Leto III.
OMLADINSKI KULTURNO-POLITIČNI LIST
Izhaja štirinajstdnevno
V Ljubljani, dne 5. marca 1938
Štev. 8 (41).
Celoletna naročnina znaša 18 Din
H
Kod prosudivanja dogadaja, vodila sil nas uvek samo dva kriterija : osečanje stvarnosti i ljubav prema otažbini. Ti kriteriji nas vode i kod rasmaitranja pitanja priključen j a Austrije Nemačkoj. Prirodno je da pri takvom postupanju ne možemo niti da delimo pesimizam iz-vesnog dela naše javnosti a niti ravnodušnost drugog.
Ako realno gledamo na stvar, moramo neminovno doci do zaključka da je sva-ko uzbudenje povodom »anšlusa« pri-lično nerazumljivo ako imamo u vidu da je Cvijic još 1919 pisao o »Nemačkoj, kojo ce u bližoj ili daljoj budučnosti, l>o opštem uverenju, nemaeka Austrija pripasti« (»Koruški plebiscit«). Nema smisla da se zavaravamo, to »opšte uve-renje« je ostalo kroz sve ove godine isto: u privatnim razgovorima, niko od nas nije smatrao da ce Austrija večito ostati, »nezavisna«. Zašto stavljamo ovil reč medu navodnike mislimo da nije potrebno naročito tumačiti. Predaleko bi nas odvelo kada bismo hteli da ispita-mo sve razloge za ovo »opšte uverenje«.
1 bez obzira na nacionalsocializam,
sigurno je da bi se spajanje (tvili dveju nemačkih država moralo izvršiti — kao što če se, i de jure, ve-rovatno uskoro i izvršiti.
Otuda izlazi da mi i ne mislimo da je presudno pitanje o broju Hitlerovih priistalica u Austriji. Sporedno je da li oni u Austriji imaju večinu ili je ne-maju. Čak ako i nemaju, pa pretposta-vimo da je izvršen plebiscit koji je za njih porazno iepao — zar se ozbiljno može verovati da se Austrija može sama odrzati? Naravno da ima dobro namernih ljudi po Evropi koji vele da to i nije toliki problem jer da bi Austriji, na primer, trebalo samo nači ili stvo-riti tržišta za proizvode njene industrije koja, pri današnjem stanju stvari, mora da se uguši — i celu zemlju uz to. To je veoma lep predlog ali je činjenica da je bilo upravo dvadeset godina za njegovo ostvarenje a da se nije pošlo dalje od ovakvih i sličnih dobronamernih reči. Dakako da i nije potrebna neka naročita oštroumnost pa da se uvidi zašto mnogobrojni predloži za »epasavanje Austrije« nisu uspeli. Ako »vedemo na zajednički imenitelj, formula glasi: niti je ko mogao verovati u ostvarljivost tih predloga a niti su, sletstveno, druge države (sasvim opravdano, uostalom) lite-
Amš£u$" i m\
le; da podnesu žrtve za ovakav rizičan pcsao. Tako da smo danas svedoci procesa koji se nije mogao zaustaviti.
Neka mi se ovde dozvoli primedba:
zanimljivo, i poučno, da se u isto-riji nikada i ni po ko ju cenu nije moglo sprečiti ujedinjenje bilo ko-jeg naroda.
Imamo primer Nemačke, Italije, Jugoslavije. Čak i onde gde se o narodu moglo govoriti samo u prenesenom smislu, mislimo na primer Sjedinjenih ameriških država, i onde se proces stapanja vršio upravo stihiskorn snagom. Kao da u svakom narodu živi neka neukrotiva sila, životodavna sila, koja ne miruje dogod nije tizjvršeno ujedinjenje svili sradnih delova. Možda bismo, čak, tu misao mogli pratiti i dalje te ukazati narode koji da ju utisak kao da je ta sila u njih presušila jer je konačno sje-dinjavanje več izvršeno. U svakom slučaju očevidna je tendencija koja ide za stvaranjem nacionalnih država (u širo-kom, i pravom, značenju reči).
Drugo je pitanje kakve posledice može da ima »anšlus« za nas. To su, u stvari, dva pitanja koja su u uskoj vezi. Jedno je naša severna granica i, drugo, pitanje izlaska Nemačke na Jadransko More.
Veli se da če »anšlus« ugroziti našu sevemu granicu i, kao potvrda tog mišljenja, ukazuje se na nemačku propa-gandu koja je i danas jaka u tim našim krajevima.
Tu se, mislimo, zaboravlja presudna stvar.
A to je snaga i žilavost Slovenaca.
V	ekovima ispostavleni bespošted-nim navalam nemačkog mora, p ot-puno usamljeni i prepust e n i. sami sebi, oni su, ipak, iako uz velike žrtve, održali i sezuvali ovaj najza[Midniji kutak jugo-slovenske zemlje.
Razumljivo je zašto smo podvukli reči
0 potpunoj usamljenosti. Moramo zamisliti položaj kakav je bio tada i kakav je danas. Slovenci su se protiv ogromne
1 močne nemačke vojske borili u položaju čoveka koji, doduše, ima za ledima zid ali se na taj zid ne može nasloniti. Mala pomoč od Hrvata, koji su, tako-re^i? bili u drugoj državi i mučili ma-džarsku muku. Ako je tada uspelo od
Ljubljana, 5. marca 1938.
Izven dvoma je, da se gomili jo oblaki, ki ogražajo mir v Evropi. Govoriti o neki »službi miru« je čista blasfemija ali pa naivnost. Kajti razlika med miroljubnimi izjavami poedinih evropskih državnikov in gorositastnim oboroževanjem njihovih držav je očividna, a isto-tako je očividna smešna stran trditve, da se to novo tekmovanje v oborožitvi vrši edino radi tega, da bi se očuval mir. Prvič je neverjetno, da bi se očuval mir, ko se vse države pretvarjajo v kasarne, a drugič se najprisrčnejše zahvaljujemo za t a k mir. Tedaj raje poglejmo stvarnosti v oči in se vprašajmo, če bi bilo na kak način mogoče v bodočem svetovnem spopadu ostati ob strani. Naravno se popolnoma zavedamo smelosti tega vprašanja: ker priznavamo, da je mulo verjetnosti, da bi mogla Jugoslavija ostati nevtralna. Ne zato, ker bi imeli sedaj kakršnihkoli vojnih ambicij, nego zaito — kot vsi vemo — imamo obveze naprair. raznim prijateljem in mi smo bili do sedaj vedno odlični prijatelji. A li baš radi tega, ker so to danes edini razlogi, ki bi nas mogli zaplesti v kak konflikt, mislimo, da je pravilno poiskati razlogov, ki bi nam omogočili v miru posvetiti se izgrajevanju naše države, ki sigurno še ni dosegla stopnje, dovoljujoče, da brez razmišljanja zaidemo v pustolovščino, ki se nas tiče, even-tuelno, samo posredno.
Zdi 'se nam, da obstoje izvestni taki razlogi, razlogi, ki tembolj odgovarjajo i nalogi, ki jo ima naša država v tem delu Evrope. Taki razlogi ali taka pot, je zavedna iti dosledna orijentacija za Balkan. Tej tezi v prilog bi mogli navesti vse one mnogoštevilne in neizpod-bojne dokaze za staro resnico da izvori življenjskosti naše rase niso na zahodu, ampak na Balkanu. »Naša misel« je o tem že pisala. Ali ob lej priliki se ne želimo spuščati v nobena psihološka, pa niti etnografska razpravljanja, temveč hočemo razgledati stvar le s političnega in geopolitičnega vidika. V tern slučaju bomo videli, da so vsi balkanski narodi, če se tako izrazimo, usodno povezani. Po svojem položaju balkanski polotok ne more prenesti na sebi nehomogene mase narodov. V takšnem primeru nam predstavlja oni znameniti »zaboj smodnika«, ki se ne umiri dotlej, dokler se ne izpremeni to neprirodno stanje. Nesmiselno bi bilo navajati zgodovinske primere, ker nam je poslednji še v svežem spominu. Znano je, da se danes Balkan vse češče navaja kot edini primer kolikor toliko urejenih razmer v Evropi razplamtenih strasti. Pogrešno in p<wršno bi bilo predpostavljati, da je ta urejenost le posledica miroljubnosti balkanskih držav, ker nam sama misel na dejstvo, da so skoro vsi balkanski narodi bojevniški narodi par excellen-ce, mora vliti izvestno sumnjo v absolutno točnost trditve, da je. Balkan miren, ker so balkanske države miroljubne.
Za ta današnji mir je globlji vzrok. Danes je Balkan miren zato, ker je na njem končno vzpostavljeno ravnotežje. Gobovo je še nerešenih vprašanj; ali v primerjavi z ostalimi neurejenimi evropskimi vprašanji, dobivajo interna balkanska vprašanja videz brezpomemb-
nih provincialnih prepirov. In vsekakor nihče ne dvomi, da se morejo vsa ta vprašanja rešiti brez kakršnekoli uporabe nasilnih sredstev.
Če govorimo konkretno, mislimo, da bi morali obstoječi Balkanski pakt ojačati z vsemi mogočimi sredstvi, celo s carinsko unijo in vsekakor razširiti i na Bolgarijo. Veseli nas, da moremo ob tej priložnosti opozoriti na izvestne komentarje nedavnega zasedanja v Ankari, ki to možnost predpostavljajo.
Po našem miši jen ju je blok balkanskih držav edini, h kateremu spadamo po subjektivnih, ali tudi po objektivnih znakih. Vemo, da obstoje tudi druge ob-
veze: ali vemo tudi to, da nas pripadni-štvo balkanskemu bloku ne more zaplesti v spopade. Dočim pri drugih blokih o tem ne moremo govoriti s tako sigurnostjo — to je najmanj, kar moremo reči. A to je velika razlika. Razlika ne samo z ozirom na strahote vojne kot take, nego tudi z ozirom na to, da potrebujemo še precej let vztrajnega in požrtvovalnega konstruktivnega dela, dokler ne bomo dosegli stopnje, ki jo na osnovi svojega položaja, veličine in sposobnosti moramo. Mislimo, da bi zato bilo pametno, ko bi se u potila naša politika v pravcu, ki ji daje največ sigurnosti za nemoten je takega dela.
Laibacha napraviti Ljubljanu, dakle biti nesamo napadnuti nego i uspešan napadat, onda smatramo da je danas neo-pravdani pesimizam ako se govori o nekim realnim opasnostima po našu sevemu granicu.
Danas Slovenci nisu usaml jeni, oni se mogu osloniti na narod od petnaest mi-lijuna Stanovnika koji je veoma upe-čatljivo dokazao koliko voli svaki kamen svoje zemlje. Ta zaledina jeste i mora da bude apsolutan garant za svaki pedalj severne granice. »Da, ali Beograd se malo zanima za sve to!«
Da, tu smo! Ovamo smo i hteli doci. Priznajemo mi da se naše vlasti isuviše malo zanimaju za propagandu koja se vrši kako u Štajerskoj tako i u Kočevju, priznajemo mi da bi sasvim drukčije trebalo odgovarati na izazivanja. Ali,
tu se otvara jedno mnogo šire pitanje nego što je pitanje samo naše severne granice. Otvara se tu pitanje upravljanja ovom. zemljom.
To je ono pitanje koje nas je rukovo-dilo u našoj odluci da se ne opredelimo ni za koju stranku, to je pitanje koje nas je nagonilo da neprekidno radimo na okupljanju svih dobronamernih ju-goslovenskih omladinaca-
Baš o tome se i radi da se Beograd zainteresuje i za našu sevemu granicu, i za izgradivanje dalmatinskih luka, i za podizanje silosa u Vojvodini, i za isu-šenje Popovog Polja, i za gradenje dobrih cesta po Južno j Srbiji — za sva ona pitanja koja več dvadeset godina čekaju na svoje rešenje, a koja se ne mogu rešiti intervenciom jednog narod-nog poslanika nego samo intervenciom prave i istinske jugoslovenske nacionalne vlade.
U tom je problem. Nije strašno što nema kredita« nego je strašno zašto nema kredita.
Mislimo da se razumemo. Pri današnjem stanju stvari, morali bismo se iz-nenaditi kada bi se odjednom u Mariboru počelo politikom koju je tamo trebalo sprovoditi upravo od 1918. Ta če se politika početi sprovoditi onda kada
u Beogradu bude sedela vlada u kojo j neče biti eksperata za ovu ili onu banovinu nego samo eksperata za Jugoslaviju.
Pod ovim uglom treba gledati i na pitanje izlaska Nemačke na Jadransko More. S jedne strane, ne može biti razgovora o bilo kakvom »koridoru« preko naseg zemljišta. Svaki takav pokušaj bi bio casus. belli, to je jedno; a drugo: mišljenja smo da Nemačka ima na dnev-nom redu mnogo važnija pitanja; (na primer, kolonije) nego ovaj avanturi-stički pothvat. Ali, e druge strane, nije toliko rdavo da je ovo pitanje iskrslo ... Pravo uživanje je bilo uporedivati pot-puno oprečna mišljenja o »anšlusu« beogradskih i ljubljanskih glasila vlada-juče JRZ. Dok se u Beogradu, uglav-nom, gleda na stvar prilično simpatično, »Slovenec« udario u tanke žice pa ukazuje na opasnost koja da otuda preti. »Država treba da posveti vecu pažnju
-udin‘ ^ol J
tom pitanju!« Samo, nije nikakva tajna k' ’ • . ■	■	• l. A jer to
nije tajna, možemo i da izvučemo zaključke koje nam i »Slovenec« ne može poreci. U kr at ko rečeno:
potrebna nam je vlada ko ja če voditi računa o svim našim pokrajinama podjednako.
Kao sto smo več rekli, to može da čini samo jaka (jer se oslanja na poverenje narodno) i autoritativna (nesumtnjive pouke iz bliske proslosti i sadašnjosti!) jugoslovensko-nacionalna vlada.
Zbog toga, dakle, nije zlo što se pojavilo pitanje »anšlusa«. Sporedno u ovom slučaju, da li je strah od njega opravdan ili nije; efekt je isti. Možda
je žalosno što mi, Jugosloveni, tek pod pritiskom spoljne opasnosti postajemo složni. Ali, bilo kako bilo, smemo se na-dati da če opasnost od izlaska Nemačke na Jadran preko Slovenije blagotvorno uticati na separatiste. Jer, ako imaju malo zdravog razuma, moraju uvideti u čemu im j e sp as.
Tako, sa našeg stanovišta, izgleda pitanje priključen ja Austrije Nemačkoj. To je stvar prirodna koja se nije mogla izbeči. Ukoliko se nas tiče, smatramo da su opasnosti preterane ali da, ipak, uka-zuju na
prvu i glavnu riašu potrebu: da več jednom Jugoslavijom upravlja nacionalna vlada.
Nova generacija
Neposredna povojna generacija je na mladinskem nacionalnem poprišču v glavnem že izvršila svoje delo. Ali je to zanosno oranje narodne ledine obrodilo sadove, ki bi bili primerni rodovitnosti naše ljudske duše in naravnim pogojem naše skupnosti? Ni pesimizem, ko ugotavljamo, da je plevel, ki je zrastel na naši lepi narodni livadi, prekril vse rastline zasejane po roki povojnega mladinskega delavca — idealista; ponavljamo, to ni pesimizem, pač pa navajanje na kritično presojo vzrokov neuspeha in ugotavljanje novih smeri, novih poti, ki naj jih prehodi nova doraščajoča generacija, da pride na svetal cilj vse ju-goslovenske nacionalne omladine vseh dob naše povestnice: do nacionalne države, v kateri naj bi bilo junaštvo in mučeništvo vseh tvorcev Jugoslavije iz vseh dob, vodilo krmilarjem, ki jim je več ali manj zaupana usoda narodnega čolna, tavajočega sredi viharne noči po razburkanem morju realistične sedanjosti.
* * *
Premirje. Val ljudskega navdušenja širom vse naše mlade države. Jelačičev trg v Zagrebu kar mrgoli ljudstva, ki v triumfu sprejema prve nacionalne čete osvobod i tel jev-dohrovoljce v.
Danes?
V	nenapisanem odgovoru na postavljeno vprašanje je nakazan vzrok terenskemu neuspehu prizadevanj mladine od časa Zedinjenja do danes.
Mladina Preporoda, Mlade Bosne, mladina revolucionarnih ustanov iz predvojnih dob se je v zmagoslavju vračala z bojnih poljan, a bila je izmučena, izčrpana; prelila je za našo svobodo svojo najčistejšo kri. Vračala se je polna nad v svojo Jugoslavijo, polna najsvet-lejših idealov je sanjala o krasni bodoč-
nosti mlade nacionalne države. A kruto so to mladino prevarili v njenih načrtih, odnosno se je varala sama, ko ni predvidela v svojem delovanju, pri vsem svojem idealizmu, pogoje realistične borbe proti materialističnemu gledanju in pojmovanju življenjskih potreb svojega ljudstva. Materijalizem je s svojo motno in dobro prepredeno kopreno zatemnil idealizem, ki je pozabil podreti že majav in starikav nosilni steber mostu, ki je mlado Jugoslavijo še vezal na preteklost in na podedovane in prevzete ne-narodne nazore in na našemu ljudstvu tuje vzore. Po tem mostu je v zmagoslavju prikorakala v Jugoslavijo junaška predvojna mladina, a po tem mostu je prikorakala v Jugoslavijo še večja legija ljudi, ki so to mladino pri legendarnih podvigih na smrtnih poljanah časti več ali manj zaskrbljeno spremljali iz varnih zaklonov zaledja, trepetaje za svojo usodo in za svoje gmotne koristi. In te legije vojnih dobičkarjev in zaibušantov so tudi z navdušenjem pozdravljale vračajočo se mladino, in upravičeno, saj so vedeli, da bodo lahko se naprej izvajali svojo strategijo na račun ljudskih koristi na sijajnem tere/iii deviškega zemeljskega, bogastva mlade države. Strategija, pogled na realno življenje je tej mladini, kljub junaštvu in mučeništvu, manjkal, ko ni za seboj podrla mostu preteklosti, ko ni zrušila v prepad pozabljenja majavi in starikavi steber, ki je ta most nosil nad hudournikom sproščenih in razbesnelih sil neurejenega državnega socialnega in gospodarskega sistema.
Prepozno se je zavedla ta mladina. Zavedla se je šele, ko je bil temelj labilnega mostu, ki bi ga bilo treba ob Zedinjenju brez vsakega pomisleka podreti, že ponovno utrjen z ogromnimi ljudskimi žrtvami.
Medvojna mladina je medtem dora-ščala. Zgražala se je nad teptanjem junaštva in mučeništvai svojih očetov. To junaštvo in to mučeništvo ji je bil edini svetal vzor pri njenem delovanju. Ni pa imela jasne slike kaj delati in kako nadaljevati delo generacije predhodnice. Krčevito ie iskala novo pot med trnjem nereda, krivice, pomanjkanja. Ideali manj trdne mladine so kopnevali ob gledanju na gaženje najosnovnejših vrednot nacionalne etike, nacionalnega družabnega sožitja, ljudskega nacionalnega gospodarskega reda. Na koga se je ta mladina lahko zanesla? Ali je morda kdo od starejše generacije^ ki je čisto po nakliučju preko omenjenega mostu prišel v Jugoslavijo in ki danes hinavsko tarna, da je mladina premalo borbena, remalo nacionalna, premalo fanatična, pokazal tej mladini s svojim primerom in s svojim življenjem pravo pot? Ne! Mladina je bila prepuščena sama sebi. Doraščala je kot samouk v nacionalnem delovanju. Redki primeri stremljenja no pravi ljudski, narodni, nacionalni politiki so ostali brez vidnejših sledov, redki poskusi pritegnitve mladine, predvojne in medvojne, h konstruktivnemu delovanju za nacionalne ideale, so ravnotako bili brezplodni, ker vsa ta dobra volja, pokazana mladini s strani starejše generacije ni šla tako daleč, da bi vendar predvidela porušenje za Jugoslavijo usodnega mostu, predvidela zmago vstvarjajočega navdušenja nad rušilnim besom, predvidela jasno in razločno zmago reda, pravice in blagostanja nad neredom, krivico in bedo.
Poraja se nova mladina; kritična, realna nacionalna mladina. Ravno tako niina trdnih dognanj za svoje delo. Izkustva mladine, ki je sedaj že v cvetu življenja, pa so novi mladini, našemu upu, važen in zanesljiv kažipot pri njeni usmeritvi, pri iskanju Resnice, ki naj razkrinka Laž puhlega sodobnega življenja brez načel, brez vzvišenih smotrov, brez morale in prepričanja. Kot boli to mladino, da se le prerado paradira z nacijonalizmom ob istočasnem kr-šenju temeljnih narodnih interesov, ravno tako boli in zaskrbljuje to novo mladino izrabljanje socialnega propadanja in gospodarskega nereda vseh ljudskih plasti v nenacionalne namene.
Nova mladina pravilno ceni Osvobo-jenje, a se zaveda, da je dosegla Jugoslavija le politično zedinjenje in da duhovnega zedinjenja še dvajset let po Osvobojenju nismo deležni; nova mladina ve, da nam je predvojna mladina priborila narodni preporod, ve pa tudi, da bo morala sama izvesti socialni in gospodarski preporod Jugoslavije. Osvobodili smo se političnih spon naših ve-kovitili tlačiteljev in tiranov iz dobe čr-
no - žoltega in osmanskega suženjstva, ostali pa smo trdo uklenjeni v sponah mednarodnega finančnega kapitala, ki nas tira v sodobno gospodarsko sužnost. Vse to so napotila, ki jih črpa nova mladina iz ust medvojne mladine. To so krute ugotovitve, ki pa ne jemljejo novi mladini borbenega duha, z nacionalnimi ideali prežetega gledanja na realno življenje, na način borbe proti grobemu, materialističnemu pojmovanju vloge člo-večanstva v svetovnem dogajanju, nacionalizma pa v državnem osamosvajanju in socialnem urejevanju narodov.
Izgledi vloge nacionalne mladine za bodočnost? Ob ugotavljanju kvalitetnega dotoka novega naraščaja prepričljivo zadovoljivo.
Eno pa naj ostane pribito. Če je bila medvojna mladina prepuščena vseskozi sama sebi1 brez pozitivnih primerov uspešne borbe v novem državnem okviru, je povojni, novi mladini na razpolago še skoro vsa mlada medvojna generacija, z vsemi svojimi izkušnjami iri s še skoro vsemi svojimi razpoložljivimi energijami in z vsemi svojimi nedoseženimi ideali.
Skupna borba medvojne in povojne mladine bo tem uspešnejša, ker stoji v programu te neizprosne borbe: lia vsak način porušiti ponovno utrjeni, a prej majavi in labilni nosilni steber mostu, ki še veže Jugoslavijo s preteklostjo.
-jj-
•
»... U ovoj debati se tvrdilo da je hr-vafsko pitanje primarno, kardinalno. Po morn mišljenju, kapitalno pitanje je beogradsko pitanje. Beograd, ovaj naš moderni Babilon, je jedna kuhinja otro-va u ko jo j se bore klike i koterije za vlast samo radi vlasti. Tu pojavu imamo več dvadeset godina ...«
MILAN BANIČ.
(»Vreme«, 24. II. 1938.)
LEPA NACIONALNA AKCIJA
»Jugoslovenski nacionalistični akademski klub Viteškega Kralja Aleksandra I. — Edinstvo« bo poklonil novi vojni ladji naše naglo se. razvijajoče mornarice, rušilcu »Ljubljana«, ki bo splovljen maja meseca v Splitu, vojno zastavo. Poleg tega bo »Edinstvo« izročilo posadki »Ljubljane« umetniško spremno listino in umetniško sliko mesta Ljubljane. Akcija je v polnem teku. Sodelovala bo vsa nacionalna mladina širom vse banovine, tako da obeta biti splovba in krst »Ljubljane« velika nacionalna manifestacija naše mladine za svoje morje in za poroka nove Jugoslavije —- svojo vojno mornarico.
NOVI JUGOSLOVENSKI OMLADIN-SKI LIST U ZAGREBU
Prilike medu zagrebačkom oinladi-noan nisu jako utežne. Nekada, još do pre nekoliko godina, moglo se govoriti o »Strosmajerovoin univerzitetu« ali dana« to ime, iako zvanično, ne odgovara ■stvarnosti. Nacionalisti su se povukli i dan as na Zagrebačkom univerzitetu žare i pale frankovci, inačekovci, radičev-ci, komunisti, križari. .. eh, ima toliko frakcija da je uzaludan pokušaj dati potpun spisak, U svakom slučaju, pot-puno je dovoljno za karakteristika ako podvučemo da se sve frakcije slažu kod izvodenja podviga kao što je, na primer, bacanje V,	k, t p- t\r na
ul im. Ima i drugih sličnih »podviga« ali smo več davno uvideli da nema nika-kvog smisla ukazivati na njih: jer, da-kako, vlada zna šta radi i nije potrebno da joj ko drugi soli pamet.
Kod takvih prilika, jasno da nas je neobično obradovala pojava' »Omladin-
skog borca«. To je list koji je počela da izdaje grupa jugoslovenski orientisanih srednjoškolaca. Posle zaista dugog vremena, evo utešne pojave! Tim utesni je što potiče iz redova srednjoškolaca, dakle onog dela omladine koji tek stupa u život.
Nije to mala stvar, izdavati jugoslovenski list u Zagrebu (koliko je, u stvari, čudno što ovo pišemo a da niko ne smatra da smo rekli bogohulnieku mi-sao! »Nije to mala stvar, izdavati jugoslovenski list u Zagrebu«! Da, čudno-vata su vremena nastala!) — i to tun manje što su ovakav posao preduzeli srednjoškolci koji nemaju onu slobodu što je, na primer, imaju študenti. Zato taj list i nije, zasada, toliko važan po svojoj sadržanoj višini nego je važan kao pojava. Moramo skinuti kapu pred hrabrošču i verom ovih mladih ljudi koji su uzeli da propovedaju o potrebi da se »krene velikim putem gradilačkog oduševljenja koje jedirto može spasiti našu zemlju te joj obezbjediti spokoj-nu i svijetlu budučnost« pa na saradtiju pozivaju svu omladinu »od Maribora do Devdelije i od Subotice do Kotora« (»Mjesto uvodne riječi«). Koliko.su ovi mladiči zreliji od »akademskih grada-na« koji, smušetii i duhovno zakržljali, pozivaju na okup omladinu »od Šent lija do Črnomlja in od Kranjske Gore do Brežic«!
Ima i još jedna stvar koja; nas raduje kod »Omladinskog borca«. To je druga
rečenica u njemu koja glasi: »^mladinski borac' neče biti glasilo nijedne poli-tičke grupe.« Pogotovo kod srednjoškolaca, smatramo da je to načelo apsolut-no opravdano. Sa neb rojeno razloga. Znamo kako utiče stranačka zatrova-nost i kod starijih, svakodnevno vidimo primere koji, prosto, gomilaju dokaze
o	potrebi 6 januara. Nije potrebno ni govoriti o šteti koju stranačka zaslepljenost mora izazvati kod mladiča od šestnaest do osamnaest godina. Uosta-lom, možemo o torne navesti i stručno mišljenje:	II	sveslovenski pajdološki
kongres, koji je prošlog leta zasedavao u Ljubljani, primio je rezpluciju kojom se predlažu poboljšanja prilikom odgo-ja omladine. I, tu je naročito podvuče-na potreba »zaštite omladine od poli-tičkih strasti« (citiramo prema »Evge-nici« od decembra 1937).
I,	najzad, treča stvar koja nam se do-pada kod ovog lista: zaista se ne ogra-ničuje na bilo koji geografski krug nego njegovo zanimanje obuhvata cehi našu otadžbinu. Tako, donosi i članke na slovenačkom a u kulturnoj rubriei beleži, veoma toplim rečima, jubilej Otona Župančiča.
»Omladinskog borca« toplo preporu-čujemo. Voleli bismo da taj idealni pokušaj uspe.
Pretplata iznosi godišnje 24.— dina-ra a šalje se na adresu izdavača i odgo-vornog urednika Vase Vukoviča, Zagreb, Preradovičeva 17.
»REPREZENTATIVNA J UGOSLO-VENSKA REVIJA« »XX VEK«
Nema sumnje da je izdavačka knji-žara Geče Kopa u Beogradu stekla velikih zasluga za jugoslovensku književnost. Bilo bi neobjektivno kad to ne bismo '>riznali. Pokretala je, izmedu osta-log, mnoge zbirke, mnoga sabrana dela, izdaje »Karijatide« (što, kod nas, znači mnogo) i tako dalje. Imala je sa mnogim svojim izdanjima velikog uspeha i upoznala čitalačku publika sa mnogim novim, i dobrim, imenitna. Ali najno-viji pokušaj Geče Kona ne izgleda nam uspeo. Revija »XX vek«, koja preten-duje na ulogu reprezentativne jugoslo-venske revije, ne odgovara onome što nam je reklama obečavala. Štaviše, ona nije dosti gl a ni visimu nekih naših sa-danjih časopisa.
Dosada je izašlo dva broja i, naravno, možda če se naš konačan sud izmeniti, to več sada primečujeimo. Ali, to pret-postavlja da če se i izgled revije izmeniti. Danas, to je časopis koji donosi kratke i površne novinarske članke ili, pak, govori jezikom koji je toliko izve-štačen da čovek uzalud traži neku mi-sao u preobilju fraza. Jedan ]>riiner iz članka « Stanislava Vinavera: »Zrači svetlosti, razni prolomi i prešijanja zra-kova kroz teške i mutne vode odzvanja-ju hojama i torne nema kraja; A s vremena na vreme ti zrači, ti prolomi, ti vlažni ognjevi (!), ta blaga mutnost zgušnjavaju se u jedan čarobni lokvanj
Razgovor ugodni...
Primedbe povodom budžetske debate u Narodno j skupštini.
Pratili smo velikom pažnjom budžet-sku debatu u Narodnoj skupštini pa nam je, naravno, palo na pamet pitanje čemu, upravo, slnže mnogobrojni govori ko ji su taino održani. Ne mislimo tu na pitanje - »lobode štampe koje je i tu veoma važno jer, dakako, bilo bi ko-risno kada bi narod mo^ao da dozna šta
0 njemu i njegovim potrebama govore njegovi pretstavnici. Ali, razgovor o tom pitanju štampe morao bi da bude, kao Sto je poznato, čisto teoretske i hipotetične vrste a to je, mislimo, čist gub itak vremena. Nego mislimo na korist koju bi od svih tih iznesenih misli i sugestija trebalo da imaju prisutni, dakle Sami poslanici i članovi vlade (ukoliko zase-danjima prisustvujii, naravno).
Prva je činjenica koja upada u oči ta da se govori uopšte ne procenjuju prema svom kvalitetu nego iskl jučivo prema lome da li je govornik »član vladine Večine« ili član opozicije. Sve drugo ne igra nikakvu ulogu.
Sporedno je da li smo pristalice parlamentarizma ili nismo. Ali, ako se več smatra da je to potrebna ustanova i kada se več za nju čine izdaci koji nisu mali, onda je, mislimo, opravdano da »*. njene dobre strane iskoriste bar toliko ila narodna celina nije na šteti. Medu-tim, kako stvari stoje kod nas. sve nam se čini da smo na šteti. Jer. sasvim le nesumnjivo da u mnogim govorilna koji su održani u Skupštini ima odličnih i korisnili saveta koje bi trebalo upotre-biti. Ali, isto je toliko nesumnjivo da ti saveti dele sudbinu prašine u vetru ako imaju nesreču da ili je izneo član opozicije. Priča se da na svetu pošto je parlamenti gde vlada sluša članove opozicije čak i večom pažnjom nego svoje pristalice. Što, dakako, ne bi bilo čudno: jer, najzad, od neprijatelja možemo više naučiti nego od prijatelja. Da li su te priče islin ite ili nisu, .svejedno, tek sigurno je to da im kod nas neče poverovati ni malo dete. Jer, kod nas, što rekao gosp. Banic, ima samo »črno« i. »belo«; kad opozicija za nešto tvrdi da je crno, onda je to za drugu stranii, bez pogovora, belo. Isto i u obratnom smislu. Jer, mi
1 ne mislimo da branimo opoziciju. Ov-de nas uopšte i ne zanima ko ima pravo
—	zamišljamo se, dakle, u položaju vlade ... Nego nas zanima jedino odgovor na postavljeno pitanje o smislu tog razgovora ugodnog pa vidimo da smisla i nema. »Živ mi Todor, nek se drži govor« :— tako to nekako izgleda. Verujemo, ipak, da nije tako, verujemo da opozicionari dobronamerno kritikuju,
verujemo i da članovi vladine večine dobronamerno kade svim ministrima — samo ne vidimo čemu sav taj napor služi. Imali smo nedavno primer konkordata. Ne radi se tu sada o njegovim dobrim ili lošim stranama, radi se o tome da je Skupština zbog njega doživela mnogo bure (da se samo tako izrazim- . i a onda g. Stojadinovič rekao da sve to nije bilo ni zbog čega. »Mnogo vike ni oko šta«, baš tako je bilo. Samo, s druge strane, čemu onda »ovaj visoki dom i njegovo dostojanstvo«, kako se to uvek biranim rečima izražava g. Čirič?
Izgleda, uostalom, kao da i sami poslanici uvidaju svoj položaj. Jer, inače bi teško bilo protumačiti one »upadice« koje pretstavljaju pravu poslasticu za či-talačku publiku — zato što su toliko narodške. Zaista se vidi koliko se, u stvari, dobro medusobno znaju narodni oci buduči svi jedan drugom kažu »ti«. Zaista utešna slika. Tim više iznenaduje da se, ipak, našao jedan ( jedan jedini!) govornik koji je na ovaku upadicu od-govorio: »Izvinite, odi ne, nišam ja s vama krave čuvao da mi govorite ti!«
Ali, ni najmanje nam nije do viceva. Mislimo, na protiv, da je stvar žalosna pa ma koliko poiedina gospoda svoje ekspozeje u Skupštini začinjavali liunio-roiri tako da je »u celoj sali veselost«. Nas bi, na rimer, mnogo više radovalo kada bi bila u celoj dvorani ozbiljnost. Jer, inače, mislimo, cela dvorana nema smisla.
0 problemu naše severne meje
Ob priliki zadnjih dogodkov v Avstriji snuj prejeli nekoliko dopisov iz naše severne meje. — Prinašamo važen odlomek iz enega izmed njih.
Uredništvo.
Nemci nastopajo na naši meji proti nam z dveh vidikov. Z narodnostnega in gospodarskega.
Na našem obmejnem ozemlju je osta-
lo	še tudi po vojni nekaj že prej doseljenih Nemcev ter večje število nemčur-jev. Po nemškem štetju iz leta 1927. prebiva na tem ozemlju 32.578 Nemcev ali 6 % vsega prebivalstva. Ti tvorijo jedro na katere se naslanja hitlerjevska propaganda. Organizirani so v več nemških organizacij izmed katerih je Kul-turbund najznačilnejši. Ti h itler jevci so popolnoma .	»r -Viji i V.
Mariboru, Ptuju in drugod obstojajo ♦»i**? e A	1 ki imajo včasih prave
.o,--. ,p0 Pohorju ali kje drugod,
kjer se učijo »	j cv'»j<a':
v *..**, - v i »•». Kulturbund lovi otroke revnih slovenskih staršev ter jih s pomočjo svojih materijalnih sredstev vzgoji v nemškem duhu. Ti janičarji so najhujši propagatorji liitlerizma pri nas. Mnogo vtisokošolcev vzdržuje Kulturbund na univerzah v Nemčiji. Že sama imena raznih takih tipov (Jeglitsch, Boscliitsch in dr.) kažejo, da so to re-negati, bedni ljudje, ki so prodali svojo narodnost.
Še hujše in nevarnejše je pa gospodarsko prodiranje Nemcev. Prejšnja leta so Nemci kar v masah nakupovali naša posestva ob meji. Zadnje leto se je sicer to s pomočjo zakona omejilo, toda sedaj spravljajo Nemci naše kmete v odvisnost potom zadolžnic. Glavni krivec naše neodpornosti na severni meji so pa nezdrave gospodarske razmere, ki uničujejo našega kmeta. Na primer: Kmetje na Kozjaku so v predvojnem času prodajali svoje pridelke v kraje, ki so po vojni pripadli Avstriji (Lučane, Arvež in dr.). Ker pa v Jugoslaviji ni preskrbljeno za primerno nadomestitev za izgubljeno gospodarsko zaledje, stoji njihovo gospodarstvo mnogo slabše, kot pred vojno. Povsem razumljivo je, da si ljudje, pri katerih narodna zavest (brez njihove krivde) že itak ni posebno razvita, zopet žele »dobrih starih časov«. In mislim da ne pretiravam če rečem, da bi mi v teh krajih v slučaju plebiscita doživeli strašno razočaranje.
In zakaj vladajo na naši severni meji tako obupne razmere?
Zato, ker so vse vladajoče politične stranke od začetka Jugoslavije pa do danes vedno potrebovale »volilno pleve« ter so se zato vezale s to liemčursko sodrgo, ki je pač volila onega, ki je več dal.
To je »blagodejni« upliv današnje demokracije in liberalnega parlamentarizma, ki se ju bomo morda že v bližnji bodočnosti morali naučiti gledati z nekoliko drugačnimi očmi, če ne bomo hoteli, da nas bodo tega naučili drugi.
Maribor.	M.	P.
•
POPRAVEK
V	zadnji številki se je pripetilo v »Pariškem pismu« nekaj neljubih tiskovnih napak.
1. V stolpcu 2. pod naslovom »ljudsko fronto« je citati: »s programom, ki je kompromis in znati, nekak maksimalni program radikalov in le začasni in minimalni program komunistov . .,.«
2. V stolpcu 3. pod naslovom »Vunite« je citati v 8. vrstici: »to je najmočnejša organizacija delavcev, ki šteje 5 miljo-nov od celotnega števila socialnih zavarovancev, ki znaša 17 mili jonov .. .«
Prosimo, da to upoštevate!
Opaske povodom moskovskih procesa
U medunarodnoj politici danas ne može biti govora o zdravom razumu. Inače bi svaki pokušaj da se Sovjetska Rusija prikaže kao demokratska zemlja unapred bio osuden na propast. Medu-tim, kao što svi znamo, u nekim zapad-nim zemljama se, naprotiv, bas ta nesrečna zemlja uzima kao primer demokratski uredene zemlje, dakle zemlje gde je lična sl oboda zagarantovana na na j-idealniji moguč način. A, u stvari, u istoriji čovečanstva su, doduše, postojali egipatski faraoni koji su gonili robove na najteže radove ali su, prvo, bili »bo-žanskog porekla« a, drugo, Egipat je-ipak, bio najbogatija i najkulturnija zemlja tog doba. A Staljin i SSSR?
Uzaludno se trudimo da na bilo koji, iole pr ih vati j iv, način protumačimo sa-trapsko ponašanje tog čoveka, Mi, kao Sloveni, mogli smo da razumemo Kara-mazove, mogli smo, u suprotnosti sa za-padnim narodima, razumeti donekle i utica j koji je imao Rasnučin — ali ni-kako ne možemo da razumemo postupa-rije Staljinovo. Priznajemo da bismo želeli da pronademo bar i najmanje opravdanje za ono beskrajno proliva-nje krvi ali nismo u stanju. A želeli bismo stoga što, najzad, kakvagod 'bila vlada, Rusija ostaje slovenska zemlja i zašto, zašto da bai Sloveni daju celom svetu ovakvu očajnu sliku?
Pre dve godine, kada je izgledalo da če izmedu SSSR i Japana doči do rata, razgovarali smo sa nekoliko mladih Rusa, nacionalista. Nismo mogli razumeti da su skoro svi želeli pobedu Japana. To nam je izgledalo skoro izdajnički. Ali, otvara se pitanje da li je za ruski narod korisnije da hude pod vlaščn kr-vožednog i verovatno aiiomalnog zločinca ilii, pak, pod vlašču tudinca kome je u interesu da izvuče što više koristi, dakle i da se trudi za napredak zemlje. Potpuno smo svesni težine naših reči i ne dajemo odgovor na to pitanje. Ali, priznajemo da danas donekle razumemo mišljenje onih mladih Rusa s koji-ma smo razgovarali.
Procesi u Moskvi! Osečamo neku vr-stu stida da uopšte o tome govorimo. Pa kakva je, zaista, ta duša slovenska? Koliko poniženja, upravo, može da pod-nese? Kada če doči dan da damo svetu ono što bismo, obzirom na svoj broj (ako ni na šta drugo) morali dati? Dali smo i dosada mnogo? Možda. Ali, zašto uvek toliko nevine krvi posle toga? Mi-sticizam istoka? Dasta nam je misticizma, hteli bismo več jednom sasvim pro-sečne l jude. Dosta nam je i starca Zo-sime i Staljina. Hočemo Rusiju normal-: nih ljudi. Za to čemo se boriti.
koji je izraziti ji no sve oko njega. Pa ipak te vode ustvari su tečni lokvanj koii nije vlsneo da se ostvari, razliveni lokvanj — i ona j- koji je zacvetao žu-tom i zlatnom biljnom istinom a ne vo-denom iluzijom. (!), nokazuje da se san bara i trešeti ii>ak bstvario. I nema kraja težnji za lokvanjem ne samo njego-vom prof' ■ njegovoj dragoj pojavi (!), ne»o i njegovom tihom zračenju.«
I	tako dalje. Pasus tumači Monea a na-lazi se u članku »Nove jezične spirale u našo j kniiževnosti«. Lejie spirale!
Svakako bi nam bila potrebna reprezentativna revija koja hi zamenila sa-danje revije klika i grupica — ali, na-žalost, »XX vek« ne ispuniava tu praznimi. »Nažalost« jer hi bilo krajnje vreme da dobi jemo ozbiljno i objektivno glasilo naše inteligenci je.
•
l)r. Milan Vidmar:
MEI) EVROPO IN AMERIKO
Svojima dvema prejšnjima knjigama, posegajočima v glavnem v področje fizike in matematike je g. dr. Milan Vidmar dodal sedaj še tretjo. »Knjige »Moj pogled na svet«, »Oslovski most« in »Med Evropo in Ameriko« so tri slike, vsaka v svojem merilu, vsaka po svoje zaokrožena. Med njiimi pa so vendarle močne zveze, ki združujejo vse tri knjige v eno samo, čeprav dovoljujejo vsaki zase popolno samostojnost. O možnih
svetovih ne moreš razmišljati če ne poznaš vsaj enega izmed njih« Tako govori sam avtor v uvodu knjige »Med Evropo in Ameriko«.
Čitatelj, ki mu navedeni dr. Vidmarjevi knjigi nista neznani^ bo oh čitanju nove knjige v njej z lahkoto spoznal neke vrste logično nadaljevanje, oziroma razširjenje in podrobnejše tolmačenje v zaključnih poglavjih »Moj pogled na svet« iznešeniih misli. Radi tega lahko rečemo, da smo to knjigo nekako pričakovali, kajti brez nje bi prvi dve ne tvorili zaključeno celoto, tako kot jo tvorijo sedaj.
»Med Evropo in Ameriko« je v glavnem gospodarskim in socialnim problemom posvečena knjiga. Pisec se je s svojim delom podal na velevažno' in zanimivo, pri nas še neobdelano torišče. Govori nam o gospodarstvu v zvezi z najnovejšimi dognanji na področju pozitivnih znanosti, razlaga nam sodobne probleme pozivajoč se na sodobna nabiranja o mater ji, gibanju, relativnosti itd. S tem je dovedel družabno življenje v zvezo z raznimi na prvi pogled za ureditev človeške družile popolnoma nevaž-nimi dognanji. Tak poskus obdelave postavljenega predmeta ni niti nekaj novega, niti nekaj posebnega. Že često so se javljali misleci, ki so trdili da ne smemo politično ekonomijo in druge socialne znanosti gledati kot nekaj zasebnega, priznavati kvečjemu, da so podvržene nekemu uplivu spekulativne
filozofije, ne pa uplivu' pozitivnih zna* nosti. Pozitivne znanosti, med njiimi posebno fizika, ne uplivajo na življenje samo s tem, da z novimi odkritji omogočajo vsel večji razmah tehnike in s tem nekako od spodaj navzgor posredno uplivajo na lizpreraembo gospodarske in socialne strukture. Nova spoznanja o osnovnih vprašanjih so vedno imela za posledico novo gledanje na svet, novo konstrukcijo tega kar imenujemo človekov nazor, vero ali kakorkoli že hočete. In kot posledica novega človekovega nai-ziranja nastanejo potem tudi novi pogledi, nove želje z ozirom na organizacijo tega kar prav za prav tvori podlago vsemu človeškemu dejanju in nehanju — gospodarstva. Tako vidimo, da upliva razvoj pozitivnih znanosti tudi o«l zgoraj, ali bolj rečeno, od znotraj, na izpreinembo gospodarskega sistema. Vprašanje časa je samo kedaj bo v konkretnem slučaju gospodarstvo prisiljeno prilagoditi se novim zakonom. Baš v tem vidijo nekateri največjo tragedijo naše dobe. Človeški duh se je povzpel na dosedaj še neslutene višine v področjih fizike, kemije, tehnike. Toda. še vedno ni uspel prebaviti vseli tam doseženih rezultatov, uporabiti jih v svrlio izpopolnitve, rekonstrukcije svojega gospodarskega in socialnega življenja, Ali je potem kaj čudnega ako sistem, prila-goden neki nižji stopnji .svoje mater-jalne podloge, škriplje in poka na vseh koncih in krajih.
Novi stroji čijih naloga je pomagati človeštvu, so se pretvorili v gospodarje. Ker jih nismo znali pravilno vklopiti v naš gospodarski sistem, so pobesneli, gospodaiske kbrijukture in depresije so znak tega neuravnoteženega stanja, katerega gospodarski liberalizem s svojim pasivnim stališčem ne more obvladati.
Dr. Vidmar pravi, da prehaja človeštvo iz plinovitega v tekočinsko stanje.
V	glavnem je to resnična in nazorna primerjava. Večje število prebivalstva na zemeljski skorji in modemi promet nam dajejo občutek, da je postalo tesneje. Vedno ožje so tiste meje v katerih se poedinec lahko svobodno izživlja, ne da bi s tem škodoval interesom\ svojega bližnjega. Človeštvo postaja vedno kompaktnejše, medsebojna zavisnost je vedno večja. In ko vidimo kako so ti po-edini delci tesno medsebojno povezani, ali lahko potem še priznavamo svobodo akcije? Saj bi to ponienilo nevarnost za celoto, pričel bi razpad. Tako je današnje naziranje nastalo na osnovi opažanj v vsakdanjem življenju. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je tudi sodobna znanost s svoje strani prišla do sličnih rezultatov in se njene zahteve presenetljivo dobro vjemajo z zahtevami vseli tistih, ki so uvideli, da moramo pričeti z radikalnim zdravljenjem ako nočemo, da se uresniči Spenglerjevo prerokovanje o propasti zapada. Tu se srečamo z dr. Vidmarjevo knjigo.
(Konec v prihodnji številki)
Pa riško pismo
(Nadaljevanje in konec)
Zarota, ki go jo skovali
»cagoulards«,
to je ena izmed skupin skrajnih desničarjev, je sedaj že davno razkrita. Dokazano je, da so imeli zaloge orožja in izvedli nekaj atentatov, da tako pripravijo teren za državni udar ali pa celo za državljansko vojno. Zagovarjajo se ti zarotniki s tem, da so pripravljali puč ne oni, ampak komunisti, sami pa so hoteli rešiti Francijo te boljševiške nevarnosti. Sreča za Francijo, da imajo zaenkrat večino še zmerni elementi, ki jo lahko očuvajo objemov obeh teh »prijateljev« naenkrat, če treba!
Omeniti je tudi gibanje, ki ima tudi v parlamentu precej zagovornikov in ki propagira
volilno reformo
t. j. uvedbo proporcionalnega sistema, ki bi morda precej spremenil sliko prihodnjega parlamenta in s tem politični položaj; seveda je vprašanje, v čigavo korist. Proporcionalni sistem bi podal veliko boljšo sliko o moči strank kot sedanji sistem volitev po arrondissemen-tih, ki tudi poslancu ne daje potrebne zavesti, da zastopa ves narod in ne le 'svoj okraj in njegove lokalne interese.
Precej prahu je vzdignila
»la main tendue«
to je ponudba sodelovanja, ki jo komunisti prožijo katoličanom, češ, da uvidijo še vedno močan upliv cerkve na velik ■del delovnega ljudstva, ki naj se združi ne glede na strankarsko pripadnost v borbi za skupne interese. Nekateri so mnenja, da je Thorez »znorel«. Katoličani so bili spočetka kajpak v zadregi, kaj naj odgovore: odkloniti se pravi biti neizprosen, nespravljiv in neusmiljen
—	to jim brani vera; ta pa tudi ne dovoli izpostavljati ovčic nevarnosti pohujšanja, ki grozi v slučaju sodelovanja z brezbožni ki in materialisti. Kar zlepa odkloniti pa tudi ni kazalo, vzpričo slabih izkušenj, ki jih ima cerkev zadnje čase s totalitarnimi režimi. Papež in kardinal sta končno »viribus unitis« našla modro rešitev: predloga sicer ne odklanjata, sta pa mnenja, da do miru med ovco in volkom drugače ne more priti, kakor če jo volk požre; to rešitev sprejmeta, seveda proti majhni proti-u slugi, da se izmenjajo vloge: ovca naj požre volka. Volk je stresel z glavo in odšel nazaj v gozd na lov, ovca pa je ostala pri pastirju, ki jo čuva .. .
Ali je
la ville-lumiere
ob vsem tem več ali manj napetem položaju kaj spremenila svoje lice? Komaj, ker se v vrvežu, ki tu stalno vlada vse nekako razgubi. Poznal se je le štrajk transportnih sredstev koncem decembra; inozemski časopisi so takrat pisali gorostasne reči, ki jih pa noben Parižan ni imel prilike opaziti: »Pariz brez vode in luči« itd.
Pač pa so shodi političnih strank pogosti in nekateri med njimi so prav ogromne manifestacije; kadar se n. pr. napolni »Vel’ d’Hiv’« (Velodrome d’hi-ver) je v njem ljudi ravno za celo Ljubljano. Imajo ti pariški shodi to za naše pojme čudno lastnost, da je treba plačati vstopnino, dočim drugod ... no, saj vemo, kako je.
Vršijo se ti
»meetingi«
ne le povodom notranje-političnih dogodkov, ampak pogosto tudi radi Španije, Kitajske in raznih »fašističnih« držav, kjer »le peuple de Pariš« daje duška svoji simpatiji do žrtev »internacionalnega fašizma in antisemitizma«. Ne pride pa na teh shodih, pa inagari bil komunističen ali anarhističen, nikoli do neredov, ampak vlada vzorna disciplina, če izvzamemo huronsko vpiije v izraz odobravanja ali ogorčenja. Včasih
nastopajo na teh shodih tudi inozemci, španski ali angleški delavski voditelji, kitajski profesorji itd., ki ne znajo francoski in govore v svojem jeziku; večji del množice jih seveda ne razume, am-rsak kadar razberejo v njihovih srovorih ime kakega »fašističnega« vodje začne' takoj gromsko vpitje: »uuuuu ...«. Človek se pri tem nehote spomni, koliko strupenega sovraštva se z enostranskim slepljenjem in hujskanjem ustvarja v ljudskih masah, ki izbruhnejo že pri omembi samega imena političnega nasprotnika, katerega dobre volje in dobrih strani morda niso imele nikoli prilike ali volje spoznati.
Omeniti pa je treba tudi izredno tolerantnost, ki jo pokažejo tukajšnji levičarji na teh shodih napram govomikom-duhovnikom. Na nekem shodu proti antisemitizmu je neki abbe med svojim govorom dejal tudi to-le: »Bog je oče vseh ljudi, katolikov, izraelov in« — tu se je rahlo nasmehnil — »tudi komunistov«. V dvorani, kjer so imeli komunisti večino, ni bilo slišati nobenega medklica ali protesta, pač pa veliko smeha in veselosti!
Pariška posebnost so kontradiktorne debate med poslanci in drugimi prvaki raznih nasprotnih si političnih strank, ki jih prirejajo razna poljudno - znanstvena in prosvetna društva, na primer »Club de Faubourg«. Pestri spored teh klubov obsega za en in isti večer n. pr.: 1. debata o ljubezenskih šansah 501etnih žensk, 2. prepir med par zastopniki ljudske fronte in desnice o bodočnosti Francije, 3. predavanje in poskusi »Ananega fakirja Karabuma«.
Seveda, če imajo med poslušalci večino desničarji, prevpijejo levičarje in narobe. Res svojevrsten cirkus!
Svoj odmev imajo dnevni dogodki tudi v takozvanih
»Music-Hal«-ih
to so gledišča, ki dajejo poleg obilnih porcij »gole« (v izvirnem pomenu besede) umetnosti tudi razne skeče, kjer vidiš nastopati v karakterističnih pozah in dobrih maskah razne domače in tuje osebnosti iz političnega življenja: ministra financ kot težkega atleta, ki drži v rokah dvigalo, ki ima na eni strani ogromno (izdatki), na drugi čisto majhno kroglo (prejemki) in lovi — budžet-no ravnovesje; ministrskega predsednika, ki oblečen kot cirkuški krotilec z dolgim bičem kroti člane svoje vlade, ki so si v laseh; g. Herriota v modrem fraku z dvema prsnima žepoma, iz katerih privleče po potrebi samo rdeč ali pa še bel robec, kar potem tvori skupaj nacionalno zastavo; pariško gospodinjo s tržno torbo, ki na vprašanje, ali drži z levico ali desnico, pokaže na svoja prazna usta —1 življenjsko prav resničen »vic«; kagularje, Mussolinija, Hitlerja, Staljdna, Društvo Narodov itd.
V	centru elegance, v sijajnih dvora-nah in salonih Elizejskih Poljan in drugod se še naprej vršijo razne dobrodelne, gala-predstave, plesi in banketi, često pod častnim predsedstvom prezidenta republike, kjer je dostop možen samo onim, ki premorejo »tenue de soiree« in debelo mošnjo. V kanalih ob Seini, v straniščih »Metro«-j a, na klopeh na prostem in v senci hišnih vrat samotnih ulic pa se še nadalje stiskajo in prenočujejo v družbi podgan nesrečne in propadle eksistence, ki v nobenem velemestu ne manjkajo.
Kaj pa
»rdeči pas«
okoli Pariza? To so tista obširna, pusta predmestja, po velikem delu podobna ljubljanski gramozni jami »en groe«, delavske četrti, ki nosijo imena kakor Kremlin, Villejuif, kjer najdeš ulice kakor Sacco-Vanzetti — to je »kraljestvo Thorez««. Sem in tja so »rdeče« občin-
ske uprave postavile v to okolje nizkih hišic bloke večnadstropnih modemih stanovanjskih kasarn, ki pa so kmalu tildi počrnele in se tako asimilirale svoji neprijazni in umazani okolici.
V	to rdeče kraljestvo je zadnje čase začel posegati kardinal Verdier s svojim deloma že izvedenim načrtom 100 novih cerkev, šol, otroških vrtcev, igrišč, zavetišč itd. Konkurenca skoro nikjer
ne škoduje, tako tudi tukaj ne bo: glavno je, da se tem ljudem še na tem svetu pomaga, vseeno je kdo to prevzame, in da ne bo več tiste kričeče razlike med centrom in periferijo, ki da misliti. Seveda, druga je stvar z dušami: eni jih zastrupljajo, drugi rešujejo, oboji jih pa
—	lovijo.
O visokošolskem življenju drugič.
. K. S.
7>ek£ica z iedemm (Loncem
O Sovjetski Rusiji se je pri nas že mnogo pisalo, toda malo je bilo pisateljev, ki bi stvar poznali iz lastnih izkušenj. Ivan Solonjevič je bil do pred tremi leti v SSSR, pa je vsled neznosnih razmer pobegnil. Iz njegove knjige, v kateri popisuje ta beg »Rossija w, konc-lagere«, prinašamo z avtorjevim dovoljenjem odlomek, ki pove več, kakor mnoge debele kn jige.
V jutranjem somraku, nekoliko pred odhodom jetnikov na delo in v času pred večerjo, se je pojavljalo okoli naših šotorov nekaj ducatov kmetskih otrok, da bi izprosili od nas raznih odpadkov jedi. Malo čudno je bilo gledati to deco »svobodnega prebivalstva«, prebivalstva, ki je bilo še siromašnejše od nas jetnikov; kajti mi smo vsakodnevno dobivali svojih 750 gramov kruha, dočim kmetje niso imeli niti tega.
Naš domačin je bil Jurij; prinašal nam je kruha in večerjo. On je tudi deci delil odpadke. Imeli smo ogromen aluminijast lonec, ki je vseboval okoli deset litrov, ki nas je spremljal pri obeh prejšnjih poskusih bega in ki je bil odrejen za spremljevalca tudi pri tretjem. V tem loncu je zbiral Jurij vse, kar je preostalo v celem našem šotoru od »šči-ja« (vrsta zeljnate juhe). Ta ščij se je običajno napravljal iz napol gnilega zelja in slanikovili glav — in nikdar nisem doznal, kam so izginili slaniki, pripadajoči tem glavam . . . Ker je samo malo jetnikov imelo hrabrost, da so jed-
li	to juho, se je vedno razdeljevala deci. Mnogi stanovalci tabora so s temi črviči delili tudi svoje obroke kruha.
Ne spominjam se točno, kako se je to zgodilo. Verjetno, da Jurij in jaz, dva ali tri dni nisva zapustila Uprave (kjer je pisec in njegov sin Jurij delal. Op. ured.) in so naši sosedje kot običajno metali odpadke svojih jedi v lonec. Nekoč, ko sem se malce osvobodil Uprave in šel k večerji, da bi se vsaj malo sprehodil, najdem naš lonec zvrbano poln, a njegova vsebina zmrznjena ledena kopa. Odločil sem se odnesti lonec na ognjišče v kuhinjo; hotel sem izliti vso vsebino, ko bi se led malo otajal, tako, da bi mogel v prazen lonec sprejeti naše obroke ječmene kaše.
Vzamem posodo in odidem pred šotor; skoro popolna noč je bila. Oster, hladen veter je žvižgal v telegrafskih žicah in polnil oči s snežnim prahom. Okoli šotora ni bilo nikogar. Klopčič dece, ki je ob času večerje postaval tod okoli, je že izginil. Naenkrat skoči izza kupa snega pred me neka čudna postavica in popolnoma prehlajen otročji glasek zajoče: »Batjuška, batjuška, mogoče je še kaj ostalo, batjuška, daj meni!« Bilo je dekletce okoli enajst let staro. Lačno so zrle njene oči izpod raz-kuštranih las. A glasek je avtomatično, že iz navade in brez kakršnegakoli izraza neprestano cvilil:
»Batjuška, daaaj!«
»Imam samo led v loncu.«
»Od juhe, batjuška?«
»Od juhe.«
»Ničevo, batjuška, kar sem daj ... takoj ga bom ... za boga, takoj ... ogrela. Potem ga lahko izpraznim ...«
V dekličjem glasu sem opazil naglico, poželenje in strah, da ji odbijem prošnjo. Nisem vedel, kaj naj storim. Otrok mi vzame lonec iz rok ... Potem vzdigne svoje zakrpano krilce, pod katerim ni imelo ničesar le gola rebra so se jasno očrtavala. Pritisne lonec na golo te-
lesce kot mati svoje dete, pokrije ga s krilom in sede v sneg.
Že toliko sem otopel, da nisem niti poizkusil pojasniti, kaj je dekletce prav za prav podvzelo. Nejasno se prikazuje materinski instinkt, ki je po čudežu živel tudi v tein, izmozganem telescu deklice .. . Vstopil sem v šotor, da poiščem kakšno drugo posodo za »našo vsakdanjo ječmenovo kašo«.
V	življenju vsakega človeka so trenutki velikih duhovnih depresij in samo-ponižanj. Tak trenutek sem doživel, ko sem polzeč po kolenih pod klopmi, določenimi za spanje, iskavši kakršenkoli lonec, končno doumel, da je hotelo dekletce s toplino svojega telesa staliti ledeno kepo desetih kilogramov, kepo pomij ! In da v tem okostnjačku ni bilo toplote niti za četrtino te ledene gmote.
Z glavo sem zadel ob prečko pod klopjo in skoro omamljen od udarca, odvratnosti in besa, sem skočil iz šotora. Dekletce je še vedno sedelo na istem mestu in zobje so ji slišno šklepetali.
»Batjuška, ne vzemi mi!« zakliče.
Skupno z loncem sem jo dvignil in odnesel v šotor. V glavi se mi je vrtelo kot da sem ponorel. Spominjam se, da sem nekaj govoril ali mislim, da so bile moje besede nalik besedičenju norca. Dekletce se jokajoč iztrga iz mojih rok in skoči k izhodu. Ali prijel sem jo spet in posadil na klop. Kot v groznici sem pričel z drgetajočimi rokami iskati po policah in klopeh. Našel sem nekaj ostankov jedi, polovico Jurjevega obroka kruha in še nekaj. Deklica ni pričakovala, da ji bom to dal. Krčevito zgrabi košček kruha in začne tlačiti v usta. Po umazanem ličcu so ji tekle solze strahu, od česar se še ni pomirila. Sključen in obupan sem stal pred njo, poln odvratnosti do vsega na svetu in do sebe samega. Kako smo mogli dopustiti, mi, odrasli ljudje Rusije — tridest milijonov mož, — da se to dogaja z otroki naše zemlje? Zakaj se nismo borili do konca? Mi, inteligenca, vsaj mi smo vedeli, kaj je bila »velika francoska revolucija«, mogli smo misliti, kaj bo isto-tako velika revolucija izzvala pri nas!... Zakaj se nismo borili do konca? Zakaj nismo vsi mi, možje zagrabili za puške? Kot bliskavica se mi prikaže v enem samem trenutku razsvetljen cel problem državljanske vojne in revolucije v vsej svoji jasnosti.
Kje so veleposestniki? Kje kapitalisti? Profesorji?
Veleposestniki sede v Londonu, kapitalisti v Ljudskem trgovinskem komisa-rijatu, profesorji v Akademiji znanosti. Brez vil in avtomobilov — ali živi. ..
Toda kaj z našo mladino, našimi fanti in dekleti? ... Na nje bi morali najprej misliti, ker oni so bodočnost naše zemlje ... O, sramota naša, pozabili smo jih! Na njihovih malih okostnjakih — milijonih okostnjakov uboge male dece
—	se gradi socialistični raj.
Mislil sem na Karamazovo vprašanje o vozni karti za življenje . .. Ne, če jim stokrat uspe zgraditi svoj raj — na teh okostnjakih — jaz v njem nočem živeti.
Spomnil sem se neke Leninove slike, ki ga prikazuje kot Kristusa sredi dece:
»Pustite male k meni...« Podlost! Licemerna podlost! Mnoge strašne stvari sem videl po sovjetskih poljanah. Hujše kot deklice z ledenim loncem. Mnogo sem napol pozabil. Ali to dekletce ne bom pozabil nikoli. Za mene je to simbol, simbol, ki kaže, kaj je postalo iz Rusije.
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij >Naše mislit.— Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjeva cesta 211.; tek. račun itev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. iur.
Tiska Tiskarna Slatnar, d. t o. z., Kamnik (Vodnik in Knea).