471
Ne priznavam tega sodišča
Mariborski jetnik številka 483
Josip Broz je bil vpisan v jetniško knjigo mariborske ječe pod številko Rodoljub 483 in potisnjen v samico kot drugi tovariši, ki so jih z njim prignali iz Čolaković Lepoglave. Z njim smo poskušali navezati stik in se dogovoriti o stavki. Ni se nam posrečilo, meni pa je uspelo vzpostaviti zvezo s Salamonom Levijem, ki je bil v istem krilu zgradbe kot jaz. Toda njegovo pismo, ki je bilo namenjeno meni, je ujel stražnik našega oddelka. Čeprav ni mogel zanesljivo vedeti niti po naslovu niti po podpisu niti po vsebini, kdo komu piše in kaj, je vendarle zaslutil, da se nas dvoje komunistov iz njegovega oddelka nekaj dogovarja. Zato me je odpeljal k Vrablju na raport.
Na raportu nisem hotel priznati, da je pismo namenjeno meni, vendar sem izrabil to priložnost in povedal upravniku, da se politični obsojenci ne nameravamo pomiriti s svojim položajem in da bo zanj veliko bolj ugodno, če se vsa reč konča brez stavke. Tisto, kar od uprave jetnišnice zahtevamo, ni takšne narave, da tega sam ne bi mogel storiti.
472
Rodoljub Čolakovič
Na moje veliko presenečenje je bil upravnik zelo ustrežljiv, privolil je v to, da posluša moje argumente, in je potrpežljivo sledil moji razlagi. Dotlej se o tem sploh ni hotel pogovarjati. Ob koncu raporta mi je dejal, da bo vse politične obsojence spravil v skupno sobo — to je bila naša poglavitna zahteva — da bomo dobili knjige, da bomo imeli zvečer svetlobo pa še nekatere malenkosti. Z raporta sem se vrnil v svojo celico in se čudil: čemu je upravnik, sicer brezčuten in trdoglav birokrat, tako zlahka privolil v naše zahteve?
Ko smo se naslednji dan veselo vznemirjeni znašli v skupni sobi, se je zadeva pojasnila. Kot da bi se bili dogovorili, so tovariši, ki so bili prišli iz Lepoglave, terjali, naj jih nemudoma spravijo v skupno sobo. Broz je ob prvem obisku v celici dejal presenečenemu upravniku, da bo začel gladovno stavko, če ga z drugimi političnimi obsojenci nemudoma ne prestavi iz samice v skupno sobo.
Tako se nas je znašlo v skupni sobi osmero političnih obsojencev, ki smo bili kazensko poslani v mariborsko jetnišnico in dotlej zdeli v njenih vlažnih in temnih celicah.
Tovariš Tito je bil jeseni 1928 obsojen na pet let robije. Do meseca junija 1931, ko smo se srečali v mariborski jetnišnici, je bil prestal nekako polovico svoje kazni, in sicer v lepoglavski ječi, kjer je delal v jetniški električni centrali kot elektromonter.
Ko sem prvič videl Tita, je bil upadlega in bledega obličja; vsa njegova podoba v platneni jetniški obleki je razodevala nekaj asketskega. Na tem obrazu ostrih črt so izstopale nenavadne oči jekleno modre barve, ki so preiskujoče gledale v sogovornika. Pozneje sem se v času ječe pogosto ustavljal na teh nenavadnih očeh; včasih so znale zasijati v ostri bleščavi, kdaj pa so sanjavo krožile in se blago smehljale kot pri otroku. Smejal se je redko, a kadar se je, se je smejal od srca; ta vedri smeh je bil v čudnem nasprotju z njegovim suhim, domala puščavniškim obličjem, ki se je takrat docela spreminjalo; strogo in resnobno je postajalo blagohotno in ožarjeno.