SDia^V^SION RAZISKAVE in RAZPRAVE/RESEARCH and DISCUSSION ISSN: 1855-4148UDK: 3 Izdajetelj/Publisher Založba Vega d.o.o./Vega Press Odgovorni urednik/Editor-in-chief Matevž TOMŠIČ Pomočnik urednika/Managing Editor Dejan VALENTINČIČ Indexed and abstracted in: COBISS, Proquest Uredniški odbor/Editorial Board Igor BAHOVEC - Univerza v Ljubljani Suzana ŽILIČ FIŠER - Univerza v Mariboru Diana-Camelia IANCU - National School for Political Studies and Public Administration Susanne KOLB - University of Siegen Krunoslav NIKODEM - Sveučilište v Zagrebu Rajesh K. PILLANIA - Management Development Institute, India Matej MAKAROVIČ - Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici Uroš PINTERIČ - Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto Janez ŠUŠTERŠIČ - Univerza na Primorskem Beti HOHLER- EU Rule of Law Mission (Eulex) Kosovo Inez ZSOFIA KOLLER - Faculty of Adult Education and Human Resources Development, University of Pecs ZALOŽNIŠKE INFORMACIJE Revija R&R izhaja v elektronski obliki trikrat na leto (februar, junij, oktober). Izdaja jo Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici; revija je brezplačno dostopna na: http://www.fuds.si/sl/raziskave-razprave PUBLISHING INFORMATION Journal R&R is published in electronic form three times annually (February, June, October). Published by School of Advanced Social Studies in Nova Gorica and available free of charge at: http://www.fuds.si/sl/raziskave-razprave SMERNICE R&R je mednarodna tiskana in elektronska znanstvena revija, namenjena sociološkim, humanističnim, ekonomskim, pravnim, upravnim, organizacijskim, politološkim, komunikološkim in drugim razpravam, ki dopušča popolno tematsko ter disciplinarno odprtost. R&R spodbuja tako teoretične kot tudi kvalitativna in kvantitativna empirična dognanja ter aplikativne prispevke. Uredništvo revije pozdravlja članke že uveljavljenih znanstvenikov kot tudi mladih perspektivnih avtorjev. Vsi članki, objavljeni v reviji, so dvostransko anonimno recenzirani. Revija R&R si prizadeva za prepoznavanje inovativnih teoretičnih ali empiričnih idej. AIMS & SCOPE R&R is international electronic scientific journal open to sociological, humanistic, economics, legal, administrative, management, political, communicative and other articles and debates with broad theoretical and disciplinary openness. R&R welcomes theoretical as well as quantitative and qualitative empirical and applicative contributions. R&R welcomes articles of established researches as well as young prospective authors. All articles published in R&R are double-blind pair reviewed. Journal R&R strives for innovative theoretical and empirical articles, which are trying to explain some subject from different (innovative) point of view in the field of social science and humanities. Vsebina/Contents Vloga tolmača za slovenski znakovni jezik v procesu visokošolskega izobraževanja gluhih The role of an interpreter for Slovenian sign language in the process of higher education of the deaf Vlasta Vrtačič in Mojca Komel 4 Tematike raziskav o delavcih invalidih: pregledna študija Research topics on employees with disabilities: review study Marija Paladin 56 Reactivating the past: a case study analysis of a non-museum-based Yugo-nostalgic exhibition in Serbia Oživljanje preteklosti: analiza nemuzejske razstave jugo-nostalgije v Srbiji - študija primera Alina Zubkovych 99 Corporate social responsibility (CSD) system and practice of Chevron Nigeria limited in the Niger Delta Sistem družbene odgovornosti korporacij (CSD) in praksa podjetja Chevron Nigeria na območju Delte Nigra Ejumudo Tobi Folasade Becky-Pearl 130 Analiza podpornih programov v Sloveniji in Avstriji na področju socialnega podjetništva An analysis of the support programs for development of social entrepreneurship in Slovenia and Austria Marjeta Vaupot 176 Merging economic and political elite: Slovenian interlocks Spajanje ekonomske in politične elite: Slovenske notranje zapreke Lea Prijon 210 Vloga tolmača za slovenski znakovni jezik v procesu visokošolskega izobraževanja gluhih Vlasta Vrtačič in Mojca Komel Povzetek Tolmačenje slovenskega znakovnega jezika na področju visokošolskega izobraževanja gluhih zahteva posebna znanja in veščine. Za razumevanje problematike je potrebno razumeti gluhoto in način komunikacije gluhih. Sprejetje Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika je odprlo pot novemu poklicu - tolmaču/tolmačici slovenskega znakovnega jezika. V empiričnem delu so na podlagi kvalitativne študije, raziskane težave tolmačev pri tolmačenju v visokošolskem okolju, vzroki za le-te ter dejavniki, ki vplivajo na kvaliteto tolmačevega dela, kot tudi strategije in alternativne rešitve, ki se pojavljajo kot odgovori na aktualno problematiko. Rezultati raziskav so primerljivi s tujimi izsledki. Za kvalitetno opravljanje svojega dela, naj bi imel tolmač visokošolsko izobrazbo, se posluževal različnih oblik tolmačenja, se prilagajal potrebam gluhih študentov in se predpripravil na predavanja. Tolmač ne more v celoti nadomestiti neposrednega stika med profesorjem in študentom, zato se pojavlja potreba po dodatnih rešitvah, kot so zapisnikarstvo in tutorstvo. Izsledki študije so nakazali specifične težave, s katerimi se srečujejo tolmači in gluhi študentje v Sloveniji. Te so pomanjkanje kretenj za strokovne izraze, potreba po permanentnem izobraževanju tolmačev in neuresničevanje Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika s strani univerz. Ključne besede: znakovni jezik, tolmač znakovnega jezika, tolmačenje znakovnega jezika na fakultetah, visokošolsko izobraževanje gluhih Abstract Interpreting Slovenian sign language in higher education of the deaf requires special knowledge and skills. To understand the issue, it is necessary to understand deafness and ways of communication of the deaf. The adoption of the Law on the Use of Slovenian Sign Language has opened the way for a new profession - interpreter for Slovenian sign language. The empirical part of the article deals with the difficulties that interpreters face while working in higher education, the reasons for this and the factors that affect the quality of interpreters' work, as well as strategies and alternative solutions that emerge as response to this issue. The research results are comparable with foreign findings. The interpreter, in order to be able to perform their work well, should have completed higher education, be skilled in various types of interpreting, adjust to the needs of deaf students and prepare for the lectures in advance. The interpreter cannot fully replace direct contact between professors and students, so there is a need for additional solutions, such as minute-keeping and tutoring. The results of the study have indicated specific problems faced by interpreters and deaf students in Slovenia, namely lack of gestures for terms, the need for permanent education of interpreters and failure of putting into action the Law on the Use of Slovenian Sign Language by universities. Keywords: sign language, sign language interpreter, interpreting sign language at universities, higher education of the deaf. Uvod V članku poskušamo odgovoriti na vprašanja katere kvalitete mora imeti dober tolmač, kako je njihovo izobraževanje urejeno v Sloveniji ter s kakšnimi težavami se srečujejo tolmači in gluhi študentje na področju visokošolskega vprašanja. Natančna raziskovalna vprašanja so zastavljena na začetku empiričnega dela, torej po predstavitvi teoretičnih predpostavk ter odgovorjena v razpravi. V delu analiziramo vso zelo omejeno literaturo, ki je do sedaj na voljo glede te tematike ter izvedemo lastno raziskavo, ki prinaša nove ugotovitve s tega področja. V teoretičnem delu predstavljamo širše ozadje teme članka, ki je sicer vloga tolmača za slovenski znakovni jezik v procesu visokošolskega izobraževanja gluhih, ker menimo, da je poznavanje gluhote in vseh problemov, ki iz nje izvirajo, pri nas na splošno še premalo poznano. V teoretskem delu tako najprej predstavimo gluhoto, posebnosti komunikacije gluhih ter znakovni jezik (v nadaljevanju ZJ) kot najrazvitejšo obliko komunikacije gluhih. V drugem delu se posvetimo samemu tolmačenju ZJ. Spregovorimo o zgodovini tolmačenja na Slovenskem in predstavimo Zavod združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik (v nadaljevanju ZZTSZJ)-organizacijo, ki pri nas skrbi za izobraževanje, certificiranje tolmačev ter druge naloge. Predstavim tudi širši pravni okvir delovanja tolmačev, ki se je vzpostavil s sprejetjem Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (v nadaljevanju ZUSZJ), etične norme njihovega poklica ter njihovo izobraževanje tako v tujini kot tudi pri nas. Predstavimo tuji študiji, ki raziskujeta specifičnost dela tolmača ZJ v visokošolskem okolju in problematiko razumevanja gluhih v procesu visokošolskega izobraževanja. Prva študija izpostavi predvsem problem izbire načina tolmačenja, saj se na fakultetah uporabljata dobesedno tolmačenje in tolmačenje prilagojeno ZJ s parafraziranjem. Tematizira tudi tolmačevo povezovalno vlogo v konkretnem okolju predavalnice kot tudi v širšem smislu, saj naj bi bil povezovalec dveh jezikov in dveh kultur, večinske kulture slišečih in kulture gluhih. Druga študija obravnava vzroke za slabše razumevanje gluhih študentov v primerjavi s slišečimi vrstniki. V empiričnem delu kot metodo raziskovanja izberemo kvalitativno analizo, saj je število gluhih študentov v Sloveniji še vedno zelo majhno. Ker je to specifična populacija, s katero najlažje navežeš stik preko individualnega pristopa, analizo izvedemo s polstrukturiranimi odprtimi intervjuji. Vlogo tolmača za SZJ na področju visokošolskega izobraževanja gluhih želimo raziskati z različnih zornih kotov, zato za intervjuvance izberemo dva gluha študenta, dve tolmačici in direktorico ZZTSZJ. Skozi intervjuje želimo izvedeti, ali so tolmači pri nas dovolj usposobljeni za tolmačenje na tem področju, s kakšnimi dodatnimi težavami se srečujejo, kako jih premagujejo, kako gluhi študentje vidijo in ocenjujejo njihovo delo ter prednosti in pomanjkljivosti, ki se pojavljajo pri uresničevanju ZUSZJ. V razpravi primerjamo izsledke raziskave s tujima študijama, da bi ugotovili, kakšno je stanje pri nas glede na razvoj stroke tolmačenja v tujini, in poskušamo nakazati možnosti nadaljnjega razvoja. Teoretični del Gluhota Gluhote ni mogoče opisati z eno samo definicijo, saj so že vzroki zanjo različni. Nastane lahko že v zgodnji nosečnosti ali se deduje, lahko je posledica nesreče, poškodbe, bolezni. Po eni izmed definicij, je gluhota opredeljena kot nezmožnost slišati in razumeti govor s slušnim organom. Nekatere gluhe osebe lahko slišijo govor iz okolja, vendar ga ne razločijo in ne razumejo, kar ni dovolj za komunikacijo (Redžepovič, 1995). Pomemben dejavnik pri definiciji gluhote je tudi starost, pri kateri je nastopila gluhota. Za razvoj govora je potreben dober sluh, zato so posledice gluhote veliko večje, če je nekdo gluh od rojstva ali pa ogluši, ko ima že razvit govor (Redžepovič, 1995). Glede na starost ob izgubi sluha razlikujemo prelingvalno gluhe in postlingvalno gluhe. Prelingvalno gluhe osebe so gluhe že od rojstva, ali so oglušele do tretjega leta starosti. Če niso bile že dovolj zgodaj deležne surdološke rehabilitacije, kjer bi se naučile izgovarjanja glasov in besed, ostanejo skoraj neme, zato jih nekateri še vedno imenujejo »gluhoneme«, kar je sicer zastarel izraz. Za sporazumevanje z drugimi uporabljajo predvsem znakovni jezik, gib, mimiko in pantomimo (Redžepovič, 1995 in ZDGNS). Postlingvalno gluhe osebe se bistveno razlikujejo od prelingvalno gluhih oseb, saj so oglušele kasneje v življenju in so pred tem že spontano, s poslušanjem osvojile glasovnojezikovno sporazumevanje, vendar je za njih poleg glasovnojezikovnega sporočanja še vedno odločilen vizualni segment. Ob jasnem sogovornikovem govoru z odpiranjem ust lahko odčitavajo 70 % njegovega sporočila, sicer pa bistveno manj (Redžepovič, 1995 in ZDGNS). Vpliv gluhote na emocionalno-socialni razvoj in na razvoj kognitivnih sposobnosti Da bi se mlad človek lahko normalno razvijal na čustvenem in socialnem področju, da bi pridobil potrebno izobrazbo, potrebuje normalen sluh, saj mu le ta omogoča, da usvoji jezik, s tem da posluša glasove iz okolja, jih posnema, jih na novo sestavlja in ustvarja (Košir, 1999). V obdobju od rojstva do šestega leta starosti se otroci zlahka naučijo jezika. V tretjem in četrtem mesecu začne blebetati, poslušati svoj lastni glas in ga posnemati. V začetku je njegov govor sestavljen samo iz samostalnikov, ki pa jim kmalu doda še pomožne besede in zatem še stavke. Ko začne duševno zdrav otrok z normalno razvitim sluhom hoditi v šolo, je njegov besedni zaklad sicer še neurejen, vendar že precej razvit. Tudi pri gluhem otroku se pojavi faza blebetanja, vendar ta ne pritegne njegove pozornosti, ker ne vzbudi njegovega slušnega centra in se zaradi tega tudi ne posnema. Ker ne sliši zvokov, odpade cela vrsta impulzov in signalov iz okolja, ki bi sicer spodbujali njegov razvoj (Hribar 1973, str. 74). Izguba sluha vpliva na razvoj jezika in govora. Gluhi otrok se začne izražati z gibi, mimiko in pantomimo. Če je izpostavljen strukturiranemu znakovnemu jeziku, se bo začel izražati v nebesednem jezikovnem sistemu in postal bo uporabnik ZJ (Košir, 1999). Po mnenju nekaterih strokovnjakov bi se moral otrok naučiti ZJ čim bolj zgodaj, ko se še razvijajo njegovi potenciali. Tako bi lažje dohajal svoje slišeče vrstnike na jezikovnem in spoznavnem področju pa tudi na socialnem in čustvenem. Na pomembnost zgodnjega usvajanja jezika kažejo tudi študije jezikovnih sposobnosti, ki so jih naredili v ZDA, iz katerih je razvidno, da so gluhi otroci, ki se zgodaj v otroštvu naučijo ZJ, uspešnejši pri ogledovanju (branju z ust) in bistveno boljši pri uporabi govornega jezika kot gluhi otroci, ki se niso naučili ZJ (Kuhar, 1993). Slabši razvoj govora je vzrok, da gluhi ne razumejo dovolj zakonitosti sveta okoli sebe, težje prihajajo do informacij, njihovi socialni stiki so omejeni in možnost za razvoj različnih psihičnih težav je večja. Intelektualni potenciali gluhih oseb so primerljivi s slišečimi, vendar so njihovi učni in šolski dosežki bistveno slabši in gluhi so na splošno bistveno manj izobraženi kot slišeči ljudje. Velike razlike je opaziti že pri samem branju in pisanju, saj nerazvit govor (posebej pri prelingvalno gluhih osebah) vpliva na slabše razumevanje napisanega in samo pisanje (Košir, 1999). Pridobivanje akademskega znanja je odvisno od znanja verbalnega jezika, ta je tudi predpogoj za znanje pisnega jezika. Za gluhe posameznike, ki verbalnega govora nimajo razvitega, je način pridobivanja znanja večine neprimeren, saj ne morejo poslušati predavanj, si delati zapiskov in posledično pomanjkljivo razumejo literaturo. Informacije gredo mimo njih ali pa jih dobijo z zamudo, nova strokovna znanja so jim težje dostopna, samozaupanje in iz njega izhajajoča samoiniciativnost je nižja. Vse to prispeva k njihovi slabši izobrazbi (Košir, 1999; Jakopič in Redžepovič, 2006). Znakovni jezik SZJ je kompleksen in živ jezik z visoko razvitim manualno-vizualnim načinom izražanja in pripada velikemu številu znakovnih jezikov, ki so razširjeni med skupnostmi gluhih po svetu. Sestavljen je iz znakov -kretenj, ki izražajo pojme z različnimi položaji, gibi rok in telesa, z obrazno mimiko in prstno abecedo. Pri ZJ sicer velja pravilo, da kretnja predstavlja besedo, vendar pa SZJ nikakor nima enakih pravil, kot jih ima slovenski govorni jezik, pač pa ima lastno slovnico in lastna pravila. SZJ ni enak drugim ZJ po svetu. Vsaka država ima svoj ZJ, razlike se vidijo že znotraj iste države, npr. med starejšimi in mlajšimi gluhimi (Bauman in drugi, 2009). Zavod združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik ( ZZTSZJ) ZZTSZJ je organiziran kot nevladna neprofitna organizacija, ki v imenu države izvaja javna pooblastila, kamor sodijo vodenje liste tolmačev SZJ, predlog tarife za plačilo tolmačev, zadovoljevanje potreb po tolmačih na ozemlju RS, vodenje evidence opravljenih storitev tolmačenja in sodelovanje v Svetu za SZJ, ki ga je ustanovila Vlada RS za strokovno pomoč pri sprejemanju in pripravi predpisov (O ZZTSZJ). Poleg tega vodi naloge po zakonu, kot so sodelovanje v strokovnih komisijah pri odločanju o pravici gluhih do tolmača, koordiniranje dela tolmačev, skrb za razvoj SZJ ter opravljanje strokovnih, administrativnih, tehničnih in drugih del za Svet za SZJ. Naloga ZZTSZJ je tudi skrb za razvoj storitev tolmačenja: organiziranje in izvajanje tečajev za SZJ, priprava in izvedba programa usposabljanja za pridobitev poklicne kvalifikacije tolmač/tolmačica SZJ, vodenje postopka certificiranja ter skrb za permanentno izobraževanje tolmačev. ZZTSZJ sprejema pravilnik o disciplinski odgovornosti tolmačev in rešuje ugovore zoper kakovost storitve tolmačenja (O ZZTSZJ). Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika ( ZUSZJ) Pomemben mejnik pri uresničevanju pravice gluhih do tolmača je bilo sprejetje ZUSZJ, ki predpisuje način uveljavljanja pravice do tolmača, določa pogoje za tolmače ter predvideva pritožbene postopke v primeru nezadovoljstva gluhe osebe s kvaliteto tolmačenja (Bauman in drugi, 2009). ZUSZJ določa, da ima gluha oseba pravico uporabljati SZJ v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil, oziroma izvajalci javnih služb. Le-ti so dolžni zagotoviti gluhi osebi pravico do tolmača v vseh primerih, ko običajno sporazumevanje gluhi osebi ne omogoča enakopravnega sodelovanja v postopkih. V 12. 13 členu tega zakona je določeno, da morajo državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb plačati stroške tolmača za SZJ. Te predvidijo v letnih finančnih načrtih (ZUSZJ, Ur. l. RS, št. 96/2002). Gluhe osebe imajo pravico do uporabe SZJ tudi v drugih življenjskih situacijah, kjer jih gluhota ovira pri zadovoljevanju njihovih potreb. To pravico lahko uveljavljajo po lastni presoji v obsegu 30 ur letno, v primeru, da imajo status dijaka ali študenta pa se zaradi dodatnih potreb ta fond zviša na 100 ur letno. Delo tolmača plačajo z vavčerji, plačilo stroškov tolmača krije ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo (13. člen ZUSZJ, Ur. l. RS, št. 96/2002). Med javne službe spadajo tudi univerze, vendar le-te do sedaj niso bile pripravljene plačevati stroškov tolmačenja, saj oporekajo takšni interpretaciji zakona in interpretirajo predavanja kot življenjsko situacijo, ki si jo študent sam izbere. V praksi morajo zato študentje plačevati stroške tolmačenja na predavanjih z vavčerji, ki jim pokrijejo samo tretjino vseh predavanj, s tem da se morajo odreči vsem svojim ostalim potrebam, ki jih imajo izven predavalnice. Takšnemu načinu razumevanja in izvajanja zakona oporekata tako ZZTSZJ kot tudi pripravljavec zakona MDDSZ, vendar ostaja ta problem zaradi pomanjkanja političnega konsenza še vedno nerešen (Bauman, 2010). Tolmač znakovnega jezika Tolmač je ključnega pomena za gluho osebo, saj brez njega komunikacija s slišečo osebo ne more potekati. Po ZUSZJ je tolmač tisti, ki tolmači slovenski govorni jezik v ZJ in obratno (ZUSZJ, Ur. l. RS, št. 96/2002). Terminološka opredelitev Termin tolmač ZJ se uporablja v Sloveniji, drugod po svetu sta v rabi tako izraz prevajalec kot tolmač (Pribanic, 2009). Razlika med obema terminoma izhaja iz posebnosti ZJ. Kot smo že omenili, je SZJ prvi in naravni jezik gluhih in je drugačen od slovenščine. Slovenski jezik je za gluhe osebe tuj jezik, ker temelji na glasovnem govoru, za katerega je potreben sluh, medtem ko je pri gluhih najpomembnejši vidni način izražanja (Bauman in drugi, 2009). Zato še vedno obstaja veliko gluhih, ki jim razumevanje slovenščine povzroča težave. Da bi gluha oseba dobila popolno in jasno informacijo, tolmač dodatno pojasnjuje vsebino povedanega in jo prilagaja razumevanju gluhega. V nasprotju s tem prevajalec samo prevaja brez dodatnega pojasnjevanja in prilagajanja prevoda gluhim osebam. Gluhi, ki so uporabniki ZJ za razumevanje povedanega potrebujejo tolmača za dodatno razlago. V situacijah kot so konference in predavanja na univerzi, pri katerih je vsebina gluhim poznana bolj kot samim tolmačem, je primernejši simultan prevod, ki sledi slovnični strukturi govornega jezika (Pribanic, 2009). V nadaljevanju uporabljamo izraz tolmač SZJ, tako kot je to določeno z ZUSZJ, s tem da ta termin pokriva oba načina prevajanja. Tolmač mora biti prilagodljiv potrebam osebe, ki ji tolmači ter ji zagotoviti vse želene oblike komunikacije, zato se od njega pričakuje, da je usposobljen za oba načina komuniciranja (Pribanic, 2009). Sposobnosti, ki jih mora imeti tolmač znakovnega jezika Proces tolmačenja ni enostaven, saj vključuje vrsto kognitivnih procesov, psiho-socialnih veščin, tehničnih spretnosti in etičnih načel (Pribanic, 2009). Za tolmače ZJ je pomembno, da imajo dober sluh. Tolmačenje predavanj, raznih diskusij, sestankov itd. zahteva odličen sluh, saj mnogi govorci nimajo jasne izgovarjave ali govorijo tiho, kar je pri samem tolmačenju lahko zelo moteče. Če takega govorca tolmači tolmač, ki slabo sliši, je njegovo tolmačenje nepopolno, nepovezano in netočno, izgublja se rdeča nit povedanega, kar je obremenjujoče tako za gluhega kot za tolmača. Tolmača mora imeti tudi dobro razvit vizualni in slušni spomin. Vizualni spomin omogoča hiter uvid v značilnosti kretenj, dober slušni spomin pa je potreben, da si zapomni povedane stavke, ki so lahko tudi kompleksnejši, kot tudi različne intonacije, ki določajo pomen povedanega. Tolmač poleg kretenj gestikulira z usti in mimiko obraza. Pri tem mora biti njegov gestikulacijsko-mimični govor jasen in točen, tako da se ga lahko razume tudi z večje razdalje. Sposoben mora biti hitrega izražanja raznih duševnih stanj, ki jih pokaže z mimiko obraza. Ker so za delo tolmača zelo pomembne roke, morajo biti njegove roke brez okvar, z gibkimi prsti na obeh rokah. Poleg gestikulacije in mimike uporablja tudi prstno abecedo, ki je lahko enoročna ali dvoročna. Uporablja jo za besede, za katere ne pozna kretenj, ali pa za tiste besede, za katere kretnje ne obstajajo (Centar za rehabilitaciju gluvih, 1969). Eden izmed pogojev za uspešno delo tolmača je tudi njegova splošna izobrazba, ki mu pomaga, da različne vsebine, s katerimi se srečuje pri svojem delu, lažje in boljše tolmači. Poleg tega se mora pred zahtevnejšim tolmačenjem (npr. pred predavanjem na univerzi) seznaniti z vsebino, ki jo bo tolmačil (Centar za rehabilitaciju gluvih, 1969). Tolmač mora dobro poznati oba jezika, tako znakovnega kot tudi govornega, se stalno izpopolnjevati in nadgrajevati že osvojeno znanje, bogatiti splošno izobrazbo in spoznavati kulturo gluhih. Pomembno je tudi, da stalno preverja kvaliteto svojega dela ter skrbi za lastno psihično in fizično zdravje (Terezay,2009). Po ZUSZJ (Ur. List RS, št. 96/2002) »je tolmač za ZJ polnoletna oseba, ki ji je bil izdan certifikat v skladu s predpisi nacionalne poklicne kvalifikacije. in je vpisana v Register tolmačev za slovenski znakovni jezik. Tolmači so dolžni pri svojem delu spoštovati Kodeks poklicne etike za tolmače.« Kodeks poklicne etike za tolmače SZJ Gluhe in težje naglušne osebe so s svojim načinom komuniciranja, stališči, vrednotami in izkušnjami pripadniki kulturne manjšine, primerljivi z drugimi manjšinami (Bauman in drugi, 2009). Zaradi svoje komunikacijske ovire so v podrejenem položaju, saj predstavlja sposobnost komunikacije v jeziku večine moč za tistega, ki to sposobnost ima. Gluhi lahko vzpostavijo komunikacijo s slišečim svetom s pomočjo tolmača, ki je pripadnik dominantne skupine. Prav zaradi komunikacijske prednosti, ki jo tolmač ima, lahko prihaja do zlorabe moči. Zato je zelo pomembno, da so tolmači ZJ zavezani kodeksu poklicne etike (Terezay, 2009). Kodeks poklicne etike vsebuje norme integritete, zaupnosti in profesionalnosti, po katerih se morajo ravnati tolmači SZJ. Tolmače, ki kršijo določila kodeksa, obravnava Častno razsodišče pri Združenju tolmačev in glede na vrsto in intenzivnost kršitve izreka ustrezne ukrepe (15. člen Kodeksa poklicne etike za tolmače SZJ). Kandidat za tolmača SZJ svoje znanje dokaže z uspešno opravljenim izpitom pred Državno izpitno komisijo, kar pa ne pomeni, da je usposobljen za tolmačenje vseh vsebin, ki se mu ponudijo na njegovi karierni poti. Zato mora biti dovolj samokritičen, da sam oceni, ali bo sposoben v konkretni zadevi uspešno opraviti svoje delo, ali predlaga, da se angažira drugega tolmača. Če to ni možno, opravi svoje delo po svojih najboljših zmožnostih in vesti. Za njegovo uspešno delo je pomembno, da že pred začetkom tolmačenja zbere čim več informacij o vsebini, ki jo bo tolmačil, ter se z gluho osebo dogovori, kateri način komunikacije ji najbolj odgovarja (jezik gluhih, simultana komunikacija, prstna abeceda, pisanje, risanje, parafraziranje) (Terezay, 2009 in Kodeks poklicne etike za tolmače). Tolmač posega pri svojem delu na zelo intimna področja življenja gluhe osebe, sliši stvari, ki jih gluha oseba ne bi delila z nikomer, če bi slišala. Zato je zavezan k molčečnosti; informacije, še posebej tiste, ki se nanašajo na osebno sfero gluhega, ne smejo biti predmet debate med kolegi - tolmači, drugimi uporabniki ali prijatelji (Terezay, 2009 in Kodeks poklicne etike za tolmače). Da lahko gluha oseba enakopravno sodeluje v izmenjavi informacij, mora tolmač zagotoviti, da je vsem udeležencem jasno, kaj je bilo povedano. Pri svojem delu mora biti profesionalen in nepristranski in znati postavljati mejo med morebitnim prijateljstvom med njim in gluho osebo in profesionalnostjo. V kolikor to ni mogoče, ne sprejme tolmačenja (Pribanic, 2009 in Kodeks poklicne etike za tolmače). Tolmačeva dolžnost je, da z vedenjem in profesionalnostjo skrbi za svoj ugled, ugled Združenja tolmačev ter da ima spoštljiv odnos do ZJ. Pri svojem delu mora biti profesionalen ter urejen - priporočajo se nevpadljiva temna enobarvna oblačila, ki ne smejo odvračati pozornosti od njegovih rok in gibov (Centar za rehabilitaciju gluvih, 1969 in Kodeks poklicne etike za tolmače). Kodeksi poklicne etike se razlikuje od države do države in odražajo značilnosti različnih družb in njihovih kultur. Vendar se večina etičnih kodeksov drži temeljnih načel, ki vključujejo obveznosti in smernice za ta poklic in definirajo pogoje v odnosu tolmača do gluhega in do njegovega dela. Skupno vsem kodeksom je, da naj bi bil tolmač vreden zaupanja in čustveno zrel (Terezay, 2009 in Kodeks poklicne etike za tolmače). Izobraževanje tolmačev Poleg etičnih načel, ki so temelj tolmačevega dela, je nujno potrebna tudi primerna strokovna usposobljenost. Poklic tolmač ZJ je relativno mlada stroka. Do nedavnega so tako pri nas kot v svetu gluhim tolmačile osebe, ki so jim bile blizu. Največkrat so bili to otroci gluhih staršev, imenovani tudi CODA (Children of Deaf Adults), katerih materni jezik je bil ZJ. Od šestdesetih let naprej so se najprej v ZDA, kasneje pa tudi drugod po zahodnih državah standardi znanja tolmačenja zviševali. Začelo se je sistematsko izobraževanje tolmačev ZJ (Pribanic, 2009). Zgledi izobraževanja tolmačev po svetu Prvo formalno izobraževanje tolmačev ZJ se je začelo leta 1964 v Združenih državah Amerike z ustanovitvijo Registra tolmačev znakovnega jezika za gluhe (Registry of Interpreters for the Deaf - RID) pri Ball State University v Indiani. Ta organizacija ima tudi danes ključno vlogo pri vzpostavljanju nacionalnih standardov strokovnih znanj in spretnosti, saj usposablja prevajalce in tolmače ZJ in jih certificira (Pribanic, 2009). Register tolmačev za gluhe (RID) zvišuje izobrazbene pogoje za pridobitev diplome, saj se od leta 2012 zahteva univerzitetna izobrazba. Že diplomirani tolmači z nižjo izobrazbeno stopnjo morajo do leta 2016 pridobiti univerzitetno izobrazbo. V organizaciji RID zahtevajo od diplomiranih tolmačev permanentno izobraževanje. Vsak diplomirani tolmač mora v ciklu 4 let obvezno nameniti 80 ur izobraževanju, če želi obdržati diplomo. Svoje znanje izpopolnjuje in nadgrajuje na teoretičnem in praktičnem področju. Vsa izobraževanja, ki se jih udeležujejo diplomirani tolmači, se dokumentirajo in so jim na voljo kot reference na karierni poti. S permanentnim izobraževanjem tolmači zbirajo kreditne točke, ki si jih lahko pridobivajo na različne načine: z udeležbo na izobraževanjih, ki jih organizira RID, z udeležbo na predavanjih na fakultetah s področja splošnih lingvističnih in kulturnih študij ali teoretičnih in praktičnih študij iz ZJ, z izbiro specializiranih študij, ki vključujejo tolmačenje v različnih situacijah, z udeležbo na predavanjih iz drugih splošnih znanosti. Tolmači imajo tudi možnost, da v dogovoru z RID-om sami organizirajo izobraževanje, pišejo članke, opravijo raziskave (The integrity of RID Certification requires a commitment to life-long learning). Pridobitev poklica tolmača je možna tudi v nekaterih evropskih državah, med katerimi sta tudi Velika Britanija in Slovenija. V Veliki Britaniji poteka usposabljanje za pridobitev poklica tolmač/tolmačica ZJ na podiplomski ravni in traja različno dolgo, od dveh do treh let. Posebnost njihovega programa je ta, da študentje v času svojega izobraževanja opravljajo prakso v organizacijah, ki delajo na področju gluhote, ali si izberejo študij v tujini pri partnerskih univerzah. Četrto leto imajo študentje možnost, da sodelujejo s profesionalnimi tolmači. Po štirih letih izobraževanja in usposabljanja diplomirajo iz britanskega ZJ in se vpišejo v register tolmačev (British Sign Language Interpreting; Translating and Applied Language Studies). V Veliki Britaniji preverja znanje in vodi register tolmačev za ZJ (The National Registers of Communication Professionals working with Deaf an Deafblind People, v nadaljevanju NRCPD). Če želijo tolmači obdržati svoj profesionalni naslov, morajo vsako leto določiti svoje profesionalne razvojne cilje, jih uresničevati in preko računalniškega sistema dokazovati organizaciji NRCPD. Na podlagi teh dokazil organizacija vodi in svetuje svojim članom smernice razvoja (Revalidation). Izobraževanje tolmačev v Sloveniji Leta 2002 prizna ZUSZJ hkrati s pravico gluhih do tolmača uradno ta poklic. Pred tem je usposabljanje in preverjanje njihovega znanja potekalo na interni ravni v okviru aktivnostih ZDGNS. Tedanje aktivnosti tolmačev so se odvijale na društveni, civilno-družbeni ravni, vendar pa storitev ni bila enako dostopna vsem gluhim v državi. Na pobudo Združenja tolmačev so poklic tolmača uvrstili v sistem nacionalnih poklicnih kvalifikacij (Holec 2009 in Poklicna kvalifikacija tolmač). ZZTSZJ izvaja postopek certificiranja po merilih, ki so določeni s Katalogom standardov strokovnih znanj in spretnosti, kot je z Zakonom o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah urejeno za vse poklicne kvalifikacije (Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah, Ur. l. RS, št. 1/07, uradno prečiščeno besedilo in 85/0). Poleg certificiranja kandidatov za tolmače vodi ZZTSZJ tudi program usposabljanja. Do leta 2013 je ta program trajal eno šolsko leto, oz. devet mesecev, v šolskem letu 2013/14 pa se je podaljšal na dve leti. S tem se je Slovenija približala programu usposabljanja v Veliki Britaniji in ZDA s to razliko, da tam od kandidatov za tolmače zahtevajo kot pogoj zaključeno univerzitetno izobrazbo, medtem ko je v Sloveniji še vedno dovolj srednješolska izobrazba. Slovenski standardi za pristop k certificiranju so primerljivi s tistimi v tujini. S pogovorom ugotavljajo socialne in psiho-fizične lastnosti, kot so »strpnost, nepristranskost, veselje do dela z ljudmi, empatija, spoštovanje človekovega dostojanstva, sprejemanje različnosti, čustvena in osebnostna stabilnost, sposobnost razmejevanja med osebnimi in delovnimi problemi.« Potrebno je tudi zdravniško potrdilo o ustreznem zdravstvenem stanju (Program usposabljanja za pridobitev poklica tolmač/tolmačica SZJ). Usposabljanje kandidati zaključijo z izpitom pri Državni izpitni komisiji in si tako pridobijo poklic tolmač/tolmačica SZJ (Program usposabljanja za pridobitev poklica tolmač/tolmačica SZJ). V Sloveniji je trenutno registriranih 47 tolmačev SZJ (Interni viri ZZTSZJ, 2015). Vloga tolmača v procesu visokošolskega izobraževanja gluhih S sprejetjem ZUSZJ in z njim pravice do tolmača, se je povečalo tudi število gluhih študentov, saj imajo sedaj več možnosti, da uspešno zaključijo študij. V tujini se je proces vključevanja gluhih v visokošolski študij začel že desetletja prej. Medtem ko so v 50-ih in 60-ih letih le redki gluhi posamezniki študirali izven izobraževalnih ustanov za gluhe, je bilo v študijskem letu 1999/2000 v ZDA na različne fakultete vpisanih 23.000 gluhih študentov (Marschark, in drugi, 2005). S porastom števila gluhih študentov na fakultetah se je povečala potreba po tolmačih. Tolmač je tisti, ki naj bi zagotavljal izobraževanje gluhih študentov v jeziku, ki je za njih najprimernejši, in omogočal njihovo sodelovanje s profesorji in sošolci (Giles, 2000). Raziskovalci opažajo, da predstavlja tolmačenje v univerzitetnem okolju velik izziv tako za tolmača kot tudi za gluhega študenta. Napier (2004) v svoji študiji prouči vse dejavnike, ki vplivajo na proces tolmačenja. Eden izmed ključnih pogojev je univerzitetna izobrazba tolmačev, saj jim je tako akademski diskurz bližji. Tolmač je posrednik med dvema kulturama in jezikoma, zato mora oboje čim bolje poznati. Pri svojem delu na univerzi mora upoštevati neposredno okolje, udeležence predavanja, prepoznati mora bistvene točke profesorjevega sporočila in način njegovega predavanja. Upoštevati mora tudi norme akademskega okolja. Vsi ti dejavniki vplivajo na njegov način prevajanja. Tolmač naj bi bil prilagodljiv glede na kontekstualne in situacijske različnosti. Če tolmač nima univerzitetne izobrazbe, se postavlja vprašanje o strategijah, ki jih lahko uporabi, kadar deluje v njemu nepoznanem okolju. Besedila, ki se govorijo na univerzah, se zgledujejo po pomensko zelo zgoščenih, pisnih tekstih in predstavljajo za tolmača dodaten izziv, saj gluhemu študentu pisni jezik ni tako blizu, kot je slišečim študentom. Tolmač mora dešifrirati pomen teksta in se v trenutku odločiti, katere besed bo izpostavil in na kakšen način jih bo tolmačil (Napier, in drugi, 2004). Nemogoče je, da bi tolmač obvladal vsa področja, na katerih tolmači. Zaradi raznolikosti predmetov na univerzah je pogosto primoran tolmačiti predmete nepoznane vsebine včasih povsem nepripravljen. V primeru, ko je njegov izobrazbeni nivo nižji od stopnje, za katero naj bi tolmačil, naj dela ne bi sprejel. Tolmač naj bi sodeloval s profesorjem in tako dobil jasno sliko o vsebini, se seznanil s terminologijo in ciljem predavanja. Ker to največkrat časovno ni uresničljivo, je tolmačeva naloga, da si priskrbi zapiske predavanj (Giles, 2000). Čeprav je predpriprava pogoj za uspešno tolmačenje, je poleg tega zelo pomemben tudi odnos, ki ga tolmač vzpostavi s profesorjem, da mu le-ta v kočljivih situacijah lahko priskoči na pomoč, npr. ponovi že povedano. Dodatne aktivnosti tolmača na univerzah so tolmačenje na vajah, seminarjih in pri drugih aktivnostih, ki se jih študent udeležuje v okviru svojega študija. Idealno bi bilo, če bi se tolmači na fakultetah menjali glede na svojo specializacijo (Napier in drugi, 2004). Tolmač se mora zavedati svoje vloge v izobraževalnem okolju in dejstva, da so gluhi študentje v slabšem položaju od slišečih študentov. Vsi študentje, tudi slišeči, so lahko brez predznanja o določeni snovi. Tolmač se sooča z nalogo, kako poskrbeti za prevod, ki bo jezikovno in kulturno prilagojen gluhemu študentu, s tem da bo vključeval pomenske ekvivalente iz ZJ. Hkrati mora omogočiti gluhemu študentu dostop do specializirane terminologije, ki mu bo omogočila razumevanje predmeta in pomagala pri opravljanju izpitov (Napier in drugi, 2004). Tolmač se odloča za način tolmačenja glede na poznavanje gluhega študenta, njegovega znanja jezika, tako znakovnega kot govornega, in tudi svojega in študentovega poznavanja predmeta tolmačenja. Napier (2004) izpostavi dva stila tolmačenja, simultano tolmačenje in tolmačenje v jeziku gluhih. Simultano tolmačenje ali dobesedni prevod sledi izvirni jezikovni strukturi teksta, medtem ko je tolmačenje v jeziku gluhih proces, pri katerem se koncepti in pojmi tolmačijo iz enega jezika v drugega. Pri tem se vključuje kulturne norme in vrednote gluhe manjšine, znanje o teh vrednotah in tudi iskanje jezikovnih in kulturnih ekvivalentov. Nekateri avtorji menijo, da je na univerzah najprimernejše dobesedno tolmačenje, saj naj bi s tem gluhemu študentu omogočili dostop do akademskega govornega jezika. Tako naj bi pri vsebinah, ki imajo veliko strokovne terminologije, tolmač uporabljal dobesedni prevod s pomočjo artikulacije in prstne abecede. Avtorica te študije zagovarja tako tolmačenje po gluho kot tudi dobesedni prevod (Napier in drugi 2004). Tolmači imajo povezovalno vlogo pri interakciji gluhih študentov z ostalimi udeleženci predavanja, tako profesorjem kot tudi slišečimi kolegi. Gluhi študentje so večkrat izločeni iz interakcije v predavalnici in pri tem doživljajo občutke osamljenosti in nerazumljenosti. Da bi se gluhi študentje čim bolj socialno integrirali in s tem lažje vključili v proces izobraževanja, mora tolmač tolmačiti, kar vpraša ali pove študent profesorju ali ostalim študentom in obratno. Na ta način tolmač povezuje vse udeležence in doseže, da se gluhi študent počuti enakovrednega (Giles, 2000). To predstavlja dodaten izziv za tolmača, saj se mora, npr. pri diskusijah, odločati, kaj bo tolmačil, kajti istočasno ne more vsega (Napier in drugi, 2004). Učinkovitost tolmačenja na fakulteti Zgoraj obravnavana študija izpostavi predvsem zahteve, katerim mora zadostiti tolmač, da bi uspešno opravljal svoje delo v univerzitetnem okolju. Študija, ki sledi, pa kaže na to, da samo tolmač še ne more zadostiti vsem potrebam, ki jih imajo gluhi študentje. S pravico do tolmača in tolmačenja predavanj se je povečalo število gluhih študentov tako v ZDA kot tudi drugod v Zahodnem svetu. Še vedno je premalo raziskav o tem, kako so študentje pripravljeni na tolmačenje na fakultetah in če jim samo tolmačenje predavanj nudi enako dostopnost do znanja, kot ga imajo njihovi slišeči vrstniki. Redke raziskave na to temo dokazujejo nasprotno (Marschark in drugi, 2005). Gluhi študentje se razlikujejo od slišečih študentov po tem, da so si med seboj zelo heterogeni. Ker ima velika večina gluhih študentov slišeče starše, imajo lahko nekateri pomanjkljivo znanje ZJ in tudi govornega jezika, kar pomeni slabšo pripravljenost na univerzitetno okolje v primerjavi s slišečimi vrstniki. Marschark (2005) omenja različne študije, ki so jih naredili, da bi ugotovili, koliko so gluhi študentje razumeli tolmača in kaj so se naučili. V teh študijah so upoštevali različne dejavnike, ki bi lahko vplivali na proces razumevanja gluhih študentov. Tako so bili vključeni podatki o stopnji znanja znakovnega kot tudi govornega jezika pri gluhih študentih, demografski podatki o tem, iz kakšnih družin prihajajo ti študentje (ali so otroci gluhih ali slišečih staršev, kdaj so oglušeli), njihove preference glede načina tolmačenja. Primerjali so tudi njihovo razumevanje glede na to, ali je bila vsebina podana v ZJ ali v pisni obliki. Rezultati teh študij so proti pričakovanjem pokazali, da razumevanje gluhih ni toliko odvisno od zgoraj naštetih dejavnikov. Nekoliko boljše rezultate pri razumevanju so dosegli samo gluhi študentje, ki jim je bil ZJ materni jezik, ko jim je bilo predavanje tolmačeno po gluho. Ena izmed pomembnejših ugotovitev je bila, da na razumevanje tolmačenja vpliva tudi kompleksnost interakcije med gluhim študentom, tolmačem in samim okoljem. Vendar avtor ugotavlja, da so se dosedanje študije izogibale primerjanju gluhih študentov s slišečimi in so bolj poudarjale raziskovanje razlik med gluhimi samimi. Zato je izvedel študijo, v kateri je poskušal združiti vse idealne pogoje (visokokvalificiran, izkušen tolmač, dobra navezava med gluhim študentom in tolmačem itd.). Želel je ugotoviti, ali bodo rezultati razumevanja gluhih študentov primerljivi s slišečimi in ali »idealno« tolmačenje omogoča gluhim študentom resnično enakovreden dostop do znanja. Rezultati so pokazali, da je bilo razumevanje gluhih očitno nižje od slišečih. Tudi če so bili prisotni izkušeni in visokokvalificirani tolmači, ki so se predhodno seznanili z gluhimi študenti in njihovimi potrebami in se jim poskušali prilagoditi, gluhi niso dobili istega znanja kot slišeči. Rezultate poskuša pojasniti s slabo predhodno izobrazbo gluhih, saj je že sam osnovnošolski in srednješolski izobraževalni sistem slabo prilagojen njihovim potrebam in jim da premalo predznanja, da bi se lahko enakovredno vključili na visokošolsko raven. Drugi vzrok vidi v dejstvu, da kakršnokoli podajanje informacij preko posrednika ni primerljivo z direktnim stikom profesorja s študentom. Zavzema se za nadaljnje raziskave, ki bi prispevale k boljšemu razumevanju pomena dodatnih podpornih dejavnosti, kot sta zapisnikarstvo in tutorstvo, ki bi študij razširile izven predavalnic. Velika verjetnost je, da na učenje vplivajo tudi psihološki dejavniki, in sicer občutek pripadnosti, motiviranosti in udobja, ki bi v bodoče lahko postali predmet raziskav (Marschark in drugi, 2005). Marschark ugotavlja, da so prejšnje študije z zanemarjanjem primerjanja pridobljenega znanja med gluhimi in slišečimi študenti posredno diskriminirale gluhe študente, ker so s tem prispevale so k neprepoznavanju njihovih realnih potreb. S svojo študijo je pripomogel k enakovrednejšemu obravnavanju gluhih študentov (Marschark in drugi, 2005). Empirični del Razvidno je, da se v tujini že raziskuje na temo tolmačenja na področju visokošolskega izobraževanja gluhih. Ker smo v Sloveniji šele pred kratkim začeli pravno uresničevati pravice gluhih do enakih možnosti tudi pri izobraževanju in je število gluhih študentov še vedno zelo nizko, takšnih raziskav pri nas še ni. Kljub temu da se po številu gluhih na univerzah ne moremo primerjati z ZDA, pa se srečujemo s primerljivimi težavami, ki jih z raziskavo želim osvetliti. Opredelitev raziskovalnega problema Področje raziskave je manjšina gluhih. Problem, ki ga želimo izpostaviti je dostopnost do visokošolske izobrazbe s pomočjo tolmača za SZJ. S sprejetjem ZUSZJ in z njim pravice do tolmača imajo gluhi študentje več možnosti, da uspešno zaključijo študij. Glede na to, da ima tolmač v izobraževalnem procesu gluhih veliko vlogo, želimo raziskati zahtevnost njegovega dela, njegovo profesionalno usposobljenost ter opredeliti težave, s katerimi se srečuje pri svojem delu. Zanima nas tudi, v kolikšni meri se po ZUSZJ zajamčena pravica uresničuje v praksi in s kakšnimi težavami se srečujejo gluhi študentje. Raziskovalna vprašanja Naslednja raziskovalna vprašanja naj bi osvetlila raziskovalni problem: - Katera znanja in veščine potrebujejo tolmači SZJ za kvalitetno tolmačenje gluhim študentom? - Kako je v Sloveniji urejeno izobraževanje tolmačev in ali jim omogoča pridobitev ustreznih kompetenc tudi za tolmačenje gluhim študentom na fakultetah? - S kakšnimi težavami se srečujejo tolmači za SZJ na področju visokošolskega izobraževanja gluhih? V kolikšni meri ZUSZJ uresničuje pravico gluhih študentom do tolmača? S kakšnimi izkušnjami se srečujejo gluhi študentje na področju visokošolskega izobraževanja? Cilji raziskave Zanimajo nas dejavniki, ki vplivajo na delo tolmača na področju visokošolskega izobraževanja gluhih glede na njegovo splošno izobrazbo, potrebna specialna znanja, veščine in lastnosti in glede na specifičnost univerzitetnega okolja. Želimo tudi ugotoviti, kje in zakaj prihaja do največjih težav ter kakšne so možnosti za njihovo reševanje. Poleg dejavnikov, ki vplivajo na samo delo tolmača, želimo raziskati tudi širše, zunanje dejavnike, ki vplivajo na proces izobraževanja gluhih študentov (slabo predznanje gluhih študentov, neplačevanje stroškov tolmačenja s strani univerz). Metodologija: strategija, obseg in metoda raziskovanja Zaradi maloštevilnosti gluhih, ki so vključeni v visokošolsko izobraževanje, izberemo kvalitativno raziskavo, ki nudi možnost poglobljenega uvida v problematiko. saj nam lahko odpre nova problemska polja, osebni stik pa omogoči, da z zaznavo čustvenih stanj intervjuvancev dobimo dodatne vpoglede v raziskovano področje (Mesec, 1989). Kot metodo raziskovanja uporabimo polstrukturirani odprti intervju, saj so gluhi specifična populacija, s katero najlažje navežeš stik z individualnim pristopom. Glede na problem, ki ga proučujemo, želimo z izborom intervjuvancev predstaviti različne zorne kote. Svoj pogled na problematiko predstavita dve tolmačici z izkušnjami tolmačenja na fakultetah, dva gluha študenta in direktorica ZZTSZJ, ki skrbi za certificiranje in nadaljnje izobraževanje tolmačev. Vprašanja za intervjuje so pripravljena vnaprej glede na temo, ki nas zanima, s tem da jih puščamo še vedno dovolj odprta, da intervjuvancu dajo možnost, da se razgovori o aktualni problematiki, hkrati pa imamo tako tudi sami možnost, da postavimo podvprašanja glede na razvoj intervjuja (Mesec 1998; Tratnik 2002). Intervjuja s tolmačicami naredimo v letu 2011, intervjuje z direktorico ZZTSZJ in gluhima študentoma pa v aprilu 2014. Intervjuje s tolmačicama in direktorico ZZTSZJ posnamemo in naredimo transkript, pri intervjujih z gluhima študentoma snemanje zaradi njunega načina komunikacije ni možno, zato si njune odgovore na zastavljena vprašanja zapišemo. Postopek kodiranja Besedilo intervjujev prepišemo, uredimo in po postopku odprtega kodiranja razčlenimo na sestavne dele, iz katerih dobimo enote kodiranja - pojme, ki jih povežemo z deli besedila. Besedilo, ki je povezano z ustreznim pojmom, ločimo od ostalega besedila s tem, da ga obarvamo z določeno barvo, in tako organiziramo podatke. Pojme združimo v višje abstraktne enote - kategorije, ki jih nato interpretiramo s pomočjo pripadajočih pojmov (Mesec, 1998). Kot pomoč pri medsebojnem povezovanju kategorij in oblikovanju teorije uporabimo paradigmatski model, ki sta ga izdelala Glaser in Strauss. Glaser - Straussova shema kategorije razvrsti v domnevne odnose in tako oblikuje začasni teoretični okvir. Kategorije so povezane po naslednjem vrstnem redu: vzročni pogoji ^ pojav ^ kontekst ^ intervenirajoči pogoji ^ strategije akcije ali interakcije ^ posledice (Mesec, 1998). Po Mesecu je pojav osnovna kategorija tega modela, vse druge kategorije se navezujejo na to osrednjo kategorijo. Ker je osrednja tema članka tolmač za SZJ na področju visokošolskega izobraževanja gluhih in težave, s katerimi se srečuje pri svojem delu, za pojav izberemo kategoriji Izkušnje tolmačev in Potrebno znanje, veščine in lastnosti tolmačev. Vzročni pogoji so dogodki ali pojavi, ki vodijo do osrednjega pojava. Sem spadata kategoriji Prednosti in slabosti sprejetega ZUSZJ in Ustreznost izobrazbe. Kontekst predstavlja širše pogoje, v katerih se dogaja vzročno-posledični odnos in ga predstavljajo kategorije Predznanje študentov, Interakcija gluhih študentov s sošolci in profesorji ter Splošna organizacija dela tolmačev. Intervenirajoči pogoji spreminjajo začetne pogoje. Menimo, da izobraževanje tolmačev bistveno prispeva k izboljšanju visokošolskega izobraževalnega procesa gluhih, zato izberemo kot intervenirajoči pogoj kategorijo Izobraževanje tolmačev. Strategije so posledica osrednjega pojava, v našem primeru predstavlja to kategorija Reševanje težav, povezanih s specifičnim delom tolmača, posledice pa so namerni ali nenamerni rezultati teh strategij. Za posledico izberemo kategorijo Alternativne rešitve, ki sicer ne ustreza popolnoma temu paradigmatskemu modelu, saj ne opisuje nekih konkretnih posledic, pač pa nakazuje možnost nadaljnjega razvoja na tem področju (Mesec, 1989). Interpretacija rezultatov Spremembe po sprejetju ZUSZJ S sprejetjem ZUSZJ se je gluhim osebam izboljšala kvaliteta življenja, saj jim je zajamčena pravica do tolmača olajšala dostop do informacij tako v javnem družbenem življenju kot tudi na privatnem področju. Zakon se tudi v praksi uresničuje, čeprav se zaradi nepoznavanja ZJ in problema gluhote še vedno dogaja, da ponekod, kot npr. v zdravstvu, zavračajo tolmača. Z zakonom se je začel uveljavljati tudi nov poklic tolmač/tolmačica SZJ ter sistemsko usposabljanje zanj. Pred tem je delo tolmačev potekalo v okviru društvenih dejavnosti in bilo prilagojeno takratnim razmeram. Danes je njegovo delo visoko kvalificirano, saj nastopa npr. na TV oddajah, seminarjih, konferencah, na visokošolskih ustanovah. To, da lahko gluhi študent spremlja predavanja pretolmačena v SZJ, je pomemben korak k izboljšanju dostopa do izobraževanja za gluhe. Pred tem gluhi študentje niso imeli možnosti, da bi razumeli vsebino predavanj in vaj, počutili so se osamljene in odrinjene in zaradi vseh teh težav je redko komu uspelo končati študij. O tem pove gluhi študent v intervjuju naslednje: »Kot sem že povedal, je bil moj največji problem, da nisem razumel vsebine predavanj. Tudi s sošolci se nisem družil, saj oni niso razumeli mene, jaz pa njih ne. Počutil sem se osamljenega in odrinjenega.« V Sloveniji usposablja in vodi postopek certificiranja tolmačev ZZTSZJ. S certifikatom pridobi tolmač osnovno znanje. Zaradi obilice novih pojmov, s katerimi se srečuje pri svojem delu, prihaja do zahteve po nadgradnji znanja. Gluhi študentje imajo na račun tolmačevega dela veliko pohval, po njihovem mnenju so tolmači odlični in večinoma dobro pripravljeni, vendar hkrati poudarjajo, da je njihova dolžnost redno permanentno izobraževanje, samoizobraževanje in učenje novih kretenj. Posebnosti tolmačenja v visokošolskem okolju Ker se del pravice iz zakona nanaša tudi na dostopnost do tolmača na univerzah, so se začela pojavljati številna nova vprašanja, ki so specifična prav za to področje. Po izkušnjah tolmačev kot tudi gluhih študentov je tolmačenje na fakultetah za tolmača zelo zahtevno in naporno. Srečuje se s specifičnimi vsebinami, ki so zanj večinoma nove. Pogosto mu manjkajo kretnje za strokovne izraze, saj SZJ ne sledi slovenščini. Zgodi se, da gluhi študent ne pozna področja predavanja, kar dodatno oteži delo tolmača, saj mora celotno vsebino parafrazirati, in če sam te vsebine ne pozna, je njegovo delo še težje. V primeru, da ima študent predznanje o vsebini in razume strokovne izraze, lahko tolmač prevaja dobesedno. Za uspešno tolmačenje ZJ je zelo pomembno, da tolmač dobro pozna gluho osebo, njeno znanje slovenščine in ZJ ter tudi predznanje s področja, ki se tolmači, kajti le tako se lahko prilagodi potrebam gluhega. V primerjavi s prevajalcem tujega jezika se mora tolmač SZJ nenehno ukvarjati s tem, koliko gluha oseba dejansko razume vsebino povedanega, kar prispeva k njegovi dodatni obremenjenosti. K utrujenosti prispeva tudi celodnevno tolmačenje različnih vsebin. Iz intervjuja lahko razberemo tudi, da gluhi 37 študent opazi njegovo preobremenjenost in mu skuša olajšati delo s tem, da mu ne postavlja dodatnih vprašanj. Da bi tolmač dobro opravljal svoje delo na tako zahtevnem področju kot je visokošolsko izobraževanje gluhih, mora pridobivati in razvijati določena znanja, veščine in lastnosti. Za poklic tolmač/tolmačica SZJ se navadno odločajo ljudje, ki imajo visoko afiniteto do drugačnosti, razvito empatijo ter zanimanje za ZJ. Ker je delo tolmača SZJ za razliko od drugih prevajalcev vezano na primerno interakcijo z gluho osebo, se od njega pričakuje velika stopnja zrelosti in odgovornosti. Glede na to, da je gluha skupnost zelo majhna in da tolmač pri svojem delu posega tudi na intimna področja gluhe osebe, naj tega zaupanja ne bi izkoristil. Ker predstavlja tolmač gluho manjšino in jo povezuje s slišečim svetom, je zelo pomembno, na kakšen način bo to svojo vlogo odigral. Na fakulteti tako predstavlja vez med gluhim študentom in profesorji kot tudi slišečimi sošolci. Včasih mora prekiniti profesorja, če vidi, da gluhi študent ni razumel vsebine predavanj. Ker je gluhi študent v veliki meri vezan na tolmačevo pomoč, je zelo pomembno tudi tolmačevo razpoloženje. Dobro razpoložen tolmač povedano snov bolj zanimivo pretolmači in s tem dodatno motivira študenta pri študiju. Gluhi študentje cenijo pri tolmaču, da le-ta profesionalno opravi svoje delo, obenem pa da se zna sprostiti in prijateljsko poklepetati. Vsa moralna in etična načela, ki naj bi jih tolmač spoštoval pri svojem delu, so zapisana v Kodeksu poklicne etike za tolmače. Poleg zgoraj omenjenih psihičnih lastnosti mora tolmač razviti tudi znanja in veščine povezane s tehnikami tolmačenja, ki so najprimernejše za visokošolsko okolje. Pri svojem delu na fakulteti uporablja dva načina tolmačenja: dobesedno tolmačenje, pri katerem vsebino predavanj dobesedno pretolmači in si pri tem pomaga s prstno abecedo ter tolmačenje prilagojeno ZJ, pri katerem vsebino predavanj parafrazira in ob tem uporablja pantomimo. Pri drugem načinu mora biti inovativen pri iskanju sopomenk in izumljanju novih kretenj, včasih tudi v dogovoru z gluhim študentom. Pomanjkanje kretenj predstavlja pri tem veliko težavo. Iz intervjuja z gluho študentko je razvidno, da je njej bližje tolmačenje prilagojeno ZJ: »Če je tolmač razumel vsebino predavanja, je lahko tolmačil po svoje, oz. parafraziral. Če pa vsebine povedanega ni razumel, potem je tolmačil dobesedno. Vsekakor je meni bolj všeč prevod, ki ga tolmač pove po svoje, to pa zaradi tega, ker je tak prevod bolj prilagojen znakovnemu jeziku.« Kontekstualni dejavniki Tolmač se na univerzi srečuje s specifičnim okoljem, kjer so zelo pomembni odnosi, ki se vzpostavljajo med gluhimi študenti, profesorji in ostalimi študenti. Kot je razvidno iz intervjujev, je interakcija gluhih 39 študentov tako s profesorji kot tudi s sošolci zelo odvisna od prisotnosti tolmača. Odnos profesorjev in slišečih sošolcev do gluhega študenta je korekten, pripravljeni so mu pomagati z zapiski, dopisovanjem po elektronski pošti, z obveščanjem o spremembah urnika. Vendar gluhi študent brez tolmača ne razume vsebine predavanj, iz zapiskov sošolcev se ne znajde, tudi študij literature mu ne zadostuje. Počuti se odrinjenega in osamljenega, tudi sam se izolira od drugih, ker jih ne želi nadlegovati. Kot to ilustrira odgovor gluhe študentke na vprašanje, kako bi shajala brez tolmača: Podrl bi se svet! Brez tolmača gluhi študent ne more spremljati predavanja. Na predavanju bi lahko samo gledal v zrak, ali pa vsebino povedanega prepisoval od sošolca, seveda če bi si le-ta delal zapiske. Če bi bil študent dovolj pogumen, bi šel lahko do profesorja in prosil za zapiske. Enkrat sem bila na predavanju brez tolmača, doma sem se učila tako, da sem si celo knjigo prepisovala, vendar sem na izpitu padla. Profesor je med predavanji razlagal svoje izkušnje, ki pa jih jaz nisem slišala. Poleg tega pa je za nas gluhe zelo pomembno, da sledimo vsebini povedanega v svojem jeziku - znakovnem jeziku. S prisotnostjo tolmača gluhi študent ne pridobi samo razumevanja iz vsebine predavaj, temveč tudi potrebno samozavest za aktivnejšo interakcijo s svojim okoljem. Čeprav so odnosi na osebnem nivoju korektni, je zaskrbljujoče diskriminatorno ravnanje univerz, ki se še vedno izogibajo plačevanju stroškov tolmačenja. Kljub sprejetju ZUSZJ prihaja do nejasnosti v interpretiranju zakonskih določil povezanih s plačevanjem stroškov tolmačenja na fakultetah, saj univerze trdijo, da obiskovanje predavanj ne sodi k javnim postopkom, pri katerih je gluhemu zajamčena pravica do tolmača. Temu ozkemu razumevanju zakona oporeka tako ZZTSZJ kot tudi pripravljavec zakona MDDSZ in Vlada RS, vendar pa se je sodišče v primeru tožbe s strani gluhega študenta postavilo na stran univerz. Tako ostaja pravica gluhih študentov le črka na papirju. V primeru intervjuvanke, gluhe študentke, je fakulteta od nje kot pogoj za vpis zahtevala, da sama pokrije stroške tolmača. Kot pravi v intervjuju: Na predavanjih je bil prisoten tolmač, vendar moram že kar takoj poudariti, da sem tolmača na predavanjih plačevala z vavčerji. Kajti na fakulteto so me sprejeli samo pod pogojem, če sama poskrbim za plačilo tolmača. To sem doživela kot diskriminacijo. Šla sem osebno do dekana in se pritožila nad tem pogojem, povedala sem mu, da se počutim diskriminirano, vendar nisem s tem nič dosegla. Ker je bilo 100 vavčerjev na leto, kolikor mi jih je dodelilo MDDSZ premalo, sem predavanja, pri katerih ni bila nujna udeležba, izpustila. Stroške tolmača pokrivajo gluhi študentje z vavčerji, ki jih dobijo od MDDSZ za pokrivanje potreb tolmačenja izven rednega izobraževanja. Tolmač na podlagi prejetih vavčerjev izstavi račun MDDSZ, ki mu plača stroške tolmačenja. Vendar pa ti vavčerji zadostujejo le za tretjino vseh predavanj. Čeprav je bilo že veliko dogovarjanja med ZDGNS, ZZTSZJ, ministrstvi in univerzami, do rešitve tega problema še ni prišlo. Univerze s svojim ravnanjem diskriminirajo gluhe študente, saj jim kratijo njihovo temeljno pravico do dostopa do informacij v njim prilagojeni obliki. V nekaterih primerih jim pomagajo z dodatnimi urami in gradivi. Gluhe osebe se razlikujejo med seboj tako po nivoju znanja ZJ kot tudi slovenskega jezika. Večina gluhih ima težave s slovenščino. Problem predstavlja tudi splošna izobraženost gluhih, saj šolski sistem ni primerno prilagojen njihovim potrebam. Že srednješolsko izobraževanje ne omogoča gluhemu dijaku spremljanja snovi na njemu razumljiv način, zato prihajajo gluhi na univerzo s slabšim predznanjem v primerjavi z njihovimi slišečimi vrstniki. Intervjuvanec mi je posredoval svojo izkušnjo iz srednje šole, kjer njegov učitelj ni imel znanja ZJ, zato ni razumel vsebine predavanj. Poleg tega so po njegovem mnenju učitelji v srednji šoli preveč popustljivi do gluhih pri preverjanju znanja. Tolmači so ne nazadnje omejeni z organizacijo svojega dela, saj opravljajo to dejavnost poleg službe ali kot samozaposleni. Tako eni kot drugi so preobremenjeni, saj potrebujejo gluhi tolmača ob različnih urah, včasih tudi ponoči. Gluhi študent sam stopi v stik s tolmačem preko sms-ov. Tolmač se odzove glede na razpoložljiv čas in gluhemu študentu pomaga pri iskanju drugega tolmača, če sam nima časa. Če tolmač sprejme tolmačenja, si za nadaljnja predavanja rezervira proste termine. V praksi se dogaja, da ima študent različne tolmače. Izobraževanje tolmačev Da bi tolmači svoje delo opravljali kvalitetno, jih je potrebno primerno izobraziti tako na osnovni ravni usposabljanja kot tudi s permanentnim izobraževanjem. S certifikatom pridobi tolmač osnovno znanje. Do nedavnega je v Sloveniji usposabljanje kandidatov za tolmače trajalo devet mesecev. Da bi sledili razvoju v Veliki Britaniji in ZDA, kjer se študij za tolmača izvaja kot diplomski ali podiplomski program, se je po novem program usposabljanja razširil na dve leti. Čeprav je v omenjenih državah pogoj za pridobitev certifikata iz ZJ visokošolska izobrazba, je v Sloveniji še vedno dovolj srednja šola. Večina tolmačev, ki so tolmačili pred sprejetjem ZUSZJ, je imela srednješolsko izobrazbo in so bili večinoma otroci gluhih staršev. Zato je organizator izobraževanja, ZZTSZJ, ki je želel obdržati takratno bazo tolmačev, ostal pri zahtevani srednješolski izobrazbi. Vendar pa ima večina današnjih tolmačev že visokošolsko izobrazbo. Da bi dvignili kakovost izobraževanja v programu usposabljanja, sodelujejo kot izvajalci gluhe osebe, tolmači z dolgoletnimi izkušnjami kot tudi jezikoslovci. Program naj bi usposobil bodoče tolmače tako v veščinah tolmačenja kot tudi v poznavanju razlik med jezikom slišečih in ZJ. Z namenom, da bi v program usposabljanja pritegnili čim več kandidatov (npr. otroke gluhih staršev, ki že imajo osnovno znanje iz ZJ) in tako pokrili potrebe po tolmačih po celotni državi, so začetno zahtevo po opravljenem tristopenjskem tečaju iz ZJ spremenili v zaželeno znanje ZJ. Certificiranje tolmačev je v Sloveniji organizirano na podlagi Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah, ki ne predvideva kot obvezo izvajanje javnega izobraževalnega programa. Ker je gluhih oseb v Sloveniji trenutno 919, se zdi sedanji način usposabljanja tolmačev za naše razmere primeren. Zaradi obilice novih pojmov, s katerimi se srečuje pri svojem delu, prihaja do zahteve po nadgradnji znanja se tudi ZZTSZJ zaveda pomembnosti permanentnega izobraževanja certificiranih tolmačev. Ker je pri nas tolmač relativno nov poklic, pri katerem se odpirajo številna nova področja, ki prinašajo nove, nepoznane termine, je permanentno izobraževanje nujno potrebno. Zato ZZTSZJ nudi nadaljnje izobraževanje v obliki raznih delavnic, poleg samega izobraževanja pa je to tudi priložnost, da se tolmači seznanijo z dobrimi in slabimi praksami svojih kolegov. S strani nekaterih tolmačev se pojavlja potreba po dodatnem izobraževanju v tehnikah tolmačenja, da bi se lažje znašli na področjih, ki jim niso blizu. Iz intervjujev je razvidno, da je večina tolmačev do svojega znanja premalo kritična in se izogiba permanentnemu izobraževanju. Postavlja se vprašanje, kako jih pripraviti do večje angažiranosti. Do sedaj je bila udeležba na izobraževanju prepuščena prosti izbiri posameznika, razmišlja pa se, da bi neudeležbo sankcionirali na podlagi določil Kataloga standardov, znanj in spretnosti in Pravilnika o disciplinski odgovornosti tolmačev. Reševanje težav povezanih s specifičnim delom tolmača Pri tolmačenju na univerzah prihaja do specifičnih problemov in intervjuvanci predlagajo tudi nekatere rešitve zanje. Potrebno bi bilo sestaviti seznam splošnih strokovnih izrazov z različnih področjih in jim v dogovoru z gluhimi študenti določiti kretnje. Pomembna je tolmačeva predpriprava na predavanje; ko tolmač sprejme tolmačenje, se mora pozanimati o vsebini predavanj na internetu, pri profesorju ali gluhem študentu. Pred predavanjem se z gluhim študentom pogovori o kretnjah, ki jih bo uporabljal za specifične izraze, in pozanima, koliko mu je snov poznana. Med predavanjem lahko ustavi profesorja in ga prosi, da ponovno razloži snov, če vidi, da študent ne razume. Prav tako lahko po končanem predavanju prosi profesorja za dodatno razlago, če se mu zdi potrebna. Alternativni pristopi Na podlagi dosedanjih izkušenj so intervjuvanci izoblikovali tudi nekatere predloge za alternativne pristope, ki bi pripomogli k reševanju danih problemov. Tako se kaže potreba po spodbujanju gluhih študentov k dejavnejši vlogi pri študiju. Gluhi študentje so razpršeni po različnih fakultetah, zato se je nemogoče dogovoriti za neke standardne kretnje. Tolmači in gluhi študentje bi se morali usesti skupaj in poiskati rešitve. S strani gluhih študentov je bila izražena tudi želja po tem, da bi tolmači v njihovi družbi med seboj komunicirali v ZJ. Ena od predlaganih rešitev je, da bi predavanja tolmačila dva tolmača, ki bi se menjavala v vlogah tolmača in zapisnikarja. S tem bi po eni strani razbremenili preobremenjenega tolmača in zadostili nujni potrebi po zapisnikarju. Zaželeno bi bilo tudi, da bi en tolmač spremljal gluhega študenta čez cel izobraževalni proces in/ali da bi se tolmači specializirali za različna področja tolmačenja. Študentje nujno potrebujejo tudi dodatne ure mentorstva, v kolikor jim že niso na voljo. Za uspešen študij je zelo pomembna tudi podpora družine. Razprava Temeljni vtis, ki izhaja iz izsledkov intervjujev, je, da tolmači svoje delo na področju visokošolskega izobraževanja gluhih dobro opravljajo. Tolmač za SZJ je v Sloveniji relativno nov poklic, ki se tudi na področju visokošolskega izobraževanja gluhih šele začenja uveljavljati. To področje pri nas še ni raziskano in zaradi majhnega števila gluhih študentov lahko pridemo le do subjektivne ocene o njegovi vlogi, ki je ne moremo primerjati s tujimi raziskavami. Trdimo pa lahko, da je tolmač v procesu visokošolskega izobraževanja gluhih nujen pri vseh tistih, ki so uporabniki ZJ. Na to kažeta oba intervjuja z gluhima študentoma. Čeprav zaradi danih razmer tega področja ne moremo primerno raziskovati in primerjati s tujimi izsledki, se iz intervjujev kažejo določene vzporednice in podobni problemi, s katerimi se srečujemo na področju visokošolskega izobraževanja gluhih tako pri nas kot tudi v tujini. Eden izmed njih je izobraževanje tolmačev, tako osnovno kot tudi permanentno. Zaradi zahtevnosti tolmačenja v univerzitetnem okolju, ki predvideva poznavanje univerzitetnega diskurza, se postavlja vprašanje o ustreznosti srednješolske izobrazbe, ki je pri nas pogoj za pridobitev poklica tolmač/tolmačica SZJ. Iz študije, ki je predstavljena v teoretičnem delu, je razvidno, da je prenizka splošna izobrazba velika ovira pri uspešnem tolmačenju. Zaradi takšnih spoznanj so v tujini (ZDA in Velika Britanija) dvignili izobrazbene zahteve na univerzitetno stopnjo. Izobraževanje tolmačev je tam organizirano kot podiplomski študij, ponekod tudi kot diplomski. V Sloveniji je certificiranje tolmačev organizirano na podlagi Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah, ki ne predvideva izvedbe javnega izobraževalnega programa. Ker tolmač SZJ za uspešno delo potrebuje visokokvalificirana znanja in veščine, bi bilo smotrno razmišljati o uvedbi izobraževalnih programov za tolmače v okviru visokošolskega izobraževanja. S tem bi se uredila izobrazbena stopnja, ki sedaj ne kaže jasne slike o zahtevnosti tolmačevega dela (po Katalogu strokovnih znanj in spretnosti je tolmačevo delo označeno kot zelo zahtevno, raven VI) in njegov statusni položaj v družbi. V tujini zahtevajo, da tolmači nadgrajujejo svoje znanje s permanentnim izobraževanjem, ki je pri njih pogoj za podaljševanje veljavnosti certifikata. Pri nas nadaljnje izobraževanje ni tako strogo regulirano in je bilo do sedaj prepuščeno svobodni presoji posameznikov, saj že sam pravni okvir ne omogoča odvzema certifikata (Zakon o poklicnih kvalifikacijah). Vendar je potreba po njem izpostavljena tako s strani tolmačic kot tudi s strani direktorice ZZTSZJ in gluhe študentke, kar bi posredno lahko nakazovalo na deficite pri znanju in veščinah, ki so potrebna za uspešno tolmačenje na visokošolskem področju. Še posebej gre za tehnike tolmačenja, saj je pri tolmačenju na univerzah, kot kažejo tudi rezultati študij iz tujine, pomembno prepletanje in preklapljanje med dvema različnima stiloma tolmačenja (dobesedno tolmačenje in tolmačenje prilagojeno SZJ). Študentje, ki dobro razumejo ZJ, po navadi so to osebe, ki jim je materni jezik ZJ (v našem primeru gluha študentka), imajo raje tolmačenje po gluho in kakor kažejo rezultati po Marscharku (2005), tudi bolje razumejo pretolmačeno snov. Po drugi strani pa je iz raziskave Napierove (2004) razvidna dilema, če ni za gluhega študenta primerneje, da se ga spodbuja k učenju strokovne terminologije v jeziku slišečih, kar mu lahko pomaga pri lažjem učenju in opravljanju izpitov. Kot je razvidno iz intervjujev, predstavlja pomanjkanje kretenj za strokovne izraze pri nas velik problem, ki bi se ga lahko rešilo z seznamom strokovnih kretenj (predlog direktorice ZZTSZJ) in skupnim sodelovanjem tolmačev in gluhih študentov, npr. v skupini za razvoj SZJ (predloga gluhe študentke in tolmačice). Izkušnje in raziskave iz tujine kot tudi naše kažejo na nujnost specifičnih prilagoditev tolmačevega dela v univerzitetnem okolju. Tako poudarjajo predpripravo tolmačev na predavanja, s tem da se seznanijo tako z vsebino (pri profesorju in gluhem študentu ali na internetu) kot tudi s študentovim predznanjem ZJ, govornega jezika in predznanjem s področja predavanja. Podobno kot v tujini intervjuvanci poudarjajo pomembnost interakcije med tolmačem in gluhim študentom, saj predstavlja za razliko od ostalih prevajalcev tolmač ZJ vez med gluhim študentom in slišečim okoljem. V tem smislu je tolmačevo delo kompleksnejše od prevajalčevega, saj zajema empatično prilagodljivost potrebam gluhega študenta. Obenem pa tolmač s svojo naravnanostjo vpliva na počutje in razumevanje snovi pri gluhem študentu. Tudi Marschark (2005) ob zaključku svoje študije nakazuje možnosti nadaljnjih raziskav o vplivu čustvenih stanj kot so motiviranost, udobje, sprejetost. Marschark (2005) primerja gluhe študente neposredno s slišečimi ter jih tako postavlja na enakovredno izhodišče. Prejšnje raziskave gluhe študente ločijo od ostalih ter na ta način prezrejo njihove dejanske potrebe. Marschak (2005) ugotavlja, da dosegajo gluhi nižje rezultate tudi ob izkušenem in prilagodljivem tolmaču. Vzroke išče v predznanju s predhodnega šolanja in njihovi slabši pripravljenosti na univerzitetni študij kot tudi v posredništvu tolmačenja, ki ne more v celoti nadomestiti direktnega stika študenta s profesorjem. Pričujoča kvalitativna raziskava je pokazala, da je eden izmed pomembnih kontekstualnih dejavnikov prav slabše predznanje gluhih študentov, saj tako osnovnošolski kot srednješolski izobraževalni proces ni prilagojen potrebam gluhih. Prav tako se iz intervjujev kaže potreba po zapisnikarju in celo predlog po dveh tolmačih, ki bi izmenično tolmačila in delala zapiske. Pomemben kontekstualni dejavnik je vsekakor tudi odnos univerz kot ustanov do gluhih študentov in uresničevanja njihovih pravic, ki naj bi jim bile zagotovljene z ZUSZJ. Nedorečenosti glede tolmačeve izobrazbe njegov poklic marginalizirajo, nejasne interpretacije ZUSZJ s strani univerz in sodstva pa gluhe študente diskriminirajo, kar je razvidno iz intervjuja gluhe študentke, ki se je morala obvezati, da bo sama poskrbela za kritje stroškov tolmača, da jo je fakulteta sploh sprejela na študij. Zaključimo lahko, da smo pri reševanju problematike gluhih in njihovega izobraževanja šele na začetku poti. Pred nami je še mnogo odprtih vprašanj in problemov, ki jih bomo morali v prihodnosti rešiti, če bomo hoteli, da ne bodo pravice gluhih ostale samo črka na papirju. S sprejetjem ZUSZJ in prihodom tolmača na univerzo, četudi je ta problematičen zaradi novosti samega poklica, se je gluhim odprla pot k možnosti boljše izobrazbe in s tem kvalitetnejšega in polnejšega življenja. Literatura in viri Bauman, Jasmina in drugi (2009). Stanje slovenskega znakovnega jezika. Ekspertiza. Ljubljana: Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. Bauman, Jasmina (2010). Prikrita diskriminacija gluhih študentov in študentk na univerzah v Sloveniji. Ko govorijo roke, Januar 2010. Dostopno prek: http://www.tolmaci.si/_doc/ko_govorijo_roke_jan2010.pdf (7.6.2014). British sign language (Interpreting, Translating and Applied Language Studies). Dostopno prek: http://www.undergraduate.hw.ac.uk/programmes/Q196/ (3.7.2014) Bucko, Ivana (2013). Jeste li nekada pokušali da se obratite gluvoj osobi? Čujemo vas. 20.6. 2013. Dostopno prek: http://www.cujemovas.rs/sr/vesti/313/jeste-li-nekada-pokusali-da-se-obratite-gluvoj-osobi.html (2.3.2014). Centar za rehabilitacijo gluvih (1969). Priručnik za prevodioca gluvim licima. Beograd: Saveza gluvih Jugoslavije. Giles, Kathy (2000). Interpreter for Students Who Are Deaf or Hard of Hearing. Dostopno prek: http://www.personnelcenter.org/pdf/interpreter.pdf ( 22.7.2014). Holec, Darja (2009) Ključna dejstva o ustanovitvi ZZTSZJ in sprejetju Zakona o uporabi SZJ. Ko govorijo roke. Junij 2009. Dostopno prek : http://www.tolmaci.si/_doc/ko_govorijo_roke_jun2009.pdf (3.7.2014). Hribar, Zlatica (1973) Gluhi in naglušni otroci. Obzornik zdravstvene nege 7(2). Dostopno prek: (http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=ae64 1866-45bc-4507-a14c-5cefb2251397 (7.6.2014). Košir, Stane (1999). Sluh naglušnost in gluhost. Ljubljana: Zveza gluhih in naglušnih Slovenije. Jakopič,Bogo in Redžepovič, Aljoša (2006). 75 let organiziranega delovanja odraslih gluhih in naglušnih na slovenskem. Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Mesec, Blaž (1989). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Marschark, Marc, Sapere, Patricia, Convertino, Carol, Seewagen, Rosemarie (2005). Access to Postsecondary Education through Sign Language Interpreting. Journal of Deaf Studies and Deaf Education 10(1), str: 38-50. Dostopno prek: http://jdsde.oxfordjournals.org/content/10/1/38.full.pdf+html (24.7.2014). Napier, Jermina, Barker, Roz (2004). Preferences, and Expectations for Interpreting by Deaf Students. Journal of Deaf Studies and Deaf Education 9(2) str: 228-238. Dostopno prek: http://idsde.oxfordiournals.org/content/9/2/228.full.pdf+html (20.7.2014). Pribanic,Ljubica (2009). Prevoditelj - most izmedžu čujeceg i gluhog svijeta. Dostopno prek: https://www.google.si/?gws_rd=ssl#q=Prevoditelj+%E2%80%93+most+i zmed%C5% BEu+%C4%8Duje%C4%87eg++i+gluhog+svijeta (2.4.2014). Registry of interpreters for the deaf (RID). The integrity of RID Certification requires a commitment to life-long learning. Dostopno prek: http://www.rid.org/education/continuing_education/index.cfm/AID/98 (1.7.2014). Redžepovič, Aljoša (1995). Odrasli gluhi in naglušni v Sloveniji. Ljubljana: Dan. Terezay, Sanja (2009).Predpostavke profesionalizacije prevoditelja znakovnega jezika za gluhe in gljuhosljiepe osobe. Zagreb: magistrska naloga. Dostopno prek: http://www.dodir.hr/images/content/file/ (26.6.2014). The national registers of communication professionals working with deaf an deafblind people (NRCPD). Revalidation. Dostopno prek: http://www.nrcpd.org.uk/revalidation.php (11.7.2014). Tratnik, Monika (2002). Osnove raziskovanja v managementu. Koper: Visoka šola za management v Kopru. Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (ZNPK).Uradni list Republike Slovenije 1/07-uradno prečiščeno besedilo in 85/09. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1626 (6.7.2014). Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ). Uradni list Republike Slovenije, št. 96/02. Zavod združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kodeks poklicne etike za tolmače. Dostopno prek : http://www.tolmaci.si/?id=3&c=22 (4.7.2014). Zavod združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. Interna statistika. (2014) Zavod združenje tolmačev za slovenski zn akovni jezik. O Združenju. Dostopno prek: http://www.tolmaci.si/?id=3&c=21 (6.7.2014). Zavod združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. Program usposabljanja za tolmače. Dostopno prek: http://tolmaci.si/?id=2&c=13 (6.7.2014). Zavod združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. Poklicna kvalifikacija tolmač. Dostopno prek: http://www.tolmaci.si/?id=2&c=12 ( 6.7.2014). Združenje tolmačev za slovenski znakovni JZIK. Klicni center za osebe z okvaro sluha. Dostopno prek: http://www.zveza-gns.si/o-zvezi/zdruzenje-tolmacev-za-szj/ (12.7.2014). Zveza društev gluhih in naglušnih slovenije (2014). O gluhoti. Dostopno prek: http://www.zveza-gns.si/o-zvezi/o-gluhoti/ (2.6.2014). Tematike raziskav o delavcih invalidih: pregledna študija Marija Paladin Povzetek Ker gre v primeru delavcev invalidov za tisto skupino delavcev, ki veljajo za težje zaposljive, ne le če zaposlitev izgubijo, temveč tudi z vidika ovir, ki se lahko pojavljajo v delovnem okolju že zaposlenih delavcev invalidov, je potrebno problematiki delavcev invalidov posvetiti ustrezno mero pozornosti, tudi z raziskovalnega vidika. S tem namenom je bila izvedena sistematična pregledna študija s pregledom tematik, ki jih raziskovalci najpogosteje obravnavajo v povezavi z delavci invalidi in katerim je dano premalo pozornosti. Iz začetnega nabora 1.131 študij so bile izključene študije, ki so bile zgolj podvojeni zadetki istih študij v različnih bazah, po katerih je mEga iskalnik iskal. Sledil je pregled glede na naslov, povzetek in ključne besede, poglobljen pregled teksta in odstranitev podvojenih vnosov pri iskanju po različnih ključnih besedah. V končnem izboru je bilo 76 študij. To znaša 6,72% prvotnega rezultata iskanja (1.131). Tematike, ki jih raziskovalci najpogosteje obravnavajo (ob upoštevanju v raziskavi uporabljenega metodološkega pristopa ali gledano v celoti) pri raziskovalnem delu na področju delavcev invalidov, so različni vidiki zaposlovanja te skupine delavcev ter posamezni dejavniki razvoja karier delavcev invalidov. Premalo so obravnavane tematike s področja učenja, izobraževanja in usposabljanja, določanja potrebnih zmožnosti delavcev ter motivacijske tematike. Premalo je tudi študij, ki bi znotraj enega raziskovalnega načrta obravnavale več tematik in njihove medsebojne relacije, čemur kaže v prihodnjih raziskavah dati večji poudarek. Ključne besede: zaposlovanje, izobraževanje, usposabljanje, motivacija, metodološki pristop. Abstract Since employees with disabilities are among those groups of workers who have many difficulties in finding a new job, it is necessary to pay them the appropriate amount of attention also from a research point of view. With this purpose, a systematic review study was conducted to review the topics researchers most often research in connection to employees with disabilities and those topics with too little attention given. A systematic review of research was based on a review of published original scientific papers (without limiting the period in which studies were published), available in databasesthrough which NUK mEga search engine searches. From the initial set of 1.131 results, studies that were merely duplicates of studies in different databases were excluded. Followed a review by title, abstract and keywords, an in-depth review of the text and the removal of duplicates found using various keyword searches. The final selection consisted of 76 studies. This amounts to 6.72% of the initial search results (1.131). The most researched topics (taking into account the methodological approach of a study or taken as a whole) in connection with employees with disabilities are different aspects of the employment of this group of workers and career topics of disabled employees. The subjects of learning, education and training, identifying and setting the necessary capabilities of workers and motivational area are often under-treated. Studies rarely addressed several topics and their mutual relations within their research plans. This shows a need for placing greater emphasis on this in future research. Key words: employment, education, training, motivation, methodological approach. Uvod Delavci invalidi so, kljub pravni zaščiti, ki jim jo zagotavlja zakonodaja, ena najbolj izpostavljenih skupin delavcev (Pope in Bambra 2005), ki potrebuje podporo in pomoč ob vključevanju v delovno življenje. Brezposelnost delavcev invalidov raste kljub spodbujanju zaposlovanja invalidov z različnimi ukrepi (Altman 2005), kar je v kontekstu ekonomsko gospodarske krize, ki še vedno traja, pričakovano. Ker gre v primeru delavcev invalidov za tisto skupino delavcev, ki veljajo za težje zaposljive, če zaposlitev izgubijo, je potrebno problematiki delavcev invalidov posvetiti ustrezno mero pozornosti, tudi z raziskovalnega vidika. S tem namenom smo v sistematični pregledni študiji izvedli pregled tematik, ki jih raziskovalci obravnavajo v povezavi z delavci invalidi z vidika zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in motivacije v že objavljenih študijah. Rezultati tega pregleda bodo podrobno predstavljeni v pričujočem članku. V tem smislu je glavni doprinos pregledne študije v tem, da smo opravili pregled obravnave tematik o delavcih invalidih, kakršnega do sedaj še nismo zasledili. V študiji smo izvedli tudi pregled pri tem uporabljenih metodoloških pristopov in metod. Rezultati tega dela sistematične pregledne študije so predstavljeni v drugem članku. V pregledni študiji uporabljamo izraz invalid izhajajoč iz terminologije, ki jo uporablja slovenska zakonodaja (ZZRZI-UPB2 2007; ZPIZ-2 2012; ZDR-1 2013; ZVZD-1 2011). V uporabi, še posebej na področju socialnega dela, so tudi druga poimenovanja, na primer hendikep ali ovira. Zavedamo se možne negativne konotacije pomena besede invalid in na tem mestu poudarjamo, da ji v nikakršnem smislu ne pritrjujemo. Obstajajo različni modeli razumevanja invalidnosti. Dva, ki izhajata iz različnih izhodišč, sta medicinski in socialni model. Tradicionalni medicinski model razume invalidnost kot diagnozo in rešitev za invalidnost v kontekstu medicinskih rešitev. Ko je invalidnost ugotovljena, je posameznik uvrščen v ustrezno kategorijo in usmerjen na zdravljene in rehabilitacijo (Duff, Ferguson, and Gilmore 2007: 19). Pri tradicionalni medicinski opredelitvi invalidnosti gre torej za ugotavljanje invalidnosti kot telesne ali duševne anomalije, ki se nahajajo znotraj osebe same (Hahn v Kruse and Hale 2003: 2-3). V tem smislu je soočanje s problemom invalidnosti to, da oviro (vzrok invalidnosti) odpravimo ali pomagamo osebi, da se prilagodi okolju na način, da bi deloval kolikor je mogoče dobro, glede na svojo invalidnost (Kruse and Hale 2003: 3). Socialno razumevanje invalidnosti se ukvarja z ovirami (družbene, institucionalne in druge) znotraj družbe, s katerimi se invalidi soočajo (Khoo, Tiun, and Lee 2013: 40). Zato z vidika socialnega modela invalidnost ni posledica okvare, temveč je rezultat neuspeha družbe, da sprejme in ustrezno poskrbi za ljudi z okvarami in ovirami, zaradi česar se ti soočajo z invalidnostjo (Duff, Ferguson, and Gilmore 2007: 19). Za potrebe pričujočega članka razumevanje invalidnosti iščemo v povezovanju obeh pristopov, čeprav se, na prvi pogled, zdita nezdružljiva. Na eni strani je dolžnost delodajalca in družbe, da delavcu invalidu omogoči čim lažje vključevanje v družbo in delovno okolje (slovenska zakonodaja npr. v ta namen predvideva poklicno in zaposlitveno rehabilitacijo, ki ju je delodajalec dolžan omogočiti delavcu invalidu). Na drugi strani pa ni mogoče pričakovati optimalnih rezultatov vključitve, v kolikor tvorno ne sodelujeta obe strani, tako delodajalec kot delavec. V povezavi z navedenim nas je zato zanimala vloga delavca, ki kaže na njegovo aktivnost na področjih, ki so se, izhajajoč iz teorije ter prakse sodelovanja z delavci invalidi, izkazala kot zelo pomembna za zaposljivost. S tem nikakor ne želimo prezreti vloge in odgovornosti delodajalca in organizacije, temveč želimo kar se da poglobljeno preučiti enega izmed vidikov na izbranem področju. Pregledna študija, katere rezultati so predstavljeni v pričujočem članku, je bila ena izmed osnov za oblikovanje in izvedbo obširne raziskave o motiviranosti delavcev invalidov za izobraževanje, usposabljanje ter tudi prezaposlovanje, ki so gonilna sila razvoja karier. Ravno zato smo pri pregledu obstoječih raziskav in tematik o delavcih invalidih obravnavali zaposlovanje invalidov in razvoj karier delavcev invalidov, določanje potrebnih zmožnosti delavcev, učenje, izobraževanje in usposabljanje invalidov ter motivacijsko področje. Zaposlovanje invalidov, predvsem ohranjanje zaposlitve delavcev invalidov in razvoj karier invalidov, je ključno pri preučevanju problematike delavcev invalidov. Na eni strani je cilj posameznika (delavca invalida) in družbe ohranitev zaposlenosti delavcev invalidov, tako zaradi ovir k ponovni zaposlitvi kot zaradi manjšega pritiska na financiranje iz socialnih transferjev v primeru brezposelnosti. Na drugi strani je cilj delodajalca, da ima zaposlen kader, ki je ustrezno usposobljen in delovno zmožen za kakovostno in učinkovito opravljanje delovnih nalog. Da bi tako delavec kot delodajalec vedela, ali je delavec invalid zmožen opravljati trenutno delo ter ali obstaja potencial za napredovanje, je koristna uporaba kompetenčnega pristopa kot instrumenta za ugotavljanje pomanjkljivih področij in indikatorja potreb po dodatnem izobraževanju, usposabljanju ali spremembi delovnih nalog (prezaposlitev). Učenje, izobraževanje in usposabljanje, ki so del razvoja kadrov, je v tej povezavi mogoče razumeti kot možen način za odpravo ali izpopolnitev pomanjkljivih področij v znanju, spretnostih in kompetencah na sploh. Kakovost in učinkovitost izobraževanja, usposabljanja in prezaposlovanja je, izhajajoč iz teorije ter iz izkušenj dela z delavci invalidi, odvisna od motiviranosti delavcev invalidov za izbrane dejavnosti. Zaradi tega, je motivacijsko področje eno tistih, ki jim je potrebno v povezavi z delavci invalidi dati ustrezno pozornost. Siceršnja izpostavljenost (delavcev) invalidov z vidika zdravja ter socialne in družbene vključenosti je v trenutnem obdobju gospodarske krize, z višanjem števila brezposelnih in, glede na število iskalcev zaposlitve, nizkim številom razpoložljivih prostih delovnih mest, še posebej očitna. Za delavce invalide je namreč, v primerjavi s preostalimi delavci, značilna višja stopnja brezposelnosti (P. H. Wehman 2011: 146). Plačana zaposlitev pa je eden ključnih dejavnikov socialne vključenosti posameznika (Barnes 2005: 541) ter je, med drugim, zelo pomembna tudi za ohranjanje zdravja posameznika (P. H. Wehman 2011: 147). Odsotnost zaposlitve namreč negativno vpliva na številne vidike zdravja (Stronks et al. 1997: 599), tako na fizično kot psihično (S. Lee 2013: 77). Pri zaposlovanju na položaj invalidov na trgu dela vpliva več dejavnikov, na primer stanje v ponudbi in povpraševanju na trgu dela, gospodarske razmere, ukrepi za pospeševanje zaposlovanja, delovna zmožnost, predsodki idr. Zaposlenost spodbuja ohranjanje in razvoj določenih sposobnosti in veščin (P. H. Wehman 2011: 147) ter zdravja (Stronks in dr. 1997: 599), tako na fizičnem kot psihičnem področju (S. Lee 2013: 77). Poleg tega zaposlitev in ohranjanje zaposlitve za delavca invalida pomeni možnost, da sam poskrbi za lastne potrebe, za državo pa to pomeni manjšo obremenitev socialnih transferjev. Stanje statusa zaposlenosti se razlikuje med kategorijami delavcev invalidov in sicer glede na njihove lastnosti (spol, izobrazba) in značilnosti invalidnosti (npr. stopnja okvare) (Magill-Evans in dr. 2008; Vedeler in Mossige 2010; Lindsay 2011). Kariera predstavlja zaporedje delovnih pozicij, ki jih posameznik zaseda in opravlja na svoji zaposlitveni poti (Hall v Konrad 1996). V tem smislu razumemo tudi kariere delavcev invalidov, ki jim je, podobno kot nekaterim drugim skupinam delavcev, otežena participacija na številnih področjih življenja, med drugim tudi na področju dela (Pushkala in Anshuman 2007: 169). To se kaže tudi skozi številne ovire pri razvoju karier delavcev invalidov zaradi zdravstvenih in drugih razlogov (Fabian, Beveridge, and Ethridge 2009). Izobraževanje in usposabljanje pomenita, tudi v primeru delavcev invalidov, dvig delovne učinkovitost in sposobnosti udeležencev izobraževanja na raven, višjo od predhodne. Kontinuirano ter hkrati organizirano učenje v organizaciji je potreba, ki prispeva k spremembam vedenja posameznikov/zaposlenih, s ciljem izboljšanja sposobnosti zaposlenih in izvedbe delovnih nalog (Možina 2009: 473). Zato je potrebno nameniti ustrezno pozornost izobraževanju in usposabljanju delavcev invalidov ter motiviranosti delavcev invalidov za izobraževanje in usposabljanje. Če je delavcem invalidom omogočen dostop do ustreznega usposabljanja, to lahko pomembno prispeva k uspešnemu opravljanju nalog v delovnem okolju (Marumoagae 2012: 354). Dodatno izobraževanje in usposabljanje invalidov ima namreč pozitiven vpliv na dvig njihovega delovnega učinka (Drobnič 2002: 453). Na uspešnost izobraževanja in usposabljanja vplivajo številni dejavniki, med drugim tudi značilnosti delavca, kjer ima motiviranost delavca (invalida) nedvomno pomembno mesto (Werner in Simone 2009: 80). Kompetence so skupek izkazanih sposobnosti, znanja, spretnosti, vedenja in stališča posameznika (Svetlik v Majcen 2009: 23), ki so potrebne za to, da delavec delovne naloge uspešno opravi. V tem smislu je pri kompetencah ključno to, da gre za zmožnost, da delavec znanje, ki ga ima, dejansko tudi uporabi (Možina 2009: 218-219). Poleg stališč, znanj, veščin in sposobnosti je motivacija eden temeljnih elementov človeškega vedenja, tudi v delovnem okolju (Werner in Simone 2009: 45). Motivacija obsega širok nabor zahtev, potreb, želja in podobnih dejavnikov, ki posameznika spodbudijo, da se vedejo na določen na način (Lazibat in Dumičic, 2011). Motivacijske teorije predstavljajo eno izmed možnosti za razumevanje posameznikovega ravnanja. Udeležba na določenih aktivnostih (če izvzamemo obvezno udeležbo) ter uspešnost in učinkovitost opravljene aktivnosti sta zelo odvisna od motiviranosti posameznika (Werner in Simone 2009). Ustrezna motiviranost delavcev invalidov je v primeru izobraževanja in usposabljanja, ki pozitivno vplivata na delovni učinek posameznika, ter prezaposlovanja, ki zagotavlja ohranjanje zaposlitve (ko potreba po delu na trenutnem delovnem mestu zaradi različnih razlogov ugasne ali pa ni možna), zelo pomembna. Praksa dela z delavci invalidi je ravno tako pokazala, da je motivacijski dejavnik na strani delavca invalida ključen za uspešno in učinkovito izpeljavo številnih sprememb trenutnega delovnega okolja in z njim povezanih dejavnikov. Namen in cilj Namen empirične raziskave je s sistematičnim pregledom objavljenih rezultatov raziskav ugotoviti, katere tematike raziskovalci najpogosteje obravnavajo v raziskavah na področju obravnave tematik povezanih z delavci invalidi (zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje ter motivacija v najširšem smislu), ne glede na vzrok in vrsto invalidnosti (brez omejitve obdobja, v katerem so bile študije objavljene). Izbrane tematike so pomembne z vidika karier in ohranjanja zaposlenosti in zaposljivosti delavcev invalidov. Raziskovalni vprašanji, na kateri smo želeli odgovoriti, sta bili: — Katere tematike raziskovalci najpogosteje obravnavajo pri raziskovalnem delu na področju delavcev invalidov z vidika zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in motivacije ( brez omejitve obdobja, v katerem so bile študije objavljene)? — Ali se pogostost obravnavanih tematik, ki jih raziskovalci obravnavajo pri raziskovanju na področju delavcev invalidov z vidika zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in motivacije (brez omejitve obdobja, v katerem so bile študije objavljene) razlikuje glede na uporabljen metodološki pristop? Izvedba raziskave in rezultati Sistematični pregled raziskav temelji na pregledu objavljenih izvirnih znanstvenih prispevkov (brez omejitve obdobja, v katerem so bile študije objavljene), ki so dostopni v bazah, po katerih išče mEga iskalnik NUK. Obravnavane študije smo iskali s ključnimi iskalnimi besedami v angleškem jeziku: employees with disabilities (v povezavi z eno izmed v nadaljevanju naštetih ključnih besed), training, employment, competence, performance, careers, education, motivation. Uporabili smo napredno iskanje po naslovu, ključnih besedah in po povzetku prispevka. Hkrati smo uporabili Boolov način iskanja z »and« med dvema in več ključnimi besedami. Iskalnik je bil uporabljen tako, da je poleg določene ključne besede iskal tudi po sorodnih besedah. Obdobje pregleda literature je potekalo od septembra 2013 do novembra 2013. Da je bil članek vključen v izbirni postopek, je moral biti izvirni znanstveni članek objavljen v reviji z recenzijo. Dostopno je moralo biti polno besedilo članka v angleškem jeziku. Raziskave so morale vsebovati tematike s področja obravnave delavcev invalidov (ne glede na vzrok in tip invalidnosti) in delavcev z resnimi zdravstvenimi težavami. Če članek ni izpolnjeval naštetih vključitvenih meril, ni bil vključen v izbirni postopek. V obravnavo pravtako niso bile vključene objave, ki niso sodile v kategorijo izvirnih ali preglednih znanstvenih člankov. V mEga iskalniku NUK smo v bazah podatkov znanstvenih prispevkov s področja obravnave zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in motivacije na primeru delavcev invalidov in v povezavi s pravili iskanja in kriteriji izbire našli skupaj 1.131 zadetkov. V članku, ki obravnava metodološke pristope k raziskavam različnih vidikov problematike delavcev invalidov, so podrobneje navedeni rezultati iskanja glede na ključne besede, izbran metodološki pristop idr. Iz začetnega nabora 1.131 študij smo najprej izključili študije, ki so bile zgolj podvojeni zadetki istih študij v različnih bazah, po katerih je mEga iskalnik iskal. Sledil je drugi korak, v katerem smo preostalih 938 študij pregledali glede na naslov, povzetek in ključne besede. To je nabor študij ustreznih za nadaljnjo obravnavo zmanjšalo na 135. Sledil je poglobljen pregled teksta teh 135 študij in odstranitev podvojenih vnosov pri iskanju po različnih ključnih besedah (predhodno izključne podvojitve v različnih bazah člankov). V končnem izboru študij, ki so bile vključene v poglobljeno sistematično študijo, je bilo tako 76 člankov. To znaša 6,72 % prvotnega rezultata iskanja (1.131). Med študijami s področja delavcev invalidov (pri tem smo pozornost usmerili v študije s področij zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in motivacije) je bilo največ takih, ki obravnavajo različne dejavnike zaposlovanja invalidov (Mank et al. 1996; Unger 1999; Florey and Harrison 2000; Anderson, Bricout, and West 2001; Schartz, Schartz, and Blanck 2002; Doyel 2002; Kruse and Hale 2003; Smith et al. 2004a; Waddington 2004; Hernandez et al. 2007; Ozawa and Yaeda 2007; Thornton and O'Leary 2007; Duff and Ferguson 2007; Duff, Ferguson, and Gilmore 2007; Haynes, Shackelford, and Black 2007; I. S. Lee and Park 2008; P. Wehman et al. 2008; Cimera 2009; Schur et al. 2009 Holmqvist 2010; Ishii and Yaeda 2010; O'Neill and Urquhart 2011 Hartnett et al. 2011; Bourmaud and Retaux 2012; Moon and Baker 2012 Russell 2012; Gold et al. 2012; Khoo, Tiun, and Lee 2013). Na področju zaposlovanja invalidov študije obravnavajo dejavnike, kot so prilagajanje delovnega okolja in delovnega mesta delavcu invalidu (Paetzold et al. 2008; Ishii and Yaeda 2010; O'Neill and Urquhart 2011; Bourmaud and Retaux 2012; Gold et al. 2012; Moon and Baker 2012), obravnava odnosa in zadovoljstva delodajalcev in drugih akterjev z delavci invalidi (Smith et al. 2004b; Schur, Kruse, and Blanck 2005; Duff and Ferguson 2007; Ozawa and Yaeda 2007; Hartnett et al. 2011), različni zorni koti obravnave ukrepov za spodbujanje zaposlovanja invalidov (Mank et al. 1996; Waddington 2004; Duff and Ferguson 2007; Luecking et al. 2008; P. Wehman et al. 2008; Holmqvist 2010; Russell 2012), različna področja in možnosti za zaposlovanje delavcev invalidov (Doyel 2002; Schartz, Schartz, and Blanck 2002; Waddington 2004; Haynes, Shackelford, and Black 2007), prednosti in stroški zaposlovanja delavcev invalidov za delodajalce (Cimera 2009; Hernandez and McDonald 2010), izkušnje delavcev invalidov z zaposlovanjem (Khoo, Tiun, and Lee 2013), zaposlitvena diskriminacija (Bruyere et al. 2012) idr. Relativno pogosto se raziskovalci lotevajo tudi posameznih dejavnikov razvoja karier delavcev invalidov (Klimoski and Donahue 1997; Alston and Hampton 2000; Balser 2000; Weiner and Zivolich 2003; Whelley et al. 2003; Riches and Green 2003; Rumrill et al. 2004; Spataro 2005; Kavin and Brown-Kurz 2008; Schur et al. 2009; Jahoda et al. 2009; Russinova et al. 2011; Beatty 2011; Novak, Feyes, and Christensen 2011; Shaw et al. 2012; Lahelma et al. 2012; S. Lee 2013). Na drugi strani so tematike učenje, izobraževanje in usposabljanje (Stancliffe 2001; Westmorland et al. 2005; Minarovic and Bambara 2007; Stumbo, Martin, and Hedrick 2009; Brady et al. 2010; Bruyere et al. 2012), določanje potrebnih zmožnosti delavcev (Colella, DeNisi, and Varma 1997; Miller and Werner 2005; Rosenthal et al. 2012; Zoer et al. 2012) in motivacijsko področje (Braitman et al. 1995; Feldman 2004) manj pogosto obravnavane. Obravnavane tematike glede na metodološki pristop, ki je bil v raziskavi uporabljen Natančen pregled vseh 76 v nadaljnjo obravnavo vključenih člankov je pokazal, da med raziskovalnimi načrti, ki so jih vključene študije realizirale, pri obravnavi delavcev invalidov (z vidika zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in motivacije) prevladuje kvantitativni metodološki pristop (34 oziroma 44,74 % ). Preglednih znanstvenih člankov s področja je bilo 18 (23,68 % ). Študij, ki so uporabile kvalitativni pristop, je bilo 14 (18,42 % ). Pristop integracije kvantitativne in kvalitativne metodologije je bil uporabljen najmanj pogosto, in sicer v 10 študijah (13,16 % ). V nadaljevanju bomo navedli tematike, ki jih obravnavajo raziskave, katerih rezultati so objavljeni v člankih, ki so bile vključene v sistematično pregledno študijo in so v svojih raziskovalnih načrtih uporabili kvalitativni, kvantitativni ali pristop integracije metodologij. Tematik, ki jih obravnavajo pregledni znanstveni članki, ne bomo obravnavali. Tematike v kvalitativnih raziskavah Med študijami s področja obravnave delavcev invalidov (z vidika zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in motivacije), ki so v svoji raziskavi uporabile kvalitativen metodološki pristop, je največ takih, ki obravnavajo kariere delavcev invalidov (Weiner and Zivolich 2003; Kavin and Brown-Kurz 2008; Jahoda et al. 2009; Beatty 2011; Novak, Feyes, and Christensen 2011; S. Lee 2013) in različne dejavnike zaposlovanja invalidov (Mank et al. 1996; Duff, Ferguson, and Gilmore 2007; Holmqvist 2010; Gold et al. 2012; Russell 2012). Na področju zaposlovanja invalidov študije obravnavajo dejavnike kot so odnos kadrovskih managerjev do zaposlovanja in zaposljivosti delavcev invalidov, prilagajanje delovnega mesta delavcem invalidom, učinki zaščitenih delovnih mest in podpornih zaposlitev za invalide, učinki socialnih spodbud k zaposlovanju invalidov. Na področju karier raziskave preučujejo tematike kot so trajanje zaposlitve, tedenske delovne ure in plača delavcev invalidov, ovire na karierni poti, izkušnje z novozaposlitvijo, kariere delavcev invalidov na višjih delovnih mestih in pomen odnosov s sodelavci za socialno vključenost delavcev invalidov v delovnem okolju. Ena izmed raziskav obravnava področje zaposlovanja invalidov v povezavi z učenjem, izobraževanjem in usposabljanjem (Hernandez et al. 2007), ena pa zaposlovanja invalidov v povezavi z razvojem karier marginalnih skupin (Kulkarni and Valk 2010). Druge analizirane tematike v primeru študij s kvalitativnim metodološkim pristopom k raziskovanju, z izjemo določanja potrebnih zmožnosti delavcev (Rosenthal et al. 2012), niso bile zastopane. Tematike v kvantitativnih raziskavah Med študijami s področja obravnave delavcev invalidov (z vidika zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in motivacije), ki so v svoji raziskavi uporabile kvantitativen metodološki pristop, je najbolj pogosto obravnavana tematika zaposlovanje invalidov, samostojno (Unger 1999; Bricout and Bentley 2000; Smith et al. 2004a; Ozawa and Yaeda 2007; I. S. Lee and Park 2008; Luecking et al. 2008; P. Wehman et al. 2008; Cimera 2009; Hernandez and McDonald 2010; Ishii and Yaeda 2010; Bruyere et al. 2012; Moon and Baker 2012) ali v povezavi s kakšno drugo tematiko, kot so kariere marginalnih skupin (Dowler and Walls 1996; Hagner, McGahie, and Cloutier 2001; Ozawa and Yaeda 2007; Ren, Paetzold, and Colella 2008) in določanje potrebnih zmožnosti delavcev (Olson et al. 2001; Joe Graffam et al. 2002; Joseph Graffam et al. 2002). Kvantitativno zastavljene raziskave so pogosto obravnavale tudi tematiko karier delavcev invalidov (Alston and Hampton 2000; Balser 2000; Rumrill et al. 2004; Schur et al. 2009; Russinova et al. 2011; Lahelma et al. 2012; Shaw et al. 2012) ter učenje, izobraževanje in usposabljanje (Stancliffe 2001; Minarovic and Bambara 2007; Brady et al. 2010; Bruyere et al. 2012) tudi v povezavi s kariernim področjem (Lewis, Thoresen, and Cocks 2011). Motivacijsko področje ni bilo obravnavano, ne samostojno ne v povezavi s kako drugo tematiko. Področje določanja potrebnih zmožnosti delavcev invalidov je bilo obravnavano v dveh raziskavah (Miller and Werner 2005; Zoer et al. 2012). Tematike v raziskavah z integracijo kvantitativne in kvalitativne metodologije Integracija kvantitativne in kvalitativne metodologije v posamezni raziskavi lahko pomeni način premagovanja šibkih točk posamezne metode (Lin and Loftis 2004, 2), hkrati pa gre tudi za možnost za karseda celostno predstavitev predmeta raziskovanja (Lieber and Weisner 2010). Prav zaradi tega se kaže pristop integracije metodologij kot najprimernejši metodološki pristop k raziskovanju kompleksnih in občutljivih tematik kot so tematike, ki obravnavajo delavce invalide. Študije, ki so v svojih raziskavah uporabile pristop integracije kvantitativne in kvalitativne metodologije, podobno kot v primeru raziskav z drugimi metodološkimi pristopi, najpogosteje obravnavajo zaposlovanje invalidov, samostojno in tudi v povezavi z drugimi tematikami. Raziskave se dotaknejo tudi karier delavcev invalidov ter učenja, izobraževanja in usposabljanja delavcev invalidov. Tematike, ki jih raziskave obravnavajo, obsegajo socialno integracijo delavcev invalidov v delovno okolje (Riches and Green 2003), različne vidike prilagajanja delovnega okolja in delovnega mesta delavcem invalidom (Florey and Harrison 2000; O'Neill and Urquhart 2011; Bourmaud and Retaux 2012), tudi z zornega kota delodajalca (Hartnett et al. 2011). Raziskovalce so zanimali tudi različni pristopi in ukrepi k spodbujanju zaposlovanja in ohranjanju zaposlitve delavcev invalidov z vidika pristopov k ohranjanju zaposlitve kronično bolnih delavcev (Haafkens et al. 2011) kot tudi z vidika odzivov na spremembo zakonodaje s področja delavcev invalidov (Duff and Ferguson 2007). Obravnavane so bile tudi tematike ovir pri zaposlovanju invalidov (Braitman et al. 1995), izkušenj delavcev invalidov z zaposlovanjem (Khoo, Tiun, and Lee 2013) ter percepcija delavcev o tem kako delodajalec obvladuje problematiko delavcev invalidov (Westmorland et al. 2005). Med študijami, ki so v raziskavi (problematika delavcev invalidov) uporabile pristop integracije kvantitativne in kvalitativne metodologije, je torej največ takih, ki obravnavajo različne dejavnike zaposlovanja invalidov (Braitman et al. 1995; Duff and Ferguson 2007; Haafkens et al. 2011; Hartnett et al. 2011; O'Neill and Urquhart 2011; Bourmaud and Retaux 2012; Khoo, Tiun, and Lee 2013; Florey and Harrison 2000). Na drugi strani so tematike razvoja karier delavcev invalidov (Riches and Green 2003; Novak, Feyes, and Christensen 2011; Russinova et al. 2011), učenje, izobraževanje in usposabljanje (Westmorland et al. 2005; Haafkens et al. 2011), določanje potrebnih zmožnosti delavcev in motivacijsko področje (Braitman et al. 1995) redkeje obravnavane. To kaže, da je pogostost obravnave posameznih tematik v študijah, ki so uporabile pristop integracije kvantitativne metodologije, podobna kot v primeru obravnave študij ne glede na uporabljen metodološki pristop v izvedbi raziskave. Diskusija Namen empirične raziskave, katere rezultate smo predstavili, je bil s sistematičnim pregledom objavljenih rezultatov raziskav ugotoviti, katere tematike raziskovalci najpogosteje obravnavajo v raziskavah na področju delavcev invalidov. In sicer z vidika zaposlovanja, izobraževanja in usposabljanja ter motivacije v najširšem smislu, ne glede na vzrok in vrsto invalidnosti (brez omejitve obdobja, v katerem so bile študije objavljene). V ta namen smo pregledali objavljene izvirne znanstvene prispevke (brez omejitve obdobja, v katerem so bile študije objavljene), ki so dostopni v bazah, po katerih išče mEga iskalnik NUK. Med tematikami, ki jih raziskovalci najpogosteje obravnavajo pri raziskovalnem delu na področju delavcev invalidov, so različni vidiki zaposlovanja te skupine delavcev. Na primer prilagajanje delovnega okolja in delovnega mesta delavcu invalidu, obravnava odnosa in zadovoljstva delodajalcev in drugih akterjev z delavci invalidi, različni zorni koti obravnave ukrepov za spodbujanje zaposlovanja invalidov, različna področja in možnosti za zaposlovanje delavcev invalidov, prednosti in stroški zaposlovanja delavcev invalidov za delodajalce, izkušnje delavcev invalidov z zaposlovanjem, zaposlitvena diskriminacija idr. Relativno pogosto raziskovalci obravnavajo še posamezne dejavnike razvoja karier delavcev invalidov. Tematike na področju učenja, izobraževanja in usposabljanja, določanje potrebnih zmožnosti delavcev in motivacijsko področje so redko obravnavane. Ker gre v primeru izobraževanja, usposabljanja, določanja potrebnih zmožnosti in analize motivacije za tematike, ki posredno (npr. znanje na zalogo) in neposredno (npr. uspešnost pri opravljanju trenutnih delovnih nalog) vplivajo na uspešnost pri delu, zaposljivost in možnosti na kariernem področju, bi se bilo potrebno tem področjem z raziskovalnega vidika bolj posvetiti. Ravno tako je čutiti pomanjkanje študij, ki bi znotraj enega raziskovalnega načrta obravnavale več tematik in njihove medsebojne relacije, kar se, še posebej izhajajoč iz prakse, kaže kot vedno bolj potrebno. V sistematični pregledni študiji nas je zanimalo tudi, ali se pogostost obravnavanih tematik, ki jih raziskovalci obravnavajo pri raziskovanju na področju delavcev invalidov z vidika zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in motivacije (brez omejitve obdobja, v katerem so bile študije objavljene), razlikuje glede na metodološki pristop, ki je bil uporabljen v raziskavi. Raziskavam, ki so uporabile različne metodološke pristope, je skupno to, da najbolj pogosto obravnavajo področje zaposlovanja delavcev invalidov, kar je še posebej očitno v primeru raziskav, ki so uporabile kvantitativno raziskovalno metodologijo (teh je bilo tudi največ, in sicer 34 med 76 vključenimi študijami). Relativno pogosto se raziskovalci posvečajo proučevanju različnih vidikov karier delavcev invalidov, najpogosteje v primeru raziskav s kvalitativnim metodološkim pristopom in najmanj pogosto v primeru študij, ki so uporabile integracijo kvantitativne in kvalitativne metodologije. Zanimivo je, da v primeru raziskav s kvantitativnim metodološkim pristopom, kljub številčnosti, ni niti ene take, ki bi obravnavala motivacijsko področje, samostojno ali v povezavi s kakšnim drugim področjem. Motivacijskega področja se pravzaprav lotita le dve študiji. Ena je zajeta v enem izmed preglednih znanstvenih člankov, ki jih z vsebinskega področja nismo posebej obravnavali (obravnavano le v skupnem pregledu ne glede na metodološki pristop v raziskavi), druga pa v študiji, ki je v raziskovalnem načrtu in raziskavi uporabila pristop integracije kvantitativne in kvalitativne metodologije. Na sploh je na področju obravnave motivacijskih tematik v povezavi z delavci invalidi čutiti največje pomanjkanje v že izvedenih in objavljenih raziskavah, čemur bi bilo potrebno v prihodnje nameniti več pozornosti. Nekoliko bolj pogosto kot motivaciji se raziskave posvečajo področju določanja potrebnih zmožnosti delavcev invalidov. Glede na to, da je delavna zmožnost delavca invalida ena ključnih postavk, ki vplivajo na ohranitev zaposlitve in zaposljivost v primeru izgube zaposlitve te skupine delavcev, bi bilo potrebno v prihodnje temu področju nameniti večjo pozornost. Delež raziskav, ki obravnavajo omenjeno tematiko, se, glede na posamezen metodološki pristop, giba od najnižjega 0 (v raziskavah s pristopom integracije kvantitativne metodologije) do 7,14 % (v raziskavah s kvalitativnim metodološkim pristopom). V obeh primerih gre za relativno majhen nabor raziskav, ki so uporabile eden ali drugi metodološki pristop, a kljub temu kaže na to, da je v dosedanjih raziskavah temu področju dan premajhen poudarek, saj je tudi v primeru raziskav z najpogosteje uporabljenim kvantitativnim metodološkim pristopom zgolj 5,88 % raziskav, ki so obravnavale določanje potrebnih zmožnosti delavcev invalidov. Podobno pomanjkanje že izvedenih raziskav in objavljenih rezultatov se kaže tudi na področju obravnave tematik povezanih z učenjem, izobraževanjem in usposabljanjem delavcev invalidov. Med raziskavami s kvantitativnim metodološkim pristopom je tako 11,76 % takih, ki obravnavajo to področje, med raziskavami z integracijo metodologij je odstotek študij, ki so obravnavale to tematiko, 10. Na drugi strani se kvalitativne študije (vključene v analizo) tega področja ne lotevajo. Kljub premajhni pozornosti, ki je v obravnavanih raziskavah namenjena temu področju, je mogoče trditi, da je ravno učenje, izobraževanje in usposabljanje delavcev invalidov tisti dejavnik, ki ima lahko pomemben pozitiven vpliv tako na delovno zmožnost delavca invalida kot na njegove zaposlitvene možnosti. Zato kaže temu področju v prihodnje posvetiti več pozornosti tudi z raziskovalnega vidika. Zaključek Ker veljajo delavci invalidi za eno najbolj občutljivih skupin delavcev, velja temu področju, tudi z raziskovalnega vidika, nameniti ustrezno skrb. Predstavljena sistematična študija in njeni rezultati kažejo na to, katere tematike (zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje ter motivacija v najširšem smislu) raziskovalci najpogosteje obravnavajo v povezavi z delavci invalidi, pri katerih tematikah je videti pomanjkanje raziskav in kaj bi bilo ključno v prihodnje podrobneje preučiti. Tematike, ki jih raziskovalci pri raziskovalnem delu na področju delavcev invalidov najpogosteje obravnavajo (ob upoštevanju v raziskavi uporabljenega metodološkega pristopa ali gledano v celoti), so različni vidiki zaposlovanja te skupine delavcev, posamezni dejavniki razvoja karier delavcev invalidov. Medtem ko so tematike na področju učenja, izobraževanja in usposabljanja, določanje potrebnih zmožnosti delavcev in motivacijsko področje premalo pogosto obravnavane. Ravno tako je čutiti pomanjkanje študij, ki bi znotraj enega raziskovalnega načrta obravnavale več tematik in njihove medsebojne relacije. Na tem mestu želimo omeniti tudi možne omejitve sistematične pregledne študije, katere rezultate smo predstavili. Ena izmed njih je povezana z možnostjo posploševanja predstavljenih ugotovitev. Pri iskanju smo namreč dostopali zgolj do tistih člankov, ki so bili s celotnim tekstom dostopni v bazah, po katerih išče NUK-ov mEga iskalnik, kar pomeni, da ni bilo mogoče dostopati do polnih tekstov vseh člankov, ki obravnavajo izbrane tematike. Potencialno omejitev lahko predstavlja tudi izbira ključnih besed, ki pomembno vpliva na nabor zadetkov. Namesto nekaterih angleških besed (npr. employee za delavca) bi namreč lahko uporabili druge (npr. worker za delavca), kar bi lahko vplivalo na dobljene zadetke. Omeniti je vredno tudi prihodnje raziskovalne izzive. Ker se je izkazalo, da so v obravnavanih študijah premalokrat obravnavane nekatere ključne tematike, kot so motivacija delavcev invalidov (npr. za izobraževanje in usposabljanje), določanje potrebnih zmožnosti (ki so tesno povezane s kompetencami) ter učenje, izobraževanje in usposabljanje, se velja tem področjem v prihodnjih raziskavah bolj poglobljeno posvetiti. To je potrebno tudi zaradi tega, ker so omenjene tematike pravzaprav zelo tesno povezane z ohranjanjem in izboljševanjem delovne zmožnosti delavca invalida, s tem pa, posledično, tudi z možnostmi delavca invalida, da trenutno zaposlitev ohrani oziroma lažje pridobi novo, če trenutno zaposlitev izgubi. Raziskave ravno tako le redko obravnavajo več tematik v isti raziskavi (na primer izobraževanje in motivacija). Če že, raziskovalci v isti raziskavi najpogosteje obravnavajo področje zaposlovanja invalidov s katero izmed drugih tematik. Izhajajoč iz obravnave delavcev invalidov v praksi kot tudi v povezavi s pomanjkanjem že objavljenih študij, ki bi obravnavale nekatere tematike in povezave med njimi, se tako kaže potreba bo analizi več tematik hkrati (na primer povezava med kompetencami delavca invalida in njegovo motivacijo za izobraževanje in usposabljanje). Omenjeno je z vidika ustrezne obravnave različnih možnosti ohranjanja in izboljševanja zaposlitvenih in delovnih zmožnosti delavcev invalidov nujno. Literatura Alston, Reginald J., and Joseph L. Hampton. 2000. "Science and Engineering as Viable Career Choices for Students with Disabilities: A Survey of Parents and Teachers." Rehabilitation Counseling Bulletin 43 (3): 158-64. Altman, B. M. 2005. "The Labor Market Experience of Persons With Disabilities: The Conundrum." Work and Occupations 32 (3): 360-64. doi:10.1177/0730888405277798. Anderson, Jane, John C. Bricout, and Michael D. West. 2001. "Telecommuting: Meeting the Needs of Businesses and Employees with Disabilities." Journal of Vocational Rehabilitation 16 (2): 97-104. Balser, Deborah B. 2000. "Perceptions of on-the-Job Discrimination and Employees with Disabilities." Employee Responsibilities and Rights Journal 12 (4): 179-97. Barnes, C. 2005. "Disability, Work, and Welfare: Challenging the Social Exclusion of Disabled People." Work, Employment & Society 19 (3): 52745. doi:10.1177/0950017005055669. Beatty, Joy E. 2011. "Career Barriers Experienced by People with Chronic Illness: A U.S. Study." Employee Responsibilities and Rights Journal 24 (2): 91-110. doi:10.1007/s10672-011-9177-z. 82 Bourmaud, Gaetan, and Xavier Retaux. 2012. "Review of Practices for Keeping People with Disabilities in Employment: Moving beyond the Concept of Compensation to Implement a Developmental Approach." Work: A Journal of Prevention, Assessment and Rehabilitation 41: 46994708. Brady, Michael P., Mary Lou Duffy, Michael Frain, and Jessica Bucholz. 2010. "Evaluating Work Performance and Support Needs in Supported Employment Training Programs: Correspondence Between Teachers' Ratings and Students' Self Ratings?" Journal of Rehabilitation 76 (3): 2431. Braitman, Alex, Peggy Counts, Richard Davenport, Barbara Zurlinden, Mark Rogers, Joe Clauss, Arun Kulkarni, Jerry Kymla, and Laura Montgomery. 1995. "Comparison of Barriers to Employment for Unemployed and Employed Clients in a Case Management Program: An Exploratory Study." Psychiatric Rehabilitation Journal 19 (1): 3-8. Bricout-IZBRIŠI, John C., and Kia J. Bentley. 2000. "Disability Status and Perceptions of Employability by Employers." Social Work Research 24 (2): 87-95. doi:10.1093/swr/24.2.87. Bruyere, Susanne M., Sarah von Schrader, Wendy Coduti, and Melissa Bjelland. 2012. "United States Employment Disability Discrimination Charges: Implications for Disability Management Practice." International Journal of Disability Management 5 (02): 48-58. doi:10.1375/jdmr.5.2.48. Cimera, Robert Evert. 2009. "The Monetary Benefits and Costs of Hiring Supported Employees: A Pilot Study." Journal of Vocational Rehabilitation 30 (2): 111-19. Colella, Adrienne, Angelo S. DeNisi, and Arup Varma. 1997. "Appraising the Performance of Employees with Disabilities: A Review and Model." Human Resource Management Review 7 (1): 27-53. Dowler, Denetta L., and Richard T. Walls. 1996. "Accommodating Specific Job Functions for People with Hearing Imairments." Journal of Rehabilitation 62 (3): 35-43. Doyel, Alice Weiss. 2002. "A Realistic Perspective of Risk in Self-Employment for People with Disabilities." Journal of Vocational Rehabilitation 17 (2): 115-24. Drobnič, Janez. 2002. "Zaposlovanje invalidov." In Politika zaposlovanja, edited by Ivan Svetlik, Jože Glazer, Alenka Kajzer, and Martina Trbanc, 435-74. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Duff, Angus, and John Ferguson. 2007. "Disability and Accounting Firms: Evidence from the UK." Critical Perspectives on Accounting 18 (2): 13957. doi:10.1016/j.cpa.2005.09.002. Duff, Angus, John Ferguson, and Karen Gilmore. 2007. "Issues Concerning the Employment and Employability of Disabled People in UK Accounting Firms: An Analysis of the Views of Human Resource Managers as Employment Gatekeepers." The British Accounting Review 39 (1): 15-38. doi:10.1016/j.bar.2006.08.003. Fabian, Ellen S., Scott Beveridge, and Glacia Ethridge. 2009. "Differences in Perceptions of Career Barriers and Supports for People with Disabilities by Demographic, Background and Case Status Factors." http://www.thefreelibrary.com/Differences+in+perceptions+of+career+ barriers+and+supports+for+people...-a0196534325. Feldman, Daniel C. 2004. "The Role of Physical Disabilities in Early Career: Vocational Choice, the School-to-Work Transition, and Becoming Established." Human Resource Management Review 14 (3): 247-74. doi:10.1016/j.hrmr.2004.06.002. Florey, Anna T., and David A. Harrison. 2000. "Responses to Informal Accommodation Requests from Employees with Disabilites: Multistudy Evidence on Willingness to Comply." Academy of Management Journal 43 (2): 224-33. Gold, Paul B., Spalatin N. Oire, Ellen S. Fabian, and Nancy J. Wewiorski. 2012. "Negotiating Reasonable Workplace Accommodations: Perspectives of Employers, Employees with Disabilities, and Rehabilitation Service Providers." Journal of Vocational Rehabilitation 37 (1): 25-37. Graffam, Joe, Alison Shinkfield, Kaye Smith, and Udo Polzin. 2002. "Factors That Influence Employer Decisions in Hiring and Retaining an Employee with a Disability." Journal of Vocational Rehabilitation 17 (3): 175-81. Graffam, Joseph, Kaye Smith, Alison Shinkfield, and Udo Polzin. 2002. "Employer Benefits and Costs of Employing a Person with a Disability." Journal of Vocational Rehabilitation 17 (4): 251-63. Haafkens, Joke, Helen Kopnina, Martha Meerman, and Frank van Dijk. 2011. "Facilitating Job Retention for Chronically Ill Employees: Perspectives of Line Managers and Human Resource Managers." BMC Health Services Research 11 (1): 104. Hagner, David, Kelly McGahie, and Heidi Cloutier. 2001. "A Model Career Assistance Process for Individuals with Severe Disabilities." Journal of Employment Counseling 38 (4): 197-206. Hartnett, Helen P., Heather Stuart, Hanna Thurman, Beth Loy, and Linda Carter Batiste. 2011. "Employers' Perceptions of the Benefits of Workplace Accommodations: Reasons to Hire, Retain and Promote People with Disabilities." Journal of Vocational Rehabilitation 34 (1): 1723. Haynes, Scott, Sandy Shackelford, and Bryan Black. 2007. "Safety Regulations and the Employment of People with Disabilities in Automated Manufacturing Environments." The Journal of Rehabilitation 73 (1): 38. Hernandez, Brigida, Mary Joyce Cometa, Jessica Velcoff, Jay Rosen, Daniel Schober, and Rene David Luna. 2007. "Perspectives of People with Disabilities on Employment, Vocational Rehabilitation, and the Ticket to Work Program." Journal of Vocational Rehabilitation 27 (3): 191-201. Hernandez, Brigida, and Katherine McDonald. 2010. "Exploring the Costs and Benefits of Workers with Disabilities." Journal of Rehabilitation 76 (3): 15-23. Holmqvist, Mikael. 2010. "THE 'ACTIVE WELFARE STATE' AND ITS CONSEQUENCES: A Case Study of Sheltered Employment in Sweden." European Societies 12 (2): 209-30. doi:10.1080/14616690903388960. Ishii, Kenji, and Jun Yaeda. 2010. "Job Development Activities for Individuals with Intellectual Disabilities in Japan." Journal of Rehabilitation 76 (2): 11-16. Jahoda, Andrew, Pauline Banks, Dave Dagnan, Jeremy Kemp, Wendy Kerr, and Victoria Williams. 2009. "Starting a New Job: The Social and Emotional Experience of People with Intellectual Disabilities." Journal of Applied Research in Intellectual Disabilities 22 (5): 421-25. doi:10.1111/j.1468-3148.2009.00497.x. Kavin, Denise, and Kim Brown-Kurz. 2008. "The Career Experiences of Deaf Supervisors in Education and Social Service Professions: Choices, Mobility and Networking a Qualitative Study." Journal of the American Deafness & Rehabilitation Association 42 (1): 24-47. Khoo, Suet Leng, Ling Ta Tiun, and Lay Wah Lee. 2013. "Unseen Challenges, Unheard Voices, Unspoken Desires: Experiences Of Employment By Malaysians With Physical Disabilities." Kajian Malaysia 31 (1): 37-55. Klimoski, Richard, and Lisa Donahue. 1997. "HR Strategies for Integrating Individuals with Disabilities into the Work Place." Human Resource Management Review 7 (1): 109-38. Konrad, Edvard. 1996. Delovne Kariere. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Kruse, Douglas, and Thomas Hale. 2003. "Disability and Employment: Symposium Introduction." Industrial Relations: A Journal of Economy and Society 42 (1): 1-10. Kulkarni, Mukta, and Reimara Valk. 2010. "Don't Ask, Don't Tell: Two Views on Human Resource Practices for People with Disabilities." IIMB Management Review 22 (4): 137-46. doi:10.1016/j.iimb.2010.08.001. Lahelma, Eero, Mikko Laaksonen, Tea Lallukka, Pekka Martikainen, Olli Pietiläinen, Peppiina Saastamoinen, Raija Gould, and Ossi Rahkonen. 2012. "Working Conditions as Risk Factors for Disability Retirement: A Longitudinal Register Linkage Study." BMC Public Health 12 (1): 309. Lazibat, Tonči, and Ksenija Dumičic. 2011. "Upravljanje Ljudskim Resursima I Permanentna Izobrazba - Temeljni Čimbenici Kvalitete." In Issuu. Zagreb. http://issuu.com/kvaliteta.net/docs/lazibat_tonci. Lee, Ik Seop, and Soo Kyung Park. 2008. "Employment Status and Predictors among People with Visual Impairments in South Korea: Results of a National Survey." Journal of Visual Impairment & Blindness 102 (3): 147. Lee, Susan. 2013. "Women's Perspectives on Disability, Underemployment & Health." Women's Health and Urban Life 12 (1): 61-79. Lewis, Greg, Stian H. Thoresen, and Errol Cocks. 2011. "Post-Course Outcomes of Apprenticeships and Traineeships for People with Disability in Western Australia." Journal of Vocational Rehabilitation 35 (2): 10716. Lieber, Eli, and Thomas S. Weisner. 2010. "Meeting the Practical Challenges of Mixed Methods Research." In Sage Handbook of Mixed Methods in Social & Behavioral Research, edited by Abbas Tashakkori and Charles Teddlie, 559-79. Sage. Lin, Ann Chih, and Kenyatha Loftis. 2004. Mixing Qualitative and Quantitative Methods in Political Science: A Review. Michigan: University of Michigan. Lindsay, Sally. 2011. "Discrimination and Other Barriers to Employment for Teens and Young Adults with Disabilities." Disability and Rehabilitation 33 (15-16): 1340-50. doi:10.3109/09638288.2010.531372. Luecking, Richard G., Lisa Cuozzo, Margaret J. Leedy, and Eric Seleznow. 2008. "Universal One-Stop Access: Pipedream or Possibility?" Journal of Vocational Rehabilitation 28 (3): 181-89. Magill-Evans, Joyce, Nancy Galambos, Johanna Darrah, and Christy Nickerson. 2008. "Predictors of Employment for Young Adults with Developmental Motor Disabilities." Work: A Journal of Prevention, Assessment and Rehabilitation 31 (4): 433-42. Majcen, Milena. 2009. Management Kompetenc: Izdelava Nodela Kpmpetenc Ter Njegova Uporaba Za Razvoj Kadrov in Za Vodenje Zaposlenih K Doseganju Ciljev. Ljubljana: GM založba. Mank, David, Jay Buckley, Andrea Cioffi, and Joyce Dean. 1996. "Do Social Systems Really Change? Retrospective Interviews with State-Supported Employment Systems-Change Projectors." Focus on Autism and Other Developmental Disabilities 11 (4): 243-50. Marumoagae, Mc. 2012. "Disability Discrimination and the Right of Disabled Persons to Access the Labour Market." Potchefstroom Electronic Law Journal/Potchefstroomse Elektroniese Regsblad 15 (1). doi:10.4314/pelj.v15i1.10. Miller, Brian K., and Steve Werner. 2005. "Factors Influencing the Inflation of Task Performance Ratings for Workers with Disabilities and Contextual Performance Ratings for Their Coworkers." Human Performance 18 (3): 309-29. Minarovic, Timothy J., and Linda M. Bambara. 2007. "Teaching Employees with Intellectual Disabilities to Manage Changing Work Routines Using Varied Sight-Word Checklists." Research and Practice for Persons with Severe Disabilities 32 (1): 31-42. Moon, N. W., and P. M. A. Baker. 2012. "Assessing Stakeholder Perceptions of Workplace Accommodations Barriers: Results From a Policy Research Instrument." Journal of Disability Policy Studies 23 (2): 94-109. doi:10.1177/1044207311425383. Možina, Stane. 2009. "Učenje, izobraževanje, usposabljanje in razvoj kadrov." In Menedžment človeških virov, edited by Ivan Svetlik and Nada Zupan, 467-520. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 2009 ([Ljubljana] : Littera picta). Novak, Jeanne, Kelsey Jo Feyes, and Kimberly A. Christensen. 2011. "Application of Intergroup Contact Theory to the Integrated Workplace: Setting the Stage for Inclusion." Journal of Vocational Rehabilitation 35 (3): 211-26. Olson, Deborah, Andrea Cioffi, Paul Yovanoff, and David Mank. 2001. "Employers' Perceptions of Employees with Mental Retardation." Journal of Vocational Rehabilitation 16 (2): 125-33. O'Neill, Anne-Marie, and Christine Urquhart. 2011. "Accommodating Employees with Disabilities: Perceptions of Irish Academic Library Managers." New Review of Academic Librarianship 17 (2): 234-58. doi:10.1080/13614533.2011.593852. Ozawa, Akihiko, and Jun Yaeda. 2007. "Employer Attitudes toward Employing Persons with Psychiatric Disability in Japan." Journal of Vocational Rehabilitation 26 (2): 105-13. Paetzold, Ramona L., Mar^a Fernanda Garc^a, Adrienne Colella, Lily Run Ren, Mar^a del Carmen Triana, and Monique Ziebro. 2008. "Perceptions of People with Disabilities: When Is Accommodation Fair?" Basic and Applied Social Psychology 30 (1): 27-35. doi:10.1080/01973530701665280. Pope, Daniel, and Clare Bambra. 2005. "Has the Disability Discrimination Act Closed the Employment Gap?" Disability & Rehabilitation 27 (20): 1261-66. doi:10.1080/09638280500075626. Pushkala, Prasad, and Prasad Anshuman. 2007. "Organizational Challenges at the Periphery: Career Issues for the Socially Marginalized." Handbook of Career Studies. http://lup.lub.lu.se/record/1781048. Ren, Lily Run, Ramona L. Paetzold, and Adrienne Colella. 2008. "A Meta-Analysis of Experimental Studies on the Effects of Disability on Human Resource Judgments." Human Resource Management Review 18 (3): 191-203. doi:10.1016/j.hrmr.2008.07.001. Riches, Vivienne C., and Vanessa A. Green. 2003. "Social Integration in the Workplace for People with Disabilities: An Australian Perspective." Journal of Vocational Rehabilitation 19 (3): 127-42. Rosenthal, David A., Emma K. Hiatt, Catherine A. Anderson, Jason Brooks, Ellie C. Hartman, Matthew T. Wilson, and Mayu Fujikawa. 2012. "Facilitators and Barriers to Integrated Employment: Results of Focus Group Analysis." Journal of Vocational Rehabilitation 36 (2): 73-86. Rumrill, Phillip, Richard Roessler, Courtney Vierstra, Mary Hennessey, and Laura Staples. 2004. "Workplace Barriers and Job Satisfaction among Employed People with Multiple Sclerosis: An Empirical Rationale for Early Intervention." Journal of Vocational Rehabilitation 20 (3): 17783. Russell, Deb. 2012. "Testimony on Work Incentives in Social Security Disability Programs." Journal of Vocational Rehabilitation 36 (1): 33-37. Russinova, Zlatka, Shanta Griffin, Philippe Bloch, Nancy J. Wewiorski, and Ilina Rosoklija. 2011. "Workplace Prejudice and Discrimination toward Individuals with Mental Illnesses." Journal of Vocational Rehabilitation 35 (3): 227-41. Schartz, Kevin, Helen A. Schartz, and Peter Blanck. 2002. "Employment of Persons with Disabilities in Information Technology Jobs: Literature Review for ?IT Works?" Behavioral Sciences & the Law 20 (6): 637-57. doi:10.1002/bsl.510. Schur, Lisa, Douglas Kruse, and Peter Blanck. 2005. "Corporate Culture and the Employment of Persons with Disabilities." Behavioral Sciences & the Law 23 (1): 3-20. doi:10.1002/bsl.624. Schur, Lisa, Douglas Kruse, Joseph Blasi, and Peter Blanck. 2009. "Is Disability Disabling in All Workplaces? Workplace Disparities and Corporate Culture." Industrial Relations: A Journal of Economy and Society 48 (3): 381-410. Shaw, Linda R., Fong Chan, Brian T. McMahon, and Jeong Han Kim. 2012. "Employee and Employer Characteristics Associated with Elevated Risk of Filing Disability Harassment Charges." Journal of Vocational Rehabilitation 36 (3): 187-97. Smith, Kaye, Lynne Webber, Joe Graffam, and Carlene Wilson. 2004a. "Employer Satisfaction, Job-Match and Future Hiring Intentions for Employees with a Disability." Journal of Vocational Rehabilitation 21 (3): 165-73. ---. 2004b. "Employer Satisfaction with Employees with a Disability: Comparisons with Other Employees." Journal of Vocational Rehabilitation 21 (2): 61-69. Spataro, Sandra E. 2005. "Diversity in Context: How Organizational Culture Shapes Reactions to Workers with Disabilities and Others Who Are Demographically Different." Behavioral Sciences & the Law 23 (1): 21-38. doi:10.1002/bsl.623. Stancliffe, Bryan Farris. 2001. "The Co-Worker Training Model: Outcomes of an Open Employment Pilot Project." Journal of Intellectual and Developmental Disability 26 (2): 143-59. Stronks, K., H. Van De Mheen, J. Van Den Bos, and J. P. Mackenbach. 1997. "The Interrelationship between Income, Health and Employment Status." International Journal of Epidemiology 26 (3): 592-600. Stumbo, Norma J., Jay K. Martin, and Brad N. Hedrick. 2009. "Assistive Technology: Impact on Education, Employment, and Independence of Individuals with Physical Disabilities." Journal of Vocational Rehabilitation 30 (2): 99-110. Thornton, Craig, and Paul O'Leary. 2007. "Slow Change in the Employment Services Market: The Early Years of Ticket to Work." Journal of Vocational Rehabilitation 27 (2): 73-83. Unger, D. D. 1999. "Workplace Supports: A View From Employers Who Have Hired Supported Employees." Focus on Autism and Other Developmental Disabilities 14 (3): 167-79. doi:10.1177/108835769901400306. Vedeler, Janikke Solstad, and Svein Mossige. 2010. "Pathways into the Labour Market for Norwegians with Mobility Disabilities." Scandinavian Journal of Disability Research 12 (4): 257-71. doi:10.1080/15017410903581189. Waddington, Nicola. 2004. "The Employment of People with Disabilities as Archivists, Records Managers, Conservators and Assistants." Journal of the Society of Archivists 25 (2): 173-88. doi:10.1080/0037981042000271493. Wehman, Paul, Valerie Brooke, Howard Green, Millie Hewett, and Maggie Tipton. 2008. "Public/private Partnerships and Employment of People with Disabilities: Preliminary Evidence from a Pilot Project." Journal of Vocational Rehabilitation 28 (1): 53-66. Wehman, Paul H. 2011. "Employment for Persons with Disabilities: Where Are We Now and Where Do We Need to Go?" Journal of Vocational Rehabilitation 35 (3): 145-51. Weiner, Jan S., and Steve Zivolich. 2003. "A Longitudinal Report for Three Employees in a Training Consultant Model of Natural Support." Journal of Vocational Rehabilitation 18 (3): 199-202. Werner, Jon M., and Randy L. De Simone. 2009. Human Resource Development. Cengage Learning. Westmorland, Muriel G, Renee M Williams, Ben C Amick, III, Harry Shannon, and Farah Rasheed. 2005. "Disability Management Practices in 96 Ontario Workplaces: Employees' Perceptions." Disability & Rehabilitation 27 (14): 825-35. doi:10.1080/09638280400020631. Whelley, Teresa A., Richard Radtke, Sheryl Burgstahler, and Thomas W. Christ. 2003. "Mentors, Advisers, Role Models & Peer Suporters: Career Development Relationships and Individuals with Disabilities." American Rehabilitation, no. 3: 42-49. "Zakon O Delovnih Razmerjih (neuradno prečiščeno besedilo) (ZDR-1)." 2013. Uradni list Republike Slovenije št. 21/2013 s spr. in dop. http://imss.dz-rs.si/imis/f11c3dd2a0a388f85f59.pdf. "Zakon O Pokojninskem in Invalidskem Zavarovanju (ZPIZ-2)" 2012. Uradni list Republike Slovenije Št. 96/12 s spr. in dop. https://www.uradni-list.si/1/content?id=110802. "Zakon O Varnosti in Zdravju Pri Delu (ZVZD-1)." 2011. Uradni list Republike Slovenije št. 43/2011. http://www.uradni-list.si/1/content?id=103969. "Zakon O Zaposlitveni Rehabilitaciji in Zaposlovanju Invalidov (uradno Prečiščeno Besedilo) (ZZRZI-UPB2)." 2007. Uradni list Republike Slovenije št. 16/2007 s spr. in dop. http://www.uradni-list.si/1/content?id=78532. Zoer, Ilona, Lucinda de Graaf, P. Paul FM Kuijer, Peter Prinzie, Marco JM Hoozemans, and Monique HW Frings-Dresen. 2012. "Matching Work Capacities and Demands at Job Placement in Employees with Disabilities." Work: A Journal of Prevention, Assessment and Rehabilitation 42 (2): 205-14. Reactivating the past: a case study analysis of a non-museum-based Yugo-nostalgic exhibition in Serbia Alina Zubkovych Abstract With the dissolution of socialist Yugoslavia followed by ethnic cleansing, massacres, and the urbicides of large cities, such as Sarajevo, Vukovar or Mostar, the discourse of "brotherhood and unity" was suppressed, and any sense of it being genuine has been lost. The policy of multiculturalism was instantly transformed into a re-emerged nationalist policy, and the institutions dealing with the representation of the memory were reinforced in order to re-define, construct, or at least upgrade the new interpretation of the recent past from the new national perspectives. Since the fall of the Miloševic regime, the politics of memory has been transformed into new sets of visual representations. One of them is the Yugo-nostalgic competing discourse that was visualized recently through a temporary exhibition based on a private initiative. In this article, the contemporary image of the given type of nostalgia through case study research of a Yugo-nostalgic exhibition, which took place in Belgrade from October 2013 January to 2014 is analyzed. The main elements, events and personalities that were selected for construction of the newly actualized trend are recounted. Keywords: Yugo-nostalgia, exhibition, Serbia, Belgrade. Introduction Starting in the 1980s, Serbia introduced the actualization of previously oppressed issues and, in such way, reinterpreted its past. Selection, fragmentation or absolute negation became a new political framework closely tied to the aggressive nationalist politics of the Miloševic era. Historical revisionism and a discourse of self-victimization became predominant methods of popularizing the history. The role of the Serbian Academy of Science, various nationalist novelists, such as Dobrica Čosic, and media that were actively reinforced to produce news about ethnic conflict (Malcolm (1996): 338) were ultimately constructing the nationalist discourse, fixing and legitimizing MiloševiCs politics of military intervention. The revision of the Second World War with the new emphasis on the crimes committed by the Partisans, the authoritarianism of Titoist Yugoslavia, and the redefinition of the figure of Draža Mihailovic and the Chetniks constructed a new ideological imagination of the past. Anti-communism, nationalism, and traditionalism became the key ideological tools, and the Second World War discourse was used as a fertile space for the reinterpretation of the past in this regards. The Chetniks became a perfect figure representing these new ideological values. Additionally, the actualization of discourses related to the Second World War made it easier to compromise the victory of Tito's Yugoslavia policies (Stojanovic (2011): 232). The narrative of "brotherhood and unity" became marginalized, freeing up space for newly- emerged nationally-based narrations in Serbia. In order to justify the wars in the former Yugoslavia, a new national historical consciousness was implemented. It "was a blend of [the] delusion of grandeur, and self-pity, of national arrogance and self-victimization" (Stojanovic (2011): 224). However, the fall of the Miloševic regime did not end the decades-long ideology, which he had embodied. The nationalist mythical frame, accompanied by an anti-European discourse, an imaginative "Serbianness", and the negation of the International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia (ICTY), remains to be exploited at different public discourses even fifteen years later (Horton (2011): 177, Stojanovic (2011): 232). As an example, the rhetoric of Vojislav Koštunica and other representatives of DSS party who try "to unite the Serbs around a romantic and nationalist version of anti-communism" can be mentioned (Buchenau (2011): 124). Democratic progress is fragile; many sectors of the economy, such as the oil industry and Serbian Telekom, are state monopolies, "the government is the generator of corruption" (Ramet (2011): 9), history textbooks remain under the publishing monopoly of the Council for Textbook Publishing that is closely related to reliable members of the ruling parties (Stojanovic (2011): 223) and finally, the free media as well as liberal elite and civil society have been marginalized" (Dulic (2011): 30). Describing the contemporary political, economic and cultural situation in Serbia, experts give quite dark evaluations. Thus, in 2005, Washington's Heritage Foundation has ranked the country near the bottom of the economic freedom index. Additionally, Serbia is characterized by the high level of corruption and a transit country for trafficking illegal drugs, with the center of such activity in the Sandžak region (Ramet (2011): 8). In 2007, Transparency International ranked Serbia below Mauritania, Madagascar, Lesotho, Burkina Faso, Ghana, and Botswana on its corruption perception index (Ramet (2011): 9). Another alarming phenomenon, which was cited by the Helsinki Committee for Human Rights, is the different types of violence in all spheres of public life, such as street, domestic and institutional violence (Dulic (2011): 28). This is accompanied by the retrograde ideologies and open homophobia (Dulic (2011): 28). Even though the pre-conditions for the overall neglecting of the civic values and nationalism patterns may be found in the habits and culture, 102 according to Ramet the main "success" in the actualization of the nationalist rhetoric is that of the Serbian elites who have used its special strategies and tactics over the past quarter of a century (Ramet (2011): 10). Dulic (2011) is of a very similar opinion, claiming that Serbia's transition has been an elite-driven and did not change after the death of Miloševic. As the reaction to the unceasing state intervention into the economy, education, and media, concurrent discourses are emerging, one of which is the Yugo-nostalgic discourse, working as one possible reaction to the homogenization of identity and provoking the multicultural patterns that were oppressed during the period of Yugoslav disintegration (Boskovic (2013): 57). Our empirical research will draw some attention to the latter aspect and will deal with an analysis of the construction and representation of the vision of the recent past in the public sphere. Nevertheless, we assume that this article will not be able to cover the broad dimensions of the representation of nostalgia in Serbia, which has to include different actors and institutions, but rather draw attention to the trends of actualized memory through the unique content of the non-museum-based exhibition that took place in Belgrade. We aim to analyze the elements through which the Yugo-nostalgic discourse is constructed, what events or personalities are displayed and how, consequently, the image of the socialist past is represented. We have applied the analysis of visual data and a semi-structured interview with the guides of the exhibitions as the most relevant methods for our research. In the following section, we will describe our findings dedicated to the exhibition, specifically regarding the location, main elements, and predominant discourses. In the next section, we will present the main aspects of the research subject. Some Finding on Nostalgia Yugo-nostalgia is evident in almost every corner of the former republics (Buric (2010): 227, Velikonja (2008), Volčič (2007)) and may be included in the broader context of the nostalgia as a cultural phenomenon. The given phenomenon "has become a key term in discussions of the varieties of remembrance commonly practiced and represented in contemporary Western culture" (Radstone (2007): 112). We are observing the emergence of the new dimension of remembering through the whole Europe, which might be called the nostalgia boom. This boom is the reaction to the rapid social changes in the form of activated attempts to preserve continuity of identity (Davis (1977): 419). According to Dames (2001), it first acts as a reaction to the modern crisis of identity. The identity construction is closely tied to the political dimension because the individual is constructing the imagined world of comfort and sanctuary as a reaction to non-satisfactory contemporary conditions of his life. According to Velikonja (2008: 28), the main traits of a nostalgic narrative are ex-temporality, ex-territoriality, sensuality, complementarity, conflicted story lines, unpredictability, polysemism episodic nature The key element, which is easy to find when describing the nostalgic phenomenon, would be its episodic nature, which eventually aids in understanding the mechanism of its vitality because it gives a "green light" to use a partial image of the complicated reality and to dismiss the political background of this event (Velikonja (2008): 28). Traditionally, nostalgia has been associated with false memories and forgetting where the individual was seeking refuge from turbulence (Lowenthal (1989): 21), with the abuse of history and depthlessness (Radstone (2007): 114). It has different dimensions, including cultural, political and economic. The nostalgic affiliation may be divided into three perspectives: 1) nostalgia as a world phenomenon, 2) post-socialist nostalgia, typical for countries of the former socialist block, with a similar modus of collective remembering, and finally 3) Yugo-nostalgia, a typical phenomenon of the post-Yugoslav countries. Consequently, the post-socialist nostalgias as any other form of remembering "works as a form of selective amnesia, idealizing the past by refereeing to the low unemployment rate and strong sense of community" (Cooke (2005): 104). It is criticized for structuring knowledge in such way that the real problems of the existence are negated, for instance, the problems of human freedom, lack of transparency or anti-democratic rule (Cooke (2005): 104) When generalizing the features of the second dimension, the post-socialist nostalgia, Boyer (2010) defines five main characteristics of them: 1. Nostalgia is Heteroglossic The author uses Bakhtin's term to emphasize the plurality of images and ideas that ground the nostalgic discourse(s). All of them do not homogeneously deal with a grief for or obsession with the past, but rather "represent the dialogical gossamer of idiosyncratic references, interests, and affects that are channeled through nostalgic discourse" (Boyer (2010): 20). 2. Nostalgia is Indexical This means seeing nostalgia as an indexical practice, the process of the ongoing identification of the person with the world, one lived before from the collective memory experience (personal vs. collective identification). 3. Nostalgia is Allochronic The given phenomenon is not limited to one region (Eastern Europe), and is not only the product of the local actors, but also the constructions provided by the post-colonial thinking of former empires. 4. Nostalgia is Symptomal That nostalgia is a growing trend in all parts of the Europe. Another author, whose research on nostalgia has become a classic in its field, is Svetlana Boym. She identifies two types of nostalgia: restorative and reflective. "Restorative nostalgics" do not think of themselves as nostalgics and believe that their project is about truth. "This kind of nostalgia characterizes national and nationalist revivals all over the world, which engage in the antimodern myth-making of history by means of a return to national symbols and myth" (Boym (2001): 41) Restoration signifies a return to the original stasis (Ibid: 49), where the reflective nostalgia's focus "on to the meditation on history and the passage of time" (Boym (2001): 49). In the empirical part of this paper, we will be able to observe what kind of nostalgia is represented in the chosen exhibition in Belgrade, but before moving to the analysis, we some types of the Yugo-nostalgia phenomenon should be introduced. Some finding on Yugo-Nostalgia The bars and restaurants throughout the territory of the ex-Yugoslav countries that display socialist aesthetics with particular reference to Yugoslavia as a key structure of their design concept are an example of Yugoslav nostalgia. Such are the cases from Sarajevo (Velikonja (2008)), Podgorica or Ljubljana (Boym (2001)). The hotels or hostels decorated in similar styles are another example. Rock bands using the Yugoslav context for their songs (Volčič (2007): 33) or the media-scape of recently produced films reflecting on Yugoslavia, such as Tito and Me (1993), Tito Among the Serbs a Second Time (1994), The Road of Brotherhood and Unity (1997), Marshal (2000) and other are just some of the examples collecting the activation of the re-actualization of Yugoslav context. The hair salon where one can be styled with Jovanka Broz's unique hairdo or signs on the restroom reading "Tito" and "Jovanka" are other details of the puzzle. The two main Serbian football teams still use the red star as a part of their emblem and continue to use the socialist names of Partisan and Red Star (Bancroft (2009): 12). The geography of the phenomenon is spread through all ex-Yugoslav territories, and a single place cannot be defined as a major center of nostalgia production and consumption. In our research, we would add to this collection our observation of the new form of commemoration practice: the exhibition. Even though the phenomenon is visible in all former countries, the works analyzing the nostalgia in the post-Yugoslav countries are scant. The phenomenon was theoretically conceptualized by Velikonja (2008), its main forms were described by Volčič (2007), and its relatively new form of existence in the virtual space was analyzed by Boskovic (2013) and Mazzucchelli (2012). Analyzing Yugoslav nostalgia, Volčič (2007) distinguishes three main aspects that reproduce the phenomenon political, cultural and economic field and typically overlap with each other. 1. Revisionist nostalgia, which works as a political type of commemorations and mobilizes the image of the past as an inquiry for revision of the official interpretation of the former period and as the renewal of a shared sense of belonging. Usually, revisionist nostalgia is visible as a form of public debates. 2. Esthetic nostalgia, which functions as a cultural phenomenon and aims to preserve an authentic Yugoslav culture. 3. Escapist, utopian nostalgia, which is the most ahistorical from all three types: the commercial phenomenon that is based on exploitation of the images of "idyllic" Yugoslavia. Analyzing these highly eclectic, liquid and fragmented practices of the commemoration of the former past, Velikonja discovered that some of them (if not the majority) appeal to the image of Josip Broz Tito. The first and the only president of Socialist Yugoslavia is the element of the 109 nostalgia discourse that permeates the different imaginary spaces that could be classified as nostalgic. Therefore, Velikonja made a step forward in the classification of the given term and distinguished the sub-phenomenon of Titostalgia. He defined this as a nostalgic discourse on the late Yugoslav president, which consist of a series of disconnected discourses, each of which add some new elements to the contextual picture. The main peculiarity by which the image of Tito may be included in the nostalgia perception is the ironic decontextualization of the leader's image. For this reason, the real historical leader is of less interest to the nostalgic-sympathizers; it is the constructed image that is valuable. Titostalgia, therefore, is dealing "not with the resurrection and conservation of a real person, but it constructs the new utopian narrative of needs" (Velikonja (2008): 130). Titostalgia is a life of Tito's image after his death, the symbolic life after the physical life. As mentioned at the beginning of this section, Yugo-nostalgia was analyzed on different levels with the application of broad verity of methods. Velikonja (2008) represents the theoretical conceptualization and allocation of the sub-phenomenon of Titostalgia, Volčič (2007) determined the core forms of this phenomenon, and Boskovic (2013) and Mazzucchelli (2012) concentrated on the analysis of the virtual Yugo-spaces. However, the phenomenon still lacks sufficient analysis in different dimensions, such as the ties with the political policies of the analyzed post-Yugoslav countries, the qualitative analysis with the representatives of the classified groups, the statistical data and comparisons on the number and characteristics of the given fragmented 110 groups throughout ex-Yugoslavia, the nostalgia economy, and finally the condition of memory policy in the representation of the given phenomenon in the public space. The "Good life in Yugoslavia" Exhibition For this study, we have selected the case study analysis of the exhibition that took place in Belgrade, Serbia. We proceeded with the visual analysis in December 2013. We had several reasons for choosing the exhibition: the typical location, the fact that the initiator that does not have a direct connection to any of the museums in Belgrade, the declared nostalgic content, the massive promotion that accompanied the exhibition and the interest that the exhibition had among the visitors. The last argument is based on the pilot observation conducted near the entrance to the exhibition. The location of the exhibition stresses its non-traditional character and place it in a different context than traditional ones have. The central area of the city (an upmarket shopping street with boutiques, restaurants and bars), everything connected with conspicuous consumption, was the place chosen to organize the exhibition. The two-story building is attached on one side to a Sephora cosmetic shop, on the other side to boutiques included into a visually similar row. The entrance showcases are decorated with the pictures of eclectic products related to Yugoslavia: a Zastava car, a sausage kiosk, a package of coffee, a dental chair and a motorbike (Pic.1). The upper part of the showcase invites both in Serbian and English to visit the International Exhibition of Good Life from 50's till 90's. Picture 1: Entrance to the exhibition A young man in a Yugoslav police uniform is inviting pedestrians to visit the exhibition. He is smiling and allows to people to take photos with him (at no extra charge). Some of the passers-by are showing their interest and come closer to look inside the giant window to receive their first instant impression on the value of the offer. The entrance door is transparent and bombards the observer with the Zastava car inside, with the retro-style coffee counter and food kiosk similar in style. When stepping inside, one notices that the kiosk is an imitation of the popular Belgrade sausage kiosk of the Yugoslav era. A young lady, dressed in a socialist sales uniform is preparing sausages, which one can buy at a reasonable price in Serbian dinars equivalent to several euros. Boiled eggs, coffee, and some other modest courses are included in the menu. The image of the seller is in contrast to the smart phone that she uses when nobody is buying food, the tattoos visible on her body and some piercings on her face. The most popular product is the Belgrade hot sausage with a piece of bread. In socialist Yugoslavia, a similar kiosk was located at the city center, functioning both as a salespoint and as the common meeting place. We think that such places are valuable places of initiation of proper city identification and may classified in the same category as city monuments, which play a role of city markers or identifiers of the urban landscapes. Additionally, if it became associated with a cultural urban custom, a sausage kiosk will be the point of one's initiation into city life. When the product symbolizes some collective taste while being popular, one becomes included in the shared city tradition. Symbolically, by trying the ritual food (sausage at this kiosk is no longer a simple sausage as in other places, but rather a sacral food), one confirms one's status as a 'real', 'true' visitor of the city. Therefore, when the contemporary exhibition invites the visitor to re-actualize the lost tradition by using the Yugo-entourage and visitors' imagination, it imprints on the visitor's perception more deeply than any other type of museum exposition. It happens because the person is becoming involved in several additional levels of perception in comparison to standard exhibitions. One not only observes and touches the objects, but also shares/experiences the re-actualized common practice. Even if the taste of this sausage has little in common with its authentic socialist version, even if the waitress, with her piercings and tattoos, does not have much in common with the socialist waitresses, the act of involvement into the theatrical Yugoslav everyday practice makes the visitor believe in the deeper "realness" of it and establishes closer ties with the material performed at the exhibition. In such way, the mechanism of nostalgic attractiveness may be formed. The shared cultural practice based on the imaginary level creates the new utopias and new worlds of a country that never excited: the peculiar idealandscapes, in the word of Appaduraj (1993). Funding for this exhibition was private; a model of self-sufficiency is used. In our opinion, the organizers are using a for-profit model and thus view the exhibition as a business project with possible risks and possible profit. The reasons for considering exhibition to be a commercial project are the following: first, the leasing of premises; secondly, noninstallation inside any of them; thirdly, the emphasis on the positive/nostalgic essence of the exposition. The uniqueness of the given exhibition in comparison to other public representations is formed by a variety of the aspects, including: 1. It is based on private initiative and financial sources. 2. It is not located inside any museum building. 3. It is a commercial project. 4. It represents Yugoslavia in a selectively formed, positive way. 5. It uses the word "nostalgic" in self-description for the purposes of self-promotion. In order to understand the main features and special details that construct the space of Yugoslavia, we will briefly describe the exhibition space and its sections. The exhibition itself is located on the second floor of the building; an entrance fee policy equal to other Serbian museum fees is charged. It contains detailed plaques in a current style, prepared both in the English and Serbian languages. The space is divided into sections, each of which represents a particular issue: for example, Yugoslav music, media, medicine, consumer goods, sport, traveling and so on. The descriptions of the plaques made for each of the sections are sufficiently detailed. Each section is organized in the form of installation and attempts to present an atmosphere by reconstructing the average authentic view of the private office, shop or a dental office. The first section displays the image of the socialist shop. Shelves are filled with Yugoslav products, and the center of the room is used for displaying the main element: the sales space, accompanied by a cash register, scales and small decorative details, such as the journal that the seller is reading (Pic.2). Picture 2: Shop, Section of the exhibition One of the sections is dedicated to the representation of a typical office. The room is decorated with a picture of Tito on the wall; a shelf with the small radio and table with several accounting ledgers on it. However, the significantly interesting item for us might be the plaque, which accompanies the section. It describes the function of through two roles: director and the employee. We will skip the whole description because it is too long, but will mention several important sentences. "To be a director in the context of workers' self-management meant more headaches that privileges^". Moreover, a description of the employee: "An employee was also a self-manager^ He could complain about his small salary^ director^ director's secretary^ However, he also could get a loan^ and knock back a brandy on a break. That is why the employee came into his office every day". The given description emphasizes the self-management system of the Yugoslavia and shows its benefits in an ironic manner. Through the text, one will find the reference to the real problems of self-management; however, the dominant strategy is to show the advantages of the given economic model by including it in the context of the everyday life. The ironic context used on the plaque allows us to define the type of the nostalgia applied here. Boym (2001), whom we have already cited, defines two types of nostalgia: restorative and reflective. The first category of nostalgia is based on the nationalist revivals. Such nostalgics do not think of themselves in terms of nostalgia, but rather they believe that their project is about truth. Another type, the reflective nostalgia, 117 focuses "on the meditation on history and the passage of time" and, unlike the other category, which is deadly serious, it can be ironic and more reflexive (Boym (2001): 49). Consequently, we would define the exhibition to be a reflective type of nostalgia. Another section is a room dedicated to Yugoslav media. The walls of the room are decorated with the prints from the different newspapers. The center of the room is occupied by the table on which dozens of Yugoslav magazines are placed. Each visitor is welcome to spend as much time as he wants by viewing comics, daily newspapers or soft pornography. Such participation contributes to forming a closer attachment with the given period of the history and, therefore, more attention should be given to it. Innovative forms of participatory activity During our observation, the exhibition was used as an active and lively space of different forms of participatory communication. Visitors were invited to try, taste, smell, check, hear, and experience the issues of the each section. The composition of visitors cannot be homogenized and consisted of very different age and social groups. A company of three young female students was using their smart phones to take produce selfies; the Yugoslav artifacts or the whole context of the section were used as a background. Simultaneously, several families and elderly couples were reading each plaque they encountered on their way through the education space. The basement floor functioned as a store, selling Yugoslav-related goods and unconnected products, such A handmade apparel and accessories. In addition to the commercial offers, one found the continuation of the exhibition space, which portrayed a typical Yugoslav classroom. Different creative forms of participation activity were offered, such as the possibility to wear parts of a Pioneer uniform, perform as a teacher or pupil near the blackboard, and experience sitting at the desk and filling copybooks (Pic.3). Picture 3: Participation activity, section of the exhibition While traditional museums are usually working with two or three basic biological types of perception (visual, auditory and sometimes tactile perception), this exhibition expanded the interactivity with the gustatory and olfactory types of biological perception. The organizers created a space with a broad number of interactive possibilities: from the promotion of the "Yugoslav policeman" in front of the building to the "authentic" Belgrade sausage kiosk selling popular Yugoslav era food. The promotion of Yugo-nostalgic affiliation, the selectivity of issues for representation, together with contemporary methods of communication generate the trend of the simplification of the past together with its deeper digestion. We have described gustatory type: selling and tasting food; the olfactory type means the usage of the smell as an element of the representation. One of the sections dedicated to "The smells in Yugoslavia" invited the visitor to experience the smell of the everyday life, such as the smell of burnt milk, bread from the bakery or chewing gum. As the types of aroma connected to body care, famous perfumes such as Bulgarian Rose, Pino Silvestre or the after-shave lotion Brion were offered. Altogether, smells construct a new dimension of the perception of the Yugoslavia and enable the reinforcement of ideas and stronger imaginary ties with the former historical epoch. Yugoslav passport as the nodal element The distinctive nodal point of the exhibition concept may be understood through a significant material element in the system of Yugo-nostalgia: the Yugoslav passport. The accentuation of this element and its placement gold frame confirms our statement. The plaque, dedicated to the frame is titled 'The father of all passports' (Pic. 4). Picture 4: Yugoslav passport, plaque from the exhibition OtacsWfi Frowin AKj4»«ov«!f> irruoJe^B^^O n^ «mao ni Rus ni Arn^d|B^SH||HHi||| kofim öe^ viTc nJ^e"^ Grčku Ortiog aitmniju Hofiif) I Joi nojnnajw^^^^^^^^l za kofe i nifo bito rri^^^^^^^^H Crvoni pa$oS SFHJ pM^P^^P^P ße zenit diplomatije w «ytomc~ hiadnog rata I blokovski pode-Ijenog sveta. Bio je najbolje kotirani pasoi na crnom tržiStu. gdc je dostizao cenu od nevero-vatnih 10.000 američkih dolara. TH^gjlll^^ of all iMssport« A-W^i^Sl^Bistev wH«t no RusV.sn o» AmiSic** had: a wtth which wnhout vt%a he cou!dn"t 90 only tO Gr««co (due to the dispute about the name MCK.ot many p^r^ons wer« tntere&t«