JT?/qc/o ju&jf/; .,i„4U,1,J,—,— L i....... [ »»-»—gf «» 51 Neopi'? 19. d»tpmor» 1937. Mdeci vihar Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starih virih pripoveduje Fric Steuben Indijanski starec — Bodite močni! Umrite, če je treba! — grmi stari Kornstalk, kakor star bi-volji bik. — Bodite pogumni! Naprej! Kornstalk je povsod. Zdaj tu, zdaj tam, v skokih kakor lev. Po pet, po deset mož zbeie, požene ji hnaprej. Padejo štirje, ali jih pade šest, takoj pošlje Kornstalk dvajset novih v boj. Vrinejo se v črto belih bojevnikov. Vpitje, rjovenje, streli, nič jih ne more zadržati. Morda se jih vrne le polovica, toda vsi imajo skalpe v rokah. — Bodite močni, streljajte! — rjove stari divjak že z druge strani. Vedno bliže prihajajo, že vidijo belino očes svojih sovražnikov. Vu-vup, vu-vup, pod drevesi in na jasah, v grmičju kakor med jarki. Povsod smrdi po smodniku, čuješ ječanje ranjenih in suho ropota-nje pušk. Strune na lokih ječijo, pščice tvižgajo skozi zrak. General Leviš stoji nad truplom svo-jejga brata in premišlja, kako se bo s svojimi umaknil. Nemogoče. Če zapove umik, mu ubegnejo Virginci, ki so trdo-glavi in divji. A s samimi svojimi vojaki je izgubljen, ker niso vajeni takšnih gozdnih bojev, kakršen se je tu razvil. Kaj storiti, ako pade pregrada? Dolgo pa ne bo trajalo ... Umik ? Ali tu ostati? Da, rešitev je samo ena, pa naj bo kakor hoče: Ostati! Umik je smrt in sramota. Junaško vztrajanje pa je smrt in čast. General Leviš je star voj-ščak, on hoče ostati na svojem mestu, četudi pade. Svoje časti noče zapraviti. Tedaj — vpitje in zavijanje — že so Indijanci pred pregrajo, že se razvija borba na nož. General Leviš zbere vse, kar je še ranjenega po taborišču, vpijoč: »K pregraji!« Tudi težko ranjeni se vlečejo k pregraji taborišča, zdaj velja samo eno: Treba se je braniti, treba je streljati. In vendar general še ne ve, kaj se bo zgodilo v nekaj minutah. Tekumseh je menjal svojo postojanko. Leži v strugi potočka, pq dolgem ob vodi. Zdi se mu, da nekaj vidi: obraz, ki mu je znan. Preži in strmi skozi travo. Glej, spet se je pokazala črnolasa glava, zdaj vidi Tekumseh tudi obraz in ga natančno spozna: to je tisti obraz, ki ga je videl na bivolji sledi in v hiši obmejnega oštirja... Bob Lajton, morilec malega solnčeca, Loganovega sinčka... Tekumseh pogleda natančneje — resnično, črni bojevnik je zraven. Tekumseh zaškriplje z zobmi: Končno vendar! Tokrat mu ne uide! Rdeči, brezmejni srd ga hoče spet prevzeti. Ves vztrepeče od mržnje in maščevalnosti. Toda obrzda se k popolnemu miru. Nobene nepremišljenosti zdaj, nobene napake kakor takrat na bivolji sledi. Ne, samo mir, mir! Jekleno se nje* T gove roke oklenejo puške, njegovo vznemirjenje se brž poleže. Njemu, ki je izkušen lovec, uspe kmalu pomiriti kri. To je planinski lev, ki se pripravlja k naskoku. Upravičil bo svoj vzdevek. Peta-Kuta mora nazaj, da prenese Tekumse-hovo povelje njegovim »psom«. Zbrati se je treba. Pozor na Tekumseha!... Kiš-Kalva, najzvestejši, se plazi tik za Tekumsehom naprej, za njim jih je še petero. Tudi onstran se plazi črnolasec Bkozi grmičje, gleda sem na levo. Tekumseh preži, že nameri puško, a jo spet odstavi. črnolasec je izginil. Tekumseh se kakor kača plazi dalje. Zdaj ima pščice v zobeh, njegov bojni bat pa je ob jermenu na desnici. Pridvig-ne zeleno vejico, jo premakne dvakrat od desne na levo. Tedaj zagrmi dež krogel proti obrambnemu nasipu. Psi so videli Tekumsehovo znamenje. Pšice žvižgajo v množini. Spet dvigne Bob Lajton glavo. Tekum-sehova pščica zažvižga in se zadere črno-lascu v vrat. Bob Lajton zarjove, valja se po tleh. Tekumseh je z enim samim naskokom na obrambnem nasipu. Sklenjenih nog skoči na črnolasca, zavpije vu-vup, konča črnolaščevo življenja. Malo solnčece je maščevano. Toda kdo bi zdaj mislil na to. Kar je storjeno, je storjeno. Beli rinejo spet naprej, hočejo se vreči na predrznega Indijanca. Njegova levica pa je že zagnala nož in zgrudil se je neki Vir-ginec. Kiš-Kalva s svojo petorico je že tu. Trije skočijo na levo, trije s Tekumsehom pa na desno. Ječanje in rjovenje — vu-vup, vu-vup — zdaj pridirjajo še ostali »psi«, noben strel ne pade nanje, vsi graničarji strmijo v Tekumseha in njegove rdeče borce, ki so že to stran obrambnega nasipa. Že je petdeset rdeče-kožcev na tej strani, nož in bojni bat imata svoj opravek. Indijanci prodirajo na desno... In zdaj se je zgodilo... Katahekasa je doslej zadrževal svojih tri sto mož, tri sto samih izkušenih, izbranih bojevnikov. rPežal je v zaledju bele fronte. Zareče oči so prežale izza grmičja. Kakkahekasa je videl, kako je Tekumseh vdrl na to stran, zdaj je tudi zanj prišel odločilni trenutek. Svojim poveljnikom je Katahekasa že prej dal navodila, strogo jim je zapove-dal, da morajo neslišno prodirati. (Dalje.) iBdUUHld jj'fn^f | ilVttljOJ JjUOp Griša Koritnik: Lovek In Seranak (Eskimska pravljica) Pred davnim, davnim časom je živel na otoku svetega Lovrenca v Bering-škem morju zelo močan človek, ki mu je bilo ime Lovek Tisti človek je bil silno hudoben; bil je zares velik nasilnež. Kadarkoli so njegovi sosedje na lovit kaj ujeli, jim je Lovek plen ugrabil, kakor hitro so ga čez jezero privlekli na suho. Vsa vas je bila v strahu pred tem človekom, ki jim je otimal hrano in bil tako močan, da se mu nihče ni mogel upreti. Ljudje niso več vedeli, kaj jim je storiti, kajti Lovek jih je zalezel povsod in jim vzel divjačino. V isti vasi je živel tudi neki sirotek s svojim stricem. Dečku je bilo ime Se-rakna. Bil je tako siromašen, da ni imel skoraj nič obleči in jesti. Neko noč je Seranak slišal v kasgi (eskimski občinski hiši) ljudi govoriti o Loveku. Zbrani so si komajda upali glasno govoriti in Seranak se je moral splazili čisto tik strica da je mogel slišati pomenek; in tisto, kar je slišal, ga je navdalo s tako žalostjo in sočutjeifi do svojih rojakov, da je sklenil ljudem pomagati in jih rešiti zlobnega trinoga. Ko sta se vrnila domov, je Seranak strica prosil, naj mu da toplo obleko in lovsko orožje, češ da pojde na lov. Stric se je sprva temu upiral z besedami: »Nikar. Seranak Kai pa bo, če te zaloti Lovek? Vzel ti bo vse. kar boš ujel, in še tebe utegne ubiti povrhu.« Seranak pa ga je prosil tako odločno, da se je moral stric nazadnje vdati. Dal je dečku topel jopič s kapuco, ki mu Eskimi pravijo parka, par izbornih čevljev iz tulnjeve kože, tako imenovane mukluke, krasno močno sulico z ostro konico; narejeno iz mroževih belih če-kanov, in dolg konopec iz mroževe kože. Dečko se je zahvalil stricu in odšel po ledu, ki se je kakor streha razprostiral preko morja. Ni še prišel do kraja ledene planjava, kar je iznenada neki mrož pomolil veliko glavo iz vode. Seranaku se je mrož zdel zelo smešen: imel je namreč brke kakor kak star možakar in dva dolga okla, ki sta mu štrlela iz ust. Mrož si je po vsem videzu mislil: »Kaj boš neki opravil, paglavec, s tisto dolgo sulico?« Toda kmalu je zvedel, kaj mali paglavec zmore! Kajti Seranak je dvignil sulico in jo z vso svojo močjo zasadil mrožu v bok. Nato je ubito žival potegnil na led in jo začel rezati, da bi si pripravil kosilo. 1 Ko je tako pridno sukal stričev ostro brušeni lovski nož, je nepričako- vano prišel od nekoa Lovek, se hudobno nakremžil in izpregovoril: »Ha, ha, Seranak! Zdaj si pa zares pravi korenjak, ker si ubil mroža! Imenitno boš posih-mal lovil divjačino zame. Za zdaj vza- mem mroževo glavo, po drugo meso pa pridem pozneje.« Seranak ni zinil niti besedice, marveč je meni nič tebi nič mirno rezal dalje mroževino. Lovek je osupnil Ogromni neumni obraz se mu je pretegnil od začudenja. Še nikoli dotlej si ni n'b*<= upal tako postopati z njim Vsakdo, na kogar je bil kdaj zavpil. je navadno skočil pokonci in se od strahu tresel. Pristopil je bliže in zarjul nad dečkom: »No, paglavec, ali slišiš ali ne? Daj sem mroževo glavo!« Seranak pa se ni niti zmenil tako da je Lovek jezno skočil čisto k njemu in ga skoraj pohodil Tisti hip pa je Seranak planil pokonci, izpodnesel velikanu noge in ga vrgel med ledene plošče v vodo Težki Lovek je izginil globoko pod površino in šele čez dolgo časa je po- molil glavo ven. Prhal in sopihal je kakor kit. Seranak pa mu je ročno nastavil sulico na vrat, da je moral velikan bliskoma nazaj pod vodo, če se je hotel izogniti ostri konici Nazadnje je bil že tako upehan in zmrzel. da je prosil dečka, naj se ga usmili. »Naj ti bo,« je odvrnil dobri fant, »če mi obljubiš, da se boš pobol jšal in ne boš več segal po tistem kar ni tvoje.« Lovek je seveda obljubil, da bo dober nakar mu je Seranak prizanesel. Bil je iz sebe od strahu, mraza in sramu da ga je tak paglavec premagal Od tistega časa dalje je bil najboljši prijatelj vaščanov in jim je vedno pomagal na lovu in pri delu. Seranak pa je posihmal pri svojem ljudstvu veljal za junaka, in ko je do-rastel so ga imenovali omalika. kar pomeni skoraj isto kakor Veliki glavar. Stana Vinšek- Minka modruje Kaj naj postanem ko bom velika? Mnogo izbire je, mnogo me mika! Naj bi čez reke mostove gradila'" Naj bi neznane zvezde odkrila? Naj kot zdravnica zdravim bolnike, kot vrtnarica negujem sadike? Naj bom kot mamica sredi družine? Naj kot plezalka splezam v višine? Ali bi slavna pevka postala? Bi kot pilotka v zrak se pognala? v Rada bila bi gospod kapetanl Rada bila bi voi