SLAVISTIČNA REVIJA
VSEBINA
RAZPRAVE
t Stefan Barbarič, Slovensko seznanjanje s slovaško književnostjo......239
Ivana Povše, Oblikoslovje Šmarja pri Jelšah...............251
Hans Joachim Kirchhoff. Zum Problem sprachlicher Adäquatheit/Angemessen-heit (Einige Bemerkungen zu ausgewählten Übersetzungen einiger slovenischer Gedichte ins Deutsche unter besonderer Berücksichtigung des Bildaspekts . . 267 Ivan Pederin. Balkanski okvir slike Slovenaca i Hrvata u austrijskom i njemač-
kom zavičajnom romanu.....................283
Boris Svetel, Ivo Svetina: Marija in žioali — pesniški apokrif kot izhodišče post-
modernističnega zatekanja k idealiteti...............293
OCENE — ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
Andrijan Lah, Obsežna knjiga o jugoslovansko-slovaških kulturnih stikih . . .	301 Polona Košir-Malovrh, Besedišče slovenskega jezika ali besedišče publikacij v
slovenskem jeziku?.......................303
Velemir Gjurin, Iz besedišča Dalmatinovih Registrov I: Geslo Vamp ....	308
Joža Mahnič, Življenje in delo Štefana Barbariča.............311
Boris Paternu, Jože Koruza (1935—1988)................................312
Danijela Sedej, Bibliografija Štefana Barbariča.............317
CONTENTS
STUDIES
t Stefan Barbarič, The reception of Slovak literature in Slovenia......239
Ivana Povše, Morphology of the inicrodialect of Šmarje pri Jelšah......251
Hans Joachim Kirchhoff, Toward the problem of linguistic Adequacy/Propriety 267 Ivan Pederin, The Balkan frame to the depiction of Slovenes and Croats in the
Austrian and German Heimatroman................283
Boris Svetel, Marija in živali by Ivo Svetina: A poetic apocrvph as a starting
point of the postmodernistic recourse to ideality...........293
REVIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS
Andrijan Lah, Jugoslooensko-slooačke slaoističke oeze. by Jan Kmec.....301
Polona Košir-Malovrh. Besedišče slovenskega jezika, ed. M. Hajnšek-Holz,
M. Humar, F. Jakopin................. и ... .	303
Velemir Gjurin, From the word stock of Dalmatin's Registers I: The entry Vamp	308
Joža Mahnič, The life and work of Stefan Barbarič...........311
Boris Paternu, In memoriam Jože Koruza (1935—1988)....................312
Danijela Sedej, The bibliography of Stefan Barbarič...........317
Uredniäki odbor — Editorial Board: France Bcrnik, Tomo Korošec, t Jože Koruza, Janko Kos, Boris Paternu
(glavni urednik zu literarne vede — Editor in Chief for Literary Sciences), Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec.
Časopisni svet — Council of the Journal: Martin Ahlin, Drago Druškovič, Janez Dular, Andrej Inkret, Karmen Kenda, Boris Paternu, Jože Puhar, Jože Sifrer (predsednik — Chairman), Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič, Franc Zadravec.
Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravec, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana. Tehnična urednika — Managing Editors: Velemir Gjurin, Miran Hladnik.
Naročila sprejema in časopis odpošilja — Subscription and Distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska *>. Zu založbo mag. Marjan Znidarič.
Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. — 1100 izvodov — 1100 copies. ISBN 86-377-0355-6
UDK 885.4.09(497.12)
t Ste fun Barbaric
Slovanska knjižnica v Ljubljani
SLOVENSKO SEZNANJANJE S SLOVAŠKO KNJIŽEVNOSTJO
Raziskava sprejemanja slovaške književnosti na Slovenskem daje zgodovinski prerez prevajalske dejavnosti in književnostnih obvestil do 1. 1941. Prinaša no\e podatke ter osvetljuje kulturnozgodovinske vezi in utemeljuje posebnost njihovega i azvoja.
The present study of the reception of Slovak literature in Slovenia provides a historical cross section of translational activities and literary information up to 1941. It brings new data and illuminates cultural-historical relations, accounting for their specific evolution.
Petdeset let že poteka, odkar je izšla v Pragi obsežna bibliografija Češka a slovenska literatura, divadlo, jazykozpyt a nârodopis v Jugoslavii (1940, avtor dr. O. Berkopec). Knjiga obsega bibliografijo knjig in člankov bohemi-stičnega in slovakističnega značaja, objavljenih v slovenščini in srbohrvaščini med letoma 1800 in 1935. (Avtor je bil namenjen — kakor je razbrati iz uvodne besede — pozneje pripraviti še drugo knjigo, vendar do tega niti po vojni ni prišlo.) Sestavljalec je pri izpisovanju poleg knjižnih izdaj upošteval še precejšen del časopisne in revialne publicistike, pri čemer se je za slovenski delež lahko s pridom oprl na bogati fond Slovanske knihovne (svoječasni odkup knjižnice dr. J. Šlebingerja). Upošteval je tudi gradivo v jugoslovanskih knjižnicah, vendar je bil pri izpisovanju tekoče publicistike prisiljen, da se je omejil (tako je npr. moralo ostati ob strani gradivo iz Novic, Slovenskega naroda, Slovenca itd.). Seveda je glede na vrzeli, ki jih danes vse bolj zapa-žaino na področju proučevanja medslovunskih literarnih (in kulturnih) stikov, Berkopčeva knjiga naravnost neprecenljive vrednosti. Tehtno in s številnimi podatki dopolnjeno oceno knjige je napisal Viktor Smolej v tretjem letniku Slavistične revije (1950).
Pravzaprav je čudno, da je druga knjiga, na katero vežem naslednje razpravljanje, šla precej neopazno mimo strokovne pozornosti. Mislim na zbornik študij z naslovom Literarne vzfahy Slovakov a južnych Slovanov (izd. SA V, Bratislava 1968, obsega predavanja z znanstvene konference v Smole-nicah nov. 1966). Za Slovence je posebej pomemben prispevek V. Smoleja Slovaška motivika v slovenskem slovstvu druge polovice XIX. st. (s slovaškim povzetkom, str. 66—88). Kljub nekim opozorilom ostaja še nadalje izven naših bibliografij v istem zborniku objavljena študija Miroslava Lacioka o Kopitarju in slovaščini.
Na tem mestu samo v sumarični obliki o Smolejevi študiji. Avtor uvodoma omenjc, da je nekaj slovaške motivike v slovenski literaturi evidentirala že Berkopčeva bibliografija. V nadaljnjem obravnava relevantne spise pisateljev oziroma pesnikov kot so J. Podmilšak, S. Jenko, F. Erjavec (Huzarji na Polici), J. Turnograjska, temu slede motivi, vezani na poslanstvo bratov Cirila in Metoda ter na kralja Svetopolka in sinove (A. Umek-Okiški, ep o slovanskih apostolih, 1865; J. Jurčič, nedokončani roman Slovenski svetec in uči-1886: A. Medved, štiri pesmi pod naslovom Sveta brata, 1890; A.
Aškerc, Svetopolkova oporoka), ob tem še obdelava motiva potujočega Slovaka — piskroveza (P. Bohinjec, Mladi Slovak. Slovan 1887). Nazadnje so omenjeni prevajalec samouk Peter Miklavec-Podravski (ki je kot prvi Slovenec sodeloval pri Vajanskega reviji Slovenske PohFady'). K. Meško in O. Župančič z igrivimi otroškimi verzi o »loncevezu — kodrastem Slovačku.«
Za našo bibliografijo bodi na tem mestu omenjena še knjiga, ki je pred kratkim izšla kot izdaja Slovaške akademije. Gre za zbornik študij bratislavskega literarnega zgodovinarja Zlatka Klâtika: Slovenska a juhoslovanska literatura (1987). V knjigi se na Slovence nanašata dve študiji, prva Symboliz-mus a druhove formv s podnaslovom Diclo Ivana Cankara v kontexte slovin-skej literatiiry (str. 154—177), in druga, o poeziji revolucijske vizije in lirskem subjektu, v kateri je ob J. Wolkcrjti in L. Novomeškem obravnavan tudi naš Srečko Kosovel.
I
Štirideseta leta XIX. stoletja niso samo utrdila kanonizacije samostojnega slovaškega knjižnega jezika, marveč so hkrati pobudila očiten razmah periodične in druge publicistike. Nemalo preseneča, da je pri Slovakih v letih pred 1848 (ko so na Slovenskem izhajale samo Novice) vzniklo več listov: Hurba-nova Nitra (prvi letnik 1842 še v češčini. drugi 1844 v slovaščini), istega Hur-bana znanstveno-literarni list Slovenske Pohl'ady (1846—1847...) in Šturove Slovenske narodne noviny. In še bolj se lahko začudimo, da je ne glede na takratne prometne in tehnične komunikativne možnosti glas o izdajanju Štu-rovega časopisa prodrl tudi na Slovensko: spisek naročnikov Novic za I. 1845 pove. da so tretji letnik tega časopisa pošiljali razen v Beograd, Zagreb, Za-dar in Prago tudi v Bratislavo na naslov uredništva Slovenskih narodnih no-vin in Orla tatranskega.
Zelo zgodaj so na Slovenskem zvedeli za ime narodnega buditelja in pisatelja Jožefa Miloslava Hurbana, evangeličanskega duhovnika v Tllboki nedaleč od moravske meje, očeta poznejšega znamenitega literarnega ustvarjalca (pisca romanov) in politika Svetozarja Hurbana Vajanskega (1847—-1916). Hurbanovo ime je mimogrede omenjeno v drugem letniku Novic (1844, str. 87 v podčrtani opombi ob sklicevanju na njegov članek o slovaški literaturi v drugem letniku Jordanovih Jahrbücher...).
V 1. 1848 se liurbanovo ime v slovenskem časopisju večkrat pojavlja, na vidnem mestu npr. v Cigaletovi Sloveniji, v listu, za katerega je znano, da je pomenil za slovenske razmere napredek v politični demokratični aktivizaciji kakor tudi v odpiranju svetu. Najprej je Slovenija že v 6. št objavila govor, ki ga je imel slovaški politični voditelj 2. julija t. I. v zagrebškem saboru: poleg posebnega pozdrava, namenjenega banu Jelačiču, je Hurban »žalostno stanje svojih slovaških rojakov razložil«. Čez nekaj mesecev (10. okt., v 58. št.) pa je Slovenija objavila v prevodu iz čeških Narodnih novin Hurbanovo poročilo o slovaških razmerah, ki se začenja z značilnim poudarkom »pomladi narodov«: »Pravica ne dremlje, ako bi tudi narodi zadremali. Po tisuč-letnim spanji naroda slovaškiga — se je zdaj zbudila njega duša, ali se saj zdramljuje bolj in daja iz sebe znamnje globokiga vira življenja. In pravica večna se tudi k temu narodu bliža«.
Poleg navajanja Hurbanovih misli najdemo v Sloveniji še to in ono o Slovakih. Tako lahko beremo dopis nekega Jožeta Kaplarja, ki se je kot prostovoljec znašel na strani slovaških borcev za svobodo in je 23. sept. 1848 poročal iz Brezove v nitranski župniji o bojih in o srečanju s Šturom naslednje: »,'I/n Štur je s prelepimi besedami naša serca z junaštvom navdal in z nadu-šenjem napolnil kazaje sveto Svatoplukovo zemljo.« Sevedu je vseslovanski navdušenosti marsikje primešana kaka naivnost: v članku Značaj Slovakov npr. pisec celi vrsti madžarskih politikov pripisuje slovaški izvor.
Spisi v Sloveniji so nastali v mobilizatorskem ognju revolucionarnih dogodkov. Drugačni so prispevki v Slovenski bčeli. Ze Berkopec je v bibliografiji navedel dve notici, ki se nanašata na Hurbana in njegov list. Tako npr. poroča celovški list (v drugi knjigi drugega letnika, 1851) o Hurbanovem zapisu, v katerem je ta informiral slovaško občinstvo o stanju v slovenski literaturi. Slovaški poročevalec se je v Pohladih najdlje ustavil ob tvornosti Miroslava Vilharja, navedel pa je tudi nekaj imen. ki jih danes pozna kvečjemu literarnozgodovinski strokovnjak. Po vsej verjetnosti je bil urednik Anton Janežič, ki je slovaškemu prikazu dodal naslednjo občuteno pripombo: »Komu serce ne poskakuje veselja in radosti slišati, kako se imena naših domo-rodeov, naših spisateljev i naše nadepolne mladine tam daleko pod Tatrami slavno imenujejo. Slava!«
Ze V. Smolej je v omenjeni obravnavi slovaških motivov pri Slovencih v podrobnostih pojasnil, od kod Josipini Turnograjski motiva obeh slovaških zgodb, ki ju je objavila v prvem letniku Slovenska bčela. Mlada pisateljica je našla snov za zgodbo Slavjanski mučenik v polpreteklih resničnih dogodkih, pritegnila jo je tragična usoda mladega Slovaka, ki je v zavzeti gorečnosti za svobodo rojakov opustil študije v Pešti in se pridružil domačim borcem proti Madžarom, kar ga je pripeljalo do pretresljivega konca na vislicah. Z drugo zgodbo je posegla daleč nazaj, v čas kralja Svetopolka in njegovih sinov, pri čemer je prikazala, kako se je Svetopolkov sin Svatoboj zatekel v neobljudeno goščavo in je tam v puščavniški skupnosti nepoznan prebil preostali del življenja. Tako tema zgodbama kot njenim ostalim slovanskim snovem je skupna romantična sentimentalna nota. ustrezajoča tako njeni mladosti kot občinstvu, kateremu so bile te zgodbe namenjene.
(das o prvi Josipinini črtici je prodrl tudi do Slovakov, v svojem listu jo je že 1851 omenil Hurban, a je niso prevedli, kot so to storili Hrvati leta 1853. Druga črtica pri Slovakih ni odmevala, kar ni povsem razložljivo, več sreče je imela zgodba o Borisu, iz časa pokristjanjevanja Bolgarov. Poleg bolgarskega prevoda v Carigradu je bila objavljena tudi v slovaškem leta 1866 in 1871.
Tudi za Štiira so zvedeli na Slovenskem še za njegovega življenja (umrl je za posledicami nesreče na lovu 1855). Dovolj je omeniti notico v četrtem letniku celovškega literarnega glasila (1853. 6. št.), da je Štur »izročil českej matici preimenitno tlelo o narodnih pesmah in običajih slovenskega ! ljudstva na Ogerskem.« (Temu je sledil popravek, da ne gre za Slovake, ampak Slovane sploh.). Navedena Šturova razprava je v knjigi izšla, in sicer prej v češčini kot v slovuščini. Kot je odkril V. Smolej. je bila razprava v predelani in nedokončani obliki objavljena tudi v slovenščini, v 111. in v IV. zvezku Ceršakove revije Čitalnica 1866. za objavo jo je pripravil Franc Zličar (gl. SB 1956).
II
Slovenske zveze s Prago in s češko ustvarjalnostjo nasploh so bile seveda mnogo tesnejše kot s slovaško. To dokazuje že spisek prevodov, ki so se pojavili na Slovenskem v drugi polovici XIX. stoletja. Kot je razvidno iz Ber-kopčeve bibliografije, izbor iz češke literature ni bil samo številnejši, temveč je bil usmerjen na vidnejša in književno izrazitejša dela. V tej zvezi ni odveč omeniti, da je pesnik Balade o prepelici Fran Gestrin (1865—1893) v svojem sorazmerno kratkem življenju poleg Turgenjeva Očetov in sinov (in drugih črtic) prevedel tudi Vaclava Beneša Tfebizskega zgodovinski roman (iz dobe Jožefa II.) Blodne duše in novelistiko Svatopluka Čecha Med knjigami in ljudmi ter Jaroslava Vrchlickega Barvaste črepinje (vse navedeno je izšlo v podlistku Slovenskega naroda in v knjižni izdaji).
Čeprav je bila slovaška prevodna bera pri Slovencih že zavoljo slabših stikov v primeri s češkimi manjša in precej naključna, ne gre prezreti nekih okolnosti, ki označujejo prevode iz slovenščine. Ti se namreč začenjajo v imenu J. Hurbana in J. Kalinčiaka. ki sta objavila prvo prozo v letih, ko se je pripovedništvo pri Slovakih začelo šele oblikovati. (V Berkopčevi bibliografiji je navedena kratka »slovaška« zgodba Ferenca Gsakija Begler-begn sin. ki je bila v prevodu F. Gorenjca-Podgoričana objavljena v Besedniku 1872. Kot je omenil že V. Smolej v navedeni oceni Berkopčeve knjige, je ime pisca imenovanega spisa slovaški bibliografiji povsem neznano, ne pozna ga tudi Slovaška enciklopedija I, 1977).
Jan Kalinčiak (1822—1871) šteje med najvidnejše slovaške pripovednike v XIX. stoletju. Njegovo najbolj znano delo je realistično-satirično zasnovana pripoved Reštauracija (v reviji Lipa 1860, v knjigi 1871), ki so jo veliko prevajali (Hrvati npr. dvakrat, prvič že 1. 1864 J. E. Tomič). V zgodnjih letih je Kalinčiak objavil celo vrsto nacionalnih romantičnih povesti. Mednje sodi Mladi Slovak (Miadenec slovensky, pod psevdonimom Orol tatransky 1847—48), objavljena v prevodu v Slovenskem narodu 1876 (v več nadaljevanjih od 25. jan. dalje »svobodno poslovenil« neki Veličan Mušic). Zgodba, vzeta iz notranjih bojev po Svetopolkovi smrti, je postavljena na trenčinski grad in v njegovo okolico. Nesloga in nasprotja med slovaškimi veljaki peljejo do krvavih spopadov, ki po svoji zasnovi izhajajo pretežno iz pisateljeve domišljije. Mladi Slovak Stanislav se z očetom s prisego pridruži bojnemu bratstvu, dâ se pregovoriti lepi Mileni, da spusti iz ujetništva vodjo poganske stranke Dlugoša. nakar ti premagajo njegov odred. Tokrat Milena reši življenje njemu, vendar ga njegova stranka kliče na odgovornost in obsodi, nazadnje kot nekak deus ex machina pride na pomoč svojemu bratstvu, da zmagajo nad nasprotniki. Zgodba je dinamično razgibana, napolnjena je z romantičnimi fabulativnimi rekviziti, kot je žc ljubezen med junakom in dekletom iz nasprotnega bojnega tabora, vendar to čustvo obvisi v praznem: ne zvemo, kam se je zgubilo lepo dekle niti čemu se je junak po zmagi umaknil. Slovaška literarna zgodovina (Andrej Mraz) poudarja kulturnopoli-tično aktualnost Kalinčiakove mladostne povesti, ta je formulirana v izrecnem svobodoljubnem sporočilu mladini na koncu povesti.
Tudi druga povest, ki so jo prevedli pri nas iz slovaške literature, se naslanja na zgodovino. Povest (»obraz iz IX. stoletja«) z naslovom O svatbi kralja velikomoravskega je napisal že znani M. J. Tlurban in je bila prvič natis-
njena v prvem letniku njegove Nitre (1842). Prevedel (»posnel«) jo je Fr. Jaroslav, t. j. France Štrukelj (gl. SBL. Ill), in objavil v Besedniku 1878.
Tako kot Kalinčiakova je tudi Ilurbanova povest pisana z izrazitimi na-rodnoprebudnimi poudarki in z anahronističnim prenašanjem sočasnega narodnostnega prepričanja v stare čase. Osebnost kralja Svetopolka je v procesu slovaškega narodnega osveščanja močno pritegovala zanimanje književnih ustvarjalcev, precej zgodaj je o njem napisal Jan Holly epopejo v dvanajstih heksametrskih spevih (1833). Iz slovenske literarne zgodovine vemo. da se je tudi Jurčič proti koncu življenja intenzivno ukvarjal s to snovjo in je v prvem delu nedokončanega romana Slovenski svetec in učitelj (I,Z 1886) izdelal več epizod, ki prikazujejo kralja Svetopolka: od srečanja z Metodom v Salzburgu do »prelisičenja« Nemcev in do zmage nad njimi in končno do obiska obeh mož v panonskem Ptuju. Iz zapiskov nam je znano, da je Jurčič želel zaplesti zgodbo ob »fatalni ženski« Grimislavi. ki naj bi omrežila Svetopolka in se tako maščevala Metodu za Strahomera-Gorazda, končno pa bi Svetopolkovo navezovanje na to ženo peljalo do odtujitve med velikima možema. kar je imelo zgodovinske posledice.
Hurbanova povest je — postavljena v prva sedemdeseta leta IX. stoletja — v glavnem izšla iz domišljijske kombinatoriko. Svetopolk je vse, tako tudi ženitev, podrejal političnim ciljem. Tako je najprej zasnubil na rezenskem (Begensburg) dvoru Karlmanovo hčer Adelhaido. S tem se je spustil na negotova tla odvisnosti od cesarja Ludvika Nemškega in se je odtujil lastnemu ljudstvu. Pri političnih igrah svojih sorodnikov ni imela Adelhajda nič opraviti, ta je razumela možitev kot svojo ljubezensko stvar. Ko je škof Metod Svetopolka opozoril na tveganost njegovega početja, je ta, zavedajoč se žalitve, ki je nemška stran ne bo sprejela brez vojevanja, zasnubil in se po zmagi nad Nemci poročil s sestro češkega kneza Borivoja. ki se je pred tem pokristjanil in mu je v boju pomagal. Adelhajda se je že pred tem umaknila v samostan. Na nitranskem gradu je Metod v splošnem slavju poročil Svato-pluka s češko kneginjo. Povest izzveni kot proslavljanje slovaško-češkega bratstva, (»in take svatbe še ni bilo pri vas. o Slovaki! Oj. naj se vaša serca pri spominu na to svatbo ogrevajo, in na slavnih činih vaših dedov, ki so že davno pomerli, ogledujejo, kako gre sebe in narod ceniti in ljubiti. — pa tudi s Čehi se družiti.«) Ne kaže poudarjati pripovednih sestavin, ki so za sodobnega bralca sila preproste: pisatelj opravi preveč mimogrede z odločilnim bojem med Nemci in slovansko vojno zvezo; Metod na Češkem ni širil krščanstva; Svatopluk je proti običajem časa preveč milosten do roparskega viteza Rudolfa itd. Bralec sredi prejšnjega stoletja je bil seveda nemalo različen od današnjega.
Naše časopisje je vsa ta desetletja dovolj pazljivo spremljalo dogajanje na Slovaškem (tedanjem Gornjem Ogrskem), pri tem v prvi vrsti narodnostni odpor proti madžarskemu političnemu pritisku (vlada Kâlmana Tisze ie 1875 ukinila Matico itd.). Od prvih osemdesetih let pa se je močno razmahnilo zanimanje tudi za dogajanje v slovanskih literaturah (ustanovitev listov Slovan. Slovanski svet, povečanje možnosti objavljanja prevodov v Gabrščkovi Slovanski knjižnici in v niegovi seriii Venec slovanskih povesti itd.)
Povsem razumljivo je tedaj, da je časopisje bolj kot poprej prinašalo tudi članke o slovaški literaturi. Brez mnogega izbiranja nai to zanimanje ilustri-
ramo s tremi spisi iz druge polovice osemdesetih let. Objavljeni so z določno povezavo z obletnicami in podobnim.
Prvi v tej vrsti je članek, posvečen stoletnici rojstva pesnika Jana Hollega (Slovenec 13. V. 1885, v več podlistkovnih nadaljevanjih). Sestavek se opira na pod robom navedene češke in slovaške vire in v obsegu informiranja o pesniku nudi precej podrobnosti. Bralec je lahko zvedel iz članka tudi nekaj splošnega o slovaščini in o Bernolakovi reformi, ki da si je s svojimi sodelavci prizadeval »jezik ljudstva pozvišati na jezik književni«, pri čemer pa pozabi povedati, v katerem jeziku so Slovaki pisali pred tem in kakšna je bila vloga biblijske češčine. Zato je trditev, da je bil Holly najodličnejši pesnik Bernolakove dobe. precej v zraku, sai je bil ob izidu epopeje o Sveto-polku Bernolak že dve desetletji v grobu. Člankar je podrobno prikazal življenje in vsebino obeh epopej slovaškega klasicista. opustil pa je — iz nejasnih razlogov — vsak namig na Sturovo reformo, ki je sredi štiridesetih let združila na isti književnojezikovni osnovi katoličane in protestante itd. (Literarnemu poznavalcu bo zbudila zanimanje kompozicijska podobnost med Jurčičem in piscem epopeje o Svetopolku: v obeh primerih slovaški (velikomo-ravski) kralj najprej sodeluje z Nemci, da potem v toku spopada preide na stran svojih rojakov.)
Drugi, ki se je ob vprašanju samostojne slovaške literature malo dalje ustavil, je bil publicist Andrej Fekonja. Ob stoletnici Bernolakove Disertacije je v Ljubljanskem Zvonu 1887 objavil prikaz z naslovom O stoletnici slovaške književnosti. Potem ko je prikazal oba tokova, ki sta dajala smer jczikovno-kulturnemu razvoju pri Slovakih (skupni češkoslovaški jezik, kot si ga je zamišljal J. Kollar, in napori za samostojen slovaški jezik v Bernolakovi različici in v poznejši Štur-Hurban-Hodževi kanonizaciji), se je naš pisec odločal za prioriteto prvega, tj. Kolarjevega koncepta. Pri tem se je skliceval, da je Hurban 1. 1875 prešel k češčini in je v njej izdal naslednjega leta almanah Nitra. (Jasno je, da je literarna zgodovina to Hurbanovo akcijo zavrnila.)
Tretji članek je nepodpisan in ob Ilurbanovi smrti izkorišča priložnost, da malo obsežneje prikaže njegovo življenje in delo. Člankar sodi, da sta se Hurban in Štur sredi štiridesetih let odločila za slovaščino, meneč, da jo bo ljudstvo neposredno razumelo, vendar s postavljanjem perspektive za ruščino, ki naj bi postala nazadnje skupni književni jezik. Za nas je posebej važna omemba, da se je Hurban I. 1848 v ognju osvobodilnih bojev obrnil v Prekmurju k evangeličanskim duhovnikom, vendar pri njih ni našel nika-kega posluha za svoje ideje.
Naše prevajalstvo je jelo od osemdesetih let dalje vse bolj osvajati področja slovanskih književnosti, vendar je prevajanje iz slovaške literature ostajalo še nadalje precej na robu, v senci češke literature. Da je češka literatura mnogo bolj in hitreje prodrla, je pripisati dejstvu, da so naši izobraženci Čehe neprimerno bolj poznali, se z njimi precej siečevali in tudi študirali v Pragi (prim, povest J. Stareta Prvi sneg. LZ 1886). Redkokdo bi se našel, ki bi o Slovakih in njihovi literaturi vedel kaj več. In vendar je slovaška literatura v zadnjih dveh desetletjih stoletja dala sadove, ki presegajo golo željo po življenju (imenujmo vsaj tri velika imena: Vajnskega. pesnika Hviezdo-slava in Kukučina).
Kar je pri Slovencih do prve vojne izšlo v prevodu, niti najmanj ni moglo ustvariti prave sodbe o razvitosti slovaške literature. Prevodi so bili (razen
izjemnega primera z Vajanskim 1. 1900) vse prej ko iskani in — kar je še huje — bili so šibki in v vsakem pogledu skromni.
Prvi po vrsti med njimi, ki je bil uvrščen v Gabrščkovo Slovansko knjižnico, je bila skromna zgodbica Ljudmile Riznerove-Podjavorinske Protivja. Zgodbo je prevedel znani entuziast. vendar samouk Miklavee-Podravski, ki je tiste čase na veliko prevajal, žal s skromnim jezikovnim in stilističnim znanjem. Tudi vse tisto, kar je prevajalec povedal o pisateljici (da ima šele dvajset let) in da je zgodba protižidovska (»tla vsakemu Slovaku, ki jo čita. vsadi v srce opravičeno nejevoljo proti najhujšim pijavkam svojega naroda«), ni moglo prevodu dati več vrednosti, kot jo je stvarno imel. Zgodba o fantu, ki se zagleda v podeželsko židovsko lepotico in jo potem na bratov pritisk pusti, nazadnje pa se dekle poroči z nekom svojega rodu. da potem skupaj odirata kmete, pogreša pravega težišča in prave poglobitve.
Dve leti nato je iz delavnice istega prevajalca v istem izdajateljskem okviru izšla druga zgodba te pisateljice. To je bila povest z naslovom Za negotovimi težnjami (1895). Ta »vaška povest« je za spoznanje boljše zasnovana kot prejšnja, prikazuje krošnjarsko družino, hčer. ki se navadi na kroš-njarsko potepuško življenje in se kljub ljubezni na vasi ne more odtrgati od nomadskega načina življenja.
Po vsem tem se je vneti prevajalec iz slovanskih jezikov Miklavee-Podravski ozrl še na krajšo prozo Vajanskega. Za tretji zvezek Gabrščkove serije Venec slovanskih povestij (1900) je prevedel dvoje: novelo Jârny mraz (1891. Pomladni mraz), in ob tem štiri črtice iz cikla Obrazky z 1'udu (1880) pod skupnim naslovom Slike. O izboru ni dvomiti, prvo novelo so prav tako prevedli Srbi (1892). pozneje še Hrvati (1911). tudi po »obrazih« so segli, vendar pozneje kot pri nas. Srbi so še pred prvo vojno objavili v prevodu tudi roman Vajanskega: Suchâ ratolesf (Suha grana. Matica Srpska, Novi Sad 1907). medtem ko je na Slovenskem v prevajanju iz slovanščine v nrvih dveh desetletjih XX. stoletja zazijala praznina. Revije so objavile kvečjemu nekaj bežnih notic, tako za šestdesetletnico Vajanskega. njegova smrt (1916) pa je ostala v revialni publicistiki nezapažena.
Novela Pomladni mraz prikazuje tragedijo vaške lepotice (Maria Bian-kovičova), ki se po materini želji poroči s starim in brezčutnim mestnim veljakom (Černošinskv). Zena je preveč elementarna in zvesta sama sebi. da bi se zavoljo konvencionalnih pravil družbi, v katero je zašla, slepo podredila. Nenaravno se ji zdi. da bi hlinila zadovoljstvo spričo praznega udobja in materialnega blagostanja. Ob tem se zlomi. Pisatelj je v kratkih slikah, a dovolj živo predstavil, kako se zbudi in stopnjuje odpor komaj dorasle ženske do vase zaverovanega, puščobnega moža. ki si v svoji oblastnosti domišlja. da bi mu ta morala biti hvaležna, ker jo je rešil siromašnih domačih razmer. Omeniti kaže. da je Miklavčev orevod kljub številnim začetniškim grehom vsaj za silo opozoril na pomembno slovaško pisateljsko osebnost.
Obrazkv z ludu so realistično izrisane žanrske podobe, v katerih je dejanja bolj malo. Črtica Črni idealist prikazuie slučajno srečanje gosposkega dekleta s samotnim oglarjem. Sredi pripovedovanja pisatelj vnaša misel, na katero nakazuje že z naslovom, »da duša mladega oglarja ni bila surova . . .,' pač pa je bila nadahnjena s prirojenim idealizmom«. Kajti »pri nas se najdejo idealisti tudi med neuglajenimi. neizobraženimi, zanemarjenimi in
potlačenimi ljudmi«. Misel ni nova. vendar je sveža in individualno oblikovana.
O romanih Vajanskega Suchâ ratolesf (1884 Suha veja). Pustokvet (1894. Puščavski cvet). Koren a vyhonky (1895—96. Korenina in poganjki) in Kotlin (1901) so naši bralci zvedeli bolj obrobno. Se največ je povedal koteljski župnik češkega porekla Franc Štingl, ki je najprej v Slovanskem svetu in nato v Domu in svetu (največkrat ob kaki knjižni izdaji) zabeležil tudi to in ono o Vajanskem. Tako npr. ob pisateljevi šestdesetletnici:
Vajansky se zlasti odlikuje kot romanopisec (Suchâ ratolest — Letiace tiene), ki v svojih romanih in povestih s turgenjevskim realizmom opisuje slovaško družbo: nezavednega. dobrega, izkoriščevanega in nadarjenega seljaka, s težavo se zavedajoče meščanstvo, renegatsko uradništvo, odtujene in razuzdane plemenitaše in nasproti temu kopico zavednih slovaških rodoljubov, ki strastno ljubijo svoj tlačeni slovaški narod. (DS 1907, str. 191.)
In dve leti nato: »Vajansky riše vse lepe strani inteligence, ne taji pa njenih napak in njene pasivnosti. Spisi Vajanskega . . . pripovedujejo, se bojujejo, opominjajo in svare. Osebe Vajanskega so v resnici žive, iz mesa in krvi: njih dušeslovna svatba je brez napake, tu pa tam naravnost virtuozna.« (DS 1909. str. 478.)
Ker je manjkala utrjena prevajalska popularizacija, je ostajal slovaški literarni svet v slovenskem zanimanju odmaknjen, komajda znan. Še največ so zvedeli o krutem narodnostnem pritisku madžarskih oblastnikov, ki je bil mnogo hujši kot pri vojvodinskih Srbih. O tem pritisku in o mladinskem odporu proti njemu govori novela Vajanskega z izrazito aktivistično poanto Slovaška omladina v Slovencu 1903. Sicer pa se sredi prevajanja iz češčine slovaška literarna snov v dveh desetletjih po 1. 1900 naravnost izgubi. Med Čehi je pritegoval zlasti Julius Zeyer (1841 —1901) s svojimi fantazijsko bujnimi in bizarnimi kompozicijami (več prevodov romanov oziroma novel je izšlo tudi v knjižnih izdajah, npr. novela Blagor na vrtu cvetočih breskev v Salonski knjižnici 1909, psihološki roman Jan Marija Plojhar pri Slovenski matici v prevodu Podlimbarskega 1910 in zgodnji roman Andrej Černišev v Slovanski knjižnici 1913).
111
Čeprav ena lastovka še ne prinese pomladi, je bil Albrehtov prevod Letečih senc Vajanskega odkrivateljsko prevajalsko dejanje. S knjigo, ki jo je izdala Tiskovna zadruga 1923 v svežem, stilistično ustreznem prevodu, je znameniti slovaški pisatelj končno dosegel promocijo v slovenskem svetu. Ta prevod Vajanskega zasluži tem večji poudarek, ker kasneje (tudi po zadnji vojni, ko je izšla cela vrsta odličnih prevodov) klasična dela, med njimi tudi Vajanskega, niso pritegovala prevajalcev. (V zbirki Sto romanov npr. ni uvrščen nobeden slovaških ali čeških romanov.)
Pri Srbih so Leteče sence prevedli sorazmerno zgodaj: roman je objavljen v reviji Brankovo kolo v Sremskih Karlovcih 1902. Revija je v splošnem odredila prevodom, tako iz poezije kol pripovednim v prozi, vidno mesto. Tako je v desetletju 1901—1911 objavila poleg navedenega romana Vajan-
skega še prevode njegovih novel Svatbena halja. Kandidat in Babje leto. Hrvati so Leteče senee prevedli pozneje (Sisak 1929).
Navedeni podatki kažejo, da si je prevajanje iz slovaške književnosti tudi v razmerah po prvi vojni precej počasi utrjevalo svoje področje. Tudi slovenski publicistični odziv na prevod Letečih senc je bil dokaj skop. Oglasila sta se dva sicer kompetentna kritika, vendar sta se oba zadovoljila z glosatorsko oceno. Bila sta to Ivan Pregelj v Domu in svetu (1923) in Anton Vodnik v Mladiki (šifra Av, 1928). Tudi v danem bežnem okviru je Vodnik segel malo dlje ko Pregelj, ko se je vprašal o vsebini naslova: »Naslo\ povesti Leteče sence je simboličen in pomeni nekatere slabosti slovaškega naroda, ki so kakor prehodne sence, ki le mimogrede zamegle sončne žarke, nad njim pa gospoduje tihi večni soj idealov.« Pomanjkljivo pri našem tedanjem literarnem informiranju je bilo seveda, da recenzenti niso niti ob taki priložnosti, kot je bil prevod, zapisali kaj več o pisatelju in njegovem delu. Zdi se, da v Ljubljani niti pravih virov za kaj takega niso dobili.
Seveda se na tem mestu ni mogoče lotevati filozofije Letečih senc in njihove povezave z romanom in delom Vajanskega v širšem smislu. Opozoriti kaže le na sodbo Andreja Mraza, ki je v literarni interpretaciji obveljala, namreč da pri Vajenskem ideje in psihologija osebnosti presegajo dano slovaško stvarnost in da je pisatelj v dela vnašal individualno intelektualno problematiko. Gotovo se v tem delu nahajajo številne tipične poteze slovaške stvarnosti, med katerimi je pri Vajanskem stalno navzoča narodnostna prizadetost spričo tujega pritiska (ki ga je v času njegovega političnega angažiranja pripeljal v zapor). Celo ljubezen se preverja skozi narodnoobrambni filter. Vendar kot kaže že primer Letečih senc če splošno rečemo pisatelj uspeva ustvariti žive diferencirane like. hkrati suvereno obvlada motivacijo v izgrajevanju dejanja. Ce upoštevamo, da so Leteče sence nastale v začetku osemdesetih let. torej v pisateljevih začetkih, je samo škoda, da naše prevajanje ni seglo dalje, k pisateljevemu vzponu v devetdesetih letih.
Kot majhno presenečenje se je čisto na robu literarnega zanimanja pojavila 1. 1929 v Trstu (Književna družina Luč) knjižica z naslovom Mišo. Bu-dalov prevod kratke povesti drugega velikega predstavnika slovaškega realizma Martina Kukučina. Povest je značajska, humorna upodobitev preprostega človeka iz ljudstva, župnikovega hlapca; mojstrsko je orisano njegovo pohajkovanje po semnju, ko omahuje, ali bi si privoščil pijačo, potem ko mu je njegov gospodar to prepovedal in mu zagrozil, da ga sicer odpusti. Slika posebneža in slika podeželskih razmer hkrati. Kakor je knjižica drobna. daje mnogo več. kot bi na prvi pogled od nje pričakovali: opiraje se na češko izdajo je prevajalec začrtal geopolitični prikaz Slovakov v republiki, dodal celo nekaj jezikovnih primerinv in dal v prerezu podobo slovaške književnosti. od Bernolaka do konca 19. stoletja. Pri tem je kot prvi naštel več slovaških literarnih imen. med njimi tudi Sladkoviča in Hviezdoslava. najširše je predstavljen seveda Kukučin.
Precej na stežaj so se odprla vrata seznanjanju s Slovaki in njihovo književnostjo v tridesetih letih. Prevajanje je seglo \ sam vrh slovaške pripovedne tvornosti in dalo knjigi, ki sta vsepovsod, doma in po svetu, vzbujali izraze priznanja. To sta bila romana Mila Urbana Zivi bič in Martina Kukučina Hiša v bregu.
Zivi bič (Zivv bič. 1927). ki ga je prevedel (v avtorizirani obliki) in mu
dodal obsežno spremno besedo France Stele, pomeni temeljno prevajalsko dejanje: izdala ga je Jugoslovanska knjigarna. 1932.
Izzval je široko zanimanje in kot tak pobudil celo vrsto ocen oziroma poročil: v Berkopčevi bibliografiji jih je naštetih osem. Enako zanimanje je roman vzbudil pri Hrvatih (objavljen 1933). tudi vodilne srbske revije so ob hrvaškem prevodu poročale o njem. Slovenska izdaja je veliko pridobila s Steletovim uvodom, ki je pravzaprav študija, saj razgrinja problematiko romana in kaže v njegovo nadaljevanje Megle ob zori (Hmly na usvite, 1930): temu je sledil še tretji del V zankah (V osidlach. 1940). Roman Živi bič kot prvi del trilogije zajema čas prve vojne, a se za razliko od Zolaja (Poraz. 1892), ali Remarqua in našega Doberdoba dogaja v zaledju, v gornjeslovaški vasi Raztoke. Čeprav živi vas oddaljena od dogajanja na fronti, udarjajo vanjo sunki vojne s številnimi zlimi posledicami. Zato je Urbanova knjiga, kakor je prosta vsakršne retorike, zgovoren protest proti vojni in proti vsem. ki ljudsko bedo izkoriščajo v svoj prid. Razburkani časi spreminjajo tudi ljudi; ti po vrnitvi vojakov v nezadržnem srdu planejo na tiste v vasi, ki so popreje z njimi slabo ravnali. Kljub razlikam je izbruh ljudskega besa podoben tistemu v doljnem Prekmurju (razbijanje židovskih trgovin).
Naslednji prevod, ki je enako poudaril razvojno moč slovaške literature in je vsepovsod naletel na ugoden sprejem, je bil prevod Kukučinovega »dalmatinskega« romana Hiša v bregu (Dom v strani, Slov. PohTady 1903—04). Izšel je I. 1935 pri Jugoslovanski knjigarni. S prevodom vrhunskega Kukučinovega dela se je predstavil takrat petindvajsetletni slavist Viktor Smolej, ki je v nadaljnjem — za polnih pet desetletij — postal vodilni prevajalec in posrednik slovaške (in ob tej tudi češke) književnosti pri Slovencih. O njem je v zborniku 1. 1968 napisal danes že pokojni hrvaški literarni zgodovinar povojnega rodu Miroslav Vaupotic naslednje: »Po zaslugi izjemno agilnega in kvalitetnega prevajalca in poznavalca slovaške literature prof. Viktorja Sinoleja imajo Slovenci danes boljšo bilanco od nas Hrvatov in Srbov.«
Martin Kukučin (psevdonim dr. M. Benciirja, I860—1928) je dejanje svojega romana umestil na otok Brač (Selca), kjer je po 1. 1893 živel štirinajst let kot splošni zdravnik (nakar je odšel za daljši čas med izseljence v Patagonijo). Pisatelj je v vsakdanjem stiku z otoškim prebivalstvom proniknil v njegovo duševnost in v podrobnostih dojel njegove značilne poteze, tako da je lahko izdelal pristno sliko njegovega življenja nekje v sedemdesetih letih. Pri slikanju gosposkega in viničarskega sveta se ni zadovoljil s sociološkimi poenostavljanji, ki rada spremljajo tovrstno literaturo, marveč je imel dovolj očesa tudi za različnosti znotraj iste družine. Zakonske zveze med gosposkim Nikom Dubčicem in viničarsko Katico ne prepreči kak razredni antagonizem. to je družbeno poreklo, marveč so razlogi notranji, v različnosti vzgoje in v psihologiji oseb. Pisatelj zelo visoko postavlja moralno zavest in uveljavlja pravila ljudske modrosti. Pri tem je izoblikoval dva monumentalna lika, to sta viničar Mate Berač, katerega smrt na koncu romana je izrisana z mojstrskimi potezami, in gospa Anzula, Nikova mati, ki je posvetna hvala ne gane in zabavljanje ne spravi v strah. Kakor je sicer življenje na otoku prometno in drugače nemalo odmaknjeno, pisatelj pokaže, da v njem odmevajo sunki sveta od zunaj, od hrvaškega narodnega jedra: slišati je imena Štrosmajerja, Starčevica, Šenoe, ob hrvatski narodni prebuji se pojavlja tudi dalmatinsko avtonomaštvo itd.
Tako rekoč istočasno je V. Smolej prevedel še dramo Ivana Stodole Kralj Svetopolk (Kral' Svätopluk, 1931; prevod v Mohorjevi knjižnici 1936). Dramatik je razvil konflikte med očetom in sinovi, s čimer je nakazal razpad države po očetovi smrti. Kakor je že iz našega pregleda razvidno, je Sve-topolkova snov med tistimi, s katerimi se je slovaška književnost trajno zaposlovala (1929 tudi zgodovinski roman sodobnika naših modernistov Jege-L. Nadašija). Omembe vredno je dejstvo, da so igro v Smolejevem prevodu uprizorili konec tridesetih let murskosoboški gimnazijci (režija in glavna vloga prof. Jože Potokar, brat znanih igralcev Potokarjev).
Smolejevo odkrivateljsko žilico izpričuje tudi potopis Po Slovaški, ki ga je objavljal v Mladiki 1940 in 1941 (zaradi vojne je ostal nedokončan). Informativnim in ilustrativnim sestavinam je potopisec dodajal lastno doživljajsko noto, ki je po svoje značilna tudi po tem, da je njegovo potovanje padlo v čas »samostojne« Slovaške. Kraji na katere je osredotočena piščeva misel, so Bratislava, Devin, Nitra, Trnava, Trenčin, Turčanski Sv. Martin z Matico. Avtor se je trudil našega množičnega bralca seznanjati z zgodovinskimi dejstvi, posebej še s kulturno preteklostjo (Bernolâkova in Šturova jezikovna reforma). Smolejev potopis je ostal do sedaj najobsežnejša predstavitev Slovaške, posebej njenega zahodnega dela.
Viktor Smolej je svoje literarnopopularizatorsko delo v nadaljnem razširil še na prevajanje vrste pisateljev, kot so Janko Jesensky, Peter Jilemnicky, František Hečko, František Švantner, Vladimir Minač in drugi. Ob njem Avgusta Smolej, katere prvi prevodi so objavljeni v Dejanju 1940. (Imeno obeh navaja tudi reprezentančna Slovaška enciklopedija). Po vojni se je obnju uvrstilo še nekaj mlajših prevajalcev.
ZHRNUTIE
Studia o prijatî slovenskej literatûry u Slovineov znâzornuje v historickom priereze vvvoj prekladatefskej činnosti a literârnej informâcie do г. 1941. Okrem radu — do teraz evidovanych udajov — prinaša určitč kultûrno-historické spojenia a zdô-vodnuje zvlaštnosti vyvoja vztahov. Studia sa chronologicky deli na tri kapitoly. Prvâ easf obsahuje obaobie od založenia Novic do konca sestdesiatych rokov, v druhej časti sii podane vysledky skromnej a pomerne začiatočnickej prekladatefskej činnosti (s informâciou v časopisoch) za obdobie do konca prvej svetovej vojny a v tretej časti je znâzornené kvalitné upevnenie prekladaterského sprostredkovania medzi dvoma vojnami.
Hlas o slovenskej literature prenikol na Slovinsko hnecT potom, ked- Slovâci v strede štyridsiatycn rokov kodifikovali samostatny spisovny jazyk. Očividne je to, že ëasopisy okolo roku 1848 pozorne sledovali, čo sa deje v krajine pod Tatrami (Slovenija 1848). Aj kecf slovenske motîvy našli pomerne rychlo cestu k našim spisovatelom (Josipina Turnograjska), museli slovenske literarne texty pomerne dlho čakaf na prekladatefov. Po nedokončenom vydanî pridpôsobeného prekladu Stürovho diela o slovanskom l'udskom bâsnictve (Geršakova Čitalnica 1866) uverejnili časo-pisv jednotlivé preklady až v druhej polovici sedemdesiatych rokov (J. Kalinčiak, J. M. Hurban). Rôzne vyrocia boli pre publicistiku dovodom, aby informovali o slovenskej literature (J. Holly, sté vyroî'ie Bernolakovej jazykovej reformy, smrt J. M. Hurbana). Založenim Gabrščkovej knižnej série sa aspon trochu otvorila cesta prekladatefskej činnosti. hoci bola pomerne dlho na začiatočnickom stupni (L. Podjavorinska, Svetozar Hurban Vajansky). V obdobi medzi dvoma vojnami siahli slovinski prekladatelia sice malopocetnymi, ale kvalitne vypracovanymi pre-kludmi po najlepšich slovenskych prozaickych (Milo Hurban, Martin Kukučin), ba aj dramatickych dielach (I. Stodola). Tesne pred vojnou systematicky zasiahol na kulturno-sprostredkovaterskü oblast aj Viktor Smolej, ktory v tejto oblasti vy-vinul po vojne najrozsiahlejšiu činnost.
UDK 808.63-87:808.63-55 Ioatia PoDŠe
Pedagoška fakulteta, Maribor
OBLIKOSLOVJE V GOVORU ŠMARJA PRI JELŠAH
Govor Šmarja pri Jelšah in okolice je eden najbolj tipičnih predstavnikov osred-nještajerskega narečja, zato je bil že večkrat predmet manjših raziskav, predvsem glasoslovja. Naša razprava podrobno prikazuje njegovo oblikoslovje.
The microdialeet of Šmarje pri Jelšah and its surroundings is h'ghly representative of the central Stvrian dialect, therefore its phonology has often been the subject of research by Slovene linguists. This article is the first comprehensive description of the Šmarje dialect's morphology.
0 Uvod
0.1 Govor Šmarja in okolice spada v osrednještajersko narečje. To narečje so doslej raziskovali Fran Ramovš,1 l ine Logar,2 Jakob Rigler,2 šmarški govor pa sta zapisala Martina Orožen za OLA4 ter France Jesenovec.5 Njihovo zanimanje je veljalo predvsem glasoslovnim značilnostim, tako da sta v moji magistrski nalogi6 prvič sistematsko obravnavana oblikoslovje in skladnja.
0.2 Govor Š. ne pozna tonemskega naglaševanja, ampak jakostnega, ta pa ni vezan na določen zlog v besedah. Ker so se dolgi naglašeni samoglasniki razvijali drugače kot kratki (npr.: a > Я, a>â; ï>éi îi, i>i itd.), je postalo razlikovanje med dolgim in kratkim naglašenim zlogovnikom lonološko relevantno: kolikostno nasprotje je bilo odpravljeno in nadomeščeno s kakovostnim. Kratki zlogi so preko nadkračin prešli k enotnemu jakostnemu naglasu. Glede na to se ločijo naglašeni — več je dvo- kot enoglasnikov — od nenaglašenih. Izgovor naglašenih samoglasnikov je napet, izdišno močan: ne-naglašeni samoglasniki so nenapeti, nižji, nekako zamolkli. Govor je počasen, tonski register visok.
Glede mesta naglasa je treba upoštevati, da se je psi. ckfl. pomaknil proti koncu besede, naglasi s kratkega zadnjega zloga pa umaknili proti začetku besede. Skrajšani psi. akut v nezadnjih zlogih se je tu zgodaj podaljšal, zato imamo pri vseh samoglasnikih iste odraze kot za stalno dolge ali pod ckfl. podaljšane. Podaljšanje * > " s pomikom na naslednji zlog je v šmarščini v nasprotju z nekaterimi drugimi štajerskimi narečji dosledno ohranjeno (ukàu 'oko', takàu). Drugi naglasni umik v tipih ï.enà, nogä, maglä je dal naslednje odraze: žienažena, nun ga noßa. miégla/mégla; enake odraze pa imamo tudi za novoakutirana e in o v zadnjih besednih zlogih (kmiét, škunf), kar govori za to, da sta obe daljšanji potekali časovno blizu.
1	Dialektološka karta slovenskega jezika, Lj. 1941.
2	Karakteristika južnoštajerskih govorov južno od Konjiške gore in Boča. — Pogovori o jeziku in slovstvu. Maribor 1955. 61—65.
3	Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. — SRL 13 (1967),
25—78.
*	Šmarje pri Jelšah (OLA 18), v: Pavle Ivič et al., Fonološki opisi srpskohrvat-skih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvncenih Opštesloven-skim lingvističkim atlasom, Sarajevo 1981, 157—163.
5 Narečje vasi Sotensko nad Šmarjami pri Jelšah. — Celjski zbornik, Celje 1959. 298—307.
•	Govor Šmarja pri Jelšah in okolice. Lj. 1980, 215 str. (tipkopis).
Med mlajše nareöne umike v šmarščini spadajo primeri tipa zélen, širuk, oôtruk, medtem ko je sicer v štajerski narečni skupini splošno razširjeni me-tatonijski umik ckfl. z nezadnjega zloga za en zlog proti začetku besede v šmarščini le delno uveljavljen: muotka, pristava. Zelo močna je morfologizacija naglasa, kar pomeni, da se naglas osnovne oblike posploši na vse oblike iste besede, zato tu prevladuje nepremični naglasni tip na osnovi.
0Л Za lažje razumevanje oblikoslovnega gradiva navajam v uvodu fono-loški sestav šmarškega govora.
Naglašeni7 samoglasniki	Nenaglašeni8 samoglasniki
i	й	i и
ié/é	u6!n	e a
éiii	ои/йи
ài	ou	Zlogovniki9 so tudi l, m, џ.
é ä à
Soglasniški sestav10 se le neznatno razlikuje od knjižnega:
Zvočniki: o	m	Nezvočniki: p b f
I	t d
l r n	с s z
j	J	č S ž
k fi h
' Znak /'/ nad samoglasnikom pomeni mesto naglasa in hkrati dolžino, pika pod e ali o označuje ozki izgovor, e in o brez pike spodaj se izgovarjata široko; e in o v dvoglasnikih ié in ud sta vselej ozka, a tega zaradi tehnične poenostavitve ne označujem posebej. Poenostavljeno zapisujem tudi dvoglasnike éi, âi ter ou, au (v strokovni literaturi doslej večinoma pisano e[, ai, ou. au) z naglasom na 1. mori ter s širino pri e-ju in o-ju. Fonemi /ié/ in 'féil ter /ud/ in iôuj imajo proste variante p in ii ter o in ûu.
N Sestav nenaglašenih samogl. je v primerih z naglašenimi dokaj skromen, enak v pred- in ponaglasni legi. Vsi nenaglašeni e-ji. odrazi za psi. e. ç, é in э, težijo k širini; nasprotno pa so se nenaglašeni o-ji, nastali iz psi. o in q. usmerili navzgor in so sedaj zoženi do u, tako da ima govor izpeljano popolno ukanje.
0 Zlogovniki /, m. n so nastali po upadu samoglasnikov ob l. rn. n in nastopajo samo v nenaglašenin zlogih. Za knjižni ar (tudi za zvezo э + r v izglasju) srečujemo v šmarščini dosledno (a + r) v naglašenih in nenaglašenih zlogih.
10 Smarski soglasniški sestav se od knjižnega razlikuje v naslednjem:
1)	/d/ pred vsemi zvenečimi soglasniki izgovarjajo kot [v], pred nezvenečimi pa pa se premenjuje s [f]: kot o nastopa tudi namesto predponskega u- ter kot proteza pred o (ulečt, ozét. vmràit. obéit, oôtruk. oôce): na koncu besede je и : sio. daitao.
2)	ji/ nastopa pred â, a, /iu in ai. Trdi izgovor je najbolj izrazit pred âi, drugače je le rahlo zaznaven, individualno celo izginja. Potrditev fonološkega statutsa I-a najdemo v nasprotjih кгШа : krâla za knjižno kradla : kralja.
3)	Med zvočniki ima šmarščina rahlo nosnjeni drsnik [f/, nastal iz nekdanjega »i. Nastopa v položaju med dvema samoglasnikoma; v položaju za soglasnikom in včasih tudi v izglasju pa je nosna prvina lahko opuščena.
4)	Svetli drsnik /j se izgovarja enako kot v knjižnem jeziku, zato ga tudi ja/ zapisujem z j, izgovarja pa se kot [.
5)	Mehkonebni pripornik /h se izgovarja enako kot v knj. jeziku.
1 Oblikoslovje
t.O Y oblikoslovju je potrebno opozoriti na tiste slovnične kategorije ter oblikotvorne in oblikospreminjevalne vzorce, ki se razlikujejo od norm knjižnega jezika. V ožje oblikoslovje spadajo pregibne besedne vrste: samostal-niška beseda, pridevniška beseda, glagol in pregibni povedkovnik; v širše še nepregibne: prislov, nepregibni povedkovnik. predlog, veznik. členek in medmet. Razprava se omejuje samo na polnopomenske besede, ker pri slovničnih besednih vrstah med šmarščino in knj. jezikom ni omembe vrednih razlik.
1.1 Samostalniška beseda
1.1.1 Samostalniki. Govor Šmarja in okolice pozna v ednini vse tri spole, v množini pa samostalniki s. spola postanejo ženskega ali moškega. Od števil je povsem izgubljena dvojina, razen v IT dv. za m. sp., a še v tem primeru se največkrat dodaja števnik dva. Zato bo pri vzorčili navajana le ed. in mn., pri m. sp. še I dv. Obstaja 6 sklonov, posamezne končnice po imajo veliko večjo pomensko obremenjenost kot v knj. jeziku; v sklanjatvenih vzorcih je prisotna močna težnja posploševanja ž. a-jevskih končnic k vsem spolom.
1.1.1.1 Moške sklanjatve poznajo v ed. še podspol živost/neživost.
(1) Sam. 1. m. sklanjatve se pregiba jo po naslednjem vzorcu: киойс-0 -a -i -a -i -am; -a:
-i -и/иџ -am -e -ah -am.
Od knj. jezika se razlikujejo D'M. ed s končnico -i ter D. M in O inn. (= dv.) s posplošenimi kočnicami -am, -ah. -am iz a-jevske sklanjatve. Po upadu nenaglašenega končnega -i v O mn. imamo v O vseh števil enako končnico -am.
Sam., ki imajo v I ed. v osnovi i, й, d, doživijo v odvisnih skl. premeno: dim déima, kruh krouha, brdi bräta, kar kaže na staro kolikostno razliko na-glašenega samoglasnika.
Premični naglas imajo sam. božič bužeiča, človek čluvaika, ječmen ječ-màina, jelen jelâina, jézik jezéika, kôsta] kustüja, vôruh vuràiha.
Mešani naglasni tip je zelo redek, saj je večina sam. prešla k nepremičnemu tipu: môst -a, grdi grüda, ndus -a. V mn. tu ne poznajo podaljšane osnove z -OV-: brdigi, môsti, séini, vàrti, zéidi, plduti. Izjemo predstavlja nekaj zelo pogostnih sam., ki so v posameznih sklonih obdržali naglas na končnici: braik bregä, gnduj gnujä, bâuk, bugä, luis lesä, ndus ouzä/vduza, mn. vduz^vuzjdi, z ou p zôuba. toda mn. zubjdi in О zöubam/zubmei. Nenaglašene končnice -je v mn. ne poznajo. Zelo redki končnici -dim, -dih v D in M mn. sta vselej dvojnici običajnih končnic: läsam lasdim, zôubah/zubdih, moužah mužaih. Izjemno redka je tudi -mi v O mn.: lasméiH&sam, muiméijmôuiam.
Smarščina je odpravila tudi končniški naglas v korist nepremičnega na-glasnega tipa: dés deža, stiébar -bra.
Pri sklanjatvi sam. se pogosto srečujemo s kakovostnimi premenami v osnovi, s katerimi je šmarški govor nadomestil nekdanja kolikostna nasprotja (grünt gröunta — gl. zgoraj). Premene osnove, odvisne od zakonitosti o razvrstitvi slovenskih soglasnikov v izglasju, so enake kot v knj. jeziku.
Poleg pravkar omenjenih premen so zanimive še naslednje: določene znane kategorije sam. z osnovo na -r in lastna imena na -i osnovo podaljšujejo z -j: hudirja, ukvirja, šduštarju, tiišlarja, Kdrlija, Roudija, Francija,/Francita:
vsa ostala lastna in prevzeta občna imena na samoglasnik pa s -t-: Dràguta, fiičkuta, Stànkuta, Téineta, Méihata, Sktizata (kakor je precej splošno ljudsko, zabeleženo npr. še pri Kopitarju).
Samostalniki, ki imajo v knj. jeziku a v zadnjem zlogu im. osnove, se v šmarščini obravnavajo drugače. Pri lastnib imenih in v težjih soglasniških sklopih se a odraža z e, a, sicer pa onemi, pri čemer se v novonastalem so-glasniškem sklopu ozloži zvočnik: Frančeka, Jau/.eka, Taunčeka, siineka, jäz-beca, psänceka; toda -an>-n : свац, pâudn; -al > -и : kuôtu, vuôsu, ouôgu : -alj>-\ : käsl, kârM; -ar>-ar : ciébar, péiskar, oâitar: -ас > -ec : câipec. hlüpec; -ak>-ek : péiek, pundailek.
Sam. dén se sklanja takole: ed déen dnaiva; dv. dnâioadnii-, mn. dnâivi dniijdnàiou dnâioam dnîiJdnaive dnâioah dnaivam. — Sam. človek-, cluôvek čluvaika .... v mn. pa ludjâi ludéi ludàim ludéi ludâih ludméi, torej enako kot v knjižnem jeziku, seveda v ustrezni narečni uglasitvi. — Vôtruk je sr. sp. (oôtruk je spalu) in se sklanja takole: oôtruk utrôka . ..; utrôci utràuk utrôkam utrôke utrôkah utràucmi/utrôkam/utrâukam.
(2)	Sam. 2. m. sklanjatve podaljšujejo osnovo s -t- in se pregibajo po 1. sklanjatvi, npr. Méiha -ta ...
(3)	Primerov za 3. m. sklanjatev v govoru nisem našla.
(4)	Sam. besede 4. m. sklanjatve te star, te milit, te bôutast itd. se sklanjajo pridevniško.
1.1.1.2 Ženske sklanjatve so, tako kot v knj. jeziku, štiri.
(1)	1. ž. sklanjatev je uveljavila izključno nepremični naglasni tip. pregibnostni vzorec pa je naslednji: léip-a -e -i -u -i -u: dv. = mn.: léip-e -в -am -e -ah -am. Tako še: guôra, nuôga, ziémla, siéstra. miégla, tiéma.
V ta vzorec so se uvrstili tudi sam. ž. sp. na -eo, v šmarščini dokaj pogostni: cirkva, brâiskva, mläcva, muléitva, pustârva, barva 'brv', sâitva, tar-gätva, žetoa; v R mn. imajo obliko: cirku, muléitu, ubàru. — V 1. ž. sklanjatvi najdemo tudi nekatere sam., ki so v knj. jeziku sr. sp.: èrâwa, jajca, jäpka, râibra, rttma; v ed. gre za sporadične primere, v mn. pa je prestop v ženski spol zelo pogost: màiste, vôkne, oôuhe, gjâizde 'gnezda', kréile. — V inn. srečamo poleg pričakovanih množinskili sam. hläce, klâise, škflrje, oéile. déile 'podstrešje' tudi vse množ. sam., ki jih knj. jezik uvršča v 2. ž. sklanjatev: smouče, parse, jäsle, drôie, ter vse množ. sam., ki so knjižno sr. sp.: nebàise, oräte, dâroe, plôuce, vûuste 'usta'. — Sam. mati se v š. govoru skoraj ne uporablja, hčei pa ima od rod. dalje osnovo podaljšano z -er-, dobiva pa končnice 1. ž. sklanjatve.
(2)	2. ženska sklanjatev pozna nepremični in mešani naglasni tip. Prevladujejo osnove z nepremičnim naglasom: perôut-e -i -i -0 -i -ju: -i -i -im -i -ih -im. Tako še: bulâizn, lubàizn, nurâust, pämet, smârt, stârd-'med', žtilust. Sam. z i v enozložni osnovi 1 T doživljajo v vseh sklonih premeno: nit néiti..., kar odseva osrednjeslovensko tonemskost nit niti.
Vzorec za mešani naglasni tip je naslednji: louč-e luč-ei louč-i -0 louč-i luč-jou; luč-ei -âi -dim -éi -âih -âim méi. Tako še: oés 'vas', arš aržei. pôul putéi, kàust kustéi, mâuc muèéi, nnuč nucéi, râic recéi ter edninska mäst mastéi. V neimenovalniku (razen T = I) prihaja do premene osnovnega samoglasnika, izjema je pàrst parstéi. ker v šmarščini tako naglašeni kot nenaglašeni r dajeta isti odraz (ar). — Sam. kri se sklanja takole: kriu-e karo-éi krio-i kriu-e kriv-i karo-jôu.
(3)	3. žensko sklanjatev z nekončniškim pregibanjem najdemo le pri ljubkovalnih imenih: mami (redko): Rézi, Fdni, Mdlči.
(4)	4. ž. sklanjatev vsebuje sam. besede tipa te stilra, te rnläda, te nuôva itd. s pridevniškim pregibanjem.
1.1.1.3 Srednje sklanjatve poznajo dejansko le ednino, kjer so se sam. sr. sp. obdržali predvsem ob podpori samoedninskih snovnih, skupnih in pojmovnih imen, medtem ko so sam. sr. sp., ki ne podaljšujejo osnove, dalje vsi množinski sam. ter nekaj sam. s podaljšano osnovo na -s- prešli ined ženske (učaise, ušaise, nebdise), ostale sam. s podaljšano osnovo na -s-ter na -t- in -n- pa srečamo v 1. moški sklanjatvi: drevaisi, kuldisi, sdimeni, Déimeni, bràimeni, plečeti, teleti, irebéti, toda dekléte.
(1)	Pregibnostni vzorec za 1. srednjo sklanjatev je: màist-u -a -i -u -i -am; -e -0 -am -e -ah -am. Preglasa v O ed. ter D O mn. ne srečujemo, ker je končnico -от zamenjala posplošena ž. končnica -am.
V 1. s. sklanjatvi prevladuje nepremični naglasni tip, srečamo pa tudi premičnega in mešanega: tele teleta, vreme vremena, sdime seména/sdi-tnena oziroma ,senau senä f siâni, nebàu nebä па niébi, mesdu mesä v mési. — Sam. tla se pregiba takole: klé klé klàim klé klàih klâim.
(2)	Primerov za 2. s. sklanjatev v govoru ni. če izvzamem nekakšno rečenico Gardau se ubnäsa du jdisti nu péiti.
(3)	Po 3. s. sklanjatvi se pregibajo kr. 1. i. pridevniškega izvora: Kàuzj-e -ega -emu -e -em -im. Za mn. ni primerov.
1.1.2 Samostalniški zaimki
1.1.2.1 Osebni zaimki so zelo pogosto rabljeni in so doživeli kar več posebnih razvojev. Oglejmo si jih hkrati s pregibnostnimi vzorci.
jes téi dun àuna
méidv-a -e
тепе me tébe te ]éga ga ]é je näj naj
rnén(i) mi tébn(i) ti jém(i) mu jéj ji
näma пата
R R R
]àu ju R
mén( i ) tébi/tép11
jém J?j
näma
Enako sklanjamo tudi véidv a za 2. os., za 3. os. d v. pa:
dunadv-ä -ai dunehdvdih dunemdodim itd.;
méi mé	nas nas	nam nam R	näm
menu tôubu ž jim jém ž jôu näma
пит
Tako še véi vé (obliki mé, oé sta zelo redki) dun-i -e	duneh jih dunem jim R
zaim. za 3. os. pa se glasi:
duneh/jih dunim/jim
1.1.2.1.1 Posebnosti v rabi os. zaimkov. Povratni osebni zaimek sébe se se sklanja tako kot tébe te. — Od naveznih oblik v tož. sta izredno zanimivi obliki za 3. os. ed. m. sp. pu jä ponj' in za ju 'zanj. Nanju sem naletela le v hitrem govoru, zato domnevam, da gre pri tem za skrčitev sicer veliko
11 Izpad končnega -i je sporadičen pojav, nastopa predvsem v hitrem govornem tempu. Končni zveneči nezvočnik se navadno izgovarja še zveneče, to je mogoče zato. ker je izpad i-ja mlad pojav in ker se ob upadlih oblikah dobro držijo tudi neupadle oblike. Izpad končnega -i je najpogostejši v D/M ed. zaimenske sklanjatve,
v O mn. vseli sklanjatev, dalje л velelniku, pri prislovih in členkih (razen izpada \ sklonilih prim, še: böudlbnudi 'bodi', zgréiz/zgréizi 'zgrizi', lun 'lani', snduč sinoči', tôud/lâudi 'tudi').
pogosteje rabljene naglašene oblike pu jéga, zu jéga. — V 3. os. mn. je zaradi fonetičnega razvoja n > j j izginila razlika med naglašenimi in nenaglašenimi oblikami, govor na je to razlikovanje na novo vzpostavil s tem, da v nagla-šenem položaju uj>orablja pridev. oblike kaz. zaimka âuni. — Pri zaimkih rnéi in oéi se je kljub upadu končnega -i v O ohranila razlika med D (nam, oam) in O (näm, oäm). — V 1. in 2. os. dv. in mn. se je M izenačil z O. V 3. os. dv. se je števnik düu kot sestavni del zaimka ohranil v vseh sklonih. — Zaimka jés in téi imata v O redno razviti obliki z naglasom na 1. zlogu, zato tu ne srečamo pritičnega (deiktičnega) -j na koncu.
1.1.2.2	Vprašalna zaimka kdo in kaj imata*naslednjo sklanjatev: dàu kuôga	kuôm	R	киот	кибт kuögalkä kuôga kuôm 1 càim càim
Po človeškem osebku se zelo pogosto sprašuje tudi z zaimkom dér(i), ki se je po naliki z razvojem duu < *kbto razvil iz ':'k<)teri. Namesto zaimka kaj se je začela uporabljati rod. oblika vprašalnice za osebe: kuôga, pri čemer je prišlo do upada v kä.v~ Po naliki z 1 T so se začele tudi v R in D uporabljati oblike kuôga, kuôm; razlika med vpraš. zaimkoma za os. in stvari je ostala le še v predložnih sklonili.
1.1.2.3	Od o z i r a I n i li zaimkov pozna šmarščina zaimke dér kér za osebe, kuôga, kàr ktir za stvari (le v I T, v ostalih skl. so ju nadomestile sprevržne oblike vprašalnih zaimkov), ku1" v pomenu 'ki'; namesto knj. čigar pa srečujemo spel sprevržno rabo vpr. zaimka cegäu. To je torej splošen štajerski pojav izpeljave ozir. zaimkov iz vprašalnih s sprevrženjem. Razen pri čigar so v knj. jeziku na ta način tvorjeni poljubnostni zaimki iz vprašalnih, medtem ko šmarščina poljubnosl v trdilnih stavkih izraža s členkom že: že dâu, že kuôga. — Nekaj primerov rabe: Dér màure, naj préide pu-mägat. — Kér nâuce pumägat, je bàule, de ne hàudi tâj. — Kàr léhku na-rédis nés "danes", ne udUigaj nu jûutre. Tôt je téist, ku je kôzlu fkràu. — Téist, ku néi biu kàrsen, ne préide о nebàise. — Kuôga najdeš, je žčihar tvôje. — Cegûu krûh jais, téistem pu dnilaj. Dàukul ga je puozna 'poznal'. se je jàuka jokal' za jém. — Téga zu kàrboud nu bu narédla. — Kot kažeta zadnja primera, so oziralnopoljubnostni zaimki tvorjeni s členico -koli ali -bodi iz vprašalnih. Kadar se pri -bodi končni -i icducira, ostane d v izglasju zveneč.
1.1.2.4	Nedoločni, mnogostni. celostni in nikalni zaimki so v šmarskem govoru ohranjeni bolje kot oziralni: naidu nekdo', maludûu, màrs(i)dàu, néisar nihče', nubédn: nàiku "nekaj", nuilukâj, màrs(i)kà), nič ter posamo-staljeni: nâihtarn 'nekateri', mâlukér mâludér(i), marsfi)kér(i), mârsikàu 'marsikakšen', fsäk, fsé.
Zaimki, tvorjeni iz vprašalnih kdo in kaj. se tako tudi sklanjajo, vsi ostali pa pridevniško. — Zanimiv je celostni zaimek ubä ubûi, kjer v D O še naletimo na dvojinske končnice, a so tudi tu že možne kar množinske: z ubàim nâugam, in to vselej, če je zaimek rabljen pridevniško.
12 Ramovš v HG (Morfologija. 89) te oblike za štajerska narečja ne navaja: bolj pogosta je dvojnica kuôga. kâ' pa je kakor njena reducirana oblika, in ne morda iz vprašalnice kaj. kjer šmarski govor praviloma ne pozna deiktičnega -i. Plim. moščansko kçgaïkâ, poljubnostno pa kèj, kjer je ku pač iz *каја.
1:1 ku je pogosto rabljena mnogopomenska vezniška beseda s pomeni 'ki', 'ko', ker'.
Nekaj primerov rabe: Ndidu stujéi pred heišu. — Nàikum 'nekomu' je puodida(u). — Л/ei.šar nubédn ga néi oéidu. Nâihtarni müju fséga dôjsti. Nubénem néi nič d du. — Z nicàimur néi zufréidn. — Is fslikem se skrdiga.
1.2 Pridevniška beseda
t.2.0 Pridevniška beseda vključuje razen pridevnikov še osebne svojilne in kazalne, vprašalne ter vse iz njih tvorjene zaimke, dalje drugostna zaimka dargäcn in droug(i), celostne fsäk, oés in ubä, nikalnega nubén, istostne gléih täk 'enak', gléih téisi 'isti' in gléih t(>lk 'enako'. Med prid. bes. se uvrščaje tudi glavni, vrstilni, ločilni in množilni števniki ter deležniki.
1.2.1 Pridevniki. Šmarski govor pozna lastnostne, svojilne, vrstne in količinske pridevnike, vsr lahko' opravljajo vlogo k*v«ga iti povedkovega prilastka ter povedkovega določila.
1.2.1.1	Sklanjatveni vzorec za prid. m. oz. s. ter ž. sp. ed. je takle: sldip-el-u -ga	-mu	I'T	-cm	-im slaip-a -e -i -u -i -u
Dvojinske oblike so (razen za I T m. sp.: sldipa) pomnožinjene in v neime-novalniških sklonih enake za vse spole, torej: sldip-i -e -ih -im -e -ill -im.
Pridevniki se v šmarščini sklanjajo po nepremičnem in premičnem naglušnem tipu; prevladuje nepremični. Iz fonoloških zakonitosti prihaja v posameznih primerih v odvisnih sklonih oz. pri ž. spolu do premene naglaše-nega samoglasnika oz. do premene končnega zvenečega nezvočnika v osnovi: ddubar dobra,14 mlad rnläda, siv séioa, arjdu arjäoa, dâug dâuga, gârd garda, kéisu kéisla, oôuzek oôuzka, céinek cèiijka majhen". Brez premene ostajajo tile pogosto rabljeni pridevniki: ardeč, čdrn, bulén, mâjhn; màmin, sestrin; cdistn, želdizniški, strdišn, nebaiški; preséicji, kukdušji, kôzji, zoôu-nejši 'zunanji'. — Nekaj pridevnikov se pregiba ničto: tés 'tešč', féist, (k)šdit pameten'; sem se nagiba tudi žleht.
Premični naglas je redek: buögat bugätga bugäta, širuk šruoka, oisuk oesuôka, gluôbuk glubuôka, zelen zeléna (tako npr. tudi na Mostecu).
1.2.1.2	Določnost. V šmarskem govoru pridevniki s svojo obliko ne morejo več ločevati med določnostjo in nedoločnostjo. Če gre za posebno vrsto predmeta, za že znani predmet ali za posamostaljeni pridevnik, postavljajo nam. končnice -i pred prid. člen te < *C6, ki se ne pregiba: te stär, te mlät, te пирџ. Pridevnik brez člena je sam po sebi nedoločen, medtem ko se člen en pregiba, izraža pa nedoločnost samostalnika: en mlüt, stür gaitečn 'grabežljiv' cluooek.
1.2.1.3	Stopnjevanje. Lastnost predmeta v različni meri izražajo pridevniki z različnimi stopnjami. Tudi šmarščina stopnjuje pridevnike z obrazili -si, -ji, -ejši ali pa opisno s prislovoma bol ndrbôl ter mé] narméj. — Opisno stopnjevanje je bolj razširjeno kot v knj. jeziku, saj se z obrazili stopnjujejo le najpogosteje rabljeni prid.: Idipši, gdrši, mlajši, släbsi, délsi, širši; težji, ležji,15 oeišji, gldubji, drîi/.i, oéci, krii(t)či kräcja; z -ejši se prid.
14	dihibar : dobra — а и je odraz za novoakutirani o. ki pa se je v š. tako zgodaj podaljšal, da je še ujel razvoj stalno dolgega psi. o: o je zastopnik mladoakutira-nega o.
15	V šmarskem govoru pogosto srečujemo pridevniške protipomenke: céinek — oûjlek, oisuk — néizek, pâun — prazn, širuk — oôuzek-, pri nekaterih prid. naletimo tudi na pomensko nevtralizacijo: strašnu ali grôznu fést/préidnf(k)sàit v pomenu 'zelo priden'...
stopnjujejo zelo redko: razen pri starejš srečujemo pri vseh ostalih dvojnice z bôl: žlehnejš/bol zieht, premaužnejš bol ргетаигџ. Pri prid. voužeš 'ožji' gre za križanje obrazil -ji in -ši. — Nekaj prid. tvori primernik (in presežnik) z nadomestnimi osnovami: dâubar baulši, viijlek veči. čeinek mejši bol čeinek.
Presežnik se dela iz primernika s predpono mir-, največkrat pa temu dodajajo še določni člen te, in sicer v zaporedju nar + te + prim., redkeje te + nar + prim.: nàrvéci/nârtevéci te nâroéci, narbôl p ämett^ narbôl te рй-metn^lte narbôl pämetn.
Od prislovov za elativno stopnjevanje najčešče slišimo zlôj 'zelo' in precej: zlojjzluj mlät, precej bogat/star.
1.2.2 Pridevniški zaimki
1.2.2.1	Osebni svojilni zaimki so najpogosteje rabljene zaimenske prid. besede. Zaim. za 1. os. ed. se glasi: mâuju môj-a -e; -i -e. Enak glaso-slovni razvoj je doživel zaim. za 2. os. ed. tvauj ter splošni ali povratni svoj. zaimek svâuj. — Za 3. os. ed. imamo jegôu jegôv-a-u (m./sr. sp.) ter jéin-в -a -u (ž. sp.), katerega pa često zamenjuje bes. zveza ud dune. — Lastnino dvojinskih oseb izražajo näjin n'ijn-n -и, oäjin väjn-a -и in ud âunih dvâih, množinskih pa naš näs-a -e, vaš vSš-a -e in ud auneh.
Os. svoj. zaimki se sklanjajo pridevniško po naslednjem vzorcu: màuj môje môjga môjem I R môjem môjim-, môja; môj-i -ih -im -e -ih -im. Za ž. sp.: môj-a -e -i -u -i -u; môje. Iz prikazanega vidimo, da pri pregibanju prihaja do različnih premen v osnovi. Pozna pa šmarščina v nasprotju z večino štajerskih narečij preglas o>e za mehkimi soglasniki (môje, näse).
1.2.2.2	Kazalni zaimki so: tôt -a -u, téist-(i) -a -u, âun-i -a -u; täk -a -u. Šmarški kaz. zaimek tôt izhaja iz podvojene psi. oblike *totZj6; iz ne-podvojene oblike *tZj6 je nastal člen te, ki je praviloma nesklonljiv (prilagoditev po sp. je možna le v I ed., a še tam zelo redko) iVi ga ta govor uporablja za tvorbo določne oblike pridevnika ter pred vrstilnimi števniki (te paroi). Količinski kaz. zaimek tolik se ne uporablja, nadomešča se z, opisno obliko takâu viijlek. — Vsi kaz. zaimki so lahko okrepljeni z navezno členico -le, vendar so brez nje pogostejši. Täk pozna tudi obliko täksn. — Ostanki psi. kaz. zaimka s6 si se so ohranjeni le v prislovih: lâitus, snauč(i), sâm 'semkaj'.
1.2.2.3	Vpraša ln i vrstni zaimek kateri se je v šmarščini že zgodaj naslonil na vprašalnico za osebe: *kZto —> *kfiteri, kar je privedlo do oblike kéri ali pa do déri, analogno po razvoju samostalniškega *kïïto v dâu. Okrepitvene členice -šen pri vpr. zaimkih ta govor ne pozna. Slišimo käk -a -u, še večkrat pa namesto tega zaimek kâuij kôv-a -и, nastalo iz *kakovZ, ki ga poznajo tudi drugod po Štajerskem: kot kôoiu v Oplotnici in k lip17 na Mostecu pri Brežicah. Po količini sprašujejo šmarčani kakâu vujlek.
1.2.2.4	Vlogo pridevniških oziralnih zaimkov opravljajo kar vprašalni: Käka sâitva, täka iétva. — Kuôlk znMš, tuôlk veläs.
1.2.2.5	V š. govoru srečamo še nedoločne, mnogostne in vseob-sežnostne pridevniške zaimke: nâiki 'neki', nàihtarn (na Mostecu mih-terni17) 'nekateri', nâikuu naikuva 'nekakšen', marsikàuit marsikôva, malu-l màrsikérjdér, ki pa se rabita večinoma posamostaljena; dalje še fsäk -a -u, vés vsa osé ter nubén -a -u.
16	Zinka Znrko, Oplotniški govor, Zbornik občine Slovenska Bistrica, str. 293—310.
17	Na to obliko me je opozoril J. Toporišič; tako še na druge značilnosti Mosteca.
1.2.3	Števniki
šmarščina pozna glavne, vrstilne, ločilne (so zelo redki) ter množilne števnike.
1.2.3.1	Glavni števnik jén -a -u ima v 1 m. sn. tudi samostalniško rabljeno obliko jedri; dofi dnai, Iréiji tréi. štiri štir. pét, šdist, sdid^, dusn, denét, edndist ... Ker šmarščina ne pozna v I mn. nenaglašene končnice -je, ima za knj. trije obliko iréiji. za štirje pa je prvotno štir ji > štiri, za razliko do oblike za ž. sp. Mir < štiri. Glav. števniki se sklanjajo pridevniško, deloma s posebnimi končnicami (npr. dndim, triih): števnika stàu in taijžnt sta nesklonljiva: meljàun se sklanja po I. moški, meljärda pa po 1. ženski sklanjatvi. Zanimiva je skrajšana oblika števnika en v pomenu poljubnostnega ali nedoločnega zaimka, nastala besedna zveza pa se sklanja v obeh delih: na doit nih doâih nim dndim, ni tréiji nih trdih, ne štir nih štirih ...
1.2.3.2	Vrstilne števnike uporabljajo v Šmarju z nesklonljivim določnim členom te: te pâmi, te drôug(i), te tràik(i), te štdrta .. .
1.2.3.3	Ločilni števniki so zelo redki. V primeri s knj. jezikom v šmarščini nimajo več sposobnosti izražati različnost vrst, ampak se rabijo samo še v količinskem pomenu: deduje utrduk, trduje krdo, doduje telet/doä teléta.
1.2.3.4	M nož i In i števniki so prav tako redki; tvorjenke s -kraten srečamo le še v zvezah, kot: doäkratna zgöuba, pétkratџ dubéieek, medtem ko enkrätn pomeni izvrsten. — Množilni števniki, izpeljani iz ločilnih in rabljeni ob snovnih imenih, izražajo število vrst: dodujni krumpir: igur pa coditnik, trdujna putéica 'tri vrste potice'. — Množinske samostalnike v šmarskem govoru štejejo z glavnimi, ločilnimi ali množilnimi števniki, največkrat kar z glavnimi: jéne oräte, dodujne hläce, trduje/trdujne/tréi grüble, toda samo štir gräble, pét oéil itd.
1.2.4	Deležniki. K pridev. besedam uvrščamo tudi deležnike. Oblike na -c so zelo redke: budouči mouž, pekôué hrén. Pač pa srečamo nekaj deležnikov stanja na -l: uzéble nduge, ordila žoupa, premdrli pdrsti, omdrle douše, preséhla voda. — Najpogostejši so deležniki na -t ali -n, vendar sta ti dve obrazili pogosto drugače razporejeni kot v knj. jeziku: to je podrobno obravnavano pri glagolskih vrstah.
1.3 Glagol
1.3.1 Glagol pozna vse oblikotvorne in oblikospreminjevalne vzorce, v tvorbi nekaterih oblik pa naletimo na premene korenskih samoglasnikov zaradi metatonij, naglasnih premikov ali zaradi posploševanja oblik. Glede na to, kako dejanje v času poteka, pozna tudi šmarščina dov. in nedov. glagole: pozna vrste glagolskih dejanj in seveda tudi prehodnost.
3.2 Osebne glagolske oblike se spregajo v 3 osebah in 3 številih. Od časov se predpreteklik ne uporablja, sedanjik pa ima v dv. osebila -ma -ta -ta, enaka za vse spole. Obstajajo trije nakloni. V velelniku se je naglas edninske oblike posplošil tudi v dv. in mn., tako premičnega naglasnega tipa sploh ne poznajo. V ed. je priponski -i pri počasnem govoru še dokaj dobro ohranjen, v d v. in mn. pa dosledno upada: niés(i),ie niésma niésta, niésmu niéste.
18 Končni -i je samo deloma ohranjen; v strnjenem govoru, zlasti hitrejšem, upada. Ne velja pa to za celotno področje govora. Na vzhodnem obrobju, na Brec-ljevem, v Korpulah in na Belem, tj. že pred Mestinjem, do koder sega šmarški govor, so neupadle oblike pravilo.
Prepoved in zapoved se največkrat ne izraža naravnost, ampak se opisuje z naklonskimi glagoli: Ne smaiješ jet gardâu guouréit/se smejüt. — Mdreš dâilat/fést jâist/puslôusat. Pogojnik se tvori kakor v knj. jeziku: bi ddilaD, bi biv dàilao.
Od načinov se t v o r n i k uporablja pogosteje kot t r p n i k , katerega delajo s pom. glag. biti in delež, na -t ali -n ali pa s prostim glag. morfemom se. Trpnik ali obliko za stanje, to je tvornik, uporabljajo takrat, kadar hočejo postaviti v ospredje tistega, ki ga glag. dejanje prizadeva: Krtih je pujàiden (stanje). — Gnär nam je biu ukräden. — Kruh se peče. — Klé 'tla' se réibaju.
1.3.3 Neosebne glagolske oblike
1.3.3.1	Nedoločnik ima v šmarskem govoru obrazilo -t, nastalo po poznem upadu končnega -i. To obrazilo je analogno vneseno tudi v glagole tipa reči, striči: rečt, tečt, streiši 'striči', sést, olést se, strdišt 'streči' (to zanimivo nasprotje med -čt -št poznajo tudi na Mostecu).
Nedoločnik se najčešče uporablja v zvezi s faznimi in naklonskimi glagoli ter za glagoli, ki izražajo stanje naše zavesti: Zacél je deioät. — Néhaj le-nürit. — Mares puvâidat. — Ne môurem jet 'iti'. — Se ne splâça guvuréit. Diîbru se je spucéit. — Nedoločnik se pogosto uporablja skupaj s predlogom za: Tàu je gardau, de néi га puoâidat. — Bin je dôjsti za péit nu za jâist. V zadnjih dveh primerih ima nedol. vlogo samostalniške besede.
1.3.3.2	N a m e n i 1 n i k. Upadle oblike nedoločnika se povsem pokrivajo z namenilnikom. Raba tega peša, če stoji za velelnikom (pri dovršnih glagolih ga pa tako in tako ni): v vlogi namenilnika stoji tedaj velelnik: Pôjdma, pugräbma trävu 'Pojdiva pograbit travo'. — Pnjl, pudoji krävu 'Pojdi po-molst kravo'. — Nekaj primerov rabe nedol. in namenilnika: Pép naiče jâist. — Priidi fürt 'takoj' jâist. — Tntga 'tega' ni mugâuce knupit. — Šla je coukar kôupit. — V jôutru 'zjutraj' ne smâijes dâugu spät. — Pôit fürt spät.
1.3.3.3	Od deležnikov in deležij so oblike na -č in -e zelo redke in se uporabljajo kot prid. besede ali kot prislovi: pekouča räna, budouči te mläd 'bodoči zet'; sedé dâila. Od oblik na -vši se najde edino prislov naskriuš.
V opisnem del. za in. sp. ed. so naglašeni končni sklopi -âo, -in, -éo, -âin. -ri > -ro/r praviloma ohranjeni, na vzh. obrobju govora — področje se nekako pokriva z rabo velelnika na -i ali — pa končni -d ali -u dosledno upada. Nenaglašeni -ao, -eo, -io doživljajo naslednje premene (2. navedek velja za vzhod): -avJ-a, -u/-0, -u/-0: dâilav/dâila, râiku/râik, scédu/scéd. — V mnogih primerih prihaja do samoglasniške premene v oblikah za ž. sp. nasproti moškemu: znâu znäla, piu péila, šteu šiâila, légau legäla, râik(u) rékla, gnnu gunéila (več o tein pri obravnavi glagolov po vrstah).
Obrazila deležnikov na -n ali -t so v posameznih primerih drugače razporejena kot v knj. jeziku, predvsem v korist obrazila -n: sevrén, pudrén. štren (podrobnosti so razvidne pri glag. vrstah). V govoru srečujemo jotirane in nejotirane oblike: pupäSen, zgréiien, zgäzen^gäzen, hvälen, zbujén; ugäsjen, premékjen, utârkjen 'otrpli', nabrékjen.
1.3.3Л G 1 a g о 1 n i k i so v šmarskem govoru pogosti in ne predstavljajo kakih posebnosti, sodijo pa seveda v okvir sam. besed: tarpliéje, bedéje, kuôsja, späje, muléitoa, iétva, ubôutva itd. Treba je le opozoriti, da je sogl. sklop nj v šmarščini dal j, vendar je nosni izgovor že močno oslabel, zato namesto j večkrat slišimo kar j.
1.3.4 Glagolske vrste
V nadaljnjem bom skušala podati pregled glagolov po vrstah, kakor jih obravnava sodobna slovnica J. Toporišiča (SS 1984), torej izhajajoč iz se-danjiške osnove.
1.3.4.1	Glagoli na -am
Glagoli te vrste spreminjajo oz. tvorijo oblike po naslednjem vzorcu: dàila-m -š: dàjlaj -te... dâilat; dâila(p) dàilala dàilal; zddilan.
Tako še: grätam 'uspem', gledam z vel. gléj, bréigam se 'skrbim', mdišam, pläcam, präsam, pustéilam 'postiljam', strâilam, späram, zaprüolam idr.
1.3.4.1.1 Nekaj glagolov te vrste z nedol. na -ati ima v knj. jeziku poleg sedanjika na -am lahko tudi dvojnice na -em s hkratno premeno soglasnika na koncu korena po jotaciji (SS 1984, str. 301): rdižem, skäcem, oéiem, zöu-Ыет, kdupljem, draimlem. V šmarskem govoru se ti glagoli spregajo vselej na -em; poleg tistih glagolov, pri katerih knj. jezik dopušča dvojnice, srečamo tu še druge glagole na -em: štrdiflem, stdiplem 'stepam', putaiplem se potepam se'. Isto sed. pripono dobivajo tudi glagoli ddiolem, šeiolem, uböu-olem, jezouolem sezuvam', klôuolem kljuvam', pucéiolem, uméiolem idr. — Če prištejemo sem še ponavljalnike tipa zmarzäoat zmarzäolem (gl. spodaj!), je v š. govoru ta tip sedanj iške spregat ve najpogostejši.
1.3.4.2	Glagoli na -im
Glagoli te skupine se spregajo in tvorijo neos. glag. oblike po naslednjem vzorcu:
bräni-m -š ...; brän(i) bran-te ...; bränit; brän-u -la -J; ubräjen.
Enako še: méislim, méisl-te-, méislu méislla rnéisl, preméislen; kôupim, slôutim, stôupim, mlätim z del. umläcen, sôudim.
Precejšnja skupina teh glagolov je v nedoločniku naglašena na priponi: zounéit, zbudéit, smetéit, zaguzdéit. Zaradi različnih naglasnih premikov prihaja v posameznih oblikah do sumoglasniških premen v osnovi: hdudim, nedol. hudéit/hodit, vel. hdudi hdudte; op. del. hôdu hudéila; shdujen. Enako še: gaunim, oduzim. Znani glag. imajo tudi v sed. naglas na priponi: zbudéim; zbôudi/zbôud-te; zbôudu zbudéila-, zbujén. Tako še: zounéim z glagolnikom zounéje po razlikovanju iz zoujéje; su mdile puguvurjénu 'so bile dogovorjene'.
1.3.4.2.1	Številni glag., ki se po sed. uvrščajo v to skupino, imajo v šmarščini nedol. na -dii/-et oz. -ütl-at, če stoji pred končajem mehki sogl. c, j, č, š ali ž (knj. tip sedeti oz. ležati). Vsi samoglasniki v teh končajih so odrazi za psi. jat, naglašen ali nenaglašen. Primer: sedait z oblikami: sedéim, sédi sédte, sédu, seddila, sedeč, sedé, sedéje; tarpdit, tarpéim, tdrp-te, tdrpu tar-paila, star plain, tarpléje. Enako še: bleddit, coetdit, garmdit, gurdit in ž(i)odit s sed. žeoeim.19 — Glagol oéidet 'videti' ima naglas vseskozi na korenu; za vel. uporabljajo gléj od glédat; op. del. oéidu oéidla.
Po vzorcu ležSt, ležčim, lés -te, Ičžav lezäla. lez.üje gredo tudi: darz.üt, klecät, ki pa sta v nedol. lahko naglašena tudi na korenu: ddržat, klécat, enako kot baiiat, sléisat, oraišat 'kričati'.
1.3.4.2.2	Posebnost pred-tavljajo še glagoli: smejät se smejéim se, bât se bojéim se ter stät stujéim z velelniki sméj se, bôj se ter stoj.
" V posameznih primerih stoji e /.a i v zlogu pred naglasom, če mu sledi v na-glašenem zlogu éi < i : žeoeim, leséica, kreoéica, a slišimo tudi zioéim. liséica.
1.3.4.3	Glagoli na -jem
Glagoli te vrste imajo pred sedanjiškim končajem samoglasnik in gredo po vzorcu:
péije-w -i...; pij-te; péit, piu, péila péil: pupéit.
Tako še: čoujem, arjôujem 'rjovem', ubôujem, jezôujem < izzujem sezujem'. skréijem, štâijem z del. šteu štdila ter preštait, dalje smdijem 'smem' z op. del. .imen smdila, medtem ko se nedol. in vel. ne uporabljata. Sed. plaijem za knj. pleoem je tvorjen iz nedol. osnove, kar je širši štajerski pojav.
1.3.4.3.1 Posebnost v okviru te skupine predstavljajo gl. tipa kupôujem kupuj z nedoločniškim končajem -ooati -eoali v knj. jeziku. V šmarskem govoru je oje po modernem sainoglasniškem upadu onemel, tako da se nedoločnik glasi vérvat, svétvat, ali ku potil, srečvilt, resvät, če je naglas na koncu. Sicer pa so glag. tega tipa v šmarščini redkejši kot v knj. jeziku, ker jih je velika večina prešla k tipu zmarzdvat zmarzâolem. < *zmarzaojem.
1.3.4.4	Glagoli na -em
Glagoli te vrste se pred -em končujejo na soglasnik. V šmarščini so zelo številni in imajo precej posebnosti. Večina jih je brez nedoločniške pripone.
1.3.4.4.1	Osnovni spregatveni in oblikotvorni vzorec za to vrsto je: trése-m -š... trés-(i) tres-te ... trést(i): trés(u) -la -/: putrešen.
Tako še: Idizem, gréizem, päsem ter neuem, ki pa doživlja različne samo-glasniške premene: é : ai : e : next, neuem, nés(i) : nesla : nâis(u) : prinesen.
Glagoli, katerih koren se končuje na s ali z, tvorijo deležnik na -jen (večinoma) v nasprotju s knj. na -en, zato prinesen, zgreižen, pupäsen, strešen.
1.3.4.4.2	Enake samoglasniške premene kot nésem doživljajo tudi tépem, grébem ter rečem in pečem. Zadnja glagola predstavljata sploh posebnost te skupine hkrati z vsemi glagoli, katerih koren se končuje na k ali g. Razen nedoločnika (fprest, sest, tdučt, tečt) se od oblik knj. jezika razlikuje tudi velelnik, ki je posplošil sed. osnovo: reč-te. peč-te, tduč-te, pustraiš-te, parš-te. Nedol. oaršt je po sedanjiku naržem.
Knjižno moči morem ima v šmarškem govoru oblike mâurem, mâugu mogla; nedoločnik mauč je skoraj povsem izrinila prislovna oblika mugâuce. V rabi pa se glagol moči večkrat zamenjuje z morati, ki ima v Šmarju sed. mârem ter op. del. màg(u) -la.
1.3.4.4.3	Pri glagolih, katerih koren se končuje na -ti-d, se je sklop tl/dl v op. del. večinoma poenostavil v /: plidem. pav. p!ila; prédem. préu préla. toda sédla, gâudla in brâidla.
1.3.4.4.4	Zanimivi so še glag.. kjer je imela nsl. nosnik v korenu: klét, vzét. žet, vnét, utét, prejét, zajét s sed. kdunem (nasproti sicer štaj. močno razširjenemu kléjem po nedoloč. osnovi), vzémem, žejem, vnémem, utémem, préj-mem, zâjmem. — Pri glag. varjét srečamo še staro obliko sed. verimem poleg pogostejše mlajše verjämem.
Široki e v nedol. te podskupine je šmarški odraz za psi. nosni e, ozki é v sedanjiku pa za novoakutirani a v nezadnjem zlogu.
1.3.4.4.5	Glagoli tipa dérem (jezičniški razred), stérem, žrem, cvrém, vôtprem. kàulem, meiern poleg pogostejšega mlâijem (po nedol.) doživijo več premen: vokalizem v nedoločniku je posledica psi. prestave jezičnikov: dràit, stràit stàrt, cvrâit/cvàrt, klät, mlâit; v op. del. je -ri >-r(u): dâr(u) dârla, stàr(u). cvàr(u). Sed. vôtprem ima nam. pričakovanega utprâit nedoločnik (v)utpàrt,
narejen po opisnem tlel., medtem ko je v- na začetku po sed. oblikah. Enako sta nastali tudi manj pogosti dvojnici nedoločnika court in stàrt.
V tvorbi velelnika ni posebnosti: dér(i), žri, vmri, mel(i), kol(i), pač pa srečamo pri deležniku stanja v nasprotju s knj. oblikami na -t večinoma oblike na -n: poudrén, štren, pužren, scvrén, toda (v)utpdrt in zamldit. Glag. vmrdit omâr(u) -la ima sedanjik na -jem: vmdrjem.
1.3.4.4.6	Glagola berem in žgem imata nedol. na -ati: brät, igät; brav bräla, žgav igäla; prebrän, puzgän; bräje branje'; vel. sta bér(i) in igt.
1.3.4.4.7	Močno podskupino te vrste predstavljajo glagoli na -nem -na/t, ki imajo v knj. jeziku nedol. pripono -ni-, v šmarščini pa se le-ta glasi -na-oz. -nä-, če je naglašena. Pregibajo se po vzorcu: vdrne-m -š ..., vdrn -te ...: vdrnat, odrna(v) odrnala, varjen. — Od zelo številnih primerov naj navedem še nekatere: zmdrznat zmdržjen, péiknat "pieiti' péikjen, pučenat, pu-kléknat, putégnat, stéisnat, šveignat, uoénat; fteknüt, krenät, pehnät, pre-pugnät, premeknät, zaklenät. — V vel. -ni- dosledno upada v -n: zmdrzn, cdrkn, premekn itd. Edini deležnik, ki označuje stanje, je uoéo, a še zanj je pogostejša oblika uoéjen. Tako še: nabrékjene (žeile), ugäsjen (oôigi), utdrkjena 'otrpla' (röuka).
Vsi glagoli tega tipa so dovršniki, iz katerih so v knj. jeziku tvorjeni ponav-Ijalniki s pripono -ooa-, v šmarščini pa z -aoa-; razlika pa je tudi vsedanjiku: dvigovati dvigujem proti vzdigävat vzdigdvlem. Tako še zmarzdolem. fti-kavlem, prepugdolem prepogibam". Menim, da so prav ti ponavljalniki vplivali na zameno nedol. pripone -ni- z -na-.
1.3.4.4.8	Pravo posebnost te vrste predstavlja glagol hočem, katerega ne-določnik htdit se v šmarškem govoru skoraj ne uporablja, v sed. pa so znane samo kratke oblike: čdim čaiš čdi, čaima čdita čdita, čdimu čdite čdiju. Y opisnem del. je sainoglasniška premena é ~ di. .. htéu htdila. Nikalne oblike tega glagola se glasijo: ndičem naičeš ... mučeju; néisn lUéu/htdila itd.
1.3.4.5 Glagoli na -m
Od t. i. brezpriponskih glagolov so nekateri ohranili v sedanjiku posebna osebila v 2. in 3. os. dv. in 2. os. mn. (pri jdist je tako stanje podpirala potreba po razlikovanju sedanjika od velelnika). pri drugih (dati) pa so se uveljavile končnice priponskih glagolov:
jdist: jdi-m -š -0, -ma -sta -sta, -mu -ste -ju; juj -te; jév jdila jdil; sndiden;
vdidet: vdi-m -š -в, -та -sta -sta, -mu -ste -ju: op. del. odidu vdidla;
béit: sn si je, sma sta sta, smu ste su; bôudi bôud bôudma bôudta itd.; budôuci; biu/béu (redko) bid bli.
Prihodnjik se glasi: bôm/bum (2. oblika je klitika) boš buš bô bu bôma buma bota/buta ... bôju'buju.
Enako kot pomožnik béit se v sedanjiku sprega tudi glagol grém, ki pa tvori ostale oblike iz nadomestnih osnov: jet20; šdu štd šli; za vel. uporabljajo P°jd(i).
Pogosto rabljeni sestavljenki tega glagola sta préit(i) in ndjt(i) s sed. préidem in najdem; v edninskem velelniku je večinoma ohranjen -i: préidi, najdi, da ne pride do sovpada z nedol.: op. del. ndšu našla se razlikuje od sicer štajersko močno posplošenega ndjdu ndjdla po sed. osnovi.
£» — éi < i dobi v vzglasju protezo j, dvoglasnik za njo pa se poenoglasi in zoži; prim, še jçgla 'igla', јфоа 'njiva'.
Glagol màitljémet (redkeje) 'imeti' ima take oblike: mä-m -š -в, -та -ta -ta, -mu -te -ju; za vel. uporabljajo opisno obliko: mareš màit; op. de/, jéme(v) mâila màil(i).
1.4 Prislovi
1.4.0	Prislovi so v šmarščini zelo pogostni in zanimivi, ker odseva iz njih veliko arhaizmov, sklonskih okamenin (-<?, -i, -ih). katere so v današnjih sklanjatvah zamenjale druge, analogne končnice. Najpogostejši so prislovi kraja, časa in lastnosti (načina, kolikosti, kratnosti in mere), prislovov vzroka, namere, dopuščanja in učinka je malo. Najštevilnejši so pridevniški prislovi, saj se tvorijo kar paradigmatsko iz oblike za sr. spol, medtem ko izsamo-stalniška tvorba ni več živa.
1.4.1	Prislovi prostora odgovarjajo na vprašanje k j ai, kam (ud'du) kôud. Kot bomo videli iz primerov, se tudi tu prislovi kraja razlikujejo glede na to. ali zaznamujejo mesto dogajanja ali cilj. h kateremu je dejanje usmerjeno. Pri prvih je zlasti značilna nekdaj dosti bolj razširjena končnica -ih v M mn., ki jo je sedaj, razen v 2. ž. sklanjatvi, povsem izpodrinila končnica -ah.
Kjài?: tu, tàm, tvin (redko, starinsko) 'tamkaj', guôreiguôrih, duôlejduôlih, spôdi(h), vénih 'zunaj', nôutar nät, zràm 'zraven', pàuleg 'poleg', zädaj, ud-zäja 'odzadaj'. fpràidi(h) 'spredaj', fpräja 'odspredaj'. dumä, zdâuma 'zdoma', prude, nekjâi, rjkir 'nikjer', (fsé)pusôud, drugjâi, vmâis, dâlec/dâvè.
Kàm?: sém, tàj, gurir, duôl, prune, bék 'vstran', nazäj, naprej, dargüm 'drugam', tjkâmar, nâikam, dumâv ud dàuma, nuôtar nât. ukàul 'okoli'. kâm(kul) 'kamor(koli)'. vun(ta) 'ven', cràis 'čez'.
Ud knud?: ud nikôudar, ud tout 'tod', ud nekôud
1.4.2	Prislovi časa odgovarjajo na vprašanje kéda in so zelo pogostni: zdàj(le), prâit(le) prej', ijkunl 'nikoli', nés 'danes', fcéra, jnutre 'jutri'. pujoutaršnem, ojnutru 'zjutraj', duupaugne. zvečir, i>oudnaio{i). punuôr. snàuè, zfiâuda 'zgodaj', puôznu, nazägje 'nazadnje', nàrpràj, te parmi 'nai-prej', ornais, puôkl 'potem', ki se pogosto uporablja kot navezovalni členek. fürt 'brž, takoj', (a)ijkrat 'nekoč' ' jéykrat, lâitus, län(i) predlänskim, puzéim(i). spumléd(i), pulâit(i), jesàini, (f)cäsih, cäs 'tedaj', hmäl 'kmalu', dröugic 'prihodnjič', prâuke 'obenem', puôzn(u), gredauč. Prislova dävi in draivi uporabljajo le še starejši ljudje, ndadi ju ne poznajo več.
1.4.3	Prislovi lastnosti odgovarjajo na različna vprašanja glede na to ali zaznamujejo način, kolikost, kratnost ali mero glagolskega dejanja ali tudi stopnjo lastnosti pridevnika.
Kakàu?: takàu, prâv, narôube, dargtič 'drugače', vrédi 'vredu'. gléih takàu 'enako', pueäs, héitr(u), pusàibnulpusàibej, pucàin(i), fkûp 'skupaj', narlizn. fsakséb 'vsaksebi', zapdured 'zapored', pusträn, na glUs, pu téihu, navädnu, nastrezäj 'na stežaj', naskrivš 'skrivaj', (nâr)buôl, zlàipa, naràvnust, na näglu 'nanagloina', pukuônc 'pokonci', lepâu, gardàu, hudâu itd.
Kuôlk?: tuôlk, précej = fést, m&l, mej 'manj', veléik, več, duôstldôjst, preveč, zadôst 'dovolj', nàika 'nekaj', nič, na vàike 'vekomaj'.
Kuôlkrat?: tuôlkrat, vsäkukrat'vstlkic, dôstkrat, mâl(u)kéda 'malokdaj'. večkrat, vsâkukrât, vecéina, nubénkrat, rjkuôl 'nikoli', ni jénkrat 'niti enkrat".
Kuolkič?: parvič, traikič, štartič, petič itd.
1.4.4	Prislovi vzroka, namere, učinka so zelo redki.
Zakä?: Zatâu, zavuôl téga, naleš 'nalašč', zapstoj 'zastonj'.
1.5 Zaključki
Glavne značilnosti šmarškega oblikoslovja so naslednje:
(1)	Pri samostalnikih pozna šmarški govor vse tri spole v ednini, kjer se je sr. sp. obdržal ob podpori samoedninskih snovnih, skupnih in pojmovnih imen, medtem ko se v množini samostalniki srednjega spola uvrščajo med ženske (ali moške, namreč samostalniki s podaljšano osnovo -n-, -t- in deloma na -s-).
(2)	Sledovi dvojine so pri sam. le v I/T m. sp., a še tu se največkrat dodaja števnik cloa; v vseh ostalih sklonih in pri ž. sp. so dvojinske končnice zamenjane ■/. množinskimi. Ostanke dvojine v neimenovalniških sklonih najdemo le še pri os. zaimkih ter pri celostnem zaimku oba.
(3)	Končnice samostalnikov se od končnice v knj. jeziku precej razlikujejo in imajo večjo pomensko obremenjenost.
(4)	VOM ed. imajo pri vseh samostalnikih končnico -i; ta bi pri m. in s. spolu glede na vzhodno soseščino mogla nastati preko prehoda u > ü > i, vendar ima šmarščina sedaj za naglašeni и (pohorski) dvoglasnik du üu. nenaglašen pa je и praviloma ohranjen. Končnico -i najdemo tudi pri samostalniških zaimkih, kolikor je ni prizadel moderni samoglasniški upad. medtem ko se v pridevniški sklanjatvi D (-и) in M (-em) razlikuje'a.
Orodnik ednine ima pri sam. m. in s. sp. namesto knj. -от končnico -am. V D, M in O mn. so samostalniki m. spola posplošili končnice -am, -ah. -am iz a-sklanjatve. Posredniki te posplošitve so bili, kot znano že od Škrabca, samostalniki s. spolu s končnico -a v 1 mn., od koder se je potem a razširil še v omenjene odvisne sklone samostalnikov s. in m. spola. Ta potek je bil gotovo starejši od prehoda samostalnikov srednjega spola v ženskega, kar so novonastale oblike le še spodbujale. Po upadu končnega -i v O mn. so se izenačili D in O mn. ter O ed., kar sta podpirali tudi sklanjatev samostalniških zaimkov (delno) in sklanjatev pridevnikov (slâip-im = O ed. 'er D in O mn.)
(5)	Pri os. zaimkih za 1. in 2. os. dv. in mn- se je M izenačil z O, tako (je) tudi pri vpr. zaimkih (kdo) iti kaj. Vprašalni zaimek za stvari je v I/T, R in D zamenjan z zaimkom za človeško, tako da se je razlika med obema zaimkoma ohranila le še v M in O.
(6)	Vlogo poljubnostnih in oziralnih zaimkov opravljajo konverzno rabljeni vprašalni zaimki.
(7)	Pridevniki s svojo obliko ne morejo več ločevati določnosti in nedoločnosti: določnost se izraža z nepregibnim členom te. Ta člen stoji tudi pred vrstilnimi števniki. Stopnjevanje s priponskimi obrazili se drži le pri pogosto rabljenih pridevnikih. Presežnik se dela z наг-, največkrat pa mu dodajajo še člen te (nar + te + primernik ali te + nar + primernik).
(8)	Ločilni in množilni števniki so zelo redki, tvorjeni praviloma iz števnikov za vrednosti do 10. Pri glav. števn. je zanimiva skrajšana oblika števnika en v pomenil poljubn. ali nedol. zaimka, ki se tudi pregiba (na dvi5, nih doaih...). Loč. števniki v tem govoru ne izražajo več različnosti vrst, ampak se rabijo samo še v količinskem pomenu. Pač pa izražajo število vrst množilni š<evn., izpeljani iz ločilnih in rabljeni ob snovnih imenih. Množinske samostalnike štejejo Šmarčani z ločilnimi ali nino-žilnimi. največkrat pa kar z glavnimi števniki.
(9)	Od deležnikov so najpogostejši na -t ali -n. a imata obrazili deloma drugačno razvrstitev kot v knj. jeziku. Kazen nekaj deležnikov stanja na -/ drugih deležniških oblik skoraj ni.
(10)	Pri glagolih se nedoločnik po poznem upadu končnega -i na večjem delu govora končuje na -t, to obrazilo pa se analogno vnaša tudi h glagolom tipa reči (réct). Tako se je nedoločnik oblikovno izenači1 z namenilnikom.
(11)	V sedanjiku so dvojinske končnice -ma -ta -ta enake za oba spola; brezpri-ponski glagoli so večinoma ohranili posebne končnice v 2. in 3. os. dv. ter 2. os. mn.
(12)	V velelniku se je naglas edninske oblike posplošil tudi v dv. in mn. Prepovedi in zapovedi se največkrat izražajo z tiaklonskimi glagoli.
(13)	V sedanjiški spregatvi so po številčnosti na prvem mestu glagoli na -em. Med njimi so posebno zanimivi glag. na -nem -nat(i), ki imajo v knj. jeziku nedo-ločniško pripono -ni-. Na spremembo -ni- > -na- so v š- govoru verjetno vplivali številni ponavljalniki na -aoat. tvorjeni iz teh glagolov (zmarznat — zmarzaoat).
(14)	Ponavljalniki, ki se v knj. jeziku končujejo na -ooati -eoati. so posebnost šmarškega govora. Ce nenaglašeni o e v priponi upade, je sedanjiški končaj -ujem.
tako kot v knj. jeziku (kupoät kupôujem). Še več pa je primerov, ko je nedoločnišku pripona -ооа- -ena- zamenjuna z -aoa- s sedanjiškim končajem -aolem {srečaoat sre-čaolem).
(15) Prislovi prostora, časa in lastnosti so zelo pogostni, drugi manj. a zanimivi, ker kažejo dosti oblikovnih okamenin, ki so jih v današnjih sklanjatvah zamenjale druge, nalikovne končnice. Upad nenaglašenih končnih samoglasnikov je pri prislovih močnejši kot pri drugih besednih vrstah.
SUMMARY
In the microdialect of Šmarje pri Jelšah and its surroundings, the tonemic accent has been completely lost. The existence of former quantitative oppositions is visible in 'he varying quality of stressed vowels, diphthongs or monophthongs. In morphology the accent of the basic form is usually transferred to all forms of a given word; consequently, the immobile stress prevails.
With nouns, the neutral gender is preserved only in the singular, foremost because of the singular material, collective and abstract nouns; in the plural, the neutral became feminine or masculine. — The dual has been preserved only in nom. acc. masc-; ho\ve\er, even there the numeral two' (doâ) is added, as with personal pronouns. In all other cases the plural endings have prevailed.
The declensions are divided according to the gender. There is a tendency towards reduction of the number of endings. Consequently, -i is the only ending in dat./Ioc. sing, of all nouns; in dat.. loc. and instr. plur., the endings of the feminine a-de-clension have been generalized to the masculine gender. After the reduction of the final -(', the instr. plur. masc. and fem. became identical with the dat., and in the masc. also with the instr. sing. This process has been accelerated by the adjectival declension.
The tendency to reduce the number of varying forms is also exhibited in substantival pronouns: with the personal pronouns for 1st 2nd person dual and plural, the locative lias become identical with the instrumental; the same thing occurred with the interrogative pronouns dâu and kà. The function of relative and nonassert-ive (nonspecific) indenfinite pronouns is carried out by interrogative pronouns.
The inflexible article te is preposed to adjectives in the definite use, because their forms by themselves do not suffice to be distinguished from the indenfinite forms. The same article is preposed to the ordinal numerals and usually to the superlatives (formed from the comparatives by the prefix nar-). The analytic comparison of adjectives is far more frequent than in the literary language.
Distributive/collective and multiplicative numerals are rare; they are used as quantifiers, especially with pluralia tantum (though here, too, the cardinal numerals are the normal option). Variety (i. e. the number of kinds) can be expressed only by multiplicative numerals preceding material substantives.
Participles in -č are rare. The distribution of endings in participles in -tj-n often differs from that in the literary language.
The infinitive of all verbs ends in -t(i). In the larger territory of the Šmarje microdialect, the final -i lias been reduced, i. е., the infinitive is the same as the supine. In conjugation, the dual is well preserved; the endings -ma. -ta, -ta are the same for the masculine and feminine gender. The athematic verbs have mainly preserved their special endings in 2nd and 3rd person dual and in 2nd person plural.
In present tense conjugation, the most frequent verbs are those in -em. Among them, those in -nem -nat(i)—instead of the literary -nem -niti (doéignat)—are of special interest. The change of the infinitive suffix -ni->-na- must have been influenced by the numerous iteratives in -aoat(i) derived from these verbs (doigavat). in fact, the iteratives which in the literary language end in -ooatij-eoati are a peculiarity of the Šmarje microdialect. They are treated in two ways: (1) if the unstressed oje in the suffix is reduced, the present tense is the same as in the literary language (kupoât kupôujem); (2) more frequently, the suffix -ooatil-eoati changes into -âoat(i). with the present tense in -âolem (zmarzâoat, srečaoat).
Šmarje dialect adverbs are very frequent and show many morphological archaisms.
U'DK 886.3.03=30(091) Hans-Joachim Kirchhoff Filozofska fakulteta, Ljubljana
ZUM PROBLEM SPRACHLICHER ADÄQUATHEIT/ANGEMESSENHEIT
Einige Bemerkungen zu ausgewählten Ubersetzungen einiger slovenischer Gedichte ins Deutsche unter besonderer Berücksichtigung des Bildaspekts
Avtor poskuša teoretično utemeljeno v nemščino prevedene izbrane slovenske pesmi kot primer obravnavati s stališča podob, da bi prišel do nekaterih sklepov okrog izbire besed, vsebine podob in pomenov, s tem pa tudi izpovedne sile umetnin.
The author discusses, on a theoretical background, and by way of example, selected German translations of Slovene poems from the point of view of imagery, in order to arrive at certain conclusions about the choice of words, about the content of images and meanings, and consequently about the expressive force of literary works of art.
Beim Lesen des Geleitwortes zu Andrej Kökots »Die Totgeglaubten«, Darmstadt 1978, zu dieser Untersuchung angeregt, soll im folgenden der Frage nachgegangen werden, inwieweit den verschiedenen Übersetzern eine »literarisch gültige Ubersetzung«1 — was auch immer das heißen mag — vom Slo-venischen zum Deutschen unter dem Bildaspekt gelungen ist. Ob dies immer sinnvoll und möglich ist, erscheint bereits bei einem ersten Betrachten des jeweiligen Wortschatzumfanges2 m. E. zumindest problematisch. Problematisch nicht in dem Sinne, dal! die slovenisehe Sprache mit ihren relativ geringen Umfang an Wörtern minder geeignet sei, in ihrer Sprache Schönheit, Vielfalt und Reichtum literarischer Bilder zu entfalten. Vielmehr dürften die Probleme beim Finden des sprachlichen und bildlichen Äquivalents liegen, wie sich noch zeigen wird.
Der Vergleich unterschiedlicher Erscheinungen der Wirklichkeit miteinander oder mit einer Grolle, die als Vergleichsmalistab fungiert, ist eine häufige geistige Operation, die bewußt oder unbewußt vom Menschen vollzogen wird. Dabei werden ebenso äußere Merkmale der Erscheinungen in den Vergleich einbezogen wie auch jene, die das Wesen der Erscheinung ausmachen und bzw. oder deren spezifische Leistung determinieren. So gesehen kann auch die Sprache zum Gegenstand des Vergleichs werden. Theoretischer Ausgangspunkt der Überlegungen ist die unumstrittene Tatsache, daß der Autor im Kunstwerk eine ganz individuelle spezifische und farbige Kunstwelt aufbaut, in die er den Leser zum Eintreten einlädt, in der dieser sich umtun soll und die besondere Art der Emotionalität und Weltbeziehung, die besondere Art der Fragestellung und die versuchte Antwort auf die im Bild gestalteten Probleme des Lebens, die Schönheit der sprachlichen Gestal-
1	Wie es dort heißt, sei mit dem Gedichtband der literarische beweis erbracht worden, »dali sowohl der Reichtum an Bildern als auch die innige Gefiihlsbezogen-heit der slovenisclien Sprache eine literarische gültige Übersetzung ins Deutsche zuläßt« (Ebenda. S. 5).
2	Im Deutschen schätzt man etwa 500.000 Wörter, wobei der Durchschnittsbürger ca. 6000 — 10.000 beherrscht, bei Goethe ca. 100.000. Vgl. Die dt. Sprache. Kl. Enzyklopädie, S. 536. Im Slovenischen rechnet man mit etwa 300.000 Wörtern; Prešerns Wortschatz umfaßt ca 5300 Lexeme, wobei zu berücksichtigen ist. das der Uberlieferte korpus rel. klein ist (mdl. nach Orešnik).
tung, von Klang und Rhythmus und nicht zuletzt die spezifischen Möglichkeiten, in dieser Bild weit seine Phantasie zu entfalten, erleben soll.
Auch wenn die Ansichten zum künstlerisch — literarischen Bild mitunter weit auseinandergehen,3 sollen für unsere Untersuchung folgende Standpunkte zum künstlerisch-literarischen Bild hervorgehoben werden: Ausgehend von dem Standpunkt, daß das künstlerische Bild ein vielschichtig strukturiertes Ganzes ist, wird oft unterschieden zwischen Hauptschichten, Schichten oder Ebenen (Saporow/Gej/Schlenstedt) bzw. Bildern erster, zweiter, dritter . . . Ordnung (John) und dabei auf die Einheit und Wechselwirkung dieser Schichten hingewesen. Schlenstedt beispielsweise unterscheide die Ebenen^
—	der materiellen Übermittlungsformon. des Textes,
—	der Darstellung, »als Zentrum der Leistungsfähigkeit des Textes«,
—	der Bedeutung (vgl. Schlenstedt. zitiert nach Gesellschaft-Literatur Lesen, S. 304 ff.).
Literatur als eine Weise praktisch-geistiger Aneignung der Wirklichkeit gestaltet ihre spezifische Weltsicht und ihr Weltverhältnis in einmaligen, sinnenhaften, unterschiedlich konkreten Bildern, die eine oft Dielschichtige Bedeutung4 aufbauen, die weit über die blo/h Wortsemantik hinausgeht.
Selbst wenn wir das Bemühen der Übersetzer um treffende Wortwahl in Rechnung stellen, wird sich zeigen, dall die Wortsemantik bereits allein Übersetzer vor scheinbar unlösbare Aufgaben stellt.
Gemüli den voranstehenden theoretischen Überlegungen, das literarische Kunstwerk als ein vielschichtig strukturiertes Ganzes zu verstehen, sollen im folgenden mehrere lyrische Werke unterschiedlicher Autoren und verschiedener Übersetzer vergleichend untersucht werden. Dabei wollen wir uns beim Bildbegriff der Einfachheit halber und aus Zeitgründen lediglich auf einzelne lyrische bztv. sprachliche Bilder beschränken.5 Diese Unterscheidung
3	Einerseits wird mit dem Bildbegriff gearbeitet, um bestimmte Textstellen zu markieren und um ihnen einen hohen Stellenwert bei der poetischen Weltaneignung, beim Aufbau des Bildganzen und bei der Rezeption zuzuweisen. Andererseits gehen trotz umfangreicher Literatur über die Theorie des künstlerischen Bildes (angefangen von Lessing über Hegel und Belinski bis zur heutigen Zeit) die Ansichten weit auseinander. was am literarischen Text als Bild zu bezeichnen sei. — Andere Analysen kommen ohne den Bildbegriff aus. — Vgl. die Standpunkte von Koch/Träger/ Pracht/Sommer und John in : Zur Theorie des soz. Realismus. Bln. 1974. insbesondere S. 388ff„ 405ff.. 661 f., 701. — Pracht: Abbild und Methode. Halle 1974. — Girnus: Wozu Liertatur ? Leipzig 1976. — John: Einführing in die Ästhetik. Leipzig 1987.
4	Es sei an dieser Stelle angemerkt, daß diese vielschichtige Bedeutung auf gesellschaftliche Zusammenhänge weist und für den Leser bedeutsam werden kann. Wir unterscheiden hier bewußt zwischen der Stufe der Bedeutung, verstanden als den Wert des Werkes, den es in seiner Gesamtheit in einer sozial determinierten Situation für die Gesellschaft hat (oder haben soll) und der Stufe der Bedeutsamkeit, verstanden als der Stufe der individuellen Bedeutung, d.h. den Wert des Werkes, den es im individuellen Lesakt für den Einzelnen real erhält, da sich gesellschaftliche Bedeutung in unzähligen individuellen Lesakten realisiert, in denen das Werk finden Leser einen persönlichen Sinn erhalten kann, der durchaus nicht mit der gesellschaftlichen Bedeutung identisch ist. Zudem treten zu unterschiedlichen gesellschaftlichen und historischen Gegebenheiten oftmals andere Seiten der Bedeutung in den Vordergrund, was auch ein Grund für das sogenannte Absterben von Kunstwerken sein dürfte.
5	Bedenkt man diesen Standpunkt, dal.l das lyrische Werk ein vielschichtig hierarchisch strukturiertes Ganzes ist und sich die Rezeption von einem ersten, undifferenzierten. unvollständigen Erfassen des Ganzen (Gesamtbildes) über die Analyse
ist insofern notwendig, als sich lyrische Bilder vorrangig an die Vorstellungskraft und an das bildličhe Denken des Lesers wenden, verlangen, sich ein Bild zu machen und solche Tätigkeiten wie die Sinnsuche und Sinngebung, wobei alle Sinne, das Gefühl und der Verstand des Rezipienten gefragt sind."
Das sinnenhaft-konkret Dargestellte als Teil einer (Teil-)Bedeutung und eines Sinns sowie einer Funktion in einein höheren Ganzen ist deshalb als eine poetische Verschlüsselung in einem grölleren poetischen Zusammenhang zu lesen.
Lyrische Bilder können neben bildlossen Teilen7 auch sprachliche Bilder enthalten.8
Beim sprachlichen Bild ist zwischen dem Gesagten ifnd dem Gemeinten zu unterscheiden, d. h. ist das tertium comparationis zu suchen. Mit der Entschlüsselung von Sprachbildem ist nach deren Funktion zu fragen, was von besonderem ästhetischen Reiz sein kann.9
Wenden wir uns nach den notwendigen theoretischen Vorüberlegungen nun der eigentlichen Untersuchung zu.
Anzahl und Auswahl der zu untersuchenden lyrischen Werke sind weitgehend vorbestimmt durch die Vorkommenshäufigkeit der Übertragungen vom Slowenischen ins Deutsche durch verschiedene Übersetzer. Neben den dabei uns interessierenden grundsätzlich verschiedenen Übersetzungen finden sich auch solche Fassungen, in denen merkwürdigerweise eine weitgehende Übereinstimmung, d. h. nur geringfügige, jedoch ohne Belang erscheinende Abweichungen — manchmal nur einzelne Wörter betreffend — festgestellt werden konnten.10 — Interessanterweise findet sich auch ein Beispiel völliger Übereinstimmung: Kokot, Meinem Wort.
der wesentlichen und bestimmenden Teile in ihrem Bezug zum Ganzen und in ihren l'unktionszusammenhänngen zu einem tieferen, umfassenden Begreifen des Ganzen in seiner poetischen Vielfalt und seinem Beziehungsreichtum vollzieht, ahnt man die Komplexität des Problems, vor dem letztendlich auch der Übersetzer steht. — (Vgl. dazu Rubinstein: Grundlagen der Allgemeinen Psychologie. Bln. 1971. S. 315f.)
" Solche Bilder könnte man nennen: Frühling läßt sein blaues Band / Wieder flattern durch die Lüfte.« (Mürike, Er sit's) In WELT IN DER LYRIK schreibt Maurer: Ein einziges Bild in einem Lied Eichendorffs evoziert die rinnende Melancholie der Romantik: In einem kühlen Grunde. da geht ein Mühlenrad .. . Wir haben nicht das Gefühl, daß hier Landschaft beschrieben werden soll. Das Bild ist verzauberte Sprache. Es heißt nicht: ich bin fromm- Es heißt so: Da strahlte der volle Mond, da standen sie still am Altar. (Sappho)«.
" Das sind solche Elemente der Bildstruktur, die stärker begrifflich bestimmt sind. Sie nennen Urteille. Zusammenhänge und Probleme direkt (mittels Spruch. Urteil), wenden sich mehr an das rationale Denken und sind über unterschiedliche formale Mittel wie Reim und Rhythmus in das Gesamtbild eingefügt und können von ganz besonders poetischen Reiz sein. Hier denken wir z.B. an Storm's Abseits, in dem sozusagen als Schlußwort mit der Reflexion eines lyrischen Subjekts das Bedauern ausgesprochen wird, daß die dargestellte Idylle der »aufgeregten Zeit« weichen muß.
" Vgl. dazu Fleischer; Michel : Stilistik der deutschen Gegenwartssprache, Leipzig 1975, S. 161 f. — Ein Beispiel, daß lyrische Gestaltung auch ohne sprachliche Bilder auskommt, dürfte Goethes »Über allen Gipfeln ist Ruh« sein.
* Erinnert sei nur an solche sprachlichen Bilder wie »Freude, schöner Götterfunken« oder die Benennung der Arbeit als »die große Selbstbegegnung des Menschen«.
10 Vgl. Minatti: »Jemanden muß du gern haben« in der Übersetzung von Olof (Auf dent grünen Dach des Windes, S. 53) und Heiliger (le livre Slovene 1/2 85, S. 28) zu denen es aber eine dritte, stärker von diesen beiden abweichende Übersetzung von Messner gibt (le livre Slovene 1 68, S. 14). — Vgl. auch Kokot: »Die
Offen bleibt die Frage, warum neben der vom Verfasser des Gedichts selbst vorgelegten Übersetzung (vgl. Die Totgeglaubten, S. 25) eine weitere, völlig identische von MerlakTHchter (vgl. le livre slovene 3/4 73. S. 163) existiert. Der einfachheithalber sind die vergliechenen dt. Übersetzungen im Anhang in Reihenfolge zusammengefaßt angeordnet. Methodisch, weil des Slowenischen leider nicht in dem Maße mächtig, und aus Platz- und Zeitgründen sowieso schon zum Exemplarischen gezwungen, wurde im weiteren folgender Frage nachgegangen.
Wenn schon mehrere Übersetzungen (was durchaus legitim erscheint) zu slowenischen Gedichten existieren, dann soll unsere Aufmerksamkeit den bestehenden sprachlichen Unterschieden in den deutschen Übersetzungen gewidmet sein, mit dem Ziel, einige Konsequenzen unter dem Bildaspekt und somit der Aussagekraft des Kunstwerkes und der Weltsicht des Autors aufzuzeigen.
Es kann nicht Ziel dieser Darstellung sein, die literarisch gültige Übersetzung eines Teils oder des gesamten Kunstwerkes feststellen oder gar liefern zu wollen.11
Vielmehr soll bei der vergleichenden Betrachtung der Übersetzungen den bestehenden Unterschieden im einzelnen insofern nachgegangen werden, als überprüft wird, welche der verschiedenen möglichen Deutungen »ins Bild« pallt, d. h. der spezifischen ästhetischen Eigenart des Kunstwerkes, der Spezifik der vom Autor gestalteten farbigen Kunstwelt, der besonderen Art der Emotionalität und Weltbezielumg, der besonderen Fragestellung und versuchten Antwort auf die im Bild gestalteten Probleme des Lebens sowie von Klang, Reim und Rhythmus beim Aufbau des Bildganzen entspricht und somit die spezifische Weltsicht des Autors am besten verdeutlicht.
Ein erste Beispiel12 kann das o.g. bereits eindruckswoll belegen, indem wir uns einem wunderschönen Bild in Udovič lyrischem Werk »Kahler Hügel« zuwenden, wo »Unter dem schon grauen Stroh der Dächer« es später sinngemäß weiter heilit, daß Moose auf die Wand des Hauses Gesichter längst vertriebener Wesen malen (vgl. Anfang der der 2. Strophe).
Welch eine Herausforderung an unsere Vorstellungskraft und Phantasie, dieses Bild auszumalen und zum Leben zu erwecken. In beiden Übersetzungen finden sich attributiv zu Haus Konkretisierungen und urteilen sie selbst, wie bereits ein Wort den Sinn des Ganzen verändert: Ileiligers Übersetzung spricht von einem »verfallenden Haus«, Olof's von einem »abgerissenen«. Sie stimmen sicher mit mir überein, dali mit Ileiligers »verfallenden« dem Bild am ehesten entsprochen wird, impliziert es doch den auch jetzt noch im Gang befindlichen Prozeß. Vgl. wir noch die Schlußverse, so dürfte sich hier Heiligers Übersetzung
Das Brunnemoasxer ist oergiftet: jemand ertrank im Brunnen.
Heimkehrt in der Übersetzung von Kokot selbst (Die Totgeglaubten, S. 29) und Merlak/Richter (le livre slovene 3/4 73, S. 164). — Vgl. Merlak /Richter zu Kokot: »Die Ahnung« (le livre slovene 3/4 73, S. 163 f. und Kokot (Die Totgeglaubten, S. 22).
11 Mit Bedacht wird das dem aufmerksamen und sachkundigen Leser zugestanden, da dazu in. E. weitere Informationen, v. a. aber Zweisprachigkeit gehören.
1,2 Vgl. werden hier die Ubersetzungen von 01 o f (Auf dem grünen Dach des Windes, S. 47) und Heiliger (le livre slovene 1/2 85, S. 15) zu Udovič' Gedicht »Kahler Hügel«.
zu sehr vom Original entfernen, hingegen Olofs
in ihm ist ein Mensch ertrunken.
auch mehr menschliche Wärme und Anteilnahme atmen und sich so insgesamt besser in den Stimmungsgehalt des Gesamtkunstwerkes einfügen und darüber hinaus beide von uns angesprochenen Textstellen der gemeinten Geschichtlichkeit und somit der Weltsicht des Autors entsprechen.
In bezug auf Kocbeks »Regen« wirft die Ausgabe »le livre slovene« 1/2 85 neben weiteren Problemen13 v.a. die Frage auf, warum man nicht wie in den Ausgaben 3 4 64 bzw. I 72 auf die schon äußerlich weitaus gelungenere Übersetzung von Smerdu zurückgreift, welcher in seiner Wortwahl das Reimschema (a/b/a/b) als durchgängiges Prinzip beachtend dem Kunstwerk mehr Aussagekraft verleiht. Seine Wortwahl ist dann auch, die mit den langen, dunklen a-Vokalen am Versende die düstere, zum Bild der langen Regennacht passende Stimmung zeichnet, was der Aussageabsicht des Werkes dienen dürfte.
Während Smerdu das Bild eines über sich und die Welt Nachdenkenden, eines sich in einer verzweifelten Situation Befindlichen zeichnet und ihn in die der psychischen Situation angepaßten, dunklen Stimmung einer ihm bewußtwerdenden, nicht enden wollenden Regennacht stellt und ihn beim Nachsinnen erkennen lällt, daß ihnen (vielleicht denkt er an jemanden) »das Schicksal nie gelacht«, reiht Heiliger die Sachverhalte lediglich aneinander — ohne auch nur im entferntesten das Bild, die Stimmung oder auch den Reim als Bindemittel zu nutzen.
Schon allein folgender Vergleich verdeutlicht dies:
es gießt die lange, lange Nacht beidhändig köpft des Schicksals Macht um mich wurde ein Ring gemacht
(Vgl. le livre slovene, 3 4 64. S. 95.)
Wie allgemein, nicht unbedingt im Zusammenhang stehend, hören sich dagegen folgende Verse an. den gleichen Sachverhalt betreffend:
regenttropfen fallen in dunklen nächten beidhändig klopft das schicksal an die tür eingefangen bin ich im kreis
(Vgl. le livre slovene 1/2, 85, S. 11.)
Viel mehr noch. Smerdu gelingt es in beeindruckender Weise den Blick des Beirachters vom Äußeren zum Inneren, vom mehr Allgemeinen zum Kon-
13 So ist hier Grafenauers Gedicht »Zwischen den Lidern des Himmels« in der Übersetzung von Heiliger mit weiteren 8 Versen abgedruckt, offensichtlichen hat man weitere 2 Gedichte ohne Titel angefügt. Ein Vergleich mit der von 01 o f übersetzten Fassung (Auf dem grünen Dach des Windes, S. 129), wo auch das Original abgedruckt ist, zeigt unabhängig davon einige syntaktische Abweichungen, die Olofs Ubersetzung gefälliger, flüssiger erscheinen lassen.
kreten zu führen, so dali man die schwere o.a. Situation nachvollziehen, nachempfinden kann, vom regelmäßig kehrenden Vers
»dumpf trommelt die Trommel«
drohend unterstrichen.
Kommen wir als nächstes zu Udovič »Kleine Nachtmusik«, so lädt ein Vergleich der Übersetzungen von Kersche und Heiliger zuerst die Vermutung zu, daß das im Zusammenhang mit den Grillen von Heiliger verwendete »zirpen« anstelle von »musizieren« bei Kersche das treffendere Wort sei. Betrachten wir aber unabhängig davon die 1. Strophe als Ganzes, dann wird eine lyrische Figur vorstellbar, die ein bereits vergangenes (oder vorgestelltes) nächtliches Erlebnis wiedergibt und den Leser/Betrachter unmittelbar einbezieht.
Während Kersche im unmittelbar Dargestellten sofort das nächtliche Bild musizierender Grillen, das Zirpen also im virtuosen Einklang/Konzert, projiziert:
Sterne, Grillen des Himmels, musizierten auf der Wiese der Nacht
(Vgl. Auf dem griinen Dach des Windes, S. 45) beginnt Heiliger mit einer Feststellung:
Die Sterne sind die Hausgrillen des Himmels, sie zirpen auf nächtlichen Wiesen
(vgl. le livre slovene 1/2 85. S. 17) und geht erst jetzt ins Bild:
als sich die Nachtmusik näherte.
Trotz kleiner Unterschiede »ging vorbei« — »erreichte« bzw. »im Tal des Mondes« — »im Mondtal«1'4, erscheint die Personifizierung der Nacht bei Kersche — hier noch ohne konkrete Gestalt — hervorhebenswert. Diese Gestalt wird im weiteren durch die Sichtweise eben der lyrische Figur immer weiter konkretisiert und dem Leser nahegebracht, vom zuerst nur Äußeren (2.) Strophe) bis zum Innersten. Kersche greift mit dem Verb »kam« die Bewegung und das unmittelbare Beteiligtsein aus der 1. Strophe auf und bleibt gleichsam im Bild der schreitenden Gestalt.
Hingegen Heiliger wählt mit »trug« einen gewissen Abstand, was das Nachsinnen — vielleicht auch einen zeitlichen Abstand — betont. Allerdings dürften weder der Verzicht Heiligers, die Vogelstimmen attributiv näher zu kennzeichnen, noch die Ubersetzung von Kersche, »schmächtigen Vogelstimmen«, dem slovenischen Original entsprechen, das mit einiger Sicherheit »zierliche Vogelstimmen« meinen dürfte, was auch der Sache angemessen erscheint.
14 Als wirkungsvoller Strophenschluß wäre hier sowohl syntaktisch als auch rhythmisch eine Mischform aus beiden Ubersetzungen denkbar: >i7?r Schritt hallte / im Tal des Mondest. — (Vgl. hierzu auch die von uns im Anhang angefügte korrigierte Übersetzung, S. 30).
Kersche bleibt auch weiterhin im Bild, wenn er schreibt:
Und sie zündete die Kerzen an und wandelte mich zum Kind, Gärtner, Wanderer.
und somit dem Prozel! des Wandels poetisch Ausdruck verleiht. Bei Heiliger finden wir hier zu viele Festlegungen:
Sie zündte eine Kerze an
und verzauberte mich in ein kleines Kind,
in einen Gärtner, in einen Reisenden.
Der nächte, 4. Vers erweist sich in beiden Übersetzungen als problematisch. Sowohl das »bebte« bei Heiliger als auch das »in der Stimme« bei Kersche scheinen unangemessen, erst eine Kombination paHt augenscheinlich ins Bild: ihre Stimme zitterte wie eine weide Rose, oder vielleicht wie ein weiües Windröschen?
Ein besserer Abschlull — obwohl kaum anders und doch flüssiger — gelingt wiederum Kersche:
ihre Augen waren
dunkler Safran mit Goldstaub
und ihr Herz
eine fliehende Schwalbe.
gelingt es ihm doch so, seiner in der 1. Strophe personifizierten Nacht weiter Gestalt zu verleihen. (Vgl. die im Anhang beigefügte, von uns korrigierte Übersetzung auf S. 278 dieses Beitrages).
Einige Schwierigkeiten mehr bereitet eine vergleichende Betrachtung der Übersetzungen Koebeks hervorragenden Gedichts »Nächtlicher Spielplatz^ durch Heiliger und Olof, wenngleich letzterer durch eindrucksvolle Vergleiche, durch schöne, ausdrucksstarke Bilder zu gewinnen scheint.
So ist es auch Olof besser gelungen, die lyrische Situation darzustellen, in der sich seine lyrische Ich-Figur befindet, wenngleich die ersten vier Verse beider Übersetzungen fast ebenbürtig erscheinen und das trotz aller Verschiedenheit der verwendeten sprachlichen Mittel:
einsam wandere ich durch verächtliche Nächte Stille durchdrang die grenzenlose Finsternis
Ich verirrte mich in verworfene Nacht. Stille zerfiel
zu abgrundtiefer Finsternis
Beide Übersetzungen verwenden im weiteren einen Vergleich, wobei bereits Olofs »ich stürze in mich« wirkungsvoller ins Bild paßt, die lyrische Situation treffender ausgestaltet als Heiligers »ich ging in mich ein«.
Welch Vergleich folgt bei Olof:
ich stürze in mich
wie der Ungeborene
in die noch nicht gekostete Frau,
hebt er so den Vorgang des vom lyrischen Ich unbeeinlfußbaren Bestürzens hervor und verstärkt diesen Eindruck auch beim I.eser. Heiliger verwendet hier das Bild einer schwitzenden Frau — eine völlig andere, aus dem Bild fallende und die lyrische Situation störende Wertung.
Olof bleibt weiter im Bild, lallt in seiner Übersetzung das lyrische Ich in seiner Bestürzung langsam zu sich kommen, steigert zuvor jedoch den Prozeß der Verängstigimg sogar noch, um dann das auf's höchste erregte und angespannte lyrische Ich Hoffnung ertasten zu lassen. Sehen wir uns diesen beschriebenen Vorgang an:
Und als ich rings
ins Leere griff,
um Rettung zu suchen
in Todesangst,
ertastete ich plötzlich
in den Trümmern des Nichts
den letzten Pfeiler der Welt.
Im weiteren können wir sehen, wie es Olof in einem Vergleich mit weniger Worten treffender gelingt, dem sprichwörtlichen Griff des Ertrinkenden nach dem Strohhalm Ausdruck zu verleihen:
Ich hielt mich fest
wie der Seeräuber am sinkenden Mast
Im Vergleich dazu Heiliger:
»wie ein Seeräuber
den untergehenden Mast seines Schiffes«
(Vgl. Olof in: Auf dem grünen Dach des Windes, S. 21 und Heiliger in le livre slovene 1/2 85, S. 10.) Schon das Bild — der Seeräuber am sinkenden Mast — reicht aus, die Situation sinnenhaft-konkret und somit ausmalbar, vorstellbar und gefühlsmäßig nacherlebbar zu machen. Hierbei sind die zusätzlichen Informationen unerheblich, ob es der Mast des eigenen, seines Schiffes oder der eines anderen ist.
»Der nächtliche Spielplatz« von Kocbek erweist sich für uns als ein Spielplatz für die Phantasie, wendet sich der Dichter doch vorrangig an die Vorstellungskraft der Leser, die in Konturen vorgezeichneten Bilder zum Leben zu erwecken und eigene Erfahrungen mit ins Spiel zu bringen.
Nach diesen relativ umfassenden, häufig das gesamte Kunstwerk einbeziehenden Darlegungen sollen abschließend einige weitere Beispiele exemplarisch einander lediglich gegenübergestellt werden, wobei es dem Leser/Betrachter anheimgestellt ist, sich ein Bild zu machen.
Nehmen wir als erstes Gedicht Minattis »Allein sind wir, Pappel« in den Übersetzungen von Broda (vgl. Auf dem grünen Dach des Windes, S. 51) und Heiliger (vgl. le livre slovene 1/2 85. S. 29).
Während die verschiedenen Titeliibersetzungen ebensowenig ins Gewicht fallen dürften wie u. a. das entsprechende Wortpaar »plätschert« und »gurgelt«, ist es allerdings schon von Belang, ob ich vom
»ermüdetem«
»mühelos«
»lichtvolle«
glasklaren
oder oder oder oder
glasigen« erschöpftem »kraftlos« »graue«
Himmelsauge. Herzen,
Abende spreche.
Abschließend eine letzte Betrachtung. Abgesehen vom verschieden übersetzten Titel des Gedichts Udovič' »Verwirf nichts« (Heiliger) bzw. »Und trotzdem« (Olof) sowie einigen weiteren Unterschieden in der Wortwahl, so u.a. »burgunderrotem moos und mutterliebe« bzw. »weischelfarbenem Moos und Atem« ist es v.a. Olofs aktive, auffordernde, den Dingen und Erscheinungen auf den Grund gehende syntaktische Gestaltung:
die dem Gedicht mehr Wirksamkeit verleiht (vgl. Olof, Auf dem grünen Dach des Windes, S. 49 und Heiliger, le livre slovene 1 2 85. S. 14).
Bewußt wurden Schwierigkeiten und Probleme am Bildaspekt ausgewählter lyrischer Werke versucht aufzuzeigen, ohne jedoch bei Anerkennung aller bestehenden Unterschiede festlegen zu wollen und zu können, welche der verglichenen Übersetzungen die literarisch gültige — sofern dieser Begriff überhaupt als existent anzusehen ist — darstellt, geschweige, welcher der Übersetzer der kompetentere ist: eine Frage, die — wie zu sehen war — nicht immer einfach und eindeutig zu beantworten sein wird und letztendlich dem sachkundigen und feinfühligen Leser überlassen werden muß, der mit Gefühl und Verstand, mit Vorstellungskraft und Phantasie in die Bildwelt des Autors eintritt, sich darin umtut, indem er die lyrische Figur in die lyrische Situation stellt und mit Leben erfüllt, dabei seine eigenen Erfahrungen ins Spiel bringt und für sich mit Genuß und Gewinn die Intentionen des Autors erschließt und neue Erfahrungen bei der Aneignung der Wirklichkeit erlangt.
Wie an den ausgewählten übersetzten lyrischen Werken zu sehen war. ist die slowenische Literatur — und dies trifft mit Sicherheit ebenso für die Literatur der anderen jugoslawischen Völker zu — reich an schönen Bildern, literarischen Figuren und Konflikten und deshalb hervorragend geeignet, einer weiteren Funktion von Kunst und Literatur Rechnung zu tragen, nämlich einen Beitrag zu leisten zur Völkerverständigung und Friedenssicherung.
Ein weites Fehl tut sich auf. besonders die relativ kleinen Sprachen durch Übersetzungen in andere Sprachen über die Landesgrenzen hinaus bekannt und wirksam zu machen.
Meinen Beitrag möchte ich in diesem Sinne als Ermunterung verstanden wissen, als Ermutigung, beim Übersetzen die aufgezeigten Probleme und Schwierigkeiten erfolgreich zu meistern.
sieh hinter ...
hier entsteht neue Gegenwärtigkeit«
ANHANG
Andrej Kokot
MEINEM WORT
Es gibt keinen Wind,
der die Wolken meines Geheimnisses
vertreiben kann.
Keinen Blitz,
der den Kettenring meiner Liebe zu dir,
schüchternes Wort, sprengen kann.
Es gibt keine Sprache, die deine Schönheit in den Schatten stellt.
M. Merlak Richter
Joie Udovič
KAHLER HÜGEL
Unter ergrauten Strohdächern verwandeln unsichtbare Würmer uralte Gebete der Baumblätter die zwischen den Jahresringen der Baumstämme verborgen liegen in gelben Staub.
An die Wand eines verfallenden Hauses
malen Moose langsam
die Gesichter bereits ins Land ewiger
Winter vertriebener Wesen.
Die Lebenswirklichkeit ist in die
alte Erzählung einer Zeitepoche entrückt,
die alles verbrennen wird.
Die Sonne stammelt verstört, die Wege haben die Ortsnamen
vergessen,
die kleine verdrießliche Kirche
läßt vertrocknete Seufzer der Blumenkränze
den ganzen Winter
vor der verriegelten Tür warten.
Das Brunnenwasser ist vergiftet: jemand entrank im Brunnen.
W. Heiliger
KAHLER HÜGEL
Unter dem schon grauen Stroh der Dächer verwandeln unsichtbare Würmer längstvergangene Gebete des Laubs der Bäume in gelblichen Staub,
Gebete, die verborgen sind unter den Jahresringer in den Körpern alter Balken.
Auf die Wand des abgerissenen Hauses malen Moose langsam
Gesichter von Wesen, die schon vertrieben sind in das Land ewiger Winter. Alles ist entrückt
in die alte Erzählung von einer Zeit, die alles verbrennen wird.
Die Sonne stammelt verstört,
die Wege haben die Namen
der Orte vergessen,
die kleine mißmutige Kirche
läßt trockene Kränze von Seufzern
den ganzen Winter
vor der verschlossenen Tür warten.
Aus dem Brunnen kann man nicht trinken: in ihm ist ein Mensch ertrunken.
K. D. Olof
Edvard Kocbek:
REGEN
Dumpf trommelt die Trommel es gießt die lange, lange Nacht, dumpf trommelt die Trommel, beidhändig klopft des Schicksals Macht, dumpf trommelt die Trommel, um mich wurde ein Ring gemacht, dumpf trommelt die Trommel, ich schreie um Hilfe, in Angst gebracht, dumpf trommelt die Trommel, habe zitternd nur an dich gedacht, dumpf trommelt die Trommel, und nun erinnere ich mich sacht dumpf trommelt die Trommel, daß uns das Schicksal nie gelacht, dumpf trommelt die Trommel, es gießt die lange, lange Nacht.
F. Smerdu
REGENTROPFEN
dumpf trommelt die trommel regentropfen fallen in dunklen nachten dumpf trommelt die trommel beihändig klopft das schicksal an die tür dumpf trommelt die trommel eingefangen bin ich im kreis dumpf trommelt die trommel verzweifelt rufe ich um hilfe dumpf trommelt die trommel ich finde keinen ausweg dumpf trommelt die trommel ich erinnere mich zitternd dumpf trommelt die trommel wie es in der Vergangenheit war dumpf trommelt die trommel legentropfen fallen in dunklen nachten
Joie Udooič:
KINE KLEINE NACHTMUSIK
Die Sterne sind »lie I lausgrillen des Himmels.
sie zirpen uuf den nächtlichen Wiesen;
als sich die Nachtmusik näherte,
als sie den brennenden Busch erreichte,
hallten ihre Schritte
im Tal des Mondes wider.
Sie trug ein Kleid aus Vogelstimmen und Schuhe aus gläsernem Wind.
Sie zündete eine Kerze an
und verzauberte mich in ein kleines Kind.
in einen Gärtner, in einen Reisenden:
ihre Stimme bebte wie eine weiße Rose.
ihre Augen leuchteten wie
dunkler, goldumrandeter Safran,
ihr Herz war
eine filehende Schwalbe.
W. Heiliger
KLEINE NACHTMUSIK
Sterne, Grillen des Himmels, musizierten auf der Wiese der Nacht, als sie nahte,
sie ging vorbei am brennenden Busch, ihr Schritt hallte im Mondtal.
Sie kam im Kleid,
geflochten aus schmächtigen Vogelstimir.en, in Schuhen aus gläsernem Wind.
Und sie zündete die Kerzen an und wandelte mich zum Kind. Gärtner, Wanderer.
Iii der Stimme zitterte ihr eine weiße Anemone.
ihre Augen waren
dunkler Safran mit Goldstaub
und ihr Herz
eine fliehende Schwalbe.
P. Kersche
EINE KLEINE NACHTMUSIK
Sterne, Grillen des Himmels, musizierten auf der Wiese der Nacht, als sie nahte,
sie ging vorbei am brennenden Busch, hallte ihr Schritt im Tal des Mondes.
Sie kam im Kleid,
geflochten aus zierliehen Vogelstimmen, in Schuhen aus gläsernem Wind.
Und sie zündete die Kerzen an und wandelte mich zum Kind. Gärtner, Wanderer.
Ihre Stimme zitterte wie ein weilles Windröschen ihre Augen waren dunkler Safran mit Goldstaub und ihr Herz eine fliehende Schwalbe.
II. J. Kirchhoff
F.doard Kocbek:
NÄCHTLICHER SPIELPLATZ
einsam wandere ich
durch verächtliche nächte
stille durchdrang
die grenzenlose finsternis
ich ging in mich ein
wie das ungeborene kind
einer schwitzenden frau
ich lief in leere richtungen
und versteckte mich in tödlicher
f u rcht
in den trümmern des nichts erblickte ich die letzte lioffnung dieser weit: erinnerungen an kindermärchen und das karussell ich umklammerte die achse der ewigkeit wie ein Seeräuber
den untergehenden mast seines schiffes ich war erleichtert die todesfurcht
hauchte wonnevolle liebesempfindungen
in die gartenrose der errinnerungen
die türangel der weit
verschob sich leise
und begleitete mich
auf dem wege der erlösung
nächtelang
voller betäubungen
W. Heiliger
NÄCHTLICHER SPIELPLATZ
Ich \erirrte mich in verworfene Nacht, Stille zerfiel
zu abgrundtiefer Finsternis,
ich stürzte in mich
wie der Ungeborene
in die noch nicht gekostete Frau.
Und als ich rings
ins Leere griff,
um Rettung zu suchen
in Todesangst,
ertastete ich plötzlich
in den Trümmern des Nichts
den letzten Pfeiler der Welt,
Erinnerung an ein Märchen,
das warme und sichere
Kinderkarussel.
Ich hielt mich fest
an der Achse der Ewigkeit
wie der Seeräuber
am sinkenden Mast.
Und in diesem Moment
ließ es nach,
die Todesangst
hauchte Liebe in das kleine Windrad der
Erinnerung,
und die alte Weltenangel verschob sich still und nahm mich mit auf den erlösenden Weg rund um Nacht und Taumel.
K. D. Olof
loan Minatti
WIR SIND ALLEIN, PAPPEL
Wir sind allein, Pappel,
unter dem glasklaren Himmelsauge.
Du — mit erhobenem Händen,
Ich — mit ermüdetem Herzen,
Du — einsam unter den Gräsern,
Ich — fern von den Menschen.
Himmel und Erde
wiegst du in deinem Zweigen,
Pappel,
alle kleinen Geheimnisse
der Verliebten, der Gräser und Wolken —
mühelos
umklammerst du leere Vogelnester. Schwarzer Nährboden war ich einst
für das Saatkorn des Guten und Schönen, Pappel,
doch versteinert ist mein Herz,
versteinert sind meine Hände,
zu schwer, zu dunkel,
um zu liebkosen
Kinder und Blumen.
Die letzten Wandervögel fliegen davon.
Durch uns ergießen sich
steingraue Morgen und lichtvolle Abende.
Hohl plätschert unseren Wurzeln
der Schlund der Stille.
ALLEIN SIND WIR, PAPPEL
Allein sind wir, Pappel,
unter dem glasigen Himmelsauge.
Du — mit erhobenen Armen,
ich — mit erschöpftem Herzen.
Du — einsam unter Gräsern.
Ich — fern von den Menschen.
Himmel und Erde
wiegst du in deinen Zweigen,
Pappel,
alle kleinen Geheimnisse
der Verliebten, der Grashalme und Wolken —
und kraftlos
unklammerst du
leere Nester;
schwarze Erde
war ich einst
für das Saatkorn des Guten und des Schönen, Pappel,
doch Stein ist mein Herz, Stein sind meine Arme, zu schwer, zu dunkel, um zu liebkosen Kind oder Blüte.
Die letzten Vögel flüchten über unsern Köpfen.
Durch uns ergießen sich graue Morgen, graue Abende, hohl gurget unter unsern Wurzeln der Schlund der Stille.	^ ,
I. ]. Broda
Jože Udooič
VERWIRF NICHTS verwirf nichts.
da sich überall lebenszeichen verstecken:
hinter der zerbröckelnden mauer. hinter der holzwand,
hinter dem alten gemälde, im wasserlosen krug,
hinter der tür der einsamkeit, im zerstörtem heim,
unter dem aschenhaufen. unter dem toten körper des feuers,
hinter der Schüchternheit, unter den tränen und hinter
der schuld, unter der erhärteten handfläche. in den
wortwurzeln, unter den steinen, in den wunden, in der
bebenden angst, auf verlassenen wiesen, hinter
einsamen büschen;
irgendwo muß es noch eine verborgene Zuflucht geben.
einen weichen mutterschoß,
der nach gefieder und gedichten.
nach burgunderrotem moos und mutterliebe
riecht, wo eine neue gegenwärtigkeit
entstent.
UND TROTZDEM
Und trotzdem verwirf nichts. Uberall verbergen sich Zeichen,
sieh hinter die zerfressene Mauer, hinter die Holzwand,
hinter das alte Bild, in den Krug ohne Wasser.
hinter die Tür der Einsamkeit, in das zerstörte Heim.
unter den Aschenhaufen, unter den toten Körper des Feuers,
hinter die Scheu, hinter das Weinen und hinter die Schuld.
unter die verhärtete Handfläche, unter die Wurzeln der Wörter.
unter den Stein, in die Wunde, in die bebende Angst,
auf die verlassenen Wiesen, hinter den einsamen Busch —
irgendwo ist noch unbekannte Zuflucht verborgen.
ein weicher Schott aus Gefieder und Gedichten.
aus weichselfarbenem Moos und Atem.
hier entsteht
neue Gegenwärtigkeit.
K. D. Olof
POVZETEK
Izhajajoč iz vprašanja, izpeljanega iz spremne besede h Kokotovim Die Totgeglaubten, in sicer koliko je posameznim prevajalcem uspel literarno veljaven prevod« iz slovenščine v nemščino, poskuša avtor s primerjalnim motrenjem prevodov podati nekaj sklepov s stališča podobe, ne da bi se pri tem potegoval za popolnost ali da bi si mogel ali hotel na zastavljeno vprašanje tudi odgovoriti.
To s premislekom prepušča veščemu in fino čutečemu bralcu, ki s čustvom in razumom, s svojo predstavno silo in domišljijo vstopa v svet avtorjevih podob, se ob njih mudi, pri tem uveljavlja svoje lastne izkušnje in zase odkriva z užitkom in dobičkom avtorjeve intenzije.
V tem smislu zainteresiranemu bralcu in poznavalskemu bralcu avtor po nekaj teoretičnih razlagah umetniškoslovstvene podobe poskuša podati tu natisnjene prevode izbranih pesmi Udoviča, Kocbeka in Minattija kot zgled, kako že kar ena sama beseda lahko spremeni celoto, ker je pač že pomembno, npr., če se v Udovičevem ■Kahler Hügel« o hiši reče, da je »verfallend« ali »abgerissen«, ali če se v Minat-tijevi pesmi »Allein sind wir, Pappel« o nebesnem očesu reče. da je »glasklar« ali »glasig«, in za večer, da je »lichtvoll« ali »grau«.
Ob nekaterih primerih avtor skuša obširneje prikazati, da pomenita bogastvo in lepota slovenske lirike izziv in zahtevek obenem, če ju skušamo prevesti v druge jezike in tedaj zadostiti še eni vlogi literature, tj. da prispeva k sporazumevanju med ljudmi.
UDK 830.09-311 loan Pederin Zgodovinski arhiv Zadar
BALKANSKI OKVIR SLIKE SLOVENACA I HRVATA U AUSTRIJSKOM I N JEMACKOM ZA VIČA JNOM ROMANU
Skupna značilnost romanov R. H. Bartscha, F. von Gagerna, F. J. Perkoniga, A. O. E. Klaussmanna in drugih na začetku tega stoletja je na folklorno omejena podoba južnih Slovanov in Albancev, v nasprotju z visoko kulturiranostjo in civiliziranostjo Nemcev. Srbom se v tem okviru priznava pogum, narodni mit, sposobnost za nadvladovanje drugih južnih Slovanov. Vsi štokavci — tudi Hrvati — naj bi bili Srbi. Hrvati so upodobljeni kot apolitični. Nemška kolonizacija slovenske Štajerske, nujna za organiziranje sodobnega narodnega življenja na Štajerskem, postane oporišče nemškega širjenja na jugovzhod. Ti romani, deloma izšli v "50-ih letih, morda pojasnjujejo Hitlerjevo zvezo s Karadordevici in njegov obisk Maribora leta 1941.
Novels by Rudolf Hans Bartsch, Friedrich von Gagern, Friedrich Josef Perkonig, A.O.E. Klaussmann and others early in this century share a common trait: the reduction of the South Slavs and Albanians' image to folkloric terms in contrast to the Germans' representation as being more highly cultured and civilized. The description of Serbian folk life clearly acknowledges their bravery, their national myth, and their potential for dominating the rest of the South Slavs. It also suggests that all speakers of the Stokavian dialect — even the Croatians — were Serbs. Croats are depicted as being apolitical. German colonization of the Slovene province of Styria, indispensable for the organization of modern national life in Styria, becomes the bulwark of German expansion to the Southeast. These novels, some of which were published in the thirties, may explain the alliance of the Karadordevic family with Hitler and his visit to the Slovenian city of Maribor in Styria in 1941.
Zavičajni roman1 nastaje iz pojmovnog svijeta problema wilhelminskog ve-likodržavlja i politike krščanskih socijala u Austriji, odnosno njetnačkog neo-merkantilizma poslije 1871. Glavni zahtjev tog pokreta bila je želja i namjera da se ostvari nacionalna ekonomija koja je sa svoje strane potisnula načelo slobodne konkurencije i liberalističkog laissez faire. Od nacionalne ekonomije njemačka država očekuje autarkičnu ekonomiju na čelu s konzervativnom plemickom državnom birokracijom i vojskom. To je država koja planira razvoj društva, a društvo sada u velikoj mjeri zavisi od države.
Autarktična nacionalna ekonomija s planiranjem društva z.nači opet i skepsu kod stvaranja radništva kojc prima slabe place pa u velikim grado-vima država nastoji izbječi nastajanje radničkih sltnnova. S druge strane država želi sačuvati seljaštvo ne želeci zavisnosti od inozemstva u pogledu uvoza hrane i sirovina. No seljaštvo je baš od osemdesetih godina u opasnosti zbog pada cijena žitu poslije pojave američkog žita na evropskom tržištu. Odatle želja za čuvanjem srednjeg seljačkog posjeda i njegove autarkičnosti.2
1	O zavičajnom romanu Günter Härtung. Über die deutsche faschistiche Literatur, Weimarer Beiträge. Literaturwissenschaftliche Zeitschrift, 14 (1968), br. 3, str. 474—533, 677—707: Sonderheft, 2, 1968, str. 121—159. — Karl-Heinz Rossbacher. Heimatbewegung und Heimatkunst, Zu einer Literatursoziologie der Jahrhundertwende, Stuttgart, 1975. — Ernst Loewy, Literatur unterm Hakenkreuz, Das Dritte Reich und seine Dichtung, Frankfurt am Main. 1966. — Zavičajni roman poznat je i u drugim evropskim književnostma, usp. R.-M. Albérès. Histoire du roman moderne, Paris. 1962. str. 96—100.
2	Friedrich Lütge. Deutsche Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, Ein Überblick, Ber-lin-Göttingen-Heidelberg, 1952, str. 377—382.
Njemačka i austrijska konzervativnost poslije osemdesetih godina izraz je straha od stvaranja radničkih masa. koje bi se mogle pobuniti jer su loše plačene, i straha od osipanja seljaštva, što bi značilo upučenost na uvoz siro-vina i hrane i napuštanje načela nacionalne ekonomije.
Čuvati srednji seljački posjed značilo je suočiti se s pitanjem nataliteta i nasljedivanja. Jer ako srednji seljak ima četiri sina. on mora u oporuci raz-dijeliti svoj posjed na četiri dijela što znači pauperizaciju i usitnjavanje se-ljačkog posjeda i nastanak proletarijata u gradovima. Jedini izlaz iz te situacije je povečanje obradivih površina. Njemačka konzervativnost nije bila usmjerena prema merkantilizmu, več prema fiziokratizmu, dakle Rousseau-ovom učeniku Johannu Gottliebu Fichteu pa ona prema tome nije bila ni naklonjena kolonijalizmu. Hans Grimm (1875—1959) u svom romanu »Volk ohne Raum« (1926) smatra da more i prekomorske zemlje nisu za Njemačku. ali opaža da 1600 km2 ima za sebe 15 Engleza. 8 Francuza, 7 Rusa, 6 Belgijanaca i 132 Nijemca. Pritom je autor (osim u slučaju SSSRa) računao prostor kolonija zajedno s nacionalnim teritorijem kao da u kolonijama uopče nema domorodaca koje on očigledno nije smatrao ljudima.® No ako Njemačka nema i ne treba da ima kolonija u koje če odlaziti višak seljačkog pučanstva. kao što je to slučaj u Velikoj Britaniji, a nema dovoljno obradivib površina, ona ce se širiti prema slabo napučenom istoku stvarajuči ujedno i interesne sfere. Tu se H. Grimm oslanja ne samo na Fichtea. več i na jcdnog drugog njemač-kog konzervativca — Treitschkea. Jedina zemlja na jugu, koja če se ipak naseliti njemačkim pučanstvom, bila je, tako je preporučio Rudolf Hans Bartsch — Štajerska je je ta slovenska pokrajina put prema jugu i Jadranu.4 U tome se ne nalazi preporuka da Slovence valja istrijebiti da bi se stvorilo mjesta Nijemcima, onako kako je Gustav Frenssen u romanu »Peter Moors Fahrt nach Südwest, Ein Feldzugsbericht« (1906) preporučio istrebljenje naroda Herero u njemačkoj jugozapadnoj Africi. danas Namibiji. Slovenci imaju priznat položaj, ali samo u granicama folklora i seljaštva. Dok je lik Slovenca folkloran, pisac se prema njemu odnosi povoljno. Čim on segne za civi-lizacijom pisac zauzimlje neprijateljski stav i daje liku Slovenca negativne predznake, jer — civilizacija je prerogativ Nijemca. Ovaj odnos prema Slo-vencima još je jasniji u nekim dijelima Bartschova prijatelja Friedriche von Gagern.5
Odnos prema Srbima kod Bartscha je alternativan u romanu »Die Geschichte von der Hannerl und ihren Liebhabern« (1934) i ostvaruje se u liku časnika Svctozara Robulje, Srbina. Robulja je u svojoj velikoj tjelesnoj snazi nalik životinji. Kad nije u uniformi podsječa na radnika. On je megaloman, želi postati »srpskiin Napoleonom«. No s druge stranc on če stvoriti Jugoslaviji! i privesti je Habsburgovcima kao njihov vazal. Političkc implikacije ovog romana ne treba dugo tražiti, malo iza objavljivnnja ovog romana sklopljen je pakt u dvorcu Belvedere izmedu Hitlera i Karadordeviča prema ovim istim prijedlozima i načelima. No negativni karakter Robuljinog lika samo su izraz
3	Ivan Pederin, Njemački zavičajni roman i književna povijest kao lektira Adolfa Hitlera, Gledišta, 28 (1987), br. 1—2, str. 98—100.
4	Slika Štajerske u austrijskom zavičajnom romanu (Heimatroman), Slavistična revija, 35 (1987), št. 1.
5	Ivan Pederin, Djelo Friedriche von Gagern kao ideološki predložak nacizma, Slavistična revija, 35 (1987), št. 4.
njegove neravnopravnosti s ljudima njemačkog jezika, krvi i kulture. Folklorna pojavnost uopce i ograničenost na folklor i seljaštvo tako<îer kriju u sebi ne-ravnopravnost odnosa kod večine pisaca zavičajnili romana, ali ne uvijek i kod Gagerna kod kojeg civilizacijska zaostalost znači bliži i neposredniji dodir s prirodom i prema tome superiornost nad civiliziranim njemačkim čov-jekom.' Zavičajni roman, pobliže F. von Gagern, vidi u sjevernoj Hrvatskoj ta-koder samo seljačku zemlju i seljački narod. No sjeverna Hrvatska slabo je privlačila zanimanje austrijskih i njemačkih pisaca zavičajnili romana. Njihovo zanimanje bilo je usnijereuo prema Štajerskoj, Jadranu, Bosni, Srbiji, Crnoj Gori i Albaniji. Mi cemo u ovom radu osmotriti odnos i meduzavisnost ovog sistema književnih vrijednosti zasnovanih na političkim i gospodarskim premisama koje mogu odgovarati na pitanje njemačkog odnosa prema Balkanu u oba Svjetska rata. I ako se načas vratimo unatrag k definiciji da je strah od osipanja seljaštva i nekontroliranog rasta gladnog gradskog proletariate bio glavni strah njemačke konzervativnosti poslije 1871 nacizam je izrazio ta stra-hovanja osvajanjima kojima je želio zapriječiti osipanje seljaštva i antisemitizmom kojim je izrazio strah i nepovjerenje prema gradu i urbanizaciji jer Zidov je kod Gagerna otprilike zao genij grada, a slično i kod Bartscha.
Lik Slovenca «vedenog na folklor sa nekim postupcima mitologiziranja pozitiven je utoliko što on predstavlja izvor pomladivanja i obnavljanje života. Slično djeluje primorska sredina Istre u djeliina Friedriche Josefa Perkoniga.
Što se tiče Perkonigova odnosa prema Jadranskoj Hrvatskoj mjerodevne je, keo i uvijek kod pisaca zavičanog romana, tradicija, u ovom slučaju tradicija austrijske putopisne književnosti. U austrijskoj putopisnoj književnosti Dalmecije je percipirana kao zemlja rimske, bizantske i mletačke pro-šlosti u ko jo j se osječa dali istoka i sjevera, dakle Austrije7. Hrvatsku pro-šlost Dalmecije i etničku nazočnost Hrvata austrijski pisci zeobilaze u Dal-meciji sve do kroje stoljeca, a F. J. Perkonig i kasnije. Utom smislu je i F. J. Perkonig napisao svoj esej o Dalmaciji pod naslovom »Grauer Stein — blaues Meer«8 u kojem je dao i opis pučanstva sveden na etnologiju. No tej etnološko--tredicionelni tip čovjeka koji potječe još od Helena, ima svoju ljepotu, žene su najljepše u odjeci svojih pramojki, a i svoje opravdanje u čudorednom dostojanstvu ljudi, e nepose žena. Čak nosači i ribari drže se ponosno kao gospoda. Radi. se o izgradivanju desnog mita u postupku pročišcavanju lika primorskog Hrvata. Naime, ako trebamo uslugu nekog nosača ili sluškinje i s njima razgovaramo, možemo doznati da oni malo zaraduju, da su tražili ili da traže novi posao i da ga nisu dobili jer nisu znali u ono doba važne jezike kao talijanski i njemački, da nisu mogli ostati na sebi jer im je otac bio siro-mašan, a imao je i mnogo djece i si. F. J. Perkonig, koji spominje čudoredno dostojanstvo sluškinja što ne spavaju s gospodarem i njegovim sinovima ili dostojanstveno držanje nosača, a ne njihove nacionalne, gospodarske i socijalne teškoče, a potom homersko more, koje vijci i strojevi ne mogu trajno pokvariti,
' Ivan Pederin, Slika Hrvatske u književnom djelu Friedriche von Gagern. Marulic, 19 (1986). br. 5, str. 614—621.
7 Ivan Pederin, Starine Dalmatinske Hrvatske kao nadahnuče austrijske putopisne književnosti biedermeiera, romantike i realizma, Radovi Filozofskog fakulteta u Zadrti, Razdio filoloških znanosti, 13 (1975), str. 273—297, i dr.
B U: Ausgewählte Werke. Bd. 5, Erzählungen. III. Herausgeber. Josef-Friednch--Perkonig-Gesellschaft, Klagenfurt, 1967, str. 25—34.
sugerira s tim opisom da su oni zadovoljni i da če na Jadranu ostati sve po starom, a time i u čitateljevoj zemlji, jer ti ljudi mogli bi biti i vrlo opasni i neugodni ako bi tražili društveni! i nacionalnu pravdu. Zanatska dotjeranost Perkonigova jezika takoder sugerira društvenu statičnost, upravo ono što su-vremeni pravci napadaju kao na pr. Marinetti, koji je bio protiv tradicije pa je tražio da se razore muzeji, knjižnice i akademije da bi se Italija oslobo-dila gangrene koju sire profesori. arheolozi, ciceroni i staretinari.9 Perkonig postupa upravo obratno, on tradiciju vidi u svakom kamenu i sugerira svojim pisanjem i stilom njezinu nepromjenjivost.
Na tom istom svjetonazoru F. J. Perkonig strukturna novelu »Glück im Hause Beauregard« u istoj zbici. U toj noveli vrlo bogati Oeström dolazi u svoj ljetnikovac na Jadranu sa kcerkom ljolcsnom od sušice. Zeleči joj uljep-šati kraj života nalazi joj zaručnika Demetra, siromašnog nadničara koji je neposredno pred smrt uzme za ženu. Vihunac novele je kontrapozicija bogat-stva i siromaštva. Bogati Oeström, žitelj grada, ima sve, ali mu je kčerka ipak teško bolesna, a medicina joj ne može pomoči. Siromašni Hrvat Demeter teško radi. ali je zadovoljen u svom siromaštvu, a k tome in vrlo lijep, graden je kao helenski atlet. Erotike u noveli nema, ona je zamijenjena estetizmom i raskoši. Demeter je folklorizirani lik. a folklor kod njega funkcionira kao organ čudorednosti. Hrvatske luke nisu luke za pomorsku trgovinu. ni baze za moguča osvajanja prekomorskih zemalja. Zavičajni roman je kontinentalno etatističan.
Na sličan način je etnologiziran i hajduk Jovo Demetrijič u noveli »Der Heiduck« iste zbirke. Novela se zbiva za I. Svjetskog rata u Srbiji. Narod se povukao u zbijeg, ostao je Jovo koji se kao partizan bori protiv okupatora pa rani vojnika Claudiusa von Nagyja koji kasnije i umre. Podčasnik Wolfgang Schwabe traži ga, ude u kolibu njegove zaručnice u planini, tako bude go-stoljubivo primljen. a onda oda hajduka kojeg napokon i uhvate. Oba junaka postupaju prema zakonu sredine čija su pars pro toto. Jovo prema zakonima junačke pjesme koja nalaže gostoljubivost, a Wolfgang prema zakonima vojne službe. Vrhunac novele je Wolfgangovo grizodušje, on je svjestan čudoredne niskosti svog postupka. U tim razmišljanjima nagazi na minil i pogine. Novela sugerira nepobjedivost države, ali s etnologizacijom stavlja pobijedene u čudoredno viši položaj prema pobjednicima i time sugerira obrazac »časnog mira hrabrih« u kojem če pobijedeni Srbi. ako če ostati u laskavoj svedenosti na folklor, časno su rad i vati s okupatorom. Kao i kod R. H. Bartscha i kod F. J. Pckoniga nači če se alternativa za suradnju. Za razliku od Slovenije Srbija nije bila područje koje če se naseliti, več narod s kojim bi se moglo suradivati, a autor je sam organiziiao razvoj kulturnih veza s Beogradom izmedu dva rata i tražio poznanstva medli beogradskim profesorima i diplo-matima.10 Hrvate on u smislu nazora bečke slavistike XIX. st. nije ni vidio. Medutim ni Jadran on nije vidio kao područje za naseljevanje, več kao Ijeto-velište srednje Evrope.
Ne Jedranu je, u Omišu, on. u smislu teorije da su svi štokavci Srbi, a s
0 F. T. Marinetti. Teoria e invenzione futuriste, prefazione di Aldo Palazzeschi, Introduzione, testo e note a cura di Luciano de Marie, Mileno. 1968. Fondezione e Manifesto del Futurismo del »Figaro« di Parigi il 20. febbraio 1909, str. 10—11.
10 Ivan Pederin, Hrvatska, osobito njezino primorje, te Hrvati i Balkan u nje-mačkoj lijepoj književnosti, Radovi Zavode JAZU u Zedru, sv. 26. 1979. str. 121—170.
tim i južnoslevenske narodna pjesrna, vidio samo Srbe 11 noveli »Lösegeld fiir Angela« (ista zbirka). Tu F. J. Perkonig parafrazira epskn pjesmu gnslara Petra Šimanje Angeli Cardin. Mlečanki koju su zarobili omiški gusari i spremni sn je pustiti za otkup. Otkup stiže. to nije novae, novae je u zavičajnom romanu uvijek negativno konotiran sa sotonskini intelektualizmom, lilivom ili industrijom. več ulje, vino. duhan. svila. kava. med, jedrenina i si. No u medu-vremenu se Angela zaljubila u Jovu Cernu i odlučila ostati 11 Omišu. Vrliunac novele predstavlja superiornost Jovine životne snage, omiška bura i bridina nad dekadentnom mletačkom kulturom.
U pripovjetku u istoj zbirci »Die Schlacht bei Orevač« radi se o običaju da žitelji sela Sveti Duh smiju kupiti masline na Crvenom kamenu što nigdje nije zapisano, ali je osnova tradicije i utoliko jače. pa zbog toga dolazi do sukoba izmedu dvaju sela. Sukob se odvija po zakonima folklorne pjesme. Seljaci se nece pobiti, več zatočnici sela. onako kako guslari pjevaju o borbi turskog vezira I lazim Bega i junaka Vukotica. Najprije molitva, a onda rato-borna narodna pjesma. Sveti Duh šalje Dušana, jer u njemu je stara krv, Orevač šalje Milieu, jer u njoj teče još starija krv. Poslije razgovora u vrsti teksta junačke pjesme ovo dvoje se vjenčava.
U kazališnom djelu »Ohne Gott, Die Tragödie einer Mutter, Drei Akte« (Leipzig, 1915) Rudolf Hans Bartsch se pozabavio pitanjem Krivošijskog ustanka. Radnja se zbiva izmedu jedne gotske palače u Boki i zatvora u kojem su zatočeni zarobljeni ustanici. T11 je austrijski satnik kao književni znak za muževnost države i ne manje muževni sužanj Jovo, koji če hrabro otici na stratište. No lik Jove strukturiran je uz okrutnost, on je klao ljude, kad su ga zarobili imao je kolut na kojem su bile nanizane odsječene uši i nosevi, on izdajnički napada iz busije, nelojalen je prema vlasti, a njegova nelojalnost potječe iz pravoslavnih samostana, što satnik predbacuje pravoslavnom svečeniku — ispovjedniku zarobljenika što idu na stratište, ali i hrabrost gor-štaka. Lik satnika strukturira se uz nenadvladivost kakvu može imati jedino država što če pobijediti — »Ich bin hier wirklich Stein. Ich bin ein Teil des Staates, der ihren Stoss nicht fühlt, und die Sie nicht aus seinen Angeln rücken können« (str. 82) — (Ja sam ovdje zbilja hrid. Ja sam dio države koji ne osječa vaš udarac i koji nije moguče pomaknuti 11 temeljiina.) Poslanje te države je čudorednoj i kulturno misioniranje Balkana u smislu Treitschkeovih shvačanja države kao kulturno-čudoredne ustanove.
Glavni lik tragedije je Mara, domača kčer što se udala za liječnika Ni-jemca. Njezin sin Andrija, koji se borio na strani ustanika, pa je zarobljen i osuden na smrt, je, kako kaže satnik. razmaženi gradski čovjek, dječak koji se nije navikao na opasnost pa se kao osudenik na smrt drži toliko kukavički da mu čak majka slaže da je pomilovan. da se ne bi toliko osramotio. On je student koji je odlazio 11 loše gradsko kazalište umjesto da sluša junačko pjesništvo kao Jovo i mješanac dvaju naroda. Ustanak je izbio, tako satnik. zbog nespretnosti činovnika, trebalo je odgoj ovog naroda povjeriti vojnicima koji bi našli put do srca ovog gorštaka. Tu se opaža neomerkantilistički obrazec društva koje se državno planira. Tu je napokon i bol mejke Mere struk-turana religiozno prema l>oli Bogorodice. No satnik-država je neumoljiv, iako blizak Mari, on je za izvršenje presude nad Andrijom, jer kad se to ne bi uredilo, to bi dovelo do velikih žrtava po svoj obali. Znači žrtve pojedince ze dobrobit cjeline u Fichteovom smislu.
Tragedija djeluje potvrdno u smislu militarizacije države koja se divini-zira. Naobrazba, uljudba, činovništvo i napokon grad odbaeuju se kao mjesto gubitka čistoče rase, sve u smislu Gobineauovih nazora koji smatra da se o demokraciji govori onda kad večina gradana jedne države osječa u svojim žilama miješanu krv, te da do miješanja dolazi u postupku uljudivanja i gubitka tradicionalističkih zakona.11
Črnogorci nisu negativno opisani. R. H. Bartsch cijeni njihovu iskonsku muževnost i smatra napokon da je suradnja sa južnim Slavenima moguča na temelju suradnje njemačkog militarizma i srpskog (jer tako Bartsch naziva Črnogorce) nacionalnog mita s njegoin Kosova i folklora; tu Bartsch, kojem je staro uvijek bolje nego novo, pokazuje potvrdno držanje prema mjestu srpskog (zapravo južnoslavenskog) folklora u njemačkoj kulturi XIX st. Taj lik Črnogorca bio je onda, u ratne godine, za austrijsku cenzuru toliko pozitiven da je tragedija bila zabranjena, mogla se izvesti jedino u Hamburgu.12
Iako svodenje čovjeka na folklor obično predstavlja obrazac kasnijeg kvi-slinškog odnosa, a takav način folklorizirano društvo može biti pozitivni uzor suvremenom gradskom društvu u krizi kao u slučaju romana »Lula, Ein Erlebnis aus Albaniens jüngster Vergangenheit, Roman« (1930) austrijskog fran-jevca iz Schwarzacha Fabiane Barcata. On je u tom romanu opisao čistu djevojku Lulu kako opčinjena vješticom Borom postaje ljubavnicom silovitog Paula Gioka. Vještica Bora bila je muslimanka, oteo ju je neki krščanin i prisilno pokrstio. Kad je obudovjela njezini je zbog toga više nisu litjeli primiti natrag pa sama živi s vukom koji je 11 ovom slučaju metaforizacija davla. Spolna ljubav opisuje se kao sotonska, ali se i pokoravanje tradiciji opisuje kao neljudsko. To je odluka plemenskog suda plec koji je dlučio de Lula i Giok moraju umrijeti, pa biskup izopči cijelo pleme jer je Marko Dod ubio Lulu i Gioku što sve spada u okvir katoličke borbe za vjersku prosviječenost i potiskivanje poganskih tradicije. Tredicije u ovom djelu nije dakle apsolut-ne vrijednost, revna humenosti u kojoj je krščanstvo moždo komponento, o ne puki oblik kno kod F. J. Perkoniga.
Albansko društvo je društvo u koje krčanstvo ima pristupa što sugerira kolektivno kajanje plemena. Pisec to društvo u uvodu opisuje keo kontrast evropskom suvremenom društvu u kojem vladaju »ohola znanost i umjetnost, socijalisti, anarhisti i komunisti«. Ovaj primitivni albanski narod, koji se u Evropi smatra polubarbarskim, zapravo jc nciskveren nerod i kao takav pri-stupačniji krščanstvu. Kod F. Barcata bismo inoglL govoriti o katoličkoj podvrsti zavičejnog romana o kojem se dosad u literaturi ipak ništa ne zna. No s tim dolazi 11 pitanje i sugeriranje kvislinškog tipa Albance u ovom romenu.
Prijevod ovog djele izdeo je Josip Andrič u hrvetskom prijevodu keo »Lula, Roman iz albanskog života« u zbirci »Knjižnica dobrih romane« Hrvet-skog književnog društva svetog Jeronima u Zagrebu (1939) nastavljajuči time okvire frenjevačke tradicije odnosa Hrvata i Albanaca. U XIX st. i kasnije su naime bosanski i austrijski franjevci često obavljali župničku službu u Albaniji, a neki su 11 Albaniji bili i biskupi. Jednu knjigu o Albaniji napisao je bosanski franjevac Lovro Mihačevic.13
11	Služio sam se prijevodom Saggio su l'inegueglienza delle razze. versione di A. Sangiovonni, prefazione di Arneldo Cervesato, Rim. 1912, str. 39—40.
12	Robert Hohlbaum. Rudolf Hans Bartsch. Der Lebens- und Schaffensweg eines modernen Dichters, Leipzig. 1923, str. 69.
Zavičajni roman ima i svoje trivijalne izdanke koji se bave dalmatinskim i bosanskim temama. To su romani njemačkog pisca Antona Oskara Eugena Klaussmanna (1851 — 1916) koji je pisao pod pseudonijumom Vinko Zorič, a možda i Ivan Novic u časopisu »Bibliothek der Unterhaltung und des Wissens«. Ovaj pisac napisao je i brojne pohvalbene spise o earskoj obitelji Hohenzol-lern, a u doba 1. Svjetskog rata i ratne romane o junaštvima austrougarskih i njemačkih četa s ciljem podizanjem morala njemačkog militarizma. Potom je pisao pustolovne i kriminalističke romanc od kojih se neki zbivaju u južnoj Africi. drugi na Sjevernom Polu, a neki рак u Rumunjskoj, Mandžuriji. Neke je smjestio i na Balkan. To su »Hatidscha. Eine Geschichte aus Bosnien«,14 pa pripovjetka »Mustapha's Teppich. Erzählung aus Bosnien«1"' pod pseudonijumom Vinko Zoric. Autor u uvodu opisuje sarajevski bazar kao slikovit i za-nimljiv. Odmah u uvodu vidimo u postupku parcijalizaciie prikaza stvarnosti svojstvene trivijalnoj književnosti prikaz Sarajeva kao da ono postoji samo za turiste. To spada u okvir svortenja lika iužnog Slavena na fttnkciju folklora. U istom smislu pisac opisuje trgovca Jusufa čijc karavane prolaze kroz Bosnu i siromašnog Mustnphu koji mučno zaraduje kruh za sebe i svoju mladu ženu. Folklorizirani junak, koji teško živi. a zadovoljen je. spada u okvir zavičajnog romana. Onda se pisac vrača unatrag i pripovijeda kako je Mustapha zadobio svoju lijepn i mladu ženu Eminu. kči uglednog zanatlije и suparništvu sa starim i več oženjenim bogatašem. Kasnije svodnica Tifia po nalogu neke druge žene koja bi se bila udala za Mustaphu. insceuira spletko da Mustapha otjera ženu kao preljubnicu. Na kraju se sve razjasni, ljubav pobijedi i Emina se vrača mužu.
Čitava radnja podredena je bračnim običajima i društvenom stilu bosanskih Muslimana, likovi ne samo da su svedeni na folklor, oni su k tome i shemati-zirani. a njihove shematske osobine podbadaju radnju. Njemačka naobrazba i s tim vezana superiornost ne igra nikakvu ulogu u ovoj pripovjetki.
Pripovjetka »Derinke. Erzählung aus den dalmatinischen Bergen« napisana je pod pseudoniumom Ivan Novic.10 Glavni je junak mladi austrijski časnik što služi n Budvi. koja se naziva »morlačkim gnijezdom.« Poslije uvod-nog vojnog ceremonijala i folkloriziranog opise domačeg svijeta, a osobito muškaraca koj su ljubomorni i spremni ubiti časnike ako ophode s njihovim djevojkama. opisuje se Darinka, kčer gradonačelnika (Capo nilla) kao pripadnica potaljančenog sloja pučanstva. a onda njczina ljubav s prijateljem mla-dog časnika, takocler časnikom. On če osvojiti njezino srce. ali če poginuti od ruke ljubomornog suparnika što če sc kasnije odmetnuti u hajduke. Drugi dio pripovjetke sadrži opis njegova hvatanja u čemu pisac slijedi postupke kri-minalističkog romana. 1 u ovoj pripovjetki likovi su shematizirani prema fol-kloru i običajima iz čega proistječe karakter likova, a radnja iz karakteru tih likova. Za razliku od prethodnih likova na folklor svedeni lik domoroca negativan je, prikazan kao zaostao i krvoločen što u pripovijedanju daje
13	Po Albaniji, Dojmovi s puta. Zagreb, 1911.
14	Deutsche Roman-Bibliothek, Stuttgart. 27, 1890, sv. t. Württembergische Landesbibliothek u Stuttgart!! mi je u pismu od 10. pros. 1979 priopcila sve Klaussmannove pseudonijume medu kojima je Vinko Zoric, ali ne i Ivan Novic. Kako su novele Ivana Novica napisane istom manirom skloni smo pretpostaviti da je i ovaj pseudonijum Klaussmannov.
15	Bibliothek der Unterhaltung und des Wissens, Stuttgart, 1895, sv. 7, str. 76—100.
16	Ibid. 1894, sv. 10, str. 77—141.
uljndbenn ulogu austrijskoj vojsci i potaljančenom sloju u Budvi. Hajdučija kao negativna i barbarska slijeva se s krivošijskim ostankom, kao i smrt Da-rinkinog zaručnika, tako se i smrt njegova suparnika rješava kao intelektualna zagonetka u smislu kriminalističkog romana. Rješenje kaže da ga je ubila sama Darinka iz kubure, a potom umrla od tuge za svojim mrtvim zaruč-nikom.
Vjernost kao stalna osobina zaručnice dopunjuje se folklornom osvetom i proteže do krvne veze na gradanski idiliziranu vjernu ljubav.
Pitanje krvne osvete rješava se i u pripovjetki »Blut um Blut, Eine dalmatinische Dorfgeschichte«.17 Osvetljivost je ovdje osnova po kojoj su shemati-zirani karakteri prikazani kao barbarski. Strana, austrijska država, koju za-stupaju žandari, djeluje kao uljudujuči čimbenik u pripovijedanju. Razlog sukoba i ubojstva je žena — Teuta Zuppanovitsch. Trivijalizacija se u ovim djelima sastoji u rasporedivanju ispričanog socio-nacionalnog prostora u kojem etnologizirani Hrvat, Slovenac, Srbin ili Crnogorac, što se u slučaju Hrvata ili Črnogorca naziva »Morlakom«, zauzima nisko mjesto zbog svojih barbarskih običaja, što čini potrebitim austrijskog časnika ili žandara kao element ulju-denosti — dakle Kulturträgera, pri čemu kulturträgerstvo zauzima ono mjesto koje u kriminalističkom romanu zauzima čudorede, to je načelo ideologi-zacije trivijalnog pojma dobra i zla.18 Čilatelj kao privilegirani gledalac sudje-luje u narušavanju norme zbog shematskog karaktera etnologiziranih »Mor-laka« opisanih kao outgroup, pa lektira djeluje kao izjednačavanje napetosti izazvane agresivnim čitateljskim mehaniznuma. a taj čitatelj bio je austrijski časnik loše naobrazbe i bez velike mature kojem ovaj trivijalni roman nudi rješenje južnoslavenske stvarnosti po tome što on u njoj sudjeluje kao neopho-dan.
Ove pripovjetke bez statično-pozitivnog pojma iskonskog čovjeka i čov-jeka vezanog za zemlju nalaze se na rubu zavičajnog romana. Sam austrijski i njemački zavičajni roman jedinstven je и povijesti svjetske književnosti ne samo po nečuvenim nakladama koje je ostvario. več i po njegovoj ulozi stra-načkog romana poluinteligenata i malogradanskog čitateljstva.
Ako pogledamo njegov odnos prema južnim Slavenima naziremo u tom romanu politički koncept zasnovan na obračanju Slovencima i Srbima. Obračanje Srbima alternativno je. Ono sadrži kompliment и pozitivnem prikazu folkloriziranog čovjeka i srpske hrabrosti. No ograničenost na folklor i blis-kost hrabrosti i okrutnost barbarstva čini neophodnom ulogu austrijske vojske. Drugi kompliment izražen je u priznanju srpske državnosti i nazora da su svi štokavci Srbi pa se i Dalmatinci vide kao Srbi. No ograničenost image Srbina na folklor čini neophodnim vazalni položaj te državnosti prema Ni-jemcima. Po istoj shemi Strukturiran je i lik Slovenca koji je pozitivan dok je folkloren, a ograničenost na folklor čini neophodnim njemačku kolonizacija. Tako austrijski i njemački zavičajni roman vidi južno Slavenstvo okupljeno
17 Bibliothek der Unterhaltung und des Wissens, Stuttgart, 1897. sv. II, str. 120—167.
1B Günter Waldmann, Theorie und Didaktik der Trivialliteratur, Modellanalysen--Didaktikdisskussion-literarische Wertung, München. 1973. str. 101—102. — Za Trečeg Reiche pišu se brojne pohvalbene disertacije o zavičajnom romanu, lisp. Erika Jenny. Die Heimatkunstbewegung, Ein Beitrag zur neueren deutschen Literaturgeschichte. Basel, 1934: Leonore Dieck, Die literaturgeschichtliche Stellung der Heimatkunst, München, 1938; Paul E. Schütterle, Der Heimetroman in der deutschen Presse der Nachkriegszeit, Würzburg, 1936.
pod velikosrpskim načelom u vazalnom odnosu prema Njemačkoj i pod neposrednim nadzorom njemački kolonizirane Štajerske. To može objasniti dogo-daje koji su se zbili odmah iza objavijivanja (ili romana — Trojni pakt u dvorcu Belvedere i Hitlerov posjet Mariboru. Upada u, oči da je odnos prema Srbima i Slovencima strukturiran po istoj shemi, a ipak je rezultat toliko različit i toliko bolan za Sloveniju. S druge strane upada u oči gotovo odsu-stvo Hrvatske 11 ovim razmatranjima. Njemački i austrijski zavičajni roman kao da ne sadrži ništa što je moglo biti polazišlc Frankovciina i ustaškom pokretu.
ZUSAMMENFASSUNG
Der Heimatroman als Literaturbewegung des wilhelminischen Etatismus ist affirmativ im Sinne der Bejahung der Staatsideologie. Die dem Südosten gewidmeten Heimatromane, und das sind Werke von R. H. Bartsch, F. ]. Perkonig, A. O. E. Klaussmann, Fabian Barcata u. a.. wollen Klarheit in den auf fremdes Gebiet angewendeten Begriffen der deutschen Staatsideologie schaffen. Diese Romane haben insgemein, dass sie das Bildnis des Südslaven auf die Folklore reduzieren, was die Anwesenheit des deutschen »Kulturvolkes« als unerlässlich erscheinen lässt. In dieser Anwesenheit sind aber qualitative Unterschiede enthalten. Während die Steiermark als ein zu kolonisierendes Gebiet gesehen wird, ist Adriatisch Kroatien ein Hintergarten Mitteleuropas und Montenegro mit Serbien halbbarbarisches Land, in dem Blutrache und Eifersuchtsmorde herrschen, weswegen sie mit der österreichischen Armee und Gendarmerie als Uberbau ergänzt werden müssen. Serbien wird alternativ gesehen. Einmal setzt sich aus den barbarischen Folkloresitten und der politischen Megalomanie das Feindesbild des Serben zusammen, ein anderes Mal werden den Serben staatenbildende Fähigkeiten und daher das Recht andere Südslaven zu unterjochen bescheinigt, wegen der Reduzierung auf die Folklore kann Serbien, bzw. ein von den Serben vereinigtes und beherrschtes Jugoslawien höchstens die Rolle eines deutschen Vasallenstaates erfüllen. Albanien wird bei Fabian Barcata auch als barbarisches Land gesehen.
Diese in den 30er Jahren erschienene Romane können das Verhalten Hitlers zum Balkan erklären. Diese Romane können auch die Vertreibung der Slovenen aus der Steiermark, die deutsche Kolonisierung und Hitlers Besuch in Maribor 1941 erklären und jedenfalls auch die Erklärung des Paktes Hitlers mit der Hause der Karador-devic in Schloss Belvedere in Wien bieten.






UDK 886.3.09-1 Boris Svetel Maribor
IVO SVETINA: MARIJA IN ŽIVALI — PESNIŠKI APOKRIF KOT IZHODIŠČE POSTMODERNISTICNEGA ZATEKANJA
K IDEALITETI
Svetinova zbirka se s specifično idejno odprtostjo ter z obiljem referenc na zgodovinsko in transzgodvinsko (mitološko) literarizirano tradicijo vklaplja v postmoder-nistični koncept naslonitve na univerzum zapisanega. Hkrati pa z neizprosnim skep-ticizmom vnaša vanj osebnejše eksistencialne poteze in produktivnejši odnos do mit-skih obrazcev.
Ivo Svetina's collection of poems Marija in živali, with its specific philosophical openness and its copious references to historical and transhistorical traditions, fits into the postmodernistic concept of falling back on the universe of the already written. At the same time, it introduces into it, through a relentless skepticism, more personal existential features and a more productive attitude to mythical patterns.
Dejstvo, da je Svetina pesnik, za katerega je značilna izrazita kontinuiteta in medsebojna povezanost posameznih zbirk, onemogoča izolirano obravnavo ene same med njimi, hkrati pa že narekuje uvodni del, v katerem bom skušal na kratko orisati njegov pesniški razvoj. Pri tem moramo upoštevati kronologijo nastanka, ne pa izida, saj se ponekod razhajata.
Svetina stopi v slovenski pesniški prostor v času prevlade različnih variant modernizma, ki jih inicira šalamunovski antitradicionalizem. Tej struji se priključi že s prvo zbirko (Plovi na jagodi pupa magnolija, 1971), kjer se predstavi kot eden reprezentativnih slovenskih ludistov. Gre za zbirko besedil, ki so na meji med ritmizirano prozo in pesmimi v prozi, pisana na način igrivega neobveznega kolaža podob, vendar ne morejo skriti zgledovanja pri nadrealistični poetiki, pa tudi mladostne zaletavosti, okornosti in samovšečnosti ne. Pomembna vsebinska razsežnost zbirke je širša socialna odprtost in angažiranost, kar se kaže predvsem v poskusu destrukcije nekaterih tipičnih slovenskih mitemov, pa tudi v ironizaciji in depoetizaciji tematskih sklopov, ki so bili v zgodovini literature »poetični« par excellence — domovina, narod, ljubezen, samorefleksija. Skratka, docela modernistična poza. Vendar pa je močno v ospredju tudi že tematska naravnanost, ki postane za Svetino prepoznavni znak — erotizem kot temeljna preokupacija subjekta, in to neobvezujoči, vitalistični, meseni, skrajno seksualizirani erotizem, a še zmeraj zamejen z več ali manj programsko funkcijo provokacije, razbijanja tabujev.
Precejšen korak naprej in stran je zbirka Vaša partijska ljubezen očetje, napisana 1972., izdana pa šele 1976. leta v samozaložbi, kar pa ob njenem sub-verzivnem naboju ne preseneča. V njej Svetina med skrajno subjektivistično erotično poezijo komponira citate Lenina, N. Krupske, M. Gorkega, aludira na klasike slovenske literature, obenem pa že najavlja svojo temeljno oblikovno obsesijo kopičenja podob. Torej zbirka, ki je ne bi smel prezreti nihče, ki išče zametke slovenskega postmodernizma.
Zbirka Joni, izšla 1976. leta, napisana že 1973. je najčistejša Svetinova erotična zbirka. Ta hvalnica erotomanstva in hcdonizma se utemeljuje na redukciji sveta v objekt erotičnega polaščanja samozadostnega, genitalno redu-ciranega subjekta. Na oblikovni ravni je pomemben premik od ritmizirane pro-
ze k čistejšim tipom poezije, pojavi se modificirana gazela. Za naslednjo fazo. ki jo uvaja zbirka Botticelli (napisana 1974, izšla 1975). je značilna motivna navezava na tradicijo, in sicer izrazito eklektično nanašanje na vzorce različnih mitoloških in zgodovinskih svetov. Čutni, senzualni ljubezni se pridruži duhovnost: pomembno mesto dobi problem ustvarjanja, besede in pisave. Oblikovno se krepijo baročno razcvetena metaforika, hiperprodukcija pridevnikov, ekstatična gostobesednost kot antipod redukcionizmu jezikovnih sredstev, kakršnega uvajata sočasni reizem ali konkretna poezija.
Zbirka Dissertationes (1977) pomeni vrh Svetinovega esteticizma, eruptivne dekorativnosti, ki tokrat najde izvir predvsem v orientalski gibkosti in ekso-tiki. Erotizem preraste v panerotizem, ljubezensko razmerje do ženske tudi v ljubezensko razmerje do stvari. Prav fetišizem stvari, znaka, materialnega je ena temeljnih tematskih plasti zbirke, kar izpričuje že njen podnaslov — Ekonomija emblemov. Zbirka Bulbul (1982) prinaša pomemben tematski premik. Posvečena je pesnikovemu prvorojencu. V njej dobi eros smer in smisel, retroaktivno pa dodatno osmišlja tudi predhodne zbirke, ki jih lahko beremo kot kontinuirano avtobiografijo pesnikovega odnosa do lastnega erotizma, ki je po njegovem pač temelj človekove biti. Eklektični orientalski dekorativizem se počasi umika, nadomešča ga strožje referenčno ozadje novozaveznega učlo-večenja boga. V jedru zbirke je problematika rojstva in smrti, pri čemer prevladuje vitalistična perspektiva. Omenjeni procesi se nadaljujejo tudi v naši zbirki, ki, kot je pri Svetini običajno, korenini pravzaprav že v prejšnji, katere zadnji cikel nosi naslov Marija.
Na kratko bi lahko stvari strnili takole: začetni fazi modernistične destruk-cije tradicije in ustaljenega sledi obdobje zapiranja, vitalizma, konstruktivno-sti — Svetina namreč ves čas, pa čeprav s pomočjo svobodnega erotičnega polaščanja, teži k izgradnji doma, k izgubljenemu raju. Šele od Bulbula dalje se razmerja problematizirajo. ob erosu nastopi thanatos. ob radosti bolečina. Sočasno, torej od Bulbula dalje, jc tudi postopno čiščenje in opuščanje pretirano dekorativnega sloga.
Zdaj se lahko končno osredotočimo na našo zbirko, ki je izšla 1986. leta pri Cankarjevi založbi. Z analizo za Svetino značilnih stilnih postopkov bomo začeli kar na začetku, torej pri uvodni štirivrstičnici.
In možico živali ti bom povila, da bom tvojo žejo nasitila z njimi. Tvojemu poželenju bom žrtvovala, sito dišečih trav, ki rasejo v meni.
Kar najprej pade v oči. je apostrofa. nagovor. To figuro, ki izdaja visoko retorično pozo Svetinove poezije, najdemo v več kot polovici pesmi v zbirki, med njimi v mnogih nagovor teče skozi vso pesem. Njegove oblike so različne, stopnjujejo se od opisnega konstatiranja stanja ali dogajanja v sedanjiku (npr. »Krvavih dlak se splaziš iz votlega očesa«, s. 21. ali »V meni spredeš sedem sob«, s. U), preko želje (»Naj bruham od tvoje brezmadežosti, naj se raztopim od pen svojega bitja! Stori, kar samo draguljarji znajo!«, s. 67), ukaza (»Snidite se, bitja kril, znad vseh voda / se zberite«, s. 31) — pri želji in ukazu je sedanjik glagola seveda v velelnem naklonu, ki je ena najpogostejših gla-golskih oblik v zbirki. Višek doseže nagovor z dovršnimi glagoli v prihodnjiku, ko označuje brezprizivnost. preroške vizije, s katerimi pogosto zaključuje
pesmi (npr. »V enem tvojih ovnov bo ostalo besedilo iz knjige.«, s. 39, »Gora bo naslonjena na goro in ne bo noža, ki bi ju ločil. Še sence ne bo nikjer. Ne mene, ne imena, ne rodu.«, s. 15. ali »In porabila bova vsa zrna, le eno bo z imenom zvezda zašlo v notranjost zemlje in naju krstilo z ognjem.«, s. 57). Nagovori se včasih izmenjujejo, celo stopnjujejo do pravega dialoga.
V zvezi s tem pa se že odpira eden osnovnih problemov recepcije Svetinove poezije, to je vprašanje interpersonalnih odnosov v njej. Bralec dobi vtis, da je njegovo mesto radikalno zunaj dogajanja, nelagoden občutek, da je le voyeur komunikacije nekega intimnega razmerja, iz katerega je izključen. Pesmi so polne osebnih in svojilnih zaimkov, zlasti za I. in 2. osebo ednine — v uvodni štrivrstičnici jih recimo najdemo v vsakem verzu. V zapletcnejših primerih se nam izmika tudi določitev oseb: kdo je lirski subjekt, koga nagovarja, o kom govori v tretji osebi ■— zadrega, ki skozi stranska vrata vendarle pripelje v ospredje prav bralca samega, njegovo večplastno vpetost v besedilo, ki z dinamiko osnovnih pomenskih determinant onemogoča varno enoumno distancira-nost naslovljenca.
Vrnimo se k uvodni pesmi, saj moramo ob njej omeniti še eno slogovno konstanto — gre za paralelizem, in sicer najpogosteje prav paralelizem sintaktičnih členov; v našem primeru imamo dve enako dolgi in enako grajeni zloženi povedi, torej ritmično zaporedje glavni stavek — odvisnik — glavni stavek — odvisnik, pa tudi stavčnočlenska struktura obeh glavnih stavkov je enaka: predmet — povedek. Paralelizem pogosto prehaja v modificirano ponavljanje, npr. v pesmi Leva: »Ob uri, ko se levinja približa levu /.../ Ob uri, ko se levinja zažre v leva« ali v pesmi Osel, kjer prvo kitico začne »Nežnost, ti najšibkejša krutost« in drugo »Krutost, ti najšibkejša nežnost«. Preko posnemanja magičnih zaklinjevalnih formul (»Iz kruha sem te vzel, da se povrneš ki se seješ, ki se žanješ, ki se križaš«, s. 17, ali »Padaj, padaj grenki urin /... Teci, teci sladki urin /..../ Dežuj, dežuj na mojo domovino«, s. 52) se včasih z refrenom približa celo folklorizaciji, vendar so ti primeri redki — npr. v pesmi Sovi, kjer vsako kitico zaključuje refren »Koliko je še do smrti dni?« Osnovna funkcija ponavljanj in paralelizmov pa je posnemanje obrazcev privzdignjene svetopisemske dikcije.
Ko govorimo o retorični pozi, moramo omeniti tudi zvočne figure. Rim skorajda ni. pogostejše so asonance, največ pa je aliteracij (npr. »garjava grba, os sveta, smrtna kost«, s. 31, ali »gre z gričem od lestve lunine«, s. 38). Glasovno barvanje doseže vrh v umetelnih prepletih asonanc in aliteracij, kot npr. »kamen, kost, koža, križana roža Marija«, s. 20, ali »roža so vrata vonja,/ barva prag bitja tik neba«, s. 63, ali pa takšna zvočno-etimološka figura — »Bolest je bogastvo med bolečino in boleznijo«, s. 51, ki ima značaj definicijskega rekla, sentence in se s te strani približuje formi bibličnih modrostnih spisov.
Govorili smo o nagovoru, uporabi velelnika, paralelizmih in ponavljanju kot o sredstvih vzpostavljanja privzdignjene dikcije. Poleg pogostih inverzij besednega reda moramo v tem okviru omeniti tudi zgradbo povedi. Svetina najraje uporablja dolge, zapleteno zložene povedi, kjer ob glavni stavek postavi več odvisnih. Pogosta raba hipotakse je znak opisnega, deskriptivnega, pripovednega sloga, vendar bomo o tem spregovorili kasneje. Ob uporabi celotnega inventarja podrednih stavčnih razmerij po pogostosti izstopajo predvsem: prilastkov odvisnik z veznikom »ki«, »kateri«, namerni ali posledični
z veznikom »da«, vzročni z veznikom »ker« in časovni z veznikom »ko«. Opazen je premik od razbohotene pridevniške ornamentike, recimo v Dissertatio-nes, k treznejšemu izrazju, saj neskončni niz pridevniških določilnic deloma zamenjujejo odvisniške stavčne strukture, ki razširjajo semantično polje nosilnih samostalnikov (predvsem prilastkovi odvisniki). Kakšne so posledice tega prehoda na semantični ravni? Vsekakor prehod od senzualizma, ki ob-sesivno hlasta za lastnostmi pojavov, k treznejšemu samostalniškemu poimenovanju, k pojavom samim. Beseda se pri Svetini počasi osamosvaja, sicer ostaja pesnik gostobesednosti, a že dejstvo, da namesto podrednih besednih zvez z več pridevniškimi prilastki vse pogosteje stojijo na izpostavljenih mestih goli samostalniki ali vsaj genitivne samostalniške metafore, nakazuje razvoj v to smer.
Kot smo omenili, je pogosta raba razvitih nizov podrednih stavkov znamenje pripovednega sloga. In res so pred nami fragmenti zgodb, ki so seveda brez trdno in enoznačno določenih okoliščin, udeležencev ali toka dogajanja, tematsko pa se vežejo na sakralizirano nagonskost spolnosti, na nasilje in smrt. Središče takega postopka je stalna referenčna navezava na mitološke sklope svetega pisma. Tu ne gre samo za slogovne značilnosti ali za vsebinsko nenehno prisotnost globalnih problemskih razsežnosti Nove zaveze — Marijinega absolutnega materinstva, Jezusa kot samožrtvovanega boga, smrti kot pogoja novega rojstva, amnak tudi za pritegnitev nekaterih drobnejših svetopisemskih motivov, od Abrahama, do pečatov Janezovega Razodetja. Pogoj za pristop k tovrstnim besedilom, ki so s svojo težnjo po eroduciji ves čas v nevarni bližini akademske sterilnosti, je poznavanje vsaj temeljnih referenčnih ozadij, torej tekstov, ki vnašajo v pesmi svoj kontekst, svojo zgodovino in svojo težo; v našem primeru so to ustrezna mesta iz svetega pisma ter vsa njegova kulturna ideologija in atmosfera.
Če pregledamo besedišče zbirke, opazimo, da prevladujeta dve skupini. Najprej telesnost — besede kot »kri«, »telo«, »meso«, »seme«, »otrok«, »ud«..., druga velika skupina so osnovni elementi sveta: »nebo«, »zemlja«, »voda«,« »ogen j«, »dež«, »sonce«, »zvezda« ..., torej leksemi z izrazitimi mitološkimi in religioznimi konotacijami. Še ena značilnost je pomembna: lek-sika je iztreznjena, prevladuje snovnost, celo čutna nazornost, vendar pa to vel ja le za samostalnike in večino pridevnikov. Svetina namreč večkrat dosega metaforično napetost z vezavo glagola in objekta, ki sta semantično raznorodna.
Ze naslov zbirke nakazuje njene osnovne pomenske konture. Prostor Svetinovega sveta zakoliči tako, da evocira dvoje mejnih območij človeškega, oz. že ne-človeškega — na eni strani Marija, kot eno najbolj mitsko obremenjenih osebnih imen v zgodovini evropske civilizacije, predstavnica teološkega, metafizičnega, transcendentnega, duhovnega načela; na drugi strani »živali«, skupno ime. ki konotira nagonskost, nedojemljivost na drugem, zemeljskem, biološkem polu. V vmesnem prostoru med dvema konstitutivnima točkama klasičnega dualizma, v prostoru prepletanja obeh polov je umeščena Svetinova poezija. V naslovu reprezentira to prepletanje pri-redni veznik »in«, ki hkrati nakazuje pesnikovo težnjo po vzpostavitvi pa-limpsestne sinteze med navidez izključujočima se skrajnostima. Le-to pa lahko skuša doseči le z imitiranjem mita in njegovega ambivaletnega in ira-
eionalnega razmerja do stvarstva. Oglejmo si to na nekaterih primerih, in sicer takih, ki deklarativno govorijo o Mariji. V 27. pesmi istoimenskega cikla pravi: »Preprečile so te višnjeve sline, Oranta, / da si peška brez plodu, ustnice brez sramu, visoko na mojih bokih odpirajoče se meso, ki mu nikdar ne najdem pravega pomena.« In v naslednji pesmi: »Rojena, da mi pokažeš kar je po živali v tvojem plemenu /.../ Črka iz imena mojega brezimnega plemena.« Mari ja je torej tukaj mesena, nagonska, živalska, pa tudi nedojemljiva in nespoznavna. Drugačna je v 37 pesmi: »Samo na stezi popkovine se sramne ustnice uče mojega semena.« Ekskluzivna možnost spoznanja in končni smoter medsebojnega razmerja je materinskost. Najbolj direktne verze najdemo v sedmi pesmi: »Vse, prav vse je v tebi, sestra: žival Marija in roža mama.« — pri pesnikih slovenskega religioznega ekspresionizma je bila »sestra« idealna eterična duhovna družica, ponavadi s prepoznavnimi potezami Brezmadežne; tukaj se spremeni v univerzalno Žensko, v Mari jo kot enoto združevanja in harmonizaci je nasprotij, duhovnosti in telesnosti, materinstva in erotičnosti.
Oglejmo si podobno idejno zaledje še v pesmi Uroboros, ki zaključuje cikel Živali.
Manj kot nebo, a več od zemlje; še ne meso, a tudi roža ne več. Votlo zrno prvega dne, prazen vodnjak, ki za vodo še ne ve in strašno tiho uho, še nikomur pripadajoče.
Grlo utripajoče v krčih žeje, ki samo sebe pije in las razdalje med še ne preštetimi številkami. Črno ne belo polje, kamor še ni stopila noga kralja ne boso stopalo.
Mračna polnost, Nič, kjer bo Zakon vrgel sidro, gladki lik s krvavim licem živali in srcem še ne prekatenim. Iz srede krogle cvetoča steza zvezde in na dnu seme hrane, ki se nikdar v besedo ne povrne. Da se iz nje nihče več ne rodi.
Uroboros je mitska žival, kača, ki grize lasten rep, simbolizira krog kot skle-njenost, absolutnost, tudi neskončnost, predvsem pa prvotni, še nediferenci-rani Kaos, ki je podlaga vsake kozmogonije, saj združuje v svoji potencialnosti vsa nasprotja in vse možnosti. A na dnu Uroborosa je pri Svetini popolna determiniranost — kar je, je, oz., kar je Kaosu imanentno in se bo iz njega razvilo, se bo, ne bo pa ničesar novega, drugačnega, ker se »seme hrane« ne bo povrnilo v Logos, v besedo, ki postane jalova, saj je svojo stvariteljsko moč izčrpala. Primer, ki na drugi ravni ponazarja isti princip, je 24. pesem iz cikla Marija. Citatu iz evangelija — tokrat pravemu, zbirka vsebuje tudi navidezne, lažne citate — sledi prošnja, ki se formalno navezuje na molitveni obrazec, vendar pa ga napolni z erotično željo, a vse skupaj seveda noče biti ne parodija ne zgolj dekadentna nagnjenost k bizarnosti in blasfemiji. temveč zavezujoča sakralizirana erotika. In tudi ta vsebuje oboje: opoj »trajne pijanosti« in zavest o »dolgi bolečini uda«. Vse skupaj pa — »kruljenje in molitev«, kot pravi pesnik sam.
Za eno najvznemirljivejših plasti zbirke se torej pokaže težnja k arhetipski univerzalizaciji sveta, ki poteka na način vključevanja skrajnih polov, hkratnosti nasprotij, dialektike ambivalentnosti, kot konstitutivnih elementov mit-ske zavesti. Tako se druži poganski panerotizem kot metafizično gibalo sveta, ki se izraža v nebrzdani dionizični čutnosti, s krščanskim kontemplativnim, v eshatologijo usmerjenim asketizmom. Figura, ki je zasnovana na druženju nasprotij, je paradoks, katahreza. Ne preseneča, da jo pri Svetini najdemo na poudarjenih mestih, največkrat gre za druženje trdilne in nikalne izjave o eksistenci pojava — samo nekaj primerov: »je bila dolina, ki je in je ni« (s. 37), »črka iz imena mojega brezimnega plemena« (s. 71), »ponujaš zaklade, ki jih nimaš« (s. 82), »tam, kjer kači noge zakrvave« (s. 20).
Prej smo omenili fragmente zgodb, zdi se, da hoče biti zbirka pravzaprav ena sama zgodba, en sam pesniški apokrif. Apokrif zato, ker je v zbirki še ena razsežnost, ki je ne smemo prezreti — to je kult besede. Ne le pravi in izmišljeni citati, o tem pričajo tudi že spredaj analizirana stilna sredstva: velelnik je gotovo sredstvo izražanja govorčeve suverenosti nad dejanjem in njegovega zaupanja v besedo. Tako tudi preroškost koncev z dovršnimi glagoli v prihodnjiku, ki razkriva, oz. simulira perspektivo univerzalne vednosti V osnovi je to postmodernistični kult zapisane besede, ki išče oporo in možnost ravno v univerzumu zapisanega, kot poroštva in edinega utemeljitelja zgodovine, ki pa ni linearno izgubljanje v pre-teklost, temveč večna samo-aktualizacija matric človeškega.
Svetina gre korak dlje. Tekst, preko katerega in s katerim piše svoje verze, je kanonizirano sveto besedilo. Torej kult svete besede. Ali je potemtakem pred nami zbirka novih mitotvornih besedil? Nikakor ne, kvečjemu dokaz, da mit obstaja samo še kot parafraza, apokrif, kot beseda o mitu in preko mita. Obstaja kot prvotno, izbrisano, ne docela berljivo in dojemljivo besedilo, kot determinirajoča zapuščina, kot slutenjska prisotnost transcendence, pri-klicevanje svetega. Pred koncem našega stoletja je tovrstna naravnanost znova že sama po sebi aktualna. Vendar bi bilo to premalo, tisto, kar daje Svetini v začrtanem idejnem okviru potrebno globino, ni samo zavest o ambivalentni naravi transcendence, temveč zavest o prav tako ambivalentni naravi lastnega odnosa do nje. Tako idealiteta ni več statično, bistveno, nenehno prisotno poroštvo, da je svet, čeprav prikrito, vendarle utemeljen na pozitivnih vrednotah, marveč dinamično pulziranje samozanikanja, pogrešanja, nepotešljivega iskanja. Kolikor je ohranjene pozitivitete, je vsa v fragmentih, v li-terarizirani zgodovinski in transzgodovinski izkušnji, oziroma v postmodernistični naslonitvi nanjo. Šele nenehna skepsa, grožnja niča. ki preseva skozi razrahljani vitalizem liturgičnosti bivanja, pa umešča zbirko med vznemir-ljivejša in idejno odprtejša dela sodobne slovenske lirike.
SUMMARY
A short survey of Ivo Svetina's poetic works shows a distinct continuity of stylistic and thematic elements. The collection of poems Marija in živali culminates the second phase of his poetry: the phase in which the self-sufficiency of the lyrical subject, who is marked exclusively by erotic action, breaks down. The necessity for a deeper and more solid foundation of the constellation of relations to the world (in which eroticism keeps its privileged position, yet takes in also more discordant accents: violence, death, nothingness) brings Svetina to a firmer referential background. On the surface, he avails himself of the biblical tradition (this fact is demonstrable also by a stylistic analysis); however, his deeper philosophical attitude gravitates toward the structure of the mythical conscience, toward its harmonization of opposites, its dialectic of ambivalence. The poet is aware that homogeneous litur-gicness is unattainable, and his awareness is witnessed by the introduction of more personal tones, of skepticism, of powerlessness and distress, by which he perverts and contemporizes idealized mythical patterns. Thus ideality reveals itself as dynamic, unattainable and elusive; and the presence of reason(ableness) as its never entirely accepted absence. This bestows an additional connotation also on the post-modernistic cult of Word: on the recourse to what has laready been written, to the maze of texts. It can be understood as the last possible way of uttering one's personal distress, which, after all. is the crystallized distress of a particular period. And the distress of a period is always also the distress of its language.



-




■
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
OBSEŽNA KNJIGA O JUGOSLOVANSKO-SLOVAŠKIH KULTURNIH STIKIH*
Profesor na novosadski univerzi dr. Jan Kmeč je izdal lani knjigo, ki pritegljivo obravnava široko problematiko slovanskega sodelovanja na ožjem zemljepisnem območju. Takoj velja omeniti, da je naslov preozek in tako malo zavajajoč. Ne gre le za jugoslovansko-slovaške slavistične stike (v smislu stikov slavistov), marveč za kulturne stike nasploh, pa tudi ne zgolj za kulturne stike, saj so le-ti najčešče tesno povezani s političnimi in tako v knjigi tudi prikazani. Ce bi šlo zgolj za slavistične stike, bi bila knjiga tudi časovno mnogo bolj omejena, pravzaprav le na 19. in 20. stoletje. Ker pa avtor očitno bolj misli na predmet slavističnih obravnav, torej na slovansko jezikoslovje in književnost, poseže že k začetkom slovanske naselitve in državnosti na sedanjih tleh in k začetkom slovanske (cerkvene) književnosti: k Cirilu in Metodu (9. stol.). V prvem obdobju je bil stik južnih Slovanov in Slovakov preko Panonske nižine neposreden, po madžarskem vdoru v Panonsko nižino v 10. stol. pa je bila ta neposredna zveza prekinjena. Vendar pa je ravno Madžarska zaradi skupnega državnega okvira v nadaljnjih stoletjih večkrat zbliževala Slovake, Hrvate in Srbe. Se en pristavek k naslovu: jugoslovansko-slovaške zveze so seveda predvsem hrvaško-slovaške in srbsko-slovaške zveze, slednje še zlasti zaradi slovaške narodne manjšine v Vojvodini.
Avtor najprej podrobneje oriše politične in kulturne razmere ob nastopu in delovanju Cirila in predvsem Metoda v Veliki Moravski in Panoniji. Gre seveda za cel splet različnih odnosov in vplivov, ki jih lahko na kratko strnemo v znano civilizacijsko (politično, kulturno, cerkveno...) ločnico, potekajočo po sredini sedanje Jugoslavije že od grško-rimskih časov dalje. Prvo poglavje končuje avtor z zato-rom starocerkvenoslovanske kulture v Veliki Moravski in z umikom Metodovih učencev na jug ter s kulturnim delovanjem ohridske in preslavske šole.
V naslednjih stoletjih (kar obravnava 2. poglavje) se je nadaljevalo različno povezovanje Slovaške in južnoslovanskih dežel (npr. naseljevanje slovaških rudarskih mojstrov v srednjeveški Srbiji). Izrazitejše kulturne zveze je omogočil razmah humanizma in renesanse na Madžarskem (2. polovica 15. stol., čas kralja Matije Kor-vina). Leta 1467 je kralj Matija ustanovil sicer kratkotrajno univerzo v Bratislavi, njen rektor pa je bil hrvaški humanist Ivan (Jan) Vitez (kraljev kancler in nadškof). Vitezov nečak je bil Janus Pannonius, dvorski pesnik kralja Matije (politik in škof). Oba sta vplivala na slovaški humanizem, seveda pa je potekalo to sodelovanje v okviru evropske internacionalne latinske kulture.
Tretje poglavje se ukvarja pretežno s slovaško-hrvaškimi stiki v času največje turške moči (16.—17. stol.). Hrvaška in Slovaška imata tedaj podobni vlogi: predstavljata utrjena branika proti turškemu prodiranju v Evropo. Hrvatje so se umikajoč pred Turki tudi naseljevali na Slovaškem. Zabeleženo je celo, da so v Zahor-ski Bistrici v letih 1561—1562 imeli duhovnika-glagoljaša, ki je opravljal cerkvene obrede v hrvaščini! Naslednji pomembni Hrvat na slovaških tleh je bil Antun Vran-čič—Verantius (1504—1573). Bil je humanist, diplomat (znal je tudi turško), slednjič nadškof s sedežem v slovaški Trnavi. V isti čas sodi tudi Katarina Zrinjska, hči znanega sigetskega junaka Nikolaja. Ze zgodaj se je poročila s slovaškim plemičem Františkom Thurzom, po njegovi smrti pa se drugič poročila z velikašem Imrejem Forgačetn. Njena hči z drugim možem Zuzana Forgačeva, enako kot mati znana lepotica, je zaslovela po izvenzakonski ljubezni s sorodnikom svojega moža Petrom Bakičem. Velja omeniti, da sta usodi obeh žena pobudili veliko zanimanje v slovaški romantični in še v realistični književnosti. Tudi sam Nikolaj Zrinjski je postal kot legendarni bojevnik proti Turkom zelo odmeven lik v slovaški ljudski in umetni književosti.
Trnavska univerza (17.—18. stol.) je bila sicer predvsem madžarska, vendar so se na njej srečevali Slovaki in Hrvatje. Študentov teh dveh narodov je bilo ob Madžarih največ. Med hrvaškimi profesorji na tej univerzi sta bila Juraj Habdelič
* Jan Kmeč: Jugoslovensko-slovačke slavističke veze. Novi Sad 1987, 549 str.
(17. stol.) in Antnn Kanižlič (18. stol.). Avtor omenja tudi slovenskega profesorja v Trnavi: Karla Endersa iz Ljubljane. Med študenti trnavske univerze sta bila npr. poznejša upornika proti Habsburžanom Nikolai in Petar Zrinjski.
Četrto poglavje nadaljuje s slovaško-jugoslovanskimi zvezami preko šolskih ustanov: od bratislavskega liceja do gimnazije v Sremskili Karlovcih. Tu poteka seveda predvsem slovaško-srbsko (po verski strani pa pravoslav no-protestantsko) sodelovanje. Srbi niso študirali le na bratislavskem liceju. ampak tudi drugod na Slovaškem, npr. v Kežmarku (Milovan Vidakovié, Jovan Sterija Popovič idr.). Sicer pn je seznam znanih Srbov, ki so bili študentje na Slovaškem, izredno obsežen (sega od D. Obradoviča in Dj. Daničiča do J. Jovanoviča-Zmaja in S. Miletiča).
Številni Slovaki so delovali kot prosvetni delavci v Vojvodini. Prvi ravnatelji gimnazije v Sremskih Karlovcih so bili Slovaki ali doma iz Slovaške (J. Gros. A. Volny, K. Rumv) pa tudi prvi ravnatelj srbske pravoslavne gimnazije v Novem Sadu je postal Slovak: Pavel Jožef Šafarik. V Zagrebu je bil v 1. polovici 19. stol. profesor filozofije na akademiji znani Štefan Movses (zaščitnik ilircev. poznejši prvi predsednik Matice Slovaške v Martinu).
Slovaki, ki so se naseljevali v 18. stol. v Vojvodini, so nasploh tesno sodelovali s Srbi, saj so bili oboji v podrejenem odnosu do Madžarov (vplivno slovaško kulturno središče v Vojvodini je bilo že v 19. stol. Bučki Petrovac). Nekateri Slovaki so si pridobili ugledne šolske položaje tudi v Beogradu (npr. Janko Šafarik. nečak P. J. Šafarika) in drugod.
Najvplivnejša Slovaka na jugoslovanskih tleh sta bila v 19. stol. vsekakor P. J. Šafarik in J. Kollâr. prvi v širokem slavističnem smislu, drugi pa z idejnostjo pan-slavizma in pesnitvijo Hči Slave. Oba sta kot slovaška protestanta uporabljala češki knjižni jezik, medtem ko so katoliški Slovaki sprejeli konec 18. stol. (po Antonu Bernolaku) uvedeni slovaški knjižni jezik. Kollâr je glede na slovenske razmere torej primerljiv z Vrazom. Pomembno kulturno žarišče Slovakov je bila v 1. polovici 19. stol. tudi Peštu.
Avtor v 5. poglavju podrobneje opiše delovanje Slovaškega kulturnega društva v Pesti (1824—1844). V tem času (1826) ie bila ustanovljena v Pešti tudi Matica srpska. Zagreb ima v istem obdobju kar dva škofa Slovaka: Aleksandra Alagoviča in Juraja Haulika. Oba sta podpirala hrvaško narodno gibanje. Avtor se ukvarja zatem največ s Kollârjem in Šafarikom (predvsem z njegovo Zgodovino južnoslo-vanskih književnosti).
Šesto poglavje sega časovno od sredine 19. do sredine 20. stoletja. Osrednje politične letnice so 1848 (ob revoluciji v Avstriji tudi slovanski kongres v Pragi). 1867 (dualizem v Avstriji) in 1918 (konec Avstro-Ogrske in nastop di/ave SHS). Proti Kollârjevemu poskusu ukinjanja manjših slovanskih jezikov je nastopil na Slovaškem L'udovit Štur in se zavzel za samostojni razvoj slovaškega in drugih slovanskih jezikov in narodov, štur je bil močno dejaven tudi v revolucionarnem letu 1848. »Zahteve slovaškega naroda« iz 1848 lahko primerjamo s sočasno idejo zedi-njene Slovenije. Štur si ie dopisoval skoraj z vsemi pomembnimi predstavniki hrvaškega in srbskega narodnega gibanja (npr. s knezom Mihailoin Obrenovičem in patriarhom Rajačičem). Tesno se je povezoval z južnimi Slovani tudi ožji Šturov sodelavec, književnik J. Hurban. oče bolj znanega pisatelja S. Hurbana Vajanskega. V 60. letih je spodbujal zveze med srbsko in slovaško mladino Svetozar Miletič. Šturov učenec in utemeljitelj Ujedinjene omladine srpske (1866—1871). Zanimivo je. da je imelo bratislavsko študentsko društvo \ tem času slovenski naziv Naprej! Slovaški književniki v 19. stoletju, tako romantiki kot realisti, so često uporabljali v svojih delih južnoslovansko tematiko. Znani slovaški pisutelj Martin Kukučin ie nekaj časa živel na Braču kot zdravnik (to okolje obravnava njegov roman Hiša v bregu).
Obdobje po 1918 je v knjigi obdelano razmeroma na kratko, a vendarle s številnimi podatki, ki jim naše poročilo ne more slediti. Knjiga ni ušla tiskovnim na-pakum, omenimo pa le nekaj stvarnih nejasnosti ali netočnosti: str. 104: Erazem Rotterdamski je naveden med reformatorji, kar ni bil: str. 122: omenjena je avstro--ogrska monarhija v 18. stol., kar ni ustrezno: str. 130: omenjeni Jerilim Megister je nam bolj znan kot Hieronim Megiser: str. 214: pri Slovanih v habsburški monarhiji niso omenjeni Poljaki: str. 238: namesto Slovenije je očitno prav Slavonije: str. 285: ni povsem jasno, ali ima avtor Miklošiča (!) za Hrvata: str. 462: slovensko študentsko društvo v Pragi ni Ardrija. ampak Adrija.
Knjiga, ki jo je izdala Vojvodanska akademija nauka i umetnosti, je v celoti zelo zanimiva in prinaša veliko količino sistematično obdelanega gradiva, vsako poglavje pa je dopolnjeno še z ustrezno bibliografijo.
Andrijan Lah Ljubljana
BESEDIŠČE SLOVENSKEGA JEZIKA ALI BESEDIŠČE PUBLIKACIJ V SLOVENSKEM JEZIKU?
Pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša na SAZU-ju je z letnico 1987 v dveh knjigah izšlo Besedišče slovenskega jezika (uredili: Milena Hajnšek-Holz, Marjeta Humar in Franc Jakopin; sestavile: Milka Bokal, Milena Hajnšek-Holz, Marjeta Humar in Zvonka Praznik). Interni objavi namenjeno delo je iz kartoteke za slovar sodobnega knjižnega jezika zajelo besede, ki niso bile sprejete že v SSKJ. Verjetno zato so jih uredniki tudi poimenovali obrobne. Kot take pa se dajo razumeti vsaj dvojno — (1) zborno in (2) nezborno obrobne, ločene navznoter še funkcijsko- oziroma socialnozvrstno, pa tudi po vzrokih majhne pogostosti (zastarelo, poimenujoče redko obravnavani del predmetnosti, novo...):
Obrobne besede _ I
I
zborno
nezborno1
_I_
strok. I
onos
umetn. plamenook
publ. bend
nezb. pog. frej
I
nar. I
soatroca
zarg. šoasati
sleng. I
neka
Uredniško spremno besedilo sestavljajo Predgovor na (neoznačeni) sedmi strani, Uvodna pojasnila (str. 9. 11, 12 s Preglednico na str. 10) in Seznam kratic in oznak (str. 13). Sledi jim slovarski del od A do N (str. 15 do 524). Druga knjiga ponovno prinaša podatke o urednikih in sestavljalkah, od str. 7 do 633 pa gesla črkovnih poglavij od O do 2.
V Predgovoru Franc jakopin v imenu Inštituta seznanja naslovnika tudi s tem, da bo v slovarskem delu Besedišča najti besede v »neobdelani obliki«. Sklicujoč se na deset točk, o katerih lahko slovarji jezikoslovnega tipa (s tem pa verjetno tudi podobne vrste prinašalcev besednega zaklada, kot je Besedišče slovenskega jezika) obveščajo naslovnika,2 to ne drži popolnoma. Med neobdelanimi iztočnicami (ali jih lahko »ako imenujemo?3) se namreč navajajo tudi na pol obdelane
1	Nezborne besede imajo majhno pogostost le glede na knjižno zvrst; v okviru nezbornosti pa so lahko edine uporabljane za ustrezne zborne sopomenke.
2	Prim. V. Gjurin. O Glasbilih in izvajalcih, SR 1983, 4: »Slovarji 1. ponujajo urejen (abecedno, pojmovno, področno...) seznam besediščnih enot, 2. obveščajo o pisni in 3. glasovni podobi teh enot in o njihovih 4. slovničnih in 5. zvrstno-stilnih značilnostih, 6. dajejo pomen (razlagalno, z drugojezično ustreznico ipd.) teh enot in 7. prikazujejo njihovo rabo s ponazarjalnim gradivom (zgledi), obveščajo 8. o njih zgodovini znotraj zadevnega jezika in 9. o njih izvoru oz. etimologiji, naposled pa lahko dajejo še 10. različna druga obvestila, tudi bolj zunajjezikovna (v zvezi s katero koli od prejšnjih točk).« Natančneje o tem isti. Načela sodobnega izrazijskega slovarja, v: Slovenski jezik v znanosti 1, I.j. 1986. str. 151 —187.
-1 Z zastavljenim vprašanjem se pojavlja še drug problem: ali je tako delo slovar ali ie navaden seznam? V prid prvega (čeprav nepopolno) pričajo primeri s slovničnimi oznakami in primeri z ne zgolj prvo osnovno slovarsko obliko (sedeč -dca. blažen -žna -o. prati por jem: tako zapisane so le iztočnice, ki se na ta način razlikujejo od enakopisnih iztočnic v Besedišču ali SSKJ-ju). V prid drugega govorijo veliko številnejše besede brez kakršnih koli oznak.
iztočnice: besede, zaznamovane s slovnično oznako (točka 4 opombe 3) oziroma besede z obvestilom o viru4 (točki 7 in 10 opombe З), npr. čaj, za im. oziroma čaja ti P, čajev S, čakalica S P. Avtorji se zavedajo, da SSKJ celo skupaj z Besediščem še ni zajel vsega besedja »današnjega pisanega jezika«. S primerjavo SSKJ-ja in Besedišča s Splošnim tehniškim slovarjem (2. izdaja, Ljubljana 1978) lahko ob besednih družinah podstav izloč-. ojač- in zgost- približno ocenimo izčrpnost Besedišča znotraj strokovne zvrsti:
SSKJ	Besedišče	STS
	izločalen	
izločalka	izločalnica	
izločalo		
izločanje		izločanje
izločati	izločevati izločba P	izločati
izloček		izloček
izločen -a -o	izločen [čna -о]	izločen
izločenec	izločenina	
izločenje		
izločenost		
izločeoalec		
izločeoalen		izločeoalen
izločeoalka	izločevalnica	izločeoalka
	izločeoalnik S	izločeoalnik
	izločevalo S	
izločeoan je		izločevanje
izločevati	izločeoina	izločeoati
izločilec		
izločilen	izločilka izločilnik izločilnost	izločilen
izločilo		izločilo
izločina		izločina
izločitev		izločitev
izločiti		izločiti
izločitven	izločijiv S P	
izločnina		izločnina
ojačalen ojačalnik ojač an je
ojačati
ojačaoa
ojačen	ojačen
ojačenje	ojačen je
ojačevalec
4 Glede vira so besede označene le z dvema oz. tremi oznakami — S in P (S — Slovenski pravopis 1962. P — Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar 1894. S P — prvo in drugo).
ojačeoalen ojačeoalka ojačeoalnica ojačevalnik
ojacevanje ojačeoati
o jačiteo ojačiti
ojačevalniški ujačeoalo
ojačilen
ojačeoalen
ojačeoalka
ojačeoalnica
ojačevalnik
ojačeoalniški
ojačevalo
ojačeoanje
ojačeoati
ojačilen
ojačitev
ojačiti
zgostek г gosteoati zgostilen zgostišče
zgostljioost zgostovati
z goščanje
zgoščavati
zgoščeoalnica zgoščevalo
zgoščilo
zgostitev zgostiti zgostljio zgostljioost
zgoščalo z goščan je zgoščati
zgoščen z goščenina zgoščenost zgoščeoalen zgoščevalka
zgoščevalnik zgoščevalo zgoščevanje zgoščeoati
z gošč in a zgoščišče
Uslovarjenk. skupnih Besedišču ter preveritvenemu priročniku, je komaj 7: iz-ločevalnik: ojačeoalniški. ojačevalo. ojačilen: zgostljioost. zgoščanje. zgoščevalo. Zdi se torej, da so izpisovalci v Besedišče res zajeli »večino besedja, vsaj za tako imenovani splošni jezikovni fond«. Za najožje strokovne izraze pa so še vedno pri roki terminološki slovarji.
Redke hesede. »ki so v kartoteki zastopane z enim ali z nekaj izpisi, lahko tudi iz del enega samega avtorja«, narečni izrazi »iz besedil manj pomembnih avtorjev«, besede »iz Pleteršnikovega slovarja, ki jih današnja knjižna raba ne potrjuje«, nove besede«, »enkratne in nenavadne tvorbe, redkejši in posebni žargonizmi«. »strokovni izrazi, če so preveč ozko rabljeni, neutrjeni ali zastareli, a tudi besede, ki se dajo narediti po ustaljenih jezikovnih obrazcih /.../, sestavljenke in zloženke« — vse to je zajeto v 182.976 iztočnicah.
Kakor je Besedišče v slovarskem delu bogato, pa v jezikoslovnem izrazju zaostaja za sodobno rabo. Tako v Uvodnih pojasnilih beremo: »V Besedišču niso upoštevana lastna imena (v kartoteki so iz popolnih izpisov), tuja rekla in daljši tuji citati, enakozvočnice iz iste besedne vrste, pisne dvojnice, ki so navedene v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kratice in simboli.«
V primerih lastnim imenom enakozvočnih občnih imen. kot npr. buenos aires, jadran. jakob. lahko le obžalujemo, da iztočnicam niso pripisane razlage ali vsaj ponazarjalni zgledi. Vendar teh podatkov tudi v primeru, ko bi se uredniki odločili
za »obdelane« oblike besed, ne bi našli pri vseli iztočnicah. Na izpisnili listkih iz časa kmalu po ustanovitvi Inštituta (1945) namreč besede niso zapisane v so besed i lu.5
Slovensko izrazje za frazeologijo (to je za stalne besedne zveze in za nauk o njih) je bilo podano že v sedemdesetih letih®: frazeologemi z nepovedno zgradbo so rekla, s povedno rečenice; glede na izvor so slovenski in neslovenski: le-ti so ali prevedeni ali pa prevzeti in prilagojeni našemu jezikovnemu ustroju; popolnoma prilagojeni so sposojeni, delno prilagojeni so tuji (npr. korpus delikti oziroma corpus delicti, сог-pusa delicti). Citatni frazeologemi pa niso del slovenskega jezika. Besedišče, kot smo videli, priznava le rekla, rečenico mu verjetno pomeni »daljši citat«. Navaja pa vendar oboje. Na str. 101 naštejemo kar 21 rekel: con spirito, contra bonos mores, contra-dictio in adiecto, contra legem artis, contrat social, cool jam session, cordons sanitaires, cori spezzati, corned beef, corno inglese, corpus alienum, corpus iuris/juris, corpus mandibule, corpus separatum, cosa nostra, couleur locale, creatio continua, creatio ex nihilo, cremor tartari, crêpe de Chine. Primer za (citatno) rečenico pa je exemple docent (čeprav zapisan v nepovedni obliki). Zapisovanju iztočnic namenjajo Uvodna pojasnila kar dva obširna odstavka. Domače besede in zveze zapisujejo »kot v viru, npr. bodiljka, bodilka, /.../ timenijaztebisistemi. Beremo tudi, da so citatni izrazi »navedeni v izvirnem pravopisu«. Tega ne bi bilo treba posebej pripovedovati, ker je ta podatek vsebovan že v pridevniku с i t a t e n. Primeri, ki jih Pojasnila navajajo kot citatne izraze, so vsi dvobesedni: belle époque, homo ludens. iustum pre-tium. life phoiography, pas de deux, passo double. Ali naj to pomeni, da enobesedni izrazi, ki jih navaja že SS 1976,7 niso šteti za citatne? Nasproti citatnim izrazom uredniki postavljajo prevzete izraze: »medtem ko je pri prevzetih izrazih upoštevan zapis v viru, npr. bajronizem, byronski«. Pri tujih večbesednih izrazih je glede pisave skupaj — narazen »upoštevan zapis v slovenskem viru in ne določila tujih pravopisov, npr. passepartout, passe-partout, pase partout«. Zdi se, da enotnega pravila za zapisovanje zbiralci niso sprejeli. Tuji večbesedni izrazi se zapisujejo po slovenskih virih, domači in prevzeti pa kot »v viru«. Verjetno je tudi tu mišljen slovenski vir. Še posebej pa je sporen izraz »izvirni pravopis«. V takem naj bi bil zapisan dvobesedni passo double, po izvoru argentinski, toda pravopisno niti španski niti francoski.8 Ali gre tudi tu le za izpis iz »slovenskega vira«? Neupoštevanje tujih pravopisov potemtakem ni le v pisavi skupaj — narazen, temveč tudi v zapisu (nekaterih) citatnih izrazov. Uredniki Besedišča so do neke meje besede vendarle normirali, tako glede postavitve v osnovno slovarsko obliko, upoštevanja različne besed-novrstnosti, kot tudi pisave nekaterih izpeljank in sestavljenk.* Naslovnik se ob vsem tem mora vprašati, kje se normiranje konča. Ali res pri (ne)upoštevanju tujih pravopisov?
V primeru variant passepartout, passe-partout in passe partout bi bilo dobro zapisati kot iztočnico le eno obliko — v virih najpogosteje zastopano, ostali dve pa bi ostali v zaglavju. primerno označeni ('o je kot manj pogosti). Variante besed,
5	O začetkih in razvoju dela za slovar sodobnega knjižnega jezika se poučimo na deveti strani Uvodnih pojasnil: »Gradivo je bilo zbrano na več načinov: deloma je bilo pridobljeno s popolnim in gostim izpisovanjem, večina izpisov pa je problemskih in paberkovalniti. /.../ Metode tega dela so se s časom spreminjale; sprva so se izpisovale le posamezne besede, pozneje besede s širšim sobesedilom. V začetku so prevladovali izpisi iz leposlovja, z leti pa se je težišče premaknilo na druge zvrsti knjižnega jezika, zlasti na publicistične in strokovne spise.«
6	Leta 1973 je J. Toporišič v okviru ljubljanske in mariborske podružnice Slavističnega društva Slovenije predaval o izrazju in pojmovanju slovenske frazeo-logije, v J iS pa je v šolskem letu 1973/74 izšel članek K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije (str. 273—279).
7	Na str. 105: horošo. daoàj. Wahloerroandtschaft. čorsokak. Avtor še dodaja: ^Citatne besede in besedne zveze niso sestavni del slovenskega jezika oz. slovenskega knjižnega jezika.«
8	Na Akademijinih izpisnili listkih zasledimo tri različne zapise špansko pravilnega paso doble: (1) passo-doble, (2) passo doble (prim, pasodoble) in (3) passo doble. (V Besedišču: pasodoble in pas« doble.) Prvi izpis je iz Dela 1967. za drugega vir ni zapisan, tretji pa je povzet po ustni informaciji mojstra Jenka s pripisom, da se izgovarja passo dobi.
* Gre za samostalniške izpeljanke -alec, -ilec in za sestavljenke s predpono iz-, s-, z-. V .obeli primerih se Besedišče ravna po načelih SSKJ-ja.
še posebej nepravilne, naj ne bi bile samostojne iztočnice. Na isti problem naletimo tudi pri podomačevanju prevzetih izrazov, in to že v SSKJ-ju: angleški buick je zapisan samo citatno. cocktail pa. brez razloga za razliko, tudi podomačeno — kok-lajl in koktejl. Slovarski del Besedišča navaja izpeljanki koktajlen in cocktailen. Naslovnik bi se laže znašel pred zapisom koktajlen (-Ina -o prid.) in koktejlen, tudi cocktailen. kjer bi popolnoma podomačeni zapis predstavljal osnovno obliko, le delno podomačeni pa manj zaželeno oziroma neenakovredno varianto. Zapisani pod isto iztočnico in primerno hierarhizirani, bi taki primeri dosti bolj jasno kazali različne stopnje podomačevanja in vključevanja v slovenski jezikovni sistem«.
Do ideje, kaj naj bi iztočnici še sledilo v oglavju, nas peljeta tudi naključno izbrani besedi mocenigo in mocha. Ju je izgovarjati [-če-], |-se-| oziroma [-čaj, l-ha] ali fonetično?10 V takih primerih bi moralo Besedišče zapisati vsaj podatek o izvornem jeziku, če že ne (tudi) izgovor.
Zgoraj zapisani citatni izrazi, citat iz SS ter iz NSS11 in iztočnice v Besedišču, ki pravopisnim oziroma pravorečnim pravilom slovenskega jezika ne ustrezajo povsem, so pa jih tako zapisali avtorji virov (npr. bi/ronski, cocktailen), nas navajajo k ustreznejšemu naslovu Besedišča: Besedišče publikacij o slooenskem jeziku kajti citatno in nepravilno zapisano slovensko besedje je le del slovenskih besedil, ne pa tudi slovenskega jezika.
In kako naj naglašujemo vse te besede, katerih velik del so res nekaj »nenavadnega, celo čudnega, ob današnji rabi komaj nastajajočega ali zastarelega, če ne ponekod kar izrazno kaotičnega«? Naglasa besed avtorji niso normirali — samo iz zapisa seveda ne more biti zanesljivo dan.
V okviru Uvodnih pojasnil je pojasnjena tudi Preglednica, dasi grafično njen naslov (velikost črk je enaka velikosti črk ostalih poglavij uredniškega spremnega besedila) ne ustreza njeni vključenosti v poglavje Uvodna pojasnila, marveč jo dela za poglavje, enakovredno ostalim trem. Urejena je po začetnicah (od A do 7. z vmesnimi Q. W. X in Y). Iz nje lahko razberemo, koliko od iztočnic Besedišča je že v Slovenskem pravopisu 1962. Pleteršnikovem slovarju in obeh hkrati. S SP ima Besedišče skupnih 10.268, s Pleteršnikom 16.690, z obema pa 7.325 iztočnic; preostalih 148.693 iztočnic izvira ali »iz leposlovnih del od druge polovice 19. stol. do danes, iz revij in časopisov, iz strokovnih in znanstvenih del ter iz šolskih knjig« ali pa so jih »iz svojega poznavanja zapisali tudi sestavljavci SSKJ«. Iz SP so v Besedišče zajete v glavnem tvorjenke, narejene po ustaljenem vzorcu«, iz Pleterš-nikovega slovarja pa so zastareli, redki ali narečni izrazi«. Številčna primerjava kaže, da je skoraj petina iztočnic Besedišča zapisana že v SP 1962 in/ali v Pleterš-niku (in deloma pač samo iz teh dveh virov tudi izpisana) — od 182.976 iztočnic znaša to 34.283 iztočnic.
Zadnji podatek Uvodnih pojasnil se nanaša na pisavo samostalnikov -alec, -ilec in sestavljenk s predpono iz-, s-, z- (le-te Besedišče, kakor že SSKJ, piše napačno: iz.... s.../z...). Glede obojega nas Besedišče usmerja k SSKJ-ju (»glej SSKJ 1, str. XXIII«) oziroma k njegovim načelom. Kar se tiče sestavljenk, v slovarskem delu Besedišča številčno prednjačijo tiste s predponami ne-, pred-, raz- (domače), od tujih predpon pa sta naištevilneje zastopani a riti- in de-. Tudi priponskih izpeljank, ki so v SSKJ-ju odpadale, je precej: -ski/-ški, -stoo/-štoo. -teo, -ost. Naslovnik se sprašuje, zakaj so jih pri izbiri besed za SSKJ zamétali.
Zadnje poglavje pred slovarskim delom Besedišča je Seznam kratic in oznak. Kratice so ie štiri: I' — Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1894/95, S — Slovenski pravopis 1962, 5 P — Slovenski pravopis in Pleteršnik, SSKJ — Slovar slovenskega knjižnega jezika 1970 in nadalje. Ostalih dvanajst enot sodi med slovnične oznake; razen ene so iste kot v SSKJ-ju, le precej manj jih je (členek; m, medm., nedoo.. predi., prid., prist., s. šteo.. oez., zaim.. ž). Pohvaliti je treba besedno-vrstno oznako členek. Vendar bi lahko bila okrajšana, kot vse druge; prim, v SS (str. 193) člen./part.
10	Prvi izraz je sopomenka beneške lire, izgovor zanjo nu izpisnem listku ni predpisan (vir: Jeločnik). Drugi izraz pa je iz usnjarske obrti (izg. môka) — gre 1. za pralno usnje, dobljeno s kombinacijo formaldehidnega in glasé strojenja (vir: M. Cvenkel. R. Pečenko. Usnje in krzno, 1964). in 2. za barvano rokavičarsko usnje, strojeno z aluminijevimi solmi in obrušeno na obeh straneh (vir: Mali).
11	Ostanejo nato še citatni frazeologemi, ki niso del slovenskega jezika /.../« -NSS. Ljubljana 1982. str. 369. Glej tudi op. 7.
Uredniki pravijo, da je Besedišče kot »dopolnilo SSKJ« namenjeno »vsem, ki jih zanimajo vrednote slovenskega jezikovnega izročila in današnjosti«, posebej pa še »raziskovalcem slovenskega jezika, njegovega današnjega stanja in zgodovine, nadalje raziskovalcem slovanskih jezikov, zlasti leksike, primerjalnim in splošnim jezikoslovcem, psiho-, socio- in etnolingvistom«. S pridom naj bi ga uporabljali tudi »slovenski pisatelji in prevajalci«. Skorajda ne bo držalo, da bo »večini uporabnikov /.../ zadoščala že informacija v Besedišču« — vsaj brez razlag ali ponazarjalnih zgledov ne. Kdo, ki mu je potrebna takojšnja informacija, bo imel čas raziskati »pomen in zveze, v katerih se beseda pojavlja«, po kartoteki na SAZU-ju?
Kljub vsemu je Besedišče velik izziv za vse, ki zaman iščejo nekatere besede v SSKJ-ju. Ali ni npr. beseda dulo (SSKJ I, 525) prav tako redka kot dula S (B, 153), čajek (B, 104) pa skoraj tako pogost kot čajček (SSKJ I, 274)?
Polona Košir-Malovrh Trbovlje
IZ BESEDIŠČA DALMATINOVIH REGISTROV 1: GESLO VAMP
Eno od zanimivejših gesel v R 1578 je »Famp. Trebuh, Keshmani, Kerepuhi, Fel-leki.t; v R 1584: Vamp (kranjsko) Trebuh, keshmâni, kerepuhi, Felleki (slovensko--bezjaško).
Beseda kerepuhi v tej podobi ni izpričana nikjer drugje; oblikoglasno ji ustreza kerepuo kerepuva, v zvezo z njo pa se spravljajo še karapuh, kerempuh(i) in kala-pura (vse sbh.). D. Trstenjak1 je pisal, da »beseda med Zagorci znana: kerempuh (tudi osebna imena Kerempuh se nahajajo), ki se rabi za utrobo, vamp, opomina na bolgarsko: kerem venter«. Od tod, in samo od tod, je Pleteršnik vzel neonaglašeno iztočnico kerempuh 'vamp', označeno kot kajkavsko, in jo primerjal s kerepuhi 'der Bauch' iz R 1584. Tudi ARj potrjuje kerepuhi samo z R 1584, kerempuhi pa z Belostencem. Le-ta ima izt. Kerempûhi, Vampi, drôb z razlago 'Inteftina. Ventriculi, Tergora' in v geslu Vampe 'Inteftina' kazalko Kerempuhi. ARj ima tudi Reljkovičev karapuh; o tej besedi S. Ivšič2 piše, da »ne če biti drob, jer mesar poslije daje droba (: рак ktijaše da metne i dropca). Pravo značenje toj riječi ne zna ni akad. rječnik, ali znači što i kalapura (ispod Vrbanje, nema je u akad. rječn.), tj. očiščen želudac, a i danas se govori kerepiio — kerepuva (Stupnik).«
Ob izidu Krleževih Balad Petrice Kerempuha je J. Koštial3 pisal: »Ime Kere(m)-puh (= Till Eulenspiegel, Pavliha) je razlagal Jagič v slovanskem seminarju na Dunaju iz madž. kerep (= ropotulja, drdralo, klepetalo, raglja) z obrazilom -uh (kakor lenuh, potepuh), Asbôtli pa v slov. seminarju v Budimpešti iz madž. kerek (= okrogel) in poli (= vamp). Težko se je odločiti za 1. ali 2. etimologijo, ker obedve ustrezata značaju in bistvu Kerempuha.«4 To mesto Skok (ERHSJ II, 75) citira pomanjkljivo; ni razpoznavno, katero etimologijo je pripisati Jagiču, katero Asböthu, katero Koštidlu, in madžarskemu kerep ne dodaja pomena (eno geslo više pa obravnava sbh. madžarizem kerep 'brod, vrsta ladje'). Pri Bezlaju (ESSJ II, 29) je naposled prišlo do napake, češ da je Koštial »po Jagiču in Asböthu« mislil na kerep 'brod, splav'. Ponujata pa Skok in Bezlaj nove etimološke povezave: Skok s »krampus, (karnevalskim) pokladnim licem« — kar je Bezlaju malo verjetno5 —, Bezlaj pa z »alb. gar-
1	Bize in Bizjaki, Zora V/8 (15. IV. 1876), 120.
2	Bogdanovičevo izdanje Reljkoviceva »Satira«, Nastavni vjesnik XVI1I/1 (1910). str. 48.
3	Kerempuh in grabancijaš, Življenje in svet XX/13 (26. IX. 1936), str. 206.
1 L. Iladrovics v Ungarische elemente im Serbokroatischen (1985) besede kere(m)-puli(i) ne obravnava. Z obrazilom -uh je tvorjen Cafov preberuh (= prebirač, Caf = prebiraonik. Cigale 1860 pod Psalter = prebiralnik. Plet., SSKJ) 'devetogub (tretji del želodca prežvekovalcev)'. (Prebiralnik v Plet. tudi 'prežvekovalnik (prvi del želodca)', gl. Cig. pod Bansen.) Težko pa se je ubraniti misli na povezavo med (ke-rem)puh in n. Bauch, srvn. buch (za odraz и prim. hrv. kalduni. n. Kaldaunen).
5 Ne pove pa, zakaj. Skok za kerempuh sam pravi: »s umetnutim m pred labi-jalom«. Sin. krampus je (ESSJ II, 81) iz avstr. Krampus, ki m že ima.
dump. ngr. gardoûmia 'napolnjeno debelo črevo', kar so ekspr. izvedenke iz lat. *caldûmen, nvn. Kaldaunen 'vampi, drobovina'«.
Ustreznice k iztočnici Vamp v obeh Registrih res kažejo na pomen 'vampi'. Še najmanj Trebuh,0 še najbolj pa Felleki, kajti Stabejeva7 domneva, da so »vermutlich < Kuttelflecke«, je pravilna; le da ni treba izhajati iz zloženk kot Kuttel-, Rinder-fleck (saj je že srvn. olec(ke) razvilo pomen »Eingeweidestück«) in da je sposoja šla morda prek madžarščine (toda današnje knjižno madž. flekken 'pečenka iz svinjskega mesa' ne z obliko ne s pomenom ne kaže na to). Felleki v R so najstarejša potrditev te sposojenke, in če prvi e ni (dvakratna) pomota za i, so hkrati edina zanesljiva potrditev oblike s fel-. Hrvaški slovarji (v slovenskih razen v R te besede ni) dajejo le običajno kajk. obliko fileki (RHKKJ, z najstarejšim zgledom iz 1724) oz. poknjiženo filéci (В. Klaiča Rječnik stranih riječi, 1962), in tudi Putanec" navaja za »običniji oblik« fileki široko ozemlje (»Hrvatsko Zagorje, Podravina, Posavina i Slavonija«), za feleki. »koji je oblik danas rjedi«, pa nobenega konkretnega. Hkrati pravi, da v madžarščini ne filek- ne felek- ni potrjeno, marveč samo flekk(en), zatorej »ako nisu ipak postojali ili ne postoje u kojem madžarskom dijalektu blizom našim dijalektima, oblici sa fil- i fel- su nastali na hrvatskom terenu«. RHKKJ se vendar odloča za madž. posredništvo, sklicevaje se na Klaičevo oznako »mad. -njem.«. Po RHKKJ in Klaicu so fileki 'goveji želodec, pripravljen za jed, vampi'. Prim, pri Belostencu pod Cellula: hificze du debelom clireou, kakoe'fze oide ou filekeh 'cellulae inteftini coli'. Za Keshmani/keshmàni pravi Putanec, (n. d., 174): »da nije ovih potvrda, ova stara hrvatska riječ... bi potpuno nestala iz hrvatske leksiko-grafije«. Meni, da je morda brati kešmani, češ da etimološko spada v družino ruskih hiška 'črevo' in kišen', pri čemer bi bila »u hrvatskom derivatu ... promijenjena su-fiksacija«.9 Branje kešmani je treba za zdaj dopustiti, čeprav primerov, ko bi bil s/i = š iz R 1578 prepisan v R 1584, ni veliko (Lampush *- Lampash in morda še še kateri, prim še Brasfhno <- Brashno). Vendar bi etimologije lahko iskali tudi v smereh, ki bi upravičevale fcež-.10 Z vprašanjem, kaj natančno keshmani pomeni, se je doslej spoprijel samo Pleteršnik: restituirana ednina kežmanu naj bi pomenila 'vamp' (oamp razlaga z 'der thierische Bauch' in 'der Scnmerbauch. der Wanst'), množina kežmani. ki jo potrjuje izključno z R 1584, pa bi pomenila isto kot kerepuhi, lj. 'Kuttelflecke'. V geslu kežman torej Plet. besedo kerepuhi ne opoinenja z 'Bauch' kot v geslu kerempuh.
Če obravnavamo R 1578 kot glosarij, bi moralo geslo Vamp imeti pomen (e) besede Damp v besedilu Dalmatinovega Pentatevha. Tam je oamp (sodeč po Bibl. 1584) samo v 5 Mz 18:3. kjer je govor o tem. naj se od daritvenega vola ali ovce duhovniku »da Plezhe inu obaduei zhelufti, inu Vamp« (Pent. 164v). Vamp je tu prevedek za Lutrov »den Wanst«,12 le-ta pa za hebr. izraz qêbâh, ki pomeni 'pre-žvekovalnik' in drugje v bibliji ni uporabljen. Ekumenska izd. (Lj. 1974) ima na tem mestu želodec (angl. jehovska stomach, kralja Jakoba pa mam, etimološko ustreznico n. Magen). Vamp v R 1578 oz. v Pentatevhu je torej v presenetljivem sozvočju s pomenom svojega hebrejskega osnovka, na drugi strani pa tudi z današ-
" Toda prim, v Plet. iz Miklošičevega in Cafovega gradiva trebuhi 'Kuttelflecke', tako menda tudi rezijansko trebuhooe (Caf). Prim, še pèroi trébuh za n. Bansen (= prežvekovalnik) pri Murku (in Cigaletu).
7	Wörterverzeichnis... des Registers... 1584, GKGS ITI/2 (Biblia 1584 — Abhandlungen). Stabej opomenja s 'Kuttelflecke' samo kežmani in kerepuhi, z 'Bauch' samo oamp, vse tri pa še z 'abdomen. Wanst, Schmerbauch', kar edino ima pri feleki.
8	Rad JAZU, knj. 376 (Razr. za filol., knj. XIX), 1979, 169.
" ESSJ pod kiška 'šiška' (kajk.. Plet. iz Valjavca) te podmene ne obravnava: besede kežman(i) tudi v drugih geslih ne najdem.
10	Morda v smeri srvn. (ge)krcese 'tanko črevo', prim. Cigaletov krezeljc pod Grimmdarmsgekröse in v Plet. »čreva so pripeta na neko mezdro, krezeljc imenovano«. Še bolj se vsiljuje misei na kako zloženko s Käse 'sir', prim. angl. clieeselep (= rennet) 'sirilo, koža siriščnika (četrtega dela želodca); posušen telečji želodec' in rennet stomach 'siriščnik' (= n. Labmagen). Siriščnik je morda mlad, toda Plet. ima od Miklošiča tudi sirišče 'posušeni telečji želodec, s katerim žarki sir delajo'.
11	Plim. ta naglas z ostravcem keshmani v R 1584.
12	fVanst, v sorodu z isl. oinstr 'devetogub', je v starejši nemščini pomenilo različne trebušne organe, tudi prežvekovalnik in želodec.
njim terminološkim pomenom vamp 'prežvekovalnik' (npr. Leksikon CZ, 1973, str. 792, 1017: nova izd. 1988, str. 847, 1100; L. Rigler, Lat.-slov. veterin, anatom, izrazje, 1984, str. 86). Verjetno pa je tudi s svojimi ustreznicami v R 1578 v večjem pomenskem skladju. kakor bi se zdelo, če bi npr. zaradi ustreznice13 Trebuh razumeli Vamp kot '(Schiner)bauch', ali če bi si zaradi ustr. Keshmani in Kerepuhi predstavljali npr. narezane vampe.14
Velemir Gjurin Filozofska fakulteta, Ljubljana
13	Trebuh je slovenizem (nam. trbuh).
14	Zaradi gesla Vamp v obeli R lahko predpostavljamo, da »Slovenci/Bezjaki« takrat besede Damp(i) še niso poznali, ali vsaj ne v pomenu, ki ga je zahtevala kranjska iztočnica Vamp. ARj ima samo vampe iz Belostenca (slovenizem?). Skok v AfslPh XXX111 (1912, str. 361) za famp (Zumberak) in v ERHSJ III, 564, za vamp (»Hrvatska«) navaja le pomena 'živalski, zasmehljivo tudi človeški trebuh'. Valjavec je »iz narodnih usta« okoli Varaždina zapisal besedo vampus, »te joj pod 2 dao tumačenje 'koj ima velik trbuh', dodavši da je naziv za ženu oampača. oampavka
gl. Alojz Jembrih, Dijalekt u modernoj poeziji 30-ih godina, v: Obdobja 7, Ljubljana 1987. str. 542. Jembrih, str. 547. prinaša tudi posnetek naslovne strani dela Jakoba Lovrenchicha (Varaždin 1834) Petricza Kerempuh, iliti Chini y sivlenye ehloveka prokshenoga. Vladoje Dukat (Lovrenčičev »Petrica Kerempuh«, Rad JAZU, knj. 220 (1919), str. 2—3) je menil, »da je vlastito ime 'Petrica Kerempuh', stvorio sâm Lovrenčic« in da »se riječ kerempuh. koliko znam, ne čuje više u živoj besjedi kajkavaca«, je pa citiral iz Horvatzkega kalendara 1836 verza »Znash! Kakszi Kerempuha / Zkoro zgubil, y terbuha?«. Spraševal se je tudi, ali ni »možda karampuh I sic I turskoga roda«, kajti »madžarskog zacijelo nije, kako me uvjerava gosp. dr. Josip Szinnyei, profesor komparativne filologije ugro-finske u sveučilištu budiinpe-štanskom . bolg. kerem pa »ne pozna rječnik Najdena Gerova«. Jembrih je poskušal razlagati kerempuh kot zloženko iz Bauch in madž. kerep. ki da »znači u hs. jeziku okrugao'« (n. d., str. 542). Krleža je, sodeč po tistem, kar sam pravi v Tumaču k Baladam, vzel besedo Kerempuh od Lovrenčiča in iz dotedanje literature o njej.
V spomin
ŽIVLJENJE IN DELO ŠTEFANA BARBARIČA
Dne 30. junija letos za srčno kapjo preminuli Barbarie je bil rojen 19. oktobra 1920. Izšel je iz nravno zdravega in delavnega kmečkega rodu v prekmurskem Tiirnišču. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in Ljubljani ter zatem študiral slavistiko na univerzah v Ljubljani in Budimpešti (dipl. 1948 v Lj.). Najprej je nekako devet let poučeval po gimnazijah v Ljubljani, belokranjskem Črnomlju in na koroških Ravnah, že tedaj je kazal izredno znanje in se udejstvoval kot publicist v mariborskih Novih obzorjih.
Nato je bil štiri leta asistent za slovensko književnost na filozofski fakulteti v Ljubljani, vmes se je študijsko spopolnjeval tudi v Nemčiji, v Marburgu ob Lahni. Asistentsko delovno mesto je moral še z nekaterimi tovariši prisilno zapustiti približno tedaj, ko so z univerze krivično odstranili prof. dr. Slodnjaka. Za pet let se je zatekel na dopisno delavsko univerzo in zatem spet našel svojemu znanju in nagnjenjem ustrezno mesto na filozofski fakulteti v daljnem Zadru. Tam je sedem let (1965—1972) predaval slovensko književnost in jezik, si izoblikoval svojo znanstveno metodo ter navezal iskrene prijateljske stike s hrvaškimi slavisti. V to obmorsko dalmatinsko mesto se je občasno do zadnjega vračal in tam predaval kot profesor gost.
Sledila je služba tajnika urednika pri Slovenski matici, trajala je osem let (1972—1980). Ustanovi je z zanesljivim občutkom pomagal oblikovati knjižni program, ji uredil nekaj zbornikov — »Kmečki upori v slovenski umetnosti«, »Prijateljev zbornik«, »Simpozij o Ivanu Cankarju«, sourejal je njen Glasnik in v njem tudi objavljal, pri Matici je izšla njegova knjiga Turgenjeo in slovenski realizem (1983), ena naših prvih primerjalnih študij s slovanskega območja. Pri ustanovi je ostal član upravnega odbora in knjižnega odseka, ko ni bil več tajnik, kot recenzent je presojal predložene rokopise strogo po njih kvaliteti in na sejah sodeloval s pretehtano besedo, ki so ji morali vsi prisluhniti. Na predlog upravnega odbora je za svoje solidno opravljeno tajniško-uredniško delo prejel odlikovanje, red dela z zlatim vencem.
Njegovo zadnje delovno mesto je bilo ravnateljevanje v Slovanski knjižnici, ki bi ob koncu tega leta doseglo spet osem let (1981—1988). Kot ravnatelj se je boril s kroničnimi prostorskimi in finančnimi težavami te ustanove ter skrbel za selekcionirano nabavo knjig, ustrezno posebnemu značaju te študijske knjižnice. Postavil je vrsto smotrno izbranih knjižnih razstav: ne le o Josipu Jurčiču, o njem je v tem času napisal monografijo (Partizanska knjiga, 1986), temveč tudi o Dostojevskem pri Slovencih, o Šenoi in Djalskem, o čeških knjižnih novostih, o A. S. Puškinu in o slovensko-slovaških literarnih stikih. Delovno skupnost je vodil na strokovne ekskurzije, na oglede knjižnic v Gorici, Trstu in Mariboru, sam pa se je mudil v Pragi in Martinu na Slovaškem, da bi okrepil stike s sorodnimi ustanovami.
Prof. Barbarie je tudi več let predsedoval Slavističnemu društvu Slovenije ter tako organizacijsko in delovno povezoval znanstvene raziskovalce z univerze in inštitutov ter srednješolske in osnovnošolske pedagoge iz matične in zamejske Slovenije. Ni se mu zdelo za malo žrtvovati znaten del svojega dragocenega časa, saj je sam nekdaj okušal bridkosti prosvetarskega tlačana na terenu. Društvo je v njegovem obdobju delovalo izjemno živahno in uspešno, zato in v priznanje njegovega znanstvenega dela je nekdanjega predsednika v naslednji poslovni dobi izvolilo za častnega člana.
Barbaričevo osrednje delo in ljubezen pa je slej ko prej bila literarnozgodovinska znanost. Svoje ocene, članke in razprave je objavljal v Sodobnosti, Naših razgledih. Jeziku in slovstvu, Slavistični reviji, Glasniku SM. v Delu (Književnih listih) ter po raznih domačih in tujih enciklopedijah ali jih kot referate, prebrane na kongresih, simpozijih in zborovanjih, priobčeval v raznih zbornikih, in sicer ne le v slovenščini, temveč tudi v hrvaščim in madžarščini. Tekoče je obvladal tudi nemščino, francoščino in seveda ruščino. Veliko je pisal o raznih slovenskih pisateljih, pesnikih in esejistih od protestantov do moderne in našega časa. največ o Jurčiču — gre za članke, ki so sestavine prihodnje monografije — pa o znanstvenikih, zlasti o Prijatelju, Murku in Slodnjaku. Barbaričeva posebna pozornost in ljubezen sta veljali domačemu Prekmurju. njegovi zgodovini, kulturi, govorici, pokrajini, običajem. ljudstvu in pomembnim rojakom. Poleg slovenske književnosti so ga od
začetka pritegovale tudi hrvaška pa madžarska (Petöfi in drugi) in ruska (Puškin, Cehov itn.).
Posebno značilno in uspešno področje raziskav prof. Barbariča je primerjalna književnost, predvsem primerjalna slaoistika. Napisal je tehtne razprave o miselnem vplivu evropskega humanizma, zlasti Erazma Rotterdamskega, na slovenske protestante, predvsem na Trubarja; o naši reformacijski književnosti v srednjeevropskem kontekstu; o stari prekmurski in vzhodnoštajerski pa kajkavski hrvaški književnosti; o Herderju in začetkih slovenske romantike; o Šenoi in Slovencih; več razprav o Turgenjevu ter njegovem vplivu na Jurčiča, Celestina in Kersnika — mozaičnih kamnov za prihodnjo knjigo; o stikih med Slovensko in Srbsko matico; o Milanu Marjanoviču kot slovensko-hrvaškem literarnem posredniku; o Nietzschejevem in Cankarjevem Dionizu itd.
Veliko se je pokojni ukvarjal tudi z načelnimi in teoretičnimi vprašanji literarne vede; pisal o raznih literarnozgodovinskih šolah in njih metodah, razpravljal o slovstvenih zvrsteh v obdobju našega razsvetljenstva, o narodnokulturni ideji v obdobju romantike, o nazorskih razhajanjih ob koncu prejšnjega stoletja, o težiščih Župančičeve literarne misli, še posebej so ga zanimali tipi romana in druge proze v času realizma, obravnaval je tudi vprašanje interpretacije leposlovnih besedil.
Vse glavne značilnosti njegove znanstvene usmerjenosti so zastopane tudi v njegovih dveh knjigah. V delu Turgenjeo in slooenski realizem, ki je za širšo izobra-žensko javnost prirejena doktorska disertacija, nadrobno razpravlja o prevodih tega ruskega pisatelja v slovenščino do konca prejšnjega stoletja, o odmevih njegove umetnosti v naši tedanji publicistiki in kritiki, zlasti pri Celestinu, o vplivih Tur-genjeva na nekatere naše pisatelje, predvsem na Kersnika, in o opredeljevanju našega realizma pod vplivom Turgenjeva v smeri t. i. poetičnega realizma. Barbaričeva študija je doživela zelo ugodne odmeve doma in v tujini.
V	monografiji Josip Jurčič (zbirka Znameniti Slovenci) je ostal Barbarič v istem obdobju, le da tokrat ne gre za komparativno, temveč individualno obravnavo. V sodobnem strokovnem, a tudi dostopnem jeziku razpravlja o pisateljevem rodu in mladosti, o začetkih njegovega pripovedništva, o delih iz 2. pol. 60-ih let, zlasti o romanu Deseti brat, o Jurčičevem časnikarsko političnem delu in njegovem zavzemanju za jugoslovansko idejo ter o njegovih poznejših literarnih spisih, končno pa označuje nazorske in oblikovne prvine njegovega ustvarjanja. Barbarič v knjigi večkrat ponovi ugotovitev, da je v Jurčičevem pisanju več realističnih potez, kot mu jih je nekdaj priznavala slovstvena zgodovina.
V	svojem prekmalu sklenjenem življenju in ob svojem načrtno prizadevnem delu se je izoblikoval v nenavadno razgledano, prodorno, izvirno in z rezultati bogato znanstveno osebnost. Povojne politične razmere pri nas so zakrivile, da mu ni bilo dano znanstveno delo opravljati tam, kjer je bilo obetavno zastavljeno, na ljubljanski univerzi, temveč ob boju za vsakdanji kruh drugje in v drugih službah. Njegov nepredvideni odhod iz naše srede pomeni veliko, skorajda nenadomestljivo izgubo za slovensko in slovansko literarno zgodovino. Nič manj ga ne bomo pogrešali kot poštenega in pokončnega človeka, preudarnega in zanimivega sobesednika ter prekmursko prijetnega družabnika.
Joža Mahnič
Akademija za glasbo, Ljubljana
JOŽE KORUZA (1935-1988)
Dne 8. avgusta je umrl dr. Jože Koruza, redni profesor za zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in od leta 1980 tudi član uredniškega odbora Slavistične revije.
Rodil se je 13. avgusta 1935. leta v Ljubljani, kjer je tudi dokončal gimnazijo leta 1953 in diplomiral na Filozofski fakulteti leta 1960 iz slovenskega jezika in književnosti ter leta 1961 iz svetovne književnosti in literarne teorije. V študijskem letu 1961/62 je bil asistent na Oddelku za svetovno književnost in literarno teorijo, nakar je po odsluženju vojaškega roka prešel na Oddelek za slovanske jezike in književnosti, najprej kot honorarni bibliotekar in leta 1964 kot asistent za starejšo slovensko književnost. Ta je nato postala temeljno, čeprav ne edino področje njegovega znanstvenega in pedagoškega dela, Jože Koruza je že takoj na začetku prevzel nase delo,
ki je močno presegalo mero in zahtevnost običajnih asistentskih obveznosti. Samostojno je vodil vaje in pozneje seminarje pa tudi predavanja iz starejše književnosti in tako rekoč na novo gradil ta predmet, ki je po smrti prosesorja Franceta Kidriča 1950 na univerzi doživel očiten upad in po smrti gostujočega predavatelja Mirka Rupla leta 1965 resno krizo. Stisko je postopoma premostil prav Jože Koruza ne le s pedagoškim, temveč tudi z osebnim znanstvenim delom, ki ga je smotrno usmeril v staro književnost, kamor je vključil še ljudsko oz. ustno slovstvo. To je od leta 1979 predaval tudi etnologom in tako bistveno kompletiral tudi njihovo stroko. Hkrati pa ni opustil novejše in sodobne književnosti, posebno še dramatike ne, ki jo je vse od leta 1964 vzporedno s staro književnostjo interpretiral pri svojih vajah in seminarjih. Doktorsko disertacijo iz starejše književnosti Značaj pesniškega zbornika *Pisa-nice od lepeh umetnost« (1??9—1?81) je zagovarjal leta 1978, postal nato leta 1979 izredni in 1984 redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. V letih 1980 do 1982 je bil predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti in od januarja 1987 predstojnik katedre za slovensko književnost.
Kot gost je predaval na univerzah v Celovcu. Trstu, Regensburgu in Tiibingenu ter v podiplomski šoli zagrebškega vseučilišča v Dubrovniku. Z referati je sodeloval na mnogih slovenskih in drugih jugoslovanskih strokovnih srečanjih. Od leta 1979 je redno predaval na mednarodnih simpozijih Obdobja d sloDenskem jeziku, književnosti in kulturi in leta 1987 sam vodil simpozij o baroku. Vodil je tudi veliki sklepni mednarodni simpozij o slovenskem protestantizmu v Ljubljani 1987. V letih 1977/78 in 1983/84 je bil predstojnik poletne slovenistične šole za tuje slaviste Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, na katerem je pogostoma predaval. Od leta 1976 do 1979 je bil glavni in odgovorni urednik Jezika in sloostoa in od 1980 član uredniškega odbora Slavistične revije.
Na fakulteti in zunaj nje je opravljal celo vrsto funkcij v različnih odborih in komisijah. Med drugim je bil tudi predsednik programskega odbora pri Znanstvenem inštitutu filozofske fakultete. V njegovih programskih okvirih je 1981. leta prevzel dolgoročno raziskovalno nalogo Družbena razslojenost starejšega slovenskega sloostoa. Od leta 1982 do 1984 je bil član Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje, zatem pa član Komisije za učbenike in učila za slovenski jezik in književnost v osnovnem in srednjem usmerjenem izobraževanju. Od 1973 je bil član komisije za historične slovarje, ki od 1975 deluje v sestavu Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU.
Bibliografija Koruzovih razprav, študij in člankov je obsežna, dokaj raznovrstna in tematsko zajema vsa obdobja slovenske književnosti, od srednjega veka do neposredne sodobnosti. Vendar ima ta predmetna raznovrstnost tudi svoje težišče, osre-dinjeno v dveh glavnih tematskih krogih. Prvega predstavlja starejša slovenska književnost, še posebej 17. in 18. stoletje, drugega pa slovenska književnost 20. stoletja s posebnim poudarkom na dramatiki in na nekaterih izsekih proze.
Prvi vidnejši dosežek Koruzovih raziskav starejše književnosti predstavlja disertacija Značaj pesniškega zbornika »Pisanice od lepeh umetnost« (1978), ki je prva monografija oz. vsestranska razprava o pesniškem zborniku iz let 1779 do 1781 in pomeni prvo poglavje v zgodovini slovenske posvetne poezije. Koruzovo delo je dotlej najbolj pripravljen in najmanj improviziran poseg v to osrednjo problematiko naše starejše književnosti. Stvari se je lotil z izredno razčlenjevalno temeljitostjo, tako da je na novo preučil celotno pesniško gradivo z besedilnega, življenjepisnega, kulturnozgodovinskega in primerjalnega zornega kota, v domačih in tujih arhivih ter knjižnicah (Dunaj, Praga, Göttingen) pa poiskal dodatne pojasnjevalne vire in naposled prišel do mnogih novih ugotovitev. Za preddelo lahko štejemo njegovo faksimilirano izdajo Pisanic v zbirki Monumenta litterarum slovenicarum leta 1977, ker je v spremni razpravi obdelal predvsem tekstolo.ška vprašanja. Z vsebinska strani so v disertaciji morda najbolj opazne nove razlage Devovih alegoričnih pesnitev, pri čemer mu je s pridom služila tudi filološka analiza. Pri oblikovnih raziskavah, mestoma podrobno numeričnih oz. števnih, mu je uspelo prikazati osamosvajanje silabotonič-nega verznega sestava od arhaične Pohlinove šole. V območju primerjalnih raziskav je prišel do novih spoznanj in je popravil nekatera že uveljavljena mnenja (npr. o Metastasijevem vplivu ali vplivu tujih pesniških almanahov). Tudi pri slogovnem opredeljevanju je pojav razvidneje postavil na razvojno črto, ki vodi od »baročnega klasicizma« do stikov s predromantiko, brez prave vmesne stopnje klasicizma. Pri tem je prevrednotil pesništvo Antona Feliksa Deva, ki ga je starejša literarna zgodovina postavila predaleč v senco Valentina Vodnika. Pisanice je tudi globlje, kot
smo vajeni, povezal s starejšo domačo pesniško tradicijo in s takratno družbeno vlogo slovenskega jezika.
To dvoje pa je posledica Koruzovih širših proučevanj in izhaja iz nekega načelnega mišljenja in prepričanja o starejšem slovenskem pismenstvu in slovstvu. Gre za dvoje stvari oz. tez, ki pri njem bistveno določata razlago predrazsvetljenskega slovstva. Prva se kaže v Koruzovi odločitvi za tisto smer našega literarnega in jezikoslovnega zgoodovinopisja, ki išče in poudarja obstajanje trdne kontinuitete slovenske pisne in slovstvene tradicije vse od prvih ohranjenih srednjeveških zapisov naprej — zoper mnenja, ki so na podlagi skromnega števila zelo oddaljenih zapisov bolj ali manj dvomila v zanesljivost take kontinuitete. V ta problemski okvir spada vrsta Koruzovih objav, v katerih razširja vprašanje kontinuitete še na nova in posebna področja. Sem sodijo na primer prispevki: Starogorski rokopis in oživitev vprašanja pismenske tradicije o srednjem veku (JiS 1973/74, 1974/75); Nooa oerzifi-kacijai z leta 1?12 (JiS 1973/74); Vprašanje kontinuitete o starejšem slovenskem slovstvu na Koroškem (Zbornik predavanj IX. Seminarja slov. jezika, literature in kulture 1973); Prežihov Voranc in tradicija koroškega bukovništva (Koroški fužinar 1974) idr.
Drugo, prav tako močno določujoče prepričanje in opredelitev pri raziskovanju starejše književnosti pa lahko odkrijemo v Koruzovem uveljavljanju teze, da je treba spremeniti ustaljeno mnenje o manjvrednem družbenem položaju slovenščine pred nastopom razsvetljenstva, posebno še v 17. in v začetku 18. stoletja. Novejše gradivo jezikovne zgodovine, arhivistike in umetnostne zgodovine je s pridom uporabljal za to, da je dokazoval dvojezičnost višjih slojev na Slovenskem oz. Kranjskem pa tudi veljavnost slovenščine v uradnem poslovanju. Sem lahko uvrstimo na primer tele objave: O zapisanih primerih uradne slovenščine v 16.. 17. in 18. stoletju (JiS 1972/73); Iz zgodovine uradne slovenščine (JiS 1973/74); K problematiki nastanka slovenskega preroda (zbornik predavanj na XI. Seminarju slov. jezika, literature in kulture, 1975) : najbolj daljnosežen in sintetičen prispevek k tej problematiki pa je referat na VII. Kongresu jugoslovanskih zgodovinarjev leta 1977 Jezikovna praksa privilegiranih slojev na Slovenskem (1500—1848). Gre za novo in izostreno periodizacijsko shemo v razvoju družbenega položaja slovenščine v navedenem obdobju in za tezo, ki iz omenjenega zornega kota nekako »rehabilitira« obdobje med reformacijo in razsvetljenstvom.
Seveda bo treba za obe izhodiščni prepričanji in njuno polno zanesljivost še mnogo dela, vendar je v tej smeri Jože Koruza izdelal ali dodelal že tehtno podstavo.
Iz starejših obdobij bi lahko navedli še mnogo njegovih objav. Med njimi ni mogoče prezreti Izbrano delo Valentina Vodnika (v zbirki Kondor, Ljubljana 1970) z obsežno spremno študijo, ki je monografija v malem in najbolj temeljita študija o Vodniku, kjer med izrazitejše novosti sodi nova označitev in klasifikacija njegove proze. Med vidnejše publikacije sodi tudi faksimilirana izdaja najpomembnejše slovenske protestantske pesmarice, ki jo je priredil J. Dalmatin in izdal 1584 v Witten-bergu pod naslovom Ta celi katehismus, eni psalmi inu teh oekših godov stare inu nove kerščanske pejsni. od P. Truberja. S. Krellja inu od drugih zložene inu z do-stemi lepimi duhovnimi pejsmi pobulšane v zbirki Monumenta literarum slovenica-rum 1983. V spremni študiji najdemo novo. podrobno analizo nastajanja Dalmatinove antologije, pri čemer Koruza na več mestih dopolnjuje ali popravlja doslej veljavne Kidričeve ugotovitve. Mestoma posega tudi v ustroj besedil. Omeniti je treba tudi sestavek Funkcija humorja o pridigah Janeza Svetokriškega (v zborniku XVIII. Seminarja slov. jezika, literature in kulture, 1982), kjer ugotavlja različne vrste humorja in komike pri Svetokriškem in njihovo oddaljevanje od moralizmav v literarnost. V predavanju Oče Janez Svetokriški in njegov Sveti priročnik (obj. v Glasniku Slovenske matice, 1981) najdemo nato zgoščen prikaz te osrednje osebnosti stare slovenske pridigarske kulture. Med sintetične prispevke sodi tudi študija Starejše slovensko pesništvo (zbornik XVI. Seminarja slov. jezika, literature in kulture, 1980), v katerem je pregledno predstavil vse tri glavne slogovne variante slovesnkega razsvetljenskega pesništva (Deva, Vodnika, Jarnika). V nekem smislu gre za podaljšek širše študije Konstituiranje slovenske posvetne književnosti in njenih žanrov (Obdobja I, 1980), kjer je med drugimi žanri dobilo posebno mesto tudi »bukovniško slovstvo«, ki ne sodi niti v literarni standard niti v ljudsko ustno slovstvo, temveč ga je Koruza po češkem zgledu uvrstil v protirazsvetljensko »polljudsko slovstvo«, ki pa v sebi onranja nekatere sestavine baročne književnosti. K teoretskim vprašanjem sta usmerjeni dve študiji: Reformacija ter protireformacija in barok o zgodovini
slovenskega slovstva (Glasnik SM, 1981), kjer najdemo nov razmislek o periodizaciji slovenske književnosti od srede 16. do srede 18. stoletja, pri čemer gre med drugim za novo obrambo veljavnosti termina barok, oprto na kulturnozgodovinske poglede profesorja Franceta Steleta; druga študija O stičiščih etnologije, folkloristike in literarne zgodovine (Glasnik SED, 1980) pa sodi na medstrokovno mejo med literarno zgodovino in folkloristiko. Sem spada tudi prispevek Pojmovanje, zapisovanje in preučevanje ljudskega slovstva o obdobju romantike (Obdobja 2, 1981). Seveda bi laliko našteli še vrsto objav, če bi mogli biti izčrpni.
Koruzove raziskave starejše slovenske književnosti so od posameznih analitičnih posegov postopoma napredovale k celovitejšim zarisom večjih problemskih sklopov in poglavij. Zanje je značilna gradivska temeljitost, skrbna dokumentacija, korektno upoštevanje tujega dela in natančen ter preprost strokovni jezik. Koruza se je zmeraj izogibal velikih zamahov in špekulacij, ki so tako močno prodrle prav v obravnavanje starejše književnosti. Od celotne povojne generacije je bil najbolj navezan na starejšo tradicijo stroke, vse do Ivana Grafenauerja, in najbolj skeptičen do njene modernizacije, seveda oboje v dobrem pomenu besede. Njegova dolgoročna raziskovalna naloga, ki jo je prijavil leta 1981 pod naslovom Družbena razslojenost starejšega slovenskega slovstva, pa je napovedala ne le smer njegove sinteze, ampak tudi prenovitev metode. Celotno starejše slovstvo je namreč začel raziskovati glede na tri medije, v katerih se je uveljavljalo, sprejemalo in ohranjalo, kar je znatno odločalo o njegovi strukturi, in glede na družbene sloje, v katerih je funkcioniral posamezni tip slovenskega slovstva. Zal je ta prodor recepcijske sociologije v našo stroko ostal fragment in torzo, vendar z rodovitno idejo v svojem središču.
Hitreje spremenljivo in bolj gibljivo metodo dela lahko ugotovimo pri Koruzovi obravnavi novejših obdobij slovenske književnosti in njene sodobnosti. Tu je zavzela najvidnejše mesto dramatika, stalna tema njegovih razprav, s katerimi je posegal tudi nazaj v starejša obdobja, tako da predstavlja najbolj povezovalno temo njegovih pogledov na celotno slovensko književnost. Najbolj opazen dosežek je njegova obsežna razprava o povojni dramatiki, objavljena kot samostojno poglavje v skupinski knjigi Slovenska književnost 1945—1965 (2. knjiga, SM, Ljubljana 1967), ki ji je nato sledila še antologija Slooenska dramatika 1945—1965 (prav tam, 1969). To je prva celovita in hkrati podrobno analitična študija o dvajsetletnem razvoju povojne slovenske dramatike. Gre za sistematičen pretres vseh dramskih del, ki so bila v tem obdobju objavljena ali uprizorjena v poklicnih gledališčih. Obsežno gradivo je prvič razporejeno v stilne, tematske in idejne tokove, glavna vrednost pa je v podrobnem interpretiranju dramskih del. Njegove interpretacije so oprte na oprijemljiva dejstva, na trdno teoretsko podlago, na široko razgledanost po dramaturgiji in na poznavanje odrske prakse. Koruza je pazljivo sledil tudi razvoju slovenske dramatike po letu 1965 in se pripravljal za naslednjo knjižno obravnavo. Najboljši vpogled v to njegovo delo omogoča študija Slovenska dramatika po letu /965 (JiS 1979/80). ki jo lahko štejemo za doslej najbolj soliden sintetičen ■ zaris najnovejše dramatike v njenih dokaj zapletenih idejnih, strukturnih (ustroj oseb, dejanja) in jezikovnih novostih. To je nekakšen uvodni tloris za drugo knjigo o sodobni slovenski dramatiki, ki je ostala nenapisana.
Toda, kot rečeno, je ob tej najbolj njegovi literarni zvrsti segel tudi daleč nazaj in študiral celotni njen razvoj. Ce v množici objav preletimo samo najvidnejše postaje njegovih naporov, je tu najprej Slavko Grum, čigar Gogo je v srbski izdaji izbranih pisateljevih del Proza i drame (Novi Sad, 1979) uvrstil v območje avtentičnega nadrealizma. Predstavil pa ga je tudi na simpoziju v Benetkah 1982 pod naslovom Il Cosmopolitisme del Teatro di Slaoko Grum. Med opaznejše prispevke sodi tudi sintetična študija Slovenska dramatika v prvi polovici XX. stoletja (predavanje na XXIX. Jugosl. slavističnem seminarju, 1978), v katero je zajel razvoj te zvrsti od Cankarja do Potrčevih Kreflov 1952. Posebno pozornost bi zaslužila vrsta razprav iz Cankarjeve dramatike, npr. Menjava perspektive v dramatiki Ivana Cankarja (Simpozij o Ivanu Cankarju, Ljubljana 1977) ali Ivan Cankar in sedanja slooenska dramatika (zbornik predavanj XII. Seminarja sloven, jezika, literature in kulture, 1976) idr. Pri obravnavanju 19. stoletja so med opaznejšimi naslednje objave: Problem realizma v slovenski dramatiki (Obdobja 3,1982) ; Levstikov Juntez kot gledališki in jezikovni eksperiment (JiS 1981/82); Od Trdine do Prežiha po sledeh slovenskega >igrcat XIX. stoletja, kjer sledi zanimivemu pojavu potujočega pevca citrarja od Trdine do Voranca (zbornik Trdina — etnolog, 1980). Od razprav o starejših obdobjih, so vidnejše: Starejša slovenska koroška dramatika (zbornik predavanj VIII. Se-
minarja slov. jezika, literature in kulture, 1972); Slovenska dramatika in gledališče o obdobju baroka (zbornik predavanj X. Seminarja sloven, jezika, literature in kulture, 1973); in pa Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča (JiS 1978/79), ki dajejo nazoren pregled gledališke kulture na Slovenskem od njene »predzgodovi-nec v starem slovanskem obredju mimo srednjeveške verske in latinske šolske igre, še posebej jezuitske, in gostovanj tujih gledališčnikov v 18. stoletju do Linhartove igralske skupine, ki predstavlja »rojstvo« novodobnega slovenskega gledališča. V razpravo so tu pritegnjeni nekateri Bahtinovi teoretski pogledi. Prezreti tudi ne moremo kratkih sintetičnih pregledov celotne slovenske dramatike, npr. Pregled slovenske dramatike (zbornik Slovenski jezik, literatura in kultura. 1974) in v francoščini L'art dramatique slovène (Le livre Slovène, 1972).
Skratka, izpod Koruzovega peresa nam ostajajo ne le fragmenti, temveč cela poglavja za novo zgodovino slovenske dramatike in gledališča, saj je na tem področju prišel do svojih najbolj sintetičnih zarisov.
Drugo glavno območje razprav iz novejše slovenske književnosti predstavlja proza, in sicer predvsem dva pomembnna, vendar kar se da različna in oddaljena pisatelja, kot sta Prežihov Voranc in Slavko Grum. Ta razdalja da misliti in nam odkriva pravzaprav vse notranje razsežnosti Koruzove znanstvene radovednosti.
K Prežihu se je usmeril že v študentskih letih, ko je v seminarju prof. Marje Borš-nikove napisal temeljito razpravo Življenjska pot Lovra Kuharja — Prežihovega Vo-ranca in jo nato objavil v njenem Prežihovem zborniku leta 1957. Po diplomi je prevzel souredništvo Prežihovega Z branega dela, ki sta se ga lotila z Dragom Druš-kovičem. Sodeloval je pri pripravi in izdaji 1., 2., 3. in 7. knjige, pri prvi knjigi z obsežnimi in bogatimi opombami (1962—1971). O pisatelju je napisal še vrsto razprav, kot so npr. Prežihov načrt za izseljenjsko povest (JiS 1965). O nastanku Pre-žihooih Solzic (JiS 1968), Prežihov Voranc in ljudska tradicija (Slavistična revija 1976) idr. V knjižni izdaji je izšla razprava Prežihov Voranc in boji za Koroško o letih 1918 do 1920 (Celovec 1981). Ob delu za Prežiha je doživel veliko težav in zastojev, vendar je opravil tehten delež za bodočo, še nenapisano monografijo o njem.
Precej posebno poglavje predstavlja v Koruzovem delu Slavko Grum. Njegove moderne proze se je lotil že zgodaj in o njej objavil obsežno študijo Razmišljanje o Grumovi prozi v Naši sodobnosti leta 1960. To je ena prvih in teoretično poglobljenih analiz moderne slovenske proze. Profesor Anton Ocvirk je takrat dal temu delu lepo priznanje. Do sklepne razprave pa je Koruza prišel v omenjeni novosadski izdaji pisateljevega izbranega dela leta 1979. Tu je Grumovo prozo razložil s pomočjo smotrnega spoja življenjepisne, psihološke, primerjalne in strukturalne metode in s tem dal ne le primer zanimivega prodora v pisateljevo delo, temveč tudi primer tvornega povezovanja pogostoma odtujenih si metod znotraj sodobne literarne vede. Mimogrede se je tudi sam ustavil ob tej problematiki, ko je za Jugoslovanski seminar za slaviste v Beogradu 1980 pripravil predavanje Sodobna slovenska literarna znanost med pozitivizmom in strukturalizmom.
Jože Koruza je bil tudi zelo marljiv in vesten sodelavec slovenskih in drugih jugoslovanskih leksikonov. Za Slovenski biografski leksikon, za Leksikon Cankarjeve založbe, za Enciklopedijo Slovenije, za Enciklopedijo Jugoslavije in za Leksikon pisaca Jugoslavije je napisal več kot sto prispevkov. In tu niti ni prostora, da bi se pazljiveje ustavili ob še celi vrsti njegovih objav: strokovnih ocen, poročil, pazljivih jubilejnih zapisov ali načrtov raziskovalnega dela za slovensko literarno zgodovino, pa še česa zraven.
Na kratko, bil je delavec, ki si je naložil delo brez konca in kraja, toda na našo žalost je prišel konec mnogo pred krajem.
Poleg vsega navedenega pa nam Jože Koruza zapušča spomin na tri svoje pomembne navade: kot delavec na veliko vestnost do svojega in tujega dela; kot predstojnik na zmožnost gledati čezse na stvari same in na druge ljudi; kot človek pa na obzirnost in pieteto tudi do živih, ne le do umrlih.
Ljubljana, avgusta 1988
Boris Paternu
Filozofska fakulteta, Ljubljana
BIBLIOGRAFIJA ŠTEFANA BARBARIČA* ZNANSTVENO IN STROKOVNO DELO
1948
В Beležke k popularizaciji slovenskih klasikov. Ob prvih desetih zvezkih Klasja. — Novi svet 3/1948, št. 9 str. 711—714.
1949
A Popravila in dopolnila k Petöfiju v slovenščini. — Nova obzorja 2/1949, št. 10 str. 479—482.
В R uplov Jurčič. Zbrano delo III: Grad Rojinje, Kloštrski žolnir, Deseti brat.
—	Nova obzorja 2/1949, št. 12 str. 571—573.
1930
A Ljudje na šahovnici. Glose k tendenčnosti opisov kmečkega življenja v sodobni novelistiki. — Mladinska revija 6 1950—51, št. 3 str. 136—138. В K problematiki naših knjižnih izdaj. Vprašanje Klasja, pripombe k programom naših knjižnih založb za leto 1950 i. dr. — Mladinska revija 5/1949—50, št. 9-10 str. 452—454. Puškinova proza. Izbrano delo A. S. Puškina II: Povesti. — Nova obzorja
3/1950, št. 3 str. 181 — 183. Avtobiografska trilogija Maksima Gorkega. Detinstvo, 1947 — Med ljudmi, 1949 — Moje univerze, .1948. — Nova obzorja 3/1950, št. 7—8 str. 436—438.
Dragotin Kette: Zbrano delo. — Nova obzorja 3/1950. št. 9—10 str. 524—526. Dva pomembna šestdesetletnika. France Ramovš. — Nova obzorja 3/1950, št. 11 str. 545—547.
1931
A Disonance. O odgovornosti kritike. — Mladinska revija 6/1950—51, št. 9—10 str. 503—507. Puškinova lirika. Ob novi izdaji Puškinovih lirskih pesmi. — Nova obzorja 41951, št. 9 str. 556—561. Litcrarnokritični nazor Belinskega. Analize in sodobne asociacije. — Nova obzorja 41951. št. 12 str. 731—739. В Razgledi na provinci. — Beseda 1/1951—52, št. 1 str. 23—25.
Dragocene spodbude. Misli ob proslavah 400-letnice prve slovenske knjige.
—	Beseda 1/1951—52, št. 2 str. 52—53.
Nerazumljivim »puščičarjem«. — Beseda 1/1951—52, št. 5 str. 238. V krogu kategoričnih trditev. — Ljudska pravica 12/1951 (29. XI.), št. 174 str. 11.
Za naš znanstveni naraščaj. — Mladinska revija 6'1950—51, št. 8 str. 492—493.
A. P. Čehov: Izbrano delo II. Novele. — Nova obzorja 4/1951, št. 4 str. 284—287.
Zapisi ob pouku slovenščine. Diskusijska tematika strok, aktiva. — Prosvetni delavec 2' 1951 (8. XII.), št. 18 str. 2—3.
* Bibliografija je razdeljena na tri poglavja. Dela so razvrščena po letih, prvo poglavje. Znanstveno in strokovno delo, pa v okviru teh še na dve skupini: A razprave in članki, В ocene, zapiski in poročila. Ponatisi so priključeni prvi objavi. Naslovi samostojnih knjig so natisnjeni polkrepko.
1952
A Odlomki o provincializmu. — Beseda 1/1951—32. št. 6 str. 269—272.
Problem biografskega romana. — Nova obzorja 5/1952. št. 9 str. 544—550.
В Kritična inflacija. — Beseda 1/1951—52. št. 8 str. 380.
Ugovori sociološki metodi Branka Rudolfa. — Beseda 1/1951—52, št. 8 str. 380—381.
Kulturni problem slovenske province. Tema za diskusijo ob črnomaljskem primeru. — Ljudska pravica 13/1952 (5. I.), št 1 str. 6.
1953
A Več pozornosti kulturi periferije. — Nova obzorja 6/1953, št. 5 str. 322—323
Rapsod severne meje. (O Prežihovem Vorancu.) — Tovariš 9/1953 (17. IV.) št. 16 str. 429.
В »Klasje« in naša slavistična publicistika. — Nova obzorja 6/1953, št. 7—8 str. 487—492.
1954
A Prešeren in naš čas. Govor na Prešernov dan. — Koroški fužinar 4/1954. št. 1—2 str. 28—29.
В Srečanje na tujem. — Koroški fužinar 4/1954, št. 7—12 str. 23—24.
Družbena vloga slavistike. Postscriptum k mariborskim razgovorom. — Naši razgledi 3./1954 (4. IX.), št. 17 str. 15—16.
1955
В Kaj sodite? (Anketa o programski politiki Slovenskega knjižnega zavoda.) — Knjiga 3/1955, št. 7—8 str. 314—315.
Mile Klopčič — petdesetletnik. — Ljubljanski dnevnik 5/1955 (16. XL), št, 269 str. 4.
Ob organizacijskih začetkih soboške študijske knjižnice. — Pomurski vest-nik 7/1955 (25. VIII.), št. 34 str. 3.
1956
A O Tainu in ob Tainu. — Nova obzorja 9/1956, št. 12 str. 729—733.
В Ob naših literarnozgodovinskih priročnikih.— Jezik in slovstvo 1/1955—56. št. 4—5 str. 130—134.
Zgodovina slovenskega slovstva I. — Jezik in slovstvo 2^1956—57, št. 3 str. 134—139.
Za petdesetletnico dr. Marje Boršnikove. — Ljubljanski dnevnik 6/1956 (31. I.), št. 25 str. 4.
Avgust Pavel in slovensko-madžarski kulturni stiki. Ob odkritju spominske plošče. — Ljubljanski dnevnik 6/1956 (10. III.), št. 59 str. 5.
André Malraux, Vihar v Šanghaju. — Naša sodobnost 4/1956, št. 2 str. 159—164.
A. P. Čehov, Izbrana dela III. — Naša sodobnost 4/1956, št. 4 str. 355—358.
Med generacijami. Novoletna razmišljanja o mlajši generaciji naše inteligence. Anketa. — Naši razgledi 5/1956 (14. I.), št. 1 str. 7.
Boris Pahor: Mesto v zalivu. — Nova obzorja 9'1956, št. 10 str. 632—634.
Studia slavica 1955. — Slavistična revija 9/1956, št. 1—4 str. 201—204.
195?
A Ivan Prijatelj in sodobna literarna znanost. Ob dvajsetletnici smrti. — Naši razgledi 6/1957 (8. VI.), št. 11 str. 260—261. Vladimir Levstik. — Naši razgledi 6/1957 (28. XII.), št. 24 str. 608. Juš Kozak: Balada o ulici v neenakih kiticah. — Nova obzorja 10/1957, št. 5 str. 301—305.
В Slovenske literarne revije v letu 1956. — Naši razgledi 6/1957 (26. I.), št.
2	str. 39—40.
Aktualni problemi slovenskih slavistov. Po II. zborovanju v Novem mestu in v Dolenjskih Toplicah. — Naši razgledi 6/1957 (30. XI.), št. 22 str. 546. Pomembna manifestacija jugoslovanske slavistike. Po kongresu v Beogradu.
—	Slovenski poročevalec 18/1957 (27. IX.), št. 227 str. 4.
1959
A Nussbaumerjeva kulturnopolitična miselnost. — Nova obzorja 12/1959, št.
3	str. 120—124.
1960
В Jezik — literatura — šola. (Izjava.) — Naši razgledi 9/1960 (15. X.), št. 19 str. 445.
1961
A O Huxleyevem Kontrapunktu življenja. — Naša sodobnost 9/1961, št. 10 str. 931—934.
В Mesto dopisnega šolstva v našem izobraževalnem sistemu. — Dopisnik 1/1961, št. 3 str. 2—3.
1962
A Nekatera vprašanja literarne interpretacije. Referat na III. jugoslovanskem slavističnem kongresu. — Jezik in slovstvo 7/1961—62, št. 6 str. 174—177.
В Dolgoročne investicije. — Dopisnik 1/1962, št. 4 str. 1—2.
Dopisna šola in izobraževanje strokovnih kadrov. — Gospodarski koledar 1962, str. 168—169.
Pova uvajanja v književnost. Nekaj načelnih pripomb k Uvodu u književnost. — Naša sodobnost 10/1962, št. 8—9 str. 836—842.
1963
A Nazori in metode. Ob Študijah in fragmentih Marje Boršnikove. — Sodobnost 11/1963, št. 8—9! str. 819—827. В Madžarska literarna gosta. (Ob obisku Arona Tamâsija in Dezsüja Tôtha.)
—	Delo 5/1963 (27. IV.), št. 115 str. 5.
Ob šestletni učni bilanci. — Dopisnik 2/1963, št. 8 str. 3. Dopisno šolstvo na Švedskem. — Dopisnik 2/1963, št. 9 str. 5. Dveletni uredniški obračun. — Dopisnik 2/1963, št. 10 str. 7. Z izpraševalno komisijo po Primorskem. — Dopisnik 3/1963, št. 1 str. 2, 6. Pripombe h gradivu za javno razpravo o tehniških in njim ustreznih šolah.
—	Dopisnik 3/1963, št. 3 str. 2.
Hamburški popotni vtisi. — Dopisnik 3/1963, št. 4 str. 4—5.
1964
A Metodologische Ausgangspunkte des jugoslawischen Fernunterrichts. — Epistolodidaktika (London) 1/1964, H. 3 st.. 147—151.
В Levstik in Cankar v madžarščini. Pomembno kulturno posredništvo Pomurske založbe. — Delo 5/1964 (12. III.), št. 70 str. 5.
Blišč in beda letoviščarske eksotike. Smiljan Rozman »Druščina«. — Delo 5/1964 (17. V.), št. 133 str. 7.
Izrazit prodor v svet. Zapis o sodobni madžarski književnosti. — Delo 5/1964 (19. VIII.), št. 225 str. 5.
Cilji in negotovosti izobraževanja odraslih. — Dopisnik 3/1964, št. 7 str. 4.
Novosadski mozaik. — Dopisnik 3/1964, št. 8 str. 5.
Dopisna publicistika na mednarodni ravni. — Dopisnik 3./1964, št. 9 str. 2.
Dopisno izobraževanje pred skupščinskim zborom. — Dopisnik 3/1964, št. 10 str. 1.
V spomin dopisniku Ludviku Gaalu. — Dopisnik 4/1964, št. 2 str. 2.
Mednarodna tribuna za dopisno izobraževanje. — Dopisnik 4/1964. št. 4 str. 4.
Ob novi študiji o Stritarju. (J. Pogačnik: Stritarjev literarni nazor.) — Sodobnost 12/1964, št. 6 str. 563—569.
Pripovedni modernizem Andreja Gida. — Sodobnost 12/1964, št. 12 str. 1215—1219.
1965
В Ferenc Molnâr. — F. Molnar: Dečki Pavlove ulice. 1965, str. 157—159. Ponatisi: 1967, 1969.
Santa Ferenc. — Dialogi 1/1965. št. 6 str. 289—293.
Prešeren in — mi. Ob slovenskem kulturnem prazniku. — Dopisnik 4/1965, št. 5 str. 1.
Predlagamo obračun letnega dela. — Dopisnik 4/1965, št. 6 str. 1.
Prijatelj Ivan. — Enciklopedija Jugoslavije 6. (Zagreb) 1965, str. 614—615.
Beležka o pisatelju. Dérv Tibor. — Problemi 3/1965, št. 27—28 str. 432—433.
1966
A Fran Leveč in njegov literarnokritični profil. — Dialogi 2/1966, št. 2 str. 108—111.
Tema morja v novejši slovenski prozi. — Jezik in slovstvo 11/1966, št. 3 str. 59—67.
Pokrajina in ljudje. — Panonski zbornik. 1966, str. 16—19.
Oris književnega razvoja severovzhodne Slovenije do sredine 19. stol. — Panonski zbornik. 1966, str. 72—104.
В Spomin na profesorja Istvâna Kniezso. — Jezik in slovstvo 11/1966, št. 1—2 str. 37—38.
Prof. Fran Petre. Ob šestdesetletnici. — Naši razgledi 15/1966 (27. VIII.), št. 16 str. 332.
Knjiga literarnih interpretacij. — Sodobnost 14/1966, št. 4 str. 433—436.
196?
A Ljudska modrost Ârona Tamâsija. Pokojnemu pisatelju za slovo in v spomin. — Dialogi 3/1967, št. 1 str. 45—48.
R. Lauer, Heine in Serbien. — Zeitschrift fur Slawistik (Berlin) 12/1967, H. 2 str. 277—280.
В Podnebja Viadana Desnice. — Sodobnost 15/1967, št. 7 str. 738—744.
1968
A Ko se bo oglasila zlata ptica ... O madžarskih prepevih slovenskih ljudskih pesmi. — Jezik in slovstvo 13/1968, št. 6 str. 175—178.
Herder in začetki slovenske romantike. Referat za VI. mednarodni slavistični kongres v Pragi 1968. — Slavistična revija 16/1968, št. 1—2 str. 231—256.
Prometejska vizionarnost Vladana Desnice. — Zadarska revija (Zadar) 17/1968, broj 1 str. 77—81.
В Pisateljska podoba Ärona Tamâsija. — A. Tamdsi: Abel. 1968, str. 337—342.
Roman i ostale pripovedačke vrste. Kod Slovenaca. — Enciklopedija Jugoslavije 7. (Zagreb) 1968, str. 96—98.
Slodnjak Anion. — Enciklopedija Jugoslavije 7. (Zagreb) 1968, str. 228.
Slovenci. IV. Književnost. — Enciklopedija Jugoslavije 7. (Zagreb) 1968, str. 267—276.
Razmah slovaške znanosti. Slavistični obisk v Bratislavi. — Naši razgledi 17/1968 (9. XI.), št. 21 str. 632—633.
1969
A Dalmacija u književnom djelu Iga Kaša. — Radovi. Filozofski fakultet (Zadar) 8—9/1968—69 — 1969—70, sv. 8 str. 166—186.
Od Nietzschejevega do Cankarjevega Dioniza. — Slavistična revija 17/1969, št. 2 str. 17—32.
J5 Ivan Cankar v madžarščini, — Slavistična revija 17/1969, št. 1 str. 241—247.
Vojvodinska »odprta vrata«. — Sodobnost 17/1969, št. 3 str. 322—331.
1970
A Literarnonazorska oznaka slovenske moderne. Predavanje na VI. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 26. 6. — 11. 7. 1970. — VI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 1970, str. 138—148.
В Eksaktnost kot znanstveni aksiom. Položaj literarne znanosti na Slovenskem. Anketa. — Naši razgledi 19/1970 (3. IV.), št. 7 str. 204.
Aškerc Anton. — Vilagirodalmi Lexikon 1. (Budimpešta) 1970, str. 513—514.
Bartol Vladimir. — Vilagirodalmi Lexikon 1. (Budimpešta) 1970, str. 727—728.
Bevk France. — Vilagirodalmi Lexikon 1. (Budimpešta) 1970, str. 900—901.
Bor Matej. — Vilagirodalmi Lexikon 1. (Budimpešta) 1970, str. 1036.
Borko Božidar. — Vilagirodalmi Lexikon 1. (Budimpešta) 1970, str. 1046.
Boršnik Marja. — Vilagirodalmi Lexikon 1. (Budimpešta) 1970, str. 1050.
Bratko Ivan. — Vilagirodalmi Lexikon 1. (Budimpešta) 1970, str. 1097.
1971
A A szlovén irodalom elsö magyar nuelvü âttekintése. Ivan Prijatelj: Egy-etemes irodalomtôrténet, Budapest, 1911. — A Hungarolôgiai Intézet Tudomânyos Kôzleményei (Novi Sad) 3/1971, št. 5—6 str. 97—103.
В Stritar Josip. — Enciklopedija Jugoslavije 8. (Zagreb) 1971. str. 193—194. Zupan Jakob. — Enciklopedija Jugoslavije 8. (Zagreb) 1971, str, 635. Zigon Avgust. — Enciklopedija Jugoslavije 8. (Zagreb) 1971, str. 644. Zupančič Oton. — Enciklopedija Jugoslavije 8. (Zagreb) 1971, str. 652 do 653.
Prijateljev pregled slovenske književnosti v madžarščini. Ob jugoslovan-sko-madžarskem znanstvenem srečanju v Novem Sadu. — Jezik in slovstvo 16/1970—71, št. 5 str. 150—152. Aškerc Anton. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971, str. 22.
2. dop. izd. 1984, str. 30—31. Bartol Vladimir. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971. str. 30.
2. dop. izd. 1984, str. 44—45. Bevk France. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971, str. 36.
2. dop. izd. 1984, str. 55—56. Blajvajs (Bleiweis) Janez. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971, str. 40. 2. dop. izd. 1984, str. 64. Bohorič Adam. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971, str. 43.
2. dop. izd. 1984, str. 69. Bor Matej. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971, str. 43—44.
2. dop. izd. 1984, str. 71—72. Borko Božidar. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971. str. 44.
2. dop. izd. 1984, str. 72—73. Boršnik Marja. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971, str. 45.
2. dop. izd. 1984. str. 73. Bratko Ivan. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971, str. 50.
2. dop. izd. 1984, str. 81. Čop Matija. — Jugoslovenski književni leksikon. (Novi Sad) 1971, str. 72. 2. dop. izd. 1984, str. 116—117.
1972
A Vrednotenje v književnosti kot sodoben teoretski problem. Statenberško srečanje pisateljev 1972. — Dialogi 8/1972, št. 11 str. 749—753. Literarno muzejstvo Dri nas in po svetu. — Jezik in slovstvo 18/1972—73, št. 3 str. 99—105. ~
Stik Primoža Trubarja z mislijo Erazma Rotterdamskega. — Zbornik za slavistiku 3. (Novi Sad) 1972, broj 3 str. 87—98. В Možnosti in izkušnje slovenističnega študija v Zadru. — Jezik in slovstvo 18/1972—73, št. 1—2 str. 60—62.
1973
A Pesnikova vera v revolucijo. — S. Petöfi: Apostol. 1973, str. 137—145. 2 izd. Postscriptum k spisu o literarnih muzejih. — Jezik in slovstvo 18/1972—73,
št. 7—8 str. 290—292. Stara prekmurska književnost ob vzhodnoštajerski in kajkavski hrvatski. — Študije o jeziku in slovstvu. 1973, str. 11—29.
В Stopetdeseta obletnica Petöfijevega rojstva. — Knjiga 21/1973, št. 9 str. 495—497.
1974
A Cankarjeva vizija kmečkega puntarstva. — Kmečki upori v slovenski umetnosti. 1974, str. 121—137.
В Ideova koncepcia a organizačne vychodiskâ literârnomuzejnej činnosti v Slovinsku. — Literârnomûzejny letopis 8. (Martin) 1974, str. 84—88.
Zadar nekdaj in danes. Dalmatinska razglednica. — Mohorjev koledar 1974, str, 116—120.
Romanje v Bodešče. — Naši razgledi 28/1974 (5. IV.), št. 7, str. 181.
Razkroj patriarhalne vasi. Pogledi na Sömnov in Pavlovičev film »Let mrtve ptice«. — Naši razgledi 23/1974 (10. V.) št. 9 str. 240.
Pogled na Modrinjakovo pesništvo. — Naši razgledi 23/1974 (5. VII.), št. 13 str. 349—350.
Monografija o Tavčarjevem pisateljstvu. Marja Boršnik, Ivan Tavčar leposlovni ustvarjalec I. — Naši razgledi 23/1974 (И. X.), št. 19 str. 500.
Spomin na Julija Kontlerja. — Stopinje 1974, str. 56—58.
1975
A A nemzeti affirmâciô mint a kôzépeurôpai romantika jellegzetessége. — A Hungarolôgiai Intézet Tudomânyos Kozleményei (Novi Sad) 7/1975, št. 25 str. 115—120.
Srečanja in soočenja. — Prijateljev zbornik. 1975, str. 5—17.
Temelji Prijateljevega literarnega nazora. — Prijateljev zbornik. 1975, str. 55—74.
Prijateljeva mladostna leposlovna proza. — Prijateljev zbornik. 1975, str. 149—166.
Razvoj slovenske narodnokulturne ideje v obdobju romantike. Predavanje na XI. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 7. — 19. 7. 1975. — XI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 1975, str. 65—75.
В 1 urgenev v perevodah na slovenskij jazyk. — Russko-jugoslavskie lite-raturnye svjazi. Vtoraja polovina XIX — načalo XX veka. Moskva 1975, str. 271—283.
France Koblar (1899—1975). In memoriam. — Zbornik za slavistiku 9. (Novi Sad) 1975, str. 220—222.
1976
A Ivan Prijatelj v razvoju slovenske literarne misli. (Predavanje pri Slavističnem društvu 7. januarja 1976.) — Jezik in slovstvo 21/1975—76, št. 6 str. 178—187.
Ideje humanizma v delih slovenskih protestantov. — Slavistična revija 24/1976, št. 4 str. 409—420.
В Rue des nations 1976. — Naši razgledi 25/1976 (24. XII.), št. 24 str. 644.
Sosedstvo kot tvorni impulz. Ob knjigi študij Lâszla Sziklaya Szomszé-dainkrôl. — Slavistična revija 24/1976, št. 2—3 str. 294—298.
1977
A Narodopisna prekmuriana Bâlinta Bellosicsa. — Časopis za zgodovino in narodopisje — Nova vrsta 13/1977, št. 1—2 str. 208—213.
Tema morja v slovenskem pesništvu XIX. stoletja. (Predavanje na zborovanju slovenskih slavistov v Portorožu 13. X. 1976.) — Jezik in slovstvo 22/1976—77, št. 7 str. 209—215.
Razvoj Cankarjevega literarnega nazora (1895—1901). — Simpozij o Ivanu Cankarju 1976. 1977, str. 39—51.
Celestin kot slovensko — hrvatski popularizator Turgenjeva. — Slavistična revija 25/1977, št. 2—3 str. 155—179.
Tipi slovenskega romana v dvajsetletju 1866—1885. — Slavistična revija 25/1977, Kongresna številka str. 117—133.
В Zmeraj za nove ideje. K jubilejnemu slavju Matice srpske. — Delo 19/1977 (8. I.), št. 5 str. 18.
1978
В Vprašanje Matičine znanstvene publicistike. — Glasnik Slovenske matice 2/1978, št, 1 str. 4—8.
Anton Janežič in Slovenska matica. Ob stopetdesetletnici rojstva. — Glasnik Slovenske matice 2/1978, št. 2 str. 49—51.
Dokumentacija. Začetki Matičine Filozofske knjižnice. — Glasnik Slovenske matice 2/1978, št. 2 str. 52—53.
Južnoslovanske teme Lâszla Hadrovicsa. — Slavistična revija 26/1978, št. 1 str. 69—73.
Priročni pregled prekmurskega slovstva. V. Novak. Izbor prekmurskega slovstva. — Slavistična revija 26^1978, št. 1 str. 73—75.
Znamenita dela naših očetov. Ob knjigi Vilka Novaka Izbor prekmurskega slovstva. — Stopinje 1978, str. 41—43.
1979
A Zasnove Janežičevega literarnoprogramskega dela. — Jezik in slovstvo 24/1978—79, št. 8 str. 234—238. Slovenska razsvetljenska književnost v luči zvrstne poetike. (Predavanje na mednarodnem simpoziju Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 28. do 30. junija 1979.) — Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. 1979, str. 79—96.
Težišča Zupančičeve literarne misli. — Oton Zupančič. Simpozij 1978. 1979, str. 213—222.
В Poročilo tajnika — urednika. — Glasnik Slovenske matice 3/1979, št. 1 str. 4—7.
Predlog programa za slovensko (in južnoslovansko) literarno zgodovino.
— Glasnik Slovenske matice 3/1979, št. 1 str. 25—26. Prvi stiki Slovenske matice z drugimi maticami. — Glasnik Slovenske
matice 3/1979, št. 2 str. 45—55. Fran Petre 1906—1978. V spomin. — Slavistična revija 27/1979, št. 2 str. 307—311.
1980
A Milan Marjanovic kot slovensko-hrvatski literarni posrednik. Dopolnjen referat na IX. kongresu jugoslovanskih slavistov, Bled, 18. okt. 1979. — Slavistična revija 28/1980, št. 4 str. 457—474.
В H globljemu zanimanju za starejšo književnost. Ob drugi knjigi Gspan — Slodnjakove antologije starega slovenskega pesništva. — Delo 22/1980 (17. I.), št. 13 str, 13.
Pisateljstvo Bena Zupančiča. Beseda ob komemoraciji Slovenske matice 11.9. 1980. — Glasnik Slovenske matice 4/1980, št. 2 str. 49—52.
Spomin na ravnatelja Franca Sušnika. — Jezik in slovstvo 25/1979—80, št. 7—8 str. 214—215.
Manifestacija tvornega sosedstva. Bogata slovensko-madžarska izmenjava. — Naši razgledi 29/1980 (8. VIII.), št. 15 str. 438—439.
1981
A Poreklo in mlada leta. Ob Jurčičevi stoletnici. Osnutek poglavja iz Bar-baričeve knjige o znamenitem Slovencu. — Delo 23/1981 (7. V.), št. 103 str. 16.
Dostojevski pri Slovencih. Letos smo praznovali dvojno obletnico pisatelja, ki je bil v marsičem znanilec moderne proze. — Delo 23/1981 (25. XII.), št. 298 str. 3.
Matija Murko in slovenska literarna veda. Ob 120-letnici rojstva. — Glasnik Slovenske matice 5/1981, št. 1 str. 25—28.
Jurčič in Turgenjev. (Predavanje 8. 5. 1981 na Jurčičevem simpoziju na Muljavi.) — Jezik in slovstvo 26/1980—81, št. 7—8 str. 246—252.
Josip Jurčič. Časnikarsko delo pri Narodu 1868. — Naši razgledi 30/1981 (26. VI.), št. 12 str. 356—358.
Določanje romantike v starejši slovenski literarni vedi. (Predavanje na mednarodnem simpoziju Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 26. do 28. junija 1980.) — Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. 1981, str. 281—295.
В Staro slovstvo in sodobna zavest. Poglabljanje v besedo duha daljnih stoletij. — Delo 23/1981 (6. VIII.), št. 179 str. 8—9.
Visoko bibliotekarsko priznanje O. Berkopcu. Čopova diploma publicistu in zaslužnemu posredniku med slovensko in češko literaturo. — Delo 23/1981 (17. XII.), št. 291 str. 8.
Poročilo tajnika — urednika. — Glasnik Slovenske matice 5/1981, št. 1 str. 6—8.
Proučevanje slovenskega razsvetljenstva v zadnjem četrtstoletju. — Glasnik Slovenske matice 5./1981, št. 2 str. 78—82.
Osebne spremembe v Slovanski knjižnici. — Knjižnica 25/1981, št. 1—4 str. 231—232.
Ravnatelju dr. Francu Sušniku. — Koroški fužinar 32/1981. št. 2 str. 41—42.
Po sledovih Mikloša Kiizmiča. — Stopinje 1981, str. 63—65.
1982
A Bleiweis in Levstik. Razširjeni diskusijski prispevek. — Glasnik Slovenske matice 6/1982, št. 1 str. 9—13.
Augustich Imre és Prijatel c. lapjânak szlovéniai visszhangja. — Hungaro-lôgiai Kôzlemények (Novi Sad) 14/1982, št. 3 str. 295—302.
Prvi slovenski prevodi Turgenjeva. — Iz zgodovine prevajanja na Slovenskem. 1982, str. 71—88.
Šenoa in Slovenci. Predavanje na slavističnem zborovanju v Mariboru 8. oktobra 1981 (v hrvaščini na Šenoovem simpoziju v Zagrebu 4. decembra 1981). — Jezik in slovstvo 27/1981—82, št. 4 str. 93—99.
Levstik in Jurčič. — Levstikov zbornik. Simpozij 1981. 1982, str. 129—140
Jurčičevi poetološki pogledi. (Predavanje na mednarodnem simpoziju Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 1. do 3. julija 1981.) — Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. 1982, str. 109—123.
Jurčič in Turgenjev. — Zbornik občine Grosuplje 12. 1982, str. 80—81.
В Deseti kongres jugoslovanskih slavistov v Strugi. — Jezik in slovstvo 28/1982—83, št. 3 str. 88—89.
Snovanje dijaškega lističa ali spomin na dva moža — na prof. J. Poto-karja in na ravnatelja dr. T. Kelenca. — Stopinje 1982, str. 104—109.
Razstava o Jurčiču v Slovanski knjižnici. — Zbornik občine Grosuplje 12. 1982, str. 95—97.
1983
A Turgenjev in slovenski realizem. — V Ljubljani, Slovenska matica 1983. 201 str. (Razprave in eseji. 27)
Murko in Kombol. Dva pristopa k proučevanju reformacije in protirefor-macije. — Jezik in slovstvo 28/1982—83, št. 5 str. 129—135.
Veze Matice slovenačke s Matieom srpskom i drugim maticama. — Kul-turno-politički pokreti naroda habsburske monarhije u XIX veku. Novi Sad 1983, str. 211—221.
Nazorske diferenciacije v slovenski književnosti konec stoletja. (Predavanje na mednarodnem simpoziju Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 1. do 4. julija 1982.) — Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, I. 1983, str. 135—149.
Turgenjev in slovenska varianta »poetičnega realizma«. — Slavistična revija 31/1983, št. 2 str. 77—87.
Murko i Kombol. Dva pristupa proučevanju reformacije i protureforma-cije. — Zadarska revija (Zadar) 1983, broj 4—5 str. 339—347.
Kersnikov Vid Božan — Slovenski Bazarov. — Zbornik za slavistiku 25. (Novi Sad) 1983, str. 47—58.
Zasnove Bleiweisovega narodnokulturnega delovanja. — Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 7. 1983. str. 261—272.
В Anton Sltfdnjak (1899—1983). V spomin. (Spominska beseda na slavističnem zborovanju v Ptuju 6. oktobra 1983.) — Slavistična revija 31/1983, št. 4 str. 481—483.
Društvenoorganizacijsko slavistično delo Marje Boršnikove. Spominska beseda oktobra 1982 na posvetovanju slovenskih slavistov v Titovem Velenju. — Jezik in slovstvo 28/1982—83, št. 7—8 str. 213—215.
Iz delovanja Slovanske knjižnice. — Knjižnica 27/1983, št. 1—4 str. 101.
Janko Jurančič. Osemdesetletnica. — Naši razgledi 32/1983 (14. I.), št. 1 str. 4—5.
Publicistika v službi kulturne politike. Ob X. knjigi Zbranega dela Josipa Jurčiča. — Naši razgledi 32/1983 (25. II.), št. 4 str. 105—106.
Pričevanje o politični vlogi mladoslovenstva. Ob ponatisu Vošnjakovih Spominov. — Naši razgledi 32/1983 (26. VIII.), št. 16 str. 458.
Slavistično društvo med včeraj in jutri. — Naši razgledi 32/1983 (18. XI.). št. 22 str. 645.
1984
A Josip Jurčič. — J. Jurčič: Povesti. Novi Sad 1984, str. 7—27.
Josip Jurčič kot pripovednik in politični publicist. — Jugoslavenski seminar za strane slaviste 33—34. (Zadar) 1984, str. 139—157.
Tema umetništva v Pregljevih Usahlih vrelcih. (Predavanje na mednarodnem simpoziju Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 30. junija do 2. julija 1983.) — Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. 1984, str. 379—387.
Odblesk staroprekmurske patriarhalnosti v Kranjčevem pripovedništvu. — 11. Plenum kulturnih delavcev Osvobodilne fronte. Miško Kranjec. 1984, str. 51—56.
Jurčičeva odločitev za časnikarstvo. — Zbornik občine Grosuplje 13. 1984, str. 75—84.
В Ivan Škafar kot raziskovalec prekmurskega slovstva. — Jezik in slovstvo 29./1983—84, št. 7 str. 266—268.
Ob petinsedemdesetletnici profesorja Vilka Novaka. — Stopinje 1984, str. 25—29.
1985
A Slovenskomadžarski publicist Imre Agustič. — Časopis za zgodovino in narodopisje — Nova vrsta 21/1985, št. 2 str. 212—221.
Oblikovalne sestavine Jurčičevega leposlovja. Iz knjige Štefana Barbariča » Josip Jurčič«, ki izide v zbirki Znameniti Slovenci. — Delo 27/1985 (24. I.), št. 19 str. 10.
Stopetdesetletnica rojstva Simona Jenka. — Glasnik Slovenske matice 9/1985, št. 1—2 str. 71—76.
Trajne spodbude slovenske reformacijske književnosti. Prebrano 6. oktobra 1984 v Krškem na zborovanju SD Slovenije in SD Dolenjske. — Jezik in slovstvo 30/1984—85, št. 7—8 str. 224—226.
Znamenita štiristoletnica 1584: Dalmatinov prevod Biblije in Bohoričeva Slovnica. — Jugoslavenski seminar za strane slaviste 35. (Zadar) 1985, str. 87—93.
В Strokovno posvetovanje slovenskih slavistov v Ljubljani in Krškem 4.—6. oktober 1984. Jezik in slovstvo 30/1984—85, št. 4 str. 136—137. Soavtor.
1986
A Josip Jurčič. — V Ljubljani, Partizanska knjiga 1986. 216 str. (Znameniti Slovenci)
Stritarjevo doživetje Pariza, kot ga izpričuje v Zorinu. (Referat na prireditvi ob 150-letnici rojstva Josipa Stritarja.) — Delo 28/1986 (2. X.), št. 230 str. 3.
Slovenska reformacijska književnost v srednjeevropskem kontekstu. — Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. 1986, str. 57—63.
Herbert Grün in Mitja Mejak. (Predavanje na Mednarodnem simpoziju v Ljubljani od 1. do 3. julija 1986.) — Naši razgledi 35/1986 (29. VIII.), št. 16 str. 458—459. — Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura. 1988, str. 217—225.
Jurčičeva Muljava. Odlomek iz monografije Znameniti Slovenci. — Zbornik občine Grosuplje 14. 1986, str. 135—143.
В Od zgodovine črke k zgodovini duha. Ob stopetdesetletnici (prav: stopet-indvajsetletnici) rojstva Matije Murka, literarnega zgodovinarja mednarodnega slovesa. — Delo 28/1986 (20. II.), št. 42 str. 8.
Ob priročnem slovarju beltinskega govora. Naslov dela: Slovar beltinske-ga prekmurskega govora. — Jezik in slovstvo 31/1985—86. št. 8 str. 296—297.
Ledava in Lendava. — Jezik in slovstvo 32/1986—87, št. 2—3 str. 80—81.
Moja prva pot v šolo. — Stopinje 1986, str. 48—52.
1987
A Prekmurski učbeniki pred budimpeštanskim parlamentom 1872. — Časopis za zgodovino in narodopisje — Nova vrsta 23/1987. št. 1 str. 76—82.
Pot k novi literarnozgodovinski sintezi. (Referat prebran na zborovanju Slavističnega društva v Mariboru in na Večeru Slovenske matice.) Glasnik Slovenske matice 10/1986, št. 2 — 11/1987, št. 1 str. 1—9.
Avgust Pavel in slovensko-madžarsko sodelovanje. — Prešernov koledar 1987, str. 116—119.
Stvarnost pokrajine v projekciji literarnih potopisov. (Predavanje na mednarodnem simpoziju Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 26. do 28. junija 1985.) — Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. 1987, str. 315—321.
Pavel Ägoston es a szlovén népi hagyomanv — kiilönös takintettel a Mti-tyâs kirâly nutoszra. (Referat na mednarodnem simpoziju ob 100-letnici rojstva Avgusta Pavla v Szombathelyju.) — Vasi Szemle (Szombathely) 1987, št. 1 str. 12—18.
В Pesnikov opus imamo v reprezentativnem izboru. Puškin pri nas. — Delo 29/1987 (5. II.), št. 29 str. 7.
Fran Erjavec (1834—1887) — Mohorjev koledar 1987, str. 128—130.
Fran Levstik (1831—1887). — Mohorjev koledar 1987, str. 133—135.
Jezik naš dokaze hrani. Ob Slovarju beltinskega prekmurskega govora F. in V. Novaka. — Stopinje 1987. str. 29—32.
1988
A Avgust Pavel in slovensko ljudsko izročilo. Posebej v zvezi z mitom Kralja Matjaža. Ob stoletnici rojstva A. Pavla. — Časopis za zgodovino in narodopisje — Nova vrsta. 24/1988, št. 1 str. 3—12.
В Janez Mencinger (1838—1912). — Mohorjev koledar 1988, str. 121—122.
Joža Mahnič. — Slavistična revija 36/1988, št. 1 str. 1—4.
PREVODI
Molnar Ferenc: Dečki Pavlove ulice. Prevedel Stefan Barbaric. Uustr. Tibor Gergely. — V Ljubljani, Mladinska knjiga 1952. 192 str.
Moricz Zsigmond: Sandor Roža. Prevedel Stefan Barbaric. — V Ljubljani, Slovenski knjižni zavod 1954. 292 str. (Nova ljudska knjižnica)
Zlata puščica (in druge madžarske pravljice). Prevedla Štefan Barbaric 1.—12. in Vilko Novak 13.—44. Ilustr. Evgen Sajovic. — V Ljubljani, Mladinska knjiga 1956. 251 str. (Zlata ptica).
lllyés Gyula: Madžarske pravljice. Prevedel Štefan Barbarie. Ilustr. Piroska Szântô. — Ljubljana, Mladinska knjiga 1960. 250 str. (Zlata ptica). Štefan Barbarie. — Ljubljana. Mladinska knjiga 1965. 160 str. Ponatisi 1967, 1969. (Moja knjižnica I/VI/3).
Splošni napotki za dobro pisanje. — Dopisnik 3/1963, št. 2 str. 4.
Branje kot pomoč pri razvijanju pismenosti. (Odlomek iz: Radmilo Dimitri-jevič, Osnovi teorije pismenosti.) — Dopisnik 3/1964, št. 5 str. 4. Prevod in priredba.
Andres Hegedüs: Strukturni model madžarske socialistične družbe in njeno razslojevanje. — Problemi 3/1965, št. 25 str. 143—158.
Déry Tibor: Hvalnica blagodatim civilizacije. — Problemi 3/1965, št. 27—28 str. 425—432.
Molnar Ferenc: Dečki Pavlove ulice. Prevedel (in spremno besedo napisal) Štefan Barbarie. — Ljubljana. Mladinska knjiga 1965. 160 str. (Moja knjižnica. I/VI/3) Ponatisi 1967, 1969.
Santa Ferenc: Ob osmih zvečer. 14. ooglavje kronike Dvajset ur. — Dialogi 1/1965, št. 6 str. 293—298.
Tamâsi Âron: Abel v divjini. Odlomek iz prvega poglavja. — Dialogi 3/1967, št. 1 str. 40—45.
UREDNIŠTVO
Dopisnik. Glasilo dopisne šole. Ljubljana. Leto 1/1961—62 — 2/1962—63 — odgovorni urednik.
Kmečki upori v slovenski umetnosti. Zbornik razprav. — Ljubljana, Slovenska matica 1974. Urednik.
Prijateljev zbornik. Ob stoletnici rojstva. — Ljubljana, Slovenska matica 1975. Urednik.
Simpozij o Ivanu Cankarju 1976. — Ljubljana, Slovenska matica 1977. So-urednik.
Glasnik Slovenske matice. Ljubljana, Slovenska matica. Leto 21/1978 — 3/1979 — sourednik, 4/1980 — odgovorni urednik, 5/1981 — član uredniškega odbora.
Danijela Sedej
Slovanska knjižnica v Ljubljani













AVTORJEM
Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini).
Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z »...«, prevodi, pomeni itd. pa z-\ ..'.
V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo prečrkujejo po naslednjih načelih:
Ukrajinski	г . • •	.. h
Makedonski	r .. ■	•• g
Srbohrvatski		. d
Ruski		
Ruski	ё ...	
Ukrajinski	e ...	
Ukrajinski	и ...	
Ukrajinski	i ...	
Ukrajinski	ï .. ■	...ji
Ruski	h ...	...j
Makedonski	* к ..	... 1?
Srbohrvatski	jb . .	... Ij
Srbohrvatski	lb . .	... nj
Srbohrvatski	h ..	
Ruski		
Srbohrvatski		.. h
Srbohrvatski	џ ..	... dž
Ruski	щ ..	.., šč
Bolgarski		...št
Ruski		/
Bolga rski		, ä
Ruski		
Ruski		a
Ruski	i,..	
Ruski		
Ruski		
Ruski		...ja
Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema.
Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic informira pa naj o rezultatih razprave, ne o metodi in/ali tematiki.
Avtorji ob prvi objavi v SRI, pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračtina (vse tudi ob morebitnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo).
Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplučuje honorarja.
Korekture je treba vrniti v 3 dneh.
Prispevke za Slavistično revijo pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust.
V OCENO SMO PREJELI
France Bernik in Marjan Dolgan, Slovenska vojna proza 1941—1980. Ljubljana: Slovenska matica, 1988. 344 str.
Tatjana Srebot-Rejec, Word Accent and Voroel Duration in Standard Slovene: An Acoustic and Linguistic Investigation. ( = Slavistische Beiträge, Band 226.) München: Verlag Otto Sagner (Abteilung der Firma Kubon & Sagner), 1988. XXI + 286 (+ IV) str.
Čakavska rič XVI/1. Split: Književni krug, 1988. 135 str.
Slovene Studies 9/1—2. Lubi Slovenci. A Festschrift to Honor Rado L. Lencek on the Occasion of his Sixtv-fifth Birthday. Columbus: Society for Slovene Studies, 1987. 251 str.
Z polskih studiom slamistycznycli. Séria 7. Prace na X. iniçdzynarodny kongres slawistöw w Sofii. 1: Jezykoznawstwo. 2: Literaturoznawstwo, Folklorysty-ka, Problematyka historyczna. Warszawa: Pan'stwowe wvdawnictwo nau-kowe, 1988. 527 + 631 str.
Studia Slanica Finlandensia V. Dokladv finskoj delegacii na X S"ezde slavistov. Helsinki: Neuvostoliittoinstituutti, 1988. 167 str.
Glavna financerja Raziskovalna skupnost SR Slovenije in Kulturna skupnost SR Slovenije. Glavna sofinancerja Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani in Znanstveni inštitut Slovenske ukademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.