štev. 16. v Maribora 15. avgusta 1876. TeOaj V. Izhaja 1. In 15. dne vsakega meseca. Rokopisi ne vračajo se. ZORA stoji na leto: redoma po 4 forinte, izjemoma po 5 forinte. ČASOPIS ZABAVI I PODUKU. Pregled. Poezije: Vstaševo slovo. Pozdrav slovenskim dijaliom. — Odlomlii iz ženskega dnevnika. — O malem šmarnu. — Idealist. — Razloček med filozofijo in emperijo. — Svarabhakti. — Razgovori. — Anton Janežič. — Vstaševo slovo. A. Koder. O bodi zdravo, dekle drago, Ti roža moja, angelj moj, Govoril bi besedo blago Enkrat še — zadnjič jaz s teboj. V ljubezni ti si razcvetelo, V ljubezni vživaš dni sladke, V zibéli zlate pesni pelo Ti skrbno materno srce. Okoli vrata desno zvesto Prijatlom devljemo v slovo, S solzami ondi v tujo cesto Nas znancev spremlja še oko. Oj vsega tega, dekle drago. Jaz nisem vžival in ne bom, Z nesrečne Raje sužno srago Rodil sem se v zatrti dom. Kako bi tebi, dekle drago, Ti roža moja, angelj moj, Besedo ne govoril blago Enkrat in — zadnjič zdaj s teboj ? Zibeli nisem znal milobe, V brlogu bival kakor zver. Na prsih maternih vže zlobe Pil mleko, tužnostij jezer. Samo ne jokaj, solz ne toči In rok ne vij mi krog vratu, Srce, da tožno mi ne poči, Ko tromba kliče me domu. In ob zibeli nij sedela Mi majka, pela nij sladko, V skalovje z manoj je hitela. Da Turek ljut je ne dobo. Oj ti ne znaš oj dekle milo. Kaj strast je turška, kaj gorje Domovja, kaj krivic število. Kaj sužnosti je solz morje. •»-^' In ondi kakor zver pečine Odrastel sem nesreče sin, Pogled zatrte domovine Učil krivic me bolečin. 16 - 250 - Na moji tam je padel strani Za dom, svobodo oče moj, Tam brat, tam ded zaničevani ifftf Izdihnil v boju ljutem moj. Le jaz ostal sem, jaz edini, Da gledam, kar je zrl očak. Moči da svoje domovini Posvetim, vmrem za njo junak.. 5^ ^| O bodi zdravo, dekle drago. Torej ti roža, angelj moj. Roko mi daj še enkrat blago, In pot je ločen moj in tvoj. V domovju zlatem ti ostani, V nesrečno Rajo jaz hitim. Spomin — če moreš, mi ohrani, Za svobodo ko krvavim! Če vzor zažari kédaj jasni. Če zmage silne poči dan. Povrnem se k nevesti krasni In ti z manoj greš v srečni stan. Če pa — ne jokaj, solz ne toči, In rok ne vij mi krog vratu, — V krvavem boju srce poči. Junak umrem za čast domu! Pozdrav slovenskim dijakom.*) Vatrnsiav. Pozdrav iskreni Vam, Modric ljubljenci! Ki svetemu pozivu zdaj sledite. Življenje svoje vedam posvetite. Da lovor slave bi ovil Vam senci. Odprti so modrosti Vam studenci ; Le čvrsto vsi se zdaj iz njih napite, Za dom in narod svoj se navdušite, In ognjeviti bodite Slovenci! Ko z biserjev vednóstij polno torbo Minerve zapustite kdaj svetišče, Dejavnosti nastopite poprišče : Takrat i Vi Slovanstva sveto borbo Z junaškimi dejanji pospešujte — Za blagor človečanstva se žrtvujte! Odlomki iz ženskega dnevnika. p. D. - Pajknva. (Dalje.) Utrujena sem. in taj dobro bi zmučenemu mojemu životu ugodila mehka postelja. Toda moj duh bedi ; zaspanec se še noče mene polastiti. Zato *) pesen deklamovana pri dijaškej besedi na Ptuju 30. jul. 1876. - 251 - 16* hočem raje darovati urico časa mojemu dnevniku, sedaj, \o je moja fantazija še vsa v ognju prežitih veselostij, namestu brez spanja meriti dolgost in širo-kost moje postelje. Današnji dan, ta je bil dan! meni pomenljiv in znabiti da enkrat tudi nepozabljiv. Sej sem v njem postala lastna svoja gospodarica, ter prvič stopila mej svet, v javnost, in prvič spoznala, da je svet, da je življenje lepo. Uže početek tega dneva je bil jako originalen in meni nenavaden. Odkar so mi namreč odločili za spalnico majheno sobico, oddaljeno od stanovanja hišne družine — in tega je uže tako davno, da sama več ne vem, kedaj je bilo — se nij živa duša nikdar zmenila, kedaj da v jutro vstajam. Sem-li ob petih v jutro, ah ob desetih, vedel nij to nihče, niti nihče nij o tem kaj popraševal. Spala sem vedno tako dolgo, dokler je namreč moj život zahteval spanja. Četvert ure je manjkal do sedme, ko se danas v jutro vzbudim. Baš sežem po svojo molitveno knjigo, da po svojej navadi opravim svojo jutranjo molitev, ko zdi se mi, da je nekdo na vrata sobe potrkal. Oglasiti se nijsem hotela. Gotovo sem se zmotila, sem si mislila; kajti kdo bi se mene uže na vse zgodaj spominal, ali pak me celo potreboval ? Dalje nijsem utegnila z mislijo in vrata se odpró brez mojega dovoljenja. Bolj nego trkanje pa me je začudila prikazen, katera se je meni skoz odprta vrata prijavila. Lastnim očem nijsem verovala. Stala je pred manoj praznično oblečena — bila je nedelja — in resno-modro se držeč: — moja mačeha! „Irma", začela je govoriti, „danas baš dopolnjuješ svoje osemnajsto leto. Od tvojega očeta prejela sem povelje, strogo te čuvati do današnjega dné; od dnes naprej pa te pripustim v varstvo tvoje lastne pameti, tvojemu lastnemu vodstvu. Udobi a bodeš vsaki mesec namenjeno ti svoto denarja za tvoje potrebe, s stanovanjem in s hrano pak ostane kakor je do sedaj bilo. Voščim ti k tvojemu rojstvenemu dnevu poštenega soproga, kakor je bil moj mož, tvoj oče!" Eekši obrnila se je in izginila. In kaj bi na dalje napisovala, kakšna čuvstva je v meni zapustil ta obisk ? Dosti bodi, ako rečem, da ona nijso bila ne pre.vesela, pa tudi ne prežalostna. Vedno pak mi je po ušesih donela zadnja nje beseda: „voščim ti poštenega soproga." Tako! Soproga, soproga! Ali sem pa uže zrela za možitev? — Smem-Ii tedaj še upati spremembe v svojem življenju, mile spremembe, katera bi napolnila z nepoznanimi meni do sedaj čuvstvi to pusto sree moje, in bi me privezala s sladko, neprisiljeno vezjo na življenje? — Kaj pak naj storim, da se prikupim možu, katerega srcu bi se moje rado udalo? Kakošna sredstva naj k temu porabi vam ? Znabiti lepoto, ljubeznivost? — In s takim samogovorom sem bila zgotovila svojo jutranjo toaleto. Nehote prebližam se k zrcalu, nepremakljivo zrem nekoje minute va-nje, na mojo celo podobo, ki se je v njem zasvetila. Dobrodejen je bil utis tega pogleda. Pojde, pojde, sem dejala, in ko bi z drugimi sredstvi ne, z zapeljivostjo moje lepote bodem gotovo očarala, katero si bodi možko srce. Na večer sem bila povabljena h koncertu. To je bilo veselje ! Več mi nij treba, kot nekdaj, za vsak korak, ki ga delam, vprašati dovoljenja. Jaz hočem iti, in nihče mojo željo ne ustavlja! Iti hočem, in tako se nališpati, da bodem lepa, da bodem zapeljiva, da bodem dopala! Dopasti hočem! Mlada sem, in - 252 -, _ zdaj je čas, da poravnam preteklost, da s prijetnim mladostnim uživanjem gosto preprogo razprostiram na svojo prvo solzno dobo življenja. In navdušena po teh čustvih ponosno sem nastopila razsvitljeno sobano, ki je mrgolela odličnih gostov. Glavo kvišku držoč, merila sem koj z enim pogledom zbrano družtvo, ki me je osupneno gledalo in je mej seboj šepetalo. O čem so si govorili, nij bilo težko uganiti: o mojej prikazni v javnost in o mojej lepoti. O mojej lepoti? — Se-ve da, mojo lepoto so občudovali. Glas pohvale me je koj pri mojem vstopu v sobano pozdravljal. Kako je krasna, sem čula se glasiti iz mnogih ust! O jaz sem vedela, da rudeča kamelija, koketno postavljena v sredo mojih črnih lasij. se mi bo dobro podajala. In prijetno sem se ondaj zabavljala. Kar je bilo mladine moškega spola, bilo se je nabralo okoli mene, in vsak mi je bil prijazen, in vsak je imel za-me lepo, pohvalno besedo. Posebno neki mladi bogato napravljeni gospod, rudečega polnega lica, srednje velikosti, mi je bil kaj galanten in mi je govoril tako mehke besede ter se vedel tako ljubeznivo z menoj, da sem s početka celo mislila, da se z menoj šali. Nij čudo ; ker odkar živim, ne vem, da bi mi bil kdo govoril tako iz srca, kakor baš ta mladeneč. In meni je bilo to obnašanje nenadejano in nenavadno. „Irma", zašepnilo mi je poleg mene sedeče dekle, moja tovarišica, „danas očaruješ vsacega, ki se tebi približuje, celo bogatemu morskemu stotniku si očarala srce, kar nij dosegla marsiktera tvojih vrstnic. Voščim ti srečo!" Začudjena sem jo pogledala, ker je nijsem razumela. In baš hočem pojasnila, ko mi iz ust ukrade besedo dvoje velikih črnih očij, ki izpod visokega čela samotno sedečega mladenča, ste me tako milo, skoraj proseče gledale. Za trenotje ustavljam svoj pogled na obraz, ki druzega v resnici nij izrazoval, kot dobrohotnost in otročjo nedolžnost, kakor prašajoč ga, česa on od mene želi. A oni, mesto da bi me nadaljeval pogledovati kot so drugi mladeneči storili, obrnil je svoje oči na tla, ter je močno zarudel. „Kdo je oni mladeneč", sedaj jaz nagovorim svojo sosedinjo. — „Sveti Alojzij" mi ta odgovori, in se poredno nasmeje. Jaz pak sem jej pomagala smejati se, in bila vesela. Tako je izginil večer, krasni večer, in se bližala polunoč in z njo čas odhajanja. Morski stotnik bil je moj spremljevalec in zdaj spet samotna v svoji sobici sedim, zvesto poročevaje tebi, knjižica, toliko prijetnost in zabavo. Ljubeznive besede morskega stotnika mi še prijetno v ušesih done, a pri srcu vendar še nič onega ne čutim, kar pesniki opevajo za ljubezen. Zato ne vera, kako se zove čuvstvo, ki je čutim do tega tujca, a ljubezen uže nij, ker v njem ne občutim čisto nie osrečevalnega. Bog si vedi, kaj pak sedaj misli in kakšne utise je napravil ta krasni večer onemu čudnemu in boječemu -mladenču „svetemu Alojziju", njemu v resnici prikladno ime. Kako bedasto se je obnašal v tako prijetni iu veseli družbi ; kar z nikom nij govoril in za-me, , za mojo lepoto, je bil tudi nem! Deviška duša je podobna razcvelej roži. Odtrgaj jej eno peresce, vsa druga se koj za njo ospó. Irma, ali poznaš te besede? Ali še veš, v katerem srcu se je ta misel rodila? — Neskončna materinska ljubezenska skrb do svojega otroka jo je v njem spočela, in vela roka umirajoče tvoje matere jo je tebi v spomin na papir pokladala! - 253 - Da! s temi besedami je ona, blaga žena! pričela pismo, toje je meni posvetila in je naročila meni izročiti, brž ko k pameti pridem. In večkrat sem zvesto prečitavala to pismo, in je večkrat k ustom pretiskavala, ter močila svojimi solzami mesto, kjer me blagoslavlja in se mi poslavlja z besedami: „Irma, bodi blaga, ostani poštena tudi tedaj, ko se ti bo svet klanjal in hlinil. To izpolni, in materin blagoslov bode te spremljal po Vseh potih tvojega življenja". U boga mati ! si-li znabiti uže slutila osodo svojega otroka ? Si-li slutila, da bodem jaz, tvoj otrok, dal se od sveta zmotiti? Oj, gotovo! Umirajoči ljudje včasih slutijo bodočnost svojih dragih, od kojih so prisiljeni večno se ločiti. O mati, mati! kaj iz mene še bode, če en sain in to prvi veseli večer mej svetom prebit, me je tako spačil in spremenil, da sebe skoraj več ne poznam? — Sem-li jaz v resnici pisateljica onih včeraj napisanih stranij, koje sem danas dobila in čitala v svojem dnevniku? — Ali so moje one besede, one misli, ona čuvstvovanja ? — Naj-le temu vprašanju okoli mene vlada mrtvaška tihota, in naj bi me tudi za trenotek moj spomin zapustil, tako da bi popolnoma pozabila včeraj prežite dogodbe, moja pisava, originalna moja lastnoročna pisava, kojo imam pred soboj, me izdaje, mi z ironičnim glasom očita: tisi, ti si ona grešnioa in nihče drugi! Sram me je samo sebe, sram poštenih ljudij, ki so videli mojo oholost, gledali moje nedostojno obnašanje. Proč s temi listi, raztrgam naj je iz svojega dnevnika ! Izpred očij mi, vi svedoki mojega spačenega mišljenja in čuvstvovanja, vi, ki sramoto delate drugi moji ondašnji pisavi, vi, ki skrvnite moj dosedanji značaj, vi, ki ste prvi madež na vedno mi dosedaj spoštovanem maternem spominu ! — Ali ne, ostanite ! Večno ondi neizbrisane ostanite ve besede, in kazen bodite mojej mladostnej lehkomišljenosti ! In ti o svet, ne boš me več zapeljaval, ne, več se ne boš veselil moje naklonjenosti do tebe ! Sej vem, da kakor nijsem imela do sedaj duše, ki bi me bila razumela v otožnosti, ni roke, ki bi bila otrla moje solze, tako tudi sedaj v mojih nevarnih mladostnih letih ne bi se dobila prijazna roka, ki bi me čuvala pogubnih potov, po kojih bi me zapeljivi svet zavodil. Zato hočem biti od dnes naprej stroga, neusmiljeno stroga s celim mojem bitjem in dejanjem. In ti srce, o ne upaj, ne upaj, da boš še smelo kedaj strastem se udajati; da, niti najmanjšej ne. Dobro si to zapomni! (Dalje pride.) O malem šmarnu. Odlomek iz romana „Merjevec." J. Bedének. (Konec.) Tamkaj leži odprta knjiga, velika kakor mašne bukve. Selski vzame pero in se podpiše ter je poda svoji stari tovarišici, od ktere ono do Benedikta priroma, ki ga pa iz uljudnosti svoji zali sosedi poda. In ta ga s hvaležnim očesom sprejme. Ko pero zopet v Benediktove roke pride, bilo je v knjigi brati: „Lucija Belanotte 1 , , • -n .1 Laura „ "^'^ Benetek. - -.254 - „Laura, Laura se tedaj zove moja zala soseda", misli Beneditt sam pri sebi ter podpiše svoje ime. Laura se navidezno po predstojećih imenih ozira, v resnici pa je nje črno oko uprto na ime: Benedikt Ulrih s Pešate, abiturijent. Družba se poda iz farovža v cerkev, ki je bila le polovično razsvetljena. Zvonec pa je neutegoma pel, in ravno si je neka dvegubata babnica vrv okoli vratu natvezla ter z desnico nad glavo za njo nategovala. „No mati, ah se hočete tukaj obesiti", vpraša Selski, „ker ne prenehate zvoniti ? " „Vrat me boh, vrat", pravi ženica, „in rada bi se bolečine tukaj znebila. Imam že celo leto bolečino notri." Ko se ženica polagoma odpravi, poprime Laura z zalo ročico vrv in poteguje. Zvonec zapoje le na eno plat. „Bolj pritegni, Laura, pravi stara nje spremljevalka." „Je že dobro, teta", odgovori dekle in poda vrv Benediktu, ki tudi parkrat pocuka, toda se komaj smeha vzdrži. Potem stopi na stran k Lauri in čaka, da še teta Laurina in Selski odzvonita. Ne vem, kako je prišlo, da ste se Laurina in Benediktova roka našli in stisnili! Laura upre tako ljubo, tako ljubeznivo svoje mile oči va-nj, da Benediktovo srce do sedaj še ne občutjene radosti prekipeti hoče. Ta stisk "gorkih dveh rok in žarni nju pogled je bil zgovorneji, nego vse besede. — Teta je odmohla, napravila latinski križ, poljubila tla ter se sklonila. „Pojdimo sedaj", pravi Selski „krasen večer bode nocoj na jezeru." — „0j kaka lepota, kak prizor", vzklikne Laura stopivši iz cerkve na strani Benediktovi; Benetke naj se skrijejo v svoji večerni lepoti, proti krasoti bleškega jezera na današnji dan! Poglej poglej dragi, koliko lucie na jezeru miglja, kakor bi se svitle zvezdice, že od nekdaj moje najljubše prijateljice, v njem odlesketavale. Ali se more kaj lepšega, bolj vzvišenejšega, kaj veličast-nejšega misliti ? " „Gotovo ne, moja Laura! Cuj tukaj spodaj petje, tamkaj godbo, pod hribom strel, kterega jek se po sosednjih dolinah in planinah i-azlega, enak mogočnemu gromu. Kaj tacega se pri vas ne vidi!" „Ah Benedikte, krasna je tvoja domovina, mala sicer, a sama na sebi dovolj bogata! Kako jo ljubim! Zakaj, sama ne vem; morebiti, ker tebe tako ljubim ! Da bi ti bilo dano tudi v mojej domovini, v gorki Italiji tako krasen večer preživeti, kako bi ti ga privošila! O gotovo bi jo tudi ti ljubil. Krasna je ta Italija in polna čarobnih slik. Kolikrat sem se zamišljena po benečanskih ulicah vozila, ter občudovala iz male gondole različne prizore, ki se tamkaj kažejo očem. Na celem svetu, mishla sem, ne more lepše panorame biti, a danes vidim, da jo vaš Bled prekosi". — V čolnu se vsi v zopet prejšnjem redu vsedejo in Selski jih zavozi na globoko proti Petranu. Stara teta se nasloni na čolnovo stranico in zre v vodo. Morda premišljuje lepe ure in zale dneve, ki so še pogreznili v globo-čino, odkar je izpolnila svoje 16. leto. Selski jo zaplete kmalu v pogovor, a Laura, presrečna Laura sloni na Benediktovi strani ter mu gleda v zvesto oko, kakor solnčnica rumeno svojo ščet k solncu obrača. „Te-le zvezdice, Laura, ki svitlo nad nama tu gori migljajo, so priče, kolikrat sem v poznih samotnih urah doma v očetovski hiši na té, predraga, mislil, mislil iz cele duše in celega srca. Od onega srečnega trenotka v - 255 - „zvezdi", kterega imam le svojej nerodnosti zahvaliti, ko sem te prvič vgledal šetajočo z malim dečkom, ostala si mi ti nepozabljiva. Tvoja podoba je v mojem srcu bila svetla zvezda, ki mi je temno pot razsvetljevala. Le ena skrb mi je grenila sladke spomine, skrb: ali me tudi ti tako ceniš, kakoi-jaz tebe in ali mi bode kedaj mogoče, tebe svojo imenovati, tebi kedaj na te-le rožne ustnice nežni poljubek čiste ljubezni pritisniti! Te skrbi, ako me srce ne vara, danes nij več. Dosegel sem, kar je moje srce želelo; samo nekaj bi še želel, Laura; ali ti smem to željo razodeti?" Kakor nehote in kakor da bi Lavra to željo bila uže slutila, potrdi prvi poljub zavezo dveh src. Zlati trenotek življenja, podoben svetli prikazni na nebu, svetli ali — neusmiljeno minljivi ! Edino spomin, kterega on v srcu zapušča, daje mu trajnost, da s človekom v srcu roma do zadnjega njegovega koraka v — večnost. — Med tem se čolnič priziblje do kraja in ednajsta ura udari. „Laura, k počitku bo tieba, jedenajst je in mrzla sapa je jela vleči, pravi stara teta, ko stopi četvorica iz čolna. Jutre nama treba zgodaj odriniti, kajti mudi se! Tako, lepa hvala za prijazno spremstvo, gospod Selski." „Dovolite gospa, da vaju spremiva do stanovanja." Prišli so do prijazne kmetiške hiše na Mlinem in teta poda Selškemu roko in mu vosi svoj navadni: „felice notte" ter stopi v vežo. „Z Bogom, Laura, imej me včasih nekoliko v mislih in misli tudi na zali današnji večer, večer pred malim Šmarnom, večer najinega srčnega združenja, koje, ako smem tako soditi, bode trajalo za večno." „Za večno", ponavlja Laura, ter mu gorko stisne roko. Nadejam se, Benedikt, da me ne pozabiš. „Prej umrem!" Pri teh besedah Benedikt potegne žalostno bledo Lauro nekoliko k sebi in „Obét in up oko rosi. Ko da b' razšla se zadnjič zdaj. — Objemi dolgi, zdihljaj mnog — Ne mor'jo ustne se ločiti — Nebo v nje licih — z mesta nog Nobenemu nij moč geniti!" (Byron, Parizina.) Idealist. Životopisna samo-JzpoYe