medkultur-
letu medkulturnega dialoga bi bilo katerokoli omejevanje rabe manjšinskih jezikov toliko bolj nerazumljivo in celo absurdno".
AČ, S. Radinia,JUP
Plesna skupina MOSP je nastopila v Novi Gorici in Gorici (foto JMP)