liana,. ?n-J%urpka ¿Sobota, dt ; novo zgrajeni progi a voz rija ¿po/sebnim ZGODOVINSKI ZAPISI XIII/2016 & XIV/2017 22 Zgodovinsko društvo Ormož Zgodovinsko društvo Ormož ZGODOVINSKI ZAPISI XIII/2016 & XIV/2017 Zgodovinski zapisi XIII/2016 & XIV/2017 Izdalo: Zgodovinsko društvo Ormož Zanj: Predsednik Anton Luskovič Glavna in odgovorna urednica: Manica Hartman Lektoriranje: Nadica Granduč Grafična priprava in tisk: Crea design, Damijan Tišljaričs.p. Naklada: 200 izvodov Ormož, julij 2017 Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Kazalo 5 Manica Hartman Zgodovinski zapisi 2004-2017 15 Brane Lamut Grbi plemiških rodbin iz ormoškega gradu 25 Tonček Luskovič Kaučičev mlin v Ormožu 33 Tonček Luskovič, Nina Mertik Kužno znamenje - PIL v Lačavesi na Kogu 41 Nevenka Korpič 130-letnica Godbe na pihala Središče ob Dravi 1886-2016 49 Franc Zemljič, Katja Korpar Železnica v Osluševcih skozi čas 57 Karel Rustja Železniške proge v Prlekiji 69 Brane Lamut Kamnita sekira iz Šalovcev 75 Ivan Tušek Rimska vojska v 1. stoletju in petovionske legije 85 Jurček Korpič Lesjak Likovne kolonije pri Svetem Tomažu in grajski likovni koloniji Ormož 97 Središče med drugo svetovno vojno Spominska ura učencev Osnovne šole Središče ob Dravi - april 2017 3 Avtor Naslov prispevka UDK Manica Hartman Zgodovinski zapisi 2004-2017 061.2:94(497.40rmož) 930.85(497.40rmož):050 Brane Lamut Grbi plemiških rodbin iz ormoškega gradu 929.6/.9:728.82(497.4Ormož) Tonček Luskovič Kaučičev mlin v Ormožu Spomenik tehnične kulture 664.71.05(497.4Ormož):719 Tonček Luskovič, Nina Mertik Kužno znamenje - PIL v Lačavesi na Kogu 726:27-523.43(497.4Lačaves):719 Nevenka Korpič 130-letnica Godbe na pihala Središče ob Dravi 1886-2016 785.121(497.4Središče ob Dravi) Franc Zemljič, Katja Korpar Železnica v Osluševcih skozi čas 656.2:625.211.3(497.4Osluševci) Karel Rustja Železniške proge v Prlekiji 625.1(497.412)(091) Brane Lamut Kamnita sekira iz Šalovcev 903.01(497.4Šalovci pri Ormožu) Ivan Tušek Rimska vojska v 1. stoletju in petovionske legije 355.48(497.4Petoviona) 929Mark V. M. Jurček Korpič Lesjak Likovne kolonije pri Svetem Tomažu in grajski likovni koloniji Ormož 75(497.4Sveti Tomaž)"1983/2008" 75(497.4Ormož) OŠ Središče Središče med drugo svetovno vojno Spominska ura učencev Osnovne šole Središče ob Dravi - april 2017 373.3(497.4Središče ob Dravi):94(497.4Središče ob Dravi)"1941/1945" 929Berce L. 929Berce M. 4 Manica Hartman1 Zgodovinski zapisi 2004-2017 Namesto uvodnika podajam tokrat nekaj podatkov iz vsebine dosedanjih izdanih strokovnih publikacij Zgodovinski zapisi Zgodovinskega društva Ormož, ki bo praznovalo 7. julija svojo polnoletnost, osemnajst let svojega delovanja.1 Ni okrogla obletnica, pa vendar je za nami prehojenih osemnajst lepih, aktivnih in tudi uspešnih let, v katerih smo izvedli več predavanj, sodelovali v njih ali organizirali kar nekaj simpozijev, izdali štirinajst številk strokovne publikacije Zgodovinski zapisi in kar nekaj zbornikov simpozijev/okroglih miz. Vsa leta delovanja sodelujemo s Pokrajinskim muzejem Ptuj Ormož, Enoto Ormož, z drugimi institucijami in s posamezniki, s pomočjo katerih so naši zastavljeni cilji tudi doseženi. V nadaljevanju prispevka bom podrobneje predstavila predvsem našo osrednjo strokovno publikacijo Zgodovinski zapisi, medtem ko velja zbornike referatov simpozijev, okroglih miz in druge izpeljane aktivnosti podrobneje predstaviti v prihodnji številki Zapisov. V okviru svojega založniškega delovnega programa so si takratni člani Zgodovinskega društva leta 2003 zadali nalogo periodičnega izdajanja lastne publikacije, ki so jo poimenovali Zgodovinski zapisi. Doslej smo v štirinajstih številkah objavili že sto triinpetdeset prispevkov s področja arheologije, etnologije, umetnostne zgodovine, zgodovine... - vse z namenom razširiti naše kulturno obzorje in vedenje o ljudeh in dogodkih, ki so zaznamovali vsakdanjik širšega ormoškega območja v bolj ali manj časovno oddaljeni preteklosti. Zgodovinski zapisi so od leta 2015 dostopni tudi v digitalni obliki na spletnem naslovu Digitalne knjižnice Slovenije, s čimer se lahko tudi malo pohvalimo, saj smo, kolikor nam je znano, edino Zgodovinsko društvo v Sloveniji, ki je k temu pristopilo. V tem času smo sodelovali z mnogimi, v nadaljevanju, omenjenimi avtorji prispevkov, katerim se že na tem mestu iskreno zahvaljujemo za njihov trud in čas, k sodelovanju pa jih vabimo tudi v prihodnosti. Zahvala velja prav vsem članom društva (predvsem pa predsedniku društva Tonetu Luskoviču in naši dolgoletni lektorici Nadici Granduč, ki je jezikovno pregledala vse naše dosedanje tiskane izdaje), Občini Ormož, Pokrajinskemu muzeju Ptuj Ormož, enoti Ormož, ter drugim, ki ste na kakršen koli način prispevali k uresničitvi in uspehu naše periodične publikacije. Prva številka Zgodovinskih zapisov je bila izdana leta 2004 in že takrat smo k sodelovanju povabili ljudi različnih poklicev in znanj, predvsem pa raziskovalce ormoške preteklosti, ki smo jo želeli predstaviti domači in širši množici bralcev. Omejevali nismo nikogar, ki je pokazal interes za sodelovanje, saj menimo, da je bodisi zgodovinska, etnološka, sociološka, geografska ali kakšna druga tema, ki obravnava naše območje, lahko enako privlačna in zanimiva za naše bralce. Prispevki lahko posegajo časovno v vsa zgodovinska obdobja, saj je za nas najpomembnejše, da prispevamo z našo publikacijo k spoznavanju in spoštovanju kulturne dediščine ter k oblikovanju zgodovinskega spomina in identitete. 1 Manica Hartman, urednica Zgodovinskih zapisov, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, OE Ormož, Grajski trg 1, Ormož. 2 Ustanovni občni zbor Zgodovinskega društva Ormožje bil sicerže 22. februarja 1997; tega dne so se zbrali v dvorani Gasilskega društva ormož člani iniciativnega odbora (Samo Simonič, Rudi Pevec, Marija Lah, Zvonko Bešvir, Franc Šulek, Vera Šulek in Franc Krnjak) in še Nadica in Jože Granduč, Alenka Simonič, Minka Rajh, Pavla Lah ter Katja in Milena Krnjak. Na ustanovnem občnem zboru so izvolili organe društva - predsednik je postal Samo Simonič, tajnik Rudi Pevec in blagajnik Franc Krnjak. Člani društva so se občasno sestajali, vendar pravega zagona ni bilo. Problemi so nastali pri notarski overitvi podpisov, saj je ta postopek trajal predolgo, sicer po naši krivi, vse do pomladi 1999. V tem času se je spremenila zakonodaja, tako da ni bilo več potrebnih deset podpisnikov- ustanoviteljev, temveč trije, in tudi predolg čas med overovatelji pri notarju ni bil v skladu z veljavno zakonodajo. Zato smo morali društvo ustanoviti še enkrat (fiktivno), kot datum uradnega ustanovnega zbora društva šteje 19. april 1999. Franc Krnjak, Zgodovinsko društvo Ormož, kronološki zapis, Zgodovinski zapisi I. (ur. Robert Belec, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2004, str. 6. Vpis v poslovni register pa je bil opravljen 7. julija 1999 (op. avtorice). 5 V prvi številki je bilo objavljenih devetnajst prispevkov in toliko prispevkov smo se ponovno razveselili leta 2007, ko smo izdali najobsežnejšo publikacijo do sedaj. Uredni-kovanje prve in druge številke, ki je izšla naslednjega leta, je prevzel Robert Belec. Naslovnica prve številke. Avtorji prispevkov prve številke so bili: takratni predsednik društva Robert Belec, ki je zapisal uvodnik in spominski zapis Janku Severju, našemu umrlemu članu, Franc Krnjak, Jože Rakuša, Zdenka Plejnšek (Kresnik), Tone Luskovič, Franc Sulek, Peter Luknjar, Nevenka Korpič, Rajko Topolovec, Stane Horvat, MiranFišer, mag. JurijFerme,ErnestPlehin VinkoŠtefančič ml.. Drugo številko za leto 2005 smo obogatili s trinajstimi prispevki; avtorji so bili naši člani:3 Zvonko Bešvir, prof. kemije Peter Luknjar, zbiratelj ljudskih šeg in navad Franc Krnjak (avtor kar petih prispevkov), univ. dipl. pravnik, ljubiteljski zgodovinar in predsednik Zgodovinskega društva Ormož Tone Luskovič, prof. zgodovine in sociologije Zdenka Kresnik, zgodovinopisec, raziskovalec preteklosti in izumitelj Rajko Topolovec, nekdanji učitelj in slovenist iz Miklavža pri Ormožu Ciril Vnuk in etnologinja Nevenka Korpič. Od leta 2006 do 2008 je delo urednice naših strokovnih publikacij in drugih tiskanih izdaj prevzela Zdenka Kresnik. Izdajo Zgodovinskih zapisov za leto 2006 so nam tako kot preteklo leto omogočila različna ormoška podjetja. Svoje znanje in trud za nastanek nove številke Zapisov so prispevali strokovni sodelavci, kustosi istega leta ustanovljenega Muzeja Ormož (Nevenka Korpič, Simona Menoni, Brane Lamut, Zdenka Kresnik in Marko Mele). V omenjeni številki sta podala svoj prispevek tudi Viktor in Metka Vrbnjak iz Selnice ob Dravi, sodelavka Zgodovinskega arhiva Ptuj Marija Hernja Masten, člani Zgod. društva (Tone Luskovič, Franc Krnjak, Ciril Vnuk, Rajko Topolovec in Iztok Luskovič) ter prof. biologije Maja Botolin Vaupotič in Frane Golj evšek iz Izole. Vsebina druge številke Zgodovinskih zapisov. 3 Poklicno izobrazbo ali pripadajoči naziv avtorjev podajam glede na leto, v katerem so omenjeni. Člani društva in gostje na predstavitvi Zgodovinskih zapisov št. 3. februarja 2007 v Lovski sobi Hotela Ormož. Foto: Štefan Hozyan. 17. decembra 2007 smo v prostorih Osnovne šole Ormož predstavili najobsežnejše Zgodovinske zapise do sedaj, saj je številka obsegala kar sto enainšestdeset strani; objavili smo devetnajst obsežnih prispevkov. Avtorji so bili kustosi ormoškega muzeja (Brane Lamut, Nevenka Korpič, Marko Mele, Simona Menoni in Zdenka Kresnik), dipl. inženir organizacije dela Rajko Topolovec, dipl. inženir agronomije Ivan Kukovec, študentka medicine Katja Krnjak, slovenist Ciril Vnuk iz Miklavža pri Ormožu, predsednik Zgodovinskega društva Anton Luskovič, prof. biologije in kemije Maja Botolin Vaupotič, raziskovalec preteklosti Franc Krnjak, predsednik OZVVS Ormož Miran Fišer, Zvonko Meško iz Svetega Tomaža, učenke OS Ormož Jelka Kovačič & Sara Prapotnik ter Lučka Havlas & Nuša Kuharic. Ker je šlo za precejšen finančni zalogaj, smo se tudi tokrat obrnili po pomoč na različna podjetja in institucije. Istočasno smo postavili na dvorišču za osnovno šolo na ogled Franciscovo vodno turbino. Člani društva in gostje na predstavitvi Zgodovinskih zapisov št. 4, 19. decembra 2007, v Osnovni šoli Ormož. Arhiv Zgodovinskega društva Ormož. Decembra 2008 smo izdali peto številko z enajstimi (vsebinsko in slikovno bogatimi) prispevki. Takratna urednica prof. Zdenka Kresnik je v uvodniku takole zapisala: Publikacija prihaja med nas v letu, kopo vsej Slovenijiproslavljamo 500-letnico rojstva Primoža Trubarja, na lokalni ravni pa praznuje desetletnico obstoja naša pomembna izobraževalna ustanova - Gimnazija Ormož. Njena ustanovitev v letu 1998je bila izrednega pomena za mesto in njegovo okolico, 7 saj sta dobila prvo srednjo šolo in dijake, ki znanje pridobivajo v domačem kraju in nato njegovo ime odnesejo v svet. Zato letošnjo številko Zgodovinskih zapisov posvečamo temu jubileju ormoške gimnazije z željo, da bi še naprej kvalitetno izobraževala svoje dijake ter se aktivno vključevala v kulturne in razvojne projekte svojega kraja. Tudi tega leta so nam pri izdaji naše strokovne publikacije pomagali Občina Ormož ter nekateri donatorji in sponzorji. Zgodovinski zapisi .18 .24 ,32 Vsebina pete številke Od 2009. leta naprej sem urednikovanje strokovne publikacije Zgodovinski zapisi in drugih izdanih knjig našega društva prevzela Manica Hartman. V uvodniku šeste številke sem zapisala misel priznanega matematika in fizika Alberta Einsteina; Ne pozabite, da so čudovite stvari, ki sejih učite v šolah, delo mnogih generacij. Vse to znanje, ki vam je položeno v roke, je dediščina, ki jo spoštujte, jo bogatite in nekega dne zvesto prenesite na svoje otroke... In s prav to željo, prenesti dediščino na naše potomce in jo ohraniti, je bilo ustanovljeno tudi Zgodovinsko društvo Ormož. Avtorji dvanajstih prispevkov so bili predvsem člani Zgodovinskega društva Ormož, ki se profesionalno ali ljubiteljsko ukvarjajo z raziskovanjem preteklosti (Tone Luskovič, Franc Krnjak, Zdenka Kresnik, Aljaž Kovačič, Peter Luknjar, Rajko Topolovec, Brane Lamut in Nevenka Korpič), sodelovala sta tudi prof. Sašo Radovanovič iz Maribora in direktor Zgodovinskega arhiva Maribor Ivan Fras. Svoje raziskovalne naloge so prispevale tudi učenke OŠ Ormož (Monika Ivanuša & Tjaša Malec ter Maruška Korpič Lesjak); dela teh so nastala v okviru šolskih projektov. V Zgodovinskem društvu smo sodelovanja mlajše generacije veseli, saj pripravijo zanimive in kvalitetne prispevke, prav tako pa vedno znova stremimo k temu, da povabimo k sodelovanju avtorje, ki pripravljajo kakšno zanimivo raziskovalno, magistrsko ali doktorsko nalogo na temo, ki obravnava območje ormoške, središke ali tomaževske občine. V omenjenih zapisih so predstavljeni dogodki in ljudje iz omenjenih občin. Teme so zelo pestre, saj pobliže spoznamo Središče v času Ivana Dečka, znane osebnosti tomaževske občine 19. stoletja, s področja arheologije lahko preberemo o shrambnih posodah prazgodovinskega Ormoža, zajeti pa so tudi mejniki iz 100-letne tradicije Kulturnega društva Podgorci ... Gostje na predstavitvi Zgodovinskih zapisov. Foto: Štefan Hozyaa. KAZALO UVODNE BESEDE............................................................................................................................................. Sonja Posavhc PRVUI DESET LET GIMNAZIJE ORMOŽ................................................................................................... Nevenka Korpi »FUMI PA TUDI VZTMI ROŽE CV TEJO«.................................................................................................. Brane Lamut OB RAZSTAVI: KAMEN V DAVNINI. KAMNINE, FOSILI, KAMNITA ORODJA................................ Mag. Franc Zemlji ALI SE ŽELEZNICA ZA PRLEKIJO IN PREKVIURJE ZA NE ŠELE NA PRACERSKEM!?............. Maja Botolin Vaupoti FRANC ZGONC - DOMOLJ LiB, KI JE Z LJ UBEZNIJO DO BLIŽNJEGA POMAGAL MNOGIM...... Ivan Kukovec KAJ VSE LAHKO DOŽIVI PRLEK, E GRE V SVET................................................................................ Franc Krnjak »DOSJE MAR EC«........................................................................................................................................... Martina Poli in Barbara Kiri PO SLEDEH DR. OTMARJA MAJERI A..................................................................................................... Rajko Topolovec DRUŠTVA KMETSKIH FANTOV IN DEKLET IN TOVARIŠ JOŽKO TOMAŽI ZA AFIRMACIJ« IN NAPREDEK NAŠIH VASI.......................................................................................................................... Ciril Vnuk SKORAJ POZABLJENI DROBIŽ MINULIH DNI........................................................................................ Peter Luknjar STARA ZEMLJIŠKA KNJIGA KOT VIR RODOSLOVNIH INFORMACIJ............................................. 8 Žal so se v tem letu zgodili tudi žalostni dogodki. Zapustila sta nas dva pomembna člana Zgodovinskega društva Ormož Zvonko Bešvir in Stanko Medik. Zvonka se bomo spominjali predvsem kot enega najzaslužnejših članov Zgodovinskega društva, ki se je znal vživeti tudi v gledališke like in jih upodobiti pod sojem odrskih žarometov. Stanko pa je svojo ljubezen do slovenske besede, zgodovine in poezije izražal predvsem kot aktiven član raznih društev in ob mnogih kulturnih dogodkih. Predstavitev Zgodovinskih zapisov 16. aprila 2010. Foto: Stefan Hozyan. Prof. Sašo Radovanovičje pripravil zanimiv prispevek, ki opisuje tudi čarovniške procese v Ormožu v 17. stoletju. Slika prikazuje preizkus z vodo. Če je bila obtoženka prava čarovnica, jo bo voda, kije čista in simbol nedolžnosti, izvrgla. V tem primeru so obtoženko sežgali. Če pa je v vodi utonila, je bila njena nedolžnost dokazana. V sedmi številki (2010) so zbrani prispevki petnajstih avtorjev, ki nam približajo že znane zgodovinske dogodke in arheološke vire, obenem pa nam povedo tudi kaj novega, zanimivega in še nerazkritega. Naša želja je bila, da najdejo pot na vaše knjižne police in da vas pripravijo k razmišljanju in obujanju spominov, so morda dobrodošlo branje za nova spoznanja ali zgolj za kratek čas. Avtorji prispevkov so bili: direktor Policijske uprave Slovenj Gradec dr. Jurij Ferme, predsednik OZVVS Ormož Miran Fišer, zgodovinar po duši in zbiratelj Mirko Fekonja, višji znanstveni sodelavec 23. decembra 2009 smo postali ponosni prejemniki zlate plakete Zgodovinskega Inštituta Milka Kosa ZRC SAZU doc. dr. Občine Ormož. Boris Golec, urednica Zgodovinskih zapisov Manica Hartman, študenta zgodovine Denis Jambriško in Aljaž Kovačič, kustos arheolog Brane Lamut, Ernest Pleh iz Velike Nedelje, upokojeni dipl. inženir organizacije dela Rajko Topolovec in arheolog, konservatorski svetnik Ivan Tušek. 9 4. julija 2012 smo v Grajski pristavi Ormož predstavili osmo številko (za leto 2011) naše strokovne publikacije, katere prispevki nam lahko pomagajo razumeti pretekla dogajanja in dogodke ter pomagajo spoznati in dognati več o tistih osebah, o katerih se ne govori bodisi iz političnih ali verskih razlogov ali pa jih je slovenska zgodovina neupravičeno pozabila. V zapisih smo želeli osvetliti pomembne dogodke, kulturne spomenike, ustanove, pisna pričevanja... kot tudi osebe ali skupino oseb, ki so delovale v določenem času. Publikacijo smo kot pretekla leta izdali s finančno pomočjo Občine Ormož in s skupnimi močmi naših mnogih prijateljev, članov društva in strokovnih sodelavcih iz različnih institucij (podajam avtorje, naslov prispevka in sinopsis). Franc Krnjak, VRAMČEVA KRONIKA - ŽIVI SPOMENIK SLOVENSTVA Razprava o življenju in delu Trubarjevega sodobnika, Ormožana Antona Vramca, je strnjena refleksija zgodovinskih hipotez, nikakor ni nujno, da so le domneve. Pri temeljitem prebiranju Vramca in njegovih sodobnikov, pregledu Miklošičevih slovstvenih del, ki so v krajši obliki povzeta v Sumanovih Slovencih, in pragmatični interpretaciji dogodkov hrvaške zgodovine, se odpre novo obzorje zgodovine Slovencev, še posebej zgodovinski oris panonskih Slovencev. Vsebina sedme številke Zgodovinskih zapisov. Anton Luskovič, KOLARIČEVI FANTJE S KOGA - Jožef, Franjo, Mirko, Miran in Branko, domoljubi, dobrovoljci in stebri slovenstva Zapis govori o pogumnih in velikokrat tudi usodnih človeških odločitvah, kot v primeru Kolaričevihfantov iz Jastrebcev (Kog). Gre za predstavitev fenomena slovenskih dobrovoljcev v I. in II. svetovni vojni, ki sta, ob nepopisni tragediji in bedi ljudi na frontah, prelomila staro in odprla novo dobo sveta. Prispevek opisuje tudi tragedijoKolaričeve družine, kije v obeh svetovnih vojnah izgubila štiri mlada življenja. Rajko Topolovec, »MATJAŽEVA VOJSKA« NA ORMOŠKEM Pobuda za pisanje o novodobnih križarjih na Ormoškem izhaja iz pridobljene informacije v obsežni publikaciji Dr. Mateje Čoh iz SCNR: ZA SVOBODO, KRALJA IN DOMOVINO - ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952. Na 138. strani je namreč omenjeno, da so »križarji« avgusta 1947 izropali Vinogradniško zadrugo - Jože Kerenčič na Kogu. Kot domačinu mi je ta dogodek iz lokalne zgodovine obudil že malce obledeli spomin, ko sem se kot kratkohlačnik vJastrebcih pri Sv. Bolfenku na Kogu tudi sam srečals križarji - Matjaževo vojsko na Slovenskem. Nevenka Korpič, DRAVSKI SOKOL SREDIŠČA OB DRAVI 1911-2011 ... naša skupna vez - sokolska idej a ... V letu 2011 je minilo 100 let od ustanovitve središkega Sokola. Prispevek obravnava zgodovino sokolskega gibanja na Slovenskem, delovanje Dravskega sokola Središča ob Dravi ter v nadaljevanju delovanje Društva za telesno vzgojo Partizan Središče ob Dravi. 10 Jurij Ferme 6 ZGODOVINA NASTANKA MEJNEGA PREHODA 2A MEDNARODNI CESTNI PROMET SREDIŠČE OB DRAVI Mirko Fekonja 14 POMEN REDNE POŠTNE IN OSEBNE ZNAMKE TER FILATELIJA NA ORMOŠKEM Miran Fišer 17 VOJNA ZA SLOVENIJO LETA 1991 IN VOJAŠKI OBVEZNIKI Z OBMOČJA OBČINE ORMOŽ Miran Fišer 27 PRISPEVEK K ANALIZI VIROV KADROVSKE POPOLNITVE TERITORIALNE OBRAMBE OBČINE ORMOŽ V OBDOBJU OD 1980 DO 1990 Boris Goleč 37 LUDVIK KOFLER S KOGA (1876-1914} Eden zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem in imetnik neznanih »družinskih zakladov« Manica Hartman 46 »VSE, KAR JENKO NOSI, SE LAHKO PREPROSI« Kmečka ženska, moška in otroška oblačila iz ormoškega okolja Denis Jambriško 58 PREBIVALSTVO MESTA ORMOŽ V CELOTNEM OBDOBJU OD 16. DO POZNEGA 18. STOLETJA Franc Krnjak 63 "MUENCHENSKI ZLOČIN Aljaž Kovačič 67 ORMOŽ OD NASELBINE DO MESTA Nevenka Korpič 72 OD ZIBELKE DO GROBA Šege življenjskega kroga Maruša Korpič Lesjak 80 FRAN RAKUŠA IN DOMOZNANSTVO ORMOŠKEGA OKRAJA Brane Lamut 88 MLADINSKI ARHEOLOŠKI TABOR - ORMOŽ 2010 Stari Egipčani Ernest Pleh 92 VLOGA ZVEZE REZERVNIH VOJAŠKIH STAREŠIN ORMOŽTER SODELOVANJE STERITORIALNO OBRAMBO Rajko Topolovec 97 SKRITI OTROCI IZ KONCENTRACIJSKEGA LAGERJA OZNE STRNIŠČE V ORMOŽU »Petrička« smo imeli tudi v Ormožu Ivan Tušek 110 SONDIRANJE NA RIMSKI VILI RUSTICIV PAVLOVCIH PRI ORMOŽU Maruša Korpič Lesjak, OD ZDRAVILSTVA DO LEKARNIŠTVA Lekarništvo na Ormoškem V Ormožu so tako kot drugod v preteklih stoletjih skrbeli za zdravstveno oskrbo meščanov, kot je to bilo običajno v drugih mestih na Štajerskem. Jožica Megla, 90 LET ŽUPANOVE KAPELE V CVETKOVCIH V članku je predstavljen kratek opis Županove kapele, ki leži v vzhodnem delu vasi Cvetkovci ob magistralni cesti Ptuj-Ormož. Kapela je stara 90 let, zgradili pa so jo po 1. svetovni vojni. Ob 90-letnici je doživela temeljito prenovo in bila blagoslovljena na isti dan kot 1920. leta. Ivan Tušek, ARHEOLOŠKA IZKOPAVANJA V ILIRSKI ULICI V ORMOŽU LETA 2004 Leta 2004 so bila izvedena arheološka zaščitna izkopavanja na območju mestnega jedra Ormoža, ki je z občinskim odlokom zaščiteno kot kulturna dediščina pod EŠD 500. Našli smo v geološki osnovi arhitekturne ostaline (linije lesenih kolov), kose prazgodovinskega ilovnatega ometa, odlomke keramike in bronasto iglo s spiralno zavito glavico iz obdobja KŽG. Nina Mertik, GRAJSKO GOSPODARSKO POSLOPJE V ORMOŽU JE DOBILO NOVO PODOBO IN VSEBINO Grajski kompleks v Ormožu je sestavljen iz treh delov, iz srednjeveško zasnovanega in obnovljenega gradu, ki stoji na pomolu nad reko Dravo, z lepo ohranjenim in vzdrževanim grajskim parkom ter grajskim gospodarskim poslopjem, ki se razteza v zaledju gradu proti severovzhodu in je dobil novo podobo in vsebino. V novem objektu sta se združili dve kulturni sili Ormoža, Glasbena šola Ormož in Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož.. Brane Lamut, OB ARHEOLOŠKI RAZSTAVI V PRENOVLJENIH PROSTORIH NEKDANJE ORMOŠKE GRAJSKE PRISTAVE V članku je predstavljeno gradivo razstave »Od igrače do žare - tematska predstavitev ormoške poznobronastodobne in železnodobne lončenine (11.-1. stoletje pred našim štetjem)«, ki nam skuša približati različne rabe keramike v mlajši kulturi žarnih grobišč ter v halštatski in v latenski kulturi. Manica Hartman, GRAJSKA PRISTAVA V ORMOŽU JE DO DANES GOSTILA ŠTEVILNE PRIREDITVE Obnovljena Grajska pristavaje na 2200 kvadratnih metrih nov hram glasbene umetnosti in kulture, v katerem delujeta Glasbena šola Ormož in ormoška enota Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. Slovesno odprtje je doživela 16. septembra 2011, ko so se številni gostje, skupaj jih je bilo okrog 800, udeležili slovesnosti. Vsi, ki so sodelovali pri tem projektu, so zaslužni, daje obnova spomeniško zaščitenega objekta uspela. S preudarnimi in z izvirnimi rešitvami so ga uspeli rešiti pred rušenjem in mu z novo podobo omogočili pot v pestro muzejsko, glasbeno, ne nazadnje tudi v bogato kulturno in družabno dogajanje. 5. februarja 2013 smo predstavili dvojno številko naše strokovne publikacije. Deveta številka se nanaša na minulo leto 2012, medtem ko je deseta številka publikacije redna izdaja za leto 2013. Zbrani prispevki so časovno zajeli širok razpon, posegali so namreč v kar nekaj zgodovinskih obdobij. Prvi prispevek nas popelje v zgodnji novi vek, da spoznamo Ormož in njegove prebivalce, nato sledijo prispevki, ki se vsebinsko nanašajo na kasnejša obdobja, od začetka 17. do prve četrtine 20. stoletja. Najobsežnejši prispevek publikacije predstavlja avtobiografija Ivana Kukovca, ki je delno že bila objavljena v naših prejšnjih številkah, v teh dveh pa sledi nadaljevanje njegovih spominov. Avtorji prispevkov so bile osebe, ki se poklicno (prof. angleščine in zgodovine Ana Janžekovič, prof. zgodovine dr. Aljaž Kovačič, kustos arheolog Brane Lamut, prof. dr. Boris Golec iz Zgodovinskega Inštituta Milka Kosa v Ljubljani, dr. Ivan Rihtarič, nekdanji direktor Ljudske univerze v Gornji Radgoni) ali zgolj ljubiteljsko (člana društva, domoznanstvenik Franc Krnjak in predsednik društva, pravnik Tone Luskovič, dipl. inž. agronomije Ivan Kukovec ter dijakinja Maruša Korpič Lesjak in osnovnošolci Teja Kosi & Eva Ivanuša & Tilen Rajh) ukvarjajo s proučevanjem različnih zgodovinskih virov. 11 Nova številka publikacije, enajsta zapovrstjo, za leto 2014, je bila prvič izdana v barvnem tisku, saj smo želeli svojim bralcem ponuditi ne le zanimive, ampak tudi po videzu privlačnejše vsebine. Časovno tudi te posegajo v posamezna obdobja zgodovine slovenskega naroda, ki so jo sooblikovali nekateri domači prleški rojaki. O tem, kakšen je bil prispevek prleških rojakov Štefana Kočevarja, Stanka Vraza in Franca Miklošiča k formiranju slovenskega nacionalnega gibanja in začetku oblikovanja moderne slovenske nacije v prvi polovici 19. stoletja, izvemo iz prispevka dr. Jerneja Kosija, raziskovalca Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kustosinja Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož Nevenka Korpič piše o doprinosu prleškega rojaka, krajevnega zgodovinarja, publicista in pravnika dr. Alojzija Trstenjaka. Kustos arheolog, mag. Brane Lamut je iz novejše hrvaške literature povzel zanimive podatke, ki obravnavajo dejavnost hrvaških samostanov, obenem pa omenjajo tudi dejavnost nekdanjih ormoških manjših bratov observantov na področju ranocelništva, lekarništva ter patrov na področju šolstva, glasbe. Na področje glasbe se nanaša tudi prispevek prof. dr. Darje Koter iz Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Avtorica predstavlja tri glasbene avtomate iz Zbirke Sluga, značilne za meščansko okolje 19. stoletja. Predsednik Zgodovinskega društva Ormož Anton Luskovič je pripravil članek o nekdanji zemljiški posesti - dominiju Veliki Kog, ki je bila vse do konca druge svetovne vojne v lasti avstrijskih veleposestnikov. Poznavalec in raziskovalec lokalne zgodovine Huma prof. Peter Luknjar je pripravil prispevek o zanimivi življenjski poti humskega rojaka dr. Ivana Zorjana, o katerem je znanih le malo podatkov. Drugi prispevek s področja Huma je pripravila dijakinja Maruška Korpič Lesjak; opisuje danes že skoraj pozabljeno dejavnost, kako so se v preteklosti ukvarjali s trenjem litavskega apnenca v humskem kamnolomu in z žganjem apna v apnenicah. Zadnji prispevek je obenem tudi raziskovalna naloga osnovnošolcev. Hana Rakuša, Karmen Bogša in Tilen Rajh so s pomočjo mentorja Boštjana Rajha, prof. zgodovine in nemščine na OŠ Ivanjkovci, opisali življenje kmetov v Ivanjkovcih med svetovnima vojnama, kmečka dela in tudi viničarske odnose med lastniki vinogradov in viničarji. 11. marca 2014 smo tako predstavili našo novo publikacijo, hkrati pa v nadaljevanju večera prisluhnili orisu likovnih del razstave slikarja Gregorja Samasturja, ki jo je ob skupnem dogodku postavil na ogled Pokrajinski muzej Ptuj Ormož. Viki Ivanuša, Štajerski tednik, 8. 3. 2010, št. 10. Iz prispevka avtorice Darje Koter. Glasbena skrinjica s kovinskim diskom, konec 19. st., Zbirka Sluga, PMPO. Foto Nina Mertik. 12 Tudi predstavitev bogate vsebine dvanajste strokovne publikacije Zgodovinski zapisi smo ponovno združili z muzejskim dogodkom, tokrat s predavanjem Krize, sestavni del gospodarskega življenja. Predavatelj je bil direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož dr. Aleksander Lorenčič. Za bogato vsebino 12. številke Zgodovinskih zapisov so zaslužni avtorji referatov simpozija 1. svetovna vojna in razmere na ormoškem območju, ki se je odvijal 12. decembra 2014 v Beli dvorani Grajske pristave Ormož. Prispevke so pripravili sodelavci Zgodovinskega arhiva Ptuj Katja Zupanič, Nataša Majerič Kekec in Branko Oblak, mag. Nataša Kolar iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, dr. Ivan Rihtarič iz Radencev in Franc Krnjak ter Anton Luskovič iz Zgodovinskega društva Ormož. Na simpoziju so sodelovali učenci OŠ Miklavž pri Ormožu z učiteljem Leonom Lahom, ki so uvodoma poskrbeli za pester kulturni program. Po končanem simpoziju je sledil ogled razstave ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne v avli Občine Ormož, ki sva jo avtorja Manica Hartman in Mirko Fekonja predstavila tudi v vsebini Zapisov. Del razstave so bili tudi likovni in literarni izdelki učencev in učiteljev OŠ Miklavž. Krajši zapis o spominih na vojno nam je zaupal Jože Ambrož, čigar oče Ivan je bil štiri leta na različnih bojiščih prve svetovne vojne. V Zgodovinskem društvu Ormož smo se tako s simpozijem, z razstavo in s publikacijo poklonili spominu na to največjo svetovno morijo, kajti varen svet, kakršnegaje poznalo 19. stoletje, je s prvo svetovno vojno razpadel. Življenje se je razblinilo medpodobami strelskihjarkov in mrtvecev... občutjem groze in strahu več milijonov življenj... Iz prispevka kustosa arheologa Braneta Lamuta. Izsek iz bakroreza: Georg Matthäus Vischer: Statt und Schloss Friedav (Mesto in grad Ormož), iz: Topographia Ducatus Stiriae, Graz 1681. Svetleje je prikazan zahodni trakt nekdanjega observantskega samostana manjših bratov, ki je danes še edini ohranjen. Vabilo na združeni prireditvi. 13 Povzetek V prispevku podajam nekaj podatkov iz vsebine dosedanjih izdanih strokovnih publikacij Zgodovinski zapisi Zgodovinskega društva Ormož, ki praznuje v letošnjem letu osemnajst let svojega delovanja. Vsa leta delovanja sodelujemo s Pokrajinskim muzejem Ptuj Ormož, Enoto Ormož in z drugimi institucijami in posamezniki, s pomočjo katerih so naši zastavljeni cilji tudi doseženi. V okviru svojega založniškega delovnega programa so si takratni člani Zgodovinskega društva leta 2003 zadali nalogo periodičnega izdajanja lastne publikacije, ki so jo poimenovali Zgodovinski zapisi. Doslej smo v štirinajstih številkah objavili že sto triinpetdesetprispevkov s področja arheologije, etnologije, umetnostne zgodovine, zgodovine... - vse z namenom razširiti naše kulturno obzorje in vedenje o ljudeh in dogodkih, ki so zaznamovali vsakdanjik širšega ormoškega območja v bolj ali manj časovno oddaljeni preteklosti. Zgodovinski zapisi so od leta 2015 dostopni tudi v digitalni obliki na spletnem naslovu Digitalne knjižnice Slovenije, s čimer se lahko tudi malo pohvalimo, saj smo, kolikor nam je znano, edino Zgodovinsko društvo v Sloveniji, ki je k temu pristopilo. V tem času smo sodelovali z mnogimi, v nadaljevanju omenjenimi avtorji prispevkov, katerim se že na tem mestu iskreno zahvaljujemo za njihov trud in čas, k sodelovanju pajih vabimo tudi v prihodnosti. Zahvala velja prav vsem članom društva ter drugim, ki ste na kakršen koli način prispevali k uresničitvi in uspehu naše periodične ^publikacije. Ključne besede: Zgodovinsko društvo Ormož, Zgodovinski zapisi. Literatura Zgodovinski zapisi I (ur. Robert Belec, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2004. Zgodovinski zapisi II (ur. Robert Belec, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2005. Zgodovinski zapisi III (ur. Zdenka Kresnik, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2006. Zgodovinski zapisi IV (ur. Zdenka Kresnik, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2007. Zgodovinski zapisi V (ur. Zdenka Kresnik, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2008. Zgodovinski zapisi VI (ur. Manica Hartman, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2009. Zgodovinski zapisi VII (ur. Manica Hartman, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2010. Zgodovinski zapisi VIII (ur. Manica Hartman, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2011. Zgodovinski zapisi IX/2012 & X/2013 (ur. Manica Hartman, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2013. Zgodovinski zapisi XI (ur. Manica Hartman, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2014. Zgodovinski zapisi XII (ur. Manica Hartman, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2015. Zgodovinski zapisi XIII/2016 & XIV/2017 (ur. Manica Hartman, Zgodovinsko društvo Ormož), Ormož 2017. 14 Brane Lamut1 Grbi plemiških rodbin iz ormoškega gradu V poljudnoznanstvenem članku so v sliki in besedi predstavljeni grbi plemenitih rodbin, ki so se zvrstile na ormoškem gradu od konca 13. stoletja pa vse do leta 1945. POZNI SREDNJI VEK V pisnih virih se mesto in grad Ormož prvič omenjata v sedemdesetih letih 13. stoletja. Pretežni del srednjeveškega obdobja je ormoško gospostvo pripadalo salzburškim ministerialom gospodom Ptujskim, vse do leta 1438, ko je rodbina izumrla. Za ormoško lokalno zgodovino je zanimivo, da se je rodbina po smrti Friderika V. Ptujskega leta 1288 razdelila na dve veji, na vurberško in ormoško; začetnik vurberške veje je bil Friderik VI., ormoške pa Hartnid III. (do leta 1316).2 Domnevna podoba vnuka Hartnida III. Hartnida V. s konca 14. stoletja je Ormožanom dobro znana z reliefa v luneti nad vrati, ki iz prezbiterija ormoške cerkve vodijo v zakristijo.3 Ormoški veji gospodov Ptujskih je pripadal tudi zadnji med njimi, Friderik IX., njegova reliefna nagrobna plošča iz rdečega »marmorja« je nekoč prekrivala družinsko grobnico v dominikanski cerkvi na Ptuju, danes pa je vzidana na ptujskem gradu (glej Sl. 1). Relief prikazuje Friderika IX. v bojni opravi s praporom v roki, stoječega na psu. Detajlnejši opis nas tu ne zanima, pač pa oba grba v spodnjem delu. Na levem grbovnem ščitu je prikazan zmaj, grb prve plemiške družine na gradu Vurberk (nem. Wurmberg), ki so ga prevzeli kasneje gospodje Ptujski v svoj grb; na desnem grbovnem ščitu pa narobe obrnjeno sidro, grb, ki so ga prevzeli gospodje Ptujski, ko so pridobili grad Borl (madž. Borlyn, nem. Ankenstein). Iz teh dveh znakov so oblikovali grb v razčetverjenem grbovnem polju, kot ga kaže SI. 2. Slika 1: Nagrobnik zadnjega gospoda Ptujskega, Friderika IX. iz leta 1438, kije pripadal ormoški veji gospodov Ptujskih. Foto: Boris Farič. Slika2: Grb gospodov Ptujskih, kot seje ohranil v rokopisu UlrichaRiechentala, Kronika konstanškega koncila (po Hajdinjak 2008, str. 15, sl. sredina spodaj). 1 Mag. Brane Lamut, kustos arheolog - muzejski svetovalec, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, OE Ormož, Grajski trg 1, Ormož. 2 Hajdinjak 2008, rodovnik na str. 6-7. 3 Ibidem, str. 42, sl. levo zgoraj, in str. 24, sl. levo spodaj, detajl reliefa. 15 Po izumrtju moških potomcev gospodov Ptujskih sta se preostali še živeči hčeri (Magdalena je umrla že leta 1436) poročili, Agneza, vdova po Janezu Majnhardu Goriškem, z grofom Leutoldom von Stubenberg in Ana z grofom Janezom II. von Schaumberg;4 oboji so znake gospodov Ptujskih vključili v svoje grbe. Ormoško gospostvo je pripadlo družini Schaumberg, grba gospodov Ptujskih in grofov Schaumberških pa sta se ohranila v Ortenburški grbovni knjigi iz leta 1466 (Sl. 3)5 Barbari, hčerki Ane Ptujske in Janeza Schaumberga, sta bila za doto že leta 1457 obljubljena mesto in grad Ormož ter takrat še stoječi gradič v Središču ob Dravi, vendar do izročitve ni prišlo. Leta 1479, po bojih med četami cesarja Ferdinanda III. in ogrskega kralja Matije Korvina (lat. Mathias Corvinus=kralj Matjaž=Hunyadi II.), je zmagoviti vojskovodja madžarskega kralja Jakob Szekely postal glavar Ptuja in Radgone; posredoval je, da so bratje Schaumbergi končno leta 1486 zapisali mesto in grad Ormož z okoliškimi ozemlji Barbari in njenemu možu Dujmu Frankopanu Slunjskemu. Le leto kasneje je cesarska vojska oblegala Ormož in zavzela mesto, ne pa tudi gradu. Pri tem so zajeli Frankopanovega sina Mihaela in zahtevali zanj odkupnino. Ogrskemu kralju Matiji Korvinu, posredniku pri pogajanjih, je pripadel za nagrado ormoški grad. Barbara se je potem s sinom umaknila v Samobor.6 Na samem ormoškem gradu se grb družine Frankopan oz. Frankapan7 (orig. Frangepani) ni ohranil, a je dobro poznan. Prvotno so gospodje Krški (z otoka Krka) uporabljali grb s šesterokrako zvezdo, kasneje, ko so ugotovili domnevno ali resnično sorodstvo z rimsko družino Frangepani, pa so prevzeli njihov grb z dvema nasproti si stoječima medvedoma, ki lomita kruh. V poznem srednjem veku so običajno upodabljali oba grba enega ob drugem (glej Sl. 4). Slika 3: Grba plemiških družin gospodov Ptujskih TRMGEPMv.YEGLI4u.M0D"RUS,a.) dtt9 b.) (desno) in grofov Schaumberških (levo). Po Hajdinjak 2008, str. 15, sl. spodaj desno. NOVI VEK Ogrski kralj Matija Korvin je prepustil grad svojemu vojskovodji Jakobu Szekelyju pl. Kovend, ki je kralju zvesto služil do njegove smrti leta 1490, potem pa je prestopil na stran Habsburžanov in odkupil od njih grad Ormož, ki je ostal v rodbinski lasti skoraj do konca 16. stoletja. Jakob je tudi ponemčil svoj priimek, tako da je v imenu Szekely izpustil prvo in zadnjo črko, ter se podpisoval kot Slika 4: Grba rodbine knezov Krških oziroma Frankopan Po: Bojni™ Zekel. Od časa Zeklov se mesto poleg 1899BandIV'13 Tafel35 levospodaj nemškega Friedau imenuje tudi, zapisano v ogrskem črkopisu kot Ormosd, kar se izgovarja kot Ormoš(d). 4 Hajdinjak 2008,str. 6-7, rodovnik. 5 Hajdinjak 2008, str. 15, sl. desno spodaj. 6 Kovačič 1910, str. 266-267. 7 Frankapani [online]. 25. sept. 2016, zadnja sprememba. Wikipedija. Slobodna enciklopedija. [Citirano, 25. 1. 2017; 12: 37] URN • j • j i • i • i j v & ozadju, desno zgoraj pa dvoglavi zlati orel na rdečem Ptuju, SI ZAP 381 Fotokseroteka, mikro št. 3848. j • „ j • „ . i -v 7 - ozadju. V spodnjem pasu sta motiva navzkrižno zamenjana (glejSl. 6).11 Jakobu je sledil Lukas ali Lukež Zekel do 1574,12 njemu pa sin Mihael. V tem času se rodbinski grb ni spreminjal. Mihael je leta 1598 prodal ormoško graščino Juriju Rupertu Herbersteinu (orig. Georg Ruprecht Herberstein). Ohranil se nam je tudi bakrorez z njegovim portretom (glej Sl. 7). Jurij je le kratko posedoval ormoški grad, že leta 1604 ga je prodal. Kakšen grb je v teh letih uporabljala rodbina, ne vemo natančno. Še najbližje je po vsej verjetnosti grb, ki je bil objavljen že v 16. stoletju v Bartschevi grbovni knjigi (glejSl. 8).13 9 Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP 381 Fotokseroteka, mikro št. 3848. 10 Lamut 2017 b in Szekely von Kövend [online]. 15. okt. 2017, zadnja posodobitev. Wikipedia freie Enzyklopädie. [Citirano, 26. 1. 2017: 10: 59]. URN < https://de.wikipedia.org/wiki/Sz%C3%A9kely_von_K%C3%B6vend>, Kewend (tudi Kövend, Khevend, Kevent, Kuent) je kraj v takratnem vzhodnem delu ogrskega kraljestva, danes v Romuniji. Žena Margareta Szeci je bila doma iz Gornje Lendave (takrat madž. Felsölendva, nem. Oberlimbach), danes grad Grad v Prekmurju. 11 Bartsch 1567, št. 51 in tu op. 9. 12 Kovačič 1910, str. 282-283. 13 Bartsch 1567. 17 Slika 6: Aliančni grb rodbin Zekel-Szecsi}' (jcoi-y yiiiprccTiiJrey/icrr iroriJ£rrin-jtcvn Slika 7: JurijRupert baron pl. Herberstein, bakrorez.15 Heberstein je grad prodal madžarskemu plemiču Ladislavu Pethe de Hetes. Grb te madžarske rodbine je dobro znan (glej Si. 9). Grbovni ščit je z navpično in vodoravno linijo razdeljen na štiri polja. V levem zgornjem kotu je naslikan poševen temnomoder pas, v katerem je upodobljen bel golob z zeleno oljčno vejico v kljunu, kako leti proti rumenemu (zlatemu) soncu; v desnem zgornjem kotu in levem spodnjem kotu tega polja pa je naslikan po en rdeč cvet na beli podlagi. Slika 8: Grb rodbine Herberstein. Po Bartsch 1567, št. 25. Slika 9: Grb rodbine baronov Pethe de Hetes.16 14 Szekely von Kövend [online]. 14. okt. 2014, zadnja sprememba. Wikipedia. Freie Enzyklopädie [Citirano, 25.1. 2017; 12: 37]. URN 15 Herberstein, Georg Ruprecht von- Bildarchiv Avstria. Wikipedia. Die freie Enzyklopädie. [Citirano, 23. 1. 2017, 12: 40]. URN 16 Coats of arms of Märton Pethe [online]. 25. 1. 2015, zadnja sprememba. Wikimedia Commons [Citirano: 25. 1. 2017: 58]. URN 18 V desnem zgornjem polju grba je naslikan troglav zelen hrib z rumeno (zlato) krono na srednjem najvišjem vrhu; nad krono se na rdečem ozadju dviguje rumen (zlat) lev z iztegnjenim jezikom in s sprednjima šapama. Več kot sto let je bila rodbina Pethe de Hetes lastnica gospostva in gradu Ormož. Ladislavu so sledili Štefan Pethe de Hetes, Adam Štefan Pethe de Hetes, Franc Adam Pethe de Hetes, zadnji je umrl 1674.17 V vsem tem obdobju se rodbinski grb ni spreminjal. Šele Franc Adam, baron Pethe de Hetes, zadnji iz rodbine na ormoškem gradu (+1710) je delno spremenil grb, tako da je dodal še peto centralno polje z upodobitvijo dvoglavega orla. Sprememba je razvidna iz pečata na listini, ki jo hrani Zgodovinski arhiv Ptuj (glej Sl. 10).m Vdova Franca Adama, Elizabeta Pethe de Hetes, je živela še do leta 1740 na ormoškem gradu. Z oporoko iz leta 1733 je želela grad in gospostvo Ormož zapustiti Janezu Jožefu, grofu Gallerju, (glejSl. 11), vendar oporoka ni bila veljavna, ker je Ladislav Pethe de Hetes kupil gospostvo le za svoj rod. Fran Kovačič je zapisal legendo, po kateri je omenjeni Galler takoj po Elizabetini smrti »dal prepeljati v Gradec 3 ali 4 z železom okovane zaboje, v katerih je bilo bojda do 50. 000 goldinarjev gotovega denarja in raznih dragocenosti «.19 Kako je izgledal grb nesojenega ormoškega graščaka, nam pove objava v Bartschevi publikaciji, ki nam kaže črno grbovno polje s poševnim rumenim (zlatim) pasom. Slika 10: Pečat Franca Antona, barona Pethe de Hetes, zadnjega iz rodbine na ormoškem gradu. Foto: Damjan Lindental. Po daljših sodnih postopkih je gospoščina Ormož pripadla daljni sorodnici rodbine Pethe de Hetes, Polikseni Ani (orig. MariaPolyxena ClaraJosephaAnna), rojeni baronici ^avonat von Tavon (17OO-1776),20 poročeni z Janezom Jožefom, grofom Königsacker (orig. Joseph Leopold Weiss Graf von Königsacker-Neuhaus, 1695—1756),21 s katerim je imela štiri sinove, Leopolda, Antona, Karla in Jožefa.22 Zgodovinski arhiv Ptuj hrani listino, ki je pečatena z žigom Jožefa Königsackerja. ©iewneamms^at': fcljalcij m gia;r/:c. Slika 11: Grb rodbine Galler. Po: Bartsch 1567, št. 54. 17 Kovačič 1910, str. 284-286. 18 Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP/ 0198-Arhiv mesta Ormož, škatla št. 16. 19 Kovačič 1910, str. 331-332. 20 Maria Polyxena Clara Josepha Anna (Maria Polyxena) Thavonat van Tavon [online] Geneaologie online [Citirano, 25. 1.2017; 14: 24]. URN < https://www.genealogieonline.nl/west-europese-adel/I1073891449.php> 21 Grafen von Konigsacker und Neuhaus [online] Geneall.net. [Citirano: 25. 1. 2017; 14: 31]. URN < http://geneall.net/de/title/6654/grafen-von-koenigsacker-und-neuhaus/> 22 Kovačič 1910, str. 332-333. 19 Odtis v rdeč vosek (glej Sl. 12 a) nam kaže okroglo pečatno polje, ki ga obdajajo dekorativne vitice, na sredini pa je širok reliefen križ z veliko tiskano črko L v sredini (za nekega starejšega Leopolda). Kot bomo videli kasneje, to ni celoten grb rodbine, temveč le njegovo centralno polje, ki ga na vrhu prekriva krona. To je starejša oblika grofovske krone s petimi roglji v obliki razvejanih listov. Po smrti Jožefa Königsackerja se je vdova Poliksena Ana leta 1764. drugič poročila z grofom Ludvikom Welserheimom (orig Ludwig Welsserheim oz. Ignaz Ludwig Welser von Welseheimb),23 ki je bil solastnik gospostva in gradu od leta 1764, a se mu je leta 1773 odpovedal v korist Polikseninih otrok iz prvega zakona.24 Grb grofa Welsserheimba nam je dobro poznan (glej SI'. 12b).K Slika 12 a: Pečat Janeza Jožefa, grofa Konigsackerja, na eni od listin v Zgodovinskem arhivu Ptuj. Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP/ 0198-Arhiv mesta Ormož, škatla št. 16, na koncu strani 99. Od otrok iz prvega zakona Polixene Ane je najstarejši Leopold (orig. Leopold Carl Borromdus Anton Joseph Egidius Dominicus Graf v on Kdnigsacker und Neuhaus, roj. 13. 5. 1729) izplačal brate in prevzel gospostvo; leta 1793 je položil fevdno prisego.26 Grb rodbine Kdnigsacker je naslikan na obokanem stropu slavnostne dvorane ormoškega gradu (glej Sl. 13). Grbovno polje je z navpično in vodoravno črto razdeljeno na štiri dele. V polju levo zgoraj je upodobljena zlata lilija, vstavljena v zlato krono na rdečem ozadju, v polju desno zgoraj temna gora s tremi vrhovi na zlatem ozadju. V spodnjem pasu sta motiva navzkrižno zamenjana. Poleg tega je na sečišču omenjenih polj še peto srčno polje, v katerem je na rdečem ozadju upodobljen širok bel križ z veliko tiskano črko L (za Leopold) v sredini. Slika. 12 b: Grb rodbine grofov Welser von Welsserheimb. Za izvor slike glej op. 12. 23 Ignaz Ludwig Welser von Welserheimb [on line] , Geneall. net. [Citirano, 25. 1. 2017; 14: 14]. URN 24 Kovacic 1910, ibidem. 25 Wappen der Grafen Welser von Welserheib [online], 4. okt. 2012. Wikimedia Commons [Citirano, 26. 1. 2017; 11: 47]. URN 26 Kovacic 1910, str. 333. 20 Vidimo torej, da si je pri prej omenjenem pečatu Leopoldov oče Janez Jožef izbral za svoj žig le centralno polje rodbinskega grba s križem in črko »L« v centru (glejSl. 12). Njegov pečat prekriva na vrhu starejša oblika grofovske krone s petimi roglji v obliki razvejanih listov.27 Takšna oblika krone je bila v rabi skoraj do konca 18. stoletja, ko je prišla v modo nova forma grofovske krone z devetimi roglji in biseri na vrhu, kakršna je narisana tudi vrh grba v ormoški slavnostni dvorani (glej Sl. 13). Torej ta grb gotovo pripada sinu Leopoldu mlajšemu, grofu Königsacker in Neuhaus, ki je, kot smo že navedli, leta 1793 položil fevdno prisego. Grb držita z leve krilati grifon, z desne pa podoben, brez kril. Vrh grba nad krono so še tri viteške čelade, leva se zaključuje z rogovoma, desna s perjanico, srednja pa ima med dvema perjanicama še lilijo, kar je ponovitev motiva z grba. Pod grbom se vije napisni trak, ki pa ni izpolnjen. Vendar zlahka najdemo grb družine v grbovni knjigi Bavarske (glej Sl. 14).1S Tu je iz napisa nad grbom razvidno, daje bilo polno ime grofovske rodbine Königsacker in Neuhaus. (JnAFEäY von Königsacker und NeUITAUS. Slika 13: Slika grba plemiške družine grofov Königsacker in Neuhaus na stropu slavnostne dvorane v prvem nadstropju mka 14. Grb rodbine gwßv Königsacker in NeuhaUs v severnega trakta ormoškega gradu. Foto: Boris Farič. grbovni knjigi Bavarske. Za izvor slike glej op. 24. Grba sta bila do sedaj pomotoma pripisana zadnjemu baronu iz družine Pethe de Hetes, Francu Antonu in njegovi ženi Mariji Elizabeti (Lizi), rojeni Saurau.29 Kot smo dokazali tu, je grb na naši sliki jasno drugače opredeljen, o drugem grbu na stropu ormoške slavnostne dvorane po bomo spregovorili na drugem mestu,30 saj obravnavamo sedaj le grbe lastnikov. Leopold II., grof Königsacker-Neuhaus, je ormoški grad leta 1805 prodal industrialcu Jožefu Pauerju,31 ki si je leta 1812 pridobil plemstvo in postal plemeniti Ormoški (orig. Joseph Pauer edle von Friedau), dve leti kasneje pa celo vitez Ormoški (orig.Joseph Seraphin Pauer Ritter von Friedau).32 27 Primerjaj: Rangkrone, Die Rangkronen im deutschen Sprachraum, Heiliges Römisches Reich. [online]. Wikipedia., freie Enzyklopädie [Citirano: 25. 1. 2017; 14:42. URN 28 Grafen Königsacker und Neuhaus [online]. Bavarica. Wappenbuch des gesammten Adels des Königreichs Baiern: aus der Adelsmatrikel gezogen 24, Konrad Tyroff (izd.), Nürmberg 1866. [Citirano, 26. 1. 2016; 12: 38]. URN < http://bavarica.digitale-sammlungen.de/de/fs1/object/display/bsb10379416_00008.html> 29 Curk 1998, str. 30 in Sapač 2007, str. 26. 30 Lamut 2017 c. 31 Kovačič 1910, str. 334. 32 Joseph Pauer [online] Wikipedia., freie Enzyklopädie [Citirano: 25. 1. 2017; 14:42]. URN 21 Leta 1819 je podal fevdno prisego, leta 1836 pa mu je tudi novi cesar Ferdinand I. potrdil fevdne pravice.33 Leta 1840 ga je nasledil sin Franc (orig. Franz I Ritter von Friedau, 1786-1849), ki ga je po devetih letih nasledil sin Franc mlajši (orig. Franz II Ritter von Friedau, 1826-1888). Slika 15: Grb družine vitezov Ormoških (Ritter von Friedau); vitraj v spodnjem delu okna v južni steni župne cerkve sv. Jakoba v Ormožu, vstavljen leta 1896. Foto: BorisFarič. Grb družine Pauer nam je poznan kot vitraj v spodnjem delu enega od gotskih oken na južni strani prezbiterija ormoške župne cerkve (glej Sl. 15). Grbovno polje je z navpično in vodoravno linijo razdeljeno na štiri dele. V polju levo zgoraj je na modri podlagi upodobljen zlatorumen panj, ki ga obletavajo čebele; v polju desno zgoraj pa je diagonalno od leve proti desni prikazana vejica z zelenimi listi. V spodnjem pasu sta motiva navzkrižno zamenjana. Starejša hči Franca II. pl. Ormoškega Henrietta se je poročila z baronom Wernerjem, ki je postal lastnik gradu Ormož. Kot kaže napis pod Wernerjevim grbom, je dala Henrietta vstaviti leta 1896 v okna ormoške cerkve vitraje, ki se pri dveh v spodnjih delih zaključujeta z grboma družin Pauer in Werner (glejSl. 16). Grb rodbine Werner je z vodoravno linijo razdeljen v zgornjo in spodnjo polovico, pri čemer je spodnja polovica upodobljena kot obzidje, ki se na vrhu zaključuje s petimi cinami. Gornji del grba je razdeljen z navpično linijo še v dve polovici. V levem zgornjem polju je na zlatorumeni podlagi upodobljen orel z razprtimi krili, v desnem zgornjem polju pa na modrem ozadju rumeno (zlato) kolo s šestimi prečkami, vrh kolesa stoji bel golob. Leta 1898 je po smrti barona Wernerja ormoški grad podedoval Hermann Zschock. Rodbinski grb (glej Sl. 17) je z navpično in vodoravno linijo razdeljen na štiri polja. V polju levo zgoraj je na modrem ozadju zlata zvezda, v polju desno zgoraj pa je na srebrnem ozadju upodobljen črn medved. V spodnjem delu grba se polji navzkrižno ponovita. V sredini je še peto pravokotno srčno polje, v katerem so na črnem ozadju prikazane tri zlate puščice. Nad grbovnim ščitom sta dve okronani viteški čeladi, nad katerima se ponovita osnovna motiva z grba, vrh ene je zlata šesterokraka zvezda, vrh druge pa črn medved.34 Slika 16: Grb rodbine baronov Werner. Vitraj v spodnjem delu gotskega okna na južni strani prezbiterija ormoške župne cerkve. Foto: Boris Farič. 33 Kovačič 1910, str. 334. 34 Zschock (Adelsgeschlecht) [online]. 16. 1. 2017, zadnja sprememba. Wikipedia., freie Enzyklopädie [Citirano: 25. 1. 2017; 14:42]. URN 22 Od družine Zschock je ormoški grad leta 1908 odkupil Wilhelm, grof Wurmbrand-Stupach, in se poročil z Irmo Pongratz. Grb družine je Ormožanom dobro znan, saj krasi vrh vhodnega portala v ormoški grad (glej Sl. 18). Na kamnitem grbu je v reliefu prikazan na starejši obliki plemiške krone (s petimi roglji, dva se zaključujeta z biseri, trije pa s trolisti)35 stoječ dvonogi zmaj brez kril (!), ki bruha ogenj, vrh grba pa je še druga, takrat sodobna krona deželnih grofov (nem. moderne Landgrafenkrone) s petimi roglji, ki se zaključujejo s trolisti),36 vrh katere je še danes vidna krogla (nem. der Reichsapfel), križ vrh nje pa je odbit. Wilhelm, grof Wurmbrand-Stupach, je padel leta 1914 v prvi svetovni vojni, grofica Irma pa se je drugič poročila z Gvidom pl. Georgevits in živela v gradu še do leta 1945, ko je bil le-ta nacionaliziran, oziroma do svoje smrti leta 1970 v Ormožu.37 Povzetek Zgodovina ministerialnih družin salzburške nadškofije na ormoškem gospostvu od 13. stoletja dalje je relativno dobro poznana, prav tako niz kasnejših lastnikov gradu v Ormožu med leti 1848 in 1945. Poznani so grbi vseh navedenih plemenitih rodbin, v tem poljudnem članku smo želelipredvsem zbrati na enem mestu njihovepodobe. Ključne besede: Grb, grbovni ščit, plemiška krona, ministeriali, baroni, gro^e, ormoška gospoščina, grad Ormož 35 Rangkrone, Die Rangkronen im deutschen Sprachraum, Heiliges Römisches Reich. [online]. Wikipedia., freie Enzyklopädie [Citirano: 25. 1. 2017; 14:42. URN 36 Ibidem. 37 Krnjak 2007 in tam navedena literatura. 23 Risba sarkofaga družine Jakoba Zekla: Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP 381 Fotokseroteka, mikro št. 3848. Fotografije pečata Franca Antona, barona Pethe de Hetes: Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP/ 0198-Arhiv mesta Ormož, škatla št. 16, na koncih strani 35, 36, 41, 50, 236 in 265. Fotografija pečata, odtisnjenega v rdeč vosek, na koncu listine iz leta 1751 s podpisom Joseph Graf von Königsacker: Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP/ 0198, Arhiv mesta Ormož, škatla št. 16, na koncu strani 99. Literatura Zacharias Bartsch: Wappen Buch, darinen aller Gaistlichen, Prelaten, Herren, und Landleut auch der Stett des löblichen Fürstenthumbs Steyer Wappen und Insignia mit ihren Farben, nach ordnung, wie die Lanthauss zu Gräz angemahlt zufinden. Gräz 1893. [online]. URN Ivan Bojničic: Der Adel von Kroatien und Slavonien, J. Siebmachers grosses und allgemeines Wappenbuch, Nürnberg 1899. Jože Curk: Ormož in okolica, Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož, Ormož 1998, str. 3-64. Boris Hajdinjak: Rodbina. Deset generacij gospodov Ptujskih. Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni. Publikacija k razstavi (ur. Polona Vidmar), Ptuj 2008. Fran Kovačič, Trg Središče, Maribor 1910. Katja Krnjak, Ormoška gospoščina, Zgodovinski zapisi IV, Zgodovinsko društvo Ormož (ur. Manica Hartman), Ormož 2007, str. 21-28. Brane Lamut: Arheološke ostaline novoveškega Ormoža. Ob priložnostni razstavi, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož 5 (ur. Martin Štajner), Ptuj 2017 (v pripravi za tisk). Brane Lamut: Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož 5 (ur. Martin Štajner), Ptuj 2017 (v pripravi za tisk). Igor Sapač: Grad Ormož. V: Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja. Zbornik razprav ob razstavi (ur. Simona Menoni), Muzej Ormož, Ormož 2007, str. 26. Karl Tyroff izd.): Wappenbuch der Österreichischen Monarchie, Nürnberg 1834. [online]. URN Konrad Tyroff (izd.), Wappenbuch der Österreichischen Monarchie 13, 3=Grafen von Welsserheim, Nürnberg 1842; za »Grafen Welservon Welsserheimb«. [online]. URN Karl Tyroff (izd.): Wappenbuch des gesammten Adels des Königreichs Baiern 24: 2, Königsacker-Neuhaus, Nürnberg 1866. [online]. URN 24 Tonček Luskovič1 Kaučičev mlin v Ormožu Spomenik tehnične kulture Prispevek obravnava prizadevanja za ohranitev in revitalizacijo edinega ohranjenega mlina, od nekdaj delujočih petih mlinov na Dravi v Ormožu. Avtor si zastavlja vprašanje, kako obnovljeni mlin vključiti v sodobne turistične tokove in v turistično ponudbo v Ormožu. Ob mlinih, žagah in drugih vodnih pogonih imamo opravka s človekovim tehničnim znanjem in predvsem z obvladovanjem narave. Moč za pogon najrazličnejših naprav in strojev, ki so človeku pomagali pri vsakdanjem delu, pridobivanju prehranskih sestavin, ustvarjanju materialne življenjske osnove in podobno, je proizvajala izkoriščena sila vode.2 Mlinarstvo je ena najstarejših in v preteklosti nepogrešljivih človekovih obrti, ki se je začela razvijati že s pojavom zgodnjih poljedelskih kultur. Razvoj mlevskih naprav se je začel s prehodom od nabiralništva k poljedelstvu in pojavom prvih žitnih vrst. Mlinarstvo naj bi bilo tista obrt, ki je imela svoje logično mesto na koncu agrikulturne verige - bilo je del kmetijstva. Vsaka pokrajina je bila vezana na proizvode lastnega kmetijstva in prevažanje zrnja v mline v vseh pokrajinah je bil splošen pojav. S svojo dejavnostjo mlinarji ne predstavljajo izrazite domače obrti. Mlinarstvo je bilo redkeje samostojna storitvena obrt, pogosteje je bilo namreč povezano s kmetijsko usmeritvijo.3 Mlinarstvo je pomagalo ustvarjati del dohodka in s tem zagotavljalo preživetje družinske skupnosti, ki je bila prav v mlinarskih ali mlinarsko-kmečkih družinah pogosto zelo številna. Na eni strani je mlinarstvo tesno povezano s temeljnimi človeškimi prehranskimi potrebami, po drugi pa nazorno prikazuje dejansko podobo rasti in upadanja kmetijske proizvodnje posameznih žitaric. Mlini so bili kraji za srečanja, pogovore in druženja. Mlini so bili odsev gospodarskega in družbenega dogajanja. Nastajali so, da bi zagotavljali ljudem hrano, propadali pa so, ko so jih uničevale ujme, družbenopolitične in gospodarske spremembe ter seveda vojne. Mlinarstvo se je razvilo zaradi potreb ljudi, a je kmalu začelo usmerjati tudi njihova življenja, saj so bili mlini kraji srečevanj, pogovorov in druženja. Danes so žal prepuščeni propadanju, nekateri živijo le še v spominih. Vloga in funkcija mlina sta se v življenju ljudi popolnoma izgubili, vendar pa to ne more in ne sme biti zadosten razlog, ki bi upravičeval njihovo propadanje. Mlini so del naše preteklosti in jih moramo kot take vsaj nekaj tudi ohraniti, saj so sooblikovali našo kulturo in so del naše razpoznavne kulturne dediščine v podobni meri kot pesmi, šege, ljudski plesi in domače obrti. ZGODOVINSKI RAZVOJ MLINARSTVA NA SLOVENSKEM Mlinska obrt, povezana z lastnimi pridelki, je bila tudi na Slovenskem, zlasti na kmetijskih območjih, splošen pojav. V notranjosti so bili lastniki mlinov običajno fevdalni veleposestniki; t. i. grajski mlini so mleli predvsem za potrebe gosposke. Številni manjši obrtniški in kmečki mlini so mleli le za lastne potrebe, v Primorju pa so bili lastniki mlinov pogosto mesta. Za potrebe mlinarstva se je razvila spremljevalna dejavnost izdelovanja mlinskih kamnov. Ob koncu 19. stoletja je delovalo na Kranjskem približno 1700 kmečkih mlinov. Njihova modernizacija in uvajanje valjčnih (prvi 1850. v Ljubljani, nato v Ajdovščini, Domžalah, Kranju, Mariboru in Središču ob Dravi) pomenita zametek slovenske mlevske industrije. Peter Majdič je razvil iz mlina na spodnji Hudinji mlinsko velepodjetje. Zadnja leta 19. stoletja je rasla tudi živilska industrija. V zvezi z obrati parnih mlinov so se razvile tovarne testenin v Ljubljani, Mariboru in v Ilirski Bistrici. 1 Tonček Luskovič, univ. dipl. pravnik, predsednik Zgodovinskega društva Ormož, Skolibrova ulica 17, Ormož. 2 Bogataj 1982. 3 Bogataj 1989. 25 Normativno urejanje mlinarstva Na začetku 19. stoletja je poslovanje mlinov urejal Mlinski red za Kranjsko iz 1770. Predpisoval je sanitarne ukrepe in vseboval določila, ki so varovali stranke glede plačila mlinarju. Posebno skrb je mlinski red posvečal skrbi za mlinske kamne. Mlinar je bil prav tako dolžan, da v obdobjih nizkih vodostajev najprej melje za stranke in šele nato zase. Strogo prepovedano je bilo, da bi mlinarji delali kakršne koli razlike med posameznimi strankami. Red je določal zaslužek in načine zaračunavanja. Za kontrolo izvajanja mlinskega reda so bila zadolžena zemljiška gospostva. Mlinski red iz leta 1814 je le še poostril predpise in dodal nove določbe. Ta red je zahteval primerno strokovno usposobljenost, stranke so bile svobodne pri izbiranju mlina, kjer jim bodo mleli žito, dovoljeno je bilo, da je stranka prisotna pri mletju, mlinar pa je bil dolžan zmleti žito vsake stranke posebej in ga ni smel mešati z žitom drugih. Vodni zakon iz leta 1872 je predvideval, da se uporabniki vodnih naprav združijo v vodne zadruge. Te je zakon predvideval zaradi posebnosti mlinarstva, kot so vzdrževanje jezov, strug, mlinščic zapor in mostov ob mlinščicah, kar je zlasti ob poplavah zahtevalo od mlinarjev dosti truda in stroškov. Kadar je vodne naprave uporabljalo več uporabnikov, so delili bremena vzdrževanja medsebojno, glede na korist. Mlinarje in lastnike mlinov sta pri razvoju ovirali slaba organiziranost in povezanost. Čeprav so od leta 1882 mlinarji imeli obvezne organizacije, se njihovi člani v njih skoraj niso udejstvovali, ker jim je manjkalo sredstev, potrebe splošne in strokovne izobrazbe in tudi primernih voditeljev. Razvoj tehnologije Na suhem so postavili prvi parni stroj na Slovenskem v Trstu leta 1819, ko je Francoz Sonnerat zgradil parni mlin - ta je bil znanilec industrializacije, zaradi česar se je mlinarstvo začelo bistveno spreminjati. Namesto mlinov na kamne so začeli postavljati valjčne, katerih zmogljivost je nekajkrat presegla prejšnje načine mletja. Nadaljnje povečave teh mlinov so zahtevale tudi nova pogonska sredstva, vse navedeno pa je povzročilo propad starih mlinov na kamne in vodni pogon. Nadaljnjo stopnjo v razvoju mlinarstva je prinesla elektrifikacija, ki pa je bila pred prvo svetovno vojno precej redek pojav tudi v drugih, bolj razvitih panogah (industriji in rudarstvu). V posameznih primerih pa je bila uporaba elektrike pri nas zelo zgodaj in brez zamudništva - prva žarnica je na Slovenskem zasvetila samo štiri leta po njeni iznajdbi. Leta 1883 je Karl Scherbaum v svojem mlinu vpeljal električno razsvetljavo s 36 žarnicami. Posebnosti na Slovenskem Žrmlje Preden so rokodelci začeli postavljati vetrne mline, so imeli v krajih, kjer ni bilo za pogon vode, za domačo porabo ročne mline, imenovane žrmlje ali žrnvi, ki so bile v rabi povsod, kjer se ob potokih in rekah ni razvilo mlinarstvo. Zadnje omenjeno velja predvsem za Belo krajino, pa tudi za Pohorje, Haloze, Slovenske gorice in Dravsko polje. V Beli krajini so na žrmljah mleli le ajdo in koruzo, pa tudi na Štajerskem so pšenico raje vozili k mlinom ob Dravi in Muri. Vetrne mline so postavljali, kjer je bilo ugodno zanje, največ po ravninah, kjer ni bilo za pogon vode, ali v hribovitih krajih, kar je bilo odločilno tudi pri nas. O naših najstarejših vetrnih mlinih ni mnogo podatkov, iz znanih razprav lahko povzamemo le, da je slovenski tip mlina svojstven v kombinaciji žrmelj in klopotca ter zato samostojen poleg nemškega in holandskega tipa. Razberemo lahko tudi, da je bil najstarejši vetrni mlin na Slovenskem zgrajen leta 1867, čeprav so najbrž obstajali še starejši po hribih Slovenskih goric med Ščavnico in Pesnico. ALI KAUČIČEV MLIN OHRANITITI IN GA IZKORISTITI V TURISTIČNE NAMENE ALI GA PREPUSTITI ZOBU ČASA? Mlin, ki je predmet obravnave v pričujočem prispevku, je bil prvotno last podjetja Kolmačič & sinovi.4 Takšen naj bi bil najprej uradni naziv mlina. Ali je mlin zgradilo to podjetje ali kdo drug, ni znano, niti ni tega podatka mogoče zaslediti v starih ormoških kronikah in drugih zapisih. Mlin je v petdesetih letih prejšnjega stoletja kupil JožefKaučič, 4 Opomba avtorja: Ne Kolmančič, kot je pogost priimek na našem območju. 26 ko je ta prodal prvotni Jeremičev mlin Josipu Gregorinčiču. Ta mlin je stal tam, kjer je danes improviziran objekt v upravljanju Ribiške družine Ormož. Mlinar Jože Kaučič se je rodil 21. 3. 1924. Za mlinarja se je izučil leta 1950 na Jeremičevem mlinu v Ormožu. Istega leta se je poročil s Frančiško Marinič in skupaj sta mlin vzela v najem. Leta 1954 sta kupila mlin na Varaždinski cesti v Ormožu, ker sta v tem času k mlinu dogradila bivalni prostor, do takrat pa sta morala bivati kar vJeremičevem mlinu, ki je bil nekoliko nižje ob Dravi. Kaučičev mlin na Varaždinski cesti ob Dravi je najprej deloval na vodni pogon kot vsi drugi štirje mlini ob Dravi v Ormožu. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je Kaučič mlin preuredil na električni pogon. V mlinu so mleli vse vrste žit (pšenico, rž, ječmen, ajdo, koruzo...). Stranke so bili kmetje s Hrvaške, iz Velike Nedelje, Pušencev, Pavlovcev in ostalih vasi.5 Z vozovi so prihajali zgodaj zjutraj in pripeljali žita ali prevzeli moko, saj se je mlelo v glavnem ponoči. Obseg mletja je bil takšen, da je zadoščal za skromno preživljanje „ , mlinarjeve družine. Foto: Štefan Hozyan. Vsakih šest mesecev je bilo treba velike mlinske kamne ročno klepati. Zven kladiv, s katerimi so klepali kamne, je odzvanjal vso noč, saj je bilo treba tudi to delo opraviti ponoči. Reka Drava je v tistem času pogosto poplavljala, kar je bil, poleg upada strank, poglaviten razlog, da so mlini ob Dravi prenehali delati. Tudi Kaučičev mlin je bil večkrat poplavljen in pomagati so morali ormoški gasilci, ki so reševali predvsem strojnico v spodnjem delu objekta. Konec šestdesetih let je število strank močno upadlo. Denarja za preživljanje je zmanjkovalo, zato je Kaučičev mlin leta 1977, kot edini še delujoči »dravski mlin« v Ormožu, za vedno (?) utihnil. Kaučič se je zaposlil v Tovarni Jože Kerenčič, kjer je ponovno mlel, vendar tokrat plastiko za izdelavo PEZ figuric.6 Pobuda za ohranitev edinega mlina od štirih nekdaj delujočih mlinov na reki Dravi na ožjem območju mesta Ormož do začetka druge svetovne vojne je prisotna že dlje časa. V zadnjem času sta pobudo za ohranitev mlina in za njegovo revitalizacijo prevzela Zgodovinsko društvo Ormož in Društvo Prleški železničar iz Osluševcev. Zadnji mlini na Dravi v Ormožu so bili: - Borkov mlin (Ludvik,Tonika, Greta, Milica - mlinar je bil Martin Šef), - Jeremičev mlin (Ivan, Elizabeta, Ivan in Pavla - pozneje Kaučičev mlin), - Mlinaričev mlin (Rudolf, Marija, Jožef) - mlinar Jožef Kovačič), - Zadravčev mlin in žaga (Peter, Antonija, Cita, Ciril, Olga, Erna, Janko, Martina, Stanka, Milica). Kaučičev mlin je kot celota pomemben člen v razumevanju razvoja mlinarske dejavnosti na reki Dravi od konca osemnajstega stoletja do danes. Turizem je tisti, ki lahko pomaga ohranjati, obnavljati in vzdrževati našo kulturno dediščino, vendar mora temeljiti na vsebinah, zanimivih za turiste, ki bodo omogočale uporabo te dediščine v gospodarske namene. Pri tem ne gre samo za ohranitev neke stavbe, ampak tudi za ohranjanje naše stavbne in nesnovne dediščine nasploh, saj so mlini s svojo prisotnostjo oblikovali videz posameznih območij in s tem vse kulturne krajine. 5 Knjigo strank hrani Mirko Fekonja iz Miklavža pri Ormožu. 6 Tako se delovanja mlina v njegovem zadnjem obdobju spominja Kaučičeva hčerka Jožica Zrnec. 27 Z vidika zgodovinskih kriterijev je Kaučičev mlin pomemben kot nosilec zgodbe o dravskih mlinarjih, zato ga je treba rekonstruirati v nekdanje stanje. Tehnično gledano je objekt dobro ohranjen, še zlasti so dobro ohranjeni konstrukcijski elementi. Notranja mlinska mehanizacija je skoraj v celoti ohranjena. Določeni leseni deli so že rahlo obrabljeni, vendar je mletje mogoče ponovno vzpostaviti z minimalnimi tehničnimi posegi. Foto: Stefan Hozyan. 28 Gre za dragoceno tehnično dediščino, ki je edina na reki Dravi nizvodno od Maribora. Osnovno vodilo obnove Kaučičevega mlina je njegova revitalizacija in ohranitev njegove celostne podobe ter oživitev nekdanje dejavnosti. Sama obnova je nujno interdisciplinarno delo različnih strokovnjakov (gradbenika, arhitekta, zgodovinarja, etnologa). Nekdanjo vlogo Kaučičevega mlina kot prostora srečevanja in središča družabnega ter kulturnega dogajanja je treba obnoviti, pri čemer igra pomembno, če ne celo ključno vlogo, tudi nesnovna dediščina. To lahko dosežemo z oživitvijo stare obrti - mlinarstva in spremljajočih dejavnosti. Ker govorimo o kulturnem turizmu, je pomembno poudariti štiri med seboj povezane in prepletene elemente, ki jih je treba upoštevati: turizem, uporaba kulturne dediščine, potrošnja izkušenj in proizvodov ter obiskovalcev, ki so ključni.7 Ključni izziv, ki se poraja, je, kako uspešno združiti upravljanje s kulturno dediščino z upravljanjem turizma. V obeh zainteresiranih društvih ponujamo eno izmed možnih rešitev tega problema. Na rekonstruiranem Kaučičevem mlinu bi moralo v prihodnje potekati več programov, ki bodo usmerjeni v razvijanje in usmerjanje turističnih možnosti širšega območja. Za dejavnosti, ki se bodo odvijale, lahko postavimo štiri temeljna vprašanja: zakaj, kdaj, kje in za koga. Razlogi za načrtovanje turistične dejavnosti v povezavi s Kaučičevim mlinom so naslednji: 1. znanstveno-raziskovalni: terensko delo krajinskih arhitektov, etnologov, gradbenikov in drugih strokovnjakov, ki jim bo mlin služil kot raziskovalno okolje; 2. učno-vzgojni: predstavitev mlina učencem pod strokovnim vodstvom; 3. kulturno-krajinski: ohranjanje kulturne in naravne podobe območja, ohranjanje časovne kontinuitete; 4. ekološki: varstvo okolja in naravne podobe, trajnostno gospodarjenje z reko Dravo; 5. rekreacijski: kolesarske in sprehajalne steze, čolnarjenje...; OPOMBA: program sovpada z izsledki »arhitekturne delavnice Ormož«, ki so jo izvedli študentje Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani - » Obvodni center«; 6. gospodarski: podpora malemu gospodarstvu, okolju prijaznemu. Časovne omejenosti ni, saj bi moral biti rekonstruirani mlin odprt skozi vse leto in vse letne čase. Obiskovalci mlina pa bi bili: - odrasli, družine, študentje, zahtevnejši gostje, strokovnjaki; vsi, ne glede na družbeni status ali izobrazbo; - otroci: šolarji, skupine iz vrtcev, srednješolci; - skupine: upokojenski in zaključni izleti, gostje iz hotelov; - domačini, saj je prav prisotnost le-teh ključnega pomena. Tudi zanje je treba najti določene rešitve in jih aktivno vključevati v programe. Pri oblikovanju turistične ponudbe v povezavi z mlinom so prioritete naslednje: - ohranjanje zdravega okolja - naravne in kulturne dediščine; - oblikovanje pestre, zaposameznika naravnane turistične ponudbe (ekološke in doživljajske); - dopolnjevanje ponudbe mlinarstva s ponudbo drugih sorodnih turističnih ekonomij v regiji/pokrajini ali z drugimi družbenimi (kulturnimi) institucijami v gospodarstvu. V tem smislu mislimo predvsem na vključevanje mlina v že obstoječo turistično ponudbo Občine Ormož (sodelovanje na prireditvah, mogoča ponudba prostora za njihovo izvajanje in podobno); - oblikovanje novih produktov turističnega gospodarstva v skladu s sodobnimi načeli trajnostnega razvoja. 7 McKercher in Cros 2002. 29 Menimo, da je glavni adut prihodnje turistične ponudbe obnovljenega Kaučičevega mlina prav neokrnjena predstavitev nekdanjega življenja, to pomeni, da bi izoblikovali nekakšen živ zgodovinski muzej z uprizarjanjem zgodovine ali doživljajski muzej, ki je že uspešna praksa marsikje v tujini. To je v primerjavi z običajnimi muzejskimi prikazi za obiskovalca zelo privlačno. Z interaktivno predstavitvijo bi lahko dosegli sodelovanje obiskovalcev, ki tako ne bodo zgolj opazovalci, ampak tudi vključeni v dogajanje. Tu bi lahko obiskovalci tudi posedeli in uživali v lokalni kulinariki. Gostinski turizem kot dopolnilo muzejski funkciji mlina je kvalitetna rešitev, saj s tem omogočimo objektu nadaljnje življenje. V predlogu za prenovo objekta izhajamo iz predpostavke, da bo objekt namenjen izključno turistični dejavnosti. Gostje se vse bolj nagibajo k reklu »majhno je lepo« in k individualnemu turizmu v družinskih ali manjših avtobusnih skupinah. Želijo občutiti, da so prvi, ki so odkrili neko posebno mesto ali stvar. Zato ne potrebujejo široke ceste, pač pa čim bolj naravno pot. In če jim ob »njihovem« odkritju povemo še primerno zgodbo iz lokalnega izročila, bodo zadovoljni in se bodo še vračali, z njimi pa tudi njihovi prijatelji, sorodniki in znanci, saj je ustna reklama najboljša turistična propaganda. Ohranjanje mlinov je smiselno v okviru znanih modelov lokalnega življenja, to pa pomeni v nadaljevanju ali pa oživitvi tradicionalnih dejavnosti. Po prenovi bi lahko imel Kaučičev mlin tudi vlogo vzgojno-izobraževalnega centra in kraja, kjer bo stalna postavitev ter zbirka predmetov, ki omogočajo stik s preteklostjo. Obiskovalcev ne bi nadlegovali z ogledovanjem eksponatov, ampak bi jim na zanimiv način posredovali vedenje o preteklosti in o načinu življenja v takem mlinu. Ob zapisanem naj poudarim še možnost ekoturizma, ki je nasproten običajnim oblikam turizma, ki so v splošnem zanemarjale družbene in ekološke elemente destinacij in poudarjale bolj antropocentrične in dobičkonosne načine ponudbe turističnih produktov.8 V ospredju ekoturizma je ohranjanje narave, ekoturizem pa izobražuje v okoljevarstvenem in kulturnem smislu ter poudarja trajnostni razvoj.9 Od širšega koncepta trajnostnega turizma se razlikuje po tem, da dejavno prispeva k ohranjanju naravne in kulturne dediščine, da v načrtovanje, razvoj in delovanje vključi lokalne skupnosti in s tem prispeva k njihovem dobremu počutju.10 Primeren je za samostojne obiskovalce, družine kot tudi za organizirane skupine. Okolju prijazen turizem je tako potovanje po relativno ohranjenih in neonesnaženih naravnih področjih z namenom občudovati in uživati razgled, divje rastline in živali kot tudi obstoječe kulturne manifestacije, tako pretekle kot sedanje.11 Za otroke bi bilo smiselno oblikovati razne delavnice, na katerih bi jim predstavili mlinarjevo delo, ponuditi bi jim pa morali tudi možnost, da sami kaj od tega poskusijo, saj se na ta način njihovo zanimanje še poveča. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na odrasle obiskovalce. Tudi njim bi morali dati priložnost, da so aktivno udeleženi v predstavitvi, saj je tudi zanje zanimiva in poučna. Smiselno bi bilo razstaviti staro mlinsko orodje v mlinu in ga tudi vedno znova uporabljati pri prikazih določenega opravila. Turistom bi lahko ponudili tudi organizirane izlete po okoliških znamenitostih in razne pohode po vinorodni okolici in porečju reke Drave.12 Pri vsej tej ponudbi pa se moramo zavedati nevarnosti folklorizma. Razne turistične organizacije že vrsto let prirejajo 8 David Fennell, Ecotourism programme planning, 2008. 9 Blamey 2001, Načela ekoturizma, Weawer, DB. 10 Tršinar 2005. 11 Verdel 2004. 12 Ormoško jezero in lagune so izjemna priložnost za razvijanje takšne vrste turizma - opomba avtorja! 30 večdnevne zabave, kjer prikazujejo dediščino »iz druge roke«.13 Po navadi gre pri teh predstavitvah vsakdanjega življenja za cenene izvedbe »kulturnih dogodkov«. Zato potrebujejo strokovno pomoč, da ne bi projekta popolnoma »zbanalizirali«. Ključna je zato prisotnost strokovnjakov z različnih področij, ki pomagajo pri izvedbi opisanega. Mlin bi na podlagi predstavljenih programov in idej lahko znova zaživel in tako zopet postal središče druženja in lokalnega družabnega življenja v Ormožu. Povzetek Mlin, kije predmet obravnave prispevka, je bil prvotno last podjetja Kolmačič & sinovi. Takšen naj bi bil najprej uradni naziv mlina. Ali je mlin zgradilo to podjetje ali kdo drug, ni znano, niti tega podatka ni mogoče zaslediti v starih ormoških kronikah in drugih zapisih. Ta mlinje v petdesetih letih prejšnjega stoletja kupilJožef Kaučič, koje prodalprvotniJeremičev mlin Josipu Gregorinčiču. Ta mlinje stal tam, kjerje danes improviziran objekt v upravljanju Ribiške družine Ormož. Kaučičev mlin na Varaždinski cesti ob Dravi je najprej deloval na vodni pogon, tako kot vsi štirje mlini ob Dravi v Ormožu. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je Kaučičmlinpreuredilna električnipogon. V mlinu so mleli vse vrste žit (pšenico, rž, ječmen, ajdo, koruzo...). Stranke so bili kmetje s Hrvaške, iz Velike Nedelje, Pušencev, Pavlovcev in ostalih vasi. Z vozovi so prihajali zgodaj zjutraj in pripeljali žita ali prevzemali moko, saj seje mlelo v glavnem ponoči. Obseg mletjaje bil takšen, daje zadoščal za skromno preživljanje družine. Vsakih 6 mesecev je bilo treba velike mlinske kamne ročno klepati. Zven kladiv, s katerimi so klepali kamne, je odzvanjal vso noč, saj je bilo treba tudi to delo opravitiponoči. Reka Drava je v tistem času pogosto poplavljala, karje bil, poleg upada strank, poglavitni razlog, da so mlini ob Dravi prenehali delati. Tudi Kaučičev mlin je bil večkrat poplavljen in pomagati so morali ormoški gasilci, ki so reševali predvsem strojnico v spodnjem delu objekta. Konec šestdesetih let je število strank močno upadlo. Denarja za preživljanje je zmanjkovalo, zato je Kaučičev mlin leta 1977, kot edini še delujoči »dravski mlin« v Ormožu, za vedno (?) utihnil. Kaučič seje zaposlil v TovarniJože Kerenčič, kjerje ponovno mlel, vendar tokrat plastiko zaproizvodnjo PEZfiguric. Pobuda za ohranitev edinega mlina od štirih nekdaj delujočih mlinov na reki Dravi na ožjem območju mesta Ormož do začetka druge svetovne vojne je prisotna že dlje časa. V zadnjem času sta pobudo za ohranitev mlina in za njegovo revitalizacijo prevzela Zgodovinsko društvo Ormož in Društvo Prleški železničar iz Osluševcev. Kaučičev mlin je kot celota pomemben člen v razumevanju razvoja mlinarske dejavnosti na reki Dravi od konca osemnajstega stoletja do danes. Turizem je tisti, ki lahko pomaga ohranjati, obnavljati in vzdrževati našo kulturno dediščino, vendar mora temeljiti na vsebinah, zanimivih za sodobne turiste, ki bodo omogočale uporabo te dediščine v gospodarske namene. Pri tem ne gre samo za ohranitev neke stavbe, ampak tudi za ohranjanje naše stavbne in nesnovne dediščine nasploh, saj so mlini s svojo prisotnostjo oblikovali videz posameznih območij in s tem vse kulturne krajine. Z vidika zgodovinskih kriterijev je Kaučičev mlin pomemben kot nosilec zgodbe o dravskih mlinarjih, zato ga je treba rekonstruirati v nekdanje stanje. Tehnično gledano je objekt dobro ohranjen, še zlasti so dobro ohranjeni konstrukcijski elementi. Notranja mlinska mehanizacija je skoraj v celoti ohranjena. Določeni leseni deli so že rahlo obrabljeni, vendarje mletje mogoče ponovno vzpostaviti z minimalnimi tehničnimiposegi. Gre za dragoceno tehnično dediščino, ki je edina na reki Dravi nizvodno od Maribora. Osnovno vodilo obnove Kaučičevega mlina je njegova revitalizacija in ohranitev njegove celostne podobe ter oživitev nekdanje dejavnosti. Ključne besede: Kaučičev mlin, mlinarstvo, Ormož, Drava. 13 Vito Hazler 2002. Literatura R. K. Blamey: Načela ekoturizma, Weawer, DB, 2001. Janez Bogataj: Domače obrti na Slovenskem, Mlinarstvo, Ljubljana 1989. Enciklopedija Slovenije, Mlinarstvo, št. 7, Ljubljana 1993. Ferdo Gestrin: Vasilij Melik, Slovenska zgodovina 1792-1918, Ljubljana 1966. Ferdo Kresal: Struktura slovenskega gospodarstva od 1851-1914, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 73, zvezek 2/3, Maribor 2002. Irena Marušič: Mlinarstvo, Tehnični muzej Slovenije, Ljubljana 1999. Bob Mckercher, Hilary du Cros: Kulturni turizem, Partnerstvo med turizmom in upravljanjem kulturne dediščine, Haworth Press, Inc., Binghampton 2002, str. 262. Albert Struna: Staro mlinarstvo - drugod in pri nas, Ljubljana 1971. Albert Struna: Vodni pogoni na Slovenskem, Ljubljana 1955. Majda Žontar: Mlini na Gorenjskem, Kranj 1974. 32 Tonček Luskovič, Nina Mertik1 Kužno znamenje - PIL v Lačavesi na Kogu Prispevek o kužnem znamenju v Lačavesi v dveh delih predstavlja prizadevanja za obnovo enega od najstarejših kulturnozgodovinskih spomenikov na Kogu. V prvem delupredstavlja domačin Tonček Luskovič kratko zgodovino, zgode in nezgode, ki so skozi čas spremljale kužno znamenje, v drugem delu prispevka pa konservatorka-restavratorka Nina Mertik iz Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, enote Ormož opisuje postopek obnove in restavratorske posege na znamenju. Skozi stoletja je krščanska vera pustila svoj pečat na slovenski kulturi in je imela pomemben vpliv na njeno zgodovino. Najvidnejši znaki krščanstva na Slovenskem so verski objekti, ki jih je mogoče videti na skoraj vsakem koraku, tvorijo pa neprecenljiv del slovenske kulturne dediščine. Pomembno sestavino te dediščine in podobe naših krajev predstavljajo cerkvena znamenja. Pri nas v Sloveniji najdemo predvsem dve obliki znamenj, najznačilnejše so kapelice in križi. Prva znamenja so se na Slovenskem pojavila v pozni gotiki, nakar se je njihovo postavljanje nadaljevalo vse do druge svetovne vojne. Nameni in vzroki za postavljanje znamenj so bili različni, so pa v veliki meri odražali tudi družbenozgodovinski razvoj (vojne, romanja, bolezni, smrti, kuge, naravne katastrofe in podobno ...). Ljudje so jih postavljali v zahvalo za nekaj, kar se je že srečno končalo ali pa zato, da so v/ob njih molili in prosili, da jih nesreča ne bi zadela. Prisotnost kapel in križev v okolju je odraz pobožnosti preprostega ljudstva, ki mu je uspelo postaviti veličastna znamenja in tako zaznamovati preživete prelomne dogodke. Tipološko zastopajo vse tri vrste: slopasta in stebrasta ter znamenja s kipi. Najpomembnejše oblike so kamnita stebrasta, veliko je tudi znamenj s kipi, ki upodabljajo svete osebe. Kapelico ali križ srečamo skoraj v vsaki vasi, ob cestah in križpotjih, sredi polj ali nekje na planem. Vsaka od njiju pa ima svojo zgodbo. Takšna je tudi zgodba enega od najstarejših kulturnih spomenikov na Kogu - kužnega znamenja ali PIL-a v Lačavesi, v samem centru kraja. Trikotna kapela, kužno znamenje ali PIL iz kamna in opeke s tremi pokončno, polkrožno zaključenimi nišami in profiliranim venčnim zidcem, je kopija stare kapele, ki je bila postavljena v drugi polovici 17. stoletja. Postavili so ga domačini na mestu, kjer so molili in prosili Boga, da jih reši nesreč, predvsem pa velike kuge, ki je tod najmočneje razsajala v letu 1662. Točen datum postavitve Pil-a ni znan. Ker zgodovinski viri navajajo, da izhaja iz 17. stoletja, je najverjetnejša domneva, da je bil PIL kot kužno znamenje postavljen takoj po pomoru kuge v letu 1662 ali pa med leti 1683 do 1688, ko je na Kogu ponovno razsajala velika kuga in zdesetkala število prebivalcev v kogovskih vaseh. Poleg cerkve Sv. Bolfenka je to najstarejši kulturni spomenik na Kogu. V niše na trikotnem PIL-u so bile skozi zgodovinski razvoj nameščene različne plastike - kipi ter kamnite plošče. Najstarejši nameščeni kip v PIL-u je bil leseni kip zvezanega Zveličarja iz 17. stoletja na podstavku iz paličastega profila. V drugo nišo je bilo nameščeno poznogotsko razpelo. Ob koncu 18. stoletja je bil v eno od niš nameščen kip Križanega, v 19. stoletju, in sicer 1886., pa še kip Sv. Urbana. Tega leta sta bili v niše nameščeni tudi dve plošči iz peščenjaka z vklesanim napisom. 1 Tonček Luskovič, univ. dipl. pravnik, predsednik Zgodovinskega društva Ormož, Skolibrova ulica 17, Ormož. Nina Mertik, akad. restavratorka, konservatorka-restavratorka, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, OE Ormož, Grajski trg 1, Ormož. 33 Danes v nišah manjkata razpelo in kip Križanega, ohranile pa so se plastike zvezanega Zveličarja ob stebru, Sv. Urbana in dve plošči iz peščenjaka. Kip zvezanega Zveličarja ob stebru je znan svetopisemski lik. Ljudje ga častijo v spomin na čas, ko je sovražna drhal ujela Jezusa, ga zvezala in vlekla na goro Sion, na kraj Jezusove obsodbe, muke in zasramovanja. Gre za priljubljen lik, ki ga upodabljajo, ker oznanja, da postane človek po smrti deležen večne sreče. Kip je bil do obnove v letu 2013 v zelo slabem stanju, bil je poškodovan, manjkalo je pol stebra, desna roka je bila odbita. Po restavracijskem posegu je ponovno umeščen v niši na severni strani Pil-a. Po mnenju dr. Jožeta Curka, ki je leta 1964 popisal kulturne spomenike na območju Občine Ormož, je bil kip izdelan v 17. stoletju in je torej najstarejša plastika v tem kužnem znamenju. V niši, ki gleda na jugozahod, je nameščen kip Sv. Urbana. Predstavlja umirjen lik papeža, ki nosi tiaro, znamenje trojne papeške službe: učiteljske, pastirske in duhovniške. Razširjenost Urbanovega čaščenja med ljudstvom ima svoje korenine najbrž v alzacijskih vinogradnih goricah. Tam so v 9. stoletju ustanovili nunski samostan v Ersteinu v čast Siksta in Cecilije; v njem so hranili Urbanove relikvije. Od tam se je čaščenje širilo v Francijo in Nemčijo ter sosednje slovanske in ogrske pokrajine. Urban je znan zavetnik vinogradnikov, viničarjev in vina, vinogradov in sodarjev; ob njem molijo proti mrazu, neurju, streli in proti pijanosti. Upodobitve: upodabljajo ga v papeških oblačilih, s knjigo in palico, pogosto pa ima v roki grozd ali ob sebi vinsko trto. Na Slovenskem je sveti Urban vremenski svetnik. Pregovori: - Sv. Urban jasen, jeseni hasen. - Ce Urbana suši in Vid moči, bo prav za žejne ljudi. - Ce sv. Urban greje zelo, trgatev dobra bo. - Ce je na svetega Urbana lepó, rado suši se poleti senó. - Kakršno vreme na svet'ga Urbana, táko bo tudi malega srpána. Skoraj povsod na Slovenskem se sv. Urbanu priporočajo za lepo vreme, kajti: »Na svetega Urbana soncegorko, obilo bo vina in vino bo sladkó; čepa ta dan rosi, trta le cviček rodi.« Zgodilo se je že, da je prav na Urbanovo padla slana in pomorila vse, kar je bilo zelenega. To se je ljudem hudo zamerilo; neki tesar je baje njegovo podobo kar izrezal iz pratike. Urbanovo je pri nas tudi pastirski dan. Pastirji morajo na ta dan zgodaj vstati; kdor prižene zadnji na pašo, potegne, pravijo, vse muhe na svojo živino. Nekateri sploh pravijo, da sveti Urban muhe prižene. Zato naj bodo na njegov god vsa vrata in okna odprta. Ce muhe to vidijo, letijo mimo, češ, saj ni nikogar doma. Podobne navade imajo oziroma so imeli na god svetega Urbana tudi na Ogrskem in drugod po Srednji Evropi. Gy. Komáromi Csipkés poroča, da na Urbanovo nosijo okrog njegovo leseno sliko ali kip, vendar le tedaj, kadar je lepo vreme; če dežuje, jo okopajo v blatu. Ce je okrog Urbana slabo vreme, to namreč lahko zelo škoduje ravnokar cvetočemu grozdju. V slovaškem kraju Velké Zál^ie imajo navado, da v procesiji poiščejo v vinogradu stoječi Urbanov kip. Ce je vreme lepo, ga okrasijo s cvetlicami, nasprotno ga obmetavajo s kamni. Goduje 25. maja, ponekod tudi 19. ali 27. maja. Pozorni domačini, ki jih je grdi videz PIL-a motil, se še spomnijo, v kakšnem stanju je bil pred obnovo. Prepereli leseni ostanki kipa, brez zgornjega dela glave in rok, so doživeli popolno preobrazbo v restavratorski delavnici za obnovo lesenih umetnin Boštjana Roškarja, sodelavca Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož. Danes kip v vsej svoji lepoti, v svoji niši služi svojemu namenu, zaradi katerega je bil postavljen v kužno znamenje. 34 Plošči iz peščenjaka, ki sta zdaj nameščeni v nišah, sta najverjetneje bili postavljeni in izdelani istočasno, in sicer leta 1886. Ena od plošč, ki poziva k molitvi po pomoru kuge v letu 1662, kaže na roko drugega mojstra in nekoliko starejšo izvedbo, prav gotovo pa ni tako stara kot dogodek, zaradi katerega so jo postavili. Jezik, v katerem so izpisane besede na obeh ploščah, je zelo starinski, kaže pa predvsem na to, da so ju dali izdelati in postaviti povsem preprosti ljudj e, ki so se k njima zatekali k molitvi. Kužno znamenje je skozi zgodovino doživljalo nesrečno usodo, tako kot ljudje, ki so ga postavili. Močno je bilo poškodovano v zaključnih vojnih operacijah v II. svetovni vojni leta 1945 in je še sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja kazalo žalostno podobo. Ko je bila 15. januarja 1958 vzpostavljena avtobusna povezava Koga z Mariborom, je znamenje, ki je stalo tik ob glavni cesti, oviralo vključevanje avtobusov v promet. Kmetijska zadruga Ormož je namreč v neposredni bližini postavila garažo za avtobuse in PIL je bilo treba zaradi tega prestaviti nekaj metrov stran od glavne ceste, v smeri proti jugu. Aprila 1968 je bilo kužno znamenje, ki je takrat stalo pred občinsko hišo št. 13 v Lačavesi, v celoti obnovljeno. Restavratorska in obnovitvena dela je izvajal takratni Zavod za spomeniško varstvo iz Maribora, ki je obnovo tudi financiral. Zadnja obnovitvena dela na kužnem znamenju so bila opravljena v juliju 2013. Trikotno znamenje na Kogu Konservatorsko-restavratorsko poročilo o posegu akad. rest. Nine Mertik, Ormož, oktober 2013 Splošni podatki o znamenju EŠD: 6333 Ime: Kog - Trikotno znamenje Naselje/lokacija: Lačaves, Kog (na južnem robu vasi, ob križišču ceste za Jastrebce). Občina: Ormož Zvrst dediščine: spom. objekti in kraji Tip enote: sakralno profanastavbna dediščina Obdobje/čas nastanka: druga polovica 17. stol., 1662, tretja četrtina 20. stol., 1967 Izvajalec del: Nina Mertik, konservatorka-restavratorka Naročnik del: Turistično in kulturno društvo Kog Opis enote Znamenje je neometano, zgrajeno iz kamenja (peščenca) in opeke s tremi nišami in profiliranim venčnim zidcem. V dveh nišah sta vzidani kamniti plošči iz peščenjaka z napisoma, ena je prazna, brez plastike, v drugi stoji lesen kip sv. Urbana, v tretji niši pa kamnit kip Jezusa ob stebru. Leta 1967 je bilo znamenje prestavljeno in rekonstruirano zaradi povečanja križišča. V tem času je bil restavriran tudi kamniti kip, ki je bil kar precej poškodovan. Stanje in ugotovitve 1. Stanj e znamenj a: - zgrajeno je iz peščenca in opeke in je v dobrem stanju, streha je opečna - strešniki so mestoma polomljeni, - omet na spodnjem delu znamenja - talni zidec je dotrajan, delno odpadel, na eni stranici ga ni, - s stare fotografije pred prestavljanjem znamenja je razvidno, da talni in venčni zidec nista bila ometana in tudi niše znamenja so nekoliko drugačne. 35 Znamenjepredposegom, 16. april2013. Foto: Nina Mertik. Pred letom 1967, prvotna lokacija. Iz albuma domačinke. 2. Stanje lesene plastike: - kip sv. Urbana je zelo dotrajan - vpliv zunanjih dejavnikov vrsto let, - kip je brez sledu polikromacije, les je razpokan in s spodnje strani razpadel, manjka škofovsko pokrivalo, roke z atributom in s škofovsko palico, - kip je restavriral Boštjan Roškar. Niše predposegom, 16. april 2013. Foto: Nina Mertik. 3. Stanj e kamnite plastike: Polikromacija: - polikromacija je dotrajana, na manj izpostavljenih delih plastike slabo ohranjena, - kjer je še ohranjena, je v več plasteh - tri do štiri plasti poslikav, - na površini se je nabrala obloga (prah, pajčevina, ostanki ometa, belež, ptičji iztrebki). 36 Detajlglave z ostankompolikromacije. Foto: NinaMertik. Temeljnik - kamen: - temeljnik je iz peščenjaka; - na površini kamna se je nabrala obloga (prah, pajčevina, ostanki ometa, ptičji iztrebki, lišaji in alge predvsem na spodnjem delu kipa...), - v popisu (J. Curk, Topografsko gradivo) iz leta 1964 je zapisano »Zvezani Zveličar je precej polomljen, njegov podstavek pa krasi paličast profil.«, - kamen je delno površinsko poškodovan - odrgnine, manjše udarnine, nekaj delov je tudi odlomljenih in namerno odstranjenih (zvezane roke Jezusa in del stebra), leva roka zlomljena na dveh delih (v ramenskem delu in v predelu pod komolcem) in za silo pritrjena k celoti, da se deli plastike ne bi »izgubili«, zlomljena je bila tudi leva noga, ki je bila pritrjena v času po prestavljanju znamenja, - leta 1967, ko so znamenje prestavili, je bil restavriran tudi kip -narejene so bile dodelave; zvezane in prekrižane roke Jezusa, desna noga od kolena navzdol in popravljene so bile druge manjše poškodbe (pritrjena leva noga v predelu stegna in leva roka v ramenskem delu sta bili odlomljeni). Poškodbe - spodnji del plastike. Foto: Nina Mertik. 4. Kamniti plošči z napisoma: -plošči z napisoma in rožnim ornamentom sta vzidani v niši, -po kamnu, ki ni enak, in po vklesanih črkah bi lahko rekli, da plošči nista nastali istočasno in da je manjša plošča starejša - po vsej površini so vidni ostanki bele oljne barve, na večji plošči tega ni opaziti, tudi črke po videzu in načinu klesanja kažejo na to, da bi lahko bila manjša plošča starejšega izvora, -ni pa izključeno, da plošči nista iz enakega materiala zaradi pomanjkanja materiala v tistem času, prav tako je lahko ena plošča istočasno delo enega mojstra, druga plošča pa drugega. 37 Manjšaplošča v niši s sv. Urbanom, pred posegom. Detajl večje plošče, predposegom. Foto: Nina Mertik. Foto: Nina Mertik. - manjša plošča z napisom: POHVALEN BODI JEZUS KRISTUS L 1662 BIL JE V TEH KRAJIH POMOR TUKAJ PROSILI SO VERNIKI POMOC(Z)I OD BOGA in spodaj simbol IHS - je poškodovana, zlomljena po polovici diagonalno, manjši del spodaj je bil dodelan (verjetno 1967. leta), - črke in ornamenti so bili večkrat preslikani (črke - bela, črna, zlata, zelena, bela; IHS - bela, živo oranžna, črna, zelena; cvetovi - bela, močno živa oranžna, temnordeča, oker, bela; rob/okvir plošče - oker, rjava, modra, bela), - kamen z ornamentom in napisom SV. URBAN PROSI ZA NAS, vzidan v dno niše je bil skoraj v celoti prekrit z rumenim lišajem in na predelu z napisom poškodovan zaradi vpliva zunanjih dejavnikov in delovanja mikroorganizmov (manjše razpoke in površinsko luščenje), - večja plošča z napisom POHVALEN BODI JEZUS KRISTUS OJEZUS KERISI ZANAS KRIZANBIO OSMILISE KRESNAS LETO 1886 in zgoraj simbol IHS - je poškodovana, vogal spodaj levo in manjši del zgoraj desno je bil dodelan (verjetno 1967. leta), - črke in ornamenti so bili večkrat preslikani (črke - bela, črna, bela, zlata, zelena; IHS - bela, živo oranžna, črna, zlata, rjava, bela; cvetovi - bela, močno živa oranžna, bela, oker; rob/okvir plošče - temnordeča in zelena, bela, oker, rjava). 5. Konservatorski-restavratorski poseg: Restavratorska dela na trikotnem znamenju na Kogu so potekala v juliju 2013. Konservatorski postopki so se začeli s čiščenjem prahu in umazanije v nišah in s kamnitega kipa Jezusa. Sledilo je odstranjevanje umazanije in madežev beleža s treh zidanih stranic znamenja z vodo pod pritiskom in mehansko s krtačo, skalpeli in z drugimi priročnimi orodji. Ob tem se je odstranil dotrajan omet s talnega zidca, ki originalno ni bil ometan. Omet v niši s kamnitim kipom je bil poškodovan, mestoma je odstopil, zato je bilo potrebno utrjevanje. Manjkajoči omet je bil nadomeščen s kitom Molto Moltofill Aussen, izdelan na osnovi belega cementa, prebeljene so bile z zunanjo zidno barvo v odtenku, kot ga ima venčni zidec. Na dnu dveh niš sta kamnita pomola, v tretji je kamnit podstavek (z ornamentom, s simbolom IHS in z letnico 1886), ki so bili po odstranjevanju površinskih nečistoč, rumenega lišaja in drugih trdovratnejših plasti umazanije obdelani še s fungicidom za preprečevanje nadaljnje biorazgradnje kamna. Prav tako se je po odstranitvi ostankov sekundarnih poslikav na kamniti kip Jezusa v niši, ki je obrnjena na SV in zmeraj v senci zaradi drevja, nanesla zaščita proti delovanju mikroorganizmov na kamnu. Plošče iz peščenca z napisi so bile očiščene s parnim čistilcem, z odstranjevalcem oljne barve (Eko lavo) in mehansko s skalpeli in krtačko. Postopoma se je mehansko s skalpelom odstranilo tudi več plasti barvnih nanosov iz vklesanih napisov in ornamenta. Dodelave iz betona na ploščah z napisoma so bile nadomeščene z malto BL Sistem AG in dodelave tonirane. Prav tako so bile z istim materialom dodelani manjkajoči deli na kamnitem kipu. Kip Jezusa ob stebru, ornament in črke na kamnitih elementih so pobarvani v barvah, kot je narekovala najstarejša vidna plast. Le za monogram IHS, na vseh kamnitih 38 elementih, smo se odločili, da ga pozlatimo, in s tem malo poenotimo niše z obnovljenim videzom. Po končanih delih je bil v nišo nameščen še restavriran in na novo polikromiran kip Sv. Urbana. Pobudnik za obnovo je bilo Turistično in kulturno društvo Kog, izvedba konservatorsko-restavratorskih del Nina Mertik in za restavriranje lesene plastike Boštjan Roškar. Kamnit pomol z napisom, odstranjevanje rumenega lišaja. Kamnit podstavek z letnico 1886 v niši z veliko ploščo. Foto: Foto: Nina Mertik. Nina Mertik. Kitanje in dodelave na kamnitem kipu. Foto: Nina Mertik. Poslikava kipa, med delom. Foto: Nina Mertik. 6. Dokumentiranje pred, med posegom in po njem: - pred posegom je opravljena pisna, fotodokumentacija, - foto- in grafična dokumentacija med posegom, - fotodokumentacija po posegu in poročilo o posegu na enoti kulturne dediščine. Nišepo posegu, 31. julij 2013. 39 Priloga: iz topografskega gradiva avtorjaJožeta Curka. Kog - Neometana iz kamna in opeke zgrajena trikotna kapela s 3 ppk* nišami in profiliranim venčnim zidcem je nova kopija stare kape. Hrani lesene kipe Zvezanega Zveličarja (morda še iz 17. stol.), razpelo (poznobaročno) in Urbana (iz leta 1886). Zvezani Zveličar je precej polomljen, njegov podstavek pa krasi paličast profil. Jože Curk, Topografsko gradivo z območja občine Ormož, Zavod za spomeniško varstvo Slovenije, izdelano leta 1964, Ljubljana 1967. *ppk = pokončno, polkrožno zaključeno. Obnovljeno znamenje z novo informativno tablo, september 2013. Foto: Nina Mertik. Povzetek Turistično in kulturno društvo Kogje zaradi večletnih neuspešnih prizadevanj, da bi pristojne institucije obnovile kapelo - kužno znamenje v Lačavesi - samo prevzelo pobudo za obnovo tega kulturnega spomenika v kraju. Za strokovno izvedbo obnove sta poskrbela restavratorja Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, Nina Mertik in Boštjan Roškar. Obnova sicer še ni v celoti končana, saj je zmanjkalo časa in tudi denarja; treba bo še zamenjati kritino, za kar bomo poskrbeli prizadevni domačini. Ponosni smo na dosedanje opravljeno delo in na obnovo kapele, ki predstavlja enega najstarejših kulturnozgodovinskih spomenikov na Kogu. Ključne besede: Lačaves, kužno znamenje, kulturnozgodovinski spomenik, restavratorsko-konservatorski postopki 40 Nevenka Korpič1 130-letnica Godbe na pihala Središče ob Dravi 1886-2016 V letu 2016je minilo 130 let od ustanovitve Godbe na pihala Središče ob Dravi. Prispevek obravnava zgodovino središke »plehmuzike«, njihove nastope, koncerte in člane, ki so igrali v godbi skozi omenjeno obdobje. PREDSTAVITEV OBČINE SREDIŠČE OB DRAVI2 Občina Središče ob Dravi je vpeta med gričevnate Slovenske Gorice na severu in reko Dravo na jugu. Nastala je z odcepitvijo od Občine Ormož in leži ob slovensko-hrvaški meji. Tukajšnje vinorodno območje je povezano z vinsko cesto, ki obiskovalcem ponuja prijetna doživetja ob kulinariki in vrhunskih vinih tega vinorodnega okoliša ter rekreacijo v naravnem okolju. Turistično ponudbo občine dopolnjuje bogata kulturna dediščina, njen utrip pa številne prireditve. Območje Občine Središče ob Dravi ima bogato zgodovino. Tukajšnji prebivalci so bili vedno narodnozavedni, saj so se borili za slovensko besedo in narodnostni obstoj, kar je bilo na obmejnem območju zelo pomembno. Občina se ponaša s kroniko iz leta 1910, z naslovom Trg Središče, Krajepis in zgodovina, ki jo je napisal prof. Fran Kovačič; izdana je bila v Mariboru. Središče ob Dravi je bila samostojna občina do leta 1958, nato je bila priključena k Občini Ormož. Sedanja Občina Središče ob Dravi je nastala 1. marca 2006 z odcepitvijo od Občine Ormož. Ima okrog 2400 prebivalcev in se razprostira na površini 33,00 km2. Naselja Občine Središče ob Dravi so Godeninci, Grabe, Obrež, Središče ob Dravi, Šalovci. Kot samostojna občina je pomembno gospodarsko, kulturno in obmejno središče. ZGODOVINA PIHALNE GODBE SREDIŠČE OB DRAVI 1886-1996 V Središču ob Dravi je zelo aktivna godba na pihala. V letu 2016 je praznovala 130-letnico delovanja. Že ob ustanovitvi je imela pomemben pomen za krajane in bila nepogrešljiva spremljevalka ob različnih priložnosti ter cerkvenih slavnostih, procesijah, posebnih shodih ob velikih cerkvenih praznikih na širšem središkem območju. Ustni in pisni viri ter fotografije pričajo o tem, da segajo začetki središke godbe že v 19. stoletje. V kroniki Trg Središče, Krajepis in zgodovina, iz leta 1910, zasledimo, da naj bi imelo Središče godbo že leta 1881, saj se ta omenja ob priložnosti poroke cesarjeviča Rudolfa in belgijske princese Štefanije.3 Preberemo lahko: Že na predvečerje po trgu svirala godba, na Gradišču pa so pokali topiči in seje zažgal velikanski kres... Drugi danje na vse zgodaj vzbudilo prebivalstvo slovesno zvonenje, godba in pokanje topičev. Za letnico ustanovitve velja leto 1886, ko se je na pobudo takratnega nadučitelja Pavla Ungerja4 ter trškega odbora zbralo devet, večinoma šolanih glasbenikov, godbenikov, ki so se šolali na takratnih avstrijskih vojaško-glasbenih šolah. Trški odbor je godbo tudi finančno podpiral. Zapis o nastanku središke sokolske godbe. Danilo Žerjav, Grabe. 1 Nevenka Korpič, kustosinja etnologinja, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, OE Ormož, Grajski trg 1, Ormož. 2 www.sredisce-ob-dravi.si/obcina_predstavitev_trga.php?subaction...id...: predstavitev krajev - OBČINA SREDIŠČE OB DRAVI 3 Kovačič, Fran, 1910, str. 373. 4 Pavel Unger je od leta 1881 do novembra 1889 opravljal v Središču orglarsko službo, v letih 1883 do 1887 je vodil pevski zbor bralnega društva Edinost, ustanovil je tudi godbo na pihala, a ta godba je pozneje razpadla. V: Trg Središče, 1910, str. 232. 41 Znana je bila daleč naokoli, kronist navaja od Mure do Drave, pa onstran Ptuja do Celja. Leta 1888 so tudi Središčani praznovali štiridesetletnico v proslavo vladanja Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Pri tem praznovanju je sodelovala tudi domača godba. V kroniki je navedeno: ... Požarna bramba središka je spremljala s krasnimisvetilnicami od občinske hiše svirajočo domačo godbo po vseh glavnih ulicah. Ustavila seje pred hišo županovo, kjer seje zapela cesarska pesem. Drugo jutro je bila budnica.6 Pomembna člana takratne godbe sta bila brata Matjaž in Franc Kocjan iz Godenincev; nadučitelj Pavel Unger je opravljal nalogo vodje in dirigenta godbe do leta 1904, ko je zaradi bolezni zapustil vrste središke godbe. V letu 1904 je naloge vodje prevzel Matjaž Kocjan, vendar je zaradi nesoglasij med bratoma Kocjan godba kmalu razpadla. Matjaž je bil pristaš starih avstrijskih skladb, Franc pa je hotel, da bi godba igrala času primerne slovenske in slovanske skladbe. Hkrati je težil k pomladitvi godbe in izpopolnitvi z instrumenti. Brata sta se razšla in poskušala ustanoviti vsak svoj orkester. Matjažu je to delno uspelo, medtem ko Francu zaradi finančnih težav ni uspelo. Po odhodu Franca je godbo zapustil tudi njegov 17-letni sin Martin, kasnejši uspešni, dolgoletni kapelnik središke godbe. Naslednje obdobje središke godbe je povezano s pedagogom in z odličnim glasbenikom na središki šoli Francem Serajnikom.7 Leta 1908 je iz razpadle godbe vendarle pritegnil glasbenike in ponovno ustanovil središko godbo. Vodil jo je do leta 1918, ko jo je po vrnitvi z bojišča prevzel Martin Kocjan.8 Martin je z znanjem, ki si ga je pridobil pri glasbeni kompaniji v Celju, po prvi svetovni vojni spet uspešno zbral »stare« glasbenike in godba je ponovno delovala s polnim zagonom. Postopoma so pritegnili še mlajše glasbenike iz takratnih avstrijskih in pozneje jugoslovanskih glasbenih šol. Središka godba je med letoma 1911 in 1941 delovala v okviru Dravskega sokola Središče ob Dravi. S koračnicami je spremljala nastope, zlete in akademije. Največji uspeh je dosegla leta 1932, ko je na vsesokolskem zletu v Sarajevu prejela drugo nagrado. Njihov komentar je bil - prvi nismo mogli biti, ker je bilo to mesto rezervirano za gostitelja.9 Sokolska godba je vsako leto središkemu občinstvu pripravila samostojen koncert, in sicer na velikonočni ponedelj ek in Martinovo ne delj o. Leta 1909 je bil v okviru Sokola ustanovljen tamburaški orkester, ki je največ nastopal na društvenih prireditvah in s svojimi nastopi razveseljeval člane društva. Vrsto let ga je vodil Andrej Marčec, člani orkestra pa so bili Rudolf Jurjaševič, Srečko Jambrovič, Franci Kosi, Jože Golob, Edvard Pajek, Rudek in Karel Rakuša ter Srečko in Rudolf 5 Ob 110-letnici središke godbe, str. 8. 6 V: Trg Središče, 1910, str. 374. 7 Franc Serajnik je bil doma iz Št. Ilja na Koroškem. Bil je zelo sposoben učitelj in pedagog. Izvrstno je igral na gosli (violino), saj je bil »pravi veščak« na tem instrumentu. V: Ob 110-letnici središke godbe, str. 10. 8 Martin Kocjan je služil leta 1913 vojsko pri glasbeni kompaniji v Celju. Po izbruhu prve svetovne vojne so ga poslali na italijansko bojišče v zaledje, kot glasbenika - Feldpostamt 304. Po srečni vrnitvi je kot velik strokovnjak takoj prevzel središko godbo. Poleg tega se je ukvarjal z manjšo kmetijo, ker je moral preživljati družino. V zakonu se mu je rodila hči Tinica. V: Ob 110-letnici središke godbe, str. 10. 9 Kronika Središče ob Dravi, Središče ob Dravi 1910-2010, str. 602. 10 Dravski Sokol Središča ob Dravi 1911-2011, str. 17. 42 Člani središke sokolske godbe leta 1932, ki so se udeležili vsakoletnega zleta v Sarajevu. Arhiv telovadnega društva Partizan Središče ob Dravi. Franc Krnjak v zborniku ob 110-letnici središke godbe navaja, da so bili pri središki godbiglavni nosilci Kocjani: Martin kapelnik, bratJakob basist,Jakobovi sinovi: Rudek trobentač, Karl tenorist, Srečko krilničar in še danes Martinov prapranečak baritonist Bojan Turk. Pri godbi so sodelovali še Alojz Čavničar, brata Matjašek in Gustek iz Grab, Ivan Kolarič , po domače Semberov Vanč, prav tako iz Grab, Ivan Borko, po domače Ftičar iz Obreža, Srečko Horvat, Robinov Fela iz Središča, Alfonz Podgorelec, Gustek Dovečar, oba iz Grab, Vanček Lovrec iz Središča, Martinek Rakuša iz Obreža, Franc Panič, organist iz Salovcev, Lojzek Kocjan iz Središča in še Kocjan iz današnje Prečne »vulice«, pa zopet Alojz Kocjan iz Grab, Ivan Zorjan iz Salovcev, Jakob Jurkovič iz Salovcev, Ivan Rakovec iz Obreža, Franc Petek, Karl Savora-Črni, Rudek Kanič iz Središča, Sutnjak iz Gor. Mihaljevca, mesar Tonek Horvat, Mirko Kosi iz Brega, Franc Ploh iz Središča in verjetno še kdo ,..«.n Med drugo svetovno vojno so instrumenti za nekaj časa utihnili, toda godbeniki se niso razšli. Okupator je to godbo poznal in jo tudi pozval k sodelovanju. Kljub tihemu nasprotovanju so Nemci godbenike ponovno angažirali. Takoj po koncu vojne, leta 1946, je godba imela prvi samostojen koncert na martinovo (to tradicijo gojijo še danes), od takrat naprej pa so bili prisotni na večinoma vseh dogodkih. Nastopali so na kulturnih prireditvah, telovskih procesijah, gasilskih shodih, samostojnih koncertih v daljni in bližnji okolici, ob odprtjih, lovskih mitingih, državnih praznikih, kresovanjih, pogrebih ipd. Od leta 1921 do 22.1.1947 je godba igrala na 76 pogrebih.12 Ves čas je bila nepogrešljiv del pomembnih srediških dogodkov in tako je še danes.13 V svoji bogati zgodovini je orkester doživljal vzpone in padce, a nikoli ni prenehal delovati. Leta 1957 je zaradi smrti Martina Kocjana vodenje godbe prevzel Srečko Vittori in jo vodil do leta 1963. Vendar tudi Srečko ni bil trdnega zdravja, zato godba v letih od 1963 do 1966 ni napredovala. Po okrevanju je Srečko ponovno vodil orkester, vendar ne za dolgo, saj je leta 1968 umrl. Središka godba je nato stagnirala vse do leta 1973.14 Sredi šestdesetih let, kmalu po nastanku glasbene šole v Ormožu, je znani glasbenik in takratni ravnatelj Aloj Kranjčan v središki osnovni šoli organiziral oddelek glasbene šole. Bil je glasbenik po duši, zato je poleg osnovnošolcev takoj začel snubiti tudi starejše godbenike, ki so se radi odzvali. Središka godba je ponovno začela doživljati vzpon. Že 24. januarja 1973 smo imeli prvo vajo pod vodstvom novega kapelnika Alojza Krajnčana. Godbaje takrat štela 18 članov. Starim, izkušenim godbenikom so se pridružile še mlade moči: Anton Ravšl, Jožef Sef,Juri Dogša, Branko Bauman, Janko Kolarič ter Franc Krnjak. Godba seje z novim kapelnikom tako »zverzirala«, da je v splošno veselje prvič javno nastopila 11. aprila 1973 na krajevnem prazniku. Igrali so pri spomeniku, na akademiji ter ob kresu na Gradišču. Navdušenje godbenikovje bilo veliko, tako tržanov kakor tudi okoličanov. Orkestru so se pridružili novi člani: Otmar Medik, Danilo Žerjav, Slavica Lašič, Branka Lašič Franc Skerjanec ml., Vlado Stampar, Mirko Munda. Godba je iz svojih vrst izbrala predsednika Franca Bezjaka, blagajnik pa je ostal Gustek Dovečar. Naporne vaje so počasi dajale rezultate. Že vjeseni so začeli vaditi nove skladbe: uverturo Libela in Moja kraljica, koračnice Naprej, Slovenci, Pionirji, Military escort ter nove žalne koračnice. Za Martinovo so po dolgem času priredili že tradicionalni zelo odmeven Martinov koncert. Središka godba je zadnja v Sloveniji igrala na inštrumente, ki so bili visoko uglašeni (hohštimung). 11 Ob 110-letnici središke godbe, str. 12. 12 V: Godbena knjiga za popis in udeleževanje nastopov. 13 Kronika Središče ob Dravi, Središče ob Dravi 1910-2010, str. 602. 14 Kronika Središče ob Dravi, Središče ob Dravi 1910-2010, str. 603. 43 Instrumenti so bili za pol tona višje uglašeni kot današnji normalni, pariški. Zaradi tega so se ^pojavili problemi pri nabavi in zamenjavi starih izrabljenih instrumentov. Intenzivno so začeli razmišljati o zamenjavi le-teh na primerno uglasitev, vendar so primanjkovalafinančna sredstva. Na pomoč je priskočila Krajevna skupnost Središče, kije prispevala sredstva za nakup malo rabljenih normalno uglašenih instrumentov,15 Veliko posluha pri tem je pokazal tedanji predsednik Krajevne skupnosti Središče Franc Forštnarič, ki je do godbe gojil prisrčne simpatije. Instrumenti so bili nabavljeni v aprilu 1973. leta in prvič javno predstavljeni 8. aprila 1973. V naslednjem letu, 21. aprila 1974, so nastopili na reviji godb v Ormožu (nastopilo je šest godb, središka je bila zopet najmanjša, a v veselje vseh članov, posebno kapelnika, tudi uspešna). Na pomoč so jim priskočili tudi nekateri člani ormoškega orkestra. Toda vsega veselja je nekoč konec. V največjem življenjskem zagonu je omahnil Franc Bezjak, predsednik, 22. 5. 1974 zadet od rakete proti toči. Godba je bila pretresena, pa tudi vsi krajani, ki so priljubljenega organizatorja, telovadca in kmeta Franca Bezjaka poznali. Poleti so vaje zaradi kmečkih del in dopustov odpadle. Kljub kmečkim opravilom so se ponovno pričele v jesenskem času. Pripravili so tradicionalni Martinov koncert, v goste so povabili tudi godbenike -prijatelje iz Ormoža. Ljudje so bili navdušeni in srečni. V naslednjem letu so želeli kupiti uniforme, karjim je s pomočjo Krajevne skupnosti Središče, Lovskega društva, obrtnikov in delovnih organizacij tudi uspelo. Vseh 21 oblek so godbeniki prvič oblekli na krajevni praznik 1975. S tem nastopom se je zaključilo delovanje izvrstnega glasbenega pedagoga, virtuoza na pihalnih instrumentih Alojza Krajnčana, pri središki godbi. Kapelnik Krajnčanje bil eminentna osebnost v glasbenem življenju. S svojim vztrajnim delom in znanjemje postavil trdne temelje, ne samo naši godbi, temveč neštetim drugim. Kapelnik Krajnčan seje vjuniju preselil iz Ormoža na novo delovno mesto16 V oddelku glasbene šole v Središču sta poleg stalne učiteljice Ele Štokelj, ki je poučevala klavir, učila tudi Rudi Bardorfer in Alojz Copot. Učenci, vpisani v središki oddelek glasbene šole, so se v začetku učili samo klavir ali harmoniko, saj je bil Rudi Bardorfer harmonikar.17 Godba je v kraju ves čas uživala velik ugled. Mladi glasbeniki so se samoiniciativno učili še igranja inštrumentov, ki so jim omogočili, da so postali del središke godbe. Ko je leta 1973 godbo prevzel takratni ravnatelj Glasbene šole Ormož Alojz Kranjčan, je štela godba 18 članov. Priključili so se jim tudi mlajši člani. Največji problem je postalo pomanjkanje inštrumentov, saj so bili nekateri še izpred druge svetovne vojne. Finančno jim je tudi tokrat priskočila na pomoč Krajevna skupnost Središče ob Dravi. Godba se je iz leta v leto večala po številu članov in pridobivala na kakovosti. V letu 1974je zaigrala 17-krat.18 Člani središke godbe spodmladkom leta 1974.Danilo Žerjav, Grabe. 15 Ob 110-letnici središke godbe, str. 22. 16 Ob 110-letnici središke godbe, str. 22. 17 Kronika Središče ob Dravi, Središče ob Dravi 1910-2010, str. 603. 18 V: Kronika Godba in vaje, od 1974 do 1996. 44 Leta 1975 je godbo prevzel prof. Franjo Lovrec, doma s sosednje Hrvaške, iz Presike. Bil je učitelj glasbe na središki osnovni šoli. Prof. Lovrec je pritegnil h godbi nove člane, učence glasbene vzgoje v šoli: Tončka Merkocija, Rada Munda, Slavka Lašiča, Borisa Gabora, kasnejšega kapelnika Branka Paniča, Rudija Krajnčeca, Ino Šavora, Slavka Mlinariča, Bojana Turka in Branka Kuharja.19 Godba je tega leta dobila tudi nove obleke.20 Leta 1977 je nastopila kar 37-krat. Nedvomno je po kakovosti in številčnosti dosegla enega od vrhuncev v letih med 1975 in 1979 pod vodstvom kapelnika prof. Franja Lovreca. Na nastopu pihalnih orkestrov SV Slovenije leta 1977 v Ljutomeru je bila po ocenah glasbenih strokovnjakov ena najboljših. Posebno jih je odlikovala kvaliteta basovskih inštrumentov in tolkal. V tem obdobju so biligod^a treh generacij, saj so ob številnih mladih igrali tudi predvojni glasbeniki.21 Leta 1982 je prof. Lovrec zapustil kapelniško mesto. Nastala je praznina, saj je v tem času iz različnih vzrokov, npr. zaradi šole, selitve ipd., zapustilo godbo več godbenikov. Organizacijsko je vodil godbo Franček Škerjanec, mrzlično pa so se trudili najti novega kapelnika. Ta je postal Tonček Merkoci, ki je godbo vodil v letih 1985 in 1986. Po dveh letih je kapelniško palico prevzel Slavko Lašič ter vodil godbo dve leti, 1987 in 1988. Kapelnika Merkoci in Lašič sta dirigentsko palico prevzela samo začasno. V letu 1989 je dirigentsko palico prevzel Branko Panič, ki je godbo uspešno vodil vse do leta 1999. Štela je 27 članov. V letu 1989 so se člani redno sestajali dvakrat tedensko. V tem času so članom obnovili uniforme, inštrumente, notni material in pridobili nekaj mlajših članov. Svoj prostor pa je godba dobila v središki Orlani, kajti do tedaj se je selila. V okviru krajevnega praznika so pripravili koncert 8. aprila v telovadnici osnovne šole. GODBA NA PIHALA SREDIŠČE OB DRAVI 1996-201622 Leta 1996, ob praznovanju 110-letnice, je pihalni orkester zaigral pod taktirko Branka Paniča, ki je že od prevzema dirigentske palice imel z godbo smele načrte. Ob jubileju so orkester sestavljali naslednji člani: Jasna Aleksič - flavta, Rebeka Kolenc - klarinet, Janko Kolarič - klarinet, Mojca Mlinarič - saksofon, Urška Orešnik - saksofon, Tonček Merkoci - saksofon, Bojan Turk - bariton, Roman Lašič - krilnica, Mirko Panič - rog, Andrej Križek - veliki boben, Damjan Munda - mali boben, Romana Ravšl - flavta, Simona Koser - flavta, Marko Cimerman - klarinet, Rudi Krajnčec - klarinet, Mateja Horvat - klarinet, Anton Prosnik - tenor, Danilo Žerjav - krilnica, Miha Horvat -krilnica, Vlado Štampar - trobenta, Slavko Mlinarič - bas, Peter Toplak - činele in podmladek na malih bobnih: Helena Lukman, Vlado Krničar in Rok Sedlak ter Jožef Šef - krilnica.23 V načrtu je bilo stalno vključevanje mlajših članov. V jubilejnem letu 1996, 16. februarja, je bil občni zbor društva. Udeležilo se ga je 22 članov. 18. februarja so sodelovali na prvem središkem fašenku s promenadnim pohodom po Središču in kratkim nastopom v središki telovadnici. V mesecu marcu so nastopali na 3. Festivalu godb na pihala v Ormožu. Na povabilo Pihalnega in velikega plesnega orkestra Ptuj so 9. aprila nastopali v ptujskem gledališču, 10. aprila na svečani proslavi ob krajevnem prazniku ter 1. maja izvedli tradicionalno budnico po krajevni skupnosti. Takratni ormoški župan Vili Trofenik jih je 22. junija ob 110-letnici svečano sprejel v ormoškem gradu. Osrednjo proslavo ob 110-letnici so pripravili 22. junija v prostoru šolske telovadnice v Središču. Ob tej priložnosti so v zahvalo za pomoč pri svojem delu podelili priznanja ormoškemu županu Viliju Trofeniku, svetu KS Središče ob Dravi, obratu Droge, OŠ Središče ob Dravi ter dosedanjim dirigentom Alojzu Krajnčanu, Franju Lovrecu, Antonu Merkociju, Slavku Lašiču in Branku Paniču. Posebne časti je bil deležen Karel Kocjan, ki je v godbi sodeloval 64 let. 28. junija so izvedli veliki koncert, 29. junija pa še kulturno-zabavno prireditev v počastitev jubileja z nastopom pihalnih orkestrov iz Ormoža, Celja in Središča ob Dravi. Občinska zveza kulturnih organizacij Ormož je godbi izrekla priznanje in ji podelila plaketo. Ob tej priložnosti je Krajevna skupnost 19 Ob 110-letnici središke godbe, str. 24. 20 V: Kronika Godba in vaje, od 1974 do 1996. 21 Kronika Središče ob Dravi, Središče ob Dravi 1910-2010, str. 604. 22 Vir: Arhiv Godbe na pihala Središče ob Dravi. 23 Ob 110-letnici središke godbe, str. 26. 45 Središče ob Dravi domači godbi podelila zlato plaketo KS. V juniju je izšla brošura ob 110-letnici središke godbe. V mesecu septembru so izvedli parado dvanajstih pihalnih orkestrov. V kategoriji do 30 članov so osvojili tretje mesto, skupaj s Talumom iz Kidričevega. Sodelovali so tudi na Turističnem tednu v Središču od 13. do 20. septembra ter 15. septembra izvedli koncert v telovadnici osnovne šole. Predstavili so se v novih uniformah, ki so bile v barvah krajevne skupnosti. Ob jubileju se je 18 članov godbe odpravilo na izlet v Prago, kjer so se prav tako slišali zvoki središke plehmuzike.24 V naslednjih letih in vse do danes so se zvrstili številni nastopi srediških godbenikov, ki s svojim delovanjem bistveno prispevajo k bogatejšemu kulturnemu življenju na območju Občine Središče ob Dravi in širše. Tradicionalno se udeležujejo pustovanja v Središču z izvedbo promenadnega pohoda po Središču. Brez godbe prav tako pred letom 2006 ni minilo nobeno praznovanje središkega krajevnega praznika ter po letu 2006 občinskega. Na intenzivnih vajah se člani pripravljajo na nastope in izvedbo tradicionalnega martinovega ter božično-novoletnega koncerta. Ne odrekajo se nastopom na dobrodelnih prireditvah. Tako so 12. aprila 1997 pod vodstvom dirigenta Branka Paniča sodelovali v Sokolani na dobrodelni prireditvi S srcem za Posočje. Sodelujejo pa tudi z raznimi društvi; gasilskimi ob predaji novih gasilskih avtomobilov, ob dvigovanju mlaja in pomembnih obletnicah, ob raznih srečanjih društev ipd. Tudi nobeno središko kresovanje ne mine brez njihove udeležbe. V Sokolani so 10. novembra 2001 organizirali Martinov koncert, ko so proslavili tudi 115-letnico obstoja. Ob tej priložnosti je Branko Panič po 13 letih predal dirigentsko palico prof. Radu Mundi, učitelju klarineta in saksofona na Glasbeni šoli Ormož. Prav on je orkester močno pomladil, saj je starejša generacija začela zapuščati godbeniške vrste, pridružil pa so se ji novi, mlajši člani. Pod njegovim vodstvom je godba, ki je štela 38 članov, pridobila na kvaliteti, povečala je repertoar in število nastopov. Govorimo lahko o preporodu središke godbe, saj so godbeniki dobili nove uniforme in popravili dotrajane inštrumente. Kjer koli so prisostvovali, so opozorili nase in bili deležni občudovanja. Ves vloženi trud članov godbe je padel na plodna tla in rezultati so bili kmalu vidni. To je dalo godbenikom novo spodbudo, dirigentu pa še večjo voljo in zagon. Prenehali so z ustaljenim repertoarjem maršev, polk in valčkov ter vključili v svoj program klasično in moderno glasbo. Pod strokovnim vodstvom dirigenta Rada Munde je godba dobila nov zagon, kar je opazilo tudi občinstvo že na prvih nastopih. Središka godba se je začela oblikovati v kvalitetno godbo, ki danes nadaljuje bogato godbeno tradicijo predvojnih srediških godbenikov. Uspehi so vidni, tako po naraščanju članstva, izboru programa in nagradah, ki jih dosegajo na tekmovanjih. V mesecu decembru leta 2001 so v Središču ob Dravi proslavili visoki jubilej, 110 let ljudske šole Pod čapljami, kjer je v skrbno izbranem in izvedenem programu nastopila tudi domača godba ter zaigrala na začetku in koncu proslave. 28. novembra 2001 so ob 116-letnici delovanja prvič zaigrali Središko koračnico, ki jo je uglasbil Alojz Kranjčan. Zvrstilo se je tudi vedno več nastopov na prireditvah in tekmovanjih po drugih slovenskih krajih. Tako so leta 2003 sodelovali na Festivalu slovenskih pihalnih orkestrov v Železnikih in v svoji skupini osvojili drugo mesto in srebrno plaketo. Prav tako so se udeležili skupnega nastopa nekaterih slovenskih in avstrijskih orkestrov na predvečer priključitve Slovenije v EU. Ob koncu tega leta pa so bili 21. decembra gostje na božično-novoletnem koncertu Kulturnega društva Pihalni orkester Gornja Radgona. V letu 2003 so imeli 45 vaj in izvedli 19 nastopov. V letu 2005, ko so izvedli 25 nastopov, so med drugim središki godbeniki 2. julija sodelovali v Ormožu na 11. Tekmovanju godb v zabavnem programu Za pokal Ormoža 2005 ter osvojili zlato plaketo. Tudi v jubilejnem letu 2006je središka godba v počastitev 120. obletnice delovanja 2. julija pripravila koncert. Ob številnih koncertih v tem letu so nato še 29. novembra nastopali v Celju na dobrodelnem koncertu Klic dobrote za družine v stiski, kjer so izvedli skladbo Pesem za mir skupaj z ansamblom Vandrovci in s pevsko skupino Plamen. Tega leta so nastopili še v Kamniku v Kopitarjevem Videomehu in oddaji Pri Jožovcu z Natalijo. Godba opravlja pomembno kulturno poslanstvo. Nastopa na vseh pomembnih prireditvah v občini Središče ob Dravi. Repertoar, ki so ga začeli izvajati, je dosegal vedno višjo raven, kar terja od dirigenta in godbenikov veliko 24 V: Kronika Godba in vaje, od 1974 do 1996. 46 vztrajnega in resnega dela, predvsem pa ljubezni do glasbe in njenega posredovanja številni publiki, ki koncerte središke godbe vedno množično obišče. Rezultati so vidni tudi na tekmovanjih, saj so se 20. junija 2009 v Ormožu udeležili 14. Tekmovanja godb Slovenije v zabavnem programu Za pokal Vinka Štrucla ter skupaj z orkestroma iz Vuzenice in Pernice prejeli zlato plaketo. Večkrat so nastopili na MESAP-u (Medžimurski sejem podjetništva). 9. septembra so sodelovali še v Središču ob Dravi pri odprtju prenovljene šolske stavbe. Tudi v naslednjih letih, vse do jubilejnega leta 2016, so se večkrat uspešno predstavili. Orkester je postal stalen gost tekmovanja v Ormožu Za pokal Vinka Štrucla, kjer so bili prejemniki številnih priznanj, na katera so zelo ponosni. Med zadnjimi večjimi dosežki godbe sta osvojena zlata plaketa in pokal za najvišjo doseženo število točk v svoji kategoriji na Tekmovanju godb Slovenije v zabavnem programu Za pokal Vinka Štrucla, ki so ju prijeli leta 2015. Vsako leto ostane članom v trajnem spominu po številnih nastopih, gostovanjih in tudi po medsebojnem druženju. Vsako leto pripravijo tradicionalni Martinov koncert in koncert na štefanovo, 26. decembra, pred Sokolano, kjer se predstavijo s skrbno izbranim programom s skladbami vrhunskih ustvarjalcev. Središke godbenike druži prijateljstvo, dobro se razumejo in dopolnjujejo. Vadijo enkrat tedensko. Pred Martinovim koncertom, kjer predstavijo rezultate celoletnega dela, običajno organizirajo intenzivne vaje, kjer še poglobijo in izpilijo svoje glasbeno znanje. Letno imajo približno 35 vaj in opravijo okrog 30 nastopov. Godba igra zelo širok repertoar skladb, od obveznih koračnic in narodno-zabavnih viž, slovenskih popevk do filmske glasbe in simfonij. Seveda godba ne more igrati brez inštrumentov, zato se trudijo, da bi vsako leto kupili kakšen nov inštrument. Godba sodeluje zJavnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. V jubilejnem letu 2016 je godba za svoje delovanje prejela tudi najvišje priznanje Občine Središče ob Dravi zlato plaketo ter zlato jubilejno priznanje Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. V središki godbi je tudi nekaj najzvestejših članov, ki svojo ljubezen do glasbe že vrsto let združujejo s članstvom v orkestru, zato so za svojo delovanje in dolgoletno zvestobo godbi v letu 2016 prejeli tudi častne Gallussove značke. Ti so Miha Horvat, član središke godbe od leta 1982, Anton Prosnik, član od leta 1980, Roman Lašič, član od leta 1976, Bojan Turk, član godbe od leta 1975, Branko Panič, ki je h godbi pristopil leta 1974, nekaj časa pa je bil tudi njen dirigent, in najstarejši član z najdaljšim stažem Danilo Žerjav, ki je član od leta 1967. Brez dobrega sodelovanja članov Godbe Središče ob Dravi bi si težko predstavljali napredek in odlične nastope srediških godbenikov. Pomemben je tudi prihod mladih kvalitetnih glasbenic in glasbenikov. Člane druži veliko prijateljstvo, pod vodstvom dirigenta prof. Rada Munde pa se med člane prenaša tudi glasbeno znanje. Pihalna godba Središče ob Dravi tudi v prihodnje načrtuje veliko dejavnosti, nastopov in igranj v domači občini in širše. Njihov cilj je obogatitev in popestritev kulturnega življenja na območju središke občine in zunaj nje. Danes si ne moremo zamisli kulturnega utripa na območju središke občine in širše brez tukajšnjih godbenikov, ki ga ustvarjajo s prvomajsko budnico, prirejanjem samostojnih koncertov, z nastopi na proslavah, ob kulturnih srečanjih, revijah pihalnih orkestrov. Središka pihalna godba je pomemben ambasador občine, saj se trudi širiti kulturo in utrjevati njen ugled. SEZNAM ČLANOV SREDIŠKE GODBE V LETU 2016 1. Rado Munda dirigent 2. Kristina Pajek flavta 3. Iva Mlakar flavta 4. Lea Medik flavta 5.Jana Podgoršek flavta 6. Jože Anderlič klarinet 7. Ester- Nives Škvorc klarinet 8. Marko Cimerman klarinet 9. Urška Panič klarinet 10. Kaja Lašič klarinet 11. Ana Munda sopran saksofon 12. Matic Panič alt saksofon 13. Jan Brodnjak alt saksofon 14. Helena Masten alt saksofon 15. Peter Munda alt saksofon 16. Branko Panič tenor saksofon 17. Jelka Zaviršek tenor saksofon 18. Denis Trstenjak bariton saksofon 19. Danilo Žerjav trobenta 20. Miha Horvat trobenta 47 21. Roman Lašič 22. Vladimir Krničar trobenta 23. Tomi Horvat trobenta 24. Simon Turk trobenta Anton Prosnik bariton 26. Bojan Turk bariton 27. Aleš Dogša bariton 28. Vid Munda bariton 29. Renato Horvat bas 30. Blaž Podgoršek bas 31. Katja Munda veliki boben 32. Peter Škvorc mali boben 33. Jure Janežič mali boben 34. Anže Horvat činele Povzetek Začetki središke godbe segajo v leto 1886. V130 letih seje v njej izmenjalo kar nekaj dirigentov in še več članov. Danes nadaljujejo bogato tradicijo predvojnih godbenikov. Uspehi godbe so vidni v večjem številu članov, bogatejšem izboru programa ter po nagradah, ki jih dosegajo na tekmovanjih. V Prosvetno društvo Središče ob Dravi, sekcija godba na pihala, je vključenih 35 članov. Njihov dirigent je prof. Rado Munda, predsednik pa Renato Horvat. Ključne besede: Središče ob Dravi, godba na pihala, koncert, člani. Pisni viri Arhiv Godbe na pihala Središče ob Dravi. Središče ob Dravi, Kronika 1910-2010. Občina Središče ob Dravi, Središče ob Dravi 2011. Zbornik Turistično društvo Središče ob Dravi 1995-2015. Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2015. Godbena knjiga za popis in udeleževanje nastopov. Hrani: Danilo Žerjav, Grabe. Blagajniška knjiga za godbo, 19. 2. 1937. Hrani: Danilo Žerjav, Grabe. Kronika nastopov središke godbe in seznam članov, 1996-2016. Hrani: Danilo Žerjav, Grabe. Kronika godba in vaje, od 1973 do 1996. Hrani: Danilo Žerjav, Grabe. Spletni vir www.sredisce-ob-dravi.si/obcina_predstavitev_trga.php?subaction...id...: predstavitev krajev - OBČINA SREDIŠČE OB DRAVI Literatura Nevenka Korpič: Središče ob Dravi skozi čas. Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, razstavna publikacija, Ormož 2010. Nevenka Korpič: Dravski sokol Središča ob Dravi 1911-2011. Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, razstavna publikacija, Ormož 2011. Fran Kovačič: Trg Središče, krajepis in zgodovina, 1910. Franc Krnjak: Da Capolo ali - simile. Ob 110-letnici središke godbe 1886-1996. Prosvetno društvo Središče ob Dravi, sekcija godba na pihala, 1996. Fotografije hranijo Arhiv Godbe na pihala Središče ob Dravi, arhivi posameznikov. Arhiv telovadnega društva Partizan Središče ob Dravi. Danilo Žerjav, Grabe, Središče ob Dravi. Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, fototeka zgodovinskega oddelka. Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, fototeka Enote Ormož. 48 Mag. Franc Zemljič, Katja Korpar1 Železnica v Osluševcih skozi čas Avtorja v prispevku uvodoma na kratko predstavita zgodovinski razvoj železnice v Osluševcih; gradnjo proge lata 1860, gradnjo železniške postaje v Osluševcih v 30. letih in gradnjo nakladalnega tira v Osluševcih v 50. letih. Nadalje nas seznanita z ohranjanjem železniške in druge dediščine v Osluševcih v Muzeju na Stanici ter predstavita edinstvenost, svojevrstnost in neponovljivost dogodkov Društva za ohranjanje dediščine Prleški železničar. UVOD Dediščina ni zgolj kultura, narava, je tudi tehnična dediščina. Železniška dediščina niso le železniški predmeti, dokumenti..., saj je bila železnica skozi zgodovino povezana s številnimi institucijami: s pošto, z rudniki ipd., zato je dediščina vse navedeno; predvsem pa so dediščina ljudje. Da poznamo zgodovino in preteklost in se zavedamo njunih, vrednot ni dovolj; pomembna zgodovinska dejstva je treba znati tudi primerno ohranjati in jih s ponosom predstavljati naslednjim rodovom. Diretoija drž.žol. Ljubljana - Kraljevino Srbov,Hrvatov in Slovoncov.^ Štev.: 33 433-26. iffjl Ljubljana, dno 7. 71. 1926- OKJOŽNIOA Stov. 75 - "l/fi • Prednet: 0 joritov postajališču "Oslušovoi" na progi Pragersko - Ko' '.viha drž.ineja. Vso službenim edinica Nedeljo, dna 13.juniju 1926 se otvori desno proge Pragorsko -Kotoriba v km 3I.425 med postajo Moškanjci in postajališčem Tolika nedelja novo postajališče "Osluševci". Povodom te otvoritve se prenese v postajalisčno zgradbo tudi vlakojavnica st. 4. ¡Sije dosedanja službena utica se odstrani. Prostorni signali vlakojavnice ostanejo na .starin postojankah. V nostajališčni zgradbi se nahaja službeni prostor za izdajanje kart in vršitev vlakojavne službe, čakalnica za potujoče občinstvo in shramba za materijal in kurivo. Levo postajalisčne zgradbe stoji javno stranišče in na vsako stran prostornih signalov vlakojavnice se razteza po 120 m dolg peron. Postajališče je komercijalno in računsko podrejeno postaji Moškanjci, administrativno pa gradbenemu odelenju direkcije. št. 811, iiiržCT? ©fs^fffiž fetTsi"irfe!1^. obeh smeri ustavijo s strojem koncem postajalisčnega perona pred pripadajočim prostornim signalom vlakojavnice» Prva vlaka ki imata dne 13.junija postanek v Oslusevcih sta vlaka št. 815 in 316. Postajališče Osluševci odpravlja potnike direktno - karte prodaja čuvaj vlakojavnice - , prtljago se pa sprejema v prevoz samo proti doplačilu. Potnik mora nrevzeti prtljago, namenjeno za postajališča Osluševci takoj pri prihodu vlaka, sicer jo vozi,vlak do prihodnje: po staje v smislu določb Saobračaj .ne"uredbe § 34 - (2) - III* Odprava potnikov in prtljage se. vrsi na osnovi, da r.n :a razdalja od postajališča lometerska razdalja od postajališča Osluštsvci do postaje Moškanjci ss in do postajališča Velika Nedelja tudi 5 te- V potniškem in prtljažnem prometu nostajališča Osluševci z ostalimi postajami ter pcifcajaj-išii in obratno se računajo vozne cene in pristojbine na ta način., da se razdalji za Moškanice oziroma za Veliko Nedeljo prišteje še 3 km. £s~ ljinar sledi v Službenem listu, Z oziro» na otvoritev postajališča Oslusevci izvršite 1 ios-noredni knjižici št. 17 in smiselno v grafikonu št. 17 popravke_, ki so gaividn^z priloge in ki stopijo v veljavo dne 13.junija s vlaki št. 0 otvoritvi gostajališča in o postanku zgoraj navedeni?! tlakov v Osluševcih obveščajo postaje Pragerako Oakovec oanosno Onaož vlakovno osobje istih skozi o dni s splošnim nalogom. Skrbite, da se pravočasno izvedejo vsi popravki, objesti Se osobje in naznanite občinstvu otjorite« postajališča kakor običaji.o. tozadevni oglas je priložen okrožnici. &45/2S. Za direktorja : laž. Schneller GRADNJA PROGE LETA 1860 Iz gradiv avtorjev Jožeta Jenka2 in Ivana Mohoriča3 zvemo, da sega zgodovina železnice v Osluševcih v leto 1860 (odprtje proge je bilo 24. aprila), ko je bila dokončana enotirna proga Pragersko-Ptuj-Ormož -Cakovec-Kotoriba-Velika Kaniža. Ta povezava je omogočala potovanja na Dunaj in naprej po Avstro-Ogrski ter v Trst in naprej po današnjem ozemlju Italije. Proga je že v naslednjem letu mimo Blatnega jezera dosegla Budimpešto; 1. april 1861 velja kot začetek redne linije med Pragerskim in Budimpešto. GRADNJA ŽELEZNIŠKEGA POSTAJALIŠČA OSLUŠEVCI V 30. LETIH Sprva je bilo zgrajenih le malo postaj in postajališč, sčasoma pa so zaradi potreb tovora in potnikov nastajale nove postaje/postajališča. Tako je bilo tudi v Osluševcih v 30. letih preteklega stoletja.4 Okrožnica o odprtju postajališča Osluševci 13. junija 1926. 1 Mag. Franc Zemljič in Katja Korpar, Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Osluševci 48, Podgorci. 2 Jenko, Železnice med Muro in Dravo. 3 Mohorič, Uporaba železniških signalno-varnostnih naprav. 4 Iz Poročila glede Osluševcev, z dne 7. novembra 1957, izhaja, da sta bila zaposlena takrat dva prodajalca voznih kart-zaporničarja. Običajno so zaporničarji, ki so bili v čuvajnicah ob progi ali na postajališčih, zraven zapiranja/odpiranja zapornic prodajali še vozovnice za vlak. 49 Načrt Progovne sekcije Ptuj iz leta 1921 »Naprava postajališča pri Železniško postajališče Osluševci pred odprtjem; s sončno uro vlakojavnici št. 4, km 31450 desnoproge«. Hrani: Arhiv Slovenske in stolpom z zvonom za oznanjanje točnega časa. Original železnice - Infrastruktura, d.o.o., Služba za gradbeno dejavnost, hrani Franček Lah iz Podgorcev. pisarna v Mariboru; s fotokopijami razpolaga tudi Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Podgorci.ediščine Prleški železničar, Podgorci. Odprtja železniškega postajališča Osluševci seje udeležilo mnogo domačinov. Original hrani Franček Lah iz Podgorcev. Razglednica Osluševcev iz leta 1931. Levo spodaj železniško postajališče Osluševci - tudi v manjših krajih so bile železniške postaje nekoč pomembne točke. Original hrani Franček Lah iz Podgorcev. Razglednica Osluševcev in Podgorcev, izdana leta 2016 v počastitev prihoda prvega električnega vlaka v Prlekijo in Prekmurje. Hrani: Štefan Hozyan. Vozni red 1938/39. Hrani: Arhiv knjižnice Slovenske železnice, Ljubljana; s fotokopijami razpolaga tudi Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Podgorci. 50 Vozni red Pragersko-Središče-Čakovec v nemškem jeziku. Na postaji v Osluševcih (Unterbuheln) in Cvetkovcih (Zweikauz), zadnje ni več, so imeli postanek štirje potniški vlaki 2. in 3. razreda. Hrani: Karel Rustja, ing. strojništva, upokojenec, Ljubljana-Brod. GRADNJA NAKLADALNEGA/MANIPULACIJSKEGA TIRA V OSLUŠEVCIH V 50. LETIH Prvi pisni dokument, ki se nanaša na povečanje prometa na postajališču Osluševci, izhaja iz časopisa Naše delo (17. 2. 1950, Ptuj, stran 3), z naslovom »Povečanja potniškega prometa na postaji Osluševci zahteva razširitev železniške čakalnice«. Zapisano je, da je čakalnica zelo majhna, v Osluševcih pa je dnevno velik promet; sto do dvesto potnikov s področja štirinajstih krajevnih ljudskih, odborov kot n.pr. Zavrč, Turški vrh, Gorenjski vrh, Sv. Tomaž, Savci, Mala Nedelja in drugi, ki so celo po več kot dve do tri ure oddaljeni odpostajališča Osluševci. Saiife potniškega prometa na ossfail Oslo-ševri zMm mW lev železailške čaMsilce Postajališče Osluševci, ki obsega pisarno in majhno čakalnico, Je bilo zgrajeno 1925. leta glede na takratne prometne razmere, ki se v ničemer ne mo-refo primerjati z današnjimi razmerami na tem postajališču. Letošnja zima nam je dala vzpodbudo, <)a smo se lotili reševanja vprašanja, kake ovire obstojajo, da ne bi na tem postajališču razširili čakalnice. Sedanja čakalnica je zelo majhna. V njo te lahko zateče ponoči ali v slabem vremenu le malo število potnikov, do-čim morajo o«tall čakati na prostem Vsakdo se lahko prepriča, da je na tem postajališču dnevno velik promet. Sto do 200 potnikov ni malo število, če vpoitevamo, da se «tekajo na to postajališče potniki a področja 14 krajevnih IjtdBkih odborov kot n. pr Zavrč. Turški vrh. Gorenjski VTh, Sv Tomaž, Savel, Mala Nedelja in dragi, ki so celo po več kot 2 do 3 ure oddaljeni od postajališča Osluševci kjer je treba tudi včasih po več ur čakati na vlak. Ob ugodnih vremenskih prilikah še gre, nikdo pa se ne morp v dežjn in snegu ter mrzlih nočeh zadovoljiti z ugotovitvijo, da zaradi male čakalnice ne more pod streho. Na tem posta jalJščn čaka na vlak dnevno nad 80 delavcev in nameščencev, ki se vozijo na delo v Ptuj ln Strn*šče Razen njih pa se vozi dnevno veliko število podeželskega prebivalstva ti vse okolice. Nedvomno ni razlogov, da bi bil ta množični predlog odveč, saj predstavlja skromno potrebo, ki Jo je mogoče izpolniti glede na čas. materialna sredstva in delovno silo. P. P. V arhivu Slovenskih železnic v Ljubljani je na voljo tudi nekaj pisnega gradiva in dokumentov, iz katerih je razvidno, da so bile v letih 1955-57 na sestankih dane pobude za gradnjo dodatnega tira, namenjenega nakladanju tovora za: - Kmetijske zadruge Sejanci, Podgorci, Gajevci, Tomaž, Velika Nedelja, Polenšak, Zavrč, - Kme tij sko gospodars tvo D ornava, Zavrč, Sobetinci, Ormož, - Zadružno poslovno zvezo Ptuj, - Gospodarsko poslovno zvezo Ptuj, Občinske ljudske odbore Kostanj, Podgorci, Gorišnica, Ormož, - številne vaške odbore, - okrajni premogovnik Podgorci-Vičanci, »>Povečanje potniškega prometa na postaji Osluševci zahteva razširitev železniške čakalnice«. Naše delo, z dne 17.2.1950, Ptuj, stran 3. Hrani: Arhiv Slovenske železnice, Ljubljana; s fotokopijami razpolaga tudi Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Podgorci. - idr. z bližnjega in daljnega območja . Pobude so vključevale gravitacijsko območje cca sedemnajstih vasi s približno 4.000 prebivalci. Sprva so bile predvidene potrebe za 2.590 vagonov letnega nakladanja in 420 vagonov letnega razkladanja, od tega 1.000 vagonov premoga. Po zapisih je postajališče v Osluševcih leta 1957 odpravilo mesečno blizu 8.000 potnikov. Približno 150 potnikov je bilo odpravljenih z mesečnimi kartami, ostali z dnevnimi kartami; okrog 150 delavcev je prejelo karte za delo v Kidričevem in Ptuju, približno 100 ostalih potnikov so bili dijaki in poslovni potniki. Največja frekvenca potnikovje zjutraj pri vlaku 6114, ko vstopi cca 220potnikov. Osluševci so eno med najbolj frekventiranih postajališč. Potniškipromet bo po vsej verjetnosti še naraščal. 51 Postajališčna zgradba je na levi strani proge in obstoji iz službenega prostora v velikosti 3 x 2,5 m in čakalnice v velikosti 4x 2,5 m, razen tegaje ob zgradbi še leseno suho stranišče in lesena shramba v velikosti 1,5 x 1,5 m. Obstajala so tudi prizadevanja, da bi se nakladališče zgradilo v Cvetkovcih, vendar ni bilo utemeljitve/upravičenosti z vidika števila potnikov in tovora, oddaljenosti/lokacije, dovozne ceste itd. Domačini uporabniki so bili zelo zavzeti in pripravljeni prispevati stavbni les, gramoz, prevoz peska, priskrbeli bi delovno silo in omogočili brezplačno zemljišče za potrebe dovozne ceste, vključno z brezplačnim prenosom zemljišč v železniška osnovna sredstva. Izdelan je bil tudi gradbeni program za: - graditev nakladalnega/manipulativnega tira v dolžini 100 m, gornji ustroj iz tirnic teže 35 kg/m za 16 ton osnega pritiska, - dozidavo postajnega poslopja z notranjo površino 30 m2, - pokrit peron/peronska streha v širini vsaj 4 m vzdolž celegapostajališčnegaposlopja (op. a. dolžinaje na osnovi skice cca 14 m). JUGOSLOVANSKE ŽELEZNICE 2ELE2tl S:(0 TRANSPORTNO PODJETJE — Giaabenl odsek _ . ........MM pri P-V. P. i v- .¿Ml-____ D^.U£tCjBiU.........................195_ MARIBOR Gradbeni program zgraditev manipulacljskega tira in povačanje službenih prostorov na postajališču Osluševci Značaj: Zvezni Mesto gradn j e: Pos taJ ališ če Osluševoi Stroški gradnje: 6,000.000.-Din. Podatki o gradbišči: Prodnat teren,ravnina i) b r i 1 o ž i t e v oz}r9m m razvitost kmetijstva širšega zaledja postaja^ lisca Oslusevci in pomnozitev števila potnikov-delavcev ki se vozijo redno dnevno na delo v tovarno glinioe in aluminija v Kidričevo se krajevni faktorji zavzemajo za zgraditev manipu= lacijskega tira in zgraditev nove večje čakalnice ter pokrite= ga perona na postajališču Osluševoi. * manipulacij skem tiru se bi dnevno razkladalo odnosno i3^1^3^» »1 prišel v poštev predvsem gradbeni material,z ozirom na razvoj kmetijstva pa tudi razkla= danje umetnih g^ojiljkaterih se kmetovalci vedno v večU količi no.Sedanja cakalnica pa ima komaj 12 m2 površine. Za izvršitev potrebnih del so prebivalci prizadetih kraiev pripravljeni prispevati z dobavo gradbenega mlteriSlaTiridvŠS z lesom in dovozom gramoza. Projektna naloga Manipulacijski ge naj z ozirom na terenske prilike odcepi z desno kretnico težjega sistema v km 31.280 prbge Pragerako-oakovec in naj poteka v premi in horizontali v smeri proti po= Si^Si^g-811?1111? poslopju tako,da se bi sklep tira nahajal v ta 31.4-02.Koristna dolžina tira bi naj bila 100 m.Gornji ustrol 1e lahko zgrajen iz tirnic tele 35kg/m za 16 ton osneia pritiska. Za čakalnico se mora izvršiti nov prizidek z notranjo pov»= sino vsaj 30 »^.Sedanjo čakalnico se iaj preuredi v piiario,S = danjo pisarno ga v ročno skladišče odnosno za prtljago.V širi vsaj 4 m vzdolž celega postajališčnega poslopja pa je potrebna peronska streha za številne potnike,ki lo primorini ob deiev™ nem vremenu čakati na vlak na prostem. _____ S.f.-s.n! SI/ r— . nnteanl organ: S liak Karol / Skica postajališča Osluševci, september 1955; 100 m tira in dozidava postajnega poslopja. Vir: Arhiv Slovenske železnice, Ljubljana; s fotokopijami razpolaga tudi Društvo za ohranjanje dediščinePrleški železničar, Podgorci. Tbvfccoaje pcvaj'.-"^-','.: podopjo. OSlUoEVCI Gradbeni program z dne 3. 10. 1955. Vir: Arhiv Slovenske železnice, Skica razširitve postajališčnega poslopja Osluševci; Ljubljana; s fotokopijami razpolaga tudi Društvo za ohranjanje dozidava postajnega poslopja z notranjo površino 30 m2. dediščine Prleški železničar, Podgorci. Vir: Arhiv Slovenske železnice, Ljubljana; s fotokopijami razpolaga tudi Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Podgorci. 52 Skica postajališča Osluševci v merilu 1:1000, z dne 31. 12. 1965. Vir: Arhiv Slovenske železnice, Ljubljana; s fotokopijami razpolaga tudi Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Podgorci. Zraven obvezne revizije gradbenega programa so bila potrebna tudi razna mnenja/poročila, od: - transportnega kontrolorja glede rentabilnosti lokacije, števila potnikov in tovora, dovozne poti, možnosti komercialne odprave, preusmeritve v nakladališče itd.; - prometnega odseka glede gradnje in zadostne količino vagonov ter za kritje investicij (min. 10 vagonov), glede povečanja prepustne moči proge, koristna bi bila ureditev nakladališča v Cvetkovcih, ki bi se pozneje preuredilo v izogibališče. To službeno mesto bi bilo ravno na polovici razdalje med obema sosednjima postajama Ormož in Moškanjci. Manipulacijski tir bi moral biti vezan s progo na obeh straneh in zaščiten s kratkim ščitnim tirom na obeh straneh, samo nakladališče bi moralo biti zavarovano z obeh smeri s predpisanimi prednjimi in uvoznimi signali; - komisije za revizijo projektov glede podrobne utemeljitve predvidenega prometa vozovnih pošiljk, glede načina posluževanja z nabiralnimi vlaki, glede načina zavarovanja odcepa z odprte proge, glede sanitarnih naprav zaradi p ove čanja števila p otnikov; - ŽTP (Železniško tovorniški promet) Ljubljana glede upravičenosti po številu potnikov in tovora, glede dolžine tira, glede načina posluževanja z nabiralnim vlakom, potrebe prevzgojiti dva prodajalca voznih kart - zaporničarja v transportna odpravnika. Mnogo prizadevanj in posredovanj za zgraditev čakalnice in manipulacijskega tira na postajališču Osluševci, ki je bilo za vso širšo okolico velike gospodarske pomembnosti, je izvedel tudi Sekretariat izvršnega sveta za promet LRS, SIS za promet, Okrajni ljudski odbor Maribor. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev pa je bilo treba večkrat izvesti prenos plana investicij v naslednja leta. OHRANJANJE ŽELEZNIŠKE DEDIŠČINE Zgodovino in preteklost je treba poznati in se zavedati njunih vrednot, a samo to ni dovolj. Pomembna zgodovinska dejstva je treba znati tudi primerno in s ponosom predstavljati ter ohranjati naslednjim rodovom, zato smo v letu 2014 v Osluševcih ustanovili Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar; člani se družimo že od leta 2008, društvo pa je nastalo v času intenzivne modernizacije železniške proge Pragersko-Ormož-Hodoš z namenom, da odsluženi predmeti ne bi šli v pozabo. Obnovljen potniški vagon v Osluševcih smo preuredili v muzej, da lahko predstavimo obiskovalcem staro železniško postajo - prometni urad, potniško blagajno, čakalnico itd. Poleg zbiranja in ohranjanja predmetov se člani društva Prleški železničar povezujemo tudi z drugimi društvi in potujemo z vlakom kot nekoč, v avtentični železniški uniformi... Tako smo obiskali že veliko krajev, naš glavni namen pa je ohranjanje železniške in prleške dediščine; velja tudi omeniti, da biti železničar ali Prlek ni pogoj za članstvo v našem društvu. Skrbimo tudi za ohranjanje druge naravne in kulturne dediščine, kulinarike... zato organiziramo različne dogodke in srečanja, kjer je možno vso to preteklost prikazati na izviren in svojevrsten način. Uresničevanje našega gesla »Z dediščino v prihodnost« promoviramo tudi v različnih medijih, tako v časopisih kot na radiu in preko različnih promocijskih materialov, saj želimo našo dejavnost približati čim širši množici ljudi. V prvem letu delovanja smo sprejeli preko 3.000 obiskovalcev. Doslej je njihovo navdušenje preseglo vsa naša pričakovanja. Pod vodstvom Janka Korparja, vodje muzeja in avtorja zbirke »NastariStanici« smo postali zanimivi 53 ne le za ljubitelje železniškega prometa, ampak za širši krog ljudi. S tem postajamo središče dogajanja v tem predelu naše pokrajine, podobno, kot so bile železniške postaje nekoč središča lokalnega pomena in dogajanja. Vse omenjeno je zasluga naših članov (v naših vrstah je evidentiranih 74 članov), zraven tega pa nam ogromno pomeni tudi podpora naših donatorjev, promocija v medijih in zanimanje obiskovalcev, saj se nam le tako v prihodnosti vsem v veselje in ponos obeta še veliko zanimivih dogodkov. Med izvedbo projektov in aktivnosti (o čemer sproti obveščamo preko socialnih omrežij in medijev) stremimo k širši prepoznavnosti z zanimivo promocijo, k sodelovanju pa pritegnemo tudi številna društva iz lokalnega okolja, znane posameznike in številna železniška društva. Med take dogodke štejemo: dneve odprtih vrat za ogled zbirke »Muzej na Stanici«, dneve pomembnih obletnic; pomembne so tudi udeležbe in predstavitve s promocijskim materialom društva na sejmih in prireditvah v regiji, ogledi železniških muzejev/društev oz. železniške dediščine po Sloveniji oz. udeležba na njihovih dogodkih. Pripravili smo tudi razstavo reprodukcij umetniških del z železniško tematiko, izveden je bil strokovni simpozij na temo Železniške dediščine v Prlekiji in Prekmurju z izdanim zbornikom, s spominsko poštno znamko, spominsko poštno ovojnico in poštnim žigom, organiziran je bil šolski tabor za osnovne šole in vrtce; zraven tega tudi organizirana predavanja, posvetovanja in ustvarjalne delavnice. Predstavili smo tudi razširjeno/novo zbirko železniške dediščine/znamenitosti z modularno maketo v Osluševcih/Podgorcih, za najmlajše smo pripravili program s prihodom dedka Mraza z vlakom in obdarili otroke v okviru akcije Trije zimski botri, kar so le nekatere izvedene aktivnosti. Sedež našega društva je v Osluševcih, vendar to ni zgolj naključje. Tako smo se odločili, ker so tukaj leta 1860 zgradili progo (njeno odprtje je bilo 24. aprila), nato je bila leta 1924 zgrajena še železniška postaja Osluševci. Zemljišče pa je bilo last prednikov Janka Korparja, vodje našega muzeja. Upamo in želimo si, da bomo člani Društva za ohranjanje dediščine Prleški železničar v sodelovanju s Športnim društvom Stanica uspešno predstavljali Prlekijo, njeno kulturo in kulinariko, naravno dediščino in znamenitosti ter zgodovino železnice in da bodo železniške postaje tudi v prihodnje okna v svet in pogoj za razvoj krajev ter komunikacijska središča krajev - krajevnega dogajanja in prostor za prireditve. Železniška postaja Osluševci pred začetkom projekta, okrog leta Bivša železniška postaja Osluševci preurejena v muzej na Stanici, 2010, ko je bila predvidena za rušitev, vendarje domačin Janko Društva Prleški železničar. Foto: Zdravko Munda. Korpar sklenil dogovor za njeno ohranitev, saj je bilo tukaj zemljišče njegovih prednikov predprihodom železnice v te kraje. 54 Obnovljen muzejski potniški vagon Na Stanici, ki so ga obnovili Notranjost muzejskega potniškega vagona, ki je preurejen v člani društva Prleški železničar in zasebni partnerji ob strokovni muzej v malem - s predstavitvijo železniških delovnih mest pomoči SŽ - VIT, d.o.o., Center Ptuj; za obnovo je bilo treba (potniške blagajne, prometnega urada, čakalnice...). Foto: ogromno sodelovanja in volje vseh sodelujočih. Zdravko Munda. Vsoju žarometov. Foto: Zdravko Munda. Prva poskusna vožnja z električno lokomotivo mimo Stanice. S kraljico elektro-vleke v Prlekijo in Prekmurje, 5. aprila 2016, na relaciji Pragersko-Ormož (lokomotiva 363 021). Foto: Štefan Hozyan. 55 Povzetek Društvo Prleški železničar Osluševci za ohranjanje dediščine je nastalo v času intenzivne modernizacije proge Pragersko-Ormož-Hodoš z namenom, da ohranjeni predmeti ne bi šli v pozabo. Obnovljen muzejski potniški vagon v Osluševcih je preurejen v muzej za predstavitev stare železniške postaje; tj. prometnega urada, potniške blagajne, čakalnice itd. Zraven zbiranja in ohranjanja predmetov se člani Društva Prleški železničar povezujemo z drugimi društvi in potujemo z vlakom kot nekoč - v avtentičnih železniških oblačilih (uniformah), izvajamo pa tudi različne dogodke, povezane z železnico: npr. prihod dedka Mraza z vlakom, predstavljamo se na sejmih AGRA in KO VITO, izvedli smo tudi simpozij z naslovom Pogled na zgodovino železnice Prlekije in Prekmurja na prelomu modernizacije in druge prireditve. Na ta način promoviramo železnico kot pomembno gospodarsko in turistično dejavnost, hkrati pa z našimi dogodki in s srčnimi domačini na edinstven in svojevrsten način privabljamo v Osluševce številne obiskovalce. Ključne besede: Železnica, Osluševci, ohranjanje dediščine, Prleški železničar Arhiv Slovenske železnice, d. o. o., Kolodvorska 11, 1000 Ljubljana; pisno gradivo, dokumenti, dopisi, zapisniki: 27. 3.1955, 28. 3.1955, 6. 4.1955,12. 4.1955,16. 4.1955, 5. 5.1955,18. 5.1955, 6. 6.1955, 7. 6.1955,20. 6. 1955,11. 8.1955,27. 9.1955, 3.10.1955, 9.11.1955, 3.12.1955, 9.12.1955,10.12.1955,14.12.1955,14. 1.1956, 6.11.1957, 7.11.1957,13.11.1957, 9.12.1957, 7.1.1958, 23. 1.1958; načrti iz leta 1949,1955, 1965. S fotokopijami razpolaga Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Osluševci 48, 2273 Podgorci. Arhiv knjižnice Slovenske železnice, d. o. o., Kolodvorska 11, 1000 Ljubljana; Red vožnje 1938/39. S fotokopijami razpolaga Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Osluševci 48, 2273 Podgorci. Arhiv Slovenske železnice - Infrastruktura, d. o. o., Služba za gradbeno dejavnost, Pisarna Maribor, Valvazorjeva 19, 2000 Maribor; pisno gradivo, dokumenti, dopisi, zapisniki, načrti iz leta 1921,1930,1946. S fotokopijami razpolaga Društvo za ohranjanje dediščine Prleški železničar, Osluševci 48, 2273 Podgorci. Časopis Naše delo, Povečanje potniškega prometa na postaji Osluševci zahteva razširitev železniške čakalnice, 17. 2. 1950, Ptuj, str. 3. Karel Rustja, ing. strojništva, upokojenec, Zavrh 9g, 1133 Ljubljana-Brod, E-pošta: karel.rustja@amis.net Literatura Jože Jenko: Železnice medMuro in Dravo v 19. in 20. stoletju. Svet medMuro in Dravo, Maribor 1968, str. 589-629. Ivan Mohorič: Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana 1968. 56 Karel Rustja1 Železniške proge v Prlekiji Avtor predstavlja v prispevku graditev železniških prog v Prlekiji. UVOD Železnica je prometni sistem, ki temelji na odnosu kolo-tirnica, saj kolesa železniških vozil vodijo tirnice ; upor vožnje je tako nižji kot pri cestnem prometu in tudi stroški so s tem nižji, udobnost in zanesljivost pa višja. Železnica predstavlja dejavnost, ki pomembno vpliva na razvoj gospodarstva, saj omogoča izmenjavo dobrin, zaposluje večje število delavcev in je velik porabnik industrijskih izdelkov in storitev. V času, ko so gradili progo Pragersko-Središče ob Dravi in kasneje, je bila železniška proga nujen pogoj za razvoj kraja. Zelo hitro je narasel tudi pomen krajev ob progi. Stari in že uveljavljeni trgi so izgubljali na pomenu, če niso bili povezani z železniško progo. Pri nas je taka usoda doletela Žužemberk, Cerknico, Stari trg pri Ložu, Železnike, Vransko, Gornji Grad, Kobarid, Podsredo, Kostanjevico ob Krki, Pilštajn itd. V prometnem smislu predstavljata Prlekija in Prekmurje edini neposreden prehod iz Slovenije na Madžarsko. Ker sta pretežno ravninski pokrajini, sta prometno razmeroma dobro prehodni, čeprav se pri načrtovanju novih infrastrukturnih objektov tudi tu srečujemo s številnimi naravnimi ovirami, ki pa so v večji meri naravovarstvenega značaja, le redko so problemi tehničnega značaja. ŽELEZNIŠKE PROGE V PRLEKIJI IN PREKMURJU Do konca prve svetovne vojne je bila Mura mejna reka med Avstrijo in Madžarsko (Ogrsko). Prekmurje je do razpada Avstro-Ogrske pripadalo ogrskemu delu države; neposredno po prvi svetovni vojni so v Prekmurju v desetih mesecih šestkrat zamenjali državno oblast: Avstro-Ogrska - Karolyeva republika - Jurišičeva jugoslovanska samovlada -Ogrska republika - boljševiška republika svetov - vlada belih gardistov - Kraljevina SHS. Prekmurski Slovenci, večinoma mali in podložni kmetje, so bili pri državljanskih in narodnostnih pravicah močno zapostavljeni. Pri pogajanjih o poteku državne meje je bila železnica zelo pomembna. Madžari so poslali na Vrhovni svet zveznih velesil v Parizu še brošurico z naslovom: Mémoire concernant le territoire wende (Prekmurje) occupé par les Jugosla ves (Spomenica v zadevi vendskega ozemlja (Prekmurje), zasedenega od Jugoslovanov). V spomenici ogrske razmejitvene komisije je madžarska stran trdila, da ni šla iz Prekmurja čez Muro na Štajersko in da tudi v prihodnosti ne bo šla nobena železnica, ker je ozemlje za zgraditev zaradi večkratne povodnji neugodno; Jugoslavija je te trditve hitro ovrgla z gradnjo proge Ljutomer-Murska Sobota. Tudi pri Trianonski pogodbi je bilo vprašanje železniške proge zelo pomembno. Pogodbi je bilo namreč dodano spremno pismo (Covering Letter), v katerem so zavezniške sile obljubljale Madžarski mejne korekture, če bi jih razmejitvena komisija iz etničnih ali geografskih razlogov štela za potrebne. Ta listina je bila povod neštetim političnim akcijam proti Kraljevini SHS. Madžari so zasnovali svoje zahteve po spremembi meje prav na sistemu obstoječih železniških zvez; dokazovali so, da od Gornje Radgone do Murakeresztura na razdalji 60 kilometrov ni nobenega mosta čez Muro in da je Prekmurje zaradi življenjskih potreb usmerjeno na madžarska tržišča, s katerimi ga veže obstoječe železniško omrežje, medtem ko z zaledjem Kraljevine SHS ni imelo nobenih stikov. Pri tem so zamolčali, da je prav madžarska prometna in gospodarska politika pol stoletja sistematsko ovirala ta stik. Zadeva je dozorela tako daleč, da je razmejitvena komisija že sklenila predlagati Društvu narodov, naj bi Lendavo in obmejni pas dodelili Madžarski. 1 Karel Rustja, ing. strojništva, železniški upokojenec, Zavrh 9g, Ljubljana-Brod. 57 Do izvedbe teh sklepov ni prišlo, ker je imela Lendava dobro železniško povezavo z ostalo Slovenijo preko Čakovca.2 Madžarski parlament je 15. 11. 1920 ratificiral Trianonsko mirovno pogodbo. 26. marca 1919 je prestolonaslednik Aleksander izdal ukaz o formiranju železnic v Kraljevini SHS, leta 1929, ko je iz Kraljevine SHS nastala Kraljevina Jugoslavija, pa so se tudi železnice preimenovale vJugoslovanske državne železnice -JdŽ. Oblikovanje vodstva železnic v Sloveniji po prvi svetovni vojni je bilo naporno, saj je bilo treba povezati dele različnih železniških uprav in lastništev. Te so bile: Prometno nadzorništvo Južne železnice v Gradcu, Trstu in Celovcu; Direkciji državnih železnic v Trstu in Beljaku in Direkcija madžarskih državnih železnic v Budimpešti (Königlich ungarische Staatseisenbahnen Budapest), z obratnimi vodstvi (Betriebsleitung) v Körmendu in Zalaegersegu. Zemljevid železniških prog v Prlekiji in Prekmurju iz leta 1946. Hrani: Karel Rustja. Proga Odprtje Graditelj Sedanja dolžina v km Ukinitev javnega prometa Opomba Pragersko-Ptuj-Ormož-Središče-Kotoriba (Velika Kaniža) 24. 4. 1860 d.d. Ljutomer-Radgona 16. 10. 1890 d.d. 23,050 31. 12. 19673 dostavni promet Lendava-državna meja 19. 10. 1890 d.d. 5,216 samo tovorni promet Murska Sobota-Hodoš 26. 6. 1907 d.d. 29,689 31. 5. 19684 razdrta Ormož-Ljutomer-Murska Sobota 22. 11. 1924 država 38,552 Murska Sobota-Hodoš 16. 5. 2001 država 24,5 nova Pregled zgrajenih železniških prog. Op. proga Pragersko-Središče ob Dravi-državna meja je del proge Pragersko-Kotoriba, dolžine 94 km. ŽELEZNIŠKA PROGA PRAGERSKO-PTUJ-ORMOŽ-SREDIŠČE DRŽAVNA MEJA "Cesar Franc Jožefova orientalna železniška družba« je nastala leta 1856 z združitvijo akcijskega odbora za gradnjo železniške proge med Mariborom oziroma Poljčanami in Veliko Kanižo s podobnim dunajskim odborom kot za progo Budimpešta-Velika Kaniža. Ob gradnji Južne državne železnice Dunaj-Maribor-Ljubljana-Trst so se kraji 2 Razmejitvena komisija je bila ustanovljena 1. avgusta 1921, v Prekmurje je prišla 19. septembra 1921; 8. julija 1924, ko je bil v Zagrebu podpisan razmejitveni sporazum, pa je bila razpuščena. 3 Dne 31. 12. 1968 je bila zadnja vožnja vlakov. 4 Do 31. 12. 1968 je bil še pogodbeni promet 55 vzhodno od Maribora čutili zapostavljene in gospodarsko prizadete. Interes madžarskega dela monarhije je bil tudi ta del povezati v nekak srednjeevropski železniški blok. Pobudniki za gradnjo proge Poljčane-Budimpešta so še pred formalno sprejeto koncesijo za gradnjo leta 1855 izposlovali dovoljenje za trasiranje proge in za začetna dela. Med številčnimi variantami je bila po ostrih usklajevanjih sprejeta trasa z odcepom od Južne državne železnice na Pragerskem, prek Drave pri Ptuju ter dalje proti Veliki Kaniži. Že med gradnjo pa je družba zašla v finančne težave in so jo zato leta 1858 vključili v novo Družbo južne državne železnice, ki je progo predala prometu 24. 4. 1860. Velika Kaniža je bila v vladnem načrtu določena kot stičišče železniških prog iz Maribora, Zagreba, Budimpešte, Šoprona in Pečuha, zato so tam prevzeli pobudo in 16. januarja 1855 organizirali zborovanje predstavnikov trgovine in veleposestev. Zborovanje je bilo namenjeno posvetu o gradnji normalnotirne železnice Maribor-Velika Kaniža. Ptujski občinski odbor je zastopal Karl Rigersberger, trgovce pa Friderik Karl Schwab; oba sta bila izvoljena za stalna člana železniškega odbora. Za železniško progo so hoteli pridobiti tudi občine in veleposestnike na Štajerskem in Hrvaškem Zagorju, zato so organizirali zborovanje, ki je bilo 21. maja 1855 na Ptuju. Ko je ministrstvo na Dunaju izdalo dovoljenje za začetek del, so angažirali ing Amadea Dermarteauja iz Gradca za izdelavo načrtov. Na osnovi dogovora, sklenjenega 5. novembra na Dunaju, sta se oba odbora, s Ptuja in iz Budimpešte, združila in enotno nastopala pri gradnji proge Pragersko-Velika Kaniža-Budimpešta. Ta združeni akcijski odbor je 8. oktobra 1856 prejel koncesijo in dalje nastopal pod imenom "Cesar Franc Jožefova orientalna železnica". Koncesija je bila podeljena za 90 let; pravila družbe pa so bila potrjena 14. februarja 1857. Vodstvo gradnje je prevzel ing. Karl von Etzel iz Heilbronna, ki se je dokončno odločil za priključek na Južno državno železnico na Pragerskem, ki je bil prej predviden v Poljčanah. V času najintenzivnejših del na gradbišču je delniška družba zašla v finančne težave, ki jih je rešil finančni minister Bruck na Dunaju; odločno je zahteval pripojitev družbe Orientalne železnice Franca Jožefa k novoustanovljeni delniški družbi "Cesarsko kraljeva priviligirana južna državna, lombardijsko-benečanska in centralno-italijanska železniška družba (K.-k. priv. Südliche Staats, Lombardisch-Venezianische und Central-Italienische Eisenbahngesellschafi). Tako razširjena družba se je konstituirala 23. septembra 1858 in prevzela tudi vso aktivo in pasivo proge Pragersko-Kotoriba. S tem je nastala za takratni čas največja mednarodna skupnost privilegirane družbe, katere sedež je bil na Dunaju. Prodajo Južne državne železnice je cesar potrdil 26. avgusta 1858; 11. decembra 1858 pa je bil sprejet sklep o pripojitvi preostalih prog v nastajanju, veljaven je postal 1. januarja 1859. Ko je Avstrija izgubila Lombardijo in Benečijo, je Italija prevzela od družbe vse železniške proge na italijanskem ozemlju, zaradi česar so 18. novembra 1876 spremenili statut družbe; oblikovala se je Cesarsko-kraljeva privilegirana družbaJužnih železnic (K.-k.priv. Südbahn-Gesellschafi), ki jo krajše imenujemo Južna železnica. Za eksploatacijo železniških prog je skrbelo Generalno ravnateljstvo Južne železnice na Dunaju (pogosto je navedena tudi Generalna direkcija). Železnice so bile v Avstriji sprva v pristojnosti ministrstva za trgovino in javna dela; leta 1896 pa je bilo ustanovljeno ministrstvo za železnice, ki pa je imelo nad zasebnimi železnicami le nadzorno oblast.5 Ko je po prvi svetovni vojni Avstro-Ogrska razpadla, je železniško omrežje Cesarsko-kraljeve privilegirane družbe Južnih železnic pripadlo štirim nasledstvenim državam. Na podlagi 320. člena mirovne pogodbe v Saint-Germainu in 304. člena mirovne pogodbe v Trianonu so morale nasledstvene države (Kraljevina SHS, Kraljevina Italija, Republika Avstrija in Kraljevina Madžarska) ter Južna železnica skleniti medsebojni sporazum. Italija je kot zmagovalka ob nespretnosti Kraljevine SHS vsilila drugim državam tako imenovani Rimski sporazum, ki je bil podpisan 29. marca 1923. Sporazum je omogočil nadaljnji obstoj družbe v spremenjenih razmerah in pod novim imenom Društvo železnic Donava-Sava-Jadran (Donau- Save- Adria Eisenbahngesellschafi-, Dunav- Szava- Adria 5 Avstrijski cesar je 4. novembra 1895 odobril ustanovitev ministrstva za železnice, 15. januarja 1896 je potrdil ustanovitev železniškega ministrstva, 19. januarja 1896 pa je železniško ministrstvo začelo delovati. 59 Adria vasuttarsasag; Compagnia delle Ferrovie Danubio- Sava- Adriatico) s sedežem na Dunaju. Družbi je bila priznana prejšnja koncesija, ki je veljala do 31. marca 1968. Lastnino družbe so razdelili nasledstvenim državam po tem kriteriju: - Republika Avstrija, 33,8 % - Kralj evina Madžarska,16,5 % - Kraljevina Italija, 24,3 % - Kraljevina SHS, 25,1 % - rezerva, 0,3 % Kraljevina SHS bi morala na leto plačati 5.020.000 zlatih frankov.6 Ob progi je bilo veliko zemljišč, ki niso bila vezana na obstoj železniške proge in niso bila vpisana v železniško zemljiško knjigo. Po daljših pogajanjih je ta zemljišča družba Južne železnice prodala Kraljevini SHS. Rimski sporazum je privilegiral Kraljevino Italijo, za Kraljevino SHS pa je bil hudo finančno breme zaradi odplačevanja anuitet, zato so se pojavljale zahteve po reviziji pogodbe. To je takoj po razpadu Jugoslavije dosegla Nemčija; 10. avgusta 1942 so na Brionih zastopniki Društva železnic Donava-Sava-Jadran podpisali z Nemčijo, Italijo, Madžarsko in Neodvisno državo Hrvaško nov sporazum, ki ga je oblikovala Nemčija, a ta je družbo skoraj izničil. Po razkosanju Slovenije leta 1941 je bila proga vključena v DRB (Deutsche Reichsbahn). Po osvoboditvi je proga ponovno prešla v sestav JDŽ in Direkcijo Ljubljana. Na francosko zahtevo so z mirovnim sporazumom v Parizu leta 1947 brionski sporazum razveljavili. Na podlagi rimskega sporazuma bi morala Jugoslavija plačati delničarjem še okrog 40 milijonov ameriških dolarjev za nacionalizirane proge Društva železnic Donava-Sava-Jadran. Po številnih pogajanjih med lastniki obveznic in Jugoslavijo je bil leta 1962 sklenjen sporazum o pavšalnem dokončnem odplačilu železniških prog v Jugoslaviji, saj točen obračun po toliko spremembah ni bil mogoč. Zadnji obrok je Jugoslavija plačala 1. januarja 1967; s tem so prenehale vse pravice Društva železnic Donava-Sava-Jadran do železniških prog vJugoslaviji, torej tudi do proge Pragersko-Kotoriba-državna meja. Proga je do konca prve svetovne vojne upravno spadala pod Prometno nadzorništvo Graz (Verkehrs Inspectorat). Narodni svet v Ljubljani je 29. oktobra 1918 progo podredil Obratnemu nadzorništvu Ljubljana, ki pa je do 3. decembra delovalo le kot ekspozitura. Ko so se razmere nekoliko uredile, so na Dunaju pristali, da je v Ljubljani začelo delovati Obratno ravnateljstvo družbe Južne železnice, ki je prevzelo vse pristojnosti generalnega ravnateljstva na Dunaju in obratnega nadzorništva v Gradcu. - Prometne ekspoziture Južne železnice v Ljubljani, od 1. novembra 1918 do 3. decembra Most na Ptuju v času 2. svetovne vojne. Hrani: Karel Rustja. 1918 - Obratnega nadzorništva Južne železnice v Ljubljani, od 3. decembra 1918 do 31. julija 1919, - Začasnega komisariata ministra za promet v Ljubljani, od 1. junija 1919 do 1920, - Obratnega ravnateljstva Južne železnice v Ljubljani, od 1. avgusta 1919 do 31. avgusta 1923, - Državne uprave Južne železnice v Ljubljani, od 1. septembra 1923 do 31. decembra 1923, - Direkcije državnih železnic v Ljubljani, od 1. januarja 1924 do aprila 1941, 6 Kot zlati frank je bilo treba upoštevati kovanec s čistino in težo Latinske unije (konvencija 6. novembra 1885, to je dvajseti del zlatega kovanca, ki je težek 6,45161 grama s čistostjo zlata 900/1000). 60 - Direkcije DB v Gradcu, 1941-1945, - Uprave Jugoslovanskih državnih železnic Ljubljana, 1945-1947, - Glavne direkcije za eksploatacijo železnic Ljubljana, 1947-1949, - Direkcije za eksploatacijo železnic Ljubljana, 1949-1954, - Direkcije Jugoslovanskih železnic v Ljubljani, 1954-1961, - Skupnosti železniških podjetij Ljubljana, 1961-1965, - Združenega železniškega transportnega podjetja Ljubljana, 1965-1973, - Železniškega gospodarstva Ljubljana, 1973-1992, - Slovenskih železnic, od 17. julija 1992 dalje. Na Ptuju je na vlak vstopalo veliko potnikov. Foto: Pleterski. Postajališče Osluševci. Iz arhiva Društva Prleški železničar. Načrt kapacitete vodnih postaj na območju Prlekije in Prekmurja iz leta 1936. Hrani: Karel Rustja. Načrt vodovodnega omrežja na železniški postaji v Ormožu iz leta 1936. Hrani: Karel Rustja. 61 Cestni prehod Ormož v 60. letih 20. stol. Hrani: Karel Rustja. Porušeno postajno poslopje Ormož zaradi vteka vozil 19. marca 1976. Hrani: Karel Rustja. ŽELEZNIŠKA PROGA LJUTOMER-GORNJA RADGONA Železniška proga Ljutomer-Gornja Radgona je bila zgrajena kot proga Ljutomer-Radgona (Radkesburg). Progo je zgradila delniška družba. Kraljevina SHS je morala 26. julija 1920 predati Avstriji progo Radgona-Špilje, tako je bila proga Ljutomer-Gornja Radgona brez povezave z ostalim železniškim omrežjem v Sloveniji. Na osnovi Senžermenskega sporazuma je j\ , • / • c j- vv zj ■ T.r / n , • Kraljevina SHS lahko uporabljala za tranzit progo Postajno poslopje Središče. Hrani: Karel Rustja. ' ^ r ' r & Radgona-Špilje-Šentilj, vendar je bila to le zasilna rešitev, povezana z velikimi stroški in izgubo časa, vsakodnevnimi zlonamernimi nagajanji nemškutarjev in s pogostimi prekinitvami prometa. proge iz Murske Sobote do Radgone ali Ljutomera, vendar s tem ni soglašala madžarska vlada zaradi bojazni, da bi se Prekmurje premočno povezalo z ostalimi slovenskimi kraji. Železniška proga do Radgone in Ljutomera bi povezala Prekmurje z Mariborom, ki je bil najpomembnejše gospodarsko središče severnega dela Slovenije. Madžari so pomurskim Slovencem dovolili le poljske steze do meje. Zaradi slabo razvitih prometnih poti v Pomurju so vzniknile številne pobude za nove proge. Omenjam le dva zadnja predloga, ki se navezujeta na progo Ljutomer-Radgona; to je proga Ptuj-Gornja Radgona (33 kilometrov) in proga Maribor-Pesnica-Ljutomer (55 kilometrov). Gradnjo teh prog je zagovarjalo Združenje jugoslovanskih inženirjev 62 in arhitektov, ki je po strokovni plati oblikovalo načrt razvoja prometne infrastrukture. Po prvi svetovni vojni je državna meja progo razmejila na mostu čez Muro pri Radgoni. Ob koncu 2. svetovne vojne je bil porušen most čez Muro med obema Radgonama; s tem je bila prekinjena tudi železniška povezava med njima. Progo je zgradila delniška družba; pred drugo svetovno vojno je država vse zasebne proge odkupila. Javni promet so ukinili 1. januarja 1968. Kot nadomestilo za prevoz blaga so uvedli pogodbeni promet. Od leta 1980 je režim spremenjen in na progi se odvija dostavni tovorni promet. ŽELEZNIŠKA PROGA ORMOŽ-LJUTOMER-MURSKA SOBOTA Pomurje je bilo po prvi svetovni vojni prometno osamljeno; tamkajšnje tri železniške proge (tj. Radgona-Ljutomer, Čakovec-Lendava in Hodoš-Murska Sobota) so bile grajene tako, kot je ustrezalo tujim interesom - proge med seboj niso bile povezane; vodile pa so proti nekdanjim gospodarskim in političnim centrom (proti Budimpešti oziroma Gradcu). S Trianonsko mirovno pogodbo med Kraljevino SHS in Madžarsko je državna meja presekala obe progi z Madžarsko; medtem ko je lendavska proga visela kot nit na železniškem omrežju Kraljevine SHS v Čakovcu, je ostal od hodoške proge le slepi krak. Promet z Madžarsko je bil prekinjen. Glede na potek prizadevanj za gradnjo lahko progo Ormož-Ljutomer-Murska Sobota razdelimo v dva dela: Ormož-Ljutomer in Ljutomer-Murska Sobota. Oba dela sta približno enako dolga, vendar se razlikujeta po značaju proge. Prvi del proge sodi med hribovite proge in poteka po vzhodnem delu Slovenskih goric; drugi del proge je ravninski in poteka po Murskem polju in Ravenskem. Odsek proge Ormož-Ljutomer se prvič omenja okrog leta 1860 v okviru transverzale Dunaj-Split. Pri trasiranju proge Ljutomer-Radgona in pri političnem obhodu trase 23. novembra 1889 je zastopnik Generalne direkcije železnic predvidel podaljšanje proge iz Ljutomera proti Ormožu. Prizadevanja za progo so obnovili leta 1902 na lokalni ravni, podprlo jih je tudi vojaško vodstvo. Prva revizija trase Ormož-Ljutomer je bila opravljena leta 1908, odsek Ljutomer-Murska Sobota pa je postal pomemben 1919., ko je bilo treba urediti prometne razmere v Prekmurju. Na zborovanju 2. oktobra 1919 so bila izražena različna mnenja, razpravljali so o različnih variantah proge; večina je zagovarjala zvezo Ormož-Ljutomer-Murska Sobota (manjšina je bila za Središče ob Dravi-Ljutomer). V Mariboru je bilo 25. avgusta 1920 zborovanje interesentov za progo Ormož-Ljutomer-Murska Sobota. Celoten odsek te proge je zajet šele v železniškem gradbenem programu, ki je bil sprejet leta 1920; gradnjo proge so podprli gospodarstvo, politični forumi in vojska. V jeseni leta 1920 je takratni prometni minister dr. Anton Korošec odredil trasiranje iz Murske Sobote proti železnici Pragersko-Kotoriba; 22. marca 1921 je ministrski svet odgovoril na vprašanje poslancev Jožeta Klekla, dr. Hohnjeca in drugih, da je ravnateljstvo za gradnjo novih železnic izdalo direkciji v Zagrebu odredbo, naj se trasira proga Murska Sobota-Ljutomer- Ormož. Delo so že začeli, ni pa še bilo jasno, skozi katere kraje bo šla železnica od Murske Sobote do Veržeja, niti ni bilo jasno, ali bo šla iz Veržeja naravnost v Ljutomer ali skozi Križevce. Komisija je traso pregledala v času od 27. do 31. julija 1921. Tudi takratni minister za promet, štajerski rojak dr. Anton Korošec, je s to odločitvijo soglašal. Prve načrte za progo Ormož-Ljutomer so izdelali še pred prvo svetovno vojno; nemška Avstrija jih je izročila naši železniški upravi. Na poziv Trgovsko-obrtniške zbornice v Ljubljani je bilo 29. julija 1922 dopoldne v Ljutomeru zborovanje interesentov iz vseh okoliških občin Ormoža in Murske Sobote. Udeležilo se ga je nad štirideset zastopnikov raznih gospodarskih korporacij, obrtniških zadrug, grenijev in okrajnih zastopov. Zborovanje je vodil svetnik trgovinsko obrtne zbornice Lovro Petovar, poročilo o zgodovini prekmurskih železnic je podal Ivan Mohorič, tehnično plat predlaganih variant tras pa ing. Rudolf Kavčič. Zastopniki iz Prekmurja so zahtevali, da se proga Ljutomer-Murska Sobota zgradi kot prvorazredna proga in ne kot predlagana lokalna.7 7 Ob koncu so na predlog notarja Kodra iz Murske Sobote sprejeli resolucijo, v kateri je bila izrečena zahvala ministru dr. Kukovcu in Puclju za njun trud. Komisija pri pokrajinski upravi za revizijo trase in postaje projektirane železniške proge Ormož-Murska Sobota se je sestala 29. avgusta 1922 in se odločila za sedanjo traso. Glavne tri točke proge Ormož, Ljutomer in Murska Sobota so bile zakonsko določene. Komisija je sklenila predlagati prometnemu ministru, da se trasa proge premakne bliže k Beltincem (tu je bilo na potek trase čutiti močan vpliv veleposestva Beltinci oziroma grofice Zitzy).Trasiranje proge so začeli 16. avgusta 1921. Trakcijska sekcija je pod vodstvom ing. Rudolfa Kavčiča izdelala načrte; pozneje se je Sekcija za trasiranje železnice Ormož-Ljutomer-Murska Sobota preimenovala v Gradbeno sekcijo, za šefa pa je bil najprej imenovan projektant proge ing. RudolfKavčič.8 Gradnjaproge Gradnja proge je bila uzakonjena leta 1921. V načrtu posojila (investicijsko sedemodstotno posojilo 500.000.000 din), ki ga je sindikat denarnih zavodov dal septembra 1921 vladi Kraljevine SHS, je bilo 10.000.000 dinarjev predvidenih za gradnjo proge Ormož-Ljutomer-Murska Sobota. Po predračunu naj bi gradnja proge stala 97 milijonov dinarjev, za gradnjo pa so odobrili le 90 milijonov. Zaradi finančnih težav so v Beogradu skrajno varčevali pri izdatkih za to progo, tako da je bilo do uveljavitve rednega voznega reda v letu 1925 porabljenih le 47 milijonov. Končni obračun po dokončanih dodatnih delih leta 1935 je pokazal 54 milijonov izdatkov za gradnjo. Posledica pretiranega in škodljivega varčevanja je bila slabo zgrajena proga. Navidezno so sicer dosegli 40 odstotkov prihranka; sanacija nekvalitetne gradnje pa je pozneje Slovenijo stala veliko več. Postajne tire so skrajšali s 600 na 460 metrov, zelo so zmanjšali obseg postajnih stavb, popolnoma so črtali signalnovarnostne naprave. Najbolj pa so se maščevali slabo opravljena zemeljska dela, nezadostno število prepustov in slabi mostovi. Slabe gradnje niso obsojali le strokovnjaki, ampak je doživela kritiko vse javnosti. Za ilustracijo navajam zgovoren podatek, da so na prvi novozgrajeni progi v Kraljevini SHS zgradili le 34 prepustov namesto 82 predvidenih. Ministrski svet je 9. avgusta 1922 sklenil, da se proga gradi v državni režiji s pomočjo sekcije in kontrolnega inšpektorja. Za šefa Sekcije za gradnjo proge s sedežem v Ljutomeru je minister za promet 1. aprila 1923 imenoval ing. Aleksandra Velickega, za pomočnika mu je bil dodeljen ing. Vojislav Zoric; za nadzornega inšpektorja pa je bil imenovan Milan Jovanovic. Oblast v Beogradu je vodilna delovna mesta zaupala le Neslovencem, slovenskim strokovnjakom ni zaupala. Pripravljalna dela za gradnjo so začeli že 22. septembra 1922. Licitacija za gradnjo visokih stavb in zemeljska dela je bila v Ljutomeru od 10. do 13. januarja 1923. Lokacijska obravnava v ljutomerskem okraju je bila 18. junija 1923; odkup zemljišč so začeli 13. avgusta, postopek pa se je vlekel do 15. oktobra istega leta. V ljutomerskem okraju so ekspropriacijo izvedli brez težav, težje je bilo v krajih, ki so spadali pod Okrajno glavarstvo Ptuj in Mursko Soboto. Po veljavnih zakonih bi moralo biti to opravljeno pred začetkom kakršnih koli gradbenih del, vendar je bilo na voljo premalo denarja. Odkup zemljišč je bil otežen tudi zaradi netočnega katastra; gradbišče proge je bilo razdeljeno na tri odseke, kjer so delo vodili: ing. Božidar Katanovic, ing. Blaž Pristovšek in ing. Vojteh Fugina. Za jeklene konstrukcije je skrbel strojni ing. Aleksander Ganusov. Progo je železnica gradila v lastni režiji, na vodilnih delovnih mestih ni bilo nobenega Slovenca. Med približno 1200 zaposlenimi je bilo približno 250 ruskih beguncev iz armade Petra Nikolajevi a Vrangla, 50 delavcev iz Bosne, 100 bolgarskih delavcev, vsi drugi so bili domačini in delavci iz Medžimurja. Ves čas gradnje je bilo ugodno vreme, le huda zima je ovirala zemeljska dela, ki bi sicer lahko še hitreje napredovala, seveda, če bila na voljo denar in gradbeni material. V poletni vročini so na stroške Sekcije za gradnjo proge delavce na gradbišču oskrbovali s pitno vodo (to so delali najeti prevozniki, na primer Janez Prelog iz Banovcev). Gradnjo mostov na Muri in Murici je prevzela Splošna stavbna družba Maribor. Gramoznica z industrijskim tirom je bila tudi pri Veržeju. 8 Razpis o razlastitvi zemljišča za progo Ormož-Murska Sobota je bil objavljen 10. marca 1923 v SHS Uradnem listu pokrajinske uprave za Slovenijo 15. marca 1923; sledila je 14-dnevna razgrnitev načrtov. 64 Ker je minister za promet 29. oktobra 1924 odločil, da mora biti 22. novembra 1924 odprtje proge (kljub pomislekom direkcije v Ljubljani), so zadnji mesec z delom zelo hiteli in improvizirali. Teden dni pred odprtjem proge je bilo pred Mursko S oboto še 2 kilometra tira brez gramozne grede. Revizija proge od Ljutomera do Murske Sobote je bila v petek, 21. novembra 1924. Na sestanku zastopnikov Direkcije Ljubljana in Gradbene sekcije so 4. novembra 1924 v Ljubljani ugotovili, da opravljeno delo še ne ustreza pogojem za odprtje prometa, zato so o tem obvestili Generalno direkcijo v Beogradu; vendar so bili v Beogradu neomajni in z velikim slavjem so odprli progo. Slovesnost ob odprtju se je začela v Ormožu. Slavnostni vlak je odpeljal iz Ormoža v nedeljo, 22. novembra 1924 ob 8.30. Pri slavnosti sta sodelovali na vsej poti dve godbi, in sicer železničarska godba iz Maribora in vojaška godba iz Varaždina ter znani Devov kvartet iz Maribora. direkcija. državnih, železnic Ljubljana- Program plavnostne vožnje na progi Ormož - ¿jiitomer-Murska /Sobota dne 22.zr.1924. Po odloku Min. za prometne dne 22.31.1924-. nanovo zgrajeni progi Ormož-Ljutorner-Murska Sobota izvrši ptavnostna vožnja ¿posebnim vlakom, po¡sledečem, voznem redu: h? Prit. vd tU.-nth Od! Poptaje Prt/ lata Odi od <1 00 Ormož < Pav/ovci p. JvanjkOVd(Jvetinje-Jcr*iak™j Žerovinci p. Jjjutomer Verze; Heitinci ' Mj.rfika pobota n 21 V 11 P..1 '/ H 32 Z 21 37t n 11 M- tO n H 13 21 13 2 21 21 tO i? 07 22 21 Ot 2 Z1 06 ti 12 Pf nt it 00 '7 20 22 20 20 *2 17 15 17 10 ti >7 te 20 03 2 20 OS K K to ti /SÎ is 11 *5 11 *7 15 K 08 19 30 Povabljenci in udeležena javnih oblapti in korporacj prispejo v Ormož z vi štev. 3/2 ob /O uri 4o min. proge Pragerpbo - Jčotoriba In se vračajo z vlakom štev. &3/ ob 22 uri 23 min. v Maribor /n Jjjubjjanot Pred odhodom slavnostnega vlaka v Ormožu, pozdrav/ udeležence ravnatelj gasp. Jtndrej Vrečko, in naprosi gospoda ministra za promet oz/roma n/egovega za^toprvka, da otvori promet na novi progi. Vožnja s /slavnostnim v/aAomje brezplačna in imajo dostop jamo uradni železniški organi in od političnih, oblasti s tozadevnimi občinami ¿n /zorpo-racijami določeni udeleženci. Z oziro/n na ustroj proge more slavnostni vlak prevzeti največ 250 udeležencev. Xjubljanci, dne /O. novemtbr>a JJ/rehcya drž. zel. Obvestilo o odprtju proge Ormož-Ljutomer-Murska Sobota leta 1924. Hrani: Karel Rusija. ffiržaune žrJkz.riiče -Airafiei/ïne S/knu dkrva/ov in S£cuenr.pi/ jjire&cija CfuSftanct. Ocffas. '6 se okvori r. lostajaJjsče ffusenci. Sne 29.yunrja iS26 se oti/orz najprojyi Ormož. - J^jjoc/oS met/ postajama Ormož ih &v/o7Jcipostajališče It poskujaûscu se odpravlja jootnikee c/ire^tho — /fartéprodaja čaz/aj, p/rt^acjo sejspjrej'einci v prevoz, samoproti doptači/cz. Pozmrecf■. U/nJlšTči/ 1/HzA I/ 7D72 pO/1 70/s 70/3 70/S 7°'7 70/9 i-** s" S'2 9" 77* IS." OM. oŠ- J&avperj/fo prik to2° g-37 »■>' 77 27? 2707 7X> /O2* asz 77*' Ormož priti y 52 722S rs/" 7* /o» 77*7 pri/i. tfušenci odk- yS3 72" S" 9,s rt-" fS™ /S" „H- priti priti- Jjjuiomer jHursča SoSoûz octk-odk yO/ £ss. 7/W 70>2 75" 7ti" 7âso „so Z^tjjciktjcini, mcSecapunja 0irekczj'a. Oglas o odprtju postajališča v Pušencih leta 1926. Hrani: Karel Rustja. Gradnja useka Žerovinci februarja 2001. Foto, hrani: Karel Rustja. Zgradba postajališča Žerovinci okrog leta 2000. Postajališče se danes imenuueMekotnjak. Hrani: Karel Rustja. 65 Cestni prehod v Ljutomeru v 60. letih. Hrani: Karel Rustja. Porušeni most čez Muro leta 1941. Hrani: Karel Rustja. Povzetek Železniške proge v Prlekiji in Prekmurju so gradile Avstrija, Ogrska, staraJugoslavija in Slovenija, zato železniška mreža ni najbolj posrečena. Ker ležijo na obrobju Slovenije, niso bile deležne velike pozornosti; izjema je leta 2001 novozgrajena proga Murska Sobota-Hodoš in proga Pragersko-Ormož-Murska Sobota-Hodoš, zadnja omenjena je bila rekonstruirana in leta 2016elektrificirana. Povezava osrednje Avstrije proti Jadranskemu morju iz Aspanga skozi Ptuj, Rogatec, Brežice, Novo mesto in dalje v Dalmacijo je bila dolgo časa aktualna. Odsek železniške proge Pragersko-Središče ob Dravi-Kotoriba je bildelprometne transverzale Budimpešta-Velika Kaniža-Pragersko-Maribor-Dravograd-Beljak-Francenfeste, ki je bila do konca prve svetovne vojne zelo prometna. Pomurje je bilo po prvi svetovni vojni prometno osamljeno. Tamkajšnje železniške proge so bile grajene tako, kot je ustrezalo tujim interesom; proge med seboj niso bile povezane; vodile pa so proti nekdanjim gospodarskim in političnim centrom (proti Budimpešti oziroma Gradcu). Prekmurci so že prej pogosto zahtevali gradnjo železniške proge iz Murske Sobote do Radgone ali Ljutomera, vendar s tem ni soglašala madžarska vlada, ki se je bala, da se Prekmurjepremočno poveže z ostalimi slovenskimi kraji. S Trianonsko mirovno pogodbo med Kraljevino SHS in Madžarsko je državna meja presekala obe progi v Prekmurju. Medtem koje lendavska proga visela kot nit na železniškem omrežju Kraljevine SHS v Čakovcu, je ostal od hodoškeproge le slepi krak. Promet z Madžarsko preko Lendave in Hodoša je bil prekinjen. Na obeh prehodih so Madžari med drugo svetovno vojno obnovili; vendar je bilpo drugi svetovni vojniponovno prekinjen. Kraljevina SHS je morala 26. julija 1920predati Avstriji progo Radgona-Spilje, tako je bila proga Ljutomer-Gornja Radgona brez povezave z ostalim železniškim omrežjem v Sloveniji. Ob koncu druge svetovne vojne je bil porušen jekleni most čez mejno reko Muro med obema Radgonama. Zaradi hladnih odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo mostu niso obnovili. Železniška povezava med državamaje zatonila v pozabo. Med drugo svetovno vojnoje bilo v Prlekiji porušenih veliko število mostov. V dobi evforije ukinjanja železniških prog ni bilo sredstev za obnovo zastarelih, ki so bile v slabem stanju; sledila je ustavitev potniškega prometa iz Ljutomera v Radgono; progo Murska Sobota-Hodoš so po ukinitvi prometa razdrli. Ključne besede: Prlekija, Prekmurje, »Cesar FrancaJožefa orientalna železnica« 66 Arhiv Slovenije: fond 188, C. Kr. ministrstvo za železnice; fond448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo; fond 949, Ivan Mohorič, Ljubljana. Arhiv Železne županije v Szombathelyju: fond železniškaproga Körmend-Murska Sobota. Arhiv v Zalaegerszegu: fond železniškaproga Čakovec. Zgodovinski arhiv Ljubljana: fond 311, JožeJenko, Ljubljana. Arhiv Slovenskih železnic: fondi proge: Ljutomer- Gornja Radgona, Ormož-Murska Sobota, Murska Sobota-Hodoš, Lendavska proga. Časopisi: Delo, Dnevnik, Slovenc, Vestnik, Večer, 7D, Novaproga, Primorje. Eisenbahn-schemafür Österreich-Ungarn, Wien 1891, 1894, 1900, 1904, 1914. Okrožnice Direkcije državnih železnic v Ljubljani. Službena obvestila Generalne direkcije za eksploatacijo železnic v Ljubljani. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani za leto 1919. Vozni redi. 67 Literatura Franc Hrobat: Problematika železniškegaprometa vPomurju; ŽG Ljubljana, Prometni institut, Ljubljana 1983. Izolacijske tendence v tranzitnem prometu Madžarske na Jadran in v Italijo znotraj Jugoslavije; Ljubljana 1974. Jože Jenko: Železnice med Muro in Dravo v 19. in 20. stoletju. Zbornik: SvetmedMuro in Dravo, Maribor 1968. Jože Jenko: Ob stoletnici proge Pragersko-Kotoriba. Kronika 1959, št. 3. Jože Jenko: Se nekaj zanimivosti ob stoletnici proge Pragersko-Kotoriba. Železniški vestnik 1960 št. 2. Franjo Marcius: 100. obljetnicapruge Čakovec-Lendava; Željezničar, glasilo ŽTP Zagreb; 1990, št. 528, 529 in 530. Vasilije Markovic: Zajam u inostranstvu u vezisagradženjem i eksploatacijom železnica ipristaništa; Tehnički list, br. 5/1922, Zagreb. Janez Mataj, Saša Štraus: Murska Sobota nekoč in danes; Murska Sobota 2007. Klemen Miklič: Regionalna geografija Prekmurja. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, oddelek za geografijo; Ljubljana 2006. Ivan Mohorič: Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana 1968. Nova železniškapovezava med Slovenijo in Madžarsko, Slovenske železnice. Ljubljana 2000. Prometna politika Republike Slovenije, Republika Slovenija; Ministrstvo za promet in zveze, Ljubljana 1991. Karel Rustja: Zgodovinski zapis in sedanji utrip, revija Nova proga št. 22, 1984. Karel Rustja: Letos mineva 60 let od gradnje pomurske proge, revija Nova proga št. 24, 1984. Karel Rustja: Gradnjaproge Ormož-Murska Sobota, revija Nova proga št. 10-14, 1985. Karel Rustja: Skozi Lendavo so vlaki vozili že pred sto leti, revija Nova proga št. 4, 1990. Karel Rustja: Pomurske proge, Enciklopedija Slovenije zvezek št. 9; Ljubljana 1995. Karel Rustja: Železniška proga skozi Lendavo, revija LINDUA, Lendava 2010. Kratice ŽG, Železniško gospodarstvo SŽ, Slovenske železnice ŽTP, Železniško transportno podjetje JŽ, Jugoslovanske železnice JDŽ, Jugoslovanske državne železnice HŽ, Hrvaške železnice SJŽ, Skupnost jugoslovanskih železnic HŽP, Hrvaško železniško podjetje SIS, Samoupravna interesna skupnost za železniški in luški promet 1974-1989 SIT, slovenski tolar od 8. oktobra 1991 dalje UIC, Mednarodna železniška unija FLRJ, Federativna ljudska republika Jugoslavija SHS, Srbov Hrvatov in Slovencev (Kraljevina) DB v Gradcu, ne vem, kaj bi kratica pomenila DRB, Deutche Reichbahn 68 Brane Lamut1 Kamnita sekira iz Šalovcev V člankuje predstavljena slučajna površinska najdba prazgodovinskega kamnitega orodja iz serpentinita, ki gaje gospod Ivan Brumen, Šalovci pri Ormožu 14, našel pri sprehodu ob robu sosedove njive. Najdbo lahko uvrstimo v eneolitsko obdobje. Tjaša Brumen, svetovalka-pripravnica na Osnovni šoli Miklavž pri Ormožu, je v marcu leta 2014 obvestila Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, enoto Ormož, da je njen oče Ivan Brumen, Šalovci pri Ormožu 14, našel na zemljišču Bojane in Dejana Grubiča, Šalovci 15, na sprehodu, na površju ob robu njive parc. št. 317, k. o. Šalovci pri Središču, kamnito orodje. Gospod Brumen je kasneje približno mesto najdbe tudi pokazal (slika 1). Na sliki 2 je prikazan zemljevid izseka območja z označbo Šalovcev pri Ormožu, na sliki 3 pa izsek zemljevida s približno označbo najdbe sekire (oboje po Google maps). Slika 2: Izsek zemljevida območja z označbo Šalovcev pri Ormožu z oznako hiše št. 15, domačija Grubič (napodlagi Google maps). Slika 1: Gospod Ivan Brumen kaže približno mesto najdbe kamnite kladivaste sekire ob robu njive parc. št. 317, k. o. Šalovci pri Središču. Foto: Brane Lamut. Orodje iz Šalovcev je skrbno izdelano iz rečne oblice. Glede na zelenkasto barvo, je kamnina po vsej verjetnosti serpentinit. Predmet je v celoti ohranjen, le površina je ponekod rahlo poškodovana; v višino meri: 10, 8 cm, širok je 4, 1 cm, debel 4, 0 cm, premer odprtine za nasaditev toporišča pa znaša 1, 8 cm. Na eni strani ima z brušenjem in glajenjem izoblikovano rezilo, ki je vzporedno z odprtino za toporišče, na drugem koncu pa je orodje topo. Torej gre za kladivasto sekiro, za katero nam že ime nakazuje dvojno uporabnost (slike 4 a, 4 b in 5). Slika 3: Izsek zemljevida Šalovcev z oznako (bel pokončen oval) približnega kraja najdbe kamnite kladivastesekire na njivi parc. št. 317, k. o. Šalovci pri Središču (karta iz Google maps). 1 Mag. Brane Lamut, kustos arheolog - muzejski svetovalec, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, OE Ormož, Grajski trg 1, Ormož. Sliki 4 a in 4 b: Sekira iz Salovcev, privatna last Ivana Brumna, Salovci 14. Foto: Nina Mertik, april 2014. Vendar ta slučajna najdba ni prvo tovrstno orodje, znano na tem območju. Najstarejša notica o arheoloških površinskih najdbah v kraju sega v čas pred prvo svetovno vojno, ko tedanji predsednik Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko Fran Kovačič v svoji monografiji o Središču ob Dravi2 pravi, da nam poselitev središkega območja v mlajši kameni dobi potrjujejo prav različni kamniti izdelki, največ so jih našli okoli Šalovcev. Potem pa nadaljuje z zanimivo vražo: »Ljudje imenujejo te kamenite predmete »gromske strele« ter mislijo, da v tiste hiše ne vdari strela, v kateri hranijo »>gromsko strelo«. Pri nekaterih hišahjih rabijo kot uteže pri stenskih urah«. Fran Kovačič potem razjasni pravo funkcijo teh orodij. Nadalje pa pravi: » V teh krajih ni takega kamenja, torej so svoje orodje dobili po kupčiji, kije šla iz Jutrovega ob Donavi in Dravi gori proti Alpam«. Avtor nadaljuje in na isti strani navaja še starejši podatek, da je nekdanji središki kaplan (Matej) Slekovec nabral leta 1877 po župniji 10 raznovrstnih kamnitih sekir, in končuje s še vedno aktualno domnevo: »Na planoti severno od današnjega trga, Grab in Obreza nam je iskati najstarejšo naselbino v tej okolici«.3 Za njim sta notico povzela tudi Josip Klemene in Balduin Saria v svoji arheološki topografiji.4 Iste podatke je ponovil še Stanko Pahič, kustos Pokrajinskega muzeja Maribor, v več preglednih člankih, s tem daje dodal tudi navedbo dveh kamnitih orodij iz Salovcev, ki ju hrani Prirodoslovni muzej na Dunaju (Naturhistorisches museum Wien), ko je, recimo, pisal o arheoloških spomenikih v Slovenskih Goricah5 ter v publikaciji o arheološki topografiji,6 kjer je za orodji iz Salovcev dodal tudi inventarni številki N(aturhistorisches) M(useum): 3896 in 3897. V prilogi k omenjeni publikaciji so na karti razprostranjenosti za območje Slovenije za obdobji i..i • i..i . i-v -i ■ i i. Slika 5: Slučajna površinska najdba kamnite sekire iz Salovcev pri »neolitik in eneolitik« vneseni tudi številni podatki o ' ' • ju u i j- • u j ci •• Ormožu v marcu leta 2014. Risba: NejkaUršič. najdbah kamnitega orodja iz severovzhodne Movemje, 7 ki jih je zbral Stanko Pahič. Med najdišči so omenjeni tudi Šalovci. Podobno karto razprostranjenost, a le za severovzhodno Slovenijo, je Pahič prvič objavil v članku: »K predslovenski poselitvi Slovenskih Goric in Pomurja« .7 V članku je objavljen seznam vseh krajev s kamnitimi orodji, pri čemer so kraji razvrščeni po stolpcih glede na posamezne vrste orodij.8 2 Kovačič, 1910, str. 69. 3 Ibidem. 4 Klemene und Saria 1936, str. 69. 5 Pahič 1962, str. 189. 6 Pahič 1975 a in 1975 b, str. 327. 7 Pahič 1968, str. 158-255, karta na strani 165. 8 O. c.: str. 252-253. 70 Tu je bila namreč prvič izoblikovana tipologija glajenega kamnitega orodja za obravnavano regijo,9 različna orodja je Pahič prikazal tudi v risbi.10 Kasneje je bilo kamnito orodje iz naših krajev sistematično obdelano še v dveh člankih Marije Lubšina-Tušek. Najprej v članku, ki je izšel v Ptujskem arheološkem zborniku ob 100-letnici muzeja in muzejskega društva, ki obravnava najdbe iz vse severovzhodne Slovenije. V katalog najdb so zajeti vsi predmeti iz muzejev in zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine severovzhodne Slovenije ter na podlagi literature tisti, ki se hranijo v tujini. Med njimi sta kosa iz Šalovcev pri Ormožu.11 Zaradi večje količine upoštevanih najdb je bila tu Pahičeva tipologija oblik lahko tudi dopolnjena.12 Poleg tega je dopolnjena glede na stanje iz leta 1993 tudi karta razprostranjenosti orodij: »Neolitska in eneolitska naselja in najdišča kamnitega orodja v severovzhodni Sloveniji«.13 Drugi članek obravnava le območje nekdanje ormoške občine (sedaj Občine Sveti Tomaž, Središče ob Dravi in Ormož) v arheoloških obdobjih in problematiko prostorske arheologije14 Tu so spet dopolnjeni seznami najdišč in karte razprostranjenosti po posameznih obdobjih. Ponovljena je omemba kamnitega orodja iz Šalovcev in dveh kladiv, ki ju hrani Prirodoslovni muzej na Dunaju/Naturhistorisches museum Wien.15 Glede prej navedenih dejstev moramo reči, da je sklepanje Frana Kovačiča o možni naselbini v tej mikroregiji zelo verjetno, zmotil pa se je o izvoru kamnin, iz katerih so orodja izdelana, saj sta amfibolit in serpentinit v Podravju poznana. Tako zapiše prof. geograf. Vili Podgoršek ob koncu članka: »Prav tako najdemo prodnike vseh ostalih vrst kamnin, iz katerih nam je poznano kamnito orodje iz okolice Ormoža. Brez večjega napora lahko tudi sedaj naberemo prodnike iz serpentinita, ki so ga prav tako precej uporabljali«.16 Namreč na dravskih prodiščih. Marko Mele je izvedel vrsto eksperimentov z izdelavo in uporabo kamnitega orodja. Ustrezen serpentinit sta z Vilijem Podgorškom našla v opuščenem kamnolomu »Markežev pruh« pri Gladomesu (slika 7) ter na prodišču reke Drave blizu Nove vasi pri Markovcih (slika 6).17 V nadaljnjem tekstu omenjenega članka so opisani eksperimenti z brušenjem in s poliranjem orodja, pri čemer je brušenje s pomočjo peščenjaka iz bližine Markovcev in kremenčevega peska (velikost 0, 4 mm) dala najboljše rezultate, nekoliko nerazjasnjena pa je ostala visoka kvaliteta poliranja prazgodovinskih izdelkov.18 Nadalje je v navedenem članku predstavljeno še Slika 6: Prodišče na levem bregu Drave, kmalu za izlivom Dravinje v bližini Nove vasi pri Markovcih, kjer nahajamo med drugimi tudi rečne oblice serpentinita. Foto: Brane Lamut, 2007. 9 O. c.: str. 173 in 175. 10 Pahič 1968, str. 174. 11 Lubšina-Tušek 1993, str. 92, zap. št. 85 in Tab. 3 na str. 55 12 O. c.: Tab. 2 in str. 39 in sledeče. 13 O. c.: Priloga 1 za stranjo 36, Šalovci pri Ormožu so pod št. 85. 14 Lubšina-Tušek, 2005, 178 ss. 15 O. c.: str. 199. 16 Podgoršek 2007. 17 Mele 2007, str. 13 in op. 1 ter slika 1. 18 Mele 2007, 13-14. 71 vrtanje kamnitih sekir in možni načini nasaditve na toporišče.19 Eden od tam prikazanih načinov vrtanja s pomočjo votlega svedra je moral biti uporabljen tudi pri izdelavi na novo odkrite kladivaste sekire iz Šalovcev, zato tudi tu objavljamo eno izmed fotografij iz takratnega eksperimenta (slika 8) ter risbo podobnega vrtalnika, ki jo je po napotkih arheologinje Bernarde Perc v drugi polovici petdesetih let preteklega stoletja izdelal risar, kasnejši akademski slikar France Anžel (slika 9). Novo odkrita sekira iz Šalovcev je glede na dopolnjeno tipologijo kamnitega orodja najbližja tipu A 2, saj njena širina približno odgovarja debelini.20 Že iz Pahičeve tipološke table je razvidno, da je bila takšna sekira najdena tudi blizu vasi Pavlovski Vrh pri Ormožu.21 Ker spada tamkajšnja prazgodovinska naselbina v eneolitsko obdobje,22 lahko sklepamo, da spada posamična najdba iz Šalovcev v isti čas. Slika 7: Kamnolom »Markežev pruh« pri Gladomesu. Foto: Marko Mele, 2007. Slika 8: Vrtalna naprava z navpičnim votlim svedrom, kakršno je uporabil kustos arheolog Marko Mele pri eksperimentalnem vrtanju kamnitih sekir leta 2007 v Muzeju Ormož. Foto: Marko Mele, 2007. Slika 9: Risba vrtalne naprave z votlim svedrom, ki jo je po napotkih kustodinje Bernarde Perc narisal kasnejši akademski slikar France Anžel v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja. 19 Mele, 2007, str. 14-20. 20 Lubšina-Tušek 1993, Tab. 2. 21Pahič, 1968, str. 174 zgoraj, tip A 2. 22 Tomanič-Jevremov, 1973. Povzetek V člankuje predstavljena slučajna površinska najdba kamnitega orodja, ki gaje gospod Ivan Brumen, Salovci pri Ormožu 14, našel pri sprehodu ob robu sosedove njive naparc. št. 317, k. o. 317, Salovci pri Središču. Orodje je 10, 9 cm dolgo, 4,1 cm široko in 4, 0 cm debelo, premer odprtine za nasaditev toporišča pa znaša 1, 8 cm. Predmet je izdelan iz zelenkaste kamenine, kar je po dosedanjih analizah podobnih orodij najpogosteje serpentinit,1 na eni strani je predmet top in je služilza tolčenje, udarjanje, zabijanje, na drugi strani pa ima rezilo, ki je vzporedno s smerjo nasaditve toporišča, torej je tu služil tudi za sekanje in je zaradi takšne dvojne namembnosti dobil ime kladivasta sekira. V tipologiji kamnitega orodja naše regije spada nova kamnita sekira, glede na približno enake mere širine in debeline, v tip A 2.1 Enako je to vrsto orodja označil tudi Stanko Pahič in na tabeli zapisal, da gre pri vzorčnem primeru za sekiro iz Pavlovskega Vrha (Pahič, 1968, risbe na str.174)1 Omenjena sekira iz vasi Pavlovski Vrh je verjetno v zasebni lasti (Pahič, 1975 b, str. 331), sondiranje na tem kraju leta 1961 je dalo nekaj neolitske keramike (prav tam in Pahič, 1958-59), kasnejša izkopavanjapa so razkrila eneolitsko naselbino (Tomanič-Jevremov, 1973). Ker sta si sekiripodobni, je verjetno enak tudi čas nastanka, kije torej tudi v primeru Salovcev lahko mlajša kamena doba (neolitik) ali bakrena doba (eneolitik). Kot sem že omenil, hranijo poleg nove najdbe kamnite sekire iz Salovcev še dve kamniti orodji tudi v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju (Naturhistorisches Museum Wien) pod inventarnima številkama: 3896 in 3897. Kar tri kamnita orodja v enem kraju pa kažejo na to, da bi utegnila biti stara predpostavka Frana Kovačiča o prazgodovinski naselbini v tempredelupravilna.16 Ključne besede: Kladivasta sekira, eneolitik, vrtanje kamnitega orodja, tipologija prazgodovinskega kamnitega orodja, serpentinit. 23 Lubšina-Tušek, 1993, str. 51. 24 Lubšina-Tušek, 1993, Tab. 2 na str. 41. 25 Pahič, 1968, risbe na str 174. 26 Kovačič, 1910, str. 69. 73 Literatura Josip Klemenc und Balduin Saria: Archaeologische Karte von Jugoslavien, Blatt Ptuj. Beograd-Zagreb 1936, Šalovci, str. 69. Fran Kovačič: Trg Središče. Krajepis in zgodovina. Izdalo Zgodovinsko društvo za Sl. Št., Maribor 1910, in ponatis: Središče 1986, str. 69. Brane Lamut: Kamnita orodja iz prazgodovinske naselbine v Ormožu, v: Brane Lamut (urednik), Kamen v davnini. Muzej Ormož, Ormož 2007, str. 24-32. Marija Lubšina-Tušek: Kamnito orodje v severovzhodni Sloveniji, v: Brane Lamut (urednik), Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in muzejskega društva, Ptuj 1993, str. 31-158, Šalovci na str. 92 in na Tab. 3 na str. 55; z navedbo starejše literature. Marija Lubšina-Tušek: Ormoško območje v arheoloških obdobjih in prostorska arheologija, v: Marija Hernja Masten (urednica), Ormoški zbornik V, Ormož 2005, str. 178-225, omemba Šalovcev na str. 199. Marko Mele: Izdelava in uporaba glajenega kamnitega orodja, v: Brane Lamut (urednik), Kamen v davnini. Muzej Ormož, Ormož 2007, str. 12-23. Stanko Pahič: Arheološki spomeniki v Slovenskih Goricah, v: Ptujski zbornik II, Ptuj 1962, 187 ss, z omembo kamnitih predmetov iz Šalovcev na str. 189. Stanko Pahič: K predslovenski naselitvi Slovenskih Goric in Pomurja, v: Svet med Muro in Dravo. Ob 100-letnici I. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868-1968, Maribor 1968, str. 158-255. Stanko Pahič: Neolitsko in eneolitsko obdobje, v: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, str. 45 ss. Stanko Pahič, Šalovci, v: Arheološka najdišča Slovenije, str. 327. Vili Podgoršek: Nastanek prodišč in njihov pomen za izdelavo kamnitega orodja, v: Brane Lamut (urednik), Kamen v Davnini. Muzej Ormož,Ormož 2007, str. 21-23. Marjana Tomanič-Jevremov: Eneolitska naselbina na Pavlovskem vrhu, v: Ormoški zbornik 1, Ormož 1973, str. 20-31. 74 Ivan Tušek1 Rimska vojska v 1. stoletju in petovionske legije Vojska, ki je osvojila svet, je imela v Petovioni v 1. stoletju dve vojaški enoti za obrambo severovzhodne meje cesarstva na Dravi. Ti vojaški enoti, legija VIII. Avgusta (od leta 9 do 45) in legija XIII. Gemina (od leta 45/46do 69), sta imeli na Spodnji Hajdini svoj vojaški tabor ali prezimovališče - castrum hiberna. Nekaj besed bom posvetil tudi legijskemu poveljniku iz Petovione Marku Valeriju Maksimijanu mlajšemu, kije dobil leta 176 za vojaške zasluge naziv senator inje edini iz panonskega sveta, kije leta 184 dobil častni naziv rimski konzul. Ob koncu 2. stoletja je bil cesarski namestnik, propretor rimske province Numidije ter legat legije III. Avguste v Lambaesisu. Rimska vojska se je v zgodnjem času republike rodila iz državljanske milice in je v začetku branila svobodno ozemlje okoli mesta Rima ob reki Tiberi, v 5. 4. in 3. stoletju pr. n. št. pa je začela osvajalske pohode proti sosednjim plemenom. Imela je visoko borbeno zavest, republika pa je bila trdna in varna. Po punskih vojnah s Kartažani v 3. in 2. stoletju pr. n. št. pa je postala izurjena vojaška sila, pripravljena na osvajanja najprej v Sredozemlju, nato pa tudi v Zahodni, Srednji in Vzhodni Evropi južno od rek Rena in Donave, Bližnje in Male Azije ter Severne Afrike. V času srednjega cesarstva je v njenih legijah služilo vse več tujih najemnikov, ki niso imeli več pravega rimskega borbenega duha, ampak so se borili le za dobro plačilo in vojni plen, kar pa je že v poznem 3. stoletju dolgoročno prispevalo k splošni krizi rimskega cesarstva in h koncu Zahodnega rimskega cesarstva leta476. Osnovna enota rimske vojske je bila stotnija ali centurija, ki je v začetku štela 100 mož - legionarjev, kasneje pa se je to število ravnalo po potrebi in številu nasprotnikov. Na čelu legije so bili znakonoša (signifer), orlonoša (aquilifer) in praporščak (vexillarius). Rimska legija je bila sestavljena iz 60 centurij, ki so bile združene v 30 maniplov in ti v 10 kohort. V času cesarstva je rimska vojska štela 28 legij (cesarja Avgust in Septimij Sever), v katerih je bilo med4200 in 6000 legionarjev. Shemapostavitve rimske legije z desetimi kohortami, konjenico in pomožnimi enotami pred bitko. 1Ivan Tušek, univ. dipl. arheolog, konservatorski svetnik, Peršonova 12, Ptuj. 75 Signifer - znakonoša. Vexillarius - praporščak. Aquilifer-orlonoša. Legionarnapohodu. Sistem novačenja legionarjev, napredovanja, nagrajevanja in kaznovanja je bil točno določen in urejen. Prav tako je bilo tudi z bojno opremo (čelada, oklep, na nogah golenice in usnjeni opanki s trakovi za pritrditev) in orožjem legionarjev (kopje, meč v nožnici, bodalo). Lahke pomožne enote pa so sestavljali pračarji in lokostrelci. Na bojnih pohodih so legionarji nosili poleg orožja še določeno orodje za postavitev tabora (krampe, lopate, sekire, lesene kole,...) in tudi hrano za nekaj dni (vse skupaj je tehtalo okrog 30 kg). Vsaki legiji je pripadala tudi ena ali več enot konjenikov in enote, ki so obvladovale oblegovalne naprave (catapultae) ter enote inženircev (fabres; za gradnja mostov, cest, vodovodov, kanalizacije,.). Proti kamnitim izstrelkom in puščicam so uporabili obrambno formacijo in zaščito t. i. želvo (testudo). Na morju in na rekah pa je bila v pripravljenosti tudi vojna mornarica. Za prenočevanje so postavljali občasne ali pa stalne in utrjene vojaške tabore (castrum), za dalj časa pa prezimovališča (castrum hiberna). POVELJSTVO Vrhovni poveljnik vojske je bil imperator, rimski cesar, v vojaškem taboru pa so legijam poveljevali praetorji ali njihovi namestniki legati militum, k višjim oficirjem pa so sodili tudi tribuni militum. Nižji oficirji pa so bili centurioni (stotniki). Poveljstvo konjenice je prevzel praefectus equitum, vojnega ladjevja pa praefectus classis. ŽIVLJENJE LEGIONARJEV Zavest bližine vojaških enot je dajala ljudem moč in varno počutje. Vendar pa, po besedah rimskega zgodovinarja P. C. Tacita življenje legionarjev ni bilo ravno rožnato. Na stalnih bojnih pohodih je v vojaški službi, ki je trajala do 30 in več let, le malokdo dočakal konec vojaške obveznosti in častni odpust z nagrado v denarju ali posesti (missio denaria ali missio agraria). Poleg mraza, dežja, komarjev in vročine še majhna plača, večni pohodi, strašne vojne, kruta kaznovanja z bičem in le malo pohval je bila za legionarje vojaška služba, ki so ji zaprisegli, težka in brezplodna. S pohabljenim telesom, polnim ran, pa so le redki dobili dostojno odpravnino. V večini so za vse te vojaške napore dobili »zamočvirjenapolja in neobdelane gorske kraje«. TESTUDO - želva. 76 LEGVIII m A VG • MG V mmmmm RIMSKE LEGIJE VPETOVIONI V rimski provinci Panoniji so bile v 1. stoletju tri legije, ki so se ob smrti cesarja Avgusta uprle: legija VIII. Avgusta (Petoviona), legija IX. Hispana (Siscia) in legija XV. Apollinaris (Emona). Tako je ta upor legij zapisal rimski zgodovinar in konzul P. C. Tacit (55-120) v knjigi Annales I, kjer opisuje zgodovinske prigode v času Julijcev od smrti cesarja Avgusta do cesarja Nerona v letih 14 do 68 n.št. Legija VIII. Avgusta S prihodom prve rimske legije VIII. Avguste v Petoviono v začetku 1. stoletja, ki si je postavila na desnem bregu reke Drave na Spodnji Hajdini zimski legijski tabor (castra hiberna), se je začel razcvet rimskega mesta ob meji (limes) na Dravi. V mesto je prišla najverjetneje leta 9 n. št. po zadušitvi velikega ilirsko-panonskega upora (imenovan tudi panonsko-dalmatinski upor); pod vodstvom Batonov(»bellum Batoniarum«) so ga proti rimskemu osvajanju ozemelj in rekrutiranju mladcev v vojsko med domačimi ilirskimi plemeni v Panoniji začela združena plemena Ilirov in Panoncev tri leta prej. Združena uporna plemena med Donavo in Jadranom sta končno premagala Avgustov vojskovodja in kasnejši cesar Tiberij in vojskovodja Germanik. Ime Augusta je legija nedvomno dobila v času vladavine cesarja Avgusta v zahvalo za zmage na bojnih poljih. Ustanovil jo je leta 59 pr. n. št. (če ne že nekaj let prej) vojskovodja Gaj Julij Cezar in legija je v letih med 58 in 49 pr. n. št. bfla bitke v galskih vojnah, nato pa z vojskovodjo in konzulom Gajem Julijem Cezarjem prestopila reko Rubikon (»Aleia iacta est!«) 10. januarja leta 49 pr. n. št. ter bila s Cezarjem v Egiptu (Kleopatra) med 48-im (bitka pri Farsalu in zmaga proti Pompeju) in 45-im letom pr. n. št.. Na novo je legijo oblikoval leta 44 pr. n. št. cesar Avgust in je od leta 30 pr. n. št. najprej služila na Balkanu ter tako leta 9 n. št. prišla v Petoviono, kar dokazuj ej o naj deni vojaški nagrobniki na Ptuju in v okolici. Nedvomno je sodelovala tudi pri gradnji rimskega vodovoda iz Frama za rimsko naselbino in vojaški tabor na desnem bregu Drave, pa tudi pri gradnji ceste med Celejo in Petoviono, kar je bila njena primarna naloga, saj je bila izgradnja ceste nujno potrebna, ne samo za hitre premike vojaških enot iz notranjosti na mejo na vzhodu, ampak tudi za naraščajočo trgovino med italskim in panonskim svetom, kakor tudi za prevoz obrtniških izdelkov (predvsem opeke in keramike) z vzhoda na zahod in obratno. Nedvomno so legijski obrtniki-opekarji v opekarskih pečeh za 77 potrebe graditelj ev p ekli op eko z legij skim pečatom. V času cesarja Klavdija med letoma 43-46 n. št. so bile rimske legije večkrat premeščene in tako je podobna usoda doletela tudi legijo VIII. Avgusto, ki je bila premeščena v Novae (danes Svištov) v Moesiji inferior (severna Bolgarija in Dobrudža). Pf i i ti» i Ki Nagrobnik centurionu legije VIII. Auguste M. Petroniju. Karta 2: Poctovio - 1. stoletje po Kr. Domnevnipoložaj vojaškega tabora legije VIII. Auguste in legijeXIII. Gemine. Legija XIII. Gemina (Dvojna) Prej omenjeno legijo je nasledila legija XIII. Gemina, katere nastanek ni dokumentiran; domneva pa se, da je nastala v času Gaja Julija Cezarja leta 57 pr. n. št. ter sodelovala v vojnah proti Galcem in je tako prvič bojno delovala leta 52 pr. n. št. pri obleganju galskega mesta (oppiduma) Alesio. Z Julijem Cezarjem se je borila v državljanski vojni leta 49 pr. n. št. proti Pompeju in 10. januarja leta 49 prva prešla reko (potok) Rubikon. Na novo jo je oblikoval cesar Avgust leta 41/40, ko jo je po bitki pri Akciju (leta 31 pr. n. št.) združil še z eno legijo. Legija je v zgodnjem cesarstvu od leta 42 pr. n. št. služila v provinci Iliriku (Illyricum), najverjetneje v Burnumu (danes Ivoševci pri Skradinu), nato pa so jo po bitki v Tevtoburškem gozdu leta 9 n. št. (uničene tri rimske legije: XVII, XVIII in XIX) preselili na »renski limes« v Raecijo, kjer je bila nastanjena v Vindelicorumu (današnji Augsburg) in odlikovana za zasluge in dobroto z naslovom »beneficiaria«. Nato je bila nastanjena na limesu v vojaškem taboru pri Vindonissi ob Renu (današnji Windisch a. d. Aare v Nemčiji) v Gornji Germaniji. Pred prihodom v Petoviono je bila premeščena leta 16 pr. n. št. v Panonijo, v Emono, kjer je imela nekaj manjših bitk z lokalnimi uporniki. Legija XIII. Gemina je bila v začetku svojega obstoja ena izmed najslavnejših legij v rimskem imperiju. Po odhodu legije VIII. Avguste iz Petovione je bila v času cesarja Klavdija, okoli leta45/46 n. št., premeščena na mejo ob Dravi, v Petoviono v provinco Gornjo Panonijo (Pannonia superior). Ob zasedbi Sicilije je ob neki priliki legija XIII. Gemina cesarju Avgustu rešila življenje. Prav tako kot njena predhodnica je vojaštvo nove legije sodelovalo pri izgradnji mestnih četrti, mestne kanalizacije, mosta čez Dravo, foruma, dogradnji cestnega omrežja, predvsem proti vzhodu, proti Sisciji (danes Sisku) in proti severovzhodu do Savarije (danes Szombathely) in naprej proti Aquinkumu (danes Budimpešta), pa tudi pri drugem petovionskem vodovodu iz Grajene za levi breg Drave (ostaline vodovoda najdene na Panorami na Ptuju). Pri izkopavanjih na rimskem forumu na Ptuju so bile najdene opeke z legijskim pečatom, deli kloake in rimske 75 ceste proti Savariji (v nekdanji kasarni pod gričem Panorama in pri Bolnišnici dr. J. Potrča na Ptuju). LEG XIII Največji pomen petovionskega vojaškega tabora - prezimovališča (castrum hiberna) legije XIII. Gemine - pa je nedvomno leto 69, ko je bil avgusta v njenem taboru vojaški zbor poveljnikov panonskih legij (dr. Jaroslav Sašel: »Vojaški puč v Poetovioni«), na katerem so se odločili, da v borbi za rimski vladarski prestol podprejo vojaškega poveljnika legij na Vzhodu in kasnejšega rimskega cesarja Tita Flavija Vespazijana (69-79) proti cesarju Viteliju. Vespazijan je bil takrat s svojimi vzhodnimi legijami še v Egiptu. Sodelovala je v dveh bitkah pri Bedriaku (Bedriacum; blizu Cremone v Italiji). Vprvi bitki pri Bedriaku je bila z ostalimi legijami na strani cesarja Otona poražena (19. aprila leta 69) in je za kazen morala sodelovati pri gradnji amfiteatrov v Cremoni in Bologni, v drugi bitki pri Bedriaku (24. oktobra leta 69) pa je z ostalimi »ilirskimi« legijami bila zmagovita. O srečanju legijskih poveljnikov v Petovioni poroča rimski zgodovinar P. C. Tacitus v svoji Historiji III/1. Po pomiku rimske meje nas Donavo je legijo XIII. Gemino cesar Domicijan po letu 81 premestil v Vindobono (današnji Dunaj), kjer je imela vojaški tabor v Karnuntu (Carnuntum; danes Petronell) ob Donavi. V začetku 2. stoletja pa jo je cesar Trajan premestil v Apulum ob reki Marisiji (danes Alba Iulia ob reki Mure§ v Romuniji), kjer je sodelovala v »dačanskih vojnah« med leti 101-106 n. št. Nekaj pomožnih enot (vexiliarije) legije XIII. Gemine je sodelovalo v času cesarja Galiena (260-268) tudi v bitkah v severni Italiji. V tem času je bilo nekaj enot skupaj z enotami legije V. Macedonice v Petovioni, na kar spominjajo posvetilni oltarji legionarjev in njihovega poveljnika Flavija Apra odposlancu boga Sola na zemlji, nepremagljivemu Mitri v III. mitreju na Zgornjem Bregu na Ptuju. Vojaški tabor v Petovioni je prenehal obstajati že ob koncu 1. stoletja, dodobra pa je vojaški tabor (če je od njega še kaj ostalo) in kasnejše rimske gradnje, uničila povodenj v 3. stoletju, kar je bilo vidno ob gradnji novega golf igrišča na Spodnji Hajdini in Zgornjem Bregu na Ptuju. Do danes je Drava večkrat spremenila svoj tok in strugo. GEMINA Hi Vespazianova konjenica preganja begunce po bitki priBedriacumu. Zaobljubni oltar Mitru poveljnika Flavija Apra. MARK VALERIJ MAKSIMIJAN MLAJŠI Ob zaključku tega pisanja naj namenim še nekaj stavkov najpomembnejšemu Petovioncu iz družine Valerijev. Vsi poznamo Orfejev spomenik iz belega pohorskega marmorja, veličasten, skoraj 5 metrov visok nagrobnik rimskemu županu iz 2. stoletja Marku Valeriju Veru, sinu mestnega svetnika Gaja Valerija, ki s svojo višino predstavlja največji spomenik iz rimskega obdobja v takratni provinci Zgornji Panoniji (Pannoniji superior). Rimska družina, ki je domovala v Petovioni že v prvi polovici 1. stoletja, je imela v svojih vrstah mestne svetnike, župane, sodnike, svečenike 79 cesarskega kulta in Marka Valerija Maksimijana mlajšega, ki je bil poveljnik panonskih legij v času cesarja Marka Avrelija (161-180), njegovega sina Komoda (180-192) in »cesarja 87-ih dni« v letu 193 P. Helviusa Pertinaxa. Skupaj s sovladarjem cesarja Marka Avrelija in vojskovodjem Lucijem Verom (161-169) sta kot zmagovalca sodelovala v »partskih« (162-165) in »markomanskih vojnah« (169-180), kjer sta si prislužila več cesarskih odlikovanj. Mark Valerij Maksimijan mlajši (Marcus Valerius Maximianus iunior) je bil vrhovni poveljnik in legat vsaj petih panonskih legij, v katerih je opravljal tudi druge vojaške funkcije (oskrbnik - praepositus in načelnik - procurator legionis). Legije, ki jim je poveljeval in bil za njih tudi oskrbnik in prokurator na obdonavskem limesu, so bile: legija I. Adiutrix v Brigetiu (Szony na Madžarskem) ob Donavi, legija I. Italica v Novae (Svištov v Bolgariji) v Moeziji, legija V. Macedonica v Potaissi (Turda v Romuniji) v Daciji, legija XIII. Gemina v Apulumu (Alba Iulia v Romuniji) v Moesiji in legija II. Adiutrix v Aquincumu (Budimpešta). Bleščečo vojaško pot je začel kot prefekt kohorte in konjeniški tribun alae, postal poveljnik in oskrbnik petih panonskih legij, kot »mož cesarja« ali vitez (vir egregius) je bil sprejet leta 176 v rimski senat in končno leta 184 dosegel čast konzula (suffectus consul). Vojaško kariero je končal kot cesarski upravitelj ali propraetor province Numidije v Lambaesisu in tudi legat legije III. Avguste. Pri izkopavanju bizantinska utrdbe v Zani (Diana Veteranorum) v Alžiriji so v temeljih našli bazo za kip, na kateri je slavilni napis Marku Valeriju Maksimijanu mlajšemu iz Petovione z vsemi doseženimi uradnimi nazivi v rimski vojski, senatu in konzulatu. Orfejev spomenik Mark Valerij Maksimijan mlajši je bil opit z Mitrovim kultom nepremagljivosti in to nepremagljivost je tudi vcepil v zavest svojih legionarjev. Lahko domnevamo, da so bili v 2. in 3. stoletju Valeriji podporniki in častilci Mitrovega kulta v Petovioni in da so imeli pomemben delež pri širjenju mitraizma po vsem rimskem imperiju. Zaobljubne oltarje bogu Sonca in nepremagljivemu Mitri najdemo danes v Apulumu (Romuniji), Aquincumu (Madžarski) in v Lambaesisu (Numidiji), kjer je služboval Petovijčan in vojaški poveljnik Mark Valerij Maksimijan mlajši. Zana: Kamnita baza za spomenik z vsemi vojaškimi nazivi Marka Avrelija Maksimijana mlajšega. 80 Naj sklenem zapis z besedami dr. Ive Curk: Dobrine današnjega sveta »od denarja, pisave, koledarja,...cestnih tras, izbire prostora za naselja in utrdbe, izkoriščanja pohorskih kamnolomov, regulacijo Ljubljanice,. tvarni dokumenti, s katerimi spoznavamo zgodovino rimske vojske na naših tleh,.« in to bržkone »preneha biti lanski sneg!«. Nedvomno so to besede, ki privlačijo pozornost ob proučevanju rimske vojaške sile. Že v prvi fazi organizacije vojske so sodelovali svobodni ljudje - kmetje, z leti in stoletji pa je moč rimske vojske naraščala in le s svojo odlično organiziranostjo in disciplino je bilo mogoče osvojiti ogromen prostor v času cesarstva. Ohranile so se številne najdbe orožja in njenih utrjenih taborov ter zapiski rimskih zgodovinarjev in opisane številne bitke vojske, kije tudi sama pisala herojsko zgodovino rimske republike in cesarstva. Cesar Vespazijan (69-79). Cesar Trajan (98-117). Povzetek Rimska vojska je nastala že v zgodnji republiki iz državljanske milice. Sestavljena iz Rimljanovje imela visoko borbeno zavest. V cesarstvu paje bilo v legijah vse več najemnikov, ki so se borili predvsem za plačilo in vojni plen, v njih pa ni bilo več pravega borbenega duha in v poznem 3. stoletju se ob družbeni krizi že napoveduje začetek konca rimskega cesarstva. Osnovna enota rimske legije je bila centurija ali stotnija, ki je štela v začetku do 100 legionarjev. Legija je bila sestavljena iz 10-ih kohort, v vsaki kohorti so bili trije (3) manipli in v vsakem po 2 centuriji. V času cesarjev Avgusta in Septimija Severaje rimska vojska imela v pripravljenosti do 28 legij. Legijaje glede na številčnost sovražnika in politične razmere v imperiju štela med 4200 in 6000 legionarji s pripadajočo konjenico ter z lahkimi oboroženci, h katerim so sodili tudi pračarji in lokostrelci. V vsaki legiji je bila enota z bojnimi stroji (katapulti) in inženirska enota (fabres), kije gradila predvsem mostove, ceste, trasirali pa so tudi vodovode, kanalizacijo ter pomagali pri gradnji javnih stavb. Vsak rimski legionar je imel na glavi čelado, na prsih oklep, v rokah ščit, na nogah pa golenice in usnjene opanke. Poleg orožja (sulica, kratki meč in bodalo) je moral na pohodu nositi tudi razno orodje in hrano za nekaj dni, kar je skupaj tehtalo tudi do 30 kg. V provinci Panoniji so bile v 1. stoletju, po pisanju zgodovinarja in konzula P. Corneliusa Tacita, nastanjene tri legije, in sicer legija VIII. Avgusta v Petovioni (Ptuj), legija IX. Hispana v Sisciji (Sisak) in legija XV Apollinaris v Emoni (Ljubljana). S prihodom legije VIII. Avguste v Petoviono leta 9 n. št. seje začel razcvet mesta. Vojaški tabor, ki so ga poplave reke Drave v 3. stoletju popolnoma razdejale, je predvidoma stal na Spodnji Hajdini. Legijo je ustanovil leta 59 pr. n. št. vojskovodja Gaj Julij Cezar, preuredil pa leta 44 pr. n. št. cesar Avgust. Legionarji so sodelovali pri gradnji vodovoda iz Frama pod Pohorjem do Petovione in ceste med Celejo in Petoviono, kije služila tudi za trgovinsko izmenjavo izdelkov (opeke in keramike) med italskim in panonskim svetom ter obratno. V času cesarja Klavdija je bila med letoma 45 in 46 premeščena v Novae v Moesiji inferior, njeno mesto pa je v Petovioni zasedla legijaXIII. Gemina. Legija XIII. Gemina je najbrže nastala v času vojskovodje Gaja Julija Cezarja leta 57 pr. n. št. v vojnah z Galci. V »državljanski vojni« se je borila proti Pompeju in 10. januarja leta 49 pr. n. št. je prva s Cezarjem prestopila reko Rubikon. Na strani cesarja Avgusta je sodelovala v bitki pri Akciju leta 31 pr. n. št. proti Antoniju in Kleopatri in bila 81 zmagovita. Leta 42 pr. n. št. je bila premeščena v ilirsko provinco, v Burnum, nato na »renski limes« v Recijo in končno v Vindoniso v Zgornji Germaniji. Bila je ena najslavnejših legij v rimskem imperiju in je prišla v času cesarja Klavdija okoli leta 45/46 n. št. v Petoviono. Kakor njena predhodnica je zgradila drugi petovionski vodovod iz Grajene, opravila popravila na mostu čez Dravo in sodelovalapri izgradnji mestnih četrti,foruma, kanalizacije in cestnega omrežja. Najpomembnejši dogodek v vojaškem taboru legije XIII. Gemine paje bil zbor poveljnikov panonskih legij v Petovioni leta 69, ko so se poveljniki in legionarji odločili v borbi za cesarski prestol podpreti vojskovodjo Tita Flavija Vespazijana proti cesarju Viteliju (J. Sašel: »VojaškipučvPoetovioni«). Sodelovalaje v bitkah priBedriaku in 24. oktobra leta 69izšla iz bitke z ostalimi legijami kot zmagovalka. V času cesarja Domicijana je bila leta 81 premeščena v Karnunt in v času cesarja Trajana v začetku 2. stoletja v Apulum v Daciji. Koje bila legija XIII. Gemina nastanjena v Apulumu je bil njen poveljnik Petovijčan Mark Valerij Maksimijan mlajši, strateg ene najpomembnejših rimskih družin v Petovioni, kije v času cesarja Marka Avrelija in njegovega sina Komoda dosegel najvišja vojaška odlikovanja, postal leta 176 senator in leta 184 dosegel tudi čast rimskega konzula. Mark Valerij Maksimijan mlajšije poveljeval vojaškim enotam v Panoniji: legiji I. Adiutrix v Brigetiu, legiji I. Italici v Novae v Moesiji, legiji V. Macedonici v Potaissi v Daciji, legiji XIII. Gemini v Apulumu v Moesiji in legiji II. Adiutrix v Aqiuncumu. V svoji zadnji vojaški službi pa je bil legat legije III. Avguste v Lambaesisu, kjer je bil tudi cesarski upravitelj, propretor rimske province Numidije. Mark Valerij Maksimijan mlajšije bil popolnoma prežet z Mitrovim kultom nepremagljivosti in toje vcepil tudi v zavest svojih legionarjev. Zaobljubne oltarje nepremagljivemu Mitri je postavil v Apulumu (Romunija), Aquincumu (Madžarska) in v Lambaesisu (Numidija). Z gotovostjo lahko domnevamo, da so bili v 2. in 3. stoletju Valeriji podporniki in častilci Mitrovega kulta v Petovioni in da so imelipomemben delež pri širjenju mitraizma po vsem rimskem cesarstvu. Ključne besede: rimska vojska, legije in legionarji, Marcus Valerius Maksimijan mlajši. 82 Pisni viri Antični Rim, Mladinska knjiga, Ljubljana 1967. Nalazi rimske vojne opreme u Hrvatskoj, Katalog razstave, Arheološki muzej v Zagrebu, Zagreb 2010. Literatura Geza Alföldy: Die Valerii in Poetovio, Arheološki vestnik XV - XVI, Ljubljana 1964/65. Geza Alföldy: P. Helvius Pertinax und M. Valerius Maximianus. Situla 14/15, Ljubljana 1974. Armin Bečic: Rimska vojska, projektna naloga, 2008. P. Božič: Zgodovina v slikah, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975. Rajko Bratož: Rimska zgodovina I, Ljubljana 2007. Peter Connoly: Zgodovina rimske vojske, Mladinska knjiga, Ljubljana 1990. Barry Cunliffe: Rimljani, Cankarjeva založba, Ljubljana 1982. Iva Mikl Curk: Petovio v 3. stoletju, ČZN 15, Maribor 1981. Iva Mikl Curk, Slavko Ciglenečki, Davorin Vuga: Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji, Ministrstvo za kulturo, Zavod Republike Slovenije za VNKD, Ljubljana 1993. Josip Klemenc: Limes u DonjojPanoniji; Limes u Jugoslaviji I; Zbornik, Beograd 1961. Ana Maria Liberati, Fabio Bourbon: Antični Rim, Mladinska knjiga, Ljubljana 2000. Reinhold Merkelbach: Mithras, Hain 1984. Mirjana Sanader: Rimski vojni logori u Hrvatskoj - Tilurij; projektna naloga 2007-2010. Balduin Saria: Doneski k rimski vojaški zgodovini, Glasnik muzejskega društva Slovenije 20, Ljubljana 1939. Jaroslav Šašel: Opera selecta, Situla 30, Ljubljana 1992. Jaroslav Šašel: Avgust 69: Vojaški puč v Poetovioni, Kronika 27/1, Ljubljana 1979. Marjeta Šašel Kos: Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodianu, Ljubljana 1986. Slike so iz različne literature (Zgodovina rimske vojske, MK, Ljubljana 1990; Iva Mikl Curk in drugi: Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji, Delo, Ljubljana 1993; Antični Rim, MK, Ljubljana 1967; z interneta) in foto B. Farič - oltar iz III. mitreja). 83 84 Jurček Korpič Lesjak1 Likovne kolonije pri Svetem Tomažu in grajski likovni koloniji Ormož V prispevkuje podan pregled organiziranja likovnih kolonij pri Svetem Tomažu, ki so se odvijale med leti 1983 in 2008. Na skupaj sedemnajstih kolonijah so sodelovali mnogi likovni umetniki, ki so s svojimi deli sodelovali tudi na drugih priložnostnih razstavah. UVOD Za razvijanje likovnega ustvarjanja mora imeti posameznik podporo okolja, saj v nasprotnem primeru ostane njegov talent neizkoriščen. Udeleženci likovnih kolonij vedo, da so med njimi pomembni tudi pogovori o likovni umetnosti in ustvarjanju. V slovarju Slovenskega knjižnega jezika je slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev,1 slikar Jaka Torkar pa pravi, da je kolonija sprememba, ki ti da nov impulz, da lahko delaš.«3 Razlogi za organizacijo kolonije so druženje, delo v delavnicah, socialno vzdušje, ideje, pogovori med udeleženci o likovnem ustvarjanju ipd. Druženje v okviru kolonij jim omogoča, da lahko konstruktivno raziskujejo in dodelujejo svoje likovno izražanje. Ker imajo več časa, se večinoma lotevajo tudi zahtevnejših likovnih tehnik. Pogosto so opazna tudi njihova nova iskanja, nove rešitve, saj ob opazovanju drugih udeležencev dobijo tudi sami kakšno novo idejo. Udeleženci imajo boljše možnosti za delo, ker lahko sami izberejo lokacijo, kjer bodo ustvarjali. V skupini je manjše število udeležencev, ki ustvarjajo najpogosteje individualno, poudarek pa je na samostojnem delu. Za dobitnike nagrad kolonije pomenijo nagrade dodatno pozitivno motivacijo in potrditev njihovega dela. Pri organizaciji likovnih kolonij so tudi težave. Pogosto je treba zaradi organizacijskih zmožnosti število udeležencev omejiti, treba je tudi poskrbeti za primeren prostor in priskrbeti material, zagotoviti sredstva za nagrade, pripravo razstavnega kataloga in za nemoteno izvedbo kolonije. Pri organizaciji je poudarek tudi na medijski odmevnosti dogodka. Pri organizaciji likovne kolonije je treba: - oblikovati ideje o likovni koloniji: opredeliti cilje in namene, - zagotoviti mentorje, - pridobiti finančna sredstva, - zagotoviti prostor, organizirati prihod udeležencev, poskrbeti za njihovo prehrano in namestitev, - omejiti število udeležencev, - zadolžiti nekoga za postavitev razstave, podelitev nagrad. RAZLIKE MED EX TEMPOROM IN LIKOVNO KOLONIJO Pogosto gre za zamenjavo pojmov likovna kolonija in slikarski ex tempore, saj se razpisani pogoji prepletajo in zato ni več ostre meje med njima. Likovna kolonija je zasnovana tako, da v njej sodelujejo povabljeni. Organizatorji jim nudijo prenočišče, hrano, likovni material in pripomočke, po želji tudi likovne mentorje. Organizator od vsakega sodelujočega obdrži eno likovno delo. Ostala dela se po zaključku razstave vrnejo avtorjem. Glavni namen in cilj likovne kolonije je druženje v prostem času, kjer se lahko tudi likovno izobražujejo in širijo spoznanja. Izraz ex tempore izhaja iz latinskega jezika iz besede ex (iz) in tempus (čas). V slovarju tujk ga razlagajo kot izvedbo brez priprave.4 IJurček Korpič Lesjak, dijak Gimnazije Ptuj, Volkmerjeva cesta 15, Ptuj. 2 http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=kolonija, dostop 27. 3. 2017. Kolonije zajemajo tudi ostala likovna področja; poznamo kiparsko, grafično in lončarsko kolonijo. Umetniki ustvarjajo z različnimi materiali in v različnih likovnih tehnikah. 3 Torkar, 2002, str. 16. 4 https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_latinskih_izrekov, dostop marec 2017. 55 Na prireditvi ex tempore sodelujejo neposredno vabljeni. Organizator razpiše obveznosti udeležencev in pravila: temo in čas dela, format dela, likovno tehniko. Določeno je tudi število in višina nagrad. Likovne podlage so označene z žigom in zaporedno številko. Žirija na koncu izbere po njenem mnenju najboljša dela, ki jih razstavi in avtorjem podeli nagrade. Tudi likovne tehnike pogosto niso vnaprej določene, so proste. Strokovne žirije p ogosto zastopajo likovni umetniki, likovni pedagogi ali umetnostni zgodovinarji. Žirijo lahko zastopa samo en član. V Sloveniji likovne kolonije in ex tempori še vedno potekajo v bolj likovno sproščenem izražanju in družabno naravnanem vzdušju, kar je bistvo vsega. Vsako leto se pojavi kakšna nova, nekatere kolonije pa se po več letih prenehajo organizirati. Znane so tudi tradicionalne kolonije. Po zaključku likovne kolonije udeleženci predstavijo nastala dela na priložnostni razstavi. Ponekod je razstava pripravljena v sodelovanju z udeleženci likovne kolonije na dan zaključka kolonije, včasih pa tudi kasneje. Ob razstavah običajno izide tudi katalog s predstavitvijo likovnih del. LIKOVNE KOLONIJE PRI SVETEM TOMAŽU Likovne kolonije pri Svetem Tomažu so se odvijale na različnih lokacijah, spremljali pa so jih posamezni mentorji. Ob koncu kolonij so bile na ogled razstave, kjer so javnosti predstavili svoja likovna dela. Ob prvem krajevnem prazniku pri Svetem Tomažu junija 1983 so na pobudo članov Prosvetnega društva Ivan Cankar Tomaž pri Ormožu, predvsem dela učiteljskega kolektiva Osnovne šole Tomaž Alenke Čurin, Zlatke Majcen in Anice Rajh, organizirali likovno-literarno kolonijo. S svojimi deli se je na priložnostni razstavi v osnovni šoli predstavil tudi domačin, kipar, rezbar Ivan Lukačič. Omenjena razstava je bila temelj poznejših likovnih kolonij. Ob drugem krajevnem prazniku 1984. leta so bili na ogled prispevki literarnega natečaja in likovna dela, vendar so na enodnevni likovni koloniji sodelovali amaterski slikarji iz ormoške občine. Prvič so razpisali dva natečaja, in sicer za likovne izdelke in za literarne izdelke ustvarjalcev amaterjev iz Občine Ormož. Razpisa so poslali na prosvetna društva in v mnoge delovne organizacije. V delovnih organizacijah so namreč takrat delovali tudi referenti za kulturo; na Kombinatu v Ormožu g. Keček, v Tovarni sladkorja ga. Lizika Masten, na Ogradu g. Matjašič, v trgovskem podjetju Zarja ga. Majda Lukaček, v tovarni Jože Kerenčič g. Ritonja itd. Na natečajih so lahko sodelovali vsi likovni in literarni ustvarjalci iz Občine Ormož, sodelovali pa so lahko z enim literarnim prispevkom ali z največ tremi likovnimi oz. literarnimi prispevki. Likovni izdelki naj bi zajemali področji slikarstva in kiparstva, literarni prispevki s poezijo in prozo pa bi lahko obsegali največ pet tipkanih strani. Posebna komisija je izbrala pet najboljših literarnih prispevkov in jih objavila v glasilu ob krajevnem prazniku ter povabila vse sodelujoče tudi na okroglo mizo, ki jo je vodil Bojan Oberčkal. Predvideli so nagrade za tri najboljše likovne izdelke, vsa dela pa so bila razstavljena ob krajevnem prazniku v prostorih osnovne šole. Ob tem dogodku so bile na ogled in pokušino tudi kulinarične dobrote, saj je bila istočasno na ogled tudi kulinarična razstava. Nastala dela sta ocenjevala zunanja ocenjevalca; za likovno področje umetnostna zgodovinarka dr. Marjeta Ciglenečki iz Pokrajinskega muzeja Ptuj, za literarno področje pa pisatelj Janez Švajncer iz Maribora. Odprtje razstave in literarni večer sta potekala 14. junija 1984 v prostorih Osnovne šole pri Tomažu. Na prvi razstavi likovnih del so sodelovali: Dušan Kolarič, Lačaves (lesene skulpture, slike); Zvonko Meško, Tomaž (slike); Jožica Antolič, Pršetinci (slike), Zdravko Zadravec, Loperšice (skulpture, slike); Elvira Karapandžic, Ormož (slike) in Zdravko Majcen, Savci (slike). Ob tretjem krajevnem prazniku 1985. leta sta bila organizirana prva likovna kolonija in literarni natečaj, ki so ju tokrat razširili na območje zunaj ormoške občine, tudi na območje mariborskega okoliša. Novost na literarnem razpisu je bila ta, da so nanj povabili tudi mlade ustvarjalce iz ormoških osnovnih šol. Organizirana je bila dvodnevna kolonija, ki je bila motivno zelo bogata. Prevladovali so realistični pogledi na svet, zaslediti pa je bilo tudi različne tehnike likovne ustvarjalnosti. Trije najboljši literarni prispevki so bili objavljeni v glasilu, ustvarjalci so bili deležni knjižnih nagrad in uvrščeni na območno srečanje literatov začetnikov v Mariboru. Vsi literarni prispevki so bili predstavljeni širši javnosti. Literarna 86 dela je pregledal in ocenil pisatelj Janez Švajncer, ki je bil prisoten tudi na literarnem večeru. Prvič so izdali knjižico literarnih prispevkov. Likovna kolonija je potekala v soboto 8. in nedeljo 9. junija pri Tomažu, razstava pa je bila na ogled od 15. do 16. junija v prostorih tamkajšnje šole. Mentor likovne kolonije je bil Janko Marinič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj, likovna dela pa je ocenjevala umetnostna zgodovinarka dr. Marjeta Ciglenečki iz omenjenega muzeja. Udeleženci kolonije: Bogomir Jurtela, Cirkovci (gvaš), Julij Ošlovnik, Ptuj (akvarel); Vida Rajh,5 Ormož (oglje), Rozina Šebetič, Ptuj, Alojz Makoter, Ljutomer (olje na platno); Bojan Oberčkal, Obrež (akvarel); Bohumil Ripak, Ormož (posebne barve). Ob četrtem krajevnem prazniku 1986. sta potekala druga likovna kolonija in literarni natečaj. Likovna kolonija je potekala 7. in 8. junija, razstava pa je bila na ogled 14. in 15. junija na tamkajšnji osnovni šoli, 18. septembra pa so likovna dela postavili na ogled v Ormožu. Na kolonijo so povabili likovne amaterje Občine Ormož, Ljutomer in Ptuj. Prvič so k sodelovanju povabili po tri likovno nadarjene učence iz osnovnih šol Občine Ormož. Ustvarjali so pod vodstvom amaterskega slikarja Štefana Horvata, rojenega v Prekmurju, stanujočega v Višnji Gori, ki je svoja dela razstavljal v Sloveniji in tudi v tujini (v Franciji, Belgiji, Švici), vodil pa je tudi že več likovnih krožkov za mlade ustvarjalce po ljubljanskih šolah. Otrokom je določil tehniko, v kateri so ustvarjali, in jim priskrbel ustrezen material. Likovna dela otrok in odraslih je ocenila in postavila na ogled umetnostna zgodovinarka iz Pokrajinskega muzeja Ptuj dr. Štefca Cobelj. Nekateri odrasli udeleženci so bivali pri vaščanih, kar je pomenilo še dodatno vez med umetniki in krajani. Udeleženci kolonije/odrasli likovniki: Bogomir Jurtela, Rucmanci (olje na platno); Julij Ošlovnik, Ptuj (akvarel); Vida Rajh, Ormož (oglje); Rozina Šebetič, Ptuj (akvarel); Alojz Makoter, Tomaž (olje na platno); Bohumil Ripak, Tomaž (akvarel); Irena Tušek, Ptuj (kreda); Štefan Horvat, Višnja Gora (olje na platno) in Bojan Oberčkal.6 Udeleženci kolonije/učenci: Marjan Slana, Marjan Skuhala, Stanko Sirc, Mateja Meško, Vojko Švetak, Janez Majcen, Franček Čuš, vsi iz OŠ Tomaž, ter Franc Mlinarič iz OŠ Miklavž pri Ormožu. Vsak udeleženev je Prosvetnemu društvu Ivan Cankar podaril dve deli. Ob krajevnem prazniku 18. septembra so bila dela razstavljena v Ormožu. Ob krajevnem prazniku se je odvijala tudi tretja likovna kolonija 30. in 31. maja 1987. Razstava likovnih del je bila 11. junija v prostorih Osnovne šole Tomaž pri Ormožu. Pogoji za literarni razpis so bili: - na natečaj so se lahko prijavili amaterji in člani likovnih krožkov osnovnih šol, - sodelovali so lahko s poezijo, prozo in z dramskimi deli, - prispevke so morali poslati v treh izvodih na naslov PD Tomaž do 15. aprila 1987. Literarni večer je bil predviden 11. junija, nastale prispevke pa je ponovno ocenil J. Švajncer. Pogoji za udeležbo na likovnem področje so bili: - tehnika ustvarjanja je bila prosta, motive pa so predlagali v sobotnem, uradnem delu. - sprejem prijav je bil do 15. maja. Odrasli udeleženci: Karmen Fekonja, Ormož (Krajina, akvarel); Alojz Makoter, Ljutomer (Razpadajoča domačija, Cvetje, olje na platno); Maks Menoni, Ptuj (Izginjajoča lepota, Domačija v Lahoncih, olje na platno); Bojan Oberčkal, Središče ob Dravi (Tihožitje, Domačija v Ključarovcih); Julij Ošlovnik, Ptuj (Krajina, laviran tuš; Kmečka domačija akvarel; Mak, akvarel); Vida Rajh, Ormož (Pogled na Jeruzalem, pastel); Bohumil Ripak, Ormož (Domačija, Preša, olje na platnu), Franc Simonič, Ptuj (Klučaja na Runču, Pozabljena, olje na platno); 5 Slikarka je samo razstavljala. Op. avtorja. 6 Bojan Oberčkal na razstavi ni sodeloval. 87 Rozina Šebetič, Ptuj (Gospodarsko poslopje, flomaster); Irena Tušek, Ptuj (Tomaž, Slovenske gorice, pastel); Branko Zupanič, Gorišnica (V pozabi I, II, III, akvarel); Oto Žnidarič, Ormož (Kapura, Klučaja, oglje, svinčnik). Udeleženci - učenci: Vanja Meglič iz OŠ Kidričevo, Marjan Slana, Marjan Skuhala, Stanko Sirc, Janez Majcen, Franček Čuš (iz OŠ Tomaž). Učenci so delali pod mentorstvom vseh slikarjev. Razstavo je pripravila umetnostna zgodovinarka dr.Šte&a Cobelj s Ptuja. V tem letu je likovno kolonijo predvajala tudi slovenska televizija. Ob šestem krajevnem prazniku sta potekala 4. likovna kolonija in literarni natečaj. Likovna kolonija je bila 28. in 29. maja 1988. Odprtje razstave je bilo 10. junija v prostorih tomaževske osnovne šole. Rok za oddajo literarnih pripevkov je bil 15. april, literarni večer pa se je odvijal 11. junija. Vsi udeleženci likovne kolonije so podarili slike Prosvetnem društu Sveti Tomaž. Oceno likovnih del je podala dr. Štefca Cobelj, ki je poskrbela tudi za njihovo postavitev na razstavi. Odrasli udeleženci: Franc Simonič, Ptuj (Runeč, Polenšak, olje); Veronika Rakuš, Ptuj (Tomaž, olje); Branko Zupanič, Gorišnica (Tomaž, olje); Maks Menoni, Ptuj (Polenšak, olje); Vida Rajh, Ormož (Svetinje, oglje); Oto Žnidarič, Ormož (Tomaž, olje); Bohumil Ripak, Ormož (Tihožitje, akvarel); Rozina Šebetič, Ptuj (Lahonščak, olje); Julij Ošlovnik, Ptuj (Pogled z Lahonščaka, akvarel); Alojz Makoter, Ljutomer (Pokrajina, olje na platno); Franc Trčko, Gorišnica (Okolica Tomaža, pastel); Bojan Oberčkal, Središče ob Dravi (Na vasi, gvaš); Mirko Ribič, Maribor (Zaselek, akvarel); Bojan Lubaj, Gorišnica (Cimprača, akvarel). Šolski udeleženci: Franc Čuš, Dušan Vučak, Stanko Sirc, Janez Majcen (iz OŠ Tomaž). 88 1989. leta sta potekali peta likovna kolonija in literarni nate čaj. 23. 2. je bil občni zbor prosvetnega društva, na katerem so izvolili tudi novo delovno predsedstvo, pripravili razpisa za jubilejni peti obletnici likovne in literarne kolonije ter predlog za ureditev Meškove in Cajnkarjeve domačije. Novo predsedstvo je bilo v sestavi: predsednik D. Cajnko, tajnica A. Čurin in blagajnik A. Rajh. Skupini za organiziranje literarne in likovne kolonije so sestavljali M. Kmetec za likovno in A. Plohl, A. Čurin in Z. Majcen za literarno. Dramsko sekcijo je vodila A. Kovačič in zbor A. Čurin. Ekipo za obnovo dvorane so sestavljali A. Hergula, Z. Meško in V. Kovačič. Likovna kolonija je tokrat potekala v lovski koči v Pršetincih. Mentor likovne kolonije je bil likovni pedagog, slikar Ervin Kralj iz Maribora. Literarne prispevke je ocenil J. Švajncer. Tokrat so izdali uradno glasilo literatov z naslovom KORAKI. Likovna kolonija se je odvijala 27. in 28. maja, dela pa so bila na ogled ob odprtju razstave 9. junija. Na kolonijo so bili vabljeni: Oto Žnidarič, Dobrava, Ormož; Marjan Skuhala, Tomaž; Stanko Sirc, Bratislavci, Polenšak; Dušan Vučak, Bratislavci, Polenšak; Janez Majcen, Bratislavci, Polenšak; Franček Čuš, Bratislavci, Polenšak; Marjan Slana, Sejanci, Tomaž; Alojz Makoter Razkrižje, Ljutomer; Karmen Fekonja, Ormož; Branko Zupanič, Gorišnica; Franc Simonič, Ptuj; Maks Menoni, Ptuj; Veronika Rakuš, Ptuj; Bojan Lubaj, Gorišnica; Franc Trčko, Cirkovci; Vlado Šerc, Kidričevo; Bogomir Jurtela, Cirkovci; Julij Ošlovnik, Ptuj; Vida Rajh, Ormož; Rozina Šebetič, Ptuj; Bojan Oberčkal, Obrež, Središče ob Dravi; Bohomil Ripak, Ormož; Irena Tušek, Ptuj; Tone Repnik, Muta; Milan Lah, Pragersko; Štefan Bobek, Ravne na Koroškem; Branko Korez, Maribor; Andrej Božič, Ptuj; Anamarija Toš, Ptuj; Jasna Kozar, Maribor; Jolanda Dolinar, Ormož; Iris Lazar, Celje; Ervin Kralj, Maribor; Janak Hutheesing, Maribor; Marija Gregorc, Ptuj in Jože Foltin, Ptuj. Razstavljali so: Andrej Božič: Koračice I (akvarel), Koračice II (akvarel); Karmen Fekonja: Mak v vazi (akvarel), Pokrajina (akvarel); Jože Foltin: Motiv z Runča (olje); Marija Gregorc: Cajnkarjeva domačija (olje), Cajnkarjeva domačija (akvarel); Janak Hutheesing: Slovenska vas (kolaž), Vrt (tempera); Branko Korez: Domačija v žitu (olje); Jasna Kozar: Drevo (akvarel); Ervin Kralj: Runeč, Mačkiji rep (črna kreda), Portret - Franc Novak (črna kreda); Milan Lah: Stara domačija (tuš), Stara domačija (lavirana risba); Alojz Makoter: Cajnkarjeva domačija (olje), Travniško cvetje (olje); Maks Menoni: Tišina (olje); Bojan Oberčkal: Skedenj (gvaš); Julij Ošlovnik: Tomaž (akvarel), Ob vodi (akvarel); Vida Rajh: Klet v Mali vasi (mešana tehnika), Kapelica v Mali vasi (pastel); Bohumil Ripak: Cvetje v vazi (akvarel), Ribnik v Savcih (olje); Franc Simonič: Tomaž (olje); Rozina Šebetič: Tomaž iz Koračic (olje), Domačija S. Cajnkarja (olje); Franc Trčko: Trnovci, Gregorec (tuš), Cajnkarjeva domačija (pastel); Branko Zupanič: Runeč (olje); Oto Žnidarič: Klet v Mali vasi (pastel), Domačija v Mali vasi (pastel). Ob osmem krajevnem prazniku 1990. leta likovne in literarne kolonije ni bilo. V tem letu so se posvetili praznovanju obletnice pisatelja in duhovnika Stanka Cajnkarja ter počastili njegov spomin s spominsko ploščo. Ob krajevnem prazniku 1991. leta sta potekali šesta likovna kolonija in literarni natečaj. Likovna kolonija se je odvijala 1. in 2. junija, razstava nastalih del pa je bila 14. junija. Prosvetnemu društvo je bilo v letih priprave kolonij podarjenih okrog 70 likovnih del, ki je vsaka po svoje ohranjala izginjajoče viničarije, stare domačije ipd. Na dosedanjih kolonijah so sodelovali: Julij Ošlovnik, Vida Rajh, Rozina Šebetič, Alojz Makoter in BohomilRipak. V tem letu so počastili tudi lepa življenjska jubileja Janeza Švajncerja in gospe Erne Meško Udeleženci kolonije: Jože Foltin: Domačija med drevjem (olje); Ervin Kralj: Viničarije v okolici Tomaža (pastel), Gomila (pastel); Bojan Lubaj: Slovenske gorice I. (akvarel), Slovenske gorice II. (akvarel), Okno (akril); Alojz Makoter: Pokrajina I. (olje), Pokrajina II. (olje); Jožica Nedeljko: Pokrajina (olje); Bojan Oberčkal: Na Gomili (gvaš), Sejanci (gvaš); Julij Ošlovnik: Hiša ob gozdu (akvarel), Počitek na Žvabu (akvarel), Tomaž (akvarel); Vida Rajh: Klet (olje), Šopek (olje), Šopek (olje); Bohumil Ripak: Gozd (olje), Hiša v pokrajini (olje); Franc Simonič: Gorice (olje); Rozina Šebetič: Tomaž (olje), Hiša v Sakušaku (olje); Branko Zupanič: Grički (akvarel), Med njivami 89 (akvarel); Oto Žnidarič: Hiša ob cesti (olje), Cvetje v vazi (olje); Franc Trčko: Staro okno (pastel), Tomaž (akvarel). V avli Skupščine Občine Ormož je bila 24. junija 1992likovna razstava udeležencev prejšnjih likovnih kolonij Tomaž pri Ormožu. Tega leta likovne kolonije ni bilo. Razstavljalci so bili: Jože Foltin, Ptuj; Ervin Kralj, Maribor; Bojan Lubaj, Ptuj; Alojz Makoter; Ljutomer; Bojan Oberčkal, Obrež; Julij Ošlovnik, Ptuj; Vida Rajh, Ormož; Bohumil Ripak, Ormož; Franc Simonič, Ptuj; Branko Zupanič, Gorišnica; Oto Žnidarič, Ormož; Franc Trčko, Cirkovci; Bogomir Jurtela, Cirkovci; Rozina Šebetič, Ptuj; Maks Menoni, Ptuj. Ob koncu leta, 22. decembra 1992, je potekala prodajna razstava. Sodelujoči: Bojan Lubaj: Motivi iz Slovenskih goric; Julij Ošlovnik: Tomaž iz Lahončaka; Jožica Nedeljko: Šopek (olje); Marija Gregorc: Tomaž; Eleonora Grgac: Prizor iz otroštva; Bohumil Ripak: Pokrajina ob vodi; Vladica Elvič Volk: Buče; Nada Dombaj: Metulj; Mirjana Matiša: Šopek; Andreja Furman: Lahonski hribčki; Jože Foltin: Pokrajina; Zorka Oman Farko: Pokrajina; Branko Zupanič: Mala vas, Gričko; Vida Rajh: Zvončki; Oto Žnidarič: Mala vas pri Tomažu; Maks Menoni: Polenšak; Alojz Makoter: Domačija; Bogomir Jurtela: Pokrajina; Bohumil Ripak: Preša; Štefan Horvat: Tomaž. Ob krajevnem prazniku se je 29. in 30. maja 1993 odvijala sedma likovna kolonija. Takrat so se v iskanju motivov prvič preselili na različne lokacije v Občini Ormož; bili so gostje gostišča »Taverna« na Jeruzalemu. Likovna razstava je bila 25. junija v Galeriji Tomaž pri Ormožu. Mentorica, oziroma strokovna spremljevalka likovne kolonije, je bila akademska slikarka, specialistka Jasna Kozar Hutheesing iz Maribora. Slikali so tudi na Kogu, kjer je Turistično društvo pripravilo zemljevid Koga z okolico in na njem označilo motive, ki jih je bilo posebej vredno naslikati. Sodelovalo je sedemnajst udeležencev: Vida Rajh: Pokrajina I (pastel), Pokrajina II. (pastel), Pokrajina II. (pastel); Bohumil Ripak: Pokrajina na Kogu (akvarel), Jeruzalem (akvarel); Vladica Elvič Volk: Pogled s Koga (tempera), Med vinogradi (tempera); Milena Kastelic: Kog (akvarel), Pogled na vinograd (akvarel); Jože Foltin: Pokrajina I. (olje), Pokrajina II. (olje); Ervin Kralj: Pokrajina (akvarel), Pogled na Kog (akril); Nada Zidarič: Holmi I. (gvaš), Holmi II. (gvaš): Veronika Rakuš: V Tomažu I. (olje), V Tomažu II. (olje); Alojz Makoter: Kog (olje), Pokrajina v Prlekiji (olje); Radmila Pribačic Weix: Počitek v goricah (olje); Danko Pribačic: Lačaves pri Kogu (olje); Bojan Lubaj: Brez naslova I. (mešana tehnika), Brez naslova II. (mešana tehnika), Svetinje (akvarel); Julij Ošlovnik: Mak (akvarel), Kog (akvarel), Svetinje (akvarel); Ivo Branko Zupanič: Jeruzalem (olje), Ob gozdu (olje), Franc Simonič: Svetinje (olje), Jeruzalem (olje); Jožica Nedeljko: Kog iz Jastrebcev (olje), Kog (akvarel); Rozina Šebetič: Kog iz Jastrebcev (olje), Kog iz Vodrancev (olje). 1994. leta je potekala osma likovna kolonija. Udeležence je lepo pogostil Janko Klanjčar iz Vodrancev v svojem vinogradu v Brezovščaku. Odprtje razstave je bilo 17. junija. Ker je bilo to Meškovo leto (120. obletnica rojstva in 30. obletnica smrti), so razstavo poimenovali »Po Meškovih življenjskih poteh«. Udeleženci kolonije: Vladica Elvič Volk: Gorice (akril), Impresija (akril kolaž); Jože Foltin: Pokrajina (olje na platno), Pokrajina, Pavlovski Vrh (olje na platno); Andreja Furman: Obraz (kolaž), Igra (kolaž); Branko Gajšt: Tomaž (olje na platno), Vinska cesta (olje na platno); Janak Hutheesing: Kompozicija I. (kolaž), Kompozicija II.; Oto Jurgec: Deklica (pastel), Pokrajina (gvaš); Milena Kastelic: Doživetje (kolaž), Nova vas (kolaž akril); Bojan Lubaj: Pogled na Svetinje (akvarel), Slovenske gorice (akvarel); Alojz Makoter: Domačija F. K. Meška (olje), Portret Frana Ksavra Meška (olje); Bojan Oberčkal: Motiv s Pavlovskega Vrha I. (gvaš), Motiv s Pavlovskega Vrha II. (gvaš); Julij Ošlovnik: Portret Frana Ksavra Meška (akvarel), Svetinje (akvarel); Vida Rajh: Rojstna hiša Frana Ksavra Meška (oglje), V grmeh, pokrajina (pastel); Bohumil Ripak: Portret Frana Ksavra Meška (kolaž), Čelada (kolaž), Višnja (kolaž); Rozina Šebetič: Svetinje (akvarel), Kompozicija (kolaž); Justina Vodišek: Hiša v vinogradu (tempera-gvaš), Rože (kolaž); Nada Zidarič: Impresija (kolaž v gvašu), Holmi so spet zeleni (gvaš). Ob štirinajstem krajevnem prazniku leta 1996 se je odvijala že deveta likovna kolonija, ki je potekala 11. in 12. oktobra. Udeleženci so lahko izbrali med naslednjimi likovnimi temami: Čas trgatve, Klopotec, Putar, Prijat'li obbrodile so trte, Klučaja, Preša.... Likovna tehnika ni bila predpisana. Organizator je poskrbel za postavitev dveh 90 razstav; prva je bila ob martinovanju v ormoškem gradu, druga pa pri Sv. Tomažu. Udeleženci so bili dolžni organizatorju pustiti po eno likovno delo, ki ga je izbrala komisija. V komisiji je bila tudi akademska slikarka Jasna Kozar Hutheesing. V avli Občine Ormož je bilo 30. oktobra svečano odprtje razstave likovnih del udeležencev tomaževske kolonije pod naslovom » Čas klopotcev«. Ob krajevnem prazniku leta 2000 je potekala deseta likovna kolonija. Organizirali so jo OŠ Tomaž, KD Fran Ksaver Meško Tomaž in SK RS KD; Območna izpostava Ormož. Gostiteljica je bila Tilika Kolarič na Vinskem Vrhu, tudi sicer gonilna sila kulturnih prireditev v Obrežu (tudi v občinskem in državnem merilu, predvsem s tamkajšnjo folklorno skupino in z ohranjanjem ljudskih običajev). Slikarji so se zbrali na njeni turistični kmetiji v Vinskem Vrhu. Mentorica je bila Jasna Kozar, ustvarjalo je 18 slikarjev iz Občine Ormož, Ptuj, Ljutomer, Slovenske Bistrica in Cerkvenjak. Ustvarjali so na temo »Luč v pozni jeseni«. Slikali so ilustracije na temo mir, vojna, prijateljstvo, strpnost, radost, razumevanje. Kolonija je potekala dva dni v juniju leta 2000; razstava je bila najprej 15. junija 2000 v Osnovni šoli Tomaž; vsak udeleženenec je sodeloval z dvema likovnima deloma, z enim delom tudi s prejšnje jesenske kolonije, nato je bila razstava še 18. 10. 2001 v avtomobilskem salonu Renault. V salonu Renault v Ormožu so razstavljali: Vida Rajh: Kličaja na Dobrovščaku (suhi pastel), Mir varuje častitljivo starost naših domov (suhi pastel); Alojz Makoter: Viničarska soba (olje na platnu); Ivo Lorenčič: Vojna (akril); Oto Žnidarič: Breze v megli (oglje na platnu); Bojan Lubaj: Brez naslova (mešana tehnika); Rok Dragarič: Petelin (linorez), Abstrakcija (mešana tehnika). Ob krajevnem prazniku leta 2001 je potekala 26. in 27. maja enajsta likovna kolonija. Gostili so jo ponovno na Turistični kmetiji Tilike Kolarič. Sodelovalo je enajst udeležencev; organizirali pa so jo z Javnim skladom. Tema je bila povezana z literarno predlogo novinarke Nevenke Čurin z naslovom »Zakaj ne, vojni ?«. Odprtje razstave je bilo 15. junija 2001. Kot že omenjeno, je bila 18. oktobra 2001 v Avtomobilskem salonu Renault v Ormožu razstava likovnih del, ki so nastala decembra 2000, z naslovom »Luč v pozni jeseni« in maja 2001 pod naslovom »Nikoli več vojne » po literarni predlogi novinarke Nevenke Čurin. Seznam razstavljalcev in razstavljenih del 2000-2001: Alojz Makoter: Vojna in mir (olje na platnu); Mihaela Omladič: Krušna peč (olje na platnu); Bojan Lubaj: Luč v pozni jeseni (olje na platnu); Cecilija Bernjak: Sončno in toplo (olje na platnu), Sončnice (olje na platnu); Vilma Kac: Tulipan (olje na platnu), Simboli miru in prijateljstva (olje na platnu); Elfrida Brenčič: Vinski Vrh (olje na platnu); Ivo Lorenčič: Poslednja jagoda (akril); Branko Zupanič Utopisti (suhi pastel), Prevara (suhi pastel); Rozina Šebetič: Radost - razumevanje (olje na platnu), Jesen (olje na platnu); Bohumil Ripak: Viničarija (vitraž), Svetloba v jeseni (vitraž), Kmečki kot (vitraž); Aleksander Gregorič: Krajina (suhi pastel), Vojna in mir (akril). Mentorica likovne kolonije je bila akademska slikarka Jasna Kozar, likovna tehnika je bila poljubna. Vsak udeleženec kolonije je bil dolžan eno delo pustiti organizatorju kolonije. Za ilustracijo podajam tudi nekaj takrat nastalih literarnih prispevkov: ZAKAJ NE, VOJNI Plavolaso dekletce, ki ni dopolnilo niti dve leti, drobno in krhko, kakor je lahko droben in krhek le otrok, je radovedno obračalo glavo in opazovalo množico neznancev, ki sojo begali. Dolgoje deklica le opazovala njej nerazumljivo dogajanje. Naposled je zajokala. Njeno glasno ihtenje je bilo presunljivo in protu volji je lezlo pod kožo. Se dolgo je niso mogli potolažiti. Vem, takrat je začutila, dojela... Rože okrog nekega zaboja, ki ga odrasli imenujemo krsta. Zaboj pokrit s čudnim kosom blaga, zastava mu pravijo. In med vsem tem očkova fotografija. Možje v uniformah, s puškami v rokah; pok je zarezal v ušesa. Drobno plavolaso detece z drobnim krhkim srčecem. .bolečina v njempa veliko večja od obeh. ČEMU DA, MIRU Zakaj me budijo tako zgodaj? Spal bi še uro ali dve. Zakaj vsi vsak dan nekaj zahtevajo? Zahtevajo, naj gremo v vrtec; saj včasih grem rad, a ne zmeraj. Zahtevajo, naj se umijem. In še zahtevajo, naj pospravim igrače, naj jem., kdo sije le 91 izmislil zahteve, če pa so odrasli, tudi mamica in očka, nejevoljni zaradi njih. Mamaje nejevoljna, kerje vstala uro pred nami, pripravila zajtrk, kipa nam ne gre v slast. Očkaje nejevoljen, kaj pa vem, zakaj... in moja prijateljicaje nejevoljna zaradi istih stvari kot jaz. Skratka, ta svet je ena sama nejevolja. ČEMU TOREJ DA, MIRU Če malo pomislim... Zunaj žvrgolijo ptički. V vrtcu bomo risali in peli. Mamica mi bo kupila lučko. Z očkom pa bova igrala nogomet, zvečer gledalo risanko in nato me bo odnesel v posteljo. Objel in poljubil me bo za lahko noč in v miru bom sanjala svoje pisane sanje. ZAKAJ NE, VOJNI Temna klet. Mama me je privila v naročje. Čutim njen strah... Očka je tam zunaj. V naročju stiskapuško. Tam je tudi neki drugi očka. Puške sta naperila drug v drugega, kajti prepričali soju, da sta sovražnika. ČEMU TOREJNE, VOJNI Ljudje živimo v različnih mestih, smo državljani različnih mest sveta. Lejlaje bila doma v mestu vojnih grozot. S starši je živela v novi hiši, kjer so imeli telefon in njej še posebej ljubo, zlato uro. In kupe lepih igrač je imela. Njej so vzeli na srečo le dom. Čeprav daleč od njega, pod tujo streho, pregnana le zato, ker se je rodila v mestu vojnih grozot, je vendar vsak dan čutila objem staršev. Slišala njun glas, ju videla. A je Lejla s svojimi otroškimi očmi videla, kar bi moralo biti prihranjeno vsakemu, kaj šele otroku. Videla ubijati... Zakaj, sem razbrala iz njenegapogleda. Ne vem, Lejla. Lejla ve, da ni smela na ulici pogledati mimoidočega. Rojeni v mestu grozot so morali hoditi s sklonjenimi glavami. Zopet zaznam njen nemi zakaj. Kaj naj ti odgovorim, Lejla? Lejla je občutila grozo bega. Dneve in dneve je ta deklica, rojena v mestu vojnih grozot, opazovala reko ljudi, ki seje valila preko mostu, ki so ga lepega dne zrušili. Lejla se spominja zvoka strojnic, tuljenja siren, joka, strahu... In spet njen, zakaj, ki se zrcali v velikih otroških očeh. Ne vem, zakaj, Lejla!Za vselej pa se bo Lejla spominjala tudi ljudi v vasi miru, ki so njej in njenim staršem ponudili streho nad glavo in miren sen. Vendar bo ta spomin tudi tokrat prežet s pridihom ponižnosti. Lejla ni mogla svojim vrstnikom pokazati igrač. Nisoji verjeli, da seje nedavno tega tudi ona vozila v avtomobilu, živela v novi hiši, jedla sladoled in pizzo. Niso ji verjeli, da tudi ona pozna mandarine infrutek. Težko soji verjeli, daje hodila v vrtec, kjer so risali in peli. Nisoji verjeli, daje nosila lepe oblekice... Skratka, Lejli skorajda nihče ni verjel, da je še do včeraj živela v svetu, podobnem njihovemu. Da je imela vse, kar sodi k srečnemu otroštvu. Težko so si predstavljali, da je imela vse, kar imajo otroci v vasi miru. Lejla, tokrat vem odgovor na tvoj zakaj. Niso ti verjeli, zato ker otroškim bučkam iz vasi ni nihče povedal, kaj pomeni vojna. Nihče jim ni razložil, da vojna uniči otroška igrišča. Da v vojni ni sladoleda in kruha. Da vojna uniči igrače in hiše, miren sen in knjigo s pravljicami. Da v vojni ne spiš v svoji postelji, se ne učiš pesmic, ne rišeš ter ne plešeš. Nihčejim ni nikdar povedal, da vojna vzame smeh, da vojna pozna le solze in strah. Ravno takšnega, kot ga občutiš, če te po nesreči zapro v temno klet. Zakaj jim tega ni nihče povedal, sprašuješ. Veš, Lejla, odrasli iz strahu včasih bežimo od resnice, tako se izognemo krivdi. ZAKAJ DA, MIRU V vrtcu nas je veliko. Dokler se ne zravsamo, smo kakor eden. Potem pa hoče Filip mojo igračo, Taja me pocuka za lase, Miloš me uščipne, Ajda pa mi pokaže jezik. Zakadim se vanje in potem naenkrat vsi povprek jokamo. Pride naša vzgojiteljica, ki je vsaj deset pednjev višja od nas, vsakega postavi na svoje mesto in nam začne pripovedovati o PRIJATELJSTVU. PRIJATELJSTVO da izhaja iz strpnosti, radosti in razumevanja, pravi. Kaj nekije STRPNOST? Vzgojiteljica pravi, da sem strpen takrat, ko se ne zakadim v Filipa, Tajo, Miloša ter Ajdo, če mi storijo, česar ne maram. Kaj jepapotem RADOST? Ja, seveda nič joka, stoka in tuljenja. Le veliko smeha! In kaj neki misli vzgojiteljica, ko govori o RAZUMEVANJU? Hm, prej, ko smo se skečkali in tulili, ni prav nobenega od nas posebej oštela. Pa tudi mi, ki smo si malo prej bili v laseh in smo se ravsali, sedaj sedimo skupaj in se nasmihamo drug drugemu. Popoldne, ko ne bomo več v vrtcu, pa se bomo igrali skupaj na dvorišču., saj smo vendar PRIJATELJI. Tako dolgo, seveda dokler se zopet ne zravsamo, in potem še enkrat in še enkrat... 92 ČEMU NIKOLI VEČ VOJNE Nočem vojne, ker hočem svoja očka in mamico, pa četudi sta sitna in s tistimi njunimi zahtevami, ki so si jih seveda izmislili starejši, ne da bi pomislili, da bodo zaradi njih nejevoljni. NOČEM VOJNE, ker se želim igrati in kečkati s Filipom, Tajo, Milošem in Ajdo. NOČEM VOJNE, saj vendar razumem besede STRPNOST, RADOST, RAZUMEVANJE; besede, iz katerih zraste PRIJATELJSTVO. Leta 2002 je bila dvanajsta likovna kolonija, z naslovom »OBRAZI GORIC IN GORIČANOV«, ki so jo tudi tokrat organizirali skupaj z Javnim skladom. Mentor je bil akademski slikar Tomaž Plavec. Kolonija je potekala v prostorih OŠ Tomaž pri Ormožu; 14. 6. pa je bilo odprtje razstave. Seznam udeležencev: Ervin Kralj: Potret, Gospod Krajnc (svinčnik), Portret, Gospod Krajnc, (tempera); Cecilija Bernjak Sveti Tomaž (olje na platnu), Krajina (olje na platnu); Silvija Ovčar Kert: Klet (olje na platnu), Pokrajina (olje na platnu); Alojz Makoter: Zelena dolina (olje na platnu), Lahonščak (olje na platnu); Drago Ficko: Krajnčeva preša (olje na platnu); Bohumil Ripak: Starka (akvarel), Podrtija, (akvarel); Rozina Šebetič: Pogled z Runča I., (olje na platnu), Pogled z Runča II. (olj e na platnu); Anica Zupanič: Pogled z Runča I. (olj e na platnu), Pogled z Runča II. (olje na platnu); Samo Vrabič: Zidanice (olje na platnu), Babica in dedek (olje na platnu); Tomaž Plavec: Koruzijak (akvarel), Sveti Tomaž (svinčnik); Elvira Brenčič Mak (olje na platnu), Domačija (olje na platnu); Marija Rajh: Pajčevina (olje na platnu), Pokrajina; Ivanka Marko: Gozd (akvarel), Polje (akvarel); Anita Rakuša: Goričanec (svinčnik), Pokrajina (tempera); Mihaela Omladič: Kapela (akril); Vida Rajh: Gorice (mešana tehnika), Novakova domačija (pastel); Zvonko Zavratnik: Hiša (svinčnik); Andreja Virtnik Lahonščak (oglje); Leon Andrlič: Pokrajina (oglje); Rok Dragič: Gorice (tempera), Goričan (tempera); Bojan Lubaj: Slovenske gorice I. (olje na platnu), Slovenske gorice II. (olje na platnu); Ivo Lorenčič: V goricah (olj e na platnu). Ob enaidvajsetem krajevnem prazniku, leta 2003, se je odvijala trinajsta likovna kolonija »ORMOŽ SKOZI ČAS«. Gostitelj kolonije je bil Center za starejše občane Ormož. Ustvarjali so v njihovih prostorih in po mestu Ormož. Takrat nastala likovna dela danes krasijo dom starejših občanov. Odprtje razstave je bilo 13. junija v Domu starejših občanov v Ormožu. Seznam razstavljalcev: Ivanka Marko: Ormoški park (akvarel), Drevo v parku (akvarel); Ana Rakuša: Grajski park (akril na platno), Suho drevo (akril na platno); Marija Gregorc: Stara trta (olje na platno); Natalija Strajnšak: Ormoško sodišče (olje na platno); Alojz Makoter: Grad (olje na platno), V parku (olje na platnu); Bohumil Ripak: Vila Hebar (akvarel), Ribnik (tuš); Andrej Božič: Gospod Ripak (oglje); Marjan Toplak: Gasilski dom (olje na platnu); Rozina Šebetič: Mostovž (akril na platno); Mihaela Omladič: Galanterija (akril na platno), Gospod iz Lahoncev (akril na platno); Oto Žnidarič: Ribnik (olje na platnu), Klučaja na Runču (olje na platnu); Vida Rajh: Pogled na grad (mešana tehnika), Grad (mešana tehnika); Elfrida Brenčič: V parku (olje na platno), Grad (olje na platno); Marija Rajh: Vhod v grad (olje na juto), Cerkev (olje na juto); Boštjan Rihtar: Ormoški grad (akril na platno), Ormoška cerkev (risba), Ulica (akril na platno): Ervin Kralj: Vinska trgovina (akril na platno); Ciril Megla, Pokrajina (rjava kreda), Gospa (rdeča kreda); Samo Vrabič: Marjetice (olje na platno), Štorklja (olje na platno); Bojan Lubaj: Mestni park I. (olje na platnu), Mestni park II. (olje na platnu); Brigita Kovačič: Vinska trta (suhi pastel), Cerkev (akvarel); Cecilija Bernjak: Ormoški grad, (mešana tehnika), Narava (mešana tehnika); Ivo Lorenčič: Goričanov mlin (akril na platno), Ormož (akril na platno). Ob krajevnem prazniku leta 2004 je potekala štirinajsta likovna kolonija, ki je sovpadala z obletnico ob 130-letnici rojstva in 40-letnici smrti F. K. Meška, zato so kolonijo poimenovali »Meškov svet«. Tokrat so se odločili, da udeležencem ponudijo izziv, in sicer skupinsko slikanje na eno platno v velikosti 4 x 6 m. Mentorica Jasna Kozar je ustvarjalce dobro motivirala, čeprav so bili nekateri na začetku rahlo v dvomih. Nastala je čudovita stvaritev, ki danes krasi šolski prostor. Kolonija je potekala med 11. in 30. junijem v prostorih osnovne šole. Organizator kolonije je bil Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Ormož (takratni vodja izpostave Tomaž Bolcar) in Kulturno društvo Fran Ksaver Meško Sveti Tomaž (vodja prof. Alenka Čurin Janžekovič). Strokovna spremljevalka je bilaJasna Kozar. 93 Udeleženci te likovne kolonije so bili: Cecilija Bernjak, Elfrida Brenčič, Brigita Kovačič, Bojan Lubaj, Alojz Makoter, Mihaela Omladič, Leon Pišek, Marija Rajh, Vida Rajh, Ana Rakuša, Boštjan Rihtar, Bohumil Ripak, Samo Vrabič, Terezija Zadravec, Oto Žnidarič in Rozina Šebetič. 28. in 29. maja 2005 je potekala na Turistični kmetiji Milana Hlebca na Kogu petnajsta likovna kolonija, svečano odprtje razstave pa je bilo 3. junija na omenjeni kmetiji. Kolonijo so imenovali po verzu Stanka Janežiča »Oča - to ime diši po kleti, po goricah in vinskih vrheh«. Mentorica kolonije je bila akademska slikarka, specialistka Jasna Kozar. Dela, ki so bila namenjena organizatorju, danes krasijo Hlebčevo turistično kmetijo. Udeležencem, ki so sodelovali na vseh petnajstih kolonijah, so podelili priznanja: plaketo in Hlebčevo steklenico vina z napisom za vsakega posameznika. Vseh petnajst let so se kolonije udeležili: Alojz Makoter (pokojni), Rozina Šebetič, Vida Rajh in Bohumil Ripak. Organizatorji kolonije so bili Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Ormož, Kulturno društvo Fran Ksaver Meško Sveti Tomaž in Turistična kmetija Milana Hlebca Kog. Pripravljalni odbor so sestavljali: Alenka Čurin Janžekovič, Marjan Janžekovič, Tomaž Bolcar, Irena Korenčič, Milan Hlebec. Likovniki in njihova dela: Oto Žnidarič: Breze (olje na platno), Cerkev (olje na platno); Vida Rajh: Bolfenk na Kogu (olje na platno), Po kogovski cesti (olje na platno); Brigita Kovačič Kogovske gorice (olje na platno), Trte (olje na ploščo); Drago Ficko: Perunike (olje na platno), Domačija Hlebec (olje na platno); Danijel Ferlinc: Borkova kapela (akvarel), Perunike (akvarel), Tihožitje (akvarel); Arpad Šalamon: Tri kleti (akvarel); Dani Vrečič Kapela (olje na platno), Štamparjeva hiša (olje na platno); Heda Vidmar Šalamon: Poti na Kog (kolaž), Kontrasti (kolaž); Bojan Lubaj: Motiv s Koga (olje na platno), Motiv s Koga (olje na platno); Bohumil Ripak: Kog (akvarel), Hlebčev grad (akvarel), Kog, cerkev (akvarel), Pod brajdami (akvarel); Elfrida Brenčič: Klumpa (olje na platno), V parku (olje na platnu); Rozina Šebetič: Kog z Malega Koga (olje na platno), Sončnice (olje na platno); Igor Dacinger: Gorice v rdečem (olje na platno); Samo Vrabič: Slovenske gorice (olje na platno). Ob 24. krajevnem prazniku leta 2006 likovna kolonija ni bila izvedena zaradi bolezni organizatorke Alenke Čurin Janžekovič. Ob prvem občinskem prazniku leta 2007 je v sredini maja potekala šestnajsta likovna kolonija. Nastalo je skupinsko likovno delo »Sabinina zgodba«, ki so ga namensko ustvarili za natečaj »Slikanje za mir« in ga nato nameravali poslati tudi na razstavo v Egipt, kamor so potovala mnoga druga likovna dela z različnih koncev sveta, s čimer so vsi simbolično prispevali k svetovnemu miru. Razstava je bila 1. junija 2007 v prostorih tomaževske šole; strokovna spremljevalka kolonije je bila akademska slikarka Jasna Kozar. Sodelovali so: Sabina Hvastija: Trgatev (akvarel), Zvon (olje na platno); Andreja Božič: Portret (tuš/pastel); Simona Žiher: Razigrana mladost, skupinska slika; Maša Kolenko: Razigrana mladost, skupinska slika; Cecilija Bernjak: Pomlad (akril/platno), skupinska slika Ljubezen je v zraku (gvaš); skupinska slika Sabinina zgodba (gvaš) - gre v Egipt; Terezija Zadravec: Golobčki (akril), Marjetice (akril), Hišica na seniku (suhi pastel); Rozina Šebetič: Sveti Tomaž, Šopek(olje na platnu); Elfrida Brenčič: Sabinina zgodba (gvaš) - gre v Egipt; Daniel Ferlinc: Mak (akvarel), Tihožitje (olje na platnu); Anica Rakuša: Skupnost (akril, papir), Bodočnost (akril, papir); Heda Vidmar Šalamon: Sami v vesolju (akril na platnu), Riba ni faronika (akril na platno); Mihaela Omladič: Sveti Tomaž (akril), Srečanje (akril); Jožica Ploj: Rojstvo (olje na platno); Marjan Kokol: Stajnkov mlin (olje na platno), Arpad Šalamon: Golobi letijo (akril), Goloba (akril); Marija Gregorc: Ob vodi (akvarel), Sveti Tomaž (olje na platno); Bohomil Ripak: Maki, (akvarel), Šopek (akvarel). Ob drugem občinskem prazniku, leta 2008, je potekala sedemnajsta, zadnja likovna kolonija Sv. Tomaž »Sanje so bile, so in bodo«. Organizatorji so bili Javni sklad RS Slovenije, Območna izpostava Ormož, Kulturno društvo Fran Ksaver Meško Sveti Tomaž in OŠ Tomaž pri Ormožu. Strokovna spremljevalka je bila Jasna Kozar. Odprtje razstave je bilo 30. maja v Osnovni šoli Sveti Tomaž. V zloženki ob razstavi je akademska slikarka Jasna Kozar 94 napisala, da je » vsak slikar narisal sanje v milni mehurček, kijih neprestano bruha v svet velika sončna ura «. Razstavljalci: Marija Gregorc: Šopek (akvarel); Mihaela Omladič: Lilije v naravi (akril/platno); Franc Simonič: Panj (akril/platno), Kompozicija (akril/platno); Marjan Kokol: Stara hiša (mešana tehnika), Ptujska noč (mešana tehnika); Terezija Zadravec: Breza (akril/platno), Portret (akril/platno), Marjetice (akril); Nikolija Ripak: Sanjski šopek (akvarel); Rozina Šebetič Runeč (olje/platno), Maki (akvarel); Brigita Kovačič: Regrat (akril); Marjan Toplak: Sanje spomladi (akril), Krajina (olje/platno); Ivo Lorenčič: Mak (mešana tehnika), Mak 2 (mešana tehnika), Moje sanje, 2008 (mešana tehnika); Bojan Lubaj: Runeč 1 (akvarel), Runeč 2 (akvarel), Runeč 3 (mešana tehnika); Bohomil Ripak: Tihožitje (akvarel), Sanje, če bi bile resničnost (akvarel), Sanje (akvarel); Elfrida Brenčič: Cvetlično tihožitje (olje/platno), Plavice v žitu (olje/platno); Anica Rakuša: Cvetlično tihožitje (akril/karton), Zasanjana (akril/platno); Cecilija Bernjak: Plesalka (akril/platno); Melita Vidovič: Ob ribniku (akril); Vida Rajh: V gozdu (tempera/suhi pastel), Breze (tempera/suhi pastel); Nevenka Vočanec: Lilija (akril); Dalea Kovačec: Spomin (pastel); Sabina Hvastija: Bile so sanje (akvarel); Simona Ziher, Julija Geč, Dalea Kovačec: Bile so sanje, so sanje in bodo sanje (skupinska slika akril/platno). Žal so se tega leta likovne kolonije pri Svetem Tomažu končale. Avtorjem so dopuščle veliko ustvarjalne svobode in niso postavljale nikakršnih omejitev, ki bi določale vsebine in predpisovale načine likovne vizualizacije. Nastala dela so razkrivala slikarjev osebni odnos do barve in oblike, strukture in teksture, do svetlobe in prostora, na številnih delih pa je bila vidna težnja po ohranitvi tukajšnje arhitekturne in druge dediščine ter predstavitvi veličastne podobe pokrajine, domačije in tukajšnjih ljudi. Sveti Tomaž z okolico je v času kolonij postal za likovne ustvarjalce pravi motivni magnet in marsikateremu avtorju je ta prostor z vsemi posebnostmi, s slikovitostjo in z lepoto narave misli popeljal drugam... GRAJSKI LIKOVNI KOLONIJI V ORMOŽU Leta 1998 se je v Ormožu odvijala prva Grajska likovna kolonija Ormož 987 Idejni vodja likovnega srečanja je bil Bojan Oberčkal. V ormoškem gradu so uredili razstavišče Galerija grad Ormož. Na koloniji, kije potekala med 3. in 8. avgustom, so sodelovali Bojan Bensa in Andrej Pavlic (iz Ljubljane), Bogdan Cobal, Rado Jerič, Lučka Falk in Ervin Kralj (iz Maribora), Jože Denko iz Murske Sobote in Bojan Lubaj s Ptuja. Ob koncu kolonije so pripravili 9. avgusta v Galeriji grad pregledno razstavo ustvarjalnih del. Izšel je tudi katalog s predstavitvijo sodelujočih slikarjev in njihovih barvnih reprodukcij (od vsakega Med 21. in 26. junijem 1999 se je v Ormožu odvijala 2. Grajska likovna kolonija Ormož 99. Udeleženci kolonije so bili Jože Foltin s Ptuja, Branko Gajšt iz Sestrž, Miro Hajnc iz Radelj ob Dravi, Rado Jerič iz Maribora, Ljerka Kovač in Janez Matelič iz Kopra, Bojan Oberčkal iz Obreža, Zoran Ogrinc iz Slovenj Gradca, Andrej Skrbinek iz Slovenske Bistirce in Domen Slana iz Ško^e Loke.8 V katalogu ob razstavi so predstavili sodelujoče umetnike in po eno barvno reprodukcijo. Slikarska zbirka dveh ormoških likovnih kolonij obsega dvajset slikarskih del, na katerih prevladujejo motivi mesta Ormož in njegovih izbranih izsekov, okolice, krajine ... JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI OBMOČNA IZPOSTAVA ORMOŽ KULTURNO DRUŠTVO FRAN KSAVER MEŠKO SVETI TOMAŽ OSNOVNA ŠOLA TOMAŽ PRI ORMOŽU BILE SO SANJE 2008 RAZSTAVA UDELEŽENCEV 17. LIKOVNE KOLONIJE Osnovna šola Tomaž pri Ormožu, 30. maj 2008 sodelujočegapo eno). 7 Stanka Gačnik: 8 Stanka Gačnik: Grajska likovna kolonija Ormož. Grajska likovna kolonija Ormož. V: Ormož skozi stoletja V., II. V: Ormož skozi stoletja V., II. 95 str. 633-636, Ormož, 2005. str. 636-637. Ormož, 2005. Povzetek V prispevku so opisane likovne kolonije pri Svetem Tomažu. Za omenjene kolonije lahko rečemo, da seje na njih likovna ustvarjalnost prepletala s strokovnimi pogovori in izmenjavami mnenj, pa tudi z vzpostavljanjem pristnih medčloveških, prijateljskih odnosov. Avtorji različnih izraznih, slogovnih in tehničnih usmeritev so se vživeli v okolje in ustvarili raznolika likovna dela, razpeta od figurativnih do abstraktnih načinov likovnega vizualiziranja. Likovni in literani ustvarjalci so se radi vračali k Tomažu, saj je bilo slikovito okolje za marsikaterega udeleženca vir navdiha in motiv ustvarjanja. Ne glede na vsebino, paje posameznik lahko izživel vse tisto, kar avtorsko opredeljuje njegov likovni nagovor. Nastala in razstavljena dela so bila dokumentirana v zloženkah, ki so izšle po zaključku kolonij ob odprtju razstav. Ob koncu sta predstavljeni tudi Grajski likovni koloniji, ki sta v Ormožu potekali leta 1998in 1999. Ključne besede: likovna kolonija, slikarji, razstava, Tomaž pri Ormožu, grajska, Ormož. Ustni vir Alenka Čurin Janžekovič, Sveti Tomaž pri Ormožu. Spletna vira https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_latinskih_izrekov, marec 2017 http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=kolonija, marec 2017. Literatura Milojka Intihar: Likovne kolonije in ex tempori osnovnošolcev. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2000. Jaka Torkar: Jaka Torkar 1932-2002. Gornjesavski muzej Jesenice, 2002. Stanka Gačnik: Grajska likovna kolonija Ormož. V: Ormož skozi stoletja V., II. knjiga, str. 633-636, Ormož 2005. 96 Središče med drugo svetovno vojno Spominska ura učencev Osnovne šole Središče ob Dravi - april 2017 V prispevku predstavljamo učenci OS Središče ob Dravi spominsko uro, na kateri smo se spomnili dogodkov in ljudi v Središču ob Dravi v času druge svetovne vojne. Živimo v Središču ob Dravi, obmejnem gručastem naselju na vzhodu Slovenije, ki leži ob meji s Hrvaško, ob cesti, ki povezuje Ormož s hrvaškim Čakovcem. Občina Središče ob Dravi meri nekaj več kot 32 km2 in ima nekaj več kot 2000 prebivalcev. Leži v vzhodnem delu središkega polja in (poleg deloma urbaniziranega naselja Središče) obsega še deloma obcestno, deloma razloženo naselje Obrež, razloženo naselje Šalovci, naselje Grabe in obmejno naselje Godeninci. Občina ima bogato kulturno in politično zgodovino. Arheološke najdbe odkrivajo prazgodovinsko naselbino iz mlajše kamene dobe, rimske novce in grobišča zgodnjih slovanskih naselitev. Pisni viri prvič omenjajo Središče leta 1255. Leta 1433 pa je kraj dobil trške pravice, tudi pravico do svojega grba, ki je po ustnem izročilu nastal na podlagi dobro opravljenega dela trških kovačev pri zemljiškem gospodu, na kar naj bi spominjali krogi, ki v grbu predstavljajo kolesa. Obmejna lega je prav gotovo prispevala k temu, da smo bili Središčani skozi vso svojo zgodovino narodnozavedni, da smo se borili za slovensko besedo in narodnostni obstoj, kar se je pokazalo tudi v času 2. svetovne vojne. Da pa bi lahko bolje razumeli dogodke, ki so se v prvih mesecih okupacije zgodili na našem območju, moramo vedeti, da je tukaj že pred vojno delovala dokaj močna nemškutarska organizacija kulturbund, ki je pripravljala teren za prevzem oblasti po nemški okupaciji. Na povečano protidržavno dejavnost kulturbunda so že leta 1939 opozarjali člani Društva sokol in sklenili, da je treba onemogočati sestanke kulturbundovcev, uničevati njihovo propagandno gradivo in podobno. Grb. 97 Ob pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu je val ogorčenja zajel celotno ormoško območje. Še nedograjen kulturni dom v Ormožu je bil nabito poln, dogodke v Jugoslaviji pa je najprej obsodil takratni ormoški ravnatelj Alojz Tomšič, nato še primarij dr. Anton Hrovat, najrevolucionarnejši pa je bil nastop upravnika Kmetijske zadruge Martina Skolibra. Člani fantovskih odsekov Društva kmečkih fantov in deklet ter sokoli so nastopili enotno tudi v Središču, kjer so se zbrali v Sokolskem domu, nato pa (podobno kot v Ormožu) odšli na ulice in vzklikali: »Dol s paktom!« in »Živela Jugoslavija!« Večina ljudi je trezno presodila, da se Jugoslaviji ne obeta nič dobrega. Vojna je bila pred vrati. 6. aprila 1941 so nemške izvidniške enote ob enih ponoči prešle Muro, ob 5.45 pa so Nemci prestopili državno mejo. Jugoslovanska vojska ni vzdržala, pokazali pa so se tudi rezultati delovanja kulturbundovcev. 7. aprila so Nemci vkorakali v Ljutomer, od koder so nadaljevali prodiranje proti Ormožu, in že 8. aprila so zasedli tudi Središče. Člani kulturbunda so si povsod prizadevali sprejeti nemško vojsko čim bolj slovesno, kazali so navdušenje in zadovoljstvo. Rodoljubi pa so občutili prav nasprotno, v njihovih srcih so bili strašna tesnoba, strah in negotovost, o čemer je v svojih spominih pisal takrat komaj 12-letni otrok Dušan Vittori. Sokolski dom. Veselje kulturbundovcev. Takoj po okupaciji so nacisti postavili svoje orožniške postaje, vsa vodilna mesta v upravi so prevzeli člani kulturbunda in zagrizeni nacisti. Zaplenili so premoženje društev in tudi posameznikov, ki so jih zaprli. Odredbe o zaplembi so lepili kar na stanovanja zaprtih ali izgnanih, vsa zaplenjena sredstva pa uporabili za utrditev nemštva na Slovenskem. Rušili so kulturne spomenike, sežigali slovenske knjige v šolah in knjižnicah. Tako je zgorela tudi knjižnica Društva sokol v Središču. Slovenska beseda je bila povsod prepovedana - v šolah, uradih in kasneje celo v cerkvi. Do 1. maja 1941 so morali izginiti vsi slovenski napisi in krajevna imena. Razmere pa so se zaostrile še s 1. junijem, ko so nacisti v Središču postavili svojo gestapovsko postojanko, ki jo je vodil 98 Rudolf Kunesch, najkrvolovčnejši in najbolj osovražen pa je bil Emil Emerschitsch. Prav zaradi gestapovske postojanke je okupator temeljito prečistil Središče, od koder je izgnal čez 100 ljudi. Nemške sezname izgnancev, torej Središčanov, za katere je okupator vedel, da ne bodo nikoli klonili, imamo na ogled v središki krajevni zbirki NOB. Prve aretacije Središčanov so izvedli že v noči z 19. na 20. april, nato pa še v maju in juniju. Večino aretirancev so najprej odpeljali v meljsko vojašnico v Maribor, od tam pa v razne kraje na Hrvaškem in predvsem v Srbijo. Okupator je v prvih dneh okupacije temeljito opravil svojo nalogo - izgnal je mnogo zavednih slovenskih družin, izobražencev, kmetov in trgovcev. In v takšnih razmerah pogoji za začetek vstaje proti okupatorju niso bili ugodni. Toda kljub aretacijam je tu ostalo še dovolj rodoljubov, ki so zanetili upor tudi na tem koščku slovenske zemlje. In močna trdnjava upornikov je bila prav v Središču. Prve manjše sabotažne akcije so aktivisti izvedli razmeroma zelo zgodaj. In čeprav manjše, so dale čutiti, da ta del slovenske zemlje ni tako pokoren, ubogljiv, kot si je predstavljal okupator. Organizatorji upora so bili komunisti. V Središču sta k uporu podžigala zakonca Milena in Polde Berce. Pritegnila sta tudi člane Društva kmečkih fantov in deklet, pripadnike Sokolskega društva ter nekatere dijake, ki so obiskovali ptujsko gimnazijo in tam prišli v stik z naprednim mladinskim gibanjem. Prvi sestanki upornikov so bili že v juliju in avgustu. Zvrstilo se je veliko sestankov, ki sta jih vodila Jože Kerenčič in Vinko Megla, vendar pa ti sestanki še niso imeli značaja ustanovnih sestankov OF. Udeleženci so se le seznanili z ustanovitvijo OF. V mesecu septembru so ustanovili Okrožni odbor OF za ljutomersko območje in ta je zajemal tudi območje Središča. V samem Središču so odbor OF ustanovili 12. oktobra 1941 pri dijaku Milanu Haložanu. Sestanek, ki so se ga udeležili še Konrad Bogdan, Srečko Kocjan in Drago Klobučar, je vodil Vinko Megla. Milena in Polde Berce. Na območju Središča okupatorju na začetku ni uspelo odkriti aktivistov OF, vendar pa je bilo to samo še vprašanje časa, saj so že 17. novembra 1941 zajeli glavnega organizatorja narodnoosvobodilnega gibanja ne samo našega območja, temveč vseh Slovenskih goric - Jožeta Kerenčiča. Začela so se tudi prva streljanja talcev. V enem samem dnevu, 27. decembra 1941, so bili ustreljeni kar štirje sodelavci OF s Koga in okolice, med njimi tudi Jože Kerenčič in njegov brat Slavko. Aretacije so se na območju Središča nadaljevale in močno redčile vrste aktivistov OF ter zadale NOG hude rane, ki so se le počasi celile. 99 Razglas Dne 25. decembri 1941 so bili pri nekem težkem zločinu neke komunistične sodrge Iriie domoljubni štajerski delavci zahrbtno umorjeni. - Radi udeležbe pri naoroženih komunističnih tolpah in podpiranja istih, so bili dne 27 decembra 1941 sledeti komu-nisliini zločinci ustreljeni: Jo sef KerentKhltSCh. ro|M, U 1913. prof. m., Jwlmwnu Vr. 7, K..UP.U.,, Josef Mlebeti, M-' u I. m» brli«, [Ui.b»DbiirB Kr.29 Ma.len MllaWBll. »J« 14. 8. 1*2«. d']«* Bwn Bre»!«« N> lit Jose* Omsrtu rnjen t 3 isil- elflktW-iMULtter, Kel-b^lsin .. Kr.i. Ifcnu. Jos.f Ulesomdrak. ">l» 1Mt "IJ""1 '■■ Soman KoruMr. »i*» »•«• ■«* W ki,□(..■□.!.. IMMaN V.i Frani Slnko.lIKh. >*• 1 » '"'S. '• » PhlliOD KrlKhnlk. r»]. . ■ < »M, HlAnO,. Tn1.il I..... V «s 11 Ml ScMbNt "i" f la'"- MM'-»«'' »'„' le v Zr-riak W ■ i"1 Si. Lwnbirf bel Rao" " BarMiolomllua Win »» xh. -I- M. •• «—»•» Johann Hermann, Josef Sagode, n>jrn ■ ..... ' Johann PlretKhnlK.-- ^ ^„ik i„ , Anton Matauschak. : | uial01(lat Jn .lpij Martin Kores, '"jen 6- ' . , ,'vu Rudolf Sch nid «ritsch, 26^19*."»* r Friedrich Tschibln, r^« 2. ^ ^ ^ Jostf Hofe'. ; v Stefan Beul, "r" - 1 ; . J J^uiki. Tn Ludwig Mastnak, - ' ^ lin„lnlk Julius Hinltsch. r j .. mi Frani Tratnlk, IL lsy'' (kalec, Sachse nleld Nr. ■irlaT«, S»cb»oleld , polj«!.!« Iruovn! I Itfeo, GulMdorf Kr. I08 I» Submh* ¿2. II. I8&9. poljedelec. 0-t«witz Nr. 48 privatni uradnik, SubfnIVId Nr '¡7 895, bivAi Bn»Dini uradnil S.ictaseohld Nr. 135 "i elektrik. Rann-Bwaina Nr. 3-t ielexn iki del»»«. Münk, idorf T«l.ile«b Nr. S rudar, Trifail Urke Nr. I « 107, radar, Trifail-L«ke Nr. 4SI .'I. I0. 1800. poljedel«-. .fastniw« >> I9J4. sin pMMtnilu, Ui di-ndorf Nr. iy|t;, tin p.«»lnika. jMlrirelz Nr. 21. II. 1920, m banik. Pritoo. Bilrwnea-» itSL telrtoifki del»"" OroU Ol.reeb i. 1914, pomni.ni eliktrj-n »I" Muraka 1818. trni, Triiall'Lok. Sr. ^ :i l'i20. mizar. Trifail-loki- " Ii. Kreis PHI Kreis P. IIa ;rei» P.««" i. Rudiill Tramm, "j™ • Marburg a. d. Drau, dne 27. d««nbra 1941 Že 15. decembra 1941 je okupator aretiral Poldeta Berceta, naslednjega dne pa še njegovo ženo Mileno. Poldetova sestra Lojzka Panič se tako spominja njune aretacije: »Nemci so v Središču ob Dravi okrepili gestapovsko postojanko. Brat Polde in svakinja Milena sta se za nekaj dni umaknila k sorodnikom. Zaradi domačinove izdaje so prišli k nam trije gestapovci in povprašali po bratu in njegovi ženi. Svakinja je bila v Mariboru, brat pa v službi. Gestapovci so ga čakali, premetali vso hišo in postavili zasedo pri bližnjih sosedih. Tu so ga tudi ujeli, pripeljali domov ter zasliševali. Preden je odšel, mi je tiho šepnil: »Reši Mileno.« To se mi ni posrečilo. Pozno ponoči se je vrnila domov, že drugega dne zjutraj pa so prišli gestapovci in jo aretirali.« V začetku leta 1942 je NOG na našem območju doživelo hud udarec, saj so Nemci ubili zadnjega od tukajšnjih organizatorjev upora Vinka Megla. Nemško poročilo o njegovi aretaciji je ob Vinkovih fotografijah v krajevni zbirki. Ustrelitev prvih talcev je organizatorje OF in svojce ustreljenih silno prizadela. Na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru sta bila 23. marca 1942 ustreljena prva talca iz Središča: dijak Milan Haložan in občinski sluga Ivan Hanželič. Hud udarec je narodnoosvobodilno gibanje utrpelo z ustrelitvijo inženirja rudarstva Poldeta Berceta in čevljarskega pomočnika Karla Kaniča 30. marca 1942. Sodni zapori v Mariboru. Poldetovo ženo, učiteljico Mileno Berce, je izguba moža močno prizadela, sama pa je tiste dni preživljala težke ure v zaporu na Borlu. Kako ji je bilo, ko je izvedela za novico, da moža ni več, se spominja njena sojetnica Milena Bokša - Boža: »3. aprila, ko je bilo Mileni 28 let, je zažarel na zidu jetniškega dvorišča na Borlu rdeč plakat. Zopet so streljali! Jetnice smo takoj odkrile, da je na plakatu tudi ime Poldeta Berceta, in smo hotele Mileno vsaj za nekaj ur obvarovati pred to novico. Ni nam uspelo. Neka tovarišica, ki našega dogovora ni slišala, je pritekla v sobo in povedala, da je na dvorišču plakat. Milena je tekla po stopnicah, kakor da bi se ji neznansko mudilo izvedeti najbolj žalostno vest v njenem življenju.« Že 3. aprila so pod streli okupatorja padli naslednji trije Središčani: delavec Rudolf Ploh, krojaški pomočnik Srečko Kocjan ter Anton Štampar, načelnik središke železniške postaje. Nekaj več kot teden dni zatem, 11. aprila 1942, so nacisti v Mariboru ustrelili kar štiri talce iz Središča ob Dravi, in to poljedelskega delavca Ignaca Borka, ključavničarja Konrada Bogdana, občinskega tajnika Franca Jurjaševiča ter mizarskega pomočnika Matijo Veselka. Njim in vsem, ki so žrtvovali svoja življenja, v spomin in zahvalo, nam pa v opomin, da se grozote vojne ne smejo nikoli ponoviti, Središčani še vedno 11. aprila praznujemo svoj občinski praznik. Nekateri talci so pred ustrelitvijo napisali poslovilna pisma staršem ali svojcem. Tako je okupator v začetku leta 1942 zajel skoraj vse aktiviste na našem širšem območju, še najbolj temeljito pa je opravil delo v samem Središču, kjer je od decembra 1941 pa do konca 1942 kot talce ustrelil kar 23 domačinov. Kot zadnja talka v letu 1942je bila ustrelj ena Milena Berce. Rdeče kričeči plakati - razglasi o usmrtitvah talcev - so eksponati zbirke v Središču ob Dravi; tudi razglas z 2. oktobra 1942, na katerem je med drugimi zapisano ime Milene Berce. 100 V utemeljitvi njene smrtne obsodbe je zapisano, da je bila nepopravljiva komunistka, ki svoje komunistične dejavnosti ni prenehala izvajati niti v času, ko je bila zaprta na Borlu. Leto 1942 je leto, ki je s krvavimi črkami zapisano v zgodovino našega kraja. Od decembra 1941 pa do konca 1942 je okupator kot talce ustrelil kar 23 domačinov, v taborišča smrti pa odpeljal več kot 100 ljudi, pri čemer so na zverinski način ločili matere od otrok. Iz materinih rok iztrgan otrok je zločin, ki mu ni primere, zločin, za katerega težko verjamemo, da gaje sposoben zagrešiti človek. Strah matere Rozinke Jurjaševič, ki v pismu,1 prosi moževe starše, naj rešijo njo in njene otroke, je bil upravičen. Vlak s celjske postaje jo je, kot mnoge druge, katerih fotografije so hranjene v zbirki, odpeljal v tovarno smrti. Za vedno se je poslovila od svojih še ne desetletnih hčera, ki sta v zgodnjih otroških letih okusili vse krutosti tega sveta v mladinskem taborišču Saldenburg. Njuna pisma sorodnikom in fotografije, ki so na ogled v zbirki, so dokaz, kako je nacizem udaril po najbolj nedolžnih in ranljivih bitjih tega sveta, bitjih, ki ne bi smela vedeti, kaj je vojna, a jim je ta vzela vse, kar so ljubili - domovino, mater in očeta. Nasilje in represalije okupatorja so za nekaj časa zaustavile začetni razmah in razvoj NOG, vendar pa je le-to že poleti 1943 ponovno oživelo. Aktivisti OF so počasi, toda vztrajno postavljali nove postojanke OF, čeprav so delovali v zelo težkih razmerah. Nemcem je s pomočjo izdaj uspelo ponovno vdreti med organizatorje OF. V krajevni zbirki se nahaja ena izmed ovadb domačinov, kot opomin najbolj podlih človekovih dejanj. Aretacije so bile obsežne, podobne tistim iz leta 1941, vendar pa v letu 1943 ni bil ustreljen noben talec z našega območja. Aktivisti OF pa so uspeli izvesti več sabotažnih akcij. Pomembna za razvoj NOG je ustanovitev kurirskih postaj, preko katerih so prihajali novi kadri, pošta in drugo propagandno gradivo. Avgusta 1944 se je kurirska postojanka na Kogu vključila v relejno linijo, poimenovano S15. Na njej se je zvrstilo 16 kurirjev, dolg pa je spisek družin, ki so jim pomagale. Jurjaševičeva babica z otroci. Dragi atek in vsi ostali! Mislim, da se ne bomo več videli, ker bom šla najbrž skoraj k svojemu Poldetu in mamifci. Ohranite me v lepem spominu, če sem vas kaj raz-žalila mi odpustite moje srečno življenje je bilo končano 30. marca. Zato sedaj ne bom težko umrla saj sem ostala čist sama. Vi vsi pa živite srečno in zadovoljno in doživite zdravi in čvrsti mir. Atek radi mene ne bodi žalosten. Ciril in Vlasta bodita srečna. Vašim malim želim najlepšo bodočnost. Včasih se me spomnite, ateka brate in sestre svakinje in svaka in male srčke iskreno pozdravlja in poljublja Vaša Milena Moja ljuba mati! Žalostna sem, da morate sprejeti tudi od mene tako pismo ne bodite žalostni. Iskrena Vam hvala za vso Vašo ljubo skrb in ljubezen! Ostanite zdravi. Spomnite se včasih na naju in na naše najsrečnejše dni, ki smo jih skupaj preživeli. Moje poslednje pozdrave sporočite tudi mojim dragim v Beograd. Naj mi oprostite oni kot tudi Vi če sem jih kdaj razžalila. Mnogo sem mislila vsi naj živijo srečno. Poseben pozdrav vsem našim malim. Naj se naju včasih spominjajo naju. Iskrena hvala za vso dobroto tudi stricu in Lojzi zelo sta bila dobra za mene ... Izvirnika pisem sta v muzeju narodne osvoboditve Maribor. Milena Berce je napisala dve poslovilni pismi. V prvem se poslavlja od tašče, drugo pa piše očetu in tašči. Pike na koncu drugega pisma označujejo nečitljiv stavek. Poslovilno pismo Milene Berce. 1 Pismo je na ogled v nekdanji zgradbi pošte, kjer je urejena krajevna zbirka NOB s slikovnim gradivom o spomenikih NOB z ormoškega območja, s podatki o narodnih herojih in s pregledom zgodovine NOB na omenjenem območju. 101 Velik odmev pri prebivalstvu so imeli mitingi, ki so jih aktivisti organizirali konec leta 1944 in v začetku leta 1945 v izredno težkih razmerah, kajti ob koncu leta 1944je okupator začel graditi utrdbe, povečal število vojaštva ter okrepil orožniške postaje. Čim bolj se je približevala osvobodilna vojska, tem bolj so nacisti postajali nemirni, nestrpni. V aprilu 1945 se je fronta ustalila na črti Štrigova-Kog-Vitan-Vodranci-Središče ob Dravi in do Ormoža. Nacisti in njihovi podrepniki so začeli zapuščati Središče in Ormož. Osemnajstega aprila 1945 so borce Rdeče armade zamenjali Bolgari, ki pa se do prebivalcev niso vedno vedli skladno z vojaškimi pravili. V samo Središče je prva bolgarska izvidnica prišla že 4. aprila, nato pa prišle še druge enote in začeli so se boji, ki so trajali vse do 7. maja, ko so se morali Nemci umakniti proti Ormožu, ki pa so ga morali že naslednji dan, 8. maja, zapustiti, ker so tja prišli partizani in bolgarske enote. Podoba o deležu našega kraja k zmagi nad nacizmom gotovo ne bi bila popolna, če ne povemo, da so se mnogi bojevali s puško v roki po vsej naši takratni domovini. Mnogi, ki so se želeli priključiti partizanskim enotam, se iz različnih vzrokov niso mogli, mnoge so v partizane odvedli kurirji, nekateri so tja našli pot sami. Veliko naših ljudi je bilo vključenih v prekomorsko brigado, ki so jo ustanovili Slovenci, nasilno mobilizirani v nemško vojsko. Nekaj domačinov se je vključilo v slovenski bataljon, ustanovljen jeseni 1944 v Srbiji, iz vrst Slovencev, ki jih je okupator izgnal v Srbijo. Podobno kot so fantje na zahodnem bojišču zbežali k zaveznikom, so fantje na vzhodnem bojišču prebežali na sovjetsko stran in se kot borci 1. jugoslovanske brigade bojevali na sremskem bojišču, potem pa še v zaključnih bojih za osvoboditev naše domovine. Kljub temu da se na našem območju niso bile odločilne bitke našega narodnoosvobodilnega boja, pa je delež ljudi, ki so prispevali k zmagi nad fašizmom, velik, tudi teh, ki so žrtvovali največ, kar so imeli - svoja življenja. Deportacije 102 Da ta del zgodovine, zapisane s krvjo, ne bi bil nikoli pozabljen, okrasimo osnovnošolci vsako leto ob dnevu spomina na mrtve s cvetjem in svečami spomenik žrtvam prve in spomenik žrtvam druge svetovne vojne; skupaj z ostalimi občani in Zvezo borcev pa smo prisotni tudi ob komemoraciji. Prav tako vsako leto ob občinskem prazniku 11. aprila s kulturnim programom pri spomeniku in na občinski proslavi slovesno počastimo spomin na žrtve. Srebrna plaketa Zveze borcev Slovenije, ki jo je OŠ Središče prejela leta 2016, je potrditev, da naše prizadevanje za ohranitev tradicij in vrednot NOB ni neopaženo, hkrati pa je spodbuda, da le-te prenašamo na nove in nove generacije. Ob 11. aprilu množično obiščemo tudi krajevno zbirko narodnoosvobodilne vojne, ki je za nas kraj, kjer občutimo dogodke preteklosti in se zavemo, da naša svoboda ni prišla sama od sebe, da tudi ni plod samo nekajdnevne vojne, ampak da je zgrajena na tisočerih ugaslih življenjih že med drugo svetovno vojno in tudi prej. Ponosni smo na preteklost našega kraja, ponosni smo na sedanjost in trudili se bomo graditi takšno prihodnost, ki je bila vsem, zapisanim na spomeniku, le daljna vizija. S temi mislimi zaključujemo spominsko uro, posvečeno vsem žrtvam in vsem tistim, ki so kakor koli prispevali k temu, da danes živimo v samostojni, neodvisni in suvereni domovini - Republiki Sloveniji. Spominsko uro so pripravili: Tematska zasnova in organizacija izvedbe: IVICA KANIČ Zborovodkinja: DRAGICA CVETKO Spremljava na kitari: ANDREJA SLAVINEC Branje poslovilnega pisma Milene Berce: DRAGICA CVETKO Branje pripovedi Dušana Vittorija: ANEJ JELOVICA Bralke besedila: KLARA CIMERMAN, LEA SAMEC, ANDREJA SLAVINEC in FRANKA ŠKORJANEC Tehnična podpora: MATJAŽ HANŽELIČ Pevska skupina: ANA LANA BORKO, KLARA CIMERMAN, LINA HORVAT, KAJA KAUČIČ, TAJDA KREČ, ŠPELA MAJCEN SOK, JANA PODGORŠEK, HANA RIZMAN, LEA SAMEC, ANDREJA SLAVINEC, NEJA SMONTA in FRANKA ŠKORJANEC. Ključne besede: Središče ob Dravi, druga svetovna vojna, Polde in Milena Berce. 103 Razgi f Direkcija, državnih železnic - Program plavnoptne vožrye rta, progi Ormož - tji -j 1941 so bili Pri nekem tj}2.zri9**- __ 25. decemor« domoljubni štaiers Po odloka Min. za prometne dne 22. nistUne sodrgc Ir*i naoroženih Ormož-Ljatomer-Mur^ka,Sobota izvr& [eni. Rad' . e 27 decembr vlakom po/sledečem, voznem reda: 22.HZ. 1$ fSiav (-turu t ¿iV Prihod ñata-nfA Odhod Poßtaje ura. mm. nun. lice*. mirt. 11 00 Ormož Pav/ovci p. Jvanjkovci (Svetinje Zerovinci p. Jjutomer Veržej 3ect¿ncÍ 11 13 10 11 23 11 M- 10 11 Vh 11 57 10 12 07 12 26 15* 15 00 15 f? 10 15 27 15 43 10 15 53 16 OS • • ■ ' Murfika ¿obota Povabljenci ¡n udeleženci Javnih oblapti ¿nkorp oh ¿0 uri 4<¡ min. proge Pragerpho -Jčotoriba in a 2? ¿ai ZSmzrz v Maribor m Jjja.bijajio: Pred odhodom jiavnoplnega vlaka v Ormc josp. J&ndrej VrečJzOj in naprosi gqspoda minipfo aptopnikcLj da otvori pr>ome¿ rta novi progi. pnjRClj aci otvori promet na. r/ovc progi.. Vožnja ¿ ¿slavnostnim v/aAomje brezplačne eznipki organi in od ''Učnih, oblapti A toze icijami do/očeni t" ' "ozirom na up t. ISSN 1581-9140