Povest o najdeni uri                
IV.                           (Konec.)
tfjjjs^ar je marsikdo izmed vas že uganil, to se je v Vjifc resnici zgodilo. Povest o čudežnonajdeni uri je prišla na ušesa gospodu učitelju. Drugi dan po do-končanem šolskem pouku so gospod učitelj pridržali v šoli Boštjanovega Jakca in Šinkovčevega Mihca. Ko so odšli vsi drugi učenci, so stopili gospod učitelj k vratom in so jih odprli. Pogledali so, če morda čaka in prisluškuje kak radovednež. Ko ga pa ni bilo, so vrata zaprli in stopili k našima znancema.     I

100
Dečka sta vztrepetala. Jakec je pričel glasno ihteti, pa tudi Mihcu so stopile solze v oči, ko je gledal pred seboj strogega in resnega gospoda učitelja. Bal se je Mihec, da bi utegnil biti strogo kaznovan, čeprav je nedolžen. No, pa to se ni zgodilo. Saj so bili gospcd učitelj natančni in niso nikogar prej kaznovali, da je bila krivda dokazana. Na Mihcu pa krivde ni bilo in zato ni mogel biti kaznovan.
Pričelo se je preiskavanje. Gcspod učitelj so vprašali Mihca, kako in kdaj se je vse to zgodilo, in kdaj je njegovemu očetu zmanjkalo ure.
Mihec je pripovedoval počasi in boječe, a zrl je strogemu gospodu učitelju naravnost v obličje.
»Nekega popcldnc par dni, preden sva se igrala z Jakcem pod okroglecem in sva našla zakopano uro, so prišli naš ata iz mesta. Preoblekli so se in položili uro na mizo. Potlej so pa hitro odšli v delav-niški cbleki na polje k delavcem, uro pa so pustili na mizi. Tedaj sem bil jaz doma. Učil sem se krščanski nauk za gospoda kateheta, da bi drugi dan kaj znal. Ko sem se naučil, sem odšel na polje, kjer so bili vsi naši domači in tudi oče. Proti večeru smo se skupno vrnili s polja. Pri večerji pa so me oče ostro prijeli, naj povem, če sem kaj videl in kam položil njihovo uro. Povedal sem, da sem jo videl, preden sem odšel, in da je bila tedaj še na mizi. »V zemljo se ni mogla udreti,« so rekli oče, »in tatu menda tudi nimamo pri hiši.« Kregali so se name in mi zabičevali, da bom tepen, če ne povem, kje je ura. Bal sem se, a povedati nisem mogel, ker nisem vedel za uro.« — Mihec je pripovedoval še dolgo in natanko vsako besedo svojo, očetovo in materino. Vso dogodbo na vrtu in pri Kajžarjevi skali je na-drobno razložil gospodu učitelju. Tudi vse Jakčeve besede jim je povedal. Pa tudi to je omenil, da bi ga bili oče kmalu našvrkali z leskovko, ko jim je prinesel uro.
Gospod učitelj so vedeli žc po Mihčevih od-kritih besedah natančno, kje tiči krivda; vcndar so hoteli poslušati tudi Jakca, naj pove, kar ve. Bili so radovedni, če bo sedaj povedal po resnici.   Mihcu so
Nadebuden mladenič.
102
' ukazali iti domov, Jakca pa so vprašali, kdaj je vzel uro in kako.
Glasno ihteč se je zgrudil Jakec na kolena pred gospodom učiteljem in jih je prosil, naj ga nikar ne kaznujejo, da hoče povedati vse po pravici, popol-noma vse od kraja do konca,
In Jakec je priznal vse, kar je povedal Mihec. Pravil je, kako se je tistega popoldne, ko ni bilo pri Šinkovčevih nobenega doma, na skrivnem zmuzal skozi stranska vrata v Šinkovčevo hišo in uzrl na mizi uro. Neko skrivno poželenje in neizrekljiv po-hlep po uri se je vzbudil takrat v njegovem srcu. Že je segnil z roko po uri, ko mu je narekala vest, da je to greh, da ga vidi Bog in se joka angelček ... Toda poželenje po uri je bilo močnejše kot Jakčeva vest, in zato je segel z roko po uri in jo vtaknil v hlačni žep. Od tistega trenotka ni mogel biti več pri miru. Nikjer ni imel obstanka. Vedno ga je težil žep, kjer je nosil ukradeno uro. In bal se je, da bi je zvečer ne našli mati v hlačah, ko bi on zaspal. Zato pa je odšel tisti dan po Marijinem zvonenju na Šinkovčev vrt in jo zakopal globoko v zemljo, nanjo pa je položil več lesenih deščic, ki jih je dobil doma v hiši. Vse to pa je pokril s prstjo. Z verižico pa je stekel tja gor h Kajžarjevi skali in jo vtaknil podnjo. Ko je vse to končal, je stekel domov in je spal tisto noč nemirno. Sanjalo se mu je, da sc je pripeljalo na čveterovprežnem vozu dvajset črnih rogačkov in so silili van/ in ga hoteli odpeljati. Hudo mu je bilo v sanjah. Ko je jokal in kričal, so ga predramili mati in ga potolažili. Sklenil pa je žc tedaj, da bo na ta ali oni način poskrbel, da pride ura in verižica nazaj v roke Šinkovčevemu očetu. In nato se je zgo-dilo, kar je zapisano v začetku te povesti.
Gospod učitelj so bili veseli, da se je Jakec poboljšal in povedal golo resnico. A kaznovati so ga kljubtemu morali, da si zapomni za vse čase, da je krasti po božjih in človeških postavah prepove-dano. Cmeril se je Jakec in odkritosrčno prosil gospoda učitelja cdpuščanja in obljubil svečano, da se ne bo nikoli več tako daleč izpozabil.   Pritrdil je
103
učiteljevim besedam, da bo vsekdar znal razločeviati svoje od tujega in da ne bo nikoli več izkušal krasti.
Kako se je godilo Jakcu doma, si lahko mislite. Zapela je leskovka prav glasno svojo pesmico. Boštjanov oče so znali dobro sukati to orodje, Ko se jim je zdelo dovolj, so nehali in odložili palico, fanta pa spodili in mu zapretili, naj nikoli več nc prestopi domačega praga, če misli še krasti.
Hudo je bilo Jakcu, in srce se mu je krčilo v prsih, ko je moral na očetovo besedo iz hiše. Šel je gor na izbo in se zaril v seno ter premišljeval svojo usodo in bolečine, ki jih je čutil. V veliki bolesti in v trdnem sklepu, da ne bo nikoli več kradel, ga je zazibal spanec, ki je zakril nenadoma njegovc solzne oči. In spal je skoro do večera v senu. Na večer pa je vstal in stopil dol v hišo in prosil s sklenjenimi rokami in jokajočimi očmi odpuščenja očeta in mater. Pa sta mu odpustila — samo to so dostavili oče, da ga bodo o prvi priliki, ko bi izvedeli, da je kje na-pravil kako nerodnost in kaj izmaknil, takoj spodili izpred dcmačega praga.
*
Pa ga poglejte danes Boštjanovega Jakca! Pošten in priden je, da malo takih. Mizarstva se je izučil in za pomočnika služi pri uglednem mizarju v mestu. Vsako soboto zvečer obišče svoje starše, ki stanujejo blizu mesta, in ostanc pri njih čez ne-deljo. V pondeljek navsezgodaj pa zopet odrine na delo. To je vrl fant in vzor vsem fantom. Pa tudi denarno podpira očeta in mater, ker sta na stara leta opešala, da si ne moreta več sama služiti kruha. Kadar pa pride Jakec v primerno družbo, pa kaj rad pove povest o najdeni uri in je danes vesel tistih udarcev, ki so ga odvrnili od krive poti in mu po-kazali pot poštenega dela in življenja.
V u k o v o j