Kako živi in umira Marijin otrok
V torek, dne 28. oktobra, je umrla Hletna hčerka Serafina iz obče spoštovane Joosove družine v Gorici. Njen oče je posestnik znanega hotala »Union« v Glediški ulici. Pokojnica je bila učenka III. raz-reda dekliškega liceja č č. šolskih sestcr de Notre Danic v Gorici. — Zbolela je takoj ob početku letošnjega šolskega leta na neki notranji bo-lezni, in od tedaj ni mogla več zapustiti bolniške postelje.
Čudovito lepo in vzorno se je Serafina vedla v svoji bolezni. Bila je že v šoli vedno vzgledna v svojem vedenju, iskreno vdana preblaženi Devici Mariji, čla-nica Marijine družbe, pobožna iz srca in zahajala kadar je mogla k sv. obhajilu. Tekom bolezni pa se je vse to pokazalo v še lepši luči. Njena bolezen je bila silno težka in mučna. Petkrat jc bila hudo operirana. A z uprav nebeško potrpežljivostjo je prenašala vse. __ Ust-
185
nice in roke so ji trepetale bolečin, poznalo se ji je, kako trpi, a ona je govorila: »Kakor Bog hoče!« In imela je pogum, tolažiti mater, ki ji je bila vedno ob strani, ter ji govoriti; »Mamica, ne jokaj, ne jokaj ven-dar!« Svetinjo preblažene Device Marije, znak Marijine družbe, je imela na modrem traku ves čas svoje bo-lezni na prsih. Sprejela je večkrat sv. obhajilo, posebno pred  operacijami.
Zdelo   se   je,   da navzlic svoji težki bolezni zopet počasi  okreva,   a v zadnjem trenutku se je pojavila še


Serafina na dan prvega sv. obhajila.
pljučnica in izginilo je vsako upanje, da ozdravi. Prav nič se tega ni ustrašila. »Kakor Bog hoče!« to je bila njena želja in popolnoma mirno je sprejela vse sv. za-kramente za umirajoče. Poklicala je dan svoje smrti svoje drage k sebi. Z zadnjim naporom je objela šc mater in ji rekla: »Mamica, grem v nebesa, da ti mesto pripravim!« Poslovila se je nato od očeta, od bratov in sester in jim govorila: »Na svidenje, na svidenje!« Dala je poklicati tudi zdravnika, tistega zdravnika, ki ji je pri operacijah napravljal tolike bolečine, in mu rckla: »Zadnjikrat iskrena hvala.« Bližali so se zadnji trenutki, in sedaj je svoje misli imela le pri Bogu. Dokler
je mogla, je molila še z drugimi; ko ni mogla več, se je drugim priporočila, da molijo zanjo, sama pa stisnila Marijino svetinjo na srce in pogled svoj uprla na raz-pelo,  ki je stalo  ob njeni postelji.
In ko ji je srce omagovalo in so se v zadnjih na-porih vili poslednji zdihljeji iz onemoglih prs, tedaj so še iz dna umirajočega srca kipele molitvice proti nebu, slišno skoraj, druga za drugo, druga lepša od druge: Angel varih, varuj me! . . . Marija, pomagaj mi! ... Moj Jezus, usmiljenje! . . . Konečno še zadnja, vdana in tako iskrena: Moj Bog, kakor Ti hočeš . . . In prsi so obstale, srce se umirilo, mlado življenje je prenehalo; duša Serafine pa je splavala v rajske višine k Bogu, katerega je ljubila s tolikim zaupanjem in tako nežno in tako čisto . . .
Kakor bi bila angelska postava, je počivala v rakvi, odeta v snežnobelo obleko, venček belih cvetk na glavi, roki pa je rožni venec sklepal k molitvi. Med cvetkami si še ob modrem traku videl Marijino svetinjo na njenem srcu — da, Marijin otrok, tudi v smrti in grobu neločljiv od znakov ljubezni do nebeške Kraljice.
Bila je zrela za nebo.
Globoko ginjenje je vse pretreslo, ko so vz raz-ličnih zapiskov, ki jih je pokojnica v svojih zdravih brezskrbnih dneh napravljala, doznali za njeno mišljenje in natančneje spoznali njeno življenje iz zadevnih po-izvedb. Predlanskem je Belo nedeljo po Veliki noči prvikrat pristopila k sv. obhajilu. Svete želje je poslala tedaj v nebo ter jih dan prvega sv. obhajila pismeno izročila Jezusu. Evo nekaj točk iz pisma, ki so ga našli med njenimi papirji.
»Moj preljubi Jezus! — Moj ljubi Jezus, jaz Te ljubim iz celega srca! Danes grem prvikrat k sv. ob-hajilu; prosim Te, daj mi milost, da bi enkrat prišla v nebesa; da bi ob svoji smrtni uri vredno prejela sveto obhajilo; da bi v vsem svojem življenju vedno vredno pristopala k sv. obhajilu . . . da bi hodila vsaj enkrat .na mesec k sv. obhajilu, da raje sedaj umrjem, kakor da bi kdaj v svojem življenju smrtno grešila.
Tvoja Te  Ijubeča Serafina.«
187
Kako je Serafina vedno živela v zmislu prošenj, ki jih je tu Jezusu razodela! Ne enkrat na mesec, ampak, kadar je le mogla, je hitela k mizi Gospodovi. Vsak prvi petek je darovala presv. Srcu Jezusovemu spravno sv. obhajilo. Zahrepenela je po njem celo sredi neznosnih bolečin na svoji smrtni postelii. In dobila ga je prvi petek v oktobru, njen zadnji prvi petek. Ko je bivala o velikih počitnicah letos in lani na Tirolskem, je vstajala vsak prvi petek v mesecu že ob štirih zjutraj, hitela v več kot pol ure oddaljeno cerkev, čakala še na sv. spoved in pristopila k sv, obhajilu. S sv. obha-jilom se je ločila od Tirolskega, ko je je letos še zdrava sredi septembra zapustila; s sv. obhajilom je par dni pozneje pričela šolsko leto na liceju v Gorici; in ko ji je 20. septembra oče naznanil, da se mora nemudoma podvreči težki operaciji, se je v popolni vdanosti v voljo božjo najprej spomnila sv. obhajila, ki ga je še pred operacijo z vso pobožnostjo sprejela. Tako je bila Serafina združena z Jezusom od onega trenutka, ko ga je prvikrat prejela v svoje srce, do trenutka, ko je po sv. obhajilu zopet združena z njim stopila pred njega kot svojega Sodnika . . .
Nikdar ni v svojem življenju kaj čitala, kar bi ne bilo prej odobreno po njenih predstojnikih. Svojega an-gela variha je silno rada imela in zelo ga je častila. Najrajši je čitala povestice, kjer so angeli varihi imeli kako vlogo. Vsak večer pa je po svoji večerni molitvi vzela v roko še knjigo »Hoja za Marijo«, ki jo je kot družbenica dobila od Marijine družbe v zavodu čč. sester de Notre Dame, ter čitala iz nje po eno poglavje. Ta knjiga ji je bila draga nad vse; vedno se je nahajala kraj njene postelje na mizici pred kipom Brezmadežne. Brezmadežni so veljale njene prve misli, ko se je zjutraj zbudila; in v kapelico Immaculate — Brezmadežne, ki se nahaja na nasprotni strani hotela Union v Glediški ulici,   je  stopila,   preden   se   je zjutraj v napotila šolo.
V svoji obleki je bila vedno skromna in kar ob-čutljivo sramežljiva. Ko so ji ob početku letošnjih ve-likih počitnic dali starši napraviti novo obleko in je šivilja obleko priredila malo po modernem kroju, tedaj je  Serafina,  ko je doma obleko enkrat poskusila, takoj
188                                                                
mater   naprosila,   da  bi te  obleke nikdar ne  nosila.   In ni je  oblekla več.
Pokorna je bila vedno. V šoli je dajala v tem oziru najlepši zgled; na željo matere pa je doma, po-sebno o počitnicah, opravljala vsako hišno delo, ki je odgovarjalo   njenim   močem.   Taka   je   bila — Serafina.