vzgoje Področja 34 Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 osončenih ploskev povezal in prepletel tudi v bolj zapletene arhitektonske mreže likovnih prvin, ki jih na njegovih »arhi- tekturah slikarskega prostora« poživlja v jasno obrisanih ploskvah razparcelirana svetloba. Utripajoče bivanje narave je ka- naliziral v samostojno likovno življenje in ga preoblikoval v abstrahiran likovni organizem, ki pa vendar ni docela odtr- gan od naravnih impulzov z njihovimi motivnimi izhodišči, ampak jih skuša le sintetično kristalizirati in zajeti njihovo brezčasnost, tako kot je to v načelu storil že prvi od modernih evropskih umetni- kov, predhodnik kubistov Paul Cézanne. Pričujoča slika je še nekje sredi tega pro- cesa, radikalnejše Didkove podobe pa se kot študijske analize ponekod pribli- žujejo celo ponazoritvam pedagoških postulatov, ki izhajajo iz prav izjemnega pedagoškega erosa. Ta je umetnika tako prežarjal, da si je želel privzgojiti večjo likovno kultiviranost kar najširšemu krogu ljudi. Zato se je posvečal tudi obli- kovanju uporabnih predmetov in tisko- vin ter opremljanju notranjosti tovarn, hidrocentral in šol, ki jih je hotel hu- manizirati, zaman pa je skušal uresničiti tudi likovno obdelavo celotne notranj- ščine jedrske elektrarne v Krškem, pri kateri naj bi bila iz barvne razporeditve razvidna celotna funkcija objekta. S takimi pogledi je Zoran Didek opa- zno vplival tudi na posamezne njegovim zgledom in nasvetom sledeče slikarje, predvsem tiste, ki so se ob razglašanem pogrešanju konstrukcijskega izročila v naši umetnosti usmerili v duh postku- bizma in se specializirali tudi v pariški šoli postkubista Andréa Lhota; to pa jih je, kot je komentiral že Marijan Tršar, lahko zapeljalo v slogovno okostenelost ali pretirano doktrino, ki se je včasih niso mogli več otresti, medtem ko je sam Didek vedno vse le na novo preizkušal in ni zapadel v dogmo. Svoj zadnji, pred- smrtni cikel krajinskih slik z motiviko drevja ob Krki je naslikal celo v prese- netljivo hlastnem, vehementnem impul- zu, ki pa očitno temelji na njegovi veliki študijski izkušnji, saj je tudi v sočni, le navzven improvizirani svežini slikarje- vih premišljeno odmerjenih zamahih zajet tako zgoščen red, da so drevesa videti kot vzbrsteli kristali, arkadijsko zveneči v pastoralni zelenini, ki je njego- va osnovna, z naravo ob Krki prepojena 'dolenjska' barva. Z vsem takim snovanjem je bil Zoran Di- dek optimistično svetal slikarski teoretik in navdihujoč pedagog ter vzgojitelj, ki je med pedagoškim delom uresničeval tudi samega sebe in ob vsej težnji po ure- janju kaosa ostal do zadnjega odprt za enigmatična sporočila o skriv- nostnih zakonitostih življenja, stoječ kot prosojen slikarski premerjevalec in preurejevalec sredi narave, ki jo je občudoval, se z njo krepčal in zatapljal svoj pogled v njeno večno lepoto. Sámo razbiranje slikarske »par- cele« z njenimi »kotami«, ki se mu umetnik na sliki posveča, pa nam iz avtorjeve spominske podzavesti morda celo nehote signalizira, da je bil slikarjev oče geometer. Če se posebej sprehodimo še po pokošenem rumeno-zele- nem travniku na sliki, opazimo ob njegovem senčnem desnem robu nekaj negeometrijskih madežev, ki očitno niso plod študijskega procesa, ampak so prej droban odtis neznanega naključja, ki »geometrsko-pedagoški« tlorisni načrt Didkove likovno čiste plo- skve kvečjemu dodatno »ornamentira«. Slikar je leta 1962, ko je sliko obešal za razstavo v novomeški knjižnici, izvor teh madežev moji tedanji otroški radove- dnosti tudi sam pojasnil in mnogo po- zneje sem v pesmici Zoran Didek in mač- ka to njegovo pojasnilo komentiral. Milček Komelj Zoran Didek in mačka Ko sliko za razstavo je pripravil, o njej mi Zoran Didek je takole pravil: 'Še preden se je krajina posušila, se mi po njej je mačka sprehodila.' In kaj vestni Didek je napravil? 'Pustil sem jo, kot je bila, ne da bi jo popravil.' To storil Didek je, ki zanj velja, da slikal s čistim, jasnim je razumom. Ko čakal s pritajenim je pogumom, da v umetnino stopi sled srca, mu strogo skonstruirana pravila je najprej mačja tačka pohodila.