DUHOVNI PASTIR
Izhaja vsak mesec.			Velja 8 K na leto.	
VII. zvezek.	V Ljubljani, julij 1914.			XXXI. letnik.
Homiletika.
(Spisal dr. Fr. U š e n i č n i k.)
(Dalje.)
§ 4. Zgled k razloženim homiletičnim pravilom.
(Konec.)
»Marija je sedela pri nogah Gospodovih in pila žarke njegovega nebeškega obličja. Marta se trudi, da bi Gospodu postregla; on pa ji prijazno očita njeno preveliko skrbljivost ter pravi: Eno je potrebno. O ko bi si pač tudi mi vzeli k srcu to besedo! Ko bi pač tudi mi se vsedli ali pokleknili k nogam Gospodovim, in jih močili s solzami resnične pokore, in ogrevali svoja mrzla srca pri ognju njegove ljubezni! Slišali bi gotovo tudi mi zveličansko besedo: Mnogo jim je bilo odpuščeno, ker so mnogo ljubili. Amen.«
Če ta govor pazno beremo, takoj čutimo, kako so nagibi dinamično razvrščeni. Glavni afekt, ki kakor dominanta odmeva iz vsega govora, je čustvo strahu. Že v prvem razlogu, ki pa ga nismo ponatisnili, se nehote zbudi v duši bojazen, da utegnemo izgubiti eno potrebno, cilj življenja. Ko govornik razvija tretji razlog, prikipi afekt strahu do vrha; ob besedah; mane, tekel, fares, nas strese groza. Druga čustva, ki nam jih govornik mimogrede budi v duši, se družijo z glavnim afektom v eno samo silo, ki naj slednjič premore našo voljo; to so čustvo občudovanja in obenem osramočenja v drugem razlogu; v tretjem razlogu pa čustvo ponižanja v službi minljivih stvari in čustvo nehvaležnosti nasproti večni božji ljubezni.
V epilogu obudi govornik v duši poslušavcev prisrčno kesanje, združeno s trdnim sklepom; pokore ne več odlašati; doda še nekaj nagibov za voljo (besede Jezusove, zgled onega francoskega mladeniča, sladki mir) in potem konča z ono zgodbo sv. pisma, v kateri je Gospod izgovoril besede: Eno je potrebno.
Kdor želi pravila homiletike proučevati na dovršenih zgledih cerkvene zgovornosti, vzemi v roko: Muster des Prediger s. Eine Aus-wahl von Beispielen aus dem Schatze allcr Jahrhunderte, gesammelt von N. S c h 1 e i n i g e r S. J. u. K. R a c k e S. J. 4. Aufl. 2 Bde. Freiburg im Br. 1913.
Duhovni Pastir.
22
VI. Poglavje.
Deklamacija in ponašanje.
Govor je izražanje misli in čustev z glasom, obrazom, telesnimi kretnjami.
Izražanje misli in čustev s primernim glasom imenujemo deklamacijo, izreko; zaznamovanje misli in čustev z obrazom in telesom pa akcijo, ponašo.
Latinski besedi pronuntiatio in actio sta sinonimni; vendar pa nam sedaj pronuntiatio navadno pomeni izreko, actio pa ponašo.
Dušni pastir svojih pridig ne sestavlja in ne piše zato, da bi jih ljudje brali; ampak da jih govori in ga ljudje poslušajo. Uspeh govora ni torej samo od tega zavisen, kako je sestavljen, ampak prav tako tudi od tega, kako govornik govori, kako svoje misli in čustva izraža v besedah in kretnjah.1
§ 1. Deklamacija.
Deklamacija, izreka, bodi lahko umljiva, prijetna, živahna.
1.	Pred vsem skrbi pridigar, da govori lahko umljivo, razločno. Zato pa:
a)	Vsako črko, soglasnik in samoglasnik, izrekuj določno; vsak zlog in vsako besedo dobro artikuliraj. Pazi, da končnih zlogov ne požiraš.
Izgovarjaj črke in besede tudi pravilno, tako kakor govore omikani ljudje, in ogibaj se posebnosti, ki se slišijo v tem ali onem kraju.
b)	Govori toliko glasno, da te bodo umeli tudi najbolj oddaljeni poslušavci. Nikar pa vpiti. Vpitje je omikanim ljudem že samo po sebi zoprno; pa tudi gluši poslušavce, in tako otežuje umevanje.
Nerazločno in težko umljivo govori tudi, kdor en del stavka pripoveduje s premočnim glasom, drugi del pa prav tiho.
Ozirati se je treba tudi na število poslušavcev in na prostor, kjer govorimo. Pri malem številu vernikov in v majhni cerkvi ali kapeli ni primerno govoriti s tisto močjo kakor ob polni, veliki cerkvi.
Redno začenjaj bolj mirno, in potem naj glas narašča do tiste jakosti, da te lahko vsi slišijo in razumejo.
c)	Za razločno in lahko umevno govorjenje je zelo važno, da ne govorimo prehitro, pa tudi ne prepočasi. Škof
1 Cf. Slomšek, Vaje cerkvene zgovornosti, I., II. Zbrani spisi VI., pg. 6 sq.; Zupančič, Pastirstvo3 144 sq.
Slomšek je dejal: Prenaglo govorjenje rado zmoti govornika in omoti poslušavce. Prepočasnega potegovavca se pa poslušavci tudi naveličajo.1 Mlademu govorniku se je zlasti varovati, da ne bo govoril prehitro. Ni je zlepa napake, ki bi se je tako težko odvadili, kakor prehitrega govorjenja.
d)	Pazi na pravilno naglaševanje, Ločimo pa besedni in stavčni naglas. Besedni naglas je poudarek enega zloga v besedi; kateri zlog se poudarja, uči slovnica.
Stavčni ali govorniški naglas je poudarek ene besede v stavku. Katera beseda dobi stavčni poudarek, to je zavisno od misli, od vsebine stavka, pa tudi od govornika. Beseda s stavčnim poudarkom ima določeno mesto v stavku: stoji namreč bolj v začetku, ali bolj proti koncu stavka. Bolj v začetku, kadar je stavek, ki ga govorimo, tako v zvezi s prejšnjim stavkom, da se iz tega že da razbrati, katero besedo moramo posebej naglasiti; drugače stoji beseda z glavnim poudarkom bolj proti koncu.2
e)	Razločno govorjenje pospešuje ali pa ovira tudi to, kako govornik na prižnici stoji, kam je obrnjen. Vsak večji prostor ima akustične posebnosti. Če je cerkev akustično pravilno zidana, je redno najbolje, da se obrne govornik diagonalno po cerkvi. Ne govori pa obrnjen po dolžini cerkvenega poslopja ali proti odprtim durim.
2.	Izreka bodi za uho prijetna. Lep, poln, zveneč glas je naraven dar, ki si ga ne moremo pridobiti, če ga nimamo. A prijetna izreka ni zavisna samo od glasu, ampak tudi od drugih faktorjev, ki si jih z vajo bolje ali manje moremo osvojiti.
a)	Govorimo na prižnici naravno, to je tako, kakor navadno govorimo. Napačno in zato neprijetno je, če govornik na prižnici prevrže svoj glas, in govori pretirano visoko ali nizko, kakor drugače nikoli ne govori in mu tudi ni dano od narave.
b)	Delajmo v govoru na pravem mestu in o pravem času premolke, pavze. Tako nas ljudje laglje poslušajo, pa tudi bolje razumejo. Premolki ali odmori so dvojni: slovniški in govorniški. S 1 o v n i š k e odmore naznanjajo ločila (vejice, pike). Govorniške pavze določuje govornik sam. Premolkne pa govornik, da s tem poslušavce opozori na važno misel ali resnico, ki bi jo drugače utegnili preslišati ali vsaj premalo uvaževati. Daljši odmor naredi govornik tudi ob prehodu od dokaza do dokaza, od dela do dela. Govorniški premolk zahtevajo tudi močni afekti, ko je duša vsa prevzeta, da ji takorekoč zastane beseda.
' Vaje cerkv. zgovor. I. 11; Zbrani spisi VI. 8.
- Cf. A. Breznik, Besedni red v govoru. Dom in Svet 1908 Pg. 222 sq. 258 sq.
c)	Prijetno različnost daje naši besedi izpreminjanje glasu, ko govorimo zdaj više zdaj niže, zdaj bolj krepko, potem zopet bolj rahlo. Glavno pravilo za izpreminjevanje glasu je tole: V govoru preminjaj glas, kakor ga preminjaš v vsakdanjem življenju, ko govoriš o stvari, za katero si vnet.
Zoper prijetno, lepo deklamacijo greši govornik: n) če svojega glasu nič ne preminja, ampak vse pripoveduje v istem tonu in z istim glasom (monotonija). /?) če se mu glas vedno po isti glasbeni lestvici dviga in pada (isotonija); o takem pravimo, da poje; y) če ne pazi na ločila in govorniške odmore, in mu beseda enakomerno, nepretrgano teče kakor voda; d) če pretirava v deklamaciji in govori, kakor da mu gre na jok, če pripoveduje kaj žalostnega, ali smeje se, ko pripoveduje kaj veselega; dovoljeno tudi ni z glasom posnemati govorico tistega, čigar besede navajamo; n. pr. govornik ne sme v glasu posnemati otroka, kmeta, žensko.
3.	Beseda bodi živahna in topla, kakor čustvo, ki ga izraža. Mrtva, hladna beseda poslušavce kmalu .utrudi; začne se jim zdehati.
Kdor hoče govoriti živahno in toplo, mora sam biti prevzet od čustva, ki ga razodeva v besedi in kretnji. Ni sicer nemogoče, da govornik kaže na zunaj afekt, ki ga v srcu nima. Toda umeten, ponarejen patos je poniževalen in nečasten za cerkvenega govornika, ki oznanja božjo besedo; ljudje pa tudi hitro opazijo pretvaro in čutijo, kako govornikove izbrane besede morda lepo zvene, a so vendarle hladne, in zato ostanejo tudi sami hladni.
'Cerkveni govornik torej skrbi, da bo sam čutil v srcu to, kar hoče izraziti v besedi. Potem mu ne bo težko pogoditi v besedi tisti glas, ki najbolje izraža notranje čustvo; zakaj to nam je dano že po naravi, da strah, veselje, žalost v srcu na poseben način kažemo tudi v glasu, in vsak, ki nas sliši, nas takoj umeje. Treba samo, da tako govorimo, kakor v navadnem življenju, kadar govorimo z afektom, v jezi, žalosti, veselju.
Če pa hočemo, da bodo naša srca prevzeta od svetih čustev, moramo mnogo moliti, večne resnice premišljevati in hrepeneti po krščanski popolnosti. To smo povedali že ob drugi priliki, pa ni nikoli dosti povedano.
Dostavek. Dobro izreko si pridobimo z vajo. Z vajo pa je treba pričeti zgodaj, najbolje že v prvi mladosti. Mišice, ki pri govoru uravnavajo gibanje ustnic in jezika, so v mladih letih bolj mehke in prožne, in zato so vaje v zgodnji mladosti bolj uspešne kakor pozneje. Veliko dobroto store torej učitelji v ljudskih šolah, ki navajajo mladino na razločno in natančno izreko vokalov in konsonantov in lepo, ne prehitro govorico. V gimnazijskih letih se morajo vaje nadaljevati. Najbolj pre-
prosta vaja, ki jo vsakemu tudi še v poznejši, v moški dobi priporočamo, je glasno, dobro artikulirano branje. Posebno težke besede ponavljajmo sami zase, n. pr. na sprehodu, toliko časa, da bo izreka gladka. Spomnimo se na Demosthena! V semeniščih, malih in velikih, morajo gojenci med obedom glasno brati. Dobro je, če bero od kraja v enem glasu, monotono. Tako branje je koristno v dvojnem oziru: prvič, če beremo dalje časa v istem tonu, nas to bolj utrudi, a nam tudi krepi glasilke; in drugič, motono branje brez modulacije glasu je nekoliko težje umljivo, zato pa smo prisiljeni, da tem bolj pazimo na ritem, govorniške pavze, stavčni poudarek in zlasti na razločno izreko zadnjih zlogov.
Zelo važno za govornika je tudi petje v mladih letih. Pevske vaje nam izobrazijo glasilo (Stfmmorgan); privadimo se usta na široko odpirati, kar je za glasno govorjenje nujno potrebno; svoj glas dobimo v oblast, da ga lahko poljubno pre-minjamo, da govorimo višje ali nižje, krepko ali rahlo, v tem ali onem tonu. Vsak govornik bi moral glasove v obsegu vsaj ene oktave popolnoma obvladati; drugače je v nevarnosti, da se bo pomikal v klimaksu treh ali štirih tonov in mučil poslu-šavce s svojo isotonijo.1
§ 2. Ponašanje.
Nihče ni tako flegmatičen, da ne bi v živahnem razgovoru svojih besedi spremljal z nekaterimi kretnjami. Vsako čustvo ima namreč že po naravi svoj izraz v glasu, a prav tako tudi v kretnjah telesa; v vseh besedah in vsem telesu odmeva kakor na struni afekt naše duše.1 2
Da torej govornik tem popolneje doseže svoj namen, mora svoje misli in čustva izražati ne samo z besedo, ampak tudi s telesnimi kretnjami, s ponašo (actio); z obličjem, z očmi, rokami, celim telesom.
1.	Glavna pravila, po katerih se je ravnati v ponaši, so tale: a) Agiraj, kakor je zate najbolj naravno; vsaka akcija, ki se ne prilega naši naravi, je za nas neokretna, prisiljena, pa naj bo še tako dobro priučena.
b)	Ponaša naj spremlja besedo, ne sme je prehitevati, a tudi ne zaostajati za njo.
c)	Bodi ponaša dostojna, zmerna, ne teatralna; vedno pa čustvom umerjena, torej bolj ali manj živahna, kakor je srce bolj ali manj vneto.
2.	0 posameznih udih, ki jih govornik uporablja v ponaši, je pomniti:2
1	Cf. A. Schmid, Homiletisch-katechetischer Unterricht in den Prie-sterseminarien. (Theol.-prakt. Quartalschrift. Linz 1910, 488—496.)
2	Cicero, de orat. 3, c. 57.
:1 Cf. Quintilian., Institut, orator. 1. XI.; Slomšek 1. c.; Zupančič I. c.
a)	S celim telesom govornik le malo agiraj. Da izrazi začudenje, sme nekoliko nazaj stopiti; pri prisrčnem prigovarjanju se nekoliko skloni proti poslušavcem. Sicer pa mirno, ravno stoj, seveda ne preleseno, kakor ukopan steber. Nikar ne hodi sem in tja po prižnici, ne vzdiguj ram, ne majaj se zdaj na levo zdaj na desno, ne opiraj se na komolce.
Če pridiguješ pred oltarjem, stoj na evangeljski strani, obrnjen diagonalno po cerkvi, a nikar se ne naslanjaj ob oltar.
b)	Glavo drži lepo po koncu. Napačno je, če kdo glavo poveša, pa tudi, če jo okorelo nazaj krivi. Obrača se glava po pogledu: na desno, na levo, v nebo, na pošlušavce, kakor jo vodi oko.
Obraz in oko sta ogledalo, v katerem odseva naša duša. Zlasti v očeh se vidno izražajo vsa čustva in misli srca: ljubezen in sovraštvo, strah, groza, hvala, graja, prošnja, grožnja. Kot pravilo nam bodi: Kar je v srcu, to naj je v obrazu in očeh.
Govornik imej vedno oči obrnjene v pošlušavce. Po-grešno je, če gleda predse v tla, ali kvišku, ali če nepremično upira oko v enega človeka ali eno stvar. Zoprno je, če pomeži-kuje ali celo meži.
V očeh in obrazu naj se vobče razodeva neka mirna, krotka resnoba. Napačno je, če je pogled preoster, mrzel in mrtev, ali če je strog, teman, osoren.
c)	Največ raznoterosti se kaže v ponaši z roko. Kot splošno pravilo velja: Vse kretanje rok naj bo lahko, zaokroženo, naravno. Giblje pa naj se vedno cela roka, ne samo spodnji del, od zapesti naprej.
Od kraja naj roki lepo mirno na prižnici počivata; ne smeta pa biti preveč vsak k sebi, ne pretrdo uprti, a tudi ne leno naslonjeni; prsti naj ne bodo razprti.
Navadno se giblje samo ena roka, in sicer desnica. Stari so rekli: manus sinistra nunquam sola gestum recte facit (Quin-tilian); vendar tega ni preveč strogo umeti. V živahnem govoru agirata obe roki.
Premikata se roki od roba prižnice v višini do naših oči. Če govornik molči, naj roka počiva. Kdor govori izpred oltarja, drži eno roko na prsih, ko se druga giblje.
Dlan je pri ponaši obrnjena navzgor ali navzdol. Pri izpodbujanju, vprašanju, poučevanju je dlan med ponašo obrnjena navzgor. Z gesto, pri kateri je dlan obrnjena navzdol, govornik kaj zanikuje, graja. Pri molitvi roki sklepamo. V znak žalosti sklenjeni roki zleknemo in spustimo ob sebi navzdol. Z razprostrtima in kvišku povzdignjenima rokama naznanjamo veselje, zahvalo.
Zoper lično ponašo rok greši, kdor roki predaleč od sebe steguje, ali ji dviga previsoko, ali če ji spušča pregloboko, poveša črez prižnico. Ne spodobi se z rokama kriliti, mahati,
devati ji na hrbet ali ob stran života upirati; prav tako ni pristojno s pestjo groziti, kazalec povzdigovati, z rokama ploskati, ob prižnico udarjati. Napačno je, če hočemo vsako reč z roko pokazati, n. pr. kako je hlapec Jezusa za uho udaril, kako so ga na križ pribijali itd.
Vobče bodi pripomnjeno, da je bolje malo manj, negoli preveč z roko agirati. Če opazujemo dobre govornike, vidimo večkrat, da je njih kretanje rok preprosto in skromno. Zato pa mladi govornik v tej stvari ne bodi preboječ; če ne veš, kako agirati, deni roko v roko infra pectus, in ko se boš nekoliko razvnel, boš kar nehote notranji afekt srca pokazal na zunaj z naravnim, primernim zamahom roke.
Vil. Poglavje.
Kako naj se pridigar na govore pripravlja?
1.	O sv. Bernardu piše njegov biograf: »Licet tam magnus esset et excelsus in verbo gloriae, nunquam tamen in quamlibet humili coetu sine metu et reverentia verbum fecit.« Sam o sebi je rekel sv. Bernard, da ne bi se drznil očitno govoriti, ko ne bi se prej pripravil. Moral je, tako pravi sam, svoj kruh peči, predno ga je lomil poslušavcem; in vedno se je bal, da pripravlja slab kruh.1
Vsak pridigar se mora na svoje govore resno pripravljati. To hoče visoki namen cerkvenih govorov in težka odgovornost, ki si jo nalaga dušni pastir, ko bi bil zanikaren v tej svoji sveti službi.
Včasih se zgodi, da mora mašnik kar nenadoma, brez priprave iti na prižnico: pridigar, ki bi moral govoriti, je morda zadnji trenotek obolel, ali je nastopila kaka druga zapreka. V tem slučaju naj si govornik hitro izbere kak predmet, o katerem je lahko govoriti in je o njem že večkrat premišljeval, morda tudi že pridigal. Napravi si v duhu načrt in potem mirno, z zaupanjem v božjo pomoč pojdi na prižnico.
2.	S pripravo začni pridigar dosti zgodaj, to je brž prve dni v tednu.- Rado se zgodi, da se vprav pred praznikom ali nedeljo nabere več dela, in tedaj mašnik, ki ni za časa mislil na pridigo, v naglici nekaj skupaj spravi, in potem govori, samo da govori.
3.	Prva naloga govornikova je, da si odbere pripraven predmet. Na kaj se je treba ozirati pri odbiranju predmeta, smo povedali v prvem poglavju. Določiti moramo, kakšen govor hočemo imeti, didaskaličen ali parenetičen, ali bo naš prvi in glavni namen poslušavce o resnici poučiti, ali njih voljo za kako reč pridobiti.
4.	Ko smo določili predmet, potem je treba zbirati gradivo.
a)	Če bo naš govor pred vsem poučen, poglejmo, kaj uči o izbranem predmetu katekizem, dogmatika, moralka. Presoditi moramo, kaj je za naše poslušavce v tem predmetu, v tej resnici najbolj važno; kaj bo treba posebe razložiti, kaj dokazati, kaj ovreči; katere razloge bo treba govorniško razviti, da bomo genili srca poslušavcev.
b)	Za parenetični govor bomo iskali takih nagibov, ki so za naše poslušavce najmočnejši, da zbudimo v njih svobodne afekte, da podnetimo njih voljo za ta in ta sklep, za to dejanje. 1 2
1	E. Vacandard, Leben des hi. Bernard v. Clairvaux. tlbersetzung von M. Sierp. I. Bd. (Mainz 1898), 546.
2	Syn. Labacen. I. 157.
Nagibe, ki jih najdemo, zapišemo na kratko v tisti vrsti, kakor jih najdemo; uredili jih bomo pozneje.
Ko imamo dosti nagibov, poglejmo, če se dajo vsi povzeti v enem samem stavku;’ na tem stavku, ki druži v sebi vsoto vseh motivov, se bo snoval ves naš govor. V kratkem načrtu razvrstimo nagibe psihologično, po njih dinamični vrednosti.
0	virih, kjer naj iščemo gradiva za govore, smo razpravljali v prvem poglavju.
5.	Najbolje je, če svoje govore od kraja do konca d o besede spišemo.1 Kdor svoje govore piše, bolj pazi na posamezne besede in stavke. Na prižnico gre bolj pogumno, govori z večjo lahkoto, ker ima v spominu popolnoma izdelan govor in se mu ni bati, da bi prišel z besedo v zadrego ali da bo kaj neprimernega povedal. Če se pri pisanju potrudimo, da uberemo za vsako misel pravi izraz, dobimo počasi neko spretnost v govorjenju, osvojimo si bogastvo besedi, lepih primer.
Kdor svojih govorov ne piše, si mora narediti vsaj dobro premišljen osnutek. Začetek in sklep govora pa naj vsak popolnoma izdela in spiše.
6.	Ko je govor spisan, se ga je treba učiti na pamet.
Najbolj važno je, da si pridigar dobro zapomni načrt
govora in glavne misli posameznih delov. Dobro je, da si vtisne v spomin tudi posamezne izraze; a preveč vezati na posamezne besede se ne sme. Privaditi se mora, da misel izrazi tudi z drugimi besedami, kakor je izražena v pisanem govoru. Če se boječe drži vsake zapisane besede, se lahko zgodi, da mu vprav tista beseda izpade, in ne more naprej.
Načela, kako pomagati spominu pri učenju na pamet, so znana iz psihologije. Ponovimo samo glavne reči: a) Pridigarju bo tem laglje govor učiti se na pamet, čim bolj se je pri sestavljanju govora potrudil, iskal snovi, premišljeval, skratka, čim bolj je govor njegovo duševno delo.
b)	Ker vid zelo podpira spomin, zato že pri spisavanju govora pazi na pregled in red. Vsak nov oddelek začenjaj z novo vrsto. Važne stavke, besede podčrtaj. Piši snažno.
c)	Izkušnja uči, da si najbolje in najlaglje zapomnimo to, kar se zvečer učimo, zjutraj pa ponovimo.
d)	Začnemo se učiti s tem, da ves govor polglasno, s premislekom in primernim naglasom dvakrat preberemo, prvič srednje hitro, drugič bolj počasi, potem pa se učimo, ne posameznih stavkov posebe, ampak odstavkov, ki tvorijo zase neko celoto.
Na prižnico pojdi z mirnim korakom, oči skromno povešene. Kjer je navada, kakor v naših krajih, sme pridigar imeti štolo na sebi.2
Če je škof v cerkvi, gre pridigar pred govorom s štolo v roki do njega, poklekne pred njim, poljubi mu roko in ga prosi
1	Ljubljanska sinoda (Syn. Lab. I. 159) veleva: »omnes iuniores sacer-dotes saltem per decem annos omnes conciones vel plane scribant, vel sal-tem elenchum secundum partes pricipales conficiant.«
- C. R. 25. sept. 1868; 11. mart. 1871; nn. 3185, 3237 ad 2.
blagoslova z besedami: »Jube, domne, benedicere.« Škof mu da blagoslov: »Dominus sit in corde tuo . ..« in mu dene štolo krog vratu.1
Kaj naj mašnik na prižnici pred govorom in po govoru moli, to določa diecezanska navada ali posebni odloki.
Za ljubljansko škofijo ukazuje druga sinoda o govorih pred mašo ali med mašo:1 2 3 Ko pride mašnik na prižnico, pozdravi ljudstvo: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« — se pokriža, poklekne in moli »Oče naš«, »Češčena Marija«: potem vstane, prebere oznanila, oklice; ko je vse to končano, bere list in evangelij; ob početku evangelija se pokriža, a pri tem ne govori navadnih besedi, ob koncu poljubi knjigo. Po pridigi moli kleče »Oče naš«, »Češčena Marija«, enkrat ali po okoliščinah tudi večkrat, in tri božje čednosti. Nazadnje ljudstvo še blagoslovi in gre doli. Kjer je navada, da mašnik po pridigi moli v razne dobre namene, naj se to kar največ omeji.
Med govorom utegne pridigarja ta in ona reč nekoliko motiti. Ljudje prepozno prihajajo v cerkev, govore, spe; komu pride slabo, nastane ropot; nastane nevihta, začne morda hudo grmeti itd. Govornik naj se ob taki priliki nikar ne zbega; če je potrebno, naj nekoliko preneha, pogleda molče na kraj, od koder prihaja šum, ali kjer je nered; ko bi moral kaj reči, naj reče povse mirno.
Mogoče je tudi, da govornika zapusti spomin in mu zastane beseda. Če se mu to zgodi, naj se nikar ne ustraši. Imej dobro v spominu načrt govora, ponovi nekaj z drugimi besedami, kar si že povedal, in če se ne moreš domisliti tega, kar si izpustil, preidi k naslednjemu delu. Ko bi pa nikakor ne mogel nadaljevati, sezi po spisani pridigi ter poglej, kjer si nehal; zato pa je prav, če ima pridigar za slučaj sile spisan govor pri sebi.
Po končani pridigi se Bogu zahvali, če se je govor posrečil; če ni šlo vse dobro, se ponižaj, a nikar naj ti ne vpade pogum, zapomni si napake in se jih vprihodnje varuj. Z ljudmi nikar ne govori o svoji pridigi in ne išči pri njih hvale in priznanja. Če ne vidiš precej sadu svojega truda, se nikar ne žalosti; zakaj ne po uspehu, ampak po delu bo prejel vsak svoje plačilo.11
1	Caerem. Episc. 1. 1, c. 22, n, 2.
2	Syn. Labac. II. 29.
3	Cf. 1. Cor. 3, 8.
Vlil. Poglavje.
Razne vrste cerkvenih govorov.
Z ozirom na glavni cilj, ki ga hoče pridigar doseči, smo razdelili cerkvene govore v didaskalične in parenetiške. Pri obojnih pa ločimo razne vrste.
§ 1. Didaskalični govori.
1.	Prvi in glavni namen didaskaličnim govorom je: poslu-šavce o krščanskih resnicah dobro poučiti. Zato pa mora govornik: a) poslušavcem pokazati, kaj pomeni ta ali oni nauk, q u i d res sit; b) po potrebi jim tudi dokazati, da je nauk resničen, a n res sit.
2.	Če hočemo poslušavcem pokazati pomen in obseg krščanske resnice, quid res sit, tedaj ali razlagamo odlomek iz svetega pisma (homilija), ali pa pojasnjujemo kako versko resnico (katehetični govor).
Če pa je naš namen poslušavce o resničnosti tega ali onega nauka naše svete vere prepričati, a n res sit, tedaj, ali nauk pozitivno dokazujemo (apologetični govor), ali pa kako versko zmoto direktno zavračamo (kontroverzna pridiga).
I.	Homilija.
1.	Pojem. Homilija je duhovni govor, ki v njem razlagamo oddelek sv. pisma v ta namen, da bi poslu-šavci božjo besedo bolje umeli in iz nje posnete nauke voljno sprejeli kot vodilo krščanskega življenja.
Oddelki sv. pisma, ki naj jih v homiliji razlagamo, niso samo nedeljske in praznične perikope iz evangelijev in listov, ampak govornik sme iz katerekoli knjige starega ali novega zakona odbrati odstavek in ga v homiliji obdelati.
Razlagamo oddelke sv. pisma, ne samo posamezne besede, to ali ono vrsto.
Razlagamo pa sv. pismo zato, da bi ljudstvo razodeto božjo besedo bolje spoznalo, pa tudi praktično uporabljalo v življenju.
2.	Dve vrsti homilij. V novejši dobi zahtevajo, da imej vsaka homilija eno samo glavno misel. Govornik poišči torej enotno misel v oddelku sv. pisma, določi primerno praktično aplikacijo, in potem razlagaj stavek za stavkom z ozirom na glavno enotno misel in praktično uporabo.
Enotno glavno misel, ki jo govornik v razlagi od stavka do stavka bolj in bolj razvija, lahko že precej od kraja označi, in napove v razdelitvi tudi posamezne resnice, ki jih obsega, prav tako kakor v drugih govorih napove veliki stavek in njega dele.
Če pa govornik v homiliji od kraja ne napove glavne misli, jo razbere ob koncu kot rezultat in posledico vse razlage.
Homilije, v katerih govornik v uvodu napove glavno enotno misel zadevnega oddelka iz sv. pisma, imenujejo t e mati č n e ; homilije druge vrste,, v katerih šele ob koncu iz razlage posnamemo enotno misel tistega oddelka, pa imenujejo e k s e g e t i č n e.1
To načelo o enotni glavni misli v homiliji se da lahko uporabiti, kadar je v odbrani perikopi sv. pisma izražena samo ena enotna ideja. In takih odlomkov je mnogo v sv. pismu.
Zgledi. Mt. 6, 19—34: zakaj naj se kristjan ne navezuje na posvetno bogastvo; Jo. 6, 50—60: o milosti in dobrotah sv. obhajila; Mt. 11: nevera nasproti Kristusu se ne da opravičiti; I. Cor. 15, 12—58: nauk o vstajenju; I. Cr. 7, 25—40; o devištvu; tudi parabole Gospodove imajo v sebi enoten nauk; prav tako se dajo enotno obdelati mnogi zgodovin-s k i odlomki iz življenja Jezusovega, prebl. Device Marije, zgodbe o patri-jarhih starega zakona itd.
So pa tudi mnoge perikope, ki podajejo dosti snovi za eno homilijo, a nimajo v sebi enotne glavne misli. O teh perikopah, ki nimajo enotne misli, ampak je v njih obseženih več različnih resnic, pravijo sedaj, naj se naredi toliko homilij, kolikor glavnih misli je izraženih v tistem odlomku sv. pisma.1 2 *
Cerkveni o č e t j e, ti veliki mojstri v homiliji, se niso držali načela, da mora v vsaki homiliji biti samo ena glavna misel. Ne da bi se vezali na eno samo glavno misel, so razlagali vrsto za vrsto in obravnavali v eni homiliji različne verske resnice. Tako je delal sv. Krizostom in drugi. Ob koncu sveti Krizostom še enkrat povzame eno izmed bolj važnih resnic, ki je o njih govoril, ali kako resnico, ki je s temi v zvezi, pa jo parenetiški razvije. Ko bi kdo sedaj hotel posnemati te vzore iz stare krščanske dobe, gotovo ne bi smeli o njem reči, da njegovi govori ne ustrezajo namenu cerkvene zgovornosti, če tudi ne bi bilo v njegovih homilijah enotne glavne misli/1 Stroga enotnost se v teh homilijah pogreša, zato pa ima govornik priliko, da se ob različnosti naukov more ozirati tudi na razliko med poslušavci in vsakemu stanu, vsaki starosti kaj primernega povedati.
1	Cf. K e p p 1 e r, Beitrage zur Entvvicklung der Predigtanlage. Theol. Quartalschrift 74 (Tiibingen 1892), pg. 53 sq. Vortrage auf dem ersten homil. Kurs in Ravensburg (Rottenburg 1911), pg. 15 sq. Erster Homiletischer Kurs in Wien 1911. (Wien u. Leipzig 1911), pg. 76.
2	Vortrage auf dem ersten hom. Kurs in Ravensburg, pg. 24'.
" Cf. Jungmann4. pg. 494 sq.
Krizostovim homilijam so v osnutku nekako podobne homilije našega Slomška. V nemškem uvodu k svojim homilijam piše Slomšek: »Die homiletischen Predigten (sind) nach folgendem Plane bearbeitet ... Im I. Theile wird das vorkommende Sonn- oder Feiertags-Evangelium homi-letisch auseinander gesetzt . .. Nach jeder Erklarung folgt eine anpassende Belehrung oder Ermunterung, um die Aufmerksamkeit der Zuhorer zu beleben.«
»Zum II. Teile wird die aus dem vorgelegten Evangelium erhobene Hauptlehre, welche schon im Eingange angedeutet worden, fiir die Zuhorer besonders in Anvvendung gebracht.« (Hrana evangelskih naukov. I' V Celovcu 1845, pg. IV.).
Ob koncu 18. stoletja so homilijo z enotno glavno mislijo imenovali veliko homilijo (homilia oratoria sive sublimis), homilijo, v kateri se razlagajo različne krščanske resnice, pa so nazivali malo homilijo (homilia simplex vel summissa). Ker hoče to poznamenovanje homilijo druge vrste označiti kot manj vredno, so v novejšem času to razlikovanje po pravici zavrgli.
3.	Razlika med homilijo in drugimi duhovnimi govori.
Tematična homilija, ki se v njej v uvodu napove enotna glavna misel in, če je treba, tudi razdelitev, je zelo podobna drugim duhovnim govorom, a vendar ni njim enaka.
Homilija namreč je ono oznanovanje božje besede, pri katerem se govornik v izbiranju snovi in v načrtu strogo veže na odbrano perikopo sv. pisma, na nje vsebino in red v mislih.
V drugih duhovnih govorih pridigar tudi oznanjuje božjo besedo, toda po načrtu in razporedu, kakor si ga je sam določil; snovi svojemu govoru išče v sv. pismu, a ne veže se na eno samo perikopo; zato v teh govorih ni tiste popolne z a v i s n o s t i od sv. pisma, kakor v homiliji.1
4.	Navodila za homilijo. a) Perikopo, ki jo hočemo v homiliji razložiti, moramo ljudem najprej glasno in razločno prebrati.
b)	V uvodu popiši kraj, čas in druge razmere svetopisemske dogodbe; pokaži zvezo s prejšnjim odstavkom; opozori na pomen, važnost, lepoto odbrane perikope; podaj kratek pregled celega odlomka; če je homilija tematična, napovej glavno enotno misel in red, po katerem boš razlagal.
c)	V razlagi pojasni pravi in resnični pomen zadevne vrste. Če ima sveti tekst poleg besednega tudi tipični pomen, lahko tudi tega razložiš. Kjer se eksegeti ne vjemajo med seboj, ne pripoveduj, kaj misli ta ali oni učenjak, ampak izberi eno razlago in tisto povej ljudstvu. Časih je potrebno, da zavrnemo krivo tolmačenje in opozorimo poslušavce, kako se sveto besedilo ne sme umevati. Red, po katerem
1 Cf. K e p p 1 e r, 1. c.; S c h 1 e i n i g e r, Bildung des jungen Predi-gers/1 pg. 365.
razlagamo misel za mislijo, nam je dan v perikopi sami; a če imamo razlog, lahko red tudi premenimo. Govorimo pa vedno nazorno, zanimivo, lepo in zato uporabljajmo tu vse pomočke, ki jih nam v ta namen daje retorika.
d)	Med razlago vpletajmo praktične nauke za življenje. Pazimo pa, da praktičnega elementa preveč ne raz-tegamo; zakaj potem bi razlaganje sv. besedila utegnilo biti prekratko, in govor ne bi bil homilija, ampak nagrabek pare-netiških odlomkov. Če je v perikopi ena sama glavna misel, je tudi aplikacija enotna.
e)	V epilogu povzemi na kratko najvažnejšo resnico, oziroma enotno glavno misel, pa v toplih besedah izpodbudi poslušavce še enkrat k življenju in ravnanju po fiaukih sv. pisma.
5.	Podobno kakor odlomke sv. pisma lahko razlagamo v obliki homilije tudi formularje iz liturgičnih knjig, cerkvene molitve in himne; n. pr. Salve Regina, Ave maris stella, Veni Creator Spiritus i. dr.
6.	Pomen homilije v cerkveni zgovornosti, Homilija je prvotna, najstarejša oblika cerkvenih govorov. Cerkveni očetje so govorili izvečine v obliki homilije. Že iz tega razloga moramo reči, da homilija zelo ustreza namenu cerkvenih govorov. Pa zakaj je sedaj manj v rabi, kakor je bila nekdaj?
V 17. stoletju so Bossuet (f 1704), Bourdaloue (f 1704) in Massillon (f 1742) na Francoskem, Pavel Segneri (f 1694) na Laškem prenovili propadlo cerkveno zgovornost. Za vzor pri tem preporodu so jim bili stari klasični govorniki, pred vsemi Demosthen in Ciceron. Uvedli so v cerkev govore, ki imajo, kakor stari klasični vzorci, en sam veliki stavek in jasno razdelitev.
Ta preobrat je bil velik napredek v cerkveni zgovornosti; imel je pa tudi svoje kvarne posledice. Po zgledu in pod vplivom velikih mojstrov, kakršni so bili Bossuet, Bourdaloue, Massillon, Segneri, so poslej pridigarji imeli najrajši parenetiške govore, opuščali pa so bolj in bolj didaskalične govore, in posebe še h o m i 1 i j o ; zdela se jim je preveč preprosta, premalo umetna. To je bilo na škodo cerkveni zgovornosti. Cerkveni očetje so gotovo umeli svojo nalogo kot duhovni govorniki; in če so za svoje govore najrajši izbirali preprosto obliko homilije, so imeli za to dobre razloge. V novejši dobi se je v tej stvari obrnilo na bolje. Homiletični kurzi naših dni toplo priporočajo govornikom, naj zopet uvedejo homilijo v cerkev.1
Dober pomoček za homilije so: A. Slomšek, Hrana evangelskih naukov. I. in II. del, 2. nat. V Celovcu 1845; in istega pisatelja: Apostolska hrana bogoljubnim dušam. I. in II. del. V Celovcu 1849. 1850; R i e s , Die Sonntagsevangelien homiletisch erklart. Paderborn 1909. P. W. K e p p -
1 Cf. Vortrage aui dem ersten homil. Kurs in Ravensburg 1910, Homilet. Kurs in Wien 1911, pg. 65—78: Thematische Predigt und Homilie. Von Theol.-Prof. A. Rosler, C. SS. R.
1 e r, Die Adventsperikopen.1 Freib. i. Br. 1910. — Mnogo porabne snovi za homilijo je v knjigah: L. F o n c k S. J., Die Parabeln des Herrn/1 Innsbruck 1909; L. F o n c k S. J., Die Wunder des Herrn. I.2 Innsbruck 1907.
II. Katehetični govori.
1.	Pojem. Katehetični govori so razlaganje krščanskega nauka zvrstoma po katekizmu v ta namen, da bi poslušavci resnico bolje umeli in po njej naravnali svoje življenje. V širšem pomenu štejemo med katehe-lične govore tudi razlaganje onih krščanskih resnic, ki jih ne najdemo v katekizmu: nauk o liturgiji in o stanovskih dolžnostih.
Cilj, ki ga imamo pred seboj, je kolikor mogoče jasno umevanje krščanskih resnic. Zato je temeljito razlaga-n j e glavna stvar v katehetičnih govorih. Kadar pa je treba za bolje umevanje, vpleta govornik tudi dokaze za nauk, ki ga razlaga.
2.	Splošna navodila za katehetične govore, a) O napovedi glavnega stavka in o razdelitvi veljajo ista načela, kakor za druge poučne govore.
b)	Kadar je mogoče, zasnuj govor na konkreten dogodek, konkreten opis, in razvijaj razlago analitično.
c)	V razlagi izloči pred vsem vsako krivo pojmovanje, ki utegne motiti poslušavce. Če n. pr. govorim o papeževi nezmotljivosti, vprašam najprej: ali je papež nezmotljiv v tem pomenu, da ne more grešiti? Ne; zakaj . . . Ali je nezmotljiv tako, da more odločevati v katerikoli stvari, n. pr. da more povedati ali bo jutri deževalo ali ne? Ne; zakaj... Ali je nezmotljiv, kakor da v nobeni besedi, ki jo izgovori, ne more biti zmote? Ne; zakaj. ..
d)	Če ima katera beseda več pomenov, povej, v katerem pomenu jo hočeš rabiti; n. pr. besedo »pokora«, »Cerkev«.
e)	Resnico, ki jo razlagaš, primerjaj z drugimi sorodnimi resnicami, pokaži, v čem se med seboj vjemajo in v čem razlikujejo.
f)	Zavrni ugovore, reši dvome.
g)	Pokaži, kako se resnica praktično uporablja, in vnemi srca poslušavcev za življenje po resnici,
3.	Načela za posamezne vrste katehetičnih govorov. V
katehetičnih govorih razlagamo dogmo, moralo (splošne krščanske dolžnosti in dolžnosti posameznih stanov) in liturgijo. Za govore, ki jim je predmet dogma, zadoščujejo prej označena splošna navodila. O drugih vrstah katehetičnih govorov pa hočemo navesti še posebe nekatera načela.
a.	O govorih, v katerih razlagamo splošne moralne dolžnosti, je posebe pomniti:
a)	Ni dosti, če govornik razpravlja samo negativni moment: zapoved in prepoved; pokaže naj tudi, kako lepa je čednost, kako je od nje zavisna naša časna in večna sreča;
/?) Dobro je, če opozori poslušavce, kako se evangeljski nauk vjema s tem, kar vsakemu pove zdrava pamet; vendar pa mora povdarjati, da vsa dolžnost in obveznost sloni na božji avktoriteti: to moramo storiti, ono opustiti, ker Bog tako veleva.
y) Ko govorimo o dolžnostih, ne smemo pozabiti povedati, da tudi moremo storiti, kar nam Bog veleva; zakaj Bog nas podpira s svojo milostjo.
b.	Dolžnosti, ki jih imajo posamezni stanovi, zakonski, mladeniči, dekleta, posli i. dr., razlagamo v stanovskih pridigah. Pri teh pazimo na te-le stvari:
a) Ko smo pojasnili posebne dolžnosti, ki jih imajo ljudje v tem ali onem stanu, pokažimo podrobno, v katerem slučaju jih veže dolžnost. Opozorimo pa ljudi tudi na to, kako in kje kršijo svoje dolžnosti.
/J) Povejmo poslušavcem, kako naj vrše svojo dolžnost, katera sredstva in pota naj uporabljajo.
y) Varujmo se pri razlaganju laksizma in rigorizma, in ločimo dobro med zapovedjo in svetom, med velikim in majhnim grehom.
d) Zavrni izgovore, s katerimi ljudje opravičujejo svoje pogreške.
c.	V govorih, v katerih razlagamo cerkveno li t u r g i j o (liturgični govori), sv. obrede, se držimo načel:
n) Razlagajmo liturgijo v duhu sv. Cerkve. Ta duh je izražen v cerkvenih molitvah, v ritualu, misalu, brevirju.
(i) Pokažimo, kako se v sv. obredih enega liturgičnega opravila razodeva ena glavna misel: kako n. pr. obredi sv. krsta izražajo misel o duhovnem p r e r o j e n j u.
y) Če ne moremo vseh obredov razložiti v enem govoru, jih porazdelimo na več govorov; tako n. pr. treba o obredih sv. maše večkrat govoriti, posebe o paramentih, o svetih posodah.
d) Obrede liturgičnih opravil novega zakona primerjajmo z obredi starega zakona.
Nekatere pomožne knjige za liturgične pridige smo našteli že prej, ko smo govorili o nabiranju gradiva za cerkvene govore.	(Dalje.)
Šest temeljnih resnic.
Deset apologetično dogmatičnih cerkvenih govorov.1
Dr. Ivan Svetina.
I.
Prva temeljna resnica:
Da je Bog.
Dokaz iz bivanja sveta.
Veličastna in občudovanja vredna je katoliška vera. Podobna je veliki umetni stavbi, recimo lepi cerkvi, v kateri vsak posamezen del razveseljuje oko, še bolj pa vzbuja občudovanje veličastna harmonija celote. Tako tudi resnice katoliške vere. Vsaka posamezna resnica je občudovanja vredna in ima sama v sebi znak božjega izvora.- Še bolj čudovit pa je ves sestav katoliške vere, v katerem ena resnica nosi in pojasnjuje drugo, tako da vse skupaj tvorijo trdno in harmonično celoto.
Temelj ali podlaga katoliške vere in krščanskega življenja so liste znane resnice, ki jih katekizem našteva kot šest temeljnih resnic. Glase se: 1. da je Bog; 2. da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje; 3. da so tri božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh; 4. da se je Bog Sin, druga božja oseba, učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal; 5. da je človeška duša neumrljiva; 6. da je milost božja k zveličanju potrebna.
Ker je za stalnost in trdnost vsake stavbe največjega pomena dobro položen in utrjen temelj, vam hočem v nekaterih zaporednih govorih pojasnjevati in utrjevati teh šestero resnic.
Prva: da je Bog.
1. Da je Bog, to je temeljna verska resnica, ker na njej temelje vse druge resnice svete vere in tudi vse versko življenje. Kdor jasno spozna in živo veruje, da je Bog,
1 Opomba. Ti govori so deloma doslovno povzeti iz slovenskih veroučnih knjig za višje razrede srednjih šol: Katoliški verouk za višje razrede srednjih šol. Prva knjiga: Resničnost katoliške vere. Spisal dr. Iv. Svetina. Druga knjiga: Resnice katoliške vere. Spisal dr. Gregorij Pečjak. Tretja knjiga: Življenje po katoliški veri. Spisal dr. Gregorij Pečjak. Zgodovina katoliške Cerkve. Spisal dr. Anton Medved. Katoliški verouk za realko, učiteljišče in dekliški licej. Po I. in II. gimnazijski veroučni knjigi priredil dr. Ivan Svetina. V teh knjigah je še mnogo porabne tvarine ra cerkvene govore. Tudi iz šolske knjige se — mutandis mutatis - lahko sestavi govor za ljudstvo. Te propovedi sem govoril v velikih počitnicah 1912 na Brez-nici.	Dr. I. S.
Duhovni Pastir.
23
temu se je lahko prepričati o resničnosti vseh drugih verskih resnic, ki jih uči sv. katoliška Cerkev, in če hoče biti dosleden, mora po teh resnicah in naukih tudi živeti. Nasprotno pa sovražniki svete vere in katoliške Cerkve, ki se v začetku bore le zoper posamezne verske resnice in cerkvene naprave, nazadnje morajo priti do tega, da hočejo podreti temelj ter začnejo tajiti bivanje božje.
2.	Resničnost božjega bivanja jasno spozna človeška pamet,
ako je le ne slepi grešna strast. Kdor se grehu in grešni strasti vda, želi, da ne bi bilo Boga, zato hoče sam sebe in druge prepričati, da ga ni. Sv. Avguštin pravi:	»Nihče ne taji
Boga, razen tisti, kateremu bi bilo ljubše, da ne bi bilo Boga.« Kdor pa se greha varuje, tistemu se Boga ni treba bati, ampak z veseljem, zaupanjem in ljubeznijo misli nanj in se more povzdigniti do vedno lepšega in popolnejšega spoznanja božjega; obratno pa ga to spoznanje tudi vedno bolj odvrača od greha in nagiblje k lepemu in krepostnemu življenju. Tudi v tem oziru veljajo Kristusove besede: »Blagor tistim, ki so čistega srca, zakaj Boga bodo gledali« (Mat. 5, 8). V nebesih ga bodo gledali iz obličja v obličje, tukaj na zemlji pa ga gledajo in spoznavajo v ustvarjenih rečeh, v katerih se razodeva njegova moč in veličastvo. Sv. apostol Pavel uči: »K ar je nevidnega na njem (namreč na Bogu), se od ustvarjenja sveta spoznava in vidi v tem, kar je bilo ustvarjeno« (Rim. 2, 20). In že v starem zakonu poje psalmist:	»Nebo razodeva božjo slavo in nebes
oznanja dela njegovih rok« (Ps. 18, 2). V Jobovi knjigi pa čitamo pesniško lepe besede:
»Vprašaj živino in učila te bo; in ptice neba in naznanile ti bodo. Govori z zemljo in odgovorila ti bo in pripovedovale bodo ribe morja.
Kdo ne ve,
da je vse to naredila roka Gospodova!«
(Job 12, 7—9).
3.	Že iz samega bivanja sveta pa met sklepa, da biva Bog. Kakor gotovo biva ali je svet, tako gotovo mora bivali tudi Bog, njegov stvarnik in prvi vzrok.
a)	Ako namreč natančneje opazujemo in razmišljujemo svet in vse, kar je vidnega na njem, se kmalu prepričamo, d a se vse na svetu izpreminja, da ni bilo vedno tako, kakršno je sedaj, ampak da je nastal o. Kar pa je nastalo, ni samo od sebe, ampak je odvisno od drugega bitja, iz katerega je nastalo, ali katero mu je na kakršenkoli način dalo bivanje.
N. pr. cerkev, v kateri smo zbrani, ni stala vedno, ampak naši predniki so jo postavili in bilo je treba kamenja in opeke in peska ter apna in še raznih drugih reči, iz katerih so jo naredili. Ali pšenica, ki ste jo pravkar spravili s polja, tudi ni biia vedno in ni sama od sebe, ampak vzrastla je iz semena, ki ste ga vsejali, in potrebna je bila, da je kaj zrastlo, rodovitna zemlja pa božji blagoslov, ki je semenu rast dal. Nekatere reči na svetu se bolj počasi izpreminjajo, a izpreminja se vse in je polagoma nastalo iz kake prejšnje oblike. Triglav stoji in mogočno kipi proti nebu, odkar ljudje pomnijo, a naravoslovna veda uči, da so tudi gore enkrat nastale in se polagoma izpre-minjajo.
Ves vidni svet je izpremenljiv; njegova sedanja oblika je nastala iz neke prejšnje, ta zopet iz prejšnje itd.; posamezne oblike so druga od druge odvisne, tako kakor členi verige, ki drug na drugem vise.
b)	Sedaj pa pridemo do nove misli in ta je za naše spoznanje odločilna:
Ni možno, da bi resnično bivala kaka vrsta odvisnih členov (odvisnih oblik sveta ali raznih odvisnih bitij), ako ni nobenega neodvisnega bitja, to je, bitja, ki ni nastalo in svojega bivanja ni prejelo od kakega drugega bitja, ampak ima samo v sebi razlog za bivanje, in v katerem je hkrati razlog in prvi vzrok za bivanje in razvoj cele vrste odvisnih bitij.
O vsaki vrsti odvisnih bitij pamet jasno spoznava:
Zadnjega člena ni, če ni predzadnjega;
predzadnjega ni, če ni tretjega;
tretjega ni, če ni četrtega itd.
O vsakem odvisnem členu moramo trditi, da ga ni, ako ni prejšnjega, in to tako dolgo, dokler ne pridemo do bitja, o katerem moramo brezpogojno reči, da je. Ako takega bitja ni, potem tudi cele vrste odvisnih členov ni. Ako pa vemo, da biva vrsta odvisnih členov, moramo sklepati, da biva tudi prvo, neodvisno bitje.
Svet je taka vrsta odvisnih bitij, torej biva razen sveta še neko drugo bitje, ki je samo od sebe in je hkrati stvarnik sveta. To
bitje je Bog.
Kakor gotovo biva svet, tako gotovo biva tudi Bog.
Pojasnimo si ta sklep s sledečo primero: Mislimo si, da bi visela tukaj v cerkvi od stropa doli veriga, ki bi šla skozi luknjo v stropu še naprej gori pod streho, tako da bi zgornjega konca ne mogli videti. Vsak pameten človek mora sklepati: nekje mora biti njen začetek in prvi člen mora biti kje pritrjen. Nespametno bi bilo, ako bi kdo mislil: ni treba, da bi imela veriga kje svoj začetek in da bi bila kje pritrjena, ampak lahko
si jo mislimo kar v neskončnost podaljšano, sestavljeno iz neskončno veliko samih odvisnih členov. To ni možno, ampak čim daljša je veriga, s tem večjo silo bi morala vsa skupaj pasti na tla, ako ne bi bilo razen odvisnih členov nobene neodvisne trdne točke, ki vso verigo nosi.
Taki verigi, taki vrsti samih odvisnih členov je podoben izpremenljivi svet s svojimi različnimi oblikami. Sedanja oblika sveta je odvisna od prejšnje, iz katere se je razvila, ta zopet od prejšnje itd, Slednjič pa moramo priti do bitja, ki se ni razvilo iz kakega prejšnjega bitja, ampak je neodvisno — samo od sebe od vekomaj. Tako bitje je Bog.
Da to prvo bitje ni morda le kaka prvotna oblika sveta, ampak da je Bog izvunsvetno, od sveta popolnoma različno bitje, pamet lahko spozna. Kakšna je bila prvotna oblika sveta, ali je bila žareča obla, ali tenka in redka meglica, ki se je polagoma začela zgoščevati, to je težko dognati in naravoslovna veda o tem različno ugiblje. To pa je gotovo, da je bila tudi ta prvotna oblika sveta izpremenljiva, ker ni vedno ostala taka, kakršna je bila. Izprememba pa kaže na odvisnost od drugega bitja. Prvo bitje, ki je samo od sebe, mora biti neizpremenljivo, samo v sebi od vekomaj vedno isto. Takobitjejele osebni, od sveta različni Bog.
Naj zaključim današnje za nekatere morda nekoliko težko razmišljevanje, ki pa upam, da ste ga vendar večinoma razumeli, s kratko zgodbico:
Učen naravoslovec, ki je veliko vedel in veliko razmišljal c naravi, na stvarnika narave pa je pozabil, ker je zašel, kakor jih mnogo zaide, v popolno versko brezbrižnost, se je izprehajal lepega pomladnega dne s svojim osemletnim sinčekom v prosti naravi. »Glej, dragi moj«, je rekel svojemu sinu, »kolika je moč narave! Pred nekaj tedni je bilo tu še vse golo in pusto, sedaj pa je vse kakor na novo oživelo. Glej bujno zelenje na polju, glej, koliko raznovrstnih cvetic poganja iz zemlje, preštej, če moreš, milijone belih cvetov, ki krase sadno drevje. Vse to je v malo dneh naredila narava!« »Da, dragi oče«, odvrne mali sinček, »a povej mi, oče, kdo pa je naravo naredil?« Takega vprašanja si učeni naravoslovec že dolgo ni stavil. Bil je v zadregi. Nekoliko časa je molčal; a svojemu lastnemu otroku ni mogel prikrivati resnice, ki jo je sam sebi že toliko časa prikrival, in ki se je ob tem vprašanju tako jasno zopet vzbudila v njegovi duši, Solza se mu je posvetila v očesu in s prepričevalnim glasom je odgovoril: »Naravo, dragi moj, naravo je pa Bog naredil!« Amen.
II.
Prva temeljna resnica.
Da je Bog.
Dokaz iz modre uredbe sveta.
Danes teden smo začeli razmišljevati prvo izmed temeljnih resnic katoliške vere: Da je Bog. Pri tej resnici se hočemo tudi danes še pomuditi in jo osvetliti še z druge strani.
Zadnjič smo iz samega bivanja sveta sklepali, d a je ali biva tudi Bog, prvi vzrok ali stvarnik sveta. Svet je izpremenljiv, zato ni sam od sebe, ampak je odvisen od drugega bitja, od katerega je bivanje prejel. Prvo bitje mora bili samo od sebe in neodvisno od vsakega drugega bitja. To bitje je Bog.
Bogjetorejbitje, ki je samo od sebe, t. j. bitje, ki svojega bivanja in svojih popolnosti ni prejelo od nobenega drugega bitja,
Iz tega slede nekatere lastnosti božje:
a)	pred vsem ta, da je Bog večen, t. j., da je vedno bil, je in vedno bo.
Da je Bog vedno bil, je lahko razumeti, zakaj ako bi se bilo njegovo bivanje kdaj začelo, bi bil moral ali sam sebe ustvariti, preden je bil, kar je nemožno, ali pa bi bil moral bivanje prejeti od kakega drugega bitja, potem pa ne bi bil sam od sebe.
Da Bog tudi vedno bo, je pa razvidno iz tega, ker ima razlog bivanja v samem sebi in je torej bivanje njegovo bistvo. Ima tako naravo, da je z njo bivanje nujno združeno. Kar je narejeno ali ustvarjeno, lahko je; ali pa ni; bitje pa, ki je samo od sebe, mora biti in ne more nikdar nehati biti.
b)	Dalje sledi, da je Bog neskončno popoln. To pomeni: Bog ima vse popolnosti ali vse dobre lastnosti v najvišji meri.
Ako bi Bog katere popolnosti ne imel, ali bi jo imel le v nepopolni meri, bi bil v tem oziru omejen. Omejeno pa more in mora biti le tako bitje, ki je svoje bivanje in svoje popolnosti prejelo od drugega bitja, ne pa bitje, ki je samo od sebe in mu je — kakor bivanje — tako tudi vsaka popolnost bistveno lastna.
c)	Tretjič sledi iz dosedanjega premišljevanja, da je Bog neizpremenljiv.
Ako bi se izpremenil, bi dobil nekaj, česar poprej ni imel. To pa bi mogel dobiti zopet le od drugega bitja, torej ne bi bil več neodvisen in sam od sebe.
Sedaj pa pridemo do novega dokaza, da je Bog, in sicer, da je Bog umno in neskončno modro bitje. To sklepa pamet iz umne in modre uredbe sveta.
Ta dokaz je lažji od prvega in ga boste vsi razumeli, samo pazljivo poslušajte.
Svet ni delo slučaja, ampak je umno in modro urejen. Umno urejeno imenujemo to, kar je narejeno za določen namen. Razumen človek umno uravnava svoja dela in iz umno narejenega dela sklepamo na umnega izvršitelja, ki je na namen in uspeh mislil in po tej misli delo uravnal.
Ako gremo na visoko goro in opazujemo melovje, kjer kameni brez reda in namena drug na drugem leže, ne vprašujemo, kdo je kamene tako zložil. Ako pa slednjič po dolgi hoji pridemo do gorske koče, ki nam nudi zavetišče in prenočišče, ter vstopivši vidimo v njej ognjišče in mizo in klopi ter ležišča z gorkimi odejami, ne bomo prav nič dvomili, da so kočo postavili in uredili misleči, umni ljudje, ki so vedeli, kaj delajo in čemu bo vse to.
Ali če opazujemo uro, v kateri se vrte razna kolesca, tako da z natančno umerjeno hitrostjo premikajo kazalec, ki nam naznanja čas, — gotovo ne bomo sodili, da je vse to samo po sebi nastalo- in se slučajno tako strnilo, marveč bomo iz umnega dela sklepali na umnega izvršitelja.
Tako tudi iz umne uredbe sveta pamet spoznava, da biva razen sveta umno bitje, ki je vzrok umne uredbe; to nad naravo vzvišeno, modro in mogočno bitje je Bog.
Sklepamo pa takole:
1.	Resnično je, da so na svetu umne in modre uredbe.
2.	Umne uredbe na svetu more povzročiti le umno bitje.
3.	Svet ni tako bitje, da bi mogel sam povzročiti vse svoje umne uredbe.
4.	Je torej izvun sveta drugo bitje, ki je povzročilo umne uredbe na svetu.
To izvunsvetno, po umu in moči vzvišeno bilje je Bog.
Premislimo posamezne točke tega sklepa natančneje.
1.	Resnično je, da so na svetu umne in modre uredbe.
a)	Najlepši umotvor je človek sam. Vse telo je sestavljeno in urejeno tako, da vsak ud služi svojemu namenu. Kako umetno je sestavljeno oko! Ko bi bila le ena reč v očesu drugačna, kot je, pa ne bi mogli videti. Ali uho! Njegove notranje uredbe niti opazovati ne moremo. Zdravniki in tisti, ki se s tem pečajo, vedo, koliko je tu raznih koščic in mrenic, in kako umetno so razvrščeni konci slušnega živca, da moremo
razločevati vse posamezne glasove, visoke in nizke, jake in bolj nežne, in da tudi spoznamo, čigav je glas, ali prihaja od človeka ali kakega glasbenega orodja.
Kdo nam je dal oko, kdo uho, kdo vse druge telesne ude? Ako kak ud izgubimo, nam ga ne more nihče nadomestiti. Vsako umetno nadomestilo je zelo nepopolno in niti oddaleč ne doseza vrednosti pravega uda.
b)	Pa tudi v naravi, ki nima razuma, opazujemo vse polno umnih uredeb.
Zemlja je uravnana tako, da je prikladna za človekovo bivališče. Ima pravo razdaljo od solnca, da dobiva od njega primemo toploto in svetlobo. Ozračje je name-šano iz prav takih plinov in v prav tistem razmerju, kakor je potrebno za ljudi, živali in rastline.
Zemeljska os, okrog katere se zemlja zavrti vsakih 24 ur enkrat, je nekoliko nagnjena, pa ne preveč in ne premalo. Posledica temu je menjavanje štirih letnih časov, Ko bo bila nagnjena preveč, bi imeli pozimi veliko ostrejši mraz, poleti pa veliko hujšo vročino. Ko bi bila nagnjena premalo ali nič, bi imeli v bližini ekvatorja vedno najhujšo poletno vročino, v mrzlem pasu na severu in skrajnem jugu vedno najostrejšo zimo in sam led, pri nas v zmernem pasu pa vedno pomlad. Poslednje bi bilo sicer prijetno: vse bi lepo cvetelo; a brez poletne toplote bi nobena reč ne dozorela, in od samih cvetic bi tudi ne mogli živeti.
Krasno se razodeva višja modrost v delovanju raznih ž i v a 1 i c, ki, četudi nimajo uma, vendar tako umno skrbe zase in za ohranjenje svojega zaroda, n. pr. mravlje, čebelice, gosenice raznih metuljev in druge žuželke. Vsi poznate belega metulja, ki se imenuje kapusov belin in se pojavlja spomladi, ko je na travnikih največ cvetlic. Sam se živi le od medu, ki ga vsrkava iz cvetlic. Jajčeca pa vleže na kapusova ali zeljnata peresa in iz njih se kmalu izvale požrešne gosenice, ki objedajo zelje. Kdo je metuljčku povedal, da bodo gosenice ravno zelja poželele? Ko gosenice dorastejo, se zabubijo (zapredejo), pa ne kar na zelju, kakor bi vedele, da zelje ne ostane čez zimo na zelniku, ampak zlezejo poprej na kak bolj varen kraj, v kako zavetje, in tam se pritrdijo tako, da bube ne more veter odnesti. Spomladi, ko je že dosti cvetja na polju, pa izleti iz bube metulj. Nič se ne zaveda, kako je prezimoval, pa vendar za svoj zarod prav tako modro zopet poskrbi. To ni pridobljena modrost brezumnih živalic, ampak v naravo položen nagon, ki deluje vedno enako in s tisto gotovostjo, kakor vse prirodne ali naravne sile.
c)	Tudr za to lahko najdemo zgledov, kako različne stvari, ki nimajo razuma in med katerimi ni nikake nepo-srednje zveze, delujejo druga za drugo.
Nekatere žuželke raznašajo cvetlični prah z epe rastline na drugo in tako pospešujejo oploditev, ne da bi vedele za to.
Obširne puščave v vročih krajih so navidezno brez koristi, a v resnici izpolnjujejo jako važne namene. Prvič so naravne peči za oddaljene mrzlejše kraje. Od pekočega solnca razbeljeni pesek do visoke stopnje razgreva zračne plasti, ki se potem v mogočnih tokih razlivajo v mrzlejše kraje, prinašajoč seboj dobrodejno toploto. Drugič pa tako segreti zrak na poti čez širno moje vsrka mnogo vodenih hlapov, ki jih dvigne in nese čez najvišje gore. V mrzlejših krajih se hlapi ohlade in zgoste v vodene mehurčke in kapljice, ki kot blagodejni dež namakajo lodovitna polja in napajajo studence, da tek voda nikdar ne preneha.
2.	Umne uredbe na svetu more povzročiti le umno bitje.
Pri umnem delu namen in prihodnji uspeh vpliva na delo; n. pr. pri zidanju hiše je vse delo uravnano po načrtu, kakšna bodi hiša. Edino možen način, kako more namen in prihodnji uspeh že naprej vplivati na delo, je pa le ta, da biva ta namen in uspeh v mislih umnega bitja, ki hoče to uresničiti, na kar misli. Umno delo torej jasno kaže, da je kdo na uspeh dela mislil in po tej misli delo uravnal.
Torej je neko umno bitje, ki je povzročilo umne uredbe na svetu.
3.	Svet ni tako bitje, da bi mogel sam povzročiti vse svoje umne uredbe.
Ni namreč bitja na svetu, ki bi imelo toliko uma in moči, da bi moglo zamisliti in uresničiti umne uredbe sveta. Človek je sicer umno bitje, ki svoja dela uravnava po pameti; a njegov um in njegova moč sta omejena in svetovni red je bil uravnan, preden je človek nanj mislil in še preden je bil kak človek na svetu.
Morda pa so svet uredili prirodni ali naravni zakoni? A kdo je dal naravi take zakone, ki delajo in ohranjajo red? Ti zakoni so sami še umnejše delo, nego bi bilo urejevanje sveta od slučaja do slučaja. V umetnem stroju, ki opravlja umna dela, n. pr. v veliki elektrarni, ki proizvaja in na vse strani razpošilja elektriko, da izvršuje najraznovrstnejša dela, tudi delujejo pri-rodne sile po stalnih zakonih. A kdo bi odrekal umnost izumitelju stroja?
4.	Ker torej svet ni tako bitje, da bi mogel sam povzročili svoje umne uredbe, mora biti izvun sveta drugo bitje, ki je povzročilo umne uredbe na svetu.
To izvunsvetno, po umu in moči vzvišeno bitjejeBog.	•
Učite se, predragi, iz današnjega premišljevanja naravo, v kateri živite in se gibljete, opazovati tako, da boste v njej spo-
znavali in občudovali božjo modrost in tako večkrat mislili na Boga. Razen navedenih zgledov brez dvombe tudi sami zasledite še mnogo pojavov in dogodkov v naravi, ki vam bodo pričali, da vlada in vodi svet višja moč neskončno modrega Boga, in radi boste pritrdili besedam psalmista, ki opazujoč naravo poln občudovanja kliče: »Kako veličastna so tvoja dela, o Gospod, vse si v modrosti naredil!« (Ps. 103, 24.) Amen.
HI.
Prva temeljna resnica:
Da je Bog.
Dokaz iz glasu vesti.
Vse stvari na svetu, velike in male, žive in nežive, pričajo, da je Bog, vsemogočen stvarnik in neskončno moder vladar sveta.
Najbližjo in najsijajnejšo pričo bivanja božjega pa imamo v svoji lastni duši, ki je ustvarjena po božji podobi. Ta priča je naša vest.
Glas vesti, ki nikdar popolnoma ne utihne, govori vsakemu človeku jasno in glasno, da je nad nami ne le vsemogočen stvarnik in neskončno moder vladar sveta, ampak tudi neskončno svet Gospod in zapovedovale c, ki hoče in ljubi samo dobro in sovraži vse hudo; dobro zapoveduje, hudo pa prepoveduje.
Iz glasu vesti hočemo danes izvajati tretji dokaz za prvo temeljno resnico svete vere, d a j e B o g.
1.	Vsak človek, čigar dušne zmožnosti so pravilno razvite, se jasno zaveda, da je razlika med nravno dobrim in nravno zlim dejanjem, med pravico in krivico; in v e s t mu nalaga brezpogojno dolžnost, delati to, kar je spoznal za nravno dobro in kar zahteva pravica, ter varovati se nravno zlili del in vsake krivice. Vsak ve, da je n, pr. zvestoba, ali hvaležnost, ali resnicoljubnost nekaj dobrega in lepega, nasprotno pa, da je nezvestoba, nehvaležnost ali lažnjivost nravno zlo in nekaj grdega. Ako dela proti temu spoznanju, vest brezpogojno obsoja njegovo dejanje.
Vest je sicer lahko različna pri raznih ljudeh in celo pri istem človeku more biti ob raznih časih različna, toda le v sodbi, katera dejanja so nravno dobra in katera so zla. To je umevno, ker človeška pamet, ki sodi posamezna dejanja po nravnem zakonu, ki je vsakemu človeku zapisan v srce, ni nezmotljiva, kakor se tudi sodnik, ki sodi dejanje toženca po pisanem človeškem zakonu, v razsodbi lahko zmoti. V tem pa se vjemamo vsi ljudje, da je treba glas vesti poslušati in delati to, kar smo po vesti spoznali za dobro, ter opustiti to, kar smo spoznali za zlo. Ako bi se tudi katerikrat motili v sodbi, ali je kako dejanje dobro, ali ne, za nas velja to, kar nam veleva glas vesti.
Vest je neposrednja oznanjevalka nravnega zakona, ki dobro zapoveduje in hudo prepoveduje in je zapisan v naše srce ter združen s človeško naravo, tako da tudi neverniki, ki ne poznajo božjega razodetja in niso nikdar slišali deset božjih zapovedi, vendar vedo, da je treba n, pr. Boga častiti, starše
spoštovati, daje greh ubijati, krasti, po krivem pričati itd. Sv, apostol Pavel uči: »A k o neverniki, ki (razodetega) zakona nimajo, to po naravi izvršujejo, kar je po zakonu, so ti, ki takega zakona nimajo, sami sebi zakon; oni kažejo, da je delo zakona zapisano v njih srcih, ker jim o tem priča njihova ves t.<' (Rim, 2, 14—15.)
2,	Vprašajmo pa sedaj: Kdo je zapisal nravni zakon v naša srca in odkod glasvesti, ki nam veleva ta zakon izpolnjevati, naj nam bo lahko ali težko, prijetno ali neprijetno?
a)	Človek sam si nravnega zakona ni dal in glas vesti ni zgolj njegov glas. Zakaj nravni zakon je nad človekom in glas vesti vsakemu človeku nalaga dolžnost, da se mora temu zakonu brezpogojno ukloniti. Glas vesti odmeva sicer v naši duši, a duša ga nima v svoji oblasti. Ker ima človek svobodno voljo, more sicer delati proti vesti, nravni zakon more kršiti, more ga celo zaničevati in sovražiti, a vest se tudi potem oglaša: obsoja zlo dejanje, obsoja tistega, ki je dejanje izvršil. Tega se zaveda zločinec zlasti v resnih trenutkih življenja, ko se pomiri strast, ki je glas vesti morda nekaj časa dušila, pa ga ni mogla zadušiti. Včasih zločinca vest tako peče, da se sam zglasi sodni oblasti.
Ako bi si bil človek nravni zakon sam dal in bi bil glas vesti zgolj njegov glas, bi mogel zakon tudi sam izpremeniti, kadar bi hotel, in vest bi mu ničesar ne očitala, ako zakona ne bi izpolnjeval. Ako kdo sklene kaj takega, česar storiti ni dolžan, potem pa se premisli in ne stori tega, lahko ohrani popolnoma mirno vest. Drugače pa je, ako prekrši nravni zakon.
b)	Tudi človeška družba ni dala ne nravnega zakona, ne vesti, ki zapoveduje ta zakon izpolnjevati.
Imamo sicer tudi človeške zakone, a ti zakoni so prvič v raznih človeških družbah, v raznih krajih in v raznih časih zelo različni, nravni zakon pa je povsod in vedno isti; drugič je nravni zakon pred človeškimi zakoni in n a d njimi. Vsa človeška družba in vsaka človeška oblast je odvisna od nravnega zakona. Njeni zakoni morajo biti v soglasju z nravnim zakonom. Ako mu nasprotujejo, sodimo, da so krivični.
Vest more sicer človeška družba z vzgojo vzbuditi in njeno sodbo izbistriti, a dati vzgoja ne more ne vesti, ne drugih duševnih zmožnosti.
c)	Še manj ko človeška družba more nezavedni zunanji svet, ki ne razločuje dobrega od hudega in v katerem ni svobodne volje, ki je prvi pogoj nravnosti, biti vir nravnega zakona in glasu vesti.
Ker se torej zadostni razlog za neovržno resnico, da ima človek nad seboj nravni zakon in v svoji duši glas vesti, ne
nahaja ne v človeku samem, ne v zunanjem svetu, ostane edino možno, da je ta razlog v nadsvetnem bitju, ki gospoduje nad naravo in nad vsemi ljudmi, in to bitje je Bog.
Iz božjega uma in božje volje izvira nravni zakon, v človeški vesti pa odsevajo žarki tega zakona.
Sv. Bonaventura pravi o vesti: »Kar govori, ne govori od sebe, ampak v božjem imenu, kakor poslanec, ki oznanjuje božji ukaz.«
3.	Kake nauke za življenje naj izvajamo iz tega premišljevanja?
a)	Bodimo vedno pozorni na glas vesti in ravnajmo se zvesto po njem. Prava vestnost je največja hvala, ki se more izreči o človeku na zemlji. Vesten človek je natančen in ločen v izpolnjevanju vseh svojih dolžnosti. Ne sluti greha, kjer ga ni, hitro pa ugleda, kje bi mogel biti zares. Nevarnosti se skrbno umika ter odločno stopa po pravi poti. Trudi se za to, kar je najlepše in najvišje, da bi bil z nravnim in krepostnim življenjem vedno bolj Bogu podoben, in ako ostane stanoviten, je večnega blaženstva gotov.
b)	Varujmo se, da se ne pogreznemo v brezvestnost, ki je popolno nasprotje prave vestnosti. Noben razvit in duševno zdrav človek ne more biti »b r e z v e s t i« v tem pomenu, da ne bi imel nikake sodbe o tem, kaj je nravno dobro in kaj je zlo, kaj je prav in kaj ni prav, in da bi se ne zavedal dolžnosti, varovati se hudega in delati dobro; toda lahko kdo živi, kakor bi bil brez vesti. Protivestna dejanja navadno povzročajo, da vest vedno bolj otopi in grešnika tudi po hudem dejanju le malo ali nič ne peče. Taka brezvestnost izvira iz hudobije in vodi v nove hudobije, nazadnje pa v pogubo.
c)	Boljša od brezvestnosti je pekoča vest. Je sicer huda kazen za greh, toda v življenju na zemlji je obenem milost, ki nagiblje h kesanju, vodi do sprave z Bogom in je že marsikoga rešila večnega pogubljenja, To pojasni sledeča dogodba:
V	velikem jezuitskem zavodu z lastno gimnazijo je študiral med drugimi dijaki tudi mlad grof, ki se je prav pridno učil in se vedel zgledno lepo. Bil je tudi član Marijine družbe, ki so jo imeli mladeniči v zavodu; Marijo je goreče častil in ob njenih praznikih je rad prejemal svete zakramente. Patri so ga radi imeli in najlepše upe so stavili vanj, ko je po dovršenih gimnazijskih študijah zapuščal zavod.
Podal se je potem v družbi dobrega in prav tako pridnega tovariša na visoke šole v neko mesto na Nemškem, ki je bilo skoraj popolnoma protestantsko, le ena katoliška cerkev je bila v predmestju. Mladi grof je hitro poiskal to cerkev, in dasi je imel do nje skoraj uro hoda, je vendar s svojim tovarišem redno hodil ob nedeljah in praznikih tjekaj k sv. maši.
V	zimskem času so napravili visokošolci neko veselico, na katero so vabili tudi mladega grofa in njegovega tovariša.
Tovariš se je oprostil in se veselice ni udeležil. Grof pa si je mislil: Morda bi mi drugi dijaki zamerili ter me imeli za ošabnega, ako ne grem v njih družbo. Zato je obljubil, da pride. Na veselici se je mnogo govorilo in pelo in pilo in nazadnje tudi plesalo. Tudi mladi grof je pil več, nego je bila sicer njegova navada. Tovariši so bili veseli, da so ga dobili v svojo sredo. Dobrikali so se mu, in da bi ga stalno priklenili nase, so ga nekateri pokvarjenci zapeljali v velik greh, kakršnega ob mirnem in treznem preudarku gotovo ne bi bil storil.
Ko pride v pozni noči iz te družbe na sveži zimski zrak, se šele dobro zave, da je ta večer pozabil in prelomil mnogo svojih dobrih sklepov. Vest ga začne peči zaradi storjenega greha. Nemiren pride domov; vleže se, a zaspati ne more. Muči ga misel: Kaj bo z menoj, ako v takem stanu umrjem? Ako umrjem v smrtnem grehu, bom vekomaj pogubljen. Hoče se umiriti: Saj sem zdrav in mlad, in zdrav človek ne umrje kar naenkrat. A dušni nemir je postajal vedno hujši: Koliko ljudi, tudi mladih, umrje hitre, neprevidene smrti! In ko bi jih bilo tudi malo, ko bi bilo še tako malo verjetno, da bi bil jaz med njimi, možno je vendar. Le enkrat živim, le enkrat bom umrl; ako nesrečno, bom pogubljen na veke. V tako važni in tako nevarni reči tudi možnosti ne smem prezreti. — In vstal je in poklical svojega dobrega tovariša. Vse mu je povedal, povedal tudi, kako ga vest peče ter prosil, naj ga spremi v predmestje do katoliške cerkve, ker ne more več prestajati, dokler se ne izpove. V zgodnjem jutru sta prišla do župnišča in pozvonila. Duhovnik je pogledal skoz okno in vprašal, ali je treba pre-videti bolnika. Da, je odgovoril grof, a bolnik je tukaj, samo odprite mu. Odprl mu je in grof je opravil sveto spoved. — Ko sta se s tovarišem vračala domov, je bil miren in vesel, da je odvalil od sebe težo, ki mu je kakor velik kamen ležala na vesti. »Ah, kolika dobrota je spoved!« je rekel svojemu tovarišu. »Kako mi je bilo srce olajšano, ko sem povedal svoj greh, in kako šele, ko sem prejel sveto odvezo!«
Ko sta prišla domov, je legel, tovariš pa ga je pustil, naj mirno počiva. Počival je dolgo, dolgo. Bilo je že proti poldnevu, a v grofovi sobi se ni nič genilo. Tovariš je trkal na njegova vrata — nič odgovora. Slednjič odpro sobo: grof je ležal na postelji s sklenjenima rokama, bled, mrzel, mrtev. Kar je tako nenavadno slutil, se je zgodilo. Tovariš pa je iz dna srca vzdihnil, kar je nekaj ur poprej izrekel rajni grof: »Ah, kolika dobrota je sveta spoved!« — Mi pa recimo: Kolika dobrota in milost božja je pekoča vest, ki grešnika vzdrami iz smrtnega spanja in ga reši večne smrti! Amen.
IV.
Druga temeljna resnica:
Da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
Prva temeljna resnica katoliške vere je, d a je Bog. O tej resnici sem govoril v treh zaporednih govorih. Premišljevali smo, kako človeška pamet to resnico spoznava prvič iz bivanja sveta, drugič iz umne uredbe sveta, tretjič iz glasu vesti.
Glas vesti nam oznanja nravni zakon, iz katerega odseva neskončna božja svetost. Bog hoče in ljubi vse dobro in sovraži vse hudo. Sklepati pa moremo iz glasu vesti in iz božje svetosti tudi na neskončno pravičnost, s katero bo Bog vse dobro poplačal in vse hudo kaznoval, kakor si bo kdo zaslužil. To je druga temeljna resnica katoliške vere: Da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. 0 tej resnici vam hočem danes govoriti.
1.	Vsak zakonodajalec, vsak cesar ali kralj, tudi vsak moder gospodar mora zahtevati, da se njegove zapovedi in njegovi ukazi izpolnjujejo.
Neskončno modri in neskončno sveti Bog tudi ne more dopustiti, da bi se njegovi zakoni prezirali. Nezavedni naravi je dal take zakone, da se nujno izvršujejo in jih ne more nihče kršiti. Umnega človeka pa je odlikoval s tem, da mu je dal nravni zakon, ki dobro zapoveduje in hudo prepoveduje, človeku pa pušča svobodno izbiro, da si sam izvoli dobro ali hudo. Zato pa je združil z nravnim zakonom primerno zatrdilo, to je plačilo za izpolnjevanje in kazen za kršitev.
2.	Že tukaj na zemlji se deloma kaže božja pravičnost, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Priče so: kazen prvih staršev, vesoljni potop, pokončanje Sodome in Gomore, usoda izraelskega ljudstva, ki je bilo srečno, dokler je Bogu služilo, tepeno pa in nesrečno, ko mu je postalo nezvesto. Isto priča cerkvena zgodovina, ki kaže, kako je Bog očitno kaznoval velike nasprotnike svete Cerkve. Neron, prvi veliki preganjalec kristjanov v rimskem cesarstvu, je umrl kot samomorilec. D o m i c i j a n a je prebodel z mečem njegov bivši suženj. Maksimina Trača n a so ubili njegovi vojščaki. D e c i j je pal v nesrečnem boju z Goti v močvirje, v katerem se je zadušil; divje zveri so raztrgale njegovo truplo. Nad vse grozna je bila usoda cesarja V a 1 e r i j a n a : leta 260. ga je premagal perzijski kralj Sapor; kot suženj je moral potem poklekati k Saporjevemu konju, da je iznad njegovih ramen zmagonosni kralj zajahal svojega konja; v kletki so ga v osramočenje vodili po cestah, skozi vasi in mesta; slednjič so mu raz živo telo slekli kožo ter jo obesili v poganskem svetišču. Avrelijana je njegov najljubši svetovalec prebodel z mečem. Dioklecijan jev svojih sijajnih palačah zblaznel ter umrl vsled gladu. Galerija je vsled
njegove nezmernosti in pohotnosti doletela ostudna bolezen; živemu so se črvi zaredili v mesu; niti sužnji mu niso hoteli streči. Maksimin Daja se je zastrupil, Maksimijan obesil. — Pod presunljivim vtiskom teh dejstev je vzkliknil pisatelj Laktancij: »Tako umirajo sovražniki božji!«
—	Tudi cerkvena zgodovina srednjega in novega veka ima dosti podobnih zgledov. In tudi dandanes se pri posameznih ljudeh večkrat že na tem svetu razodeva božja pravičnost. Lepo nravno življenje navadno vodi k sreči ali vsaj k pravi notranji zadovoljnosti, greh pa ima nesrečne posledice, ali vsaj trajnega miru ne daje.
3.	Vendar ta svet ne pokaže vselej popolne pravice. Tudi
dobri ljudje morajo trpeti in hudobnim se včasih posrečujejo zli naklepi. Razlog, zakaj Bog to dopušča, je lahko umeven. To življenje je le pot do poslednjega namena; zato se bo pravica božja popolnoma jasno pokazala šele ob vesoljni sodbi, ko bo svet dovršil svojo pot. Jezus Kristus je govoril o sodnjem dnevu:	»Sin človekov bo prišel v veličastvu
svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo povrnil vsakemu po njegovih delih« (Mat. 25, 46). »Hudobni pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje« (Mat. 25, 46),
Ljudje malostnega uma žele, da bi Bog sproti plačeval in kaznoval, a božja modrost iz višjih namenov ne posega v naravni red z vednimi čudeži. Gospod pravice pride ob sodbi.
4.	Sveta vera uči, da bo plačilo za zvestobo in stanovitnost v dobrem večno zveličanje, kazen za smrtni greh pa večno pogubljenje. »H udobni pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje,«
Radi verujemo v večno življenje, v večno plačilo v nebesih. Težave pa nam dela vera v večnost kazni; a razodetje tudi to določno uči. Krivični, kateri v smrtnem grehu umrjejo, »pojdejo v večno kazen, v neugasljiv ogenj, kjer njih črv ne umrje in njih ogenj ne ugasn e,«
—	tako in podobno se izraža sveto pismo.
Večnost kazni za smrtni greh zahteva božja pravičnost, božja svetost in modrost in celo božja ljubezen do človeštva.
a)	Božja pravičnost. Po zasluženju mora biti kaznovan smrtni greh, ki je neskončna žalitev božjega veličastva. Velikost krivice se ne meri po času, v katerem se je vršila, ampak po njeni zlobnosti, in ta je v smrtnem grehu neskončna, ker je smrtni greh radovoljna žalitev neskončno popolnega Boga. Zaslužena je torej neskončna kazen. Ker ne more biti neskončna po velikosti bolečin, je božja pravica grešniku odmerila kazen, ki traja brez konca.
b)	Isto zahteva božja svetost in modrost. Svetost božja mora zahtevati, naj se izpolnjuje nravni zakon. Na-
vadno pa je samo misel na večno kazen zmožna, človeka v hudih izkušnjavah odvrniti od greha. Torej zahteva božja modrost večno kazen kot edino primerno zatrdilo nravnega zakona. Kako malo izda v hudi izkušnjavi misel na samo časno kazen, je razvidno iz tega, da se vic splošno tako malo bojimo.
Nespametna je tolažba grešnikova, da Bog zavoljo svojega usmiljenja ne more večno kaznovati. Bog je neskončno usmiljen do grešnika, kateri sledi klicu njegove milosti in se skesan povrne k njemu. A to je možno le v tem življenju. S smrtjo poteče čas milosti in čas preizkušnje je končan. Kakor se je kdo v tem življenju odločil: za Boga ali proti Bogu, tako ostane. Kakor za pravične v večnosti ni več nevarnosti, da bi grešili, tako za pogubljene ni več možnosti, da bi se kesali in izpre-obrnili. Brez kesanja in izpreobrnjenja pa ni odpuščenja. Sveto pismo pravi: »Če drevo pade proti jugu ali severu, obleži tam, kamor je padlo« (Prid. 11, 3). In na drugem mestu: »Pride noč, v kateri nihče ne more delati« (Jan. 9, 4).
c)	Slednjič celo božja ljubezen do človeštva zahteva večnost kazni. Bog svoje stvari ljubi in zato jih podpira, da ne zavržejo zveličanja. Večnost kazni pa je sredstvo, ki more tudi slabotne ljudi obvarovati padca.
Strah pred božjo kaznijo sam po sebi še ne povzdiguje človeškega srca h kreposti, toda vceplja človeku spoštovanje do božjega veličastva in globok pojem o božji svetosti ter ga varuje oskrunjevalnih madežev. Tako se človek pripravlja za višje nagibe h krepostnemu življenju in nesebični ljubezni do Boga.
V globokem umevanju božjih razodetih resnic je pesnik Dante v nadpisu pekla izrazil pomen večnih kazni:
Giustizia mosse il mio alto fattore,
fecemi la divina potestate,
la somma sapienza ed il primo amore.
Lasciate ogni speranza, voi, eh' entrate.1
Pravica je nagnila mojega visokega stvaritelja, naredila me je božja moč, najvišja modrost in prva ljubezen. Pustite vsako upanje, vi, ki vstopate.
Predragi, druga temeljna resnica, da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, naj nas odvrača od greha in nagiblje k dobremu ter v dobrem krepi. Najblažji in najlepši nagib za nravno in krepostno življenje je sicer ljubezen do Boga. A ker se more človek le polagoma povzdigniti do čiste in popolne božje ljubezni, je koristen in dober tudi strah božji. Sveto pismo pravi: »Začetek modrosti je strah božji.« (Pridig. 1, 16.) Amen.
1 To se more v govoru navesti seveda le v takih krajih, kjer večina poslušalcev umeva tudi italijanščino, n. pr. v Primorju.
Sopraznik Marijinega obiskanja.1
O nesreči onih, katere zapusti Marija.
Tiste dni se dvigne Marija in odide urno v gore, v mesto na Judovem.
Luk. 1, 39.
Marija zapusti danes svojo skromno hišico v Nazaretu in pohiti čez gore v več ko tri dni oddaljeno mesto na Judovem, v Ain Karim, k svoji teti Elizabeti. Kako žalostno bi bilo za nas, kakšna nesreča bi bila za nas, ako bi nas Marija duhovno zapustila, kakor je zapustila v resnici danes svoje rojstno mestece Nazaret! Kaka nesreča bi bila, ako bi se moglo o tem ali onem izmed nas reči: Marija se je dvignila ter je odšla od tega človeka!
Pa je mogoče, da se nahajajo kristjani, katere Marija zapusti, katerim odtegne Marija svoje varstvo, od katerih Marija odide? Da, ni samo mogoče, da Marija zapusti tega ali onega kristjana, to ali ono dušo, ampak celo nahajamo mnogo, mnogo kristjanov, od katerih je Marija odšla, katere je Marija zapustila, katerim je Marija odtegnila svoje varstvo. Da se tudi nam ne bo pripetila strašna, grozna nesreča, da bi nas Marija zapustila, da bi odšla od nas Marija, vam hočem v svojem današnjem govoru pokazati:
I.	Kako nesrečni so oni, katere Marija zapusti;
II.	kdo so oni, katere Marija zapusti.
I. Kako bi naj ne bil nad vse nesrečen oni, od katerega Marija odide, katerega Marija zapusti, ker ga z njo zapusti mogočna zaščitnica in zagovornica? Česa bolj potrebuje človek, ko zaščite in pomoči? Od vseh strani nas obdajajo sovražniki, mogočni po svoji moči in mnogobrojni po svojem številu. Dan za dnevom nas napadajo in nas vznemirjajo s svojimi silnimi napadi, in če le enkrat podležemo njihovim napadom, zadostuje, da postanemo za vedno nesrečni. Dobro vem, da nahajamo v sv. veri, v sv. zakramentih mogočno zaslombo, izdatno sredstvo, branilo proti svojim dušnim sovražnikom. A razen tega nam je dala previdnost božja še drugo pomočnico braniteljev, zaščit-nico, ki je mogočna »kakor urejena vojna vrsta« (Vis. pes. 6, 9), zaščitnico, ki bi nas naj branila, ščitila proti vsem našim duševnim sovražnikom, ki bi nam naj vedno pomagala pribojevati zmage nad našimi duševnimi sovražniki.
1 Primerno tudi za nedeljo po soprazniku Marijinega obiskanja. Duhovni Pastir.	24
Ta mogočna, nas braneča vojska je Marija, na katero obrača sveta Cerkev svetopisemske besede:	»Strašna kakor
urejena vojna vrsta« (Vis. pes. 6, 9). Marija je strašna vsem našim sovražnikom »kakor urejena vojna vrsta« (Vis. pes. 6, 9), in je močna kakor mogočna vojska, da se more vojskovati s celo vojsko naših mogočnih ter mnogoštevilnih sovražnikov. Kakor dolgo torej Marija kristjana brani, ščiti, varuje, tako dolgo je tako močan kakor cela vojska. Ako pa človeka zadene strašna nesreča, da lahko rečemo o njem: Marija se je dvignila ter je odšla od njega, Marija, ta mogočna in strašna vojska, ga je zapustila, tedaj pa je prepuščen lastni slabosti in izročen samo-pašnosti svojih sovražnikov. Pekel, svet, njegovo meseno po-željenje se družijo in z združenimi močmi ga potem napadajo. Za takega nesrečnega človeka je ni tako majhne izkušnjave, da ne bi privolil vanjo, je ni tako ostudne strasti, da bi ji ne stregel, je ni tako velike zakrknjenosti srca, da bi se ji ne vdal.
Ta ali oni izmed vas, ljubljeni v Gospodu, bi utegnil misliti, da pretiravam, da precenjujem moč Marijinega varstva, zaščitja. A jaz nisem ničesar trdil, l«ir bi ne temeljilo na nauku nezmotljive svete Cerkve in na nauku sv. cerkvenih očetov. Kakor naklanja nebeški Oče ljudem vse milosti po svojem edinorojenem Sinu, tako deli, pravi sv. Bernard in z njim mnogo drugih cerkvenih očetov, Kristus razne milosti ljudem le po rokah svoje brezmadežne matere. »Sklenil je Kristus,« pravi sv. Bernard, »da dobimo vse le po njegovi materi, ker jo je postavil za delivko ter posredovavko vseh svojih milosti. Kogar torej zapusti Marija, njega zapusti tudi ona, po kateri deli Kristus ljudem milosti. A za njega, katerega zapusti ona, po kateri deli Kristus milosti, usahne tudi vir božjih milosti. Vprašam vas, ljubljeni v Gospodu, kje pa naj zajema oni oporo v boju s svojimi dušnimi sovražniki, kateremu je usahnil vir milosti božje, vir pomoči Marijine?
Nepobitna resnica je, da more Marija onega, katerega je zapustila in kateri je tudi njo zapustil, ki je ostavil njeno materinsko srce, z eno samo priprošnjo pri svojem božjem Sinu zopet dovesti nazaj na svoje materinsko Srce; da more Marija onemu, kateremu je zaprla vir milosti božjih, z eno samo priprošnjo pri svojem božjem Sinu zopet odpreti vir milosti božjih. A Marija ne odtegne samo svoje pomoči, zaščite onim, od katerih odide, ampak jim tudi odtegne svojo priprošnjo. In to je druga strašna nesreča za one, katere Marija zapusti. In česa vsega, povejte mi, ljubljeni, ne izgubi oni, kateremu Marija pri svojem božjem Sinu odtegne svojo priprošnjo? Predpodobo takega nesrečneža, kateremu odtegne Marija svojo priprošnjo pri svojem božjem Sinu, nahajamo v nesrečnem Amanu. Kralj Asver je dal na nasvet Amanov za vse svoje kraljestvo povelje, »da se naj pomorijo in pokončajo vsi Judje od mladega do sta-
rega, otroci in žene, enega dne« (Est. 3, 13). To kraljevo povelje je navdalo vse Jude z velikanskim strahom. Mardohej je prosil Estero, svojo rejenko, katero je kralj povzdignil za svojo prvo ženo in kraljico, da naj govori za svoje ljudstvo pri kralju. Estera je šla h kralju in je izprosila od njega, da je preklical svoje že izrečeno povelje in Judje so bili rešeni. Tudi hudobni Aman se je, ko je prišel v nemilost pri kralju, zatekel k mogočni kraljici Esteri, da bi prosila pri kralju za njegovo življenje. A Estera ni uslišala prošnje izdajalca svojega ljudstva in ni prosila zanj pri kralju. To pa je bilo Amanu v pogibel. Kralj ga je dal obesiti na vislice, katere je bil napravil Aman za Mardoheja.
Kakor je Estera odtegnila hudobnemu Amanu svojo priprošnjo pri kralju, ravnotako odtegne svojo priprošnjo nebeška Estera, Marija, pri svojem božjem Sinu onemu, katerega je zapustila, od katerega je odšla. Sv. Anzelm pravi: »Ako Marija za nas prosi pri svojem božjem Sinu, se ne moremo nikakor pogubiti.« Kogar pa ta nebeška Estera, Marija, zapusti, ta se bo težko rešil pogube, ker ga je zapustila ona, ki je s svojo priprošnjo pri svojem božjem Sinu vsegamogočna. O tej resnici pripominja sv. Avguštin tole: Ako bi se prikazal kateremu človeku njegov angel varih v vidni podobi in bi mu rekel: Krščanska duša, v celih nebesih, med vsemi svetniki nimaš nobenega prijatelja, nimaš nikogar, ki bi bil tvoj priprošnjik pri Bogu. Toliko tisoč angelov, toliko tisoč svetih mučencev, nešteta množica spoznavalcev kleči pred prestolom božjim in prosijo za svoje častilce na zemlji; a zate ne prosi nikdo. Nikdo izmed nebeških duhov ne prosi zate. Kaj bi mi o takem nesrečnežu mislili? Kajne, tak zapuščenec ne sme upati ničesar dobrega niti za telo, niti za dušo? In je vendar položaj onega človeka, kateremu Marija odreče svojo priprošnjo pri svojem božjem Sinu, mnogo žalostnejši, nevarnejši, kot bi bil položaj onega, kateremu bi odrekli vsi nebeški duhovi svojo priprošnjo pri Bogu. Marija je namreč, pravi sv. Avguštin, »po svoji priprošnji mnogo mogočnejša nego vsi svetniki skupaj.« Ako bi torej komu izmed nas Marija odrekla svojo priprošnjo pri Bogu, tedaj bi bil njegov položaj mnogo nevarnejši, žalostnejši, obupnejši, kot če bi ga pozabili vsi drugi nebeški duhovi, kot če bi mu odrekli svojo priprošnjo pri Bogu vsi drugi nebeški duhovi. Onemu torej, kateremu bi odrekla Marija svojo priprošnjo pri svojem božjem Sinu, bi se bilo treba bolj bati za zveličanje svoje duše, kot pa onemu, katerega bi pozabili vsi drugi svetniki pri Bogu. Tako nesrečni so oni, katere zapusti Marija s svojini varstvom, zaščitjem in priprošnjo. In kdo ve, ali ni tega ali onega izmed nas Marija zapustila s svojim varstvom, zaščitjem, svojo priprošnjo? In kdo ve, ali se ni temu ali onemu izmed nas bati, da je Marija odšla od njega s svojim varstvom, zaščitjem, s svojo priprošnjo? Komu se pa je treba bati te strašne nesreče?
II.	Dve vrsti ljudi nahajamo, katerim se je po vsej pravici treba bati, da je Marija odšla od njih s svojim varstvom, s svojo priprošnjo. V prvo vrsto teh nesrežnežev spadajo oni grešniki, ki ljubijo greh, ki vztrajajo v grehu, ki se prav nič ne prizadevajo, da bi se poboljšali. S tem pa ne tajim, da ni Marija pribežališče grešnikov, s tem pa ne trdim, da Marija vsakega grešnika zapusti, da Marija od vsakega grešnika odide s svojim varstvom in s svojo priprošnjo. Dobro vem namreč, da Marija ni samo ljubezniva mati pravičnikov, ampak tudi varno zavetje ter pribežališče grešnikov. Sv. Cerkev sama jo pozdravlja s tem tolažbepolnim naslovom in pozdravom. A pri tem sv. Cerkev dobro razločuje med grešniki. Po svojih služabnikih namreč prosi sv. Cerkev Marijo: »Pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati!« (Cerkv. ant.) Grešnikov, ki se kesajo svojih grehov, ki si pridno prizadevajo, da bi se poboljšali, ki delajo tudi pokoro za svoje grehe, ne zapusti Marija s svojim varstvom in s svojo priprošnjo pri Bogu. Za take grešnike prosi sv. Cerkev, naša predobra mati, Marijo in Marija prosi zanje pri svojem božjem Sinu. Tudi od onih grešnikov, ki so sklenili z grehom prijateljsko zvezo, ki mirno spijo spanje greha, ne da bi jim prišlo na misel, da bode vendar že enkrat čas, začeti delati pokoro, se poboljšati, se spraviti z Bogom, ne odide sicer Marija takoj, ampak prosi zanje še nekaj časa pri svojem božjem Sinu, kljub temu, da živijo življenje greha. Končno pa odide Marija od njih in jim odtegne svoje varstvo in priprošnjo.
V drugo vrsto ljudi, katerim se je treba bati, da jih je Marija zapustila, spadajo oni, ki so sčasoma popolnoma opustili češčenje preblažene Device Marije. Take je tudi Marija zapustila. Marija sama pravi: »Ljubim tiste, ki mene ljubijo« (Preg. 8, 17), varujem tiste, ki me častijo, blagoslavljam tiste, ki se k meni zatekajo. Kakor hitro pa začnemo pojemati v pobožnosti do preblažene Device Marije, v ljubezni do prebl. Device Marije, v češčenju prebl. Device Marije, začne nam tudi Marija polagoma odrekati svoje varstvo, zaščitje in svojo priprošnjo. Bog nas varuj, da bi ne imeli nikdar povoda, tarnati, plakati z besedami, s katerimi je nekoč tarnalo judovsko ljudstvo, seveda v popolno drugačnem zmislu, pomenu: »Odkar smo jenjali kraljici na nebu darovati in ji žrtvovati pitne darove, nam vsega primanjkuje, in končuje nas meč in lakota« (Jer. 44, 18).
Mi večkrat tarnamo: Primanjkuje nam vsega, manjka nam vsega, pri vseh naših delih ter opravilih nam manjka blagoslova božjega, časna sreča nas hoče zapustiti, naše srce se je nezapa-ženo ohladilo v ljubezni do kreposti, v ljubezni do molitve, v gorečnosti v službi božji. Toda vprašajmo svojo vest, ali še plamti naše srce iste pobožnosti do Marije, katere je plamtelo v naših pobožnih otroških letih. Znabiti bomo tudi mi morali reči, priznati, da nam manjka časnega in duhovnega blagoslova
od onega časa, ko smo začeli opuščati češčenje preblažene Device, aii smo ga pa celo opustili.
Dragi Marijini častilci! Sklenimo danes trdno, da nočemo nikdar Marije zapustil, da jo hočemo vse dni svojega življenja goreče častiti, da ji nočemo nikdar z zakrknjenostjo srca, z nespokornostjo svojega življenja, z mlačnostjo in mrzoto v njeni službi dati povoda, da bi odšla od nas. Ako jo pa bomo goreče častili, iskreno ljubili, tedaj smo lahko zagotovljeni, da bode Marija vse dni našega življenja, zlasti pa ob uri naše smrti pri nas s svojim varstvom in zaščitjem in priprošnjo pri svojem božjem Sinu. Amen.	Po Tschupicku P. Dionizii Dušej.
Peta nedelja po binkoštih.
Vzorniki v cerkveni zgodovini.
VIL Sveti puščavniki.
Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša, kot pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Mat. 7, 20.
Današnji nedeljski evangelij je oddelek onega daljšega govora Gospodovega, ki se imenuje Jezusova »pridiga na gori«. Začne se ta prevažni govor z osmerimi blagri, ki nam prav nakratko označijo pot proti nebesom ter so, kakor bi zdaj rekli, nekakšen vzpored ali program krščanskega življenja. Pa tudi ves nadaljnji govor nam razkazuje poglavitne nauke naše svete vere in nam zlasti določuje, v čem se hodo ločili pravi Jezusovi učenci od vseh drugih ljudi na svetu, od paganov, pa tudi od Izraelcev, zlasti od zvijačnih farizejev, ki zavijajo in napačno razlagajo celo besede sv. pisma. Posebno pa še Gospod proti koncu svojega gorskega govora poudarja, da ni že zadosti samo verovati, marveč je treba tudi živeti, kakor vera uči: »Ne vsak, ki mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo.«
Cerkvena zgodovina nas uči, kako dobri, kako izvrstni so ljudje, kateri se zvesto ravnajo po Jezusovih naukih. Posebno mikavno je pa še, opazovati one, ki so bili med dobrimi najboljši. Med drugimi so se odnekdaj posebno odlikovali redovniki. Zato se moramo na te vzornike cerkvene zgodovine še posebej ozirati. Danes vam razložim početek redovniškega življenja, ki se je najprej razodevalo pri tako-zvanih s a m o t a r c i h ali puščavniki h.
Lepo krščansko življenje ima mnogo ovir, navadno jih imenujemo izkušnjave. Te ovire poštenega in svetega življenja imajo zlasti trojni izvir, ki nam ga je označil sv. apostol Janez z besedami:	poželenje mesa, poželenje oči in
napuh življenja. Poželenje oči nam znači neredno poželenje bogastva in svetnega imetja, poželenje mesa v kratkem naznanja hlepenje po svetnem uživanju in razveseljevanju, napuh življenja pa kaže neredno veselje, ki je ima človeško srce do svetne časti in odlike. To trojno poželenje je človeku še tem bolj nevarno, ker je podpira in pospešuje hudobni svet ter podžiga tudi hudobni duh.
Zoper to trojno poželenje je bilo obrnjeno vse Kristusovo delovanje in prizadevanje; saj je ves njegov nauk, ki ga nam je dal z besedo in zgledom, v prvi vrsti naperjen zoper to trojno poželenje. Da bi zatrl na svetu poželenje oči, si je izvolil uboštvo in je ostal ubožen vse svoje življenje, akoravno bi bil kot vsemogočni Bog lahko imel na razpolago vse bogastvo sveta. Rojen je bil v ubornem hlevcu, umrl je na križu, vse življenje je živel ob miloščini, da je sam -— ne milovaje, marveč zadovoljno in veselo — spoznal: Lisice imajo svoje votline in ptički svoja gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo položil. — Da bi zatrl poželenje mesa, poželenje razkošnega in pogubnega uživanja in raazveseljevanja, si je volil vsekdar le to, kar je preprosto, skromno, neprijetno in težavno, ter tudi hotel slednjič umreti v najgrozovitejših bridkostih in bolečinah — njegovo življenje je bilo ves čas ostra pokora, res pravi križev pot. Zato je pa vabil za seboj, rekoč: Kdor hoče priti za menoj, naj zataji samega sebe, naj vzame svoj križ na rame in naj hodi za menoj. — Da bi zatrl na zemlji napuh in častihlepnost, je hotel vse dni preživeti v naj-skromnejših in najponižnejših okoliščinah in je voljno prenašal vsakršno poniževanje in zaničevanje; saj ravno sveta ponižnost mu je bila poleg svete čistosti najljubša čednost, zato je vabil vse ljudi: Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen!
Ta vzvišeni nauk in zgled Jezusa Kristusa je sv. Cerkev povzela v treh evangeljskih svetih: vedno uboštvo, vedno devi-štvo in pokorščina pod duhovnim predstojnikom. Ta nauk so izpolnjevali in ta zgled posnemali najboljši, najplemenitejši ljudje na zemlji. Precej v prvih časih krščanstva se niso ločili od drugih vernikov, marveč so živeli skupno med njimi. Vendar so se že zgodaj začeli najboljši odlikovati izmed drugih s tem, da so prostovoljno živeli v svetem devištvu — svete device prvih stoletij ostanejo vzor za vse čase, dokler bo stala sv. Cerkev, t. j. do konca sveta; nadalje s tem, da so prostovoljno prodali svoje obilno premoženje ter razdelili med uboge, sami pa živeli v skromnem uboštvu; in zlasti tudi s tem, da so silno zmerno, trezno in spokorno živeli. Torej pravih samotarjev in
redovnikov še ni bilo, a vsi so se trudili za višjo svetost in popolnost, in mnogi so se še prav posebno odlikovali. Imenujemo jih a s c e t e. Asceti ali asketi so se pri starih Grkih imenovali oni borilci, kateri so se s postom in strogim zatajevanjem vadili in pripravljali za tekmovanje pri igrah, da so bili urnejši in spretnejši; pri nas kristjanih pa pomeni asceza one verske vaje, s 'katerimi si prizadevajo goreči kristjani doseči višjo svetost ali krščansko popolnost po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa, zlasti zatajevanje in premagovanje samega sebe.
Da bi se v ascetičnem življenju laže in še bolj izpopolnili, so V poznejših časih mnogi šli v samoto, da bi jih nihče ne motil v molitvi in premišljevanju, da bi jim ne bili v pohujšanje slabi zgledi hudobnih ljudi, in da bi se vadili v ostri spokornosti, ker v puščavi ni nikakršne ugodnosti in prijetnosti, kakršno ponuja življenje med ljudmi.
Prvi tak samotar, o katerem nam sporoča cerkvena zgodovina, je bil s v. P a v e 1 , ki je že v mladih letih za časa preganjalca Decija šel v puščavo in je v divji samoti preživel 90 let. Njegov zgled so posnemali še mnogi drugi; vendar so se kmalu prepričali, da popolna samota ima tudi svoje nevarnosti, zato so začeli samotno in družbinsko življenje nekako sklepati tako, da so sicer posamezniki puščavniki živeli vsak zase v ločenih, bolj ali manj oddaljenih uticah ali celicah, vendar so v določenih časih drug drugega obiskavali ali pa se tudi zbirali na enem kraju k skupnemu pouku ali službi božji. Imenovali so se menihi od grškolatinske besede monachus, ki pomeni človeka, kateri sam živi. Pričetnik takega samotarskega življenja je sveti Anton, ki se po pravici imenuje sv. Anton Veliki. Gotovo nam bo v korist, ako si nekoliko natačneje ogledamo tega vrlega moža.
Rojen je bil 1. 251. v neki vasi v Zgornjem Egiptu, nekako v tistem času, ko je že sv. Pavel zapustil svoj dom in šel v puščavo. Njegovi starši so bili jako premožni pa bogaboječi. Malega sinka so zelo skrbno vzgojevali; toliko skrbni so bili za njegovo nedolžnost, da ga niso pustili niti v šolo, da bi se ne bil kaj pohujšal ali izpridil med razposajenimi tovariši. Ravno to pa je bilo zelo všeč dobremu otroku, da je tem lažje molil in opravljal druge verske vaje.
Ko je bil 18 let star, mu umrjo starši in Anton je naenkrat velik bogatin. A bogastvo mu ni odvrnilo srca od Boga, marveč je le mislil na to, kako bi svoje veliko premoženje obrnil, da bi največ koristilo za večnost. Šest mesecev pozneje je slišal v cerkvi besede sv. evangelija: Ako hočeš biti popoln, pojdi in prodaj vse in daj ubogim; potem pridi in hodi za menoj; in imel boš veliko plačilo v nebesih. Te besede so močno ganile njegovo blago srce. Kar je nekdaj skazil judovski mladenič, naj bi zdaj popravil krščanski mladenič: oni je žalosten odhajal, ko je slišal te Zveli-
carjeve besede; ta pa vesel, ker je hotel junaško izpolniti Jezusovo željo. Prišedši domov, proda vse svoje premakljivo imetje in razdeli denar med uboge, kar je bilo pa nepremakljivega (hiše in zemljišča), podari soseski s tem pogojem, da bo skrbela za njegovo ostalo sestro. Potem pa gre v puščavo in nastopi z veliko vnemo novo pot svete popolnosti. Pač so morali biti angeli v nebesih veseli tega plemenitega mladeniča, ki je bil tako lepo preživel prva najlepša leta svojega življenja in hoče sedaj na podlagi dosedanje mladeniške svetosti pozidati še krasni tempelj moške delavnosti.
Z junaškim navdušenjem se loti svoje velikodušne naloge. Živi ob samem kruhu, ki ga pa použije šele po solnčnem zahodu; žeje pa si ne gasi z nobeno drugo pijačo nego z vodo. Večkrat se primeri, da zaužije kaj šele drugi ali četrti dan. Spi le prav malo časa, in sicer na tleh; drugi čas pa porabi za molitev in delo. Da bi se v raznih čednostih izpopolnil, se poslužuje te-le jako praktične metode: rad obiskuje puščavnike, svoje brate, katerih je bilo takrat že mnogo v egiptovski puščavi. Ukaželjno posluša njihove nauke, še bolj pa se trudi, da bi vestno posnemal njihove zglede, in sicer po temle jako modrem pravilu: vsakega hočem posnemati v oni čednosti, v kateri se posebno odlikuje. Enega je posnemal v krotkosti, drugega v ponižnosti, tretjega v pobožni molitvi, četrtega v nočnem čuvanju, petega v postu in premagovanju itd. In ko je tako od vsakega sprejemal, kar je pri njem opazil najboljšega, je v sebi združeval popolnost vseh, in bil je tako plemenitega mišljenja in vedenja, da so ga sploh imenovali »ljubljenca božjega«.
Tako velikega napredovanja in svetega življenja pa ni mogel hudobni duh gledati brez zavisti; nadlegovati ga je začel z raznovrstnimi, silno hudimi izkušnjavami. Sv. Anton jih je pa junaško premagoval ter v ta namen še več molil in se še bolj pokoril. Tako je preživel že 35 let in si nabral veliko zaslug. Da bi pa njegova svetost bila znana le Bogu in skrita pred ljudmi, je zapustil prvotni kraj in šel še dalje po puščavi ter si odbral tako skrit kraj, da ni nihče mogel občevati ž njim ter je ostal prikrit 20 let. A slednjič so ga poiskali prijatelji in častilci tudi v tem skrivališču ter se čudili njegovi veliki svetosti, katero je tudi Bog potrjeval s čudeži. Svetnik je ozdravljal bolnike, izganjal hudobne duhove ter imel posebno moč tudi do živali in do nežive narave. V kratkem se je nabralo okrog njega premnogo puščavnikov in bogoljubnih mladeničev, ki so želeli posnemati njegov sveti zgled, poslušati njegove zlate nauke ter po njegovem modrem vodstvu dospeti do krščanske popolnosti. Sv. Antona je veselila tolika gorečnost in navdušenost, odkazal jim je primeren kraj in veselili so se v njegovi bližini po dveh bližnjih bregovih vsak v svoji celici in sv. Anton jih je obiskaval vsak mesec, da jih je s svojimi besedami vzpodbujal in krepčal. V kratkem se je ondotna puščava izpremenila
kakor v rajski vrt svetih in nedolžnih ljudi. Sv. Atanazij, ki nam je obširneje opisal življenje sv. Antona, nam opisuje to svetniško življenje takole: »Prepevali so, brali, postili se in veselili se v upanju prihodnjih dobrot; delali so, da bi mogli deliti miloščino, ter živeli med seboj v ljubezni in edinosti. Videti je bilo, kakor da si prišel v posebno deželo bogoljubnosti in pravičnosti; tukaj ni bilo nikogar, ki bi delal krivico ali trpel krivico; bila je sicer množica, toda pri vseh le ena sveta misel. Kdor je videl te celice in ta lepi red, je mogel vzklikniti: Kako lepa, o Jakob, so tvoja bivališča; kako lepi, o Izrael, tvoji šotori!«
Svetniku se je bila tako priljubila puščava, da jo je v vsem svojem dolgem življenju zapustil le kake trikrat in le za malo časa. Prvikrat je zapustil svojo dragoceno samoto, ko je
1.	311. Maksimin jel preganjati kristjane v Egiptu. Šel je v Aleksandrijo, da bi tam tolažil kristjane in jim dajal srčnost v mučeniških bridkostih. »Pojdimo,« tako je rekel svojim učencem, »pojdimo v Aleksandrijo, da se vojskujemo, ako nas pokličejo; če ne, da vojskujoče gledamo!« Čeravno si ni ničesar bolj želel, kakor mučen biti in kri preliti za Jezusa, vendar mu je branila ponižnost, da se ni sam silil v mučeništvo. Pač pa je obiskaval spoznavalce po ječah in rudokopih, jih tolažil in bodril k stanovitnosti; spremljal jih je tudi pred sodnijo in na morišče ter se ni ločil poprej od njih, dokler niso slavno prestali muče-niške smrti. Pagani so se čudili toliki drznosti; oblastva so mu pretila z najostrejšimi kaznimi, ako ne opusti tega. Toda svetnik se ne zmeni za pretenje ter nadaljuje svoje sveto delo, dokler se ni povrnil zopet mir katoliški Cerkvi vsled slavne zmage Konštantina Velikega. Pagani so imeli večkrat priliko, da bi bili zgrabili sv. Antona, a si niso upali, tako zelo častitljiv se jim je zdel veliki svetnik iz puščave. Bog sam ga je varoval, ki je hotel, naj bo še dalje vzornik in učitelj tisočerim, ki si želijo pridobiti višjo svetniško popolnost. Drugič je zapustil sv. Anton puščavo, ko ga je sv. A t a n a z i j poklical v isto mesto, da bi katoličane utrdil v sv. veri ter arijance prepričal njihove strašne zmote. Z velikim uspehom je to storil in se zopet vrnil v puščavo. Še tretjič je stopil s svojih gora v nižave, ko so ga prosili jetniki, kateri so bili po nedolžnem zaprti, da je zanje prosil pri sodniji. Sicer se je pa vedno ogibal svetne družbe in mu še to ni bilo všeč, če je kdo izmed onih, ki so pri njem iskali sveta in pomoči, hotel dalje časa pri njem ostati, kakor je bilo treba. Večkrat je rekel svojim učencem: »Kakor ribe poginejo, če dolgo ležijo na suhem, tako postanejo tudi menihi mlačni, ako občujejo s svetnimi ljudmi; treba je torej, da se umaknemo na goro, kakor ribe k vodi.«
Povsod je bilo sloveče njegovo ime. Od daleč so prihajali ljudje, da bi le eno besedo slišali iz njegovih ust, ali da bi ga le videli. Še paganski učenjaki in filozofi so iz radovednosti prišli k njemu v puščavo. Nekaterim takim učenjakom, ki so se
ponašali zaradi svoje učenosti in svojih knjig, je rekel: »Kaj mislite? Kaj je prej in prvotno: razum ali učenost? Ali prihaja razum od učenosti, ali učenost od razuma?« Ko so mu odgovorili, da je bil razum poprej in da od njega izhaja učenost, je odvrnil svetnik: »Kdor ima torej zdrav razum, temu ni treba učenosti. Moja knjiga je vse stvarstvo; ta knjiga je odprta pred menoj in v nji lahko, kolikorkrat hočem, čitam besedo božjo!« Obenem jih je poučil o krščanstvu, katero so imeli za nespamet, in gotovo jim ni bilo brez koristi, da so obiskali slavnega moža v puščavi. Še celo cesar Konštantin in njegovi sinovi so se želeli seznaniti s čudodelnim svetnikom. Pošlje mu torej spoštljivo pismo, v katerem ga prosi, naj mu odpiše nekoliko besedi. Svetnik ukaže odgovoriti: »Veseli me, da častite Kristusa. Ne cenite časnega previsoko, marveč se spominjajte prihodnje sodbe. Pomislite, da Kristus sam je pravi in večni kralj. Bodite človekoljubni ter skrbite za pravico in za reveže!« Ko so se čudili njegovi učenci, da se celo car poniža in piše menihu, jih zavrne svetnik: »Knez tega sveta nam piše pisma, pa kaj se kristjani čudijo temu? Čudite se veliko bolj temu, da je Bog po svojem lastnem Sinu govoril z nami!«
Ko je bil 90 let star, je vsled notranjega opomina šel poiskat starega puščavnika sv. Pavla. Lahko si mislite, kako sta bila ta dva sveta starčka vesela drug drugega in kako vzvišeni in spodbudni so bili njuni pogovori. Posebno sta se čudila temule dogodku. Poprej mu je krokar donašal vsak dan pol hleba kruha, topot pa je prinesel cel hlebec. Sv. Pavel pravi: »Glej, kako dober je Gospod, kateremu služiva. Že 60 let prejemam le polovico, danes pa, ko vidi Jezus Kristus dva izmed svojih vojščakov, pošlje hrano za dva!« Kmalu potem je umrl sv. Pavel in sv. Anton se je srečnega štel, da je mogel zatisniti oči tako svetemu in častitljivemu služabniku božjemu ter mu preskrbeti dostojen pogreb.
Sv. Anton je še živel potem 15 let. Ko pa začuti, da se mu bliža konec, še prisrčno opominja svoje učence in se veselo poslovi pri njih ter ves utolažen izroči svojo čisto dušo Stvarniku 17. januarja 356. leta 105 let star.
Pač so taki možje, kakor je bil sv. Anton, čutili vso resnobo Kristusovih besedi:	Nebeško kraljestvo silo trpi in le
silni si je bodo prisvojili. Ako pa mi mlačni in mehkužni kristjani sedanjega veka nimamo več toliko poguma, da bi se povzpeli do tolike svetosti, naj nas vendar taki vzori pripravijo vsaj do trdnega sklepa, da bomo vestno in zvesto izpolnjevali te male dolžnosti, katere sv. vera od nas strogo zahteva. In če se že popolnoma ne odtegnemo svetu, vsaj navezujmo ne nanj tako zelo svojega srca, da bi vsled skrbi za časno izgubili izpred oči vso skrb za nadzemeljske ideale in večne blagre. Amen.
Ant. Kržič.
Šesta nedelja po binkoštih.
1. O zgodovini in pomenu vsakdanjega kruha.
Kako bi jih kdo mogel s kruhom nasititi tukaj v puščavi?
Mark. 8, 11.
Žalostna stoletnica je napočila, ljubi moji! Stoletnica hudih let, stoletnica lakote in draginje. Škof Slomšek so zapisali v neki svoji pridigi te-le spominske besede: »Huda leta so bila 1814—1816. Vagan pšenice je bil po 40 goldinarjev; ljudje so skorje mleli, travo jedli, veliko jih je gladu umrlo.« Odkod je 1 prišla pomoč, rešitev iz tako hudih časov? Pač le od tistega vsemogočnega Gospoda, ki se je usmilil tudi tisočere množice v puščavi, kakor nam sporoča sv. evangelij 4. postne in 6. pobin-koštne nedelje, od tistega neskončno dobrotljivega Boga, ki tudi nam daje vsakdanjega kruha. Le vprašanje je, ali se pa tudi hvaležno spominjamo vsak dan neskončne dobrotljivosti božje? In, ali katerikrat mislite, kako velikega pomena je kruh v našem življenju? Kjer ni kruha, tam je sila, ker brez mesa se pač izhaja, brez kruha jako težko. Kjer ni kruha, tam gospodari siromaščina, tam gleda lakota skozi slabo zaprta okna v hišo.
Dan na dan molimo v Gospodovi molitvi: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.« Zato menim, da je pač vredno in potrebno, pridigovati tudi enkrat o kruhu. Poslušajte torej sedaj nekaj o zgodovini in pomenu vsakdanjega kruha.
Pravzaprav je zgodovina človeštva — zgodovina kruha. Neštete vojske in prekucije delajo zgodovino vsakdanjega kruha. Takoimenovano socialno in izseljeniško vprašanje je vprašanje vsakdanjega kruha. A jaz se omejim le na zgodovino kruha, kakor jo nam podaja sv. pismo stare in nove zaveze, da razvidimo tudi njega pomen.
I.	1. Če odpremo staro zavezo, najdemo precej v prvi Mozesovi knjigi, že v 3. poglavju začetek zgodovine vsakdanjega kruha. V 19. vrstici stoje tam za vse čase odločilne besede Stvarnikove: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet.« Komu pa je Bog tako govoril in kdaj pa zakaj? Bog je govoril te besede prvemu človeku, Adamu, s katerimi ga je obsodil k trudu za vsakdanji kruh, in govoril je te besede tedaj, ko sta se Adam in Eva pregrešila z nepokorščino proti njegovi sveti volji.
Odsihmal se je treba potomcem Adamovim potiti za vsakdanji kruh, treba se je mnogo truditi in veliko zanj skrbeti. Nekateri si kruh služijo z rokami, drugi z glavo, z dušnimi
močmi, kar je dostikrat še mnogo napornejše, kakor kmečko delo na polju. Tudi po tvornicah in rudokopih je delo večkrat veliko težje in nevarnejše kakor kmečko ali domače rokodelsko delo, in amerikanski podjetniki dobro vedo, zakaj morajo tako delo draže plačevati; pa saj nimajo delavca povsod za človeka, bitje z dušo, ampak še manj kot za živino, v njem vidijo le stroj, ko se le-ta pokvari, dobi se precej namestek. No, pa naj si bo človek že tega ali onega stanu, zemlja nas po božji naredbi vse redi, in ko je Stvarniku dosti, se naše telo zopet vrne v zemljo, iz katere je bilo vzeto.
2.	Listajmo Mozesovo prvo knjigo dalje. V 14. poglavju najdemo nekaj posebnega. Ko je očak Abraham premagal štiri kralje, ki so bili napadli Lota, njegovega sorodnika, tedaj mu pride naproti Melkizedek, salemski kralj, in daruje v zahvalo za zmago kruha in vina; zakaj »duhoven je bil Boga najvišjega,« pravi sv. pismo. To je bilo predpodoba daritve sv. maše. Glejte, začetek poznejših skrivnosti v kruhu!
3.	Iz 18. poglavja ondi naj omenim še zanimivega dogodka Abrahamovega s tremi tujci.
Nekega dne opoldne sedi stari očak pred durmi svojega šotora v senci pod drevesom. Kar zagleda nedaleč od sebe idoče tri neznane može. Razsvetljen spozna pozneje, da ga je obiskal sam Bog in dva angela z njim. Takoj jim gre naproti, prikloni se jim in reče najimenitnejšemu med njimi: »Gospod, ako sem našel milost v tvojih očeh, ne hodi mimo svojega hlapca; prinesem nekoliko vode, da si umijete noge ter počijete pod drevesom. Tudi grižljej kruha bom prinesel, da si okrepčate svoje srce; potem idite dalje.« Njegovo gostoljubnost poplača Gospod z obljubo novorojenca, ki je bil očak Izak, njegov sin pa Jakop.
4.	Zgodba očaka Jakopa nam zgodovino vsakdanjega kruha razvija posebno očividno. Huda lakota je nastala v kanaanski deželi in drugje, »po vsem Egiptu pa je bilo dosti kruha,« pravi sv. pismo v nadaljnjem 41. poglavju. Zato pošlje Jakop svoje sinove po žito v Egipt, in tisti, ki jim ga razdeli, je njihov lastni brat Jožef. Kako čudna so pota božje previdnosti! Tisti, ki so ga hoteli umoriti in so ga prodali ter je bil potem po nedolžnem zaprt, a povišan na prvo mesto za kraljem, jih reši smrti za lakoto. Bog najde sredstva in pota, ko noben človek več ne ve izhoda iz stiske.
5.	Potomci Jakopovi, Izraelci, so bili zelo nevšečno ljudstvo, Bog je imel z njimi velike težave. Iz egiptovske sužno-sti jih je rešil, a nehvaležneži so godrnjali zoper njega, rekoč: »O, da bi bili umrli po roki Gospodovi v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa in smo jedli kruh do sitega!« (II. Moz. 16.) Bog jim v svoji prizanesljivosti in neskončni dobroti reče po Mozesu: »Glej, dežil vam bom kruh izpod neba; in ljudstvo
naj gre in naj ga nabira, kolikor ga potrebuje za vsakteri dan.« To je bila mana, kruh iz nebes, predpodoba pravega, živega nebeškega kruha nove zaveze.
6.	Predpodoben je tudi kruh, s katerim je bil okrepčan prerok Elija. Ves obupan in žalosten je mož božji, ker so ljudje tako hudobni, da ne izda vse nič, kar poizkusi z njimi. Prerok se vleže in zaspi v brinjevi senci. In glej, angel Gospodov se ga dotakne in mu reče: »Vstani in jej!« Elija se ozre, »in glej, pri njegovi glavi je bil podpepelnik in posoda vode.« Ko vstane, je in pije, in hodi »v moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči do božje gore Horeba« (III. Kr. 19).
Ob času preroka Elija je bila tudi znana vam tri- in polletna suša in lakota. Bog ga čudovito živi. »Krokarji so mu nosili kruha in mesa zjutraj, enako kruha in mesa zvečer in pil je iz potoka.«
Ko se posuši tudi potok Karib, reče mu Gospod: »Vstani in pojdi v Sarepto Sidoncev, in ostani ondi; zapovedal sem namreč ondi ženi vdovi, da te preživi.« Elija gre. Pri mestnih vratih jo najde, ko nabira drv, in ji reče: »Daj mi malo vode v posodi, da pijem . .. prinesi mi, prosim, tudi grižljej kruha v svoji roki.« Pa kaj mu ona odgovori? Začudena pogleda moža božjega in reče: »Kakor resnično živi Gospod, tvoj Bog, nimam kruha, razen toliko moke v loncu, kakor je pešica more držati, in malo olja v vrču; glej, nabiram par drv, da grem, in ga napravim sebi in svojemu sinu, da jeva ter umrjeva.«
Predragi! Ali si moremo misliti večjo stisko? Samo en grižljej, potem pa smrt za lakoto! In kaj ji odvrne prerok? »Nikar se ne boj, temuč idi in stori, kakor si rekla; vendar meni najprej naredi iz tiste močice majhen podpepelnik, in prinesi ga meni; sebi pa in svojemu sinu potem naredi.« In glejte, žena uboga in stori tako.
Kristjan, kaj pa bi bil ti storil v takem slučaju? Menim, da bi bil ti preroka kar pustil. Ta siromašna vdova pa zaupa tudi v največji zapuščenosti v Boga, in Bog tega dejanja ljubezni ne pusti nepoplačanega. Kakor ji je bil prerok napovedal, tako se je zgodilo. Moka v loncu ji ni pošla in olje v vrču se ji ni zmanjšalo, dokler ni Bog dal dežja na zemljo. Ko nekoliko potem ženi oboli sin in umrje, obudi ga Bog na prošnjo Elijevo k novemu življenju. Kako obilno plačilo milosrčnosti!
7.	K milosrčnosti opominja Sveti Duh tudi po besedah Tobijevih takole: »Z lačnimi in potrebnimi jej svoj kruh« (4, 17).
8.	Pomenljivi so tudi dvanajsteri darivni kruhi na dveh pozlačenih mizah v svetem šotoru in tempeljnu, ki so bili iz najlepše pšenične moke, s kadilom potresene. Vsako soboto so se drugi devali na mizo, stare pa so použili duhovniki. — Pa bodi dovolj svetopisemskih podatkov o zgodovini in
pomenu kruha iz stare zaveze. Kako lepo se iz tega zrcali božja vsemogočnost, dobrotljivost in skrb za nas ljudi.
II. V novi zavezi najdemo v nauku in življenju Zveli-čarjevem še posebne zanimivosti in znamenja ljubezni glede na vsakdanji kruh.
1.	Precej v začetku Jezusovega javnega delovanja
stopi izkušnjavec k njemu ter mu reče:	»Ako si Sin
božji, reci, da naj bodo ti kamni kruh.« Gospod ga zavrne, veleč: »Pisano je: Človek ne živi samo ob kruhu, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust« (Mat. 4).
Ko Gospod tako govori, misli na ljudi, ki hočejo takorekoč vse narediti in predelati v kruh, ki delajo vse le v časno korist, v korist telesu, ne misleč na svojo dušo. Za takimi ljudmi nekako satan stoji, hoteč jim zamoriti čut za večnost, za to, kar ima večno veljavo.
So pa tudi ljudje, ki niso z ničimer zadovoljni in namesto »hvala Bogu« pravijo le: »Lahko bi bilo še boljše.« So tudi taki, ki izgube pri kaki nesreči ves pogum in vse veselje do privajenega domačega dela ter se udinjajo za sužnje velikemu kapitalu po domačih in tujih tvornicah ali premogovnikih, kjer mnogi izgube dostikrat prezgodaj ne le telesno zdravje in časno življenje, ampak tudi vso slast do nebeškega kruha in sploh zmisel za verske nauke in dušne zadeve ter jim omrzne vsa ljubezen do matere katoliške Cerkve.
Zato velja vsem, tako v pozemeljsko zaverovanim, beseda njega, ki je Gospod večnosti: »Človek ne živi samo ob kruhu, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.«
2.	Kruh ima dalje velik pomen v prilikah Gospodovih, učencem in ljudstvu govorjenih. Znana vam je med njimi zlasti prilika o izgubljenem sinu, kako ni bil več zadovoljen z domačo hišo in domačo hrano, in ni hotel več ubogati svojega očeta; potem pa, ko se mu je tako hudo godilo v tujini, je zdihoval: »Koliko dninarjev v hiši mojega očeta ima obilo kruha, jaz pa tu od lakote umiram« (Luk. 15).
V priliki o bogatinu in ubogem Lazarju pa najdemo enega, ki ima vsega preveč, on in njegovi psi. Tam zunaj pa leži njegov bližnji, »ki se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale od bogatinove mize, in nihče mu jih ni dal« (Luk. 16). Seveda, lakomnež in skopuh nimata srca za ubogega trpina. Po velikih svetovnih mestih mrjo ljudje za lakoto, psom in mačkam pa preostaja kruh in meso.
3.	Kako lepo pa nam sveti iz dvakratnega čudeža Jezusovega v puščavi njegova milosrčnost in ljubezen. In to toliko bolj, ker je Jezus na čudežno pomnožitev pet ječmenovih kruhov navezal tisti dotedaj neznani nauk o sv. Rešnjem Telesu, rekoč: »Jaz sem kruh življenja,« in napovedal jim je, da jim hoče dati samega sebe v hrano za večno življenje. Pa saj je bil rojen v »hiši kruha«, kar pomeni Betlehem.
To obljubo najsvetejšega zakramenta je izpolnil Jezus pri zadnji večerji, ko je rekel nad kruhom: »Vzemite in jejte; to je moje telo« (Mat. 26). Tako je Jezus to, kar je navadnega in vsakdanjega, obrnil nase, želeč, da bi ljudje nikoli ne pozabili njega in njegove odrešilne smrti, nikoli tudi ne pozabili, da treba svojo neumrjočo dušo hraniti z nebeškim kruhom.
4.	Kajne, kristjan, ti imaš veliko truda za vsakdanji kruh svojemu telesu, kako ti pa je Jezus olajšal prejemanje nebeškega kruha! Moreš ga prejeti, da si le brez smrtnega greha ter pristopiš s pravim namenom k angelski mizi tudi vsak dan, kakor ga privoščiš tudi svojemu telesu še večkrat na dan. Pa to telo, za katerega hrano se toliko trudiš, postane hrana črvov, kdor pa je od nebeškega kruha, bo »živel vekomaj« (Jan. 6). In ti se za to tako malo meniš ter pustiš svojo ubogo dušo stradati mesece in morda celo leta!
Kajne, dragi moj, kadar nimaš nobene slasti do kruha, tedaj veš, da si bolan, Katoliški kristjan, ki nimaš ne veselja, ne ljubezni do sv. obhajila, ti si tudi bolan, bolan na duši, če tudi sam tega ne bi hotel verjeti. Sv. Ambrozij pa pravi: »Ta nebeški kruh se uživa za nadomestilo vsakdanjih slabosti.« In kdo je brez vsakdanjih slabosti?
Da bi se človek ne mogel izgovarjati, zato je Jezus največjo skrivnost ljubezni spravil v zvezo z vsakdanjim kruhom, ki ga izpremeni po mašnikovih besedah v svoje telo. To se zgodi vse tako potihem, neočividno, kakor raste in zori zunaj na polju klasje, ne da bi to videli ali da bi se nam to zdelo čudno. Zato pa tudi tako malo porajtamo na božjo vsemogočnost, neskončno dobrotljivost in ljubezen, ki nam odsvita iz najsvetejšega zakramenta. In kakor hodimo mimo njiv in se dostikrat še ne zmenimo za žito, ki je ondi vsejano in raste, tako tudi mnogo kristjanov gre brezbrižno mimo cerkve ali, če pridejo v cerkev, ne pomislijo, kakšne nebeške skrivnosti se tu gode,
5.	Otroci božji smo, in brez tega nadnaravnega kruha ne bi mogli priti k svojemu nebeškemu Očetu. Vprašam vas: Ali bi ne moral otrok umreti, ko bi mu ne skrbel oče za vsakdanji kruh? Nebeški Oče, predragi, nas noče pustiti izstradati, zato nam je dal nadnaravni kruh po svojem edinorojenem Sinu, ki nas je takole zagotovil: »Kruh, katerega bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.« Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« Zato je tudi zapretil: »Ako ne boste jedli mesa sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi« (Jan. 6).
Kristjani! Prosimo torej v očenašu ne samo vsakdanjega telesnega, ampak tudi dušnega kruha! Tiste duše, ki prav pogosto pristopajo k
angelski mizi, okušajo že sedaj nebeško sladkost, imajo že tu na zemlji rajski mir in zadovoljnost, sveste si, da ob Jezusovi hrani potujejo po tej solzni dolini. Jezus je tisti, ki jih v puščavi tega sveta edini more nasititi, osrečiti. Zato se jim tudi ni treba bati »smrtne sence«, ker onstran groba bode mogla taka duša govoriti kakor sv. Neža:	»Glejte, kar sem želela,
sedaj gledam, kar sem upala, to sedaj imam, z Njim sem združena v nebesih, katerega sem na zemlji ljubila z vso vdano pobožnostjo.«
Tako nas zgodovina vsakdanjega kruha pelje od zemeljskega, telesnegakruha.za katerega se je začelo človeštvo potiti po izgubljenem raju, skozi stoletja in tisočletja do nadnaravnega kruha naših duš, in nam pokaže nad vse vzvišeni pomen, ki ga ima nebeški kruh za našo časno srečo, za častitljivo vstajenje in večno življenje v svetem raju, odprtem po našem Zveličarju. Amen.
Val. Bernik.
2. Naši vzorniki v cerkveni zgodovini,
VIII.	Prvi redovniki.
Jezus je rekel: Smili se mi množica, zakaj glejte, že tri dni so pri meni.
Mark. 8, 2.
Veličasten je čudež, ki nam ga pripoveduje današnji sveti evangelij: nasičenje tako ogromne množice ljudi s samo sedmimi kruhi in nekoliko ribami! Pa zdi se mi tudi nekakšen čudež izredno velika ukaželjnost onih štirih tisoč ljudi, ki so šli za Jezusom v puščavo in tam vztrajali kar tri dni zapored. Saj se jim je Jezus sam čudil in je celo rekel apostolom, da se mu smilijo: Tolika želja po božji besedi jih je navdajala, da so pozabili celo na telesno hrano. Torej bi skoraj rekel, da so pač zaslužili, da jim je ljubi Jezus poskrbel čudežno hrano. Izpolnila se je tu le njegova božja beseda, ki jo je izrekel o drugi priliki: »Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, vse drugo vam bo navrženo!«
Ta velika množica Jezusovih navdušenih poslušalcev nas pa tudi živo spominja vseh onih milijonov gorečih služabnikov Kristusovih, ki so v poznejših časih z vso gorečnostjo poslušali in izpolnjevali božjo besedo, zvesto hodili za Jezusom ter se radi odpovedali vsem ugodnostim telesnega življenja, da bi si le zagotovili svoje dušno zveličanje: naj trpi telo karkoli, da bo le duši dobro! Spominja nas v prvi vrsti onih častitljivih mož, o katerih sem vam pripovedoval preteklo nedeljo, ki jih spoštljivo imenujemo svete puščavnike. Pomudimo se
še danes nekoliko pri tej častivredni družbi; pa se pomaknimo v svojem premišljevanju za stopinjo naprej ter si nekoliko oglejmo prve redovnike v sveti katoliški Cerkvi.
Pri prvih kristjanih, sem rekel že zadnjič, še ni opazovati pravega meniškega življenja, ker so se sploh vsi močno trudili za pošteno in sveto življenje. Vendar so se začeli že v najstarejših časih nekateri odlikovati med drugimi po prostovoljnem devištvu, po obilnejših verskih vajah, molitvah, postih itd., sploh po krščanski popolnosti. Take ljudi navadno imenujemo s tujo besedo ascete; saj še sedaj imenujemo ascetično izobraženega onega človeka, ki se resno in stalno trudi za vedno višjo popolnost v pravičnem življenju.
Meniško življenje se je najprej pokazalo v samotarstvu, ko so puščavniki živeli še čisto zasebno, daleč drug od drugega. Med temi nam je najbolj znan sv. Pavel, kakor sem omenil že onikrat. Nekoliko podobnejše današnjemu samostanskemu življenju je bilo potlej, ko je veliki puščavnik sveti Anton tako uredil, da se je veliko puščavnikov naselilo v bližini ter je že bilo nekakšno družbinsko meniško življenje, čeravno še niso stanovali v eni hiši pod eno streho, marveč je imel še vsak svojo celico, kakor sem vam že zadnjič pojasnjeval. Imeli so skupnega dušnega voditelja, a med seboj še niso imeli tesnejše zveze.
Pričetnik pravega skupnega meniškega življenja pa je sv. P a h o m i j. Rojen je bil 1. 292. v Egiptu v Zgornji Tebajdi. Njegovi starši so živeli še v neverstvu in malikovalstvu. Ko je cesar Maksencij pričel vojsko zoper Konštantina Velikega, je bil star dvajset let in je moral z drugimi vrstniki proti lastni volji iti v vojake. V Diospolu so novinci imeli vojaške vaje. Pahomiju se je nevolja, ki jo je imel zaradi vojaškega stanu, nekoliko polegla, zlasti vsled velike prijaznosti, s katero so ga sprejeli ondotni meščani. Temu se je zelo čudil in ni si mogel kaj, da bi ne vprašal, odkod vendar to, da so mu tako zelo prijazni, čeravno jim je nepoznan tujec. Odgovore mu, da so kristjani in da so dobrodelni do vsakega. Ko je še vprašal, kakšni ljudje so kristjani, so mu rekli, da so taki ljudje, kateri verujejo v Jezusa Kristusa, Sinu božjega, da si prizadevajo za dobra dela in upajo v večno srečno življenje. To je bilo Pahomiju kaj všeč in sklenil je, da se bode tudi pokristjanil, ko mine vojska in bo zopet prost. Tako se je tudi kmalu zgodilo.
Pahomij se je dal krstiti in je šel v puščavo k Palemonu, staremu puščavniku, o čigar ostri spokornosti je slišal. Palemon je hotel poizkusiti njegovo stanovitnost in ga ni hotel takoj sprejeti; opisal mu je svoje ostro življenje, kakršnega Pahomij gotovo ne bo hotel pričeti. Povedal mu je namreč, da je le kruh in sol, olja in vina se popolnoma zdržuje, pol noči prečuje pre-
25
Duhovni Pastir.
pevaje psalme ali pa premišljevaje sveto pismo, večkrat pa čuje še celo vso noč. Toda Pahomij ostane stanoviten in Palemon ga sprejme. Mladi puščavnik tako zelo napreduje v svetosti, da kmalu prekosi svojega mojstra. Kar je poleg molitve in pobožnega premišljevanja ostajalo še časa, sta ga pobožna samotarca porabila v to, da sta narejala iz dlake obleko. Česar nista rabila sama, to sta prodala, da sta nakupila, kar sta potrebovala za svoj uborni živež, drugo sta razdelila ubogim. Pa Pahomij je bil odločen za višje reči. Nekega dne, ko je daleč proč nabiral drva, mu pravi nek notranji glas, da naj bi na onem kraju, kjer je bilo še nekaj podrtij nekdanje vasi T a -b e n e, pozidal stanovanje za take ljudi, katere bi mu Bog poslal. Svojemu svetemu učitelju takoj razodene ta načrt; in blagi puščavnik ga podpira v tem sklepu, čeravno se s težkim srcem loči od njega; tolaži se s tem, da se bosta itak še lahko večkrat obiskala. Po Palemonovi smrti pride še Pahomijev starejši brat Janez v puščavo in mu pomaga pri zidavi in vsej uravnavi. Vedno več učencev je prihajalo, tako da je moral Pahomij zgraditi še več samostanov. Po trudapolnem in blagodejnem življenju umrje šele 56 let star vsled kuge, ki je pobrala tudi več njegovih učencev, 9. maja 348. Pozidal je osem samostanov in je bil predstojnik več tisoč menihom.
Ti samostani so bili zelo spretno uravnani. V vsakem samostanu je bil predstojnik, vse pa je vodil še skupni višji predstojnik. Predstojnikov se niso bali kot strogih zapoved-nikov, marveč so jih po očetovsko spoštovali in ljubili; zato so jih tudi imenovali opate ali očete. Menihi so bili razdeljeni na 30 do 40 oddelkov ali skupin po različnosti rokodelstva ali opravila, s katerim so se pečali; vsaka skupina je imela svojega voditelja. Vsako delo je imelo odkazane prostore, ki so bili razdeljeni v celice. V vsaki celici so stanovali trije menihi. Vsak je oddal svoje izdelke zvečer predstojniku svoje skupine; ta pa ob koncu tedna vse skupaj samostanskemu oskrbniku. Oskrbniki posameznih samostanov pa so oddajali končno prvemu ali vrhovnemu oskrbniku glavnega samostana, da je prodal in nakupil, česar so potrebovali samostani; kar pa je ostalo, je delil ubožcem.
Večkrat na dan so prihajali k skupni molitvi, sklical jih je trombe glas. Za sv. mašo so dobivali od drugod duhovnika; prvi menihi so bili samo neduhovniki, in še, če je posvečen duhovnik postal menih, se je moral tako ravnati kakor drugi. Tudi Pahomij in njegov prijatelj s v. A n t o n se nista dala posvetiti v mašnika.
Jedli so dvakrat na dan: proti poldnevu in zvečer. Navadna hrana je bila: kruh, sir, zelišča, ki so jih uživali z jesihom, soljo in oljem, olive, smokve, datelji in nasoljene ribe; redko-krat leča ali katera druga kuhana zelenjava. Meso je bilo le za bolnike in vino le za starčke in slabotne. Čeravno je bil
že to dovolj trd post po naši sedanji sodbi, so vendar imeli še v sredo in petek še poseben post, ko so bili še bolj zmerni. Med delom in jedjo so morali molčati. Pri vzprejetju so bili jako previdni in vsak je moral biti tri leta na poskušnji v novicijatu. Da se pozabi celo poprejšnje ime, so se imenovali le po številkah. Tudi glede na občevanje s svetom je bilo vse modro urejeno.
Delo sv. P a n o m i j a je imelo izredne uspehe. Še ko je živel, se je zbralo okrog njega 3000 menihov; sto let po njegovi smrti jih je štel njegov red celo 50.000. Pozneje so se večinoma poprijeli v vzhodnjih deželah pravil sv. Bazilija, v zahodu pa sv. Benedikta. Ker o sv. Baziliju ob drugi priložnosti še kaj povem, naj vam tu le še nekoliko opišem sv. Benedikta, ki je bil največji pospeševatelj samostanskega življenja v zahodnji ali latinski cerkvi.
Sv. Benedikt je bil rojen v N u r z i j i (laškem mestecu, ki se sedaj imenuje Norcia v Umbriji v nekdanji cerkveni državi) 1.480. Že njegovo ime, kakor omenja sv. Gregor Veliki, je pomenljivo. Benedictus pomeni blagoslovljeni, in res je bil poseben blagoslov božji vedno s tem izrednim svetnikom, a tudi on je bil vesoljnemu svetu pravi blagoslov božji dušne in tudi telesne sreče. Lepo je preživel prva detinska leta v hiši svojih skrbnih staršev; a ko je nekoliko odrastel, ga pošljejo v Rim, da bi se tam izšolal. Toda v Rimu je bilo v tistih časih silno veliko pohujšanja, zlasti med mladino; nedolžno oko plemenitega dečka ni moglo več prenašati take zdivjanosti. Odloči se torej štirinajstletni mladeniček zapustiti brezbožno mesto in v samoti služiti Bogu. Kakih 50 ur daleč od Rima si poišče v Apeninskem gorovju pri reki Anio, kjer je sedaj mesto Subiaco, divjo samoto, kakršno si je želelo njegovo bogoljubno srce. Tu najde nekega meniha-, Romana, ki se zelo čudi, da ima tako nežen deček tako odločen sklep. Pouči ga v meniškem življenju, mu podari preprosto obleko iz kož, kakršno so takrat nosili samotarci, ter mu odkaže votlino med divjim skalovjem za spokorno bivališče, sam pa je bival še nekoliko više v skalni pustini. Tri leta je bival mladi Benedikt v tej skriti votlini. Razen meniha Romana ni živa duša vedela zanj. Po vrvi mu je spuščal Roman ostanke svoje hrane; ob koncu vrvi privezani zvonček je vselej opozoril svetega mladeniča, da ga čaka uborno kosilce. Hudobni duh pa mu je bil preveč nevoščljiv za tolike zasluge v tako nežni mladosti; nadleguje ga s hudimi izkušnja-vami. Nekoč, ko so ga zopet hudo nadlegovale nadležne izkuš-njave, se valja po bodečem trnju, da bi jih pregnal. In od tistega časa je imel mir; zlobni satan ga je moral osramočen popustiti.
Ni imel pa enako miru pred ljudmi. Čez tri leta so ga namreč nenadno našli tamošnji pastirji, ki so se ga močno prestrašili; mislili so, da ni človek, ker je imel tako nenavadno obleko. A kmalu so spoznali, da je ta navidezni »strah« naj-
boljši človek. Nato so jeli prihajati k njemu še mnogi drugi iz okolice; sveti mladenič jih je učil in navajal k pobožnemu življenju. Tam v bližini je bil pa samostan, v katerem niso vsi menihi lepo živeli po svojem poklicu; takrat namreč še niso imeli po samostanih stalnih pravil, torej ni bilo še povsod pravega reda. Ti menihi ga pridejo prosit, naj bi zapustil samoto in prišel k njim za predstojnika ali opata. Benedikt, ki se mu je bila tako zelo prikupila samota, se je branil dolgo in jim naprej povedal, da ne bodo zadovoljni z njim. Slednjič se vendar vda in gre k njim. Toda kar jim je bil napovedal, se je res zgodilo. Zazdelo se jim je, da je novi predstojnik prestrog, da zahteva od njih preveliko svetost. To je pa že naravno, da, če se v kaki družbi prične nasprotstvo, tudi naglo raste. Prišlo je tako daleč, da je satan nekaterim nezadovoljnežem navdihnil strašno misel, da bi umorili pregorečega predstojnika. Zastrupijo mu vino. Toda sv. Benedikt je imel navado, da je vselej blagoslovil jed in pijačo, preden jo je zaužil. Tako je naredil tudi sedaj križ čez kupico, in kupica se razdrobi. Svetnik pa tudi po notranjem razsvetljenju spozna, v kaki nevarnosti je bil. Zato se bridko pritoži in pravi: »Bog vam odpusti, bratje moji. Vaše sovraštvo do mene je ravnotako nezasluženo kakor neusmiljeno. Ali me niste sami silili, da naj bom vaš predstojnik? Ali vam mar nisem naprej povedal, da ne boste zadovoljni z menoj? Poiščite si torej drugega predstojnika po svoji volji.«
Zopet se vrne v svojo priljubljeno samoto. Toda odslej ni imel več onega tihega miru. Svetnik je sam zase že dosegel dokaj visoko stopnjo svetosti, Bog hoče, naj skrbi sedaj še za druge ter tako zlobnost enih ljudi obrne v korist drugim. Kakor so nekdaj od vseh strani hiteli ljudje k sv. Janezu v puščavo, tako se tudi okrog Benedikta zbirajo mladeniči in možje od raznih strani, da bi po njegovem nauku in zgledu dosegli višjo popolnost. Benedikt ustanovi v bližini 12 samostanov ter razdeli v vsakega po 12 menihov in da vsakemu predstojnika, sam pa si pridrži vrhovno vodstvo. Prelepo se je začelo tu razcvi-tati samostansko življenje. Tudi imenitne družine so jele pošiljati tje svoje sinove v vzgojo.
Med temi sta bila posebno imenitna Maver in P 1 a -c i d. Maver je bil sin rimskega senatorja, Placid pa sin bogatega posestnika v bližnjem mestu Subiaku. Teh dveh je bil svetnik prav posebno vesel, ker sta bila zelo ponižna in zvesto izpolnjevala njegove nauke. Nekoč je šel Placid k bližnjemu jezeru po vode, pa je padel v jezero. Benedikt ukaže Mavru, naj takoj hiti za njim in ga v znamenju svete pokorščine izvleče iz vode. Maver se kar nič ne pomišlja, marveč pokoren povelju svojega predstojnika, teče proti ponesrečencu, in glej, kakor bi šel po cesti, tako gre po vrhu vode in srečno potegne svojega ljubega tovariša iz globočine in mu reši življenje.
Vendar po božji previdnosti še ni bil tukaj kraj, kjer naj bi se položil temelj velikanskemu delu, katero je Bog hotel izvršiti po sv. Benediktu. Nek hudoben vpliven človek mu je s svojo nevoščljivostjo in sovražnostjo tako zelo ogrenil in pri-studil ta kraj, da se je poslovil z nekaterimi izmed svojih najboljših učencev in šel na oddaljeno goro Monte Casino blizu Neapolja. Tam je še našel v prijetnem gozdiču paganski tempelj Apolinov, kamor so še nekateri hodili maliku darovat. S svojo gorečo besedo je odpravil še zadnje sledi malikovalstva in paganski tempelj je prezidal v dve cerkvi, eno je posvetil sv. Janezu Krstniku, drugo pa sv. Martinu. Posekal je gozdič, obdelal zemljo in kmalu je nastal veličasten samostan, ki je izmed vseh samostanov na svetu najstarejši in, smemo reči, tudi najslavnejši, ker tukaj je bilo ono blaženo središče, odkoder se je ustanovilo tisočero samostanov vrlih benediktincev in drugih sličnih redov. Sv. Benedikt je namreč tukaj spisal svoja jako modro premišljena samostanska pravila, v katerih je po pravilu: »Moli in delaj!« čudovito lepo zasnoval pot, po kateri naj bi bogoljubni mladeniči napredovali v popolnosti in svetosti tako, da bi si zagotovili sami veliko plačilo v nebesih, zraven pa tudi veliko koristili človeštvu na zemlji. Hitro se je iz južne Italije širil benediktinski red vsepovsod tje do skrajnega severa; in tu, v Britaniji in na Irskem je še zlasti blagodejno deloval, kakor nam spričuje cerkvena zgodovina, ker z Angleškega in Irskega je prihajalo največ apostolsko gorečih misijonarjev v sredino Evrope.
Eden najslavnejših svetnih zgodovinarjev takole proslavlja benediktinski red: »Dolgo dobo so bili ti redovniki, skoro bi rekli, edini krepka sol zemlje. Kdo je nesel svetilo vere k pagan-skim narodom, Alemanom, Bavarcem, Turinžanom, Saksonom, Slovanom, Normanom, Dancem, Švedom? Benediktinci. Kdo je rešil boljše spise paganske in krščanske stare dobe? Benediktinci. Kdo je izročil, ker barbari niso znali drugega nego razdirati in razdevati, ubogim potomcem koristne vede raznih vrst? Benediktinci. Kdo je delil mlademu zarodu dober pouk in oskrboval luč, da ni popolnoma ugasnila v strašni temi? Benediktinci. Kdo je slednjič izobrazil najbolj divje narode in iz njih vzgojil veliko število junakov čednosti in modrosti, katerih blesk žari skozi vsa stoletja, katerih velikost morejo meriti le nebesa in v vseh rodovih le nekateri doseči? Benediktinci.« Pomen benediktinskega reda nam posebno jasno kažejo tile zgodovinski podatki: iz tega reda je bilo 28 papežev, med njimi Gregor Veliki, 200 kardinalov, 1600 nadškofov, 4000 škofov, 16.000 opatov in velika množica svetnikov.
Mož, ki je bil vir tem veličastnim uspehom, je umrl stoje med svojimi brati s proti nebu povzdignjenimi rokami 21. marca 1. 543. Mi pa se učimo od sv. Janeza Krstnika in njegovih naj-
boljših posnemovalcev, svetih puščavnikov in redovnikov, da le oni more biti izvrsten vzgojitelj drugim, kateri je od mladih nog lepo vzgajal samega sebe. Amen.	Ant. Kržič.
Sedma nedelja po binkoštih.
1. Krivi preroki.
Prvi krivi prerok je bil hudobni duh, ki je v raju Evo nagovarjal; »Oči sc vama bodo odprle in bosta Bogu enaka.« Doslej sta bila slepa, jaz pa vama prinesem pravo luč: Kaj se bosta menila za božjo besedo, sama bosta bogova ... V nobenem stoletju ni manjkalo krivih prerokov, ki so božjo besedo napak tolmačili, ki so ljudi na kriva pota zvračali, verne kristjane begali... Takih krivih prerokov omeni tudi Kristus v današnjem evangeliju, kažoč na pismarje in farizeje, svoje najhujše nasprotnike.
Poglejmo natančneje besede današnjega evangelija, da nam bodo v pouk in zveličanje. 1
1.	Varujte se lažnivih prerokov, ki hodijo k Vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi... Ljudje, ki niso pravega božjega duha, ki bi se radi otresli božjih naukov, ki ne marajo božjih dobrot, taki ljudje iščejo vsake prilike, da v prilog svojemu duhovnemu očetu, »očetu laži«, udarijo po resnicah sv. vere. Navadno ne udarijo naravnost, ampak po ovinkih. Vero zamotajo, cerkev izpodkopavajo, čednosti zaničujejo, greh poveličujejo .. . Slave odpadnike, prezirajo odločne katoličane, mladino zastrupljajo z opolzlimi spisi, smeše cerkvene obrede, napadajo duhovnike, kratijo pravice kristjanom, begajo ljudstvo z lažnivimi pretvezami.. .
Ali kako naj pravični kristjan spozna, kako naj se varuje lažnivih prerokov?
2.	Po njih sadu jih boste spoznali. Tič se spozna po perju, cvetica se spozna po cvetju, drevo se spozna po sadu. Grozdje ne raste na trnu, pravi Kristus, in figa se ne dobi na osatu, ampak grozdje se bere na vinski trti, figa pa na figovem drevesu. Ne po noši, ne po kretanju, ne po govorici, po sadovih, to je po delih spoznamo lažnive preroke, hinavce, licemerce ... Le poglej ga človeka, ki se šteje za pravičnega kristjana, pa ne hodi niti ob nedeljah v cerkev, ne zadosti niti o velikonočnem času cerkveni zapovedi, post mu je odveč, zatajevanje mu je smešno, bratovščine so mu sama bisaga, božja
pota za pašo lenobe ... Rogajo se verskim resnicam, ako jim zavirajo bogatenje, upirajo se duhovski oblasti, kadar le morejo, odirajo reveža, pregledujejo bogatinu, zatirajo slabe, obirajo poštene ljudi. Ob, polni krivice so, polni raznih pregreh, pa se nočejo spoznati. Sami uživajo do greha in čez greh, reveže pa tirajo v obup. In ti nezadovoljni ljudje odmetajo verske resnice, odmetajo zapovedi božje in gredo čez drn in strn za svojo strastjo.
3.	Vsako dobro drevo rodi dober sad; malopridno drevo pa rodi malopriden sad. Cepljeno drevo rodi žlahten sad, divjak pa rodi puste lesnike. Človek, ki živi iz vere, bo poln najlepših sadov krščanske ljubezni, ki pa ne živi po veri, je suha veja na deblu sv. katoliške Cerkve. Živi le svojemu poželjenju, gre le za uživanjem, toda sv. Pavel piavi: »Ako boste po mesu živeli, boste umrli, ako boste pa dela mesa z duhom krotili, boste živeli« (Rim. Vlil, 12, 13). Marsikdo noče biti brezverec, hoče ostati pošten kristjan. Ali vendar bi rad po svoje razlagal božje nauke! Krivoverci so s tem začeli, da so tajili božjo napravo sv. Cerkve, tajili božanstvo Sv. Duha. Čez čas so začeli tajiti čudeže Kristusove in tako prišli tudi ob drugo božjo osebo. Naposled so tajili tudi Boga Očeta, taječ stvarjenje božje. Tako so se rodili brezverci. Prva stopnja nevere je torej nepokorščina do sv. Cerkve, In koliko kristjanov je, ki so se pogrezali vedno bolj globoko, dokler niso prišli popolnoma ob vero! Z nepokorščino, z napuhom so začeli, z nevero so končali. In kaj je človek brez vere? Hudournik, ki ne pozna meje, ne struge, ne škode, ne smrti. Malopridno drevo, pravi Kristus, ne more dobrega sadu rodili, dobro drevo pa ne malopridnega.
4.	Vsako drevo pa, ki ne stori dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo. Grozne besede! Strahovit konec za vse, ki brez milosti božje žive in končajo! Zakopali so svoje talente, namesto da bi jih uporabili, oživotvorili, obrestovali! Ne samo da so grešili, tudi dobrih del nimajo. Zastonj je tekla rešnja kri Odrešenikova, zastonj klici božji, zastonj usmiljenje božje! Vse pusto, vse prazno, kamor pogleda nepoboljšljivi grešnik v preteklost. Nobene tolažbe, nobenega upanja!
5.	Ne vsak, ki mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, pojde v nebeško kraljestvo. Ni dosti, da z besedo spoznavamo sv. vero, ni dovolj, da verujemo, ampak moramo tudi izpolnjevati božje zapovedi. Sicer hočejo svobodomiselni duhovi (pastor Stendel iz Bremena) tudi že božje zapovedi popravljati na podlagi novošegne nravne vede. Pa kaj je odgovoril modroslovec Viljem Wundt na vprašalno polo? »Božje zapovedi so najspoštljivejše spričalo za neminljivost nravnih
zapovedi. Deset zapovedi nadomestiti s kakimi novodobnimi določili, bi pa bilo bedasto podjetje.« Saj pravi Kristus: »Ako hočeš v življenje iti, izpolnuj zapovedi« (Mat. 19, 17). Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je vera brez dobrih del mrtva. Vere ne smemo samo v srcu nositi, moramo jo tudi na zunaj kazati. Ne smemo se sramovati verskih vaj, ne cerkvenih obredov, zakaj vera terja celega človeka in božje zapovedi veljajo ravno-tako v javnem življenju kakor v zasebnem. Amen.
P. Bohinjec.
2. Naši vzorniki v cerkveni zgodovini.
IX.	Sv. Atanazij.
Vsako dobro drevo rodi dober sad, vsako malopridno drevo pa rodi malopriden sad.	Mat. 7, 17.
človek je v mnogih rečeh podoben drevesu. Jezus (v današnjem evangeliju) posebno poudarja to okoliščino, da se drevo najbolj spozna po sadu, ker slabo drevo nikakor ne more roditi dobrega sadu; obratno pa dobro drevo ne more roditi slabega sadu. Enako tudi človeka najbolj spoznamo po njegovih delih, ker dobri človek izvršuje dobra dela, zlobni pa vobče slaba, če bi se tudi morda z besedo hotel hliniti.
Obenem ima pa današnji evangelij nekaj preroškega v sebi in resen opomin za prihodnje čase. Naš Gospod namreč hoče reči: Pridejo časi, ko bodo nastopili krivi preroki, to je, taki učeniki, ki bodo učili krive nauke, in nastopali bodo tako hinavsko in zvijačno, da bi prav lahko mislili preprosti ljudje, da uče resnico. Pa naj se nikar ne dajo preslepiti njihovim potuhnjenim besedam, marveč gledajo naj na njihovo življenje in vedenje, pa bodo videli, pri čem da so.
Ta napoved Jezusova se je začela izpolnjevati že v prvih časih krščanstva. Že začasa apostolov so nastopili krivoverci; in ni jih manjkalo v poznejših časih. Njim nasproti pa je Bog obudil modrc može, ki se niso odlikovali le po učenosti, marveč tudi po svetem in- vzornem življenju. In ti so kmalu zasledili zmote krivovercev ter jih zavračali, prave nauke svete vere pa temeljito pojasnovali in razlagali v govorih in spisih. In takim svetim možem in gorečim zagovornikom krščanske vere je dala sv. Cerkev ime »cerkveni očetje«, in nekaterim, posebno odličnim pa še častni naslov »cerkveni učeniki« (doetores Ecclesiae). Le-ti sveti možje so še posebno odlični vzorniki v cerkveni zgodovini. Zato se spodobi, da pozna vsak katoliški kristjan vsaj najimenitnejše izmed njih. Osem jih je, ki se imenujejo »Veliki cerkveni učeniki«. Izmed teh so pisaii v grškem jeziku; 3 v. Atanazij, sv. Bazilij, sv. Gregor Nacijančan in
sv. J a n e z Z 1 a l o u s t; latinsko pa so pisali: Sv. Ambrozij, sv. Avguštin, sv. Jeronim in sv. Gregor Veliki. — Danes vam bom v kratkem razložil vzorno delovanje sv. A t a n a z i j a.
Sv. Atanazij je bil rojen blizu Aleksandrije v Egiptu 1. 292. Njegovi krščanski starši so ga skrbno vzgojili, in sicer še tembolj, ker v njegovih otroških letih je divjalo po rimskem cesai-stvu grozovito preganjanje cesarja Dioklecijana Galerija in še nekaterih sovladarjev. Od Boga je prejel izredne dušne darove, ki jih je izobrazoval s silno veliko pridnostjo; izolikal se je temeljito v svetnih vedah, posebno pa v verskih, ker se je skoro vse sveto pismo naučil na pamet; v modroslovju je kazal silno veliko bistroumnost. A še bolj nego za učenost je skrbel za čistost in nedolžnost srca. Bogoljubnosti in krščanske popolnosti se je učil pri velikem sv. Antonu. Ni čudo, da jc tako izvrstnega mladeniča zelo čislal ondotni škof Aleksander, si ga odbral za svetovalca in tajnika ter ga posvetil v dijakona 1. 319, Odslej je jela tudi v javnosti svetiti zvezda njegove učenosti in neupogljive značajnosti v boju zoper krivoverstvo in trinoško nasilstvo.
V tistem času je namreč začel v Aleksandriji nek duhoven, po imenu Arij, učiti krivi nauk, da Jezus Kristus ni pravi Bog, ni istega bitja in iste narave kakor Bog Oče, da je ustvarjen, čeravno najvišji izmed vseh stvari. To je bilo kaj strašnega, kaj nezaslišanega; vsi katoličani so strmeli ob taki drznosti (osobito pa taka blaga duša, kakor je bil Atanazij); saj je bilo ravnokar ponehalo strašno preganjanje in mučeništvo, v katerem je toliko milijonov najboljših ljudi življenje dalo uprav v potrjenje te temeljne resnice naše sv. vere, da je Jezus pravi Bog. Nadškof aleksandrijski je sklical zbor domačih (egiptovskih) škofov ter hotel zlepa pridobiti Arija za pravo vero; a ker je ostal trdovraten, ga je izobčil. Tudi to ni pomagalo; Arij je še z večjo vnemo širil svojo zmoto ter si pridobil mnogo privržencev, med drugimi še škofa Evzebija v Nikomediji in Evze-bija v Cezareji. Zmešnjava je bila tako velika, da je papež Silvester I. po prizadevanju cesarja Konstantina Velikega sklical vesoljni zbor v Nicejo 1. 325. Jako častitljiv in sijajen je bil ta zbor. Udeležilo se ga je 318 škofov; več jih je bilo med njimi, ki so imeli še vidna znamenja prestanega mučeništva na svojem svetem telesu. Cesar je odlikoval te stanovitne spoznavalce s tem, da je ponižno poljuboval znamenja njihovega mučeništva. Predsedoval je Hozij, škof iz Kordube na Španskem, in dva papeževa odposlanca, rimska mašnika Vit in Vincencij. Cesar Konštantin je sam prišel k zboru, in sicer brez orožja, a v vsem cesarskem sijaju. Ponižno je gledal v tla in se je šele vsedel na svoj zlati prestol, ko so mu škofje namignili; sam je izjavil, da ni prišel zato, da bi sodil, marveč da bi se poslušaje učil.
Z aleksandrijskim patriarhom Aleksandrom je prišel tudi njegov dijakon Atanazij, ki se je v zboru prav posebno odlikoval s svojo sijajno zgovornostjo in prepričalno bistroumnostjo. Vsi zborovalci so enoglasno sklenili, da je Arij, ker je ostal še vedno trdovraten, izobčen iz sv. Cerkve; cesar ga je poslal z dvema drugima privržencema v prognanstvo v Ilirijo, Obenem je še zbor apostolski veri pridejal dostavek, ki v določnih in jasnih besedah izraža božjo naravo Jezusa Kristusa, ki je v vsem enak svojemu nebeškemu Očetu. Arijeva zmota je bila sedaj obsojena za vselej; a miru pa še dolgo ni imela sv. Cerkev. V boju za sveto resnice je največ deloval a tudi največ trpel sv. Atanazij, čigar ime je po nicejskem zboru zaslovelo po vsem katoliškem svetu.
Po vrnitvi iz Niceje je aleksandrijski patriarh Aleksander kmalu umrl že 1, 328. in pred smrtjo je izrazil svojo srčno željo, naj mu bo naslednik Atanazij. Tudi vsa duhovščina in vse ljudstvo si ga je želelo, ker za boljšega in vrednejšega ni pač nihče vedel. V svoji ponižnosti se je Atanazij branil te časti in se je skrival; a moral se je vdati.
Vse njegovo nadaljno delovanje je povedano v kratkem stavku: vladal je 45 let, petkrat je bil pregnan iz Aleksandrije (in je v prognanstvu preživel 15 let 8 mesecev). In v tem okvirju si tudi mi najlaže ogledamo njegove zasluge. Da je bil tolikrat pregnan in tolikrat zopet nazaj poklican, si razlagamo iz tega, kar ravno v tem času so se vladarji hitro menjavali, ki so bili Cerkvi deloma prijazni, deloma sovražni, in pa iz tega, ker so bili arijanci silno zviti, lažnivi in obrekljivi ljudje. Imel je zapored pet vladarjev: Konštantina Velikega, Konštancija, Julijana Odpadnika, Jovijana in Valenta.
1.	Prvikrat ga je prognal Konštantin Veliki sam. Njegova sestra Konštancija, ki je bila arijanka, je pregovorila cesarja, da je Arija nazaj poklical iz prognanstva; in tudi ta je s svojimi prijatelji cesarju hinavsko zatrjeval, da je pravoveren. Cesar da ukaz, naj se zopet sprejme v občestvo sv. Cerkve. Toda možato se upre Atanazij temu cesarskemu ukazu in si seveda s tem nakoplje grozovito sovraštvo pri arijancih. Ker mu po pravici ne morejo ničesar očitati, začnejo se lagati in ga obrekovati. Več arijanskih škofov se zbere 1. 335. v Tiru in pred tem zborom naj bi se Atanazij zagovarjal kot zatoženec. Zastonj ugovarja proti taki krivici. Atanazij se vda sili in se pride zagovarjat, kar se mu z božjo pomočjo tudi sijajno posreči. Tožili so ga n. pr., da je roko odsekal nekemu duhovniku, da je v nečistost zapeljal neko žensko itd. Tožniki so celo neko roko s seboj prinesli in kazali kot pričo njegovega groznega zločina; toda slučajno je bil dotični duhovnik tudi prišel v ono mesto in Atanazij ga privede pred zbor in ga pokaže, da je še živ in zdrav in da ima tudi zdravi obe roki. Ravno tako sijajno je dokazal svojo nedolžnost v krivi tožbi zoper sv. čistost. Poslal
je namreč mesto sebe svojega prijatelja, drugega mašnika v zbor. Tožniki so bili najeli neko zlobno žensko, ki naj bi po krivem pričala zoper svetnika. Svetnikov prijatelj jo nagovori: »Kajne, jaz seru tisti zapeljivec?« In zlobnica hitro odvrne: »Da, da, ti si!« — Krivični tožniki in sodniki pač sami niso vedeli, kam bi pogledali, ker se je tako sijajno razkrila njih zlobnost in pa svetnikova nedolžnost.
Vendar kljub temu, da mu niso mogli dokazati nobenega zločina, ga je vendar cesar poslal v prognanstvo v Trevir, da bi se laže mir ohranil. V Treviru mu je cesarjev sin Konstantin, ki je imel tu svoj dvor, in tamošnji škof Maksim izkazoval posebno čast in prisrčno ljubezen; tu je ostal sv. Atanazij do smrti Konstantinove 1. 337. Sicer je vsled prošnje sv. Antona sklenil cesar, da ga pošlje nazaj, a prehitela ga je smrt, in šele po njegovi smrti se je smel vrniti k svoji ljubljeni čredi.
Ginljivo se mi zdi posebno to sporočilo, kako so bili verniki v Aleksandriji zvesti svojemu škofu tudi takrat, ko je bil daleč od njih v prognanstvu. Kljub višjemu zaščitju si vendar Arij ni upal v Aleksandriji iti v cerkev, ker se je bilo bati vstaje; marveč v Carigradu je hotel to storiti, in sicer z veliko svečanostjo. Toda na potu proti cerkvi čuti potrebo se odstraniti od spremstva v bližnjo hišo. Ko se pa le ne povrne, gredo gledat za njim in ga najdejo mrtvega, — drob je šel od njega. Ljudstvo je v tem spoznalo očitno kazen božjo.
2.	Po smrti Konštantina Velikega so vladali njegovi trije sinovi: Konstantin na zahodu, ki je že čez tri leta umrl (340.), Konšlant v sredini cesarstva in je umrl 10 let pozneje, in Kon-štancij na vzhodu, ki je bil po smrti svojih bratov (od 1. 350.) sam vladar, a žal hud arijanec. Ker je bil že v začetku vladar v Egiptu, se je lahko posrečilo sovražnikom sv. Atanazija izposlovati zopetno prognanstvo. Izvolili so nasprotnega patriarha, nekega Gregorja Kapadočana, in ga šiloma privedli v cerkev. Vojaki so ljudstvo napadli in morili kar v cerkvi in prav čudež je bil, da so sv. Atanazija še živega rešili iz gneče. Sedaj je pobegnil z dvema menihoma, Izidorijem in Amonijem, v Rim k papežu Juliju, ki ga je prijazno sprejel in zagotovil svojega varstva. Posebno so se v Rimu čudili menihoma, ker jih doslej še ni bilo v zahodnji cerkvi; odslej pa se je jelo meniško življenje širiti tudi po zahodu.
Po papeževem prizadevanju in prigovarjanju Konštanci-jevega brata Konštanta, ki je vladal na zahodu in bil dober katoličan, se je sklical zbor v Sardiko v Traciji (1. 343.), kjer je bil sv. Atanazij popolnoma opravičen, vendar so njegovi sovražniki vso reč še tako zavlekli, da se je povrnil šele 1. 346. po šestletni odsotnosti k svojim ljubim Aleksandrijcem, ki so mu šli daleč naproti in ga sprejeli z nepopisnim veseljem. Papež sam jim je poslal (po Atanaziju) to-le pismo: »Atanazij se vrne k
vam še veiičastnejši, kakor je bil takrat, ko se je ločil od vas. Zakaj če ogenj čisti in lepša že žlahtne kovine, zlato in srebro: kaj naj se še častitljivejšega reče o velikem možu, kateri se zopet k vam vrača, potem ko je prestal toliko hudih stisk in ga nismo le mi spoznali nedolžnega, marveč ves cerkveni zbor.«
3.	Pa dolgo ni trajalo to veselje. Arijanci so zopet cesarja Konštancija naščuvali zoper Atanazija. Konštancij je bil od 1. 350. sam vladar in je odslej še posebno divjal zoper katoličane. Več stanovitnih škofov je moralo iti v prognanstvo: papež Liberij, Hozij iz Kordube, stoletni starček, Hilarij iz Poitier, Pavlin iz Trevira, in seveda tudi Atanazij — junak 4. stoletja. Ko je bil z verniki pri službi božji, je 5000 vojakov obkolilo cerkev ter šiloma vlomilo v cerkev, a Bog je zopet čudežno rešil svojega služabnika, da jim je ušel in bežal v egiptovske puščave ter med menihi po meniško sveto živel in po pismih vladal svojo zvesto čredo,, kateri so zopet vsilili nasprotnega škofa, nekega Jurija, katerega pa seveda verniki niso priznali. To tretje prognanstvo je trajalo od 1. 356.—362. Leta 361. je namreč umrl cesar Konštancij, in sedaj mu je sledil Julijan odpadnik, ki je ves gorel za paganstvo ter hotel popolnoma zatreti krščanstvo. Med drugimi sredstvi si je izmislil tudi to-le: pravoverne škofe je poklical iz prognanstva, češ, da se bodo bojevali zoper krivoverske škofe, ki so bili medtem nastavljeni, in tak medsebojni prepir bode gotovo v veliko korist paganstvu, torej se je smel zopet vrniti tudi sv. Atanazij.
4.	Ali nasprotnega škofa Jurija v Aleksandriji več ni bilo; ubili so ga bili pagani in sv. Atanazij je krivoverce s toliko ljubeznijo in krotkostjo vabil nazaj v pravo cerkev, da se Julijanov namen nikakor ni izpolnil, marveč obratno se je sv. Cerkev le nanovo utrjevala. Zato se Julijan razsrdi in ukaže, da mora takoj mesto zapustiti ter sklene celo ga umoriti. Ko se je sv. Atanazij odpeljal zopet v puščavo k menihom, je šla takoj druga ladja za njim po Nilu z najetimi morilci. Atanazij spozna nevarnost, in ko je sovražna barka že blizu, ukaže svojim ljudem, naj obrnejo in peljejo navzdol. Morilci si nikakor niso mogli misliti, da bi škof bežal na to stran, ter vprašajo mimovozeče, je li Atanazij še daleč. Atanazij odgovori: »Ni več daleč.« Morilci sedaj še hitreje vozijo, misleč, da bodo v kratkem zasačili Atanazija. A četrto prognanstvo je bilo kratko, saj je Atanazij sam prerokoval o Julijanu, da je to le meglica, ki pojde hitro mimo. V vojski proti Perzijanom pade 1. 363. in sedaj izvolijo vojaki dobrega Jovijana za cesarja, ki takoj prosi Atanazija, naj se vrne in naj mu bo svetovalec v verskih rečeh.
5.	A žal, da je Jovijan vladal le osem mesecev in da je njegov naslednik Valentinijan izročil vzhodnji del cesarstva svojemu arijanskemu bratu Valentu. Že petič je moral popustiti Atanazij svoj škofijski sedež. Sedaj pa je bil skrit v bližini v grobnem spomeniku svojega očeta. A ker se je cesar zbal ljud-
stva, ki je glasno mrmralo in se pripravljalo za vstajo, je dovolil, da se sme Atanazij vrniti, in sedaj je ostal pri svoji ljubljeni čredi in ji posvetil svoje zadnje moči do svoje blažene smrti 1. 373.
Po pravici je zgodovina postavila tega vrlega moža s častnim priimkom Veliki; po pravici je sv. Cerkev tega tako nedolžnega in bogoljubnega moža prištela med svetnike in po pravici je tega neustrašenega in učenega zagovornika svete resnice ter pogumnega in nepremagljivega bojevnika za sveto reč uvrstila med najodličnejše svoje vzornike, svete učenike cerkvene. Po njem pa je poslavljena tudi sv. Cerkev sama, ker vsakdo sprevidi, kako vrla mora biti ona družba, katera ima take jeklene značaje, take neupogljive junake med svojimi članovi. Kako izvrstna mora biti pedagodika take učiteljice, katera vzgaja take može!
Pa naj pristavim le še one zlate besede, s katerimi proslavlja sv. Atanazija njegov vrstnik sv. Gregorij Nacijančan: »V ponižnosti ga ni imel vrstnika. Bil je prijazen tudi proti najnižjim. Njegovo vedno milo srce je gorelo ljubezni do nesrečnih in ubogih. Njegove besede so imele zmagovalno moč, da so pridobile srca vseh, ali še večjo moč je imel zgled njegovega življenja. V njegovi obnaši so vsi brali svoje lastne dolžnosti. Slednji stan je imel nad njim kaj občudovati in posnemati. .. Učil je, kakor je živel; trpel je, kakor je učil. Pri njem je bilo vse tako soglasno in ubrano kakor na liri: življenje in učenje, boj in nevarnost, njegove navade pred povrnitvijo in po povrnitvi ... Z eno besedo: združeval je v sebi lastnijo dveh izvrstnih kamenov, onim, kateri so ga tepli, je bil kakor demant, ločenim pa kakor magnet, ki po svoji tajni naravni sili privlačuje trdo železno snov.«
Pri tem možu velikanu ste torej zopet razvideli, koliko zmore človek, kateri hoče ves čas prav rabiti svoje moči in zvesto sodelovati z milostjo božjo. Ime sv. Atanazija vam bodi krepak opomin: »Pojdi in stori še ti tako!« Amen.
Ant. Kržič.
Osma nedelja po binkoštih.
1. Naši vzorniki v cerkveni zgodovini.
X.	Trije sveti »Kapadočani«.
»Od nasprotnika se učimo!« Ta opomin se večkrat sliši v življenju. Zveličar mu tudi pritrdi. Ne v tem zmislu, da bi v hudobiji posnemali nasprotnika, marveč le v njegovi razumnosti in spretnosti, s katero si znajo poiskati primernih pomočkov v dosego svojih namenov, in pa v njih gorečnosti in
odločnosti, ki jo kažejo v svojem prizadevanju. Moder kristjan se ne poslužuje samo nadnaravnih pomočkov, marveč zna tudi naravne okoliščine spretno vpoštevati v dosego svojih nebeških namenov. Živi na tem svetu, pa ne za ta svet; dela za časni kruh, pa si služi obenem tudi večno srečo, kakor veli Gospod: »Delajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas vzprejmejo, ko onemorete, v večna prebivališča.«
Cerkveni očetje prve krščanske dobe so bili taki modri možje. Jaz se jim moram kar čuditi, če pomislim, kako previdno in modro so si znali v prid obračati okoliščine svojega časa. Omenim le eno reč: paganske šole so še obiskovali, paganske pisatelje so čitali, pa se niso kar nič navzeli pagan-skega duha; marveč kakor pridne čebelice srkajo sladki in zdravi med tudi iz strupenih cvetic, enako so ti modri možje iz paganske učenosti zajemali le lepo obliko in to, kar je že po naravi dobro, in so te pridobitve porabili, da so krščanske resnice razlagali v lepi in prikupni obliki pa jih dokazovali z bistroumno učenostjo.
Za danes sem se namenil vam pokazati tri take vrle može, ki so bili doma v Kapadociji, v Mali Aziji, in jih nekateri pisatelji imenujejo » Kapodoško deteljico«. Ti slavni Kapadočani so: Sv. B a z i 1 i j in njegov brat sv. Gre go r Nisenski, pa sv. Gregor Nacijančan.
Že zadnjič sem omenil, da najboljši in najslavnejši možje v sv. katoliški Cerkvi so bili oni, katerim je dala naslov »cerkveni očetje ali očaki«. Pa še izmed teh izvrstnih mož je sv. Cerkev nekatere še posebej odbrala in jih odlikovala, s prečastnim naslovom »cerkveni učeniki«. Takim slavnim možem prišteva tudi poprej imenovane tri vzorne Kapadočane: Sv. Bazilij in Gregor Nacijančan sta cerkvena učenika, sv. Gregor iz Nise pa le cerkveni očak.
Da te tri svete junake bolj spoznamo, si moramo najprej ogledati obe družini, kjer so bili rojeni in kjer so preživeli detinska leta, ker je to navadno velikega pomena za poznejša leta. Sv. Bazilij je bil doma v Cezareji v Kapadociji, ker je bil njegov oče, tudi Bazilij, v višji službi; materi je bilo ime Emilija. V družini je bilo devet otrok, štirje sinovi in pet hčera. Najstarejši je bil sv. Bazilij, drugi po starosti je bil Gregor, pozneje škof v Nisi, zato se imenuje sv. Gregor Nisenski, najmlajši brat je bil Peter, pozneje škof v Sebasti, sv. Cerkev ga tudi časti kot svetnika, najstarejša sestra pa je bila sv. Makrina. Kaj nenavadnega je to, da štiri otroke iz ene družine sv. Cerkev časti za svetnike in poleg tega tudi še očeta in mater in staro mater, ki se je tudi imenovala Makrina. Kako je moralo biti pač prijetno v taki izvoljeni družini, kjer je bilo kar sedem svetih oseb.
Sv. Bazilij, oče, je bil potomec onih krščanskih junakov, ki so bili nekdaj zavoljo Jezusa Kristusa pregnani v divje gozde Pontiške in so vsi v spoznavanju svoje svete vere umrli, le stara mati, sv. Makrina, je čudežno pretrpela vse hude muke in ostala še živa. Tudi oče sv, Emilije je bil ob času preganjalca Galerija umrl mučeniške smrti.
Takrat, ko je bil sv. Bazilij majhen, rojen je bil leta 330., je še živela njegova stara mati sv. Makrina. To častitljivo gospo je še v krščanskem nauku poučeval sv. Gregor, čudežnik. In nauki iz ust moža, ki čudeže dela, se gotovo vse bolj vtisnejo v srce kakor pa nauki, ki prihajajo iz navadnih ust. Tej iz vere živeči mučeniški starki je sveta mati Emilija izročila v oskrbovanje svoje dete, ki ga je želela vzgojiti v svetnika. Pač si lahko mislimo, s koliko skrbjo in sveto ljubeznijo je sivolasa svetnica učila angelsko dete v tistih naukih, katerih se je bila sama nekdaj naučila v šoli sv. škofa Gregorija, čudežnika. Pozneje je sv. Bazilij sam spoznal to za eno največjih dobrot božjih in je pripovedoval s hvaležnim ponosom, da je bil vzgojevan od take žene.
Druga enako sveta družina je pa živela v Nacijancu v jugozahodnem delu Kapadocije: mati je bila sveta Nona, oče sv. Gregorij, hči sv. G o r g o n i j a , sinova pa sv. Gregorij, ki ga že poznamo kot cerkvenega učenika s stalnim pristavkom Nacijančana, in Cezarij, ki je bil slaven zdravnik na dvoru cesarja Konštancija in Julijana, čeravno v tako veliki nevarnosti, vedno zvest svoji sveti veri in vedno vzglednega življenja.
Precej v začetku tudi v tej hiši ni šlo vse tako gladko. Oče je bil še pagan takrat, ko se je ž njim zaročila sv. Nona. Pa lepe prošnje, goreče molitve in še posebno prekrasni zgled svetniške matere je slednjič omehčal že itak dobro in rahločutno srce paganskega očeta, da se je dal krstiti in se z vso gorečnostjo oprijel krščanskega življenja. Že poprej so ga kot poštenega pagana splošno čislali, sedaj, ko se je pokristjanil, pa še bolj. Tamošnji škof ga posveti v duhovnika in že čez štiri leta se je moral vsled splošnega zahtevanja dati posvetiti še v škofa in je vladal, pozneje podpiran po svojem slavnem sinu, do 1. 374., ko je umrl skoro sto let star.
Prelepo je rastel nedolžni deček Gregor pod okriljem tako skrbne svete matere. Precej po rojstvu ga je Gospodu darovala in mu potisnila sv. pismo v male ročice. S tem seveda bogoljubna mati ni nameravala nič drugega nego to, da bi ga posvetilo dotaknjenje svetih bukev, in vendar je bilo to dejanje nekako preroško ter je imelo naznaniti, kako učen razlagalec sv. pisma bo še kdaj to dete. Že v prvih letih mu je vcepila v nežno srčece veselje za vse čednosti, posebno pa za sveto čistost.
Še mal deček je imel nekikrat skrivnostne sanje: prikazali sta se mu v spanju dve prelepi devici v beli obleki. Ves vesel
ju vpraša, kako se imenujeta. Prva mu odgovori: Jaz se zovem čistost! in druga mu reče:	»Meni je ime zmernost«.
»Medve sva, govorita dalje, vedno pred tronom Jezusa Kristusa v družbi nebeških množic; pojdi z nama, ljubo dete, povzdigneva te do svetlobe neumrljive Trojice.« Po teh besedah se vzdigneta proti nebu in zgineta. Sveti otrok se prebudi in se odsihdob posveti Gospodu z obljubo vednega devištva,
Tako so minula prelepa zlata leta prve detinske mladosti; prične se šolska doba. Iz Nacijanca so poslali malega Gregorija v Cezarejo v šolo. Tja je pa tudi po očetovi smrti prišel Bazilij. Tukaj v glavnem mestu Kapadocije sta se prvikrat seznanila preblaga mladenička, in ostala sta si zvesta prijatelja do konca svojega življenja. Tako blagih, za vse dobro tako vnetih prijateljev je še malo videl svet, kakor sta bila ta dva sveta učenca, kar se je še posebno potlej pokazalo na višjih šolah v Atenah.
Za taka nadarjena mladeniča, kakor sta bila Bazilij in Gregor, pa ni zadostovala šola v Cezareji. Odločila sta se ukaželjna mladeniča poiskati si najboljših učiteljev, kar jih je poznal tedanji svet. Bazilij je šel najprej v Carigrad, da bi spoznal slovečega paganskega govornika Libanija, in odtod v Atene, ker to mesto je še takrat veljalo za glavni sedež grške omike. Gregor pa je šel najprej v Palestino, kjer se je likal pri govorniku Tespegizu; potem je šel v Aleksandrijo, da bi spoznal slovečega cerkvenega učenika sv. Atanazija; slednjič pa jo je krenil v Atene za svojim prijateljem Bazilijem. Njuno poprejšnje bolj otroško prijateljstvo je tukaj postalo še tesnejše in prisrčnejše, ker sedaj sta že začela spoznavati resnobo življenja. Gregor sam piše o tej prijateljski zvezi, da se jima je zdelo, da sta ena duša v dveh telesih. V obeh dijakih je gorela ista ljubezen do Boga, je bila ista žeja po vednostih, je plamtela ista navdušenost za resnico in čednost, je vzkipevalo isto veselje za sveto vero in bogo-ljubnostj se je kazalo isto koprneče prizadevanje za vedno večjo popolnost. To sveto prijateljstvo jima je bilo v največjo korist že v Atenah in posebno v poznejšem življenju. V Atenah so bili učitelji večinoma paganskega ali pa krivoverskega mišljenja, dijaki pa tudi večinoma sprijeni, razuzdani in divji. A plemenita mladeniča Bazilij in Gregor se nista zmenila za vsestransko javno pohujšanje, marveč zvesto sta se ravnala po tem, kar sta se bila privadila doma pri svojih svetih starših in svojih dobrih bratcih in sestricah. Vse sta imela skupno: stanovala sta skupaj, učila se skupaj in molila skupaj. Pohuj-šljivega vedenja sprijenega sveta sta se tako ogibala, da sta v mestu poznala le dvojno pot: v cerkev pa v šolo!
Ni čudo, da ju je vse čislalo, pagani in kristjani, da se je vse čudilo vrlima »Kapadočanoma«. Gregorija so hoteli celo v Atenah pridržati kot učitelja govorništva. Atenčani se kar niso mogli ločiti od njiju, ko sta se po petletnem učenju
zopet vračala domov; veliko ljudi ju je spremljalo do morja, v solzah so ju objemali in zdihovaje se poslavljali. (Bazilij je zapustil Atene 1. 355., Gregor 1. 356.). Sedaj sta dovršila še višje šole ter dosegla učenost in olikanost, kolikor je je bilo le mogoče doseči v tistem času.
Bazilij se je vrnil skoz Carigrad in Efez domov. Najimenitnejše službe v Cezareji in Neocezareji so mu bile na ponudbo; a na drugi strani ga je mikal zgled sestre Makrine in matere Emilije, ki sta si bili izvolili že samostansko življenje. Bazilij, ki je bil šele sedaj krščen, se kar nič ne premišlja, marveč junaško se odpove svetnim častem in službam in se odloči po vzoru svoje svete matere in sestre za samostansko življenje. Da bi bolj spoznal meniško življenje, potuje še v Sirijo in Palestino in Egipt, kjer je bilo že veliko menihov v tisti dobi. Pridši nazaj, proda očetovsko dediščino in sklene v samoti delati le za čast božjo in lastno zveličanje. Kmalu se mu pridruži tudi prijatelj Nacijančan in zopet se je pričelo najlepše življenje svete zadovoljnosti in rajskega miru. A ni dolgo trajalo. Tako svetla luč ni smela ostati skrita. Sveta Cerkev je takrat, ko ji je arijanstvo sekalo tako hude rane, preveč potrebovala takih mož, kakor sta bila Bazilij in Gregor, tako zelo izobražena po umu in tako zelo popolna po srcu, da bi bila smela še dalje ostati prikrita, Četudi nerada, se vendar slednjič dasta preprositi, da ju posvetijo v mašnika, najprej Gregorija posveti lastni oče, škof Nacijanški, 1. 361., potem pa tudi prijatelja Bazilija 1. 370. Branila sta se pa zato tako zelo mašniške časti, ker sta se štela za nevredna.
Tukaj se je zopet pokazalo, da je pobožnost za vse dobra: v tihi samoti in serafski molitvi krotka kakor jagnje, v javnem delovanju pa odločna in krepka kakor lev,
Bazilij je deloval ves čas v Cezareji, nekaj časa kot navaden mašnik in pomočnik škofu Evzebiju; po Evzebijevi smrti
1.	370, pa je bil za Cezarejskega nadškofa izvoljen; oče njegovega prijatelja, stari Gregorij iz Nacijanca, se je dal v svoji visoki starosti, čeravno slaboten in bolehen, prenesti v Cezarejo, da ga je posvetil za škofa. Iz delovanja Bazilijevega le to omenim, da je bil nepremagljiva opora sv. katoliške Cerkve proti arijanskemu krivoverstvu. Cesar Valent, strasten arijanec, je sam prišel v Malo Azijo, da bi za arijanstvo pridobil tamošnje škofe. Lotil se je tudi sv, Bazilija, Pred seboj pošlje svojega namestnika Modesta. Ta ga zvijačno obdeluje in mu svetuje, naj bo pameten in naj odneha, da si ne zapravi cesarjeve milosti. Bazilij se sklicuje na to, da je vera in resnica nespremenljiva, da ne more kar nič odnehati; Modest pa začne pretiti: »Ali se ne bojiš moje oblasti?« Bazilij odvrne: »Česa pa bi se bal? Kaj hudega pa mi moreš prizadejati?« Modest: »Vsake vrste trpljenje, odvzetje premoženja, pregnanstvo, trpinčenje in smrt!« Bazilij odgovori: »Ali drugega nič? Kar si
26
Duhovni Pastir.
imenoval, me nič ne straši, Kdor nima ničesar, se ne boji, da bi se mu odvzelo premoženje; ali mi pa morda hočeš vzeti mojo ponošeno obleko in nekaj zavitkov mojih spisov? Pregnanstvo? Pač ne vem, kam bi me mogel pregnati, kjer bi ne bil doma. Kraj, kjer sedaj bivam, ni moj; tudi nisem nič navezan nanj; kamorkoli pridem, povsod se čutim tujca na zemlji. Mučenje? Saj nimam več telesa, da bi mogel na njem poskušati kaj prida muk. Smrt pa mi je dobrodošla, ker me prej privede k Bogu, za katerega živim in delujem. Tudi sem že zvečine umrl in se že dlje časa približujem grobu,« Tako govorjenje preseneti cesarjevega namestnika, ki mu reče:	»Tako naravnost še ni
nikdo govoril z menoj.« Bazilij mu odgovori: »Morda še nisi govoril z nobenim katoliškim škofom! Ni dvoma, da bi ti bil vsak tako odgovoril. Cesarja sicer častimo, spoštujemo, toda v božjih rečeh gledamo le na Boga.«
Za njim pride tudi cesar, da bi pregovoril Bazilija. A tudi njegovi poskusi so brez uspeha. Cesar zaukaže pregnanstvo; a po noči mu zboli šestletni sinček in zdravniki ne vedo nobene pomoči. Bazilij pride in moli, otrok ozdravi. Ko pa pozneje Valent vendar-le hoče podpisati povelje, ki je Baziliju velevalo pregnanstvo, se mu začne roka tresti, groza ga spreleti, da raztrga pismo in ne nadleguje dalje svetega škofa. — Tako se znajo katoliški možje potegovati za resnico in pravico.
Njegovo zasebno življenje je bilo silno skromno. Tudi kot škof ni živel drugače kakor poprej v puščavi: imel je le eno obleko, kruh in sol je bila njegova navadna hrana. Svoje prihodke je izdajal ubogim, pozidal je veliko ubožnico in bolnišnico ter je tudi sam stregel bolnikom. Ker si je privoščil le malo spanja, je imel poleg svojih škofijskih opravil toliko časa, da nam je spisal mnogo prelepih spisov in sestavil jako modra pravila za menihe, ki se po njem imenujejo Bazilijani. Svoje pre-zaslužno življenje je končal 1. januarija leta 379. z besedami: »V tvoje roke izročim svojo dušo!« Brez števila ljudstva ga je spremljalo ob pogrebu, pa vesoljni zemeljski krog, tako pravi njegov prijatelj Gregor, je objokoval izgubo učitelja resnice in ohranitelja cerkvenega miru.« Sv. Cerkev ga imenuje Velikega.
Kakor Bazilij Veliki, slično sta delovala in se v vseh krščanskih čednostih odlikovala njegova slavna vrstnika. Njegov brat Gregor je bil škof v Nisi, mestu iste nadškofije v Kapadociji. Umrl je (okrog 1. 394.) proti koncu četrtega stoletja. Gregor Nacijančan pa je mnogo let deloval v svojem domačem mestu Nacijancu, potem pa je bil poklican v Carigrad, kjer je lepo uredil silno zanemarjene cerkvene zadeve; konec življenja pa je zopet preživel v samoti ter se skrbno pripravil za sveto smrt, ki ga je rešila 1. 390. mnogo težav in bridkosti, katere so mu delali celo nekateri izmed njegovih sobratov škofov.
Od teh treh vrlih Kapadočanov se učite zlasti to, da se skrbno ogibajte zapeljevanja in dušnih nevarnosti, katerih se
tudi sedaj ne manjka. Mladina naj se uči, da zlasti dobro obrača mladosti zlasti čas, ker že v mladih letih si mora utrditi pravi značaj, kdor hoče pozneje v življenju kaj prida koristiti drugim, sebi pa zagotoviti večno plačilo v nebesih. Amen. Ant. Kržič.
2. O zatajevanju.
(Osnova pridige.)
Zakaj ako bote po mesu živeli, bote umrli; ako bote pa dela mesa z duhom zamorjevali, bote živeli. Rim. 8, 13.
Na tri reči nas opozarja apostol z besedami današnjega lista: »Zakaj, ako bote ...«
I.	Najprej nas opominja* naj zatajujemo p o ž e 1 j e n j e mesa.
II.	Zatajevanje mesa je potrebno.
III.	Zatajevanje mesa je koristno.
I.	Na tri načine moramo zatajevati svoje meso:
1.	Premagovati moramo poželenje mesa:	»Mrtvite
torej svoje pozemske ude, nesramnost, nečistost, slast, hudo poželenje in lakomnost, ki je pravzaprav malikovanje. Zavoljo teh reči prihaja božja jeza nad neverne sinove, med katerimi ste tudi vi svoj čas živeli, ko ste bivali med njimi. Zdaj pa odložite tudi vi vse to: jezo, razdraženost, hudobijo, preklinjanje, grdo govorjenje — iz svojih ust. Nikar ne lažite drug drugemu. Slecite starega človeka z njegovimi deli ter oblecite novega, ki se prenavlja po podobi tistega, kateri ga je ustvaril, da doseže spoznanje.« (Kološ. 3, S—10.)
2.	S postom in drugimi spokornimi deli moramo po zgledu Kristusovem mrtvičiti svoje telo. »Vedno nosimo okrog mrtvenje Jezusovo na svojih telesih, da se tudi življenje Jezusovo očitno pokaže na naših telesih.« (II. Kor. 4, 10.)
3.	Pokoriti moramo svoje telo tudi z duhovnim premišljevanjem. »Bedenje zavoljo bogastva v čednostih »suši život«, namreč meseno poželjivost, »in skrbi zavoljo njega preganjajo spanec«, namreč lenobo. (Sir. 31, 1.) In ravno tam beremo: »Skrb za prihodnost«, to je premišljevanje prihodnjega plačila dobrih, »odvrača srce«, namreč od vsake (hude) poželjivosti, »in huda bolezen«, namreč telesa, »strezni dušo«, in sicer od njenih grehov.
II. Zatajevanje mesa je potrebno, kajti če živimo po mesu, bomo umrli, in sicer trojne smrti:
1. Smrt greha.
2.	Smrt narave. »Zaradi pijanosti jih je že mnogo pomrlo.« (Sir. 37, 34.)
3.	Smrt pekla. »Kdor seje tedaj v svojem mesu, bo od mesa tudi žel pogubljenje.« (Gab. 6, 8.) »Smrt grešnikov je silno huda.« (Ps. 34, 22.)
III.	Zatajevanje mesa je tudi koristno, kajti ž njim si pridobimo trojno življenje. In sicer:
1.	Podaljšamo si naravno življenje. Kdor je pa trezen, si daljša življenje.« (Sir. 37, 34.)
2.	Življenje milosti: »Modrost duha je življenje in mir.« (Rim. 8, 6.)
3.	Povečamo si življenje v nebeški slavi. »Vedno
nosimo okrog mrtvenje Jezusovo na svojih telesih, da se tudi življenje Jezusovo očitno pokaže na naših telesih.« (II. Kor. 4, 10.)	D. Thomae Aqu. Serm. Dom. — A. T.
Priložnostni govori.
Presveto Srce Jezusovo — poroštvo cerkvene
edinosti.
(Priložnostni govor za prvo nedeljo meseca julija.)
Polni hvaležnosti se spominjamo danes dragocene sv. rešnje Krvi, ki jo je božji Zveličar prelil za odrešenje vsega človeštva. Evangelisti nam omenjajo več prilik, pri katerih se je to zgodilo. Prvikrat je Zveličar prelival kri za grehe človeštva kot majhno Dete, ko so ga prinesli k obrezovanju, kakor je velela Mozesova postava za vse Izraelce moškega spola. Kri v podobi potnih kapelj je tekla za nas, ko je naš Zveličar veliki četrtek zvečer molil na Oljiski gori. Koliko krvi je prelil naš Odrešenik za časa svojega trpljenja! Bičali so ga in mučili, da je bilo celo telo ena sama krvaveča rana. Trnjevo krono so mu pritrdili na glavo, da mu je po obličju tekla sv. kri. Pribili so ga za roke in noge in v gostih kapljah je tekla iz ran sv. kri na zemljo. Danes se pa še prav posebno spominjamo onega dogodka, ko je na križu visečemu Zveličarju vojak s sulico prebodel Srce, da je pritekla iz njega kri in voda. Čudno bi se nam skoro moralo zdeti, zakaj je naš božji Zveličar hotel toliko krvi preliti, ko je vendar njegova presv. kri tako dragocena, da bi bil lahko z eno samo kapljico te presv. krvi odrešen vesoljni človeški rod. Dobro vemo, kajne, kaj je nagnilo Zveličarja k temu. On nas je tako zelo ljubil, da ni hotel za nas dati samo ene kapljice svoje krvi, ampak vso svojo kri do zadnje kapljice, da nam je tembolj pokazal svojo ljubezen. »Večje ljubezni nima
nihče, kakor kdor da življenje za svoje prijatelje« (Jan. 15, 13). Samo ljubezen njegovega presvetega Srca je bila, ki ga je nagnila, da je dal življenje za grehe ljudi. Žal je to presv. Srce, ki je tako ljubilo človeški rod, že na križu trpelo pri misli, da premnogo ljudi ne bo deležnih sadov te predragocene krvi. Videlo je v duhu pred seboj milijone, ki bodo tavali v temi paganskih zmot. A še bolj žalostno je bilo onih nesrečnih ovčic, ki so bile nekdaj v varnem zavetju sv. katoliške Cerkve, pa jih je nesrečni razkol odtrgal od živega debla sv. Cerkve, da žive sedaj kakor razkropljena čreda brez pravega pastirja in brez prave paše. Ali je torej zastonj tekla za toliko in toliko milijonov razkolnih kristjanov sv. rešnja kri Zveličarjeva? Ali ni upanja, da se ti milijoni povrnejo še kdaj nazaj v naročje sv. kat. Cerkve? O pač, trdno zaupamo, da se bo pravoslavni vzhod še združil s sv. kat. Cerkvijo. Poroštvo nam je presv. Srce Jezusovo. To je bilo na križu odprto za vse ljudi; to presv. Srce še sedaj bije za vse ljudi in jih želi združiti v edinozveličavni sv. kat. Cerkvi.
Premišljujmo nekoliko o neskončni ljubezni tega presv. Srca in spoznali bomo, kako upravičeno molimo v litanijah presv. Srca Jezusovega: »Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src, usmili se nas!«
1. Silno pomenljiva je bila žaloigra, ki se je odigrala veliki petek na Kalvariji, Zveličar je umrl na križu, iz odprte rane njegovega Srca pa se je rodila mlada in čvrsta nevesta Kristusova, sv. Cerkev, duhovna mati vseh kristjanov, kakor se je nekdaj Eva, telesna mati vseh ljudi, rodila iz strani Adamove. Presveto Srce Jezusovo je bilo na križu odprto za vse ljudi, zato nam je dalo sv. Cerkev, dobro mater, v katere naročju naj bi se zbral vesoljni človeški rod.
0	nekem slavnem slikarju se pripoveduje, da je hotel nekoč naslikati posebno lepo podobo. Ko jo je dovršil, je poklical enega svojih prijateljev, da izrazi svojo sodbo o sliki. Ves očaran nad toliko lepoto, ki jo je slikar vdihnil umotvoru, vzame v roko čopič in zapiše pod sliko besede: »Tebe je rodilo srce.«1
Predragi verniki! O sv. kat. Cerkvi bi z vso upravičenostjo mogli isto reči: »Tebe je ustvarilo božje Srce!« Dvoje znamenj nosi katoliška Cerkev, po katerih spoznamo, da jo je res ustvarilo najboljše Srce Jezusovo: ona je vesoljna in ona je najbolj ljubeča mati.
1	P. J. H a 11 e n s c h w i 1 1 e r S. J., Das Zeichen des Heiles, 1912, str. 163—4.
Presveto Srce je ljubilo vse ljudi, zato nam je dalo Cerkev, v kateri je prostor za vse ljudi vseh časov, vseh krajev, dala nam je katoliško, t. j. vesoljno Cerkev. »In oznanjeval se bo ta evangelij kraljestva po vsem svetu, v pričevanje vsem narodom« (Mat. 24, 14). Dokler bo še kak narod, ki ne bo v okrilju edinozveličavne sv. Cerkve, toliko časa bo še vedno v veljavi misijonski klic božjega Zveličarja: »Pojdite in učite vse narode!« Toliko časa še ne bodo izpolnjene želje presv. Srca, dokler ne bo vladala med vsemi kristjani edinost, edinost v nauku, edinost v sv. zakramentih, edinost v vrhovnem poglavarju, ki je rimski papež. Jezus je namreč umrl »za narod, in ne samo za narod, temuč tudi, da bi otroke božje, ki so bili razkropljeni, v eno (sv. Cerkev) zbral« (Jan. 11, 52).
Sv. katoliška Cerkev kaže povsod sledove najsv. Srca božjega, zato je tudi svojim otrokom najboljša, najbolj ljubeča mati. Ona pozna vse potrebe človeštva, pripravljena je tudi pomagati v vseh potrebah z milostjo, ki poteka iz sv. zakramentov, torej naravnost iz presv. Srca Jezusovega. Kjer je sv. kat. Cerkev, tam se kaže povsod blagodejna toplota presv. Srca. Ali ne diha te toplote vse človeško bogoslužje? Ali ne dihajo toplote presv. Srca Jezusovega vsi nauki sv. vere, nauk o ljubezni do Boga, o ljubezni do bližnjega, o ponižnosti, čistosti, skromnosti?1 — Glejte, predragi! Tudi na slovanskem vzhodu so nekdaj topli žarki sv. vere pregnali ledeno temo paganstva. Tudi vzhodna cerkev je zajemala toploto, življensko moč iz presv. Srca. Toda kakšna izprememba med nekdaj in sedaj! Kjer je nekdaj tako bujno cvetelo pravo krščanstvo, tam vlada zopet leden mraz. Vzhodna cerkev je že v 11. stoletju pretrgala zveze z Rimom in se tako odcepila od sv. kat. Cerkve. Ohranila je sicer še svoje staro bogoslužje, toda to bogoslužje je mrzlo, brez pravega duha. Deli še sv. zakramente, toda tako, da iste onečaščuje. Na razkolnih oltarjih se sicer še izpreminja kruh in vino v sv. Telo in Kri Gospodovo, toda skoro nepoznano je razkolnikom češčenje presv. Rešnjega Telesa. Ne molijo ga v cerkvah, redko pristopajo k sv. obhajilu, pa še takrat navadno kar brez sv. spovedi. Kajne, kolika nečast se godi presv. Srcu Jezusovemu!
2. In vendar to Srce še vedno bije za vse ljudi, bije tudi za razkolne kristjane, ki so bili enkrat že deležni njegove ljubezni, pa so se mu zopet izneverili. Sv. kat. Cerkev, v kateri naj bi se po božji volji združili vsi ljudje, je telo Jezusa Kristusa. Kjer je telo, tam mora biti tudi Srce. Srce sv. Cerkve ni nobeno drugo, kakor presv. Srce našega božjega Zveličarja.1 2 In to Srce je še vedno enako usmiljeno za vse, kakor je bilo veliki petek na križu, je še vedno enako ljubeče,
1	Prim. H a t t e n s c h w i 1 1 e r S J., o. c., 164—5.
2	Prim. H a t t e n s c h w i 1 1 e r S. J., o. c., 166.
kakor je bilo ob času, ko je bival božji Zveličar na zemlji. Srce dobrega o č e t a je to, ki se mu je izgubil njegov sin na vzhodu. Kakor je bil svetopisemski oče vesel, ko se mu je povrnil njegov ljubljeni sin, ki ga je imel že za izgubljenega, tako in še mnogo bolj se bo veselilo presv. Srce Zveličarjevo, ako se bodo začeli izgubljeni razkolni sinovi vzhodne cerkve vračati nazaj v naročje sv. Cerkve. Srce dobrega pastirja je to. Dober pastir pusti 99 ovac, da poišče eno samo ovco, ki se je izgubila od črede. In ko jo najde, jo vesel zadene na rame in jo ponese k svoji čredi. Ali ni razkolni vzhod ta izgubljena ovca, ki se je ločila od črede — sv. kat. Cerkve in blodi sedaj med trnjem zmot v vedni nevarnosti, da osamljena žalostno pogine? In ali ne bo presv. Srce poiskalo te nesrečne ovce in se neizmerno veselilo, ko jo bo zopet privedlo nazaj k čredi, v varno zavetje sv. kat. Cerkve? — Kaj vse si je prizadevala svetopisemska žena, ki je izgubila drahmo, da bi jo zopet našla! Luč je prižgala in toliko časa iskala po hiši, da jo je slednjič našla. In ko jo je našla, je poklicala v svojo hišo prijateljice in sosede, govoreč jim: »Radujte se z menoj, ker našla sem drahmo, ki sem jo bila izgubila« (Lc 15, 8, 9). Hudo je bilo ženi, ki je od desetih drahem izgubila eno samo. In kaj je vrednost ene drahme proti vrednosti človeške duše! Kako hudo mora biti presv. Srcu, ker je nad 100 milijonov kristjanov brez lastne krivde izgubljenih za sv. kat. Cerkev, ki je edina od Boga ustanovljena, da se ljudje po nji zveličajo. Če je bila že svetopisemska žena vesela najdene drahme, koliko veselja bi bilo za presv, Srce Jezusovo, ako bi se toliko milijonov duš povrnilo k edinosti vere in v zavetje resnice!
Ali kaj smemo upati, da bodo ti milijoni zaslepljenih kristjanov, ki žive v razkolu, spoznali kdaj svojo zmoto in se povrnili v naročje sv. Cerkve? Gotovo smemo upati. V presvetem Srcu imamo poroštvo, da v tem upanju ne bomo osramočeni, v onem Srcu, ki je darovalo poslednjo kapljico srčne krvi za ljudi, ki še sedaj neizrečeno hrepeni, da se čimprej poravnajo vsi razkoli med kristjani in zavlada povsod edinost vere.
Ali tudi sami kaj moremo pomagati, da se želje presvetega Srca preje uresničijo? Gotovo, na več načinov lahko pomagamo. Najlaže sredstvo, s katerim prav vsak lahko sodeluje pri delu za zedinjenje, je molitev. Dobra molitev oblake prodira. Tudi pri misijonskem delu med razkolniki bodo uspehi tem lepši, kolikor več se bo v ta namen molilo. Jako primerno je češčenje presv. Rešnjega Telesa združeno s tem namenom. Prejemajmo večkrat sv. obhajilo v ta namen, da bi tudi razkolniki izpregledali in spoznali po resnici sv. vere moč vrednega, pogostnega prejemanja sv. obhajila. Kdor hoče na drug način pomagati in kaj žrtvovati za pospeševanje edinosti med vzhodno in zahodno cerkvijo, naj se vpiše v »A p o s t o 1 -
stvo sv. Cirila in Metod a«, ki z molitvijo in miloščino deluje za zedinjenje razkolnikov s sv. Cerkvijo. Udje »Apostolska« plačajo mal letni znesek in molijo vsak dan en Očenaš in Češčenamarijo s pristavkom: »Sv. Devica Marija, sv. Ciril in Metod, prosite za nas!« Za to so deležni mnogo milosti.
Vedno se spominjajmo pa zlasti pri če'ščenju presvetega Srca Jezusovega vseh misijonov in posebej onih med razkolniki. Da je to prav in primerno, ste lahko spoznali iz današnjega govora. Saj presveto Srce ničesar bolj ne želi kakor zveličanje vseh ljudi; to je pa mogoče le v eni — v sv. katoliški Cerkvi. Priporočajmo nesrečne razkolnike, da se jih čim več povrne v edinozveličavno sv. Cerkev, presvetemu Srcu božjemu z besedami, ki so jih papež Leon XIII, sami pri-dejali posvetitvi presvetemu Srcu Jezusovemu: »Kralj bodi tistih, ki jih slepi verska zmota ali loči razkol, in pokliči jih nazaj v zavetje resnice in k edinosti vere, da bo kmalu en hlev in en pastir.« Amen.	Dr. Andrej Snoj.
Pogled na slovstvo.
A.
1. Lepo življenje in srečna smrt. Nauki, molitve in pesmi za vse odrasle vernike, zlasti za bratovščino sv. Uršule. Izdalo vodstvo bratovščine sv. Uršule pri sv. Jakobu v Ljubljani. Drugi, pomnožen natis oskrbel dr. Gr. P. (dr. Gregorij Pečjak). Ljubljana, 1914. V založbi Katoliške Bukvarne. Natisnila Katoliška Tiskarna. Str. VIII + 472. Cena knjigi v trpežni vezavi z rdečo obrezo K 1'40, z zlato obrezo K 1'80.
Profesor dr. Gr. Pečjak je spisal »Šolski molitvenik« in »Večno življenje« —- dva izborna molitvenika, ki ustrezata v vsakem oziru vsem zahtevam. Sedaj smo dobili iz njegovega spretnega peresa molitvenik »Lepo življenje in srečna smrt«, ki je bil v prvi izdaji namenjen predvsem udom bratovščine sv. Uršule, sedaj v drugi izdaji je pa tako razširjen in izpopolnjen, da je primeren za vse odrasle vernike in se sme po pravici imenovati nov molitvenik.
Po dveh prednostih se knjiga »Lepo življenje in srečna smrt« zlasti odlikuje. Vsak molitvenik je namreč toliko boljši, kolikor bolj tesno se oklepa cerkvenega bogoslužja in kolikor bolj pripomore, da se verniki z molitvami sv. Cerkve udeležujejo sv. obredov. Vrednost molitvenika pa pomnože tudi dobro izbrani nauki za sveto življenje. Obojno prednost ima molitvenik »Lepo življenje in srečna smrt«. Iz bogatega zaklada cerkvene liturgije je pisatelj sprejel v knjigo obrede sv. zakramentov, cerkvene molitve pri bolnikih in umirajočih in s tem dosegel, da se bodo verniki, ki bodo rabili molitvenik, z največjim pridom udeleževali studencev milosti — sv. zakramentov. — Knjiga pa vsebuje tudi mnogo koristnih naukov, in sicer uči vernike, kako naj bodo podobni Jezusu v ljubezni do bližnjega; vnema torej k apostolskemu delovanju, ki je »zanesljivo znamenje božjih otrok« (str. IV) in bo zato zlasti dobrodošla kongreganistom in kongreganistinjam, ki se morajo odlikovati po apostolski gorečnosti.
Knjiga »Lepo življenje in srečna smrt« je prav odlična pridobitev v našem nabožnem slovstvu.	Alojzij Stroj.
Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške tiskarne.