Št 23. Trbovlje, dne 9. avgusta 1912. L. III. • o • = = = Glasilo slovenskih rudarjev === • • • —=$č = Izhaja trikrat na mesec in sicer vsak prvi, drugi in četrti četrtek v mesecu, z datumom naslednjega dne. Naročnina znaša za celo leto 4 krone, za pol leta 2 kroni in za četrt leta 1 krono. Posamezne številke po 10 vinarjev. Reklamacije so poštnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejmejo. Rokopisi se ne vračajo. Inseratt po dogovoru. Uredništvo in upravn. je v Trbovljah na Štajerskem. Na podlagi sklepa načelstva bo VI. linijski zbor avstrijskih rudarjev na Dunaju 4kraj zborovanja se naznani pozneje) in sicer 21. do 23. eventualno 24. oktobra 1912. Razprave se pričnejo dne 21. oktobra ob 10. dopoldne. Kot provizoričen dnevni red se določa: 1. Določbe: a) Določitev dnevnega reda in opravilnika; b) volitev komisije za pregledovanje predlogov. 2. Poročila: a) Unijskega načelstva, poročevalec Anton Jarolim; b) blagajniško poročilo, poročevalec Emanuel Kratochvvil; c) za strokovni list »Gliick-Auk, poročevalec Franc Ebert; __________ d) za strokovni list »Gornik«, poročevalec Franc Pytlrk; e) za strokovni list »NazdaT«, poročevalec Franc Riegd; f) za strokovni list »Rudar« (šele določi); g) poročilo preglednikov. 3. Organizacija. 4. Minimalna plačai in rudarji. 5. Volitev unijskega načelstva. 6. Predlogi, ki se pri navedenih točkah niso rešili. Predlogi k uritjskemu zboru se morajo po § 12, točka 6 pravil osem tednov preje poslati načelstvu, preden se zbor vrši, in jih mora načelstvo šest tednov.preje objaviti. Predlogi, ki jih nameravajo podružnice staviti, se morajo najkasneje do 26. avgusta 1912 nahajati v rokah načelstva. Razdelitev volilnih okrajev se razglasi pozneje. Vse dopise je naslavljati na »Unije avstrijskih rudarjev« v Turnu, KaiserstraBe št. 128. (Češko). UNUSKO NAČELSTVO. Trbveljska premogokopna družba nastavlja limanice! 'Nedavno tega je sodrug Čobal iz Zagorja •objavnl v »Zarji« in »Rudarju« članek, v katerem je povedal to, kar smo čutili in čutimo tudi v Trbovljah in Hrastniku. V članku je dejal, da je začela vpričo novega rudarskega plačilnega .zakona Trboveljska aremogokopna družba delati »štimungo« za svtjja konsumna skladišča. Samo nekoliko preveč očitno sin nerodno le vzelo ravnateljstvo v Zagorju stgar v roke, ko Je začelo lepiti razglase, v katerih pripoveduje, da dobe rudarji v rudrtiškem (skladišču vsako stvar cenejše, kar pa se mimogrede po-vedano ne vjema z resnico. Tp ni bilo tfič drugega kakor migljaj s kolom, kj pa je U»el in •uta, kakor bomo videli, tudi drug namen, j^a-vsezadnje. ko je ravnateljstvo zaznalo, da je bokazalo preveč očitno barvo, je napravilo Ve£k> nerodnost, namreč s tem, da Je hotelo razglas ali v njegovem žargonu »Kundjna-chung« kratkomalo utajiti in se izgovarjati. češ da ni rudniški 'konsum last družbe, temveč je last delavcev. S tem si je hotelo pomagati z zadrege. Ni izključeno, da ima ravnateljstvo pri svojem mdniškem konsumu v Zagorju nekaj slamnatih mož na papirju vpisanih za člane, airpak da bi bilrrudniški konsum last delavcev in da bi imenu, ker razven rudnika oziroma njega ravnateljstva ni imel tudi tukaj nihče nič gGvoriti, ravno tako, kakor je to sedaj slučaj v ^Zagorju. (Ravnateljstvi v Trbovljah in Hrastniku postopata nekoliko previdnejše kakor ravnateljstvo v Zagorju. Sicer je iz postopanja vseh treh ravnateljev očitno opažati, da ravnajo po enem dogovorjenem načrtu. Vsem trem je namen v vseh treh krajih delavsko konzumna društva 'uničiti. Zlasti Irrastniško ravnateljstvo ne more preboleti, da je prešel ondoni konzum -v res delavske roke. Ondotni Tavnatelj si prizadeva na vse kriplje spraviti delavsko konzumno dru štvo na kant in se polastiti zopet hiše 'ter posestva sploh, v drugih dveh krajih ni riič boljše. V vseh treh krajih, v Zagorju, v Trbovljah kakor tudi v Hrastniku je srčna želja gospodov ravn ateljev iznebiti se neljube konkurence delavskih konzumnih društev. Svojemu blagu v rudniških skladiščih vsled obstoja delavskih konzumnih društev ne morejo cen tako »privijati« kvišku kakor bi radi, ker dobro vedo, da bi s tem del ali reklamo za delavska konzumna društva. jVreba je torej po njihovem mnenju ta delavska konzumna društva spraviti s pota, potem bo profit rudniških skladišč znatno večji nego sedaj. Ravnateljstva pa tudi dobro vedo, da delavstvo potom svojih konzumnih društev postane od rudnikov neodvisno vsaj kar se tiče nabavljanja živeža, ki ga rabijo delavske družine za vsakdanje življerlje. Rudniška gospoda pa hoče, da bodi delavstvo v vsakem oziru od nje odvisno, hoče si ustvariti priložnost, da kontrolira vsak grižljaj kruha, ki ga delavske družine zavžijejo, hoče, da ji bodi delavstvo izročeno na milost in nemilost, kratkomalo, hoče delavstvvo oropati njegove svobode in samoodločevanja, v kolikor ga še ima. Gospodje niso zadovoljni s' tem, da delavca samo pri delu izkoriščajo, temveč njihova želja je, da bi jim bilo delavstvo izročeno tudi kot konzument, da delavstvu pobero denar, ki so mu ga morali plačati kot zaslužek, zopet nazaj za blago, ki ga gospoda samo po ceni kupuje delavcem pa drago prodaja. Trboveljska pre-mogokopna družba hoče na ta način postati ne le industrijski podjetnik, temveč tudi prav prefrigani trgovtec! Tej špekulaciji, ki ima prozorne namene, preti sedaj nevarnost; novi plačilni zakon za rudarje, ki stopi dne 5. oktobra tekočega leta v i veliavp, prepovedne vsako odtegovanje plače I rudarjem razven za davke, za alimente in pa za razstrelila, ki jih bodo morali dati rudniški podjetniki rudarjem po nakupni ceni. Na željo, pravzaprav na povelje rudniških magnatov so pa meščanski poslanci med njimi tudi Benkovič z vsemi drugimi slovenskimi klerikalnimi poslanci, vtihotapili v novi zakon določbo, po kateri se sme rudarjem tudi še za druge stvari od plače odtegovati, ako so te stvari navedene v službenem redu. Razume se, da pride v poštev tudi odtegovanje za nakupljena živila, za tako-zvane »fasunge« v rudniških skladiščih. Do sedaj so gospodje dajali v svojih magacinih rudarjem toliko blaga, kolikor so imeli zasluženega denarja. To razmerje se bo moglo prenehati. Gospodje bodo smeli za nakupljeno blago v rudniških Skladiščih rudarjem odtegovati od plače oziroma plačo zadržati le tedaj, ako bo v službenem redu taka določba, po kateri bodo za to imeli pravico. Ako pa tozadevne določbe v službenem redu ne bo, tedaj za »fasunge« v rudniških skladiščih ne bodo smeli rudarjem od plače ničesar odtegniti in če bo rudar prav v magacinu dolžan ostal. Tukaj pravzaprav leži zajec v grmu, na podlagi službenih redov, ki so veljavni za Trbovlje in Zagorje, ne bi smela ravnateljstva za nakupljeni živež v rudniških magacinih ničesar od plače odtegovati, ker sedaj ti službeni redi nobene take določbe ne obsegajo. Gospodom v Zagorja in Trbovljah pa gre sedaj za to, da v službeni red, ki se mora vsled novega zakona preurediti, tako določbo vtihotapijo, v Hrastniku pa se boje, da ne bi zastopniki delavstva do-tične določbe pri tej priliki Iz službenega reda črtali. Gospodom gre torej za to, da dosežejo svoj namen, namreč da bodo mogli po 5. oktobru ravno tako plačo rudarjev za nakupljeno blago v rudniških magacinih konfiscirati kakor doslej m s tem obdržati delavstvo v svoji popolni od-vinosti. Da pa tega delavci ne bodo preveč občutili in da se gospodi na bolj lahek način posreči nakana, skuša v vseh treh omenjenih krajih z vabljivimi sredstvi delavce umamlti v prvi vrsti s lem, da razglaša v Zagorju javno v Trbovljah bolj na tihem ,da delavstvo dobi svoje potrebščine v rudniških magacinih cenejše kakor pa drugod in kakor čujemo baje res nekatere stvari cenejše prodajajo kakor pa v delavskih konzumnih društvih. Smatramo za svojo dolžnost delavstvo upozoriti, da ni to vse skupaj nič druzega kakor navadni švindel, s katerim sedaj gospodje manevrirajo, da bi nasuli delavcem posebno delavskim ženam pesek v oči, da ne bi delavci izpregiedali namena, ki se za tem Švindlom skriva. Ako bi se rudniški gospodi posrečilo v novi službeni red tozadevno določbo vriniti in delavske konzumne uničiti, tedaj bi dobila ta gospoda proste roke in tedaj bi začeli dreti kar brez noža. Na mah bi bile v rudniških magacinih drugačne cene kakor pa sedaj, vse to, kar sedaj riskirajo za dosego svojih namenov, bi dvakrat ali trikrat nazaj dobili, delvstvo bi bilo izpostavljeno največjemu izkorlščevanju ne samo pri delu, temveč tudi kot konzument. Nihče naj ne verjame, da ima Trboveljska premogokopna družba svoje magacine morda iz same ljubezni do svojega vposlenega delavstva; kdor bi kaj tacega verjel, ta bi varal samega sebe. Trboveljska premogokopna družba ima svoje magacine za to, da skuša prvič delavstvo obdržati v svoji popolni oblasti, drugič pa za to, ker ji njeni magacini neso prav masten dobiček, kajti ako ne bi imela prav mastnega dobička, tedaj se ne bi s to stvarjo sploh ne bi pečala. Ne smemo pa tudi pozabiti na neštevilne pritožbe ki jih je posebno v Trbovljah zelo po-gostoma slišati, o nasilnem postopanju z delavci kupovalci v rudniškem magacinu. Kako bi se še le takrat postopalo in ravnalo v teh magacinih z delavci in delavskimi ženami, če bi se imela izvesti namera rudniških mogotcev, o tem si napravi svojo sodbo lahko vsak sam, posebno, ako pomisli na to, da ni še dolgo tega, ko so delavce in delavke iz rudniškega magacina ven podili. Končno pa je treba, da se delavstvo posta- vi na svoje lastne noge ter se otrese rudniškega jerobstva. Trpeti se ne sme na noben način, da bi gospoda zakon, ki je ustvarjen v korist m« darjem, v svoj prid spakedrala. Delavstvo naj bo na straži, naj se ne pusti preslepiti, postaviti se mora na stališče zakona in reči: »Nobenih odtegljajev (obcugov) za »fa-srnge«, temveč moje delo naj se plače v denarju, kupovati grem kot svoboden človek lahko kamor hočem!« \arodni ali razredni boj, Dijak: Ampak vaši češki sodrugi so ostali vzlic temu separatisti. Delavec : Tudi to ni vse res! Velik del organiziranih čeških delavcev je zvest internacionali. Več kot osemdesettisoč čeških delavcev je članov internacionalnih strokovnih organizacij. Oni nočejo nič slišati o separatizmu in se z naporom vseh sil bojujejo proti separatizmu. Dijak : Toda to je samo del čeških delavcev. Ali ostali so vendarle separatisti. Delavec : 2al da je tako! Toda naj ‘je tudi boj med nami in separatisti, pri vsem tem gre vendarle v prvi vrsti za obliko strokovne organizacije. Mi menimo, da naj ostanejo na primer vsi kovinarski delavci združeni v eni organizacij. Separatisti hočejo, da naj tvorijo češki delavci kovinske stroke eno, nemški drugo organizacijo. A tudi separatisti priznavajo, da morata obe organizaciji voditi boj proti kapitalistom skupno. Smo različnega mnenja o obliki organizacije. Ali potrebi skupnega boja, internacionalni solidarnosti tudi separatisti ne 'ugovarjajo. V tem se razlikujejo od tvoje nemške delavske stranke, ki pridiguje delavcem nacionalno sovraštvo, da jim onemogoči skupen boj proti kapitalu. Dijak: Ampak vendarle je značilno, da hoče tako velik del čeških delavcev ustanavljati organizacije na narodni podlagi. Tudi nemški delavci bodo še posnemali zgled čeških delavcev. Delavec: Motiš se! Če je zašel del čeških delavcev na krivo pot, ni to za nas nemške delavce vzrok, da bi jim sledili na krivo pot. Podjetniki se združujejo v vedno krepkejše, od dne do dne močnejše organizacije. Pripravljajo sp namreč za odločilno bitko. Sklepajo tarifne pogodbe po možnosti samo do leta 1913. V tem letu konča več nego 2000 tarifnih pogodib v Avstriji. Takrat bodo velikanske stavke in izprtja, delavska gibanja, kakor jih še nismo doživeli v Avstriji. V, tem velepomembnem času bodo delavci morali vsi skupno korakati. Takrat bo vprašanje glede, na obliko organizacije kmalu rešeno. V boju proti podjetniku prebolimo hitro vse separatistične zmote. Le nikdar se ne zanašaj na separatizem. Delavci vsega sveta so internacionalno organizirani. Mi v Avstriji ne moremp biti izjema. Separatizem dokazuje le, d^ je nacionalistična gonja spravila 'tudi del delavca z tr eno tek na krivo pot. Ali gospodarska potreba bo ta pogrešek kmalu popravila. Dokler bodo v nemškem delu. Češke in Moravske, na Dunaju n^msjki inčeški.delavcj v isti tovarni izkoriščani ocj istega.(Jelod^^ca, bocjo (tudi oth . stajale internacionalne orgapizcije;. Dijak: Ali je sploh tega treba, da prihajajo češki delavci y naše,nemške kraje in od-/ vzemajo našim nemškim delavcem delo. Naj ostanejo v svojih čeških vaseh. Delavec: Ali misliš, da prihajajo češki delavci prostovoljno k nam. Misliš, da se podajo z veseljem v kraj, v katerem ne razumejo jezika prebivalstva, ki jih pogostoma sprejme prav negostoljubno. Beda in sila jih žene k nam. To so kmečki fantje, ki nimajo doma zraven mlajših bratov ne prostora, ne kruha; to so rokodelski pomočniki in delavci, ki v domovini ne najdejo dela. Zato prihajajo v nemške kraje, da tukaj najdejo posla v tovarnah, v rudnikih in pri stavbah. Saj nimajo kakor ti bogatega očeta, ki bi jim pošiljal denarja. Da, če bi se Nemci in Čehi te dežele, namesto da se slabijo v neplodnem nacionalnem boju, združili proti politiki agrarcev, ki ovirajo razširjenje naše industrije, potem bi ta kmalu razcvetala v nemških in čeških delih te dežele, v nemških kakor čeških krajih bi bilo dosti dela, in češkim delavcem ne bi bilo več treba, hoditi v nemške kraje, ker bi našli delo v domovini. Dijak: Kaj pa je nam Nemcem mar, kje najdejo Čehi delo. Ampak priseljevanje v našo nemško deželo bi se jim moralo zabraniti. Delavec: Tako misliš ti. Ali nemškona-cionalni tovarnarji so drugega mnenja. Vidiš tam tisto veliko tkalnico. Njen posestnik je nemški nacionalec, član »Zveze Nemcev«, radodaren podpornik nemške delavske stranke. Ali vse to ga pri zadnji stavki ni oviralo, da je najel češke stavkokaze. Nemški delavci, ki so prej tam delali, so morali pustiti domačo grudo: danes delajo na Saksonskem in Čehi, ki delajo za nekaj vinarjev ceneje, so na njihovem mestu. Nemštvo je nemškonacionalnim tovarnarjem deveta briga, če je v nevarnosti njihov profit. Dijak: To res ni lepo od njih. Ampak Čehi prihajajo k nam, če tudi jih ne pokliče nihče, tudi ne tovarnar. Delavec: Prav imaš. Prav imaš. Ko sem delal v Nemčiji, sem videl prihajati vsako leto veliko poljedelskih delavcev iz agrarnega izhoda v industrijske kraje zahoda. Povsod potuje prebivalstvo iz agrarnih okrajev v industrijska mesta. Ravno tako tudi pri nas; in ker je pri nas češki del dežele večinoma agraren, nemški del dežele večinoma industrijski, prihajajo Čehi v nemški del dežele. Dijak : Kaj pa jih potrebujemo. Delavec : Vprašaj nemške posestnike rudnikov in fabrik in stavbene podjetnike, ali bi imeli dovolj delavcev, če ne bi prihajali Čehi. Dijak : Ali misliš, da ibi nemška industrija ne mogla obstati brez čeških delavcev. Delavec: To ravno ne! Dajte nam kratek delovni čas, zdrava poslopja v tovarnah, cenejša stanovanja in cenejša živila, potem vam bomo vzgojili zarod, ki bo mnogoštevilen, zdrav in krepak dovolj, da bo preskrboval našo industrijo z delavskimi močmi. Potem naša industrija ne bo potrebovala čeških delavcev. Danes pa nam ni mogoče. Tisoči nemških delavcev zapuščajo deželo, ker jim je nemogoče živeti v tako slabih razmerah. Ostali pa hirajo vsled jetike. Naše žene slabe in podlegajo bolezni, več kot tretjina naših otrok umre pred šestim letom, v takih razmerah seveda ni mo-gOče, najti dovolj Nemcev, posebno ne v časih, ko je mnogo dela. V takih časih prihajajo češki delavci v odpomoč pomanjkanju delavcev. Zato je naš boj za visoko plačo in kratek delovni čas, je naš boj za cenejše živila in zdrava stanovanja, resen boj za nemštvo, kakor je tudi ta boj resen boj za narodnost delavstva vsakega naroda* Boj za delavske interese moremo bojevati z uspehom le kot internacionalen boj, bok ob boku z našim češkim sotrpinom. Dijak 4 Če že Čehi prihajajo v naša nemška mesita, potem naj vsaj ostanejo mirni. Tukaj živijo na nemških tleh, mi smo tukaj gospodarji in kdor hoče živeti v naši deželi, mora nemško govoriti in postati Nemec. Delavec: Vidiš, prej je bilo tudi tako. Češki delavec je prišel v nemško mesto. Tukaj je občeval prijazno z nemškimi delavci v tovarni, z nemškimi sodrugi v organizaciji, z nemškim sosedom v stanovanju, z nemškimi prijatelji v gostilni. Naučil se je nemški jezik in čez par let sam več ni vedel ali je Nemec ali Čeh. Mogoče se je še oženil z nemško deklico in njih otroci so postali Nemci. Vidiš, tako je bilo prej. Nemški in češki delavci, izkoriščani od tistega kapitalista so se združili v močno organizacijo. V skupni in zato močni organiza-cijiso se borili proti izkoriščanju. Doseženi uspehi: višja plača in s tem možnost, da privošči sebi in družini redilnejšo in boljšo hrano in zdravejše stanovanje, skrajšanje delovnega časa in s tem pridobitev časa za odpočitek od težkega dela utrujenega telesa in pridobitev časa za sampizobrazbo, so dobrodošli toliko nemškim kolikor češkim delavcem. A takrat ste vi začeli s svojo prokleto nacionalistično gonjo. Vi ste zanesli nacionalno sovraštvo med delavstvom. Sedaj zre mnogo Nemcev s sovraštvom na češke delavce in ne občuje ž njimi. Čehi so navezani saminase, občujejo le med seboj in se ne naučijo več nemščine. Vi ste jih psovali, napadali, jim razbijali okna na njihovem društvenem domu. Tako ste zbudili trmo v njih, napolnili jih s sovraštvom proti Nemcem, sedaj nočejo postati Nemci. Vi drugi ste s svojo narodnjaško gonjo nemštvu le škodovali. Tisoči, ki bi v mirnem občevanju postali Nemci, so postali zavoljo vaše nacionalistične gonje sovraštva polni češki nacionalisti. Če hočete češke delavce, ki stanujejo v nemških mestih, nemštvu pridobiti, potem jih ne smete žaliti, z neuljudnostjo odvračati, ampak jih morate gostoljubno in prijateljsko sprejemati v svojo sredo kot brate. Ali vi ste jih odvračali, namesto da bi jih pritegovali. (Dalje.) KARL KAUTSKY: Delavska gibanje in socializem. (Konec.) Ali tudi ta prvotni socializem ni imel nobenega razumevanja za delavsko gibanje; tudi on je zavzemal sovražno stališče do razrednega boja ali vsaj do njega najvišje oblike, političnega razrednega boja. Seveda iz drugih razlogov kakor meščanski utopisti. Znanstveno mu je bilo nemožno, da se otrese meščanskih utopistov. Proletarec si mora v najboljšem slučaju prisvojiti le del tistega znanja, ki ga je obelodanila meščanska učenost, in ga obdelati primerno svojim namenom in potrebam, manjkajo pa mu — dokler ostane proletarec — sredstva in čas, da bi znanstvo samostojno dvignil nad tisto mero, ki so 'jo dosegli meščanski misleci. Tako je moral imeti tudi prvotni delavski socializem vse bistvene znake utopizma: nobene slutnje ni imel o gospodarskem razvoju, ki ustvarja materialne elemente socialistične produkcije ter z razrednim bojem vzgaja in vodi do zrelosti tisti razred, ki je 'poklican, da se polasti teh elementov in ustvari iz njih novo družbo. Kakor meščanski utopisti so verjeli tudi ti proletarci, da je družabna oblika poslopje, ki se da poljubno sezidati po preje določenem načrtu, če so le sredstva in prostor tu. Moč, da oskrbe gradnjo, so si prav tako krepki in drzni kakor naivni proletarski utopisti prisojali; šlo je samo za to, da si priskrbe potrebni prostor in potrebna sredstva. Seveda niso pričakovali nobenega miljonarja in nobenega kneza, ki bi jim dal oboje na razpolago; revolucija naj bi priskrbela vse potrebno, da se staro poslopje podere, da se stare moči razsujejo in se izroči iznajditelju ali majhni skupini iznajditeljev novega stavbnega načrta diktatura, ki bo dala novemu, zveličarju zmožnost, da postavi poslopje socialistične družbe. V takem naziranju ni bilo mesta za razredni boj. Proletarski utopisti so pregrenko občutili bedo, v kateri so živeli, da ne bi nepotrpežljivo zahtevali nje nezamudno odstranitev. Čeprav bi bili smatrali za možno, da bi. utegnil razredni boj proletariat polagoma povzdigniti in ga napraviti zmožnega za nadaljno izpopolnjevanje družbe, bi se jim bilo zdelo to postopanje mnogo preobzirno. Toda verjeli, niso na to povzdigo. Stali So v začetkih delavskega gibanja, proletarske plasti, ki so se ga. udeleževale, so bile neznatne, in med temi. maloštevilnimi bojujočimi se proletarci so bili le posamčni ljudje, ki so imeli pred očmi več kakor zaščito svojh trenutnih interesov. Zdelo se je brezupno, da 'bi bilo možno vzgojiti veliko množico prebivalstva k socialističnemu mišljenju. Edino, kar br mogla storiti ta množica, je bil izbruh obupa, v katerem je uničila obstoječe razmere in napravila pot prosto za socialiste. Čem slabše se je godilo množicam, tem bliže je moral, tako so sodili prvotni delavski socialisti, biti trenutek, ko jim je bil položaj tako neznosen, da so razsuli družabno stavbo, ki jih je tlačila. Boj, da se delavski razred polagoma povzdigne, po naziranju teh socialistov ni bil le brezuspešen, ampak je bil odločno škodljiv, ker so neznatno izboljšanje ki je utgnil mimogrede priboriti, napravila množicam obstoječe razmere manj neznosne in so s tem zavlekla trenotek njih povzdige in poloma obstoječih razmer, s tem pa tudi trenutek temeljiti odstranitve bede. Vsaka oblika razrednega boja, ki ni bila preračunjena na popoln Prevrat obstoječih razmer, torej vsaka resna, uspešna oblika razrednega boja je veljala potemtakem v očeh teh socialistov za nič manjšega kakor za izdjstvo na stvari človeštva. Minilo je že več kakor pol stoletja, odkar se je pojavilo v delavskem razredu to nazira-nie, ki je imelo svojega najženialnejšega zastopnika v Weitlingu. To naziranje še danes ni umrlo. Nagibanje k njemu se kaže v vsaki proletarski plasti, ki se pripravlja, da vstopi v vrste bojujočega se proletariata; kaže se v .vsaki deželi, katere proleariat se začenja zavedati svojega nedostojnega in neznosnega položaja in se polagoma navzema socialističnih tendenc, ne da bi imel jasen vpogled v družabne razmere in ne da bi si prisojal moč za vztrajen razredni boj; ker pa se vedno nove proletarske Plasti dvigajo iz močvirja, v katerega jih je potisnil gosp. razvoj in ker so vedno nove dežele žrtve kapital, proizvajanja in proletarrziranja, se utegne to naziranje prvotnih utopičnih delavskih socialistov vedno nanovo pojaviti. To naziranje je otroška bolezen, ki preti slehernemu mlademu proletarsko-socialističnemu gibanju, ki še ni dospelo preko utopizma. To vrsto socialističnih naziranj imenujejo dandanes anarhizem, nikakor pa niso nujno spojena z njim, ker ne izvirajo iz jasnega spoznanja, ampak iz nagonskega odklanjanja obstoječih razmer, se utegnejo vjamati z najrazličnejšimi teoretičnimi stališči. Vsekako pa se v novejšem času rada strneta sirovi in nasilni socializem prvotnega proletarca ter pogosto zelo občutljivi, nežno ubrani miroljubni anarhizem oglajenega malomeščana, ker jima je ob vseh globokosežnih razlikah eno skupno: odklanjanje in celo sovraštvo da vztrajnega razrednega boja, zlasti do njega najvišje oblike, do političnega boja. Prav tako malo kakor meščanski je mogel Proletarski utopični socializem premagati nasprotje med socializmom in delavskim gibanjem. Sicer so razmere časi vsilile proletarskim utopistom udeleževanje pri razrednih bojih, toda vsled njihovega teoretičnega odklanjajočega stališča to udeleževanje ni privedlo do končne združitve socializma in delavskega gibanja, ampak je delavsko gibanje izpodrinilo socializem. Znano je, da se je anarhistično gibanje (besedo rabimo na tem mestu v zmislu proletarskega utopizma) povsod, kjerkoli se je razvilo v veliko gibanje, v resnični razredni boj, Prejalislej kljub svojemu dozdevnemu radikalizmu končalo v cehovskem samo — strokovnem ali samo — zadružnem gibanju. »Socialni demokratje nočejo nikakega pozitivnega dela“. Nasprotniki socialno demokratičnega delavskega gibanja so svoje »duševno orožje«, s katerim nas mislijo spraviti iz polja političnih m gospodarskih 'bojev zopet spremenili. Nekoč le bilo glavno orožje naših nasprotnikov očita-uje, da socialno demokratična stranka nima hi-kakega smisla za pozitivno delo, da je vse naše delovanje le negativno in da sloni na premisi neke meglene bodoče države. Na vsakem shodu je bilo slišati in v vsaki številki od podjetnikov podpiranih listov je bilo čitati »dokaze«, da socialno demokratična stranka nima nikakega pomena 'in smisla do praktičnega, sedanjega delovanja in da hoče potolažiti delavstvo le s predstavljanjem daljnje dobe bodočnosti. Če bi bilo očitanje naših cenjenih nasprotnikov resnično, tedaj bi se smelo trditi, da socialno demokratična stranka operira s sredstvi, ki so do pičice podobni znanemu krščanskemu tolažilnemu reku. Bilo bi pa to vsekakor le mešanica, s katero naj bi se trpljenje in krivice sveta prikrivalo na način, ki ni nič slabši od onega, ki se ga poslužuje cerkev že dvatisoč let proti človeštvu. Priznavamo pa takoj, da vzbuja sklicevanje na državo bodočnosti vse drugačno zaupanje in je vse drugačnega pomena nego nadnaravno predstavljanje novega življenja na onem svetu. Ali v resnici ni socialni demokraciji nikoli prišlo na misel, da bi se v tistem trenotku, ko si je postavila svoj gospodarski in politični sistem, spravila na izključno negativno stališče prezirajoč vsako pozitivno delo. Socialno demokratične strokovne organizacije n. pr. dobijo vpliv na državno zakonodajo le z naraščanjem števila naših parlamentarnih zastopnikov. Toda že leta 1899 je izjavil v bavarskem deželnem zboru meščanski poslanec, farški profesor Neeb, o tem sledeče: »Socialna demokracija v splošnem stremi po zboljšanju življenskih razmer takozvanega četrtega razreda. Tendenca socialno demokratičnega gibanja je, povzdigniti položaj delavstva in tega braniti proti premoči kapitalizma. In celo strastni črtilec socialistov, knez Bismarck sam, je izjavil leta 1884 v nemškem državnem zboru prav prostodušno: »Če ne bi bilo socialnih demokratov in mnogo ljudi, ki se jih bojijo, ne bi bile socialne reforme tako napredovale.« Zdaj ko si je avstrijsko delavstvo zgradilo svoje močne strokovne organizacije in si je s pridobitvijo enake volilne pravice zagotovilo sodelovanje pri državni zakonodaji, je v marsikaterem oziru »duševni argument« naših nasprotnikov plitev in zastarel. Bilo bi tudi smešno prezirati pozitivni program socializma, medtem ko vedno bolj se razvijajoče delavsko gibanje neprenehoma in v vedno večjem obsegu izvršuje svoje kulturno delovanje. Vse kar je strokovno razredno gibanje pridobilo delavstvu na plači in na delovnem urniku kaže, da so ti uspehi v svojem sumaričnem pomenu iztrgali kapitalizmu precejšen kos narodnega bogastva. Ali tudi na parlamentarni podlagi so dali zastopniki delavskega gibanja lep dokaz, da izvršujemo aktualno, pozitivno in politično delo. To je jasno razvidno iz dosedanjega delovanja avstrijske zbornice. Socialni demokratje so bili edini, ki so podali zbornici socialno politično gradivo in ob vsaki priliki povdarjali svojo delavnost ter z vso močjo branili vse, v prid delavskih interesov stavljene predloge. Celo tisto majhno število zakonov, ki jih je vlada predložila in izvedla, kakor n. pr. zakon o socialnem zavarovanju in zakon o otroškem in ženskem delu ter o mezdnem izplačevanju v rudnikih so indirektno le posledica socialno demokratičnih predlogov. Večji del zakonskih predlog, s katerimi se je zbornica pečala, so bili samostojni predlogi socialnih demokratov. Delovanje in predlogi naših poslancev v zbornici bi dali gradivo za celo knjigo o socialno politični teoriji in zakonodaji. Prisilili so socialno demokratični poslanci zbornico, da se peča z vsemi naj-raznovrstnejšimi problemi; skrbeli so za takojšnjo izvedbo delavskih interesov in za splošne delavske varstvene probleme. Kar mi vedno povdarjamo pri vsem tem delovanju, ki stremi po praktični izvedbi socialnih reform je to, da meščanski zastopniki niso šli po svoji začrtani poti. Oni, ki še vedno kaj radi ponavljajo stara očitanja na našo adreso, niso iskali in niso hoteli nikake socialne reforme. Proti izvedbi socialnih reform so se posluževali nekake posebne vrste »pasivne rezistence«. Videli smo namreč vedno, ko je šlo za sprejem predloga, ki je bil v interesu delavstva, da so meščanski poslanci; bodisi pri sklepanju v zbornici, ali pri glasovanju, predlog enostavno odklonili. Odkar imamo v Avstriji splošno volilno pravico, so meščanski poslanci, kakor razvidno iz kratke zgodovine novega parlamentarizma, neprestano odklanjali vsako reformo in se sistematično protivili vsakemu, z neutrudljivo vztrajnostjo od zastopnikov delavstva stavljenemu predlogu. Nasprotniki delavstva in socialno demokratičnega gibanja, ki so nekoč predbacivali socialno demokratični stranki, da stremi po neki megleni bodoči državi in da nima nikakega smisla za pozitivno aktualno delo, so sedaj seveda spremenili svoj argument: »Delavstvo in njegovi strokovni in politični zastopniki hočejo upro-pastiti industrijo in obrt in posluževati se države na način, da ne bo mogla prenašati vse socialne in politične reforme. Tako vidimo, da našim meščanskim nasprotnikom, ki so mislili rešiti socialno politiko z dobrodelnimi napravami odvzame socialna demokracija in splošno moderno delavsko gibanje vsak pameten argument. Ničesar nočejo meščanski poslanci vedeti o kaki pošteni socialni politiki. Seveda ni za po-znavatelje modernega kapitalizma, katerim je znan način materialističnega naziranja, ta proces v socialnem razvoju prav nič novega. Nismo še prepričani, da bi bilo meščanstvo prišlo do spoznanja, da ono edino še veruje v slučaj, da bi se dalo socialističnega hudiča izgnati z belcebubom socialnih reform. Delavstvo prihaja dan za dnem bolj do spoznanja, da sedanja meščanska država nima dolžnosti le napram bogatim temveč tudi napram delavcem; prepričanje raste med delavstvom, da je današnja država osnovana na razredni podlagi z razrednimi zakoni in razrednimi »predpravicami«. Socialna politika po meščanskem vzoru, ki hoče delavstvo odpraviti z dobrotami ne da bi vzela predpravice vladajočemu razredu, doseže ravno nasprotni namen. Delavstvu vsili spoznanje, da manjka meščanski vladi in gospodujočemu razredu ugled in moč, izvršiti vse socialne naloge, kar ni mogoče brez izpremembe temeljnih interesov. Vse kar to spoznanje krepi in pospešuje, pa je koristno le delavskemu razrednemu boju v smislu kakor ga razširja moderni socializem. Meščanstvo zasleduje le svoje lastne koristi. Toda dosedanji tok zgodovine uči, da je današnja kapitalistična država iz nasprotij sestavljen svet, v katerem ni mogoče trajno zboljša-vati razredni položaj delavstva brez omejitve koristi vladajočega razreda. Tako nas je socialna politika meščanstva in izkušnje, ki smo jih pridobili v boju v parlamentu in izven njega, privedlo do še globokejšega prepričanja, da si ima delavstvo kot skupen razred v vedno večjem in težavnejšem boju krčiti pot do gospodarske moči in napredka. Dopisi.1 Lele. —Rudarski shod In nezaslišano postopanje rudniškega ravnateljh. Dne 7. julija t. 1. je bil pri nas ob 6. zvečer v gostilni gospoda, Širica javen shod rudarjev, na katerega je prišel kot govornik sodrug Tokaniz Trbdvelji Shod je bil še precej dobro obiskan, toda lahko bi bil še bolje. V Lešah je vsaj do sedaj bila navada, da so bili shodi vselej prav dobrd obiskani, :od tiste navade se ne bo Smelo' nikakor opiistiti, ker bi to pomenilo slabost rudarjev samih, ki bi Znala rudarjem v njihovem težkem boju le Škodovati. Dnevni red na shodil je bil novi plačilni zakon za rudarje, o katerem je poročal govornik v Pri p o ročam o n aši m gosp od i nj am pr avl : PR# 3^ OKOV: kstvn i p rtdatgR' z tč varn r§ko * žnTm Ro 7 k a v n7~mTm Ček: iz zagrebške tovarne. •lutKuU. Y 1161. IS;« II. V. Tovarni4'.i» :r.a:nk» enournem govoru v zadovljnost vseh navzočih. Debata, ki se je razvila po referatu sodr. Tokana o domačih zadevah, ni bila ravno razveseljiva. Ni dolgo tega, ko je hotel ravnatelj rudnika odpustiti iz dela nekega sodruga samo zategadelj, ker je v čakalnici vzkliknil: »Živel prvi maj!« Res je, da je bil ta vzklik popolnoma nepotreben, ampak zaradi take malenkosti je kazen, ki jo je nameraval izvršiti nad delavcem, naravnost brutalna. Nameravano kaznovanje je bilo treba preprečiti na vsak način ne le zaradi tega, ker je bil dotični delavec dober tovariš, temveč poglavitno zaradi tega, ker bi bil delavec s celo svojo številno družino v največji bedi. Tozadevna intervencija pri ravnatelju je imela sicer ta uspeh, da do-tičnik ni bil iz dela odpuščen. Ampak čujte in strmite! Ravnatelj je zahteval za to, da rudar ne bo iz dela odpuščen, kot protiuslugo nič več in nič manj kakor to, da se delavstvo, vposleno v rudniku v bodoče odpove praznovanju prvega majnika!! Deputacija, sestoječa iz članov lokalnega odbora rudarske zadruge skupine 2, ni dal ravnatelj časa, da bi sklicala popreje shod, kateremu naj bi se bilo ta za delavstvo tako važna in častna zadeva predložila, ter da bi bil shod mogel storiti primerni sklep. Ravnatelj je deputaciji enostavno nastavil nož na prsi ter je dejal, bodisi se odpoveste praznovanju prvega majnika, ali pa vaš tovariš frči. Čas, da bi bila deputacija sklicala shod, kateremu naj bi celo zadevo predložila, ravnatelj ni hotel dati, dobro vedoč, da se shod nikdar ne bi bil uklonil njegovi nezaslišani zahtevi. Delegati zadruge oziroma člani lokalnega odbora. videči ravnateljevo nepopustljivost in hoteči rešiti svojega tovariša, so na zahtevo ravnatelja podpisali neko izjavo, s katero se v bodoče odpovedujejo praznovanju prvega majnika. Jasno je, da je ravnatelj od dotičnih mož, videč, da se za svojega tovariša boje, izsilil sklep. Da ie tako izsiljevanje skrajno nemoralno. ni treba še posebej dokazovati. Da pa je ta zadeva med delavstvom povzročila precej hrupa je somoobsebi razumljivo. Videč to situacijo je sodrug Tokan dejal: »Ravnatelj je podpise od članov lokalnega odbora izsilil, ne da bi jima bil dal časa, da se posvetujejo z delavstvom, katero dotične može k takemu koraku oni pooblastilo. Navzlic temu, da so možje ravnali v dobri zavesti, hoteči rešiti našega tovariša, nastane vprašanje, če je dotična izjava za delavstvo, preko katerega glave se je ta umazani manever izvršil, sploh veljavno! Vendar pa naj se za enkrat vsakatere debate v tem vprašanju opusti, ker bo prišel čas pozneje, ko bodo rudarji v tej zadevi izrekli svojo zadnjo besedo.« To se nam zdi tudi najpametneje, kajti sedaj je najbolje, da se sploh o celi zadevi molči, ker je vsako razburjenje duhov čisto nepotrebno, pač pa naj se skuša nekaj druzega doseči, namreč da pristopijo vsi rudarji od prvega do zadnjega v svojo strokovno organizacijo, tako da bo zadnja beseda, ko bo prišel da se v tej zadevi izpregovori, dovolj krepka in sicer tako krepka, da bo gospodu ravnatelju brnela v ušesih. Zabukovica. — Rudarjem v resno premišljevanje. Dne 28. julija sklicala podružnica Unije rudarjev v Zabukovici v gostilni gospe Grainerjeve shod rudarjev. O novem rudarskem zakonu je govoril sodrug Tokan iz Trbovelj. Konstatiramo lahko, da vlada med rudarji vposlenimi v tukajšnjem rudniku, ki je last gospe pl. Lapove, naravnost grešna zanikrnost, kar je treba javno pribiti. Pri vsej zanikrnosti cvete med rudarji denuncijantstvo, da mu ga ni kmalu para. O plačah, ki jih dobivajo za Svoje delo, je škoda vsake besde, zadostuje naj, ako rečemo, da so naravnost sramotne. Saj tudi drugače ne more biti pri razmerah, ki tukaj med delavci vladajo. Nikogar med rudarji ni, ki bi se le količkaj za kako stvar brigal, vsakdo se boji, da prišlo je že celo tako daleč, da se mnogi izmed njih boji pokazati se na shodu, ker dlrugi dan že njegov predpostavljeni ve, da je bil na shodu. Mnogi zopet so mnenja, ako sklonijo pred svojim predpostavljenim prav globoko tilnik in svoje tovariše pri njem očrne, da so potem pri njem dobro zapisani. Ali ne varajmo se, tovariši, saj ni res, da imajo gospodje peto-liznike radi, samo na videz stvar tako izgleda, v resnici si mislijo o vsakem takem delavcu, ki se jim prilizuje in svoje tovariše pri vsaki priliki izdaja, da ni nič drugega kakor Judež Iškarijot, ki je v stanu svojega gospodarja v danem slučaju izdati ravno tako kakor svojega sotrpina. Gospoda nalašč pospešuje nespo- razum in razkol med delavci, ker ji to koristi, saj vedno, da tam, koder se dva prepirata se tretji smeje. Dočim se rudarji drug drugega boje in se od strani gledajo in namesto da bi drug drugemu pomagali v težkem boju za obstanek in skušajo drug drugemu škodovati, jih gospodar vse skupaj prav neusmiljeno izkorišča. In še nekaj drugega je povedati rudarjem v Zabukovici; prijatelji, dokler bo med rudarji denar za žganje za organizacijo pa ne, tako dolgo nobeno tarnanje in uzdihovanje ne bo pomagalo. Ako pa pristopijo naši tovariši v Zabukovici v organizacijo, bodo dobili v roko časopis, ki jim bo obzorje razširil in jih naučil spoznavali samega sebe in svojo vrednost, tedaj bo tudi mogoče s pomočjo organizacije marsikaj ukreniti na bolje. Strokovni pregled. Gibanje rudarjev v Ameriki. Iz New-Jorka javljajo dne 30. julija: Da jamske delavce, ki stavkajo zastrašijo, so razglasili nad vsemi kraji Pensylvanije kjer je stavka, izjemno stanje. Eden bataljon pehote je odšel v Point Creek. Vse železniške proge, ki se nahajajo v kraju stavke, stražijo vojaki. Razrušene telegrafe in telefone zopet popravljajo. Razne vesti. * Datlji in kolera. Ko se je pričela italijan-sko-turška vojna, je silovito razsajala kolera med italijanskim vojaštvom, ki je bilo na potu v Tripolitanijo. V posameznih pokrajinah južne Italije je zahtevala kolera ogromne žrtve, čeprav so hotele oblasti vse prikriti. Uradna statistika je priznala pozneje, da je samo v Palermu obolelo 1500 oseb za kolero in da je od teh umrla ena tretjina. Preden so se odpeljali vojaki v Tripolitanijo, so jih kar najbolj skrbno desinficirali, ali vzlic temu se je pojavila kolera, ko so se vojaki izkrcali v Afriki. Vojaška zdravnika dr. Rizzutti in d’ Ormea sta pričela vztrajno raziskovati za vzroki strašne bolezni. Dognala sta, da so imeli datlji, kupljeni v Tripolitaniji za vojaštvo, neprimerno veliko bacilov, ki so povzročevali kolero. Datlje so najbrže okužile muhe in razne druge žuželke. Povzročitelje kolere sta našla zdravnika tudi v vodnjakih, zato so izdali strogo prepoved, da smejo v Tripolitaniji uživati le prekuhano vodo. Vojaki se odslej tudi niso smeli več prehranjevati z datlji. Takoj po izdaji teh prepovedi so se slučaji kolere zmanjševali in epidemija je polagoma prenehala. Vojaška oblast je nato z velikanskimi stroški odredila uvoz pitne vode iz Neapolja in vsak dan so pripeljale ladje 30 do 40 miljonov litrov očiščene vode v Tripolitanijo. f Svarilo ! ir Koder se prodajajo ponaredbe naročite pristni naravnost od izdelovalnice pod naslovom: Rastlinska destilacija .FLORI AN” v Ljubljani. Postavno varovano. Občno konsumno društvo v Zagorju prodaja špecerijsko in manufak-turno blago po naj nižjih tržnih cenah, daje koncem vsacega leta še dividende članom, član lahko postane vsak. Vstopnina 2 kroni, delež 40 kron, ki se ga lahko plača po obrokih. Konsumno društvo rudarjev T7- Hlrastnlk-u. priporoča svojo bogato zalogo špecerijskega in manufaktur-nega blaga, kakor tudi čevlje za otroke in odrasle. Vse po jalso mizici ceni. Delavci! Dolžnost Vaša je, da podpirate svoje podjetje. Član lahko postane vsak. I. Ja & i Ljubljana Dunajska cesta št. 17 priporoča svojo bogato zalogo šivalnih strojev za rodbino in obrt. ZFisa.liLl stroji 3szolessb_ Ceniki zastonj in Iranko. POZOR SODRUGI! Slovenski rudar, ki se zanima za socialno vprašanje sploh, za delavsko gibanje, za politične in gospodarske boje našega časa, za mišljenje in stremljenje delavskega ljudstva, naj naroči strankino glasilo „ZAKJA“ ki izhaja vsak dan ob pol enajsti uri dopolne in stane naročnina celoletna....................K 21‘60 polletna......................... 10‘80 četrtletna........................ &'40 mesečna........................... 1'80 za inozemstvo celoletno . „ 36‘— in sicer s pošiljanjem na dom ali po pošti. Naročnino je pošiljati naprej. Posamezne števjlke po 8 v|n. v administraciji in in tobakarnah. Vsak zaveden rudar bi moral biti naročen na „ZARJO“. Naslov: Upravništvo »ZARJE* v Ljubljani. ) KOLINSKO CIKORIJO! iz T^T-tT-Kfs sio-vemsTz© Tovarne -v 3Lj-u.Tsl5a.mi. == Pxiporočaxno našim, g*© ep o d.In.3 am Izdajatelj in zalagatelj Ivan Tokan. — Odgovorni urednik Ignacij Sitter v Trbovljah. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani.