ANNALES • Ser. hist, socio!. ■ 13 • 2003 • 2
izvirni znanstveni članek	UDK 94(497.4)"! 1/12":929.52 Andechs
prejeto: 2002-10-15
UTRDITEV GROFOV ANDEŠKIH NA JUGOVZHODU CESARSTVA
V 12. STOLETJU
Cesar Friderik Barbarossa, velika shizma (1161-1177) in pridobitev naslovov mejnih grofov Istre in vojvod Meranije s strani Andeških
I"Andrej KÖMAC~1 Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, SI 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2
IZVLEČEK
V razpravi avtor obravnava prihod bavarske grofovske rodbine Andeških (Andechser) na jugovzhod cesarstva ter analizira okoliščine in vzroke, ki so pripeljali do tega, da so člani omenjenega rodu v času cesarja Barbarosse pridobili lako naslov mejnih grofov Istre kot tudi naslov vojvod Meranije. Pri tem je osrednjega pomena opozoriti na vlogo, ki so jih pri utrjevanju Andeških odigrala vseevropska politična razmerja sredi 12. s to le t/a in strateški pomen regije med Alpami in Jadranom.
Ključne besede: Andeški, Friderik Barbarossa, mejna grofija Istra, Vojvodina Meranija, visoki srednji vek
RATIFICA DEL TITOLO DI CONTI ALLA CASA TA ANDECHSER NEL SUD-EST
DELL'IMPERO NEL SECOLO XU L'imperatore Federico Barbarossa, ¡I grande scisma (1161-1177) e ia ratifica dei titofî di conti dell'lstria e duchi di Meranïa agli Andechser
SINTESI
Nel contributo viene discusso l'arrivo délia famiglia dei conti bava res i di Andechs al sud-est dell'impero e si analizzano le circostanze e le cause che hanno portato i membri délia famiglia ad acquisire ai tempi dell'imperatore Barbarossa, i titoii di conti del Margraviato d'lstria e duchi di Merania. Occorre sottolineare che i) valore strategico della regione (ra le Alpi e I'Adriático e le circostanze poiitiche eu ¡opee de Ha meta del XII secolo contribuirono alia conferma degli Andechser.
Parole chiave: Andechser, Federico Barbarossa, Magraviato d'lstria, ducato di Merania, alto Medioevo
ANNALF.S • Sc*, hist, socio!. • 13 • 2003 • 2
Andrej KOMAC: UTROM'EV GROFOV ANDiSKiH 'JA JUGOVZHODU CESARSTVA V 12. SlOtflJU, 2R1 294
V procesu, ko se nacije liiEijo povezovati v združeno Evropo, njeni snovalci računajo na obstoj skupne evropske identitete kot na enega izmed glavnih adutov, ki bi utegnil projektu priskrbeti zgledne možnosti za končni uspeh. Ob tej danes tako aktualni misli bi zgodovinar pojasnjeval, da je ta identiteta sad stoletij skupnega razvoja in tesnih povezav med evropskimi regijami, državami in narodi. Lep primer medregionainih povezav oziroma, če hočemo, integriranosti slovenskega ozemlja v srednjeveško Evropo predstavlja angažman grofov iz bavarskega Andechsa na teritoriju severnega Jadrana in vzhodnih Alp. Omenjeno grofovsko rodbino velja uvrstiti med najpomembnejše visokosrednjeveske dinastije cesarstva. K visokemu ugledu jim je v veliki meri pripomogel tudi mogočen položaj, ki so si ga Andeški zagotovili v naših krajih, kjer so med 12. in 13. stoletjem predstavljali enega najpomembnejših lokalnih političnih dejavnikov. V pričujočem prispevku želim osvetliti specifično vprašanje, ki se dotika procesa utrditve grofov na naših tleh. Skušal bom namreč ovrednotiti in precizirati v zgodovinopisju sicer precej prezrle vplive, ki jih je na pridobitev naslova istrskih mejnih grofov in vojvod Meranije imela politična strategija cesarja v drugi polovici 12. stoletja, v času zapletenih razmer v regiji in v celi Evropi.
Prihod Andeških v prostor med Jadranom in Alpami
Sredi 11. stoletja je v Istri in na Kranjskem rodbina VVeimar-Oriamundskih na čelu 7. Ulrikom L, kot mejnim grofom v Istri in na Kranjskem, pridobila obsežne posesti. Po njegovi smrti sinova Ulrik in Popo nista uspela zadržati očetovih pozicij, kaj kmalu pa je s koncem turinške dinastije pri nas razpadla tudi njihova obširna posest. Popo je umrl leta 1101, leto kasneje pa se je njegov bral odločil preživeti svoja stara leta v očetovi domovini, tako da je skupaj z ženo podaril oglejski cerkvi skoraj celotno očetovo posest v Istri (Schumi, 1882, 72; Kos, 1915, 2; Benussi, 1897, 304; Stih, 1994, 152). Ko je čez okroglo desetletje umrl, sta vso preostalo posest na Kranjskem in v Istri dedovali hčeri pokojnega brata Popona, Zofija in Liutgarda. Ker je pisec Historie VVelforum zapisal, da sta orlamundski dedinji omožili grofa Bertolda II. Atideškega oziroma Alberta Bokenskega,1 jc- raziskovalcem že dolgo jasno, da sta ti bavarski rodbini tudi dedovali orlamundsko posest na Kranjskem (Schumi, 1883, 197; Mell, 1888, 50; Haupt-
mann, 1999, 83; Kos, 1955, 255; Grafenauer, 1965, 160; Schütz, 1993, 48; Schütz, 1998, 13).
Ker se viri, ki bi nas neposredno obveščali o času prehoda Zofijinega dela dediščine na Andeške, niso obranili, zmoremo to datirati le približno. Pomagamo si lahko z tlarovnico grofa Bertolda II. Andeškega iz. leta 1122, ko je ta ob njeni prisotnosti, se pravi ptesente uxore sva Sophia et filiis suis Poppone et ßeihtolt'o, daroval cerkvi sv. Jurija v Diessnu nekaj svojih bavarskih ministerialov (Oefele, 187?, 113). Vidimo torej, da je bil Bertold leta 1122 že poročen ter da sta se mu do takrat rodila že dva sinova, kar kaže, da je moral popeljati Zofijo pred oltar verjetno pred letom 1120. Tako pridemo do termina anie quem non, kar zadeva prehod ženine dote. Zakonca sta do njene smrti verjetno skupaj upravljala posest, saj je Zofija - po poročilu diessenskega nekrologa •- še v začetku tridesetih sama razpolagala s posestjo pri Cerkljah, severno od Kranja. Do popolnega prevzema s strani moža je moralo priti po njeni smrti, in sicer najkasneje v začetku štiri deseti h.2 Grof Bertold 11. se je, kakor bo o tem še govor, že med leti 1143 in 1147 imenoval po Kamniku, ki je bil center njegovih posesti na Kranjskem.
Ob prihodu na jugovzhod cesarstva so Andeški pridobili dva večja sklopa posesti. V zgodovinopisju manj znana in v virih redkeje izpričana je posest, ki se je nahajala na kraškem robu oziroma, upoštevajoč srednjeveško upravno geografijo, na tromeji med Kranjsko, Istro in Furlanijo {Hauptmann, 1999, 49-69). Verjetno je šlo za razmeroma strnjeno posest, s centroma v furlanski Vipavi in v istrski Postojni, ki sta že ob koncu 13. stoletja predstavljali zaključeni upravno-geografski enoti, saj se v oglejskih listinah iz leta 1300 opredeljujeta s pojmom contrata (joppi, 1914, 282; Schumi, 1884, 248; Kos, 1954, 51). Zaradi slabe ohranjenosti listinskih in zaradi neobstoja urbarialnih zapisov je točen obseg obeh gospostev za andeški čas nemogoče ugotoviti. Predvsem postojnsko gospostvo je morda v andeških časih še zajemalo veliko večji teritorij, kot pa ga je kasneje obsegala postojnska deželska sodnija, saj se je iz le šele v 14. stoletju izločilo deželsko sodišče Jama. Hauptmann je dalje domneval, da je contrata Postojna prvotno vključevala Je teritorij gospostva Prem, kar je na podlagi virov sicer težko dokazati, čeprav je iz zemljevida dežebkih sodišč razvidno, da so se premske meje nenaravno zajedale v postojnsko ozemlje3 (Hauptmann, 1929, 482).
1	£rat tamen c-.idem Sopiiia antes cuidam de Curinthia copulate, ex qua gcnttit Popponem marchionem, qui duas ¡ilias srras, imam tier to! to c omiti de Andelise, aliain Alberto comili c/e Bogen co piihvit (Waikmd, 1869, «162; prim. Oetele, 1877, 16-17).
2	V diessenskern riekiologn je zapisano, da je Zofija umrla 6. septembra (Kos. 1915, 70; Schumi, 1862, 87). Dan je verjetno rej točen, toda nekrolog nam ne posreduje leta njene smrti. To se je vsekakor moralo zgoditi po februarju i 1 32, saj se grofica omenja še 6. februarja v prvilegiju papeža Inocenca II. zs samostan v Diessnu (Oefele. 1877, 226).
3	Prem verjetno ni bil nikoli andeški, saj se leta 1217 Henrik s Prema skupaj s svojim bratom Hugoin Devinskiin omenja kot priča v goriški listini. Očitno sta bila gospostvo in grad te takrat v rokah Devincev, ki so biii ministerial i Ogleja in goriških grofov (Stih, 199-5, 53; primerjaj zemljevide v Hauptmann, 1929)
284
ANNALES • Ser. hist, socio!. ■ 13 • 2003 • 2
Andrei KOMAO UTRQIIEV GROFOV ANOf.ŠKIH NA JUGOVZHOD!1 ri'ARSTVA V »2. STOUTJU, 283-294
Ti.i zadenemo v kočljivo problematiko izvora posesti. Prem naj bi predstavljal star oglejski fevd, medtem ko naj bi Postojna in ozemlje pri Vipavi prešlo na Andeške kot orlamundska dediščina (Kos, 1954, 51; Hauptmann, 1929, 482; Kos, 1994). Jasnejša izgleda situacija v slednji, kjer naletimo v 12. stoletju tako na posest Bogenskih kot tudi andeških ministerialov z Gutenberga (Kos, 1915, 187; Schumi, 1882, 112). Leta 1202 pa je vojvoda Bertoid Meranski zastavil patriarhu v zameno za posojen denar poleg obeh gradov v Kamniku še svoje posesti v omenjenem kraju (Schumi, 1884, 5, 32; Oefele, 1877, 172). Hkratna prisotnost Bogenskih in Andeških v Vipavi pomeni argument, da je bil govor o nekdaj enotni orlamundski dediščini, ki se je ob dedovanju in poroki obeh dedinj razdelila na andeški in bogenski del (Hauptmann, 1935, 225). Glede na sorazmerno bližino in na teritorialno povezanost z domnevno orlamundsko Vipavo so raziskovalci verjeli v isti izvor postojnske posesti, pri čemer neposredni viri o usodi slednje do prve polovice 13. stoletja povsem molčijo4 (Kos, 1994, 34). Podatki prihajajo šele iz leta 1226, ko je Henrik IV. Andeški zastavil dohodke postojnske in vipavske posesti nekim Furianom (Kos, 1928, 221). Orlamundski izvor torej ni povsem zanesljiv, je pa zelo verjeten. V primeru, da bi šlo res za posest bivših mejnih grofov, potem je potrebno Postojno prištevati k tisti krajišniški posesti v mejni grofiji Istri, za katero je Ulrik II. Orlamundski v darovnici za Oglej iz leta 1102 izrecno določil, da jo zadržuje zase.5
Prvotne andeške ozemeljske pridobitve med seboj niso bile teritorialno povezane. Goriška Planina in spanheimska Ljubljana sta ločevali Postojno in Vipavo od njihovega centralnega teritorija na Kranjskem, ki se je na vzhodnem Gorenjskem kompaktno razprostiralo vse od Kokre na zahodu pa tja do Motnika in Trojan na vzhodu, in od Savinjskih Alp na severu do Save na jugu. Na ozemlju znotraj opisanih mej je kasneje nastalo deželsko sodišče s sedežem v Kamniku. Bližina Kranja, sedeža nekdanjih kranjskih mejnih grofov, in pa dokazljivost orlamundske prisotnosti v teh krajih v 11. in v začetku 12. stoletja veljajo kot glavni argumenti za tezo, da se je grof Bertold II. dokopal do vzhodne Gorenjske prav s pomočjo že večkrat izpostavljene poroke z Zofijo. Kot že poudarjeno, je grof prevzel dediščino najkasneje v štiridesetih letih, saj se je sam že med leti
1143 m 1147 imenoval po kranjskemu Kamniku.6
Pridobitev posestnih sklopov kot dediščine po Orla-miindskih gre razumeti kot prvo fazo utrjevanja Andeških na jugovzhodu cesarstva. Kasneje, v drugi polovici stoletja, so temu dodali še visoke naslove, ki so se prav tako navezovali na to območje cesarstva. Poslati so vojvode Meranije ter istrski mejni grofje, kar je rodbini vsaj za nekaj časa prineslo premoč nad ostalimi dinasti v regiji.
O sorodstvenih povezavah, ki naj bi Andeškim odprle pot do istrskega in meranskega naslova
Iz sicer skromnih virov je mogoče razbrati, da se formalni mejni grof Einglbert II. Spanheim, ki se je večinoma imenoval po bavarskem Kraiburgu, v Istri ni niti zadrževal niti dejansko izvajal mejnogrofovske oblasti7 (Benussi, 1897, 392-393). Umrl je oktobra 1173, za njim pa se v virih Še v istem letu kot mejni grof pojavi grof Bertold lil. Andeški (Herzberg-Erankel, 1904, 174; Oefele, 1877, 137). Ne more biti sporno, da je funkcijo podeljeval sam cesar, zastavlja pa se vprašanje, zakaj ravno grofu Bertoldu. V literaturi se je uveljavilo prepričanje, da je Bertold pridobil naslov kot Engelbertov sorodnik, še zlasti pa kot dedič nekdanjega istrskega mejnega grofa Popona Orlamiindskega, čigar hči Zofija je bila njegova mati (Benussi, 1897, 394; Jaksch, 1928, 305; Dopsch, 1999, 332; Stih, 2001; Le-nel, 1911, 120), Okroglih sedem let za tem, ko je postal istrski mejni grof, je njegov istoimenski sin v neki listini pričal kot dux Meranie (Oefele, 1877, 142). Očitno so torej Andeški najkasneje leta 1180 postali še vojvode Meranije, se pravi gospodje tistega dela istrskega ozemlja, ki je še vsaj do srede 11. stoletja pripadalo Hrvaški. O legi Meranije, njenem obsegu, naslovu in pa o času osvojitve tega ozemlja je sicer veliko napisanega, a žal malo jasnega.
Čeprav se v pričujočem prispevku vsemu naštetemu seveda ne morem posvetiti, pa moram za razumevanje andeŠkega naslova obrazložili vsaj osnovna spoznanja, ki so se glede Meranije uveljavila v sodobnem zgodovinopisju. Sledeč temu, naj bi Meranija obsegala tisti de! istrske obale ob Kvarnerskem zalivu, ki so ga proti koncu srednjega veka vsaj delno zajemala deželska sodišča: Reka, Kastav, Veprtnac, Lovran, Moščenice in pa Brseč.
4	M, Kos sicer neposredno govori samo o orlamiindskem izvoru posesti na Vipavskem, vendas pa jih obravnava v neposredni povezavi s Postojno, iz česar lahko vsaj posredno sklepamo, da je domneval isti Izvor obeh kompleksov (Kos, ! 954, 53).
5	... iugales (Ulrik II. Orlamiindski in žena, op. avtorja! doiwmus ... in earfem sánele Aquilegensis ecclesie mercedis... qtias habere el tenere v/ii sumos et nobis pert/net in comitate /str/en» per iocis quos nomirwu&imus... excepto quod ante poniivus et in nostra reseruamuspoteslate (Schumi, 1882, 73; Kos, 191 S. 2-4).
6	Kafol do Stain je daroval samostanu per mamim domini sni Bcrtoldi comitis do Stein dve hubt poleg koroške Gline (Jaksch, 1904, 304). Pri tem valja opozoiiti, da listina ni ohranjena v originalu, temveč da gre za prepis v vetrinjskih kopialni knjigi Í7- 15. stoletja. Oefele je trdil, da gre tu pravzaprav za grofa Bercolda Tirolskega (Oefele, 1877, 67). Popravil ga je Schumi, po njem pa sta prevzela M. Kos in Hauptmann (Schumi, 1882, 96; Kos, 191 S, 112; Hauptmann, 1999, 91).
7	Engclbeit se je po Istri imenoval v znamenitem privilegiju za Avstrijo iz leta 11S6 (Dopsch, 1999, 138-139) ter le Se v dveh listinah iz leta ! 166. ko se je mudil v Ogleju (Kandler, s. a., 284-285).
ANNALES • Ser. hist. socio!. ■ 13 • 2003 • 2
Andrej KOMAC: U'l'RDITiV GROFOV ANDEŠKIH NA JUGOVZHODU Cl;5ARSTVA V 1 3. STOtCTRJ JiM-294
Po mnenju Hauptmanna - njegovo razlago pa sta sprejela tudi Grafenauer in Klalčeva - naj bi to ozemlje že leta 1063 pridobil kranjsko istrski mejni grof Uirik. Takrat se je Orlamundski pridružil vojnemu pohodu cesarja Henrika III. proti nezakonitemu ogrskemu kralju Beli, prejel za zvesto službo dvajset kraljevskih hub v Istri ter morda istočasno zavzel in zadržal še omenjeno ozemlje v Kvarnerju (Gawlik, 1978, 135; Me i I, 1888, 27; Benussi, 1897, 349). Njegova hči VVilburga je kasneje vzela za moža plemiča iz stranske linije Wittels-bachov, Konrada I. Dachauskega, ki naj bi po Orla-mundskih podedoval omenjeno posest ter se v začetku petdesetih titutirai kot Conradus dux Meranus (Appelt, 1990, 14; Herlitz, 1909, 10). Za nas je v tem trenutku najpomembnejše, da je v zgodovinopisje prodrlo prepričanje, da so Andeški preko Dachauskih podedovali posesti v Meraniji. Prvi vojvoda Meranski iz te rodbine naj bi se poročil s Hedvigo Oac.hausko, njen brat Konrad pa naj bi se v korist sestrinega brata nekaj let pred smrtjo odpovedal naslovu.3
Kakor je razvidno iz obeh predhodnih odstavkov, so hoteli nekateri v pridobitvi obeh, istrskega in meran-skega naslova, videti sad rodbinskih povezav Andeških. Naj ponovim: do mejnega grofovstva naj bi prišli preko sorodstva s pokojnim Engelbertom Spanheimom (mejni grof Istre v letih med 1123-1173) in pa kot dediči po Orlamundskib, do vojvodstva pa preko poroke Beri o I da III. Andeškega s Hedvigo, sestro Konrada Dachauskega, prvega meranskega vojvode. Pretehtajmo predstavljene domneve. Stara mati Bertolda IV. Andeškega, ki se je od leta 1180 tituliral kot vojvoda Meranije, Zofija Orla-mundska je bila vnukinja Ulrika in hči Popona, nekdanjih mejnih grofov v (stri. Toda, če sta imela Istro kot državni fevd oče in ded, pa do tega ni bila avtomatično in po dedni poti upravičena ne ona sama, še manj pa njen vnuk.9 Mislim, da daljna povezava z nekdanjimi mejnimi grofi ni mogla odločilno vplivati na cesarja v zvezi z njegovo odločitvijo, komu bo skoraj stoletje kasneje podelil oba naslova. Prav tako na to tudi ni moglo - vsaj neposredno - vplivati sorodstvo s Span-heimi. Grof Gebhard Dieiienski, brat Bertolda li. Andeškega - moža orlamundske dedinje Zofije - se je verjetno poroči! z Richardis, sestro En gel be rta i., prvega istrskega mejnega grofa (1108-1124) iz rodbine Span-heimov (Dopsch, 1999, 311). Ta se je leta 1124 v prid svojemu istoimenskemu sinu odpovedal naslovu, kar kaže na določeno prezentnost načela dednega prenašanja funkcije. Toda, ko bi se dednost funkcije zares
uveljavila, potem bi po njegovi smrti ime! prednost njegov nečak vojvoda Hermann Koroški, in sicer kot bratov sin, in ne Bertold lil. Andeški kot nečak sestre Liutkarde. Mislim, da so Andeškim sorodstvene povezave z bivšimi krajišniki Istre sicer lahko koristile pri potegovanju za oba naslova, toda princip dedovanja zagotovo ni odigral odločilne vloge. Se manj prepričljiva je hipoteza o dedovanju Meranije po Dachauskih. V želji, da bi logično pojasnili, kako je Meranija v osemdesetih letih 12. stoletja prišla v roke Andeških, so starejši raziskovalci povezovali ženo Bertolda III. z Dachauskimi (Hauptmann, 1999, 82; Balajthy, 1965, 87; Herlitz, 1909, 14; Grafenauer, 1958/59, 259) - sicer dediči Orlamundskib kar v virih nima nobene podlage, saj ti o izvoru Hedvigo: povsem molčijo (Oefele,
1877,	22; Schutz, 1993, 66; Schtltz, 1998, 26). Proti mnenju, da bi morali v andeški Meraniji nujno prepoznati dachausko dediščino, govori še dodaten argument. Bertold IV. je namreč prvič nastopal kot dux Meranie že leta 1180, se pravi slabi dve leti pred smrtjo Konrada lil., njegovega domnevnega svaka. Da bi obrazložili to neskladje, so se pri iskanju odgovora, kako naj bi Andeški po dedni poti nasledili Dachauske, mnogi zatekali k neargumentirani domnevi, češ naj bi se grof Konrad nekaj let pred smrtjo v prid mladega Bertolda prostovoljno odrekel naslovu (Balajthy, 1965, 87; Rietzler,
1878,	583; Simonsfeld, 1908, 109). Domneva je prisiljena in neverjetna, saj so si bili Wittelsbachi in Andeški veliki konkurenti. Nenazadnje je celo zelo verjetno, da se slednji - poleg še nekaterih bavarskih p!e-mičev - niso hoteli pokloniti Wittelsbachu kot novemu bavarskemu vojvodi (Schutz, 1993, 66; Wattenbach, 1851, 541). Po napisanem izpade možnost dedovanja obravnavanih naslovov kol zelo vprašljiva, če že ne skoraj neverjetna.
Cesar in jugovzhod v času velike shizme (1161-1177)
Ob poudarjanju sorodstvenih povezav in ob špekulacijah v zvezi z upravičenostjo do dedovanja po eni strani je po drugi strani večina raziskovalcev -■ nerazumljivo - povsem zanemarjala in tako spregledala logično cesarjevo vlogo pri podeljevanju obravnavanih naslovov. Na straneh, ki sledijo, bomo tako poskušali oceniti, ali in kako bi lahko cesarjeva politika v razmerah, ki so vladale v cesarstvu in pa zlasti na Jugovzhodu, prispevala k pridobitvi naslova istrskih mejnih grofov in meranskih vojvod s strani Andeških.
8	Predstavljene poglede o Meraniji, njenem obsegu in dataciji nemške zasedbe je kot prvi zastopa! Hauptmann, njegove teze je sprejel Ciafenauer in v nekoliko modificirani obliki tudi Klaičeva (Hauptmann, 1999, 78-8Š; Grafenauer, 1958/59; Klaic, >965/66). O času, kdaj je z nemSke strani prišlo do zavzetja Meranije se ne strinja Mai-getič (1990).
9	Da so bile ženske naslednice in sorodmee upravičene do dedovanja državnega fevda, je bila bolj stvar izrecnega privilegija kot običajne prakse. To nazorno kažejo tudi kasnejši andeški viri. Po smrti zadnjega meranskega vojvode Ota VII. njegovih fevdov namreč niso mogle dedovati sestre (qufa sorores pred/ct/ duc/s ... in bonis feudnlibus secundum jura tmperii mccedcr nequeun!) (Krieger, 1978, 333).
286
ANNALES ■ Ser. hist, sociül. - 13 • 2003 • 2
Andrej KOV.,K. UTRDITL'V CKnfOV ANDCŠKIH NA IUGO VZHODU CiSARSTVA V ] i SIOU:T|U. 2U-2M
Da bi lahko učinkovito povezali utrjevanje Andeš-kih, razmere v cesarstvu in politiko Barbarosse, je potrebno natančno osvetliti razmere v ožji in širši regiji v začetku druge polovice 12. stoletja. Kljub občasnim napetostim se odnos med papežem in cesarjem v petdesetih letih ni nikoli radikalno zaostril. Močno se je zapletlo po smrti papeža Hadnjana IV. leta 1159, ko je večina kardinalov izvolila za novega cerkvenega pogla varja njegovega bivšega svetovalca, zagovornika reformirane cerkve in nasprotnika cesarske politike, kanclerja Rolanda, cesarju naklonjena manjšina pa kardinala Oktavijana kot Viktorja IV. Čeprav je bil cesar že od samega začetka jasno naklonjen slednjemu, je sklical v januarju leta 1160 sinodo v Paviji, kjer naj bi zaplet rešili v skladu s cerkvenim pravom. Kancler Roland kot papež pa Aleksander tli. se v Paviji nt pojavil, sinoda, kjer so prevladali nemški škofje, se je izjasnila za Viktorja in izobčila njegovega nasprotnika. Aleksander je za povračilo izobčil tako papeža Viktorja kot cesarja Friderika. V Evropi se je s tem začel skoraj dvajset (et trajajoči razkol v cerkvi, ki je potegnil za seboj tudi delitev političnih sil (Appeit, 1991,186; Opll, 1990, 62).
Tudi v regiji med Alpami in Jadranom je razcep močno odmeval in razdelil lokalne nosilce moči, ki so jih pri tem pogosto vodili predvsem lastni interesi. Podrobneje si oglejmo pozicije in dogodke. Odnosi med Benetkami in ßarbarosso so se poslabšali po letu 1158, ko je cesar z definiranjem kraljevskih pravic resno ogrozil položaj mesta v lagunah (Kretschmayr, 1905, 248; Härtel, 19921. Nasprotja so rasla, tako da je Friderik leta 1162 pritisnil Benetke s trgovsko zaporo, dve leti kasneje pa je spodbudil oglejskega patriarha k napadu na beneški Cradež (Paschini, 1935, 42; Härtel, 1992, 326). Benečani so zato nemudoma pristopili k protice-sarski Veronski zvezi mest, nato pa so leta 1167 sodelovali še pri oblikovanju Lornbardske zveze. Na samem severu jadrana se je istočasno oddaljeval od cesarskega tabora tudi tradicionalni zaveznik oglejski patriarh. Tega naj bi sprva vezalo na Staufovca sovraštvo do Benetk, toda kljub temu je že od samega začetka gojil simpatije do reformistične cerkve in papeža Aleksandra. Za dokončni prehod v aleksandrinski tabor je izrabil katastrofo cesarjeve vojske leta 1167 pred Rimom. Aleksander je znal ceniti njegovo privrženost in ga tako še pred 1170 imenoval za svojega legata (Paschini, 1935, 41-45; Paschini, 1914). Še bolj kot Ulrik pa so bili v tem času naklonjeni lateranskemu papežu saizburski nad-škofje. Zlasti Eberhard L, ki je stoloval v nadškofiji med leti 1147 in 1164, je veljal za najmočnejšega aleksan-dnnca rta severni strani Alp. Pri tem sta mu zvesto
asistirala sufragana, brixenški in krški škof. Prav nadškof Eberhard, tudi sam pa peški legat, naj bi odločilno vplival na politično orientacijo patriarha (Dopsch, 1983a, 274 si.).
Izjemnega pomena za razvoj politične situacije v regiji je predstavljala politična drža Ogrske in njenega kralja Geze. V poročilu cesarskega notarja Rurkharda preberemo, da se je ogrski kralj Geza II. po koncilu v Paviji odvrnil od cesarja in se skušal približati aleksan-drincem v vzhodnih Alpah10 (Kristd, 1993, 144; Ho-man, 1940, 392; Hodi, 1994, 133). tstega leta je namreč kralj poslal salzburškemu nadškofu pismo, v katerem je potrdil svojo vdanost lateranskemu papežu ter prelatu eksplicitno ponudil pomoč proti cesarju (Hodi, 1983, 1 35-136; Zahn, 1875, 431). Za nameček je Geza istega leta, se pravi 1161, še sklenil mir z vedno bolj nevarnim cesarjem Manuelom Komrieriom in se ob morebitni akciji Barbarosse proti Aleksandru zavezal k skupni akciji celo s francoskim kraljem (Kristd, 1993, 144). Pozicije na vzhodu države je še dodatno zapletla politika državnih knezov ob sami meji. Konec šestdesetih so se ohladili odnosi na relaciji cesar ~ češki kralj Viadislav, (Kejr, 1992, 257-260) leta 1164 pa je timrl pro-stau-fovski štajerski mejni grof Otakar III. Njegova vdova in mladodoletni sin sta nekoliko kasneje, v poznih šestdesetih in v začetku sedemdesetih sodelovala s papežem Aleksandrom III. in se skupaj z Ogri bojevala proti cesarju zvestima vojvodoma Avstrije in Koroške.5'
Tak razvoj politične situacije je dodobra omajal položaj Barbarosse na jugovzhodu cesarstva. Na širšem območju vzhodih Alp ga je podpiralo čedalje manj knezov. Salzburški nadškof in njegovi sufragani, prav tako pa tudi mladi štajerski mejni grof, so bili naklonjeni aleksandrinski stranki, koroški vojvoda Hermann pa se je za nekaj časa potegnil iz visoke politike in se posveti! izgradnji svoje moči na Koroškem (Opll, 2001, 71). Tudi razvoj razmer na vzhodu je šel cesarju vse prej kot na roko. Kralj Geza je Staufovcu odrekel prijateljstvo že v začetku šestdesetih, Ogrska pa je vse bolj polzela v naročje Bizanca. Tu je prišlo do trčenja interesov obeh cesarjev, saj sta si tako Barbarossa - podobno kot njegovi salijski in otonskl predniki - kot tudi Manuel prizadevala spraviti kraljestvo Arpadov pod svojo nad-oblast (Kristd, 1993, 148; Homan, 1943, 2). Kljub vztrajnem vpletanju v ogrske notranje razmere Frideriku v šestdesetih letih tu ni uspelo doseči bistvenih uspehov. Še več, kljub neprestanim bojem je to uspelo Komnenu, ki je leta 1165 oziroma 1167 obvladal Dalmacijo in Hrvaško (Perluga, 1957; 1970). Poteg tega je v začetku sedemdesetih zavladal na Ogrskem v Konstantinoplu
10	Notar je zapisal, da naj bi cesar ob tej priložnosti izjavil: Crates ago Deo, quod honesta occasions amtcum [Gezo, op. avtorja! perilo vilissimum (Ciiterbock, 1 94'j, 56).
11	Cesar se jc leta 1170 po obisku v salzburskih 8re?ah in Upnici, kjer naj bi skušai utrjevati svoje pozicije proti sovražnim vplivom nadškofa, mudil s podobnim namenom tudi v samostanu Garsten, ki naj bi ga Kunigunda, mati Otakarja IV., speljala v sovražni aleksandrinski tabor (Pirchegger, 1936, 173 si.; Jaksch, 1928, 308 si.; Opll, 1978. 130-131).
ANNALES • Ser. hist. socio!. ■ 13 • 2003 • 2
Araire; KOMAC: UTRDITEV GROFOV ANDESKÎH MA JUGOVZHODU CESARSTVA V 11. STOLEV|U, 283-294
vzgojeni, cesarju Manuelu naklonjeni Bela III., ki je po prevzemu oblasti takoj pohitel s sklenitvijo konkordata z Aleksandrom III. Aleksandrinska in probizantinska usmeritev novega kralja nista bila edina razloga za nezaupanje Friderika. Ogrski kralj je tudi vojaško posredoval proti cesarju zvestim knezom na ogrski meji, za situacijo na Jadranu pa je še veliko bolj pomembno, da je bil prav on prvi izmed Arpadov, ki je resneje posredoval na obali. Tako je, na primer, podelil tem-plarjem Senj, kar kaže, da je bil aktiven relativno blizu že "tevtonske" Meranije (Klajič, 1976, 366; Smičiklas, 1904, 191).
Tudi tu se je v šestdesetih položaj Staufovca in njemu naklonjenih sil vztrajno slabšal. Istra se je vse bolj izmikala njegovemu že tako slabotnemu vplivu. V petdesetih letih so na polotok vse bolj silili Benečani, v šestdeseti h pa je cesarja zapustil še oglejski patriarh, sicer največji zemljiški posestnik v Istri.1- Kot rečeno so Bizantinci leta 1165 zasedli Dalmacijo vse do Šibenika in se pri tem povezali z drugim sovražnikom cesarja - z Benečani, ki so držali Zadar in severne otoke. Prav v letih med 1165 in 1169 so dosegli odnosi med obema pomorskima silama, ki sta si sicer bili zaradi kolizije interesov v Jadranu in Mediteranu skoraj neprestano v laseh, enega od redkih vrhuncev (Ferluga, 1978, 257 si.; Klaič 1976, 36). Razvoj razmer ob severnem Jadranu je bil za cesarja še toliko bolj neugoden, saj so se te navezovale in obenem vplivale na situacijo v Italiji, glavnem področju cesarjeve politike. Ob tem ne gre pozabiti, da je cesar po katastrofalni epidemiji, ki je leta 1167 prizadela njegovo vojsko pred Rimom, na račun papeža in Lombardske lige popolnoma izgubil pozicije v Italiji, s tem jja se je sesula finančno zelo donosna uprava nad bogatimi mesti. Barbarossa ni uspel zbrati moči in se ponovno podati v Italijo vse do začetka 1174. Po vsem napisanem tako ne more biti sporno, da je odvračanje knezov ter sosedov od cesarja, še bolj pa njihovo povezovanje s sovražniki v temeljih zamajalo staufovske pozicije v širši regiji med Jadranom, Alpami in panonsko nižino. Aleksandrinska stranka se je vse bolj utrjevala na območju pristojnosti salzburškega nadškofa in oglejskega patriarha ter se uveljavljala tudi med delom visokega plemstva. Manjša podpora, ki jo je užival v Alpah in ob vzhodni meji, je vsaj posredno vplivala tudi na manjšo učinkovitost cesarjevih posegov prek meja. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih
je kazalo, cla se je tako na Ogrskem kot na Jadranu uveljavil njegov veliki konkurent Manuel Komnen. S tem bi staufovska politika, ki je že tradicionalno stremela k univerzalni cesarski hegemoniji ter zagotavljanju vpliva nad mejnimi kraljestvi, doživela velik neuspeh.
V nastali situaciji cesar ni mogel ostati križem rok, moral je posredovati. V okvir tega sodi tudi pošiljanje zaupnikov na krizna žarišča, kjer naj bi ti skrbeli za udejanjanje cesarske politike v najširšem pomenu, O takšnem poslanstvu nas obvešča poročilo notarja Burk-harda, ki je konec leta 1161 prišel iz Italije v vzhodne Alpe, da bi tu kot odposlanec Barbarosse skrbel za izvajanje vladarjeve politike in za varovanje državnih interesov. Kljub temu, da je bilo poročilo, ki ga je notar poslal opatu samostana v Siegburgu pri Koinu, pogosto predmet pretresa zgodovinarjev v najrazličnejših povezavah, pa do sedaj še ni bilo izpostavljeno kritični analizi iz zornega kota, ki nas zanima v pričujoči razpravi. Potem ko je Burkhard opisal nesrečno smrt koroškega vojvode Henika IV. v valovih Tagliamenta, je poročilo nadaljeval s temi besedami: "Prepotujoč Koroško, Kranjsko, Istro, dve marki, druge dele slovanske dežele do Ogrske, sem prenašal ukaz za sodelovanje na vojaškem pohodu ter zbiral vojsko in obenem denarno pomoč za gospoda cesarja. Ukazal sem, naj se sovražnikom imperija, lažnim kardinalom, ki pogosto prečkajo ogrska mejna območja, postavijo zasede ter naj se jih ujame".13 Vidimo, da se poteze, ki jih je cesar vlekel v ožji regiji, popolnoma ujemajo z glavnimi silnicami njegove politike. Za uresničitev obeli glavnih ciljev, se pravi za uklonitev Aleksandra !lf. in lom-bardskih mest, je Barbarossa potreboval čete in denar, oboje pa je kot v drugih delih njegove države nabiral tudi med Alpami in Jadranom. To samo po sebi nt nič nenavadnega, bolj pomembna za ocenjevanje njegovega angažrnana na obravnavanem ozemlju pa je vznemirjenost glede aktivnosti očitno sovražnih pseudo cardinales. Ti naj bi se gibati po mejnem območju z Ogrsko in pri tem, po pisanju notarja, kot državni sovražniki netili po svetu sovraštvo do cesarja.''' Tu so zadeve daleč presegle lokalni nivo, saj so lažni kardinali bržčas predstavljali glavne protagoniste aleksancirinske stranke. Pri tem ne smemo pozabiti, da se je prav v tem letu - o tem je obširno govora tudi v pismu - oblikovala velika protištaufovska koalicija, katere pomembni del je bila poleg kurije prav Ogrska. Logično je, da je prehajanje
12	Benečani so že proti sredi 12. stoletja prisilili k sodelovanju več v komune razvijajočih se istrskih mest. Sledilo je več uporov, za katere pa cesar verjetno zaradi pomanjkanja interesa in trenutnega dobrega sodelovanja z Benetkami tri imel posluha, Doz se je lera 11 SO imenoval celo eksplicitno: D. [domini, op. avloijaj Manrocenp Dei gratis glorioiissimo dud Venecie Dalrnatie atque Oiroacie el tockis Istri? ¡nclito dominatori (Bennssi, 1897, 6&2; Vergottini, 1924, 93).
13	feriiansjens fCarfotiiraivs, Carniolam, istriam, dnas marchias, alias partes ScUverm? usque in (Jiigariam, pr^dicans nancfatuin expeditionis, militiam simulqite pecimi? presidium domino impeiatoti collegi. tnimicis etiam imperii, pseudo cardinahbus, per marchias Ungariq frequenter transeuotibus insidias et captionem oidinavi (Gulerbock, 1949, 54, prim. Kos, 195 5, 222; Jaksch, 1903, 386-387).
14	V citiranem tekstu pisma se glasi: per marchias Ungari$ frequenter transeuntibus ... Rollandus el pseudocardinales illius per totum orbem, excitantes odium imperator!...
288
ANNALES Ser. hisl. sociol. • 13 - 2003 • 2
AivilteJ K.OMAC: UTRDITEV CROfOV anDESkii F NA JUGOVZHODU CESARSTVA V s } "5TOIETJU. 3M-JSM
kardinalov, ki jih ima Burkhard v mislih, bilo z« imperij nevarno, saj je v tem primeru šlo očitno za kontakte med aleksandrinci, ogrskim derom ter kraljem Cezo II. Barbarossa je zato razumljivo odredil, naj se kardinalom postavijo zasede ter da naj se jih aretira. Nedvomno gre torej za zeio pomemben vir z druge polovice 12. stoletja, ki s presunljivo kronološko in vsebinsko natančnostjo razkriva trenutno situacijo v regiji, njen pomemben strateški položaj in nenazadnje tudi notranja razmerja moči (Marte!, 1992, 324; Dopsch, 1983b, 514). Najpomembnejše pri vsem tem pa je, da nas tekst oziroma posamezni deli natančno obveščajo o neposrednih ukrepih cesarja, se pravi o njegovi konkretni politiki do regije med Alpami in Jadranom v začetnem obdobju shizme.
Andeški - staufovski zavezniki na jugovzhodu in podelitev obeh naslovov
Čeprav o kasnejšem razvoju dogodkov v ožji regiji nismo tako dobro obveščeni, saj rta žalost ne razpolagamo s podobnimi poročili, je iz drugih virov, ki jih imamo na voljo, jasno razvidno, da je aieksaridrinsko-staufovski spor po letu 1161 postajal tako pri nas kot na splošno vse ostrejši (Opll, 1990; Dopsch, 1933a, 234 si.). Politiko, ki jo je cesar po citiranejn poročilu začrtal že v začetku desetletja, je moral vsaj v bistvenih pc-tezah zaradi slabšanja razmer v regiji zasledovati še naprej. Bistveno za uspeh njegovih ukrepov pa ie bilo še nekaj drugega. Notar Burkhard je nekatere zaupane naloge - kot posredovanje ukaza za zbiranje denarja in vojske - vsaj delno lahko opravil sam, učinkovito izvrševanje bolj zahtevnih pa je bilo odvisno predvsem od aktivne podpore lokalnih nosilcev moči. Tu bi lahko imel - na primer v mislih izpostavljeno lovljenje in aretacije aleksandrinskih kardinalov. Uspeh staufovske politike v regiji je bil zato nujno odvisen od podpore lokalnih zaveznikov.
Dejstvo, da so stali Andeški cesarju Frideriku vselej zvesto ob strani, je na podlagi virov tako zelo očitno, da v očeh raziskovalcev sploh nikoli ni bilo predmet diskusije. V petdesetih letih je grof Bertold Ni. na pohodili v ¡talijo redno spremljal cesarja, pozimi leta 1160 pa se je osebno udeležil celo usodnega koncila v Paviji. Barbarossa je izkazano zvestobo že kmalu bogato poplačal, saj je konec petdesetih odločilno posredoval, da so se Andeški uveljavili kot glavni dediči grofov iz Formbacha ter jim tako potrdil grofije Windberg, Scharding in Neuburg kot državni fevd (Sc.hiitz, 1993, 59; Oefele, 1877, 49 si.). Zvestoba in moč - J. Fleckenstein obravnava Andeške kot najmočnejšo bavarsko rodbino tistega časa - sta bila kriterija, ki bi cesarja napeljevala, da bi bilo zveste vazale smotrno angažirali tam, k;er so bili ogroženi državni interesi (Bosi, 1967, 20). V dani situaciji verjetno ne bi bilo tako učinkovito, če bi cesar angažiral v regiji do tedaj po-
vsem Uije sile, temveč se je za veliko boljšo izkazala taktika naslanjanja m krepitve zaveznikov, ki so se na tem ozemlju že močno uveljavili. Da je Barbarossa res zaposloval Andeške v smislu zaveznikov, ki so varovali državne interese, se najprej izkaže na primeru Brixna in Tirolske, Ko je leta 1164 umrl tamkajšnji škof Hartmann, goreč aleksandrinec, je cesar ■- v želji, da bi zavaroval aljjske prehode - hitro izkoristil priložnost in na izpraznjen sedež postavil Ota Andeškega (Dopsch, 1999, 387; SchGtz, 1993, 63-64; Schutz, 1998, 21-22). Tudi njegov brat grof Bertold III., kasnejši istrski mejni grof, je nekako v istem času prišel do slovenjegraškega gospostva, kar večina raziskovalcev prav tako povezuje z razmerami v visoki politiki. Cesar naj bi Slovenj Gradec zaradi o d pa dni št va odvzel mlademu Štajerskemu mejnemu grofu Olakarju i V. in ga kot nagrado za zvestobo podelil Andeški m (Hauptmann, 1938, 82; Ebner, 1980, 283).
Kako lahko torej v luči izpostavljenih okoliščin ocenimo pridobitev naslova Istre in Mera ni je? Verjetno je res, da je imel Barbarossa s promocijo Andeških v vojvode -• podobno kot Traungaucev na Štajerskem - v mislih nastalo situacijo na Bavarskem leta 1180. S po-vzdigom VVittelsbachov je namreč avtomatično degradiral druge grofovske rodbine na Bavarskem, saj je eno izmed njih postavil na vojvodski prestol, ostale pa postavil pred dejstvo, da so morale čez noč priznati seniorski položaj dosedanjim stanovskim kolegom. Kot politično izjemno nadarjen um je zaplet elegantno rešil tako, da je tudi Andeške in Otakarje povišal v vojvode (Dopsch, 1999, 149; Appelt, 1988a; 1988b). Toda pri gašenju nezadovoljstva cesar očitno ni imel v mislih le delovanja v smislu "sitega volka in cele koze," se pravi zgolj pomirjanja rivalstva na Bavarskem. Zaplet je očitno rešil tako, da ni zadovoljil le lokalnih, bavarskih interesov, ampak hkrati tudi svoje in državne na jugovzhodu cesarstva. Mislim namreč, da so tako kot pri podelitvi brjxenške škofovske časti tudi pri podelitvi istrskega mejnega grofovstva in naslova vojvod Meranije igrali pomembno, morda celo odločilno, vlogo strateški interesi cesarja na jugovzhodu. Andeški so na ozemlju, ki ga danes zajema Republika Slovenija, nedvomno predstavljali ene najmogočnejših teritorialnih gospodov, Obvladovali so Postojno, Vipavo, Kamnik pa tudi Slovenj Gradec, se pravi gospostva, ki so morda z izjemo slednjega predstavljala strateške točke na evropsko pomembni prometni žili, ki je povezovala Italijo z Ogrsko (Kosi, 1998, 205 si.}. Zelo verjetno je torej cesar nameraval v času shizme, ko mu je šlo tudi v naših krajih precej za nohte, s podelitvijo naslovov okrepiti položaj svojih maloštevilnih zaveznikov ter tako hkrati tudi ponovno utrditi svoj vpliv na ozemlju med Ogrsko, Alpami in Jadranom.
Po drugi strani bi cesarju forsiranje andeških zaveznikov na državni meji olajšalo poseganje v zadeve na vzhodu - zlasti na Ogrskem, kjer je vseskozi skušal z
ANNALES • Ser. hist, socio!. ■ 13 • 2003 • 2
Ai«ire¡ KOM AC: I 'TRDITEV CftOlOV ANOISKIH NA JUGOVZHODU CISARSTVA V '7. STOISTjU. JSJ.294
večjim aii manjšim uspehom zaščititi interese zahodnega cesarstva. Da misel o možni viogi Andeških v vzhodni politiki presega raven špekulacije, kaže njihovo aktivno poseganje v ta prostor ob koncu 12. in v začetku 13. stoletja. Naj opozorimo najprej na naslov, ki ga je občasno uporabljal vojvoda Bertold IV. Pred letom 1195 se v listinah ni tituliral le kot dux Meranie ampak tudi kot dux Dalmatiae, leta 1102 pa enkrat celo kot Dafmacie Cromacieque (sic!) dux (Oefele, 1877, 148). Podoben naslov so si prisvajali tudi Arpadi, beneški dož in pa bizantinski uradniki v Dalmaciji (Feduga, 1978, 272; Klaič, 1898, 203; Klaič, 1976, 372). Kot pri drugih bi se lahko tudi pri Bertoldu Metanskem za tem skrivale politične aspiracije. Z naslovom bi lahko v trenutkih napetosti z Ogrsko in Btzancem opozarjal, da v imperiju niso pozabili na ta ozemlja. To bi se ujemalo z začrtano politiko Barbarosse do sosednjih držav, ki jih je v smislu uresničevanja univerzalne cesarske ideje hotel v fevdnem smislu navezati nase (Opll, 1990, 272-299). Sklicevanje na Dalmacijo bi lahko imelo še nekoliko bolj otipljivo podlago, saj so "Karantanci" - sodeč po Dunajski ilustrirani kroniki iz 14. stoletja - nekoč res vsaj začasno zavzeli de! hrvaškega ozemlja.15 Še bolj konkretne podatke o andeški usmerjenosti proti vzhodu pa razkrivajo njihovi ženitni kontakti ob koncu 12. stoletja. Neznana sestra prvega metanskega vojvode je bila leta 1173 že nekaj časa poročena s sinom bana Ompuda na Ogrskem, ki je občasno opravljal celo funkcijo kraljevega palatina (Oefele, 1877, 29, 138; Homan, 1940, 28, 74-75; Klaič, 1899, 234). V devetdesetih se je poročila na Ogrsko še Gertruda, hči me-ranskega vojvode. Za moža je vzela samega princa, kasnejšega kralja, Andreja II. (Oefele, 1877, 36). Zanimivo je, da je Bertold IV. preneha! uporabljati dal matinsko titulaturo ravno v času, ko bi lahko prišlo do poroke. Morda se je odpovedal naslovu iz solidarnosti do svaka, ki se je takrat obupno boril proti bratu, kralju Emeriku, ker mu ta kot kraljevemu bratu ni izročil dalmatinskega dukata, kakor je bilo do takrat na Ogrskem običajno (Klaič, 1898, 203-208).
Še dlje na vzhod je še! vojvoda po ženina za svojo drugo hčer. Če so AndeŠke pri iskanju ženitnih partnerjev na Ogrskem morda vodili predvsem lastni rodbinski interesi, pa so bile v tem primeru očitno na prvcim mestu državne zadeve. Barbarossa je že v mladih letih skušal vzdrževati stike z vzhodom, še bolj pa jih je
skušal intenzivirati v času ostrega nasprotja z Manuelom Komnenom, ko se je skuša! tesneje povezati s protibi-zantinskimi silami na Balkanu. Kooperativnega, čeprav neenakega, partnerja je našel v Štefanu Nemanji, ki se je skuša! otresti nadvlade Komnenov. Po pisanju bizantinskih virov je Nemanja že v sedemdesetih iskal kontakte in pomoč na Nemškem (Opll, 1989, 435 sij. S kom je točno komuniciral, nas viri ne obveščajo, toda za kasneje, ko je cesar snovat križarski pohod v Palestino, se iahko govori o stikih na najvišji ravni. Srbski odposlanci so konec leta 1188 prišli v Nürnberg na zasedanje dvora, kjer so cesarju sporočili, da bo Nemanja z veseljem sprejel križarje v Nišu (Herlitz, 1909, 27). Ko je vojska kasneje res prišla v Srbijo, jih je ta sprejel v skladu z dogovorom in za nameček celo ponudil sklenitev vojaške zveze proti Bizancu. Do tega sicer ni prišlo, toda v Nišu sta vojvoda Bertold Meranski in "serbian prince" sklenila ženitno pogodbo z nedvoumnim političnim programom. Ena od andeških hčera naj bi vzeia za moža Totjena, nečaka Nemanje, ki naj bi prišel po nevesto v Istro. V zakulisju dogodkov je prepoznati imperativ državnih interesov in kalkulacije cesarja, saj je do poročnega dogovora prišlo ad bene-placitum imperatoris et concUio principom. Staufovsko politično računico izdajajo pogoji v pogodbi, po kateri bi otroci iz zakona po smrti Nemanje nastopili kot zakoniti dediči pred njegovimi brati.16 Do sklenitve eksplicitnega zavezništva proti Bizancu verjetno nI prišlo zaradi cesarjeve previdnosti, saj je ta moral nekaj kasneje skupaj s križarji prečkati bizantinsko ozernlje. Toda na podlagi doiočila giede nasledstva na prestolu je mogoče domnevati, da je ženitna pogodba med velikim županom in Bertoldom - ki je kot tesen sodelavec cesarja in kot vodja enega od štirih oddelkov križarjev užival velik ugled - predstavljala le neko milejšo obliko oziroma nadomestek sporazuma, ki ga je Nemanja prvotno ponudil cesarju. Bistvenega pomena je bilo, da je skuša! cesar s pomočjo ženitnih povezav vplivati na razvoj strateškega položaja na Balkanu. Ko bi namreč oblast v Srbiji prevzel vnuk ßertoida Andeškega, bi se tako vsaj posredno na stežaj odprla vrata staufovskemu vplivu na tem prometno pomej"nbnem delu Balkana, kar pa je bilo v času križarskih ekspedicij in napetosti z Bizancem 2elo aktualno.
K tekstu prilagam mali angleški glosar strokovnih terminov, ki se pojavljajo v slovenskem besedilu.
15	Gre za poročilo, da je kralj Zvortirnrr prosil in dobil pomoč svojega ogrskega svaka Geze in kralja 5olomona proti Karantancem, ki naj bi pred tem zavzeli Dalmatinsko marko oziroma nekaj dalmatinskega ozemlja {Sentpétery, 193/, 364).
16	Aliud vero negotium aperiebant domino imperator i primitus etiam agitalum agentes precibus, ut in sui presentí j imperiali auctoritote terniinsreiur, scilicet at filia itlustris ducts Dalmatiae in matrimonio filio suo dareíur. Que peticio ¡id beneplacitum imperatoria et consilio principum dignum tortita esí effectual quoniam prenotatus dux Pcrhtoldus ipsam sua rti filiam in proximo sancti Georii resto in pa rír bus V'sfrie memóralo iuveni Tohti dicto se asstgnatum promisit eo pacto, quod idem Toliu et sui ex tilia ducts BQt'ntoIdi heredes mortuo patri in plenitudine potestatiš pre omnibus sms frairibus succedercnt quod eliam pactum ipsi comités cía tis dextris finnavenmt (Oefele, 5 877, 34, 168).
ANNALES • Ser. hist, sociol. 13 ■ 2003 • 2
Andrfj KOMAO UTRDITfV GROFOVAhDriKIH NA IIJGOVZHODU CESARSTVA V 12. STOLRTpj. 2B3-J94
mejni grof, krajišnik - margrave
mejna grofija, marka - march, margraviate
ministerial {to je nižji plemič) -- ministerial pi.
ministerials (teritorialno) gospostvo - domain, dominium državni fevd - fief of the crown, fief of the Empire podelili v fevd - to enfeoff
državni zbor - imperial court; to held imperial court naslov, titulacija (na primer plemiča) - title cerkvena shizma (razkol) - schism de/elsko sodišče (sodnija) - local territorial court (district); lahko tudi nem. - Landgericht
sufragan (salzburšekmu nadškofu podrejen škof) - suffragan
zastaviti neko posest, grad ah pa kaj drugega - to pledge...
oglejski patriarh - the patriach of Aquileia sinoda v paviji 1160 - council of Pavia Arpadi (ogrska dinastija) ■■■ Arpads Bizanc - Bizantium
kraljevska huba - ni pravega angleškega prevoda; predlagam uporabo nemškega originalnega termina: Konigshuffe Lombardska zveza - Lombard league Veronska zveza - Verorta league (league of Verona)
CONSOLIDATION OF THE COUNTS OF ANDECHS IN THE SOUTH-EAST
OF THE 12th CENTURY EMPIRE Emperor Frederick Barbarossa, the Great Schism (1161 -1177) and Acquisition of the Titles of Margraves of Istria and Dukes of Merania by the Counts of Andechs
j Andrei KOMAC \ University of Ljubljana, Faculty of Arts, SI 1000 Ljubljana, Askwceva 2
ABSTRACT
The Andechs' acquisition of the titles of Margraves of Istria and Dukes of Merania must be viewed as a result of the close alliance between Emperor Frederick Barbarossa and the family of the Counts of Andechs. Their consolidation in the territory between the Alps and the Adriatic can be divided into two phases.
First with the heritage of the Turin Oriamunde family - around the year 1120 Count Berthold II of Andechs married Sophia Weimar-Orlamunde - the Andechs acquired substantial domains in the region between Vipava and Postojna, in the three-border area of Carmola, Istria and Friuli, and the extensive domain of Kamnik in Upper Carniola. The second phase is marked by their acquisition of the titles of Margraves of Istria and Dukes of Merania, in 1173 and 1180, respectively. The combination of their domains and titles put them in the leading position among rival dynasts in their wider environment. Theirs was a period of complex political relations throughout Europe and changing strategic relations at the local level. The declining situation in northern Italy, the strengthening role of pope Alexander III, the weakening power of the traditional allies on the Adriatic and in the Eastern Alps, and the increasing Byzantine influence in Hungary threatened the positions of Emperor Frederick Barbarossa in today's Slovene territory, which was crossed by a significant traffic route between Hungary and Italy. As the future, leader of the Third Crusade and rival of Byzantine Emperor Manuel Comnenus, Frederick Barbarossa could not remain indifferent to these events. As a consequence, he attempted to consolidate his positions along the strategic route by, in particular, strengthening the role of his few allies in the region. In addition to Tyrol, where they were guarding the Alpine passes, he could count on the loyal Andechs along the southeastern state border, as well. Therefore, the acquisition of the titles of Margraves of Istria and Dukes of Merania must have been the result of the Staufen, i.e., the Emperor's, re-consolidation policy along the strategically significant southeastern border, rather than a result of the distant kinship of the Andechs with the former holders of both titles. This assumption is also supported by the engagement of the Andechs in Hungary and further east, at the service of the Emperor and the state.
Key words; Andechs, Frederick Barbarossa, Margrave of Istria, Duchy of Merania, High Middle Ages
ANNALES Ser. hist. soriot. • 13 • 2003 • 2
Andre} KOMACUTTOnfVGROFOV ANOfiŠKiH na iugOVZHODU CESARSTVA V (2. STOLSTfU. 2S3-294
VIRI IN LITERATURA
Appelt, H, (1988a): Die Erhebung zum Herzogtum. V: Appell, H. (ed.): Kaisertum, Königtum, Landesherrscbft. Gesammelte Studien zur mittelalterlichen Verfassungs-geschtchte. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung. Ergänzungsband 28. Wien, Böh-lau, 206-220.
Appelt, H. (1988b): Friedend! Barbarossa und die Landesherrschaft der Traungauer. V: Appelt, H. (ed.): Kaisertum, Königtum, Landesherrscbft. Gesammelte Studien zui mittelalterlichen Verfassungsgeschichte. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung. Ergänzungsband 28. Wien, ßöhlau, 220-238, Appelt, H. (1990): Die Urkunden Friedrichs I. MG H Diplomata regnum et imperatorum Germaniae 10. Hannover.
Appelt, H. (1991): Friedrich Barbarossa. V: Beiimann H. (ed.): Kaisergestalten des Mittelalters. München, Beck, 177-199.
Balajthy, I. (1965): Der Aufstieg der Grafen von Andechs und ihre Rolle in der staufischen Reichspolittk des 12, Jahrhunderts. Phil. Diss. (tipkopis). Universität Wien.
Benussi, B. (1897): Nel medici evo. Pagine di storia Istriaria. Paienzo.
Bosi, K. (1967): Europäischer Adel im 12./13. Jahrhundert. Die internationalen Verflechtungen des bayerischen Hochadelsgeschlechtes der Andechs-Meranier. Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte 30. München, 20-52,
Dopsch, H. (1983): Geschichte Salzburgs. Stadt und Land. Bd. I: Vorgeschichte, Altertum, Mittelalter. Salzburg, Universitätsverlag A. Pustet. Dopsch, H. (1983b): Salzburg und Aquileia. Mit besonderer Berücksichtigung der Salzburger Besitzungen in Friaul und der Anfänge des Domkapitels von Udine. Attl dei Convegno Intemazionale di Studio. II Fraili dagli Ottom agli Hohenstaufen. Udine, 509-545. Dopsch, H., Brunner, K., Weltin, M. (1999): Die Länder und das Reich. Der Ostalperiraum im Hochmittelalter. Österreichische Geschichte 1122-1278. Wien, Ueber-reuter.
Ebner, H. (1980): Die politische und verfassungsrechtliche Stellung der Traungauer in der ehemaligen Lintersteiermark. V: Pferschy, G. (ed.): Das Werden der Steiermark, Graz, Veröffentlichungen des steiermärki-schen Landesarchives, 277-307. Ferluga, J. (1957): Bizantinska uprava u Dalmaciji. Beograd.
Ferluga, ). (1970): La Dalmazia fra Bisanzio, Venezia e L'Ungheria ai tempi di Manuele Comneno. Studi Ve-nezianl XII. Venezia, 63-83.
Ferluga, J. (1978): L'amministrazione bizantina in Dalmazia. Deputazione di storia patria per le Venezie, XVII. Venezia.
Gawiik, A„ Gladiss, D. (1978): Die Urkunden Heinrichs IV. MGH Diplomata regnum et imperatorum Germaniae 6. Berlin Weimar-Hannover.
Grafenauer, B. (1958/59): Vprašanje hrvatske krajine v Kvarnerju. Zgodovinski časopis, XII-XIII. Ljubljana, 254260.
Grafenauer, B. (1965): Zgodovina slovenskega naroda, 11. zvezek. Ljubljana, Državna založba. Güterbock, F. (1949): Prima lettera di Burcardo all'a-bate Nicola di Siegburg sugli Avvenimenti tra i! 29. setiembre e il 24, dicembre 1161. Bulletino delfistiluto storico italiano per il medio evo e Archivio Muratoriano, 61. Roma, 51-58.
Härtel, R. (1992): Friedrich und die Lander an der obern Adria. V: Haverkamp, A. (ed.): Friedrich Barbarossa. Handlungsspielräume und Wirkungsweisen des staufischen Kaisers. Vorträge und Forschungen, 40. Sigmaringen, Jan Thorbecke, 291-352. Hauptmann, L. (1929): Entstehung und Entwicklung Krains. Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer. Abteilung 1: Landgerichtskarte. Teil 4: Kärnten, Krain, Istrien, Görz und Gradišča. Wien. Hauptmann, L. (1935): Grofovi Višnjegorski. Rad JAZU, 250. Zagreb, 214-240.
Hauptmann, L. (1938): Mariborske študije. Rad JAZU, 260. Zagreb, 57-118.
Hauptmann, L. (1999): Nastanek in razvoj Kranjske. Ljubljana, Slovenska matica.
Herliz, G. (1909): Geschichte der Herzöge von Meran aus dem Hause Andechs. Inaugural-Dissertation zur Erlangung der Doctorwuerde der hohen philosophischen Fa kulta et der vereinigten Friednchs-Uni-versitaet Halle-Wittenberg. Halle. Herzberg-Frankel, S. (1904): Necrologhim Salis-burgensis monasterii san cd Rudberli, MGH Necrología, 2. Berlin.
Hodi, G. (1983): Die Ad monter Briefsammlung. MGH Die Briefe der deutschen Kaiserzeit, Vi. Band. München. Hödl, G. (1994): Ungarn in der Außenpolitik Kaiser Friedrich Barbarossas. V: Engel, £., Töpfer, B. (eds.): Kaiser Friedrich Barbarossa; Landesausbau - Aspekte seiner Politik - Wirkung. Weimar, ßöhlau, 81-99. Homan, B. (1940, 1943): Geschichte des ungarischen Mittelalters. Bd. 1: Von ältesten Zeiten bis zum Ende des zwölften Jahrhunderts. Bd. 2: Vom Ende des zwölften Jahrhunderts bis zu den Anfängen des Hauses Anjou. Berlin, Walter de Cruyter.
Jaksch, A. (1904): Monumenta histórica ducatus
Carinthiae. ßd. 3. Klagenfurt, Klainmayr.
Jaksch, A. (1928,1929): Geschichte Kärntens bis 1335.
1. Bd.: Urzeit bis 1246. 2. Bd.: 1246-1335. Klagenfurt,
Klainmayr.
Joppi, V. (1914): Documenta Goriziani. Archeografo
Triestino, Nuova Serie, XII. Trieste.
Kandier, P. (1986): Codice diplomático istriano, I, vol.,
Trieste.
ANNALES • Ser, hist, socrol. - 13 • 2003 • 2
Arwlrej KOMAD UIKOniv GROFOV ANDÖH II I K* IKCOVZIIODU CESARilVA V i >, i'l'Oll <Ri. >«.iM
Kejič, J. (1992): Böhmen Lind das Reich unter Friedrich j, V: Haverkamp, A ¡ed.): Friedrich Barbarossa Handlungsspielräume und Wirkungsweisen des staufischen Kaisers. Vortrage und Forschungen, 40, Sigmaringen, (an Thorbecke, 24l-_"-J1.
Klaič, N. <1965-1966): Da Ii je postojala Dalmatinska marka Becke ilustrirane kronike. Zgodovinski časopis, 19-20. Ljubljana, 125-138.
Klaič, N. (19761): Povijesl Hrvata u razvijenom srednjem vijeku. Zagreb.
Klaič, V. (1889): Hrvatski bani za Arpadoviča. Vjestnik kr. brvalsko-slavonsko-dalmatinskog zemaljskog arhiva, I.Zagreb, 231-243.
Klaič, V. (189G): O hercegu Andriji (1197-1204). Raci JAZU, 134. Zagreb, 200-2,22.
Kos, D. (1994): Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Kos, F. (1915): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, IV. zv. Ljubljana, Leonova družba. Kos, M. (1928): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, V. zv, Ljubljana, Leonova družba. Kos, M. (19S4): Urbarji slovenskega pri morja, 2. del. V: Srednjeveški urbarji za Slovenijo, 3. zv. Ljubljana, SAZU.
Kos, M. (1955): Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska matica.
Kosi, M. (1998): Potujoči srednji vek. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Kretschmayr, H. (1903): Geschichte von Venedig, I. Bd. Gotha.
Krieger, K. F. (1979): Die Lehenshoheit der deutschen
Könige im Spätmittelalter, Aalen,
Kristö, G. (1993): Die Arpaden Dynastie. Budapest.
Lenel, W. (1911): Venezianisch-istrische Studien.
Schriften der Wissenschaftlichen Gesellschaft in Strass-
burg, 9. Heft. Sirassburg, Trubner.
Margetič, L. (1990): Rijeka i područje istočno od Učke
("Meranija") ti XI. i XII. stoljecu Rijeka-Vinodoi/stra.
Študije. Rijeka, Izdavački centar Rijeka, 39-63.
Meli, A. (1888): Die historische und territoriale Lnt-
wicklung Krains vom X. bis XIII. Jahrhundert. Graz,
Styria,
Oefeie, E. (1877): Geschichte der Grafen von Andechs. Innsbruck, Wagner.
Opll, F. (1978): Das Itinerar Kaiser Friedrich Barbarossas (1152-1 190). Forschungen zur Kaiser und Papstgeschichte des Mittelalters. Beihefte zu ). F. Böhmer Regesta Imperii. Wien.
Opll, F. (1989): Das Treffen von Nisch vom Julij 1189 in seinem historischen Umfeld. Mitteilungen des Istituts für österreichische Geschichtsforschung 97. Wien, 435442.
Opll, F. (1990): Friedrich Barbarossa. Darmstadt, Primus.
Opll, F, (2001): Kärnten und das Reich im 12. Jahrhundert (1122-1190). V: Wadi, W. (ed.): Kärntner Landesgeschichte und Arcluvwissenschaft. Festschrift für A. Ogris zum 60. Geburtstag. Klagenfurt, Geschichtsverein für Kärnten, 6.S-80.
Paschini, P. (1914): I patriarchi d'Aquileia nei secolo XII. Memorie storiche Forogiuliesi, 10. Udine, 1-37, 113-101,249-305.
Paschini, P. (1935): Storia del Fiiuli, vol. II: Dal In lotta per investlture alla pace di Torino (1381). Udine, Istituto delle edizioni accademiche.
Pirchegger, H. (1936): Geschichte der Steiermark bis 1282. Graz, Leuschner-Lubensky. Riezler, R. (1878): Geschichte ßaierns, 1. Bd. (bis 1180). Gotha.
Schumi, F. (1882, 1884): Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain, Bel. I.: 777-1200. Bd. IL: 12001269, Laibach, Narodna tiskarna.
Schumi, F. (1083): Die Herren von Krain und der Windischen Mark (V.). Archiv für Heimatkunde, I. Laibach, 193-199.
Schumi, F. (1884): Urkunden und Regesten zur Geschichte des 14. Jahrhunderts. Archiv für Heimatkunde, II. Laibach, 242-273.
Schütz, A. (1993): Das Geschlecht der Andechs-Meranier im eurpäischen Mittelalter. V: Kirmeier, J., Brockhoff, F.. (eds.): Herzöge und Heilige. Katalog zur Landesausstellung im Kloster Andechs 13. Juli - 24. Oktober 1993. München, 22-188. Schütz, A, (1998): Die Andechs-Meranier in Franken und ihre Rolle in der europäischen Politik des Hochmittelalters. V: Vorwerk, U., Schur, E. (eds.): Die Andechs-Meranier in Franken. Europäisches Fürstentum im Mittelalter. Ausstellung in Bamberg vom 19. 6. bis 30. 9. 1993. Mainz am Rhein, Zabern, 3-54. Sentpctry, E. (1937): Scriptores rem m hungancarum tempore dueum regumque stirpis arpadianae gestafum. vol. I. Budapestint.
Simonsfeld, H. (1908): Jahrbücher des deutschen Reiches unter Friedrich f., 1, Bd. (1152-1158). Leipzig, Üuncker-Humblot.
Smičiklas, T. (1904): Codex dipbmaticus regni Cro-atiae, Dalmaiiae etSlavoniae, vol. IL: Diplomata saeculi XII continens 1101-1200. Zagreb. Stili, P. (1994): Goriški grofje ter njihovi ministeriali v Istri in na Kranjskem, Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete,
Štih, P. (2001): Kranjska v času grofov Andeških. V: Eržen, T., Eigner, T. (eds.): Grofje Andeško-Meranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku/ Die Andechs-Meranier. Beiträge zur Geschichte Europas im Hochmittelalter, Zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija - Kamnik, 22.-23. september 2000/Ergebnisse des internationalen Symposiums Kamnik, 22.-23. September 2000. Kamnik, Zveza kulturnih organizacij, 11-39.
293
ANNAlliS • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 ■ 2
Andrej KOMAC: UTPPITCV CP.OI'O» ANOfSKH S NA lUGOVZHOtXí CESARSTVA V [ 2. 5TOI ETIU. 283-294
Vergottini de, C. (1924): Linea mentí storici deüa con-stiluzíone política delllstria durante il medio evo. Roma, Societa istriana di archeologia e storia patria. Zahn, ). (1875): Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark. !. Bd. Graz.
WailamJ, L. (1869): Historia Welforum Weingartensis. MGH Scriptores, 21. Hannover, 454-471. Wattenbach, W. (1851): Continuatio Zwetlensis altera. MGH Sc riptores, 9. Hannover, 541-544; 654-669.
294